Leto   48____________________VRTEC___________________Stran 147
Ksaver Meško:
Iz raja mojih dni.             (N.daijev.nje.)
*   " »SBOiSfe ec^no   neusahljiva   kakor  gorski   vir  sta  bila  stari  kumek
¦^hLuMhh    Kiikovec m kumek Skuhalov Tomaž, Matjažev stric.
~^^H^        Kukovec, želar ali kočar na hribu nad vasjo proti
2|§h|^HP^       jugu, izredno velik, koščcn mož, v tistih letih, kar se ga
'^Sj&gSSmL. spominjam jaz,   od teže let  in  življenja že precej  upognjen,
-^§j&&plsf je bil nenavadcn pismouk. Ni mogcl govoriti z nikomer dlje
<j»|JMfe    časa, da ne bi omenil svojega sv. pisma. Posebno se je po-
^JjjžaPt    stavljal z Janezovim skrivnim razodetjem. V tein, je trdil,
_^^5p   so skrivnosti za vse   čarovnije in zagovori  zoper vse  uroke
^Jj&r    m bolezni. Le znati je treba te skrivnosti prav rabiti. In nič
.-fT     kaj ni vesclilo učenega in še po večji učenosti hrepenečega
%     moža, da mju, kakor prejšnji župniki, tudi tedanji    župnik»
. stari gospod Mavčič, ni maral dati ključa do teh skrivnosti, navodila, kako
jih je treba rabiti. »Sicer« — je podvomil včasi — »gospod morda vendarle
sami ne vedc.«
»Kaj ne bi vedeli!« so mu ugovarjali poslušalci. »Le povedati vam ne marajo.«
»No, malo čudna je res vsa ta stvar. Govoriva zadn,jič nekoč o skrivnem razodetju. Vprašam gospoda to, vprašam ono. Gledaio mc z velikimi, začudenimi očmi, kakor bi hoteli reči: »Odkod pa imaš in znaš to?« A nc odgovorijo ničesar odločnega, kjerkoli sem poizkusil, Ko scm jih izpraševal že vsc križem, pravijo: »Vi, Kukovec, pa poznatc sv. pismo bolje ko jaz.«
»Ali so res rekli tako?«
,         • »Prav tako. Anti pa vam vendar ne bom lagal!« »Kaj pa, če so bili užaljeni, da vi vcč vcstc?«
»Ni se 4delo. Seve pri takih gospodih človek res nikoli ne ve prav, kdaj da reče eno besedo preveč.«
»Pa so se morda šalili?« so podvomili drugi.
»Kaj bi se šalili! Pa so to reči, da bi sc človek šalil z njimi?« — jc odločno odbil takc mnenje vedno resni in globako verni mož. Mu res tudi nihče ni mnogo ugovarjal, saj ]e bil starček mnogoizkušen mož: bil je d^leč po svetu in izza vojaških let je vedel o tujih krajih kaj čudne zgodbe. Zato je bila njegova beseda pri ljudeh tehtna.
Neki sosed, prav tako hrepeneč po modrosti in po skrivnostih, ki go-vore o njih knjige, je ponujal Kukovcu za sv. pisnno lcpo kravo. A mož je tako ponudbc kratkomalo, ves užaljen odklonil.
Skuhalov Tomaž, tudi že postaran, dobro rejen možakar, vcdno lepo obrit kakor kak župnik ali mežnar, je bil popolno nasprotje Kukovcu-Nič ni vcljala pri njem knjiga ali le zelo malo; mnogo pa živa beseda, vsc domišljija. Danes uvidevam, da je izgubil s tem možem kakor z mnogimi
/
StranJ48         ________J^ZfC                             Leto 48
drugimi, ki so ostali na domači grudi in svojih talentov niso mogli spraviti na trg in v blago, naš narod velikega pripovedovalca. Imel je neizcrpno fantazijo. Priznal pa ni nikoli, da si sam izmišljuje vse čudovite storijcc, izmišljuje tako izlahka, kakor bi razpihaval perje. Kaj priznal! Ne, vse je videl z lastnimi očmi; če že te ali one stvari res ni videl, ker se je dogo-dila že kdovekdaj, jc pa slišal o njej od drugih, od pavsem verodostojnih ljudi, od piič, ki so vse same videle. Seve, če bi bil povprašal kdo te, kdaj da so pripovedovali kumeku to čudežno storijo, kdaj ono — bi se bil marsikateri menda nemalo začudil.
