Ljubljana. Pisalo se je leto 1898. Poletje je zvabi- lo prebivalce mesta na ulice. Med njimi si pred- stavljajmo damo, ki vrti pedala po Dunajski cesti in v hitrem tempu prehiteva ljubljanske spreha- jalce. Meščani so bili kolesarjev in koles vajeni, saj je kolo že vstopilo skozi velika vrata njihove- ga vsakdanjika. Bolj redke ptice pa so seveda te- daj bile kolesarke. Provincialno mesto na Kranj- skem je na dame na kolesih gledalo z mešanimi občutki, nekaterih sprehajalcev to ni zmotilo v njihovih zatopljenih pogovorih ali razmišljajo- čih sprehodih, spet druge je prizor vznemiril ali celo razburil, saj so v tem videli nepotrebno in nespodobno aktivnost. Kolesarke tako na primer niso prav nič nav- duševale znanega literata Antona Aškerca, zapri- seženega pešca, mimo katerega je (t)istega dne »priletela« kolesarka, katere ime nam žal ni znano. Skoraj zagotovo je bila »leteča« dama Ljubljančan- ka, izobražena ženska iz ene premožnejših dru- žin. Kolesarka je bila celo njegova znanka, prav tista, s katero se je pred nekaj dnevi pogovarjal pod košatim kostanjem v Tivoliju. Pogovor je te- daj ob vseh mogočih aktualnostih nanesel tudi na ženske ter kolo in Aškerc je dami jasno razo- del svoje videnje sodobnega »problema«. Bilo je povsem preprosto: njemu »ženska na biciklu - ne ugaja«. Toda žal ju je tedaj dohitel mrak in za argumentiranje Aškerc ni imel več časa. Kolesar- ka mu je tedaj ob slovesu dejala, naj svoje stališče obrazloži v kakem feljtonu in Aškerc ji je to tudi obljubil, a kaj ko so istočasno njegove misli buri- le še katere druge »muze«. Na dano obljubo ga je tako spet opomnilo šele bežno poletno srečanje z isto kolesarko na Dunajski cesti, ko sta se le za nekaj trenutkov spet srečala. Tedaj pa je Aškerca za hip v njunem bežnem očesnem kontaktu zbo- dla njena vzvišena in prevzetna drža. »Čeprav ste jadrali mimo 's polno paro', sem čutil, da ste imeli še toliko časa, da ste me za trenutek pogledali z globokim pomilovanjem, ah, da, razumel sem tisti Vaš postranski pogled, češ:oči izkljujejo« in ga ob prvi priliki povo- zijo. Fran G-č., Kolesarice, v: Slovenski narod, 22. 8.1898, (dalje: Fran G-č.). Fran G-č je k naslovu pred polemičnim besedilom dodat še pomenljivi hamletovsku »To be or not to be that is the question: Triglav, 27. 4. 1869. 42 VSE ZA ZGODOVINO Borut Batagelj. »ALI NAJ DAME KOLESARIJO?« ZGODOVINA ZA VSE svoji jasnovidnosti napoveduje tudi, kako bodo po promenadi vrtele pedala mestne dame.8 Očit- no je bilo še prezgodaj za dame, kot je bila naša Kolesarica. Doba kolesa, ki se je čez četrt stoletja že začela neskromno razglašati za novo stopnjo civilizacije, še ni uspela dovolj krepko potrka- ti niti na moška vrata. Šele za zadnje desetletje 19. stoletja lahko pri nas trdimo, da je vstopilo v »znamenje dveh koles«.9 Kolo tedaj postane »iz zasramovane igrače nekaj snobovskih športnih ljubiteljev le v nekaj letih vozilo, kije razvoj in- dividualnega masovnega prometa uvedlo v kul- turni in gospodarski faktor prve vrste«.10 Ženska si že iz praktičnih razlogov, da ne go- vorimo o družbenomoralnih nazorih, kolesa ni uspela prisvojiti. Prvotne številne izvedbe koles so prinašale preglavice tudi moškim, vsaj dokler ni na pragu devetdesetih let tudi pri nas zavla- dalo t. i. nizko, »safety« kolo. Z gotovostjo lahko rečemo, da so tehnične izboljšave kolesa, ki so prinesle na eni strani udobje, na drugi pa var- nost, pripeljale do kolesarskega razcveta »fin de sieda«. Sodobni viri povzemajo, da se je šele z uvedbo nizkega kolesa {Niederrad) vzbudilo v ženski ve- selje vrteti pedala.11 Pogum, kakršnega je ženska potrebovala za visoki velociped, na industrijsko oblikovanem, okretnem in njenemu spolu adap- tiranem kolesu z učinkovitimi zavorami in zrač- nicami, ni bil več potreben. Veliko mero poguma so morale kolesarke, kot je bila naša Kolesarica - »Dobro vem, da nekaterniki majejo z glavami, videči me na kolesu, češ: 'Glej jo, glej! Ta tudi! - treba ji je!'«12 -, hraniti le še za opazke antiko- lesarjevičev. Kolo in ženska emancipacija Zgodovina športa oziroma telesne kulture ostaja pri nas neupravičeno zunaj študij spo- lov.13 Vloga športa v procesu ženske emancipaci- je tako ostaja na polju zgodovinopisja precej za- megljena. V procesu ženskega emancipiranja se vsekakor kaže ta vloga kot aktivna. Še bolj pa kot poučna. Redko katero področje družbenih spre- memb nas namreč lahko pouči o gibanju ženske emancipacije bolje kot spoznanje nujnega zave- danja njenega telesa in posledično oprijemanje različnih možnosti gibanja. Nove telesne oziro- ma športne prakse naj bi ženski tako prinesle novo »kreativno samopotrjevanje«.1"* Poudariti pa gre - še posebej v zgodovinopisju, ki je le del področja ženskih študij -, da se omenjene posle- dice v procesu emancipacije nikoli niso razvijale neodvisno od tedaj veljavnih družbenih norm, vrednostnih vzorcev, predstav in idealov, ki so oblikovali realni družbeni položaj ženske. Zdi se, da še ni prišel čas, da bi podajali enopo- mensko oceno o vlogi športa v procesu ženske emancipacije, saj bi bilo za tako oceno potrebno poglobljeno poznavanje pisane pahljače podro- čij, kjer so se ženske športno oziroma telesno udejstvovale. Kolesarstvo je le eno polje; kaže se v sebi značilnih nastavkih in posledicah, ki so sooblikovali tako žensko kot tudi športno zgo- dovino. Bržkone je glavna značilnost obojega prav v njegovi časovni vzporednosti, saj začetki zgodovine modernih športov sovpadajo z začet- ki preoblikovanja tradicionalne ženske vloge v meščanski družbi. Daljnosežne posledice ženskega kolesarjenja so se napovedovale že v omenjeni dvojni fazi za- četkov. Susan •. Anthony je tako leta 1900 izjavila, da ni nič bolj pomagalo ženskam pri emancipa- ciji kot kolo, ki jim je prineslo občutek svobode in samostojnosti.15 Čisto podobno je razglašala tudi Louise Max v vsenemškem ženskem kole- sarskem listu Die Radlerin dve leti prej: »Razvoj kolesarskega športa ima veliko večji pomen za ženski svet kot pa za moški.«16 Oba citata poudarjata, da je šlo izključno za posledice vrtenja pedal »šibkega spola«. Poudaril 8 Triglav, 20. 4. 1869. 9 Laibacher Zeitung, 26. 8. 1896. 10 Roman Sandgruber, Ökonomie und Politik: Österreichisc- he Wirtscliaftsgcschichte vom Mittelalter bis zur Gegen- wart, Uebcrreuter, Wien 1995, str. 279- " Moriz Band, Handbuch des Radfahr-Sport: Technik und Praxis des Fahrrades und des Rad/ahrens, A. Hartlebcn's Verlag, Wien-Pest-Leipzig 1895 (dalje: Band), str. 303- " Kolesarica. 0 Vzroki za to so gotovo v odsotnosti tradicije obravnav športne zgodovine na Slovenskem, kot tudi v razdrob- ljenih in zastrtih virih. Posledica tega je pomanjkljiva literatura, ki bi, če bi kdaj zašla v obravnave ženskih študij, najbrž brez obotavljanja dobila oznako >moška zgodovina'. Omembe vredno je zgodovino slovenskega kolesarstva obdelal le Drago Stcpišnik. Glej: Drago Ste- pišnik, Sedemdeset let slovenskega kolesarskega športa: 1887-1957, Kolesarska zveza Slovenje, Ljubljana 1957; isti, Kolesarstvo na Slovenskem: Ob devetdesetletnici, Ko- lesarska zveza Slovenije, Ljubljana 1979. 11 Liselott Diem, Frau und Sport: Ein Beitrag zur Frauenbe- wegung, Herder, Freiburg 1980, str. 11. 