AVE MARIA JAN. 1933. Koledarska izdaja. XXV. "AVE MARIA" je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok zvestobe katoliški Cerkvi. AVE MARIA published monthly by The Slovene Franciscan Fathers, p. o. B. 608, Lemont, Illinois in the interest of the Slovene Franciscan Commissariat of the Holy Cross. Subscription I'rice: $2.50 per annum Naročnina: $2.50 letno. Izven U. S. A. $3.00 Manager—Upravnik: REV. BENEDICT HÖGE, P. O. B. 608, Lemont, Illinois Editor—Urednik: REV. ALEXANDER URANKAR, 1852 W. 22nd Place, Chicago, Illinois Entered as M-cond-class matter August 20, 1925, at the post office at Lemont, Illinois, under the Act of March 3, 187'). Acceptance of mailing at the special rate of postage provided for in Section 110.1, Act of October I'M7, authorized on August 2*), 1(>25. Vsak naročnik našega lista ji? podpornik velike misli misijonstva Jezusovega. Zakaj 7 Dolarji, ki si jih namenil za naročnino Ave Marije niso vrženi v kot. Kamenčki so 7.a zgradbo Kristusovega duhovništva. Zato je bila Ave Marija ustanovljena, da bi v «motnem oziru podpirala dijake, kandidate za duhovniški stan. Tvoja nnročnina je seme, ki naj nekoč obrodi siul v vinogradu Cospodovem. Koliko je dijakov, ki bi radi Študirali, pa nimajo gmotnih sredstev. Samostan v Lemontu je bil ustanovljen, da bi bil tudi Sola in vzgojevališče idejalnim fantom, ki so si zaželeli službe altarja. Sedaj razumeš. Ave Marija utira pot tem študentom. Obenem si apostol katoliškega tiska. Vsak mora priznati, da Ave Marija krepko nosi prapor Jezusovega imena. Ta namen Ima, tla neti in podžiga in ohranja ogenj vero v srcih katoliških Slovencev. Najlepši namen ima. Kdorkoli je naročen na Ave Marijo, je tudi propagator verske misli. Dolžnost vsakogar je, da Kristusa tudi uči, ne samo priznava. Z besedo, z zgledom, v dejanju. Ave Marija naj bo glasilu temu delu, glasnik apostolstva Jezusovega. Novemu naročniku bom govoril nekako takole, ko ga bom skušal pridobiti za naročbo. Naroči si ta list, že zato, ker je tako poljuden. Ave Marija hoče biti v vseh svojih vrstah pri prosta spremljevavka pri-prostega ljudstva. Povesti, članki vsi od kraja hočejo biti tebi le v razvedrilo in pouk. Rabiš razvedrila, na vsak način. Sezi po Ave Mariji, beri njene črtice. Kabiš pa tudi jmuka, zlasti v verskih zadevah. Sezi po Ave Mariji, Dajo ti nauka iz katekizma, liturgije, sv. pisma in drugo. Vem. dn se boš naročil. Kaj bi ugovarjal in se izgovarjal ? Staremu naročniku -v bom pihal na srce tako-le: i Hej, du ostaneš dobrotnik naš. Toliko let si bil v naši vrsti. Poznaš naše skupno uspehe, itoznaš naši' skupne bojo m skrbi. Nikar ne odstopi sedaj. Pa četudi so morda časi zate zelo težki. Stanoviten bodi in ostani z nami. Naročniki so deležni duhovnih dobrot franč. ko-misarijata. Za naročnike In dobrotnike se bere vnnk mesec M v. maša. VERY REV. HKKNAK1) AMIIKU7.IC. Komisar. Lemont,, III., 608 P.O.B. H W'i Jj H48132 AVE MARIA Januarska štev. 1933.— Koledarska izdaja —Jubilejni letnik XXV. Za odhodnico. Ob uri, ko greš glasnik Kristusov, dvestodevetinosemdesetič v tisoče slovenskih izšeljeniških domov, kaj naj ti povem za odhodnico? Ob uri, ko pričenjaš, Ave Marija svoj srebrni jubilej, odkar obiskuješ verne slovenske družine po Ameriki, kaj naj ti napišem za častitke? Napisal bi ti lahko slavospev, ali ti bo moje kadilo krepilo k zdravju in življenju za nadaljnih petindvajset let? Kadilo še nikdar ni bilo krepilo življenski sili. Napisal bi lahko ob tej priliki besedo žalosti, ker je velika skrb v nas, ali boš še dočakala zlato zarjo. Vse naše življenje tako hitro gine v valove tujine. Pa je preslovesen le-ta trenutek, da bi človek mislil na grob. Jubileji so prilike pesmi, častitk in tihe molitve, tihih želja. Tudi v mojem srcu vstaja pesem, častitka, molitev in želja. Vem, da je želja molitev, častitka in pesem slehernega srca, ki je v teh dolgih letih slušalo in prisluškovalo besedi Boga, po glasniku božjem, listu Marijinem — Ave Mariji. Pesem: Kakor gre zarja v jutru preko vse zemlje od bližnjega holma tja za deveto goro, kakor gre zarja ter luč oznanja in novemu soncu odpira nebo, naše gre slavlje iz hiše do hiše, z družine v družino, z naselja v naselje; duše prevzema ter židano voljo užiga, užiga nam v srcih veselje. Ave Marija! in Ave Vsevečni! Let petindvajset naš list že bližnjico v večnost utira, let petindvajset na domovino spominja nas, krstno prisego, in križ in v trdne vrste nas zbira. Častitka in želja: Še zlato zarjo naj nam razpne lepi dan. Vemo, da bodo to zarjo gledali le še maloštevilni. Toda Ave Maria naj nam jo razpne in nihče drugi. Med vsemi listi je ona najlepše kazala na večne ideale. Želimo ji toliko naklonjenosti od strani bravcev in naročnikov, kakor jo je preje imela v prvem četrtstoletju. Molitev: Vsemogočni Bog, ki vladaš naše misli in naša pravična dela, Ti pa blagoslovi njen trud, da bo rodil mnogo uspehov in mnogo sadov. Ti si gospodar žetve, človek samo seje. Tako je sejala, seje in bo sejala Ave Marija semena dobrih misli, dobrih sklepov in dobrih želja. Ti jih s svojo dobro roko spremeni v dobra dejanja. Prosi Te tega blagoslova v imenu vseh sodelavcev Ave Marije, vseh bravcev njenih v tujini in domovini, njen točasni urednik, P. ALEKSANDER URANKAR O.F.M. Koledarske zanimivosti. P. A. Koledar, ki je danes skoraj po vsem svetu v rabi, se imenuje gregorijanski koledar. Upeljal ga je namreč papež Gregor, sedmi. Za časa njegovega vladanja so imeli najznamenitejši zvezdoslovci svoj svetovni kongres, na katerem so popravili napake in nedostatke takozvanega julijanskega koledarja. Glavni nedostatek je bil namreč v štetju dni. Šteje se letni čas od dneva do dneva, ko zemlja obkroži solnce Ker zemlja ne napravi svoje poti v 356 dneh, zato je Julij Cezar določil, da se ustavi v koledar poseben dan vsako četrto leto. Ta dan je 29. febr. v vsakem prestopnem letu. Vseeno nedostatek s tem posebnim dnevom ni bil popravljen, ker ie pot zemlje krog solnca napravljena v 356 dneh 5 urah, 48 minutah in 46 sekundah. Vse te ure, minute in sekunde se tekom let pomnože na mnoge dni. Zato je ob času Gregorija, torej v letu, ko je bil koledar reformiran, narasla ta razlika do deset dni (Odtod razlika med pravoslavnimi prazniki in našimi. Pravoslavni še danes ne priznajo gregorijtmskega koledarja). Teh deset dni je Gregorij vrgel iz koledarja in je določil, da se v 1. 1700, 1. 1900 in vsako stoto leto dostavi februariju po en dan samo tedaj, če je to stoto leto deljivo z 4000. Gregorijanski koledar je precej natančen, tako, da bi bila v štetju vsakih 3500 let razlika samo enega dneva. Ta koledar je bil sprejet v kratkem času po vseh katoliških deželah. Leta 152 v Angliji in po Ameriških Kolonijah. Samo na Vzhodu so bili še trdovratni. V letu 1917 je Turčija sprejela ta koledar, Rusija Štetje let po Kristusu je upeljal Dionizij, "Exiguus" imenovan. To se je zgodilo v 1. 533 p. Kr. Ta način štetja so sprejeli v Franciji in Angliji v 8. stoletju. Začel je z letom ena v letu 753 po ustanovitvi mesta Rima. Pričelo se je štetje s 25. marcem, torej na dan Oznanjenja Marijinega. v 1. 1918; Grška in druge pravoslavne ločine v 1. 1923. Samo nekaj majnših verskih ločin in cerkva rabi še stari način štetja. Šele leta 1752 je prišlo to štetje v rabo vsepovsod. Napaka ie v tem štetju, ker je po izročilu prvih kristjanov bil Kristus rojen leta 750 po ustanovitvi Rima in ne I. 753. Morali bi pravzaprav imeti sedaj leto 1936 po Kristusu. l.eto 1933 odgovarja mohamedanskemu letu 1352. Mohamedanci štejejo svoja leta od 622 p. Kr. Leto se prične s sončnim zahodom 28. maja. Odgovarja 1. 2593 ja- ponskega štetja: letu 2686, odkar je bil ustanovljen Rim in letu 5694 židovskega štetja, židovsko novo leto se prične -sončnim zahodom 22. septembra. Zadnji čas se n.nogo govori o uvedbi koledarja s trinajsti meseci. Mnogo učenjakov, ki se pečajo s tem, je že predložilo svoje načrte. Govore, da bo o tem razpravljala mednarodna komisija, ki jo bo- do sklicali v ta namen. Ker se ti učenjaki razlikujejo v svojih predlogih, nima pomena podati tnk načrt v našem koledarju. Tudi katoliški učenjaki mnogo ugibajo, kako urediti koledar. Premakljivi prazniki. Septuasezima 12. februarja. 1'epelnica 1. marca. Marija 7 žalosti 7. aprila. Velika noč 16. aprila. Varstvo sv. Jožefa 3. maja. Vnebohod 25. maja. Kvatrni in drugi posti. I. postni 8., 10. in 11. marca. II. binkoštni, 7.. 9. in 10. junija. III. jesenski, 2(1., 22. in 23. septembra. IV. adventni, 20., 22. in 23. decembra. Binkoštna nedelja 4. junija. Sv. Trojica 11. junija. Sv. Rešnje Telo 15. junija. Srce Jezusovo 23. junija. Ime Marijino 12. septembra. Prva adv. nedelja 3. decembra. Letni časi. Pomlad se začne 21. marca. Poletje se začne 22. junija, lesen se začne 24. septembra. Zima sc začne 22. decembra. mm/MM 1 I Nedelja Novo leto. — Praznik upeljan leta 567. V.O.P.O. Obrezovanje G.: Dano mu je bilo ime Jezus. (Lk 2. 21—22.) — Po Jezusovem imenu je naše ime posvečeno. 2 : Pondeljek Ime Jezusovo. — Praznik upeljan v 16. stol. 3 i Torek Osmina sv. Janeza Ev. — P.O. 4 i Sreda Sv. Tit, škof. — Umrl na Kreti, 94. P.O. 5 ; Četrtek Sv. Telesfor, muč. — Umrl v Rimu, 139. 6 i Petek 3E Sv. 3 Kralji. — Praznik upeljan v 3. stol. V.O.P.O. 7 Sobota Sv Lucijan, muč. — Umrl v Mali Asiji 312. 8 Nedelja Sv. Družina. 1". po razgl. G.: Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52.) — Spomni se, da posvečuješ Gospodov dan. 9 i Pondeljek Sv. Julijan, muč. — Umrl v Egiptu 313. 10 j Torek Sv. Agaton, papež. — Umrl v Rimu 681. 11 Sreda ' Sv. Higin, papež. muč. — Umrl v Afriki 141. 12 Četrtek Sv. Arkadij, muč. — Umrl v Afriki 260. 13 ' Petek s Osmina Sv. 3 Kraljev. 14 Sobota Sv. Hilarij, škof. — Umrl v Franciji 368. 15 Nedelja Sv. Pavel, pušč. — Umrl v Afriki 343. 2. po razgl. G.: O ženitnini v Kani Galilejski. (Jan 2, 1—11.) — Marija posredovalka med nami in Jezusom. 16 ! Pondeljek 17 I Torek 18 I Sreda 19 I Četrtek 20 I Petek 21 I Sobota 22 I Nedelja Sv. Berard in somučenci.—Umrl v Moroko 1220. P.O. Sv. Anton, pušč. — Umrl v Egiptu 356. Sv. Petra stol v Rimu. — Praznik upeljan v 3. stol. Sv. Kanut, Kralj in muč. Umrl na Danskem 1086. P.O. Sv. Fabijan in Sebastijan, muč. Umrla v Rimu 250-288. Sv. Neža, muč. — Umrla v Rimu 304. Sv. Vincencij in Anastazij, muč. Umrla 304 in 628. 3. po razgl. G.: Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1—13.) — Gospod, reci le besedo, in ozdravljena bo moja duša. 23 ! Pondeljek 24 I Torek 25 I Sreda 26 I Četrtek 27 I Petek 28 I Sobota 29 I Nedelja Sv. Rajmund, spozn. — Umrl v Barceloniji 1265. Sv. Timotej, škof in muč. — Kamenjan v Efezu 97. Spreobrnenje Sv. Pavla. — Praznik upeljan v 3. stol. Sv. Polikarp, škof in muč. — Zažgan v Smirni 166. Sv. Janez, K. škof. — Umrl v Pontu 407. Osmina Sv. Neže. — P.O. Sv. Frančišek, Sal. škof. — Umrl v Lionu 1622. 4. po razgl. G.: Jezus pomiri morje. (Sv. Matevž 8, 23—28.) — Edino z božjo pomočjo moreš pomiriti viharje v duhovnem življenju. 30 ! Pondeljek 31 I Torek Sv. Hijacinta, devica. — Umrla v Ttaliii 1640. P.O. Sv. Peter, Nol. — Umrl v Barceloniji 1258. P.O. 1 I Sreda 2 I Četrtek 3 I Petek 4 i Sobota 5 j Nedelja Sv. Ignacij, škof in muč. — Ubit v Rimu 107. P.O. Svečnica. — Praznik upeljan v 3. stol. V.O.P.O. Sv. Blaž, škof in muč.-Obglavljen v Armeniji 316.P.O Sv. Jožef, Leoniški. — Umrl v Italiji 1612. P.O. Sv. Agata, muč. — Ubita v Siciliji 251. P.O. 5. po razgl. G.: Jezus pove priliko o ljuliki. (Sv. Matevž 13, 24—30.) — Sovražnik seje tudi po njivi našega srca plevel. Čuvajmo se ga! Sv. Doroteja, muč. — Obglavljena v Kapadociji 311 Sv. Romuald, opat. — Umrl v Italiji 1027. Sv. Janez iz Mate. — Umrl v Rimu 1213. Sv. Ciril, Aleks. škof. — Umrl v Aleksandriji 444. Sv. Školastika, devica. — Umrla v Italiji 543. Marija Lurška. — Praznik upeljan 1907. Sv. Benedikt, Anijanski. v— Umrl v Franciji 821. 6 I Pondeljek 7 I Torek 8 j Sreda 9 j Četrtek 10 I Petek 11 I Sobota 12 I Nedelja 1. predpepelnična: O delavcih v vinogradu.....(Mt 20, 1—16.) — Bog, ki nas je ustvaril brez nas, nas ne bo zveličal brez nas. Sv. Katarina, devica. — Umrla v Toskani 1589. Sv. Valentin, muč. — Obglavljen v Rimu 270. Sv.'Favstin in Jovita, muč.—Obglav. v Rimu 121, P.O Sv. Julijana, muč. — Umrla v Nikomediji v 4. stol. Sv. Fintan, opat. — Umrl na Irskem 597. Sv. Simeon, škof. — Umrl v Jeruzalemu 107. Sv. Konrad, spozn. — Umrl v Siciliji 1351. P.O. 13 I Pondeljek 14 I Torek 15 I Sreda 16 j Četrtek 17 I Petek 18 ! Sobota 19 I Nedelja 2. predpepel.: Prilika o seiavcu in semenu. (Lk 8, 4—15.) — Božja beseda obrodi v preprostih, ne v prevzetnih srcih. 3. predpepel.: Jezus ozdravi slepca.'(Lk 18, 31—43.) — Vera odpre duši oči, da spozna razodete resnice. 20 I Pondeljek Sv. Euherij, škof. — Umrl v Belgiji 743. 21 I Torek Sv. Severijan, škof in muč. — Umrl v Palestini 452. 22 I Sreda Sv. Marjeta Kortonska. — Umrla v Italiji 1297. P.O. 23 I Četrtek Sv. Peter Damijan, škof. — Umrl v Italiji 1072. 24 I Petek Sv. Matija, apostol. — Umrl v Jerusaleniu v 1. stol. 25 I Sobota Sv. Feliks, papež. Umrl v Rimu 492. 26 I Nedelja Sv. Tafazij, patriarh. — Umrl v Carigradu 80<>. urnim 28 DNI 27 ! Pondeljek I Sv. Aleksander, škof. — Umrl v Aleksandriji 326. 28 I Torek — pust. I Sv. Leander, škof. — Umrl v Španiji 596. P.O. 1 I Sreda 2 I Četrtek 3 I Petek 4 I Sobota 5 j Nedelja Pepeln. — Sv. Albin, škof. — Umrl v Franciji 550. Sv. Simplicij, papež. — Umrl v Rimu 483. Sv. Kunegunda, kralj.—Umrl v Nemčiji 1040. VOPO. Sv. Kazimir, kralj. — Umri na Poljskem 1483. Sv. Janez od križa. — Umrl v Neaplu 1734. P.O. 1. postna: Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1—11.) — Skušnjav ne zmagaš razen z božjim orožjem. 6 I Pondeljek 7 I Torek 8 I Sreda Kvat. 9 I Četrtek 10 I Petek 11 I Sobota Kvat. 12 I Nedelja Sv. Koleta. — Umrla v Belgiji 1447. P.O. Sv. Tomaž Akvinski. — Umrl v Italiji 1274. Sv. Janez od Boga. — Umrl v Španiji 1550. Sv. Frančiška iz Rima. — Umrla v Rimu 1440. P.O. Sv. Makarij, škof. — Umrl v Jeruzalemu 335. Sv. Konstantin. — Umrl na Škotskem 874. Sv. Gregor, papež. — Umrl v Rimu 601_ 3. postna: Jezus izžene hudiča iz mutca. (Lk 11, 14—28.) — Kdor ni s Kristusom, je zoper njega. 20 I Pondeljek Sv. Kutbert, škof. — Umrl v Angliji 687. 21 I Torek Sv. Benedikt, opat. — Umrl v Italiji 543. 22 I Sreda 35 Sv. Katarinn, kraljica,—Umr. na Švedskem 1381. P.O. 23 I Četrtek Sv. Viktorijan in somuč. — Umrli v Afriki 484. 24 j Petek S Sv. Gabriel Nadangel.—Praznik ttpel. v 10. stol. P.O. 25 I Sobota Marijino Oznan.. — Praznik upeljan v 5. stol. VOPO. 26 I Nedelja Sv. Ludgerij, škof. — Umrl v Nemčiji 809. 4. postna (sredp.): Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jan 6, 1—15.) — Brez božjega blagoslova je prazno naše delo. 27 28 29 30 31 Pondeljek Torek Sreda • Četrtek Petek Sv. lanez Damaščan, škof. — Umrl v Damasku 756. Sv. Janez Kapistran. — Umrl 11a Ogrskem 1456. P.O. Sv. Jona in somuč. — Umrli v Perziji 327. Sv. Janez, opat. — Umrl v Palestini 605. Sv. Benjamin, muč. — Umrl v Perziji 424. EE2II1 131 DNI. 1 2. postna: Jezus se na gori izpremeni. (Mt 17, 1—19.) — Ne v hrupu sveta, v samoti se nam razodeva Bog. 13 I Pondeljek 14 I Torek 15 I Sreda 16 I Četrtek 17 I Petek 18 i Sobota 19 j Nedelia Sv. Kristina, muč. — Usmrč. v Perziji v 4. stol. Sv. Matilda, kraljica. — Umrla v_ Nemčiji 968. Sv. Zaharija, papež. — Umrl v Rimu 752. Sv. Abraham, pušč. — Umrl v Grčiji 366. Sv. Patrik, apost. Irske. — Umrl na Irskem 464. Sv. Ciril Jeruzalemski, škof,—Umrl v Jeruzalemu 386. Sv. Jožef. — Praznik upeljan 1725. V.O.P.O. 1 1 Sobota 2 Nedelja Sv. Hugo, škof. — Umrl v Franciji 1132. Sv. Frančišek Pavlanski. — Umrl v Franciji 1507. 5. postna (tiha): Judje hočejo Jezusa kamenjati. (Jan 8, 46—59.) — Pot resnice vodi skozi točo psovk in laži. 3 ! Pondeljek 4 I Torek 5 ! Sreda 6 I Četrtek 7 j Petek 8 i Sobota ') I Nedelja Sv. Rihard, škof. — Umrl v Angliji 1253. Sv. Izidor, škof. — Umrl v Španiji 636. Sv. Vincfencij, spozn. — Umrl v Franciji 1419. Sv. Celestin, papež. — Umrl v Rimu 432. Sedem Žalosti M. B. — Praznik upeljan 1412. Sv. Perpetuus, škof. — Umrl v Franciji 491. Sv. Marija Egipt. — Umr. v Palestini v 5. stol. V.O. 6. postna (cvetna): Jezus jezdi slovesno v Jeruzalem. (Mt 21, 1—9.) — Od slave do križa je samo en korak. 10 I Pondeljek 11 I Torek 12 I Sreda 13 I Četrtek 14 I Petek 15 I Sobota 16 I Nedelja Sv. Ezekiel, pr.—Umrl v Babilonu v 5. stol. V.O. Sv. Leon, papež. — Umrl v Rimu 461. V.O. Sv. Julij, papež. — Umrl v Rimu 352. V.O. Veliki Četrtek. — V.O.P.O. Veliki Petek. — V.O. Velika Sobota. — (Post do dvanajstih). V.O.P.O. Velikanoč. — V.O.P.O. Velikonočna: Jezus vstane od mrtvih. (Mk 16, 1—7.) — Do vstajenja vodi bogo-vdano trpljenje. 24 I Pondeljek Sv. Fidel, muč. — Ubit v Švici 1622. P.O. 25 I Torek Sv. Marko, evangelist. — Umrl v Aleksandriji 68. 26 I Sreda Sv. Klet, papež. — Ubit v Rimu 84. 27 I Četrtek Sv. Peter Katiizij. — Umrl v Švici 1597. 28 I Petek 25 Sv. Pavel od Križa. — Umrl v Rimu 1775. P.O. 29 I Sobota Sv. Peter iz Verone, muč, — Umrl v Italiji 1252. 30 I Nedelja Sv. Katarina Sienska. — Umrla v Rimu 1380. P.O. 2. povelik.: Jezus dobri pastir. (Jan 10, 11—16.) — Javno delo bi bilo uspešnejše, da je več dobrih pastirjev in manj najemnikov. I APRIL a 17 I Pondeljek Sv. Anicet, papež. Umrl v Rimu 166. 18 I Torek Sv. Amadej, spozn. — Umrl v Italiji 1265. 19 I Sreda Sv. Elfigij, muč. — Obglavljen v Angliji 1012. 20 I Četrtek Sv. Teotim, škof. — Umrl v Romuniji v 5. stol. 21 I Petek 25 Sv. Anzelm, škof. — Umrl v Angliji 1109. 22 I Sobota Sv. Soter in Kaj, papeža. — Umrla v Rimu 171 in 296. 23 I Nedelja Sv. Jurij, muč. — Umrl v Palestini 303. P.O. 1. povelik.: Jezus se prikaže ob zaprtih durih. (Jan 20, 19—31.) — Kes je velesila, iz katere kali prenovljenje človeštva. 1 ; Pondeljek 2 j Torek 3 I Sreda 4 j Četrtek 5 j Petek 6 I Sobota 7 i Nedelja Sv. Filip in Jakob, apost.—Umrla v Palestini v 1. stol. Sv. Anastazij, škof. — Umrl v Aleksandriji 373. Varstvo Sv. Jožefa. •— Praznik upeljan 1870. Sv. Monika, vdova. — Umrla v Italiji 387. Sv. Pij, papež. — Umrl v Rimu 1572. Sv. Janez. — Umrl v Rimu 95. Sv. Stanislav, škof. — Ubit na Poljskem 1097. 3. povelik.: Jezus napoveduje svoj odhod. (Jan 16, 16—22.) — Čim bolj krščansko živiš, tem več boš prestal, a konec bo zmaga in veselje. 8 i Pondeljek 9 I Torek 10 I Sreda 11 I Četrtek 12 I Petek 13 I Sobota 14 j Nedelja Prikazanje Sv. Mihaela. — Praznik upeljan v 5. stol. Sv. Gregor, Niški. — Umrl v Mali Aziji 389. Sv. Antonin, nadškof. — Umrl v Florenciji 1459. Sv. Mamcrt, škof. — Umrl v Franciji 477. Sv. Nerej in Ahil, muč. — Umrla v Rimu 97. Sv. Robert, kardinal. — Umrl v Rimu 1621. Sv. Bonifacij, muč. — Umrl v Aziji 275. 4. povelik.: Jezus obeta učencem sv. Duha. (Jan 16, 5—14.) — Ni vse, kar se človeku zdi hudo, vedno res tako. 15 I Pondeljek 16 I Torek 17 i Sreda 18 I Četrtek 19 I Petek 20 ! Sobota 21 j Nedelja Sv. Janez Lasalški. — Umrl v Franciji 1719. Sv. Janez Nepomuk. — Utopljen na Češkem 1393. Sv. Paškal. — Umrl v Franciji 1592. P.O. Sv. Feliks. — Umrl v Rimu 1587. P.O. Sv. Peter Celcstin. — Umrl v Italiji 1296. P.O. Sv. Bernardin Sienski. — Umrl v Italiji 1444. Sv. Hospicij, pušč. — Umrl v Franciji 580. P.O. 5. povelik.: Jezus uči o moči molitve. (Jan 16, 23—30.) — Kdor ne moli, zaupa zgolj sebi; kdor moli, zaupa Bogu. 22 I Pondeljek 23 I Torek 24 1 Sreda 25 I Četrtek 26 I Petek 27 I Sobota 28 ! Nedelja Sv. Rita. — Umrla v Italiji 1457. Sv. Julija. — Križana na Korziki v 6. stol. Sv. Vincenc. — Umrl v Franciji 445. Vnebohod Gospodov. — V.O.P.O. Sv. Filip Neri. — Umrl v Rimu 1595. Sv. Beda, muč. — Umrl v Angliji 735. Sv. Avguštin, škof. — Umrl v Angliji 604. 6. povelik.: O pričevanju sv. Duha. (Jan 15, 26—27; 16, 1—4.) — Mnogi napadajo vero, ker je ne poznajo. 29 I Pondeljek 30 ! Torek U I Sreda Sv. Marija M. Paciška. — Umrla v Florenciji 1607. Sv. Ivana D'Arc. — Zažgana v Franciji 1431. P.O. Sv. Angelina. — Umrla v Italiji 1540. P.O. 3i dni, n 5 I Pondeljek 6 I Torek 7 I Sreda, Kvat. 5 8 I Četrtek 9 I Petek, Kvat. 5 10 I Sobota, Kvat.5 11 I Nedelja Sv. Bonifacij, škof. — Ubit na Holandskem 755. Sv. Norbert, nadškof. — Umrl v Nemčiji 1134. Sv. Robert, opat. — Umrl v Angliji 1159. Sv. Medard, škof. —- Umrl v Franciji 545. Sv. Primož in Felicijan. — Obglavljen v Franciji 303. Sv. Marjeta, kraljica. — Umrla na Škotskem 1093. Sv. Barnaba, apostol. — Umrl na Cipru 60. 1. pobink.: Jezusu je dana vsa oblast. (Mt 28, 18—20.) — Zaverovanost vase vodi v krivično sodbo o bližnjem. 12 I Pondeljek 13 I Torek 14 I Sreda 15 i Četrtek 16 I Petek 17 I Sobota 18 I Nedelja Sv. Janez Fakund. — Umrl v Španiji 1479. Sv. Anton Padovanski. — Umrl v Italiji 1231. P.O. Sv. Bazilij, škof. — Umrl v Mali Aziji 379. Sv. Rešnje Telo. — V.O.P.O. Sv. Janez Frančišek, spozn. — Umrl v Franciji 1640. Sv. Teofil iz Korte. — Umrl v Italiji 1740. Sv. Efrem, dijakon. — Umrl v Mezopotamiji 373. 2. pobink.: Prilika o veliki večerji. (Lk 14, 16—24.) — Prevelike časne brige so poguba duši. 19 I Pondeljek 20 ! Torek 21 f Sreda 22 i Četrtek 23 I Petek 24 I Sobota 25 I Nedelja Sv. Julijana. — Umrla v Florenciji 1341. Sv. Silverij, papež. — Umrl v Italiji 538. P.O. Sv. Alojzij. — Umrl v Rimu 1591. Sv. Pavlin, škof. — Umrl v Italiji 431. Praznik presv. Srca. — Praznik upeljan 1670. V.O.P.O. Sv. Janez Krstnik. — P.O. Sv. Viljem, opat. — Umrl v Italiji 1142. 3. pobink.: Prilika o izgubljeni ovci in o izgubljenem denarju. (Lk 15, 1—10.) — Misel božja o grešniku je redko po sodbi ljudi. 26 27 28 29 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sv. Janez in Pavel, muč. — Umrla v Rimu 362. Marija Pomočnica. — Praznik upeljan 1816. Sv. Irenej, škof. — Ubit v Franciji 202. Sv. Peter in Pavel, apost.-Umr. v Rimu 67. V.O.P.O. Spomin Sv. Pavla Apostola.—Praznik upeljan v 3. stol. mmm 1 I Četrtek 2 I Petek 3 j Sobota 4 I Nedelja Sv. J u venci j, muč. — Umrl v Rimu. P.O. Sv. Evgenij, papež. — Umrl v Rimu 657. Vigilija Binkošti. Binkoštna Nedelja. — V.O.P.O. Binkoštna: O sv. Duhu in o ljubezni.....(Jan 14, 23—31.) — Usoda Cerkve je vedno enaka. Praznik Presv. Krvi. — Praznik upeljan v 19. stol. Obiskanje BI. Device.-Praznik upeljan 1263. V.O.P.O. 3 I Pondeljek 4 I Torek 5 I Sreda 6 ! Četrtek 7 I Petek 8 I Sobota 9 I Nedelja Sv. Leon, papež. — Umrl v Rimu 683. Sv. Berta, opatica. — Umrla v Franciji 72S. Sv. Ciril in Metod. — Umrla v 9. stol. Sv. Izaija, prerok. — Umrl v Palestini 681 pr. K. Sv. Anton Zaharija. — Umrl v Italiji 1539. Sv. Elizabeta, kralj.-Umrla na Portugalskem 1336. PO. Sv. Nikolaj in somuč.-Umrli na Holandskem 1572. PO. 5. pobink.: O grehu v misli in besedi. (Mt 5, 20—24.) — Hudoben jezik je nevarnejši od noža. 10 11 12 13 14 15 16 I Pondeljek I Torek I Sreda ! Četrtek ! Petek i Sobota I Nedelja Sedem Sv. Bratov. — Mučeni v Rimu 150. P.O. Sv. Pij 1., papež. — Mučen v Rimu 157. Sv. Janez Gvalbert. — Umrl v Italiji 1073. Sv. Frančišek Solanski. — Umrl v Peru 1610. P.O. Sv. Bonaventura, cerk. učenik.-Umrl v Lionu 1274.PO Spomin Božjega Groba. — Praznik upeljan v 14. stol. Mati B. Karmeljska. — Praznik upeljan 1587. 6. pobink.: Jezus, nasiti štiri tisoč mož. (Mk 8, 1—9.) — Glad po spoznanju res-__nice ie večkrat hujši od telesne lakote. 17 18 19 20 21 22 23 I Pondeljek I Torek I Sreda I Četrtek I Petek ! Sobota ! Nedelja Sv. Aleksij, spozn. — Umrl v Rimu 417. Sv. Kamil. — Umrl v Rimu 1614. Sv. Vincenc Pavlanski. — Umrl v Parizu 1660. Sv. Jeronim Kmilijan. — Umrl v Italiji 1537. Sv. Prakseda, devica. — Umrla v Rimu v 2. stol. Sv. Magdalena. — Umrla v 1. stol. P.O. Sv. Apoiinarij, muč. — Umrl v Italiji 79. 7. pobink.: O lažnivih prerokih. (Mt 7, 15—21.) — Nesreča za narod so vodniki, ki delajo ljudskim strastem po godu. 24 25 26 27 28 29 30 I Pondeljek I Torek ! Sreda I Četrtek I Petek I Sobota I Nedelja 8. pobink.: O krivičnem hišniku. (Lk 16 1—9.) — Rabi premoženje tako, da ti ____rodi večnih vrednot. Sv. Kristina, devica. — Ubita v Italiji 250. Sv. Janez, st. Apostol. — Obglavljen v Jeruzalemu 43. Sv. Ana. — Umrla v Palestini v 1. stol. P.O. Sv. Pantaleon, muč. — Umrl v Aziji 303. P.O. Sv. Nazarij In somuč. — Obglavljeni v Milanu 68. Sv. Marta iz Betanije. — Umrla v Franciji 83. Sv. Abdon in Senen, muč. — Umrli v Rimu 250. 31 I Pondeljek Sv. Ignacij Lojola. — Umrl v Rimu 1556. 1 I Sobota 2 j Nedelja ffnmn« |[3I DNI. 1 4. pobink: Čudežni ribji liv. (Lk 5, 1—11.) — Bog ne tehta po uspehih, ampak po duhu, v katerem ga vršiš. EITMUcSJI 1 i Torek 2 I Sreda 3 I Četrtek 4 1 Petek 5 I Sobota 6 I Nedelja Sv. Petra Vezi. Marija Angelska. — Praznik upeljan 1216. Najdenje Sv. Štefana. Sv. Dominik. — Umrl v Italiji 1221. P.O. Marija Snežna. — Praznik upeljan 1568. Spremenjenje Gospodovo. — Praznik upeljan 1457. 9. pobink.: Jezus joka nad Jeruzalemom. (Lk 19, 4—47.) — Blagor mu, kdor spozna božje obiskan je. 7 I Pondeljek 8 I Torek 9 j Sreda 10 I Četrtek 11 I Petek 12 I Sobota 13 j Nedelja Sv. Kajetan. — Umrl v Neapolu 1547. P.O. Sv. Cirijak in somuč. — Umrli v Rimu 303. Sv. Janez Vianej. — Umrl v Franciji 1859. Sv. Lavrencij, muč. — Umrl v Rimu 258. Sv. Tiburcij in somuč. — Obglavljeni v Rimu 295. Sv. Klara. — Umrla v Italiji 1253. V.O.P.O. Sv. Janez Berkman. — Umrl v Rimu 1621. 10. pobink.: Prilika o farizeju in cestninarju. (Lk 18, 9—14.) — Bog hoče pobožne vere. 14 I Pondeljek 15 I Torek 16 I Sreda 17 I Četrtek 18 I Petek 19 j Sobota 20 I Nedelja Sv. Evzebij. — Obglavljen v Rimu 371. Veliki Šmaren. — Praznik upeljan v 6. stol. V.O.P.O. Sv. Joakim. — Umrl v Palestini v 1. stol. P.O. Sv. Rok. — Umrl v Franciji 1327. P.O. Sv. Helena, cesarica. — Umrla v Mali Aziji 328. P.O. Sv. Ludvig, škof. — Umrl v Franciji 1297. P.O. Sv. Bernard, opat. — Umrl v Franciji 1153. 11. pobink.: Jezus ozdravi gluhonemega. (Mk 7, 31—37.) — Strast lahko ogluši človeka tako, da ga ozdravi le izredna božja pomoč. 21 I Pondeljek 22 I Torek 23 I Sreda 24 I Četrtek 25 j Petek 26 I Sobota 27 I Nedelja Sv. Ivana Šantalska. — Umrla v Franciji 1641. Sede m Veselj Marijin. — V.O.P.O. Sv. Filip Benicij. — Umrl v Italiji 1285. Sv. Jernej, apostol. — Umrl v Armeniji v 1. stol. Sv. Ludvig, kralj. — Umrl v Afriki 1270. V.O.P.O. Sv. Zeferin, papež. — Umrl v Rimu 217. P.O. Sv. Jožef Kalasanski. — Umrl v Rimu 1647. 12. pobink.: Prilika o usmiljenem Samarijanu. (Lk 10, 23—37.) — Čim več je notranjega krščanstva, tem več je samarijanske ljubezni. 28 I Pondeljek 29 I Torek 30 I Sreda 31 I Četrtek Sv. Avguštin, škof. — Umrl v Afriki 430. Sv. Janez. — Obglavljen v Jeruzalemu v 1. stol. Sv. Roza Limanska. — Umrla v Peru 1617. Sv. Rajmund. — Umrl v Španiji 1240. 1 i Petek 2 I Sobota 3 I Nedelja Sv. Gil, opat. — Umrl v Franciji 750. Sv. Štefan, kralj in spozn. — Umlr na Ogrskem 1038. Sv. Serapija. — Obglavljena v Italiji 119. 13. pobink.: Jezus ozdravi deset gobavih. (Lk 17, 11—19.) — Mnogo prosimo, malo se zahvaljujemo, ker smo sebični. 4 I Pondeljek 5 j Torek 6 I Sreda 7 j Četrtek 8 i Petek 9 I Sobota 10 j Nedelja Sv. Roza Viterbska. — Umrla v Italiji 1253. P.O. Sv. Lovrenc, škof. — Umrl v Benetkah 1455. Sv. Elevterij, opat. — Umrl v Rimu 585. Sv. Regina, dev., muč. — Mučena v Franciji v 3. stol. Rojstvo BI. Device. — Praznik upeljan 431. V.O.P.O. Sv. Peter Klaver. — Umrl v Južni Ameriki 1654. Sv. Nikolaj. — Umrl v Italiji 1306. 14. pobink.: O božji previdnosti. (Mt 6, 21—33.) — Krščanstvo zahteva zase vsega človeka, doma in zunaj doma. 11 Pondeljek 12 I Torek 13 I Sreda 14 I Četrtek 15 I Petek 16 ! Sobota 17 I Nedelja Sv. Pafnucij, škof. — Umrl v Egiptu 356. Ime Marijino. — Praznik upeljan 1683. Sv. E vlogi j. — Umrl v Egiptu 608. Povišanje Sv. Križa. — Praznik upeljan v 7. stol. Sedem Žalosti B.M.D. — Praznik upeljan v 17. stol. Sv. Kornelij in Ciprijan. — Ubita v, 3. stol. Rane Sv. Frančiška. — V.O.P.O. 15. pobink.: Jezus obudi mladeniča v Najmu. (Lk 7, 11—16.) — Materinstvu gre spoštljivo usmiljenje. 18 I Pondeljek 19 I Torek 20 I Sreda, Kvat. Ä 21 I Četrtek 22 I Petek, Kvat. S 23 I Sobota. Kvat.S 24 I Nedelja Sv. Jožef Kupertinski. — Umrl v Italiji 1663. P.O. Sv. Januarij in somuč. — Obglavljeni v Italiji 305. Sv. Evstahij. — Zažgan v Rimu v 2. stol. Sv. Matevž, apost. evang. — Umrl v 1. stol. Sv. Tomaž iz Vilonove. — Umrl v Španiji 1555. Sv. Tekla, dev., muč. — Ubita v Mali Aziji v 1. stol. Marija Osvoboditeljica. — Praznik upeljan 1696. P.O. 16. pobink.: Jezus ozdravi vodeničnega in govori o ponižnosti. (Lk 14, 1—11.) — Kdor hoče biti povsod prvi, je sam sebi in drugim v napotje. 25 I Pondeljek 26 I Torek 27 I Sreda 28 I Četrtek 29 I Petek 30 I Sobota Sv. Kleofa. — Umrl v Palestini v 1. stol. Jezuiti muč. Sev. Amer.-Ubiti v N.Y. in Kan. 1646-49. Sv. Kozina in Damijan, muč.-Obglav. v Aziji 303. PO. Sv. Venceslav, kralj, muč. — Umrl na Češkem 938. Sv. M'liael, nadangel. — Praznik upeljan 493. P.O. Sv. leronim, učenik. — Umrl v Betlehemu 420. Mia 1 I Nedelja Sv. Remigij, škof. — Umrl v Franciji 533. 17. pobink.: O največji zapovedi, Mesija sin Davidov. (Mt 22, 34—46.) — Strast zlorablja tudi najsvetejše stvari. 2 3 4 5 6 7 8 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Sv. Angeli Varuhi. — Praznik upeljan 1670. P.O. Sv. Terezija od D. J. — Umrla v Franciji 1897. Sv. Frančišek Asiški. — Umrl v Italiji 1226. V.O.P.O. Sv. Placid in somuč. — Umrli v Italiji 546. Sv. Bruno. — Umrl\v Italiji 1101. P.O. Marija Rožnivenska. — Praznik upeljan 1573. Sv. Brigita. — Umrla v Rimu 1373. 18. pobink.: Jezus ozdravi mrtvoudnega. (Mt 9, 1—8.) — Zaupanje v božjo pomoč dela čudovite stvari. 9 10 11 12 13 14 15 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Sv. Denis in somuč. — Obglavljeni v Parizu 258. Sv. Frančišek Borgia. — Umrl v Italiji 1572. P.O. Praznik Materinstva Marijinega. — Upeljan 1751. Sv. Vilfrid, škof. — Umrl v Angliji 709. P.O. Sv. Edvard, kralj. — Umrl v Angliji 1066. Sv. Kalist, papež. — Utopljen v Rimu 223. Sv. Terezija. — Umrla v Španiji 1582. 