Po vcčkrat v letu je šival Tomaž pri nas. Šivati je pa znal kar na pamet. Gledal je skozi velike očali lepo pri oknu vun, kdo da se pelje po cesti, ikdo da se prepira spodaj oib potoku, kje da gre pastirjem živina v škodo. A ;e šival nepretrgoma, naglo, povsem sigurno. Gledal je nas, ki smo ga verno poslušali z ušesi, z očmi in z usti, a šivati ob tem ni nehal ne za hip. Tudi zbodel se ni nikoli, kar se mi je zdelo zelo čudno. Pripove-doval je pa prečudežne dogodke. Navadno so se dogajale vse te grozote ponoči, ko je hodil z dela domov. Tedaj je videl kar tako na lcpem v gozdu nad vasjo štiri črne vrance, ki jim je švigal, kar sipal se ogenj iz gobca in iz nozdrvi, Podkve pa so imeli iz suhega zlata in iskrile so se huje, nego kadar jih kufe kovač, skozi in skozi razbeljene od ognja. Da je srečal mrtvaški sprevod na poti, pa ni mogel spoznati ne enega pogrebca, ker so imeli vsi v črno zavite obraze, to mu je bila vsakdanja malenkost. Da je sedel na prelazu plota, ki je zagrajal gori pod šumo njive, sam škrat, resničen in živ, in ga ni pustil čež plot, to se mu je pripetilo vsake kvalre nekajkrati. Da je skakal pred njim vso pot do doma gori za gozdom pes, črn kakor noč, a z očmi bolj blestečimi nego žareče oglje, tcga je bil že vajen. Kako se je apustil peklenščck v podobi goreče žrdi skozi dimnik kje v kako hišo — določene hdše dobri kumek navadno ni povedal, bodisi da ni maral ljudem škodovati, ali morda ne samsebi — tcr je pomagal de- • lati tam denar, rau je bila tako vsakonočna prikazen, da se ji niti čudil ni vcč.
Kar gomzelo nam je po hrbtih, ko je stresal Tomaž take strašne do-godke, kakor bi stresaJ suhe orehe iz vreče, Čudil pa sem se naibolj še terau, kako da še kumek živi ob vsem tem, kar je že videl in doživel, in kakb da upa še iti ponoči dornov. Zakaj jaz sem vcdel: že davno bi bil mrtev, če bi videl lc mrvico teh grozot, doživel le enega teh strašnih do-godkov. Čez prag in izpod kapa pa ob takih večerih itak nisem up^l stopiti.
In kako je pripovedoval stari kumek! Da bi nc bila resnična slednja beseda, bi človek ne mogel misliti in sumiti niti od dalcč, če ga je poslušal: s takim prepričanjcm je govoril, tako brcz vsake zadrege, brez vsake vrzcli, brez vsakega sumljivega skoka mu je tekla mogočna reka pripove-dovanja. In če je pogledal poslušalcem tako prijazno in odkritosrčno v oči in jc potrdil: »Prav zares, tako jc bilo in nič drugače« — res, hudoben človek bi moral biti, ki bi dvomil o njegovih besedah.
Leto 48_____________________VRTEC          _____________Stran 149
Zlati dnevi in večeri so bili za nas malčke, kadar smo imeli kumeka Tomaža v hiši. Njegovega pripovedovanja smo se veselili vsaj tako kakor nove obleke, ki nam jo je delal. —
Krasni so bili tudi večeri, ko smo imcli čevljarje. Prišel }e mojster — za Korena se je menda pisal — velik, močan hrust, čigar roika je prijela človeka kakor mogočne klešče, kar sem ncmilo izkusil večkrat, s ceio svojo armado, kar zopet do osem mož. In ti so vedeli nekaj povedati! Mati božja, kaka žalost, kadar smo morali zvečcr spat in. nismo mogli vcč poslušati!
Mnogo zanimivega je vedel povedati tudi Skuhalov Matjaž. Sicer pa sva včasi, ko sem bil že dijak, drug drugega nekoliko vlekla. On jc pravil meni storije, katerih nepristnost in nemogočnost sem prijcl in moral prijeti in otipati z rokami. Jaz pa sem sc tudi včasi malo pošalil z njim.
»Ali imaš kaj v žepu?« je vprašal kdaj.
»Iinam.«.
»Mnogo?&
»Dovolj.«
»Srebro ali papir?«
»Papir.«
»Goldir.ar ali petak?«
»Matematične formelce.«
Hudo ga je užalilo to. Zakaj, da se za te ne dobi niti osminka vina, je vedel.
»Saj veste, Maljaz, nič si nisva prijatelja z matematiko. Zato nosim formelce s seboj, da se bolj sprijaznimo. Še pod vzglavje fih devljem ponoči, morda se vendar 2;godi kdaj čudež, in mi kar same zlezejo v glavo. Lepo bi bilo, kaj?«
Globoko je vzdihnii.