15 Gudrun Maierhof, Katinka Schröder, Ma dove vai belez- za in bicicletta?, La Tartaruga edizioni, Milano 1993 (da- lje: Maierhof, Schröder), str. 131. 15 Louise Max, Damen-Radfahrsport als Reformator, v: Die Radlerin, 1898, str. 563- VSE ZA ZGODOVINO 43 ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004. št. 2 bi torej - tako nakazujejo tudi drugi viri -, da se kolesarke niso pojavile iz vzgiba po emancipa- ciji, ampak da je vsesplošna popularnost kolesa samega praktično žensko posedla na kolo. Da pa se od naše osrednje polemične zgod- bice ne oddaljimo preveč, vzemimo v obzir za nadaljnje teoretske nastavke še kakšen odlomek »ranjene« Kolesarice, ki se ob očitkih »nespod- obnosti« kolesarjenja mestnih dam brani tudi z naslednjimi zgledi: »In glejte: Prav na dvorih se kolesarijo vse dame in vsi gospodje! Ako ni kolo nezdravo za ta predragocena bitja, ako ni kolo 'nemoralno' za te nervozno pazljive ljudi, do- volite potem, dragi gosp. A., da si špogamo kolo tudi me slovenske plebejke ter se pridružimo s tem milijonom angleških, francoskih, italijan- skih, ruskih, nemških in drugih kolesaric! Liber- té!Egalité!« Dvoje lahko izluščimo iz tega. Prvič, razbere- mo lahko, da tudi na področju kolesarjenja velja primer razmerja družbenih praks med višjimi in nižjimi družbenimi sloji,17 in drugič, v kontekstu ženske emancipacije lahko prepoznamo misel- ni preskok uravnavanja krilatic iz politične sfere na območje spola. Svoboda in enakost, kot gesli francoske revolucije, sta leta 1898 že usmerjeni v veliko bolj kompleksno razumevanje. Anahronizem dveh gesel se v bistvu že bori proti normam, ki jih je idejno vzpostavil, saj so prav daljnosežne družbene spremembe, izha- jajoče iz »razsvetljenih« idej, z meščansko in in- dustrijsko revolucijo spremenile politične, eko- nomske in socialne razmere, v okviru katerih se je v meščanskem svetu preoblikovala vloga spo- lov. Teorija po spolu ločenih dolžnosti, ki se je ukoreninila v vsakdanjem življenju, je odrejala svet na dva dela. Še najbolj je to odražal razpon med moževo poklicno sfero in ženinim družin- skim življenjem, ki ni določal le funkcionalnih zadolžitev, ampak tudi (ne)sposobnost in karak- ter spola. S postopnim krhanjem mej med mo- škim (aktivnim) javnim in ženskim (pasivnim) zasebnim svetom, ki ga je sprožilo na eni strani narodno gibanje, na drugi pa poklicno zaposlo- vanje žensk, je svet postajal vse manj tog.18 Ne- katerim je takšen proces zamajal njihove uokvi- rjene predstave. Takšen je bil tudi Aškerc-Antikolesarjevič, ki je veljal kot Aškerc-literat celo za naklonjenega žen- skemu besednemu ustvarjanju, a so mu očitno ob besedi emancipacija šli lasje pokonci. Fran G-č. ga je označil takole: »Vsekakor pa je filister, velik konzervativec in starokopitnež, kateremu dela napredek in svoboda sive lase!«19 Vznesena Kolesarica pa je z njegovim strahom pred eman- cipacijo takole vehementno obračunala: »Dalje ste nam zalučali v obraz strašno, moškim naj- večje skrbipovzročujočo besedo 'emancipacija'. Moj Bog! S tem me ne pobijele. Moškim Vašega obzorja je emancipirana že vsaka ženska, ki nima šivanke ali kuhalnice v roki! Emancipira- na je že vsaka učiteljica, ekspeditorica, uradni- ca, emancipirana je - po Vašem - seveda tudi vsaka dama, ki ne hodi peš ob roki svoje matere ali svojega gospoda soproga... Da pa je emanci- pacija ženstva bistveno vse kaj druzega, o tem mi menda koncem XIX. veka ni treba izgubljati besed. Pisalo seje dovolj o tem. Ako niste imeli časa, da bi se glede tega vprašanja povzpeli vsaj nad nivo malomestnega konservativnega fili- stra, Vas le prav prijateljsko obžalujem! Pa brez zamere!«• Strah pred emancipacijo se je tedaj očitno že povezoval tudi z žensko telesno aktivnostjo, saj sicer pisec Žitomirov v Slovenki ne bi opozarjal, da telovadba vseeno ni »iznajdba najnovejše- ga časa, posledica ženske emancipacije«,21 kot bi kdo lahko pomotoma mislil. Vsakršnih mo- ških težav z ženskami seveda ni šlo povezovati z emancipacijo, saj je končno že Ksantipa delala Sokratu preglavice, ko še ni bilo nobene eman- cipacije. Aškerčev kolesarski izpad je Fran G-č. tako povezal tudi z osebnim občutkom nemoči, nevoščljivosti in celo z domnevno zagledanostjo v Kolesarico, saj naj bi bil Antikolesarjevič »okor- než, ki sploh na kolo ne more, ali zaljubljeni čr- viček, ki si ne more omisliti kolesa in se mu zato sline cedijo, ko more gledati, kako njegov 'zaklad' okolo frči in se z drugimi zabava, sam pa mora ostati doma ali k večjemu par kilometrov hoditi za njo«.22 17 Žensko kolesarjenje kot statusni simbol meščanskega sve- ta bi bil takšen primer tudi v kasnejšem obdobju, ko so se kolesarjenja začele oprijemati delavke in kmetice, saj te- dajza meščanske dame kolo ni bilo večaklualno. K temu: Maierhof, Schröder, str. 100-103- '" Gertrud Pfisler, Die Anfänge des Frauenturnens und Fraucnsports in Österreich, v: Turnen und Sport in der Geschichte Österreichs, ÖDVPädagogischer Verlag, Wien 1998, (dalje: Pfisler), sir. 86-104. Splošno o vlogi ženske: Andrej Studen, Ženska naj se drži kuhalnice, v: Historični seminar^ ZRCSAZU, Ljubljana 1994, str. 149-162. *» Fran G-č. 20 Kolesarica. 21 Žitomirov, Ženska telovadba, v: Slovenka 4/1900, 5, str. 101-102. 22 Fran G-č. 44 VSE ZA ZGODOVINO Borut Batagelj, »ALI NAJ DAME KOLESARIJO?« ZGODOVINA ZA VSE 1. Ženska in njeno telo Zdravje. »Jaz vsaj in moje znanke smo zdravejše odkar kolesarimo.« Glavni argument, da so se ženske začele ukvar- jati s kolesarjenjem, je bila njegova popularnost. Popularnost se je v glavnem navezovala na prak- tičnost, znotraj katere se je vedno pogosteje po- udarjal pozitivni zdravstveni učinek. Toda ne prav od začetkov kolesarjenja. Mnenja o vplivu kolesarjenja na zdravje so bila deljena in sprva so z negativnimi učinki kolesarjenja strašili tudi moške, kaj šele ženske. Neki dr. Heerman je leta 1898 opozarjal na na- pako, češ da se kolesari z odprtimi usti, s tem pa povzročajo okvare dihalnih poti in pljuč, do ka- terih naj bi prihajalo z vdihavanjem premrzlega ali onesnaženega zraka. Posebej nevaren naj bi bil tudi sveži zrak, zato je prepovedoval kolesari- ti v gorskem zraku.23 Predsodki so vseeno padali; morda so se ti na terenu izkazali kot nesmisel- ni - veliko bolj kot nova spoznanja medicinske stroke - prav po zaslugi izkušenj kolesarjev sa- mih, še bolj pa kolesarjev-zdravnikov, ki so oseb- no občutili pozitivne učinke kolesarjenja. Nasvet, naj se kolesarke glede učinkov na nji- hovo zdravje - če nočejo postati »rod sterilnih žena« - posvetujejo z zdravnikom, ki je sam ko- lesar, že meri v to smer. Kajti, najsi je bil zdravnik še tako pameten in razgledan, ni bil v stanju, da bi razlagal posledice kolesarjenja, če se z njim sam aktivno ni ukvarjal.24 Glasovi, da je kolesarjenje zdravju koristno, so bili vse prodornejši. V časopisju vse pogosteje naletimo nanje. Sprva, tako kot piše Paolo Mon- tegazza v feljtonu Laibacher Zeitunga, je kolo kot zdravstveno sredstvo primerno le za moške. Ženska, ki je sicer fiziološko bolj »zamaščena«, Po njegovem mnenju potrebuje manj gibanja kot moški. V svoji »zajetnosti« naj bi ženska osta- jala bolj zdrava in tudi storilna, tako v smislu vsakdanjih opravil kot tudi plodnosti. Ženski