19. pobink.: Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 21, 1—14.) — Kdor zameta klic božji mu ni pomoči. • 16 I Pondeljek 17 I Torek 18 i Sreda 19 I Četrtek 20 I Petek 21 I Sobota 22 I Nedelja Sv. Gal, opat. — Umrl v Švici 627. Sv. Marjeta M. Alakok. — Umrla v Franciji 1690. Sv. Luka Evangelist. — Umrl v M^ali Aziji 74. Sv. Peter Alkantara. — Umrl na Španskem. P.O. Sv. Janez Kancij. — Umrl na Poljskem 1473. Sv. Uršula in somuč. — Umrli v Nemčiji 363. Sv. Hilarijon, opat. — Umrl na Cipru 371. 20. pobink.: Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. (Jan 4, 46—53.) — Vera zahteva ponižno srce, zato napuh ne veruje. 23 I Pondeljek 24 i Torek 25 I Sreda 26 i Četrtek 27 1 Petek 28 I Sobota 29 I Nedelja Sv. Teodorct, muč. — Mučen v Aziji 363. Sv. Rafael Nadangel. — Praznik upeljan v 5. stol. Sv. Krizant in somuč. — Umrli v Rimu 284. Sv. Evarist, papež. — Mučen v Rimu 112. P.O. Sv. Frumcncij, škof. — Umrl v Abesiniji 383. Sv. Simon in Juda, apost. — Umrla v Asiji v 1. stol. Kristus Kralj. — Praznik upeljan 1925. 21. pobink.: Prilika o neusmilj. hlapcu. (Mt 18, 13—35.) — Usmiljenja je vredno samo usmiljeno srce. 30 I Pondeljek 31 I Torek Sv. Marcel, muč. — Umrl v Rimu 298. P.O. Sv. Kventin, muč. — Umrl v Franciji 287. 24. pobink.: O pšenici in ljuljki. (Mt 13, 24—30.) — Božje potrpljenje z grešnikom je neizmerno. 20 21 22 23 24 25 26 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Sv. Feliks. — Umrl v Franciji 1212. Darovanje BI. Marije. — Praznik ust. v 7. stol. V.O. Sv. Cecilija. — Obglavljena v Rimu 230. Sv. Klement, papež. — Umrl na Krimu 99. Sv. Janez od Križa. — Umrl v Španiji 1591. Sv. Katarina Aleks. — Obglav. v Egiptu 305. V.O. Sv. Lenard Portomavriški. — Umrl v Rimu 1751. P.O. 25. pobink.: O razdejanju Jeruzalema in poslednji sodbi. (Mt 24, 15—35.) — Tudi grehe narodov doseže božja pravica. 27 I Pondeljek 28 j Torek 29 I Sreda 30 I Četrtek Sv. Maksim, škof. — Umrl v Franciji 460. Sv. Jakob iz Marke. — Umrl v Neapolu 1476. P.O. Sv. Satumin. — Ubit v Franciji 257. P.O. Sv. Andrej Apostol. — Križan v Mali Aziji 60. 30TOT1 1 I Sreda 2 I Četrtek 3 I Petek 4 j Sobota 5 I Nedelja Vsi Svetniki. — V.O.P.O. Verne Duše. - Praznik upeljan 998. Sv. Hubert, škof. — Umrl v Belgiji 727. Sv. Kari Boromejski, škof. — Umrl v Milanu 1584. Sv. Berta, opatica. — Umrla v Franciji 692. 22. pobink.: O davku cesarja. (Mt. 22, 15—31.) — Glej na stvar, ne na ljudi. 6 I Pondeljek 7 I Torek 8 I Sreda 9 I Četrtek 10 I Petek 11 I Sobota 12 I Nedelja Sv. Lenard, opat. — Umrl v Franciji 560. Sv. Vilibord, nadškof. — Umrl v Luksemburgu 738. Sv. Mavrij, škof. — Umrl v Franciji 383. Posvečenje Lateranske bazilike. — V Rimu 1726. Sv. Andrej Avelinski. — Umrl v Italiji 1608. Sv. Martin, škof. — Umrl v Franciji 397. Sv. Martin, papež. — Umrl na Krimu 655. 23. pobink.: Jezus obudi Jajrovo hčer. (Mt 9, 18—36.) — Le napuh zametuje, česar ne ume. 13 I Pondeljek 14 j Torek 15 I Sreda 16 j Četrtek 17 I Petek 18 I Sobota 19 j Nedelja Sv. Didak. — Umrl v Španiji 1463. P.O. Sv. Jozafat. — Ubit v Rusiji 1623. P.O.. Sv. Albert Veliki. — Umrl v Kolinu 1280. Sv. Neža Asiška. — Umrla v Italiji 1253. P.O. Sv. Gregor, škof. — Umrl v Mali Aziji 270. Posv. Petrove Bazilike. — Rim 1626. Sv. Elizabeta Og.—Urnr. v Nemčiji 1231. V.O. P.O. 1 I Petek 2 I Sobota 3 I Nedelja Sv. Eligij, škof. — Umrl v Franciji 659. P.O. Sv. Bibijana, muč. — Umrla v Rimu 363. Sv. Frančišek Ksaver. — Umrl na Kitajskem 1552. 1. adventna: O poslednji sodbi. (Lk 21. 25—33.) — Kdor noče Kristusa-Odreše-nika, bo moral sprejeti Kristusa-Sodnika. 3. adventna: Janez Krstnik pričuje o Kristusu. (Jan 1, 19—28.) — Značaju je resnica nad vse, tudi kadar ni prijetno. Nedelja med osmino: Simeon prerokuje. (Sv. Lk 2, 33—40.) — Bog ima našo bodočnost na tehtnici. BSl gMšEH 4 t Pondeljek 5 I Torek 6 I Sreda 7 j Četrtek 8 I Petek 9 I Sobota 10 I Nedelja Sv. Barbara, muč. — Umrla 235. Sv. Sava, opat. — Umrl v Palestini 532. Sv. Nikolaj. — Umrl v Mali Aziji 342. Sv. Ambrož. — Umrl v Milanu 397. Brezmadežno Sp. BI. M.-Upeljan v 5. stol. V.O.P.O. Sv. Leokadija, muč. — Umrla na Španskem 305. Sv. Evlalija, muč. — Umrla na Španskem .504. 2. adventna: Janez Krstnik pošlje svoja učenca do Jezusa. (Mt 11, 2—10.) — Resničnost krščanstva izpričujejo dejanja. 11 I Pondeljek 12 I Torek 13 I Sreda 14 I Četrtek 15 I Petek 16 j Sobota 17 I Nedelja Sv. Damaz, papež. — Umrl v Rimu 384. Sv. Finijan, škof. — Umrl na Irskem 550. Sv. Lucija, muč. — Umrla v Siciliji 304. Sv. Nikazij, muč. — Umrl v Franciji 407. Sv. Valerijan, škof. — Umrl v Afriki v 5. stol. Sv. Evzebij, škof. — Umrl v Italiji 307. Sv. Lazar. — Umrl v Franciji v 1. stol. 18 I Pondeljek 19 I Torek 20 I Sreda 21 I Četrtek 22 I Petek 23 j Sobota 24 I Nedelja Pričakovanje BI. M. B. — Praznik ust. 656. Sv. Nemezij, muč. — Zažgan v Egiptu 250. Sv. Liberat, muč. — Ubit v Orientir v 3. stol. Sv. Tomaž, apostol. — Umrl v Indiji v 1. stol. Sv. Izhiron, muč. — Umrl v Egiptu 253. Sv. Servul, muč. — Umrl v Rimu 590. Sv. Delfin, škof. — Umrl v Franciji 403. P.O. 4. adventna: Janez Krstnik poklican v službo predhodnika. (Lk 3, 1—6.) — Vsa. ko poboljšanje izvira iz pokore. 25 I Pondeljek 26 I Torek 27 ! Sreda 28 I Četrtek 29 I Petek 30 I Sobota 31 I Nedelja Božič. — V.O.P.O. Sv. Stefan, muč. — Umrl v Jeruzalemu 34. Sv. Janez evangelist. — Ujnrl v Mali Aziji 101. Nedolžni Otroci. — Umorjeni v Betlehcmu. Sv. Tomaž Kanterburški. — Ubit v Angliji 1170. Sv. Sabin in somuč. — Umrli v Italiji 304. Sv. Silvester, papež. — Umrl v Rimu 335. Deviški Materi. Rev. Evstahij, (XF.M. Gospa višav, v premili slavi, ki zbor te angelski časti, naj ljudstvo verno te pozdravi, naj srčni spev ti zadoni! "Človeštvu draga, boljša Eva, duhovna Mati in Gospa!"-- Hvaležno duša ti prepeva, saj ti naklanjaš nam Boga! — O ti Devica, vselej čista, tvoj beli cvet je večno mlad! Ti Mati si Gospoda Krista, ti nudiš ž njim nebeški sad. . . Nobena mati tak otroka ne ljubi — kakor ljubiš Ti! Nad nami čuje tvoja roka in vernikom pomoč deli. . . Sladko zveni ime nam tvoje, Marija, o dobrote vzor! — Kraljica, tebi slavo poje, pozdravlja vneto naš te zbor. Srebrni jubilej. 25. leto svetega dela — 25. leto apostolstva Marijinega in božjega — 25 leto življenja Ave Marije je leto 1933. Blagoslov božji je bil z nami vse te dni — blagoslov božji in dobrota slovenskih src. Tega blagoslova in te dobrote želimo in prosimo Boga še za nadaljnih 25 let. Letni prerok. P. A. Če lep je januar, v jeseni bo denar, naj pod nogami poka, da le nebo ne joka. . Naj bo na drevju ivje, poleti bo sočivje, v jeseni sadje, moka, da trudna ti bo roka. * Ob Pavlu jasen dan, bo vinček nam šti-man. * Če v prosincu ni snega, ga pa mali srpan da. Spreobrnitev Pavla jasno vreme obeta sadov lepo breme. * Če se nam svečnica jasno zdani, zima še dolgo, dolgo trpi. .. Torej premoga še nekaj nabavi, pečko zakuri, kožušček pripravi. * Sveti Matija ledino razbija, če je pa ni, jo brž naredi. Vse nam doline in gore' pokrije, trepalnice nam v ivje zavije. « Kar sušca zeleni, se rado posuši. .. So marca vetri suhi, ne bo zelenja v juhi. Ce sušeč ti grmi — vsa lakota beži. * Če ima Rupert lepe dni, se seno lahko suši. Ima o pustu solnce že moč, mrzla bo velika noč. * Marca desetega, pravi nam pratika: 40 blaženih vlada nebo. Je v znamenju soln-ca, bo toplo brez konca. Ce jutro se kisa, bo dolgo hudo. Dokler nam Šentjur ne prežene meglo. » Snega za pirhe Bog bo dal, nazaj za pet to bo poslal. Ce si za pust pomlad imel, bil solnca. prvega vesel. * Če je v aprilu že farma zelena, vsak je pozimi živahen, vesel. Kruhek bo dober in vino bo dobro. . . v skritem mošnjičku bo tolarček pel. * Aprilov tli'/ zares, je božji dar z nebes. V aprilu huda slana — je farmi strašna rana. April je pregorak, bo majnik ves mehak, od jutra do večera z oči solzo otira Majnik solnčen jo navadno, nič ne ma-raj, če deži. Pravijo učene glave, da od .nekdaj že drži: Majnik suh, še suh bo božič, moker maj ti vse zredi, v kleti bodo polni sodčki, v hlevcu bodo pridne krave, v kašči bo pšenica klena, v dimniku klobase prave. * Brez dežja Pankrac, Urban, dolgo bo go-rak še dan, če so pa Urban skremži, mulo dolgo ti drži. * Kakor se Medard zdani, vreme tednov pot trpi. Ce je kisel, čviček bo, ako ne, bo vse zlato. * Ce kres deži — orehov ni. in pusti bodo prazniki. Ni praznika, če ni potice, potice ni, če ni srodice, sredice sladke sred testa z orehi vsa pomešana. Zato Šentjanž naj se smeji, da bom vesel božične dni. * Če obiskovanj^ ni lepo, dež ves mesec naletal bo. Čisti zrak o sv. Jakobi ti shrambe žita polni. * Prvi dan marela, spal bo parazol so trr- tjega, desetega, da mesec bo okol. * Se julij Uroše s solncem, bo treskalo lui- do, koruza bo visoka, plesnivo bo seno. . * S solncem daj zapleši Urška, pa bo zima, da bo kaj, če boš z mrazom zaplesala. »olnca več ne bo nazaj. * V novembru zemlja pod odejo za dobre mesece in dni. Drugače vse prihodnje loto bo maček gledal iz oči, * Sv. Martin ne bo suh, da pozimi raste kruh. Ce mokro zemljo sneg pokrije ,jo malo prida za kmetije. * Božič zeleni so /a veliko noč zameni. Sveti dan vetrovno, k let' bo sadja polno. Povest o dobrem človeku. Zapisal Marin Miha. OBROTA je sirota. Res je to. Naš dobri gospod glavar vam je priča. Dober človek: to je danes redek naslov; naslov, ki veliko stane, a nič ne nese — vsaj za ta svet ne, in vsaj ponekod ne. Zlasti, ako ima ta naslov tisti, ki je poleg tega še okrajni glavar na deželi. In to je bil naš dobričina Jur Zadnikar. Bog ga živi! nima dober človek visoke službe — kar se pa bolj poredko zgodi — potem je gotovo, da bo vsakdo hotel izrabljati njegovo dobroto. Dober človek ima namreč srce tako mehko, kakor maslo; zato se vsakdo potrudi, da si s tem naslovom namaže svoj lastni kruh, in to čim bolj na debelo . . . Njegova sprejemnica je bila vedno polna, mošnja vedno prazna. Nič ni bilo njegovega; celo lastnega spanja gospodar ni bil. Vse polne roke dela je imel. Pa tudi nikdar ni miren tak človek, zato ker nima mirne vesti. Saj vemo: vsakomu mora obljubiti pomoč; besede izpolniti vsaj v polovico slučajih ne more. Ubogi človek! Hočem reči: dober človek! Jur Zadnikar, okrajni glavar našega mesta in okraja, prihaja v svoj urad točno ob osmih. V čakalnici je komaj polovica vseh, ki bi ta dan radi z njim govorili; druga polovica postaja zunaj po hodniku. Vsakovrstni življenski tipi so to. Mladi človek tam ob oknu, elegantno oblečen, a začasno brezposeln, bi rad dobil službo in kruh; gospod glavar naj mu preskrbi oboje. — Še mlajši gospod tam v kotu, precej bled in nemirnega pogleda; to je študent, ki je zadnji semester padel, seveda po krivdi profesorjev. Namerava prašati gospoda glavarja, kam naj se sedaj obrne, da mu talent ne otopi; je namreč tudi pesnik in pisatelj poleg svojega dosedanjega poklica. — Dama, že precej v letih in nekoliko ponošenega krila, prodaja srečke za to in to dobrodelno loterijo; gospod glavar, dobričina, bo seveda kupil najmanj eno serijo, zato je pač dober človek! Še en pesnik! Izdal je drobni zveščič domovinskih in z lastnoročnim podpisom namenil en izvod dobremu gospodu glavarju, seveda zato, da mu omeči srce. Vsled nerednega prihajanja v urad so ga bili odslovili; danes namerava gospoda glavarja prepričati, da je od tedaj postal boljši človek: Torej vreden, da ga sprejmo nazaj! In tako dalje. Ne bom opisaval vseh; to bi bilo predolgo. Le zadnji slučaj naj vzamem, da poda dokaz moji povesti in moji trditvi o dobrem človeku. — "Klanjam se, gospod glavar." "Dobro jutro. Prosim kaj želite mladi mož? S čim naj sem Vam "a uslugo?" Slabo je oblečen ta mladi mož, ampak glavar Jur Zadnikar ga sprejme tako prijazno kot vse druge. To pa zato, ker je dober človek, gospod glavar namreč. ■ —--r-© Ako "Dovolite, da povem kdo sem. Jaz sem bivši enoletni prostovoljec. Bil sem v vojski in že 1914 vjet in odpeljan na Rusko. Tisti prvi boji. . . saj veste ... no —," Prosim, prosim! Izvolite cigareto? Sedite prosim," je prigovarjal dobri gospod glavar in ponujal stol ob mizi. "Hvala lepa, toda —" (stranka, bivši enoletni prostovoljec, je prišel v očividno zadrego. Neprestano zre glavarju v obraz ali pa motri njegovo postavo od vrha do tal, ko da se hoče prepričati, ali ima pravega pred seboj, ali ne). "Ne zamerite. Ali se spominjate mojega imena. Alfred Polaj. Bil sem pri 17. pešpolku —" "Ne' vem. Hm. Pravzaprav —. Vojak jaz nisem bil, v vojski še manj, vendar. . . Vse mogoče. Gospod Alfred Polaj, prosim govorite dalje. Morda se spomnim —" "Ne, ne! Zmotil sem se. Jur Zadnikar je bil moj tovariš v tistem prvem vojnem spopadu. Poleg mene je padel, zadet od ruske kroglje, a videl sem, da so ga odnesli še živega z bojišča. In tako sem mislil, da ga najdem tukaj. . . Zmotil sem se. Oprostite gospod glavar!" Tujec Alfred Polaj se je jaderno dvignil, vzel klobuk in hotel skozi vrata. "Prosim, prosim! Počakajte! Morebiti Vam morem jaz postreči. . . Kaj ste želeli od svojega nekdanjega tovariša? Gospod Alfred Polaj, govorite, prosim, in si mislite, da Vas posluša pravi Jur Zadnikar, Vaš prijatelj." Alfred Polaj je vidno ginjen. Nekoliko se še obotavlja, a ko je gospod glavar tako dober in uslužen, si ne more kaj in se izpove kakor na izpovedi: "Gospod glavar, vedite, da sem v grozni stiski. V žepu nimam drugega ko nekaj listkov iz zastavljavnice. . ." "Ubogi človek. In še trden in ne še v letih!. . . A zakaj ne stopite v kako službo?" "Službe iščem že dve leti, a je ne dobim." "Verjetno. Umljivo. Kriza je in brezposelnost na vseh koncih in krajih. . . Toda, dobri moj prijatelj, gospod Alfred Polaj, jaz Vam hočem preskrbeti službo: pri železnici, na magistratu, sploh — v kaki pisarni. Pobrigal se bom za Vas. Se te dni Vam sporočim. . . Kam naj Vam pišem?" "Poste restante, tu! Toda, ne! Gospod glavar, jaz bom tako prost in bom sam osebno poprašal . . ." "Ni treba. Ni treba. Jaz Vas bom pismeno obvestil." "Preveč truda si napravljate zavoljo mene, gospod glavar. In morebiti bi celo pozabili, ker ste tako zaposleni; zato dovolite, da se osebno zgla-sim. V enem tednu? Dveh?" Gospod glavar je v zadregi. Naprej vidi, da ne bo nič. A kaj se hoče? No, neumen ni ta Alfred Polaj, da si izgovarja pravico do popra-šanja . . . "Takole napraviva, moj dragi prijatelj. Ako do konca drugega tedna ne dobite od mene pismenega obvestila, potem se zglasite osebno. Medtem bom govoril z odličnimi osebnostmi, morebiti s samim gospodom banom." Tako je bila ta stvar zaenkrat v kraju. Žal, da res le zaenkrat. Gospod glavar namreč naprej ve, da mu ne bo mogoče preskrbeti službe in da bo stvar prej ali slej zopet prišla na takole mrtvo točko. . . Ampak nekaj upanja vendar mora dobiti stranka, ki se z zaupanjem obrne do njega, to je načelo gospoda glavarja Jur ja Zadnikarja že od nekdaj. In tudi danes, ga ne more kar tako brez nič odsloviti, tega bivšega prostovoljca Alfreda Polaja. Zato seže dobri gospod glavar v žep in privleče na dan stotak. "Takole, gospod Polaj ! Tole smatrajte kot predujem na Vašo bodočo službo. Kadar boste zaslužili, boste vrnili. Zdaj pa z Bogom in na svidenje." "Ah, gospod glavar, tega se nisem nadejal." "Nič zahvale, nič zahvale. To je le predujem, takorekoč posojilo. Na svidenje torej." In prijateljsko ga dotreplja do vrat in še skozi vrata, da dobi vstop naslednja stranka. — Gospod glavar je vedel, da se bo Alfred Polaj še pojavil. In se je. Popolnoma umljivo je, da je dober človek pogosto tudi pozabljiv človek. Tako se je zgodilo, da je bil gospod glavar Jur Zadnikar popolnoma pozabil na to, da ima gospodu Alfredu Polaju odpisati tekom osmih dni. Saj ni imel le enega Polaja, ampak deset ali več. . . Kratko povedano: neko jutro je kot stranka vstopil neznanec, ki se je gospodu glavarju sicer znan zdel, a se za nič ni mogel spomniti, kje da je tega mladega človeka že videl, in kedaj. "Pozdravljeni! Kaj želite, mladi prijatelj?" Neznani znanec se glavarju uslužno prikloni in pove: "Prišel sem, gospod glavar. Pot me je peljala skozi Vaše mesto in sem se oglasil." "Prav, prav. . . Me veseli." Gospod glavar nima poguma, da bi mlademu možu izdal, da ga pravzaprav ne pozna. Zato se zvija in zastavlja vprašanja, ki se vsaki stranki lahko zastavlja. Obenem upa, da bo na kak način pripravil neznanca, da se sam izda. Kakor rečeno: zelo me veseli. Kedaj ste prišli?" "Snoči z osmim vlakom." "Potem ste pa prenočili v našem mestu, seveda. Kako Vam je mesto všeč? Kaj pa na deželi? Letina dobro kaže?" Tujec je osupnjen. Letina? Kaj se on — brezposelni inteligent — briga za letino?! "In kaj počne Vaša družina? Žena? In otroci? Koliko imate otrok ?" "Gospod glavar, jaz nimam otrok. In tudi žene ne. . . Zdi se mi, da me zamenjavate z nekom drugim. . . Oprostite: jaz sem Alfred Polaj, ki sem bil pred dobrim tednom tu pri Vas in ste mi, obljubili —" "Je že res! Je že res!" hiti gospod glavar. V glavi se mu je nekaj posvetilo, da je to tisti mladi mož, ki mu je bil obljubil, da mu piše glede službe. Seveda mu ni pisal, ko je vendar nanj in njegovo zadevo bil pozabil še tisti dan . . . "Prav da ste prišli, gospod Alfred Polaj; zato da Vam lahko ustmeno povem, kaj sem dosegel za Vas. Žal, da doslej še nič. Bil sem zadržan in ta teden izjemoma nisem obiskal gospoda bana. Sicer pa pravijo, da je gospod ban slučajno odsoten za nekaj dni, če ne za nekaj tednov. . . Torej boste morali še priti. Recimo v treh tednih. Do tedaj bom pa prav gotovo govoril z gospodom banom." Dober človek preživlja na tem svetu bolj enolične dneve. A tudi enolični dnevi naposled hitro, prehitro minejo. Trije tedni so prešli, in neko jutro sedi med strankami v čakalnici gospod Alfred Polaj. Ko ga gospod glavar vgleda, se prestrašen udari po čelu: "Pomislite! Bil sem sicer pri gospodu banu, govoril sem ž njim, a Vaša zadeva mi je bila popolnoma ušla iz glave. Še danes popravim zamudo. Popoldne grem itak v avdijenco; prosim gospod Polaj, zglasite se jutri zjutraj." — Drugo jutro seveda sedi gospod Polaj zopet v čakalnici. Pride na vrsto, vstopi in čaka. Gospod glavar je za prvi hip nekam zbegan, a se hitro zave in reče: "Govoril sem z gospodom banom —" Glas mu je nekam osoren in to se zdi stranki slabo znamenje, da se mu oči zalijejo s solzami še predno je izgovorjena usodna beseda: nič. Dobri gospod glavar to zapazi in nesrečni človek se mu v srce zasmili. Ne more z neprijetno besedo na dan. Ne, ker gospod glavar je dober človek. ' "Govoril sem o Vaši zadevi, gospod Alfred Polaj. Služba Vam je zagotovljena." Gospod Alfred Polaj more jecljati samo besedo: "Hvala!" "Nastavljeni boste v mojem uradu kot zvaničnik. S prvim lahko nastopite službo." Ko gospod Polaj ves srečen odide, mrmra dobri gospod prihodnji šef: "No, sedaj pa res ne smem pozabiti! Prihodnjič moram govoriti z gospodom banom." Sicer se pa še ne mudi. Danes je desetega. V teku dvajset dni se lahko zgodi marsikaj. Glavarstvo lahko ukinejo, ali pa eden treh lahko umrje: ali on, ali gospod ban, ali gospod Alfred Polaj sam, kar bi bilo še najbolje! Pa glej spaka: vseh dvajset dni se ni zgodilo nič drugega, ko da je gospod glavar Jur Zadnikar zopet pozabil, da je na svetu kak brezposelni z imenom Alfred Polaj. Šele ko je ta točno prvega zopet sedel med strankami, se je gospod glavar spomnil njega in njegove zadeve. "Aha, ste torej prišli, da nastopite službo? Prav." Kaj je pač hotel gospod glavar drugega. Ali naj mu pokaže jezen obraz, temu oslu, in mu pove, da pravzaprav z banom še ni govoril o njegovi zadevi? Zaenkrat je bilo treba odločiti, kakšno opravilo v pisarni naj dobi ta "novi uradnik"; drugo bo prišlo pozneje. Na vsak način bo pa sedaj zadnji čas, da gospod Jur Zadnikar izpregovori besedo z gospodom banom! "Torej! Najprej pojdite v pisarno in naš sluga naj Vam postavi v prvo sobo mizo in stol. Mizo in stol naj postavi pač na prostor, kjer bo to mogoče; morda tik za vrati. Stranke, ki bodo hodile v pisarno, bodo z vrati nekoliko zadevale ob Vašo pisalno mizo; pa, kaj se hoče, privaditi se bo treba. Sicer pa pisarije ne boste imeli bogvekoliko; poglavitna Vaša naloga bo, da boste vsaki stranki povedali, ali je glavar doma ali ne; ker vsaka stranka se bo obrnila do Vas ker boste najbližji vratom. Jaz bom pa vsako jutro sproti obvestil, kako odgovarjajte; zato ker jaz bom za stranke doma, ali pa ne bom doma, kakor že bo, in to čeprav bom v pisarni. . . Upam, da ste me razumeli?" "Popolnoma, gospod glavar! In najlepša hvala." "Nič hvala! Sedaj pa kar na delo, dragi moj mladi prijatelj." Gospgd glavar je novega uradnika dotrepljal do vrat in ga v čakalnici izročil slugi, da naj vse nadaljno zanj poskrbi. Novi mladi uradnik v prvi sobi se zlepa ni mogel vživiti v svoj novi položaj in privaditi svojemu poslu. Pravega posla pravzaprav ni imel, vendar je bil stalno zaposlen, ker ga je pač vsakdo izrabljal v svojo korist. Poleg tega, da je stranke spremljal skozi pisarniške prostore pred glavarjeva vrata, je hodil po koleke v trafiko, po cigarete in žigice, ako jih je slučajno temu in onemu v pisarni zmanjkalo; nosil akte na pošto in opravljal sto drugih stvari, ki jih lahko vsak zna, ne da bi mu bilo treba biti kedaj poprej enoletni prostovoljec. Rad bi bil dobil kako važnejše delo, toda zaenkrat je bilo treba molčati in se hvaležnega izkazati. Predno je bilo tridesetega, so bili vsi uradniki navezani nanj. Bližje stoječi so izražali gospodu glavarju priznanje, da je z "novim" vpeljal v pisarniške prostore zelo uporabno moč. In gospod glavar Jur Zadnikar je bil nemalo ponosen na svojo iznajdbo na tem polju. Ko je prišlo prvega v naslednjem mesecu, se je gospod glavar vnovič spomnil, da z gospodom banom pravzaprav še ni govoril in da novi uradnik še nima nakazane plače. Hudirja! Nerodno je to, toda ali naj se osramoti pred navadnim zvaničnikom in mu prizna svojo pozabljivost? Rajši mu za ta mesec izplača iz svojega. . . "Gospod Alfred Polaj, tu je Vaša prva mesečna plača. Pobotnico sem v Vašem imenu kar jaz podpisal. Zadovoljen sem z Vami. Ako boste vestno vršili svoje dolžnosti, bom v doglednem času govoril z gospodom banom in predlagal zvišanje. Za sedaj bo osemsto dinarjev dovolj. Ali se zadovoljni?" "Zadovoljen, gospod glavar. In najlepša hvala." "Nič hvale, nič hvale." No, ko bi bil gospod Alfred Polaj vedel, da je teh osemsto dinarjev šlo iz glavarjevega žepa in da jih dobremu gospodu ne bo nihče na svetu nikdar povrnil: potem šele bi se bil Alfred Polaj zahvaljeval. . . Zopet je minil mesec. Zopet je novi uradnik prejel svojo plačo na isti način. Gospod glavar pa se je tolkel po svojem pozabljivem čelu in govoril: "Vraga, ta človek me bo spravil na kant. Na! Ampak zdaj moram napraviti vrzel na žepnem robcu, da prav gotovo izpregovorim z gospodom banom o novem mestu zvaničnika, ki je potrebno, da se vpelje v moji pisarni." Pa je prešlo še par mesecev. Ko je imel gospod Jur Zadnikar napravljena že kar dva vozla na robcu, se je zgodilo, da so prišle počitnice in je bilo treba, da gospod Jur Zadnikar vzame dopust in z bolehno ženo in otroki vsaj za dva meseca odide v toplice. Vodstvo urada in vse oblasti je izročil svojemu komisarju in tako je njegova glava bila zaenkrat razbremenjena. Seveda je ob pripravah na odhod pozabil na svojega Alfreda Polaja in na njegovo zadevo glede mesečnega izplačila. Pride prvega v mesecu. Vsi uradniki pisarne dobe svojo plačo, k Alfredu Polaju ne pristopi nihče, da bi mu izročil osemsto dinarjev. Preide nekaj dni, plače od nikoder. Alfreda Polaja se je lotila ne-volja. Kako to, da je z odhodom gospoda glavarja vse pozabilo na njegovo plačo, ne pa na njegovo delo in njegove obveznosti? Zato je peti dan ponižno pripomnil*gospodu komisarju kot vodji in namestniku, da se je morebiti pri blagajni pripetila kaka pomota ali kaj takega, ko zanj ni nakazila... Gospod komisar ni vedel kako in kaj, seveda, ker mu gospod šef in glavar pri odhodu ni bil dal tozadevnih navodil. Zato je poslal gospoda Polaja kar na knjigovodstvo v prestolnico, češ da naj tamkaj osebno poizve. Gospodje pri glavnem knjigovodstvu so bili kaj zadirčni gospodje in je glavni gospod knjigovodja dolgo in jezno listal po vseh knjigah in zapiskih, da bi izsledil ime Alfreda Polaja; toda ni ga bilo. "Koliko časa ste že nastavljeni?" "Pet mesecev." ...... "In pravite, da ste redno dobivali svojo plačo?" "Dozdaj redno. Vsak mesec mi je gospod glavar izročil plačo, pobotnico je pa z mojim dovoljenjem sam podpisaval." "Hm. Tu ni nikakih pobotnic z Vašim imenom. In tudi plače Vam nismo pošiljali od tod," je pribijal gospod knjigovodja, ter je skrajno sumljivo gledal stranko skozi naočnike. "Odkod mi je torej dotekal denar?" je prašal gospod Alfred. "To sam Bog vedi — in pa dobri gospod gavar Jur Zadnikar!" je zarezal gospod glavni knjigovodja in jezno zaprl knjigo, hoteč naznaniti, da za predmetno zadevo nima več časa na razpolago. "Tako torej!" se je hudoval Alfred Polaj, ko je šel iz urada. "Za uradnika me nastavijo, nekaj časa mi plačo redno izplačujejo, naposled plača izostane in glavni knjigovodja ne ve, ne kako in ne zakaj. . . Tak red! In tako vzornoxuradovanje!" Vsa jeza gospoda Polaja se je naposled obrnila na gospoda glavarja Jurja Zadnikarja, ki da je gotovo pozabil naznaniti kako formalnost na pristojno mesto in tam sedaj ne vedo nič o uradniku, ki že peti mesec dela in gara za vrati prve sobe pri glavarstvu tem in tem. . . Pred komisarjem in namestnikom je Alfred Polaj govoril, prišedši iz mesta, nekam bolj osorno ko prvič, ter skoraj zahteval, naj se gospod komisar obrne na gospoda šefa, ko ve, kje in v katerih toplicah je gospod v tem trenotku. . . Ker da gospod zvaničnik Alfred Polaj, da je v denarnih zadregah in da se mu godi krivica, ker on edini izmed uradnikov je tisti, ki ga pri glavnem knjigovodstvu niti zapisanega nimajo. . . "O ti dobrota-sirota!" bi bil vzkliknil gospod komisar, ako bi mu bil tajni potek vse te nezgode tako dobro znan, kakor je znan nam. Tako pa je tudi ta d^bri gospod lepo in dostojno pisal gospodu šefu in ga prosil pojasnila in navodil v tej nekoliko zamotani zadevi. Gospod glavar Jur Zadnikar se je ravno pripravljal s svojo družino na izlet v gore, ko dobi pismo komisarjevo. In — kakor je že bil res dober človek do vseh ljudi, tudi do svojih najnižjih uslužbencev; v tem hipu se je pokazal napram ženi odločnega in neizprosnega. "Oprostite, jaz ne grem! Idite sami in srečno pot v gore —, jaz moram domov. Nujen posel me kliče v prestolno mesto! Brez ugovora! Pri tem ostane! V par dneh se vidimo! In se je s prvim vlakom odpeljal naravnost k gospodu banu. Vedel je, da bi tudi trije ali štirje vozli na robcu ne pomagali, in bi prej ali slej zopet prišel v prav takle neprijetni položaj. . . Da se pa to ne zgodi, zato je skrajni čas, da enkrat nastopi z naglico in brez obotavljanja —! In je še tisti dan v resnici govoril z gospodom banom ter mu na dolgo in široko dokazal, da pomnoženo poslovanje v njegovi pisarni že davno kriči po potrebi še enega mesta zvaničnika, ki bi bil pisar, vratar, sluga in donašalec: vse v eni osebi. Ker je bil gospod ban tudi dober človek, je seveda obljubil dobremu človeku gospodu glavarju, da hoče ukreniti vse potrebno, da se mesto in služba zvaničnika vstanovi, razpiše in čimprej odda. S to veselo novico je hitel gospod Jur Zadnikar nazaj k ženi in otrokom in iz toplic pisal komisarju-namestniku, da je stvar glede Alfreda Polaja pri gospodu banu docela urejena ter da je le neka neljuba pomota prišla vmes, da za ta mesec plača ni bila nakazana. On — gospod komisar — naj izplača na njegovo — šefovo — odgovornost in jamstvo gospodu Alfredu Polaju osemsto dinarjev. Ob prihodu bo on — gospod glavar — poravnal in povrnil njemu — gospodu komisarju — to svoto in se mu obenem zahvalil za uslugo. Tako je bila zadeva vsestransko ugodno rešena in danes dobiva gospod Alfred Polaj redno svojo mesečno plačo naravnost preko glavnega knjigovodstva s pobotnico, ki jo, prvega vsakega meseca, sam podpisuje. Veroizpoved katoliškega izseljenca. P. A. Verujem v Združene Države Amerike kot vladavino ljudstva, po ljudstvu, /a ljudstvo. Njene pravične moči temelje v volji naroda, demokracija je v državi ljudo-vladne oblike, neodvisne državice zedinjene v neodvisno Nacijo, popolna Unija, ena, edina in nedeljiva, ustanovljena na temeljih prostosti, enakosti, pravičnosti in člo. vekoljubnosti, ki so zanje ameriški domoljubi žrtvovali življenje in imetje. In še verujem, da je moja dolžnost kazali ljubezen do te moje domovine, dolžnost je moja. podpirati njeno Ustavo, uklanjati sc. njenim zakonom, spoštovati moram njen prapor in se zanj postaviti v bran proti vsem nasprotnikom. * Verujem v zedinjeno domovino preko oceanov in ji prisegam ljubezen in spoštovanje. Zemlja, kjer so se rodili starši, kjer je tekla zibelka mojemu materinemu jeziku, mi bo vedno sveta. Molim, da bi ta moja domovina onkraj morja bila vedno edina, vedno močna in silna. * Verujem v domovino večnosti. Ker verujem vanjo, moram verovati: Da je Bog, čisti duh, Gospod in Stvarnik neba in zemlje. Vedno je eden in isti, nima začetka, ne bo imel konca. Vsepovsod je pričujoč, ve in vidi vse. storiti more vse, kar hoče in je neskončen v svoji popolnosti. V Bogu so tri osebe, druga drugi enake, a vendar samobitiie, isto naravo imajo in isto bistvo: Oče, ki ne izhaja od nobenega: Sin, ki je bil od vekomaj rojen od Očeta in sveti Duh, ki od vekomaj izhaja od Očeta in Sina. Vse tri osebe so enake v modrosti, moči in večnem bistvu. Verujem, da je Bog ustvaril angelje, ki naj bivajo ž njim v večni domovini, mnogo njih je odpadlo od Boga in so bili zavrženi. Bog je pravtako ustvaril Adama in Evo, roditelja človeštva, postavil jih je v raj, kier pa nista vztrajala. Podlegla sta v božji preizkušnji in jedla od prepovedanega sadu. Po Adamu smo podvrženi grelni vsi in bi bili z Adamom vred vekomaj zavrženi, če bi Bo;: ne bil poslal Odrešeni k.i. Verujem v Odrcšenika Jezusa Kristusa, "širni božjega, pravega Boga in pravega človeka. Pravi Bog je vekomaj, «i zadobil za nas milost, usmiljenje in zveličanje, ki bi ga po Adamovem padcu nikdar ne mogli več dobiti, da ni prišel Jezus in nam jih s svojimi zasluženji pridobil. Jezus je trpel pod Pondjem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen, tretji dan je vstal od mrtvili, se v dobi štiridesetih dni večkrat prikazal svojim apostolom, da potrdi njihovo vero in je po tem šel vpričo apostolov v nebo, kjer kot Bog in človek posreduje za človeštvo. Verujem v svetega Duha. Tolažnika. ki ga jc Jezus poslal na svet novoustanovljeni Cerkvi v rast, moč in posvečenje. Sveti Duh bo s cerkvijo do konca dni. Verujem v katoliško Cerkev kol univerzalno cerkev Kristusovo, ki ji jc on večni nevidni poglavar, sveti Duh pa večni vodnik. Postavljena jc na trdo -kalo in bo vedno zmagovala nad silami zemlje in pekla. Ta Kristusova Cerkev je ena ker vsi njeni udje izpričujejo i*to vero, so deležni istih zakramentov in imajo papeža, pravega naslednika sv. Petra, pastirja Kristusove čede, za vidnega poglavarja. ( cr-kev Kristusova je vedno sveta, ker uči svet nauk, stremi za svetim življenjem in ima celo vrsto svetnikov v svoji sredi. Katoliška jc ta Cerkev ali univerzalna, ker j< ustanovljena za vse čase, uči vse narode in je braniteljica univerzalne Resnice. Apostolska je, ker je v vsem svojem poslanstvu prava naslednica apostolov Kristusovih. Verujem, da je sveta Cerkev varuhinja božje knjige stare in nove Zavezi' in i< prejela te knjige v varstvo od apostolov. Varuje to božjo kni'go, razlaga njeno !