—.   62   ¦«— S. KOPRIVEC:
Naša Marijanica.
       zdati vam moram takoj, dragi Zvončkarji, da to ni bila Marijanica »nežnega« spola, ampak še nežnejšega   —   samica domačega            goloba.
 Kako pa je prišla golobica do tega imena? — Zaradi svoje časih nadležne prijaznosti. Pri vas ste tudi vajeni, da daste vsaki živali, ki jo imate, svoje inie, še celo lesen konjič postane »belec«. Ime ji je bilo izrečeno; poklical jo je drugi, tretii; ime sc je golobice oprijelo, in na klic: »M'r'jan'ca, pojd'!« se je gotovo odzvala.
Iinel sern živalco sam na donm, dokler ini je ni ugrabil mali
kraguljček ptičar (mišar); hočcin vam podati nekaj sponrinov na
Marijanico, da vidite, ljubi Zvonekarji, česa je zinožen nedolžen golobček.
Nekje v Ljubljani je dal pred leti hišni gospodar mogočen ukaz, da
se morajo odpraviti vsi golobi iz bivališč na poslopju. Nesrečni parček je
tudi izginil, eden njun nedorastel otrok — le tuintam pokrit z mehkim
puhoni — pa je prišel v roke trdoglavemu paglavccu, ki pa je imel precej
storjen sklep, da mu mama za večerjo napravi ocvrtega goloba. Da pa
se še nekoliko poredi, je zaprl neusmiljeni deček nesrečnega goloba v
temno shratnbo in mu natresel koruze.
Soseda gospa K. je k sreči zvedela za jetnika, ki čaka na izvršitev obsodbe. Zasmilil se ji je golobček, in prosila je zanj milosti, mama se je tudi branila delati ocvrtega goloba, zato je prišel golobček kmalu v last gospe K.
Prvi križ je bil tu. Drugi pride precej: kako to ubožico nakrtniti, da od lakote ne pogine. Gospa si je prizadevala na vse načine, pripraviti ži-valci hrano v želodček; napravila je svaljke iz kruha, namočenega v vodi ali mleku, in jih je siroti tlačila v kljunček, ki ga pa je bilo treba še na stežaj odpirati. To krmljenje ie bilo gotovo rnučno, toda — hočeš — nočeš — mo-raš; tudi je kar kratkomalo položila živalco vztiak in ji natresla pšena, prosa v kljunček. Za vse te nuične poizkušnje je dobila golobičica navadno vselej — poljub.
Minevali so dnevi, gospa in golobičica sta si bili vdani prijateljici; obe sta se privadili raznim načinorn krmljenja.
Golobica je postajala krepkejša in tudi dostojno obleko je že dobila. Časih ni bilo nikogar, ki bi jo knnil; tedaj pa ie bilo treba misliti na samostojno uživanje jedil, in res je živalca začela pobirati konoplje, ki so odletavale kauarčkom.
Mislila je gospa: Marijanica, dorasla si, postala si zrela, da pojdeš v svet, zato je spustila živalco na svobodo, toda golobica se je vrnila le vedno ua okno.
— «•!   63   ! •»—
Sklep je bil storjen: ako ti ni za svct in tvojc vrstnike, pa ostani pri nas!
In gruljenja ni bilo konca, pa tudi sladkih besed »naši Marijanici« ni rnanjkalo. Vedno je bila pod nogami, se je priklanjala, stresala s perutmi, grulila. Najrajša bi videla, da bi jo bil kdo obgovarjal in nosil po rokah. Ubožica se ni odstranila od človeka; pri vsakem delu je bila poleg in si-lila v roke.
Ob pogledu na to živalco si nisi mogcl misliti, da je to mogoče: ta žival nekaj želi, se nekako zaveda, da jc navezana na ljudi, in da tako mora biti, čeprav ji ne pristoja — mogoče hoče biti hvaležna, ker ji je bilo rešcno življenje, ali te pa graja, ker ji je bil dan povod, da se je navezala na ljudi. Kdo ve!
Ob času, ko sc je gospa K. preselila iz Ljubljane na kmctc, sem po-stal jaz novi gospodar »naše Marijanice«.
Na novem domu si je sama izvolila svojc bivališčc vrhu prizidka nad štedilnim ognjiščem. Ako sem temu ugovarial in jo odganjal s prizidka, je bila precej zopet na izvoljenem mestu, se zavrtela okrog svoje osi iq rne prav pošteno okregala s svojiin gru-u, gru-u. Kaj sem hotel, prcpn-stil sem ji prostor nad štedilnikom ...