Montegazza priporoča gibanje in gimnastiko po "higienskih« predpisih, vodi pa naj jo po nasvetu zdravnika. Bralke in bralce opozarja, da se gre Pri ženskah ravnati od primera do primera, in to Po prilagojenem programu. Za kolesarjenje pra- vi, da je zdravo, ker gre za gibanje po zraku.25 Podobno so bili v različnih zdravstveno-kole- sarskih (športnih) zapisih pri nas poučeni tudi v naslednjih letih.26 Večinoma so zapisi prihajali direktno ali paso bili še pogosteje laično povzeti kot poročila iz zdravniških krogov.27 Povzemale so jih tudi ženske, kot npr. Marica Strnad Cizerlj, ki je v tržaški Slovenki26 kmalu postala »femme pour tout faire«,29 saj je pisala o celi vrsti tematik. Tako ji ni ušlo niti kolesarstvo. Marica je v letu 1897 zapisala, da je vse manj sovražnikov kole- sarstva. »Zdravniki priporočajo torej vsak šport, poleg tega pa seveda previdnost in vztrajnost, kajti le na tak način krepe se mišice in živci, po- spešuje se krvotok in pretvarjanje redilnih sno- vi... Na tisoča zdravnikov osrčnje nas za kolo, proslavljajo je kot imenitno izumitev za povzdi- go močijpešajočega človeštva. Vožnja po kolesu ne krepi samo mišic na nogah in rokah, ampak utrjuje tudi pljuča in spodnje telo.«00 Marica pa je posredovala tudi pisanje nekega ameriškega lista o kolesarstvu s posebnim ozirom na žen- sko. Neka medicinska fakulteta naj bi se namreč prepričala, da je kolo eno glavnih sredstev za »povzdigo in utrditev ženskega zdravja«. Kolo priporoča tudi zoper debelost.31 Obenem pa še dodaja, da tudi domači zdravniki nikoli ne od- svetujejo ženskam kolesa, še več, slabotnim naj bi ga še celo priporočali. Zanimivo je, da je Mari- ca izpostavljala prav zdravstveni efekt ženskega kolesarjenja, kar je po njenem bilo najboljše pri- poročilo tej »imenitnej iznajdbi«.32 Kolesarica Aškercu na očitek, da si na kolesu zdravju škodi, odgovarja: »Da bi nam kolesarje- nje absolutno škodilo na zdravju, dvomim. Saj tudi kajenje in drugo škoduje, ako ne pozna- 23 Malerhof, Schröder, str. 39. 24 Prav tam, str. 44. 25 Paolo Mantagazza, Das Velociped als Gesundheitsmittel, v: Laibacher Zeitung, 8. 6. 1891. 26 Martin Siegfried, Das Radfahren als Heilgymnastik, v: IM- ibacher Zeitung, 26. 7.1897; Sport und Gesundheit, v: La- ibacher Zeitung, 23- 8. 1913; Von hygienische Bedeutung des Radfahrern, v: Laibacher Zeitung, 1. 8. 1893- 27 Glej npr. povzetek s kongresa o negi zdravja v Angliji, kjer se je thigienik« in športnik dr. Turner zelo zavzel, da dame kolesarijo. Imbacher Zeitung, 23- 9. 1896. 2S K temu: Prva urednica Slovenke Marica Nadlišek Bartol je bila tudi kolesarka. Glej: Igor Žemljic, Marica Nadlišek Bartol, v: Splošno žensko društvo: 1901-1945, Arhiv Re- publike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 280. 29 Tako jo je označila Minka Govekar. Glej: Minka Cove- kar, Marica IL Slmadova - Cizerljeva, v: Slovenska žena, Splošno žensko društvo, Ljubljana 1926, str. 114. 30 Marica II, Kolesarstvo in zdravje, v: Slovenka, 1/1897, št. 21 (dalje: Marica II), str. 11. 31 V povezavi s kolesarjenjem in zdravljenjem debelosti glej zabavni Listek, ko zdravnik predpiše kolo upokojenemu peku, »debelemu' Tomažu. Glej: V. K, Kolesar, v: Slovenec 35/1905, št. 110. str. 1-2. 31 Marica II, str. 11. VSE ZA ZGODOVINO 45 ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004. št. 2 •• mere, dočim zmernost povsod-koristi. Jaz in moje znanke smo zdravejše odkar kolesarimo. - Sicer pa vse ni nikdar za vsakega!«00 Da vse ni nikdar za vsakogar, je vedel tudi Aškerc, ki je ob besedi zdravje ciljal bolj na zdravje v povezavi z ženskimi spolnimi organi. Aškerc ob tem ni čisto nič izstopal od tedaj obče splošno sprejetega mnenja, da si ženska s preti- ranim(!) naporom na kolesu utegne škoditi. Ma- rica Strnad v že omenjenem zapisu Kolesarstvo in zdravje med drugim priporoča ta šport, ki je za zdravje koristen - toda, dodaja, le če se ne pre- tirava.34 Enakega stališča glede kolesarjenja žensk se drži tudi Jože Valenčič v svojem bontonu iz leta 1899- Vsako pretiravanje po njegovem škodi »posebno ženskam«, za razliko od moških - tudi zdravim. »Zlasti ženska naj bi nikdar ne dirka- la ter ne delala daljših izletov, ker izkušnja uči, da so taki izleti njenemu zdravju usodni in celo smrtonosni.«05 > Kolesarka-mati Da je kolesarjenje dobro, vendar ženska z njim ne sme pretiravati, je zapisala tudi> Kolesarica, ki je menila, da sme kolesariti le zdrava ženska, o zmernosti pa dodaja še tole: »Iz Aten v Pariz36 se sicer ne bi mogla nikdar nobena peljati, toda iz Ljubljane v Št. Vid, v Kranj, v Postojno - topa zmaga vsaka.«07 Pridiganje o zmernosti pri ženski telesni aktiv- nosti je izhajalo iz dejstva, da je bila kolesarka hkrati tista, od katere je družba pričakovala, da izpolnjuje svoje materinsko poslanstvo. Ženska je namreč bila v času naših polemičnih kolesar- skih dvomov zaznamovana v prvi vrsti z vlogo matere. Ženska naj torej s kolesarjenjem ne bi po- stavljala na kocko zgolj svojega lastnega zdravja, ampak tudi zdravje prihodnjih generacij. Tolmačenje, da se ob kolesarjenju s pritiskom na medenični del veča ogroženost ženskih ro- dilnih organov, je strašilo ženske in spodbujalo moške dvome.38 Razumljivo, da je bilo posebej odsvetovano vrtenje pedal v času menstruacije. Po drugi strani pa so se že našli propagatorji ges- la, da je celo v nosečnosti kolesarjenje priporoč- ljivo.39 A to je bil resnično skrajni primer. Stališče se je ustalilo nekje vmes. Zdrave otroke rojeva le zdrava ženska, za zdravje pa naj ta skrbi z rednim gibanjem oziroma telovadbo. Misel na žensko te- lovadbo je bila pogojena z mislijo na izboljšanje njenega zdravstvenega stanja, da se zagotovita njena plodnost in rodnost otrok.40 Tudi ženske same so se videle v vlogi matere. Neka Danica41 je v Slovenki v članku o telesnih vajah jasno zapisala: »Kaj nam hoče slabotna, bolehava mati? Moremo li pričakovati od nje krepkih zdravih sinov in hčera? Ali pa bode mo- gla izpolnjevati svoje dolžnosti napram svojim otrokom?«42 Telesne vaje niso nikakršen moški privilegij, je trdila Danica, in na drugem mestu zapisala še, da ženska prav tako potrebuje zdrav- ja in moči bodisi v svojem poklicu bodisi v svo- jem naravnem poklicu, ki je za žensko soproga in mati. »Kolikokrat je odvisna celo zakonska sreča od ženinega zdravja. Egoistični možkispol je uže tak, da ljubi bolj zdravo, veselo ženico, nego pa klaverno, bolehava bitje, poleg kojega se le dolgočasi. Kaj čuda torej, če si išče kratko- časja zunaj hiše, med tem ko bolna žena doma tuguje ter solze pretaka.«45 Za ženo je bilo torej priporočljivo, da je vsaj malo skrbela za dobro kondicijo. Fran G-č. se proti Antikolesarjeviču oprijema tudi tega argumenta v prid ženskemu (zmernemu) kolesarjenju: »Zdravi, krepki starisi - zdravi, krepki otroci/«44 33 Kolesarica. 34 Prav tam. 35 Jože Valenčič, Vzgoja in omika ali izvir sreče, Ljubljana 1899 (dalje: Valenčič), str. 240. 36 Kot zanimivost temu ob rob omenjam neko Američanko Annie Lonäonberry, ki seje v letu 1894 odpravila s kole- som okrog sveta. Glej: Dragoslav Andrič, Branko Gavrič, Das Fahrrad: Vom Hochrad zum Mountain^Lfike, Par- kland, Stuttgart 1991 (dalje: Andrič, Cavrič), str. 179. 37 Kolesarica. 