OB KITAJSKEM NAPADU NA VIETNAM
17. februarja so kitajske enote vdrle čez severno viet-namsko mejo.
Gledano v širšem sklopu je ta kitajska intervencija po-sledica vietnamskega vdora v Kampučijo.
Še nedavno tega je bil herojski boj vietnamskega Ijudst-va simbol odpora proti ameriškemu imperializmu. Toda ni minilo niti desetletje, ko se je Vietnam spremenil v agresorja in napadel Kampučijo. Dejstvo je, da je Pol Potov režim v Kampučiji na veliko pobijal svoje notranje nasprotnike. Nekaterim se je zdela vietnamska agresija upravičena, češ treba je vreči tak diktatorski režim. Toda že Marx in Engels sta poudarjala, da ne more nobeno Ijudstvo osrečiti drugega z osvoboditvijo. Vietnamska okupacija Kampučije je čisto navadna agresija, ki sedaj grozi, da bo v svetovnem merilu prinesla kar najbolj re-akcionarne posledice. ,,Prav klasiki marksizma so vselej poudarjali, da za določitev odnosa revolucionarnega pro-letariata do vojne nasploh ni dovolj samo njena pravič-nost, temveč njena vloga v sklopu celotnega mednarod-j nega dogajanja." (E. Kardelj: Socializem in vojna, CZ,< Ljubljana 1960, str. 86).
Ne glede na to, da s Kitajsko agresijo na Vietnam ob-staja resna nevarnost agresije Sovjetske zveze, pa je že sedaj s stališča mednarodnega delavskega gibarrja naprav-Ijena ogromna škoda.                                                         ?
Prvič, skoraj nepopravljiva škoda je, da so se sociali-stične države tako brezobzirno spopadle.
Drugič, premisliti je treba nekatere parole s katerimi tako rade mahajo birokratske klike Sovjetske zveze in LR Kjtajske. Protiimperialistični boj pomeni za brežnjevizem namreč razširitev interesnih področij v korist Sovjetske zveze. Proletarski internacionalizem je vdor oboroženih sil varšavskega pakta v Češkoslovaško. Prav tako je pro-letarski internacionalizem ,,osvoboditev" Kampučije. Tako v mednarodni politiki brežnjevizem stopa trdno po poteh stalinizma.
Kitajsko zunanjo politiko bi lahko označili, da podpira nekatere reakcionarne režime (npr. Čile), s katerimi SZ nima prijateljskih odnosov.
Tretjič pa sta obe največji socialistični državi (sedaj je še bolj jasno postalo, da obe izvajata politiko, ki je poli-tika velikih držav in da je dejanski socializem v ozadju) naredili ogromno škodo v mednarodnem delavskem gi-banju in komunističnim partijam po svetu. Buržoaziji posameznih držav sta ti dve državi dali močne argumente v političnih bojih.
Najbolj paradoksalno pa je seveda dejstvo, da največja imperialistična sila v tem stoletju - ZDA deluje v tem trenutku kot pozitiven faktor. Kajti dejstvo je, da morata tako Kitajska kot Vietnam prenehati z agresijo.
Uredništvo
OBVESTILO!
15. januarja 1979 je minilo šestdeset let, odkar so nemški vojaki zverinsko ubili Rozo Luxemburg in njenega soborca Karla Liebknechta.
Uredništvo je sklenilo objaviti nekatere še neprevedene tekste (Antikritika).
Tehnične težave (prevajanje) so preprečile, da bi Rozin tekst izšel že v tej številki.
N.B. po našem tisku sodeč, so slovenski marksisti po stroki, o Rozi že vse povedali!
Uredništvo
KAZUcNoVTl   M    $<L
 /V/f
 ZSKS.   bofi/L
Tribunin uvodnik
PROTI BIROKRA TIZMU VZSMS!
ZSMS je družbenopolitična organizacija, katere osnovna, s s tom opredeljena, dejavnost je usmerjana v praktično in idejno viranje in organiziranje ,,najsirših delov mladine, od delavske in kmeČke, pa do šolajoče mladine".
Kot organizaciji s takšno vsebino dela se morajo pred njo posta-viti jasne naloge, ki morajo zahtevati, da se ZSMS aktivno vključi v tisti boj, ki ga pojmujemo kot boj za delavsko samoupravljanje, torej boj za to, da dobi v odločanju in upravljanju s sredstvi druž-bene produkcije in reprodukcije, ne samo materialne, ampak tudi vse z ustavo določene pravice, dominantno vlogo prav delavski razred. Tak boj zahteva od vseh družbeno-političnih organizacij in s tem tudi od ZSMS veliko zavzetega znanstvenega dela in tudi veliko mero zavesti, ki bi /o v kontekstu boja za delavsko samo-upravljanje morali imenovati komunistična zavest. Oboje hkrati naj bi predstavljalo tudi tiste osnovne poteze ne funkcionarja (ta izraz nam je že od nekdaj zoprn, toda žal v veliki meri ustreza dejan-skemu stanju!), ampak aktivista ZSMS, ki bi bil s tem sposoben v vsaki konkretni situaciji znotraj naše protislovne, razredno proti-slovne družbene dejanskosti, opredeliti akcijo ZSMS v tisto smer, ki bo odpirala optimalno največjo, prevladujočo in odločilno vlogo socialističnih, samoupravno-delavskih elementov. Tako bo njena (ZSMS) naloga jasna, vsak ,,mladinski"predznak pa odvečen alipa zgolj simboličen podatek o tudi vzgojni naravnanosti te družbeno-politične organizacije, saj se jasnost v opredelitvah in vzgojnost ter izobraževalnost organizacije ne izključujeta, temveč obratno, sta sestavna dela revolucionarnega boja za delavsko samoupravljanje.
Za takšno opredeljevanje je potrebno, če še enkrat poudarimo, temeljno znanstveno-materialistično znanje in tudi komunistična zavest. Tu pa se v ,,na$i ZSMS" začenjajo problemi.
Jasno je, če se izrazimo s Kardeljem, da je ob ,,doseženi stopnji revolucije" še vedno nujna zahteva po profesionalnih aktivistih (ne po funkcionarjih!), toda vprašati se moramo, kakšni so ti profe-sionalci v ZSMS, ali so aktivisti in če njihove osnovne delovne poteze, pa tudi moralne, ustrezajo zahtevam, da se bo boj za delav-sko samoupravljanje končal uspešno. To pomeni tudi, če ti naši profesionalci ustrezajo omenjenim kriterijem, torej, če imajo do-volj marksističnega znanja in komunistično zavest!? Menimo, da jim (razen redkih izjem) obojega v veliki meri primanjkuje!
Vprašafi se boste, kje so argumenti za tako ostro stališče? Argu-mentov je veliko in se raztezajo v precej široki pahljači (najbolj milo rečeno) napak, ki jih je recimo storilo najvišje vodstvo ZSMS ob lanskoletnih pripravah na X. kongres ZSMS, ko so morali kar petkrat spreminjati predloge za kongresne dokumente, zaradi česar je marsikje in marsikomu zmanjkalo volje in časa, da bi predloge javno obravnaval. Več kot očitno je, da je do tega prihajalo zaradi slabe kvalitete in idejnih in vsebinskih nedorečenosti štirih predlo-gov kongresnih dokumentov. To se je seveda poznalo tudi na X. kongresu ZSMS, ki je bit, vsaj glede na poročan/e naših novinarjev iz Nove Gorice, vse prej kot deloven in na znanstvenih in marksi-stičnih osnovah sloneč kongres. Zaradi tega je prišlo tudi do tako komičnih situacij, da najvišji in najbolj odgovorni funkcionarji, zadolženi konkretno za probleme vzgoje in izobraževanja ali orga-nizacijsko-tehnične stvari v ZSMS, niso imeli svojega lastnega mnenja do nekaterih temeljnih problemov ali pa ga niso hoteli javno povedati! (npr. Z. Jošt, predsednica konference mladih v vzgoji in izobraževanju pri RK ZSMS, pa F. Kržan, predsednik iste konference za prejšnje mandatno obdob/e, pa V. Habjan, sekretar RK ZSMS, za prejšnje mandatno obdobje; vsi ti so namreč sklenilL dogovore zal                 intervju z našimi novinarji, intervjuje, ki bi
obravnavali pereča vprašanja vzgoje in izobraževanja pa tudi delo in odnose znotraf ZSMS, sprejeli so že vprašanja, se dogovorili za čas in mesto intervjuja, V. Habjan je celo že odgovoril na vprašanja, vendar so nato te dogovore enostransko prekinili; V. Habjan ga potem, ko smo mu ga prinesli v avtoriziranje, ni hotel več vrniti, Z.
Jošt pa nas je nenadoma odslovila z besedami, češ, da v ,, tem tako alitakože piše"(!??)   Vse to pa najbrž zato, ker natanko vedeli, ali se smejo s svojim lastnim stališčem tudi strinjati, saj je v ZSMS očitno še vedno prisoten paranoičen st\ čes, kaj bodo pa tovariši v ZK, SZDL in ZSS, pa še k/e, rek Konec koncev pa nas taki postopki ne srvejo presenečati, sajje i kot jasno, da je ZSMS pogosto zgolj odskočna deska v nemot življenje političnih profesionalcev, ki jim je dostikrat zgolj za las riti.
Toda tisto glavno, s čimer se ne strinjamo in zaradi česar jA članek tudi nastal, je materialna baza, so osebni dohodki ^ funkcionarjev, profesionalcev v ZSMS. Ti so očitno zelo visoki, saj nemalokrat in ne za malo presegajo 10.000 dinarjev (k milijonček!). Ne, ni pomota, za sekretarja OK ZSMS Ljubljan Šiška pravi nedavno ciklostiranipodatek, da ima celo 16.000d/q jev osebnega dohodka!
Na tej točki pa seveda naše razmišljanje že posega vprostot, je v osnovi določen z razrednim vprašanjem in sicer v smislu šanja, ali tak profesionalec še lahko predstavlja vse tiste temt razredne, samoupravne, delavske interese, pa čeprav mladih in jočih? Kako naj takšen funkcionar sploh začuti in razkrije vse osnovne probleme, ki so skoncentrirani v boju za odločanje o problemih naše družbe in ki jih v središču predstavljajo tisti ria/ne narave!? Kako naj takšen funkcionar, ki nima nobenih blemov s tem, kako preživljati družino s 600 starimi jurji na mt ali samega sebe s 150 jurji štipendije in ob tem še uspešno študir te probleme sploh začuti, če ima že samo s tem, da je to, kar/ej ta vprašanja vglavnem rešena? Kaj mu torej pomeni boj za odf. Ijanje ,,stanovanjskega vprašanja", boj za večje število študents postelj ali za boljše pogoje študija (slednje še najmanj, saj imar ZSMS nemalo faliranih študentov!)? Seveda njemu se lahkA vprašanja, kot človeku s polno denarnico in urejenim življenJA zastavljajo samo v kontekstu altruizma ali zgolj teoretično, nikak pa ne praktično. Na ta način pa, trdimo, da ta funkcionar izgul temeljno, znotraj skupnih interesov zasnovano povezavo s tistk družbenim okoljem, kinajbiga predstavljal. Od tu dalje se samoi povečuje in poglablja njegova odtrganost in odtujenost od okolja, s tem pa tudi njegova odtrganost od boja tega okofja^ njegove temeljne interese! Teh 10.000 dinarjev predstavlja ir" mentira to odtrganost in odtujenost, saj dejansko popolnot skoraj popolnoma onemogoča vrnitev tega funkcionarja v nje prejšnje okolje, recimo v delovno organizacijo, kjer so povpi osebni dohodki trikrat nižji kot njegovi sedanji.
Takšne nekomunistične, nesamoupravne razmere so nedvoi plod nasprotij, ki jih še vedno (re)producira ,,združeno delc katerem te zbirokratizirane strukture nedvomno igrajo svojo in sicer> tudi v smislu reproduciranja teh odnosov in nasprotij. če je kongres ZSMJ spregovoril o kolektivnem vodstvu tudi v ti družbeno-političnih organizaciji, potem je ena glavnih nalog, ne u da za  vsako  ceno zmanjšamo  število profesionalnih aktivistoi ampak da storimo to, kar/e enkrat storila že pariška komuna:
— na vsa odgovorna mesta v družbi postaviti osebe izvoljene sp/ošno volilno pravico, tako, da jih volilci lahko vsak čas odpokl čejo (to še vedno ni zagotovil z ustavo določen delegatski s/stem,
— za vse te službe plačevati le tako ,,plačo ", kakršno sprejemaj drugi delavci (kar nima prav nič skupnega z uravnilovko, saj je t načelo prav tako lahko podvreči načelu delitve po delu).
Zato zahtevamo, da se ukinejo vsi taki razredni ,,dohodko\n odnosi", saj bo le s tem ZSMS pridobila na svoji prodornosti, akth nosti in bojevitosti v borbi za nadaljnje uveljavljanje delavsktf samoupravljanja in s tem tudi samoupravljanja ,,mladine" bodot družbe.
Naj živi delavsko samoupravljanje!
Naj živi proletarska revolucija!                                   Uredniitn
SVINJSKA ClNE
TV ZABAVA ALI KAKO LAJSATI PROLETARSKE BOLE-
POSVET 0 VZGOJI   IN  IZOBRA-ŽEVANJU
; 26. decembra lansko leto so se na strojni fakulteti sestali dekani oz. predstojniki visokih in višjih šol v Sloveniji na skupnem posvetu o vzgoji in izobraževanju. Po uvodni razpravi odgovornih iz republiških organov, ki se s temi problemi po-drobneje ukvarjajo, je stekla dokaj zanimiva razprava o preobrazbi šol-stva tudi na stopnji visokega in višjega šolstva. Po uvodnih ugotovi-tvah tov. Poljanškove, da bo potreb-no izdelati podrobnejše programe s področja družbenih dejavnosti, ki še niso izdelani, spremeniti delegatsko sestavo uporabnikov v svetih VTO, spremeniti način financiranja VTO, izdefatf programe za transformirane gimnazije (? !), ki še niso narejeni, zagotoviti svobodno menjavo dela in v ta namen ustanoviti posebne izo-braževalne skupnosti s področij informatike, pravnih in upravnih smeri, ki še niso ustanovljene, so dobili besedo predstavniki VTO. Predstavnik VEKŠ iz Maribora je menil, da je koncept preobrazbe vzgoje in izobraževanja v usmerjeno izobraževanje le druga beseda za generalni numerus clausus, ki ga je do sedaj repubfiški izvršni svet do-voljeval le v izrednih primerih. Spra-ševal se je, če smo pripravljeni na take velike spremembe? Odgovorje-no mu je bilo, da je numerus clausus sprejemljiv le v skrajnem primeru, da pa bo šlo v preobrazbi predvsem za preusmerjanje, ki je po mnenju tov. Poljanškove veliko bolj humano (?) kakor pa numerus clausus. Zato je še enkrat poudarila planiranje kadrov, obseg vpisa in _, ostale ukrepe, s katerimi je potrebno na-tančno ugotoviti kadrovske potrebe v SR Sloveniji. Naj ob tem zapišemo 5e to, da je obseg vpisa v naslednjem tolskem letu določen zelo strokov-no! Splošen recept se glasi: I#Vzemi povprečno število študentov v drugem letniku faksa, izračunaj 20 % tega povprečja in jih odštej od skupnega števila študentov, pa dobiš analitično, strokovno in vsestransko ugotovljene kadrovske potrebe slovenskega združenega dela. Ni kaj! Tako župo so skuhali letos. Kdo jo bo popapcal?
Pojdimo naprej. Na posvetu so se dekani pogovarjali tudi o izobraže-vanju ob delu, ki je zaradi strukture vpisanih (večina na družboslovnih laksih) §e posebej problematično. Ob jadikovanju predstavnikov VTO, da so nemočni pri spreminjanju razmer in strukture vpisa izrednih ttudentov, se je izkazalo, da se VTO sploh niso držale dogovorov in vpi-salekar 14 % več izrednih študentov (money, money). V bodoče se zadeve nameravajo urediti tako, da bo vsaka OZD v tekočem letu obja-vila interni razpis, v katerem bo določila kadrovske potrebe o tem, kako in v katerih smereh se bodo njihovi delavci izobraževali. Tako bodo lahko do izobrazbe legalno prišli le delavci, ki bodo imeli za to sklenjeno pogodbo s svojo OZD. Ostati bodo še naprej ilegalci. Stroš-ki študija ob delu bodo na izrednega Studenta odpadti le, če bodo ugoto-vljeni dodatni stroški VTO za izo-brazevanje ob delu, drugače šolnin ne bo! To je na kratko vse o posve-tu. Več o preobrazbi vzgoje in izobraževanja, usmerjenem izobraže-vanju itd., pa boste izvedeli v eni prihodnjih številk, v kateri bodo objavljeni zaključki okrogle mize na temo Usmerjeno izobraževanje in razredni boj. Okroglo mizo bo orga-ilo uredništvo Tribune.
. NA KRATKO O ... ... stanovanju študentov
V študijskem letu 1977/78 je v Ljubljani študiralo 17.607 študen-tov. Le 17 % ali 3106 jih je stanova-lo v študentskih domovih, 20 % ali 3491 se jih je v Ljubljano vsak dan vozHo, 28 % ali 4918 jih je stanova-lo doma to se pravi v Ljubljani, kar 35 % ali 6092 pa jih je stanovalo (životarilo/stradalo) pri Ijubljanski dušebrižniški organizaciji privatnih stanodajalcev. Toliko le študentov, da o stalno prihajajoči ceneni delov-ni sili tu niti ne pričenjamo pisati.
Oa na tem področju res ni prav nič rožnata, nam pove tudi poda-tek, da izvajalec gradbenih del na stolpiču B za Bežigradom že precej časa vleče z gradnjo (in nekoga za . . .), tako, da bo stolpič zgrajen in pripravljen za vselitev bržkone šele jeseni, čeprav bi moralo že jutri tja kakih sto Študentov. Podobno je s stolpičem A, ki bi se moral že graditi, pa menda ni projekta za dvigalo tki je isto kot v stolpiču B) in tako SO Ljubljana—Bežigrad ne da dovoljenja za gradnjo. O vsem tem pa o gradnji študentskih in dijaških domov v SRS, o ,,stanovani-skem vprašanju sploh" in s tem v zvezi s ,,študentskim stanovanjskim vprašanjem", o stanovanjskih razme-rah pri podnajemnikih \n v domo-vih, o izkoriščanju in okoriščanju in še o čem bo širše pisala ena prihod-njih številk Tribune, ki bo na svojih straneh prinesla še foto-reportažo s tega področja. Zato pišite, predla-gajte, pošljite podatke in dokaze ali pa jih osebno prinesite! Dol z odirafci!
P.S.: O teh vprašanjih je razprav-Ijalo tudi predsedstvo RK ZSMS in kritično ocenilo gradnjo študentskih stolpičev v Ljubljani, pa tudi pohva-lilo to dejavnost v SR Sloveniji, za katero moramo po preteku družbe-nega dogovora o gradnji študentskih in dijaških domov (velja do I. 1980) najti nadaljnje sistemske rešitve.
__pravkar izdanih osnutkih zakonov
29. 1. 1979 je v prilogi skupščinskega poročevalca—letnik V, 1. priloga izšel celoten Osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju. Predlog za izdajo zakona o osnovni šoli in Predtog za izdajo zakona o vzgoji in varstvu pred-šolskih otrok. Razprava se je torej začela! Bralce še enkrat obveščamo, da bo Tribuna pripravila okroglo mizo z delovnim naslovom USMERJENO IZOBRAZEVANJE IN DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE (vzgoja in izobraževanje \n razredni boj). Izsledki, stališča in sklepi te okrogle mize bodo objavljeni v eni prihodnjih številk. UK ZSMS pa vas obvešča, da bo priskrbela dovolj vetiko število omenjenih osnutkov in predlogov zakonov, ki jih bo dostavila osnovnim organizacijam ZSMS po fakultetah. Predlagamo vam, da se v razpravo res aktivno vključite! Predvsem pa KRITIČNOf
... taktiki
— ko sovcažnik napada, se mi umikamo;
— ko se sovražnik umika, ga mi napadamo;
— kapitulacije Nl!
. . . oceni pisanja Tribune
Predsedstvo UK ZSMS Ljubljana je na svoji seji obravnavalo odnose z uredništvom Tribune in sicer na podlagi dveh člankov, ki jih je uredništvo objavilo v osmi številki Tribune in ki obravnavajo delo članov predsedstva, predvsem pred-sednika kadrovske komisije in sekre-tarja UK ZSMS Ljubljana. Na podla-gi razprave aktiva ZK pri predsed-stvu UK ZSMS Ljubljana. Na po-dlagi razprave aktiva ZK pri ipreds. UK ZSMS in na podlagi razprave s tega sestanka predsedstva je pred-sedstvo na predlog predsednika Srečka Kolarja sprejelo naslednje sklepe, ki jih na kratko lahko povza-memo takole: PUK meni, da so članki neodgovorno napisani in se ne more strinjati s takim načinom pisanja, še posebej ne s člankom, ki nosi naslov Stenogram; komisija za idejno politično delo pri PUK ZSMS mora narediti analizo dela tribuni-nega za zadnje obdobje; urediti se mora delo izdajateljskega sveta in obravnavati vsebinsko zasnovo v osnovnih organizacijah ZSMS; takoj se sproži in pospeši postopek za evidentiranje glavnega in odgovorne-ga urednika in za ostale resorne urednike upoštevajoč sedanjo ka-drovsko zasedbo; pri evidentiranju se mora upoštevati neodgovorno ravnanje odgovornega urednika. Oo postopka predsednika kadrovske komisije in sekretarja UK je pred-sedstvo zavzelo stališče, da nista storila napake, da so bili kadrovski postopki vodeni pravilno, da pa je res, da je bila obrazložitev kadrov-skega postopka v zvezi z imenova-njem glavnega urednika Radia Študent, ki jo je podal sekretar UK, ..neprimerna".
... zavodu Študentski domovi
Natanko pred šestimi dnevi, 20. 2. 1979 je minilo leto dni, odkar smo pričeli z analizo odndsov v zavodu Študentski domovi v Ljubljani. MAFIJA V ŠTUDENTSKEM NASEUU, DOL S KORUPCIJO, NAJ ZIVI PROLE-TARSKA REVOLUCIJA — to so bHagesla, ki so zapolnila prvo, rdečo stran takrat osme in devete številke. Analizo smo nadaljevali skorajda v vseh na-slednjih številkah, čeprav smo s poročanjem o ,,zadevah" prenehali vse do zadnje              tanske številke, ki je spet razgalila vso bedo, izkoriščanje,
zajebavanje predvsem deJavcev pa tudi študentov s strari vodilne strukture, ki je ,,sama upravljala" seveda s pomočjo spečih družbeno-političnih orga-nizacij v naselju, na univerzi in v Ljubljani ter nekaterih posamenikov, štu-dentov, ki so se prostituirali za trimilijonski honorar. Že tedaj smo v Tribuni zapisali zahtevo, ki je bila zahteva najbolj naprednih delavcev delovne enote obštudijskih dejavnosti, tovariSev in komunistov Janeza Kranjca, Slavka Potočnika, čistilk in vratark Slavice, Stanke in drugih, ki so zahtevali zame-njavo vseh vodilnih delavcev kot prvi pogoj za normalizacijo odnosov. In danes lahko napišemo, da smo skupaj z že omenjenimi tovariši uspeli nare-diti ta prvi korak — zavod Študentski domovi ima novo vodilno strukturo, ki je začela z delom prvi dan v novem letu. lluzorično bi bilo pričakovati, da se bo stanje, ki so ga manipulatorji in oblastniška vodstvena struktura vztrajno minirali že nekaj let, spreobrnilo čez noč, toda prvi ukrepi novega indivi-dualnega poslovodnega organa nedvomno kažejo, da se v študentskih do-movih začenjajo novi časi. Kljub temu, da so si stari gospodarji prizadevali vse do zadnje minute ohraniti svoje položaje, jim to ni uspelo in kljub temu, da poskušajo to isto storiti še danes, jim to NE SME USPETI.
In jim tudi NE BO, kajti delavci in študentje so se v tem boju marsikaj naučili.
Vendar pa obstaja nevarnost, ki se vedno bolj in bolj vztrajno prikazuje v obliki velikih finančnih težav, ki tarejo študentske domove in o katerih smo že večkrat pisali. Faktorji ekonomske računice, blagovno-tržne produkcije, ki v svoji svetovni vseobsežnosti niso izpustili iz svojih zob tudi zavoda, katerega namen bi moral biti predvsem (delavsko) razredno socialne narave, silijo zavod v postopke, ki bodo precej prizadeli prav te — materialno ogrože-ne stanovalce študentskega naselja. Zato je nujno potrebno iskati rešitve (ki bodo žal spet kratkoročne) perečega finančnega stanja zavoda Študentski domovi. In pri tem bo potrebno enkrat za vselej izpostaviti odgovornost vodilnih in političnih struktur Ijubljanske univerze in Ljubljane same, pose-bej pa še univerzitetne in mestne organizacije ZSMS. Tribuna bo tem proble-mom posvetila dovolj prostora v okviru akcije ..Stanovanjsko vprašanje!"
