DEVETDESET LET ANE ŠIPIČ
Kje je Jakopičeva Cvetoča pomlad
Ko vstopiš v stanovanje Ane Šlplč, se vate zastrml s stene prelepa ženska v bež kostlmu In v prav takš-nem klobuku; portret našega znanega sllkarja Vavpo-tlča. Ko /o pogledaš v oči, takoj ugotoviš, da Je to slavljenka v mladth letih. SUka pa je pravzaprav edini spomln na nekdanje čase, ko so se prl njej zbirali umetnlki in še niso bili slavni, še manj bogatl pa Jim Je Ana Šlpič pomagala, da so se lahko uveljavljali, sajje blla Ijubiteljica umetnostl In premožna Ljubljančanka. še do nedavnega je hranlla dokument, na katerem plše, kako je prispevala denar za razstavo slik Rlharda Jakoplča v Parizu.
- Pa imate vsaj kako njegovo sliko sem jo takoj vprašala, a me je pogledala z očmi, v katerih se je zaiskrila žalost pa tudi tožba. Slike naših imenitnih slikarjev Sternena, Vavpotiča, Jakopiča in druge ji je pobrala vojna, po njej pa se nihče ni potrudil, da bi las-nica prišla do njih, četudi so bile njena last.
»Ah, draga moja, za menoj so tako hudi časi, da jih danes le težko še kdo razume. Ko sem se ob osvoboditvi vrnila iz okupa-toijevega zapora, sem bila gola in bosa pa še brezdomka povrhu, da so mi prijatelji postlali na tleh, atnpak zato nisem izgubila volje do življenja,« je ponosno zvenel njen glas, ki ni prav nič starčev-ski, kajti Ana Šipič se dobro drži pri devetdesetih, le noge in sluh so ji opešali, da se je težko pogo-varjati z njo. Zanimivo pa je, da še vedno živi sama in sama skrbi zase v majhnem stanovanju na Vodnikovem trgu. To je že hudo zastarelo in brez kopalnice, »Av-to sem si zaslužila«, je trpko pri-pomnila.
Zaslužila si je mnogo več, a to ni bila ženska s komolci. Borila se je za druge, sama je ostajala v ozadju. Zanimivo je, kako se je
Ana Šipič iz nekdanje bogate go-spe - tako se je omožila, sicer je izhajala iz železničarske družine - kmalu prelevila v napredno žensko, ki je takoj razumela smi-sel revolucije in se takoj po oku-paciji, že leta 1941 vključila v OF. Tedaj je stanovala v Rožni dolini in pri njej so se skrivaj zbirali na-ši znani revolucionarji od Karde-Ija do Aleša Beblerja.
»Oskrbovala sem Dolomitski odred z zdravili, hrano, orožjem. To so bili napeti časi, ko smo ho-dili čez blok in na vse načine pri-krivali blago za partizane. Vse nam je prav prišlo, tudi otroški voziček in kanglica za mleko,« se je spominjala in ko je z opisova-njem prišla do novembra 1944, se ji je zaiskrila solza v očeh, kajti tedaj so jo aretirali, ji vse pobrali in jo hudo pretepali, da so se ji rane le težko zacelile.
Ni čudno, da je večkrat ponovi-la, kako je bil dan osvoboditve njen najbolj srečen dan, čeprav je ostala brez vsega. Mladost je bila sicer najlepša, a v spominu so ji bolj ostala zrela leta, ko je v sebi polno živela, veliko delala in se razdajala na vse strani. V krajev-ni skupnosti je delala vse do svo-jega 75. leta. Ob tem ni pozabila
poudariti: »Ah, s kakšnim navdu-šenjem smo nekdaj delali na tere-nu, da na denar še pomislili ni-smo, danes pa še za plačilo težko dobijo primerne ljudi.«
Seveda, časi so se hudo spre-menili, preveč, da bi razumeli vse tisto, kar so dali skozi takšni Ijuddje, kot je Ana Šipič, ponos-na devetdesetletnica s številnimi priznanji in odlikovanji po vojni. Rada jih je pokazala. Bilo jih je za polno mizo.
In ko sem gledala v tiste oči, ki niso izgubile sijaja, se mi je zde-lo, da je bilo- med odlikovaryi tu-di njeno veliko srce. Pa srečno, draga Ana Šipič, predvsem pa malo več zdravja, kar si je tudi sama želela. Da bi ji noge dale sprehoditi se po njeni Ijubljeni Ljubljani, kjer je pretočila veliko solza in doživela veliko radostnih dni.
Albina Adamič