38 V tej povezavi so zanimive primerjave s tipično ženskim opravilom - šivanjem oziroma vrtenjem pedal šivalnih strojev, kjer podobna dejavnost rìà'to misel ni nikogar privedla. Nasprotno, če si ženska želi pretegniti noge, to lahko lažje in bolj koristno naredi z vrtenjem pedal na šivalnem stroju (Maierhof, Schröder, str. 45). V zvezi s šivanjem se pojavlja še ena ironija. V Ljubljani pa tudi drugod so isti trgovci skoraj vedno prodajali in reklamira- li tako šivalne stroje, ki so žensko Aepili* na dom, kol tudi kolesa, ki so žensko od doma »odlepila«. 39 Maierhof, Schröder, str. 52. 40 Maria Susanne Spachinger, Sylvia Titze, Sport und Eman- zipation, v: Sport, Sinn & Wahn, Kulturabteilung des Am- tes der Steirmärkischen Landesregierung Graz 1991, str. 77 41 Danica je Elvira Dolinar. Glej: Minka Govekar, Naše žen- sko časnikarstvo, v: Slovenska žena, Splošno žensko dru- štvo, Ljubljana 1926, str. 204. 43 Danica, Telesne vaje, v: Slovenka, 3/1899, 5 (dalja: Dani- ca), str. 98-99- 43 Prav tam. 44 Fran G-č. 46 VSE ZA ZGODOVINO Borut Batagelj. »ALI NAJ DAME KOLESARIJO?« ZGODOVINA ZA VSE »Komodno sedenje« in onaniranje Omenil sem že trditve o kvarnem učinku ko- lesarjenja, ki naj bi bili v povezavi z ženskimi spolnimi organi oziroma sedenjem na kolesu. Le dober mesec pred polemiko se je lahko v Laibacher Zeitungu bralo o vplivu kolesarjenja na oba spola. Na podlagi vrste kliničnih opa- zovanj in eksperimentalnih poskusov je pro- fesor Theilhaber v Münchnu ugotovil, da je v higieničnem oziru vpliv pri kolesarjenju enak na oba spola - toda, za kolesarke med drugim ugotavlja, da je potrebno nastaviti sedež tako, da se kolesarka v najnižjem položaju še dotika pedala s peto.45 Posebna nastavitev sedeža očit- no nakazuje eno od razlik med moškim in žen- skim kolesarjenjem. Aškerc tem navedbam ni posvečal veliko po- zornosti. Ženska - po njegovem - na kolo sploh ne bi smela sesti, saj tudi tradicionalni ženski na- čin jezdenja konja46 ni nikakršna »modna muha, nego ima svoj vzrok baš v globokem fiziologič- nem in analomičnem kontrastu obeh spolov«.*1 Tudi kolesarkam naklonjenemu Franu G-č. ni prav nič ustrezala dama na konju. Še več, prav grda se mu je zdela. Toda ženska na kolesu je zanj bila vse kaj drugega od tiste na konju. Kakš- na razlika neki? »Ali dragec!Primerjaj vendar hr- bet živega konja s hrbtom železnega konja!Kolik razloček glede širine in glede komodnosti!«^ Sedenje žensk na kolesarskem sedežu pa je vzbujalo še kaj več kot zgolj trditve o negativ- nem vplivu na funkcijo spolnih organov. Kole- sarjenje so nekateri povezovali kar z »umazano Pregreho«, to je z ženskim spolnim samozado- voljevanjem. Vzrok vznemirjenosti med zdravni- ki je povzročal sedež, o katerem nekateri niso dvomili, da nudi pogosto priložnost prakticira- nja onaniranja, in to, ne da bi kdo to opazil ali zaznal. Četudi bi izločili vse tiste primere, kjer je bil prednji konec sedeža namenoma(!) navzgor ukrivljen, naj bi že sama pozicija sedenja žensko silila v vzburjenost. Sedenje z razširjenimi stegni naj bi po mnenju nekaterih že samo zase nudilo zadovoljiv stimulans, ki bi podpiral to nagnjenje. V napačni poziciji telesa pri kolesarjenju - na- gnjeno je naprej - naj bi imel posledični pritisk na klitoris v vsakem primeru zaznaven stimula- tivni efekt. Poleg tega pa naj bi naporno poganja- nje pedal kolesarko še bolj razvnemalo, povečal naj bi se dotok krvi v območje spolnih organov, Preostanek pa bi pridala še sveža zračna sapica. Pri nekaterih ženskah naj bi bojda tako vznemir- jenje dosegalo »nezaslišano raven«.49 Takšna stališča so bila - ženskemu kolesarstvu v prid - bolj redka. Da bi ženska sprostila po- hoto s kolesarjenjem ter uživala na sedežu v vi- bracijah cest, ki tedaj (resnici na ljubo) niso bile gladko asfaltirane, temu mnogi zdravniki niso verjeli. Neki ginekolog je med svojimi zaupanja vrednimi pacientkami celo napravil raziskavo. Priznale so mu, da še nobena med njimi ni do- živela takšnih spodbujajočih občutij. Spet drugi zdravnik pa je trdil, da četudi je telo nagnjeno na- prej, to ne more povzročiti onaniranja, saj naj bi po njegovem mnenju bile kolesarke med vožnjo tako zelo pozorne na cesto, da se ne bi mogle osredotočiti na svoje druge fizične reakcije.50 Okoli leta 1890 so začeli proizvajalci ponujati modele sedežev, ki so bili v moški in ženski vari- aciji.51 Kaže, da je dvojni izvedbi sedežev še naj- bolj botrovala fiziološka razlika v okostju mede- nice. Ženski sedeži so postali tako širši, pogosto sporen »nos« sedeža pa je v več ženskih različi- cah vidno krajši. Zdi se, da je bil prav spolnim organom prilagojen tudi kanalček, ki je tekel po sredi sedeža. Kar nekaj modelov reklamiranih sedežev s konca 19. stoletja ga nakazuje. Tudi o problemu sedenja naša Kolesarica ne molči in prizna, da resnično ni modna muha, da jezdijo dame na ženski način, da »pa tudi ni modna muha, da imamo dame prav zato - dam- sko kolo!« Skratka, biološkega razloga, da bi se odpovedale svojemu »Meteoru«, Kolesarica in njene kolegice niso videle. Kolo za »utrjene živce« Kolesarkam,je bila vožnja s kolesom preprosto všeč. V njej so se sproščale in uživale, zato je po- 45 Laibachar Zeitung, 24. 6. 1898. 46 Temu ob rob tale zanimivost: Navkljub tomu, da »ženski* način sedenja že zaradi varnosti ni bil primeren, seje v posameznih primerih še več kot pol stoletja kasneje tudi npr. na vespah sedelo na takšen način - topa seje, tako kaže, še vedno dalo opravičevati v skladu z »Antikolesar- jevičevo miselnostjo: Leta 1952 je bila tako v Hannovru na vzorčni pravdi neka mlada ženska oproščena, ker je na sopotnikovetn sedežu na vespi sedela po »žensko: Glej: Kurt Bauer (Hg.), Faszination des Führens. Unter- wegs mit Fahrrad, Motorrad und Automobil, Böhlau, Wien-Köln-Weimar 2003, str. 228-229. 47 Aškerc, str. 59. <« FranG-č. 49 Maierhof, Schröder, str. 47. 50 Prav tam, str. 49. VSE ZA ZGODOVINO 47 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004. št. 2 zitivno vplivala tudi na njihovo počutje. V dobi, ki je bila hkrati prepojena z nervozo, je kolo učinkovalo tudi terapevtsko. Tako kot na stanje telesa je kolesarjenje pozitivno vplivalo tudi na stanje duha. S kolesarjenjem je ženska, tako pravi Danica, utrdila in ojačala žensko šibko naravo.52 Stališče nekega Dr. Warmwicklerja, ki je v skladu s svojo 50-letno zdravniško izkušnjo še leta 1896 trdil, da bo kolesarska manija, ki je zgrabila ženske, vsekakor pripeljala do masovnega samomora,53 ni naletelo na odmev. Podobno je neki drugi zdravnik primerjal kolesarjenje z učinki, kot jih povzroča nič drugega kot - hašiš. Kolesar naj bi tvegal pasti v posebno psihično stanje, ko naj bi se mu zaradi enoličnega vrtenja pedal ustvaril pritisk na nekatere dele možganov. To naj bi pri- vedlo do avtomatične reakcije, pri kateri fizično občutje kolesarjenja ne bi bilo več zaznavno z vso jasnostjo razuma, ki bi se otopil podobno kot pod anestezijo.54 Po drugi strani pa se je ko- lesarjenje istočasno že uporabljalo kot terapevt- sko sredstvo, saj so nekateri predlagali, da naj ga zdravniki predpisujejo tudi kot sredstvo zoper tedaj razglašene tipične ženske bolezni. Ženska naj bi s kolesom zdravila histerijo in nevrasteni- jo. Tudi v povezavi z »žensko« muhavostjo ali pa primeri, ko je ženska zapadla v hipohondrijo,55 naj bi kolo reševalo problem in odpravljalo žen- ski otožen pogled. Po mnenju Frana G-č. je nervoza očiten pro- blem meščanskih dam, zato je kolo še toliko bolj primerno zanje. Z Aškercem se razhajata prav v praktični vrednosti kolesa za ženski spol, saj je slednjemu bolj dišala na kolesu kmetica ali de- lavka, Fran G-č. pa je očitno prav zaradi nervoze meščanskih dam postal kolesarjenju žensk na- klonjen. »Mogoče, daje mislil tudi radi tega, ker imajo kmetice in delavke bolj utrjene živce in so gibanja bolj vajene, kar paje pri meščankah na- sprotno. Ali, dragi amice!Prav to hočejo meščan- ke tudi doseči in sedaj jim je ta prilika dana prav s kolesarjenjem!