>< sedo in sodi v nasprotstvih razlaganj. Sveto pismo in ustno izročilo od apostolskih časih sem mora sprejeti in ohraniti vsak kristjan kot smernico vere in verskega življenja. Sveti oče, papež, kadarkoli govori "ex cathedra", to je, v službi vrhovnega pastirja in učitelja vseh kristjanov, govori nezmotljivo besedo, ki veže vso Cerkev v vesti, zakaj tedaj govori kot apostolska avtoriteta, ki je bila dana svetemu Petru od samega Kristusa, da more v resnicah, ki so verskega in moralnega značaja izreči sodbo in odločujočo besedo. Zato so resnice, ki jih uči papež kot vrhovni učenik in v imenu Kristusovem, nepre-menljive same. Verujem, da je Kristus ustanovil v svoji cerkvi sedem zakramentov, vidna znamenja in studence nevidne milosti božje. S svetim krstom se mi odpro vrata v duhovno kraljestvo, dedič postanem božje domovine in otrok nebeškega Očeta, očiščen od izvirnega greha. Pri sveti birmi sprejmem sv. Duha po pokladanju škofovih rok, ki je naslednik apostolov. V Sveti Evharistiji prejmem Jezusa, ki je resnično pričujoč nod podobama kruha in vina. V sveti spovedi se mi odpuste grehi po mašniku, ki ima to oblast v moči besed Jezusa Kristusa. Sv. poslednje olje me očisti grehov in mi pomnoži posvečujočo milost za časa bolezni. Sveti redovi so redovi mašniške-ga posvečenja, sveti zakon je nerazdružlji-va zveza med krščanskim možem in kr-le zakoncem posebne milosti, ki so potreb-sčansko ženo; v tem zakramentu se pode ne zakonskemu stanu. Verujem, da se Kristus dan za dnem žrtvuje na naših altarjih na nekrvavi način To žrtvovanje imenujemo sveto mašo. Pri Križ mi je kažipot v domovino večnosti . . . tej nekrvavi daritvi je Jezus duhovnik in žrtev. Sveta maša je daritev novega Zakona, ki nas združuje z Jezusom v molitvi in češčenju Stvarnika Očeta, v zahvali za dobrote, v prošnji za milost in odpuščanje grehov mrtvim in živim. Verujem v občestvo svetnikov, v zrna-gujočo cerkev v nebesih, svetnike, ki so naši sredniki in priprošnjiki; verujem v bo-rečo se cerkev na zemlji, občestvo vseh živih kristjanov, ki so ene in iste vere in imajo ene in iste zakramente; verujem v trpečo Cerkev, občestvo vernih duš, ki po razsodbi božji še trpe in molim zanje. Z zmagujočo cerkev me edini vera v večnost in Boga, z bo-rečo se cerkvijo me druži vez ljubezni, s trpečo cerkvijo me veže molitev. Verujem, da ima Cerkev po Kristusovi volji in moči oblast odpuščati grehe in deliti odpustke. Z odpustki se nam odpuščajo časne kazni za greh. Odpustke morem nakloniti živim in onim mrtvim, ki so umrli kot prijatelji božji, v miru Kristusovem. Verujem, da je milost božja k zveli-čanju potrebna. Jezus je umrl za vse ljudi, po njegovem zasluženju imam pravico do zaklada božjega, zaklada milosti. Toda vse milosti so dar božji. Milost ne uniči moje proste volje, temveč jo krepi. In še verujem, da bo prišel Kristus sodit žive in mrtve. Vstal bo vsak človek iz groba in bo moral pred sodbo božjo, da bo dal račun svojega življenja. Dobre bo vzel Bog k sebi, hudobne bo zavrgel. Verujem, verujem, verujem. Čeprav vse ne razumem, verujem. Saj Bog ne zahteva od mene, da razumem Boga, temveč da verujem vanj. Samo Bog more razumeti Boga — samega sebe. Človek more in mora verovati vanj in v večno domovino. Predstavljam ti katoličana! P. A. Praktični katoličan posvečuje nedeljo. Komur nedelja ni sveta, naj ne govori, da je kristjan, čeprav je zapisan v krstno knjigo. Bolje je, da piše župniku cerkve, kjer ie bil krščen, da ga izbriše iz krstne knjige, kakor da bi se štel za našega, ko je le Kristusov "kreten", po domače pohabljenec. Praktični katoličan ima prave pojme o svetosti zakona. Katoličan ne hodi po blagoslov na sodnijo pred civilno oblast, ampak v cerkev. Kdor je bil na sodniji poročen, nima nobenih pravic do slovesnega ponovljenja poroke v cerkvi. Zakon je od Boga ustanovljeni zakrament, ki naj posvečuje družino. Kdorkoli s pomočjo splavov prakticira porodno kontrolo, se samega sebe izobči iz cerkve in nima več pra- vice hoditi k zakramentom, isto velja o vseh, ki priporočajo in nagovarjajo k takim dejanjem. Kdor se udaja porodni kontroli na drugi način, ni vreden, da bi bil imenovan krščanski mož ali krščanska žena, za take ima slovar ime, ki ne zasluži, da bi bilo tiskano. Prostovoljna razporo-ka pred sodnijo samo radi nespametnih razlogov ti onemogoči prejem svetih zakramentov. Praktični katoličan ve kaj je cerkvena postna postava in kaj zahteva. V glavnem moramo ločiti: a) dni. ob katerih je zapovedano SAMO SE postiti: b) dni. ob katerih je zapovedano SAMO VZDR2AVATI SE MESA in c) dni, ob katerih je zapovedano POSTITI SE ?N SE OBENEM VZDRŽATI MESA. Post je zdržek, ko ne sineš mesa jesti, niti se dvakrat na dan nasititi, treba ga je držati sledeče dni: Pepelnično sredo. Vse srede in petke v postnem času. Kvaterne dneve. Na vigilije binkošti, vnebovzetja Marije Dev., vseh svetnikov in božiča. Veliko soboto do 12 dp. Samo zdržek, ko ne smeš mesa jesti, pat pa se večkrat na dan lahko nasitiš, je: Vse petke izven postnega časa. Vse druge dneve v postnem času je post. ko lahko meso ješ, a se ne smeš večkrat na dan nasititi. Pripombe. Vedno lahko pri istem obedu ješ meso in ribe, seveda kadar je meso dovoljeno. Vedno, tudi veliki petek, lahko zabeliš z mastjo. Po novem jenja štiridesetdanski post na veliko soboto opoldan. Pri kosilu je že lahko i>i ■ jinoma velikonočno obložena miza. Mesnih jedi - in med te spada tudi juha. ne samo meso — so se po splošni postavi dolžni zdržati vsi, ki so dopolnili sedmo leto. Samo enkrat na dan si' smejo po splošni postavi našit ti oni, ki so dopolnili 21. leto in še niso začeli šestdesetega. Pred končanim 21. in po pričete'm 60. letu jih post ne veže, pač pa zdržek. Predvsem ne pozabite, da so dnevi, kt> se morajo tudi delavci zdržati mesa. In t dnevi so: Vsi petki celega leta brez izjeme, razen če je na petek zapovedan praznik. Nadalje pepelnična sreda. Potem velika sobota do opoldan. Slednjič vigilija, :ili dan pred božičem. Vse ostale dneve, ko drugi ali sploh ne smejo mesa jesti, ali samo pri glavnem obedu, ga delavec sme kolikor-krat obeduje, njih družina pa samo pri glavnem obedu. Da prejema prakt čili katoličan zakramente več kot enkrat na leto, se razume. Pod smrtnim grehom je sicer dolžan prejeti obhajilo samo o velikonočnem času. toda kdor prejme zakrament samo takrat, ko MORA in ne takrat ko MORE, ni praktični katoličan. Iz samostanske kronike. P. A. ir EL je v samostan, da bi Bogu služil. Vsemu se je rade volje » Č ! odpovedal kakor je bilo po samostanskih pravilih zapovedano. \l v j Premoženju, da bi ne mogel biti navezan na grdo lakomnost. t mÜjli "Zakaj Bog in tolar ne moreta oba sedeta na prestolu srca" Pankracij eve besede. Odpovedal se je očetu in materi. Lahko SgglLJ je bilo tema dvema dati slovo. Saj sta že davno spala pri sv. Mihaelu na gorici, kjer so vse verne farane pokopavali. Odpovedal se je vsemu ugodju sveta, svojemu telesu, svojim nagnenjem. Hotel je res postati svet med samostanskimi zidovi. Da je imel trden namen, je pokazal prvi teden svojega samostanskega življenja vsako jutro. Odprl je okno in zamahnil z roko proti svetu, ki tukaj zunaj samostanskih zidov ves pregrešen leži in del: Bodi kjer si moj svet, ne maram ne polja, ne travnikov, ne gozdov, ne hiše, ne žene, ne palice, ne denarja. . . Šel je v samostan, da bi Bogu služil. Pri preobleki so mu dali ime brat Pankracij. Pater gvardijan sam mu je dal to ime, pred altarjem. Malo čudno je zvenelo ušesom, toda treba bo skočiti v kožo novega človeka Pankracija, ne pomaga nič. "Obleci novega človeka". Kakor da bi bil Bog govoril. l?ri krstu mu je dal ime Jurija, pri drugem Frančiškovem krstu ime Pankracija. Da bi ga vsaj v koledarju našel. Biti je moral ta patron med onimi štiridesetimi mučeniki, ki so na ledu zmrznili. Sicer pa obleka in ime ne delata človeka. Tako je dejal oče gvardijan. Glej, da boš spolnjeval pravila natanko, je bilo rečeno pri altarju. Na hodniku samostanskem, tam pred zakristijo pa mu je še pater Zofron dostavil besede: Dober menih je suh, to se pravi: Jurij treba bo dela, treba bo malo skujšati. Tako je dejal pater Zofron — ljudje so ga klicali kar zä Zefrana — Jaz bi mu dejal pater Kujon. Kadarkoli je srečal brata Pankracija, vedno ga je podražil: Menih naj bo suh. Ali je to lepo? Brat Pankracij si je prizadeval, da bi svojo močno postavo uklenil v suhoto in ascetično podobo, ni šlo. Tako bi bil rad zgledal kakor oni-le pater Gabrijel. Vitek gospod, z bledim obrazom in suhimi prsti kakor sveti Anton. Ni pomagalo. Cim bolj je delal, tem stasitejši je postajal, lastni moči se ni mogel odpovedati. To je bila velika pokora. Da bi ne bilo patra Zefrana, bi nič ne rekel. Pa ga je srečal stokrat na dan in stokrat ga je podražil pater: "Brat Pankracij dober dan, vitek, zauber in štiman." Kaj naj bi odgovoril? Bo učenemu gospodu odgovarjal. Lepo nazadnje ni od gospoda, da samemu sebi v skledo pljuje. Zadnjo nedeljo je pridigal, da je Bog telo ustvaril, da je ustvaril vse najlepše. Kako je potem s Pankracijevim telesom. Ali ga je ustvaril peklenšček. Menda ne. Ce šl ne, bi ne bil v samostanu sedaj. Lepo uro bo treba povedati temu učenemu patru, naj samemu sebi v skledo ne pljuje. Brat Pankracij je čakal te lepe ure. Lepa ura ni prišla. Primerilo se je skoro, da bi se bil brat Pankracij izgovoril neko jutro, ko je pater Zefran pripravljal zajutrek za samostanske delavce na njivi. Pater Zefran je bil namreč ekonom. Vsak ve, kaj je ekonom. Oskrbnik podomače. Človek, ki delo odkazuje, sam pa nič ne dela. Pater Zefran je ono jutro prosil brata Pankracija, da mu prinese sladkorja za kavo. Malo je manjkalo, pa bi bil povedal: Pater Zefran, samo pod pogojem, da ne pljujete več samemu sebi v skledo. Pa se je ustrašil. Pater Zefran je imel namreč tudi vino v kleti na oskrbi. Pa človek ne sme s kletarjem priti navzkriž. Časih je rujna kapljica dobra zdravju, to bi bilo proti peti božji zapovedi, če bi ne skrbel za zdravje. Tako je zopet lepa ura šla po vodi. Ali je ni sam Bog prinesel kmalu za tem? Da sam Bog. In zgodba o tej lepi uri je vredna, da je našla mesto v kroniki samostanski. Odločil je razumni pater gvardijan, da spremlja patra Zefrana na njegovem poti po kolekturi tudi brat Pankracij. Brat Pankracij naj bi bil na tej poti blagajnik in nosač. Patru se ne spodobi, da bi brento nosil. Da bo imel Pankracij blagajno, je pa tudi kakor po pravilih. Manjši bratje namreč ne smejo imeti opravka z denarjem, vedno imajo posebnega blagajnika, da se ukvarja z denarjem in skrbi za potrebe bratov. Ali ni to lepo? Lepo jesensko jutro je kukalo v dolino, oblivalo vso daljno daljavo z lepim rdečim ognjem in pozdravljalo oba popotnika, ki sta šla v sosedni svet, da poprosita dobra srca za merico moke in če bi se dobilo kje še kozarček vinskega mošta. Pater Zefran. ekonom in brat Pankracij, nosač in blagajnik sta merila cesto. Blagoslov božji je bil z njima. Menda zato, ker pater ni brata Pankracija dražil. Malo mu je še laskalo, da se je tako zgodilo. Koncem koncev pride njegova moč še prav. Ce bi imel danes postavo patra Gabrijela, kdo bi brento nosil. Dobro če bi jo sam ne moral nositi. Ta pater Zefran. Dobro srce ima, pa tudi dober jeziček. Jesensko jutro se je razlilo v topel dopoldan, pater Zefran in brat Pankracij sta še vedno trkala po hišah. Hvala Bogu ne zastonj. Trkala sta in povsod so jim vrata prijazno odpirali. Vsaj kazali so se prijazno. Nazadnje ne veš, če ni ta ali oni godrnjal. Bog vidi v srca. Glavno je, da nevolje niso na zunaj pokazali. Pa mislim, da ti ljudje nosijo srca le na jeziku svojem. Grče so, bi že udarile, če bi hoteli. Ko je že solnce odhajalo za goro, pozno v večer sta sklenila,pater in brat, da jo kreneta nazaj proti domu. Pravzaprav je pater Zefran tako sklenil, brat Pankracij je samo prikimal. "Preko ravnice in skozi gozd, bova preje doma." "Kakor želite, pater Zefran." Ali sta bila utrujena, ali sta premišljevala dobroto božjo, ki jima jc dala živeti v samostanu, kjer sam Bog zanje skrbi, ali kaj. To so bik skoraj edine besede, ki sta jih spregovorila prve pol ure. Proti koncu prve ure je prekinil molk brat Pankracij: "Lep večer". "Lep. Le pospešiva korake." To je bilo vse. Tedaj se je zasvetilo bratu Pankraciju v glavi: Take bo, tako. Grmičevje ob poti je kakor nalašč skrivališče za pocestne klativiteze. Pater Zefran najbrže meni, da je za vsakim po eden. Zato ne govori, ker se boji. Krasno bi bilo, ko bi mu lahko pokazal, koliko je vredna telesna moč. Zaletel bi se v takega roparja, da bi se zavalil po gorici navzdol na drugo stran doline. Pater Zefran bi se čudil in bi se poklonil: Brat Pankracij, kdo bi bil mislil, da ste tak orjak. Nikoli več ne črhnem nobene, pa glažek vina posebej vsak dan. Krasno bi bilo to. Ni še domislil, ko se noč razklene in kar nenadoma da iz sebe črno postavo. Postava je orjaška, bradata. Postava drži pravo pravcato puško. Pater Zefran je oledenel, nič ne reče, samo proti bratu Pankraciju pokaže. Postava je pri bratu Pankraciju: "Oba na tla, ali pa življenje." Pater Žefran, si gotovo misli, kaj pomaga sedaj telesna moč bratu Pankraciju, tako mora leči, kakor slabič pater. "Kdo ima denar? Sem denar." Prebrskal je ropar patra Zefrana, ga pretipal. Pater Žefran ponovno pokaže proti bratu Pankraciju. Ropar bradati in nemarni ukaže Pankraciju vstati: "Položi denar na tla in ne gani se mi nobeden." O ti sramota. Biti močan, pa moraš ubogati bradatega smrkavca. Da bi ga šent. Ali bi mu dal. Brat Pankracij prazni svojo mošnjo. Take se končava slava brata blagajnika. Morda ne bo nikoli več imel te časti. Toda kaj denar. Sramota, sramota in pater Žefran s svojim jezikom. Za zajutrek, kosilo in večerjo bo njegov edini pozdrav: No. kako sva roparja zmagala, Pankracij? O sveta Katarina tam na drugem hribu kraljuješ, visoko na gori. Daj no temu roparju po butici. Roka naj mu ohromi, da mu pokažem. Ta šmentana cev, ki jo drži proti meni, me stra-huje, mene korenjaka. Denar je bil ves na tleh. Požrešnež ropar se spravi na brento. "Brento ne." Kaj hočeš, .spet je puškina cev pomagala roparju. Tedaj je sveta Katarina priskočila na pomoč. Zasvetila se je v glavi Pankracijevi misel. "Brat ropar, ali ne bi hotel ustreliti parkrat v brento? Kdo bo v samostanu verjel, da si nas napadel. Pater Zefran in jaz prideva v veliko nepriliko. Pater gvardijan nam na vse večne čase ne bo odpustil. Kaj je tebi na tem, če parkrat ustreliš v brento. Bova imela vsaj dokaz, da je res, kar bova povedala." "Pod tem pogojem ,da ne bota danes klicala žandarjev za menoj." "Pod častno besedo se zaveževa in pri vodilu svetega Frančiška." Še p redno sta dala besedo, je ropar ustrelil v brento trikrat, v srednji prečki so bile tri velike luknje. Brat Pankracij ni bil zadovoljen s tem. Priliznjeno je pokazal svoj habit in prosil: "Še v ta habit pošlji nekaj krogelj." Ropar jeynekam v zadregi. "Daj no, ustreli, bodo bolj verjeli v samostanu, v brenti bi bil nazadnje lahko sam luknjo zvrtal, v habit, se bo pa luknja kar užgala. Tobo najboljši dokaz." Ropar skomigne z ramo: "Nimam nobene kroglje več." "O ti moj Bog, kaj bova sedaj, pater Žefran, kdo bo nama verjel? Pa tudi samokresa nimaš?" "Nimam." Zgodilo se je. Sv. Katarina je pomagala. Pater Žefran je kar oči odpiral. Kakor bi trenil je brat Pankracij popadel roparja, ga podrl na tla in mu začel rahljati rebra in kosti, da je kar pokalo, kakor bi kdo po suhljadi hodil. Ubogi ropar. Napol mrtvega ga je komaj rešil pater Žefran. Brat Pankracij pa brž vso robo nazaj v brento, denar v malho, pa hajdi urnih nog do prve vasi. Pater ga je komaj dohajal. Se razume, da je moč brata Pankracija zrasla do neba ne samo v prvi vasi, kjer sta vso reč javila žandarjem, temveč tudi v drugi in v tretji, šlo je tja v deseto vas, samostan je zvedel, in mu hvalo pel. Kar pa je bilo glavno pater Zofron — ali kakor mu pravijo ljudje Žefran — ni več dražil brata Pankracija. Ali ni bilo dobro, da se Pankracij ni odpovedal svoji telesni moči, ko se je vsemu drugemu odpovedal? Mesec januar je posvečen Detetu božjemu. 1. januar—Novo leto. Zapovedan praznik. — Praznik društva Najsv. Imena. — Izredno skupno obhajilo. Mesec februar je posvečen Jezusu v samoti in molitvi. Obenem je mesec katoliškega tiska. 2. februar—Blagoslov sveč. .3. februar—Blagoslov grl. Prosi Boga Mesec marec je posvečen sv. Jožefu. 1. marec—Pepelenje. Obred, ki nas spo_ minja, da smo iz zemlje, po duši pa rojeni večnosti. Prenehajo zabave. Od pepelni-ce do velike sobote opoldan vsak dan post. 6. januar—Razglašenje Gospodovo. Ni zapovedan praznik. — Dan kat. misijonov. 18. januar—Začetek tridnevne pobožno-sti na čast sv. Neži, patroni ženske mladine. zdravja in blagoslova. 12. februar—Lincolnovo rojstvo. Državni praznik v Ameriki. 22. februar—Washingtonovo rojstvo. Državni praznik v Ameriki. Ob sredah in petkih se zdrži mesa popolnoma. Dobro preberi postno postavo na str. 26. 10. marec—Pričetek devetdnevnice na čast sv. Jožefu, patronu delavcev. Opozarjam! P. A. April je posvečen Vstalemu Zveličarju. Opravi velikonočno dolžnost. 9. aprila—Blagoslov palm. 16. aprila—Velika noč. 25. aprila—Markov dan. — Litanije vsel svetnikov. Maj in vsi dnevi majnika posvečeni Materi božji. Šmarniška pobožnost. 22. maj—Prošnji dan. Litanije vseh svetnikov. 23. maj—Prošnji dan. Litanije vseli svetnikov. 24. maj—Prošnji dan. Litanije vseh svetnikov. 25. maj—Vnebohod Kristusov. Zapovedan praznik. 30. maj—-Decoration Day. Državni praznik. 4. junij—Pričetek devetdnevnice na čast sv. Antonu-pomočniku. 12. junij—Pričetek devetdnevnice na čast sv. Alojziju — patronu moške mladeži. 23. junij—in ves mesec posvečen Srcu Je- zusovemu. 28. junij—Narodni praznik jugoslovanski: Vidovdan. 29. junij—Ni zapovedan praznik v Ameriki. 1. julij-—in ves mesec posvečen Drago-ecni Krvi Jezusovi. 4. julij—V Ameriki praznik neodvisnosti. 5. julij—Narodni pravnik vseh Slovanov. Kresovanje na čast našim apostolom sv. Cirilu in Metodu. 16. julij—Sprejem v bratovščino karmel-sko. • 17. julij—Pričetek devetdnevnice na čast sv. Ani — patroni kat. mater. 2. avgust—Praznik Marije Angelske, 'ni. Porcijunkulske. V frančiškanskih cerkvah in v onih župnih cerkvah, kjer ni frančiškanske v bližini, popolni odpustek, kolikorkrat obiščeš cerkev. Pogoj: spoved, sv. obhajilo, molitev na namen sv. Očeta (navadno 6 Očenašev.) 14. avgust—Vigilija — post. 15. avgust—Veliki Šmaren. Zapovedan praznik. Mariji Vnebovzeti je posvečen ta mesec. September je posvečen Kraljici mučen-cev. 4. september—Delavski dan. Državni Praznik v Ameriki. 8. september—Mali Šmaren. V Ameriki ni zapovedan praznik. 12. september—Pričetek tridnevnice na čast Mariji, sedem žalosti, patroni društva katoliških žena in mater. }• oktober—Pričetek tridnevne pobožno-stl na east sv. Frančišku za tretjerednike. J- oktober—in ves mesec posvečen rož-mvenski Materi božji. 12. oktober—Kolumbov dan — ameriški državni praznik. 29. oktober—Praznik Kristusa Kralja. 31. oktober—Vigilija vseh Svetih — zapovedan post. November je posvečen vernim dušam. 1. november—Praznik vseh svetnikov. Zapovedan praznik. 2. november—Verne duše. Vsak du. hovnik ima tri maše zadušnice. Odpustek za verne duše, kolikokrat obiščeš cerkev. Pogoji isti kakor za pore. odpustek. Glej 2. avgusta. 3. november—Pričetek devetdnevnice na čast sv. Stanislavu, patronu dijakov. 24. november—Zahvalni dan — v Amerik' državni praznik. 30. november- Pričetek devetdnevnice na čast Brezmadežni, patroni katol. deklet. December ji' posvečen pripravi na prihod Gospodov. 8. december- Zapovedan praznik. 22. december- Pričetek tridnevivcc na čast Rojstvu G. 24. december—Vigilija pred Božičem. — Zapovedan post. 26. december—Blagoslov soli. 27. december—Blagoslov vina. 28. december—Blagoslov dojenčkov in otrok. december—-Silvestrova pobožnost v zalivalo za vse dobrote prejete tekom leta 1932. Jožek in njegov jezik. Janko Poljanšek. Jožek mali — ta pa zna. Dobro poslušajte ga. Jutri štel bo leta tri, IX) kitajsko govori. . . Stavim, da ti bo težko — le nastavljaj mu uho — tolar, če razumeš ga kot ume ga mamica. Put-ki 'ti-čeng ta 'šu sle-tu go'1 je na dle-vu: čing, čang, čong ti-čeng tu je bi-lu plou le-pu . . Kar vesel sem Jožek moj, Putki ptiček je ušel, tolarček bo menda tvoj, zletel gor je na drevo, kdo bi' mislil, kdo verjel: čing, čang, čong oj ptiček ti, da si mami-tole del: to je bilo prav lepo. Jožek mali, ta pa zna kje nam neki je doma? Menda ni s Kitajskega? Mama mu Slovenka je, mama mu Dolenjka je, z lepe sončne Ribnice . Zdravje, zdravnik in zdravila. P. A. U. Dejstva misli, besede, trditve v raznih knjigah napisane, na premnogih zdravniški h shodih izrečene, so redkokedaj dosegle in dosežejo priprostega človeka, ki ga še danes le preveč trapi domneva, da ie zdravnik pol Boga, ki more in mora de lati čudeže. Sledeči citati bodo osvetlih priprostim ljudem neznano resnico, ki jo pridigujejo zdravniki sami, resnico, da je zdravnik le orodje v službi narave in Boga in da se prevelika vera v čudežno moč. zdravil v bistvu ne razlikuje od nespametnega zaupanja sanjavega Indijca, ki je ima do svojega indijskega padarja-fakirja ali pa zamorec v Kongu do svojega čarovnika. Pomilujemo te ubožce, pomilovanja vredni smo mnogokdaj tudi mi. • * "Devetindevetdeset odstotkov zdravil, ki jih pozna zdravilstvo, vrzituo v morje, pa bomo storili veliko dobroto človeštvu, toda strašansko krivico ribam." — (Oliver Wendell Holmes, eden najznamenitejših ameriških zdravnikov, rojen leta 1808, u-mrl leta 1894.) * ''Zdravilo nikdar samo na sebi ne zdravi in nikdar in nikoli ni nobenega ozdravilo. Narava je edina zdravnica. Zdravilo cas'h morda res otrpne in otopi živce, da "e čuti človek bolečine, to je pa le trenutno. Zdravilo lahko čisti, da pomaga naravi na njeni poti in njenem delu zdravljenja, to je pa vse, nikdar nisem verjel, da bi zdravilo l,ii0 vir zdravja." — (Woods Huchinson, znameniti zdravnik in medicinski pisatelj, ki še živi. Te besede je govoril na zborovanju zdravnikov iz Zdr. držav in Kanade. 700 zdravnikov je slu-šalo in pritrjevalo.) "Pred leti med svetovno vojno se je zgodilo, da je bolniška strežnica Rdečega križa s svojo prisotnostjo duha rešila premnoge "bolehanja" in "bolezni". Na kak način? Na gališki fronti je bilo. Ljudje tiste vasi nikdar niso marali za zdravnika, ker ga plačati niso mogli. Pride ta strež- nica v vas. Ljudje zvedo, da je ''zdravnica" in bolničarka. Hajdi k njej. Kar naenkrat so se pojavile stare bolezni, ki jih preje niso nič strašile, toda sedaj so prišle čez noč nazaj, pošastne in grozne kakor nikoli. Trganje v kosteh, v pljučih, srčne "napake" in podobno. Prišle so na dan, ker je bolničarka zdravila zastonj. Uro za uro so romali. Bolničarka je vsem pomagala. Nazadnje ji zmanjka zdravil. Kaj sedaj? Naval je bil večji in večji. Hitro si pomaga. Pobarva vodo, primeša nekaj kinina in pomagalo je.. Čudno, to zdravilo je pomagalo še bolj kakor prejšna zdravila. Ljudje so bili zopet zdravi, pač pa je na drugi strani bolničarka v tistih dneh zgubila vso vero v zdravilstvo." — (Dr. Gour navaja to zgodbo v "Pearsons Magazine", povzel jo je iz znamenitega zdravniškega lista "Atlantic Monthly", ki ga je ustanovil že omenjeni Dr. Olivet Holmes.) * "Nič ne rečem preveč, — po izkušnjah in študiju sem prišel do trditve, da bi lahko 90% od vseli bolezni, za katere ljudje kličejo zdravnika, kratkomalo hladno izročili v roke narave same, ne da bi bilo treba zdravniku poseči vmes. In narava bi storila svoje brez zdravnika.' — (Dr. Jos. Byrne, profesor nevrologije na Fordham Univerzi v New Yorktt.) * "Bog daruje mango (neke vrste dateljni), kmet sadi rastlino, Bog daje zdravje, zdravnik jemlje zlatnino." — Star indijski pregovor. * "Kitajec ima pravi pojem o zdravljenju in zdravju, ki plačuje zdravnika, zato da ga obrani bolezni, ne zato, da jo zdravi. In vsi veliki zdravniki so zato postali slavni, ker so človeka znali obraniti pred boleznijo." — (Robert Collier.) * Smehljaj, ki pride zdravniku od duše je zanj več vreden kot tisoč dolarjev. — (Oliver Holmes.) Druga zgodba o Pankraciju. P. A. U. GODBA, ki pokaže, kako hitro lahko napreduješ na poti do neba, če se resno prizadevaš. Brat Pankracij se je resno prizadeval, da bi bil vzoren menih, eni napaki je napovedal smrtni boj. Tej napaki je bilo ime lažnjivost. Ko je bil še Jurij, si je rad pomagal s to ali ono lažjo. Kaj mu je bilo naplahtati gospodarja kjer je služil. Tako mu je natvezel, da je nazadnje lažnjivi zgodbi sam verjel. Ni, da bi pravil o vsem tem, opravljal bi. opravljati je greh in je grdo. Še prve tedne meniškega življenja je bilo težavno brzdati jezik, da bi ne povedal to ali ono laž. Recimo, kako je videl strah pod turnom, strah, ki je imel kapuco na glavi, glave pa nobene. Ali ono, kako je kot vojak celemu mestu komandiral. Komandant mesta ga je pooblastil, da bi ga nadomestoval. Tako ga je nadomestoval, da je bilo vsem žal, ko je moral zopet v vrsto navadnih rekrutov. Saj rečem, povedal bi vam jih, da bi vedeli preveč o njegovi lažnjivosti, pa se bojim da bi ne zašel v armado opravljivcev. Te ženske lastnosti ne bi rad imel. Zato bom govoril raje o njegovi čednostni borbi za resnicoljubnost. Rekel sem, prve tedne je bilo težko. Rad bi se bil temu ali onemu prikupil s svojimi zgodbami in lažmi, toda polagoma je dobil nadvlado nad skušnjavo. Tako je bil trden v svojem sklepu, da se časih še resnice ni upal povedati v bojazni, da bi mu ne ušla med tem ko bi resnico govoril tudi kaka lažnjiva preko jezika. Samo en sam zgled te borbe njegove. Nimam prostora, da bi vse zglede navajal. Ta edini zgled te uči, kako je treba zmagati skušnjavo lažnjivosti. Brata Pankracija je zadela sreča, da je lahko spremil patra misijonarja na Westfalsko. Mnogokdaj se je pripetilo, da je moral pater Severin — Zverin so mu dejali ljudje, ni čudno. Kdo bi mogel ta tuja imena prav izgovarjati — Pater Severin je torej moral večkrat na misijonsko pot. Spreobračat grešnike in utrjevat pravične. Vzel je vedno s seboj tudi brata, da je po misijonu napravil majhno zbirko za samostanske študente. Ta sreča je zadela sedaj brata Pankracija. Sreča pravim. Samostanskemu bratu je taka pot oddih. Zapri se sam za samostanske zidove, boš videl, da si boš od časa do časa poželel počitnic izven zidov. Človek je človek, treba mu dela in samote, pa tudi oddiha in sveta. Nikar brata Pankracija krivo soditi. Kakor da je med onimi, ki jih sveti oče Frančišek kara, ko pravi: "Kdor prijemlje za pljug in se nazaj ozira, ni pripraven za nebeško kraljestvo." Odpravila sta se na pot pater Zverin in brat Pankracij v nedeljo popoldan. Mahnila sta jo peš do sosednega mesta, kjer ju je vlak čakal. Ni Z minilo pol ure in železni voz je šel preko dolin in gora proti meji domovine. Ali naj ti pripovedujem, kateri občutki so navdajali brata Pankracija, ko so švigale mimo njega vse te lepe gore in ravnice, travniki in polja. Imel si že tiste občutke sam, ko si se vozil preko naše zemlje. Ne bi bil zadovoljen, vem, če bi se pri tem mudil, mesto da bi hitro pokazal vso čednost velikega srca, ki je bilo pod prsnim košom brata Pankracija. Da njegova čednost. To je glavna misel iz povesti. Kako se človek zagovori. Mesto, da bi hitro povedal, pa hodi krog kaše. Križ je z vsemi pripovedniki, vsi so taki. Kar bi lahko povedali s tremi stavki, raztegnejo na petdeset časnikarskih podlistkov. Ne zameri tudi meni, da mi je bil uvod tako dolg. Da, čednost brata Pankracija. Takoj pridem k njej. Zgodilo se je v zadnjem obmejnem mestu, kjer bi ju moral vlak popeljati čez mejo na Avstrijsko in Nemško. Zgodilo se je, da policijski komisar ni hotel podpisati potnega dovoljenja bratu Pankraciju, ker baje ni bilo vse v redu. Kaj sta hotela pater Zverin in brat Pankracij. Slušati sta morala povelju komisarjevemu. Patru Zverinu se je mudilo. Dejal je bratu Panki-aciju naj počaka sam v obmejnem mestu in uredi vso stvar, snideta se drugi dan v glavnem mestu sosedne države v frančiškanskem samostanu. Tam bo pater Zverin preskrbel, da dobi žig in dovoljenje za nadaljno pot. Prvi vlak je odpeljal patra Zverina, šele pozno v noč je brat Pankracij mogel za njim. Smuknil je v prvi vagon. Krenil na desno v