LJUBLJANSKI ČASNIK.

I petih 4* ]fl€itiya serpftnu.
48S1.
„Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta I gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold, 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti.
¥radni tlel.
Oznanilo.
Iz časopisnice gospoda Ignaca od Klein-mayer-a in gospoda FedoraBamberga sim zopet prejel milodare za pogorele prebivavce Ižke vasi in sicer:
a)	Od C. H......2 gld.
b)	Od rodovine, ki se noče imenovati za naj bolj revne nezavarovane po-gorelce......50 „
c)	Od gospoda tergovca Leopolda Fleischmanna 10 „
d)	Od A. K. z dvema rujuhama ...... 1 „ 45 kr.
e)	Od gospoda B... r. . 4 „ —
o Od A. P......3 „
Skupej 70 „
z dvema rujuhama. g) Tudi od gospoda ljubljanskega mestnjana, ki se noče imenovati, je prišlo neposredno k temu okrajnemu poglavarstvu za razdelitev med pogorele prebivavce Ižke vasi.......10 gld.
45
Teh
80 „ 45 kr.
ki so se podarili z dvema rujuhama se je 29. t. m. med revne pogorelce v Ižki vasi razdelilo, v kterih imenu se žlahtnim dobrotnikom okrajno poglavarstvo očitno gorko zahvali z željo, da bi tudi še zanaprej obilno milodarov se nabralo, kteri se bodo nemudoma v namenjeni kraj odrajtali.
Ljubljana 30. junija 1851.
C. k. okrajni poglavar Tomaž Glančnigg, s. r.
Danes bo XXXI. del, III. tečaja 1851 deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino izdal in razposlan.
V Ljubljani 1. julija 1851.
Od c. k. vredništva deželnega zakonika za krajnsko kronovino.
1. Julija 1851 je bil XXXI. del, III. tečaj deželniga zakonika in vladniga lista izdan in razposlan, ki zapopade:
Spisek od c. k. ministerstva za kupčijo, obertnije in javne stavbe 31. Decembra 1850 podeljenih izklenivnih pooblastnenj. — Bazpis ministerstva za kupčijo 25. Januarja 1851. Podaljšanje Jožef Neuknappoviga pooblastnje-nja. — Razpis kupčijskega ministerstva 8. Januarja 1851. Podaljšanje mnozih pooblastnje-nja. — Razpis kupčijskega ministerstva 25. Januarja 1851. Podaljšanje J. M. Guggen-bergerjevega pooblastnjenja — Spisek od ministerstva za kupčijstvo, obertnije in javne stavbe 23. Februarja 1851 podeljenih izkle nivnih pooblastnjenj. — Razpis kupčijskega ministerstva 25. Februarja 1851. Podaljšanje Juri Gleisclinerjevega pooblastnjenja in odstop tega Jožefu vitezu Hohenblumu, —
Razpis kupčijskega ministerstva 5. Marca 1851. Podaljšanje Alois Geyerjevega (poprej Dr. Hafnerjevega) pooblastnjenja. — Razpis ministerstva za kupčijo, obertnije in javne stavbe 6. Marca 1851. Podaljšanja Clavdi Cha-bert de Lheraultovega pooblastnjenja. — Ra-pis kupčijskega ministerstva 9. Marca 1851. Odstop dela Anton in Jožef Selkaviga pooblastnjenja Jakob Weinbergerju. — Razpis kupčijskega ministerstva 6. Marca 1851. Podaljšanje mnozih pooblastnjenj. — Razpis kupčijskega ministerstva 20. Marca 1851. Podaljšanje Žiga Hoffmannovega pooblastnjenja. — Razpis kupčijskega ministerstva 20. Marca 1851. Podaljšanje" Giovanni Battista De-scalzioviga pooblastnjenja. — Razglas c. k. kr. deželniga poglavarstva ,7. Junija 1851. Razprostrenje določbe zastran sprotnih pisem zoper jemanje erarialnih učeneov iz vojaških akademij pred doveršenim celim učnim tečajem na vse ostale štiftne učence teh akademij.
Hevratlnf tlel.
Avstrije prihodnjost.
(Dalje.)
XI.
V poprejnim sostavku smo skazali, de daritev prostosti in veljava vstavne vlade brez resnične edinosti praviga živi g a pomena nima, de namreč ali le v besedi ostane, ali pa, če bi se skusila v djanju rabiti razpadi! deržave ravno nasproti vodi, de je tedaj pri nas za zdaj foederalizm nemogoča reč, temuč v naših časih centralizacija silna potreba in za avstrijansko cesarstvo v zdajnih okolšnjah le v njej rešna pot najti, če se v resnici ne le po klimbi hoče stvariti mogočna in srečna Avstrija. Znano je, de so se zvunajni in notrajni nasprotniki vlade tri leta sem, če kake pre-napeteže pervili meseov leta 1848 izjamemo, ne toliko pritožili zavolj premajhine mere podeljene prostosti, temuč de so se nar hujši napadi tačas glasili kadar je vlada kako napravo vpeljati hotla, katera bi k edinosti pripomogla. V takih napravah je vlada veči zoperstavke najdla v sebični narodoljubnosti kakor v prenapetim demokratizmu. Pravimo veči zoperstavke zato, ker iz narodoljubnosti izvirajoči še zdaj vladi branijo popolno vpeljavo vstavo 4. sušca 1849, ko je število mož, kateri so od vlade le obširnejši mero politiške prostosti terjali skoro popolnama zginilo. Ni se čuditi, da je taka. Demokralizin, nezmerno hrepenenje prostosti ali po pravim razujz-danosti je že sploh v celi Evropi vero zgubil; njega nar iskrenejši prijatli so odpadli, vidijoč kam v resnici od demokratov oslepljeno ljudstvo zabrede.