^6 2. Žensko telo - zunanji videz Zdravo telo je lepo telo Zdravje pa je povezano tudi z lepoto. Geslu »vse na kolo za zdravo telo«, gre dodati tudi lepo žensko zunanjost, urejenost, videz. Omenil sem že kolesarjenje oziroma telesne vaje, ki so dobre za ženino zdravje in zdravje njenih potomcev, nič pa še ni bilo napisano o vplivu telesnih vaj oziroma kolesarjenja na zunanji videz ženske. Predstava, da je le zdravo telo tudi lepo, v »vče- rajšnjem svetu« še ni bila samoumevno sprejeta. Že omenjena Danica v Slovenki piše o razširje- nem mnenju, da pridobijo ženske pri telovadbi nelepe, oglate oblike.57 Mnogi so tudi menili, da ženska na kolesu že med samim kolesarjenjem dobi videz, ki je marsikomu odvraten. Zoprno je bilo antikolesarjevičem, ko so videli na kolesu žensko, ki je bila zasopla, sopihajoča, vijolična v obraz, po možnosti pa jo je oblival še nič priku- pen pot ali pa je od prašne ceste dobila še rdeče oči. Takšni estetski zadržki so bili vse kaj druge- ga kot gracija, lepota, milina in prelest. Kolesarjenje naj bi žensko oropalo samoumev- nih, osnovnih estetskih principov. Še več, z dr- žanjem balance ob naprej upognjenem telesu je bila provokativna, s pogostim kolesarjenjem pa je utegnila izpolniti še en »estetski zadržek«58 - izgubiti njej primerno težo, shujšati, odpraviti prikupne obline in od antikolesarjevičev tako opevane mehke linije. Primeri iz telovadbe so enaki, saj ne kažejo le na »zdravstveno« nevarne vaje (npr. skoki, raz- krečenje nog), ampak izkazujejo tudi strah pred »deformacijami« telesa, kakršna sta bila npr. širši vrat in roke. Telovadba je konzervativnim kro- gom predstavljala psihološko in fiziološko »po- moškenost«. Vaje za deklice - krepitev telesnih sposobnosti odraslih žensk (mater) sprva niti ni bila tema - se niso izvajale na orodju, ampak so bile proste in redovne. Najprimernejše'so bile igrive vaje in plesi v krogu, ki so izžarevali ljub- kost in žensko milino. " Stephanie Rothemund, Recycling of Saddles, v: Cycle Hi- story; vol. 12: Proceedings of the 12th International Cyc- ling History Conference, San Remo-Pigna, Cycle Publis- hing - Van der Pias Publications, San Francisco 2001, str. 121. K dvojnim izvedbam sedežev ob rob še tole. Sedeži, ki so bili izdelani posebej za ženske, sa danes celo ponujajo tudi kot moški modeli, saj danes drži, da imajo zaradi sedeža prej težave moški kot ženske. 52 Danica, str. 99. 53 Maierhof Schroder, str. 39. 54 Prav tam, str. 41. s5 Prav tam, str. 54. 56 Fran G-č. 57 Danica, str. 98. ss Hilde Harrer, Grazer Radfahrvereine 1882-1900: Ein Be- itrag zur Geschichte des steirischen Radfahrwesens, Hi- storische Landeskommission für Steiermark, Graz 1998 (dalje: Harrer), str. 112. 48 VSE ZA ZGODOVINO Borut Batagelj, »ALI NAJ DAME KOLESARIJO?« ZGODOVINA ZA VSE Telo odrasle ženske je ostalo tabuizirano vse do družbenih sprememb ob prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko se je s socialnimi in ekonomskimi spremembami spremenila tudi podoba ženske.59 Potem ni bilo nikoli več tako, kot je bilo prej. Estetska merila ženskega telesa so se postopo- ma .spreminjala in ženske so vse pogosteje spod- bujali k telesnim aktivnostim. Izgovorov, da za- nje ne najdejo časa, po mnenju Danice, niso ime- le: »Nekaj manj tistih imenitnih posetov, nekaj krajših razgovorov s sosedo in časa je dovolj.^ Celo prej manj zaželene mišice naj bi kazale na lep videz, saj »pomnoži se mišičevje, ki kroži obli- ke. Kaka razlika mej polnimi, čvrstimi udi zdra- ve ženske in mehkužno, brezkrvno lolščo onih dam, ki prežive svoje brezposelno življenje na mehkih foteljih«.61 Kolesarjenje se je postopoma dokazovalo kot sredstvo za dosego lepote62 ženskega telesa.63 Leta 1899 se je v časopisju, ki je doseglo tudi kolesarske kroge pri nas, za to priporočala kom- binacija kolesarjenja s plavanjem. Neki dr. M. je menil, da za lepoto telesa nista odločilna le red- no umivanje in kopanje, ampak njuna povezava s kolesarjenjem. Za žensko lepoto naj bi bilo idealno najprej 5 km kolesarjenja, potem plava- nje, zatem spet četrt ure kolesarjenja. V skladu s takratnimi predstavami - kot smo že ugotovili ~ naj ženska ne bi pretiravala, saj bi se sicer telo preveč pomršavilo. Takšen lepotni »duatlon tre- ning« naj bi ženska izvajala 2- do 3-krat teden- sko.64 Načelo zmernosti je bilo gotovo norma, ki so se je držale tudi naše prve kolesarke na prehodu v dvajseto stoletje. Kolesarica je namreč Antiko- lesarjeviču podala svoje mnenje o »pravi meri«: »Izvrstno izvežbana, dostojno oblečena in tele- sno primerna (torej ne preveč in ne premalo!) razvita kolesarica more kazati tudi na svojem 'Meteoru'prav mnogo gracije in prelestne draže- sti.« Če pa je katero zadela zlobna usoda zoprne bujnosti in oglatosti udov, je to označila kar kot »nelepo prikazen«.65 Takega načela se je držal tudi njen feljtonski so- bojevnik Fran G-č., saj se ni strinjal, da bi bila čis- to vsaka dama na kolesu »živa karikatura svojega spola«. »Gospodična, kije lepo zrastena, ki ima nežen životek inje - recimo po domače - fletna' terse dostojno vede, jegracijozna in naj bi tudi na koprivah sedela./'6 O kolesarkah konkretne- je pa Fran dodaja še tole: »Neokretna dama pa ali debela, majhna 'butika' ali če je taka, da bi 'lahko zvezde klatila', je seveda tudi na kolesu smešna. Toda isto je tudi pri moških!«61 Kolesarstvo torej ni bilo primerno za vsakogar, še manj za vsako damo. Tudi bontoni, kot osnov- ni kodeks meščanskega obnašanja, na to opoza- rjajo. Po Valenčiču dame bolj okrogle postave, t. i. »debeluhe«, zlasti one, »naj bi javno ne kolesa- rile, saj so na kolesu videti smešne in okorne«.6* Moda - »za kolo treba posebne toalete« Sodobne modne zapovedi 19. stoletja nikakor niso bile naklonjene kolesarkam. Kot vemo, je moda tedaj s svojim okusom nehote razodevala tudi moralo tedanjega sveta. V »včerajšnjem sve- tu«, ko je bil ideal ženske mode telo, ukleščeno v korzet, je dama v svoji naporni in nasilni opremi z vsako posameznostjo posiljevala naravo. Če je ženska hotela biti dama, ni smela kazati nobe- ne značilnosti svoje postave oziroma videza.69 Kako bi dama v skladu s tedanjimi družbenimi predstavami sploh lahko stopila na kolo, ko se ne bi že počasi posameznice finančno in misel- no začele otresati svojega sveta naivnosti in ne bi moškemu svetu antikolesarjevičev iz obram- be agresivno podrezale v temelje patriarhalnega sveta dvojne morale? Kolesarica je Aškerca samozavestno zavrnila, ob tem pa nakazala njegovo nedoslednost glede nravstvenih tem, kjer je moški svet gojil dvojna merila. Kaj sploh pomenita izraza »nedecentno« in »nemoralno«, s katerima ji je Antikolesarjevič tako mahal pred nosom? »Izvolite mi vendar fi- lozofski objektivno dognati pojm pojma! Kaj je nedecentno in kaj nemoralno? - Vidite, moja ženska glavica meni, da ste moški glede teh dveh vprašanj prav avtokratično nedosledni - nekon- 59 Pfisler, str. 86-90. 