PESMI
France   Kosmač
SKUPNI JEZIK
Skupni jezik imajo kamni in kristali, martinčki in delfini, ljudje pa imamo — orožje.
To je surova interlingua noža. strupenih plinov, atomskih podmornic in reaktivnih letal.
To je jezik brez rim in ritma, s popolno tišino namesto odmeva.
19
2*
—  Modri delfini, odločite vi, ki prepevate s polnimi ušesi vode,
ali zasluži ta človeški jezik pomilostitev?
—  Pravični martinčki, pomahajte z repki
in pokažite, če vidite kako olajševalno okolnost?
—  Dragi kamni, spregovorite: ta spomenik neumnosti,
ta smrad po sovraštvu
in smrti — ga res ni mogoče
iztrgati
nerazumljivosti?
POLETNI DEŽ
I
Do globine pronica
z neustavljivo in neznansko
trmo:
pod kapljicami se prebujajo
davne moči pobeglih
močvirij in dišeče šote.
Svetli cinki nafte
in žvepla se zganejo in zaplavajo
k površini.
Daljna, brezimna protuberanca
v plinastih stenah nekdanjega
sonca
poganja v neprodirna in mokra
naročja naše izgubljene
zemeljske teme
osvežujoče brizge svetlobe,
20
fluorescenco sorodnih
duš, elektriko ljubezenskih
objemov, polna
prgišča zablodelih radioaktivnih
prvin.
Vračajo se kot izgubljeni sin.
2
Za vratom in po vrateh in vrtovih
— sama odprta vrata — začno nenadoma dehteti kaplje-bilke-lasje. Pršijo žlebovi, potrkavajo votli zvonovi konzerv. Pod napušči se zavrtijo tihe slamnate ladjice in drugo za drugo jih poteza vase brezno negotovosti.
Nato zahukajo vlažna usta strmenja. završijo izvirki prerojenega vetra, nagubajo se in nabreknejo marogasta oblačila. Radi ali neradi se z močeradi podajamo na neznano pot.
3
Oči izgubiš če jih  daš ali če se braniš. Oči izgubiš.
21
Za zmago se zagrizeno
rujeta
vedno glasneje doneča
svetloba jutra
in temno in razjarjeno
nebo.
Natakni črna očala
ali zamiži
ali beži z brzino
svetlobe
ali skrij glavo
pod mehko in gosto rušo:
ogenj ti razdene oškropljeno telo tako aH tako.
4
Ali kapljajo sanje ali sanjajo kaplje?
S tenkimi tipalkami se dotikajo nevidne in neslišne prisotnosti.
Toda kdo
je tako hrepeneče
zapel v tišino?
Kot presenečen in prestrašen, zaljubljen in moker ptič!
22
5
Usnule so kaplje.
A midva jih zbudiva,
kadar le hočeva!
Rodila si se iz vroče vlage avgusta. Ne pozabi: kozoroga zgrabiš za roge in se odpelješ v sosedno galaksijo!
Sam pa — rojen
na jezičku tehtnice —
vržem na eno od besno
krožečih skodel
zlato zrno
potrpežljivosti.
Odmikaj se magnetizmu omamne nirvane, vdanost umira.
Skoči na glavo
v brezbrežje vonja!
Tam živi tvoja edina
resnična,
kruta in blaga
senca.
MED TOPOLI IN VRBAMI
i
Topoli
stojijo in čakajo,
žejni vetra,
nenadnih vlažnih
sporočil,
neznanih ukazov.
23
Kot prostovoljci strmijo
pod nebo
in poredkoma srebrno
pomežiknejo
drugemu bregu.
Vrbe
slonijo tam, sklonjene
kakor perice, kakor vile,
kakor zamišljene
plesalke, pripete
z nogami v nerazrešljiv
gib.
Veter
veličastno dremlje nekje
globoko v barju.
Tam diha šoto in premog
in skrite grobove
žametnih tulp.
In kadar se prebudi
in pljusne po zeleni
vodi —
je to znamenje za ples, znamenje za odhod: pripravite se, daljave, na obiske, na požare miline in strasti, na izbruhe aritmije, na popolno mobilizacijo nekoristnosti.
2
Bregova se zganeta in po sredi se preriva zelena svetloba vode.
Most se nagiba:
nekdo snuje v njem  trisobno
stanovanje.
24
Kako smo že od nekdaj
najprej čisto goli,
nato pa nas — kot oblake
obleče in zapraši
kaka rjaveča luč.
Nekdo prihaja in odhaja, neprestano, brez glasu.
3
Topoli bi rasli po meni in se sprehajali po sočnem bregu.
Na drugi strani,
nad ojstrim zrcalom
molčečne vode
pa bi slonela
žalujka
in bi dehtela.
Vsak dan bi bil
isti dan,
ista hoja
in ista pridušena vonjava
iz njenih zelenečih
ust.
4
Z zadnjimi odhajajočimi
meglicami in sni
odpira zelenorjave oči.
In ko se uvija
pod prvimi poljubi  sap.
se ji razsuje do svetle
temine voda
tenkih las bujni slap.
25
Tedaj se zgane in zdrami in si prizna:
— To strmenje, ta komaj verjetni
drget, ta vase pogreznjeni
šepet — to je sinoenjega
vetra kasni obisk.
Po vseh zrcalih jutra se igra
njegova gorka sled.
Predaleč mi rastejo lasje
v spremenjeni svet.
5
Reka ponižno liže storoke korenine, šumenje uspava nihajoče liste, zelenina žejno srka sleherno pršečo luč.
Pod koreninami diha zavzeta zemlja. Trave uživajo njene opojne dišave, tu sestankujejo nadarjeni polži, zaljubljenci postajajo neznansko slučajni.
Vsa usta te hvalijo, junaški topolov nasad.
Legitimacije se sramujejo druga druge, prometni predpisi in bontoni starijo z vsemi novicami, rodovitna prostodušnost plapola v novo življenje.
26
SADOVI
Padci v tišino, trdi, zamolkli, brez reda, a strogo enaki.
Rosna trava trepeče, zemlja se spreminja v zvezdo.
Tako čakaj samo
še na utrinek,
na padanje navzgor,
na šumenje mimo ušes,
na valove nihajočega
magnetnega polja,
na bridki okus
prezrelega,
na zadnje jabolko
med napetimi
v nepregledni vrsti.
Vse je nemo, vse gluho, dišave jeseni legajo k pomladanskim, na dno neizmernosti.
Brezimne silnice drhtijo skozi sočna jedra in skozi skrita semena — v neizbežno.
27