23 Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija) Forest vegetation of the Bovec region (the Julian Alps, northwestern Slovenia) Ig o r Da k s k o b l e r Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Regijska raziskovalna enota Tolmin Brunov drevored 13, SI - 5220 Tolmin, Slovenija; E-naslov: Igor.Dakskobler@guest.arnes.si Izvleček: V uvodnem delu članka je kratek zgodovinski pregled botaničnih raziskav na Bovškem. Temelji na preglednih objavah T. W r a b e r j a (1969, 2001). Sledi pregled doslej objavljenih strokovnih in znanstvenih del o gozdni vegetaciji Bovškega. Opis te vegetacije temelji deloma na teh objavah, v večjem delu pa na avtorjevih dosedanjih petnajstletnih fitocenoloških raziskavah v tukajšnjih gozdovih. Današnja podoba gozdne vegetacije na Bovškem je predvsem rezultat naravnih dejavnikov (geološke podlage, podnebja, talnih razmer, oblikovanosti površja), zgodovinskega (poledenodobnega) razvoja in človekovih vplivov. Po površini prevladujejo bukovi gozdovi, ki jih uvrščamo v več gozdnih združb. Po- drobneje smo podali opis razširjenosti jelovo-bukovih (Homogyno sylvestris-Fagetum) in subalpinskih bukovih gozdov (Polysticho lonchitis-Fagetum). Posebnost gozdne vegetacije Bovškega (v primerjavi z drugimi deli Posočja) so naravni sestoji črnega (in deloma rdečega) bora ter macesnovja (Anemono-Fa- getum laricetosum, Rhodothamno-Pinetum mugo laricetosum in Rhodothamno-Laricetum deciduae). V mozaiku gozdnih združb Bovškega, ki dajejo tej (po)krajini značilno podobo, so tudi smrekovja, logi in združbe sive vrbe. Abstract: The article begins with a short historical survey of botanical research in the Bovec region (the Upper Soča Valley), based on review publications of T. W r a b e r (1969, 2001). It is followed by a survey of so far published expert and scientific works on forest vegetation of the Bovec region. The description of this vegetation is partly based on these publications, but mostly on the author’s fifteen-year-long phytoso- ciological research in these forests. The actual forest vegetation in the Bovec region is mostly the result of natural factors (geological bedrock, climate, soil conditions, relief), historical (postglacial) development and human impact. Beech forests, which are classified into several communities, predominate on the surface. We provided a detailed description of the distribution of fir-beech (Homogyno sylvestris-Fage- tum) and subalpine beech forests (Polysticho lonchitis-Fagetum). Typical for the forest vegetation in the Bovec region (in comparison with other parts of the Soča Valley) are natural stands of Austrian black pine (and partly Scotch pine) and larch forests (Anemono-Fagetum laricetosum, Rhodothamno-Pinetum mugo laricetosum and Rhodothamno-Laricetum deciduae). Characteristic of the landscape in the Bovec region are also spruce forests, riverine mixed woods (groves) and communities of grey willow. 1 Uvod in raziskovalne metode Prve, še ljubiteljske fitocenološke raziskave na Bovškem sem opravil na pobudo in s sodelova- njem kolega in takratnega sodelavca Iztoka Mle- kuža poleti 1986 (ko sva popisala nekaj zanimivih gozdnih rastišč v gospodarski enoti Soča−Trenta). Naslednje leto (d a k s k o b l E r & Ml E k u Ž 1987) sva fitocenološko kartirala gozdni kompleks Golo- bar. To je bilo tudi leto, ko sem bil že zaposlen kot fitocenolog na Biološkem inštitutu ZRC SAZU in v naslednjih letih sem kot sodelavec tega inštituta v okviru raziskav gozdnih združb Posočja zahajal tudi na Bovško. Po standardni srednjeevropski fi- tocenološki metodi (b r a u n -b l a n q u e T 1964) pre- učujem predvsem tukajšnje jelovo-bukove gozdo- ve, bukovje na zgornji gozdni meji, macesnovja in gozdove črnega gabra in malega jesena. Zanimajo me tudi druge gozdne združbe in v zadnjih letih nekoliko tudi rastlinstvo nad zgornjo gozdno mejo. Tokratni pregledni oris gozdne vegetacije Bovškega sem pripravil na podlagi dosedanjih Hladnikia 17: 25-38 (2004) 24 več kot petnajstletnih preučevanj, ob upoštevanju dostopne literature. Nomenklaturni vir za imena praprotnic in semenk so Ma r T i n či č & al. (1999), za imena sintaksonov pa r o b i č & a c c e T T o (2001). Bovško obravnavam v obsegu sedanje občine Bo- vec, zemljiščna (ledinska) imena pa povzemam v glavnem po Temeljnih topografskih načrtih Re- publike Slovenije v merilu 1 : 10 000 (Geodetski zavod RS, 1978) 2 Kratek zgodovinski pregled botaničnih raziskovanj na Bovškem Fitocenologija je botanična veda, zato članek začenjam s kratkim zgodovinskim pregledom botaničnih raziskav na Bovškem. Oris je pre- cej nepopoln, vire zanj sem črpal v glavnem iz preglednih objav T. W r a b e r j a (1969, 2001). Med začetnike raziskav rastlinstva na Bovškem lahko štejemo več kot dvajset let na Slovenskem delujočega vsestranskega raziskovalca (kirurga, naravoslovca, gornika, etnologa idr.) Baltazarja Hacqueta (1739 oz. 1740–1815), ki se je l. 1779 prvič povzpel na Triglav in na njegovi večerni, to je trentarski strani (okoli 1200 m visoko) na- bral rožo, ki jo je znanstveno opisal kot novo vrsto Scabiosa trenta (trentarski grintavec). Šele veliko pozneje, l. 1893, je avstrijski botanik Kerner spoznal, da Hacquet takrat ni nabral nove vrste za znanost, temveč značilno predstavnico sredozemske flore, ki jo danes imenujemo bleda obloglavka (Cephalaria leucantha) in npr. raste na kraških gmajnah v Slovenski Istri (Socerb, Movraž, Sočerga), na Tržaškem (okoli Devina in Nabrežine), najbolj severno na ozemlju Repu- blike Slovenije pa na Goriškem Krasu v okolici Lokvice (leg. & det. B. Vreš, I. Dakskobler, V. Babij, T. Čelik in B. Drovenik, 12. 10. 2004). Do- mnevamo, da so toplejša obdobja po zadnji ledeni dobi omogočala uspevanje nekaterim bolj toplo- ljubnim vrstam tudi v povirnem, najbolj alpskem delu Soče. Nekatere od teh vrst najdemo tu še zdaj, blede obloglavke pa v Trenti po Hacquetu ni našel nihče več (T. W r a b e r 1984 a, 1988, 1990: 90, Pr a P r o T n i k 2001). Vsekakor je trentarski grintavec na Bovško in v Trento privabil marsika- terega botanika, med njimi Juliusa Kugyja, ki je kasneje vrline njenih ljudi in lepoto njenih gora opisal v svojih zelo odmevnih knjigah. Podobno znamenit naravoslovec in Hacquetov sodobnik je bil Franc Ksaver Wulfen (1728–1805). Ta je že v drugi polovici 18. stoletja nabiral rastline na Mangartu (T. W r a b e r 1984 b: 400). Mangart je kasneje obiskovalo še mnogo rastlinoslovcev in zaradi zanimivih in redkih najdb, omenimo naj plazečo sreteno (Geum reptans), južni grahovec (Astragalus australis), klasnati pelin (Artemisia genipi), nežni sviščevec (Gentianella tenella), skalno črvinko (Minuartia rupestris), mrzli šaš (Carex frigida), bleščeči pelin (Artemisia nitida), beli kosmatinec (Pulsatilla alba), živorodno bilni- co (Festuca vivipara), prilegli grahovec (Astraga- lus depressus), Thalovo deteljo (Trifolium thalii), islandsko potočarko (Rorippa islandica), klasnati ovsenec (Trisetum spicatum), upognjeni šaš (Ca- rex curvula), je postal botanično znamenita gora. Prvi po Wulfenu (ki vrha verjetno ni osvojil) je bil na njem kranjski plemič Franc Hohenwart, za njim pa leta 1836 (in pozneje še dvakrat) magister farmacije in muzejski kustos Henrik Freyer (1802–1866) – T. W r a b e r (1984 b, 2002, 2003). Zelo zaslužen mož za raziskave rastlinstva na Bovškem je bil Tržačan, tudi dobro desetletje tr- žaški župan, Muzio de Tommasini (1794–1879). Ta je več kot pol stoletja sistematično raziskoval floro tedanjega Avstrijskega Primorja. V ta na- men je k sodelovanju povabil mladega bavarskega botanika Otta Sendtnerja (1813–1859). Sendtner je s Tommasinijem sodeloval v letih