U t
WhisJ that dis d alor
TR
ESC
OR
UOU
URS
IEURS
EURS
anesthesier]ocalemen . parfumespour ragfernen
.. . lokalni delovni akciji v Ankara-nu
Predsedstvo UK ZSMS Ljubljana bo letošnjo pomlad organiziralo nekaj vikendov delovnih, prostovolj-nih akcij v počitniškem študent-skem centru Ankaran. Za hrano in stanovanje bo poskrbljeno. Urejalo se bo predvsem okolico in popravlja-lo osnovna sredstva. Podrobnejše podatke o akciji bomo še objavili, lahko pa se obrnete tudi na UK ZSMS Ljubljana.
.. . razpisih za vpis
8. marca bo v sredstvih javnega obveščanja objavljen razpis za vpis v prve letnike višjih in visokih šol, medtem ko bodo bodoči srednje-šolci z razpisom seznanjeni nekaj dni kasneje, 13. marca. Tako se je odločil koordinacijski odbor na svoji seji v začetku februarja. Na seji je tekla dokaj burna razprava o letošnjem »usmerjanju v poklice", predvsem glede tega, da je od šest-najstih posebnih izobraževalnih skupnosti /(svoje" naloge v redu opravljato le pet. Na koncu naj bodočim brucom povemo še to, da bo informativni dan po objavljenem razpisu. Točnejši datum bomo še objavili.
Zgodilo se je 20. januaija, ko sem preko mal^a zaslona spiemljal novolet-no zabavo evropskih televizijskih postaj v Hannovru. Težko je najti dovolj primeren izraz za tisto, kar se je odvijalo v lepi stekleni dvorani, le z muko so čutila spremljala revno in bedasto sceno. Maiomeščansko-buržoazna-svinja-rija, ki naj pomaga preživeti in čimbolj zamegliti praznično razpoloženje.
In kaj se je dogajalo? Zbrale so se vodilne lutke za(j)bavnega odra, ki so z večjim ali manjšim naporom spuščale enakomerne kokodake in kUdrike ob ubijalskem ponavljanju basovskih tonov. Ob tej takoimenovani disco glasbi bi še naše Kokite, Cičkote in ostale postalo sram. Svetleče se lučke, zlato sijoče oprave začinjene z mamljivim mesom so debelušnim tovarnarjem in njihovim okičenim soprogam nudile občutek, da oni nekaj veljajo in nekaj so; prostora je bilo le za eUtni sloj. Gnus.
Povrhu vsega je nasmejana napovedovalka priporočala ogled oddaje, pred-vsem naj bi veljalo to povabilo široki množdci.tistim, ki niso vajeni takšnih rajanj in so s to oddajo dobiliidentifikacijsko tolažilno zdravjlo. Take in podobne zabave niso samo bedaste, temveč imajo svoje globoko sociološko poslanstvo skiiti in zamegliti dejanski način zabave delovnih Ijudi. Sicer pa se tudi naše zabavne oddaje kiepko trudijo v tej smeri in so mnogokrat slabe kopije takšne scene. Tovariši, ki skrbite za to vrsto razvedrila, hvala vam!
Tovariški pozdrav!
Frančič F.
POMEMBEN MEJNIK V DELU UK ZSMS LJUBUANA
V četrtek, dne 21. decembra 1978 ob 16. uri se je v mali dvorani Študentskega naselja pričela konfe-renca univerzitetne organizacije ZSMS Ljubljana. Delegati iz vrst osnovnih organizacij so svojo odgo-vorno in zaupanja vredno nalogo dobro opravili, saj so se konference udeležili in tako poskrbeli za njeno sklepčnost, kar je bistveno pripomoglo k uspešnemu nadaljnje-mu delu konference, posebej še zaradi tega, ker je bilo potrebno oceniti dosežene uspehe pa tudi nekatere slabosti v delu te organizi-rane subjektivne sile na Ijubljanski univerzi. Predsedujoči, predsednik UK ZSMS Ljubljana Srečko Kolar, je uvodoma toplo pozdravil goste konference, predstavnike RK ZSMS, MK ZSMS Ljubljana in sekretariata UK ZKS Ljubljana in tudi delovne tovariše iz mariborske univerzitetne organizacije ZSM. ?o uvodnih for-malnostih (v delovnem predsedstvu je biia poleg predsednika in enega člana tudi tovarišica Jasna Banjac!) je konferenca sprejela Poročilo o delu, o katerem je sicer poleg članov delovnega predsedstva razpravljal ie delegat študentskega časopisa Tri-buna. Predsedujoči, predsednik UK ZSMS Srečko Kolar, je v uvodu k tej točki posebej kritično ocenil delo lastnega predsedstva in UK, kajti, je dejal, ,,poleg uspehov, ki smo jih dosegli, ne moremo mimo dela predsedstva, ki je bilo marsi-kdaj forumsko!" Delegat študent-skega časopisa Tribune je v razpravi opozoril na to, da praktično ni bilo fakultete oz. osnovne organizacije, ki bi pred kongresi obravnavala kongresne dokumente, da javne razprave na univerzi skorajda ni bilo, da predsedstvo javne razprave in omenjenih nepravilnosti ni oceni-lo, da delo delegatov v samouprav-nih organih na fakultetah in še posebej na univerzi ni delegatsko, da na področju preusmerjanja vzgoje in izobraževanje UK razen seminarja v Simonovem zalivu ni storil ničesar.
izgubljeni    pravici    študenta Zdenka,
ki kolne zobozdravnike v študen-tskem naselju. V svojem pismu na-šemu uredništvu razlaga, kako je bil 12. 1. 1979 naročen pri zobozdrav-niku in je ob 14. uri tudi prišel v čakalnico, kjer je ugotovil, da je edini čakajoči pacient. Toda nav-kljub temu je moral celo uro lepo sedeti in poslušati vesel pogovor brezbrižnih z one strani zaklenjenih vrat ordinacije, zobozdravnikove teiefonske pogovore, vse to tako dolgo, da se je za njim nabrala že lepa vrsta in je v smislu ,,to je pa že preveč" potrkal na zobozdravnikova vrata. Na njegov vljuden ugovor je tajnica ali spreiemna sestra, odvrnila z direktnim: ,,Ce vam ni prav, lahko odidete!" In on je odšel. Tako je jezni Zdenko Bučinel (tako se piše) svojo jezo stresel na papir in pravi, da mora študentski časopis Tribuna pisati tudi o teh (zobozdravniških) problemih. Ja, ja ...
Vc,
da se z istimi problemi na področju informiranja sreč;ijemo že nekaj let, da o kulturni problematiki na UK v poročilu ni ne besede, da prav tako ni ničesar zaslediti o delu zelo pomembne komisije za idejno-poli-tično delo, iz česar je sklepati, da ni storila veliko, da predsedniki posa-meznih komisij niso napisali niti poročil o svojem delu, itd.# itd. . . . Na predlog predsedujočega je konfe-renca nato soglasno sprejela predla-gano poročilo o delu in nadaljevala z delom. V tretji in četrti točki dnevnega reda je konferenca soglas-no sprejela pravila o organiziranju in detovanju UO ZSMS in poslovnik o delu organov UO ZSMS Ljubljana. V peti točki dnevnega reda je bil sprejet akcijski program dela UK ZSMS, ki je dejavno in vsestransko zajel delovno usmerjenost univerzi-tetne organizacije do maja 1979. Tudi v tej točki dnevnega reda je poleg članov delovnega predsedstva v raipravi sodetoval le delegat Tribune, ki je kritično analiziral predlagani program, opozoril na njegove velike pomanjkljivosTi in slabosti ter predlagal določene spre-membe, s katerimi pa se predsedu-joči ni strinjal in je konferenca spre-jela predlagani akcijski program. Potem ko je konferenca imenovala tov. Sotovška in Orla na odgovorni in pomembni mesti v Radiu Štu-dent, je bil sprožen tudi kandida-cijski postopek za glavnega in odgo-vornega urednika študentskega časo-pisa Tribuna, ki sedaj opravljata svoji nalogi kot vršiica dolžnosti. Konferenca je ob 18.50 uri končala s svojim delom. Oelegati so zado-voljni zapuščali svoje sedeže, saj so vestno spremljali potek konference in čeprav ni nihče izmed njih raz-pravljal o delu OO ZSMS ali UK, lahko rečemo, da so z dvigom rok in svojo prisotnostjo res vsestransko in tvorno pripomogli k uspešnem delu konference, ki je, kakor že naslov pove, pomemben mejnik v letu UK ZSMS Ljubljana.
. . . in še o štipendiranju
,,Naša" vzgOja in izobraževanje se bo ob tako ,,učinkovitem kadrov-skem planiranju in informiranju" po potrebah ,,združenega dela" bržko-ne prej le ,,preoblekla", ne pa »preobrazila". Da je temu res tako, nam zgovorno pove podatek, da imamo le slabih štirinajst dni pred objavo o razpisih za vpis v srednje, višje in visoke šole, zbranih le nekaj več kot tretjino podatkov o potrebah po novih delavcih oziroma podatkov o tem, kakšne in katere kadrovske štipendije razpisujejo posamezne organizacije ,,združe-nega" dela.
,,lma li jaja na pijaci? " ,,lma, kako da ne! Ima tu svega! E, mabašsvega!"
,,E, baš dobro da imamo tako veliku pijacu!"
O ZABLODAH ZABLODE (Kritična kritika kritike)
Članek A. Detele (O zablodah ...) mi predstavlja zgolj napotilo k pisanju, ne mislim pa se obregati obenj in ga škandalizirati. Analizirati mislim le tiste ideje, za katere se zdi, da imajo širši družbeni kontekst, ne pa le nekaj popisanih strani papirja.
Za začetek zgolj tole: članek nam v uvodu obljublja ,,analizo sedanjega trenutka", dobili pa smo, kar se tiče analize: nič; in kar se tiče moraliziranja: vse osta-lo! Vsekakor metoda, ki se ji bom kar se da na široko izognil.
Skušal bom podati analizo razmerja, ki se mi zdi v tem trenutku še posebno zanimivo in pomembno, gre za odnos:
znanost - družbeno-zgodovinski iracionalizem.
Sfere idejne produkcije človeškega življenja, npr. morala, pravo, umetnost ali filozofija, nimajo lastne zgodovine, pač pa v svojem razvoju ,,zgolj" na speci-flčen, družbeno-zgodovinsko konkretno določen način izražajo protislovja družbene zgodovine. Pri tem je seveda potrebno določiti, kakšno je neposredno razmerje med duhovno in materialno produkcijo člo-veškega življenja. ..Produkcija idej, predstav zavesti je najprej neposredno vpletena v materialno dejavnost in materialno občevanje med ljudmi, jezik dejanskega življenja (MEID, II. 24)". Duhovna produkcija, v kakršnikoli obliki torej v svojem nastajanju ne more biti osvobojena spon dejanskosti. Vedno nastopa kot konkreten družbeno-zgodovinski produkt. Kljub temu pa se ,,produkcija idej, predstav zavesti" lahko loči od neposredne materialne dejavnosti, zopet pa so le kon-kretne družbenozgodovinske okoliščine tiste, ki lahko produkcijo idej odtrgajo, razcepijo od materialne pro-dukcije, jopovzdignejo vnebesa ,,čiste misli" in zabri-šejo sled njenega nastanka. Tako začenja zavest sama predstavljati nekaj dejanskega, ne da bi dejansko sploh kaj predstavljala. Rodi se ideologija.
Razmerje med racionalizmom in iracionalizmom predstavlja ideološki razcep zavesti, katerega nastanek lahko opazujemo v zgodovini daleč nazaj, svoj pravi obraz pa je dokončno pokazal šele z začetkom konca kapitaUstične produkcije v 19. stoletju. Padec buržoazne revolucije leta 1848 v Nemčiji in specifične družbene razmere, ki so ga pogojevale, so zarezale pre-lomnico tudi v nemško duhovno produkcijo. Res je, da je bU nemški kapitalizem sredi 19. stoletja še zelo ne-razvit (npr. v primeri z Anglijo), vendar pa mu je stal nasproti že ,,moderni, četudi še nerazviti proletariat, ne pa socialno brezoblične množice kot francoski buržoaziji pred veliko revolucijo" (G. Lukacs: Razkroj uma, str. 19). Nasprotno pa je bila nemška buržoazija nedorasla svoji zgodovinski vlogi ter se je pravzaprav v obdobju revolucije dokaj klavrno odrezala. Zato tudi ni slučaj, da je leto 1848 v nemški meščanski tennino-logiji označeno kot ,,noro leto", ,,nasprotno pa reak-cionarna obdobja nemške zgodovine sijejo v blesku in slavi" (G.L., str. 24). Tako izkrivljanje nemške zgodo-vine pa se ni omejilo le na zgodovinska dejstva, ampak tudi na samo metodologijo zgodovinskih in družbo-slovnih znanosti. Ce je bUa kritična misel v Nemčiji do leta 1848 usmerjena v iskanje umnih zakonitosti raz-voja zgodovine in družbe (npr. Hegel), lahko obdobje po revoluciji (oziroma njenem propadu) označimo z nastankom ,,novega vala zgodovinsko socialnega iracio-nalizma" (G.L., str. 24-. Zanimivo je, da je sicer iracionalizem obstajal že prej (n.pr. Schopenhauerjevo glavno filozofsko delo je izšlo že leta 1818) vrazličnih inačicah dekadentno romantičnih ideologij, vendar se šele po letu 1848 konstituira iz individualističnih blodenj v svetovni nazor buržoazije (ne le nemške) pred-imperialističnega in- imperialističnega obdobja. Iracio-nalizem te dobe je torej produkt zgodovinskega proti-slovja med zahtevami napredujočega kapitalsko-bla-govnega produkcijskega načina v Nemčiji in pa med nemožnostjo nemške buržoazije, da na te objektivne zahteve družbene produkcije nastopi z radikalno poli-tično akcijo.
Drugi val iracionalizma je zadel Evropo okoli I. sve-tovne vojne, vendar pa se tokrat pojavlja v kvalitativno drugačni obliki, predvsem so se zamenjali njegovi no-silci. Namreč - ,,množicam je bila dilema med umom in racionalnostjo zastavljena kot življenjski problem" (G.L., str. 43), rešitev tega nasprotja jim je bila torej jasno pomembnejša kot tneščanski inteligenci, ki je v njem videla le ,,teoretično igro". Najpomembnejši faktor začetka t$ga obdobja je bilo seveda že močno razvito revolucionarno delavsko gibanje, katerega vlogo in nalogo v procesu razkroja kapitalsko-blagovne produkcije je v obdobju I. internacionale opredelil K. Marx. Predvsem Marxova teoretična osmislitev delav-skega gibanja je delavski razred usmerjala v to, da ,Je imel svoj lastni zgodovinski razvoj za umnega in za-konitega" (G.L., str. 44) in da je osveščen svojih last-nih zmag vedno nastopal proti reakcionarnemu iracio-nalizmu religioznega tabora.
V obdobju II. internacionale pa se je predstava o takšni umnosti radikalno spremenila. Bernsteinov re-vizionizem je pomagal, da je revolucionarno strategijo delavskega razreda zamenjal plehki, filistrski reformi-zem. Ta Bernsteinova ,,realno politična umnost" je torej delavskim množicam pomenila, da ,,pri znižanju mezd ne štrajkajo, temveč se temu podvržejo, da se pri zmanjšanju podpore brezposelnih . .. vzdržijo vsake demonstracije in vsakega energičnega koraka" (G.L., str. 44). Ta razkol reformističnega uma in revolucije je množice napravil dojemljive za iracionalizem, saj se jim je zdelo, da ,,izhaja nasprotje med razumom in čust-vom iz samega življenja" (G.L. str. 45). Zaradi vzgoje reformizma Bernsteinovskega kova so tudi najširše množice sprejele v svoj nazor težnje protiumnosti, za-ničevanje uma in znanosti ter pričakovanje odrešilnega čudeža.
Grozote I. svetovne vojne inpopolna nesposobnost socialne demokracije, da proti njej nastopi z revolucio-narno mednarodno akcijo proletariata, sta občutek obupa in krize med ljudstvom zgolj poglobili, nastanek in razvoj Sovjetske zveze pa sta med reakcionarno meščansko inteligenco v obdobju po I. svetovni vojni zahtevala, da nezmožnost in nesmiselnost revolucije v Evropi tudi teoretično utemelji. Vsi ti trije faktorji predstavljajo temeljne kamne razvoja fašizma, ki je dosegel vrhunec s Hitlerjevim prevratom in diktaturo NSDAP.
Fašistični iracionalizem je nastopil iz podobnih vzrokov kot meščanski iracionalizem predimperiali-stičnega obdobja, namreč po besedah C. Zetkin: ... (fašizem) nikakor ni bes buržoazije, ker se je proleta-riat v boju dvignil. Zgodovinsko objektivno gledano je fašizem nastopil bolj kot kazen, ker proletariat ni na-daljeval in gnal naprej revolucije, ki se je začela v Rusiji. In nosilec fašizma ni kakšna majhna kasta, tem-več široki družbeni sloji, ki segajo vse do proletariata." (po M. Dolarju, Problemi - razprave, str. 45, letnik 1978) Fašistični iracionalizem je torej nastopil zaradi protislovja med objektivno zgodovinsko vlogo prole-tariata in njegovo dejansko močjo, da v nekem dolo-čenem zgodovinskem trenutku izvede revolucijo.
Padec fašizma leta 1945 in zmaga zaveznikov ter Sovjetske zveze predstavljata tudi ostro mejo v evrop-ski duhovni produkciji. Stari iracionalizem, kije črpal svoje sile v Schoperihauerju, Nietscheju, Spenglerju, Klagesu itd. je bil po vseh grozodejstvih fašizma preveč kompromitiran, da bi ga novi iracionalizem ne-posredno priznal za svojega predhodnika. Nekaj časa je še vegetiral, potem pa se je prevesil bodisi v akademi-ranje bodisi v kavarniško filozofijo dekadentov.
Novi iracionalizem je vzklil po letu 1968, njegov nosilec so postale prej napredne, deloma marksistične, deloma anarhistične skupine precej razraščenega v Franciji in na Češkoslovaškem.
Končni efekt ,J*raSke
pomladi" in .^evolution Culturelle" je na eni strani konsolidacija hegemonije Sovjetske zveze in s tem blo-kovske ureditve,
na drugi pa degradacija zahodnega študent-ske^a gibanja na raven malomeščansk^a uporništva ali pa direktna regresija na pozicije skrajno reakcionar-nega iracionalizma in utopizma. Položaj mlade evropske meščanske inteligence bi še najlaže opisali z besedami G.V. Plehanova: ,,Buržoazija ne ve več, na kaj bi se oprla. Jaz, ki sem nisem več trden. Religiozna vera ^e zavirala širjenje takih teorij, a mar ni že skoraj izginila? Kdo nam bo dal nov ideal? - Joj, gospoda, za blodeče mrtvece. kakršni ste vi, ni idealov!
FosKušali boste vse
mogoče, postali boste budisti, druidi, kaldejski sarsi, tisto, kar ste zdaj, bitja brez prepričanja in zakona, vreče, ki jih je izpraznila zgodovina. Ideal buržoazije se je potopil v večnost." (G.V. Plehanov: Anarhizem in socializem)                      •                            "
Na konkretnih primerih si poglejmo šp genezo starega iracionalizma ter njegov prehod k novemu, vendar pa nas tu ne bo zanimala q>lošna, filozofska rast kaciona-lizma - omejili se bomo le na njegov odnos do zna-nosti in umnega spoznavanja sveta.
staviti" (G. L., str. 349). Zaradi te nezavedne zamenja-ve med pojmi Dilthey tudi ne more razumeti logično-sti življenja, namreč, da je dejanskost logike ravno logika življenja, dejanskost te dejanskosti pa je kon-kreten družbeno-zgodovinski način produkcije in re-produkcije materialnih osnov življenja samega. Marx v prispevku h kritiki politične ekonomije jasno predeli naravo in pa konkretno pogojenost npr. klasičnega si-logizma s kapitalsko-blagovnim produkcijskim na-činom: „.. .Tu naj še opomnim, da v B - D - B (blago - denar - blago, opr. R. P.), obe skrajni točki B ne stojita proti D, s stališča fonne v istem odnosu. Prvi B kot posamično blago stoji nasproti denaiju kot sploinemu blagu, medtem ko se denar kot splošno blago obnaša proti drugemu B kot do posamičnega blaga. B - D - B se lahko torej abstraktno logično reducira na silogizem P - S - Pj, kjer je posebnost prvi skrajni člen, splošnost srednji člen in posameznost zadnjičlen"
S tem, da Dilthey zamenjuje življenje z doživetjem, se tudi v opredelitvi lastne metodologije ne more na-sloniti na nič drugega kot na intuicijo in s tem v zvezi na nujno aristokratsko epistemologijo (nekaterim je dano, drugim pa ne). Ne gre za to, da intuicija ne bi imela nobene idoge tudipri npr. čisto razumskem spo-znavanju (glej študijo d' Hadamarda o procesu znanst-ven^ga ustvarjanja), nasprotno, v njem ima svojo vlogo
Obdobje med francosko buržoazno revolucijo (1789) 1848 predstavlja prve poskuse, da se iracionalizem ra-dikalno zoperstavi znanosti in možnosti razumskega spoznavanja sveta. Tragika zgodovinskega razvoja v tem razdobju je za nosilca teh nazorov izbrala enega najobetavnejših naravoslovnih umov svojega časa — B. Pascala. Izvrsten matematik in nadarjen opazovalec se je verjetno zaradi hudih notranjih kriz popolnoma odrekel znanosti in v enem samem ,,saltu mortale" pristal sredi najbolj temačne mistike in iiacionalizma. Njegov ,,Le Memorial" se začenja takole: ,,Bog Abra-hamov, bog Izakov, bog Zakokov, ne pa filozofi in učenjaki... Pozaba vsega sveta razen boga. Odkrivajo ga le besede v evangeliju (B. Pascal: Pensees)". Čeprav tako Pascal kot njegov sodobnik F. H. Jacobi pravilno ugotavljata protislovja in v racionalnem spoznanju samem odkrivata iracionalnosti, pa v tem ne vidita za-četek višjega spoznanja, ,,začetek in sled umnosti (Hegel)" - ne, ,,problem absolutizirata, meje razum-sk^a spoznavanja okamenita v meje spoznanja na-sploh in problem, ki ga na ta način napravita umetno nerešljivega, mistificirata v nadumni odgovor" (G. L., str. 58). ,,Razglašanje nerešljivosti problemov, izmi-kanje pred vsakršnim pozitivnim odgovorom, strah pred zajemanjem resničnosti, vse to je odločilni znak iracionalizma (G. L., str. 64)." Tako že začetek 19. stoletja obdela prvi temeljni kamen, na katerem kasnejši iracionalizem gradi. To je problem spoznanja, ki ga Engels postavlja v srž filozofije. Iracionalizmu svet razumsko ni spoznaten prav zato, ker sam ni spoznal bistva razuma samega, namreč njegove opre-deljenosti in konkretne zgodovinske pogojenosti. Kasnejšo usmerjenost evropskega iracionalizma so v glavnem kanalizirali pozni Schelling, Schopenhauer, Kierkegaard in Nietzsche terga končno spravili v vode, kjer je lahko najbolj koristil prikriti apologetiki buržo-azije.
Življenjska filozofija nastopa kot neposredni izraz zahtev reakcionarnega dela meščanstva po novem sve-tovnem nazoru, s katerim bo lahko utemeljila že y sebi sesedajoči sistem lastnega gospodarstva. S pojmom ,,življenja" redjuciranega na ,,doživetje", ki ga vodi ,,intuicija", hlasta za čedalje redkejšim zrakom svojega v zgodovini izgubljenega svetovnega nazora. V imenu poliiosti življenja, doživetja, nasproti revščini razuma izreka svoje prekletstvo nad znanostjo.
Deloma je taka kritika upravičena, saj se naravo-slovnemu metafizičnemu materializmu tedanjega časa res ni posrečilo odgovoriti na vsa vprašanja, kljub temu pa so odgovori, ki jih ponuja življenjska filozofija, tendenciozni in na koncu usmerjeni proti vsakemu spoznanju, politično pa se v vsakem primeru prevesijo v direkten napad na socializem in možnost preobrazbe obstoječega. Poleg tega je življenjska filozofija z ustvarjanjem določene filozofske atmosfere, s spodko-pavanjem zaupanja v razum in um, s tem, da je razde-jala vero v napredek, da je razširjala zaupljivost do vseh vrst iracionalizma, mitologije in mistike, tlakovala pot fašističnemu iracionalizmu Rosenberga in Hitlerja, rasizmu Gobineauja in H. St. Chamberlaina, ki zaradi svojega šarlatanstva in totalne neznanstvenosti v atmo-sferi zaupanja v razum in znanstveno spoznanje ni-kakor ne bi mogla uspeti.