Lažnjivi preroki so ljudem od svojih namenov zlate gore in raj na zemlji obetali, so dobro jedli in pili in od ptuje revšine obogateli, v pervi nevarnosti vunder urno urno odrinili, zapustivši svoje naslednike v hudi nadlogi. Sedajni demokratizm ni v stan nam
nakazati le eniga velikiga v resnici izverste-niga moža. Od tod tedaj vladam se zaderž-kov bati ni, saj v avstrijanski deržavi ne. Bolj važne zaderžke stavi vladi v nar boljših namenih narodoljubnosti. Nekateri deli cesarstva so se najdli v preteklih časih na imenitni stopnji, omike in slave postavim češko, ogersko, lombardo - beneško kraljestvo. Vsaki v zgodovini vajeni ve kaka je bila Praga, kako so slovele Benetke pred štirsto letmi mem Dunaja tistih časov. Ni se čuditi, da se v spominu kterikrat taka misel zbudi. Timu v pomoč pride ljubezin do lastniga dragiga naroda, katerega grajati ali zaničevati nobeden ni v stanu, katerimu v sercu živi iskreni, občut-Jej in spomin sladkih domorodnih glasov, katere je pervič iz ust ljube matere prejel, v katerih je svojiga stvarnika pervič častil, v katerih so dedji govorili in sloveli. Ne zastonj sežejo tako globoko v serce vsakiga ob-čutniga človeka korenine narodoljubnosti, iz nje izvirajo imenitne žlahtne lastnosti, jih iz serca izpuliti tudi nobena človeška moč ni vstanu. — Poznamo le eno napravo, le eni javni red, katerimu se mora pa še tako goreča na-rodoljubnost rada iz polniga serca vmakniti, katerimu mora svoje nar drajši občutke v dar prinašati, ta naprava je — deržava. — Naj bojo zgodovinski spomini nekaterih kronovin še tako imenitni in živi v sercu vnukov, kar je bilo je bilo — mertvih iz grobov na dan poklicati nobenimu ni mogoče, tudi dtržavam je določena doba cvetja rasti in raspada. Naj bo ljubezin materniga jezika in drage domovine še tako goreča, vunder vojake nikoli ne sme tako slepiti, da bi vikši politiški namen avstrijanskiga cesarstva iz oči zgubili. Obširnejši bomo od te reči govorili, kadar bomo zaderžke pretresli, kateri se vpeljavi vstave 4. sušca 1849 na pot stavijo, zdaj bi omenili le sledeče besede. Kdor je do glo-bočine serca prepričan de brez edinosti za avstrijansko samovladnijo ne samo ne moči in sreče temuč clo politiškiga življenja ni, jo bo kakor temeljno misel in potrebno podlago vsake vstave spoznal, se tudi ne bo branil serčno izreči, de zdaj je, obstoji in velja. Kdor pa za obvaritev edinosti sredke in naprave nasvetuje, katerih vpeljava edino cesarstvo dvomljivo ali clo nemogoče stori, ravno z tem kaže, de mu edinosti mar ni, naj besede tudi kaj drugiga izrečejo. Kdor v resnici hoče konc ali namembo, se potrebnih sredkov branil ne bo, sicer pameten mož ni, ali lesehlini.
Se bolj bomo v resnici tukaj rečeniga po-terjeni če pomislimo, de so vselej odkriti zvu-najnih in notrajnih sovražniki cesarstva kaki narodni stranki v pomoč stali, če je hotla vezalo katero ude Avstrije veže, pretergati ali oslabeti. Zakaj je Madjarska ločitev že v pervih časih, ko še ni bilo punta in očitniga odpada tako živo podporo najdla pri narodih katere so Madjaram dosihmal če ne sovražni vunder gotovo ne prijazni bili, namreč pri laškimu in nemškimu narodu. Kaj je vezalo Sardinsko vlado v letu 1849 z Košutovo pun-tarijo, zakaj je nemški narodni zbor v letu
1848 prijazno poslušal poslance, katere je določeno ogersko ministerstvo že v spomladi v Frankobrod poslalo? Zakaj se je evropej-ski demokratizm tako rad pridružil ogerskim plemenitažem, katerim je ljudstvo poprej zmi-rej le bilo misera plebs contribuens? Zakaj so 1849 puntarske derliali cele Evrope in politiški beguni vsili dežel na ogersko priderli? Lahi., Francozi, Nemci, Poljaki? Zakaj jim je bilo toliko mar ogerske samostojnosti ali bolj po pravim madjarskiga odpada?— Zato, ker te stranke dobro vejo, de niso v stanu Avstrije hujši raniti, kakor če edinost njenih udov žalijo. Danes naj kateri slavjanskih narodov svoje nagnjenje izreče ne od Avstrije odpasti, temuč le v manj osko zvezo stopiti kakor je po vstavi 4. sušca 1849 nakazano, — berž ga bodo znani nasprotniki avstrijanskiga sesarstva hvalili. Zakaj ljubi in povzdiguje prekucivna stranka Poljake, zakaj zaničuje in černi neprenehama Rusine, Slovake,
Hervate, Slavonce in Slovence? So vunder pervi in drugi ene Slavjanske kervi. — Zato ker so se oni vitezno dvignuli za edinost cesarstva, in se je še zdaj zvesto derže, akoravno jih mnogo zapeljivci v razni obleki vabijo. Ni varno v naših časih dvigniti zastavo odkritiga odpada, vlada je mogočna in čuje. Namest nje se pa dviguje bandero tako ime-novaniga foederalizma ali po zgodovini zagotovljene samostalnosti nekaterih kronovin. Taka naprava bi pa v naših časih le serditim nasprotnikam vlade in deržave orožje v roke podala, ločivnim namenam zadostiti. Še enkrat ponovimo, kar znani in razodeti sovražniki avstrijanske sainovladije nasvetujejo in pod-perajo, nji ne more v prid in srečo biti, že samo zato — ker oni kaj taciga vošijo. Prijatel mojiga sovražnika ne more moj prijatel biti.
