Beckett ali o anti-umetnosti
GREGOR ADLEŠIČ
" Vse dobre knjige imajo nekaj skupnega, namreč to, da so resničnejše, kol če bi se resnično zgodile, in kdor je eno od njih do konca prebral, čuti, da se je vse to v njem zgodilo in je zdaj njegovo: dobro in slabo, navdušenje, kes in žalost, ljudje in kraji in kakšno je bilo vreme!"
Ernest Hemingway
I
"Če je eksistencialno - filozofski pekel podoben predoru, v katerega središču z druge strani zopet sveti luč, tedaj Beckcttov dialog razdira same tirnice razgovora in tako vlak ne dospe več tja, kjer se svetlika." Omenjena ugotovitev nam karseda nazorno ilustrira tisto, čemur pravimo Beckettova literarna ustvarjalnost. Beckett je seveda modernist. Njegove radiklano avantgardistične spise, oznaka zgodbe bi bila vsekakor prekrepka, ki jih on včasih imenuje romani, spet drugič pa drame, lahko namreč ne povsem brez razloga primerjamo z Rorschahovim testom. Le-tc namreč sumljivo lahkotno dopuščajo prav vsakršno interpretacijo in razumevanje in prav zaradi tega obenem nobeno. Nobeno pravo namreč in dokončno.
In prav vtoliko predstavljajo prav nehvaležno branje za vse liste razlagalce in kritike, ki vseskozi poskušajo tudi iz najmanjšega detajla iztisniti poslednjo kapljo racionalnosti. Beckcttove drame predstavljajo namreč ravno antipod le-tc. Prav zato in vtoliko ga lahko nedvomno označimo za modernista, njegovo delo pa za tisto, kar po navadi razumemo pod pojmom nova umetnost. Beckettova dela predstavljajo namreč ravno tisto osvobajajoče utelešenje popolne dezintegracije in so, po merilih diskurzivnega mišljenja, ne-umna. Prav zato in vtoliko zadeva v prazno vsak poskus vsebinske interpretacije, pojmovni aparat tradicionalne racionalistično orientirane estetike s svojo imanentno zahtevo po jasnosti smisla pa se izkaže kot popolnoma neuporaben. Tu z intelektualno argumentacijo ne dosežemo prav nič.
* Cit. po: Aristoteles: Poetiki, v: Kajetan Gantar: Uvod, str. 25, CZ, Ljubljana, 198Z
1 T. W. Adomo: Klozofsko-socioloiki eseji o književnosti, v: PokuSaj da se razumije S v r 8 e t a k i g r e, str. 204, Školska knjiga, Zagreb, 1985.
Njegove drame so, tako kot je značilno za vsa velika umetniška dela, popolnoma hermetične in predstavljajo zaprte celote. Skratka, so vedno, če uporabimo Adornov termin, OUVRE: kompletna, v sebi dokončana avtonomna umetniška dela. Predstavljajo popolnoma zaprte svetove, ki imajo sicer določene stične točke z našim svetom, vendar pa le-tcga ne odslikavajo ali tolmačijo. Bcckettove drame torej nikakor, kolje v navadi v moderni umetnosti, ne predstavljajo ilustracij ali komentarjev kakršnihkoli intclekturalnih idealov in ne prisegajo na nobeno ideologijo. Predstavljajo zgolj igro z elementi realnosti, katerih sklopi pa nam nikakor ne prinašajo nobenih neposrednih sporočil, stališč ali idej. Bccketta je torej mogoče razumeti samo na način, ki nam ga T. W. Adorno opisuje z naslednjimi besedami: "Če predstavlja celotna umetnost sekularizacijo transcendence, tedaj le-ta sodeluje v dialektiki (razvetljenstva). Umetnost se je prepustila omenjeni dialektiki z estetsko koncepcijo anti-umetnosti; očitno ni ničesar več razumljivo brez omenjenega momenta."
Bcckettove drame dejansko so, oziroma predstavljajo organizirani nesmisel. Razumeti Bccketta, pomeni torej toliko, kot razumeti njegovo nerazumljivost.