Spoznavoslovno je življenjsko filozofijoutemeljil W. Dilthey z načelom, da je doživetje sveta poslednja osnova spoznanja. Sam pravi: ,,Življenje samo, živost je zadnja osnova, na kateri potem ekspliciramo vse iz-kustvo in mišljenje" (G. L., str. 342). In še ,,temeljne predpostavke spoznanja so dane v življenju in mišljenje ne more preko njih" (G. L., str. 344). Dilthey za-meftjuje življenje in doživetje ter zato v svoji namišljeni objektivnosti trči naravnost v iracionalizem: ,,Tako je v vsem razumevanju nekaj iracionalnega, pa saj je življenje samo iracionalno; logično ga ni mogoče pred-
in pa letom
m pomen, vendar osamosvojena vsakršnega konteksta (kot npr. pri Diltheyu) lahko nastopa le kot mašilo za epistemološko praznost in neutemeljenost sistema.
Pri Spengleiju se tudi prvič pojavita pojma ,^ahod" in pa ,,civilizacija", ki sta kasneje (že za raz-vitega fašizma sans phiase) igrala prvo violino v kako-foniji iiacionalizma. Spengleijev zgodovinski relati-vizem je razvijal napiej Scheler — posebno pomemben se mu je zdel dokaz o različnih smereh evropskega in azijskega spoznanja, ki naj bi postavil na laž evropski materializem in s tem znanost ter socializem.
Pojem življenja, kiga je uvedla življenjska filozofija, je razvijala naprej že direktno fašistično obarvana nem-ška sociologija. Beumler je pojmu biološkega življenja zoperstavljal živijenje kot ,,lcozmično dejstvo", kot končno nadčutno danost. Tudi Krieck je odločno nastopil proti biološkemu pojmu življenja — biologijo je zamenjal z rasno politicno antropologijo in nepo-sredno fašistično agitacijo. Do konca pa je živijenjsko filozofijo vpregel v boj zoperum in znanost L. Kl^ges. Razumsko spoznanje se tu kaže že kot destruktivno, zato ga je treba uničiti: ,,Zakon duha ločuje od ritma ' kozmičnega življenja". (G. L., str. 437). Znanost na-stopa kot neposredno nasilno razdevičenje narave, kot da je .Javensvetna sila vdrlav sfero živijenja" (G. L., str. 437). KLages pravzaprav ne zna pojasniti, kako je do te nasilne vladavine (zahodnega) duha prišlo, vendar pa mu je njen namen do konca jasen: ,,Ubiti življenje." (G. L., str. 437) Variiranje takih primi-tivizmov je srčika Klagesove filozofije, njen pomen je zgolj v tem, da se do njenega lastopa nobena filozofija ni na tako primitiven in nasilniški način borila zopei um in znanost. V uničevanju mitov in skrivnosti vidi Klages izvirni greh vsake znarstvenosti, bistveno se mu ne zdi q>oznanje, pač pa zgoLj ,,vedenje za skrivnost". Končno mu tudi sama zgodovina postane udejanjenje mita, ,,čudovite slutnje človeka", ki naj za svojo končno zmago uniči pretekli svet diiha, ,,da reši dušo". Mitologizacija dejanskosti je doživela svoj logič-ni iztek v kultu Fuehrerja, Beumler pravi: >rHitler ni manj kot ideja — Hitler je več kot ldeja, kajti on je resničen. (G. L., sti. 449)
Utemeljitelj fašistične^a rasizma H. St. Chamberlain je šel še naprej. Po njegovem razodeva resnično filozof-sko stališče le tisti, ki se zaveda mitičnega značaja vsega mišljenja, zato je indijsko filozofijo postavljal pred evropski materializem, saj so indijski filozofi r,,točno vedeli, da so bili njihovi miti miti" (G. L., str. 593). Vrednost znanosti mu je zgolj simbolična in zato mora nujno omagati pred močnejšim staroindijskim svetovnim nazorom, katerega premoč je tudi v tem, da je bil ,,alogičen, da logika mišljenja ni obvladovala, temveč mu je tam, kjer je to potrebno služila". Indij-ski svetovni nazor je bilo notianje vedenje onkraj vsega ,,ukvarjanja z dokazi". (G. L. str. 596).
Kot dedič iracionalizma je prevzel tudi aristo-kratsko epistemologijo, katere tipični vzorec je zopet našel v Indiji: Jndijska filozoiija je docela aristo-kratska .. . saj ve, da so najvišja spoznanja dostopna le izbrancem, ve pa se tudi to, da je izbrance mogoče vzrediti le v določenih fizično-rasnih razmerah". (G. L., str. 601) Od tu dalje se moč filozofskega argu-menta prevesi v aigument politične moči, TUozofija vstopi v direktno apologetiko in odkrito koketiranje s primitivizmi Rosenberga in Hitlerja.
Tako se je dovršilo neko določeno filozofsko izho-dišče, kater^a rakavi razvcj je genialno zaslutil že Hegel, ki pravi: ,\z prepričanja naj bo neposredno vedenje merilo resnici sledi..., da bodo vso prazno-vernost in malikovalstvo proglašali za resnico in opravi-čevali najbolj nepravično in nenravno vsebino volje ... Naravne želje in nagnenja ... polagajo svoje interese v zavest, nemoralni smotri pa sp v zavesti nahajajo povsem neposredno."
Stari iracionalizem je bil z rastjo in padcem fašizma ter z vlogo, ki jo je pri tem odigral, preveč kompro-mitiran, da bi se novi iracicnalizem oprl nanj. Svoje korenine je zato iz Evrope presadil na Jutrovo. Indija,!' Kitajska in Japonska so mu postali dmga domovina.
Ceprav novi iracionalizem gradi na popolnoma enakih filozofskih izhodiščih kot stari, se v svojem notranjem opravičevanju nikdar ne naslania na npr. Schopenhauerja, Nietzscheja, Spenglerja ali Klagesa. Prvič zato, ker je njegov filozafski nivo tako poplitven, da sploh ne zna več sproducirati neke filozofske ana-lize; drugič, ker skuša z namernim obskurantizmom in zatekanjem k čimbolj mitično obarvanim avtoritetani! zakriti iastna protislovja ter predstaviti svojo doktrinof
Življenjsko filozofijo je v predvojnem času razvijal naprej Simmel. Dodal ji je novo noto, ki je kasneje postala koda no-vega iracionalizma - to je razmišljanje o religiji. V religiji je videl ,,enega izmed večnili tipov odnosa do' resničnosti" (G. L., str. 367), vendar pa se mu je zde-lo, da so zgodovinsko ustvarjene religije izgubile svoj pomen za sodobnega človeka. Religiozno čustvo je hotel ponotranjiti (a la Schleiermacher), ga odtegniti institucijam in povrniti človeku. Čeprav ima življenje pri Diltheyu še nekoliko znanstven, biološki prizvok, postane pri Simmlu že popolnoma mitičen pojem onkraj vsake znanosti in razumskega spoznanja. Ustvarjanje mitov je bila že od Nietzscheja naprej ena od krepkejših potez iracionalizma, ki hoče na ta način zamaskirati dejanskost v ideološko strašilo.
Še jasnejša je postala ta poteza pri O. Spenglerju, kjer začenja že dobivati surovo ideološki prizvok. Na-stanek Sovjetske zveze in zmaga prve socialistične re-volucije za buržoazijo pomenita, da je v boju s soci-alizmom dovoljena vsaka taktika. Pa še nekaj lahko zasledimo pri povojnem iracionalizmu, namreč ,,Spenglerjeva filozofska raven je bistveno niqa od ravni dotedanjih zastopnikov življenjske filozofije (G. L., str. 380)". Ta proces šarlatanizacije in diletantiza-cije filozofije se je nadaljeval vse do nastopa Rosenberga in Hitlerja, katerih intelektualni nivo meji že na čisti nasilniški primitivizem. Od vseh omenjenfli avtorjev je Spengler prvi ,^resnični, neposredni pred-stavnik filozofije fašizma" (G. L., str. 380).
Začenja z že ,^nanimi" protislovji med življenjem in smrtjo, med intuicijo in umom, iz katerih v končni instanci izpelje skrajni zgodovinski relativizem. Takole pravi: „ .. ^.azum, pojem ubija, ko spoznava." (G. L. str. 382). Svoje razmišljanje razpreda naprej protivsa-kemu pojmu vzročnosti in zakona: ,,S pomočjo ma-tematičnega zakona pojmujemo le mrtve oblike." (G. L. str. 383). Matematična metodologija mu postane tarča napadov na naravoslovje, sploh je zaradi iraciona-listične propagande zaupanje v znanost tako zelo padlo, da je veliki teoreticni fizik A. Sommerfeld leta 1927 zapisal: ,,Se ti ne zdigrozovito neskladje, da nas v 20. stoletju ugledni tednik poziva na razpravo o astrologiji? Da mnoge izobražene in polizobražene ljudi bolj privlači astrologija od astronomije? Da v Muenchnu danes več ljudi preživlja astrologija kot astronomija? Seveda je na Nemškem to neskladje v mnogočem  pogojeno  z  bedo današnjega časa. Za-
Eden   izmed
upanje v razumni svetovni red je grobo prekinjeno z vojnim porazom in z mirom, ki so nam ga vsilili - zato mnogi iščejo rešitve v iracionalnem."
Napad na epistemologijo in metodologijo riaravo-slovnih znanosti postane sestavni del iracionalizma, ki v Rosenbergovi izjavi: ,,Znanost ubija življenje!" -doseže svoj najbolj mračni vrh. Zaradi protirazumske in protiznanstvene gonje iracionalizma so v Nemčiji leta 1920 matematiki ustanovili Matematischer Reichsverband, ki naj bi zaščitil pozicije matematike v šolah.
Spenglerjeva konkretna kritika matematike ima le en namen - pregnati iz naravoslovja eksaktnost in empiričnost ter namesto tega odpreti vrata metafiziki, relativizmu in subjektivizmu - vse pa v imenu življe-nja: ,,Življenje je prvo in poslednje, življenje nima si-stema, niti programa niti uma, je samo za sebe in za-radi samega sebe;globoki red, v katerem se uresničuje, Iahko le tako gledamo in čutimo . . ." (G. L., str. 383).
kot brezčasno, nadzgodovinsko ,^nodrost". Novi ira-cionalizem se pojavlja v tisočerih inačicah, ki prekriP vajo ves spekter od UFO do ,Jnstant nirvane", vendaf so med seboj vse te zvrsti do kraja strpne. Ena diugk pridigajo enotnost, enost, vseenost, spoznanja, ki ne, pozna ne kultiirnih, ne jezikovnih, ne političnih, ne" ekonomskih meja. V tej filazofski sivini se namernc zakrivajo vse distinkcije mei pojmi, koncepcijami te na koncu zakrivajo se žgoča razredna nasprotja v so dobni družbi. Treba je reči, da novi iracionalizen predstavlja še daleč hujšo obliko šarlatanstva in dile tantizma, kot smo ji bili priča pri razvitem fašističnem iracionalizmu.
Družbeno-zgodovinska analiza vzhodnjaških filo-zofij je široko obdelana v literaturi in se zato pri njej ne bi ustavljal. Le nekaj opomb bodi dovolj.
Indijska filozofya se v glavnem postavlja po robu evTopskemu materializmu kot apoteoza duhovnosti. S.i Radakrišnan pravi: ^ilozofija v Indiji ima v glavnemj spiritualistični karakter. Namreč ravno spiritualizem j ne   pa  indijska  grandiozna politična  struktura  a! socialna organizacija, ji je dal možnost upiranja rušil nim silam časa in zgodovine. V indijskem ži^djenji dominira duhovni motiv." D. Čatopadjaja mu v svoj-knjigi Indijski ateizem (ki nij bi bila poizkus ,^narksi stične analize") sicer oporeka - v indijskem spiri tualizmu vidi le mit viadajočega razreda, ki gradi svoj( duhovnost na mesu in krvi šudre — vendar tudi sam n sposoben napraviti neke zgodovinske materialistične, analize, njegov prispevek h kritiki indijske filozofije sej končuje na nivoju francoskfli materialistov in indijskih| patriotov.
Osnova kritike vsake religije je kritika konkretnih družbeno-zgodovinskih razmei, ki jo porajajo. Zato se< tudi kritična analiza same indijske filozofije ne sme začeti pri njenih konceptih in naukih, pač pa v de-janskih živlienjskih razmerah, ki te koncepte in nauk" porajajo. Marxje takole sklenil svojo analizo neke knjige F. Bernierja: ,,Bernier popolnoma pravilno ugo-tavlja, da je v osnovi vseh pojavov na vzhodu (pri tera, misli Turčijo, Perzijo in Hindustan) dejstvo, da zemlja ni nikdar bila v osebni lasti. To je dejanski ključ k vzhodnjaškemu nebu." (K. Marx - F. Engelsu: 2. junij< 1853).
pomembnejših interpretov ,,vzhodnjaške modrosti" ,,zahodnemu razumu" je prav gotovo D. T. Suzuki. Njegov repertoar so večna nasprotja med ,,vzhodom" in ,,zahodom", med ,,umom" in ,4ntuicijo", med ,,tem" in ,,onim" in še raed čem drugim povrhu. Skratka pravi kulinarični raj za ,,električno prosjaško godljo (Engels), ki jo skuhain postreže skupaj s slina-stim meščanskim humanistom E. Frommom v znak sklenjenega bratstva med pokristjanjeno psihoanalizo in vzhodnjaškim šarmom zer - budizma.
Svoja predavanja o zen-budizmu začenja s kratkim kurzom moralke in nekoliko daljšim ekskurzom v stratosfere metafizike, ki ga zaključi s kritično ,,anali-zo" bistva ,^ahoda": odtujenost od narave, neprizna-vanje kozmičnosti življenja, vulgarni materializem. Šest vrstic ene same pesmi (Tennyson) mu je dovolj, da se povzame takole: ,,Oni (zahodnjaki — op. P. R.) menijo, da človek in nara/a nimata nič skupnega, razen nekaterih željenih kvalitet in da narava obstaja
ilj zato, da bi jo človek izkoriščal." (D. T. Suzuki -
Fromm:  Zen-budizem in psihoanaliza, str.  26).
ikemu   ,,zahodnjaškemu"   razumevanju   narave  g.
izuki postavlja nasproti ,,rajski vrt" starega vzhoda -
la.plug in zemljo.
G. Suzukija pri vsej stvari sploh ne zanima človekov ^ateriaini, eksistenčno nujen odnos do narave kot do jorganskega človeškega telesa, s katerim človek mora Se le hoče, da preživi) ostati trajno in nepreklicno Dvezan, ne glede na to, ali pri tem to svojo eksi-cnčno nujno povezanost z naravo odmišlja ali ne. onkietneje. Kapitalsko-blagovni produkcijski način cer dejansko ustvarja iluzijo ločenosti človeka od uave, saj mu le ta ni več posredovana v svoji ,,devi-osti", temveč se začenja zaradi visoke stopnje raz-ja produktivnih sil kazati kot družbena kategorija, del in osnova procesa družbene produkcije in ukcije. Zaradi splošne zamegljenosti in nepro-losti družbenih odnosov blagovne produkcije se ibi tudi sled družbeno posredovane narave, ki jo ito človek reproducira v njeni religiozno ideološki iliki.
Predmet Suzukijeve kritike je torej neka oblika Sukcije ideološke zavesti v kapitalsko-blagovnem lukcijskem načinu, njena osnova pa ni konkretna iza razmerij in odnosov družbene produkcije ter na ivi tega kritika porajajočih se ideoloških oblik sti, pač pa le neka druga ,,sprevrnjena" ideoloska st - tradicionalna religija predkapitalistične nske. G. Suzuki se v svoji kritiki ,,zahoda" zgolj eni laži z drugo.
Ceg. Suzuki proti ,/ahodu" nastopa kot ,,kritik", tem je njegov odnos do lastne, torej japonske zgo-vinske stvarnosti neprikrito apologetski. Po njego-ji je za vzhod ,,vseeno, če se mora pečati z vsako-itnimi služinčadskimi in ročnimi posli, očitno je dovoljen z ,,nerazvitim" (narekovaje postavil g. zuki) stanjem civilizacije." (S. - F., str. 31) Ta čitna zadovoljnost" je prav gotovo zadovoljnost nske buržoazije nad očitno nemočjo proletariata, ob opiju meščanskih apologetov (a la g. Suzuki)
svojo hrbtenico. Zanimivo je še to, s kakšno koto in pravzaprav z ,,levo roko" g. Suzuki abstra-
japonsko predvojno in povojno zgodovino, ja-ski imperializem in militarizem. Res neverjeten erek   zgodovinske   amnezije,  ki  ob japonskem
prodiranju "na kapitalsko-blagovno tržišče trdi, da se vzhod ,,noče usmeriti k stroju, noče postati suženj stroja" (S. F., str. 31), ker namreč ,,vzhodnjaki ljubijo življenje kot tako". (S. F., str. 32).
G. Suzuki s kotičkom očesa sicer zaznava nasprotje med delom in kapitalom, vendar pa ga kot dober apologet ne razume kot dejansko protislovje materi-alne produkcije, ampak kot ,,moralni defekt" ,,zaho-da". Njegovo ideološko in apologetsko izhodišče ga pripelje do zintelektualiziranih spak te vrste: ,,stroj nima spiritualne estetičnosti in etične spiritualnosti" (S. F., str. 32), namreč ,,osebnost in stroj sta proti-slovna pojma" (S. F., str. 33), ki si ju ,,zahod" priza-deva ,,nasilno pomiriti". (S. F., str. 33).
Nasprotje med delom in kapitalom v blagovni pro-dukciji se kaže tudi kot nasprotje med strojem in človekom, pri čemer stroj proti človeku zavzame de-struktivno in izkoriščevalsko pozicijo. Družbena raz-merja blagovne produkcije se zaradi svoje neprestane posredovalnosti počasi sedimentirajo tudi na predmete in sredstva dela, ki začenjajo tako dobivati videz samo-stojnosti in človeškosti. Družbeno razmerje na ta način postvari in obratno razmerja med stvarmi se tako počlovečijo. Blagovni fetišizem ustvari popolno iluzijo, da človeka izkorišča stroj, medtem ko de-jansko ta zgolj izraža razredna nasprotja.
Suzukijeva kritika ne prediia plafona kapitalsko blagovne produkcije, pač pa na vsej črti ostaja ideo-loška. Tudi njegovo razumevanje znanosti ostaja na tem nivoju. Začenja z ,,dejstvom" da je ,,intelekt prvenstveno utilitaren" (S. F., str. 32) in zato mu je odveč razglašati ,,škodo, ki jo predstavlja intelekt za življenje". (S. F. str. 32). Zopet razum proti življenju, z drugimi besedami, g. Suzuki s konji svoje ,,kritike" zaorje naravnost v iracionalizem.
Za g. Suzukija ,Jogika" in ,,znanost" sovpadata, ,4ogika" oziroma ,,logos" sam mu pomeni srž ,,za-hoda". Vendar, kaj g. Suzuki pojmuje pod logiko? Takole pravi: ,,Na zahodu je, da - da, ne pa je ne, da ne more nikdar postati ne in obratno. Vzhod pretvarja da v ne in ne v da, med da in ne ni več trdnih pregraj. Tako je zaradi same narave življenja. Samo v logiki je razdelitev neizbrisna. Logika je zgolj človekova stva-ritev — koristna pomoč pri delu." (S. F., str. 34). Glede na to, kako g. Suzuki postavlja vprašanja, se lahko vprašamo tudi mi: mar je ,,kritik" g. Suzuki prešprical vso zgodovino evropske filozofije od Hegla
naprej, predvsem pa, mar je to storil namenoma? Sicer pa mu pustimo, da pove do konca: ,,Ko zahod spozna to dejstvo (da je logika zgolj človeški produkt - op. P. R.) in ko ne more več pojasniti določenih fizikalnih pojavov, si izmišlja pojme kot sta komplementarnost ali načelo nedoločenosti. Ne glede na to, kako mu gre od rok izmišljanje vse novejših pojmov, ne bo nikdar nadmodril življenjskih dejstev." (S. F., str. 35). Kajpak - nikdar! Prvič - človek si ničesar ne izmišlja. Nje-gova zavest, dejanskost ,,odraža" (Lenin), zato je tudi logika del te dejanskosti, ki jo logično mišljenje ,,zgolj" povzema. Tudi fizika in znanost na sploh zgolj povzemata objektivno stvarnost, eksistirajočo zunaj človeka, v njeni abstraktni obliki. Drugič - govoriče-nje o nekem Jntelektu", ,4ogiki" ali ,,znanosti" izven družbenega konteksta je ideološka kastracija, v kateri pa g. Suzuki nedvomno nesmrtno uživa, saj jo je v svojem brezglavem pamfletu napaberkovanih vzhodnjaških modrosti ustoličil kot pravo metodo-loško osnovo svoje t. i. ,,kritike zahoda".
Kljub vsemu ima Suzukijeva ,,kritika" le trdno hrbtenico — to je neprikrita apologetika, ki jo z do-sledno zgodovinsko-materialistično analizo razvojne specifike povojne Japonske lahko uvrstimo med bolne ideološke izcedke imperialistične buržoazije, katere Jeit^notiv" se vedno znova vrača k iracionalizmu. Ne le, da z analizo tekstov g. Suzukija lahko ugotovimo neko medlo, zgolj ,,koketiranje" z iracionalizmom -ne, g. Suzuki iracionalizem sam postavlja za vodilno noto svojih Jabodjih spevov" kritike zahoda. Sam pravi: ,,Vi vsi ste znanstveniki, jaz pa sem zenovec in moja metoda je predznanstvena — ali celo, bojim se, včasih antiznanstvena." V kontekstu Suzukijevega dela pa to pomeni — iracionalistična.
Seveda pa to ,,gospoda kritika" ne skrbi. Namieč zanj družbene stvarnosti in objektivnih razmerij druž-benih sil preprosto ni. Jih ni. Zanj ni ne družbene baze, ne idejne nadstavbe, ne materialne produkcije in reprodukcije, ne razredov, ne razrednega boja. ,,G. kritik" to vse odpravlja s tremi besedami: ,,destruk-tivni zapadnjaški aktivizem". Milieu delag. Suzukija je prava surrealistična blodnja, v kateri se po praznini spreletavajo zlovešče ,,logike", ,,intelekti", ,,razsve-tljenja" itd., itn. ad nauseam. ,,G. kritik" tako proti svoji volji in (verjamemo) svojemu prepričanju postaja pravo utelešenje kaotičnosti kapitalsko-blagovne produkcije, njene ,,čutno-nadčutne" - teološke zavo-
zlanosti in zamodrovanosti ter končno postaja vodnjak, v katerem se napaja vedno znova reprodu-cirana potreba po religiozni blodnji, ki jo je s pravo vzhodnjaško trgovsko in barantasko žilico zaslutU raz-trgani zenovski pamfletar na sesedajočem se trgu bur-žoazne idejne produkcije. Čeprav g. Suzuki ne prizna-va objektivnih družbenih razmerij, je v njihovem kontekstu zavzel natančno določeno in določljivo pozicijo, pozicijo fanatičnega agenta buržoazne ideo-loške diverzije japonskega imperializma. Kot takemu mu veljajo besede G. Lukacsa: „ . . .nobena dežela z imperialističnim gospodarstvom, z meščansko miselno kulturo, ki je v znamenju iracionalizma, ne more imeti niti najmaiyše garancge, da je jutri ne bo vzel fašistični zio3ej, proti ^ateremu je T>iT mofaaT^elo Hitler le šušmarski začetnik."
Ko bi šlo pri vsej stvari le za eno samo knjigo — komu mar! Gre pa za poplavo literature, ki na tak ali drugačen način gradi na iracionalističnih pozicijah. Ce se stvar pojavlja na kapitalističnem zahodu - nič čudnega - kapitalsko-blagovni trg ima svoje zakone: ponudba in povpraševanje jim postavljata okvir, poneumljanje množic pa vsebino. In pri nas?
Iz otroških let se spomnim neke povesti F. Mil-činskega, ki govori o tem, kako so Butalci potovali v Tepanjo vas, pa se je ponoči, ko so vsi spafi in ni bil nihče pozoren na urno živinče, ki je bilo vpreženo v voz, jeznorita kobila spomnila in zasukala voz nazaj proti Butalam. Tako so zjutraj prispeli v Butale misleč, da so sredi Tepanje vasi. Skrbno so ogledovali kraj in ga primerjali z domačim. Vsi so se strinjali, da je Te-panja vas sicer na moč podobna Butalam, da pa jo v vseh podrobnostDi Butale daleč prekašajo.
Na koncu še pojasnilo. Precej stvari, ki jih obravna-vam, bi lahko le s precejšnjo mero podtikanja pripisal A. Deteli. Kljub vsemu pa melodijska iztočnica njego-vega članka izzveni v nič kaj blagozvočnem akordu zaradi katerega ne bo napak, če končam z Newto-novo: ,,Fizika,boj se metafizike!"