De vstava sama zase, če ni djana na neod-
rekljivo potrebno podlago edinosti, deržavi ne javniga reda ne stanovitne sreče zagotoviti zainore, nam naj vpričo stoji vstavno pismo avstrijanskiga cesarstva naznanjeno 25. dan m al iga travna 1848. V vvodu se bere, de morajo deželne naprave napredkam omikanja in zmodrenja ljudstev primerjene biti, de avstrijanski narodi na poti razbistrenja niso zad ostali, tedaj jim je bila po patentu 15. sušca vstava ali konstitucija obljubljena. — Iz tega namena je bilo po nasvetovanji ministrov in po skerbniin prevdarjenji vsiga tega sklenjeno to vstavno pismo vsim v njem zaznamovanim deželam dodeliti, ktero se tudi vsim ljudstvam cesarstva v zedinjeno varstvo da, de se tako zaveza zaupanja med Cesarjem in ljudstvam in pa tudi med vsimi že več sto let zedinje-nimi deželami cesarstva k njih pridu še terd-nejši sklene. Loči tedaj ta vstavno pismo v njim zaznamovanje dežele od drugih ljudstev cesarstva, katerim ono za vstavo dano ni, ki bi ga pa vunder v zedinjeno varstvo prevzeli.
Med vesolnimi postavami pravi sicer 1. Vse dežele avstrijanskiga cesarstva skupej store nerazdeljivo vstavno samovladstvo (con-stitutionelle Monarchie). §>. 2. rašteje dežele cesarstva, za katere naj bi veljalo to vstavno pismo. Pogrešimo pa v tej versti vse dežele poddjane sočasni ogerski kroni, namreč, ogersko, erdeljsko ali sedmograško, hervaško, slavonsko z granico, pogrešimo lombardo-be-neško kraljestvo. Prašalo se je že tačas: kaj se bo zgodilo z tirni deželam? po 1. so deli cesarstva, brez vstave gotovo ne bodo ostali, ta jim ni namenjena — tedaj druga. Da ni bilo odgovora na tako prašanje. Znano je sicer, de je bilo vladi v tačasnih okoljšnjah skore clo nemogoče drugač ravnati. — Ogersko se je ločilo z posebnim ministerstvam z posebno vstavo, lombardo-beneško kraljestvo
je odpadlo po silnim puntu, da so ostale le kake terdnjave v cesarski oblasti, — v Iaki-mu stanu reči se ni dalo lahko govoriti od ustavniga pisma, ki bi bil obsegel vse dežele cesarstva. Vlada je bila tačas sama nagnjena foederalizmu, ker je namenila vsim deželam samovladstva nar manj trojno vstavo, pri tem pa Avstrijo nerazdeljivo izrekla. Kako bi pa mogoče bilo v takih razmerah potrebno edinost med tako razklanimi deli deržave ohraniti — tačas ni bilo časa pomišljovati in tudi ne varno pogosto prašati. Imelo je to vstavno pismo 25. maliga travna 1848 čudni konc. V kronovinah, katerim je bilo dano, je bilo sprejeto z veseljem in hvalo do miliga Ferdinanda darivca vstavne vlade, povsod so se obhajale pri razglasu primerjene slovesnosti. Na Dunaju pa so se znajdli skupaj o tistim času poslanci demokratizma ali bolj po pravim pervaki prekucije iz vsih evropejskih deržav posebno iz nemškiga. Tini ljudem je bila ta široko prosta vstava še pre voska in nevarna za svobodo ljudstva, ovohali so v vsakim paragrafa reakcijo to je napravo reči na stari stan. Podkopavali so tedaj neprenehama zaupnost Dunajskih mestnijanov in so našuntali posebno mlade ljudi si z silo kaj noviga pridobiti.
Silna vstaja je imela tačas v nemškem clo nedolžno ime Errungenschalt. Dne 15. velki-ga travna je dunajsko akademiško kardelo z narodno stražo od ministerstva terjalo, da bi se vstavno pismo 25. maliga travna v nar važnejših oddelkih prenaredilo. Ta prošnja (?) je bila podperta z silo več tavžent pušk tedaj ne varno jo ovreči. Po tem pa vstavno pismo ni bilo le prenarejeno temuč popolnama zbrisano, in obljubljen vstavodavni deržavni zbor za osnovo bolj primerjene konstitucije. Vzroki tega kakor vsakiga silniga punta so bili hudobni in overžljivi, pogubo tistiga vstav-niga pisma sploh domoljubni Avstrijanci niso obžalovali, ker je ono obseglo komaj polovico poprejne deržave, ker bi po njim ogersko kraljestvo ne bilo se najdlo v Avstriji temuč le zraven Avstrije. V treh tednih je tedaj vstava ne dana na podlagi edinosti razpadla in živi le v zgodovinskim spominu v pričo resnice, dp je ni obstoječe vladbine vstave če ni dana za vse terdno sklenjene kronovine ce-liga cesarstva. Tudi deržavni zbor je po nemogoči poti vpeljavo svojih namenov iskal.