Prve dni se ni nič kaj dobro počutila, ker jc bilo inenda presvetlo — v mestu so same temne luknje. Dobrikal sem se ji, ona je prikimavala — bila sva knialu dobra prijatelja. Če sern se ji približal z roko, me je tolkla s perutrni in odrivala s kljunom, češ, kaj imaš ti opraviti na moji trd-njavi.
Njena hrana je bila izvečine konoplja; prav dobro je vedela, kdaj se njej v zabojčku odmcrja porcija; časih je šlo za silo tudi proso; pšenicc, koruze i. dr. ni mogla uživati. Spravila se je tudi nad kruh in to takrat, kadar sem zajtrkoval; največkrat je le trgala drobce in jili metala daleč okrog.
Dolgo si ni upala drugam kakor s svoje trdnjave na bližnjo mizo in okno; kadar ji je bilo trcba peska, ga je dobila po tlch.
Srnešni prizori so sc nudili vcčkrat, kadar je Marijanica šctala po tleh in so se pripodile kar tri zverine pasjega plemena v kuliinjo. Vsa-kega je sprejela z udarci perutnic in ga spremila v njegovo zatišje — v podpeček.
Miru ni dala drugače, kadar ji ni bilo vse všeč, da je držala »košck«.
Bila je preprijazna, prevljudna in bogsivedi kaj še vse; preprijazna tako, da mi je večkrat ušla pikra beseda, ki bi zadela najboljše sree pre-občutno. Marijanica se ni zmenila: razšopirila je rep in peruti, nabijala šc bolj s svojini gruljenjem in ine naskakovala. Oospe K. ni smela videti, da bi naslonila glavo na mizo. Prifrfotala je s svoje trdnjave, ji sedla na glavo, grulila in jo vlekla za lase in ušcsa.
Ko so prižgali zvečer luč, je bilo treba ravnati oprezno; priletela ic s svoje trdniavc na mizo, in v hipu je postala tema; marsikateri cilindcr jc našel svoj hladni grob v drobcih na tlch ...
— <•!   64   i ¦»  -
Ako je natneravala prileteti na mizo, je bilo treba vse papirje pritr-diti, sicer je šlo vse na štiri vetrove. Vrgel sem jo v zrak, toda preden sem potegnil roko nazaj, je bila že zopet prcd menoj, se šopirila in tne naska-    ' kovala.
Imela je navado, da rni je sedla na ramo in mi prebirala po laseh in okrog uhlja. Če sem zasukal glavo, me je obirala po licu, po brkah in okrog oči. Ako pa je bila jezna, me je klju\ ala, da je bilo treba paziti na oči. Sedla je celo tujemu človeku na glavo ali na ramo, ako je stopil v kuhinjo. Najrajša je šla k ženski, ki je govorila z ncžnitn, tankim glasotu. Ako je gospa pela, jc bila Marijanica takoj pri njej.
Ako je slišala glas gosli, ali da so otroci v šoli pcli, jc grulila na vse pretege in letala po kuhinji.
Sčasoma si je upala tudi iz kuhinje in celo do vodnjaka; tem po-hodom se je jako privadila. — Občudovala jc svct, toda vrnila sc je vse-lej k svojim.
Če je Marijanica sedela na vodnjaku, in so otroci v šoli peli pri od-prtih oknih, je bila takoj v šolski sobi. Moral sem vedno ob petju zapirati okna; tedaj pa je letala od okna do okna in silila v šolsko sobo. Slišal sem jo celo na šolskern pragu pred vrati šolske sobc gruliti med potikom.
Nekega poletnega dne je sedela Marijanica na znotranjem odprtem oknu v šoli, ko so prihaiali mali modrijani k pouku. Ura odbije, vstopiin v šolo: »Molirno!« — Med inolitvijo so se ozirali otroci proti oknu in se prav pritajeno smejali. Ze sem hotel ziniti — pa se rni hipoma znajdc naša Marijanica na ratni. Zamahnem z roko, in tako hitro je bila skozi okno... Kakšen smeh bi bil v šoli, da ni bilo to med molitvijo.
Kadar pa je Marijanica le predolgo občudovala krasno prirodo, jo je bilo treba vabiti zopet med štiri stene. Privadila se je vabilu in reči jc bilo treba samo: »M'rjan'ca pojd'!« in bila ti je že na rami ali skozi vrata v kuhinji.