oddelek za nekadivce. Sedel na prvo mesto. Zelo mračno je bilo v kupeju. Ni minilo pol minute, ko so vijolične dišave naznanile njegovemu nosu, da se nahaja v kupeju Evina potomka, kmalu so tudi oči uzrle debelušno postavo, ki je čepela ob oknu in čudo prečudno,- Evina potomka — kaj je vedel, kako ji je ime? — je prerezala tišino in mrak s prijaznim pozdravom: "Dober večer gospod pater." V trenutku je bil brat Pankracij v nebesih. Pater je v njenih očeh. Pater. Sanje njegovih noči. Doslej so bile le sanje. Rad je vedno imel to misel, da bi bil mašnik. Toda bila je le misel. Še tedaj, ko si je v celici odel papirnato mašno obleko, si privezal zvonec na nogo, in poskušal maševati in ministrirati obenem, še tedaj je bila ta misel samo prazna sanja. Navaden priprost brat je bil, ki ni imel pravico maševati. Toda sedaj se mu je želja spolnila. Pater Pankracij. Kako lepo doneče ime. "Odkod in kam?" Drugo prijazno vprašanje. Toplota besed je razvezala jezik bratu ln Je na dolgo in široko razložil pot v misijone na WestfaLsko. S tem je potrdil prijazni gospe domnevo o patru Pankraciju. Beseda je dala besedo, drug drugemu sta razodela svoje izkušnje. Vse seveda do gotove rcieje. Brat Pankracij ni izdal, da je samo brat in ni pater. Kako bi ^ogel podreti te lepe sanje? Gospa pa tudi ni povedala takoj, čemu in zakaj ta odkritosrčna prijaznost. Še misliti si nebi upal, da je imela lisičji namen s to svojo prijaznostjo. Prva štacija. Še vedno sta bila v živahnem razgovoru. Od krajev sta prišla na vreme, od vremena na težko življenje v sedanjih razmerah., od sedanjih razmer na domovinska vprašanja, od domovinskih vprašanj na vero, od vere zopet nazaj do vremena. Druga štacija. Pogovor se je sukal krog denarja, mimogrede je oplazil težke finance, v katerih se država nahaja, preklel je nesrečne ve-rižnike, ki na račun ubogih ljudi kupičijo zlato in obstal pri obmejni carini. Gospa pravi: "Ali ni to grdo, človek ne sme vzeti s seboj to ali ono dobroto iz države v državo. Kakor sužnji smo dandanes." "Kakor sužnji, da. Grdo je to." Modruje brat. Moral je tako govoriti že radi izredne prijaznosti cenjene gospe. "Kupiš recimo svile v sosedni državi, ker doma ne moreš take dobre svile dobiti, dobe te carinarji, hajdi sem z dragoceno robo. Ali je to prav?" "Ni prav, ne." Tretja štacija. Vstopil je kondukter: "Potniki naj blagovolijo pripraviti vse svoje reči v pregled carinskim uslužbencem tuje države." Kakor hitro je odšel, vstane gospa iz kota pri oknu in tiho kakor pri spovedi prosi: "Gospod pater, gospod pater, dajte, napravite mi uslugo." "Zakaj ne, gospa, rade volje." "Saj sem vedela, da ste tako dobrega srca, gospod pater." "Brat Pankracij bi samo radi tega "patra" skočil v vodo, če bi bilo treba. "Carinarji prihajajo. Nekaj svile imam za plesne obleke, ne, precej je imam. Kupila sem jo v sosedni državi. Šivilja sem. Pri nas je mnogo dražja in ni tako fina. Ce me carinarji dobe, bo joj. Prevzemite jo vi. Kdo bo vas preiskavah Še vprašati se vas ne bodo upali. Prosim gospod pater." Skušnjava brat Pankracij, skušnjava. Sam hudobec jo je obsedel sem te je speljal na vlak. Navdihnil je gvardijana, da te je odločil za misijonsko pot, navdihnil je policijskega komisarja, da ti je ob meji račune in vlake zmešal, navdihnil je to ženo, da bi te speljala. Speljala, da grešiš proti najlepši svoji čednosti. S tako težavo si si jo priboril, sedaj je na tehtnici. Glej da, ne privoliš. Ne, tega ne. "Oprostite gospa, ne morem." Huda ura. "Dobro. Taki ste. Najprej sama prijaznost, potem pa nočete pomagati, kadar je kdo v potrebi. Pomagajte za božjo voljo." Bitka v duši. "Ne bo nič." Skušnjava se norčuje: "Tak mož, pa se carinarjev boji. Ce bi ne imela otrok, zapreti se dam takoj. Rešite me." Zopet bo treba sv. Katarine. Kje si? Pomagaj iz te zagate svojemu bratu Pankraciju. Bratu, ne patru. Pomagaj. "Ne vem, kako bi gospa." "Morate pomagati. Duhovnik ste, morate pomagati, na vsak način." Ne more lagati brat Pankracij, čeprav gre za bližnjega. Kako rad bi bil povedal, da nima te obveznosti, ker ni noben pater, prepozno je bilo. Žena je znorela ali kaj, hitro je odvila zavoj in potisnila svilo bratu naravnost v kapuco. Pomislite: v kapuco. Pri oknu kupeja se je pokazala kapa carinarja. Brat Pankracij je oledenel. Konec je Westfalske, Dunaja in vsega lepega sveta, morda še samostana, morda življenja. V trenutku je videl temno ječo, težke verige, sodnike, "biriče, paznike, sramoto, sramoto, sramoto. Še videl ni, kako so pregledali blago prijazne gospe. V prihodnjem trenutku so se obrnili do brata Pankracija. Sodni dan. "In vi gospod pater? Ali imate kaj, kar bi ne bilo v skladu s carinskimi postavami?" Obsodba. Ne, lagal ne bo brat Pankracij. Pa če se svet podre. Zagrabil je za svoj habit na obeh koncih, se poklonil in dejal: "Žal mi je gospod, svilo imam za plesne obleke." Kaj se je zgodilo? Carinarju se je razlezel obraz v krohot. Bučal je smeh, da je bilo kar grdo, ne samo v kupeju, tudi ven na hodnik je šel smeh, s carinarjem je šel do kondukterja in naprej do drugih carinarjev, ki so revidirali po drugih sosednih kupejih. Vse se je smejalo. In še k oknu so prišli in pogledali skozi okno za hudomušnim gospodom patrom. Minilo je dobrih pet minut, predno se je zavedel brat Pankracij, da sta rešena oba, on in ljubezniva gospa. Hvala lepa za tako ljubeznivost, ki mi življenje na kocko postavlja. Čednost Pankracijeva se je pa le izkazala. Kdo ne bo rekel in pritrdil : na zelo lep način se je pokazala. Jutranja zarja—slab večer, večerna kaže s?Jnce mir. Če megla zjutraj se vzdiguje, nie dobrega ne prerokuje. Nebo je v paj-co'an zavito, zavito v pajčolan rumen, bo kmalu vreme bliskovito in svet strahu bo ves zelen. Če svinec se pod nebom vleče, '•o hitro legel na zemljo, Florjan obrnil bo vse škafe, mokro bo vse, da bo grdo. Jutranja rosa je na trati, po strehah, poljih in doleh, ne boj dežja se, boj se solnca, ves dan bo ogenj ti v očeh. Jutranji ve- ter piha z juga in mesto polno je dišav — bo prav gotovo še dopoldan pohleven dež nam cesto pral. V nočeh migljajo zvezde svetle, poredno ti mežikajo, veruj če hočeš, drobne zvezde le dežju se dobrikajo. Če mavrica se kaže zjutraj, ne hodi na izlet nikdar, večerna mavrica naznanja jasnino vedro ti vsekdar. Naj mesec nosi kolobarje, noči bo tri v lenobi spal, ko solnce z venci se obdaja, pijan vihar bo v svet zdivjal. . . Vremenski prerok. P. A. Ime, prosim! P. A. KRATICE: Gr. pomeni: iz starih germanskih narečij, gr. pomeni: iz grščine. L. pomeni: iz latinščine. P. pomeni: iz perzijskega jezika. S. pomeni: iz sirskega jezika. K. pomeni: iz keltskega jezika. Fr. pomeni: iz francoščine. I. pomeni: iz italščine. H. pomeni: iz hebrejščine. A.S. pomeni: iz anglosaškega jezika. Abraham H. Oče mnogih. Adam H. Iz zemlje. Adolf G. Plemeniti junak. Alan G. Uglašen. Albert G Svetli. Aleš gr. Branitelj Alexander gr. Branitelj mož. Alfred G. Dobri svetovavec. Alfonz G. Voljni. Albin L. Belko. Alojzij gr. Ponosni boritelj. Ambrož gr. Nesmrtni. Arnos H. Močni. Andrej gr. Možati. Anzelm G. Varovanec božji. Anton L. Neprecenljivi. Artur K. Plemeniti. Auguštin L. Vzvišeni. Adalbert G. Vojvoda. Avrelij L. Zlatko. Ada G. Sreča. Adelina G. Plemenitega rodu. Agata gr. Dobra. Agneza gr. Čista Alice G. Plemenitega rodu. Amalia L. Ljubica. Ana H. Milostljiva. Agripina L. Kmetica. Albana L. Bela. Angela L. Poslanka. Anastazija gr. Neumrljiva. Avrea L. Zlatka. Barnaba gr. Sin tolažbe. Bartolomej H. Bojeviti sin. Bazilij gr. Kraljevi. Benedikt L. Blagoslovljeni. Benjamin H. Sin desnice. Bernard G. Medvedje drznosti. Bonifacij L. Dobrotljivi. Brunon G. Rujavi. Benigen L. Skromni. Benvenut L. Dobrodošli. Bonaventura L. Dobrodošli. Barbara gr. Tujka. Beatrika L. Osrečujoča. Berta G. Krasotica. Blanka T. Bela. Brigita K. Močna. Ciril gr. Gosposki. Celestin L. Dar neba. Cecilija L. Kratkovidna. Daniel H. Božji sodnik. David H. Priljubljeni. Donald K. Ponosni glavar. Deodat L. Dar božji. Deziderij L. Zaželjeni. Dominik L. Gosposki. Doroteja gr. Dar božji. Edmund A.S. Branitelj posesti. Edvard A.S. Čuvaj. Edvin A.S. Cenjeni prijatelj. Emanuel H. Bog z nami. Evgenij gr Plemenitega rodu. Emil G. Mož močne volje. Erazem gr. Ljubki. Erik A.S. Bogati. Ernest G Resni. Evstahij gr. Zdravi. Elija H. Bog je moje rešenje. Edita G. Srečna. Edna H Srečna. Eleonora gr. Blaženstvo. Elizabeta H. Luč. Elvira L. Častivka božja. Ema G. Bela. Estera P. Žena krepke volje. Etel G. Dobra sreča. Evnisa gr. Plemkinja. Eva H Mati vseh živih. Erna -H. Srečna zmaga. Emerika G. Žena resnobe. Evalda G. Polna bogastva, volje. Ferdinand G. Božji dar. Filip gr. Ljubitelj konjev. Friderik G. Miroljubni vladar. Frančišek Fr. Neprecenljivi. Florijan I.. Svobodni. Florentin L. Cvetoči. Feliks L. Cvetko. Fortunat L. Srečko. Florencija L. Srečko. Fides L. Cvetaua. Gabrijel H. Vera. Gaj Fr. Moč božja. Gavdijoz L. Vesel. Gerald Gr. Z močno sulico. Gilbert Gr. Slavni. Gothard Gr. Pobožni. Gotfrid Gr. V miru z Bogom. Gregor Gr. Pazljivi. Gustav Šv. Bojevnik. Gracijan L Milostljivi. Gvidon L. Vodnik. Gertruda Gr. Sloka kot sulica. Germana L. Dvojček. Harold A.S. Zmagovavec. Henrik Gr. Glava hiše. Herbert A.S. Slava vojske. Herman Gr. Voiak. Hilarij L. Radosten. Hubert Gr. Zdravega razuma. Hugo D. Razumni. Honorij L. Častitljivi. Hariet Gr. Glava hiše. Helena gr. Luč. Ignacij L. Ognjeviti. Izak H. Smehljaj. Jakob H. Vrinjenec. Jeremija H. Povišan od Boga. Jeron im L. Sveto ime. Janez H. Milostni dar božji. Jonatan H Dar božji. Jožef H. Pomnoži naj. Julijan L Mož mehkih las. Justin L. Pravični. Jurij Gr. Imejitelj posestva. Ida Gr Bogupodobna. Imakulata L. Brez madeža. Irena gr. Miroljubna. I zabela H. Častivka božja. Judita H. Slavljena. Julija L. Dekle mehkih las. Jakunda L. Prijetna. Kalist gr. Prelepi. Karel Gr. Močni. Krištof gr. Nosivec Kristusov. Klarencij L. Presvetli Klavdij L. Hromi. Klemen L. Usmiljeni. Konrad Gr. Ponosni svetovavec. Konštantin L. Vztrajni. Krišpin L. Mož s kodrast, lasmi. Kamil L. Služabnik altarja. Katarina gr. Čista. Klara L. Jasna. Lambert Gr. Prejasni. Lavrencii J- Kronan z lavoriko.' Leon L. Lev. f-eander gr. Mož z levjo naravo. Lenard Gr. Močan kot lev. Leopold Gr. Ponos naroda. Ludvig Gr. Ponosni vojak. Lin gr. I.anenih las. I-ucijan L. Roien v jutru. L"ka L. Luč. Lea L. Levinja. Lilijana L. Lilija. Makarij gr. Blaženi. Maks L. Preveliki. Malahija H. Poslanec božji. Marko • L. Kladivo. Martin L. Vojščak. Matej H. Dar božji. Mavricij L. Temne barve. Mihael H. Kdo je kot Bog. Mojzes H. Rešen iz vode. Modest L. Skromni. Matija H. Bogdan. Melanij gr. Črnikasti. Matilda Gr. Močna vojščakinja. Mabel L. Ljubka. Magdalena H. Iz mesta Magdala. Margareta gr. Biser. Marija H. Grenka. Marta H. Gospodinja. Mildred Gr. Udana. Mirijam H. Grenka. Mira gr. Jokajoča. Napoleon gr. Lev iz gozda. Nikolaj gr. Zmaga ljudstva. Nicefor gr. Nosivec zmage. Norbert Gr. Lepi iz severa. Norman Gr. Mož iz severa. Nora L. Častivredna. Oliver L. Olivno drevo. Orest gr. Z gore doma. Oskar K. Udani vojščak. Oswald Gr Moč božja. Patricij L. Iz višjih krogov. Pavel L. Majhni. Peregrin L. Tujec. Peter L. Skala. Pij L. Pobožni. Placid L. Mili. Priscila L. Starikava. Pudenciana L Sramežljiva. Pulherija L. Lepotica. Ralf Gr Junak. Rafael H Božje zdravilo. Rajmund Gr. Dobro zavarovani. Reginald Gr. Močni vladar. Ruben H. Evo ti sina. Rikard Gr. Dobrega srca. Robert Gr. Slavni. Roderik Gr. Poln slave. Rogerij Gr. Slavni suličar. Roland Gr. Slava dežele. Rufus L. Rdečkasti. Rupert Gr. Imenitni. Roman L. Rimljan. Rahela H. Ovčarica. Rebeka H. Vzvišena lepota. Roksana P. Večernica. Roza L. Roža. Regina L. Kraljica. Podlesek sredi trat spominja na pomlad, pa bukev rumeni, jesen, jesen šumi . . . Pastirji kurimo in hruške pečemo . . . i ž njih se med cedi, pokusite še vi! Pastirji kurimo, koruzo pečemo . . . To jed domača je, za nas — pogača je . , .! Pastirji kurimo Čez ogenj: križ in kraž! in repo pečemo . . . Naj spava kralj Matjaž! — Kako sladko diši, Že sanja mrak lesov, pokusite še vi! no, zdaj pa brž domov! Samson H. Veličastno solnce. Samuel H. Izvoljenec božji. Savel H Mož, ki po njem sprašujejo. Sebastijan gr. Častitljivi. Sigismund Gr. Zmagujoči vojvoda. Silvester L. Iz gozda. Štefan gr. Kronani. Severin L. Strogi. Serafin L. Ime angelja. Salvator L. Odrešenik. Školastika L. Šolarka. Sara H. Princezinja. Štela L. Zvezda. Suzana H. Lilija. Sekunda L Srečna. Tadej S. Modri. Teodor gr Dar božji. Tomaž H Dvojček. Timotej gr Bogaboječi. Teofil gr. Bogoljubni. Terezija gr Nosi koruzni uhan. Urban L. Meščan. Uršula L. Medvedka. Valentin L. Zdravi. Viktor L. Zmagovavec. Vincencij L. Zmagoslavni. Vivijan L. Živahni. Valter Gr. Voditelj armade. Viljem Gr. Stanovitni. Vinfrid Gr. Dela mir. Vital L. Živko. Viola L. Vijolica. Virginija L. Deviška. Janko Poljanšek. Pastirska. Slišal sem predavanje o Rusiji. P. Bernard. "nriraF ste ^^ na Ruskem?" /\l "Tako me je vprašal znanec v Franciji, ko sem se vračal j L. s svojega evropskega izleta nazaj v Ameriko. 1 Začudil sem se takemu vprašanju in z nasmehom odki- I (.^TXp mal. Kaj naj bi me le gnalo v Rusijo?! Moj znanec je pa opravičil svoje nepričakovano vprašanje. "Toliko slišimo in beremo o Rusiji in tako nasprotujoča si poročila prihajajo od tam, da človek ne ve, komu bi verjel. Opazil sem, da Rusijo do neba povzdiguje, kdor je sam komunist, do pekla obsoja, kdor ni komunist. Veselilo bi me, če bi mogel o Rusiji govoriti s človekom, ki je razmere tam sam videl in jih nepristransko presodil. Slišim pa, da Ame-rikanci na svojih evropskih izletih zelo radi tudi v Rusijo pogledate. Zato sem mislil. . ." Moral sem mu pojasniti, da jaz nisem Amerikanec, temuč samo "A-merikanec", naj torej ne pričakuje od mene vseh mogočih amerikanskih navad. Potem sva govorila o drugih rečeh. — Pustil sem za seboj tudi Francijo in naslednji dnevi so potekali bolj ali manj hitro na našem "Columbusu", ki nas je vlekel skozi precej močne valove proti ameriški celini. Kratkega razgovora o boljševikih iz Francije bi se bil težko zopet spomnil v tistih dneh, da se ni nekaj zgodilo na naši ladji. Zadnji večer pred dohodom v New York me iznenadi oglas na črni deski poleg urada glavnega stewarda: "Predavanje in vsakemu prosta debata o boljševiški Rusiji. Profesor Davis z Yale univerze se ravno vrača iz Rusije in bo podal svoje vtise. Sledi debata. Ob devetih v obednici." Takoj sem se spomnil dogodka v Franciji in brž mi je bilo jasno, da bom tudi jaz med poslušavci. — Se pred deveto uro sem bil na mestu in sem našel obširno obednico nabito polno. Čeprav je bilo v drugih prostorih istočasno več raznih zabav, koncert, ples itd., je vendar predavanje o Rusiji privabilo nepričakovano veliko množico. Dokaz izrednega zanimanja. Spet sem se spomnil na or>ega znanca v Franciji. Neznan človek je napravil kratek uvod in nam predstavil prof. Da-v'isa. Temu bi prisodil kakih 45 let, njegov nastop je bil skromen in prav umerjeno priprost. Najprej je poudaril, da noče dogmatizirati. Povedal bo, kar misli ln kakor misli, da je prav. Vsak naj po svoji lastni pameti presodi njegovo poročilo in v sledeči debati doda ali popravi ali ovrže po svoji uvidevnosti. Dodal je: "Saj vas ne manjka tu takih, ki sami dobro poznate Rusijo, pa boste kaj lahko debatirali o tem velezanimivem predmetu." Začudil sem se in se ozrl po poslušavcih. Res sem videl okoli sebe zelo pisano množico, nemalo judovskih, japonskih, indijskih in celo nigrov-skih obrazov je bilo pomešanih med najrazličnejše tipe "belih" — toda da bi precej od teh ljudi poznalo Rusijo iz lastnega opazovanja, se mi ni zdelo posebno verjetno. Pa prof. Davis je nadaljeval: "Mnogo, mnogo se da govoriti o boljševiški Rusiji. Marsikaj se da reči v njen zagovor, marsikaj proti njej. Kar se mene tiče, nisem njen absoluten zagovornik, še mnogo manj se pa prištevam med one, ki vedo povedati o boljševiškem režimu same slabe reči. Bil sem v Rusiji doslej štirikrat in se bom gotovo še povrjiil tja. Bil sem v Rusiji prav tiste čase, ko se je vršila velika revolucija in sem na licu mesta zasledoval vse njene podrobnosti. Vračal sem se nazaj od časa do časa v poznejših letih in sem študiral uspehe te revolucije in boljševiškega režima. Posebej sem posvetil svojo pozornost znani petletki, mnogo sem potoval in si ogledal vse mogočne naprave, prisostvoval sem zborovanjem in sejam poslancev in vodilnih politikov, prenočeval in jedel sem v preprostih kmetiških hišah, prisluškoval sem pogovorom preprostih Rusov, njihov jezik namreč dosti dobro poznam---" Po takem vsestranskem priporočilu samega sebe se je lotil predmeta. Pripravljen ni bil, saj je sam poudaril, da se je dal šele v zadnjem hipu od prijateljev pregovoriti za nocojšnji javni nastop. Njegovo predavanje torej ni bilo in menda res ni moglo biti kaka lepo zaokrožena sistematično urejena celota, temveč je načel zdaj ta predmet, zdaj oni, pa se je enega ali drugega le bolj mimogrede dotaknil. Zato mi ni mogoče po spominu ponoviti njegovega predavanja v enaki vrsti in v prilično isti obsežnosti kot je bilo podano. Nekaj sem si vendar zapomnil. PREDAVATELJ SLIKA RUSIJO. Boljševiškemu režimu se rado očita, da je absolutističen. Ni si upal trditi, da ni res. Dejal pa je, da je v primeru z bivšim carističnim režimom vendar mnogo, mnogo bolj demokratičen kot se kriči po svetu. Na sejah in zborovanjih politikov se da beseda vsakemu in je dobrodošla tudi najhujša kritika. In kritike tudi res nikoli ne manjka. Opozicija lahko preglasuje vladine predloge in na ta način zmaga. Tudi privatna kritika je dovoljeena in to celo v obliki zabavljanja. Faktično se jako mnogo zabavlja vsepovsod: po železnicah, po prodajalnah, po privatnih hišah. Nobenemu kritikastru se ni treba bati, da bi ga zgrabil kak žandar in ga odgnal v luknjo, kot se to godi po drugih državah, ki nočejo imeti z boljševizmom nič opraviti. Kar pa je res zabranjeno, je "organizirano" kritiziranje in zabavljanje. Neorganiziranega zabavljanja je pa po celi Rusiji toliko, da bi človek mislil: boljševiški režim ima v Rusiji komaj kaj pristašev --- Kritika se tiče v prvi vrsti boljševiškega gospodarstva. Ne da se tajiti, da je v tem poglavitna nevarnst, da se utegne boljševiški režim ponesrečiti. Gotovo je, da vlada na Ruskem marsikje ogromno pomanjkanje živil, da, priznati je treba, da celo prava pravcata lakota. Toda to gre na račun velikanskih načrtov za bodočo prosperiteto. Vlada potrebuje denarja za izvedbo petletnega načrta, čigar glavni namen je, deželi dati velikopotezno industrijo. Denar ne more za enkrat priti od drugod kot od pordaje kmetiških pridelkov. Te vlada rekvirira od kmetov in dostikrat vzame preveč. Kmet je pa v veliki večini vse premalo prežet z bolj-ševiškimi idejami, zato še ni sposoben, radovoljno potrpeti in svoje osebne zadeve podrediti veliki ideji državne in družabne skupnosti. Dogaja se, da se kmet dejansko upira, da z orožjem nažene državne kolektorje svojih pridelkov, da hodi ob svojih njivah s puško na plečih in je pripravljen dati življenje za nedotakljivost svoje posesti. Vlada se dobro zaveda, da kmeta še davno ni pridobila zase. Vendar upa, da se bo tudi upogil in da bo tudi nanj vplival ogromni uspeh boljše-vikov v področju industrializacije. Zakaj v tem pogledu klobuk doli pred uspehi boljševiške petletke! Dosegli so nekaj velikanskega. Najeli so veliko število nemških in amerikanskih inženirjev, da vodijo mogočna dela. Pri tem so ravnali posebno modro in pokazali praktično spretnost na ta način, da so k posameznim podjetjem nastavljali nekaj nemških in nekaj amerikanskih inženirjev. Boljševiki sami namreč niso znali novih del nadzirati. Da bi torej tuji plačanci ne delali površno in nestrokovnjaško, so nalašč tako uredili, da so morali Nemci in Amerikanci drug drugega nadzirati. Razumljivo je, da je nastala med obojimi nekaka tekma za prednost v boljševiških očeh. Ravno to so pa domače oblasti spretno izi-abile v svoj prid in se zraven učile. Polagoma prihaja vedno več domačih strokovnjakov na površje in tujce so že začeli odstavljati. Zdi se, da se Nemcem prej odpovedujejo službe nego Amerikancem. So menda Nemci kot bližnji sosedje bolj nevarni za prihodnost. Praktična izraba raznih novih strojev pa ne dosega pričakovanja boljševikov. Prehitro izročajo stroje v obratovanje, preden imajo dovolj izučenih operatorjev. Tako na primer veliko število traktorjev za raci-jonelno kmetijstvo ni prineslo pravega uspeha. Kmetje ne znajo pravilno vabiti novih naprav in jih kaj hitro polomijo. To bi sicer ne smelo biti, ker ruska mašinerija sama na sebi nikakor ni slaba. Toda znati je treba. Pri tem pa pride še to v poštev, da nova mašinerija ni last posameznikov, zato tudi malokdo resno pazi na stroje. Tovarne so pozabile dejati v svoje račune in načrte take in podobne možnosti, zato niso producirale zadostno število rezervnih delov (parts) za stroje. Če torej kmet polomi stl"o.i» ga niti popraviti ne more dati, ali pa vsaj ne dovolj hitro, saj nadomestnih delov za polomljene ni dobiti. . . Sicer je upati za bodočnost--toda sedaj je tako. Ali ima povprečen ruski človek smisel za skupnost, ali je pripravljen žrtvovati svoje osebne interese idealom komunizma? To vprašanje je težko brez obotavljanja odgovoriti. Povprečen človek tam bržkone še ni dozorel za komunistično republiko. Zdi se, da se boljševiški režim vzdržuje največ zavoljo nezmožnosti širokih mas. Nekaj tisočev voditeljev je res dobro organiziranih in ti drže maso na vrvici s silo organizacije. Voditelji večinoma vzamejo svojo stvar z idealne plati in z notranjim prepričanjem. Veliko večino uradništva je treba tako presojati. Res pa je tudi, da boljševiška uradniška mašina kaj dobro pozna podkupovanja, poneverjenja in podobne malverzacije. Marsikak "sijajen" škandal je že prišel na dan. Za enkrat je pač delavski razred največja opora boljševiškega režima in sistema. Delavec ima precej pravic, glavno pa je, da ima dela in jela. Razne organizacije in sploh vzgoja delavstva storita svoje, da se delavstvo vzdrži pri navduševanju za vladajoči sistem. Nikakor ni še vse v najboljšem teku v sedanji Rusiji, toda ne pozabimo, da je vse šele v začetkih, čeprav je preteklo od revolucije sem že lepo število let. Saj je Rusija tako ogromna dežela, da bi bil pravi čudež, če bi bilo tam že vse izvedeno po novih načrtih, tako korenito nasprotnih onim, ki so vladali malo prej pod carji. Dajmo Rusiji čas in skoraj gotovo bo uspela. Ne trdim tega absolutno, saj rad priznam, da so v Rusiji tudi na delu sile — morda bolj nezavedno kot zavedno — ki utegnejo privesti boljševiški sistem do nenadnega zrušen j a--- Tako in podobno je razlagal g. profesor. Zanimivo je bilo to-le: pri vsakem predmetu, ki ga je načel, je sicer našel kako senčno plat, toda vedno je našel tudi poln rokav opravičb in izgovorov. Trudil se je, biti objektiven, vendar so vseskozi gledale odkrite simpatije z boljševiškimi ideali iz njegovih besed. Ker se je dosti dolgo zamudil pri razlaganju ruskega gospodarstva, organizacije in politike, je, gledajoč na uro, konštatiral, da mu zmanjkuje časa za druga vprašanja. Zato se je kar mimogrede dotaknil vzgoje, verstva, družinskega življenja. Zapomnil sem si, kaj je rekel glede boljševiškega ravnanja s cerkvijo. Približno takole: "Mnogo, mnogo predaleč so šli boljševiki v svoji gonji proti veri. Ne moremo tajiti, da je verstvo za premnoge ljudi zelo pomembna vrednota. Naj misli kdo o dogmatični veri kakor hoče, jaz sam imam gotovo toliko verskega čuta, da se v tem oziru ne morem strinjati z boljševiki. Na drugi strani je pa zopet res, da je pravoslavna ruska vera vsebovala skoraj več raznega praznoverja (superstition) nego pozitivnih verskih vrednot. Kljub temu boljševiška protiverska gonja ne dela časti njihovi kulturi." Opravičeval je boljševike grdega očitka, da so uvedli suženstvo. O tem, je dejal, se še vedno vzdržujejo v ameriški javnosti gorostasne trditve. Da politični in drugačni kaznjenci trpe nečlveške muke, da so v Rusiji cele naselbine sužnjev, ki ž njimi ravnajo kot z živino, so skušali poklicani faktorji že večkrat pobiti, toda pomagalo ni mnogo ali nič. On sam da je imel dovolj prilike, osebno se prepričati o teh dejstvih, pa ni našel kaj takega nigjer, čeprav je še tako iskal--- H koncu predavanja je šlo in tu si je profesor privoščil Ameriko in zlasti Hooverja. Sam je poudaril, da hoče govoriti "brez rokavic". In res je rabil rezke besede. Amerika da je ena najbolj nazadnjaških držav na svetu, ker še vedno boljševiške Rusije ni — uradno priznala! Vse večje države so to že davno storile, Amerika se obotavlja. Noče dati priznanja resnemu trudu nove države, noče ji priskočiti na pomoč, da čimprej reši svoje težke probleme. Amerika da je že kar smešna v očeh velikega sveta zavoljo svoje otročje ozkosrčnosti--- NEKDO PROSI NADALJNIH PODATKOV. Profesor je nehal in pozval na debato. Mogočen aplavz se je polegel šele po dobri minuti. Pa se je dvignil sredi obednice iz množice star možakar z belimi lasmi in zaprosil: "Naj bo profesor toliko prijazen, da nam pove nekoliko več o ruskem družinskem življenju, o porokah in razporokah." Vse se je ozrlo na govornika, ki je skoraj istotako hitro sedel kot vstal. Malo pritajen smeh je šinil skozi množice in nastala je velikanska tihota. Profesor se je odkašljal in pričel: "Prepričan sem, da vam stopajo ob tem vprašanju pred oči najstrašnejše slike. Pa nikari ne mislite, da je vsepovsod tako kot skušajo naslikati tendencijozna poročila. Takole po mestih je res vse čudno ohlapno in razdrto. Vsaj tak vtis napravljajo mesta, ker je razporoka in svobodna ljubezen zakonito uveljavljena stvar. Poprečen ruski človek pa živi približno tako kot je živel nekdaj. Rad ima svojo ženo in žena njega, oba skupaj pa otroke. Še na misel jim ne pride, da bi šli narazen. Tako je večinoma na kmetih. Ne pozabimo, da je na Ruskem kakih stopetdeset milijonov prebivalcev. Od teh je morda deset milijonov organiziranih pri boljševikih in ti, recimo, žive po boljševiških načelih. Ostali milijoni gredo glede vsakdanjega življenja svojo pot, Ici vodi preko izhojenili steza. Ti se oprijemljejo novih načel le bolj v toliko, kolikor se jih izogniti ne morejo. Na kmetih torej ne najdeš mnogo razdrtih in spet zakrpanih družin. Seveda se najdejo tudi izjeme. Zgodi se, da mlad kmet takole pred glavnim delom na polju hitro poroči kako močno dekle (a husky girl), da mu pridno pomaga pospraviti pridelke s polja, po končanem delu jo pa razpo-roči in tako je imel zastonj dobro delavko. V času, ko ni poročen, si seveda najde drugačno priliko za zadovoljitev spolnih potreb. Se dogode take reči, pravim, toda jih moramo nazvati izjeme. Vsaj za enkrat. Morda bodo taki družinski nazori polagoma prodrli globlje v ljudske mase, danes pa še niso mnogo. Tako tudi vzgojo mladine ni tako splošno izven družinska kot utegne morda kdo misliti. Res se najdejo pojavi celih množic zanemarjene mladine, pa tega je vedno manj. Ako starši po svoji krivdi ali zavoljo nezmožnosti ne skrbe za mladino, jo sprejmejo javni zavodi, kjer se kajpada mlada srca vzgajajo v popolnoma boljševiškem duhu in bodo pozneje najvnetejši nositelji komunističnih teženj. . ." Tako in podobno je razlagal profesor in spet je hote ali nehote pokazal, da bi rad kolikor mogoče omilil nelepe slike, ki bi utegnile viseti v spominu njegovih poslušavcev. DRUG PROFESOR SE OGLASI K BESEDI. Dvignil se je primeroma mlad mož, čedne zunanjosti in lepo zaokroženih oblik. Na prvi pogled bi človek nikakor ne mogel presoditi, kateremu narodu bi ga pripisal. "Dovolite, da sedaj jaz izpregovorim nekaj besed o istem predmetu in zraven dovolite, da se ne bom kaj prida strinjal z izvajanji profesorja Davisa." Ogromna pozornost nastane v dvorani. . . "Zal, da mi je težje govoriti pred to častito publiko ko mojemu pred-govorniku, zakaj govoriti moram v jeziku, ki je zame tuj jezik, dočim je njegov materinski jezik angleščina. Jaz sem namreč rojen Rus in sem se šele pred petimi leti izselil iz domovine v Ameriko. Tudi jaz sem profesor na univerzi — (ime in kraj je poročevavec pozabil) — in vem o Rusiji marsikaj. Profesor Davis je poudaril, da hoče govoriti brez rokavic. Prosim dovoljenja, da govorim brez rokavic tudi jaz." Profesor Davis ploska in nekateri mu pomagajo. . . "Predem nadaljujem, naj poudarim, da sem rojen Jud, in vi veste, kako se je Judom godilo pod carskim režimom. Vendar vam jaz rečem brez vsakega pomisleka, da je bil nekdanji carski absolutizem v Rusiji otročarija — dodal je v nemščini dobesedno: ein Kinderspiel — proti temu groznemu absolutizmu, ki ga uganja danes na Ruskem boljševiški režim. Prav nobenega vzroka nimam, da bi zagovarjal kjerkoli bivše ruske carje in njihovo početje, toda vest mi pravi, da moram slikanje ruskih razmer po profesorju Davisu javno prav krepko ožigosati. Po vsem tem, kar sem slišal v tem predavanju, skoraj verjeti ne morem, da je profesor Davis res kedaj videl Rusijo, kaj šele, da bi jo tako natančno preštudiral, kot je skušal naslikati tekom svojih izvajanj. Prav tako javno zavračam njegovo trditev, da zna ruski, zakaj tistih par ruskih besed, ki jih je izrekel v teku predavanja, je čisto napačno izgovoril in naglasil!" Profesor Davis se v zadregi cinično smeje. . . "Naj velja profesorjevo poudarjanje, da so boljševiki mnogo dosegli na polju industrializacije dežele. To so pač storili s pomočjo tujega kapitala in tujih strokovnjakov. Vseeno, naj jim bo. Tudi jaz to priznam. Trdim pa, da so jo popolnoma polomili pri delu za komunizacijo kmetijstva. Tako zelo polomili, da mora biti to po mislih vsakega razsodnega človeka začetek konca njihovemu gospodarstvu. Celo profesor Davis, tak zagovornik sedanjega sistema, si ni mogel kaj, da ne bi vsaj teoretično pripustil možnosti, da se lepega dne ta sistem zruši. Jaz pa