60 Danica. 61 Prav tam. 61 K temu: A. Kelch, Radsport und Schönheit, v: Radlerin und Radier, 1899, str. 245-246, 265-266. 63 V povezavi z doseganjem lepote ženskega telesa napreho- du v 20. stoletje že prepoznavamo tudi nastavke ženske konzumne kozmetike, npr. kremic. Glej: Pflege der Haut, v: Radlerin und Radler, 1899, str. 338. 64 Radlerin und Radler, 1899, str. 338. 65 Kolesarica. 66 Fran G-č. a Prav lam. 68 Valencia, str. 240. 69 Stefan Zweig, Včerajšnji svet: Spomini Evropejca, Cankar- jeva založba, Ljubljana 1958, str. 78. VSE ZA ZGODOVINO 49 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004. št. 2 sekventni! Ako bi videli na ulici damo golih rok, prsij in golega hrbta, ojoj, to bi bil javen škandal. Vse bi se muzalo, rogalo, jezilo in - sramovalo. Bržčas bi tako 'nedecentno'in 'nemoralno'damo povabil kak policaj s seboj na -protokol! - Toda če vidite isto damo v isti obleki vzgorenji dvorani 'Nar. doma', - ah, od občudovanja in začaranja ste kar otrpli. Kolika krasotica - kolika gracija!« O »gracijah« iz zgornje dvorane Narodnega doma danes najbrž še ne vemo nič, kar skozi pri- zmo zgodovine sploh ne čudi. Dvojna morala je namreč del sveta zapirala pred očmi javnosti, v javnem svetu, kamor so se pripeljale tudi prve drzne kolesarke, pa so štela čisto druga pravila. Tu je ženska gola koža predstavljala predrznost in Aškerc se je kar stresel, če je pomislil na katastrofo - to je kolesarkin padec s kolesa, ko padejo »nje- na krila v najfatalnejši nered, če se na cesti raz- gali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi...«70 Ko- lesarica pa se je nanj požvižgala, saj - »alije dama na plesu ali na ledu decentneja, kjer utegne imeti 'katastrofa' dokaj hujše posledice, kakor na kole- su? - Sicer pa: alije res tako strašno grdo in silno nemoralno videti lepo žensko nogo? Ako je, po- tem, dragi g. Antikolesarjevič, obrnite se k zidu že tedaj, ko zagledate bližajočo se kolesarico!«71 Fran G-č. prav tako ni bil zaskrbljen glede mož- ne »katastrofe«. »Glede tega bodi g. 'Antikolesar- jeviču'povedano, da prvič biciklistinjeprav red- kokedajpadejo, ker vozijo bolj oprezno in imajo tudi drugače napravljeno kolo, tako da lahko koj na tla stopijo, in drugič, če ravno padejo, ne razgali se pri tem 'večji del nog', kakor meni g. 'Antikolesarjevič'. Če si pa slučajno kaj raztrga, se umakne hitro v prvo hišo in si tam zašije - če zna. Previdnejše biciklistinje nosijo potrebne reči vedno seboj.«12 Da bi kolesarile dame kar s priročnim šivalnim priborom, ne vem, vemo pa, da se Kolesarica sicer »kolikor toliko strinja« o posebni obleki za kolesarke, češ, »za kolo treba posebne toalete.« »To pa vemo že tako prikrojiti, da nas ne ovira kar najmanj.« Je pa Kolesarico očitno bolj mo- tilo, da je sodil o ženski obleki in okusu moški, ki se ni spoznal na estetiko. Zato ji je bilo čisto udobno in lepo v obleki in je za Prešernom po- novila, da »le čevlje sodi naj kopitar«.73 Da bi ženska oblekla za na kolo kar najbolj prak- tične hlače, je bilo tedaj preveč predrzno. Svet je bil tisti čas za Aškerca in sodobnike urejen in se je ravnal po ustaljenih normah. Nobeno naključje ni bilo, zakaj ženska ni nosila hlač. Četudi je Louise Max (istega) leta 1898 zapisala, da ženska kolesar- ska »prihodnost ni več v krilu, ampak v hlačah«,1* hlače kot izključno moški simbol še niso padle. Nepraktična krila so sprva vodila v ideje, da bi se ženske namesto dvokolesa raje oprijemale trokolesa,75 modela z enim sprednjim kolesom in dvema zadnjima, kjer je dama lažje (in bolj noge skrivajoča) vrtela pedala. Kolesarska mani- ja je v fin de sièclu prinašala na trg celo paleto različnih modelov in marsikateri se je zdel da- mam primernejši. Najbrž sta bila dva takšna tri- cikla,76 ki ju je imel v lasti Laibacher Bicycle-Club že v začetku devetdesetih let, namenjena prav ljubljanskim damam. Končno pa se je vseeno prijel model ženskega dvokolesa, v glavnih značilnostih praktično takš- nega, kot ga poznamo še danes. Prilagojen ženski model kolesa je dobil drugačno ogrodje, drugač- no pozicijo sedeža, verižni prenos se je skril v po- sebno ohišje in zadnje kolo je postalo zaščiteno, da se ni med špice kolesa zamotala obleka. Nav- kljub velikemu pomenu adaptiranega kolesa, ki je za ženske postalo bolj praktično in enostavno, pa se vprašanje ženske mode nikakor ni umaknilo iz javnosti. Nasprotno, z vedno več privrženkami kolesarstvu se je po Evropi postopoma še bolj raz- širil dialog glede praktičnosti na eni in moralne korektnosti ženske obleke na drugi strani. Pri nas so se bržkone uveljavili bolj konzerva- tivni nemški nazori, ki so v evropskem merilu le počasi sledili »svobodnejšim« francqskim ali pa ameriškim trendom. Na zahodu so sevnamreč že uveljavljale celo hlače, med kolesarkami najbolj tipične so bile t. i. bloomers?1 Kot poroča sodo- bni nemški kolesarski priroçnik, so bile posebej francoske kolesarke drznejše in so nekatere celo sprejemale hlače, ki so jih tedaj v nemškem je- ziku - zelo pomenljivo - ločili od moških in jih poimenovali kar z novim izrazom - Beinkleid. Si- 70 Aškerc, str. 59. 71 Kolesarica. 72 Fran G-č. 73 Prav tam. 74 Louise Max, Damen-Radfahrsport als Reformator, v: Die Radlerin 1898, str. 565- 75 Pryor Dodge, Faszination Fahrrad: Geschichte, Technik, Entwicklung, Moby Dick Verlag, Kiel2001, (dalje: Dodge), str. 128. 76 Mittheilungen des Laibacher Bicycle-Club, 1. 1. 1893. 77 »Bloomers« si po slikah sodeč najbolje predstavljamo, če pomislimo na orientalske »napihnjene« hlače (dimije), ki jih pogosto opazimo npr. na portretih osmanskih pleme- nitaiev. 50 VSE ZA ZGODOVINO Borut Batagelj. »ALI NAJ DAME KOLESARIJO?« ZGODOVINA ZA VSE cer pa je pariški modni duh zanesel v kolesarske modne smernice tudi nekaj za bolj konzervativ- ne kroge sprejemljivejše mešanice med moško in žensko obleko.78 Najbolj tipičen križanec je bilo hlačno krilo, ki je pri nas vsekakor prej dobilo več privržencev kot »Beinkleid«, »bloomers« ali pa tudi modne pumparice. Skoraj gotovo pa so pri spodnjem delu ženske garderobe še največ odmeva našla krila, ki so imela kolesarjenju pri- lagojene izreze in sisteme zapenjanja gumbov. Ženska kolesarska moda79 je ponujala več rešitev tudi v drugih kosih oblačil. Ženski »oklep« korzet je sprejel več blažjih in manj stiskajočih variant,80 posebnost kolesark so bile posebne večfunkcij- ske bandaže,81 ki jih je kolesarka ovijala pod ko- lenom; tudi lažja obuvala iz mehkejših materialov so bila veliko bolj uporabna. Skratka, garderoba kolesark je težila k temu, da bi bila po eni strani čim lažja in udobnejša, po drugi strani pa seveda šik. Po slikah sodeč, je eleganco kolesarke še naj- bolj izražal skrbno izbrani klobuček mehkih linij ali pa preprostejša baretka, seveda po možnosti s kakšnim trakcem, ki je bil usklajen z obleko. Zdi se, da se ne moremo kar tako znebiti ob- čutka, da kolesarke ne bi pospešile globalnega dialoga o lahkotnejši ženski modi. 3- Manifestacija ženskega kolesarjenja Društvena dejavnost Žensko kolesarjenje se je polegločeneindividu- alne dejavnosti razvijalo tudi v okviru društvene dejavnosti. V teku institucionalizacije športa so bile ženske sprva izločene iz kolesarskih društev. Kar v splošnem gre povzeti ugotovitev Alojzije Stebi o ženskem vključevanju v javnost. Ženska se je »pojavila samo takrat, koje bila pozvana, da sodeluje pri narodnih prireditvah, svečano- stih, glasbenih proslavah, itd. Bila je sodelavka po odredbah drugih, a ne delavka z delokrogom, katerega je zasnovala sama«.