Skoro vsako jutro me je prišla budit na postelji, če so bila le kuhinj-ska in sobna vrata odprta. Če sem se dvignil v postelji ali ne, ona je ve-dela, da sem še v postelji. Počepnila je na blazino, grulila in me božala s kljunčkoin. Nemalokrat so me čakali zjutraj pretl sobnimi vrati trije psi, med njiini tudi naša Marijanica.
Zadela pa 30 je prva in predzadnja nesreča. Na ornari je na robu le-žalo prazno rešeto, tik omare na tleh pa posoda z mrzlim lugom. Zvečer je bila Marijanica še zdrava, drugo jutro pa dobitno ubogo živalco sedeti žalostno na robu posode, popolnoma napojeno z lugom, rešeto pa v lugu. Kljunček nekako porjavel, obronki oči ravnotako, njeno perje tudi po-rjavelo in premočeno do kože. Dala ni nobenega glasu, in pričakovati je bilo, da vsak čas pogine.
Priletela je natnreč z ognjišča na bližnjo omaro in sedla na obroč rešeta. To se je prevagalo, pokrilo Marijanico in jo vrglo v lug. Imela je nienda še toliko moči, da sc je vzdignila in sedla na rob posode.
— oi    (55    •¦—
Oospa in njena sestra, ki je bila ravno na počitnicah, sta jokali brez utehe; celo meni bi skoro ušel jok. Pcstovanga ;ni bilo konea: dobila je Marijanica laškcga olia, sc sušila v naročju bb tDtilem solncu in ne vern, kaj še vse -- mcnda 'e cclo sv. Anton dobiPdvajsetico, čc naša Marija-nica okreva ...
Res jc okrcvala v jjar dneh in zopet ic bila —; pa-še bolj — »naša M'r'jan'ca«.
Ako setn io roklica!: »M'r'ian'ca pe-c-ejd!« in to v primerncm glasu, jc bila prej skozi vrata kot jaz in potem sem jo zvabil, kainor scni hotel.
Gospa je hodila k so^edu po mleko in zaprla kuhinjo. Odpii sem čez nekaj časa vrata, in bila je prej pri sosedu kakor gospa.
Čc seni opravljal dela na vrtu in me je ugledala skozi odprto okno, je bila takoj na rarni ali pa je pobirala po tleh okrog mene.
Nekega večera-sei je vgnezdila v podpeček — na pasja prenočišča. Psov ni pustila blizu, in isto noč ni nobeden izmed treh čuvarjev spal v podpečku. Drugo jutro pa najdem v podpcčku — golobje jajce.
Dasi je bila živalca v zabavo in razvedrilo vsem, ki so jo poznali, morain vendar priznati, da se me je lotcvala nervoznost, ker sern jo imei vedno — na glavi.
Prišla pa je tudi ura ločitvc, in to je bila zadnja nesreča za našo Marijanico.
Nekega dnc serri bil v šoli. Oospa je odšla v prodajalnieo in pustila kuhinjska vrata odprta. Marijanica je šla za njo in kakor navadno sedla na vodnjak. Ob odmoru pridem iz šole, iščem Marijanico v kuhinji, pri vodnjaku, tudi drugod — ni jc bilo. Kličem jo, toda zaman. Našel sem samo šopek perja v bližini vodniaka — vse rni je bilo jasno.
Privoščil si jo je za kosilo mali kraguljček ptičar ali mišar, ki je vedno zalezoval drobne ptice, ki scm jih slehrno zimo krrnil.
Kakšen jok in klicanje je bilo po naši Marijanici, si lahko vsakdo misli. Celo meni se je porosilo oko. Zdelo se nam ie, kakor da bi človek odšel na veke iz hiše. Otožnost se nas je polotila.
Sklenil sem trdno, da žival s takimi ali enakimi lastnostrni ne pride več k hiši, da ne bo treba še kdaj za njo žalovati.
Kraguljčku ])tičarju, četudi mišarju, pa sern napovedal boj in snirt do zadnjega.
Vam, dragi čitatelji »Zvončka«, pa ne svetujem, da bi kdo poizkušal na opisani način udomačiti domačega goloba. Pustitc živalco živeti, kakor zahteva njena prirojena narava. ker tudi na ta način užijcte lahko z njo nuiogo veselja.
Mož, macka in miš