pravim, da se mora in se tudi bo. Vsaka sila do gotove meje. Prav je povedal predgovornik, da je primeroma majhen odstotek ruskega ljudstva organiziran pri boljševikih. Ali res mislite, da se bo ta ogromna množica dala za vso večnost voditi za nos tistemu primeroma majhnemu številu takozvanih voditeljev? Množica misli in bo ob svojem času svoje misli tudi povedala. To pa v taki obliki, da sedanjim diktatorjem ne bo nič prijetno poslušati. Profesor Davis pravi, da je neorganizirana kritika dovoljena v boljševiški republiki. Rad bi vedel, kje je našel dokaze za svojo trditev o toliki svobodi na Ruskem. Verjamem, da je zabavljanja na vseh straneh dovolj. Toda prikrito in na varnem. Saj se vendar ječe od dne do dne polnijo s takimi, ki so malo preglasno mislili. Sicer je pa glavni dokaz zoper Davisovo trditev dejstvo, da se ne sme niti ena beseda v Rusiji tiskati, ako ni bila prej odobrena od boljševiških oblasti. Seveda ljudstvo kritizira in zabavlja vse vprek, toda to ni znamenje kake svobode v boljševiški Rusiji, temuč po mojem ravno nasprotno. Svoboda, če v kaki deželi obstoji, se kaže v tem, da lahko javno izraziš svojo misel. Tako dosledne diktature pa menda ne more ustvariti nobena človeška sila, da bi se dala vsakemu človeku za celih 24 ur na dan ključavnica na usta. . . Profesor Davis je sicer dejal, da bi lahko slikal celo noč samo senčne strani boljševiškega sistema. Toda tekom predavanja se jih je menda namenoma ogibal, kar se je le mogel. Omenil je, da se najde v Rusiji lakota. Zakaj se ni spustil v razglabljanje o tem, kaj ta lakota povzroča in kako boljševiki posledice lakote odpravljajo. No, tudi jaz ne bom govoril o tem, saj je pregrozno. Profesor je istotako samo omenil boljše-viško zatiranje verstva. Pa je mimogrede celo poudaril, da je on sam veren človek. Gospod kolega, jaz vas naravnost zavidam, da ste v stanu — javno podati tako izjavo. Jaz moram glede sebe istotako javno poudariti, da nimam, prav nobene vere. Sem. pač tako vzgojen. Toda če samo pomislim na to, kaj so delali in. delajo boljševiki na Ruskem v svoji slepi gonji zoper verstvo — se zdrznem (I shiver.) Pa vzamem stvar samo s stališča človečanstva, humanitete. Kako more mož, ki sam pravi, da je kolikortoliko veren, samo s par besedami mimo tako resnega vprašanja, to je zame samo nerazrešljiva uganka. . . Profesor Davis je slikal na kratko in posebej pozvan družinske razmere v Rusiji. Skušal je pokazati, da je stvar primeroma jako nedolžna. Toda če je, vendar ni po zaslugav boljševikov, ampak k večjemu zato, ker se je boljševikom ponesrečilo, zajeti ves> narod v svoje pogubne mreže. To je dokaz zdravja ruskega naroda in istočasno dokaz neprivlačnosti bolj- ševiških idej. Res je, da mnogi miljoni Rusov niso organizirani v boljše-viških udruženjih. Boljševiki so nad njimi takorekoč obupali. Pač se skušajo vreči na mladino tudi po deželi in jo zajeti s svoje omrežje. Tu pa moram nekaj poudariti, kar je profesor popolnoma prezrl, ko je dejal, da se imata mož in žena večinoma rada in oba skupaj imata rada otroke Da, toda boljševiki so z vso silo na delu, da to medsebojno ljubezen zrahljajo. Otroci takih družin, ki se dajo organizirati pri boljševikih, se med drugim tudi zavežejo, svoje neorganizirane starše izdajati (denounce) državnim oblastem, ako se kedaj v besedi ali dejanju pregreše zoper vladajoči sistem. Kako bo pa gospod profesor tako postopanje opravičil?" Tako in podobno je zavračal ta govornik olepšavanje svojega prednika. Zal, da si nisem mogel vsega zapomniti, ker je mož govoril kljub precej slabi angleščini jako hitro in je v svoji ogorčenosti kar bruhal iz sebe ogenj in žveplo na boljševike in na g. Davisa. Ta je stal v kotu s ciničnim nasmehom na ustnah in se ni ganil. Končno je poprijel ta drugi profesor za vprašanje, če naj bi Amerika priznala sovjetsko Rusijo. "Ne bom hvalil pred to zbornico presidenta Hooverja, naj misli o njem vsakdo, kakor sam hoče. To pa rečem, ako je sploh kaj, kar se more šteti Hooverju v posebno zaslugo, je dejstvo, da se je vedno in povsod protivil priznanju sovjetske Rusije. Mož pač predobro ve, da bi s takim priznanjem odprl široko pot boljševiški propagandi, čije nevarnosti si je le preveč svest. . . Da končam. Boljševiški režim in njega početje je največja sramota novodobne civilizacije. Edina tolažba je v tem, da se bo zrušil v dogled-nem času, ker se po naravnih zakonih zrušiti mora. In jaz, ki sem sam Rus, in mnogi drugi Rusi doma in v tujini upamo, da se to čimprej zgodi." Sedel je in dvorana je zopet planila v mogočen aplavz. Taka je — psihologija mas. . . Profesor Davis je pristopil in oba profesorja sta si prisrčno stisnila roki . . . , AMERIKANSKI TRGOVEC GOVORI. Dvignil se je mlad, nizek mož, poleg dosti neznatne postave še močno krivogled. Jezik je pa prekašal oba predgovornika. "Jaz sem tu komaj na mestu, da kaj zinem, zakaj oba moja predgovornika sta slavna profesorja, jaz sem pa samo uboga trgovska para, ki sem šel v Rusijo samo zato, da za par tednov pozabim strašno našo mize-rijo, ki jo navadno depresijo imenujemo. . ." Govoril je precej dolgo in zelo sarkastično, kaj posebno novega ni povedal, strinjal se je pa z drugim profesorjem, Judom. Ko je končal, sem opazil okoli gospoda Juda širok krog ljudi obojega spola, ki so frenetično ploskali. Med kratko pavzo, ki je nastala, sem slišal iz njih vrst — ruske besede. Po obrazih nisem mogel presoditi, če so vsi judje ali ne, boljševi- ki pa gotovo niso bili. Torej je imel profesor Davis precej številno opozicijo med tistimi, ki so bili pri stvari najbolj prizadeti . . . Prav skromno se je prikazal iz svojega kota, pa se je kmalu bolj razvnel kot bi mu človek prisodil po prvem njegovem nastopu. Ni se lotil pobijanja drugega in tretjega govornika po vrsti, temuč je prijel samo za zadnjo točko. "Da bi morala Amerika zavoljo same bojazni pred boljševiško propagando odrekati Rusiji priznanje? To je pa res otročarija. Ali nima boljševiška propaganda tudi sedaj popolnoma prostega vstopa v Ameriko? Sploh pa, ali ste res tako naivni, da mislite, da propaganda dela bolj-ševike? Ali res mislite, da se komunizem širi iz prepričanja? Še malo ne! Jaz vam povem, kaj dela boljševike po celem svetu, tudi v sami Ameriki! KRIVICA! Ustvarite na svetu pravico in zajezili boste vsako boljševiško povodenj. Na Ruskem samem se je rodil boljševizem kot odpor proti krivičnemu carskemu zistemu. Na Nemškem imate široke vrste boljševiške ali komunistične organizacije. Ali res mislite, da jih je ustvarila propaganda iz Rusije? Ne tajim, da je taka propaganda bila. Toda pot ji je bila utrta od takrat, odkar je mirovna konferenca prisilila Nemčijo k podpisu tako silno krivičnega miru. Tako je povsod. Amerika v marsikaterem oziru podpira krivico napram lastnim podložnikom, kakor tudi napram tujim državam. Jaz trdim, da se godi Rusiji krivica od strani Amerike in taka krivica ji bo prinesla več boljševištva na lastnih tleh kot bi ji prineslo priznanje Rusije." Tudi te besede so bile nagrajene s primernim aplavzom. Še se je oglasilo nekaj govornikov, ki so še ugovarjali Davisu. Poudarjali so, da boljševizem sam morda res ni tako nevaren za Ameriko, ker je najbrž nekaj specifično ruskega in bo verjetno tudi to ostal. Gre pa pri tem za propagando takozvane Tretje internacijonale, ki skuša spraviti v okrilje svoje organizacije celi svet. Tej propagandi bi se s priznanjem Rusije odprla nova pota v Ameriki. Profesor Davis je molčal in ostal miren. Menda se mu je zdelo, da ti ljudje ne znajo argumentirati. Tako se je debata kmalu sama v sebi »bila in bilo je tudi že pozno. Tisti, ki je otvoril večer, ga je tudi zaključil. Spomnil sem se zopet svojega znanca iz Francije in mi je bilo žal, da ni bil z mano pri zanimivi razpravi. ŠE ENKRAT PROFESOR DAVIS. Zgodovinar ima besedo. Zbral P. A. Beseda januar je povzeta iz latinščine. Rimljani so častili boga Jana, ki je bil počelo vseh stvari, po njem so imenovali prvi mesec v letu. Jan. 3400 pred Kristusom je bila ustanovljena starodavna egipčanska država. Benjamin Franklin. Jan. 1707 je bil rojen znameniti Američan Jan. 1863 so bili osvobojeni sužnji v Ze-dinjenih Državah Sev. Amerike. Jan. 1880 je dobil iznajditelj Edison patent na prvo električno žarnico. Jan. 1918 je predsednik Wilson proglasil "14 točk", kot predpogoj k mirovnim razgovorom z Evropo. Jan. 1920 začetek Zveze narodov. Beseda februar je povzeta iz latinščine. 15. t. m. so Rimljani slavili praznik imenovan "Februs", na čast bogu Luperciju, ki je bil zavetnik rodvitnosti. Febr. 303 začne cesar Dioklecijan preganjati kristjane, Febr. 1732 je bil rojen največji državnik Amerike George Washington. Febr. 1807 je bil rojen prvi največji pesnik Amerike Henrik Longfellow. Febr. 1809 je bil rojen veliki Abraham Lincoln. Febr. 1725 je umrl ruski car Peter Veliki. Beseda marec je povzeta iz latinščine. Mart je bil Rimljanom bog vojevanja in vojske. Njemu je bil posvečen ta mesec. Marca 323 p. Kristusom umrl Aleksander Veliki, kralj Macedoncev, eden naj. večjih osvojevavcev svetovne zgodovine. Marca 44. pr. Kristusom je bil umorjen Julij Cezar. Marca 1789 je bilo prvo zasedanje ameriškega kongresa. Marca 1876 so prvič rabili telefon kot občevavno sredstvo. Marca 1861 je bil Viktor Emanuel I., o-klican za kralja novoustanovljene "Italije", potem ko so ukradli zemljo svetemu Očetu. Beseda april je povzeta iz latinščine. Najbrže ima korenino v besedi apere, kar pomeni — odpreti —; spomladi se odpira popje, narava se odpre novemu življenju. Aprila 146 pr. Kr. so Rimljani premagali Kartagince in jim razrušili Kartagino. Aprila 1564 je bil rojen veliki angleški dramatik Shakespeare. Aprila 1825 je. Jurij Stephenson otvoril prvo parno železnico. Aprila 1865 je bil zavratno umorjen Abraham Lincoln. Aprila 1909 je Peary odkril severni tečaj zemlje. Aprila 1829 je bila proglašena enakopravnost katoličanov v Angliji. Beseda maj je povzeta iz latinSčine. Prvi dan t. m. so Rimljani slavili dan boginje Maje. Majnika 313 p. K. je cesar Konštantin dal svobodo krščanstvu. Majnika 1789 se je pričela francoska revolucija. Majnika 1821 je umrl Napoleon I. na otoku sv. Helene. Majnika 1453 Turki zavzamejo Carigrad. Majnika 1498 Vasco da Garna dospe okoli Afrike v Indijo. Majnika 1607 pridejo prvi angleški priseljenci v Ameriko. Majnika 1927 je prvič preletel atlantik v monoplanu pilot Lindbergh. Majnika 1915 so Nemci potopili parnik Luzitanijo, kar je dalo povod ameriški vojni napovedi. Majnika 1506 umrl Kr. Kolumb. Beseda junij je povzeta iz latinščine. Ju. no je bila rimska boginja, ki so jo Rimljani častili kot gospodarico nebes. Junija 1508 je bil rojen Primož Trubar, prvi slovenski slovstvenik. Junija 1815 je bil Napoleon premagan v znani bitki pri Waterloo. Junija 1752 je Benjamin Franklin prvič ujel strelo na svoj strelovod. Junija 1857 je Samuel Morse poslal prvo telegrafično vest. Junija 1919 je bil podpisan mir med Nemci in Združeno Alijanso. V juliju je bil rojen Julj Cezar, rimski vojvoda in vladar. Po njem se imenuje ta mesec. Julija 1776 so Zedinjene Države proglasile neodvisnost. V spomin na ta dogodek praznujemo "Fourth of July". Julija 1099 so križarji osvojili Jeruzalem. Julija 1775 je bil upeljan poštni zistem v Severni Ameriki. Julija 1846 je iznašel Elias Howe šivalni stroj. Julija 1929 je bil podpisan mirovni pakt Brianda in Kellogga. Mesec se menuje po cesarju Augustu, ki je v tem mesecu izvojeval mnogo zmag, zato je ta mesec imenoval po sebi. Avgusta 476 konec zapadno-rimskega cesarstva. Avgusta 1450 je Ncmec Gutenberg iznašel tisk. Avgusta 1492 se je Kolumb prvič napravil na pot v novi svet. Avgusta 1807 so prvič spustili na morje Fultonov parnik. Avgusta 1829 je stekla prva lokomotiva v Ameriki. Početek železnic. Avgusta 1858 so upostavili prvo atlanti-ško podmorsko zvezo potom kabla. Avgusta 1876 je A. Graham Bell prvič Pokazal uporabo telefona. Avgusta 1914 so otvorili Panamski prekop. Avgusta 1914 se je pričela svetovna v°jna. Avgusta 1929 je napravil Zeppelin svoj Prvi svetovni polet. Beseda september je povzeta iz latinščine. September je bil sedmi mesec v starem rimskem koledarju. (Septem-sedem) Septembra 70 je cesar Tit razrušil Jeruzalem. Septembra 1825 prva železniška vožnja. Septembra 1519 Španci prvič objadrajo zemljo. Septembra 1916 so prvič uporabili strahovito orožje — tank. Septembra 1513 je 'našel Balboa pacifiški ocean. Beseda oktober je povzeta iz latinščine. Octo pomeni osem. Ta mesec je bil osmi v starem rimskem koledarju. Oktobra 1517 je začel Martin Luter svojo protestantsko reformacijo. Oktobra 1492 odkrije Krištof Kolumb Ameriko. Oktobra 1813 je bil Napoleon premagan v bitki narodov pri Lipskem. Oktobra 1893 je Karel Duryea sestavil prvo praktično motorno vozilo. Beseda november je povzeta iz latinščine. Novem pomeni devet. Ta mesec je bil v starem rimskem koledarju deveti. Novembra 1865 je bil rojen naš veliki Janez E. Krek. Novembra 1869 je bil otvorjen sueški prekop. Novembra 1903 so bratje Wright prvič napravili srečen polet z aeroplanom. Novembra 1927 je bila podpisana prijateljska pogodba med Francijo in Jugoslavijo. Beseda december je povzeta iz latinščine. Decern pomeni deset. V starem rimskem koledarju je bil ta mesec deseti. Decembra 497 se da frankovski kralj Klodvig krstiti. Decembra 1804 je bil Napoleon kronan za francoskega cesarja. Decembra 1823 proglasi Monroe geslo: "Ameriko Amerikancem". Decembra 1856 je bil rojen znameniti Woodrow Wilson. Decembra 1901 je Marconi prvič signaliziral z brezžičnim brzojavom. Decembra 1911 je bil odkrit južni tečaj zemlje. 16 skrivnosti dolgega življenja. P. A. U. Gibaj se in delaj v svežem zraku. Najbolj nespameten je človek, ki se svežega zraka boji. Nosi lahko obleko. In naj ne bo pretesna. Čim več obleke imaš na sebi brez potrebe, tembolj boš podvržen prehladu Glej, da vsaj dobro uro na dan preživiš na prostem. Nikdar so solnca ne boj, ker je eden največjih dobrotnikov zenjlje in življenja. Pro&tor, kjer spiš, naj bo vedno dobre prezračen. Nikdar se ne boš prehladi), če imaš ponoči okno odprto, samo, da si dobro odet. Dihaj globoko in počasi, ne skozi usta, temveč skozi nos. ♦ Nikoli preveč ne jej in ne prenapolni želodca. Nezmernost v jedi je grda pregreha in napaka, ki zdravju zelo škodi. Nikdar ne jej preveč mesa in jedi, ki vsebujejo mnogo beljakovine kakor jajca. Napačno je mnenje ljudi, da so jajca dobrota vseh dobrot na mizi. Jedi spreminjaj. Ne otepaj vedno istih jedi. Čeprav ti finančni minister hiše ne dovoljuje prevelike izbire v tem, si lahko pomagaš. Pravijo, da lahko krompir na 99 načinov pripraviš. Hrano uživaj oočasi. Samo jedi, ki jih s slino dobro zmešaš, ti bodo v dobro. Kdor hitro je, je ponavadi podvržen zapeki čev in želodčnim težavam. * Glej, da čeva opravijo svoje delo vsaj enkrat na dan. Kakor je vnanja čistosl zdravju potrebna, tako in še bolj je potrebna notranja čistoča. Hodi, stoj in sedi pokonci. Da si ne skriviš prsnega koša in daš dihanju prosto pot in prosto delo. Ne uporabljaj zdravila, ki ti jih priporočajo mazači in padarji. Skoraj vsa ta zdravila bodo bolj škodila, ko koristila. Rabi zdravila samo na zdravnikovo priporočilo. Skrbi za snago telesa. Umivati si je treba vse telo, ne le obraz in roke. Umivam se radi zdravja, ne zato, da bi me ljudje ne imeli za umazanca. Ne izpostavljaj se nevarnosti okuženja v slučaju nalezljivih bolezni. Ravnaj se v takem slučaju po navodilih zdravstvenih oblasti. • Delaj, delaj trdo. Trdo delo ne ubija, če si od časa do časa tudi oddahneš. Delo naj vedno pozna tudi počitek. Lenoba je grdob grdoba, delo brez počitka je nesmisel. Bodi vesel in zidane volje, tudi če te ta ali ona skrb tare in te udarja po petah. Skrb je morivka življenja. Zadnje besede ameriških prezidentov. J. Washington: "Dobro je tako.' — J. Adams: "Svoboda vekomaj." — J. Quin-cy Adams: "To je zadnje na svetu, zadovoljen sem." — T. Jefferson: "Svojo dušo izročam Bogu, svojo hčero domovini." — J. Madison: "Bolje lahko govorim leže." — A. Jackson: "Upam, da bom slehernega izmed vas srečal v večnosti. Dobri bodite otroci moji, in glejte, da hote pripravljeni, ko pride sprememba." — W. H. Harrison: "Želel bi, dä bi vsak prav razumel načela dobrega vladanja. Te principe izvajajte, ničesar drugega nočem." — Z. Taylor: "Umiram. Vsak čas pričakujem poziv. Spolnil sem svoje dolžnosti po vesti, ničesar mi ni treba biti žal. Žal mi je samo da moram zapustiti svoje prijatelje." — M. Fillmort: "Hrana je dobro prebavljiva." — J. Buchanan: "O Gospod Vsemogočni, naj se zgodi tvoja volja." — U. Grant: "Vode." — R. B. Hayes: "Vem, aa grem tja, kjer je moja žena Lucija." — J. Garfield: "Ljudstvo je moje zaupanje." — G. Cleveland: "Tako zelo sem se trudil storiti vselej prav, kar mi jc bilo naloženo." — B. Harrison: "Ali so zdravniki tukaj?" — W. McKinley: "Tako hoče Bog. Njegova volja naj se zgodi, ne naša." — T. Roosevelt: "Ugasnite luč, prosim." — W. Wilson: "Kakor polomljen stroj sem — vseeno sem pripravljen." — W. Harding: "Dobro je to, še mi kaj drugega beri, žena." Obisk pri Slovencih na Francoskem. P. Bernard, O.F.M. IČ novega ne povem, če zapišem za uvod, da živi danes na Francoskem precej tisočev Slovencev, ki si tam v potu svojega obraza služijo vsakdanji kruh. Izselili so se v Francijo po svetovni vojski, ko je tam za obnovitna in druga dela zmanjkovalo domačih moči. Takrat je Francija odprla svoje meje precej na široko tujemu delavstvu iz srednje in vzhodne Evrope in med drugimi narodi so tudi Slovenci sprejeli vabilo Francije, češ, pridite k nam, delajte za nas in imejte svoj kos kruha, ki si ga lahko prislužite na naši zemlji. Slovenci bi bili morda rajši sprejeli podoben klic iz Amerike, toda ni ga bilo. Nasprotno, Amerika je začela vsako priseljevanje bolj in bolj omejevati. Zato jim je bilo dobrodošlo vabilo tudi od drugod in mnogo se jih je izselilo v Južno Ameriko, v Francijo, Belgijo, Nemčijo in drugam. Kar tu pišem o Slovencih na Francoskem, ni nikaka študija ali razprava o tem predmetu, temuč samo nekaki popotni spomini, ki se nanašajo le na Slovence v Alzaciji ali v Moselle, zakaj samo tja me je zanesla pot. Ozemlje, ki ga imam v mislih, obsega severni del Alzacije na gorenji strani Metza tja do luksemburške meje in še nekoliko preko nje. ISKANJE. Preden sem se odpravil na Francosko, sem vedel samo to, da moram obiskati nekega Miho, čigar naslov se je glasil: Colonie 17, Hettange Grande, Moselle, France. Ta naslov sem začel študirati, pa sem kmalu spoznal, da samo z lastno pametjo na podlagi tega kažipota ne bom nikoli videl tistega Mihca. Da "France" pomeni Francijo, sem vedel, pri besedi "Moselle" sem pa že obtičal. Še manj mi je bilo jasno, kje je kraj Hettange Grande, kaj naj pomeni "Colonie 17", bi pa sploh čisto zastonj ugibal. Zatekel sem se torej po pojasnilo k slovenskemu izseljeniškemu duhovniku na Francoskem, monsignorju Zupančiču, ki je bil ravno tiste dni v domovini na kratkem oddihu. Njemu je bil oni naslov na prvi pogled skoraj čisto jasen. "Ta kraj je dosti daleč od mojega delokroga. Spada pod misijonsko okrožje g. Kastelca, ki stanuje v Aumetzu. Moselle je francoska provin-cija v tistem delu dežele, ki je pred svetovno vojsko pripadal Nemčiji. Saj Vam je znano, da sta deželi Alzacija in Lotringija prešli zpet v francoske roke. Poiščite na zemljevidu znano mesto Metz, iščite še malo proti severu in kmalu boste v provinciji Moselle. Ime ima po reki istega imena, N ki teče skozi mesto Thionville. To je največje mesto v tistem kraju. Meni je znano. Za Hettange Grande ne vem, biti pa mora nekje blizu Thion-villa. Najbrže je imelo pred vojsko pod Nemčijo drugačno ime, zato ga na starejših zemljevidih sploh ne boste našli pod tem imenom. Francozi seveda skušajo novopridobljenemu ozemlju kar le mogoče vzeti nemški značaj, zato tudi imena krajev izpreminjajo. Lahko pa tudi, da so Nemci nekdaj francoska imena ponemčili in Francozi sedaj le vračajo, kar je bilo pod nemškim gospodstvom s silo• ugrabljeno. — Končno še o tem, kaj pomeni označba: Colonie 17. To mora biti številka hiše v delavski koloniji v mestu ali ob mestu Hettange Grande. Ko pridete na Francosko, boste videli cela mesta takih delavskih naselbin ali kolonij, pa boste takoj razumeli to označbo. Po tem pojasnilu vam ne bo nič več težko, najti tistega Mihca. Seveda bo treba od Thionvilla dalje malo povprašati. Če ne znate francosko, bo tudi nemščina dobro služila. Tam sta oba jezika enako domača, čeprav je bolj priporočljivo, da tujec rabi francoščino." Za prejeto pojasnilo sem se primerno zahvalil in se odpravil kupovat zemljevid. Prinesli so mi karto cele Francije, toda nemške izdaje. Poiskal sem Metz in Thionville, blizu tam sem pa našel namesto Hettange Grande — Gross Hettingen! Gospod Zupančič je imel prav! Nič nisem dvomil, da imam pred seboj bivališče iskanega Mihca. Kmalu po tem odkritju sem se odpravil na pot in sicer v prijetni družbi g. Zupančiča, ki se je že vračal nazaj med svoje ovčice prav v severo-zapadnem kotu Francije. V Ljubljani sva kupila vozne listke za direktni vlak preko Jesenic do Basla na švicarsfko-francoski meji. Zvečer ob pol devetih sva sedla na vlak v Ljubljani in sva dospela v Basel drugi dan ob pol treh. Tam sva zvedela, da bo čez dve uri pripravljen za naju vlak preko Mühlhausena, Strassburga in Metza na Thionville, kamor .imava dospeti ponoči ob desetih in nekaj minut. Kupila sva si nove vozne listke in se predstavila carinskemu uradu. Jaz sem jim povedal, da potujem v Ameriko, zato sem dobil kar brž križ na svojo prtljago, ne da bi bilo treba kaj odpirati. G. Zupančiču je pa neka prav točna uradnica pretaknila vse kotičke v kovčegu in celo vsak žepni robec posebej pretipala. Slo je menda v prvi vrsti za tobak. Že poprej sem slišal in pozneje sam videl, da ima Francija prav zanikern tobak, zato ni čudno, da marsikdo skuša utihotapiti čez mejo kaj boljšega od drugod. Jaz sem imel k sreči s seboj nekaj jugoslovanskih "Zet", drugače bi se bil na Francoskem najbrž odvadil kaditi. . . Dobro, da me je babnica pri miru pustila! Prav do Strassburga in še precej čez smo se vozili pri belem dnevu. Vlak je brzel po čedni planoti s prav zgledno naglico. Lepo obdelana polja z bogato zemljo so drvela mimo oken. Na desni je ginila ravan v nedogled, na levi jo je tam daleč na obzorju zaključevala nepretrgana veriga pogorja. Zemljevid mi je povedal, da so to Vogezi. Ob vznožju teh hribov so bile posejane vasi, ki so napravljale vsaj od daleč prav čeden vtis. Mogočni stolpi cerkva so se dvigali iz srede vasi in so prišli posebno do veljave, če je bila vas na vrhu ali na pobočju širokega griča. Na prostranih njivah sem videl poleg drugih pridelkov obširne nasade tobaka, ki je bil videti prav lep. Baje ima vlada sešteto in v zapisnikih vknjiženo vsako rastlino tobaka, da ni mogoča kaka prevara. Precej dela! Prej omenjena gorska veriga se nam je proti severu vedno bolj približevala. Tja proti Strassburgu sem imel tu pa tam tako domač vtis, kot da se peljem po zelenem Štajerju in zrem skozi okno na pohorske bregove. Ob kaki gorski preseki na primernem grebenu se je pokazala razvalina starega kradu ali utrdbe, ki bi gotova vedela marsikaj zanimivega povedati iz svoje preteklosti. Strassburg se nam ni skoraj nič pokazal, tako daleč zunaj mesta je železniška postaja. Od tam dalje smo se pa polagoma čisto približali hribovju in končno zavozili v ozko sotesko. Morali smo tudi skozi več železniških predorov, tako da se ni dalo nič več kaj prida videti. Nazadnje nas je objela še noč in ni kazalo nič drugega ko zatisniti oči in čakati, kedaj nam bodo povedali, da smo dospeli v Thionville. NA CILJU. Dospeli smo in drugega ni kazalo ko poiskati si prenočišče. Sva šla v hotel blizu kolodvora in si privoščila počitek, ki se je po tako dolgi vožnji prav dobro prilegel. Zjutraj so nama povedali, da je za izlet v Hettange Grand najbolje vzeti avtotaks. Vozi sicer tudi vlak in cestna železnica, toda najhitreje bova našla iskani naslov z avtomobilom. Taksi ni bil drag. Po čedno tlakovani cesti smo zdrčali iz Thionvilla, ki je kar čedno mesto, in v dobri pol uri smo bili v Hettange Grande. Tega kraja ne morem imenovati mesto. Je precej velika vas, prav nič lepa. Brez reda razmetane hiše, tudi same zase brez ličnosti. Nekje sredi vasi smo zavili v stran in zdrčali v — "kolonijo". Ob dolgi cesti dolga vrsta hiš. Za dve družini, tri, morda štiri. Iskali smo številko in se ustavili pred sedemnajsto. Ni bilo treba dolgo popraševati, takoj se je prikazal'slovenski obraz in za prvim še več, oglasila se je slovenska beseda in že sem segel v roke iskanemu Mihcu. Povedal je, da bo še tisto dopoldne prišel v Thionville gospod Kasteie iz Aumetza. Lahko ga bova našla ob enajstih na kolodvoru. Vrnila sva se torej z g. Zupančičem v Thionville in res dočakala napovedanega gospoda. Pripeljal se je z avtomobilom, ki je sicer njegova last, toda prvi pogled je povedal, da ne njegov — luksus---. Naš sestanek v Thionville se je končal tako, da je g. Zupančič s prvim Primernim vlakom nadaljeval pot preko Lilla v svoj vinograd, mene je pa g. Kasteie povabil s seboj v Aumetz. Nekako 30 km dolga pot. S pri- merno skrbjo sem se zbasal v njegovo pritlikavo karo, ki je imela prostora le za dva koščena Adamovca in je na vseh plateh razodevala prav častitljivo starost. Z obilnim ropotom je ubirala pot pod kolesa in proti pričakovanju sem moral konštatirati, da za svojo neznatnost čudno dobro teče. Ker je bila poleg drugih dobrih lastnosti tudi od "Fresh Air Co.", seveda ni bila zaprta in sem moral z obema rokama držati klobuk, da mi ni sfrčal z butice. Menda si je mislila kara: le čakaj, ti privandranec, ti obm že dala vetra! In res ga mi je dala, da mi je sapa pohajala. O svojem šoferju sem si pa mislil na tihem: ravno postaviš se ne s takim avtomobilom, vidi se pa, da si šel na Francosko iskat vse kaj drugega, bogastva že menda ne . . . Cesta vse skozi lepo tlakovana kot v Ameriki. Svet deloma dokaj pust, drugod pa zopet kaj njiv. Ob cesti mnogo samote, posameznih hiš nikjer. Kjer so, so na kupu, strnjene v vas. Lepote ni v teh vaseh, na-pravljajo prav starinski vtis, smisla za snago in ličnost ne kažejo mnogo. So pa že vse nekaj drugega naše slovenske vasi in tudi ameriška mesteca, čeprav kažejo zopet drugačen značaj. Ob vaseh večkrat delavske kolonije, hiša hiši podobna. Iz vsake vasi se dviga večinoma prav mogočen cerkveni zvonik! Največkrat je na vrhu petelin, včasih nad petelinom še križ. Franciji se pravi v latinskem jeziku Galia, gallus pomeni petelin. Potemtakem bi se reklo po naše: Petelinova dežela. PRI SLOVENCIH V AUMETZU. Aumetz je majhno mesto ali velika vas, nič drugačno od prej omenjenih. Napravi vtis raztrganosti in neurejenosti. Pred nekaterimi hišami ob čedno tlakovani avtomobilski cesti leže kupi gnoja, nametanega tja iz hlevov. Na to dejstvo so me naši Slovenci z zasmehom opozarjali. Velika in lepa je pa tudi tu cerkev sredi mesta. Kje se bom sešel s Slovenci? G. Kasteie mi je pokazal na klanec ob mestu in mi dejal, da greva v "Schloss" ali grad. Res sem opazil vrhu klanca precej visoko, vili ali gradiču podobno poslopje, obdano s parkom, polnim drevja in drugega zelenja. Poslopje je last rudniške uprave, ki prepušča prostore v prosto uporabo slovenskim delavcem. Na razpolago imajo nekaj stanovanj, v spodnjih prostorih je pa čitalnica, knjižnica in celo nekaka gostilna. Tu se vrše pevske vaje, skušnje za igre, društvene seje in podobno. Oskrbnik, g. Rišček, je tudi organist in pevovodja. Na večer so pričeli prihajati in bili smo si precej domačini in prijatelji. Sedli so skupaj in zapeli. Segali so po časnikih in jih prelistovali Opazil sem, da čitajo tudi naše liste: Ave Maria, Amerikanski Slovenec, Glasilo, Ameriška Domovina itd. Istotako imajo vse polno publikacij iz domovine. Njihovo lastno glasilo je pa izseljeniški list "Rafael", ki izhaja v sosednji Belgiji. Ker sem bil na povratku iz domovine v Ameriko, sem moral seveda odgovarjati na mnoga vprašanja o razmerah tu in tam. Posebno so se zanimali za ameriške Slovence. Mnogi so me popraševali, če poznam tega ali onega. Saj imajo tu svoje sorodnike, sosede, znance. Naročali so mi pozdrave, če bi naletel kje nanje. Slikali so mi tudi svoj položaj. Gospodarska kriza jim napravlja skrbi kot povsod. Rudniki — kopljejo železno rudo — sicer operirajo, toda v zmanjšanem obsegu. Po dvakrat, trikrat, morda štirikrat na teden greš na delo. Plače dosti nizke. Poleg tega tuje delavstvo ni več dobrodošlo na Francoskem. Novih priseljencev sploh ne puščajo več v deželo, starih se skušajo polagoma iznebiti. Vendar pri težkem rudniškem delu že še računajo s tujci. Pri drugih poslih, tako na primer pri gradnji vojaških utrdb, jih odrivajo z raznimi predpisi bolj in bolj. Nekateri naši ljudje so mi pravili, da si skušajo drugače pomagati. Ker je živež dosti drag, si jemljo v najem njive in jih obdelujejo. Drugod jim dovoljuje kompanija, da na neobdelanem rudniškem svetu sami ustvarijo njivice. Marsikakšna družina si na ta način redi celo kake živali, kokoši, svinje, za domačo porabo in za prodaj. V verskem pogledu so dobro preskrbljeni in se večinoma dobro drže. Ostal sem med njimi tudi v nedeljo in bil pri njihovi službi božji. Cerkev je velika in bila videti prazna, čeprav je prišlo k slovenski maši kakih 200 ljudi. Pevski zbor je bil prav dober. Slovenci imajo svojo službo božjo ob osmih, Nemci ob devetih, Francozi ob pol enajstih. Zgodnjih maš tam ne poznajo. Ze menda radi spijo ob nedeljah. Sveto obhajilo se pa deli že ob sedmih, pa brez sv. maše. Prišlo jih je prav lepo število, ostali so v cerkvi za zahvalo, potem so šli domov, pozneje pa nazaj k maši. Seveda nima nihče posebno daleč, ker spada samo mesto pod faro. Pa tudi v soboto je bilo precej nad sto svetih obhajil, tisti