od 1841 do 1843. V letu 1841 je med drugim opravil tudi vzpone na naslednje bovške gore (T o M M a s i n i 1842, T. W r a b e r 1975: 572): Lemež, Rombon, Svinjak, Morež, Hudi Vršič, Prestreljenik, Man- gart, pobočja Triglava nad Trento, Kanjavec, Babo in Kanin. Tommasini, ki je bil na Kaninu že ob koncu tridesetih let 19. stoletja (T o M M a s i n i 1840) in ki je nabiral tudi lišaje (g l o W a c k i 1874), se mu je pridružil pri vzponu na Bavški Grintavec in Mangart, sam pa je bil na Golobarju ter na Hudem vrhu in Lipniku. Najbolj odmeven je bil Sendtnerjev vzpon na Morež, kjer je našel črni- kasti pelin (Artemisia atrata) – s e n D T n e r (1842). To je še zdaj edino znano nahajališče v Julijskih Alpah in eno redkih (ali celo edino zanesljivo) v Vzhodnih Alpah nasploh (T. W r a b e r 1990: 142, 2001: 65). Na Morežu in njegovi okolici, posebno v povirnati ravnici Lepoč, raste še precej drugih, v slovenski flori redkih vrst, in je ta gora, prav tako kot Mangart, botanično znamenita. Tomma- sini je za rastlinoslovna raziskovanja navdušil tudi i g o r Da k s k o b l e r : Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija) 25 znamenitega alpinista in planinskega pisatelja, že omenjenega Juliusa Kugyja (1858–1944). Nekaj podatkov o rastlinstvu Bovškega so v drugi pol- ovici 19. stoletja objavili tudi slovaški geolog Di- onizij s T u r (1857), pomemben slovenski botanik Franc k r a š a n (1880) in botanik in arheolog Carlo M a r c H e s e T T i (1875 – opis vzpona na Morež), oba Tommasinijeva učenca. V začetku 20. stoletja (1907) je botanik in fitogeograf Günther Beck (1856–1931) objavil temeljito fitogeografsko študijo o razširjenosti mediteranskega, ilirskega (to je severozahodno- dinarskega) in srednjeevropsko-alpskega rastlin- stva v dolini Soče. Med drugim v tej študiji (na straneh 1463, 1495−1463 in deloma na straneh 1520−1522) najdemo tudi sezname rastlin, ki jih je popisal na Bovškem. Še posebej podrobno je opisal rastlinstvo travnikov v Bovški kotlini in travnikov in grmišč na vznožjih Kaninskega pogorja. Leta, ki so sledila, botaničnemu delo- vanju v Posočju niso bila naklonjena. V množici vojakov, ki so v prvi svetovni vojni po sili razmer naselili posoške gore, je bil tudi Johann Hruby (1882–1964), doma z Moravskega. Precej po- drobno, po sodbi poznejših botanikov (E. Ma y e r 1951: 33, T. W r a b e r 1969: 286, 2001) ne vedno zanesljivo, kar pa je za vojne razmere razumljivo, je med drugim opisal rastlinstvo v okolic Pre- dela (in tam v skalnih razpokah našel Seelosov sršaj – Asplenium seelosii), prav tako najdemo v njegovi objavi iz leta 1916 izčrpen opis ras- tlinstva Bovške kotline, v objavi iz leta 1917 pa opis rastlinja, ki ga je opazil v Krnskem pogorju, nad dolino Lepene, okoli planine Duplje ter okoli Kaludra. Tam je med drugim opazil rapontiko (Stemmacantha rhapontica) – Hr u b y (1917: 24) in ta njegova najdba doslej še nima potrditve (T. W r a b e r & s k o b e r n e 1989: 308), najbrž zato, ker je Kaluder, potem ko je vojna vihra minila, postal precej odmaknjen od uhojenih planinskih poti. V času med prvo in drugo svetovno vojno in še po njej je bil v Posočju zelo dejaven goriški botanik Carlo Zirnich (1885–1978). Občasno je zahajal tudi na Bovško. Seznam vrst njegovega herbarija je izšel v Trstu (M e z z e n a 1986), precej njegovih podatkov pa je že prej objavil c o H r s (1953, 1954). V medvojno obdobje, v leto 1926, sodi tudi ustanovitev alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti (b o i s D e c H e s n e 1977). Zasluga zanj gre gozdarskemu inženirju in tedanjemu gozdne- mu veleposestniku Albertu Bois de Chesnu (1871–1953). Juliana, njena sedanja strokovna skrbnica je dr. Nada Praprotnik, je gotovo še zdaj, prav tako kot Mangart in Morež, botanična znamenitost Bovškega (Pr a P r o T n i k 1997). V po- vojnih letih (predvsem v drugi polovici petdesetih let) je na Bovško s svojimi študenti začel zahajati takratni profesor botanike na Univerzi v Ljub- ljani, še vedno dejavni Ernest Mayer (r. 1920). Prenočevali so v Čezsoči in od tam peš hodili na izlete, predvsem v Kaninsko pogorje. Nekatere rezultate teh raziskovanj je prof. Mayer objavil v razpravah, ki so izšle v letih 1958–1960 (npr. E. Ma y e r 1958, 1960 a, b). Tudi Kaninsko pogorje je botanično zelo privlačno in zaradi svoje pro- stranosti najbrž še razmeroma slabo raziskano. Bolj dostopno je to pogorje botanikom postalo po izgradnji kabinske žičnice v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Še prej, v šestdesetih letih, je delu Bovške kotline grozila potopitev zaradi načr- tovane hidroelektrarne Trnovo. Med tistimi, ki so temu nerazumnemu načrtu odločno in utemeljeno nasprotovali, sta bila tudi botanika (oče in sin) Maks in Tone Wraber. Tone Wraber (r. 1938) je tako leta 1966 objavil opis nove pionirske (inicial- ne) rastlinske združbe, ki jo je našel na prodiščih pri Čezsoči, to je združbe Berinijevega jajčarja in alpske hrustavke (Leontodonti berinii-Chondril- letum T. Wraber 1966). To zanimivo združbo, ki jo zdaj na močno spremenjenih čezsoških prodiš- čih skoraj ne opazimo več, prerasla jo je združba sive in rdeče vrbe (Salicetum incano-purpureae), so kasneje našli tudi na prodiščih nekaterih rek v severovzhodni Italiji. Pri takratnih raziskavah čezsoških prodišč je T. Wraber popisal tudi nemški strojevec (Myricaria germanica). Ta je v Sloveniji razmeroma redek, še posebej je zelo malo potrjenih nahajališč v zadnjih letih. Na čezsoških prodiščih po zadnjih opažanjih bov- ških gozdarjev (I. Mlekuž, pisno sporočilo 7. 11. 2001) uspeva še zdaj in sta njegovo tukajšnje po- javljanje in združbene razmere podrobno opisala š i l c & Ču š i n (2004). Maks Wraber je v (najbrž) neobjavljenem tipkopisu Bovška pokrajina v luči varstva narave in pokrajine (nastal je po naročilu tedanjega Zavoda za spomeniško varstvo leta 1965 – pisno sporočilo T. Wraber, oktober 2004) na str. 6 med drugim zapisal: »Menjajoča se slikovitost prodišč od popolnoma golega proda do bolj ali manj strnjene vegetacijske odeje, raz- Hladnikia 17: 25-38 (2004) 26 gibana dinamika nasipavanja in odnašanja proda, mrežasto razcepljena struga Soče s stranskimi tokovi in slednjič posebnosti rastlinskega sveta na teh soških prodiščih podeljujejo temu delu Soške doline vrednost naravnega spomenika prve vrste, razen tega pa jih uvrščamo še zlasti zaradi študijske pomembnosti njihove flore in vegetacije vsaj med potencialne naravne rezervate«. Žal je dejstvo, da čezsoška in tudi soška prodišča od Bovca do Tolmina nasploh niso deležna takšnega varstva, kot bi si ga zaradi navedenih posebnosti nedvomno zaslužila. Tone Wraber je bil v letih 1960–1968 kustos za botaniko v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani in je med drugim skrbel tudi za botanični vrt Juliana v Trenti. Na Bovško in v Trento je veliko zahajal, tam občasno tudi bival, pogosto skupaj botaniziral s tedanjim vrtnarjem Antonom Tožbarjem-Špikom in o teh raziskavah in izletih poročal v številnih poljudnih, strokov- nih in znanstvenih člankih. Med njimi so drago- ceni tudi njegovi poljudni opisi. V njih se podatki o rastlinstvu prepletajo z zgodovinskimi dejstvi, opisi pokrajine, ljudi in njihove dejavnosti, vse to v klenem, izbranem, bogatem jeziku. Tako je v Planinskem vestniku med drugim opisal svojo pot po pastirskih stezah Zadnje Trente (1963), vzpon na Mali Ozebnik (1966 b), kot planinec in botanik predstavil Mangart (1984 b) in slapove pod ža- garskim Skutnikom (1985). Pripravil je tudi dva strokovna opisa Trente (1965, 1980 – druga izda- ja) itd. Članek Moreš na Morež (Romanje k vrhu na Bovškem), objavil ga je v Planinskem vestniku l. 1975, sodi v izbor (antologijo) najboljših spisov, ki jih je v več kot stoletnem izhajanju objavila ta naša osrednja planinska revija. V novejšem času so rastlinstvo Bovškega raziskovali in jo še raziskujejo številni domači in tuji botaniki in celovitega pregleda nad njihovimi objavami žal nimamo. Opozorimo naj le na podrobno obdelavo subalpinske in alpinske vegetaciji z Bovškim stič- nega Krnskega pogorja (s u r i n a 2004). 