Poklican je bil v Dunaj na podlagi prigodb 15. velkiga travna. Pogrešili smo v tem zboru poslance vsih dežel, ki so bile nekdaj zedi-njene pod ogersko krono, kakor tudi poslance lombardo-beneškiga kraljestva. So bili tedaj poslanci komaj polovice cesarstva v stan osnovati vladbino vstavo veljavno za celo avstrijansko deržavo. Menimo de ne, Vse tukaj imenovane in v pervim deržavnim zboru ne namestovane dežele, bi se bile v svoji pravici glasile takole. Radovoljno prevzamemo mi svesti podložniki cesarske krone vladbino vstavo iz rok našiga občniga vladarja svitliga cesarja, ki nam je velikoserčno konstitucijo obljubil , prijeti jo pa nemoremo od zbora naših soderžavljanov, v kateriga seje mi nismo poslali naših poslancov. Znano je ravnanje deržavniga zbora na Dunaju, znani konc svojiga djanja v Kromerižu. Od tega zbora osnovana vstava je ostala le gola beseda, in ni moglo drugač biti, ker mu je manjkala že pri rodil-vi neodrekljivo potrebna podlaga edinosti cesarstva. Na nji pa je dana deržavna vladbi-na vstava 4. sušca 1849, tjer ona zapopade ona obseže celo cesarstvo, našteje vse kronovine in izreče v §.2., de one store svobodno, nerazvezljivo vstavno dedno samovladnijo.
Res je, vsi 123 §. §. v djanju še niso vpeljani, vunder zaderžki vpeljave ne ležijo v naj temuč zvunaj nje. Kakor vsaka človeška naprava je ona mnogo nasprotnikov najdla,
od prenaredb se sama v §. 123 glasi. Naj pridejo prenaredbe kakorkoljšne, zidana je na podlagi edinosti, in zato smo jo pozdravili in jo častimo kakor oživljenje prerojene Avstrije, in menimo de bo veljal §.12.: Cesar se krona kakor avstrijanski cesar.
(Dalje sledi'.}
Svet za napravo ljudskih šol po Krajnskim.
Sploh je znano, de ima naša ljuba krajnska domovina rnalo ljudskih šol v primeri števila za šolo perpravnih otrok, in v primeri z drugimi kronovinami. Marsiktera fara še nima šole, če ravno moramo spoznati, da visoko-častitljivi duhovni po dečeli so mnogo po nedeljskih, prazniških in lastnih šolah otroke brati, pisati ali še rajtati učili, in še uče, brez de bi bili to dalej naznanili, v lepim spominu, de so kaj dobriga za človeštvo storili, kar bo sad rodilo.
Moramo reči, de kar podučenje zadene, šola svoj dober sad prinese; pa bi ga tudi prinesla, kar izrejo zadene, ako bi je zanemarjena domača izreja ne zavirala. Po vsi pravici si je cerkev šolo, kakor nje mati, perlastila, de bi nad njo čula po Jezusovim zreku: Pustite majhne k meni priti, in niker jim ne branite, ker tacih je nebeško kraljestvo. Po pravici ima vlada za eno svojih nar imenitniših dolžnost ljudske šole napraviti, de bi ljudsko omiko oskerbela in povzdignila, v kterih šolah bi s keršanskim naukam nepremakljivo zvestobo v mlade serca podložnikov zasadila, z drugim podučenjem pa jih ne le hudiga razujzdanja obvarovala, ampak tudi pridne podložne za vsaki slan naredila. Ta namen je žlahtin, po-trebin, pa tudi težak za cerkev in vlado, po kterim ste dozdaj po moči hrepenele, in kteriga hočete zdaj z novo močjo, s povikšano serčnostjo, z iztrebljenjem vsih nasprotnih za-deržkov, z oživljenjem vsih manjših reči, s porabljenjem vsih pripravljenih in s poiskanjem novih perpomočkov to reč doseči. Res namen vse hvale in naše serčne zahvale vredin!
Po mestih in tergih, po deželi so že šole, pa tudi veči vasi imajo farne šole, v kterih so bistre glave se nar pervič začele odpirati, in ktere po večih šolah izurjene so cerkveni ali deržavni služabniki poslali; vender pa še tu in tam manjka kake vsakdanje šole za potrebo vsakdanjih srenjskih oprav: in ravno tako šole bi zdaj radi napravili, in sicer s srenjskimi potroški.
Ako pa preudarimo sedanje dnarne okolišine nekterih krajev sosebno stranskih, kjer studenci prihodkov po malim teko, in de morajo
mnogo potrebe le z denarjem opravljene biti, kterih potreb je od dne do dne več; zraven Jih so tudi mnoge deržavne potrebe za nje novo zidanje, tako bi bilo obupati, de bi se mogle pri gorečnosti duhovskih in deželskih oblastnikov ljudske šole vpeljati ko bi ne imela vsaka dobra reč svojih prijatlov, in nje izpeljava v božji previdnosti spodbodljive podporne. Pisatelj tega je sam per sebi večkrat premišljeval, kako bi se to, kar se nemogoče zdi, mogoče storilo, kako bi se šole napravile, tolikanj zaželene? Zdi se mu, de je tako iz-peljavno pot najdel, de ne bi ne deržave kaj obležalo, ne tudi revniga kmeta preveč tišalo, vender pa dobroto podučenja naklonilo, in otroke z blažnim občutenjem navdalo!
V začetku pretečeniga stoletja je živel v Reims-u na Francoskim korar, po imenu Janez de la Salle, kteri je svoje življenje h timu namenil otroke brez plačila učiti, kar je tudi izpeljal. Perdružili so se mu nekteri njim enih misel in želja, eniga namena in sklepa so se bolj od sveta odtegnili, otroke keršanskiga nauka in drugih potrebnih reči učili, in uče-
nike za šole urili. S temi se je posvetval, in napravil za njili življenje vodbe, po kterih so se zavezali živeti in tri navadne evangelj-ske svete uboštva, čistosti in pokoršine der-žati. V leti 1725 so sv. Oče papež v Rimu ta red šolskih bratov poterdili. Od tistiga časa so se oni po vsim Francoskim razširili, dokler jih ni nesrečni Francoski punt 1790 na vse kraje razkropil. Cesar Napoleon je spoznal njih pridno delo, in jih leta 1801 nazaj na Francosko poklical, od koder so se na Sar-dinsko, Rimsko, Švajcarsko in clo na Nemško razširili. Nobeden tih bratov ni duhovin, nosijo slabo oblačilo, njih jed je pičla in kme-tiška, svoje potrebe sami oskerba, in uče otroke zavoljo Jezusa, ljubesni in usmiljenja do otrok, ne zavolje časniga plačila: žive sami za-se tiho, in opravijo sami svoje opravke. Koliko bi vse to pri enim šolskim učeniku zneslo? Menim, de je veliko. Koliko cena ima taksin učenik? Kakšno moč ima njegov zgled pri majhnih in njih starših? Ali ni božja previdnost revnim ljudem s tem redam pomoči ponudila??