Rudi Podgornik
fuzi|i
leberi med redukcijo električne energije)
Zadnje čase lahko v časopisih večkrat najdemo članke o kontro-ranem zlivanju jeder (fuziji). Vse bi bilo čisto v redu, če ne bi isci člankov nasedli zahodnemu buržuaznemu, senzacionalistično barvanemu tisku. Znanje piscev o tem problemu ni vredno poče-ega groša, kako pa je z njihovo razredno zavestjo pa verjetno niti imi ne vedo (ali pa vedo? ). Še hujši pa je ta pojav v zahodnem sku, saj skoraj ni znanstvene revije, ki ne bi poročala o dosežkih la tem področju. Zakaj tako? Kdo se skriva za tem? Kaj se skriva a tem? Ali je fuzija res tako pomembna? Če hočemo dobiti kigovore na ta vprašanja, si moramo naprej pogledati osnovne f izi-talne zakonitosti, ki pri fuziji nastopajo.
Prvo, kar moramo imeti, je plazma. To je ioniziran plin, ker »meni, da ga sestavljajo atomi in elektroni, ki pa med sabo niso ezani. To pa lahko dosežemo le pri zelo visokih temperaturah, ki i sučejo okrog 100.000 stopinj Celzija. Materialov, ki bi prenesli ikšne temperature, ni. Temu problemu pa se lahko ognemo z zelo elikim, pravilno oblikovanim magnetnim poljem, ki preprečuje, da j plazma prišla v neposredni stik s steno. Kljub temu je fuzijski eaktor potrebno še dodatno hladiti, ker je temperatura plazme v esnici veliko večja, vendar ni več nevarnosti, da bi se stene reak-orja preveč segrele ali pa celo stopile.
Sedaj ko imamo plazno, se šele lahko začnemo pogovarjati o uziji. Kaj pa je sploh to — fuzija? To je pojav, pri katerem iz ažmih jeder nastajajo težja jedra, obratno kot pri fiziji, ko iz težjih lementov s cepitvijonastajajo lažji elementi.V obeh primerih se pri eakcijah sprosti ogromno energije. Nekateri so pojav fizije že ireizkusili na lastni koži. Tudi zlivanje jeder je človeštvu — znan-tvenikom že uspelo v obliki vodikove bombe. Isti proces pa pote-;a tudi na soncu in to sam od sebe. Na soncu poteka sproščanje nergije veliko prepočasi, v H-bombi pa veliko prehitro, da bi bilo iporabno v energetske namene. Zato je pristop h kontrolirani fuziji iisto drugačen.
Atomska jedra v plazmi imajo pozitivni naboj in se zato med Bbo odbijajo. Torej, če hočemo, da pride do zlivanja jeder, mo-amo to silo premagati. Ta sila je tem manjša, čim manjši je naboj idra. Tako se nam že sama od sebe vsiljuje misel, da bomo vzeli lemente s čim man}š)m nabojem jedra. Takšni so izotopi vodika: evterij-D, tritij-T in navaden vodik-H. Vsi trije imajo enak naboj jn proton), razlikujejo pa se po številu nevtronov, ki pa nimajo abojev. Elementarni vodik nima nobenega, devterij enega in tritij it. nevtrona. Poglejmo si sedaj nekatere reakcije med temi jedri:
+T------4H6/3,52MeV/ + n/14,06MeV/
+ D------3He/0,82 MeV/¦+ n/2,45 MeV/
+ D------T/1,01 MeV/ + p/3,03 MeV/
Opazimo lahko, da zgornja tabela ni popolna. Manjkajo reakcije jedri elementarnega vodika in T-T reakcija. Manjkajoče reakcije majo premajhen energijski izkoristek (v reakcijo vložimo več ener-|ije, kot pa je potem iz reakcije dobimo). V oči nas zbodejo tudi tevilke v oklepajih. Le-te povedo, koliko energije pride na posa-nezni delec. Nas zanimajo predvsem energije nevtronov (n), ker ahko samo ti neovirano pridejo izven magnetnega polja. D-D re-ikcija lahko poteka na dva načina. Pri enem načinu sicer nastanejo sami nabiti delci, vendar lahko tritij prav koristno uporabimo v D-T leakciji. Po količini sprošČene energije bi bila za energetike najbolj uporabna D-T reakcija. Kako pa kaj surovine? Glede devterija ni jroblemov. Sicer ga je v primerjavi z elementarnim vodikom 5500-krat manj, vendar še zmeraj več kot dovolj/1014 ton/. Zalo-je devterija zadoščajo za nekaj milijard let. Devterij pridobljen iz snega litra navadne vode ima toliko energije, kot se je sprosti pri ežigu 300 litrov bencina. En gram(!) devterija ima toliko energije ¦bt 80 ton TNT. Obstajajo tudi ocene, kolikšna bi naj bila cena toergije pridobljene iz fuzijskega reaktorja: 330-krat cenejša od energije iz jedrske elektrarne in 700-krat cenejša od energije iz termoelektrarne. Če imamo pred sabo samo te številke, potem je za las energetski problem rešen. Toda vse le ni tako rožnato, kot se ridi na prvi pogled. Prvi problemi nastopijo že s pridobivanjem tritija, saj ga v naravi skoraj ni. Pridobivamo ga z obstreljevanjem itija z nevtroni. Cena na ta način pridobljenega tritija je ogromna. Leta 1969 je stal kilogram tritija milijon funtov. Cena se bo dala precej znižati, saj lahko kot nevtronski izvor uporabimo kar fuzij-ski reaktor, tako da tritij nastja kar v reaktorju, če le tega obdamo splaščem litija. Triti[ ima še eno slabo lastnost.Je radioaktiven in povrhu tega še plin. Ce pride v ozračje, lahko kontaminira veliko Sirše območje, kot pa kakšen trden radioaktivni element. Tritij zato shranjujejo tako, da ga skupaj z uranom vežejo v trdno snov in )apotem takšnega shranjujejo v večplastnih železnih sodih.
Verjetno se je že kdo vprašal, zakaj toliko besed o tritiju, ko pa je devterija več kot dovolj. Odgovor najdemo v temperaturi, pri kateri nastopi zlivanje jeder. Pri D-D reakciji potrebujemo 400 mili-jonov °C, pri D-T reakciji pa samo (!) 40 milijonov °C.
Največja temperatura, ki so jo do sedaj dosegli, je 60 milijonov ° C. Torej glede temperature ni problemov — vsaj za D-T reakacijo ne. Moram pa takoj pripomniti, da temperature, ki jo potrebujemo pri D-D reakciji, v tem tisočletju verjetno še ne bodo dosegli, saj je dosegan/e visokih temperatur pogojeno z velikimi tehnološkimi problemi. Ko/itrolirano fuzijo pogojujeta poleg temperature še dve količini, ki povzročata — in bosta še dolgo — znanstvenikom velike probleme. Gre za pogosto plazme in za dovolj dolg čas, v katerem naj bi prišlo do zlivanja jeder. Ravno čas je težko dosegljiv, ker zelo motijo nestabilnosti v plazmi. Kot nekakšno merilo, kako daleč so že prišli v kontrolirani fuziji, se navadno navaja produkt teh dveh količin (gostote in časa) nt. Kolikšen naj bo ta produkt, si znan-stveniki še sedaj niso čisto na jasnem. Večina jih navaja za D-T reakacijo nt=1014 sekund/cm^, za D-D reakcijo pa nt=1016 sekund/cm3. Največ kar so do sedaj dosegli, je 1012 sekund/cm3
Poglejmo si, s kakšnimi napravami se lotevajo kontrolirane fuzije. V začetku so se nad uboge vodikove izotope spravili kar z navadno atomsko bombo. Uporabili so jo zato, da so dosegli zadosti visoko temperaturo. Na splošno zadovoljstvo je znanstve-nikom to tudi uspelo, vendar še niso bili zadovoljni. Zadnje čase se veliko govori o nevtronski bombi. Njena osnova je fuzijska reakcija, le vžigalnik je drugačen kot pri H-bombi. Na ta način se izognejo dolgotrajnemu sevanju, ki je značilnost atomskih (uranovih in vodi-kovih) bomb. Za nastanek nevtronske bombe ima precej zaslug kalifornijska univerza.
Na princetonski univerzi imajo plazemski laboratorij in tu se precej ukvarjajo s fuzijo v posebnih napravah imenovanih tokama-kih. Tokamak je velik torus (obroč), v katerem z močnimi magnetnimi polji preprečujejo plazmi stik s stenami in hkrati z magnetnimi polji plazmo tusi segrevajo. V princetonski zadnji napravi, imenovani PLL (Princeton Large Torus), so poleg gretja z magnetnim poljem uporabili tudi visoko energijske curke nevtral-nega vodika in devterija. Največ, kar so do sedaj dosegli na podro-čju fuzije, so dosegli ravno ^ tem tokamakom: temperaturo 60 milijonv ° Cin nt=1012 sekund/cm3. V reaktorju bi naj prišlo do zlivanja jeder devterija in v resnici so opazili nekaj nevtronov, ki so polsedica zlivanja. Energija, ki so jo imeli nevtroni, je samo 0,5 % tiste, ki so jo vložili v gretje plazme. Z raziskavami še nadaljujejo in pričakujejo, da bodo izkoristek povečali na ,,famoznih" 2-3 %. NAJ ŽIVIJO REŠITELJI ENERGETSKE KRIZE!!
Sedaj se gradijo še večje naprave — za se več denarja. Samo za magnetni fuzijski program so ZDA namenile letos 325 milijonov dolarjev, isto vsoto pa mislijo porabiti tudi v naslednjem letu. Vendar ZDA niso osamljene. Vedno več je držav, ki so se lotile ,,reševanja" energetske krize s pomočjo fuzije. Clanice EGS so združile svoja sredstva in gradijo svoj tokamak v Veliki Britaniji, Japonska gradi svoj tokamak blizu Tokia, ne smemo pa pozabiti na Sovjetsko zvezo, vendar so njeni dosežki bolj zaviti v meglo. Vsi ti tokamaki, ki jih sedaj gradijo, bodo začeli obratovati sredi osemdesetih let, uporabljali bodo devterij in tritij, vendar pri nobeni napravi ne pričakujejo, da bodo dosegli magično mejo nt=1014 sekund/cm3-
So pa še drugi načini raziskovanja fuzije. Omenil bi le reaktorje pinch, ki pa zaradi svoje tehnične zapletenosti nimajo prihodnosti in pa magnetna zrcala, ki obetajo celo precej več kot tokamaki, predvsem zaradi svoje preproste izdelave. Magnetna zrcala imajo na poseben načir oblikovano magnetno polje, da podobno kot zrcalo odbija svetlobo, odbijajo nabite delce nazaj v plazmo. Kakšnih resnejših rezultatov do sedaj z magnetnimi zrcali še niso doseglt.
Zadnjih nekaj let je močno popularna laserska fuzija. Pogojena je predvsem z razvojem zelo močnih CO2 in laserjev neodim-steklo. Moči teh laserjev segajo v območja nekaj tisoč milijard vvattov (!). V grobih obrisih je uporaba laserjev v fuziji naslednja. Imamo nekakšne votle bučke, katerih plašč je iz devterija in tritija. Če na bučko usmerimo lasersko svetlobo, le ta povzroči izredno hitro in močno stiskanje devterija in tritija v votlino (implozija), tako da lahko pride do fuzije. Tu odpade uporaba močneqa magnetnega polja, ker so reakcijski časi izredno kratki (10-1 n sekunde) in zato med reakcijo ne more priti do stika plazme s stenami reaktorja. Sam proces implozije je še dokaj neraziskan in čaka znanstvenike na tem področju še veliko dela. Še nekaj o izvoru teh močnih laserjev. Izrecno za uporabo v laserski fuziji jih niso gradili, ampak je to le stranski produkt v razvoju močnih laserjev v vojaške namene. Razvili so jih v laboratorijih v Los Alamosu, ki so še od prej dobro poznani po svojih dveh projektih: Manhattan (atomska bomba) in Matterhorn (H— bomba). Večina strokovnjakov, ki so delali pri teh dveh projektih, je tudi glavna na področju kontrolirane fuzije. Sedaj gradijo na kalifornijski univerzi (nevtronska bomba!) precej veliko napravo (veliko kot FF) imenovano Nuova — Shiva. Sestavljalo jo bo 20 velikih laserjev neodim-steklo in pa komora, v kateri bo potekala fuzija. Naprava bi naj začela delovati leta 1983.
To bi bilo na kratko vse, kar so do sedaj dosegli na področju kontrolirane fuzije. Ravno veliko niso dosegli, vsaj toliko ne, da bi že sedanja generacija žela sadove njihovega truda. Veliko je še problemov. Popolnoma nejasne so pri tokamakih turbolence in še posebej mikroturbolence, ki se jih z navadnimi hidrodinamskimi enačbami ne da popisati; problemi divertorjev, ki naj bi sevalne izgube usmerjali nazaj v plazmo in jo na ta način dodatno greli; nejasni so problemi stika plazme s stenami reaktorja problemi nečistoč v plazmi, nastajanje radioaktivnih izotopov, ki so posledica trkov nevtronov v stene reaktorja in je zato potrebno stene vsake toliko časa zamenjati (kam z njimi? ); in še bi lahko našteval.
Izmed vseh teh problemov bi poudaril samo problem radioaktivnih izotopov, ki nastajajo v stenah reaktorja in to z namenom, da bi spodkopal trditve o nekakšni čistosti teh reaktorjev. To je zadnje čase glavni argument, s katerim zagovarjajo gradnjo fuzijskih reaktorjev. To je gola laž! Že radioaktiven tritij je zadosti velik problem, povrhu tega pa v stenah reaktorja nastaja sedem radioaktivnih izotopov, ki v termonuklearnih fizijskih reaktorjih ne nastopajo. Edina prednost fuzijskega reaktorja pred fizijskim je pri eksploziji reaktorja. Pri fizijskem je uničeno področje veliko kot Slovenija, pri fuzijskem pa samo reaktor z neposredno okolico, ker so množine goriva v fuzijskem reaktorju izredno majhne. Tudi cena električne energije je vprašljiva. še posebej, ker bodo prvi reaktorji sloneli na D—T reakciji, ker so temperature za D—D reakcijo za enkrat še nedosegljive. Vprašanje je tudi, če bo laserska fuzija sploh uporabna v energetske namens. Glavna pomanjkljivost laserjev je izredno kratka življenjska doba. Rentabilnost bi verjetno bila pri nekaj letih nepretrganega delovanja. Laserske fuzije verjetno tudi ne razvijajo samo zaradi energetske uporabnosti, ampak ima prste vmes tudi vojska. V zadnjem času se posveča veliko pozornosti sproženju nevtronske bombe s pomočjo laserjev in kot sem že prej omenil, je fuzijska reakcija osnova nevtronske bombe.
Kljub vsem tem problemom pa intenzivnost raziskav nikakor ne upade, še več, vsako leto dela na tem področju več Ijudi in vedno več denarja gre za to. Vsote gredo samo v ZDA v milijarde dolarjev. Toda zakaj? Čemu ta dirka za energijo, ki jo bo lahko uporabljala kvečjemu generacija za nami? kot FF) imenovano Nuova — Shiva. Sestavljalo jo bo 20 velikih laserjev neodim-steklo energije, ki se lahko kontrolirajo, v imenu neke ,,rentabilnosti", ki inr)a pomen samo za kapital?
Zanimivo je vprašanje, zakaj razvite države vlagajo kapital v področje, ki današnji generaciji kapitalistov sploh ne bo prineslo profita. Na prvi pogled se vsaj zdi tako. Toda že same raziskave so velik   biznis   in   se  jih   lotevajo   celo  privatne družbe  (General Electric).   Tudi   zagovarjanje   raziskav   v   imenu   neke   bodoče energetske krize ni čisto korektno, saj cenijo, da bodo zaloge urana zadoščale še za 2500 let. Res gre tu za problem strateških rezerv urana,   ki   jih   nekatere   države   nimajo   preveč,   vendar  to   ni nepremostljiv   problem.   Tudi   velike   kampanje  proti   jedrskim elektrarnam (Avstrija, Švedska) niso povod za to. Vzrok mora biti nekje drugje.  Gre za to, da razvite države vedno bolj izgubljajo monopol   pri  gradnji  jedrskih   elektrarn.  Vse več je držav, k-se lotevajo tega (zadnje čase celo Jugoslavija). Posledica tega je tudi, da so delnice firme VVestinghouse padle za 70 % in posledica tega je tudi, da se jedrska elektrarna v Krškem gradi tako počasi, ker si hoče    VVestinghouse    s    podražitvami    povečati    profit.    Tudi zagovarjanje monopola v imenu neke svetovne varnosti m Kontroie nad radiaktivnimi snovmi je razvitim državam splavalo po vodi. Njihova realna alternativa je zato razvijanje novih sistemov in sicer takšnih, da jim nerazvite države ne bodo mogle slediti. Kdor bo imel razvito lastno tehnologijo fuzijskih reaktorjev, se mu bodo milijarde vložene v razvoj povrnile že v najkrajšem času in zopet bo za   lastnike   tehnologije   nastopilo   zlato   obdobje   izkoriščanja nerazvitih držav in prepad med razvitimi in nerazvitimi se bo še bolj    povečal.    Zato    dela    na    področju    fuzije    vedno    več znanstvenikov in čisto načrtno postaja problem kontrolirane fuzije največji fizikalni projekt tega stoletja. Tu igra važno vlogo tudi buržoazni tisk. Njegova glavna naloga je odvrniti pozornost javnosti od naravnih virov energije — sonca, vetra, plime in oseke ... V zameno za to mu znanstveniki nudijo ,,senzacionalne" dosežke na področju    kontrolirane    fuzije.    Povrhu    tega    je    tehnologija izkoriščanja naravnih virov precej preprosta — vsaj v primerjavi s fuzijo in bi se je lahko lotile tudi manj razvite države, s tem pa je avtomatično    onemogočen    monopol    razvitih    držav.    Vloga zahodnega tiska je verjetno jasna, toda ni mi čisto jasno, zakaj se podobni članki pojavljajo tudi pri nas. Kako dolgo še?
BEVCDUŠAN
Dne 10. februarja ob 14.35 je umrl Edvard Kardelj-Krištof, Če se ozremo nazaj v zgodovinc, potem moramo ugotoviti, da je vsa njegova življenjska pot — že šestnajstleten je bil sprejet v SKOJ — povezana z zgodovino komunistične partije Jugoslavije in Zveze komunistov Jugoslavije.
Mesto Edvarda Kardelja-Krištofa v mednarodnem delavskem gibanju je mesto, ki ga ima jugoslovanski delavski razred.
Bil je teoretik in praktik revolucije, ki se je v svetovno delav-sko gibanje zapisala kot prva proletarska po oktobrski, ki je bila avtohtona. Avtohtona namreč v tem smislu, da jugoslovan-skemu proletariatu niso prinesli osvoboditve bajoneti Rdeče armade, ampak si jo je izboril sam.
Prav to zgodovinsko dejstvo je po eni strani povzročilo kon-flikt z Informbirojem in istočasno omogočilo, da je komunistič-na partija Jugoslavije izšla iz tega boja kot zgodovinski zmago-valec.
Edvard Kardelj je prav v boju sStalinovo tezo o socializmu v eni deželi veliko doprinesel k spoznanju, kako nevzdržna je ta teza. Dokazal je, kako daleč je od marksizma teza o edino pravi in eni sami poti v socializem — sovjetski. Pokazal je, kako jeta teza na koncu zmeraj sovjetski hegemonizem, ki izvira iz druž-beno-ekonomske ureditve Sovjetske zveze. Taka politika v mednarodnem delavskem gibanju je posledica dejstva, da ,,parti-ja vlada v imenu Ijudstva" (Kardelj) in da je država konec in začetek vsega.
Edvard Kardelj je trdil — in zgodovinski razvoj je več kot potrdil — da ne obstaja samo ena pravilna pot v socializem, ki naj bi bila seveda po sovjetskem vzorcu.
Vse dosedanje samostojne proletarske revolucije so nastale v svojih specifičnih razmerah in so bile zato zaradi zgodovinskega razvoja različne od prejšnjih. Vsaka je v svojem razvoju dala na teoretičnem in praktičnem področju nekaj svojega, specifične-
ga.
Jugoslovanska partija si je s Titom na čelu izbojevala svojo pot v socializem — samoupravljanje. Edvard Kardelj pa je teore-tično in praktično osmišljeval ta boj.
Njegovo teoretično in praktično misel vseskozi najbolje označuje misel: ,,Zmaga ni na začetku, zmaga je na koncu revo-lucije." (Roza Luxemburg)
NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA!
NAJ ŽIVI DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE!
KARDELJ
8. STARO V NGVEM
Dasi so kitajske teorije, o katerih tukaj govorimo, po politični vsebini v nekem smislu nov pojav, ki ga je prinesla kitajska revolucija, pa svoji ideološki obliki niso popolnoma nove. Podobna notranja protislovja, ki so karakteristična za današnjo kitajsko družbo, so ustvarila podobne teorije tudi v prvem obdobju po Oktobrski revoluciji.
Nimam namena trditi, da je vladajoča teorija kitajskih korhunistov trocki-stična, toda izredna podobnost, ki je med tema teorijama, še enkrat pre-pričljivo kaže, da se v podobnih pogojih rodi tudi podobna ideologija.
Trocki ni verjel, da bi se socializem v Sovjetski zvezi lahko obdržal, oziroma razvijal, če bi se revolucija ne razširila na Zahodno Evropo. Tako površnemu, statičnemu in k abstraktnim shemam nagnjenemu duhu, kakor je bil Trocki, se je bilo nemogoče sprijazniti z dejstvom, da ima mlada sovjetska republika pred seboj dolgotrajno in težavno vsakdanjo borbo z velikanskimi težavami tako v notranji, kakor tudi v zunanji politiki.
In zares so bile te težave izredno velike. Nova sovjetska država se je gradila v pogojih močne ekonomske zaostalosti, z maloštevilnim delavskim razredom in z zelo omejenim številom revoluciji vdanih strokovnih kadrov, a z zelo močnimi žarišči kontrarevolucije in s težkimi konservativnimi usedli-nami v zavesti velikega dela Ijudstva. Notranji viri ekonomskega napredka so bili relativno zelo slabi in nerazviti ter so vodili k težavnemu in relativno počasnemu razvoju materialne baze, v vsakem primeru počasnejšemu, kakor so kazale nade, ki jih je zbudila revolucija. Svet, ki je obkroževal prvo socialistično državo, je bil sovražen, trdno odločen, da jo likvidira ob prvi priiiki, in dovolj močan, da te grožnje uresniči. Da teh groženj ni mogel uresničiti z vojnimi sredstvi koj v prvih letih, je bila predvsem zasluga svetov-nega delavskega razreda, ki mu je vezal roke. Toda od svojega smotra ni odstopil, marveč je skušal z ekonomsko in politično blokado zadušiti revolu-cijo v njenih lastnih težavah in protislovjih. Razen tega se upi v evropsko revolucijo ne le niso uresničili, temveč je postalo jasno, da se je treba sprijaz-niti z dejstvom, da pričakuje prvo socialistično deželo daljše obdobje izoli-rane eksistence v morju sovražnega sveta.
Trocki je sodil, da pomeni tak položaj popolno zagato, poraz svetovne revolucije, ruska revolucija pa da je zadnji obkoljeni odred te svetovne revo-lucije, ki se mora bodisi prebiti iz obroča, bodisi slavno pasti. To gledanje ga je orientiralo na avanturo, vnaprej obsojeno na neuspeh, to je vojno. Njegove teorije o permanentni revoluciji, njegovo dokazovanje, da ni mogoče zgraditi socializma v izolirani Sovjetski zvezi, njegova dogmatska predvidevanja, da je vojna združenega imperializma proti Sovjetski zvezi neizogibna, njegovo napačno ocenjevanje notranjih faktorjev družbenega razvoja v drugih deže-lah, ki se je odrazilo v nerealističnem pričakovanju — sicer tako kruto demantiranem pred Varšavo 1920 — da bo evropski proletariat na prvo iniciativo Rdeče armade avtomatično vstal proti svoji buržoaziji — vse to je odraz psihoze slepe ulice, ki ji je Trocki podlegel.
Sicer pa je Trocki tudi drugače z vsemi svojimi pojmovanji živel kratko-malo v pričakovanju stihijskih revolucionarnih impulzov in ni bil sposoben videti družbenih faktorjev, ki te impulze vsebujejo in nosijo, in spoznati poti in sredstva, s katerimi lahko zavestna revolucionarna socialistična misel vpliva na gibanje in moč teh faktorjev. Videl je revolucijo kot izolirano dejstvo, to je kot abstraktno zgodovinsko neizogibnost, ni pa videl revolucije v njeni povezanosti z množico drugih oblik družbenih gibanj, ni videl revolu-cije, ki jo je treba pripravljati s pomočjo notranjega razvoja vsake dežele. Prav zato je čutit zagato v trenutku, ko ruska revolucija niti ni bila v slepi ulici, pač pa, nasprotno, pred svetovno zgodovinsko zmago.