3 Pregled dosedanjih objav o gozdni vegetaciji Bovškega Pionir raziskav gozdne vegetacije na Bov- škem je bil nedvomno Maks Wraber (1905– 1972). Kot sodelavec Biološkega inštituta SAZU je po naročilu Soškega gozdnega gospodarstva iz Tolmina v času med 22. in 29. septembrom 1964 preučil vegetacijo v Zgornjem Posočju in svoje izsledke strnil v gozdarjem (interno) namenje- nemu elaboratu (M. W r a b e r 1966). To je prvi temeljiti opis gozdnih združb na Bovškem, ki sta ga kasneje s svojimi izkušnjami nadgrajevala še gozdarska inženirja mag. Jože Papež in predvsem domačin, v tem času nedvomno najboljši pozna- valec bovških gozdov, Iztok Mlekuž. Kasneje je bil v obliki elaborata izdelan tudi opis vegetacije celotne takratne velike občine Tolmin, v katerem je seveda zajeto tudi Bovško. Prav tako so ga iz- delali na Biološkem inštitutu SAZU (M a r i n č e k et al. 1980). Znanstvenih objav o gozdni vegeta- ciji Bovškega pa je razmeroma malo. T. W r a b e r (1979) je opisal gozdove črnega in rdečega bora v dolini Koritnice (zdaj jih uvrščamo v asociacijo Fraxino orni-Pinetum nigrae), že prej (l. 1964 a) pa je črni bor omenjal tudi v Trenti. Fitocenolo- ško je raziskano tudi črno borovje na Treski pri Srpenici (D a k s k o b l e r 1998). Macesnove gozdove v Sloveniji je raziskoval Vlado Tregubov in med območji, kjer je napravil svoje popise, omenja tudi pobočja Travnika nad dolino Trente (T r e - g u b o v 1962: 82). M a r i n č e k , Po l D i n i & z u P a n či č (1989) so objavili fitocenološki opis alpskega bukovega gozda. Obliko, ki uspeva na Bovškem, so obravnavali kot posebno geografsko različico s snežnobelo bekico (Anemono trifoliae-Fagetum var. geogr. Luzula nivea). V svoji obsežni mono- grafiji o smrekovih gozdovih Slovenije z u P a n či č (1999) na nekaj mestih omenja tudi smrekove združbe na Bovškem. Gozd smreke in gozdne bekice, geografsko varianto s snežnobelo bekico (Luzulo sylvaticae-Piceetum var. geogr. Luzula nivea) je opisal nad Trento, na porfiritnem tufu jugozahodno od Vršiča, pod Kranjsko planino. Lokacijo v svoji knjigi imenuje Mlekuževo smre- kovje, saj mu je te sestoje pokazal Iztok Mlekuž. S pobočij nad Trento (Zaprti plaz pod Vršičem) je opis gozda smreke in golega lepena (Adenostylo glabrae-Piceetum). Na Bovškem, v dolini Trente in v dolini Koritnice, je Zupančič opisal združbo smreke in alpskega negnoja, geografsko različico s snežnobelo bekico (Laburno alpini-Piceetum var. geogr. Luzula nivea). Najdemo jo na morenah v dolinskih legah. Pred kratkim sta izšli razpravi o jelovo-bukovih gozdovih na Bovškem (D a k s k o - b l e r 2002) in o teh gozdovih v dolini Loške Korit- nice (D a k s k o b l e r 2004) ter razprava o obrečnih združbah sive vrbe in sive jelše (D a k s k o b l e r , š i l c i g o r Da k s k o b l e r : Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija) 27 & Ču š i n 2004), za tisk pa je bila oddana tudi raz- prava o grmiščih sive in rdeče vrbe ter nemškega strojevca (Ču š i n & š i l c 2004, v tisku). Po svoji metodi je gozdne združbe v tem območju razisko- val tudi fitocenolog Milan Pi s k e r n i k (npr. zbirna objava iz l. 1991). 4 Gozdna vegetacija Bovškega Izhodišče za naš opis nam bo obdobje po za- dnji ledeni dobi. Gozd je takrat le postopno osva- jal od ledenikov preoblikovano površje, ko je tudi v dolinah prevladovalo blazinasto rastje, kakršne- ga poznamo zdaj v visokogorju. Poledenodobni razvoj gozdov na ozemlju zdajšnje Slovenije je podrobno raziskal palinolog š e r c e l j (1996) in na podlagi njegovih raziskav sklepamo, da so tudi na ozemlju zdajšnjega Bovškega v obdobju približ- no 7000 let pred sedanjostjo začeli prevladovati mešani gozdovi bukve, jelke in smreke. Združba jelke in bukve (Abieti-Fagetum) naj bi bila po tem avtorju na ozemlju zdajšnje Slovenije najvišja (t. i. klimaksna) stopnja v razvoju gozda po zadnji le- deni dobi (pred njo so si v časovnem sosledju sle- dile faze bora in breze, faza mešanega hrastovega gozda, kratka leskova faza in bukova faza). Kar je sledilo, so bile drugotne razvojne faze, povezane z nenehno dinamiko gozdnega rastja in vedno bolj tudi s človekovimi vplivi. O njih, predvsem za ob- dobje zadnjih stoletij, med drugim pišejo r u T a r (1882: 151), b e r a n (1959: 17), Ml E k u Ž (2002) in k l a v o r a (2003). Zdajšnja podoba gozdne vegetacije na Bov- škem je torej predvsem rezultat naravnih dejavni- kov (geološke podlage, podnebja, talnih razmer, oblikovanosti površja), zgodovinskega razvoja in človekovih vplivov. Pregled združb, ki smo jih ugotovili pri naših raziskavah, z imeni avtorjev, je naslednji (tabela 1): Tabela 1: Sinsistematski pregled gozdnih združb na Bovškem Table 1: Synsystematical survey of forest communities in the Bovec region 1 Bukovi gozdovi, Aremonio-Fagion (Ht. 1938) Borhidi in Török, Podani & Borhidi 1989 (inc. Luzulo-Fagenion Lohm & Tx. 1954 iz zveze Fagion sylvaticae Luquet 1926) 1.1 Submontanski bukovi gozdovi: 1.1.1 Gozd bukve in pirenejskega ptičjega mleka, Ornithogalo pyrenaici-Fagetum Marin- ček, Papež, Dakskobler & Zupančič 1990, fragmentarno tudi gozd bukve in pravega kostanja, Castaneo-Fagetum sylvaticae Marinček & Zupančič (1979) 1995 var. geogr. Anemone trifolia Dakskobler (1996) 2004 1.2 Montanski, altimontanski in subalpinski bukovi gozdovi: 1.2.1 Gozd bukve in velecvetne mrtve koprive, Lamio orvalae-Fagetum (Ht. 1938) Borhi- di 1963 var. geogr. Dentaria pentaphyllos Marinček 1995 subvar. geogr. Luzula nivea (Papež 1987) Dakskobler 2002 mscr. 1.2.2 Gozd bukve in trilistne vetrnice, Anemo- no trifoliae-Fagetum Tregubov 1962 var. geogr. Luzula nivea Marinček, Poldini & Zupančič 1989 1.2.3 Gozd bukve in platanolistne zlatice, Ra- nunculo platanifolii-Fagetum Marinček et al. 1993 var. geogr. Luzula nivea (Marinček 1980) Dakskobler 2002 mscr. 1.2.4 Gozd bukve in gozdnega planinščka, Ho- mogyno sylvestris-Fagetum Marinček et al. 1993 var. geogr. Luzula nivea Marinček ex Dakskobler 2002 1.2.5 Gozd bukve in kopjaste podlesnice, Pol- ysticho lonchitis-Fagetum (I. Horvat 1938) Marinček in Poldini & Nardini 1993 var. geogr. Anemone trifolia Poldini & Nardini 1993 1.2.6 Gozd bukve in kresničja, Arunco-Fagetum Košir 1962 var. geogr. Luzula nivea Dak- skobler 2002 prov. 1.2.7 Gozd bukve in dlakavega sleča, Rhodo- dendro hirsuti-Fagetum A ccetto ex Dak - skobler 1998 var. geogr. Anemone trifolia Dakskobler 1998 subvar. geogr. Luzula nivea Dakskobler 2003 1.2.8 Gozd bukve in belkaste bekice, Luzulo- Fagetum Meusel 1937 s. lat. (tudi oblika s snežnobelo bekico: Luzulo-Fagetum Meusel 1937 var. geogr. Anemone trifolia Zukrigl 1989 luzuletosum niveae Daksko- bler 2004 prov.) 1.3 Toploljubni bukovi gozdovi: 1.3.1 Gozd bukve in črnega gabra, Ostryo-Fage- tum M. Wraber ex Trinajstić 1972 var. ge- Hladnikia 17: 25-38 (2004) 28 ogr. Anemone trifolia (Marinček, Puncer & Zupančič 1980) Poldini 1982 subvar. geogr. Luzula nivea Poldini & Nardini 1993 1.4 Gozdovi plemenitih listavcev, Polysticho setiferi-Acerenion pseudoplatani Borhidi et Kevey 1996 (sin. Lamio orvalae-Acerenion Marinček 1990) 1.4.1 Gozd velikega jesena in gorskega javorja, Lamio orvalae-Aceretum pseudoplatani P. Košir & Marinček 1999. 