Vsakimu zdaj luč posveti, de pričujoči predlog ima ta namen, keršanske, šolske brate kakor učitelje po naših farnih šolah nasvet-vati, in kar je moč perporočiti, de bi cerkev in deržava svoj dvojin namen, vse duhovne moči mladine izbuditi in uterditi s tako majhnimi potroški, de ne bodo ne za deržava, ne za srenjo težavni, izpeljala. Po tim bi tudi učiteljev za šole ne manjkalo, kakor zdaj, ker nekteri učitelji še šolo zapuste, in drugih prihodkov živeža poišejo, penzionov vdovam in siroticam bi ne bilo treba dajati in marsiktera sitnost bi cesarskim služabaikam zadosti obloženim s pisanjem odletela.
Pa bo kdo rekel: Tega reda še v Avstrii ni. Odg. Saj ga drugod pred vpeljanjem tudi ni bilo; naj se toraj vpelje, ker je h pridu in silno potrebin, in deržavne pravice take duhovne rede dopuste.
Pa se bo reklo, de vpeljanje keršanskih, šolskih bratov bi tudi nekaj stroškov nagnalo? Odgovor: to je res; ali ta red živi od rado-voljnih, ne persiljenih daril, ki jih zavoljo Boga dajo ljudje, kterih serca Bog gine, de se njegovo sv. delo doverši. Kako veliko dnarjev so ti bratje na Francoskim nabrali,in ž njim si samostane in šole zidali, ktere so jim le dobrodelne roke delile.
Pisatelja ni vodil zavid do ljudskih učeni-kov, ne posebno cenjenje samostanov, ne ne-zaupnost v voljo in moč vikših, ne nevednost terdih okolišin nekterih krajev, ampak živa želja vsim dobro pomoč nasvetvati, kako bi k zaželenimu namenu prišli; ne glejte toraj na
slabo osebo svetvavca, ampak na reč, ktera se svetuje; preglejte jo, in ako se vam dobra zdi, sprejmite jo, in z močnim sercam jo izpeljite, kakor pravi sv. Pavi: Vse poskusite, kar je dobriga, ohranite.	L. D.
(Danica.)
Austrijansko cesarstvo. Krajnska.
Kmetijska podružnica v Kamniku je 24. dan p. m. ob devetih dopoldne svoj zbor imela. Med drugim seje sklenilo, brihtniga mladiga kovača na stroške podružnice v podkovijsko učilnico kmetijske družbe v Ljubljano poslati, ki bo potlej v Kamniku prebival.
Koroško.
Kakor postava zaukaže imajo domovnice pisane biti u ednem deželnih jezikov, to je: pri nas na Koroškem u nemškem ali u slovenskem jeziku. Naš prečastiti deželni poglavar, kteremu tudi Slovenci in slovenski jezik pri sercu
ležijo, je zapovedal, domovnice na ednej strani po nemško, in na drugej po slovensko tiskati, se ve da za to, da bi Nemci nemške, Slovenci slovenske rubrike izpolnovali. — Dobili smo že marsiktero domovnico u roko, marsi-ktero iz terdo slovenskih krajev, pa nemške rubrike so bile napolnjene s pisarijo, da se Bogu usmili,*) slovenske rubrike, pripravle-ne za Slovence, ki jih saj zastopijo, so stale prazne! Tako ni dolgo, kar smo u rokah imeli domovnico iz Obirskega (Ebriach), kjer tiste, ki nemško zastopijo, lehko na perslih edne roke sosteješ, — in glej! vse po nemško! Žalostno, da Slovenci sami svoj jezik lako zantečujejo in zasramujejo! Slovenci! Kdaj bote spoznali, kar je k vašej cesti in sreči! —
(Bčela.)
Stajarska.
15. junija je bila v Gradcu druga slavenska beseda. Pele so se ilirske, slovenske, polske in češke pesmi izverstno od konca do kraja. Skoro vse so se morale ponavljavati, nektere po dvakrat. Mladi pevci so se kaj vredno obnašali.
Horvaška.
V	Teržaškim časopisu se piše iz Zagreba, da so prišli ne davnej iz Dolenskiga nekteri kmetje, bana za polajšanje svoje revšine prosit; ker ban nima s Krajnsko deželo opraviti, so bili v Ljubljano na deželno poglavarstvo napoteni.
Avstrijanska.
U terezianskem seminišču na Dunaju se najde več slovenskih dijakov iz Krajnskega, zvestih sinov matere^Slave. Kakor se sliši, bodo visokemu ministerstvu uka u kratkem prošnjo vložili, da bi jim zraven nemških, tali— janskih, francozkih in drugih profesorjev tudi učenika slovenskega jezika in slovstva postavilo. Ni dvomiti, da bo gosp. minister, kije se že tolikokrat pravega prijatelja Slavjanov pokazal, njihove pravične prošnje uslišal.
*	Kmalo pride na versto posvetovanje za napravo tacih denarnic, ki bojo kmetovavcam na njih zemljiša posojila dajale.
*	Velika marljivost, ktera se v vsih mini-sterskih pisarnicah vidi, je znamnje, da se važne prenaredbe pripravljajo in občinstvo je napeto, zvediti, kaj da se bode zgodilo.
