P a š n i k. Sv. BaziliJ. (t 379.) Bogoljubni si prizadeva, da gospoduje svojemu jeziku. wXe govori, enak nevpdnemu; če vpraša, ne žpli prepira, in če odgovarja, ne dela tega iz častilakonmosti; ternu, ki kaj pamptnega pripoveduje, ne sega v besedo, tudi vsigdar svoje ne terdi in se ne šopiri s svojo modrostjo; ob svojem časa govori in posluša; uči se, ne da bi se sramoval učenja; če podučuje, ni skop stem, kar zna, in ne podtikuje tega, kar se je od drugih naučil, ampak povsod hvaležno spoznava tega, od kterega se je naučil. Pazi tudi na glas svojpgagovorjenja; zmorni mu je naj ljubši, ker ni pretih, in se še sliši, pa ne prenapet, da kterega ne bole ušesa. Besede je treba poprej tehtati, preden jih izkujemo. Človek riaj bo v družini zgovorpn, prijazen in prebavljiv, naj nikar ne isče, da bi se s šalo prikupil družbi, ampak da bi z Ijubeznjivimi, prijaznimi pompnki zaupanje si pridobil, in še celo, kedar mora kaznovati, naj ne pride ojstra beseda iz njegovih ust. Ako si dosti ponižen, da samega sebe poprpj ponižuješ, Iožeje prideš do tega, kteri je potreben tvojega ozdravljevanja. Včasih bo koristno , ako svariš, kakor prerok Xa(an, kteri Davidu, ko se je bil prpgrešil, kazni ni napovedal, kakor da bi pri.šla iz njegovega serca, anipak je povest oblpkel v pravlico, in je kralja postavil sodnika njegovega greha, da se ni mogel več vstavljati kazni prerokovi, ko se je bil poprej samega sebe obsodil.