2 Obrečni gozdovi iz zveze Alnion incanae Pawłowski in Pawłowski & Wallisch 1928 2.1 Gozdovi sive jelše, Alnetum incanae Lüdi 1921 var. geogr. Anemone trifolia Müller & Görs 1958 forma Galanthus nivalis Dak- skobler, Šilc & Čušin 2004 2.2 Sestoji sive vrbe in smreke, Lamio orva- lae-Salicetum eleagni Dakskobler, Šilc & Čušin 2004 nom. prov. 3 Vrbovja, Salicetea purpureae Moor 1958 3.1 Grmišča sive in rdeče vrbe, Salicetum inca- no-purpureae Sillinger 1933 3.2 Grmišča strojevca in vrb, Salici-Myricarie- tum Moor 1958 4 Smrekovi gozdovi, Vaccinio-Piceetea Br.- Bl. 1939 emend. Zupančič (1976) 2000 4.1 Gozd smreke in gozdne bekice, Luzulo sylvaticae-Piceetum M. Wraber 1963 corr. Zupančič 1999 var. geogr. Luzula nivea Zupančič 1999 4.2 Gozd smreke in smrečnega resnika, Rhyti- diadelpho lorei-Piceetum Zupančič (1981) 1999 4.3 Gozd smreke in alpskega negnoja, Laburno alpini-Piceetum Zupančič 1999 var. geogr. Luzula nivea Zupančič 1999 4.4 Gozd smreke in kranjske krhlike, Rhamno fallacis-Piceetum Zupančič 1999 (= Rham- no »fallici«-Piceetum Zupančič 1999) 4.5 Gozd smreke in golega lepena, Adenostylo glabrae-Piceetum M. Wraber ex Zukrigl 1973 corr. Zupančič 1993 var. geogr. Cardamine trifolia Zupančič 1999 subvar. geogr. Luzula nivea Zupančič 1999 5 Gozdovi rdečega in črnega bora ter toplo- ljubnih listavcev, Erico-Pinetea Ht. 1959 5.1 Južnoalpski gozd črnega bora in malega jesena, Fraxino orni-Pinetum nigrae Mar- tin-Bosse 1967 5.2 Južnoalpski gozd rdečega bora in malega jesena, Fraxino orni-Pinetum nigrae Martin-Bosse 1967 pinetosum sylvestris T. Wraber 1979 [sin. Pinetum austroalpinum (Aichinger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.- Bl. & al. 1939 pinetosum sylvestris (Aichin- ger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.-Bl. & al. 1939] 5.3 Gozd rdečega bora in sive jelše, Alno inca- nae-Pinetum sylvestris Poldini 1984 5.4 Gozd črnega gabra in malega jesena, Ostryo-Fraxinetum orni Aichinger 1933 = Fraxino orni-Ostryetum Aichinger 1933 corr. Franz 2002 5.5 Gozd črnega gabra in žarkaste košeničice, Cytisantho-Ostryetum M. Wraber 1961 5.6 Gozd črnega gabra in dlakavega sleča, Rhododendro hirsuti-Ostryetum Franz (1991) 2002 nom. prov. 6 Ruševja in macesnovja, Erico-Pinion mugo Leibundgut 1948 6.1 Gozd macesna in slečnika, Rhodothamno- Laricetum deciduae (Zukrigl 1973) Willner & Zukrigl 1999 var. geogr. Luzula nivea Dakskobler 2002 prov. 6.2 Gozd rušja in slečnika z macesnom, Rho- dothamno-Pinetum mugo Zupančič & Žagar 1980 mscr. laricetosum deciduae Zupančič 1993 [sin. Rhodothamno-Rhodo- dendretum hirsuti (Aichinger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.-Bl. & al. 1939 lariceto- sum Tregubov 1962] 6.3 Alpsko ruševje, Rhodothamno-Pinetum mugo Zupančič & Žagar 1980 mscr. [sin. Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti (Aichinger 1933) Br.-Bl. & Sissingh in Br.- Bl. & al. 1939] 6.4 Ruševje alpskih dolin na hudourniških vršajih, Amelanchiero-Pinetum mugo Minghetti in Pedrotti 1994 Prevladujejo bukovi gozdovi. Uvrščamo jih v ilirsko zvezo Aremonio-Fagion, ki združuje bukove gozdove jugovzhodnoalpsko-severoza- hodnodinarskega prostora. Gozdovi na Bovškem so povsem na severozahodnem robu areala te i g o r Da k s k o b l e r : Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija) 29 zveze in to opazimo predvsem v njihovi floristični sestavi. V njej ni več nekaterih rastlin, ki so npr. pogoste v bukovih gozdovih dinarskega Viso- kega Krasa, Dolenjske in Notranjske (npr. vrste Scopolia carniolica). Spoznanje, da v tukajšnjih bukovih gozdovih uspeva razmeroma malo t. i. jugovzhodnoalpsko-ilirskih vrst, je zapisal že M. W r a b e r (1966). Bukev na Bovškem uspeva od podgorskega do subalpinskega pasu. V tem ši- rokem razponu gradi kar nekaj združb, od katerih je še najmanj raziskano in tudi najmanj ohranjeno bukovje podgorskega pasu. To naj bi nekoč po- raščalo v glavnem flišno površje v okolici Bovca, torej vznožje Kanina in deloma vznožje Javorščka in Svinjaka. Zdaj na teh površinah prevladujejo pionirski gozdovi listavcev, precej je velikega je- sena, opazili smo tudi beli gaber, lipovec, gorski in poljski javor, dob, črno jelšo, tudi neavtohtoni vrsti robinijo (Robinia pseudacacia) in visoki pa- jesen (Ailanthus altissima = A. glandulosa). Do- mnevamo, da so bili nekdanji podgorski bukovi gozdovi na Bovškem floristično nekoliko podobni tistim, ki jih najdemo na flišni podlagi južneje v Soški dolini, že na Kobariškem in Tolminskem, in ki jih uvrščamo v asociaciji Castaneo-Fagetum sylvaticae in Ornithogalo-Fagetum. Zmerno kisloljubno bukovje v sledovih najdemo tudi v montanskem pasu, okoli Huma nad Žago in na ro- žencih pod Črnim vrhom nad Bavšico. Te sestoje uvrščamo v asociacijo Luzulo-Fagetum. Najbolj razširjena gozdna združba na Bov- škem je gozd bukve in trilistne vetrnice (Ane- mono trifoliae-Fagetum). Uspeva v montanskem pasu (od 600 do 1400 m n. m.), na dolomitni, red- keje na čisti apnenčasti geološki podlagi, tudi na pobočnem grušču in morenah, navadno na plitvih tleh, rendzinah. V drevesni plasti je bukvi pogosto primešana smreka, ponekod tudi jelka, in poseb- no na večji nadmorski višini macesen. Precejšnje površine, ki jih poraščajo sestoji te združbe, so npr. v Gozdecu pod Kaninom, v dolini Možnice, v dnu doline Koritnice, v Strmarici nad Spodnjo Trento, v Zadnjici in Zadnji Trenti. Za nepozna- valca precej podobna, a po ekoloških razmerah in posledično vrstni sestavi nekoliko drugačna je združba bukve in platanolistne zlatice (Ranun- culo platanifolii-Fagetum). Uspeva v altimontan- skem pasu, od okoli 900 do 1400 m n. m., pred- vsem na apnenčasti podlagi, v kateri je ponekod tudi primes laporja, in na nekoliko globljih in bolj svežih tleh (rendzine, rjava pokarbonatna tla). Obsežni sestoji te bukove združbe so na osojnih pobočjih Stolovega grebena nad dolinama Soče in Učje. Njihova značilnost je, da v njih bukev skoraj nima primesi drugih drevesnih vrst (tu in tam po- samezno smreko ali gorski javor), kar je po našem mnenju verjetno tudi posledica močnih sečenj v preteklosti (že v začetku 20. stoletja). To združbo smo ugotovili tudi na osojnih pobočjih Polov- nika, na Golobarju (pod Javorščkom), na Izgori, ponekod nad dolino Bavšice (npr. Črni vrh) in v dolini Loške Koritnice (Mečave nad Koritniško planino). V teh sestojih je krajevno več smreke, posamično v njih uspeva tudi macesen. Nekoliko nižje, v spodnjem delu gorskega pasu (največ do nadmorske višine okoli 1000 m, na prisojnih le- gah ponekod do 1100 m), a v podobnih ekoloških razmerah uspeva združba bukve in velecvetne mrtve koprive (Lamio orvalae-Fagetum). Sestoje te združbe smo našli na osojnih pobočjih Stolove- ga grebena in na Golobarju, ponekod na osojnih pobočjih nad dolino Lepene in pod Črnim vrhom nad Bavšico. V območju gorskega bukovja (npr. v žlebovih na vznožju Polovnika, na Golobarju in v dolini Lepene) zasledimo na manjših površinah tudi sestoje gorskega javorja in velikega jesena, ki jih začasno uvrščamo v asociacijo Lamio orvalae- Aceretum pseudoplatani. V enem izmed takšnih sestojev pod Polovnikom smo pred leti našli raz- meroma redko praprot Botrychium virginianum (Da k s k o b l e r 1993). Po sestavi drevesnih vrst naj bi bilo nekda- njim naravnim gozdovom najbolj podobno pred- alpsko jelovo bukovje (gozd bukve in gozdnega planinščka – Homogyno sylvestris-Fagetum). Tudi njegove sestoje na Bovškem najdemo v zgornjem gorskem pasu, od okoli 800 do 1450 m n. m. Uspevajo največkrat na osojnih pobočjih, na dolomitnem apnencu, apnencu in tudi (npr. v do- lini Slatenka ali v zgornjem delu doline Učje, pod Krnico) na skrilavih glinavcih in laporju. Tla so plitva, prhninasta rendzina, ponekod tudi