*1 Tudi ko je svoj delokrog zasnovala, kot se je to zgodilo denimo leta 1901 v prvem Ženskem telovadnem društvu, naj bi le-to še vedno stalo le ob strani nacionalno usmerjenega Sokola.8* Ženske so tako v društvih sodelovale v narodnem in družabnem smislu, kjer je ženska tvorila pomemben element.84 Noben ples85 - tako slovenskega kot nemškega kluba kolesarjev - zagotovo ni minil brez njihove aktivne udeležbe, kot tudi druge slavnostne pri- reditve, kakršni so bili pogosti sprevodi v rože okinčanih koles ob posebnih priložnostih.86 Go- tovo pa je, da tudi kolesarski izleti niso minili brez njihove prisotnosti. Dama na kolesu je na- mreč v kolesarskih družbah vedno predstavljala »element poživljanja«.87 O ženskem vključevanju v kolesarske klube lahko zaenkrat še največ razkrijejo viri v poveza- vi z nemškim Laibacher Bicycle-Clubom. Dve dami naj bi nemški ljubljanski kolesarji v svojih vrstah imeli že leta 1889.88 V klub so sprva vstopale le ženske, ki so bile v tesnem sorodstvu s člani kolesarskega kluba. V letu 1893 se to jas- no vidi, ko se kot aktivna članica pojavi Josephi- ne Achtschin, kot podporna članica pa Antonie Gratzy.89 Uradno naj bi sicer klub sprejel ženske kot aktivne članice šele na izredni skupščini v letu 1896, toda tudi tedaj je za sprejemanje veljal princip sorodstva oziroma tesnih, dobrih zvez. V prvi vrsti so bile tako do članstva upravičene ti- ste ženske, katerih kakšen moški iz bližnjega so- rodstva je že pripadal klubu (oče, mož ali brat), če pa bi hotela v klub vstopiti še kakšna druga ženska, so morale za to dati dovoljenje odboru kluba ženske članice kluba. Pravila so se ravnala po strogih angleških klubskih pravilih.90 • Band, str. 305. 79 Splošno o modi kolesark Band, str. 303-310; Harrer, str. 112-119; Dodgc,str. 122-130; Andrid, Gavrič,str. 182-185. m Reformkorset, v: Die Radlcrin, 1899, str. 174. "' DieRadlerin, 1899, str. 207. *J Alojzija Štebi, Aktivnost slovenske žene, v: Splošno žensko društvo, Ljubljana 1926, str. 161. *J Pravtam,str. 166. Glavniorganizatorki sta bili narodnja- kinja Franja Tavčar injosipina Kajzclj. *4 Brez žensk najbrž ni bil izvezen noben društveni prapor. Po eni strani so gotovo veljate za okras narodno društve- nih proslav, po drugi pa - četudi niso bile »okrasu -jih ni bilo zanemarjati. Npr: »Bil sem neutrudljivplesavec; ple- sal sem posebno pri čilalniških plesih tudi z manj vablji- vimi damami zato, da bi nam ostale zveste članice Josip Scrnec, Spomini, Komisijska založba Tiskovne zadruge, Ljubljana 1927, str. 70. *s Na nekem plesu Kluba slovenskih biciklislovso ženske da- jale zgleds plesi vse do 4. ure zjutraj. Laibacher Zeitung, 27.1. 1890. "ú Primer t. i. »Blumencorso« sta slovenski (glej: Laibacher Zeitung, 11. 9. 1893 in 4. 9. 1897; ob 10-lelnici kluba so bile med kolesarji tudi 3 kolesarke) in nemški (glej: Lai- bacher Zeitung 29. 7. 1895). "7 Band, str. 304. *" Der Laibacher Bicyde-Klub 1885-1905: Gedenkschriß zur Feier seines zwanzigjährigen Bestandes, Laibach 1905, str. 10. Vseh članov je bilo tedaj 38. •• Mittheilungen des Laibacher Bicycle-Club, 1.1. 1893. Kot dejavni članici se navajata tudi Luitgarde Zcschko in Mi- ryam Stadler Edle von Wolfersgrün. w Laibacher Zeitung 21. 4.1896. VSE ZA ZGODOVINO 51 ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004. št. 2 Žensko članstvo je - navkljub strogim pri- stopnim pravilom - vztrajno raslo, tako da so v klubu ženske leta 1900 predstavljale kar tretjino aktivnega članstva; bilo jih je kar 33 od skupaj 101.91 Klub je imel tudi posebno žensko sobo.92 Tlidi pozimi, ko je bila mrtva kolesarska sezona in sta se v klubu prvenstveno gojila petje in god- ba, so se ženske lahko učile, privajale in po ma- lem kolesarile kar v klubski dvorani v Kolizeju. V sezono so tako zavrtele pedala bolj pripravlje- ne in od pomladi do jeseni opravile zavidljivo kilometrino. Popisi iz klubske knjige kažejo, da je v letu naše časopisne polemike 21 kolesark v 1038 vožnjah prevozilo skupaj letno 26.791 km, največ je posameznica letno naredila 3917 km. Klubska »primadona« s skoraj 4000 prevoženimi km je bila gdč. Pini von Ruehling.93 Okrog leta 1900 je v klubu opazen padec pri- ljubljenosti kolesarjenja. Za leto 1899 tako beleži- ta najdaljšo žensko letno kilometrino gospodič- ni Terdina, vsaka naj bi prekolesarila nekaj manj kot 1350 km.94 Splošen padec priljubljenosti ko- lesarjenja gre pripisati predvsem naraščajoči po- pularnosti tenisa, ki je ženske zelo hitro osvojil. Posebej imenitnejšim Ljubljančankam je tenis bolj ustrezal, tako po slogu gojenja tega športa kot po njegovi družabni lastnosti. Menim, da je tenis v skladu s sodobnim poudarjanjem blago- dejnega gibanja po svežem zraku dejansko bolj ustrezal prenosu družabne salonske atmosfere iz zaprtih društvenih prostorov na prosto. Žensko kolesarstvo se pri nas torej še ni zmoglo - navkljub razmeroma zadostni prisotnosti na te- renu - otresti sence moškega društvenega kole- sarstva. V štajerskem95 Gradcu pa je tamkajšnjim meščankam in aristokratinjam to uspelo že leta 1893. Grazer Damen-Bicycle-Club9á velja celo za najstarejšega v celinskem delu Evrope. Njegovo ustanovitev so pozdravili tudi v Ljubljani, kjer so Nemci že od vsega začetka gojili tesne stike s šta- jerskimi nemškimi klubi. Prvi ženski kolesarski klub so ob ustanovitvi pozdravili zato, ker jih je veselilo, da bo klub pomagal pri premagovanju predsodkov v povezavi z ženskim kolesarstvom.97 Sami so jih v Ljubljani bržkone še kako čutili. Ena od značilnosti graškega ženskega kolesarskega kluba je bilo širjenje ženskega kolesarstva, toda le v smislu krepitve telesa in zdravja ženske. Od- ločno so se namreč članice društva usmerile pro- ti ženskim kolesarskim tekmovanjem.98 Raje so se ukvarjale z vprašanjem ženske kolesarske mode in se udeleževale javnih srečanj. Pet članic gra- škega kolesarskega društva je bilo tako prisotnih tudi v Celju na društveni proslavi ob desetletni- ci tamkajšnjega nemškega kolesarskega društva leta 1896." Prav gotovo so tudi tam s svojo kole- sarsko »gracijo« vzbujale pozornost. K društveni kolesarski dejavnosti pa gre doda- ti še to zanimivost - nadvse simbolično dejanje. Le nekaj mesecev potem, ko je Antikolesarjevič javno podal negativno mnenje o kolesarjenju nežnega spola, je na družinskem večeru 10. de- cembra 1898 orkester Laibacher Bicycle-Cluba ženskim kolesarkam na čast zaigral marš. Marš z odmevnim naslovom Die Radlein sind da je bil posvečen ženskemu odseku kluba, zložil pa ga je član kluba Josef Chladek. Marš v izvedbi 10-članskega klubskega orkestra je kolesarke tako prevzel, da so članice 21. decembra sklicale poseben klubski večer in na njem Chladku po- darile zlato verižico za žepno uro z graviranim obeskom.100 Zaključek Dunajska borka za pravice žensk Rosa Mayre- der je leta 1905 izjavila, da je kolo k emancipaciji ženske višjega družbenega sloja prispevalo več kot vsa prizadevanja ženskih gibanj skupaj.101 Nje- no mnenje se morda po eni strani zdi pretirano, po drugi pa smo lahko spoznali, da je žensko ko- lesarstvo v smislu daljnosežnih družbenih spre- memb vsaj nakazalo številne vzgibe večplastne- ga ženskega osamosvajanja. Žensko kolesarstvo 91 Mittheilungen des Vorstandes LBC, 1. 