V nasprotju s Trockim je Lenin gledal na vse te pojave v drugačni pro-jekciji. če je bil poraz evropske revolucije za Trockega slepa ulica ruske revolucije, je bil za Lenina samo znamenje, da je treba spremeniti politično taktiko. Poraz evropske revolucije ni bil absoluten. Ako ji ni uspelo, da bi dobil oblast delavski razred, pa ji je uspelo onemogočiti evropski buržoaziji učinkovitejšo intervencijo proti Sovjetski zvezi. Razen tega je imela tudi vrsto drugih pozitivnih rezultatov, ki so okrepili družbeno-politično vlogo delavskega razreda. Za Lenina je to pomenilo ne le možnost, da vojne dalj časa ne bo, temveč tudi, vsaj teoretično, možnost, da se bo mogoče vojni sploh izogniti. S tem pa nastaja ne samo možnost graditve socializma v Sovjetski zvezi, temveč tudi možnost ekonomskega sodelovanja med sovjet-sko državo in kapitalističnim svetom, kar bi olajšalo in pospešilo graditev materialne baze v ZSSR. Krepitev delavskega gibanja, njegove revolucionarne zmage v nekaterih deželah, nadaljnji razmah nacionalno-osvobodilnih gibanj v kolonijah, notranje spremembe v kapitalističnem svetu — vse to lahko postopoma le izboljšuje, ne pa slabša položaj prve socialistične dežele na svetu. Dejstvo, da se je Sovjetska zveza obdržala navzlic intervenciji in več-letni državljanski vojni, je bila zanj zmaga svetovno zgodovinskega pomena in obenem Se en dokaz, da je mogoče graditi socializem v eni deželi. Ravno v celovitosti, povezanosti, prepletanju in spopadanju vseh teh procesov in protislovij pa je resnični proces svetovne socialistične revolucije — ne kot ,,zmagoviti pohod" Rdeče armade skozi Evropo, ampak kot nepretrgan proces notranjih družbenih gibanj v vsaki deželi in njihovega povezovanja v mednarodnem, svetovnem merilu.
TNT^OTNTA
EDVARD KARDELJ: SOCIALIZEM IN VOJNA
Edvard Kardelj je v času kitajske politične gonje proti Jugo-slaviji napisal delo, ki je doživelo velik mednaroden odmev.
To delo je Socializem in vojna (Cankarjeva založba, Ljublja-na 1960) v katerem analizira kitajsko zunanjo politiko.
Zgodovinski pomen tega dela je v tem, da se zaključki anali-ze kitajskih razmer, do katerih pride Edvard Kardelj, v največji meri uresničujejo prav v zadnjem času.
Zaradi tega objavljamo nekatere izvlečke iz njegovega dela.
K.B.
3. O NEIZOGIBNOSTl VOJNE
Samo neozdravljivi malomeščanski pacifisti lahko verjamejo, da vojna ni neizogibna — pravijo kitajski kritiki Jugoslavije. Samo Ijudje, ki imajo polno glavo iluzij ali ki zavestno olepšujejo imperializem, lahko trdijo, da se bo imperializem odpovedal vojni, in samo revizionisti,, ki ne verjamejo v živo silo in zavest človeka, lahko trdijo, da lahko vojaška tehnika bistveno vpliva na potek družbenega razvoja — nadaljujejo prav ti kritiki. Seveda je vse to baje izročilo znanosti Marxa, Engelsa in Lenina.
Zato si oglejmo stanje stvari najprej s te plati.
Klasiki marksizma so glede tega na nesrečo kitajskih teoretikov vselej bili .zelo jasni. Celo v svojem času, ko se je zdelo skoraj iluzorno sanjati o časih, ko vojna ne bo več neizogibna, sta Marx in Engels vendar napovedovala tak čas in to možnost, ne da bi oboje povezovala s kakimi konkretnimi datumi v zgodovini, pač pa z dozorevanjem cele vrste faktorjev družbenih gibanj, tako materialnih kakor tudi idejno-političnih, od katerih bo odvisno iravnanje* Ijudi. Z drugimi besedami, po eni strani nista pričakovala, da bo vojna nemogoča šele takrat, ko bo izginil poslednji kapitalist, po drugi strani pa tudi v zmagi socializma v kaki deželi nista videla absolutne ovire za vojno. Kot znanstvenika realista sta vedela, da z zmago revolucije socialistična država ne bo avtomatično postala brez napak, zato tudi nista menila, da v prehodni dobi ne bi bil mogoč pojav, ko bi bila tudi socialistična dežela odgovorna za reakcionarno vojno.
Popolnoma nemarksistično in neznanstveno je, če kitajski teoretiki dokazujejo svojo tezo o neizogibnosti vojne s posplošeno shemo: kapitali-zem je neizbežna vojna, socializem pa neizbežen mir, se pravi, mir je mogoč le, če bo kapitalizem do kraja uničen. Ta problem je mogoče spoznati le, če se preanalizirajo konkretni materialni in politični faktorji in kvantitativni odnosi, ki v danem momentu odločajo o usodi vojne in miru, kakor tudi perspektive njunega nadaljnjega razvoja. Abstraktno vzeto, neizogibnost vojne nikoli ni bila absolutna, fatalna, marveč je bila zmeraj odvisna od razmerja sil. In ko je Lenin rekel, da je v pogojih imperializma vojna neizogibna, ker imperialistični činitelji neizogibno porajajo vojno, je pri tem mislil prav na takšno razmerje sil, v katerem ti imperialistični faktorji neomejeno dominirajo ali vsaj prevladujejo. Potemtakem je ravno določeno razmerje sil vzrok, da je vojna neizogibna v pogojih absolutne dominacije impenalizma. Kdor tega ne razume, ta tudi ne more videti, da je borba za mir v današnjih pogojih ravno eno izmed sredstev borbe za" nadaljnjo spre-membo razmerja sit v prid miru in socializma, ne pa za okamenitev socializ-ma. Seveda, s predpostavko, da je mir v elementarnem interesu socializma, o čemer kitajski teoretiki prav tako dvomijo . . .(str.24-25)
Izhajajoč iz takšnih pojmovanj, se je Lenin v praksi in teoriji postavil po robu teoriji permanentne svetovne revolucije, ki je v formulaciji Trockega izgubila svoj marksistični karakter in se spremenila v idejno platformo za politiko vojne avanture in za sektaško, zarotniško politiko evropskih komu-nističnih partij. V nasprotju s tem je formuliral novo politiko sovjetske države, orientirano na dolgo obdobje koeksistence med državami kapitalisti-čnega in državami socialističnega sistema, to je politiko miru in miroljubne koeksistence, ekonomskega in drugega sodelovanja s kapitalističnimi dežela-mi. Poleg tega je Lenin menil, da mora socialistična država nuditi takšno podporo progresivnim in revolucionarnim gibanjem in silam v drugih deže-lah, ki je v danih pogojih mogoča, ne da bi spravila v nevarnost obstoj socializma in socialistične države . . .(str. 94-97)
12. VOJNA IN SOCIALIZEM
. . . Predvsem je treba obračunati z neko iluzijo, ki je popolnoma okupi-rala zavest kitajskih teoretikov. Le-ti namreč trdijo, da bi ,,združeni sociali-stični svet", ki bi jutri nastal, denimo, kot rezultat tretje svetovne vojne, pomenil ,,konec vojne", ,,konec orožja", ,,konec sporov", skratka, bil svet prelepe harmonije, ki bi ustvaril ,,zares čudovito prihodnost" narodov. Zares, če bi bil rezultat tak, bi nemara kazalo prevzeti tudi odgovornost za žrtve nove svetovne vojne.
Toda to je očitna iluzija, tako očitna, da se človek vpraša, kako so ji mogli podleči Ijudje, ki se imajo za marksiste. Kajti če kdo, potem morajo prav marksisti vedeti, da je v zadnji instanci ravno stanje proizvajalnih sil tisti činitelj, ki določa oblike odnosov med Ijudmi.
Po vsem, kar danes vemo o vojni tehniki, tretja svetovna vojna ne bi bila takšna, kakor sta bili prva in druga. Sodobna vojna tehnika v mnogočem kvalitativno spreminja način vojskovanja in družbeno-ekonomske posledice vojne. Ni potrebno, da bi človek moral biti najhujši pesimist, da bi videl v tretji svetovni vojni konec sveta, pa si je vendar lahko v svesti dejstva, da mora biti svetovna vojna v sedanjem času predvsem vojna množičnega uniče-vanja in razdejanja. A kdo more danes reči, kakšne politične sile bi mogle nastati in kako se gibati na osnovi katastrofalno razdejanega svetovnega gospodarstva? Kitajskim teoretikom je dovolj ugotovitev, da bo rezultat vojne socializem. Tudi če predpostavljamo, da je to nesporno — dejansko pa bi to nehalo biti nesporno, čim bi se socialistične dežele odločile vsiliti svoj sistem drugim — ne smemo pozabiti, da socializem ni sam po sebi, kot beseda, tista čudodelna palica, ki odpravlja vsako zlo, ki čez noč ustvarja obilico proizvodov, dela Ijudi dobre, ki odstranjuje protislovia in nasprotja in spopade med Ijudmi od prvega dne revolucije, in to celo po uničevalni vojni. Takšna vojna bi prinesla največje razdejanje ravno najbolj razvitim delom sveta, kar bi lahko — vsaj na določenih področjih — katastrofalno znižalo raven svetovnih proizvajalnih sil za nekaj časa in tako sprožilo nova močna nasprotja med narodi, kakor tudi nasprotja znotraj dežel. V svetovnem sistemu socializma bi bil razvoj soctalizma na bazi nerazvitih in povrh še katastrofalno razbitih proizvajalnih sil in na bazi še živih ostankov hegemo-nizma, nacionalizma, neenakopravnih odnosov itd. zamotan proces, v ka-terem bi se vsi ti ostanki neizogibno nekaj časa ne samo reproducirali, temveč bi se njihova vloga često še povečala. To pa je proces, ki nujno mora ohranjati in razvijati dalj časa tudi antagonistična nasprotja ter dajati odtenkom stare družbe nove spodbude in hrane.
Drugače povedano, zgodovina bi se maščevala tistemu, ki bi hotel — z nasilnim eksportom socializma pustiti vnemar objektivne zakone družbenega razvoja, s tem da bi vnesla v ta ,,novi", z vojno in hegemonijo upostavljeni in vzdrževani ^združeni" svetovni socialistični sistem v drugačni obliki tista nasprotja, za katera še ni nastopil čas, da bi bila odstranjena, ker razvoj proizvajalnih sil na svetu za to ne nudi možnosti. Zato bi razvoj socializma v takih pogojih vsekakor spremljale velike deformacije.
Kitajske iluzije o povojni ,,harmoniji" imajo torej isti izvir kakor vse druge teorije, o katerih je bilo prej govora. Ko namreČ istovetijo vojno in revolucijo, pozabljajo, da ima mednarodna vojna svoje zakone, revolucije pa svoie . . .. (str. 153-155}
Foto: Marjan Pfeifer
LEGENDA KRATIC
A.   F.   N.   —   Afrique  francaise du
Nord
A. P. L. — Aide personnalise au lo-
gement
C.  O.  S.  —  Coefficients D'occupa-
tion des sols
C.  P. T. F. M. U. - Cahiers des pre-scriptions techniques et fonctionne-lles minimales unifiees
D.  A. T. A. R. - Direction a 1'amen-agement du territoire et a Paction regionale
E.  D. F. — Electricite de France
F.   D.  E.  S.   -  Fonds de develop-pement economique et social
F. I. A. T. — Fonds d'intervention pour l'amenagement du territoire
F.  N.  A.  F.  U.   -  Fonds national d'amenagement   foncier   et   d'urba-nisme
G.  A. M.  — Groupe d'action muni-cipale
G. D. F. — Gaz de France
D. A. F. U. — Direction de 1'amena-
gement   foncier   et   de  lSjrbanisme
(service   du   Ministere   de  l'equipe-
ment)
M. J. C. - Maisons des jeunes et de
culture
M. S. — Musee social (gibanje, ki je
189 5  ustanovilo  Institut des scien-
ces politiques; ustanovitelj Instituta
je bil Jules Siegfried)
O. P. H. L. M. — Organismes publics
des Habitat a loyer modere
P.  C.  F. — Parti communiste fran-
caise
P. I. C. - Les Prets immobiliers con-
ventionnes
P. L. R. — Programme a loyer reduit
P. M. E. - Plan de modernisation et
d'equipement
P. S. - Parti socialiste
P. S. R. — Programme social de re-
logement
R. I. — Radicaux independents
S.    C.    I.    C.    -   Societe   centrale
immobiliere de la Caisse des depots
et consignations
S. N. C. F. - Societe nationale des
chemins de fer
U. D. R. - Union pour la defense de
la Republique
Z.   A.   C.   —   Zone d'amenagement
concerte
Z.   A.   D.   -   Zone d'amenagement
differe
Z. U. P. - Zone d'urbanisation pri-
vilegie ali Zone a urbaniser en priori-
te
Giscard in upi naprednega kapitalizma
,,Strah sodrugov" pred pritiskom ljudskih sil, ki so se volilno uvrstile za zastavo Zveze levice, je maja 1974 privedel arhaizirajoče frakcije buržoazi-jel2 do tega, da so zaupale svojo rešitev napredni frakciji buržoazije in velekapitala ter njunemu zastopniku Giscajdu d'Estaingu.
Modernistični kapital je prvič doživel, da je njegova p\>litična moč y okviru vladajočega razreda slavila zmago. Zdaj lahko razkrije svoje najbolj ambiciozne načrte, Giscard namerava namreč izrabiti krizo za stopnjevanje imperialističnih monopolov in odpraviti arhaične oblike majhnih podjetijl3, zlomiti sile delavskega sindikalizma z brezposelnostjo in s ,,strahom pred odpustitvijo", premagati zemljiško posest in se v očeh levice pokazati kot branilec prostora in bojevnik zoper zemljiške špekulacije.
Naloga se zdi toliko lažja, ker modernistična desnica račijUja s tem, da bo z odpravo preužitkov malomeščanske ideologije^ pritegnila naklonjenost levih volilcev. Takšna podpora bi ji'jomogočila, da ne bi več potrebovala podpore zemljiških lastnikov.
Napačna predvidevanja! Podaljševanje krize krepi levico v nasprotovanju. Prepir med ,,starimi" in ,,modernimi" (U.D.R. zoper R.I.) kaže narodni skupščini še zmeraj veliko moč prvih: načrti za ideološke zakone se polagoma omiljujejo. Korak za korakom se ministri umikajo pred negodo-vanjem drobne buržoazije. Tudi levica ne priznava svojih otrok vbastardih, ki o njih glasuje skupščina.
Zavezništvo s ,,temeljnimi plastmi" postane za napredno buržoazijo spet nujnost. Glede tega je zgledna zgodovina Galleyevega načrta za zemljiško reformo.
Načrt se je začel s prizadevanji J.-P. Gillija, ki izhajajo iz ugotovitve, da je ,,spopad med lastninsko pravico in potrebami urbanizacije dosegel kri-tično točko"15 jn da hoče omejiti zasebno lastnino z odpravo pravice do gradnje, ki je z njo zvezana: ;,Toda površina ni brez prostornine, ki jo je dolžna nositi, nič. Vrednost zazidalnega zemljišča je nasledek količine stanovanj ali uradov, ki jih lahko nanj postavimo."!" Brez svoje poglavitne razsežnosti, brez navpičnosti, bi bila posest skrčena na dve razsežnosti.
To bi seglo predaleč: takšnega besedila ,,temeljne plasti" ne bi izglaso-
naši družbi zagotovilo varnosti in svobode oseb, ni vprašljiva,1' predlaga novo inačico fiksalne teme, ki je bila ljuba njegovim predhodnikom. Z zakonom bo določena največja gostota (ustreznaC.O.S.-u 1 ali 1,5 vpariški regiji), ki pa jo je mogoče preseči, če se plača odškodnina komuni.
Galleyev zakon je za Giscarda relativen ekonomski in političen poraz. Toda ta načrt za prenos dela zemljiške rente v roke komuni neučinkovit za vse.
Neučinkovit bo za večino komun: nimajo namreč ne juridičnih in poli-tičnih ne finančnih sredstev za koherentno zemljiško politiko. Nekatere pa bodo našle skupne interese z velikimi gradbenimi investitorji: ,,Neka mestna uprava ponuja gradbeno dovoljenje s C.O.S.=2 z možnostjo, dagrade tudi na drugem urejenem zemljišču na dobii lokaciji ,,standing" stanovanja (z majhno gostoto, toda dobičkanosna)." Galleyev zakon že ne bo mogel zavreti prenaseljevanja mestnih središč.
iNince ni pnčakoval, da bo načrt odvzel kapitalizmu produkcijo prostora. Napak je namreč domnevati, da omogoča obvladovanje ,,zemljiškega proble-ma" tudi obvladovanje najemnin in prostora. Ker lahko gradbeni podjetnik prodaja svoje blago z zadostnim dobičkom, je pripravljen plačati krepko zemljiško rento, da si pridobi tla, ki mu bodo omogočila ta maksimalni dobiček.
Prav zato lahko projekt spodbuja koncentriranje velikih nepremičninskih operacij v rokah velikih stanovanjskih podjetij in poglavitnih finančnih skupin. Njim so namenjene slastne prenaselitve: njihove ledvice in njihove cene bodo zlahka absorbirale Galleyevo takso.
Zakon bo tudi omogočil nadaljevanje družbene segregacije urbanega prostora. Če odmislimo parlamentame spore in koncesije ,,temeljnim pla-stem," lahko imamo Galleyev zakon za korak naprej - čeprav še tako majhen - proti ,,modernizaciji" francoskega kapitalizma kije vteku: indu-strijska koncentracija in hegemonija finančnega kapitala.l"
III. Za antikapitalistično strategijo Od socialne demokracije do P.C.F.
Pomembno je#da ugotovimo, da hoče večina zemljiških reform, ki jih je preflagala S. F. I. O. in nato socialistična stranka, odgovoriti ria zemljiško vprašanje - in ga včasih docela iešiti - tako, da dosledno obravnava ,^emljiški problem" v njegovih okvirih.
Tema teh predlogov je municipaliziranje tal; prvi tak zakonski načft je predlagal Gaston Deferre leta 1963. Izraz municipalizacija je "sicer nekoliko netočen, saj je v načrtu predvideno, da bo imela država iste možnosti kot krajevŠe skupnosti. Ta Deferrov predlog temelji na štirih načelih:
-  obvladovanje terena je za javno oblast, za državo potreba in predpogoj;
- javna oblast mora biti zmožna, da glede na potrebe zaseže zemljišča z individualnimi ali kolektivnimi procedurami;
-  odškodnina, določena nosilcem realne pravice do zemljišča, mora biti določena po uporabni vrednostil^ (ko gre za to, da javna oblast razlasti zemljišče);
-  ponovna prepustitev v javno ali zasebno rabo realne pravice za zemlji-šča, ki pripada državi ali krajevni skupnosti, je lahko samo omejena glede časa in predmeta.
V takšnih ukrepih, ki so lahko v najboljšem primeru naperjeni zoper špekuliranje v urbanih središčih, ni popolnoma nič protikapitalističnega, kot tega sicer ni v nobenem ukrepu, ki meri na omejevanje ali odpravljanje zemljiške lastnine. Lahko se celo ujemajo z interesi napredne frakcije kapi-tala. Saj zemljiška renta ni sproducirana v odnosu eksploatacije in produk-cije, temveč sodi v stadij razdeljevanja presežne vrednosti.
P.S. je poleg nekaterih predstavnikov U.D.R. tudi predlagala - med parla-mentarno razpra/o o Gallleyevem zakonu^O _ uvedbo zemljiškega davka.
Prvič sploh ne gre za davek na kapital: določen kot 1 c/( prodajne vred-nosti zemljišča, kakor predlaga g. Fanton, ali kot 2%, kot je želel g. Dubedout, bi sploh načel samo potencialni dohodek lastnika, ne pa njego-vega kapitala (prodajna vrednost se dejansko poveča za več kot za 2 % letno). Toda te stopnje ne bi motile finančnih družb, ki bi jih vključevale v prodajne cene. Sicer pa so gradbeniki le poredko bili za zemljiški davek, ki bi pripravil lastnike do tega, da se znebijo zemljišč, kar bi podjetnikom omogo-čilo, da se z njimi oskrbe. Tak davek bi samo olajševal koncentracijo zem-ljišč in kapitalov.
P.S. i redstavlja ta davek kot nekaj, kar naj bi omogočilo ,,nežno" munici-palizacijo urbanih tal. V tej municipalizaciji lahko gradbeni kapital pride na svoj ra,čun. Njegov cilj je, da preko odprave zemljiških lastnikov dobi mož-nost, da se deloma ali v celoti polasti zemljiške rente, kar lahko doseže, ne da bi zato moral sam postati lastnik zemljišča, kakor to kaže preferenca za zakup vsaj za 99 let na ,,zupiranih" ali ,,zadiranih" zemljiščih.
S tem, da umaknemo ,,zemljiški faktor" iz ,,tržne ekonomije", še nc bomo naredili konca stanovanjskim problemom in problemom ureditve prostora. P.S. se nič bolj kot desnica zares sprašuje o kapitalistični uporabi tal in kapitalističnem načinu produkcije urbanega prostora. Prav v tem tiči problem. Giscardovski projekti prav tako kot projekti P.S. prihajajo do istega rezultata: komune in država naj bi ustvarjale zemljiške rezeve, ki jih potrebujejo gradbena podjetja.
Vzroke   ,,urbanih problemov" moramo poiskati in odkrivati njihovo
,   odkrivanje v kapitalistični produkciji prostora, ki je element celote kapita-
lističnega načina produkcije. Zato P.C. zelo upravičeno predlaga, naj bo
pred vsakim. zemljiškim ukrepom opravljena reorganizacija celotne stano-
>   vanjske produkcije in gradnje nasploh.
,,Zelo upravičeno" pa se prav tu neha. Septembrska številka revije Economie et politique priobčuje analize več svojih urednikov in njihove predloge v zvezi s prostorom in z zemljiškimi problemi.
To je analiza, ki hoče v celoti podpreti teorijo ,,državnega monopoli-tičnega kapitalizma" in maskira obstoj in naravo notranjih protislovij vlada-" jočega razreda, brani zmešnjavo najemnikov, drobnih lastnucov, majhnih in srednjih gradbenih podjetij zoper veliki monopolistični kapital. Javne službe in uradi H.L.M. so skoraj nedolžne žrtve tega velikega kapitala. Naj izrabimo to priložriost in opomnimo, da S. C. I. C. in O. P. H. L. M. čedalje bolj delujeta na način svojih zasebnih homologov. Tukaj gre za čedalje jasnejši proces akumulacije javnega kapitala. Problem nadzora delavcev nad javnimi organizmi pa je v teh člankih vzvišeno prezrt.
Načrti za ,,razširitev in demokratizacijo javnega sektorja", za ,,demokra-I"   tično nacionalizacijo bančnega in finančnega sektorja" ničesar ne spremi-njajo v praksi P.C. v zvezi z rezom, ki obstaja med delavci in njihovim prostorom.
Sicer pa lahko ukrepe, ki jih priporočajo za srednji rok in za dolgi rok, shematično razdelimo na dve skupini:
-  skupina zemljiških ukrepov (i
ukrepi za obdavčenje presežnih vrednosti) in ukrepi, ki zadevajo najemnine
- skupina ukrepov, ki kodiiicirajo odnose med javnim sektorjem m grad-
i   benimi podjetji ali zasebnimi podjetniki. Balkan in Chouberaky v isti številki
'   Economie et politique v zvezi s tem zasebnim sektorjem hladnokrvno pišeta:
,,Pomembno bo potemtakem, da bo usmeril svojo dejavnost ustrezno demo-
kratičnim smotrom, ostal pa mu bo kapitalistični značaj." Tisto, o čemer ne
- govorita, pa je nebrzdana dirka za akumulacijo kapitala med javnim in zaseb-
^nim sektorjem, ki bo.iz tega nastala.
izobraževalna pot in sistem vrednot Studentov
Raziskovalna naloga: ,,Izobraževalna pot in sistem vrednot študentov" je del mednarodne raziskave (izvirni naslov: ,,University Graduates: Their training and conception of life - FORM - project"), vkatero so vključene naslednje dežele: Velika Britanija, Nizozemska, Poljska, Zvezna republika Nemčija, Avstrija, Švedska in Jugoslavija (vključena je le univerza v Ljublja-ni). Začetki projekta segajo v leto 1968 in se navezujejo na rastoče probleme visokošolskega izobraževanja v tem obdobju. Nenehna ekspanzija visokega šolstva v vseh evropskih deželah v zadnjem desetletju je še poudanla kritične poglede na cilje in rezultate visokega šolstva.
Projekt je bil usmeijen v odkiivanje izobraževalne poti in vpliva visoko-šolskega študija na oblikovanje sistema vrednot. Cilj je opisovanje in analizi-ranje učinkov in procesov socializacije, torej oblikovanje študentskih pred-stav, stališč, vrednot med visokošolskim študijem in krajše obdobje po diplomi.