II
Bcckettove drame so torej, tako kot sama moderna kultura, katere negativno zrcalno podobo nam v skrajni konsekvenci podajajo, post-konceptualne in vtoliko iracionalno, ali če hočete ne-umne po normah diskurzivnega mišljenja. Nimajo torej neke pozitivne vsebine, ampak so zavezane moderni čpistemc kot neprestanemu iskanju in eksperimentiranju, vendar pa se zaradi Bcckcttovcga radikalnega rcdukcionizma nazadnje sprevržejo v čisto tautologijo, v golo brezvsebinsko ponavljanje.
Res je sicer, da Beckett vsezkozi trdovratno vztraja na popolnem redukcionizmu, vendar pa v njegovih delih ravno v samem aktu redukcije, kot negacija popolnoma postvarelega sveta, preživi ravno tisto reducirano kot popolni razkroj, otopelost, brezizhodnost, infantilizem, čisti nesmisel in nenazadnje absurd. Njegove drame nam nenazadnje ne prikazujejo čisto nič drugega, kot vsepovsod prisotno regresijo. Tako Beckettov redukcionizem zadeva tako sam postvareli svet, kot tudi zaradi prav lc-tega do popolnosti osiromašeni in razsrediščeni subjekt, ali če uporabimo pojmovno aparaturo klasične estetike: Bcckettove drame predstavljajo tako parodijo nosilne ideje, kot tudi same forme umetniškega dela. On nam v svojih delih prikazuje zgodovino destrukcije subjekta, in sicer dcstrukcijo tako njegove subjektivne, kol tudi njegove objektivne zgodovine, in to do skrajne točke, do tistega tule, do golega trenutnega obstoja. Prav omenjena izguba vseh kvalitet vodi Bccketta v tako eksistenčni, kot tudi eksistencialni minimalizem.
Bcckcttova dela pa se odlikujejo tudi po svojem popolnem prelomu s kronologijo pripovednega časa. Poznajo samo eno dimenzijo, in sicer tu in sedaj. Omenjena popolna odpoved zgodovinskosti in sami zgodovini nasploh pa predstavlja zgolj potrditev popolnega propada subjekta. Razsrcdiščcna zavest popolnoma postvarelega sveta tu nima več nikakršne arhimedovc točke, s katere bi se lahko osredotočila na samo sebe ali pa na zunanji svet, ki naj bi jo obdajal. Modernizem je vedno vztrajal pri svoji vselejšnji
2 T. W. Adomo: !•> telička teorija, Nolit, Beograd, 1979, str. 69.
strogi razločcnosti od vsakdanjega življenja in je bil vtoliko vedno ezoteričen. Beckettov rcdukcionizem pa gre še dlje. Njegova dela vztrajajo na popolni različnosti od našega vsakdanjega sveta nasploh. Lc-ta torej ne predstavljajo niti povnanjenja notranjosti, niti nam ne prikazujejo, ali bolje, odslikavajo kakršnekoli empirične realnosti. Nahajajo se torej na tanki rdeči črti med pravkar omenjenima pojmoma notran josti in zunanjosti.
Beckettova dela pa seveda tako tudi v celoti negirajo in opuščajo enega izmed temeljnih principov evropske literature: avtobiografijo subjekta. Joyceov roman toka zavesti in s tem čisti subjektivizem kot slika čiste notranje subjektivnosti se namreč pri Beckettu razgradi v estetski minimalizem. Tako se globina sprevrže v infantilnost, tragika pa v debilizem. Njegova dela se nahajajo torej na indiferentnem robu notran josti in zunanjosti. Še več, eksistirajo na način tesnobnega subjekta, ki zase pravzaprav ne ve, ali predstavlja vrhunsko stvaritev ali čisto navaden zmazek. Vtoliko imamo lahko Beckettova dela za popolnoma decstetizirana umetniška dela.
