„Večerni koncert" in drugo
Priobčil dr. Jos. Regali.
Jaz sem te čakal ob poznem mraku; in z mano so čakali beli cvetovi in tam nad vrhovi so tiho plakali mehki glasovi oddaljenih strun.
Sence globoke
so se razdelile,
tvoje plašne roke
so razgrnile
zaveso temno . . ,
Kako sva se ljubila
v poljubih vročih
v besedah polglasnih, šepetajočih . ,
Visoko na plavem polji
so vztrepetavale
srebrne zvezde;
in naokoli
so pesmi zaljubljene plavale.
Med staro korespondenco sem našel zgorenjo Cankarjevo pesem — kolikor mi znano, še neobjavljeno—napisano na pismu, ki mi ga je pisal gimnazijcu in ki sem ga spravil gotovo za to, da so pesem čitali tudi znanci. Tudi Kette nam je pošiljal v Ljubljano pesmi in sonete vpogled. Cankar. jevo pismo je datirano iz Pulja dne 3. septembra 1898. Cankar je živel tedaj pri svojem očetu v Pulju. Ker je pismo kolikor toliko značilno za tedanje Cankarjeve nazore in ker pripoveduje Can kar sam o svoji drami »Jakob Ruda«, ki jo je takrat pisal, priobčujem pismo v celoti. Glasi se:
»Dragi Regali! Tvoja sreča, da me je našlo Tvoje pismo ravno, ko sedim pred papirjem. Naj-prvo: jaz se tu jako dolgočasim. Vino je slabo in kar je deklet, so večidel nemarne, s poslikanimi obrazi in neumnimi očmi.   Druzega tu ni ničesar
—  morje? Smrdi; ¦— a če ga hoče kdo občudovati
—  odprtega in prostega, treba je, da potuje uro daleč po tem pustem istrskem kamenju. Vrnem se v Ljubljano, kadar bo mogoče; čez tri tedne nekako. Službe seveda nimam nikakoršne, — še tega bi bilo treba! A dela vkljub temu dovolj. — Moja drama se je od velike noči do zdaj popolnoma iz-
Odprla se je čudovita noč . . ,
Tisto noč so zapeli
zmagoslavni zvonovi.
Kako so vstajali
čudoviti glasovi
pod zvezdami drhtečimi;
kako so prihajali
bliže in bliže
s koraki šumečimi. . .
Ana — Anica — ljubica moja —
to je najina duša, Anica!
Duša najina plava na perotih neizmernih
v teh pesmih večernih
po neskončnem nebu;
in vsa ta čudovita noč naokrog
to je poezija, to je Bog —
to je najina duša, Anica . , .
In luna je vstajala . . . Strune so sanjale arijo mehko iz »Margarete«.
premenila; ni ostalo skoro niti sledu prejšnje vse-bine in ideje, Časih mi ugaja, kar sem napravil, takoj potem pa se mi zdi ničvredno in filistejsko, Če bo ugajala Ljubljančanom, to je jako dvomljivo. Dejanja je še precej, — a zdaj vidim, da sem ravnal z dejanjem kakor s postransko stvarjo in da mi je bilo glavno neko temno, nejasno pričakovanje, ki ovlada z vso silo junaka Rudo ter ga naposled ¦— z jako neznatnim zunanjim povodom — zavede v samomor. Jaz sem sicer prepričan — in prepri čan bo vsakdo, kdor bo hotel razumeti — da je vsa stvar zelo naravna in da ni moglo biti drugače. Toda če bo kdo tako nepreviden, da zine usode-polno besedo »dekadenca« — tedaj bo vspeh k vragu in ljudem se bo zdelo, da je njihova dolžnost n e razumeti. A to vse se bo šele videlo. Nekaj mora biti delo vsekakor vredno, — kajti izbiti moram iz njega toliko denarja, da odidem pošteno na Dunaj. — Da, dušica moja, jaz pišem zaljubljene pesmi, — o ljubici, o šumečem parku, o lepih večerih; tako človek »pada in se izgublja«. Na zadnji strani Ti zapišem jedno, da boš videl, kakšna sentimentalnost me je ovladala in da vkljub tej sentimentalnosti še ne hodim po potih Ganglo. vih, a tudi ne po Murnovih , . . Da, Muren! Muren
18