Raziskava že spremlja vzorec generacije študentov ljubljanske univerze, ki so se vpisali v 1. letnik v študijskem letu 1977/78. Študenti so izrazili svoj odnos do naslednjih področij: učni programi in organizacija študija, učne navade, stališča do univerze, visokošolskega izobraževanja in znanstveno-raziskovalnega dela; mnenja o vlogi diplomantov; poklicni načrti in poklicne vrednote, mnenja o družbeni strukturi ter politični kulturi in političnem udejstvovanju.
Mednarodna primerjava podatkov prve faze še ni izdelana, pri nas pa imamo že nekaj rezultatov raziskovanja, ki so prikazani v nadaljevanju tega prispevka.
JUZNIC PRIMOŽ IN SONJA KUMP
V letih, ki so sledila poznim šestdesetim, je bilo narejeno veliko raziskav o političnem vedenju, politični kulturi in poklicnem udejstvovanju študentov. Pred tem so bili študentje (ali mladina na splošno) opisovani kot apatični, konformni in temu podobno. To pa seveda ni bilo preveč zanimivo za raz-iskovanje in se seveda na teh področjih ni veliko raziskovalo. Naenkrat so se stvari spremenile. Po ,,študentskem uporu" se je pojavilo skoraj po celem svetu veliko število člankov in obsežnejših publikacij o študentih, njihovem političnem obnašanju in ,,gibanju". Videti ie bilo kakor, da želijo diužbo-slovci nadoknaditi ves zamujeni čas. Večinaje želela pojasniti Javnosti", kaj se je resnično dogodilo in kaj so bili motivi in vzroki, da so se študenti (in mladina nasploh) začeli ukvarjati s politiko in celo z ,,revolucijo", ter kaj so bile posledice te spremembe. Naštejemo lahko številne študije v mnogih deželah in jezikih o teh problemih - seveda z različnim namenom, rezultati in obsegom. Stvari so se zapletle, ko so celo ,,študenti" začeli pisati svoje lastne študije ,,znotraj" akcije.
vanjem. Toda mi danes vemo, da je študentski ,,nevezani" položaj v družbi omogočal študentom več svobode v političnih odločitvah in delovanju. To je bilo dokazano takrat, ko so bili študenti postavijeni v poseben ,,revolu-cionaren" položaj in so se bili prisiljeni odločati za ,,stran". Drugi pogled na isti proces je pa situacija, ko študentje po končanem študiju zasedejo svoje vloge v družbi in navadno tudi sprejmejo politično obnašanje, ki jim je s to vlogo podano. Tudi to bo zajeto v našem raziskovalnem delu.
Prvi rezultati podpirajo predpostavko - hipotezo o ,,nevezanem" položa-ju študentov. Njihovo politično prepričanje in politični položaj se močno razlikujeta med seboj. Seveda pa bomo pozneje tudi preverili trditve tistih, ki so mnenja, da nam osebnostne razlike v politične obnašanju v času vstopa na univerzo ne morejo povedati ničesar o poznejšem družbeno-političnem delovanju.
Najprej smo analizirali odgovore na vprašanje o politični orientaciji (nasplošno). Vprašanje je bilo postavljeno na direkten način:
Ali misliš, da si:
1.  v primerjavi z večino v naši druž-bi politično bolj.................
2.  v primerjavi s predavatelji (uči-telji) na tvoji visokošolski delovni organizaciji politično bolj........
3.   v primerjavi z večino študentov -kolegov politicno bolj............
4.   v primerjavi s svojimi starši po-litično bolj.....................
5.   v primerjavi s časom pred enim letom sedaj politično bolj.......-
progresiven (a)
konzervativen (a) o w tj
Toda kakorkoli, to delo je omogočilo, da danes lahko raziskujemo naš predmet na novih osnovah, da tudi preverjamo trditve, do katerih so prišli -o študentih, njihovem političnem obnašanju in njegovem razvoju skozi univerzitetni študij. Naslednja pomembna prednost, ki jo danes imamo, je »zgodovinska distanca" do dogodkov v poznih šestdesetih letih: raziskovanje ni več tako močno povezano z aktualnimi političnimi dogodki, kot je bilo to pred 10 leti.
Povedali smo že, da je naš projekt FORM longitudinalen in mednaroden. Zato je težko pisati o rezultatih, preden delamo nekaj let in predno imamo rezultate vseh dežel. Zato moramo ta tekst razumeti kot delno poročilo o politični kulturi, vrednotah in udejstvovanju študentov 1. letnika ljubljanske univerze z nekaj predlogi za nadaljnje delo.
Prvi problem, ki je bil precej raziskovan, je vprašanje, če so študentje čvrsta družbena skupina, ki ima enake ekonomske, družbene in politične interese in cilje? Raziskovalci so poskušali določiti njen razredni položaj in njene posledice. Toda kolikor vemo, nihče ni mogel absolutno pritrdflno odgovoriti na to vprašanje. Nasprotno, večkrat so se študentje po svojih političnih prepričanjih močno ločili med seboj. Njihovo družbenopolitično raziskovanje je bilo nujno povezano z razrednim in družbenim razliko-
Skoraj vsi so odgovorili - bolj progresiven, ostali so se večinoma postav-ljali v sredino, nekaj pa se jih ni moglo odločiti. Skoraj nobeden ni trdil o sebi, da je bolj konservativen. Takšen rezultat smo sicer pričakovali, toda ne v takem velikem obsegu. Toda te rezultate moramo očitno vzeti z določeno mero previdnosti. Takšen tip vprašanj (ki je sicer mednarodno postavljen) je očitno neprimeren za našo družbo. Nekatere besede so pač dobile drug pomen v političnem življenju različnih družb. To je bil tudi primer z beseda-mi: progresiven oz. konservativen.
Cetudi je bil izraz politično poudarjen v vprašanju, večina študontov ni razumela svojega položaja kot političnega. Večinoma so verjetno mislili na svoj način življenja in vse, kar je z njim povezano. Na nek način so razumeli besedo ,,konservativen" kot nekaj starega, zastarelega; in ,,progresiven" kot temu nasprotno. To pa ni isto, kar navadno imenujemo politično.
Dve stvari potrjujeta našo ugotovitev.
1)  Želeli smo najti družbene značilnosti študentov, ki so sebe označevaliza bolj progresivne. Pomembnejšo povezavo smo našli le v enem primeru: ko so se študenti vpisovali kot bolj progresivne v primerjavi s svojimi starši. Nižja je izobrazba staršev - za bolj progresivne od svojih staršev so se študentje označevali. Študenti z bolj izobraženimi starši so se pa postav-ljali bližje sredini. To je eden izmed vzrokov naše ugotovitve, da študenti povezujejo progresivnost z izobrazbo in znanjem, kar vodi pri njih v bolj ,,progresiven" način življenja.
2) Celo bolj očiten dokaz je, da sploh ni povezanosti teh vpiašanj z diugimi deli vprašalnika, ki govorijo o politični kulturi in družbeni strukturi. Tisti, ki označujejo sebe za bolj progresivne, se v ničemer ne razlikujejo od drugih. To nam kaže, da je nemogoče uporabljati samo - opisna vprašanja za razlikovanje različen političen položaj študentov. To je po-trebno prikazati z bolj pomembnimi vprašanji in trditvami.
Drugi problem, kiga želimo tu predstaviti, je: kako realistična so študent-ska gledanja na družbo, v kateri študentje živijo? Eden najpriljubljenejših napadov na protestirajoče študente je bil: ,,Vi niste dovolj realistični, ne veste, kaj hočete!" Študenti se navadno niso držali že izhojenih ,^ealnih" poti, temveč so želeli doseči nekaj novega v novih okoliščinah. Dali so tudi nov pomen besedi ,^ealističen". Uspeli so zamajati (prvič tako glasno in javno) vladajočo, ideološko, spervertirano zavest o ,,najboljši" večni družbi". Toda vprašanje je ostalo: ali imajo študenti realističen pogled na družbo ali gledajo le nekatere vidike. Spomnimo se le izreka: jrNe vemo, kaj želimo - toda vemo, česa ne želimo".
V omejenih možnostih vprašalnika stno skušali zajeti tudi to temo. Štu-dente smo vprašali:
Če bi sc moral(a) odločati med tremi cilji: osebnim standardom, osebno svobodo in družbeno enakostjo, kaj bi podprl(a) kot usmeritev naše družbe:
1. povečanje osebne svobode za ceno družbene enakosti — — — — — —
2. povečanje družbene enakosti za ceno osebnega standarda---------
3. povečanje osebnega standarda za ceno osebne svobode----
da
se ne
morem
odločit
28
______________>.    66
______________________N      5
40
12
77
32
21
18
Vprašanje je zahtevalo, da so študentje, vsaj teoretično, odločali o prakti-čno najpomembnejših odločitvah v skoraj vsaki družbi; saj je glavni problem vsake družbe razkorak med željami in potiebami ter realnostjo omejenih možnosti. Odločitve o tem so močno odvisne od ideologije in političnega prepričanja, ki pa v vseh dvužbah izhajajo predvsem iz družbenih razlik in razredne strukture.
Predno začnemo prikazovati rezultate, moramo omeniti še veliko število ,,neodločenih študentov". Tega ne moremo obrazložiti s splošnim odnosom študentov do ,,političnih vprašanj". Vsa druga vprašanja s tega področja imajo namreč le nekaj odstotkov neodločenih, a tu jih imamo od ene tretji-ne do ene petine. Verjetna razlaga je, da se je zelo težko odloČiti med tremi željenimi cilji družbe. V praktičnem življenju se to vprašanje nikoli ne po-stavlja tako direktno. Odgovor na to vprašanje zahteva določeno razmišlja-nje, upoštevanje konkretnih primerov in izkušenj. Tisti študenti, ki tega niso hoteli storiti, so bili mogoče manj motivirani, so izbrali najlažjo pot: obkro-žili so ,,ne moremo se odločiti".
V prvi odločitvi med osebno svobodo in družbeno enakostjo so bila mnenja zelo deljena, kar vidimo iz tabele. Toda odločitev med naslednjima dvema postavkama - osebni standard in družbena enakost ter osebni stan-daid in osebna svoboda - je bila veliko lažja, posebno slednja. Rezultati so zanimivi in impresivni in na nek način osvetljujejo študentsko vizijo druž-bene politike in smeri razvoja.
Tukaj smo si postavili dve vprašanji:
1)  Kdo so študenti, ki so bolj za družbene cilje - osebno svobodo, družbeno enakost ali osebni standard v primerjavi z drugimi cilji; ter kdo so ,,ne-odločneži? " Rezultati so nas presenetili. Nismo mogli najti nobene pomembne razlike glede na spol, izobrazbo staršev, kraja stalnega prebiva-lišča. Celo področje študija, ki močno loči študente glede nekaterfli drugih vprašanj o političnih vrednotah, ni imelo nobene močnejše pove-zave z mnenji o družbenih ciljih. Ker nismo mogli naiti nobene pomem-bne razlike glede naših ..objektivnih^sprememljivk.smomorali gledati na njihovo povezavo z drugimi vprašanji, ki tudi sprašujejo o političnih vrednotah.
2)  Kako si študentje zamišljajo praktično napore družbe, da bi dosegla te zaželjene cilje?   Bili smo mnenja, da je to povezano  s študentskim mnenjem o družbi, družbeni mobilnosti, družbenih razlikah in političnem udejstvovanju. Za naše poročilo smo tako izbrali dve vprašanji: prvo ki sprašuje o velikosti družbenih razlik in drugo, v katerem smo želeli izve-deti mnenje o štirfli modelih možnih družbenih struktur. Mnenja študen-tov o družbenfli razlikah nam  niso povedala ničesar več o vzrokih odločitev za družbeno enakost ali osebno svobodo; toda zato smo dobili zanimivejše podatke o odločitvah med družbeno enakostjo in osebnim standardom. Pričakovali smo, da bodo tisti študenti, ki so mnenja, da so družbene razlike pri nas velike, tudi bolj zagreti za povečanje družbene enakosti tudi za ceno osebnega standarda. Toda pokazalo se je ravno nasprotno: študenti, ki mislijo, da so družbene razlike velike, se veliko manj strinjajo s tem, da je potrebno družbeno enakost povečati. Tisti, ki vidijo družbene razlike kot srednje v >     naši družbi, se pa pogosteje odločajo za povečanje družbene enakosti; tisti, ki so pa mnenja, da so družbene razlike majhne, se pa navadno med družbeno enakostjo in osebnim standardom ne morejo odločiti. V vprašanju o različnih modelih možnih družbenih struktur so se študenti lahko odločili za štiri različne modele.
Tu so štirje modeli možnih družbenih struktur. Kateri od teh je po tvojem mnenju najbližji resničnemu stanju pri nas, glede na razslojenost ?
Vprašanje se je izkazalo kot precej povezano s prejšnjim o družbenih razlikah. Toda povezanost ni bila tako močna kot smo pričakovali. Obstaja tendenca, da večina študentov, ki vidi družbene raziike kot velike, izbere model(a) ali (d), model (b) so bolj izbirali študentje, ki so mnenja, da so družbene razlike srednje. Tisti, ki pa vidijo v naši družbi le majhne družbene razlike, so se pa bolj odločali za model (c) ali pa so odgovarjali z ,,ne vem".
Ko se je bilo potrebno odločiti o povečanju osebne svobode tudi za ceno družbene enakosti, se je jasno pokazalo, da so za to pogosto tisti študentje, ki imajo črno-belo sliko o družbi (model o), ali pa vidijo družbo razdeljeno v tri enake sloje, (model a). Negativne odgovore na povečanje osebne svobode za ceno družbene enakosti sta pa dajali dve različni skupini študentov: tisti, ki komajda vidijo kakšne razlike med sloji (model c) in tisti, ki vidijo družbo sestavljeno iz večjega srednjega sloja med manjšim zgornjim in spodnjim (model b). Tisti, ki se niso odločili, so tudi navadno študenti, ki so se odločili bolj za model (c).
Med raziskovanjem se je naš interes obrnil k študentskemu političnemu položaju in nazorom. Lanko pričakujemo, da bodo študenti med svojim študijem spreminjali te nazore, položaj in širšo družbeno zavest. Na vpra-šanje, če bodo dosegli bolj radikalne, progresivne poglede na politiko in družbo, še ne moremo odgovoriti. Ne pozabimo, da so anketirani študenti šele vstopili na univerzo in so bili še relativno mladi (19 let). Zato tudi nismo mogli (verjetno) najti ,,ekstremne" skupine po svojem političnem prepri-čanju in obnašanju.
Nadaljnje delo in rezultati bi morali odgovoriti na pomembno vprašanje,
Ce študentje obstajajo kot skupina, ker se soočajo z enakimi problemi, je njihovo politično kulturo lahko razumeti predvsem v pogojih skupnega odgovora na probleme, ki vse zadevajo. Efekti takšnega procesa, politične socializacije bi morali trajati še nekaj časa po zaključku ali opustitvi študija.
Toda obstaja še druga možnost, namreč, da bodo študenti različno reagi-rali na iste probleme in ,,pojave"; nekateri kot študentje in nekateri kot pripadniki drugih (družbenih) skupin, tistih, h katerim že spadajo ali pa tistih, h katerim pričakujejo, da bodo pripadali. Rezultati spremljanja nam bi morali odgovoriti in omogočiti, da ločimo različne politične in družbene skupine med študenti. Rezultati so zanimivi in bi morali vzpodbuditi razpra-vo o problemih politične asociacije med procesom študija na univerzi.
Ideja reforme se vleče skozi razprave o visokem šolstvu že dalj časa, vendar so bile v posameznfli obdobjih te- razprave različno intenzivne. Veliko se je o tem pisalo in govorilo v zgodnjih 6O-tih letih; potem so se aktivnejša razmišljanja in predlogi za obSkovanje novih rešitev pojavljala približno v razmaku petih let, čeprav je bilo že v začetku deklarirano načelo
- razvijati koncepcijo nenehne transformacije univerze.
Naj osvežimo osrednje zahteve reformiranja univerze: demokratizacija visokošolskega sistema; univerza naj postane dinamičnejša (povezovanje s širšo družbo, prilagajanje razvoju družbe; spremljanje razvoja znanosti in tehnologije); izboljšanje učinkovitosti študija; predvsem pa oblikovanje boljših ucnih načrtov in programov ter organizacije študija, kar je prav gotovo najbolj kompleksno vprašanje reforme. Tudi v gradivih jugoslovan-skih univerz (okoli leta 1970) o reformi visokega šolstva so osnovne predpo-stavke učinkovite preobrazbe temeljile na doslednempreoblikovanjuučnega in znanstvenega procesa (oblike in vsebine).
Opazni so določeni premiki v tej smeri. Pregled študijskih programov v 204etnem obdobju nam pokaže znatne spremembe, saj so izobraževalni programi opredeljeni z osnovnimi (fundamentalnimi) strokovnimi in praktič-nimi predmeti, predvsem pa so v zadnjem času skoraj na vseh visokošolskih delovnih organizacijah uvedeni predmeti s širšo družboslovno-humanistično vsebino (npr. od štud. leta 1960/61 do 1976/77 je obstojal predmet uvod v družbene vede, ki je v tem času imel različne nazive: sociologija; družbena uieditev SFRJ; temelji družboslovja; temelji sociologije družb. struktur — posamezne VDO tudi tovrstnih predmetov dolgo niso vključile v svoje pro-grame (FE, MF, arhitektura, EF .. .)• Šele v študijskem programu za štud. leto 1977/78 imajo vse VDO enotno vključene tri družboslovno-humani-stične predmete: temelji sociologije in politologije; temelji filozofije in temelji politične ekonomije - razen medicinske fakultete, kjer je še vedno naveden le en predmet - tj.: družbene vede.
Za razliko od prejšnjih programov je študentom omogočen (vsaj v pro-gramu) svobodnejši izbor izbirnih predmetov; omogočen je izbor, ki daje popolnejšo oziroma širšo izobrazbo namesto le osiromašenega, enoplastnega znanja.
Poleg takšnih analiz (npr. študij o programih) poteka preobrazbe univerze je pomembno preverjanje refonniranja tudi s strani udeležencev tega procesa
- torej preverjanje vsebine. V tem tekstu bomo predstavili mnenja študentov o tem, v kolikšni meri je zaživela ideja o modernizaciji študentskih pro-gramov in organizacije študija.
Pomembna zahteva reforme je spajanje izobraževalnega dela z znan-stveno-raziskovalnim in drugim ustvarjalnim delom, kar je tudi eden od principov sodobne pedagogike in didaktike: študent se mora naučiti, kako se je treba učiti, naučiti se mora raziskovati in pridobljeno znanje tudi uporab-Ijati. Uvedel naj bi se kritično-ustvarjalen pristop v študijskem delu. Potreb-no je ukiniti sistem ,,polnjenja glave" s številkami, datumi, formulami in drugimi podatki. Sistem študija, ki temelji na memoriranju množice nepove-zanih podatkov, je neustrezen tudi zaradi skokovitega razvoja znanosti in so podatki, ko pride diplomant v službo, lahko že zdavnaj zastareli. Iz prvih podatkov raziskave FORM lahko ugotovimo, da je pridobivanje znanja po mnenju študentov 1. letnika še vedno precej usmerjeno na učenje velikega števila podatkov, vendar se od študentov manj pričakuje navajanje citatov in virov. V visokošolskem pouku očitno še ni dovolj jasno dejstvo, da se količi-na in oblike znanja v sodobni znanosti izredno hitro množijo; poslediča tega paje naglo zastarevanje naučenega.
Podatki iz raziskave, ki se nanašajo na deklarirano zahtevo o oblikovanju študentov v vsestransko široko izobražene, kritične in aktivne strokovnjake
-  izražajo dokaj pozitivne težnje v smislu širše izobraženosti (družbeno-politična seznanjenost in osveščenost) študentov. Kritičnost (v okviru študij-skih predmetov) se dovolj ne spodbuja, mnenje študentov pa je, da bi se morala kritična zavest veliko bolj razvijati.
Študenti naj ne bi bili zgolj pasivni sprejemniki informacij, le pasivni objekti, temveč naj bi bili aktivni udeleženci, subjekti pedagoškega in razis-kovalnega procesa. V vprašanju raziskave, ki se nanaša na ta vidik, je po-stavka, ali je dobrodošlo sodelovanje študentov pri oblikovanju vsebine pre-davanj. Četrtina študentov je mnenja, da takšno sodelovanje ni zaželjeno pri nobenem predmetu. (Še močnejše je to izraženo pri študentih fizike, kemije in medicine). Kar četrtina študentov pa ne ve, če sploh lahko sodelujejo pri oblikovanju vsebine predavanj.
Navedena mnenja ne govorijo v prid zahtevi, ki jo zasledimo v zakonu o visokem šolstvu, da je študent aktiven sodelavec v izobraževalnem procesu. Predvidevamo lahko, da so razlogi za tako izražen položaj študenta gotovo še v vedno hierarhičnem odnosu v izobraževalnem procesu, delno tudi v pasiv-nosti samih študentov, kar pa je lahko večkrat le posledica teh odnosov, ki jih doživljajo skozi celoten proces izobraževanja.
GlScard jn upj napredn ega kapjtahzma(2)
V  vsem tem ni zaslediti kakršnekoli strategije antikapitalističnega pre-loma v produkciji prostora in gradnje.
Taktika in strategija
V  vsakem predlogu ali politični oziroma sindikalni akciji je pomembno, da vzpostavimo jasen razloček med načrti, ki lahko ustvarijo podlago za revolucionaren in .antikapitalistični boj, na eni strani in med akcijami, ki lahkč v kratkem ali srednjem času ,,pnpravijo teren" - na podlagi reformi-stičnih zahtev - za nastanek zavesti in revolucionaren boj, na drugi strani.
Zato antikapitalistična strategija na področju stanovanj. ne sme prezreti naslednjih rrtičel ali podcenjevati njihovega dosega: - boj zoper zemljiško lastnino, za municipaliziranje in podržavljanje tal ni sam na sebi protikapi-talističen;
-  zemljiška renta se pojavlja samo na ravni razdeljevanja presežne vred-nosti in kroženja kapitala;
-  razmerje najemnik (lastnik ni eksploatacijski odnos^l-. ,,Tukaj gre za preprosto prodajanje blaga, ne pa za zadevo med proletarcem in buržujem, med delavcem in kapitalistom; najemnik se - čeprav je delavec - pojavlja kot človek, ki ima denar; moral je že prodati blago, ki ga ima sam, svojo delovno silo, preden se je prek cene, ki jo je zanj dobil, pojavil kot kupec uživanja stanovanja (...) Vsega, kar je značilno za prodajo delovne sile kapitalistu, tukaj sploh ni (. . .) Najsi so dohodki, ki jih lastnik izvleče iz najemnika, še tako pretirani, lastnik tukaj zmeraj igra vlogo prenašalca že obstoječe vrednosti, ki je bila sproducirana prej22 . . ."
Pomen teh načel je jasen: čs pravimo revolucionarni boj celoti njegovih ,,primarnih" spopadov, to pomeni, da je tedaj, če se postavimo na raven produkcijskih in eksploatacijskih odnosov in je njihovo uničenje naš cilj, vsak boj, ki se dogaja na ravni stanovanja, prostora, lahko samo ,,sekundaren boj", kolikor se ne dogaja na ravni produkcijskih odnosov v kapitalistični produkciji stanovanj.
Ta pojav podkrepljuje dejstvo, da stanovanjska kriza, kot je že zapisal Engels, ni specifična za delavski razred. Ta situacija se čedalje jasneje kaže; čeprav je ,,stanovanjska kriza" zdaj delno resorbirana, kar zadeva kvantitavni vidik, pa ,,stanovanjsko vprašanje" v svoji aktualni obliki zadeva čedalje večji del prebivalstva.23
Zato bi bilo korenito narobe, če bi zato spremenili izraz ,,sekundaren boj" v izraz ,,boj drugotnega pomena". Napačni pomen je očiten. Saj imajo ,,meje" boja v zvezi s problemi, ki zadevajo stanovanje in prostor, svoj pomen in doseg. Prostor je eden izmed tistih privilegiranih krajev, ki je na njih mogoče ustvariti zavezništvo razredov na podlagi kolektivne akcije. V njem je dejansko določeno število najpomembnejših ,,vrat", ki odpirajo poti radikaliziranemu zavedanju kapitalističnih .problemov: delitve prostora, stanovanja in dela, transporta, usmerjene potrošnje, žensk v urbanem prosto-ru itn., ici so prav toliko akcijske kot refleksivne teme in ki se lahko zares iztečejo v protikapitalistično akcijo. Potrebno je še, da te boje giblje in jih ,,usmerja" delavski razred.                                                               .
To je eden izmed pomenov izraza, ki smo ga že opredelili: ,,Produkcija" prostora obsega enega od poglavitnih sistemov sekundarnih protislovij kapitalizma."