»Da se ti ljubi šal v tako resnih časih!«
»Res, Matjaž, presneto  suhi  časi!  Jih tudi  sam  čutim.«
A ko sem bil bogoslovec in ko scm pozncje prihajal duhovnik do-mov, sva govorila le bolj resne reči. Zakaj Matjaž je bil resen mož. In zelo poicsen je bil name — ali kako bi rekel, da se ne hvalim preveč.
»Pa te spremljam skozi vas,« je rekel kdaj. »Naj vidijo, da sva pri-jatelja! Ko pa se mi vsi le posmehujejo.«
»Kaj bi se \am posmehovali!«
»Saj vtš, motovila so motovila! Nobeden ni nič študiral. A inidva sva! Bog ve, če bi bil to, kar si, če te ne bi bil jaz učil L«
»Res, stric Matjaž, vi ste me učili prvi.«
»In ti ne pozabiš tega, kaj?«
»Ne pozabim, strc!«
Vsi ti možje so imcli v mojem srcu odlično mesto — rekel bi skoraj, da sem jim v tistih otroških letih postavil v srcu nekaik oltar in jih tam oastil. Bili pa so v soseščini tudi taki, ki jih nisem prav maral, kcr sem se jih bal.
Stran 150___________________VRTE C                                    Leto 48
Prvi med temi je bil ključarovski kovač, majhen možicelj, hud pa kakor železno olje. Že to je kazalo, da ni kakor drugi ljudje v naših krajih, ker jc nosil brkc pod nosom, kar tedaj pri nas ni bilo v navadt. Nosil jih je tam okoli še edini Skuhalov Matjaž, a ta je bil študiran človck. In ti brki, zelo dolgi, so mu viseli včasi globoko dol po bradi, kdaj drugikrat so.imi pa stali podjetno nakvišku kakor mlademu, gizdalinskemu ženinu, in spet kak drug dan so mu štrleli uporno na vse strani kakor izstradani južini noge — kolikor žganja je pač popil kak dan in kakršne volje je bil.
Ob nedeljah se je vračal navadno pozno popoldne, šele proli večeru kdaj, domov. Bila je izjenna, ki bi jo lahiko z ogljem zapisali v dimnik, če se ni zibal precej nevarno in se zaletaval zdaj na desno, zdaj na levo. A. med tednom je delal vztrajno in odločno. Pomagal mu je sin Franček, velik, krepak in lep fant, a tudi silno nagle in hude jeze, če ga je imcl nekoliko preveč v glavi. Seve je bilo to le ob nedeljah v gostilnah pri cerkvi, kjer je izzval v svoji jezi večkrat rabuke in pretepe. Škoda ga: umrl je mkd.
Ko ni koval stric nekaj let doma, ampak pri teti v Savcih, na drugi strani fare, sem moral nesti večkrat železo od pluga h ključarovskemu kovaču, da ga okuje in zostri. Bil je križcv pot! Ali -vteaj ob koncu me jc čakal križ.                                                                                        i
»Pa si že spet zvonil po poti, kaj?« — je zarohnel mali, širokopleči mojstcr, komaj da sem se prikazal ob vratih kovačnice. — Prihajalo mi Je tesno in vroče,
»Danes pa rcs nisem, stric!«
Grdo me je pogledal izpod sajastega čela.
»Kaj da ne? Ali nisem slišal?«
»Kako je pač slišal, ko pa niscm,« — sem pomišljal v ncmirncm srcu, ker na laž msem mogel misliti pri tako resnem in hudem možu. »A morda mu zveni v ušesih res vedno samo zvonenje? Od kovanja morda?«
»Če nisi, pa stopi sem. Mi malo podržiš tule,«
»Ali bi, ali ne bi, in bi zbežal?« — so vpraševale blodne, zbegane moje misli. »A če ne storim, mi ne okuje železa.« —: Hočeš, nočeš, moral sem. A komaj sem se mu približal, me je že držal za roko,    za ovratnik srajce, za uho, ali za lase, za kar je pač v naglici zgrabil, /        »Zdaj pa goreče klešče sem, in ti izderemo jezik, ker si lagal.«
»Res nisem, stric! Pustite me, prosim!« — sem stokal in jokal v srčni stiski in v grozi.
Vedno tako — najsi sem pozvanjal med potjo s kamnom ob žclezo, ali nisem, In hudo se mi je zamerilo, da sem dostitkrat moral trpeti po nedolžnem. Tako sem navsezadnje mislil: »Je itak vseeno1, ali zvoJiim ali nc« Pa sem vsakikrat udarjal vso pot ob železo, da je zvenelo po vsej dolini, d&kler me ni nekoč zlasal šc oče.