Če je idealizem trdil, da ve vse, ter je za njim eksistencialna filozofija trdila, da pozna in razume eksistenčno in eksistencialno krizo modernega subjekta, pa Beckett ne ve, ne priznava, predvsem pa ne razume ničesar več. Njegova dela predstavljajo jezikovne igre, onstran in onkraj katerih ni nobenega poslednjega smisla in samorazumevanja več. Vtoliko njegova dela postavljajo pod vprašaj samo razsvetljenstvo, kolikor le-to predstavlja neko racionalno smotrnost, ki se uteleša v spekulativno-emancipacijskih in cshatoloških tendencah. Predstavljajo, če hočete, negativ, ali še bolje, čisti paradoks, ne-umnost popolnoma postvarclcga sveta in nam vtoliko kažejo pravo, ali če hočete, dejansko stanje stvari. Absurdnost in infantilnost pa poslanega na ta način pri njem edina prava produktivna umetniška moč. Otroška bebavost se tako pri njem izkaže kot edina prava vsebina filozofije in tako njegova dela prav zaradi le-tc preidejo v gole tavtologije. V njih je konec popolnoma enak začetku. Neprestano se je sicer nekaj dogajalo, a nič zgodilo.
Gesta stopicanja na mestu predstavlja osnovno figuro celotncga Bcckettovega ouvre-a.
III
"Estetska transccndcnca in deziluzioniranje soglašata v molku: V Beckcttovcm ocuvrc. Dejstvo, da jezik, ki je daleč od pomena, ni jezik izrekanja, vzpostavlja njegovo afiniteto do molka." Sledeči kratki dialog iz Čakajoč na Godota vsekakor potrjuje navedeno Adornovo oceno.
Vladimir: Kaj sem že rekel? Lahko torej nadaljujeva od tu.
Estragon: Kdaj si kaj rekel?
Vladimir: Na samem začetku.
Estragon: Na začetku ČESA?
Vladimir: Danes zvečer... sem rekel...sem rekel...
Estragon: Nc sprašuj mene. Jaz nisem zgodovinar.
Vladimir: Počakaj... objela sva se.. Veselila...bila zadovoljna...in kaj naj rečeva, ko se veseliva... čakala bova...čakali...počakaj, da malo pomislim...aha! tukaj nekje je...
3	Cf.: T. W. Adomo: Estetičk« teorija. Noht, Hoograd, 1979, str. 71.
4	T. Adomo: Estetička teorija, Nolit, Beograd, 1979, str. 148.
ndaljcvati s čakanjem... ker sva sedaj zadovoljna in radostna... počakaj, počakaj... Tu sem! DREVO!
Estragon: Drevo?
Vladimir: Kaj se ne spominjaš?
Estragon: Utrujen sem.
Vladimir: Poglej ga! (Estragon pogleda drevo)
Estragon: Jaz ničesar ne vidim.
Vladimir: Še sinoči je bilo popolnoma črno in golo, sedaj pa je ozelenelo.
Estragon: Ozelenelo?
Vladimir: V eni sami noči.
Estragon: Verjetno je poletje.
Vladimir: Toda v eni sami noči!
Estragon: Povem ti, da včeraj nisva bila tu. To je zopet ena od tvojih mor.
Vladimir: Kje pa sva bila potem po tvojem sinoči?
Estragon: Kako pa naj vem? V nekem drugem delu prostora. Praznine je, kolikor se ti je duša zaželi."
Beckettov regresivni jezik, ki ga je Adomo popolnoma pravilno označil za basic english, tako v Čakajoč na Godota, kot v vseh ostalih njegovih delih, popolnoma in v ccloti nadvse uspešno demolira vsakršen smisel. Njega očitno zanima predvsem samo gibanje, ki sc nahaja pod in v temelju samih besed, nikakor in nikdar pa ne njihov pomen. "Stara Wcdekindova tehnika nesporazuma postane totalna. Tok samega dialoga se tako približa slučajnosti literarnega in proizvodnega procesa. Zveni tako, kot da zakon njegovega toka ne predstavlja razuma govora in odgovorov, tudi njihove medsebojne psihološke povezanosti ne, ampak polušanjc glasbe, ki se osvobaja vnaprej danih tipov. Tu sama drama prisluškuje, katera beseda sledi prvi... To pa ima svoj infantilni model v tistih, ki v zoološkem vrtu čakajo, da bi videli, kaj bo v naslednjem trenutku izvedel nilski konj."