Poleg tega je včasih potrebno, da znamo izrabiti družbena in ali ekonom-ska protislovja med različnimi frakcijami vladajočega razreda in njegovih ,,temeljnih plasti". Uporaba ukrepov, ki jih priporočata P.S. in P.C.F. je lahko v tem pomenu in precej čez njune smotre ,,korak naprej" . . . s tem, da bi lahko s praktičnim demonstriranjem njihovih pomanjkljivosti izzvali močnp ljudsko mobilizacijo.                                         (SE NADALJUJE)
Pomemben vidik reforme je preoblikovanje vsebine in oblike predavanj, ki so prepogosto ,,predavateljska", osredotočena le na narekovanje izpitne snovi in bianja iz skript. Ukiniti bi bilo potrebno sistem ,,ex cathedra" in preiti k ,,živi besedi", k vzpostavitvi dialoga z avditorijem (dosedanjim poslu-šalstvom).
Na vprašanje, ali se spodbuja sodelovanje pri razpravah, so študenti v glavnem odgovarjali pozitivno. Opazne so razlike med odgovori študentov različnih študijskih smeri: največ sodelujejo v razpravah študenti ekonomije in najmanj študenti medicine.
Zanimiva je ocena študentov o tem, koliko takšnega sodelovanja bi moiali pričakovati, saj jih manj kot polovica meni, da bi bilo potrebno več takšnega sodelovanja, več študentov pa je mnenja, da je dovolj le nekoliko razprav-ljanja ali pa sploh nič. Vprašamo se lahko, kaj je razlog takšnega odnosa študentov — zgolj indiferentnost ali mogoče kaj drugega? Delen odgovor je verjetno v tem, da je to težja oblika študijskega dela, ki ga v začetku študija še mnogi ne obvladajo. Sploh pa ni vzpodbuden močan interes študentov, da dobijo dobre ocene, saj bi moral izpit in s tem izpitna ocena v novih pogojih (če seveda obstajajo) izobraževanja izgubiti stari pomen, kajti delo vsakega študenta naj bi se preverjalo v celotnem procesu - med razpravami, delom v manjših skupinah, z raziskovanji in strokovnim delom.
Interdisciplinarnost, ki je zaradi izredno hitrega razvoja znanosti in iz tega izviiajoče delitve dela postajalo izobraževalna nujnost - je povprašanim študentom dokaj tuj pojem, saj smo večini morali med anketiranjem razlo-žiti pomen besede. Kljub temu jih je še vedno kar 36 % odgovorilo, da ne vedo, če so interdisciplinarni vidiki vključeni v študijskih predmetih. Tudi o tem, ali naj bi bili takšni vidiki vključeni v študij, so odgovori zelo nejasni. Prav gotovo je to odraz dejanskega stanja v izobraževalnih programih. Na sedanjih šolah interdisciplinarnosti sploh ni, medtem ko se na posameznih fakultetah oz. med njimi interdisciplinarni študij šele uvaja in sicer predvsem v višjih letnikih.
Radikalnih sprememb v tej smeri prizadevanja niso spodbudila, kajti oblikovani bi morali biti novi učni programi, ki bi vsebovali diferenciacijo starih predmetov, vključitev novih ter najrazličnejše kombinacije med njimi.
Pri tem je pomembna možnost svobodnejšega iizbora   predmetov ter s tem lažja preorientacija med študijem.
Na osnovi študentskih mnenj smo poizkusili ugotoviti, če je prišlo do večjih sprememb v organizaciji študija in študijskih programih. Pri tem ne
Študij, ki naj bo strokovna in znanstvena priprava za bodoče delo, naj bi študenta usposabljal za samostojno delo v stroki. Večina vprašanih študen-tov je mnenja, da je v njihovem študiju močna težnja za samostojno in poglobljeno delo. Prav tako jih večina meni, daje poučevanje usmerjeno na spreiemanie oziroma razumevanje bistvenega.
Student naj se poleg spoznavanja temeljev (osnov) določenega predmeta aktivno uvaja v znanstveno-raziskovalno in praktično-strokovno delo. Večinai študentov (zlasti biologije, kemije, fizike in medicine) izjavlja, da se teoretično znanje pri študijskih predmetih uporablja tudi v praktičnih pro-blemih. Pri tem še vedno preveč paternalistično zveni beseda ,,uvaja", ki jo zasledimo v vseh zakonih o visokem šolstvu. Pogreša se namreč samostojen, ustvarjalen vidik študentovega dela.
Tako so možnosti za samostojne manjše raziskave minim saj so odgovori na to vprašanje zelo negativni. Razlogi za to so velikokrat omenje-ni: pomanjkanje kadrov, ki bi lahko delali s posameznimi oz. manjšimi sku-pinami študentov. Pri tem se še vedno očitno pozablja, da se tovrstni proble-mi lahko rešujejo tako, da se pritegne znanstvenike in uveljavljene strokov-njake, ki niso zaposleni na določeni fakulteti.
Tako se v samostojno raziskovalno delo aktivno vključujejo le ,,nadar-jeni" študenti, oziroma tisti, ki sami izrazijo interes, medtem ko se večino študentov ,,izrablja" v okviru fakultetnih raziskovalnih projektov le kot tehnično osebje. Pri tem je potrebno omeniti tudi ,,nedorečen" problem, ki se nanaša na materialno-finančni vidik študentovega raziskovalno-strokov-nega dela? '
smemo prezreti dejstva, da so povprašani študenti preživeli le tri mesece v visokošolskem okolju in se verjetno še niso zavedali svojega položaja in možnosti, ki izvirajo iz njega. Mnenja študentov bodo gotovo zanimivejša (zlasti, ko bo obstojala možnost primerjanja) po daljšem obdobju, ki ga bodo preživeli na univerzi.
Prav tako je potrebno omeniti, da je ta način (študentska mnenja) samo del osvetlitve ciljev visokošolske preobrazbe. Pregled uresničitve reforme bi moral potekati na različnih nivojih in v različnih pristopih, kajti šele na osnovi številnih in mnogovrstnih preverjanj se lahko poda objektivna ocena stanja. Takšna obsežna analiza bi morala biti temelj nadaljnjega razpravljanja o reformi in seveda sprejemanja novih zakonov. Delovanja v tej smeri zaen-krat ne poznamo.
Ce se povrnemo na študentska mnenja o organizaciji študija in študijskih programih, s katerimi smo želeli vsaj delno osvetliti morebitne spremembe, lahko (seveda z zgoraj omenjenimi zadržki) napišemo, da v naših visokošol-skih delovnih organizacijah še vedno obstojajo stare oblike in vsebine študij-skega dela in v okviru tega se še vedno reproducirajo stari odnosi.
Vendar se v zadnjem času, ko je pred nami uvedba novega sistema usmer-jenega izobraževanja, ponovno veliko govori in piše, da je reforma odprt proces, ki se nenehno razvija. Pri vseh razmišljanjih o reformi visokega šolstva pa se je treba predvsem nujno zavedati večplastnosti procesa. Uspeh te naloge je veliko odvisen tudi od tega, koliko je širša družba pripravljena in sposobna za takšno preobrazbo.
Za lažje razumevanje tokov medna-rodne politike, za boj proletariata nerazvitfh držav, novi svetovni eko-nomski red, za boj proti neokoloni-alizmu, imperializmu, za razume-vanje politike razvitih držav in še o čem.
EKONOMSKI         POTENCIALI JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE
KUPCI južnoafriške republike v
Da ima Južnoafriška republika tudi strateško važen potožaj, nam pove tudi sledeči podatek: prevoz nafte izza rta Dobre nade — 596 milijonov ton
65 % nafte, ki jo izvozi Srednji vzhod
42 % nafte, ki se tovori po morju
65 % nafte, ki jo potroši Zahod-na Evropa
Medtem ko se naši bratje na jugu Afrike borijo z orožjem v roki v Namibiji, Zimbabveju in Južnoafriš-ki republiki, poteka, oz. je potekal izredni ministrski sestanek koordi-nacijskega odbora neuvrščenih držav v Maputu.
Za kaj je tam §lo? Na kratko sledeče. Vsa aktivnost je bila posve-čena situaciji na jugu Afrike, s poudarkom na solidarnosti in med-sebojni pomoči narodno-osvobodil-nim gibanjem v Zimbabveju, Nami-biji, Južnoafriški republiki v njihovem boju za svobodo in na-cionalno neodvisnost in podpori državam v prvi liniji na fronti — Angoli, Tanzaniji, Zambiji, Mozam-biku in Botsvani. O Južnoafriški politiki se je že dovolj pisalo. Tudi v tej številki lahko zasledite podatke, ki so ,,popolnoma" ekonomski, toda iz katerih sledijo tudi potitične implikacije, vedenje velikih sil in Južnoafriške republike ob tem pro-blemu.
1.   Južna  Afrika je važen  stra-teško-ekonomski prostor, investicije zahodnih    držav,    transnacionalnih korporacij vanjo so okrog 25 mili-jard US dolarjev.
2.  Važno stičišče pomorskih poti (poglej tabelo!).
3.  Osvobajanje Namibije in Zim-babveja bi vplivalo tudi na razvoj in osvoboditev držav prve linije — kar bi   spet   vplivato   na   Južnoafriško republiko.
— Južnoafriški problem ne more biti rešen ,,interno".
— Ta  sestanek mora potrditi in uveljaviti     popolno    politično    in materialno solidarnost z osvobodil-nimi gibanji in državami prve linije.
— Obsodba  vseh, ki na kakršen koli   način   pomagajo   rasističnim režimom,   pa   naj   bo   to   vojaška, ekonomska ali finančna pomoč.
— Spoštovanje sedmega poglavja listine ZN, ki govori o embargu na vojaške  pošitjke,  uvajanje embarga na izvoz nafte.
—  Bojkot   rasističnih  režimov in direktna podpora državam prve li-nije    in     osvobodilnim    gibanjem SWAPO,ZAPU, ZANU.
AFRIŠKI JUG
• Ali delavci podpirajo Homeinija, se sprašuje časopis socialistične delavske partije Anglije Socialist VVorker? Da, pravi članek, toda . . . večina iranskega Ijudstva, prav tako delavci, vidi v Homeiniju simbol antišahovskega gibanja, človeka, ki je pripravljen vztrajati, medtem, ko vsi ostali ,,vqditetji" pristajajo na kompromise. Še več! Tako Nacional-na fronta, kakor tudi Tudeh Party (promoskovska komunistična parti-ja) sta bili v prejšnjih letih že pri-pravljeni skleniti kupčijo (deal) s šahom, bodisi zaradi navodil iz Moskve ati pa zaradi svoje naivne prepričanosti, da se bo šah ,,spre-menil". Lani sta tako Nacionalna fronta, kakor tudi Tudeh partija čakali do ,,zadnje minute" in se šele nato pridružili množici, ki je zahte-vala šahovo smrt. Pred in med tem so bile preganjane in uničene skoraj vse leve skupine, tako, da so se vodi-telji opozicije, kakor tudi ,,ljud-stvo", zato pridružili religioznim skupinam, še posebej pa Homeini-jevi. Oelavci seveda niso imuni za tako močan vpliv Homeinijevih pri-vržencev, ki razširjajo njegove fana-tične religiozne ideje o islamski državi, vendar očitno je, pravi pisec tega članka, da zahteve delavcev zelo izstopajo iz glavne struje Ho-meinijevega gibanja.
Delavci zahte-
vajo svobodne sindikate, enotnost delavskega razreda, delavsko kontro-lo itd. Kakor delavci kličejo Ho-meinija nazaj, tako tudi postavljajo zahteve, ki so daleč od religioznega gibanja. Pisec članka končuje z ugotovitvijo, da bo neizogibno pri-šlo do velikega konflikta: na eni strani sicer protišahovsko religiozno gibanje Ajatole Homeinija, ki pa podpira privatne lastnike, buržuje in kapitaliste, na drugi strani pa, sicer še ne dovolj, organizirano delavstvo, ki prav tako nasprotuje šahu, vendar se zaveda, da brez revolucioniranja družbeno-ekonomskih odnosov, proletarske revolucije, razlastitve kapitalistov tudi šahov odhod ne pomeni nič. Boj, ki je razredni in ne verski, kakor hočejo nekateri z vso silo dokazati, bo še trajal. Zato nikar ne verjemimo časnikarskim pisunom po svetu in pri nas, ki tako radi priobčijo novico ,,RED VLADA V TEHERANU", kajti pomnimo, kar je zapisala revolu-cionarka Rosa Luxemburg:
,,Reda vlada v Varšavi", ,,Red vlada v Parizu", ,,Red vlada v Berli-nu"! so se glasila poročila čuvarjev ,,reda" vsakega pol stoletja od enega središča svetovnozgodovinskega boja do drugega. In ,,zmagovalci", ki se na glas vesele, ne opažajo, da gre ,,red", ki ga je treba občasno vzdrževati s krvavimi pokoli, neza-držno svoji zgodovinski usodi, svoje-mu propadu naproti." . . .,,Vi topi plačanci! Vaš ,,red" je zgrajen na pesku. Revolucija se bo že jutri ,,žvenketaje spet v višine usmerila" in na vašo grozo z zvokom pozavne razglasila: BILA SEM, SEM IN BOM!"
Naj živi proletarska revolucija!
ib.
• Kakor beremo v ,,Newsweeku", je bila v letih 1972-1975 v Braziliji vojna. Okoli 20.000 brazilskih vo-jakov se je borilo z maoističnimi (!? ) gverilci za kontrolo okoli 5.000 kvadratnih milj amazonske džungle, poznane kot teritorij Araguaja. To je tam nekje južno od ustja Ama-zonke, blizu mesta Maraba.
V tem časopisu pišejo, kako je na stotine vojakov, civilistov, uporni-kov pri tem izgubilo življenje. Toda ta vojna je skrivnost zaradi brazilske notranje in zunanje politike. Šele sedaj se je začelo govoriti o tem. In tako smo zvedeli.
Glavna osebnost v tej vojni je ,,Veliki Osvald" — zelo zelo skriv-nostna osebnost. Svoje čase je delal, kakor pravi novinar Nevvsvveeka, vse sorte. Bil je pomorščak, mehanik, profesionalni košarkar, pet let je bil na šolanju na Češkoslovaškem. S pomočjo trojice Ijudi je vodja pro-pekinške komunistične partije Bra-zilije, ta de Costa, osnoval maoistič-no kolonijo v Araguaji. V šestdese-tih letih, v obdobju čiščenja in odstranjevanja vseh levih in levičar-skih ,,elementov" z univerze v Brazi-liji se je veliko študentov pridružilo v džunglah njegovim skupinam. Poleg utopističnih idej — da se ustvari idealno skupnost (v sedemin-dvajsetih točkah socialnega progra-ma) in da se na tem področju orga-nizira zdravstveno službo — so imeli tudi dovolj nekakšnih krščansko-utopističnih idej. Čeprav temu dodamo še nekakšno formiranje uporniške armade, se ni moglo pri-čakovati nič drugega, kot da bo poskus hitro propadel. Leta 1973 so začele regularne enote brazilske armade intenziven ,,presing" s heli-kopterji in vpadi na ,,uporniški" teritorij, kar je pripetjalo do edinega logičnega zaključka. Le\a 1974 je bil ,,Veliki Osvald" ubit, preživeli gverilci pa so zbežali v džunglo.
• Kot smo vas obvestili, bomo v tem drugem semestru začeli pisati o mednarodnih dogajanjih in procesih na nov način. S tem ne mislimo zanikati tega, kar smo in kakor smo pisali doslej, samo menimo, da, če smo že časopis, ki ima poleg vloge obveščanja tudi vlogo vzgojenja, da je sedaj čas za teoretična razmišlja-nja o praksi, ki smo ji priča, in o povezanosti teorije in prakse v zna-nosti, ki je vedno bolj navzoča v našem vsakodnevnem življenju in v kateri smo (ali bi morali biti) tudi sami udeleženi. Mislim predvsem na mednarodne odnose, na našo zu-nanjo politiko, ki je neločljiv del naše socialistične preobrazbe in našega gledanja na procese, dogaja-nja, sile in silnice, ki so objektivna nujnost historičnega spreminjanja sveta in tudi nastajanja subjektivnih sil v tem procesu.
V tej številki bi očrtali jugoslo-vanski pogled na dogodek, ki je razburkal svetovno javnost. To je napad Vietnama (socialistične drža-ve) na drugo prav tako socialistično državo — Kampučijo. Ne glede na to, ali je kampučijsko vodstvo gra-dilo svojo državo pravilno in na svoj način ali pa so delali napake (napa-ke delajo tudi druge države, ki se prav tako imenujejo socialistične), je treba razumeti, da ima vsaka drža-va pravico, da gradi svojo družbo tako, kot misli, da je prav. Vemo, da se je veliko govorilo o Kampučiji in ,,sistemu" — če že ravno hočete — o ,,diktaturi" Pola Pota. Vemo, da so bila mesta izpraznjena, budistični svečeniki vključeni v obdelovanje riževih polj, nekatera svetišča in pagode razstreljena, izenačeno delo intelektualca in kmeta, govorilo se je o šolah za ,,kadre", kjer so iahko učili (e ,,pooblaščeni", odpravljanje denarja itd., itd.
To nas (mislim, da se vsi strinja-mo, da ne obstaja en in edinstven recept za graditev socializma) v tem trenutku ne zanima.
Da ne pozabim — če je bil ta ,,sistem" ZARES tako grozen, po-tem se zelo verjetno kampučijsko Ijudstvo sedaj ne bi borilo proti viet-namskim invazijskim silam in na strani istega ,,strašnega" Pola Pota in  ostalih kampučijskih voditeljev.
Odnos ali odnosi naše države do reševanja sporov med državami so verjetno znani. Lahko bi jih na krat-ko našteli po sledečem vrstnem redu:
I. Princip spoštovanja neodvis-nosti in suverenosti, teritorialne celovitosti, nedotakljivosti državnih mej.
2.  Princip neumešavanja katere-koli države v notranje zadeve druge države, še posebno v smeri rušenja obstoječega  družbenega in politič-nega reda.
3.   Princip  reševanja  sporov po mirni poti.
Spor med Kampučijo in Vietna-mom je nedvomno nevaren za mir v jugovzhodni Aziji in v svetu in se-veda za enotnost in solidarnost neuvrščenih držav.
Če pogledamo kronološko, so začela dogajanja v Kampučiji dobi-vati širši obseg približno okrog 2. januarja, ko se je razplamtela vojna na široko — na eni strani pa oboro-žene moči Vietnama in ,,Združene fronte za nacionalno rešitev" Kam-pučije, ki je bila formirana 2. de-cembra 1978.
Še 2. januarja je kampučijski predsednik Kije Sampan obtožil Vjetnam zaradi vdora velikega šte-vila enot pehote, tankov, artilerije in aviacije globoko na ozemlje Kampu-čije.
Kronološko in politično so tekli dogodki na mednarodni sceni tako nekako:
6. januarja so ZDA pozvale Viet-nam (ironija!), da naj umaknejo svoje enote iz Kampučije.
Sovjetska zveza je priznala ,,Združeno fronto za nacionalno rešitev Kampučije". Norodom Siha-nuk se pripravlja na nastop pred varnostnim svetom.
9.   januarja   Vietnam   in  SSSR priznata novo vlado, prav tako tudi Laos, Bolgarija (!) in DR Nemčija.
10.   januarja   se   boji   regularne vojske   spremenijo v gverilskj  boj, novo vlado pa priznajo Afganistan, Madžarska,   Kuba, Poljska, Mongo-lija in ČSSR.
11.  januarja je nova vlada progla-sila svojo državo ,,narodno republi-ko     Kampučijo".     Tudi    Etiopija prizna novi režim v Phnom Penhu.
15. januarja je SSSR izkoristila pravico do veta in ,,minirala" resolu-cijo neuvrščenih, ki je zahtevala umik ,,tujih sil" iz Kampučije.
NADALJEVANJE SLEDI
J.S.
Vendar se ne slepimo. To ne pomeni, da se ni treba boriti. Ta poskus ,,Velikega Osvalda" je le dokaz, da se mora k revoluciji pri-stopiti še kako resno, kar spet veleva pravo marksistično-revolucionarno analizo obstoječega položaja, treba je izbrati pravi trenutek in način za revolucijo in spremembo skrajno zajebanega stanja ne le v Braziliji, ampak v celi Latinski Ameriki in tretjemu svetu.
Spet smo tukaj na straneh Tribu-ne (najboljšega časopisa na svetu in bližji okolici) z novimi idejami, polni moči in delovnega elana. Kot je običajno, naj se zdaj ozremo na naše dosedanje delo in rečemo kakšno za naprej.
Kot ste že sami opazili v prejšnjih Tribunah, smo se sprehajali po svetu levo in desno, gor in dol in vam skušali na zanimiv način predstaviti dogajanja, ki jih je bilo (hvala za vprašanje) v obilici. Prav tako smo skušali to prikazati na poseben način, morda malo drugačen od obi-čajnega.
Morda ste se ob tem tudi pozaba-vali, ampak lahko nam verjamete, da to ni bil naš cilj v nobenem primeru. Za nekaj takega obstajajo vendar rubrike kot na primer Startova ru-brika Flash.
Naš cilj je bil (vseeno je, da smo to že zapisali v prvi številki Tribu-ne), da se bralci Tribune malo zami-slite ob tem, kar preberete in še več, skušali smo vam dogajanja, ki so včasih pri nas (v ostalih časopisih) predstavljena kot informacije, ko-mentarji in podobno, pokazati v novi luči. Namreč stvar je v tem, po domače povedano: današnji svet je zajeban — OK? Vedno se nekaj do-gaja, tukaj vojna, tam revolucija, tukaj ugrabitve, tam državni udar. Taka dogajanja lahko sprejmemo za informacijo — pa zmignemo z ra-meni in rečemo dobro, pa kaj? !
Lahko rečemo na primer — oh, spet en vojaški udar — nič novega, lahko jokamo nad milijoni mrtvih, bolnih in nepismenih po svetu in lahko rečemo — ubogi črnci, Indi-janci ali kaj podobnega. In lahko pošljemo v znak dobre volje petde-set dinarjev za solidarnost.
Vse to je prav lepo, ampak misli-mo, da je najvažnejše, da je treba razumeti, ZAKAJ je prišlo do tega? Kje so vzroki?
In kaj potem? No, potem se lahko postavimo na stran teh ,,ubogih črncev, Indijancev . . ." in se borimo. Danes se je mogoče boriti na tisoč načinov. Najosnov-nejše — boriti se je treba v okviru naše države.
Borite se lahko tako, da spozna-vate druge kulture, znanstvene do-sežke, borite se lahko s pisanjem, s peresom in papirjem, s pesmijo ali s puško. Vsak naj se odloči sam.
Ko smo prej govorili o ,,spreha-janju po svetu", ste verjetno opazili, da smo dajati v našem pisanju po-udarek, kolikor je bilo mogoče, aktualnim dogajanjem. Prav tako upamo, da ste opazili, da se je ve-čina naših sestavkov nanašala na ti. ,,tretji svet" — to pomeni — na Afri-ko, Latinsko Ameriko in Azijo.
Morda smo pri tem malo zane-marili ti. ,,razviti svet" — to pomeni — Ameriko, zahodno Evropo in Ja-ponsko.
To bomo skušali popraviti v drugem semestru. Zato potrebujemo še sodelavce, ki so pripravljeni pisati o tem področju. Samo pazite, kako boste pisali, da se vam ne bo zgodilo kot nam, ko smo pisali (če se spo-minjate) o SSSR in Brežnjevu v zvezi s podelitvijo zlate medalje ,,Karl Marx", da ne bi smeli tako pisati, ker bi to lahko pokvarilo odnose med Jugoslavijo in SSSR.
- Tl BOGA, SKORAJ Bl IZ-ZVALI TRETJO SVETOVNO VOJNO!
• No, pojdimo naprej!
V tem semestru bomo pisali kot doslej o ,,tretjem svetu", prinašali vam bomo svetovne zanimivosti, pisaii o delu KMO pri PUK, obve-ščali o delu in aktivnosti KMP, ki zbira tuje študente — in še ena no-vost. Če se naša rubrika že imenuje Rubrika za mednarodne odnose, potem bomopisali tudi o znanosti v mednarodnih odnosih. Nikar se takoj ne ustrašite, češ ,,že spet ta" teorija". Mislimo, da bi bilo potreb-no, da bi se tovariši s prirodoslovnih fakultet spoznali z nekaterimi raz-pravami iz teorije (in prakse) o med-' narodnih odnosih. Na primer — vprašanje odnosa razvitih in nerazvi-tih, internacionalizacije kapitala, multinaciona nih družb, subjektov družbene preobrazbe ,,tretjega sveta", transferja tehnologije, zna-nosti v mednarodnih odnosih itd., itd. Problemov je veliko in preveč, zato bomo skušali v vsaki številki krajše ali daljše obdelati en aspekt mednarodnih odnosov.
vtn/eft; ffuc
L
• Še ena zeto važna stvar.
Mogoče   zdaj   zadrtjikrat   berete ,,Divje svinje". Ne bi se radi spuščalH v to in odgovarjali, zakaj je tako,-ampak saj veste, kako je to včasih. Lovec se spremeni včasih v divjad.