3- 1900. Leta 1897 naj bi bilo v Celovcu 300 kolesark. Glej: Laibacher Zei- tung, 25. 6. 1897. • -• •> 91 Mittheilungen des Laibacher Bicycle-Club, 1. 11. 1898. 93 Mittheilungen des Vorstandes LBC, 1. 2. 1899. Isto lelo je 80 mož v 3483 vožnjah prevozilo 106.187 km. Povprečno je torej moški član letno prevozil 1327 km, povprečna dol- žina (moškega) izleta je bila 30/5 km. Ženska je letno pov- prečno prevozila 1275 km, povprečna dolžina ženskega izleta je bila 25,8 km. 94 Mittheilungen des Vorstandes LBC, 1. 3- 1900. 95 O primerih udeleženosti v športnih in telovadnih dru- štvih na današnjem avstrijskem delu Štajerske glej: Bar- bara Mauritsch - Bein, Die Anfänge des Frauensports in der Steiermark, v: Sport, Sinn & Wahn, Kulturabteilung des Amtes der Steiermärkischen Landesregierung, Graz 1991, str. 218-221. 96 • Grazer Damen-Bicycle-Clubu glej: Harrer, str. 110, 119. 97 Mitteilungen des Vorstandes LBC, 1. 3. 1893- 98 Prvo javno tekmovanje na območju tedanje Avstrije naj bi bilo v Badnupri Dunaju leta 1893- Glej: Band, str. 304. Javnih ženskih kolesarskih tekmovanj (niti cestnih, niti na ljubljanskem velodromu)pri nas ni zaslediti. 99 Laibacher Zeitung, 18. 8. 1896. 100 Mittheilungen des Vorstandes LBC, 1. 1. 1899. 101 Po: Harrer, str. 122. Kasneje je bil ta trend prisoten tudi med delavkami. Dodge, str. 6. 52 VSE ZA ZGODOVINO Borut Batagelj, »ALI NAJ DAME KOLESARIJO?.. ZGODOVINA ZA VSE je tako postalo na prehodu iz 19. v 20. stoletje eden od grešnih kozlov modernizacije. Skepsa - če že ne zavračanje, kakršen je bil Aškerčev felj- ton - je izhajala iz ustaljenih norm meščanske- ga reda, kjer so bile funkcijsko definirane vloge obeh spolov. Ženske so z novimi dognanji druž- be sicer spodbujali k telesnim aktivnostim, toda le, kolikor so te veljale za neškodljivo zabavo ali pa so žensko utrjevale v njeni zmožnosti roje- vanja zdravih otrok. Brž ko je moški svet spre- videl, da s kakšno dejavnostjo spreminjajo svo- jo žensko naravo, jih je napadel. Meril, ki so se kazala ob pojavu ženskega kolesarjenja, družba še ni uravnovesila na nivo samoumevnosti, zato so ženske s kolesarjenjem spoznavale lepote in dobrote gibanja, obenem pa so se soočale tudi z vsemi križi sodobnih paradigem. Sčasoma je ženska tudi skozi kolesarjenje nakazovala spre- minjanje svojih lepotnih idealov in izražala svojo fleksibilnejšo vlogo v družbi. Gledano z vidika družbe, sprememb žensko kolesarjenje (oziro- ma šport) nasploh ni toliko pogojevalo, kolikor je bilo njihov indikator. Individualno pa je ko- lesarjenje marsikateri ženski podarilo družbeno mobilnost, skozi katero je izražala svojo voljo.102 Aškerčev feljton ni niti malo omajal Kolesarice v njeni kolesarski zagretosti: »Marsikaj bi Vam še povedala, a čas je tu... družba čaka... moj 'konjiček'že rezgeta... Zdravo! Kolesarica.« Zusammenfassung „SOLLEN DAMEN RADFAHREN?" Radfahrerinnen und der weibliche Körper an der Wende vom 19- zum 20. Jahrhundert Im Sommer 1898 veröffentlichte der bekann- te slowenische Literat Anton Aškerc unter dem Pseudonym „Antikolesarjevič" in der Tages- zeitung Slovenski narod seine Vorbehalte hin- sichtlich des Radfahrens von Frauen. Auf sein Feuilleton voller moralischer, gesundheitlicher und ästhetischer Vorwürfe bekam Aškerc zwei scharfe Erwiderungen einer anonymen Anhän- gerin und eines anonymen Anhängers des Frau- enradfahrens. Durch eine Analyse dieser drei Schriften und unter Berücksichtigung anderer Feststellungen kann das Verhältnis zwischen der gleichzeitig aufkommenden Frauenemanzipati- on und dem Frauenradfahren (bzw. den weibli- chen Körper- und Sportpraxen allgemein) sehr gut veranschaulicht werden. Im Sinne weitrei- chender gesellschaftlicher Veränderungen gibt nämlich das Frauenradfahren Hinweise auf die zahlreichen Impulse der vielschichtigen Frauen- emanzipation. Die Quellen zeigen, daß das Frau- enradfahren an der Wende zum 20. Jahrhundert zu einem der Sündenböcke der Modernisierung wurde. Die Skepsis oder sogar Ablehnung, wie im Feuilleton von Aškerc, entsprang den eta- blierten Normen der bürgerlichen Ordnung, in der die Rollen beider Geschlechter funktionell definiert waren. Die Frauen wurden aufgrund neuer gesellschaftlicher Erkenntnisse zwar zu körperlichen Aktivitäten ermutigt, doch nur in dem Maße, in dem diese Aktivitäten als harmlo- ses Vergnügen galten oder die Frau hinsichtlich der Gebärfähigkeit gesunder Kinder kräftigten. Sobald der Männerwelt schien, daß durch eine Aktivität die weibliche Natur in Gefahr ist, wur- de sie sofort angegriffen. Die Maßstäbe, die sich beim Aufkommen des Frauenradfahrens zeig- ten, waren von der Gesellschaft noch nicht auf ein Niveau der Selbstverständlichkeit ausbalan- ciert. Daher lernten Frauen durch das Radfahren die Schönheiten und Wohltaten der Bewegung kennen, gleichzeitig aber wurden sie auch mit allen negativen Seiten zeitgenössischer Para- digmen konfrontiert. Im Laufe der Zeit brachten Frauen auch durch das Radfahren eine Verände- rung ihrer Schönheitsideale und ihre flexiblere Rolle in der Gesellschaft zum Ausdruck. Das Frau- enradfahren als populäres Massenphänomen an der Wende zum 20. Jahrhundert eröffnet so in- teressante Einblicke in die Rolle des weiblichen Körpers in einer Zeit der Modernisierung, als die Normen des Gesunden und Schönen Änderun- gen unterworfen waren. Diese Änderungen wur- den - gesellschaftlich betrachtet - durch das Frau- enradfahren bzw. den Frauensport nicht bedingt; letztere waren vielmehr ein Indikator für diese Veränderungen. Individuell betrachtet schenkte das Radfahren so mancher Frau gesellschaftliche Mobilität, mit der sie ihren Willen in der Öffent- lichkeit zum Ausdruck bringen konnte. 1 Kolesarjenje je posameznici, kakršna je bila Zolajeva lite- rarna oseba Marija, pomenilo celo žensko šolo za življe- nje. »Če bom imela kdaj hčerko, jo bom posadila za deset let na kolo, da se bo naučila, kako seje treba vesti v življe- nju ... /.../ Le poglejte odrasla dekleta, kijih matere vzga- jajo v krilih. Straše jih z vsako stvarjo, prepovedujejo jim sleherno pobudo, ne urijo jim ne zdrave presoje ne volje, tako da si niti čez cesto ne upajo od groze pred ovirami... Pa mi posadite kakšno čisto mlado na kolo in jo spustite na cesto: morala bo odpreti oči, da bo zagledala kamen in se mu izognila, da bo na ovinku pravočasno zavila v pravo smer...«• Emile Zola, Pariz, Cankarjeva založba, Ljubljana 1954, str. 407. VSE ZA ZGODOVINO 53