globlja in bolj sveža (vlažna). V drevesni plasti prevla- dujeta bukev in (z nekoliko manjšim deležem) jelka, pogosto je primešana smreka, posamično macesen, gorski javor, jerebika in alpski negnoj. Največje površine sestojev te združbe so na osoj- nih pobočjih Polovnikovega grebena. Prav tako uspeva jelovo bukovje pod Javorščkom, Kozjim bregom, Črnim vrhom, v dolini Lepene pod Hladnikia 17: 25-38 (2004) 30 Debeljakom in Škrilom, v Zjabcih nad Vrsnikom, nad Lavantinkom (Laventnikom), na osojah pod Svinjakom, v Osojnici nad Bavšico, posebej lepo ohranjeni so sestoji te združbe pod Loško steno v dolini Koritnice (strma pobočja Izgore nad Grapo, Lesnatec, Planinica, Petričevec, Krnice, Pologova glava, Na glavah, Dolgi plaz, Ruševa glava, Zgornja žila in Zgornja upoka), na osojah nad dolino Predelice – pod Kolovratom (Kosmato brdo) in pod Nemškimi glavami nad Predelom, v dolini Mangartskega potoka (predvsem na osojah pod Planjo in v Ilovcu), ponekod tudi na pobočjih nad Možnico (strmine pod Kanjo nad Zelenim žlebom) in pod Velikim Robom v prigorju Rom- bona. Sestoje predalpskega jelovega bukovja smo našli tudi v Trenti, na pomolih pod Malo in Veliko Tičarico (V sredeh, Osojnik), v kotanji pri planini Lepoč, na pobočjih Velike glave severozahodno od planine Trebiščina (Kladje, Utrce), v Zadnji- škem dolu, na pobočih Kukle nad dolino Mlinari- ce, v Dolu pod Berebico ter na več krajih v Zadnji Trenti (na osojah nad Zapodnom pod grebenom Ušje–Plešivec, v Starem gozdu na pobočjih pod Špičkom ter pod planino Zapotok). V območjih, kjer so razširjeni sestoji prej na- štetih montanskih in altimontanskih bukovij, smo našli na zelo skrajnih rastiščih sestoje, ki jih lahko po zgradbi in floristični sestavi uvrščamo v aso- ciacijo Rhododendro hirsuti-Fagetum. Uspevajo na zelo strmih, v glavnem osojnih pobočjih. Geo- loška podlaga je največkrat triasni dachsteinski apnenec s primesjo dolomita, redkeje čisti apne- nec. Tla so plitva randzina, pogosto s prhninasto obliko humusa. Večje površine te združbe smo doslej ugotovili pod Drnohlo v dolini Učje, pod Petričevcem nad Logom pod Mangartom in pod Kanjo in Konjem nad dolino Možnice, na manjši površini pa smo njene sestoje našli tudi nad La- vantinkom (Laventnikom) in pod Strmarico (V melu) v Spodnji Trenti ter v Osojnici nad Bavšico. Domnevamo, da sestoji podobne združbe uspeva- jo tudi v težko dostopnih območjih ponekod na Polovniku. V precejšnjem delu Bovškega tvori zgornjo gozdno mejo bukev. Njene subalpinske sestoje, to je sestoje na sedanji gozdni meji ali blizu nje, na nadmorski višini 1450 m in več, uvrščamo v združbo bukve in kopjaste podlesnice (Polysticho lonchitis-Fagetum). Za te sestoje je navadno zna- čilna nizka in pogosto šopasta ali sabljasta rast (pri korenovcu ukrivljena debla) in vegetativno razmnoževanje (zakoreninjanje v humus poleglih spodnjih stranskih vej). Uspevajo torej v precej skrajnih rastiščnih razmerah (kratka vegetacijska doba, močni vetrovi, obilne snežne padavine, pla- zovi). Takšne sestoje smo popisali na Stolovem grebenu nad Učjo (tu gradijo sklenjen pas vse do vrhov grebena, ki so na nadmorski višini od okoli 1500 do 1600 m), pod grebeni Polovnika, Javorš- čka in (na majhni površini) Svinjaka. V dolini Koritnice smo jih našli na nekaj krajih pod Loško steno in pod severozahodnim ostenjem Jalovca (tu na višjih predelih gozd ne uspeva zaradi orograf- skih dejavnikov), na prisojnih pobočjih Mangarta nad Koritniško planino (Mečave, Jački, Turn), pod mejnim grebenom zahodno od Mangarta, med Vršičem in Predelskimi glavami (Stožje, Na skali, pod Skutrnikom, Laštanovec) ter pod Nemškimi glavami. Bukev je gradila zgornjo gozdno mejo tudi na prisojnih pobočjih Kanino- vega pogorja (nekaj takih sestojev smo popisali pod Skutnikom, Malim Babanjskim Skednjem, v Bukovcu pri pl. Krnica, na Robu, Kanji in Za slapi pod Rombonom), Jerebice (Staro utro, Pri robu), skupine Bavškega Grintavca, na prisojnih pobočjih nad Izgoro, Bavšico in Balo (v grebenu od Vrha Krnic do Briceljka in Moreža), pod vr- hovi Krnskega pogorja nad dolino Lepene, pod Pihavcem (pri pl. Zajavor) nad Zadnjico in pod prelazomVršič. Njeni subalpinski sestoji so bili v preteklosti pogosto izkrčeni za pašnike in planine (Ml E k u Ž 2002: 208). Naravna gozdna meja je naj- brž potekala nekaj sto metrov višje, kot jo ugotav- ljamo zdaj. Stare debele bukve (in gorski javorji), ki jih tu in tam še najdemo ob nekdanjih planinah in pašnikih, nam kažejo, kakšne razsežnosti lahko bukev doseže še npr. na nadmorski višini 1500 m. Za primer naj navedemo bukev s prsnim premerom 96 cm in drevesno višino okoli 20 m, ki raste na nadmorski višini 1490 m v bukovju v Mečavah nad Koritniško planino. Osamljena bu- kev nakoliko skromnejših mer (prsni premer okoli 70 cm in drevesna višina okoli 14 m) pa raste še višje na prisojnem pobočju Mangarta, zaščitenem pred plazovi, na nadmorski višini skoraj 1600 m. Zelo star in ohranjen (po videzu pragozdni) sestoj subalpinskega bukovja uspeva nad dolino Bale, pod Vršičem pri Prevali. Na strmih prisojnih dolomitnih in apnenča- stih pobočjih Polovnikovega grebena (Morizna), i g o r Da k s k o b l e r : Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija) 31 na prisojah nad dolino Učje, med Žago in Bov- cem, pod Rombonom, nad dolino Bavšice in pod Svinjakom ter njegovim grebenom proti Grintav- cu, torej nad dolino Soče med Kal-Koritnico in vasjo Soča, nad dolino Lepene in še kje so nekoč, tako vsaj domnevamo, prav tako prevladovali bukovi gozdovi. Njihove ostanke uvrščamo v združbo bukve in črnega gabra (Ostryo-Fage- tum). Te gozdove so v preteklosti deloma izkrčili ali požgali, deloma v njih pasli drobnico. Bukev je skoraj izginila, prevladujejo trdi listavci, predvsem črni gaber, mali jesen in mokovec, ki gradijo nizke panjevske sestoje. Obravnavamo jih kot pionirsko oz. degradacijsko stopnjo v razvoju gozdnega rastja in domnevamo, da jih bo, če ne bo razdiralnih vplivov (npr. paše), v progresivni sukcesiji nekoč ponovno nadomestil bukov gozd. To mu najbrž ne bo uspelo na najbolj strmih in skalnatih pobočjih in v pečevju. Tam so domnev- no prvobitna rastišča toploljubne združbe črnega gabra in malega jesena (Ostryo-Fraxinetum orni). Uspevanje njenih sestojev na Bovškem (vključno z Bavšico, Lepeno in Trento) lahko povezujemo s toplejšimi poledenodobnimi obdobji, ko naj bi se toploljubne vrste, značilne za submediteranske gozdove, po alpskih dolinah razširile globoko v Alpe in se tam ohranile na najbolj skrajnih rastiš- čih, kjer jih druge zahtevnejše vrste niso uspele izpodriniti (primerjaj tudi T. W r a b e r 1964 a, b). Vsekakor je toploljubno rastje s črnim gabrom, malim jesenom in mokovcem tudi ena izmed ras- tlinskih posebnosti zgornje Soške doline. V njem lahko opazimo nekatere redke ali znamenite vrste naše flore. Omenimo naj le pirenejsko vijolico (Vi- ola pyrenaica), doslej v Sloveniji znano le iz oko- lice Črne prsti (E. Ma y e r 1954: 10−11, T. W r a b e r & s k o b e r n e 1989: 336) in Lemeža (s u r i n a 2004: 12−13). To vijolico smo v črnem gabrovju našli na Izgori (9647/2), ob preseki lovske steze Vogal – Okrogla, na grebenu nad Bavšico, 1200 m n. m. (leg. & det. I. Dakskobler 19. 8. 