*	Cesarjevo popotovanje v Galicio je odloženo za negotov čas.
Česka.
V	Krzinu na Češkem je spet mnogo oseb kolera napadla.
*	Profesor Purkyne je odboru praškega mu-zeuma predlog storil, vsako leto 100 gold. v srebru za naravozgodovinske dela podariti, ako je poslednji pri volji 200 gold. v ravno ti namen podeliti. Predlog se je enoglasno sprejel.
Praški muzeum je kupil rokopis iz druge polovice štirnajstega stoletja „Liber Conlirma-tionuin" za 200 gold.
Moravska.
Na Marskim razsaja spet goveja kuga in kervava griža.
Lombardo-beneško kraljestvo.
V	Milani je pred neklerimi dnemi nek gimna-zialni profesor za izrejnice malih otrok 200,000 lir zapustil.
*	Iz Milane se piše 26. junija: Sinoč se
*) Ravno tako se godi na Krajnskem. O bin-kuštih zapazimo neko domovnico, narejeno blizo Krajna vse lepo komaj razumljivo po nemško, per-va slovenska plat pa je bila prazna. Zvedilismo, da župan, ki jo je po svojim pisaču ukazal narediti, še besedice nemškega razume ne, in vendar je spodej svoj križček pristavil. Ali ni to smešno?
Vrd. Časn.
je strašni umor pripetil. Dr. Ciceri je bil od kervavega sodništva na 10 let v teško ječo obsojen, ker je Mazzinitove delnice prodajal. Njegov predstojnik, deželni zdravnik dr. Van-doni ga je izdal, potem ko je tri dni mislil, kaj da če storiti. Njegova vest mu ni pripustila molčati. Ko je bil Ciceri obsojen, je vse od Vandonia govorilo, vse ga je grajalo. Sliši se, da je več pisem prejel, v kterih se mu žuga. Zvečer ni nikdar sam iz hiše šel. Čez dan je mislil, da ni njegovo življenje v nevarnosti. Ko gre včeraj ob pol petih popoldne, kakor po navadi domu, se mu nekdo približa nekoliko korakov pred domom in ga umori. Kdo da je bil morivec,seše ne ve.
Tuj e dežele. Černagora.
17. junija so Černogorci spet Spicanote in sicer neko katolško vas zagrabili; pa prebivavci le vasi so bili že pripravljeni in so jih z orožjem sprejeli in nazaj zapodili. Ko so se nazaj pomaknuli, jih zagrabijo Spicanoti in enega Černogorca ubijejo.
Francoska.
Predsednik republike vedno hodi k vojaškim vajam. 24. junija so ga merzlo sprejeli.
General Changarnier si je velik upliv v narodnem zboru pridobil. Ko le sliši ime predsednika, postane zloben.
Portugalsko.
19. junija se je na Portugalskem nova volilna postava razglazila, kije skoraj ravno taka kakor stara.
Laška.
Angličani so namenili ogenj v Vezuvu pogasiti s tem da bodo vodotoč v njegovo votlino napeljali. Stroški čez 2 miljona tolarjev ne bodo znesli, pri tem bo pa neizrečen dobiček ako se to spelje.
ltusovska.
Ogenj v Arhangelu je velik del mesta pokončal in sicer naj lepšega in naj bogatejšega. Tergovci zunajnih deržav so mnogo škode prestali.
*	Car Nikolaj je 13. junija popoldne v Pe-trograd prispel.
*	Novice iz Trapezunta naznanijo iz bojišča pod Kavkazom, da sta Mehemed Emini effendi in Naib Šamil, vodja Abedšekov z drugimi zahodno kavkaškimi rodovi z 20,000 možmi Ruse pri Černeru napadla, vojake v terdnjavi zmagala in generala Serebriakofa primorala se s svojimi vojaki v Čemer zapreti. Potem se naznani, da sočerkesina černo morje proti okopu Cuba vojaško pomoč poslali, in da ruski vojaki do zdaj niso zamogli tega kraja vzeti.
Poljsko.
Kuryer Warszawski naznani, da je knez Paskievič 24. junija zvečer iz Berolina v Varšavo prišel; toraj se ni v Weimar podal, kakor so nekteri nemški časopisi naznanili.
Afrika.
Kraj in razvaline mesta Memlis so najdene. Gospod Mariette je ukazal kopati in najdel je spominke gerških in egiptovskih stavb, med drugimi Serapeum, o kterem Strabo govori.
Ljubljanski novicar.
Iz Ljubljane. O poslednjim zboru županij-skiga odbora je bil g. Ambrož, namestnik mest-niga župana, enoglasno za perviga mestniga svetovavca izvoljen, čeravno se ni za to službo oglasil.
*	„Wiener Kirchenzeitung" našteje celo versto nemških misijonarjev iz Krajnskega.!!
Kdor želi v vradnim ali pa W Y	A	«1»	J	novi postav, za plačat,; kdor sam
v oznanilnim listu karkoli si H / __ _ _ |	^	ne utegne v slovensko« jez.ku
bode naznaniti , plača za vsako W /	tfl M M H	i 1 £1 I	I ^^ sostav.ti, zna nam tud, sosU-
V ■ 2111111 11X1. ti 10 rTf"
W 1 MUHI II®ti Mt tliFi
k 53. listu Ljiililjaiiiki^a časnika, ipetik 4. Hal. serpana 1851.
št.3158. Oznanilo. C«»0 3
Po sklepu odbora ljubljanske srenje bojo v Ljubljani od 1. maliga serpana (julija) se pričeli živinski somnji dvakrat na teden, to je vsako sredo in vsako saboto. Kraj za te som-nje je odločen na spodnili poljanah pred slad-kornico, kakor po navadi.
Živinorejci so povabljeni, de bi pogosto te somnje z živino obiskavali.