DO  KONČNE  ZMAGE  -PREJ!
urednik za MO Jurcan Svetomir
NEKs ClRuOi stRani DAvlDA
[Tisto, kar me zares razjezi, je dejstvo, da je tako spoštovano biti desničar. ' ti veliki frajerji iz ,,Monday cluba" bodo verjetno slej ko prej pristopili k Hiacionalni f ronti, če bo le-ta nekega dne začela napredovati. Podobno kot se je zgodilo v Nemčiji. Ljudje so menjavali svoja prepričanja in zatrjevali: ,,Pravzaprav sem že od nekdaj desničar".
Joe Strummer (NME 15. VII. 1978)
WEA
^«ZLT™L1 L"L KJ 51                                                                                                            P°menskl znača*' * dinamika kn^e' V Pri***«" tekstu bom P°skusil    S pesnTtvu6 V danTjiToeziii ^RilS S^Tm^oTkakJS   kadenci   (?° vzoru  Majakovskega) s prozno teznjo, najti mora zakonito
Vv nfna 3)Ci  pT^Sat ^o'doP? ?-                        N   /                                            '                                                   ^SS L SKu" ^™1" '" ^^ "" "^^3 ^*"*1' "' " " "    ^ s^S oV^^pMj.  V ak?SaSZ^u Zaj?^   ob.iko (baiada) itd. Za/c se v J8et..cjR diska" otrU Jkdanjih kriterijev.
rjeo oV6nedar  P3 e°b4  CeSm'   "'      C   f.^~A^\          1^\    ^                                  ^t^Mi dve.a tezi§aema: med .oznostjo erotske in moznostjO   ^S^STSZ^S^ ™&?W^'t2S^io s.ovensko  ^»SSffi kTne ^oV^So
rtujno povezana z eno osebo oz.ro-          V      A-----f-Y             \           />~>J    (                                                politične  poezije. Med njima leži  (in se hkrati  nanju  nanaša)  pesnikova          "^ skorai pozabHenoT^JS^^l^^StJK&^^    moč gesla, opozarjam na strastno Blochovo apologijo Marksove enajste teze
Z^^T^^t        M       V     V              )        /L       J    V                             V              StkTkTer^^^^                                                            ^iLa*°a^^                                                                o   FeSerbachJi.-  nasp.oh  j.  njegov  komen^arTTezam po.n poetKnih
oovorec"" Nedvomno tisti  ki hoče            J   V    VV-     J       L^^A    V    ^            ^              Vsekakor e ta dramaturgija vredna pozornosti.                                               odvaja pesnika od stvarnosti. Naše avantgardno pesništvo ga je zreduciralo na    momentov. Zajc gleda na vsakdanjost skozi mrežo svetovno-zgodov.nskega
wp KTmpmvr ?T« ™X, -P^                 \\       \       UivH      T^T      \   \      ^^1      §                karikirana, je  posmeh  materinskemu   sex-appealU/  v rokah mladeniškega    Kka° kot     kdie ^                                                                          dvanajste zgodovinsko-filozofske teze: ,,V teku treh desetletij se ji (socialni
<tn    2ih n?nS'mLI                )\       \       \SP\\       \       \       \        1    f           \    n                  '^™8 je   nož'  S  katerim  *  hoče  ^^  °6  *>***'  * UpOr ^"    lahko pesniška ema sa^                                                                   demokraciji, op. MP) je posrečilo skoraj ugasiti ime Blanouija, čigar kovinski
?T^lnSa   n       T           y                      >                           I                )l(           1   H               sublimirani  incest. Zajc pristaja na dostikrat zelo konvencionalne simbole         LL!L   k? ^^                                                                              zvok je pretresel prejšnje stoletje. Ugajalo ji je, da se delavskemu razredu
"°   f. SJeiT !ZhaŽenhfe'Ja ? ° PT;                    ^" ^          ^          \                 Kj J \V_yV 5                (stvarnost)   in konvencionalne podobe, ki bi  navkljub svežini in jasnooti    odtPu°^J '   ložai   v družbeni   c JdukH i    Prav   z  tSa  razlo^a  so  nu7na    odreia  vloga  odrešenika  prihodnjih   rodov.  S tem je prerezala utripalko
skost, ki naj bi je b,la polna vsaka                                                                 ^   ^                         ^                izgubile  pomen,  če ne bi bila na vidiku veliko obsežnejša, transerotska    SslS ^obieaa  ooSeaa ^                                                          najboljše   moči.   Razred   je   v   tej   šoli   pozabil   tako   sovraštvo   kakor
poez.ja.   Obhkovno   m   .zrazno   ,e                                                                                                               problematika. Z drugimi besedami, Zajc vidi v erotiki le prehod v usodnejšo    "™™^   OHenSciiJ^na RMaS   iS V«t    ^n tK    požrtvovalnost".    (podčrtal   MP)   Instinkti   so   reprodukcijske   sheme.   V
opazno      pnbliževame      absolutn.                                                                                                                                  sferO/ vidi erotiko kot omejiteV/ odtujitev: ,,Vem da si v mojem iskanju      evoSnarno     aeneraclio      na     B ech'ta      PaL^a     itd      obnavHa    podružbljeni obliki (prikazani kot zgodovinski kompleks v smislu človeka
«      ^'i'1^                  '      PO9°JU"                                                                                                                                  stvari (skozi čvrsto kožo bokov se razkrivaš» v saniano var|)ivost stisnJene     nteektuaMzem v Dosebnem pomenj   Lt^'namreč   z &^ob toiefi^^osnove    »kot  sk«Pka  družbenih  odnosov")   predstavljajo  izvor   nove. proletarske
,e,o estetskost.      .                                                                                                                                             enote dveh (Potrjen sem in tu le s svojimi dotiki (vse kar ni v tem je kakor da     ^eHeio   otJSe   SST mC' nL!?i«T Pni^no   t   nl ZI    kulture. Z Zajčevo af irmacijo političnega pesnjenja se postavlja tudi pred
PesniSka govonca zbirke ,e pr^                                                                                                                                  ¦   nie) ogledujem se v zenici tvoje čutne slike)) In tako takrat vem" (Tvoja    ^an °ti na Jfsoki r?zlitt   nstruSSnte detedentn^^                              poezijo nova zahteva: dokazati mora, da se je nemogoče zatekati nazaj v
polna metafor, mzanje besed soglaša                                                                                                                 mlifcal. Za dano. pozitivno erotiko je slutnja manipulacije, kar jo do neke    L«E Zače na oblikaTe Kr^fn^ff pSSZSSTS    buržoazno kulturo. Tako ga sprejemam kot neposredno kritiko trditve jiše
z načeiom fonološke podobnosti.                                                                                                                                       mere razvrednoti. Namesto nje se dviguje uporniški program, upor v erotiki    ^" ^" svoiske  lastnosti    Dost°kJL  S zbiia T moč^ Darole   SsTa   E^o    Z'°bca. ki i« ™P^- »Proletarsta kultura je v praksi prav tako neobstojna
Zb.rka je skupek vtisov. ver.žen.h                                                                                                                                  kot njena aktualizacija, nekakšen pesniški sekspol.                                              n^S sem naše      Heweaho5i    BJnJesHed"-    Bmt is? Fmfheft Freihei^    kategorija kot marsovška kultura." Da, zanj je mogoče meščanska kultira
v    označevalno    pesniško   prakso:                                                                                                                                       Asteroidno   področie   med   dvema   težiščema  so  ,,Grafike",   ..Barve",    "aJ'eps«n sam naSel v Herweghovi »Bundeshed  . ,,Brot ist Freiheit, Freiheit         °»     '                     —                      .       .     '
stopnjevana  nevednost spesnjena v                                                                                                                                    Reliefi". Njihova vrednost je predvsem v občutljivem beleženju materiala, v    BIotj    P°dobno moč nosi v sebi tud. znano geslo ;z beograjskega     68:   večna kdo drug pa nezaupanja do proletar.ata ne deh z nj.m.
red.                                                         O PESNIŠKEM PRVENCU SREČA ZAJCA                                                            katerem pesnik opredeljuje svoj individualni svit. Prav ti deli knjige pa so    '^očak mercedesa n.je točak .stor.je!    Zajčeve pesm. v    Metalcih d.ska"         Srečo Zajc ,e pesn.k.
Kotdaavtorjunegrezasporočil-                                                                                                                                  preobloženi   s  komentarji  na   kulturne  teme,  so  dostikrat   interpretacije    "Porab ja,o     kolazni    postopek    z    readymade    mater.alom:     t.sočkrat         Na koncu pa se vseeno sprašujem, če je za ..Zapuščene v shkah" res
nost teksta! Ostaja sam z jezikom     Srečo Zajc. Slana usta. Izdala in založila Partizanska knjiga, oprema Branko    interpretacii   krčevite, s prepogosto uporabo rodilniških zvez: ,,Pena vode je    uporabljeno dejstvo dobiva pomen. Toda z druge strani so te pesmi še vedno     prostora v Zajčevi knjig. - čeprav spadajo kot dejstvo v kompozicijo. Gre le
pomembne so besede, označevalci,     Bratkovič, Ljubljana 1978, cena 120 dinarjev.                                                      čer ie kamen (lok razr^ieiitve ietočka drstenja) je prostor hlapenja in bežanja    Preveč desknptivne, hterarne, pohtični motiv je vnanji glede na reahzacijo.     za preveč razuzdano jezikovno obnašanje, značilno za naše avantgardneže. ki
njeno teloje le sredstvo eksperimen-         Slana usta so zasnovana kot knjiga, na kar opozarjaio Uvodne pripombe    (drzne sardele so puščice vetra) zablodele pod napeto kožo zelenja . . ."    .°vr^° Pe?niš!yo se mora podredit. poht.čni uporabi, vendar se ne sme     izkoriščajo predvsem površne pomenske senzacije, ne da bi upoštevali vse
tiranja,  <orej   ni   potrebno  vedeti,     zbiralca teh pesmi in je v njih prikazan značilni prozni siže (prikaz najdenega    <Otok).   Zaic   preveč   poudarja   vnanje   impulze   (Rilkeja,   na   primer);    J29"5'1' .Z9°'i[v •«"«racijah idej  To narekuje celo vrsto pesn.šk.h restrikc.j:     vidike besede: fonetične, semantične in sintaksne. Šele s polno uporabo
pomembnojeoznačiti.                          rokopisa). Knjiga torej in ne le zbirka. Kompozicija knjige s tem dobiva    rilkejevska zatohlost je kričeče neskladna z (v osnovi) veselim beleženjem    !z°g|banJe  stereotipnosti,   pnbl.zevanje  songu   (kanconi)  ah  skandirajoči     besede raste večslojna, večdimenzionalna in zanimiva poezija.
Teh nekaj stavkov pevca skupine The Clash sem citiral zato, ker mislim, da precej jasno prikazujejo srž pisanja o Bovvieu, ki ste ga pravkar začeli brati. V nekaj preteklih mesecih — kolikor se že ,,telovadi" z Bovviem — sem imel priložnost prebrati kar nekaj člankov o njem. (V Startu, Nedeljskem dnevniku, Praktični ženi, Mladini, Stopu). V nobenem od njih ni niti črke o tisti strani Davida Bovviea, o kateri bo govora v tem zapisu. Nasprotno, zaključki teh člankov so, da je David Bovvie preprosto — genij. Eden od razlogov za takšno pisanje je očitnoneinformiranost, zadrugi razlog pa ne-kako ne najdem pravega imena. Gre namreč za to, da se nekdo, ki skuša prikazati presek skozi dosedanjo ustvarjalnost Davida Bovvie ustavlja ob takšnih trivialnostih, kot je tista, da je David Bovvie leta 1971 trikrat spre-menil barvo las. Ko pa isti ,,novinar" pride do let 1975, 1976 in 1977 v njegovem zapisu ne najdemo niti besede o Bovvievih profašističnih izpadih. Sodelavec Radia Zagreb je na primer 1. XI. 1978 napadel recenzijo plošče ,,Stage", objavljeno v NME, samo zato, ker je novinarka zapisala, da je Bowie, takšen kakršen je, danes—nepotreben. Prepričan pa sem, da tudi on ve za tisto Bovvievo plat, o kateri bom pisal. Pa preidimo raje k zapisom o Sovvievih ,,nastopih" v javnosti. Prvi nosi datum 22. II. 1975. Opisuje raz-govor, v katerem se je kot ponavadi govorilo o ,,tem in onem". Ko je pogovor nanesel na najrazličnejše oblike manipulacij je D. B. kot primer vzel Hitlerjevo Nemčijo in hotel novinarjem NME dokazati, da je bil Hitler prav-zaprav ,,kontroliran" in da on ni tisti, ki ga moramo obtoževati zaradi stvari, ki so se zgodile tedaj. Potem je nadaljeval:
,,Hitler je bil grozen vojni strateg, najslabši na svetu, njegova celotna osebnost pa je bila dovršena. Kadar je bilo treba dvigati moralo, je bil ču-dovit. Prepričan sem, da je bil samo del vsega, kar se je zgodilo, da je bil izkoriščen ... Bil je nor in to so vedeli vsi. Njemu že ne bi pustili voditi države."
Novinar je potem Bovviea vprašal, če je bila tudi izgubljena vojna del kakšnega plana.
Bovvie je na to razdraženo odgovoril: ,,Ne, tega nisem rekel. Rekel sem samo, da ne verjamem, da je bil nekakšen diktatorski tip, vsemogočni vodja, za kakršnega ga imajo Ijudje."
Nekdo od prisotnih je po tem postavil takšno primerjavo: ,,Ti si glavni v svoji skupini. Hitler je bil glavni v svoji, ostali so bili le spremljava." Bovvie je bil sprva malce presenečen, ker je bil postavljen v isto kategorijo kot Hitler, potem pa je rekel: ,,Že, . . . v redu, jaz sem vodja, organizator, in kaj vem kaj §e vse, tisto, kar nastane na koncu, pa je delo vseh, vsi smo odgovorni. (Zakaj pa potem tvoje plošče izhajajo pod imenom David Bowie in ne pod imenom David Bovvie band? )
Toda vrnimo se raje k intervjuju. Eden od prisotnih je — v stilu tožilca z niirenberškega procesa — rekel: ,,Ti si odgovoren!"
,,Ni res", je takoj protestiral Bovvie. ,,Ko si enkrat zunaj in delaš aktivno, leži odgovornost na vseh. Vse skupaj je sicer podobno kot pri Hitlerju, končni proizvod pa je le produkt mnogih Ijudi. Le kam bi prišli, če . . . '
In potem so se pričeli vsi prisotni smejati, ker je razgovor potekal tako resno. Seveda, ,,genialni" Bovvie . . ., mene pa je celoten pogovor bolj spo-minjal na oddajo ,,Trst 78", ki je bila na sporedu v času, ko sem pisal ta članek. Morda se tudi vi spominjate razgovora z anonimnim tržaškim neofa-šistom, ki je prav tako arogantno in vsevedno pojasnjeval, da koncentracij-skih taborišč sploh ni bilo, da so si vse izmislili ,,tisti" komunisti in podob-no. Spomnimo se tudi še ne tako davnih poskusov ,,oživljanja", ,,rehabili-tacije", če hočete — Hitlerja. Pri tem mislim na vse tiste sumljive naslovne strani ,,Sternov", filma Joachima Festa ,,Hitler, neka kariera" in podobno. V času snemanja filma ,,Mož, ki je padel na Zemljo" je 23. VIII. 1975 potekal razgovor, v katerem je Bovvie zatrjeval, da je rock and roll mrtev, da ni več družbeno relevanten, da je podoben brezzobi starki. Novinar, ki se je z njim pogovarjal, ga je zato vprašal; kakšen bo po njegovem naslednji korak k izboljšanju položaja.
»Diktatura", je odgovoril Bovvie. ,,V ne tako daljni prihodnosti se bo pojavila politična oseba, ki bo (p)očistila ta del sveta (ZDA) tako, kot ga je nekoč rock and roll. Potrebna bo ekstremno desničarska f ronta, ki bo izpod svojih nog čistila vse, dokler ne bo čisto. Tedaj bo mogoče ustvariti novo obliko liberalizma. Najboljše kar se torej lahko zgodi, je prihod ekstremno desničarske vlade. Naredili bodo nekaj pozitivnega, vznemirili bodo Ijudi in ti bodo diktaturo ali sprejeli ali zavrnili."
Vse to nam skuša Bovvie pojasnjevati komaj dve leti po fašističnem vojnem udaru v Čilu. Kaj misliš, David, je bil v Čilu res potreben vojni udar samo zato, da bi se videlo, če bo Ijudstvo diktaturo sprejelo ali ne?
Leta 1976 je bil Bovvie na svetovni turneji, ki ga je 8. V. pripeljala v London. Teden dni pred tem je v Stockholmu izjavil, da je on nekakšna alternativa za britanskega premierarin da bi Angliji fašistični vodja koristil.
Po prihodu v London je na železniški postaji Victoria vse prisotne pozdra-vil z nacističnim pozdravom
Teden dni za tem je v NME izšla recenzija Bovvievega londonskega kon-certa. Ko govori o zaključku koncerta, novinar pravi, da se je Bovvie po odigranih dodatkih obrnil k občinstvu in združil znak miru z nacističnim pozdravom. Po pravici povedano ne vem, kakšen je ta ,,znak miru" (morda V kot Victory? ), toda kaj je takšna malenkost za ,,genija", kot je David Bowie!?
Bovvievi profašistični izpadi so seveda naleteli na simpatije nikogar dru-gega kot britanske ,,Nacionalne fronte". V publikaciji z imenom ,,British Patriott" z veseljem citirajo Bowievo izjavo, da je bil Hitler prva prava super-zvezda in da je tisto, kar je bil naredil — naredil dobro. Brez besed.
Leta 1977 Bovvie sicer ni toliko nastopal v javnosti, vendar je vseeno ostal aktiven. Aktivno je namreč ,,reševal" Iggija Popa. Tako je lggy po zelo uspelem ,,reševanju" pel o svoji viziji fašizma in hvaiežno delil nacistične pozdrave na svojih nastopih.
Novembra 1977 je Bovvie pokazal še eno lice. Pravzaprav nič novega. Tako kot so nacisti lagali, da niso zažgali Reichstaga, tako kot vojni zločinec VVagner v Braziliji laže, da je v koncentracijskih taboriščih popravljal strehe, tako kot so kasneje lagali ,,Siouxie and the Banshees", tako je lagal (in še iaže) tudi Bovvie. Na vprašanje, če so ga morda novinarji prikazali v napačni luči, ko so ga leta 1976 povezovali s fašizmom, je Bovvie odgovoril:
,,Oh Bog, da! Toda jaz rastem iz napak. Če v enem tednu ne naredim vsaj treh krepkih napak, nisem vreden ničesar.
Lažeš,Bowie! Tu ne gre za nekaj tednov, ampak za obdobje treh let.
Toda Bovvie laže naprej: ,,To je bila trenutna, neposredna reakcija ob ponovnem snidenju z Anglijo, ki je zelo dolgo nisem videl."
Zares? Spominjam se, da je bil prvi intervjo, v katerem si trdil, da ,,Kitler ni bil kriv" objavljen 22. II. 1975, tvoja angleška turneja pa se je pričela 8. V. 1976.
Bovvie nadaljuje: ,,Tisto, kar sem rekel na kontinentu (namreč, da je prihodnost Anglije v fašizmu), je temeljilo na predvidevanjih in ko sem prišel v Anglijo, sem mislil, da bo vse v redu."
Mislim, da je nepotrebno nadaljevati.
Na kratko bi rad omenil le še dva načina, s katerima je Bovvie skušal opravičevati svoje profašistične izpade.
Dejal je na primer: ,,da je v nevarnih situacijah". Tu bi (mu) rad omenil primer čilskega pesnika in pevca Victorja Jaraja, ki je v Jugoslaviji žal pre-malo poznan. Jaraju so fašisti (tisti, ki naj bi po Bovvievem mnenju omogo-čili novo obliko liberalizma) odsekali prste z obeh rok in ga potem, ko je vse to junaško prenesel, ubili z rafalom iz strojnice.
Spet drugič se je Bovvie opravičeval, če§ ,,da je vse skupaj le karikiral" . . . Preden končam, bi se rad dotaknil še ocene filma ,,Just a Gigolo" (v katerem Bovvie igra eno od glavnih viog in ki govori o nastajanju nacizma), ki je izšla v New Musical Expressu in za katero mislim, da ni pisana tendenciozno. Ocenjevalec — ki je film popolnoma raztrgal — je svojo kritiko končal z besedatii: ,,Desničarjem bo film všeč." Nizka farsa. (NME, 9. XII. 1978).
Sit sem že Davida Bovviea, njegovih filmskih vlog, njegovih mask, njegove-ga lažnega genija — in domačih snobov.
(Bovvieve plošče pa lahko po zaslugi Jugotona dobite v vsaki bolje zalo-ženi prodajalni plošč!)
BRANE VELIČKOVIČ
ANDREJ ROZMAN
všeč mi je
če je rdeča luč
in Ijudje čakajo
in jaz pridem do tja
in vidim da ni nikjer nobenega avtomobila
in grem čez cesto
nekateri Ijudje pa za mano.
2.
vsenaokrog je biu še kar visok zio da ne b  ludje zastojn
not hodil. ob zidu je blo grmovje in ke sem šou scat.
vtistem je poskakal čez zid dol zraven mene nekej ludi.
začel so govort o redarjih inpolcajihin mene sprašval
o vsem tem. zato sem dau tistmu, ki je delou največ paranoje,
svojo karto. prišli so redarji in nekej ludi jeušlo
nazaj čez zid, nekej jih je ušlo not. tist, kermu sem dau
karto, pa jo je pokazou in so ga spustil med publiko.
ostou sem šejest in kje da mam karto. povedou sem, komu sem
jo dau, in redarji so se najprej jezil, potem so pa še
mene spistil med publiko.
3.
sonce, kok mam tebe rad oče, kolk od tebe pričakujem ogenj, ko boš dobil prostor in skoz mojo glavo, bom stal vzrfvn:
4.
Pesem ki sva jo naredila Stepo in i
Če piješ mojo kokakolo jo pij vsaj iz svojga kozarca.
Če piješ mojo   kokakolo*iz jo pij vsaj s svojo slamco.
Če pa že piješ mojo kokako___
mojga kozarca in z mojo slamco potem jo pij vsaj s svojim gobcem.
PETER KOSMAČ
1.
Klistir v njenih ustih
me spomni
na čase
odkrivanja
lepote meditiranja
sediš na straniščni školjki
zunaj sneži
zvonec zazvoni
postavi te m zemljo
na hitro si obrišeš rit
in odhitišpogledat kdo je
2.
Trojanski konj trojanski krof
3.
O
mati Ijubljana šmarna gora so tvoji joški
4.
Logiko prepuščam
valterju
plus ena ni
ničla
karamazovi
parmezanovi
5.
Predjed orgazma predjama erazma
6.
Še vedno
in kar naprej
ga tišči
že vso marogasto
v tej meg/i in mrazu
premraženo
pokonci držečo
da ne drsa
po odrtih kristalih
letošnjega  prvega snega
vleče sosedo/ pes
v pesjak
svojo rit
ONČKA GOMIŠČK
Iz za
smo izvedelraa j radia, da je nV/in produktom     V Po njegovem kravo izpod G
No naspro je s ..krši tist
ov, ki so bliz ospod Tonče
študentsk obvestil p ST ,,ne talom na vrvic tkih lakoTJTin ž do te ,,informaci oval skupaj-j alcem Tri
imper 'tnoral bi mu b ča, da j ih
letalske vozovnice v smeri Ljubljana-Beograd za študente le 375 din, cena spalnika pa v najboljšem primeru 428 din.PovArnmše, da je novinar Tribune osem noči prespat na tleh v uredništvu listaTreograjskih študentov »Stu-lant". Taaisli na i« mn\
Toliko kot demanti Tribunine agencije,v prihodnje pa se RŠ lahko nadeja demontiranja.
TRIBUNA   -   ŠTUDENTSKI   ČA SOPIS
TRG OSVOBODITVE 1 /11, soba 86 Telefon: 21-280 61000 LJUBLJANA IZDAJA UK ZSMS LJUBLJANA UREDNIŠTVO: Franc Milošič (v. d. glavnega urednika), Igor Bavčar (v. d. odgovornega urednika), Franc Mi-lošič     (univerza),     Bojan    Korsika (teorija), Svetomir Jurcan (medna-rodni odnosijLlgor Žagar (kultura), ""udi PodgorAc, Staško Južnič (na-voslovje),  Bn^covič   Branko (gra-čno    obliko^r^e),    Nives   Vidrih ruško (prodaja), a)
SVET:      Rudi ček   (predsed-Vera _Šeško, Miran   Žilavec, iSrečo    Kirn,   Srečo r;  uradne   ure   so 10.  do   13.  ure. anki uredništva  so ob 1 7. uri, priprava .vnik, BEP; tisk:  Tiskar-vice,  Ljubljana; na-za dijake in štu-ostale 75 din. gotovini.   Ro-
kopisov ne vračamolin jjisem ured nistvu ne honoriramfc. Stevilka žiro računa: 50101 - 618 - 47303, z obveznim pripisoml za Tribuno. PMMHPmMlfHtil davka na pro-met po pristojnem sklepu št. 421 1/70 od 22. januarja 1973.