2004). Ponekod se toploljubno rastje pojavlja tudi v grmičastih sestojih črnega gabra in žarkaste košeničice (Cytisantho-Ostryetum). Posamezne grme črnega gabra smo na Bovškem našli še na nadmorski višini 1500 m (Zadnjica, V konteh pod Kanceljni) oz. 1570 m (Izgora–Naklo, travnata, kamnita po- bočja nad Bavšico). Posebnost gozdnega rastja Bovškega so tudi naravni sestoji črnega in deloma rdečega bora, ki najbolj strnjeno uspevajo na strmih dolomitnih pobočjih v dolini Koritnice (npr. na pobočjih Kolovrata in Ruševe glave – tu je tudi gozdni rezervat Učeva gora, pod Planinico, Frjanovcem in drugje). Te sestoje uvrščamo v južnoalpsko združbo malega jesena in črnega bora (Fraxino orni-Pinetum nigrae), tukajšnje rdeče borovje pa začasno v subasociacijo Fraxino orni-Pinetum nigrae pinetosum sylvestris. Uspevajo tudi na po- dobnih težko dostopnih rastiščih v dolini Trente (predvsem na pobočjih Vogla, rdeče borovje tudi nad Belim potokom in v Rdečem grabnu pod Kuklo) ter na Treski pri Srpenici. Črnega borovja je v obilju v sosednjih dolinah Rezije, Reklanice in Dunje, prav tako ponekod v Jezerski dolini, v Karnijskih in Ziljskih Alpah ter Karavankah, v Kamniško-Savinjskih Alpah pa nad dolino Kokre, medtem ko v Logarski dolini prevladuje rdeče borovje. Zunaj območja Jugovzhodnih Alp smo to združbo ugotovili tudi na severovzhod- nem robu Trnovskega gozda, v Govcih nad dolino Trebuše. Najbrž je tudi črni bor v Alpe prodrl v toplejših poledenodobnih razdobjih in se ohranil na najbolj skrajnih rastiščih za uspevanje gozda. Smrekove združbe smo nekoliko omenili že v poglavju 3. Delimo jih v dve skupini. V glavnem pionirsko smrekovje na morenskem gradivu in na podornih blokih, predvsem v dolinah Trente, Lepene, Bavšice in Loške Koritnice, uvrščamo v asociaciji Laburno alpini-Piceetum in (delo- ma) Rhamno fallacis-Piceetum (= Rhamno »fal- lici«-Piceetum), smrekovje v subalpinskem pasu, blizu zgornje gozdne meje (npr. okoli pl. Duplje in pod Debeljakom, pod Hudim vrhom nad planino Golobar, na Črnem vrhu, v predelu Skerlavje nad Vasjo na Skali, v predelu Naklo in drugod v južnem ostenju Malega vrha pod Mangartom in na zelo majhni površini pod Turnom v zatrepu Loške Koritnice ter na Kanji nad Možnico) pa v glavnem v asociacijo Adenostylo glabrae-Picee- tum. Ponekod so ti subalpinski smrekovi sestoji najbrž drugotni in je smreka pionir na nekdaj bukovih rastiščih. Posebnost je smrekovje na porfiritskem tufu pod Kranjsko planino (Luzulo sylvaticae-Piceetum) ter smrekovje na ledeniški groblji v gozdnem rezervatu v Zapodnu, ki ga za zdaj uvrščamo v združbo smreke in smrečnega resnika (Rhytidiadelpho lorei-Piceetum). Ena izmed razmeroma pogostih drevesnih vrst bovških, posebno trentarskih gozdov je Hladnikia 17: 25-38 (2004) 32 tudi macesen. Navadno je primešan alpskemu bukovemu in jelovo-bukovemu gozdu, ponekod s precejšnjim deležem (npr. v združbi Anemono- Fagetum laricetosum), raste pa tudi nad pasom sklenjenega bukovja, v ruševju (Rhodothamno- Pinetum mugo laricetosum). Lepe macesnove sestoje tako najdemo na Kukli in pod Goličico ter v predelu Apica nad Zapodnom. Macesen na zelo strmih osojnih pobočjih v zgornjem montanskem in subalpinskem pasu (1000 do 1600 m) tvori tudi svojo združbo – to je macesnovje s slečnikom (Rhodothamno-Laricetum deciduae). Prevladuje- jo svetli macesnovi sestoji s posamično primesjo smreke in jelke ter jerebike, mokovca in alpskega negnoja, redkeje tudi bukve in črnega gabra. To so rastišča, ki jih zaradi velike strmine, osojne lege in skalnatosti bukev najbrž tudi v preteklosti ni mogla osvojiti, v manjši meri so ti sestoji pionir- ski, nastali morda s posekom nekdanjega jelovo- bukovega gozda. Takšne macesnove sestoje smo popisali npr. pod Pirhovcem in Debeljakom v grebenu Polovnika, pod Kopo, Velikim Robom in Kanjo v Kaninovem pogorju, nad Brdom v istem pogorju (nad dolino Možnice), na severnih pobočjih Javorščka, pod Vrhom Ruš nad Balo, pod Vršičem pri Prevali nad Balo, v Vovenku nad Bavšico, pod Lemežem in Debeljakom nad dolino Lepene, pod Malo Tičarico (V sredeh) in v Osojniku – tu so strnjeni sestoji tega macesnovja, pod Muzci v grebenu Bavškega Grintavca nad Spodnjo Trento, pod Debelo pečjo in Goličico, v Apici, pod Rokavci nad Zadnjo Trento, pod Loško steno in ostenjem Jalovca nad dolino Koritnice, pod grebenom Jerebice nad dolino Možnice in še drugod. Obsežne sestoje rušja nad gozdno mejo podrobneje nismo preučevali, pač pa nekoliko dolinsko ruševje na hudourniških vršajih (npr. v dolinah Možnice, Loške Koritnice, Zadnjice in Zadnje Trente), ki ga vsaj deloma lahko uvrstimo v asociacijo Amelanchiero ovalis-Pinetum mugo (tipično je ta združba v Zgornjem Posočju razvita npr. v zatrepu doline Tolminke). V mozaiku gozdnih združb na Bovškem ima svoje mesto tudi sivo vrbovje (Salicetum incano- purpureae s. lat.), ki ga najdemo v sledovih že v Trenti, na večji površini pa pod sotočjem Lepe- nice in Soče, nato pri Čezsoči (tu tudi podobno, a bolj inicialno grmiščno združbo z nemškim strojevcem, Salici-Myricarietum) ter v sestojih ob Soči med Žago in Srpenico. Starejša prodišča, ki so nekoliko odmaknjena od sedanje struge, porašča pisana zmes drevesnih vrst. Ponekod pri Čezsoči in Bovcu ter med Žago in Srpenico prevladujejo sestoji sive jelše in velikega jesena, ki jih uvrščamo v sintakson Alnetum incanae var. geogr. Anemone trifolia forma Galanthus nivalis, pod sotočjem Lepenice in Soče in fragmentarno v Loški Koritnici pa sestoji sive vrbe s primeša- no smreko (Lamio orvalae-Salicetum eleagni). Sestoje smreke in rdečega bora s primesjo sive jelše in sive vrbe, posamično lipovca, maklena in črnega gabra na nekoliko bolj sušnih (dvignjenih) rastiščih uvrščamo v asociacijo Alno incanae-Pi- netum sylvestris. 5 Zaključki Bovški gozdovi so kljub tisočletni zgodovini izkoriščanja med najbolj ohranjenimi in najbolje negovanimi gozdovi v Posočju. Predvsem na strmih, težko dostopnih pobočjih, na pomolih in policah so se ponekod ohranili sestoji bukve, jelke, smreke in macesna, ki imajo bolj ali manj naravno zgradbo. Nanjo pogosto vplivajo skalni podori, vetrolomi, sneg ter snežni plazovi. Kljub v glavnem naravni sestavi drevesne plasti v ugotovljenih gozdnih združbah moramo v zaključkih opozoriti na nekatere tujerodne drevesne vrste, ki s svojo agresivnostjo lahko v prihodnje, predvsem v nižjih legah, to podobo spremenijo. Robinija (Robinia pseudacacia) je precej pogosta v dolinskih legah okoli Srpenice, Žage in Bovca, prav tako tu in tam raste v dolini Bavšice (9647/2), posamezna drevesa celo pod Črnim vrhom, na nadmorski višini okoli 800 m. Tam robinija skupaj z velikim jesenom zarašča opuščeni pašnik pri bližnji pristaji. Prav tako smo posamične primerke te tujerodne vrste opa- zili pod cesto Log−Strmec in v Loški Koritnici (9547/4). O vzrokih pojavljanja visokega pajesena (Ailanthus altissima = A. glandulosa) na Bov- škem smo že pisali (b r u s & D a k s k o b l e r 2001) in ugotavljamo, da je ta vrsta celo agresivnejša od robinije. To smo med drugim opazili v Spodnji Trenti, okoli opuščene domačija Koc pod Str- marico, okoli 600 m n. m. (9648/1). Pajesen je tu obrasel skoraj celotno okolico hiše, vse do gozda nad hišo in se širi na bližnje (nekdanje) pašnike. V obrečnih gozdovih pri Srpenici (9747/1) smo i g o r Da k s k o b l e r : Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija) 33 popisali tudi amerikanski javor (Acer negundo), vendar je njegova prisotnost v tukajšnjih gozdnih združbah zanemarljiva. Bovška pokrajina se tudi po mozaiku gozd- nih združb, ki jo sestavljajo, precej razlikuje npr. od pokrajine na Kobariškem in Tolminskem. Določene podobnosti, če kot merilo vzamemo po- javljanje glavnih gozdnih združb, najdemo v so- sednjih dolinah Rezije, Reklanice in Dunje, delo- ma še v Kanalski in Jezerski dolini ter v zatrepu doline Tolminke ter v Bohinju. Vsekakor je to za botanika in fitocenologa privlačna pokrajina s še veliko manj raziskanimi predeli. 