V kolikor pa simboliko osvobodimo njene psihološke determiniranosti, se le-ta postvari v bivajoče na sebi in tako simbol sam postane simbolističen. Prav omenjeno dejstvo predstavlja tisti skrivni eredo Bcckcttovih dram. Po eni strani je v njih vse simbolično, po drugi strani, pa prav zaradi tega, obenem tudi ne. Vsaka gesta in vsak lik lahko in pomeni vse in karkoli in tako pansimbolika ukinja samo sebe. Brczpomcnskost pa postane na ta način edini pomen. V Bcckcttovih dramah, kot smo se lahko prepričali sami, cclo sam jezik izgublja svoj običajni prvotni pomen komunikacijskega sredstva. Bcckctt namreč destruira diskurzivni in s tem umni element jezika in ga na ta način spreobrača v instrument lastne absurdnosti, s tem da jezik sedaj samega sebe predstavlja za edini smisel. Njegovi liki namreč samo še brbljajo. Sama neustreznost in ncsmislnost samega dogajanja, takoimenovane drame, pa tako postane edini pravi razlog njenega toka. Celotno dogajanje Bcckcttovih dram predstavljajo torej popolnoma svobodni akti volje, in to zaradi nje same. Njegova skrivnost sc zato imenuje popolna samovolja, ali če hočete, splet popolnoma slučajnih možnih in nemožnih kombinacij.
5	s. Beltcl: Izbrane drame, v: Čekajuči Godoa, Nolit, Beograd, 1984, sir. 92.
6	Cf.: T. W. Adomo: Filozofsko-socioložki eseji, v: PokuSaj da sc razumija SvTjSelak igre, Zagreb, 1985.
7	Ibid.,str.204. 8Cf.:Ibid.
Bcckcttovi liki so temu ustrezno popolnoma enodimenzionalni in površinski, njegova dramaturgija pa, skladno s tem, popolnoma premočrtna. Dogajanje ne predstavlja čisto nič drugega kot samo preprosto dogajanj. Predstavlja čisto formo časa. Dogaja se pač nekaj zgolj zato, da mine čas. Še več, preko neprestanega ponavljanja je v Bcckettovih delih destruirana celo sama zgodovina. Tako ponavljanje uničuje zgodovino in zvaja celotno dogajanju zgolj na trenutek ter tako zbuja občutek infantilizma.
Beckettova dela se torej dejansko nahajajo na tanki meji med ničem in minimumom. Celotno vsebino dela Čakajoč na Godota predstavlja zgolj in samo čakanje samo.
Tisto malo je pri njem vse.
IV
"Presežek realitetc pa pomeni njen padec. S tem pa, ko ubije subjekt, ubije tudi samo sebe; ta prehod je tisto umetniško v anti-umetnosti. Pri Bcckettu vodi do očitnega uničenja realnosti."
Konkrctizcm obstoja Bcckettovih subjektov namreč ni več sposoben za kakršnokoli občost in tako le-tc postane gola abstrakcija, ki nc trpi nikakršnega izkustva več. Njegove situacije, iz katerih so komponiranc njegove drame, predstavljajo negativ smiselno povezane realnosti. Abstrakcija in refleksija tako postanega tu zgolj čisti videz. Bcckettovih likov torej ne moremo več označiti za osebnosti, kajti oni poosebljajo čisto ncidentiteto obstoja. Predstavljajo namreč obenem tako parodijo, kot negacijo samih sebe. Središčno temo Bcckettovih komadov/dram predstavlja namreč disociacija. tj. razpad subjekta na nepovezano in neidentično. Kar tako ostane od popolnoma izpraznjenega subjekta, ali če hočete dramskega lika, so čiste shizoidne situacije. Njegove drame predstavljajo namreč ravno kalcidoskop le-tch. Predstavljajo njihovo edino pravo vsebino, če smemo pri njem sploh govorili o čem takem. " Njegove osebe so torej zvedene na tisto najbolj abstraktno določilo: zgolj na goli obstoj, na tisto tu. On namreč reducira svoje like vse do absurda in tako je iz samega obstoja odstranjen vsak višji smisel, ali če hočemo biti natančni, vsakršen smisel nasploh.