dan pa med mašo. Po osmi maši me je povabil g. Kasteie s seboj na eno svojih podružnic, kjer je imel službo božjo ob desetih. Dobre pol ure je tekla njegova kara in sicer prav pošteno tekla. Kraj, kamor sva šla, ima čudno francosko ime, ki ga zapisati ne znam. V izgovoru se sliši kot "Tikne". To je zgolj delavska naselbina okoli velikega rudnika. Vsa naselbina je v rudniški upravi. Starejši del "mesta" je baje obsojen na smrt in ga bodo kmalu podrli. Saj drugega tudi ne zasluži. Dolga, dolga vrsta tesnih, enonad-stropnih hišic, ki se drže druga druge in je za vse samo ena streha. Družine so natrpane v njih kot arniki. Golobnjaki! Novejši del pa je nasprotno prav čeden. Dvodružinske hiše so podobne vilam in imajo precej dvorišča z vrtem. V njih si zlasti manj številne družine lahko urede čisto udobno bivališče. Najemnina je v primeri i ameriško zelo nizka. Prizidani so tudi prostori za kokošnjake in svinjake. Ta naselbina nima svoje fare, ima pa svojo cerkev. Ni velika in lesena je. Postavil jo je rudnik. Spada pod župnijo neke bližnje vasi, služba božja je pa v njej različne nedelje v različnih jezikih. Če se ne 'ttotim, imajo Slovenci svojo mašo enkrat na mesec. Bilo jih je nekaj čez 8to, pa večinoma moški. Ženske so opravile bolj zgodaj, bile so pri fran- coski službi božji, da so pozneje nemoteno pripravljale obed. Tako tudi otroci. Odrasle mladine pa ni, ker so družine večinoma mlade, precej je pa med moškimi samcev. Pevski zbor vodi in igra na preprost harmonij učitelj Janko Jankovič Zaposljen je tudi pri rudniški upravi. Otroke poučuje v slovenščini, da se ne bodo odtujili materinemu jeziku. Tudi v tem kraju daje rudniška uprava na razpolaganje prostore za šolo, za čitalnico in podobna shajališča. Nekateri župniki nimajo radi, da rudniki tudi cerkve postavljajo. Ce ni predaleč od farne cerkve, se temu naravnost upirajo. Kar je rudniška last, pri tem hoče seveda rudnik tudi obdržati besedo. Tako utegne s cerkvijo vred tudi duhovnik priti preveč pod komando kompanij. Istotako je nevarnost, da delavstvo v posebnih slučajih utegne smatrati duhovnika za eksponenta kapitalistične kompanije. . . Vsaka stvar ima pač svojo sončno in senčno plat. V Ameriki imamo tujerodni priseljenci svoje lastne cerkve, fare, šole, dvorane. Naša last so, toda treba je šteti lepe denarce, da se vs to vzdrži. Na Francoskm našim ljudem za vse to ni treba skrbeti, toda zato tudi gospodarji niso. Deliti morajo vse to z drugimi narodnostmi in imeti marsikake ozire. Isto glede zasebnih stanvanj. Na prvi pogled bi dejal človek: Kako ugodno, da kompanija postavlja hiše za delavstvo! Praktično pa pride do mnogih težav in konfliktov, da bi gotovo marsikatera družina rada menjala z ameriško delavsko družino, ki s počasnim, pa stalnim mesečnim plačevanjem postaja gospodarica in lastnica hiše, v kateri živi. NEKAJ DRUGIH ZANIMIVOSTI. G. Kastele je bil tudi tako prijazen, da mi je razkazal še nekatere druge naselbine. Tu pa tam sva obiskala kako slovensko družino, ki žive večinoma precej raztresene med drugimi narodi: Poljaki, Slovaki, Italijani itd. Povsod je imel gospod kak opravek, tu je kaj naročil, tam kaj poizvedoval, drugod zopet pustil kako tiskovino. Večjih ali manjših slovenskih naselbin ima celo vrsto, če se prav ne motim, jih je več ko petdeset. Njegov delokrog sega prav tja doli v okolico Metza in na severu še na luksenburško ozemlje. Število njegovih ovčic se pa v poedinih naselbinah zelo menjava. Mnogo se preseljujejo s kraja v kraj, kot pač kaže delo in zaslužek, neredki so se pa tudi vrnili v domovino. Kot sem že omenil, postavljajo rudniške uprave delavcem tudi poslopja, ki bi jim mi dejali Društveni Domovi. Krasno poslopje te vrste sva si ogledala v kraju Mancieulles. Že na zunaj kaže značaj precejšnjega razkošja. Obširen park okoli poslopja je jako lepo urejen in marljivo oskrbovan. Bela pota se vijejo med drevesnimi nasadi in pisanimi gredicami cvetlic. Umetni potok se pretaka iz ribnika v ribnik. Obširna igrišča vabijo otroke in odraščajočo mladino na razvedrilo. Za prav majhno deco so pripravljeni kupi drobnega peska, da si gradi iz njega hiše in cerkve, ceste in pota, hribe in doline. Vse pripravljeno, vse vabljivo in mikavno, toda vse prazno in zapuščeno. Bilo je v soboto popoldne, ko bi človek sodil, da je prosta starina in mladina — rudnik ne dela, šola je zaprta — pa ni bilo ne ene žive duše v parku, da bi se posluževala pripravljenih udobnosti. . . Zavila sva iz parka v notranjost poslopja. Ogledala sva si veliko dvorano z odrom, ki je prav bogato opremljen. Na takem odru se da uprizoriti najbrž brez izjeme vsaka igra. Nastopajo včasih tudi Slovenci s krajšim programom obenem z drugimi narodi, ker za samostojni slovenski program ne bi bilo dovolj obiskovavcev. Saj ima dvorana gotovo dc 700 sedežev. Tudi drugače je vse v njej jako lepo urejeno. Iz dvorane v pritličju sva šla mimo velikega buffeta v prvo nadstropje. Ogledala sva si čitalniške prostore in knjižnico, dalje kuhinjo s pritiklinami, kjer se vrše kuharski tečaji itd. Drugod so prostori za šivalne šole in sploh za razne stroke gospodinjstva. Vse je videti prvovrstno in človek bi mislil, da si delavci v teh krajih ne morejo želeti večjih ugodnosti. Toda ob času najinega obiska so bili vsi ti prostori popolnoma prazni. V vestibulu spodaj sem dobil serijo razglednic, ki kažejo razne prostore v poslopju, seveda ne praznih, temveč ob času uporabe. V gospodinjski šoli je številna skupina deklet pri šivanju, v kuhinju se jih mnogo suče okoli štedilnika, v čitalnici sede pri mizah in berejo in tako dalje. Pravili so mi pa, da ni vse tako lepo kot kažejo slike. Ravnatelj rudniške uprave, ki je zamislil vse te naprave in dal "Dom" postaviti, se sam čudi, da ne deluje vse tako, kot si je bil predstavljal. Mislil je, da bo to res nekako središče vsega družabnega in kulturnega življenja delavcev, toda zmotil se je bil. Delavstvo se ne meni preveč za te naprave. Tudi ob nedeljah in praznikih ni posebno živahnega življenja na igriščih in zabaviščih ob poslopju in v njem. Najbolje so menda obiskane kake igre ali kino predstave v dvorani. Kaj je temu vzrok? Po moji sodbi ni težko najti prave razlage. Delavstvo, ki je jezikovno in narodnostno jako mešano, ne zahaja rado v tak kra.i, kjer se ne počuti doma. Čeprav živijo skupaj v eni naselbini, si ostanejo med seboj dokaj tuji. Francoščina je pretežka, da bi mogla v kratkem postati občevalni jezik vseh teh raznih priseljencev. Hitreje bi menda šlo z nemščino, to pa spet francoskim oblastem gotovo ne bi bilo Posebno po volji. Dalje je za preprosto delavstvo, ki z doma ni vajeno sukati se v taki °kolici, uredba "Doma" gotovo tudi "prenobel". Ne počutijo se domače 2ato se pač rajši shajajo ob prostem času po zasebnih stanovanjih ali po Gostilnah. Tako brez propagande izvajajo znano geslo "svoji k svojim", da se lahko prav po domače pozabavajo in jim ni treba, učiti se "gospodih" manir. Morda bo mladi rod drugačen in bodo ti krasni prostori vsaj takrat Prišli do svojage namena? Verjetno je, da bodo med mlajšo generacijo bolj in bolj ginile narodnostne in kulture razlike priseljencev. Saj je povsod tako. Mladina, k' gre skozi enotne šole, se nabere kolikortoliko tudi enotnega duha. Toda zelo zelo dvomim, da bo drugi rod tudi ostal pri težkem rudniškem delu svojih očetov. Najbrž si bo skušal poiskati lažje zaposlenosti in se bo razkropil na vse strani. Takrat bo morala Francija najbrž zopet odpreti meje novim priseljencem za svoje rudokope in igra se bo začela od kraja. Tako si Francija gradi gospodarsko in nacionalno bodočnost, v precejšnji meri ob svežem dotoku sveže, tuje krvi —>-- Naj omenim, da leži kraj, ki sem ga tu opisoval, onkraj meje novo-pridobljene Alzacije v stari Franciji. Na povratku v Aumetz naju je vodila pot skozi starokopitno pristno francosko vas. Čudna je ta vas. Ob obeh straneh ne preširoke ceste v ravni vrsti hiša pri hiši. Nič mikavnega nimajo te hiše. Težke so, masivne. Glavni vhodi ne vodijo na cesto, temuč so nekje ob strani ali zadaj. Okna pusta in prazna. Pred hišami tik ob cesti kupi gnoja! Baje je ta slog iz onih časov, ko je bila vsaka vas zavoljo premnogih vojsk trdnjava zase. — Prijazni moj spremljevavec me je opozoril tudi na gradnje mogočnih utrjevalnih del, ki jih gradi Francija ob svojih mejah. Predobro se zaveda, da med njo in sosednjo Nemčijo še ni bila izpregovorjena zadnja beseda. Po mnogoletnem presledku je bila sicer ob koncu svetovne vojske Alzacija z Lotringijo prisojena Franciji. Toda Nemci se tema dvema deželama niso prostovoljno odrekli in čakajo samo primernega časa, da ju z orožjem v rokah zahtevajo nazaj. Nobenega dvoma ni — še bodo grmeli kanoni! V zemljepisnem pogledu je pa svet tam daleč naokoli sama nepregledna ravan. Vojaška obramba nove meje se nima nasloniti na nikake naravne .utrdbe. Treba jih je torej umetno sezidati. In take utrdbe si gradi Francija v največjem slogu. Obiskovavec seveda ne vidi drugega ko o?ek pas ozemlja tik za mestom Aumetz, na katerem se razkopava, be-tonira, gradi. Blizu ne moreš, ker ti straža ne dovoli. Pripovedujejo, da so glavne utrdbe globoko pod zemljo. Ob celi nemški rneji in še ob luksen-burški je speljan ogromen podzemeljski rov, v katerem bo skrita vsa francoska vojska. Prevažala se bo s podzemeljskimi vlaki, da sovražnik ne bo nikakor mogel opazovati gibanja. Primerno vsaksebi bodo montirani kanoni, strojne puške in tako dalje. Majhen pritisk na električni gumb bo zadostoval, da se bo cel betonski grič dvignil dovolj visoko iz zemlje za strel, takoj nato se bo spustil nazaj v globočino. Sploh vedo mnogo zanimivega povedati o teh utrdbah, pa bi presegalo nalogo tega spisa, če bi se predolgo s temi rečmi zamudili. — V nedeljo popoldne smo se zopet sešli z mnogimi Slovenci v "gradu'" v Aumetzu. Tam se lahko kar domače počutijo in tudi meni je bilo prijetno med njimi. Toda bilo se je treba posloviti, da moj "Columbus", ki me je imel drugi dan počakati v Cherbourgu, ne odide brez mene preko velike luže. Ob slovesu so mi naši francoski Slovenci naročali mnogo lepih pozdravov za rojake v Ameriki. Ruski princ - ameriški misijonar. P. Hugo. ROŠLEGA 25. sept. je bila loretska višava v zapadnem Alegha-ny gorovju priča veličastne slovesnosti, kakršne morda še ni doživela. Ogromna množica ljudstva od blizu in daleč •— berem, da jih je bilo okrog 10.000 — se je zgrnila skupaj. Med njimi je bilo 800 Kolumbovih vitezov in stotine drugega odličnega občinstva. Vsa ta množica je v dopoldanskih urah valovila ob skromni hišici, z enako skromno kapelico ob strani. Kajti ravno ti dve ste bili magnet dneva. Sto let je minilo, kar ste bili zgrajeni. To končno še ni kaj posebnega. Spomina vredno je to, da je tu bival, molil, delal in v sluhu svetosti umrl misijonar-pijonir in apostol celega za-padnega Aleghany-ja — ruski princ Dimitrij Auguštin Galicin. Ko sem lani v nekem časniku bral kratko zgodovino tega izrednega misijonarja in njegove častitljive ostaline na loretski višavi, me je kot Slovana stvar seveda zanimala. Sklenil sem, da ob prvi ugodni priliki obiščem ta kraj in se natančneje seznanim z življenjem in delom tega slovanskega ameriškega misijonarja-princa. In ko sem proti koncu letošnjih počitnic začel misliti, kam bi se za par dni potegnil na oddih, mi je nekaj reklo: V Johnstown pojdi! Tam na griču sv. Male Terezike, ki ga še tudi nisi videl, boš med svojmi! In ker od ondod ni daleč na Loreto. ti bodo gotovo radi omogočili videti še to. Tako sem storil! In krasnega prvojesenskega popoldne nas je tamkajšnji ugledni rojak Mr. Pristavec, naložil na svojega brezglavega konja, kolikor nas je mogel. Že pot sama je zanimiva. Vije se med gorami in Po njih hrbtih, kot bi se vozil po Gorenjskem. Je pa seveda amerikanska, široka in asfaltirana oz. cementirana. V kaki poldrugi uri smo bili tam 'n se ustavili pred mogočno, iz kamna zidano cerkvijo sv. Mihaela. Ob ijej smo zapazili na kamenitem podstavku bronast spomenik misijonarja-PHnca, predstavljajoč ga v duhovski obleki, talarju. Je obenem njegov Nagrobni spomenik. V kripti pod njim so shranjeni njegovi telesni °8tanki. Za streljaj nižje doli stoji njegov nekdanji dom s kapelo, zdaj v oskrbi sester usmiljenk. Potrkamo. S. prednica nas prijazno sprejme takoj popelje v kapelico. Je sicer prenovljena, drugače pa še prav taka, je služila misijonarju-princu. Altar, leseni svečniki, zvon v stolpiču n<*d kapelico so še isti, kot so njemu služili. Iz kapelice vodi vhod v malo mžje ležečo sobico. V njej je zdaj muzej, nekdaj pa njegovo stanovanje. Pestra nam je razkazala in razložila razne predmete, ki so bili v njegovi ^bi, ter končno dostavila, zakaj se že ne započne akcija za njegovo beati-1'kači jo. P Pred odhodom jo vprašam, so li na razpolago kake knjižice, ki bi vedele kaj obširnejšega povedati o njegovem življenju in delu. A postreči nam je mogla le s skromnimi letaki, ki vsebujejo le najnujnejše podatke njegovega življenja. Vrnivši se domov, sem se obrnil k drugim virom, ki so mi na razpolago. Iz teh se mi je posrečilo zbrati snov za pričujoče življensko črtico. Upam, da bo zanimala, zlasti nas ameriške Slovane. Pokazala nam bo, čeprav le v skromni luči, novega pijonirja ameriške kulture, pijonirja slovanske krvi, na katerega bomo mi, njegovi krvni bratje, raznim preobjestnim "stoprocentnim" Amerikancem lahko s ponosom kazali. V RODBINSKEM KROGU. Rev. Dimitrij Auguštin princ Galicin je bil potomec stare in slavne ruske plemiške rodbine Galicinov, katere člani so od časa do časa v ruski zgodovini igrali veliko vlogo. Ena izmed žena te rodbine se je pa tudi svetovno proslavila, zlasti v znanstvenih krogih. Ta je bila Adela Amalija princeza Galicin, mati našega misijonarja-princa. Njej se imamo za Bogom v prvi vrsti zahvaliti zanj. Po krvi na ni bila Rusinja, temveč Nemka, hči pruskega feldmaršala grofa Schmetau-a, protestanta in baronice Russert, katoličanke. Krščena je bila kot katoličanka, ne pa tudi vzgojena, vsaj doma ne. V družini je vladal brezverski duh, kot pač v večini višjih vojaških družin. Očeta je zgubila, ko je imela komaj tri leta. A nekaj vojaškega značaja je pustil v njej. Lahkoživi, svobodomiselni mladi materi je bil po moževi oz. očetovi smrti otrok bolj v breme, kot v tolažbo. Gledala je, kako bi se ga čimprej znebila. Petletno Malči je potisnila v neki sesterski vzgojni zavod v Breslau. Koliko ji je bile zanjo, se vidi iz tega, ker ji je šele čez eno leto prišlo na misel, da bi jo bilo dobro enkrat obiskati. Kakih globljih katoliških sledi samostanska vzgoja tudi v deklici ni pustila. Pa še tiste je družba, v katero jo je pozneje mati uvedla, kmalu zabrisala. Znatiželjna kot je bila, je požirala le plehko, prosvitljeno francosko slovstvo in se v sorodni družbi tudi večinoma kre-tala. Sedemnajstletna bi se morala poročiti z nekim dozdevnim baronom Gersdorffom, ki ga ji je proti njenemu srčnemu nagnenju izbrala mati. Vse je bilo že pripravljeno za kar naj slovesne j šo poroko, ko pride na dan, da je ženin le neki globoko zadolžen pustolovec. Seveda je takoj razdrla zvezo z njim. Nato je postala dvorna dama princeze Ferdinande Pruske. Toliko ji je od samostanske vzgoje le ostalo, da se v dvornih krogih ni čutila domačo. Ko je že mislila, kako bi zapustila dvor, se je seznanila z ruskim princem Dimitrijem Galicinom, ki je zaprosil za njeno roko. Seveda je mati vsa srečna in ponosna rada privolila v to zvezo, čeravno je bila mešana. On je bil po krstu pravoslavne vere, po prepričanju pa nobene. Bil je učenec in oboževavec francoskih prosviljencev: Didero-ja, Volterja in D'Alemberta. S tem ženinom je bila tudi Adela Amalija nekam bolj zadovoljna. Poroka se je izvršila augusta 1768, v neki kapeli v Achenu. Ženin je popeljal svojo nevesto v Petrograd, kjer jo je carinja Katarina prav ljubeznjivo sprejela. Toda le kratek čas sta ostala na Ruskem. Princ, ki je bil že prej v diplomatski službi v Parizu in Turinu, je bil imenovan za carskega poslanika v Haagu. Tu je 22. dec. 1770. zagledal luč sveta naš princ Dimitrij Auguštin. Mati, ki bi mu kot katoličanka mogla in morala dati katoliško vzgojo, je bila takrat še preveč posvetna, da bi se za kaj takega brigala. Po možu je bila uvedena v najvišjo družbo. In ker so jo dičile izredne vrline, telesne in duševne, se ji je vse klanjalo in jo oboževalo. Znani francoski filozof-prosvitl j enec, Diderot, ki je bil nekaj časa gost v njeni družini, ji je napisal zelo laskavo spričevalo. Pravi, da je jako prikupljiva, živahna, vesela in duhovita, ki včasih debatira kot kak mah lev. A njena malčka Mitri in Mimica sta med tem, ko se je ona gibala v takih krogih, rasla kot divjačka v gozdu. Mitri je začel zgodaj kazati, da bo oče njegov vzornik. Ko se je ona končno spomnila, da bi morala biti v prvi vrsti mati in vzgojiteljica svojih otrok, se je začela polagoma trgati iz hrupne družbe in vračati k svojemu materinskemu poklicu. To jo je pa z možem razdvojilo. Hotela je, da bi ji tudi on podal roko in bi tako z združenimi močmi-lažje popravila, kar sta pri vzgoji otrok zagrešila. A on za kaj tacega ni imel nikakega smisla. Njegov vzor je bil vesela in še malo duhovita družba. Zato sta poslej hodila večinoma vsak svojo pot. Z njegovim dovoljenjem je šla z otrokoma ven na deželo, v okolico Haaga, da se tam nemotena posveti njuni vzgoji. Da bi ji nekdanji oboževav-ci ne sledili, je dala napisati na vrata najete kmetiške hiše: Ni doma! Toda kako naj svoja otroka vspešno vzgaja za življenje, ko si niti sama ni bila na jasnem glede njegovega smisla in cilja. Je morala najprej v sebi izvojevati boj za življenja cilj. Neprestano je razmišljala in študirala o tem. A je kmalu prišla do prepričanja, da ji je za to treba vodnika. Med tem je zvedela za neke vzgojne reforme generalnega vikarja muensterske škofije, Franca pl. Fuerstenberg. Nekaj ji je reklo, da ji bo on pomagal i ž teme k luči. Takoj je vzela otročička in se odpravila Proti Muenstru. Ni mislila tam ostati, a je. Znova se je vrgla v knjige, da najde resnico. Cesto sta Mitri in Mimica že spala, ter včasih začudeno odprla oči, če je že dan, mamica pa je še vedno študirala. Prigodilo se je tudi, da se je šele zvečer spomnila, da ni cel dan nič jedla. Toda šele ko se je obrnila k ;sv. pismu, se ji je jelo svitati. Notranji boji za resnico in zunanji napori zanjo, so jo tako izčrpali, da je smrtno nevarno zbolela. Komaj je ostala pri življenju in le polagoma je okrevala. Poslej je bilo sv. pismo njena edina duševna hrana. Ob njegovem branju in premišljevanju ji je sonce resnice vedno jasneje svetilo skozi meglo, v katero jo je zagrnilo v višjih krogih vladajoče svobodo-fniselstvo tiste dobe. Na njen rojstni dan 28. aug. 1786. ji je s polnimi žarki posvetilo. Ta dan je opravila življensko sv. spoved in prejela sv. obhajilo. To jo je ne samo dušno, ampak tudi telesno docela pomladilo, kot je zabeležila v svoj dnevnik. Toda še preden si je bila sama popolnoma na jasnem glede namena in cilja življenja, je hotela biti svojima otrokoma kažipot k Bogu. Njen ljubljenec Mitri, je takega kažipota prav potreboval. To se vidi iz njegovih poznejših zapiskov. "Petnajst let," tako je zapisal, "sem živel v katoliški deželi in pod katoliško vlado. . . Večino tega časa nisem bil član katoliške cerkve. Ozki stiki, ki jih je imela naša družina z gotovimi francoskimi filozofi, so mi vero zamrzili. Vzgojen v predsodkih glede razodetja, sem bil vedno razpoložen za smešenje tistih načel in njih praktičnega udejstvovanja, ki sem se jih pozneje oklenil. V teh nesrečnih letih svojega brezverstva sem si vse prizadel, da bi mi je kak duhovnik ne prišel pred oči." Bilo je dve leti pred njenim spreobrnenjem in tri leta pred sinovim. Mitri je bil takrat v vojaški šoli. Ta poklic si je bil izbral. Skrbeča mati, ki je dobivala o njem le bolj jobovska poročila, mu je za štirinajsti rojstni dan 22. dec. 1784. pisala: "Zadnji mesec so bili trenutki, ko so mi vstajali lepši upi, ki se mi, rada priznam, še niso docela razblinili. Pač pa vsled žalostnejših vesti zadnjih časov ginevajo in se zgubljajo v meglo. In to radi množečih se znamenj, da si se znova začel suženjsko prepuščati svoji strašni lenobnosti in brezdelju. O, preljubi moj Mitri! Dal Bog, da bi danes, na svoj rojstni dan, ob branju tega pisma, zavedajoč se svoje sramotne mehkužnosti in lenobe, ki bo grobokop Tvoje sreče, znova prav živo vglobil v svojo preteklost, padel na kolena in prosil Boga za lepšo bodočnost. Ce drugega ne, zavest boš imel, da si vsaj sklenil v bodoče s celim srcem živeti kot svobodno bitje, ki ve, da čeravno ga noben človek ne vidi, ga vidi Bog in kliče k njegovemu večnemu cilju. O moj Mitri, moj najdražji otrok! V tem upanju se vržem s Teboj vred pred našega Očeta — kleče Ti to pišem — in iz globine srca kličem: Imej usmiljenje z njim in z menoj!" Ko se je sama dve leti potem s celim srcem oklenila matere Cerkve in začela srkati iz njenih božjih prsi novo življenje, vse srečno in blaženo, ga je začela še bolj oblegati s takimi prošnjami in moliti zanj, da bi ji sledil. Ni bilo zastonj! Mitri je začel resnejše razmišljati o življenju in njega cilju v luči vere, dokler ji ni čez eno leto sledil. O svojem spreobr-nenju je pozneje zapisal: "Hvala neskončno usmiljenemu Bogu, da se je razblinila megla in je naša družina sprejela razodetje. Kmalu sem tudi jaz začutil potrebo študirati razne vere in cerkve, da najdem pravo. Čeravno sem bil po rojstvu ud grške (pravoslavne) cerkve in so bili vsi moji sorodniki brez izjeme, ali pravoslavni, ali protestanti, sem sklenil se okleniti le one vere, ki se mi bo po nepristranskem raziskavanju izkazala kot čista vera Jezusa Kristusa. Izvolil sem katoliško in približno 17 letni postal katoličan." Mitri je radi tega v svoji materi gledal in častil svojo Moniko. Iz hvaležnosti do nje, ki mu je izmolila in izmoledovala luč prave vere, ter z njo novo življenje, je pri sv. birmi prosil za ime Auguštin, ki ga je poslej poleg krstnega vedno rabil, kadar se je s pravim imenom podpisoval. Razmerje med njim in materjo je bilo poslej vse tja do njene smrti 27. apr. 1806. najprisrčnejše. Ona je bila vsa srečna, ko se je njen Mitri pozneje odločil za duhovski stan ter postal celo misijonar. V njej je vedno našel najvelikodušnejšo podpornico za svoja misijonska prizadevanja. Njegove izdatke za razvoj misijona ceni zgodovina na okrog $150.000, za tiste čase gotovo velika vsota. Večino mu je zbrala mati. A tudi Mitri je bil lahko ponosen na svojo mater. Kar je bila prej v svobodomiselni družbi, to je po svoji spreobrnitvi postala v katoliški. Njen duhovni voditelj, pobožni Rev. Bernard Overberg, ki si ga je izbrala za hišnega kaplana, občudujoč vrline njenega duha in srca, je to luč iznova postavil izpod mernika na mernik. Najizbranejša katoliška inteligenca se je začela zbirati okrog nje. Osnovali so takozvani "klub dobrih", katerega duša je bila ona. Generalni vikarij pl. Fuerstenberg, Oberberg, grof Leopold Stolberg in druge katoliške veličine, so tvorile njegov ožji krog. Drug drugega so vnemah za vzvišene krščanske vzore. Kot člane ene družine so se čutili. Javnost jim je nadela ime "sv. družina". Ce je kdo izmed njih obolel, so skupaj molili zanj, da bi ga prej zopet čilega pozdravili med seboj. Kadar je imel generalni vikarij kake težke zadeve, se je vedno tej "sv. družini'" priporočil v molitev. Pa tudi znameniti tuji gosti, ki jih je pot vodila skozi Muenster, so radi posetili ta izbrani krožek, kot n. pr. veliki Goethe. Da je sloviti konvertit grof Leopold Stolberg s *vojo soprogo pospešil prestop v katoliško cerkev, je bila v veliki meri zasluga princeze Galicin. V njeni hišni kapeli sta izpovedala katoliško vero. Vse to Mitriju ni ostalo neznano, saj je bil v živahnem dopisovanju s svojo materjo. PREKO MORJA V AMERIKO. A kako je vendar prišlo do tega, da se je Mitri, ki je postal častnik in bil kot pribočnik prideljen avstrijskemu generalu pl. Lillien, nameril v Ameriko, ter tam postal duhovnik in misijonar. To je pripisovati slučaju, ki ni bil slučaj. Zgodilo se je tako-le: Evropa je bila takrat, kot danes, v«a vulkanična. Njene države druga drugi niso zaupale. V vseh tujcih, zlasti v častnikih svojih armad, so videle elemente, ki vohunijo za sovražno državo. To je Avstrijo in Prusko pripravilo do sklepa odpustiti vse tujerodne častnike. S tem je bil tudi naš Mitri princ Galicin postavljen na cesto. Kam zdaj? Po nasvetu matere se je odločil iti za dve leti v inozemstvo, v Ameriko in Indijo, da izpopolni svoje znanje in skušnje. Na Pot so mu dali poleg priporočilnih pisem na razne ameriške odličnjake še dobrega angela variha, v osebi Rev. Brosia, poznejšega vnetega ameriškega misijonarja. Da bi kot princ ne vzbujal preveč pozornosti in radovednosti, je polival pod navadnim plebejskim imenom Mr. Augustin Schmid. Pod tem imenom, a angliziranim v Smith, je postal tudi ameriški državljan. Težko mu je bilo pri srcu, ko se je sredi augusta 1792. poslavljal od dobre matere. Za slovo mu je priredila družinski večer s plesom. Takrat, kot je pozneje šaljivo pripovedoval, se je za celo življenje naplesal. Pozneje se ni več udeležil nobenega plesa. S svojim spremljevavcem se je 18. aug. 1792. v Rotterdamu podal na morje. Pred ukrcanjem se mu je pripetila mala nesreča, ki bi za kakega drugega lahko postala usodna. Na robu pira stoječemu je naenkrat zmanjkalo tal in pred materinimi očmi je telebnil v umazano vodo. A kot dober plavač se je vzdržal na površju, dokler mu ni prišel čoln na pomoč in ga potegnil iz neprijetne kopeli. Dne 28. okt. je v Baltimoru stopil na ameriška tla. Rev. Brosius ga je najprej peljal k škofu Carollu, na katerega je tudi imel priporočilno pismo. Gotovo je bilo v njem povedano, s kom ima prav za prav opravka. Silno ljubeznjivo ga je sprejel. On ga je potem opremil s priporočilnimi pismi še na druge znamenite osebnosti Baltimora in drugod. Povsod je našel prijazen sprejem, tako, da je bil kmalu ves navdušen za Ameriko in Amerikance. Zaenkrat ni imel še nobenega drugega cilja pred seboj, kot hoditi od kraja do kraja, opazovati in motriti ljudi in običaje. A ko se je vrnil s svojega potovanja, na katerem je obiskal celo Washingtona, ker je imel tudi nanj priporočilo, je stopil pred škofa Ca-rolla s ponudbo, da mu je na razpolago, če misli, da bi mu 'znal kedaj v Gospodovem vinogradu kaj koristiti. Škof, ki je imel veliko pomankanje duhovščine, je bil te ponudbe zelo vesel. Takoj ga je sprejel in poslal v leto prej ustanovljeno bogoslovno semenišče sv. Sulpicija v mestu. Približno tri leta se je vneto bavil z bogoslovnim študijem in vzorno držal predpisanega hišnega reda. Dne 18. marca 1795. ga je škof posvetil v mašnika. Baje je bil on prvi ameriški novomašnik čisto domačega pridelka. Strogi semeniški red in njegova blagodejna tihota sta se mu v teh letih tako priljubila, da ga ni kar nič veselilo, se še enkrat spustiti v morje burnega sveta. Poprosil je za sprejem v redovno družbo sulpicijancev. Kajpada bi ga bili ti zelo radi sprejeli in mu odmenili profesorsko službo v semenišču. A škof, ki je komaj čakal, da je dobil zopet enega novega duhovnika, nikakor ni bil voljan mu dati potrebno dovoljenje. Pa tudi on ni dalje silil v samostan, ko je videl, kako je v škofiji potreben. Z vso gorečnostjo novomašnika se je vrgel v dušno pastirstvo, kamor ga je njegov višji pastir poslal. Deloval je večinoma po deželi v Mary-landu in v Pennsylvaniji. Nekoč mu je bila poverjena jako kočljiva misija v Virginijo, ki jo je v vso zadovoljnost škofa izvršil. A kako različni so bili njegovi jasni krščanski vzori od dejanskega stanja, ki ga je srečaval vsepovsod. Verska nevednost, zanikarnost, a kljub temu velika domišljavost in surovost ljudstva, s katerim je imel opraviti, so ga zelo bolele. Večkrat ga je morilo domotožje po tistem lepem redu in blaženi tihoti v semenišču. A ker so bili to le sladki spomini na nekaj, kar je bilo in se ne vrne več, je začel v svojem srcu snovati vsaj nadomestek temu vzoru. Ven iz tega babilona, kam v odročno gorsko samoto, tam ustanoviti izrazito katoliško naselbino, brez garjevih ovac, jih lepo voditi k Bogu in se sam posvečevati, to je bil njegov nadomestni vzor za bodočnost. In ni ostalo samo pri sladkih sanjah. Seznanil se je z nekim Ircem, McGuirom. ki je bil, dasi bivši častnik iz bojev za osvobojenje, pravi Irec stare korenine, globoko veren. Lov je bil njegov najljubši šport. Ta strast ga je često potegnila v takrat še neprodirne gozdove aleghenskega pogorja. Tam je bil zanj bogat plen. Da bi mu bil bližje, je kupil ondi velik kompleks zemlje in si zgi-adil svoj dom, kamor se je preselil s svojo družino. Kot veren mož je pogrešal samo cerkve in duhovnika.' Da bi se mu tudi ta Griček sv. Terezije, Johnstown, Pa. Zelja prej izpolnila, je škofu daroval nad 400 akrov zemlje, kot nekak osnovni kapital za bodoči misijon. Ko ga je nekoč Rev. Smith na svojih misijonskih potih obiskal v njegovi gorski samoti, mu je na dolgo in široko razložil svoj načrt za prihodnjost. Misijonar si je na tihem mislil, prav to je, kar jaz želim. In ko se je poslavljal od njega, je imel v žepu prošnjo na škofa, naj vendar skuša najti kakega duhovnika, ki bi začel s tem misi-Jonom, kajti procvit mu je zagotovljen. Najbolje bi bilo, ko bi njega «rganizanje izročil Rev. Smithu. Škof je McGuirovi želji ustregel in Rev. '^mithu poveril ustanovitev novega misijona. V ta namen mu je prepustil darovano zemljo. MISIJONAR-PIJONIR ALEGHANY-JA. Naš misijonar-princ, a takrat še vedno Rev. Smith, je takoj z navdušenjem šel na delo. Nekaj ubogih, a dobrih katoliških družin, katerim je razodel svojo nalogo, se je takoj prijavilo, da hočejo iti z njim. Poleti 1799. se je z njimi dvignil na dolgo in težavno pot. Kot Izraelci skozi puščavo v obljubljeno deželo, ki so