6 Summary Bovško is a region in the Julian Alps in northwestern Slovenia, more than half of which (about 55 %) is overgrown with forests. Despite a thousand-year-long history of exploitation, these forests remain among the best preserved and best kept forests in the Soča Valley. In certain places, especially on steep slopes difficult of access, on prominences and ledges, some stands which have a more or less natural structure have preserved, namely the stands of beech, fir, spruce and larch. This structure is often influenced by rockfalls, windbreakage, snow and snowslides. Applying the standard Central-European method (b r a u n - b l a n q u e T 1964), the forest communities in the Bovec region have been studied for over fifteen years. So far, in this region almost 30 syntaxa have been determined within the rank of association (see Table 1). Beech and fir-beech communities (above all the stands of the associations Anemono trifoliae-Fagetum, Homogyno sylvestris-Fa- getum and Ranunculo platanifoliae-Fagetum) prevail. At least in the larger part of this region, beech forms the upper forest line (the stands of the association Polysticho lonchitis-Fagetum). In the subalpine belt it is partly (peneplains, rock- falls) replaced by spruce (Adenostylo glabrae- Piceetum). Even larch forests are quite extensive in this landscape. In places, larch is abundant also in the community with beech (Anemono-Fagetum laricetosum), but it also thrives among dwarf pine along and above the upper forest line (Rhodot- hamno-Pinetum mugo laricetosum), as well as in the rather pure stands on very steep, shady slopes of the montane, altimontane and subalpine belt (Rhodothamno-Laricetum). A special feature of the forest vegetation in the Bovec region are the forests of Austrian black pine and (partly) Scotch pine (Fraxino orni-Pinetum nigrae), which are the most extensive in the Loška Koritnica valley. Just as extensive are the areas overgrown with the thermophilous communities with hop hornbeam and flowering ash (Ostryo-Fraxinetum orni, Cy- tisantho-Ostryetum), which in places grows up to the altitude of 1200 (1300) m, but certain bushy specimens of hop hornbeam can sometimes be found as high as at the altitude of 1500 to 1570 m. Riverine forests, willow stands and riparian stands on gravel sites in the vicinity of Bovec, Čezsoča, Žaga and Srpenica (Alnetum incanae, Lamio orvalae-Salicetum incanae, Salicetum incano-purpureae, Salici-Myricarietum) are ecologically important, but due to various human interventions in places also rather endangered. In some places in the valleys of the Bovec region, the image and the structure of these forest stands are slighlty influenced by two aggressive nonin- digenous tree species, Robinia pseudacacia and Ailanthus altissima (syn. A. glandulosa). The landscape in the Bovec region is a lot different from the landscape in the Kobarid or Tolmin area for example, also regarding the mosaic of forest communities which constitute it. If we consider the occurence of principal forest communities as the criterion, there are certain similarities which can be detected in the ne- ighbouring valleys of Resia (Rezija), Raccolana (Reklanica) and Dogna (Dunja), in part also in the Val Canale and in the Rio del Lago valley, in the gable end of the Tolminka valley and in Bohinj. In any case, with its many underresearched parts, it is an attractive landscape for botanists and phy- tosociologists. Zahvala Pri raziskavah gozdne vegetacije na Bov- škem me spremlja in podpira univ. dipl. inž. Iztok Mlekuž (vodja KE Bovec, OE Tolmin, Za- vod za gozdove Slovenije), ki se mu za vodenje po terenu in posredovane podatke o zanimivih gozdnih rastiščih in o nastanku ter preteklem gospodarjenju s tukajšnjimi gozdovi prisrčno zahvaljujem. Iskrena hvala tudi njegovim so- delavcem inž. Tonetu Kravanju in gozdarskima Hladnikia 17: 25-38 (2004) 34 tehnikoma Alojzu Zorniku in Ivanu Jelinčiču ter še nekaterim drugim domačinom, na prvem mestu sodelavcu Triglavskega narodnega parka univ. dipl. inž. Edvinu Kravanju. Pri pripravi tega prispevka so mi z nasveti pomagali še akademik prof. dr. Ernest Mayer, prof. dr. Tone Wraber (opravil je tudi strokovni pregled), akademik dr. Mitja Zupančič in dr. Boštjan Surina. Tudi njim najlepša hvala. Besedilo je jezikovno pregledala prof. Cvetana Tavzes. 7 Literatura b e r a n , J., 1959: Doneski k zgodovini prava na Goriškem. 1. Bovško glavarstvo v 17. stoletju. Zbornik znanstvenih razprav 28: 5−51, Državna založba Slovenije, Ljubljana. b r a u n -b l a n q u e T , J., 1964: Pflanzensoziologie. Grundzüge der Vegetationskunde. 3. Auflage. Springer, Wien-New York, 865 pp. b r u s , r ., i . Da k s k o b l e r , 2001: Neofiti − rastlinske pritepenke: Visoki pajesen. Proteus (Ljubljana) 63 (5): 224−228. b o i s D e c H e s n e , A., 1977: Il giardino tra i monti (Juliana). Prevod iz nemščine Rinaldo Derossi. Marino Bollaffio Editore, Trieste, 87 pp. c o H r s , A., 1953: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repert. (Berlin) 56 (1): 66−96. c o H r s , A., 1954: Beiträge zur Flora des nordadriatischen Küstenlandes. Feddes Repert. (Berlin) 56 (2): 97−143. Ču š i n , b . & š i l c , u ., 2004: Vegetation development on gravel sites of the Soča River in the Upper Soča Valley. Sauteria (Salzburg), v tisku. D a k s k o b l e r , I., 1986: Komentar k fitocenološkim popisom in fitocenološki popisi nekaterih gozdov v gozdnogospodarski enoti Soča−Trenta. Elaborat, Tolmin, 22 pp. D a k s k o b l e r , I., 1993: Novo nahajališče vrste Botrychium virginianum (L.) Sw. v Julijskih Alpah. Hladnikia (Ljubljana) 1: 29−34. D a k s k o b l e r , I., 1998: Naravni sestoji čr nega bora (Pinus nigra Arnold) na vzpetini Treska pri Srpenici in nad dolino Tolminke (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija). Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 39 (7): 255−278. D a k s k o b l e r , I., 2002: Jelovo-bukovi gozdovi na Bovškem (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija). Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 43−2: 109−155. D a k s k o b l e r , I., 2003: Asociacija Rhododendro hirsuti-Fagetum Accetto ex Dakskobler 1998 v zahodni Sloveniji. Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 44−2: 5−85. D a k s k o b l e r , I., 2004: Jelovo-bukovi gozdovi v dolini Loške Koritnice v Julijskih Alpah (severozahodna Slovenija). Gozdarski vestnik (Ljubljana) 62 (7−8): 299−315. d a k s k o b l E r , i & i. M l E k u Ž , 1987: Gozdni kompleks Golobar. Fitocenološka karta v merilu 1 : 10.000 in komentar, Bovec,Tolmin, 5 pp. + vegetacijska karta. D a k s k o b l e r , i ., u . š i l c & b . Ču š i n , 2004: Riverine forests in the Upper Soča Valley (the Julian Alps, western Slovenia). Hacquetia (Ljubljana) 3 (2): 51−80. g l o W a c k i , J., 1874: Die Flechten des Tommasini’s schen herbars, ein Beitrag zur Flechtenflora des Küstenlandes. Verh. Zool.-Bot. Ges. Wien 24: 539−552. Hr u b y , J . , 1 9 1 6 : D i e G r e n z g e b i e t e K ä rn t e n s u n d d e s N W - K ü s t e n l a n d e s g e g e n I t a l i e n u n d i h r e Pflanzendecke. Österr. Bot. Zeitschr. Bd. 66: 186196, 242−363. Hr u b y , j ., 1917: Das Krngebiet am Isonzo. Allgem. Bot. Zeitschr. 23: 17−26. k l a v o r a , F., 2003: Anpletium, Vliz, Flitsch, Plezzo, Bolec. Kdo dal podobo je Bovškemu. O zgodovini, življenju, cesti in naseljih na Bovškem. Samozaložba, Tolmin, 250 pp. k r a š a n , F., 1880: Vergleichende Übersicht der Vegetationsverhältnisse der Grafschaften Görz und Gradisca. Österr. Bot. Zeitschr. 