Toda čim subjekt preneha bili identičen s samim seboj, čim preneha bili nek v sebi zaprl smislni sklop, in Bcckctlovi liki so vse prej kot to, izgine ravno lista meja, ki loči subjet od zunanjega sveta in ga s tem konstituira. Tako seveda najglobje notranje situacije preidejo v čisto telesnost in tako notranje postane zunanje in obratno. Beckett torej nc pozna in nc priznava delitve na materijo in duh in s tem negira vsakršen idealizem. V njegovih delih čutni predmeti zavezmajo popolnoma enak prostor in položaj kot fizični. Tako postane tudi sama komunikacija v Bcckettovih dramah čista gola pojavnost sama. Prav na ta način pa popolnoma destruira tako znanost kol tudi filozofijo. V trenutku namreč, ko je vzpostavljena popolna identiteta med samim pojavom in njegovim bistvom, postaneta le-ti nepotrebni in nemogoči. "Absurdni svetovni nazor tu nc zamenjuje racionalnega, ampak racionalni v absurdnem prispe do samega sebe." "Normi eksistencialistične filozofije, ki pravi, da naj bi bili ljudje pač to,
9	T. Adomo: Estetička teorija, Nolit, Beograd, 1979, str. 72.
10	Cf : T. W. Adomo: Filozofsko-socioložki eseji o književnosti, v: Pokušaj da se razumije Svntctak igre, str. 193.
11	Cf.: Ibid , str. 197. 12Ibid.,str.205.
kar so, čc že niso sposobni postati karkoli drugega... postavlja antitezo, ki pravi, da ravno omenjeni "jaz" ni "jaz", ampak opičje oponašanje tistega nccksistencialnega."
Beckcttove drame nam torej prikazujejo, čc rečemo figurativno, tisto kar je ostalo po "Koncu igre", torej spačke in parodije subjekta. Katalog defektov pa tako postane tu edina prava protiutež subjektivnosti.
V
Beckettovi liki so preko totalnega razpada subjekta tako zvedeni zgolj na tisto pojavno, torej v skrajni konsckvcnci telesno. Vtoliko predstavljajo rcgradacijo na zgodnejše ontogcncLskc stopnje razvoja in odtod seveda njihov infantilizem , katerega neposredna posledica jc njihov klovnovski humor. Tako postane ravno zaradi svoje neumnosti smešen humor sam. Njegovi vici seveda nc zadevajo nikogar in ničesar več, ker pač ni več nikogar in ničesar, kar bi sploh še lahko zadevali. Njegov humor je torej, tako kot sama realnost, popolnoma izpraznjen in brez vsakršne substancc.
Vendar pa njegove drame predstavljajo arhetipe vtoliko , v kolikor nam one kot tisto tipično človeško kažejo zgolj deformacije, ki jih jc ljudem prizadejala družba. Vtoliko jc seveda Bcckctt realist, ali drugače povedano: "Ker jc poslal pritisk zunanje resničnosti na subjekte in njihove reakcijske forme absoluten, se le-tcmu lahko umetniško delo zoperstavi le tako, da ji postane slično. Vendar pa na nični točki, na kateri se dogaja bistvo Beckcttove proze, tako kot sile v neskončno majhnem fizike, izvira nek nov svet slik, tako usoden kot bogat, ki predstavlja konccntrat zgodovinskih izskustev, ki v svoji neposrednosti nc dosegajo tisto odločilno, namreč prepada med subjektovm in realnostjo. Bedni in pokvarjeni značaj tega simbolističnega sveta pa predstavlja kopijo, negativ razpadlega sveta. Vtoliko jc Bcckctt realistični pisec."
V komadu/drami Čakajoč na God o ta se tako dobesedno kar dvakrat nc zgodi nič. Vladimi in Estragon se srečata dvakrat, da bi čakala na Godota in dvakrat se igra konča z naslednjimi besedami:
Vladimir: Torej? Ali greva?
Estragon: Da, pojdiva.
Nc premakneta se z mesta. Zavesa pade '.
Bcckcttovi komadi torej povzemajo držo človeka, ki jc prispel do konca, a šc kar naprej koraka. Omenjena gesta pa vtoliko točno odslikava stanje stvari, v kolikor predstavlja zavest o nujnosti kontinuitete in o njeni nemožnosti hkrati.
13 Ibid., str. 207. 14Cf.:Ibid.
15	T. Adomo: Estetička teorija, Nolil, Hcograd, 1979, str. 73.
16	S. Beckett: Izbrane drame, v: Čckajuči Godoa, Nolit, Beograd, 1984, str. 120.
17	T. Adomo:Estctička teorija, Nolit, Beograd, 1979, str. 71.