List 19. Gospodarske stvari. 0 prenaredbi dednega nasledja pri kmetskem posestvu. C. kr. ministerstvo poljedelstva stavilo je, kakor smo v „Novicah" poročali, vprašanje, ako bi ne bilo mogoče s prenaredbo kmetskega dednega nasledja oziroma s predrugačenjem nekaterih sedaj veljavnih točk državljanskega zakona, kakor tudi z vpeljavo tako zvane dvorne prave, odstraniti glavni vzrok vedno većega zadolženja kmetskega stanu ter zagotoviti s to prenaredbo prihodnost kmetijstva. Kmetijski krogi, posebno kmetijske družbe in društva pretre8UJejo povsod jako živahno to vprašanje in zel6 različno na-nj odgovarjajo. Edini so vsi le v tem, da ae mora kmetu na vsak način pomagati, da se ta stan, ki je glavni steber državnega življenja, ne razruši ter popolnem ne propade. Ali kako to pričeti, o tem so mnenja jako različna, kakor so tudi o koristi in o vspehu pre-naredbe dednega nasledja eni teh, drugi zopet nasprotnih misli. Ko ena stranka priznava, da bode ta pre-naredbe za kmetijski naš stan jako zdravilna, očita se jej od druge strani, da bode pri gotovem vspehu imela tudi svojo slabo stran, kajti ako se uže hoče omejiti dedno nasledje, prepovedati morala bi se tudi prosta razdelitev posestva. Ker se pa prosta razdelitev posestev brez vseh tehtnih vzrokov prepovedati ne more, bi toraj taka prenaredba dednega nasledja imela le redkokrat vpliv na prospeh našega kmetijstva in to sicer uže iz tega vzroka, ker se ne more določiti, ali je merodajno v prvi vrsti posestvo (objekt), ali pa subjekt, to je posestnik. Ako to stvar natančneje premislimo, previdimo, da je rešitev tega vprašanja jako težavna. Težav, katere tej prenaredbi nasprotujejo, nam ni mogoče tu našteti, ampak poskusiti hočemo samo pokazati pot, po kateri bi bilo mogoče dospeti do prena-redbe dednega nasledja pri kmetskem stanu, katera bi imela gotovo nekoliko vpliva na zboljšanje kmetskega stanu. Glavni pogoji, ako hočemo s tako postavo v resnici pomagati našemu kmetu, so sledeči: Ako hočemo ohraniti državi delajoč in krepak kme-tijsk stan, prepovedati moralo bi se v prvi vrsti, da se posestva ne smejo razprodajati tako na drobno, da taki kosi več svojih posestnikov živeti ne morejo. Drugič gledati bilo bi na to, da bi bilo vsakemu, kdor prevzame posestvo po svojem očetu, mogoče primerno živeti, kar je pa navadno jako težavno, ker mora dedič svojim sodedičem toliko izplačati, da mu nazadnje ostane samo zadolženo posestvo. Tretjič ne smele bi se pa zraven tega tudi pravice sodedičev tako rekoč z nogami teptati. (Dal. prih.) List 20. Gospodarske stvari. 0 prenaredbi dednega nasledja pri kmetskem posestvu. (Dalje.) Tako imenovana hanoveranska postava (Hoferrolle) boce zapreci delenje kmetskih posestev med dediče in le enemu izročiti posestvo; njemu bi pripadalo po tej postavi tudi več premoženja, kakor določuje nas dedni zakon. Ako bi se ta postava pri nas v Avstriji vpeljala, dosegli bi ž njo v resnici, da bi tu se posestva preveč ne mogla cepiti, ter bi tudi dediču posestva bilo mogoče na njem dobro izhajati, kar mu ni lahko, ako mora svojim sodedičem mnogo izplačati. Dosegli bi torej prvo in drugo uže navedeno točko, nikdar pa tretje ne in ta je: sodediči prišli bi na ta način skorej ob vse sedanje pravice, kar bi bilo za vso državo slabo, kajti take razmere imele bi gotovo slab vpliv na vse druž-binsko življenje. Mi smo, kakor smo uže prej povedali, proti razdelitvi posestva; mi smo tudi za to, da mora imeti isti, ki prevzame posestvo, nekoliko predstva pred svojimi sodediči, ker mora ravno on prenašati vse težave, sitnosti , skrbi in Škodo gospodarstva; ko sodediči dobivajo brez vsega truda vžitek od svojih dedinskih deležev, kateri so navadno na posestvu vknjiženi (intabuli-rani) ali pa obstoje iz kapitala, ki je na obresti naložen. Mi bi bili toraj teh misli, razdelitev