jo imeli vedno pred očmi, so potovali. Vse svoje premoženje so nosili s seboj. Vedno jasneje so se videli obrisi aleghenskega gorovja, njih nove obljubljene dežele. A ko so dospeli do njegovega podnožja in se jeli vspenjati navzgor, so videli, da se po njegovih grapah ne cedita med in mleko. Sami temni, skoraj neprodirni gozdovi, skozi katere si je bilo treba še pešpot utirati. A niso obupavali. Zemlja se jim je zdela dokaj plodna. Ko so dospeli na mesto, kjer naj bi bilo duhovno središče nove naselbine, to je na sedanjo loretsko višavo, ki jo je voditelj iz ljubezni do Marije tako krstil, so se najprej spravili na gradnjo misijonskega doma in cerkvice, da bi v nji iskali moči za nadalnje pijonirsko delo. Pred božičem je bilo oboje pod streho. Kajpada misijonski stan ni bil umerjen po mi-sijonarju-princu, če je razen njega samega sploh kdo vedel za to. Še manj je bila cerkvica umerjena po božjem princu. Iz komaj za silo obdelanih hlodov sta bila in s škodljami krita. A so ju bili otroško veseli. Misijonar je izbral sv. noč za njeno blagoslovitev. Ko je zadonela prva Gloria v tiho, sveto noč, sredi pragozdne tišine še bolj skrivnostno, je mala čreda s svojim Mojzesom-voditeljem na glas ihtela ginjenja. Celo nekaj Indijancev, ki kaj takega še niso bili priča, se ni moglo zdržati sob:. Vse stroške za misijonski dom in cerkvico je poravnal misijonar sam. Cerkvica in misijonar ob njej, sta postala magnet za nove naseljence. Spomladi sledečega leta 1800., je naselbina štela že 40 družin. Vedno nove so se priglašale. Z vsako je prišla nova skrb za misijonarja, kam naj jo spravi, da začne graditi svojo bodočnost. Moral je biti ne samo misijonar, ampak tudi kolonizator. Spočetka, ko še ni nič imela, je bila marsikatera pač na njegovi skrbi, kar se tiče najpotrebnejšega za življenje. Zaposlil jo je na svoji farmi, od katere so vsi skupaj živeli. Da bi naseljenci ne prišli v roke kakim špekulantom, ki bi jih izžemali, je on sam pokupil velike komplekse zemlje in jo novim priseljencem pod kar moč ugodnimi pogoji prodajal, mnogim ubogim jo pa kar daroval. Velik del misijonske zemlje je brezplačno odstopil za čim hitrejši porast mesteca Loreto. Sekire so pele in žage so brnele vse naokrog. Naseljenci so se kosali, kdo si bo prej postavil skromni dom in izčistil zemljo okrog njega, ki mu bo dajala kruha. Misijonar pa je na konju dirjal od enega do drugega, jih bodril, tolažil, dajal nasvete in podpiral, kar je mogel. In takrat je še mogel. Plače sicer ni imel nič, vsa dolga leta svojega misijonarjenja ne. A iz Evrope, zlasti od matere, pa tudi drugih petičnih znancev je dobival izdatno podporo, ki se je vsakokrat kmalu raztočila v podvig in procvit naselbine. Človek bi mislil, da so mu bili naseljenci vsaj hvaležni za to. Saj brez njega in njegove pomoči, bi morali mnogi oditi nazaj, odkoder so prišli, še ubožnejši. Večina mu je bila res hvaležna kot svojemu dobremu očetu. A so se našli tudi taki, ki so mu dobroto skrajno nehvaležno plačevali. Med leti 1804-7 je hrul nad njim vihar težkih preizkušenj. Zasejali so se v naselbino elementi, ki so vse njegovo nesebično delo začeli sumničiti, kot bi bil kak brezvestni izkoriščevavec ubogega ljudstva in polnil le svoje žepe. Vsepovsod so stikali za kamni in blatom, da bi ju lučali vanj in ga uničili. Celo njegovo preteklo življenje so preiskali in prerešetali, da bi kaj našli, kar bi podprlo njih natolcevanje. Njegov značaj, njegovo čast, vse so mu hoteli oblatiti. Da, celo dejansko so ga napadli. Vse to njegove lastne ovčice, katerim je toliko dobrega storil. Se razume, da ga je to silno bolelo. A svest si svoje nedolžnosti, ni klonil. Tudi škof, pri katerem so protivniki iskali zaslombe, ni nasedel njih klevetam. Predobro ga je poznal, da bi jim bil verjel. Na njegovo pobudo je bil končno prisiljen jih potom sodišča prijeti za jezike in jih zavezati. Javno, vpričo vseh zvestih in dobrih so morali v cerkvi vse preklicati, kar so klevetah o njem. Poslej je imel mir in njegov ugled je rasel od leta do leta, do svetniškega slovesa. A nesreča se navadno dvovprežno okrog vozi. Tudi nadenj je za eno prišla druga in še tretja, preden mu je po prvi zopet posijalo sonce. L. 1806., kakor vemo, mu je umrla mati. Z njo mu je usahnil močan vir misijonske podpore. Kot zadnjo misijonsko podporo mu je zapustila svoje dragocenosti. Imel je še eno upanje. Po očetu, ki je tri leta prej umrl v Brunsviku, bi moral dobiti precejšnjo dediščino od njegovih posestev na Ruskem. Dregal je in dregal, da bi se mu ta priznala in nakazala. A po dolgem zavlačevanju se mu je upanje nanjo 1. 1808. domala razblinilo. Na svojo tozadevno ponovno vlogo je po nekem evropskem prijatelju končno dobil sledeče žalostno obvestilo: ".Vprašanje Tvoje pravice, kakor tudi pravice Tvoje sestre do očetovega premoženja v Rusiji, je bilo razmo-trivano v petrograjskem senatu. Z ozirom na to, da si postal ne samo katoličan, ampak celo katoliški duhovnik, je bilo sklenjeno, da Ti ne pri-stoja nikaka pravica do dediščine po rajnem očetu. Tvoja sestra je tedaj edina postavna dedinja vsega očetovega premoženja, ki se ji bo v kratkem nakazalo. Državni zbor je senatno odločbo potrdil in car jo je podpisal ter s tem uzakonil." Edino motno upanje mu je po vsem tem še ostalo, da mu bo sestra iz lastnega nagiba izplačala, kar mu je po pravici šlo. Res mu je pisala: "Le nič se ne boj! Po sestrinsko bom s Teboj delila, kot bi gotovo tudi Ti z menoj po bratovsko. To je bila poslednja volja rajnega ata in najdražje mamice, to je tudi želja Tvoje prisrčno Te ljubeče in udane sestrice." Zal, da je ostalo samo pri želji. Ne dvomimo, da je Mimi takrat resno mislila, kar je pisala. Toda pozneje so se njene razmere spremenile in z njimi tudi volj a z bratom deliti dediščino. Vse je nesla kot doto svojemu ženinu knezu Salm-Krautheim-Reifferscheidtu. Našemu misijonarju-princu, ki se je 16. dec. 1809. iz važnih vzrokov dal kot tak uradno registrirati v Pennsylvaniji, osebno ni bilo nič na tem, če kaj dobi po očetu ali ne. Njegov vzor je bil že zdavnaj apostolsko ubo-štvo. Kar je imel in kar je dobil, je šlo med uboge. Nekdo, ki ga je dobro poznal, kako malo mu je za denar, je dejal: "Ce bi Father Galicin imel srce iz zlata, bi je gotovo ubogim dal!" Zato se je potegoval za dediščino in mu je bilo žal zanjo, ker bi bil z njo lahko mnogim pomagal. Kajti vedno večji naval je bil v njegovo naselbino. Večinoma samih takih, ki so bili v duhovnem oziru kapitalisti, dobri, verni, v časnem pa berači. In taki edini so mu bili dobrodošli. Raznih brezverskih zgagarjev se je po tako bridkih skušnjah otresal kot kač, ki mu ogrožajo njegov verni planinski raj. Tako je bil poslej navezan samo na podporo blagih src, za katero je na vseh straneh trkal. Kot princu-misijonarju se je marsikaka roka odprla, ki bi se drugemu ne. Med njegovimi podporniki najdemo tudi kardinala Cappellarija, poznejšega papeža Gregorija XVI. in še mnogo drugih odličnih. Tako je njegov misijon kljub temu procvital in se vedno bolj širil. Že 1. 1808. je postala prvotna cerkvica premajhna. Podaljšal jo je skoraj še zaenkrat toliko. Devet let pozneje 1817., jo je nadomestil s še prostornejšo in tudi lepšo, dasi zopet leseno, ki je držala tja do 1. 1853. A njegovo načelo ni bilo samo: Na široko, v vsakem oziru, temveč pred vsem: Na globoko! Saj to je bil njegov vzor, ko je otresel prah babilona nižin in se potegnil v planine. Sam mož močne, globoke, žive vere, ki je prešinjala vse njegovo življenje in snovanje, je hotel imeti tudi tako čredo. Ohraniti naselbini strogo katoliški značaj, kakršnega je imela v svojem početku, je bila njegova glavna skrb. Na to ni gledal, kake narodnosti je kdo. Samo na to, da je bil izrazit, praktični katoličan. Prvotno je bila naselbina nemška. Pozneje je radi irskega navala, ki je nadkrilil nenukega, postala pretežno irska. Ob nedeljah je pridigal v obeh jezikih. V angleščini je bil mojster, tako v besedi, kot v pisavi. Nemščina mu ni tekla tako dobro. Pač pa francoščina, ki je bila pri Galici-novih občevavni jezik. V angleščini se je tudi s peresom pomeril s sovražniki cerkve. Izval ga je neki pennsylvanski protestantski minister, ki je v svojem govoru za Zahvalni dan 1. 1817. javno napadel "papiste". Razborito mu je naš misijonar odgovoril z "Obrambo katoliških načel", ki je doživela par izdaj, ter povzročila več spreobrnenj. Pozneje je napisal še "Pismo o sv. pismu" ter "Proglas na protestantsko javnost". Doma med svojimi je uveljavil strog, vojaški red. Hiša, cerkev in okoliš so morali biti vedno skrajno snažni in čisti. Sam je bil najlepši zgled reda in snage. Vzhajajoče sonce ga je našlo že vedno pokonci. Po jutranji pobožnosti se je vspel na svojega vranca, za kratek jutranji pohod naokrog, če je vse v redu. Ko se je vrnil, je začel svoj običajni delovni dan. Spovedovanje, maševanje, krsti, poroke, pouk, pisarna, to je bilo njegovo dopoldansko delo. Drugo polovico dneva je porabil za daljše misijonske in prijateljske pohode okrog svojih raztresenih ovčic. Zvečer je skupno s posli, ki so mu obdelovali farmo, molil sv. rožni venec. Zlasti strogo je pazil na lep nedeljski red v cerkvi in primerno obnašanje v njej. Nekoč je zašla vanjo tudi neka Protestantin j a. Bilo je izven sv. maše. Veliko ljudi je pobožno molilo v cerkvi. Misijonar jih je od zadaj opazoval, kako se obnašajo. Vsi so lepo klečali pred Najsvetejšim, v molitev zatopljeni. Le ona Protestantin j a je stala in radovedno zijala okrog. Naenkrat začuti lahen potrep po rami. Ozre se nazaj in nekdo ji zašepeče na uho: "Tukaj vsak poklekne!" Bil je misijonar-princ Galicin. Ob drugi priliki se je nekaj podobnega zgodilo, a med sv. mašo. Eden njegovih župljanov je poročil neko protestantinjo. V nedeljo jo je pri- Prvoobhajanci I. 1932—Johnstown, Pa. Peljal s seboj v cerkev. On je pokleknil kot drugi, ona pa, velika ženska, je stala in druge opazovala. Ljudje so nervozni, čakali, kaj bo misijonar naredil, ko se obrne in jo zapazi. Poznali so ga. Kajpada mu je ta dolga i'anta takoj v oči padla, ko se je prvič obrnil za Dominus vobiscum. A je zaenkrat molčal. Ko se pa s sv. hostijo pri sv. obhajilu obrne po cerkvi, Pravi sicer mirno, a vendar od gorečnosti za čast hiše in do Najsvetejšega malo vznemirjen: "Pokleknite žena, pokleknite!" Toda ona se za opomin ni zmenila. Tedaj so se mu sanjave ruske oči zabliskale in zagorele. Kot grom mu je udarilo iz ust: "Baba poklekni!" Takoj je bila na kolenih. Minilo je od tega pol leta. Nekega dne prav ta ženska potrka na njegova vrata. Zelo prijazno jo sprejme, dasi mu trenutno ni prišlo na misel, kdo bi bila. Ko mu pove, kako jo je pred pol leta v cerkvi nahrulil, se ji prijazno nasmehne. Po kratkem, kavalirskem razgovoru o drugih stvareh, pravi ona: "Prišla sem, da bi me sprejeli v katoliško cerkev. Nikomur nisem doslej o tem nič povedala. A od tistega trenutka, ko ste me prisilili na kolena, se mi je začelo jasniti, da more biti le katoliška cerkev prava." Postala je prav zgledna katoličanka. Dasi je bil naš misijonar-princ daleč od ostalega sveta, njegove vrline in dela le niso ostala skrita. Ponovno so ga hoteli izvabiti iz njegovega planinskega raja na škofijski tron. Ponujen mu je bil škofijski sedež v Cincinnati in v Detroitu, kjer je bila ustanovljena nova škofija. Tu bi bil naš Baraga v njem dobil dobrega očeta. A oba Škofijska sedeža je v svoji skromnosti in ponižnosti odločno zavrnil. Sprejel je le čast generalnega vikarja philadelphske škofije, ki mu je bila podeljena 1. 1827. A tudi pri tem je imel svoje plemenite postranske namene. Kot tak je upal, in ni zastonj upal, dobiti okrog dobrih src več podpore za svoj misijon. Toda polagoma ga je jela opominjati starost. Moči so mu pešale, delokrog se je pa vedno bolj širil. Saj je nazadnje obsegal okrožje, na katerem so danes tri škofije. Sam si je privoščil dve udobnosti, eno v svojo osebno dušno korist, drugo pa v korist svojih ovčic. L. 1832. si je postavil skromen, zidan dom, s kapelico ob njem, da bi imel evharističnega Jezusa pod lastno streho, mogel vsak dan maševati in ga večkrat obiskati. To je tista njegova častitljiva ostalina, katere stoletnico so 25. sept. tako slovesno proslavili. Da bi pa mogel svojim ovčicam še nadalje biti skrbni pastir, si je omislil vozilo, v katerem jih je obiskoval. Kajti na konja radi nekega pripetljaja ni mogel več. Njegov škof je uvidel, da mu je treba pomočnika in mu ga je tudi poslal, v osebi benediktinca Rev. Lemke-ja. Tudi ta se seveda še ni s kakim avto pripeljal k njemu. Z vodnikom, nekim Tomažem, sta v Phila-delphiji 1. 1834. zasedla vsak svojega konja in nastopila pot v zapadni Aleghany. Vzelo je več dni, preden sta dosegla podnožje loretske višave. Tam naletita na malo čudnega voznika. Star možiček, izrazitih potez, dokaj neobično oblečen, s ponošenim klobukom na glavi, ki bi ga noben vandrovec ne pobral, je v napol ležečem stanju sedel na saneh, ki sta jih vlekla dva orjaška, težaška konja. Med tem ko Rev. Lemke razmišlja, kdo bi neki bil ta potnik, mu šepne njegov spremljevavec, ki je pred njim jahal: "To je loretski misijonar!" Rev. Lemke sunkoma zaokrene svojega konjička proti sanem in vpraša: "Ste Ii res Vi loretski misijonar?" — "Da, gospod!" — "Princ Ga-licin?" — "Nihče drugi!" smehljaje odvrne starček. Ko mu je Rev. Lemke izročil škofovo pismo, nadaljuje: "Kajne, moja kočija se Vam zdi malo čudna. No, pa na tem svojem potu ste gotovo že spoznali, da tod pač ni drugače mogoče. S konjem še. A na njega po mali nesreči jaz ne morem več. Peš mi radi starosti ni mogoče. Pa sem si omislil tole vozilo. Je radi tega še bolj prikladno, ker imam vso pripravo za sv. mašo s seboj. Na nekem misijonu sem za danes oznanil sv. mašo. Vi le kar lepo nadaljujte svojo pot na Loreto. Zvečer se vidiva. Razen, če Vam je ljubše iti z menoj . . Tak je bil naš misijonar-princ Galicin. Skromen, ponižen, pobožen in original obenem. Malone šest let sta z novim pomočnikom še skupaj delala. Dosti prilike je imel ga pobližje spoznati in ga nam kot takega orisati. Ko je pa videl, da vidno peša, mu je z drugimi, ki .so ga ljubili in spoštovali, prigovarjal, naj se nikar ne žene, da si malo podaljša življenje. Toda takih prigovarjanj se je imel navado otresati z odgovorom: "Ker so časi, ko je bilo za nas možno z mučeništvom izpričavati slovo božjo* na zemlji, že za nami, je naša dolžnost, biti kot vedno vprežen vol na polju našega GoSpoda." Na veliko nedeljo 1840. je šel, takrat 70 letni, navsezgodaj v spoved-nico. Ko je očistil duše za sprejem velikonočnega Jagnjeta, se je pripravil za sv. mašo. Nenavadno trudnega, docela izmučenega se je čutil. Vendar je še odmaševal. Takoj nato je pa šel v posteljo, iz katere ni več vstal. Dne 6. maja je njegova apostolska duša odšla po plačilo k Njemu, ki je dejal: "Kako lepe so stopinje oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro!" Sredi svojih udanih mu ovčic, ki jih je toliko let zvesto pasel, vodil k Bogu in blagoslavljal njih zadnje postelje, je tudi sam našel svoj poslednji počitek, dokler ga niso 1. 1847. prenesli v sedanji grob, ki so mu ga 1. 1891. do-stojnejše opremili. Zdi se, da njegov duh še živi na loretski višavi. Le nekaj let nazaj je pisatelj "Zgodovine katoliške cerkve v Ameriki" (Mahon-Hayes) zapisal, da je Loreto najizrazitejša katoliška naselbina v Ameriki. Da to bolj ali manj še danes velja, je razvidno iz odredb glede obnašanja, ki so nabite pri notranjem vhodu v sedanjo župno cerkev. Tako strogih tozadevnih odredb nisem še nikjer drugod bral. * * * Leta za tem je prišel na loretske višave drug princ, ne krvni kot Rev. Dimitrij A. Galicin, ampak dolarski, Mr. Karel Schwab, znani jeklarski kralj. Zgradil si ondi kraljevsko razkošni dom, s krasnimi nasadi obdan. Njemu se ima sedanji Loreto zahvaliti za to, kar je. Kot katoličan, vsaj po darežljivosti, je na svoje stroške pozidal sedanjo veličastno cerkev sv. Mihaela, ki kraljuje na višavi, nad princ Galicinovo skromno kapelo. Malo naprej, na drugem hribu, je krasna akademija sv. Frančiška. In zopet nekoliko dalje samostan sester karmeličank, v katerem njegova sestra samo Bogu živi. Vse je spomenik njegove darežljivosti. A tudi na pijonirja naselbine, misijonarja-princa Galicina ni pozabil. Njemu gre hvala, da ima ta apostol zapadnega Aleghany primeren grob in spomenik. Njegova zasluga je tudi, da sta se ohranila misijonarjev dom in kapelica in prišla v skrbne roke. Naj bi mu bilo še dano sebi in njemu postaviti najlepši spomenik s tem, da bi zgibal pristojne kroge k otvoritvi procesa za njegovo beatifikacijo. Gotovo bi sedanjemu sv. Očetu ne bilo nič dražjega kot to, če bi mogel dati kakemu ruskemu služabniku božjemu svetniško krono na glavo. Nesrečna številka. Kaznilniški kurat mora biti vedno tudi dobrega srca. Med krščanskimi deli usmiljenja našteva katekizem tudi dobro delo obiskan j a kaznjencev. Ce zapoveduje katekizem to dobro delo vsakemu kristjanu, koliko bolj velja ta točka kaznil-niškemu kuratu. Razumeš, zakaj je naš kurat obiska val kaznjence po njihovih sobah. Zadnji pondeljek jo je zopet mahal po temnih hodnikih do celic. Tisti dan se je napravil k najbolj zakrknjenim. Kaj veš, če tak obisk vendar ne otaja temu ali onemu led krog srca. In kaj se mu je pripetilo? Takoj ob vstopu k celicam mu je eden razbojnikov dejal: naj se kar umakne, odkoder je prišel. Kurat se ni dal od-strašiti. Vseeno je stopil k vratom in nagovoril prvega: "No, zakaj se pa nahajaš tukaj?" "Radi nesrečne številke trinajst". Kurat je skomignil z ramo: "Radi nesrečne številke trinajst?" Kaznjenec je razložil: "Dvanajst porotnikov, pa en sodnik." Kurat se je smejal s kaznjenci vred. Vlakovodja Jože. Biti vlakovodja, je hudo. Vedno v službi, naj bo zima, naj bo vročina. Najbo opolnoči, naj bo opoldan. Delati tako kakor železniška postava veleva. .Ni čudno, da je tudi naš Jože bil vedno trudnih oči. Saj ni imel nobenega počitka. Kaj ne bo truden? Ali mu boš zameril, če je — dober mesec je tega, celo v cerkvi zaspal? Med mašo je bilo. V svojem snu je pa menda mislil, da sloni kje na oknu svojega vlaka, pošteno se je naslonil in polagoma zašel na stran, kjer je drug pobožni sosed molil Boga. Vedno bolj je silil na tuje ozemlje s svojim laktom in ravno je bilo povzdigovanje, ko je bilo temu sosedu preveč, pa pošteno porine Jožeta nazaj čez mejo. V trenutni zmedenosti je bil Jože. Menil je, da se je ustavil vlak, pa še zvonilo je obenem, pa je na ves glas zavpil: "Maribor — zadnja postaja." Vsa cerkev se je obrnila. Smeh in šum. Jožeta pa sram. Da bi se vsaj ne bilo zgodilo med povzdigovanjem. — Župnik je pozabil dežnik. Ob koncu drugih oznanil je župnik še pridejal oznanilo: "Pozabil sem svoj dežnik v veži pri cerkvenih vratih, sinoči, ko sem spovedoval. Toda dežnik je zginil. Kdor ga je vzel, naj bo tako dober in ga naj prinese nazaj. Pa ga ni treba prinašati v cerkev, da se dotični ne izda. Prinese ga naj in postavi za oglom župnišča, tja proti vrtu. Tam ga nihče videl ne bo. Drugo jutro je našel župnik 46 dežnikov. 1 slovenska Šolska godba pri cerkvi «v. Joiefm Mal, UlmoU SLOVENIAN SCHOOL BAND St. Jotcpk'i Church JoEcl. lliinoi« fctt Gospod župan in njegovo osramočenje. Iti . P. A. ITI župan je velika stvar. Pomisli na odgovornost, ki jo ima in na visoko spoštovanje, ki mu gre. Zopet in zopet moram reči: biti župan je velika stvar. Kaj moram reči šele o županski časti velikomestnega župana, ki ima pod svojo politično oblastjo tisoče in tisoče. Ali je kateri krojač v mestu tako imeniten, da bi mogel najti dovolj imenitno blago za županovo suknjo? Ali je kje kateri čevljar, ki bi mogel najti dovolj žlahtno usnje za županove čevlje? Pomislite na častite županove kosti. Že ti dve neznatni vprašanji ti morata pognati kri v glavo od same spoštljivosti. Ne morem si misliti človeka, ki bi mogel oblatiti to županovo čast. Ga tudi ni zakonika, ki bi predvideval ostrejše kazni za smrtnika, ki bi se drznil grešiti s tG pregreho. Sedaj boš razumel, kako zelo zelo je vrelo gospodu županu Alekseju velikega mesta Danzig, ko se je pretečeno nedeljo drznil eden teh smrkavih smrtnikov šaliti se f. gospodom velikomestnim županom. Pa še med samo službo božjo. Čakaj, da ti povem, kako je bilo. Mnogo ljudi je obiskalo tisto nedeljo župno cerkev. Med njimi je bil tudi gospod župan. Vprašanje njegove vere tukaj ni na mestu. Saj veš, kako je. Vera je za priproste ljudi, da jih obdržiš na vajetih. Visoki gospodje pa zato hodijo v cerkev, da dajo dober zgled in da pokažejo, kdo je gospod in kdo je berač. To je bilo županovo prepričanje. Sedel je gospod župan prav v nrvo klop. Župan menda ne bo sedel v zadnjo. Nepremično je gledal v duhovnika. Župan se menda ne bo oziral in tako pokazal, kakor da je navaden človek in ne župan. Imel je pa to veliko željo v srcu, da bi že kaj kmalu cerkovnik s puščico prišel okcli in bi vsej cerkveni občini pokazal, kdo je župan velikega mesta Danzig. Bože mili, kako so ti cerkovniki neokretni in počasni. Bog jih je dal. Ali mu je bilo treba priti šele med drugo polovico službe božje? In zakaj ti je danes začel pri zadnji klopi? Mesto, da bi pričel spredaj. Koncem koncev je pa še bolje. Ce bi padel županov cekin v mehko košaro, ne bi meščani slišali cvenka, tako bodo pa slišali, ko bo na kup črnih zamazanih grošev in rupejk zazvonil njegov cekin. To bo zazvonilo. In sleherni bo vedel, to je bil županov cekin. Dobrega župana imamo. Bog ga ohrani, še prihodnji trienij naj bo gospodar našega mesta. Cerkovnik prihaja. Župan čaka. Cerkovnik je pri njegovi klopi, župan čaka. Nalašč čaka. Cerkovnik se mu mora prikloniti, da ga zbudi iz globoke pobožnosti. Nazadnje se pobožni župan zdrzne: glej cerkvena B občina svojo glavo. Taki možje morajo biti na merniku, kdo jih bo skrival pod merniki? Župan s veliko dostojnostjo izvleče veliko listnico — merila je decimeter po širokosti, tri po dolgosti. — Cekin bo padel v skrinjico cerkovnikovo. Odprite ušesa ljudi, da bote doumeli in prav slišali odjek županovega cekina. Župan je našel cekin. Toda mesto v skrinjo ga položi pred seboj na naslon klopi. Cerkovnik se prikloni in hoče sam spraviti cekin. Se razume, da bi se bilo vse to zgodilo z veliko spoštljivostjo in po želji županovi. Dvignil bi bil cekin nekoliko višje v zrak, da bi z večjim cvenkom padel v košarico. Vse bi se bilo izvršilo po želji cerkov-nikovi in županovi, če bi ne bil nesremnež v sosedni klopi posegel vmes. Ali spak ni imel prilike, da bi dal svoj ničvredni vinar v košaro preje, ko je pobiral cerkovnik na levi strani. Da župana v njegovem svetem opravilu tako moti. Ni se mogel premagati, da ne bi ošvrknil soseda v levi ladji z mogočnim županskim pogledom. Toda o joj, kaj je to? Sosed v levi ladji je dal cekin na naslon klopi. Pravtako kakor župan. Bogve, kaj bi se bilo zgodilo, če bi bil ta sosed kje zunaj na cesti storil tako nesramnost. Gotovo bi se v trenutku znašel v redarjevi družbi. Takoj bi ga dal zapreti. Višek nespoštljivosti. Toda, če si v cerkvi, si v cerkvi. Ne moreš dejansko pokazati svoje moči, pa magari si župan velikega mesta Danzig. Kaj storiti? Prašaš. Pomagal si je župan takoj. Položil je še drugi cekin na klop. Ali ni nesramnež na levi storil isto? Cerkovnik je kar gledal. Seveda je tudi vsa občina postala pozorna. Župan je vzel tretji cekin iz mošnje, sosed na levi enuko. Župan četrtega,, petega, šestega, sosed na levi enako. Ne boš ne, je dejal župan pri sebi. Sosed je pa enako mislil, tako bi sodil. Ker se je že cela procesija cekinov nagromadila na klopi. Kako se bo neki to končalo? Zmanjkali so cekini, božjem kraju se norčevati iz visoke časti županske. Zmanjkali so cekini. Zdaj pa bo konec. Srečna cerkev, da se je lahko obogatila tako poceni radi nadutosti in nesramnosti tega soseda. Župan si bo že kako pomagal. Nove davke lahko navije, pa bo denar nazaj dobil. Toda ta sosed, ta bo revež. Kaj če nazadnje ni goljuf, baraba, ki denar ponareja. T:eba bo policaja. Prav lahko se bo preiskalo. Nazadnje cerkev ne bo tako bogata od njegovih cekinov. Ponarejeni so. Vsa družina v cerkvi je grešila s takimi obrekljivimi mislimi. Cekinov je zmanjkalo. Ali misliš, da je sosed v levi ladji odnehal. Kaj še. Prišli so na vrsto bankovci. Župan se pa tudi ni udal. Vsega bi bilo konec. Avtoritete in županske službe, če sedaj odneha in pokaže pred vso kongregacijo, da ni več zmožen krotiti nesramneže, torej tudi ne bi bil več zmožen biti župan. Sosed je prišel z bankovci na dan, župan pa tudi. In je šlo naprej. Kako rad bi bil cerkovnik poklical proto, da bi mu skočil na pomoč. Na vsak način bo treba še ene košare. Da bi bila vsaj žena v cerkvi. Namignil bi ji, takoj bi razumela, toda ta babura ne Jfre nič rada k službi božji. Res je: čim bliže cerkvi, tim bliže tudi peklu. Kako se bo vse to nehalo. Še je čakal dobro minuto, in še dve in tri. Nato Se je pa okorajžil in zagrabil županove bankovce in cekine in jih vrgel v košaro. Župan se je oddahnil. Še dva bankovca sta bila v listnici. Kdo bo kupil klobuk županji, ko bo cesar prišel na obisk prihodnji teden? Tako je bilo uradno povedano in naznanjeno. Hvala Bogu za dobi-o misel cer-kovnikovo. Cerkovnik se okrene na levo, da pospravi tudi sosedovo setev za bogato cerkveno žetev, toda v istem trenutku pograbi sosed vse svoje cekine in bankovce in jih mahoma spravi v žep, v košarico pa vrže navaden groš. Ali je bilo čudno, da se je župan spozabil? Ali je bilo čudno, da je cerkovnik zamahnil z roko po sosedu? Ali je bilo čudno, da se je vsa cerkvena občina vzdignila in je moral duhovnik od altarja mirit razdraženo ljudstvo, ki je bilo zelo nevoljno. . .? Nič ni bilo čudno? Tako osramočenje v božjem hramu. Čudno pa je bilo to. Ko so privlekli soseda iz leve ladje pred cerkev, da ga tam izi'oče redarjem in pravici, ki naj sodi najstrožje, je sosed odgr-nil svojo sukno, zasvetila se je na prsih cesarska zvezda. V grozni slutnji je padel narod na kolena: kaj če ni ta sosed z leve ladje sam cesar. Da bil je. Bil je cesar Peter Veliki. Zupan je bil strt, narod se je tresel. Toda velikodušni cesar jim je odpustil, samo županu je naložil globo, da mora cerkvi plačati še dvakrat toliko, kolikor je dal v košaro in sicer tako, da bo vzel iz svojega žepa, ne iz žepa naroda. Ubogi župan. Ubogi narod, dvakrat ubogi. Ne verjamem, da bi bil župan plačal iz svojega, pa čeprav je cesar rekel. Je že kje staknil oni denar. V prvem letu ne, pa v drugem. V drugem letu je namreč tudi gospa županja dobila svoj klobuk. Stara legenda za nove čase. Po Dr. Klugu: O. N. Ž IVEL je moder in bogaboječ paganski vladar. Njegovo ljudstvo mu je bilo radi njegove bogaboječnosti iz srca udano. Tudi učeni med njim so ga visoko spoštovali. A ne radi njegove bogovboječnosti. Ta se jim je zdela nazadnjaška. Pač pa radi velike modrosti in prevdarnosti, ki jo je ob mnogih prilikah pokazal. "Ko bi naš kralj," so se večkrat pomenkovali, "le ne bil tako navezan na bogove, te prazne strahove, bi res ne bilo vzornejšega kralja!" In ob takih prilikah so snovali načrte, kako bi mu mogli bogove, to preživelo ostalino neukega ljudstva iz davnih dni, iz glave zbiti. Pa stopi nekega dne pred njega eden teh učenih in modrih z veliko novostjo in še večjo zahtevo. Njegova novost je bila: "Veličanstvo, veliko odkritje vam imam razodeti. V sto in sto dneh in nočeh sem" se zaglabljal v skrivnosti vesoljstva. Vse sem proučil, zemljo in sonce, luno in zvezde, ter iskal Njega, ki je ves ta velikanski ustroj sestavil in ga giblje. A žal, nisem ga našel. Nasprotno, prišel sem do popolno jasnega prepričanja, da ga ni. Vse to, kar vidimo okrog sebe in nad seboj, so mrtvi svetovi. Kakega duha ni ne v njih in ne za njimi. Vse je, kroži in se giblje po nekih večnih, nespremenljivih zakonih, ki sem jih natanko proučil in preračunal." — To je bila njegova novost. Njegova še večja zahteva pa: "Veličanstvo! Ce hočete biti res vsestransko modri, ukažite zapreti vse templje, v katerih se neuko ljudstvo klanja bogovom, ki jih ni. Ce hočete biti še modrejši, zapovejte, naj se ti templji do tal podro, da vaše ljudstvo ne bo imelo več skušnjav tam uganjati svojega praznoverja. Ako pa hočete biti najmodrejši, dajte svojemu narodu učiteljev, ki bodo z lučjo znanosti razgnali temo njegovega praznoverja. Da, potem bote najmodrejši vladar najprosvitljenejšega ljudstva!" Dostojanstveno je vladar poslušal starega modrijana. Niti najmanj ni pokazal, da se ne strinja z njim. Že je starcu v njegovi domišljiji vstajala zarja velike časti in slave, ker je kralju in ljudstvu prižgal novo žarko luč in jima pokazal nova pota kulture in napredka. A ko je končal, mu pravi kralj: "Hvala ti za tvojo veliko novost, ki si jo odkril in mi jo razkril. Kar se pa tiče tvoje zahteve, je toliko časa ne morem izvršiti, dokler je ne preizkusim, jeli res velika novost na polju doslej nepoznane resnice, ali le velika zmota v krogu tolikih drugih, manj usodnih. Zaenkrat pojdi, dokler te ne pokličem na preizkušnjo tvoje novosti!" Kralj je pustil vse svoje udano ljudstvo skupaj sklicati, da mu razodene to veliko novost in bo priča njene preizkušnje. Vse je drlo v kraljevo mesto, radovedno, kako veliko novost ima vladar zanje. Zbralo se je v mestni areni, za to priliko z nekim sinjim peskom posuti. V sredini se. je blestel zlat steber. "Ljudstvo moje," je slovesno začel kralj, "tu na častnem sedežu vidite moža, učenega in modrega, ki ga vsi poznate. Le ta mi je pred par dnevi razodel veliko novost, o kateri se doslej ne meni, še manj pa vam, niti Sanjalo ni. Ce je resnična, bodite pripravljeni na temeljite spremembe in čisto nove čase. Glejte, mi vsi smo bili doslej prepričani, da svet okrog nas in nad nami vladajo božanski duhovi, katerim se moramo klanjati in smo se jim tudi. Priča temu so naši templji. A ta modri mož pravi, da smo se v tem temeljito