Mestna gosposka vLjubljani 21. junija 1851.
št. 5605/1092. Kazpis konkurza c«iO c i
V krajnski kronovini je spraznjena stopnja tajnika okrajnega poglavarstva z letno plačo 0(1 500 gold. (petsto goldinarjev) v srebru.
Čas za to stopnjo vložiti je do poslednjiga julija tako, da imajo prosivci svoje prošnje, ako so v deržavni službi po neposredno pred-stoječi gosposki, sicer pa naravnost pri podpisanim deželnim poglavarstvu do imonovane dobe vložiti.
Prošnji se imajo priložiti učiliščne spričbe, privatnega izurjenja ali javne službe in znan-stev jezikov.
Od c. k. deželnega poglavarstva
Ljubljana 26. junija 1851.
Br-811- Razpis natečaja. C*"O«
Kod c. k. hervat.-slav. zemaljskog po-reznog ravnateljstva ima se privriemeno po-puniti miesto jednoga perovodja s godišnjom platjom od 700 for. i. 9. nadnevnim razredom.
Natiecatelji za ovo miesto trieba da uz obzir na naredbe zakona o biljegovini, slie-deče vlastitosti vierodostojno izkažu:
a)	dobu života;
b)	nauke pravo- i deržavoslovne, sver-šene s dobrim uspiehom;
c)	dosadanje zanimanje (zabavljanje);
d)	ostale znanosti, koje su si uz nauke prisvojili, — a medju njimi osobito onakove, koje se poreza tiču;
e)	bezprikornu čudorednost (blagona-ravnost), — i to trieba da oni, koji još do sad kod nikoje c. kr. javne oblasti služili nisu, svoje bezporočno vladanje dovoljnimi i vie-rodostojnimi siedočbami dokažu;
f)	stalnu platju, koju su dosele iz deržavne blagajne ili koje druge javne zaklade dobivali, ili pako naznačenjc, da takove uživali nisu;
g)	podpuno i saveršeno znanje niemač-koga i hervatskoga ili harem kojega drugoga ovomu verlo srodnoga slavjanskoga jezika, s vierodostojnim dokazom, da molitelj u oba jezika ne samo govoriti, nego i pisati umie.
Natiecatelji, koji več u kakvoj c. kr. jav-noj službi stoje, imaju molbeniee prieko svojih poglavarah podnašati, a ovi če razvidili i
protresti podneske i dokaze, te onda u pro-pratnoin pismu isjaviti svoje ninienje o sposobnosti njihovoj za službu, koju traže.
Natiecatelji pako, koji neobnašaju nika-kove javne službe, imaju molbeniee putem svoje "miestne političke ili kotarske (podžu-panske) oblasti predavati.
Molbeniee, koje se neposriedno, dakle mimoišavši ovdie propisani put c. k. zemalj-skomu poreznomu ravnateljstvu izruče, neče se u obzir uzeti, i povratit če se odmah na-
trag-
Natiečaj za tu službu razpisuje se tirne do l.serpnja 1851; po izmaku tog roka po-punit če se ovo miesto bez odvlake.
C. kr. zamaljsko porezno ravnateljstvo za Hervatsku i Slavoniu.
U Zagrebu 23. svibnja 1851.
Kappel.
Br-8il* Razpis natečaja. Cn«0*
Kod c. kr. hervatsko-slavonskog porez-nog ravnateljstva popunit če se privriemeno u struci računarskoj sliedeča miesta:
1. Miesto jednog officiala za računarsku struku s godišnjom platjom od 700 for. i 11. nadnevnim razredom, zatim
2. miesto jednog Assistenta s godišnjom platjom od 400 for. i 12. nadnevnim razredom.
Oni, koje žele zadobiti jedno od ovih miestah, imaju za svako miesto, koje uzlraže, josebnu molbenicu predati i s obzirom na jiljegovni zakon, sliedeča vierodostojno dokazati:
a)	dobu života;
b)	sveršene nauke;
c)	dosadanje zanimanje;
d)	ostale znanosti, koje su si prisvojili, i medju tirni osobito one, koje se tiču blagaj-nicah, poreza i računarstva:
e)	bezprikornu moralnost, — i to trieba da oni, koji još do sad kod nijedne c. kr. javne oblasti služili nisu, svoje izverstno vladanje vierodostojnimi sviedočbami izkažu;
f)	stalnu platju, koju su do sad dobivali iz deržavne pieneznice ili koje druge javne zaklade, ili pako naznačenje, da takove uživali nisu;
g)	saveršeno znanje niemačkoga i hervatskoga ili drugoga kojega ovomu verlo srodnoga slavjanskoga jezika, uz dostovierni dokaz, da je molitelj jednomu i drugomu od ovih jezikah toli u govoru, koli u pisanju podpunoma viešt.
Natiecatelji, kojivče jesu u kakvoj službi, imaju svoje molbeniee putem svojih poglavarah predati, koji če jim podneske i dokaze razviditi i svoje mnienje izjaviti o sposobnosti prositelja za službu, koju traži, usuprot pako imaju molitelji, koji nisu u javnoj službi, molbeniee svoje putem miestne političke ili kotarske (podžupanske) oblasti podnieti.
Molbeniee, koje stignu neposriedno na c. kr. zemaljsko porezno ravnateljstvo, neče se u obzir uzeti, nego odmah natrag po-vratiti.
Natiečaj za ova miesta razpisuje se tirne do 1. serpnja 1851. godine, s toni opaz-kom, da če se odmah po izmaku ovog roka namiestjenje preduzeti.
C. kr. zemaljsko porezno ravnateljstvo za Hervatsku i Slavoniu.
U Zagrebu 23. svibnja 1851.
Kappel.