kmetskih posestev v dedinskih slučajih na ta način obvarovati, da bi se sodediči z denarjem izplačali, ne da bi se oni potem na posestvo z visokimi obrestmi intabulirati za-mogli, kajti ko je treba potem kapital, to je, dedinski delež, izplačati, pride posestnik navadno v največo stisko. Profesor dr. Wilhelm predlaga, da bi se morali vsi dedinski dolgovi, ki nastanejo pri razdelitvi kmetskih posestev, spremeniti v neodpovedijive dolgove, namesto katerih bi se izdali za sodediče obrestni papirji, ki bi se leto za letom razdolževali (annuitete). Lastnik tacega papirja zamenjal bi ga, kedar bi potreboval denar, da si na pr. nakupi kako posestvo ali pa prične kako obrtnijo. Izpeljati morala bi pa to stvar na vsak način država, oziroma deželna vlada, in sicer na ta način, da bi se osnovale pri državnih ali pa pri deželnih denar-niških uradih posebne denarnice za dedinske dolgove (Erbschuldenkassen). Take denarnice naj bi izdajale obrestne papirje ter bi sprejemale tisti denar, katerega bi posestnik vsako leto v razdolževanje (amortizacijo) de-dinskega dolga z drugimi davki vred vplačeval. Na ta način bilo bi mogoče, vsako leto več ali manj takega obrestnega papirja izžrebati (izlozati) in ga izplačati. Nastal bi na ta način nov papir, ki bi bil podoben zastavnim listom in obligacijam zemljiške odveze. Tak papir imel bi gotovost in vsak, ki svoj denar rajše naloži gotovo, kakor pa na visoke obresti, bo si ga nakupil. Omeniti moramo, da bodo obligacije zemljiške odveze kmalu vse izplačane, toraj bi se na mesto njih iahko izdal nov papir ali nove dolžna pisma z enakim značajem, ki bi bil kapitalistom ravno tako priljubljen, kakor prej imenovane obligacije. (Konec prihodnjič.) 162 O prenaredbi dednega nasledja pri kmetskem posestvu. (Konec.) Ugovarjalo bi se lahko temu predlogu, da bi bil posestnik preveč obložen, ker bi moral zraven rednega davka plačevati tudi letne doneske za izplačevanje svojih sodedičev. Da bi bili posestniki v resnici nekoliko ob loženi, je istina, ki se ne d& predrugačiti, ako hočemo pravice sodedičev varovati. Da bi pa to vsakoletno iz plačevanje posestnika preveč ne težilo, napravila bi se stvar tako, da bi se tirjala od posestnika vsako leto le tako mala svota, da bi bil ves denar, katerega je dolžan svojim sodedičem izplačan (amortiziran), v kakih 25 do 40 letih. Se ve da bi se ta čas istim posestnikom, ki lahko preje plačajo, utegnil skrajšati. Ako bi se ves dolg raztegnil na 25 do 40 let, bila bi vsakoletna poplača tako nizka, da bi zaradi tega vsak vsaj nekoliko skrben gospodar lahko shajal. 163 Od druge strani lahko bi se nam reklo, da je uže sedaj mogoče dedne dolgove spremeniti v anuitetne, to je v take, ki se lahko na več let izplačujejo, in sicer pri zemljiščnih denarnih zavodih , pri hranilnicah itd., ki prav rade posojujejo na posestva denar. Kdor pa pozna težave in stroške , predno se od takih zavodov dobi denar, kdor ve\ kako visoke obresti tirjajo hranilnice, in komur je znano, da taki denarni zavodi posojujejo le na nezadolžena posestva — in koliko je še takih! — sprevidel bode vsak, da je posestnik največkrat primoran, iskati denarne pomoči pri oderuhih, ki ga nazadnje navadno na boben spravijo. Ako bi pa državne denarnice to stvar prevzela, bili bi letni izplačeval ni stroški le nizki ter bi se z drugimi davki vred odrajtovali, kar bi bilo jako pripravno in ne drago. Marsikdo si bi mislil: vsaj ni treba, da bi se država mešala v privatne zadeve državljanov. Ali temu nasproti lahko povemo, da se država dostikrat v privatne stvari vtika, ter državljanom dela včasih tudi nepotrebne sitnosti. Država pa vendar ve, da ne sme lahkomišljeno gledati, kako kmetijski glavni steber države od dne do dne propada. Sveta dolžnost države je, zopet okrepčati uže oslabeli kmetijski stan. E. Kramar.