Bilo ]e še nekaj starih mož in žen, ki sem se jih bal, a nikogar tako kakor Bacmanovega psa. Hudobno ščene je bilo to, da nič enakega! Strah pred tem in onim človekom je bil majhen v primeri s strahom pred tem
Leto 48_____________________VRTEC___________________Stran 151
zlobnim grizljivcem. Oni so bili vsaj ljudje, a ta brezsrčna mrcina. In lju-dera je bilo mogoče še kako uiti, temu jezljivcu žolčavemlu pa nc!
V Hranjigovcih stoji Bacmanova hiša. Pišejo se siccr Rajh ali Raič« in so v daljnem sorodstvu z rainim Božidarom Raičem, čigar rojstni dom je oddaljen male tri čctrt ure od nas. — Ker ravno govorimo o Božidaru, naj omenim, da ljudstvo pri nas dolgo ni verjelo v njegovo smrt. — »Nemci in Mažari jih imajo v ječi in so poslali le prazno trugo v Ljubljano, da so jo tam pokopali,« sem slišal mnogikrat v dijaških letih. Povod tem govo^ ricam jc dalo pač nasprotstvo Nemcev in Mažarov proti Raiču, in pa dejstvo, da ni bil pokopan pri Sv. Barbari v Halozah, kjcr je bil župnik« Deloma pa je prišla njegova smrt ljudem gotovo preveč nepričakovano in prerano. Dasi gotovo niso mogli povsem natančno in pravilno prcceniti njegovih zaslug v politiki in književnosti, so vendar vsi stali pod izrednim, skoraj bejrim vplivom mogočne njegove besede. Govoril pa je tam v do-mačili krajih ob vsaiki količkaj pomembni slovesnosti, —
A nazaj k srboritemu čuvaju Bacmanove kmetije!
Najbližja pot k cerkvi vodi iz Grma tik mimo Bacmanove hiše. Tako , sem moral dan na dan v šolo tam mimo. A dan na dan je bevskalo v me tisto suho malo pse in se mi je zaganjalo v bose pete. Včasi sem bežal, včasi kričal in vpil, naj ga pokličejo domov, včasi sem ga miril z lepimi besedami, včasi ga odganjal s hudimi, a proti pasji zlobi je bilo vse brez haska. Tako hudo ga scve nisem mogel in znal osirašiti kakor tisti mcstni kratkohlačnik, ki je zagrozil psu, ko ga jc ustavil na poti: »Ti, pusti me pri miru. moj papa ima doma nabit revolver!«
Nekega dne gre Bacmanov pastir mimo nas in z njim pes. Komaj ga zagledam, pa z bičem za njim, Še brata sem naščuvial, da mi je poma-gal. In sem mislil zmagoslavno, ko sem videl, kako strahopetno bcži: »Od zdaj se me bo bal in mc pustil z mironi.« Pa setn se hudo motil. Zdaj je šele divjal! Da mi ni strgal drugi dan vseh hlač, ali vsaj kože z nog, ko se je ves stekel zaganjal vame, je bilo rcs čudno.
A zdaj mi je bilo res preveč tega sovraštva in teh sitnosti. Zato ga zatožim gospodu školniku (nadučitelju) Majcenu, tedaj za me najvišii in-stdtci,
»Ne pusti te mimo? Pa vzemi kak kol in udari mrcino, da bo videla vse zvezde.«
»Prc.v,« sem mislil. »Dober nasvet, izpolnim ga.«
Res se oborožim drugi dan s kosom kola in ga nesetn kolikor mio-goče skritega ob sebi. Ko sc me ščene spet loti, ga kresnem precej ob-čutno po glavi. A na njegovo cviljenje prihiti Bacmanova gospodinja izza vogla — mogoče, da je gledala od tam večkrat, kako me pse napada, a mirila ga ni nikoli. Zdaj pa je bila takoi na poti in je vpila, kakor da sem jim hišo užgal.
»Pa ga privežite na lanec (vcrigo), tetica, da morem mimo,« sem }o miril izlepa. A ni marala slišati. Spustila se je za menoj, pes scve tudi. Hitrejši sem pač bil  nego Bacmanova tetica, a pes mi je bil ves čas v no-
StranJ$l________________VRTEC        __________^J^
gah. Opletal sem sicer s koncem kola okrog sebe, da se ga obranim, a hlače mi je vendar razcefral,
Ko sem prijokal v šolo, mi je dal gospod nadučitelj novo pero, da me potolaži, A psu navzlic tcmu nisem mogel odpustiti.
Kadar bodim zdaj tam mimo, so to lepi, topli spomini na čase, ki so odšli, odšli prenaglo, ker so bili tako lepi in grečni, in se ne vrnejo nikoli več, nikoli več ...                                                                            (Kon«c.)