30: 175−182, 209−217, 244−250, 281−286, 314−320, 357−362, 388−393. i g o r Da k s k o b l e r : Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija) 35 l o n a , C., 1952: La flora delle Alpi Giulie nell’Orto botanico alpino “Juliana” di Alberto Bois de Chesne. Atti Mus. Civ. Stor. Nat. Trieste 18: 125−264. M a r c H e s e T T i , C., 1875: Una Escursione alle Alpi Giulie. Boll. Soc. Adr. Sc. Nat. (Trieste) 1: 1−46. M a r i n č e k , l ., i . P u n c e r , a . s e l i š k a r & M. z u P a n či č, 1980: Vegetacija Tolminskega območja kot osnova za optimalno ekološko vrednotenje prostora (Občina Tolmin). Elaborat, Biološki inštitut Jovana Hadžija SAZU, Ljubljana, 170 pp. M a r i n č e k , l ., l . Po l D i n i & M. z u P a n či č, 1989: Beitrag zur Kenntniss der Gesellschaft Anemono- Fagetum. Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 30 (1): 3–64. Ma r T i n či č, a ., T. W r a b e r , n . j o g a n , v . r a v n i k , a . Po D o b n i k , b . T u r k & b . v r e š , 1999: Mala flora Slovenije. Ključ za določanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 845 pp. Ma y e r , e ., 1951: Kritični prispevki k flori slovenskega ozemlja. Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 1: 25−80 (separat 3−56) + priloge. Ma y e r , e ., 1954: Kritični prispevki k flori slovenskega ozemlja II. Razprave 4. raz. SAZU (Ljubljana) 2: 5−44. Ma y e r , E., 1958: Doprinos k poznavanju flore Zahodnih Julijskih Alp. Razprave IV. raz. SAZU (Ljubljana) 4: 5−37. Ma y e r , E., 1960 a: Endemične cvetnice območja jugovzhodnih apneniških Alp, njihovega predgorja in ilirskega prehodnega ozemlja. Zbornik ob 150. letnici botaničnega vrta v Ljubljani, p. 25−45. Ma y e r , E., 1960 b: Südöstliches Alpenvorland − pflanzengeographisches Prachtgebiet. Jubiläumsjahrbuch des Ver. z. Schutz. d. Alpenflanzen und -Tiere (München) 25: 1−9. M e z z e n a , R., 1986: L’ erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus. Civ. Stor. Nat. Trieste 38 (1): 1−519. Ml E k u Ž , I., 2002: Gozd v kulturni krajini na Bovškem. Soški razgovori 1 (Bovec), p. 205−214. Ml E k u Ž , I., 2004: Rastišče ognjice na Golobarju. Proteus (Ljubljana) 66 (5): 218. Pi s k e r n i k , M., 1991: Gozdna, travniška in pleveliščna vegetacija Primorske. Strokovna in znanstvena dela 106, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana, 241 pp. Pr a P r o T n i k , N., 1997: Alpski botanični vrt Juliana v Trenti. Prirodoslovni muzej, Ljubljana, 126 pp. Pr a P r o T n i k , N., 2001: Balthasar Hacquet in njegovo botanično delovanje na Kranjskem. Razprave 4. razreda SAZU (Ljubljana) 42−2: 173−185. r o b i č, D. & M. a c c e T T o , 2001: Pregled sintaksonomskega sistema gozdnega in obgozdnega rastlinja Slovenije. Študijsko gradivo za pouk iz fitocenologije. Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Ljubljana, 18 pp. r u T a r , S., 1882: Zgodovina Tolminskega. Gorica, 333 pp. s e n D T n e r , O., 1842: Besteigung des Moresch in den julischen Alpen. Flora (Regensburg) 25 (2): 442−448, 449−463, 474−479. s T u r , D., 1857: Über den Einfluss des Bodens auf die Verteilung der Pflanzen. Sitzungsber. d. Akad. d. Wiss. Wien, Mathem.- naturw. Kl. 25 (1−2): 349−421, Wien. s u r i n a , B., 2004: Subalpinska in alpinska vegetacija Krnskega pogorja v Julijskih Alpah. Doktorska disertacija. Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 167 pp. + fitocenološke tabele. š e r c e l j , a ., 1996: Začetki in razvoj gozdov v Sloveniji. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za naravoslovne vede, Dela (Opera) 35: 1−142, Ljubljana. š i l c , u . & b . Ču š i n , 2004: Nemški strojevec ponovno pri Čezsoči. Proteus (Ljubljana) 66 (6): 273−275. T o M M a s i n i , M., 1840: Ausflüge aus die Bergen Sbeunize in Istrien, Matajur und Canin-Alpen in Görzischen und in das Trenta Thal. Flora (Regensburg) 23 (2): 637−640. T o M M a s i n i , M., 1842: Correspondenz (Die Kenntnis der küstenländischen Flora). Flora (Regensburg) 25 (1): 326−335. T r e g u b o v , V., 1962: Naravni sestoji macesna v Sloveniji in gospodarjenje z njimi. Zbornik Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije 3: 29−143, Ljubljana. W r a b e r , M., 1966: Fitocenološka in ekološka analiza gozdne vegetacije v Zgornjem Posočju. Elaborat. Biološki inštitut SAZU, Ljubljana, 32 pp. Hladnikia 17: 25-38 (2004) 36 W r a b e r , T., 1963: Po pastirskih stezah Zadnje Trente. Planinski vestnik (Ljubljana) 19 (7): 305−309. W r a b e r , T., 1964 a: Črni bor na Kukli. Proteus (Ljubljana) 27 (4−5): 122−124. W r a b e r , T., 1964 b: Ein Beispiel der thermophilen Vegetation aus den Julischen Alpen. Acta Bot. Croatica (Zagreb), Vol. extraord: 133−137. W r a b e r , T., 1965: Trenta. Varstvo narave (Ljubljana) 2−3 (1963−1964): 103−114. W r a b e r , T., 1966 a: Združba Berinijevega jajčarja in alpske hrustavke (Leontodonti berinii- Chondrilletum ass. nova ) na soških prodiščih pri Bovcu. V arstvo narave (Ljubljana ) 4 ( 1 965) : 51−60. W r a b e r , T., 1966 b: Vabilo na Mali Ozebnik. Planinski vestnik (Ljubljana) 66 (3): 104−109. W r a b e r , T., 1966 c: Henrik Freyer v Julijskih Alpah. Proteus (Ljubljana) 28 (9−10): 250−254. W r a b e r , T., 1969: Iz zgodovine ob botaničnih raziskovanjih v Julijskih Alpah in Karavankah. Jeseniški zbornik Jeklo in ljudje 2: 269−293. W r a b e r , T., 1970 a: Die Vegetation der subnivalen Stufe in den Julischen Alpen. Mitt. Ostalp.-dinar. Ges. Vegetationsk. 11: 249−256, Obergurgl, Innsbruck. W r a b e r , T., 1970 b: Zur Kenntnis der Gesellschaften der Klasse Thlaspietea rotundifolii in den südostlichen Kalkalpen. Akad. Nauk. umjetn. Bosn. Herc., Poseb. izd. XV, odj. Prir. Mat. Nauka 4: 293−301, Sarajevo. W r a b e r , T., 1975: Moreš na Morež. Planinski vestnik (Ljubljana) 75 (10): 569−580. W r a b e r , T., 1979: Die Schwarzföhrenvegetation des Koritnica Tales (Julische Alpen). Biološki vestnik (Ljubljana) 27 (2): 199−204. W r a b e r , T., 1980 a: Trenta. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Zbirka vodnikov 61, 2. izd., Ljubljana, 39 pp. W r a b e r , T., 1980 b: Über einige neue oder seltene Arten in der Flora der Julischen Alpen (IV). Studia Geobotanica (Trieste) 1 (1): 169−178. W r a b e r , T., 1984 a: Scabiosa trenta. Zgodba o trentarskem grintavcu. Proteus (Ljubljana) 47 (4): 138−141. W r a b e r , T., 1984 b: Planinec−botanik na Mangartu. Planinski vestnik (Ljubljana) 84 (9): 398−403. W r a b e r , T., 1985: Slapovi pod žagarskim Skutnikom in še kaj. Planinski vestnik (Ljubljana) 85 (4): 160−163. W r a b e r , T., 1 986: Die F elsenmiere ( Minuartia rupestris)-Vegetation der Julischen Alpen. Biološki vestnik (Ljubljana) 34 (1): 115−124. W r a b e r , T., 1988: Scabiosa trenta se ni vnovič rodila. Planinski vestnik (Ljubljana) 88 (7−8): 297−298. W r a b e r , T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Prešernova družba, Ljubljana, 239 pp. W r a b e r , T., 2001: Rastlinoslovne raziskave v Triglavskem narodnem parku. V: Bizjak, J. & M. Šolar (eds.): Dvajset let pozneje – 1981−2001. 20 let zakona o TNP, p. 63−71, Triglavski narodni park, Bled. W r a b e r , T., 2002: Henrik Freyer kot botanik. In: Predin, Š. (ed.): Slovenski farmacevti v naravoslovju: zbornik referatov s simpozija ob 200-letnici rojstva Henrika Freyerja (1802−1866), p. 105−140, Mariborske lekarne, Maribor. W r a b e r , T., 2003: Henrik Freyer kot botanik. Idrijski razgledi (Idrija) 48 (1): 104−135. W r a b e r , T. & P. s k o b e r n e , 1989: Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave (Ljubljana) 14−15: 1−429. z u P a n či č, M., 1999: Smrekovi gozdovi Slovenije (Spruce forests in Slovenia). Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za naravoslovne vede, Dela (Opera) 36: 1−212 + tabele, Ljubljana. i g o r Da k s k o b l e r : Gozdna vegetacija Bovškega (Julijske Alpe, severozahodna Slovenija)