Br.su. Razpis natečaja. O«-)«
C. k. hervatsko-slavonsko zemaljsko porezno ravnateljstvo sklono je primiti niekoliko perovodnih viežbenikah, i to nepodielivši jim predbiežno pripomoči.
Natiecatelje za ova miesta imaju, uz obzir na ustanovljenja obstoječeg zakona o biljegovini, vierodostojno dokazati:
a)	dobu života svoga;
b)	nauke pravo- i deržavoslovne, sveršene s dobrim uspiehom;
c)	zanimanje poslie izučenih naukah pa
sve do sada;
d)	bezprikorno ponašanje;
e)	podpuno znanje niemačkoga i hervatskoga ili harem drugoga kojega ovomu verlo srodnoga slavjanskoga jezika s dosto-viernim dokazom, da je natiečatelj jednomu i drugomu od ovih jezikah ne samo glede govora, no i pisanja podpunoma viešt.
Natiecatelji za ova miesta imaju molbeniee putem svoje miestne političke ili kotarske (podžupanske) oblasti tim večma podnašati, čim ce se sve molbeniee, koje c. kr. zemaljskomu poreznomu ravnateljstvu neposriedno, dakle obišav naznačeni put, u ruke (lodju, bez ikakvog obzira nalrag opremati.
Natiečaj za ova miesta razpisuje se do pervoga serpnja 1851. s tom primiebom, da ce se, čim taj rok izmine perovodni viežbe-nici primiti.
C. k. zemaljsko porezno ravnateljstvo za Hervatsku i Slavoniu.
U Zagrebu 23. svibnja 1851.
Kappel.
Št. 1723.	Oglas,	C1120 3
Pred c. k. okrajno sodnijo Žuženperk imajo vsi tisti, ki iz zapuščine dne ll.šusča umer-
lega Jožeta Novina, posestnika polovice zem-Ijovanja v Gorej-kot št. 2, kot upniki kaj tirjati imajo, da to tirjavo napovedo in dokažejo, dne 15. mal. serpana zjutrej ob 8 uri priti, ali do tistiga časa svojo napovedno prošnjo pismeno vložiti, ker bi scer ti upniki, če bi zapuščina s poplačanjem napovedanih tirjav pošla, iz nje poničemur več prašati ne smeli, kot kolikor jim kaka zastavna pravica gre.
C. k. okrajna sodnija Žuženperk 24. velk. travna 1851.
C. k. sodnik Laurič.
št. ii)«?. Oznanilo (122.) ci
Zavolj odpovedbe službe je spraznjena služba poštnega ekspedinta v Račah.
Ta poštna ekspedicia v Račah se ima s preskerbovanjem pisemskih in vožnopoštnih po-slatev pečati in se zveže vsakdan po Malle-pošti, ki vsakdan proti Zagrebu in Ljubljani gre.
Namesti dozdajnega plačila te poštne ekspedicie se prihodnjemu |poštnemu ekspedintu za preskerbovanje poštnih opravil in vradnih potreb dovoli sto goldinarjev na leto, on pa je nasproti zavezan dve sto goldinarjev službine kavcije vložiti in primerno izbo preskerbeti za poštno ekspedicio.
Da se ta poštna ekspedicia spet postavi, se tedaj to sploh razglasi s pristavkom, do imajo prosivci svoje prošnje z dokazi starosti innravnega dobrega zaderžanja, potrebne zmožnosti, potem primerne izbe z drugim posest-vam do 20. julija t. 1. pri tem poštnem vodstvu vložiti.
C. k. poštno vodstvo
Ljubljana 27. junija 1851.
Hofmanny s. r.
št. 1448. Oznanilo. OmOc*
S 15. julijam 1.1. se bo vstanovila v Železnikih c. k. poštna ekspedicia, ki se ima pečati z preskerbovanjem pisemskih in vož-njopoštnih poslatev, s poslednjimi do treh liber
teže.
Ta poštna ekspedicia se bo z ekspedicio v Loki po pešnem potu na teden štirkrat tako zvezala, da bo pot vsak pondelik, sredo, petek in seboto ob devetih zjutraj iz Železnikov šel, ob 12 v Loko prišel, in od tod po izročitvi in prejembi pisemskih in vožnjopoštnih poslatev ob 1 popoldne se iz Loke napotil in ob štirih na večer spet v Železnike nazaj prišel.
Ta potovska pošta se neposredno zveže s potovsko pošto med Loko in Ivrajnom, ki je ob enem takole vstanovljena:
15. julija 1.1. bo namreč pot vsak dan ob 9 zjutraj iz Loke z vozom šel in ob pol enajst ili v Kranj prišel, od kodar se bo po prihodu Ljubljansko-celovškega Mallevoza ob 11 iz Krajna nazaj podal in o pol eni spet v Loko prišel.
Kar se s tem sploh naznani.
C. k. poštno vodstvo
v Ljubljani 23. junija 1851.
št. i 957.' Oznanilo. o«.)«
Vrisoko C. k. višje vodstvo za občenje je z razpisom od 12. t. m. št. 3300,/P dovolilo Malle-pošto med Ljubljano in Novimmestom na vsakdanjo vožnjo na tako vižo pomnožiti, da bo razun zdaj obstoječe, na teden dvakratne Malle-pošte med Ljubljano in Karlov-cem, tudi druge dni med tednom, t. j. v nedeljo, pondelik, torek, četertek in petek popoldne ob treh iz Ljubljane odrinula, v Novomesto 40 minut čez enajst dospela, in od tod vsak pondelik, sredo, petek in seboto o pol dvanajstih zvečer v Ljubljano šla in drugo jutro ob osmih tod dospela.
Kar se s tem s pristavkom sploh naznani, da se bodo te vožnje l.pr. m. julija začele.
C. k. poštno vodstvo.
Ljubljana 25. junija 1851.
Hoffmann, s. r.
--—.-^©^Bs--