motili. On je po dolgem dnevnem in nočnem razglabljanju o vesoljstvu prišel do jasnega spoznanja in trdnega prepričanja, da se vse, kar se vrši okrog nas in nad nami, vrši po nekih večnih nespremenljivih zakonih, za katerimi ne smemo iskati nikakega božanskega duha kot povzročitelja. Vsi naši bogovi bivajo le v naši domišljiji. Ona je njh mati. Sami na sebi niso nič, sam prazen nič. In zdaj ta modri mož °d mene zahteva, da če hočem rešiti svojo čast modrega vladarja, ki sem jo doslej užival, moram dati podreti vse templje ter vas v duhu tega novega dognanja vzgajati in vladati. Vem in celo vidim, da se vam ta novost nič manj čudna ne zdi kot meni. A zaupajte, da je vaš kralj ne bo začel kar na slepo izvajati, kot bi naš častiti, modri mož rad. Naročili smo mu, da ga hočemo, kadar se nam bo primerno zdelo, poklicati, da resničnost te svoje novosti tudi dokaže. Šele potem bomo z njo računali. In po resnem prevdarku smo sklenili, naj to stori tu vpričo vseh nas, ker nas vse zadene." Po teh besedah pomigne kralj dvema strežajema, naj prineseta na sredo dve pripravljeni zlati skrinjici. V eni je bilo sto demantov, v debelosti drobnega oreha. V drugi pa sto rubinov, v debelosti golobjega jajca. Nato veli modremu možu, ki mu je zaupal to novost in predlagal njeno takojšnjo izvrševanje, naj se približa, da njeno resničnost preizkusi. Vsak beli demant in vsak rdeči rubin mu da posebej v roke in pravi: "Vsacega posebej moraš zatorkljati po le tem pesku in sicer tako, da ko pride do .zlatega stebra, ga bo lepo obkrožil. Storiti moraš pa to tako, da bo vseh sto demantov in vseh sto rubinov hkrati krožilo okrog zlatega stebra, ne da bi se drug ob drugega zadeli. Ce praviš, da se vse, kar je nad nami, vse zvezde, ki jih je mnogo več kot teh diamantov in rubinov, brez božanskega duha, same od sebe in same posebi premikajo in krožijo, ne da bi druga ob drugo zadele, boš ti, ki si razumen in moder, to malenkost, ki ti jo naročam, gotovo z največjo lahkoto izvršil. In če to izvršiš, bo tvoja novost prestala skušnjo. Takoj jo bom začel uveljavljati. Templje bom pustil podreti in ti boš kot prvak mojih modrih, tudi prvi učitelj nove modrosti. Za slučaj pa, da bi tega ne mogel izvršiti, vedi, da si se nad bogovi pregrešil, kar te bo stalo glavo." Smrtna tišina je zavladala. Vseh oči so bulile v modrega moža, očeta velike novosti, bo li mogel naročeno izvršiti in skušnjo prestati. Le on, ki je prej tako ponosno gledal po neukem, praznovernem ljudstvu, je postal silno majhen in se ves tresel. Vladar ga je priganjal in opogumljal, on je pa nekaj časa mencal in jecal, potem pa zdrknil na kolena in z dvignjenima rokama prosil vladarja milosti in življenja. . . Modrijanov, ki so po dolgem študiranju prišli do zaključka, da za kompliciranim in vendar tako lepim redom v vesoljstvu ni nikakega božanskega, duhovnega reditelja, ampak se vse to vrši po nekakih večnih, nespremenljivih zakonih narave, brez zakonodavca. Modrijanov, ki zahtevajo, da je spričo tega dejstva zadnji čas, začeti rušiti templje posvečene Bogu Stvarniku, ki je samo plod človeške domišljije in da je treba ljudstvo zanaprej vzgajati na tej novi znanstveni ugotovitvi. O da, takih modrijanov je danes vse polno. Zal, da tudi takih modrih vladarjev ne, kot je bil ta paganski kralj. Ko bi jih imeli in bi te širokoustne modrijane in bi njih nauk postavili na tako preizkušnjo, bi se jim usta kmalu zožila. Prav tako bi na kolenih prosili milosti in življenja, kot modrijan v naši legendi. V resnici so pa moderni "modrijani" te vrste na raznih vseučiliških stolicah in njih izvršujoči organi v raznih državnih parlamentih bogato plačani in še odlikovani. Kaj že pravi najmodrejši kralj: "Boljši je ubog, a moder mladenič, kot star pa neumen kralj, ki ne ve prevideti v prihodnje." Prid. 4, 18. Zakoni in pravičnost. Napisal Frank Rožnik, LL. B. Zakon in pravičnost sta si sorodna kakor brat in sestra, na splošno podrejena drug drugemu; kljub temu pa sta si v mnogih slučajih nasprotna. Pravi zakon bi ne smel biti nasproten pravičnosti. Vsak zakon se logično smatra pravičnim; na podlagi ustave in morale se nepravičen zakon ne bi smel uveljaviti. Kadar čujemo, da je bil uveljavljen zakon, v katerem se krši ustavna pravica, rečemo, da je tak zakon prot -ustaven. V takem slučaju pravičnost zahteva, da se poravnajo krivične posledice, in vendar pravičnost sama še nima svojega dostopa, ker je pred njo druga zakonita pot, vrhovno sodišče, ki ima pravico razglasiti zakone protiustavnim. Kadar vrhovno sodišče določi, da je zakon kršil ustavno pravico, potem se zakon razveljavi; in če je bil kdo prizadet vsled tega zakona, potem je treba civilno škodo poravnati in priznati ustavne pravice. Zakon se razlikuje od pravičnosti v tem: pravičnost ščiti pravico, zakon pa odločuje po predpisanih načelih, bodisi z moralnega stališča pravična ali nepravična načela. Pravičnost odločuje le tam, kjer ni nobene zakonite poti v zaščito pravice. Pridemo do vprašanja, kaj je zakon? Zakon je zisteni izvirnih pravil, zbranih po takih zapovedih in načelih, ki so predpisana ali pripoznana od vladajoče oblasti organizirane človeške družbe. Zakon je javen izraz zakonodajnega ukaza, ki ukazuje, dovoljuje ali prepoveduje storiti te ali one čine. To so zakoni, ki nam nalagajo pozitivne in negativne dolžnosti. Razdelba zakonov. Imamo zakone, katerim se mora pokoriti vsak človek. Ti zakoni prepovedujejo delati drugim krivico, bodisi njihovi osebnosti ali na premoženju. Po naravnem pravu ima vsak človek pravico živeti in uživati svobodo; nato pa pride pozitivni zakon, uveljavljen po organizirani pravni družbi, ki opravičuje odvzeti drugim prostost, premoženje in tudi življenje. Jeli tc pravično? Splošna morala bi bila temu nasprotna, a narejen zakon se naslanja na pravičnost in odločuje po načelih pozitivne morale. Zato je v mnogih slučajih pozitivna morala nasprotna splošni morali. Nadalje imamo zakone, katerim se morajo pokoriti le gotove osebe ali skupine oseb. V tem slučaju nalagajo dolžnosti l'ni stranki in druge so popolnoma izvzete Davke plačujejo le one osebe, ki imajo Premoženje, ali, če se davki tičejo direktno njihove osebnosti in izrednih predpravic. Samske osebe so proste dolžnosti, katere zakon nalaga zakoncem. Celo mož in žena se morata v nekaterih slučajih pokoriti vsak drugim zakonom. Mladoletne osebe izvzete obveznosti nekaterih zakonov, katerim je pa obvezna vsaka polnoletna oseba, Beseda polnoletnost pomeni: da ima oseba ob starosti dovršenih let, k3terih število določuje zakon, polno moč ali pravno sposobnost izvrševati osebno in po svoji lastni volji pravne zadeve, katerih pa mladoletna oseba ne more opravljati osebno, ampak mora imeti za to pooblaščeno polnoletno osebo. Polnoletnost se tudi razlikuje po smislu različnih pravnih zadev. Kakor n. pr. nekatere države dovoljujejo, da se mladina lahko poroči po svoji lastni volji in brez dovoljenja staršev ali varuha že med dvanajstim in edenindvajsetim letom; ne more pa še upravljati zakonitim potom pravnih poslov na svojem premoženju. 111 zopet so nekatere države, ki dovoljujejo ravno nasprotno; da je polnoletnost za opravljanje premoženja preje zrela nego polnoletost za svojevoljno zakonsko zvezo. Ta zadnji slučaj je veljaven v Franciji in še nekaterih drugih državah. Zakone delimo splošno v dva dela: pozitivni in adjektivni zakoni. Pozitivni zakoni so taki, ki so faktično in definitivno uveljavljeni ali sprejeti pri pristojnem oblastvu za vlado organizirane pravne družbe. Sodišča imajo nalogo izvrševati sodbe po navodilu pozitivnih zakonov. Po- zitivni zakon določuje, kje je meja med pravim in nepravim činom. "Ustava, ki se izvršuje vsaj v svojih bistvenih določilih, vsebuje torej zares temelje pozitivnega prava". *) Adjektivni zakoni so zbirke pravil, ki so upeljana za praktično postopanje v sodi- ščih in po njihovem navodilu se upravlja pozitivno pravo. Taki zakoni se bistveno razlikujejo nd pozitivnega prava v tem, da dejansko ne posegajo v določevanje pravic, ampak predstavljajo le neko "metodo" v proceduri, po kateri se uveljavi pravica, ali daje zadoščenje za kršenje pravic. Pravičnost v sodnijskih postopanjih. V angleški in ameriški jurisprudenci tolmačimo besedo pravičnost na dva načina. Prvič ima to splošen pomen moralnega naziranja, po katerem imamo neko odločilno smer, ki določuje, kje je meja med pravimi ali nepravimi čini. Pravičnost jt zanesljiva in neprestana uredba, ki vsake- mu človeku priznava njegove pravice. To se v angleškem jeziku imenuje justice. Pravičnost je človeštvu naravno prirojena in je bila spoštovana vsak čas in pri vseh narodih; celo nekultvirani narodi in divjaki so se držali pravila, ki jim je bilo sveto; po moralnem n?ziranju priznavati drugim njihove pravice. Drugi pomen pravičnosti, kar v angleškem pravu imenujemo "Equity", se nanaša na enega izmed treh originalnih oddelkov angleških sodišč, ki ie razsojevalo samo take slučaje, katerih druga dva oddelka radi pomanjkljivosti v zakonih nista mogla razrešiti. To sodišče (Equity Court) je imelo izvanredno jtiris- dikcijo in to le takrat, kadar zakoni niso bili zadostni, da bi odgovarjali zagonetnim slučajem. Judicature Act od leta 1873 je v Angliji upeljal velike spremembe, tako da so vsa sodišča dobila jurisdikcijo v svojih posebnih oddelkih za upravljanje pravičnosti. Ker je bilo angleško pravo na splošno prineseno in upeljano tudi v Zedinjenih državah, zato sledimo popolnoma angleškemu zistemu. Vse države so sprejele pravila za "Equity Court", čeravno se v nekaterih državah procedura razlikuje od drugih držav. Federalna ustava jasno določuje, da imajo federalna sodišča pravico razsojevati slučaje pravičnosti, kjer zakoni ne morejo dati zadoščenja. (Art. III, sec. 2). Procedura v državnih sodiščih je odvisna od državne postavodaje. Imamo tri skupine držav, ki sledijo različnim pravilom za upravljanje pravičnosti. Prva skupina direktno razlikuje med sodiščem pravičnosti in pravnim sodiščem, da je eno sodišče popolnoma ločeno od drugega. To so države: Alabama, Arkansas, Delaware, Mississippi, New Jersey, Tennessee in Vermont. Druga skupina priznava vsa pravila sod-nijske procedure (postopanje - slov.) v pravičnosti, toda upravlja vse skupaj eden in isti sodnik v pravnem sodišču. V to skupino spadajo države: Florida, Illinois, Maine, Maryland, Massachusetts, Michigan, Nem Hampshire Oregon, Pennsylvania, Rhode Island, Virginia in West Virginia. Tretja skupina obstoja iz vseh ostalih držav ki so odpravile razlikovanje med sodiščem pravičnosti in pravnih sodišč, ampak so obdržale proceduro, po kateri pravna sodišča upravljajo pravila pravičnosti. To je ena najvažnejših točk, po kateri se angleško in ameriško pravo razlikuje od ostalega svetovnega prava, namreč, da imamo dvoje vrste sodišč: pravna sodiiča in sodišča pravičnosti. Ta zistem je upeljan samo v Angliji in Zedinjenih državah in njih kolonijah. *) Dr. I.conid Pitamic; Država, str. 12; Družba sv. Mohorja. Sodišča pravičnosti imajo važn a pravila. Vsa procedura v sodiščih pravičnosti se naslanja na skupino pravil, po katerih se mora strogo ravnati. Najvažnejša od teh so sledeča: Kjer ima zakon prednost, pravičnost nima jurit.dikcije; ali, pravičnost odločuje le tam, kjer zakoni ne morejo ščiti pravice. Recimo neki trgovec zgubi menico, izkaz posojila za tisoč dolarjev. Menica mu je bila edini dokaz, da je posodil denar; nima nobene druge priče. Torej nima zadostnih dokazov, da bi mogel iztirjati posojeni denar potoni pravnega sodišča. Zato pa. če ne najde izgubljene menice, se mora trgovec pritožiti na sodišče pravičnosti, ki bo izdalo novo metlico, a to le v slučaju, kadar je izgubljena menica pre-kupna. Pravičnost stoji v obrambo vsake pravice. Ni je krivice, za katero pravičnost ne bi dala zadoščenja. Važno pa je, da tukaj razločujemo civilne slučaje od kriminalnih, ker pravičnost ščiti samo civilne ir. ne kriminalnih slučajev. Ce je oseba obsojena na pet let težke ječe radi obdolže-nega zločina, in se po prestani kazni dokaže, da je bila ta oseba popolnoma nedolžna, za izgublj-ni čas in prestam > sramoto ne more dobiti od države nobene odškodnine. V nobeni državi nimamo za- kona, ki bi to dovoljeval; in ker je slučaj kriminalen, zato tudi pravičnost ne more ilati zadoščenja za storjeno krivico. Nasprotno pa, kjer bo-kdo podpisal pogodbo v svojo veliko škodo, in sicer povodom goljufivih pretvez druge stranke, tu pravno sodišče ne da zadoščenja, zakaj zakon daje prednost temu, kar je pisano. Zato predložimo ta slučaj sodišču pravičnosti, ki zaukaže, da se pogodba črta. Pravičnost se ravna po navodil -j zakonov. Čeravno ima pravičnost drugačno smer kot zakoni, pa vendar ne izvršuje kaj takega, kar bi bilo nasprotno zakonom. Pravičnost ne bo nikoli izdala ukaza, da se povrne denar revnim ljudem, ki so ga morali plačati kot globo za kršenje pro-hibiciiskih zakonov. Prohibicija je zakonita postava. Pravičnost ščiti one, ki se zavedajo svojih pravic. Kdor nima odprtih oči ali zanemarja svoje pravice, naj škodo trpi. Zato pa pazite, da se za svoje pravice potegnete, takrat, ko je čas. Kar je zamujeno, je izgubljeno. Janez posodi Jožetu sto dolarjev, nič menice, kar na ustmeno pogodbo, da Jože vrne denar tekom enega meseca; Janez ima pričo. Jože nima denarja in dolg zastane. Zakonitim potom je imel Janez pravico tožiti Jožeta za posojilo do preteka treh let, od časa, ko bi Jože moral vrniti denar. Ker pa Janez ni vložil tožbe tekom treh let, jc tožba zastarela in je izgubil vso pravico do posojenega denarja, če mu ga Jože ni hotel prostovoljno vrniti. V takem slučaju tudi pravičnost ne bo posredovala. Zakon odločuje med enakimi* pravicami. Kjer imata dve osebi enake pravice do Predmeta, bo pravičnost določila, kdo naj dobi, ali pa naj se razdeli med obe osebi °nako. Kadar ima ena izmed dveh oseb poleg enake pravice še pravno predpravico, potem zakon njej priznava vse, in druga oseba ne dobi ničesar. Pravičnost sloni na enakopravnosti. Vsak naj dobi to, kar po pravici pripada njemu. N. pr. oče ima dva otroka in enega veliko bolj ljubi nego drugega, in obljubi prvemu, da mu zapusti tri četrtine premoženja; nato pa vse skupaj izroči oskrbniku z naročilom, naj po njegovi smrti razdeli premoženje po svoji previdnosti med oba otroka, ampak tako, da prvi otrok dobi večji del. — Oče je umrl brez oporoke; potem še oskrbnik nenadoma umrje in nikdar ni razdelil premoženja. Potem prvi otrok zahteva tri četrtine, kot mu je oče obljubil; drugi pa trdi, da je ravno tako upravičen do polovice premoženja kakor prvi. Tukaj pravičnost odločuje. Oba otroka sta v enakem sorodstvu po očetu in oba dobita enaki del, ker nobeden izmed njih nima pravne predpravice do večjega dela. Kdor zahteva pravičnosti, mora sam imeti čiste roke. Kadar kdo zahteva, da mu drugi ne delajo krivice, tudi sam ne sme delati drugim krivice. Ce stranka skuša oslepariti drugo, in pri tem druga stranka od svoje strani prav tako upleta sleparije v isto transakcijo, potem ne more ne ena ne dru- ga stranka zahtevati zaščite v pravičnosti. Posebno zaščito pa imajo v takem slučaju mladoletne osebe, ker mladoletnik ni odgovoren za svojo pogodbo. Pravičnost ga ščiti in tudi zakon mu je naklonjen. Pravičnost smatra za storjeno, kar bi moralo biti storjeno. Če kdo prostovoljno sprejme na svojo odgovornost gotove dolžnosti, kar pa sicer ni zakonito dolžan storiti, pravičnost ga lahko prisili, da mora to storiti. Ako mati obljubi svojemu sinku, da mu kupi lesenega konjička za božično darilo, bo sinko, ki še nima pravega razuma, kljub temu smatral, da mu mati dolguje, kar je obljubila. Oče je svojemu starejšemu sinu obljubil, da prepiše nanj veliko posestvo, če odstopi neko manjše posestvo svojemu bratu. Starejši sin je bil s tem zadovoljen in je takoj odstopil lastno pose- stvo svojemu bratu ter se sam naselil na očetovem posestvu, kjer je tudi postavil novo hišo in druga poslopja na svoje lastne stroške. Oče je nenadoma umrl, brez vsake oporoke, tudi ni izpolnil prepisnih dokumentov. Mlajši sin je potem zahteval, da se vse premoženje deli enako med oba sina. Starejši sin je protestiral in pravičnost mu je dala prav, ker je zasedel očetovo posestvo, dokler je bil še oče živ in posestvo na svoje stroške veliko izboljšal, zato posestvo pripada njemu, kakor je bilo nameravano. Pravičnost daje prednost onim, ki prvi iščejo pravice. Kdor se sam ne zanima za svoje pravice, drugi niso njemu dolžni, da bi ga opominjali na njegovo korist. Ako dva trgovca posodita nekemu posestniku vsak po dva tisoč dolarjev, in tisti, ki je dal zad- nje posojilo prvi vknjiži svoje posojilo na posestnikovo zemljišče, on bo imel prvi pravico do zadolženega posestva, čeravno je zadnji posodil denar; zakaj 011 se je prvi zavaroval za svojo pravico. Pravičnost zahteva, da se izpolnjujejo dolžnosti. Vsak človek je dolžan izpolnjevati svoje dolžnosti. Vsak stan ima svoje pozitivne in negativne dolžnosti. Te dolžnosti nam nalagajo zakoni ali pa morala. Važno je, da razločujemo pravico od dolžnosti. Pravice podeljujemo, dolžnosti nalagamo-pravice branimo, dolžnosti primoramo. Pravica nam podeli gotove privilegije, da se prosto gibljemo in živimo, uporabljamo vse dobrote narave in javnih naprav, da si prosto volimo svoj poklic po lastni volji in vživamo sad svojega truda, kakor smo zaslužili. Ako nam te pravice brez zadostnega vzroka kršijo, rečemo, da se nam naše pravice kršijo in smo opravičeni zahtevati odškodnino; kajti do pravice ima vsak dolžnost, da ne krši pravice dru gim. Torej nasproti pravici odgovarjajo dolžnosti, da moramo spoštovati druge c-sebe in njihovo lastnino in jim ne delamo krivice. To so negativne dolžnosti, navadno upeljane zakonitim potoni, in ako se po njih ne ravnamo, smo krivi prestopka ali pa zločina. Ravno tako važne so pozitivne dolžnosti, za katere pa smo pravne odgovorni le tedaj, kadar je z njimi vezana zakonita odgovornost, ali da jih direktno nalagajo zakoni. Za pozitivne dolžnosti, ki nam jih nalaga morala, nismo vselej odgovorni. Ako se sprehajate po trotoarju in vidite, da je v bližnji hiši pričelo goreti, niste dolžni, da bi to naznanili ognjegascem, vendar pa sami smatrate, da vam vest to veleva. Ravno tako, ako greste po samotni cesti in vidite tam ležati onemoglega ali ranjenega človeka, niste zakonito obvezni pomagati mu; četudi greste mirno mimo njega, ne meneč se za njegove nevar-ren položaj, nimate zato nobene odgovornosti; toda kakor hitro pa skušate zanj nekaj storiti in to storite malomarno ali neprevidno, bote postali odgovorni. Recimo, da človeka naložite na voz, in mu je na vozu po vaši neprevidnosti padel zaboj na glavo ter mu zadal novo poškodbo, bote vi za to odgovorni, čeravno ste hoteli storiti le dobro samarijansko delo. Zistem federalnih sodišč. Ob koncu hočem podati na kratko pregled zistema naših federalnih sodišč, ki so v logičnem vzporedu kakor sledi: V vseh Zedinjenih -državah, izjemši teritorijev, imamo 84 okrajnih federalnih sodišč prve inštance, ki so sorazmerno razdeljena po velikosti držav. Texas je največja država in ima štiri okrajna federalna sodišča. Druge države imajo po eno, dve ali tri; in manjše države, kot n. pr. Vermont in New Hampshire imajo skupne samo eno okrajno federalno sodišče. Vsa ta sodišča so imela v letu 1931 skupno 148 sodnikov, in sicer vsako sodišče po enega sodnika ali Več, odvisno koliko jurisdikcijo "na vsako sodišče. Druga sodišča višje inštance so okrožna prizivna sodišča, katerih imamo 10, in vsako ima od dva do šest sodnikov. Poleg tega imajo pravico sodniki od najvišje federalne sodnije, da od časa do časa zasedejo okrožna prizivna sodišča, da morejo kontrolirati druge podrejene sodnike. Najvišje federalno sodišče Zedinjenih držav je bilo organizirano leta 1789. s svojim sedežem v Washingtons D. C. Takrat je sodišče imelo pet sodnikov in ene-8a glavnega sodnika, John Jay, ki je pa resigniral leta 1795. Pozneje je bilo število sodnikov zvišano, najvišje do deset, zadnja leta pa zopet reducirano na devet. Sedanji sodniki najvišje sodnije so sledeči: CHARLES EVANS HUGHES, rojen v državi New York leta 1862, imenovan za glavnega sodnika leta 1930; WILLIS VAN DEVANTER, rojen v državi Indiana leta 1859, imenovan za sodnika najvišje sodnije leta 1910; JAMES CLARK McREYNOLDS, rojen v državi Kentucky leta 1862, imenovan za sodnika najvišje sodnije leta 1914; LOUIS DEMBITZ BRANDEIS, rojen v državi Kentucky leta 1856, imenovan za sodnika najvišje sodnije leta 1916; GEORGE SOUTHER-LAND, rojen v Angliji leta 1862, imenovan za sodnika najvišje sodnije leta 1922; PIERCE BUTLER, rojen v državi Minnesota leta 1866, imenovan za sodnika najvišje sodnije leta 1922; IIARLAN F. STONE, rojen v državi Nem Hampshire leta 1872, imenovan za sodnika najvišje sodnije leta 1925; OWEN J. ROBERTS?, rojen v državi Pennsylvania leta 1875, imenovan za sodnika najvišje sodnije leta 1930; B. M. CARDOZO. rojen v državi New York leta 1871, imenovan za sodnika najvišje sodnije v januarju, 1932. Blagor mu, ki more.. P. Bernard. ISOKO nad griči prav blizu oblakov je brnel aeroplan in nesel izletnike z neznansko naglico na prireditev v znano mesto ob deželni meji. Gladko je drsel svojo pot in nobena ovira ni zadrževala njegovega brzega poleta. Komaj nekaj minut bo trajala pot. Daleč spodaj po ozki dolini je držala vijugasta cesta v isto smer in na njej se je pojavil avtomobil z družbo izletnikov, ki so potovali na isto prireditev. Vožnja je bila hrapava in polna prahu, ki se je dvigal izpod koles avtomobila kot nepretrgani oblak umazanega dima. Izletniki v avtomobilu so zapazili nad seboj aeroplan in prišlo jim je na misel, kako lepa, prijetna in kratka je pot one družbe visoko v čistem zraku. Eden je vzdihnil in drugi so mu tiho ali polglasno pritrdili: "Oh, kako krasno imajo oni tamle gori, mi se pa moramo prekopice-vati po tej nesrečni drči in se kopati v oblakih prahu. Oh, zakaj nismo vsi bogati, da bi se mogli voziti v aeroplnnu! Zakaj je svet tako urejen, da morajo biti nekateri bogati, drugi pa siromaki. . ." "Da, da. Blagor mu, kdor more. . Družba v avtomobilu je obmoknila v notranji zagrenjenosti in premišljevala vprašanje, zakaj je na svetu toliko neenakosti. — Na ovinku pod zelenim gozdom je avtomobil došel lepo kočijo in jo sunkoma pustil za seboj. V kočiji je bila družba čedno oblečene gospode, ki se je peljala na znano prireditev. Udobno so sedeli gospodje in gospodične in bili so polni židane volje, dokler jih ni dohitel avtomobil. V hipu je bila kočija zagrnjena v oblak prahu, da so si izletniki zastrli oči in si pritisnili robce na usta. Šele po nekaj minutah so se spet oživili in si izte-pali prah z obleke. "Oh, zakaj se moramo mi siromaki voziti takole na proletarski način in se mučiti po tej grozni cesti s tole staroveško vprego? Sam Bog ve, zakaj mi nismo rojeni pod srečno zvezdo, da bi si lahko nabavili avtomobil in se zapodili v svet s tako naglico kot ti-le srečni ljudje. Le pomislite, kako prijetna mora biti takale vožnja. Morje svežega in izčiščenega zraka pred njimi, ne, kaj se oni brigajo za to, kaj je za njimi. Hm, jaz bi se tudi ne, če bi mi bilo dano, voziti se v avtomobilu." "Res, nekaj groznega je to. Jaz včasih kar spati ne morem od samega premišljevanja, zakaj je toliko neenakosti na svetu. Zakaj se nekaterim venomer smeje življenje nasproti, drugim pa. . . Jaz mislim, da bi bilo zame vsaj pol nebes, če bi imel svoj lastni avtomobil." "Da, da. Blagor mu, kdor more. . ." Vsa zidana volja jih je minila in vso nadaljnjo pot so mrko gledali v zeleno in cvetočo pomlad okrog sebe. — Došli so velik kmetiški voz, ki je peljal družbo kakih dvanajstih ali celo petnajstih izletnikov po dolini navzgor. Ves v zelenje zavit in v cvetje povit je bil voz, skozi vrzeli med zelenjem in cvetjem so bleščale pestre barve narodnih noš. Polna židane volje, je bila družba, polna razigranega petja in prešernih vriskov. Nenadoma so zapazili za seboj lepo gosposko kočijo, ki je iskala prostora med vozom in robom ceste, da se čimprej stisne v ospredje in vrže kmetiški voz s njegovimi težkimi konji daleč nazaj. Utihnila je pesem, onemeli so vriski. "Pa zakaj nam ni dano, da bi se takole imenitno vozili. Naj le človek pogleda, kako drsijo kolesa preko jam in jamic na raskavi cesti, da se vozilo prijetno ziblje gori in doli. Mi pa tukaj le pretresamo kosti svojega ubogega rojstva kot bi bili privezani na natezavnico. Kako je vendar čudno na svetu, da ti ne moreš, kakor bi rad, drugemu se pa kar samo od sebe vse ustreže do zadnje njegove muhavosti. . "Oh, res! Jaz mislim, da bi si ne mogla ničesar več želeti, če bi mi bilo dano, takole z lepo kočijo drčati po svetu." "Da, da. Blagor mu, kdor more. . o.. — Tam pod cesto so zapazili kolesarja. Sklanjal se je globoko nad svoje kolo in krpal preluknjano pnevmatiko. Samo videli so ga in nobene posebne misli jim ni vzbudil pogled na zaostalega biciklista. Nekaj hipov nato so bili daleč na ovinku in še so jim bile misli pri lepi kočiji. Biciklist si je pa truden otrl pot s čela in obstal sredi dela š pogledom za bežeči voz. "Oh, kako prijetno se vozi ta izvoljena družba. Zame pa ni bilo prostora na nobenem takem vozu, ker siromak nisem mogel položiti zadosti denarja. Tako mi je ostalo edino tole polomljeno in izrabljeno kolo, ki ga je menda že moj praded zapustil mojemu očetu. Res se vozim zastonj po tem puklastem svetu, toda na vsaka dva kilometra moram na tla, in v potu svojega obraza krpati pnevmatiko, ki že itak sestoji iz samih krp." Sklonil se je zopet k delu in si misli: "Da, da. Blagor mu, kdor more drugače. . ." Dokrpal je in se spet pognal na kolo. Prijetno je steklo po cesti, ki je bila slučajno skoraj cel kilometer lepo ravna in gladka. Prav sredi kilometra je došel pešca in ga prehitel. Nič se mu ni zasmilil, saj je imel še vedno polno srce grenkobe zavoljo svoje lastne siromaščine. Počasni pešec je pa gledal za kolesai-jem in se porival polagoma, korak za korakom, po prašni cesti. "Da da, če bi človek premogel takole kolesce! Res ni ravno novo in ne preveč lepo za oko, vendar te tako prijetno nese skozi zrak, da popolnoma pozabiš na težave potovanja. Nekdaj sem bil tako srečen, da sem iniel na razpolaganje bratovo kolo. Ej, to so bili časi! Pa je prišla depresija in brat je moral prodati kolo. Sedaj se pa pravi, pot pod noge, Prijatelj, če hočeš priti kam z mesta." Korakal je dalje in si v mislih predstavljal, koliko kilometrov pred njim mora že biti kolesar. Ves zagrenjen si je potegnil z roko preko čela in bridko zdihnil: "Da, da. Blagor mu, kdor more. . ." Ob cesti je stal zapuščen križ, malo nagnjen od starosti, streha mu je kazala nekaj preperelih reber. Ob vznožju križa je sedel siromak in kazal mimoidočim hrome noge. Roka mu je stegovala proti cesti prevrnjen klobuk, v katerega naj bi kdo vrgel kak mali vbogajme. Pešec je dospel in salutiral siromaku. Šel je svojo pot in si mislil: "Res si potreben, pa ti bo že kdo pomagal. Saj jih gotovo danes št mnogo pride tod mimo." Odšel je pešec svojo pot in pustil pod križem prosečega siromaka. Siromak je poveznil klobuk na glavo in se oziral na obe strani, če se bo kmalu prikazal nov prihajač. Nikogar ni bilo, pa so mu oči obvisele na odhajajočem pešcu. "Oh, kako prijetno je temu človeku, ki takole umerjeno stopa po dobro izhojeni in izvoženi cesti. Zdrave ude ima, oh, kaj se mu mara! Kamor hoče, tja gre. Nas eden pa mora noč in dan prečepeti na svojem mestu in se ganiti ne more, če ga kdo ne premakne. Le s težavo sem si izprosil zjutraj pomoč, da so me zapeljali semkajle in me položili pod ta križ. Sam Bog ve, če bodo zvečer prišli pome, da ne bom celo noč prebil tu ob cesti." Globoka skrb se mu je zarezala v zgrbančeno čelo in ni mogel razrešiti krute uganke, zakaj on ni zdrav kot drugi ljudje, na primer oni-le pešec, ki je ravno zginil za ostrim ovinkom. "Da, da. Blagor mu, kdor more. . ." Za dobra dva streljaja nad križem gori v bregu je stala zastarela kmečka bajta. V kotu nizke sobice je ležala stara ženica in se pogrezala v razmišljanje svojih križev in težav. "Brali so mi, kaj se pripravlja danes tam gori v tistem mestu, kamor sem včasih tako rada zahajala. Velikanska slavnost! Oh, pa moram ležati tako-le na posteljo prikovana. Pa naj bi že bilo. Stara sem in to vem, da udeležba na slavnosti ni več zame. Toda, da bi vsaj mogla doli k cesti kot oni berač iz sosednje vasi. Kaj se mu mara! Je res ves nadložen in hrom, vendar mu ni treba neprestano ležati v postelji. Zjutraj ga na-lože na voz in zapeljejo pod križ. Tako so mi pravili. Tam presedi ves dan na toplem soncu in na svežem zraku. Ozira se po cesti navzgor in navzdol, opazuje zeleni gozd in cvetoči travnik ob vodi. Pride mimo prijazen človek in se pomeni ž njim. Vrže mu kaj malega v klobuk, zdaj eden, zdaj drugi. Ampak iz malega raste veliko. Jaz sirota moram pa tu presamotariti dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. . . Kaj, če za tem pridejo leta. . ." Bridko je zajokala sama vase in si v mislih slikala, kako zadovoljno bi čepela pod križem in molila za vsakega, ki bi prišel mimo in ji privoščil lepo besedo. "Da, da. Blagor mu, kdor more. . Pozno zvečer, ne, zgodaj ponoči, so se začeli razhajati s slavnostnega prostora. Odfrčal je sredi vrvenja in drvenja tudi aeroplan ter preračunal, da bo v dvajsetih minutah imel svoje ljudi tam, kamor so namenjeni namreč vsak na svoj dom. Sam Bog ve, kako se je zgodilo. Sredi poleta je moralo nekaj odpovedati in aeroplan je med strašnim hruščem padel na gorsko pobočje. Vsi so se strašno pobili, razen enega so vsi umrli še tisto noč. Eden je ostal in še pred jutrom je v bolnici ležal. "Oh, zakaj se je moralo ravno meni kaj takega primeriti! Tisoč in tisoč ljudi se vozi vsak dan z aeroplanom, pa pridejo zdravi in živi na svoje mesto. Jaz pa moram imeti tako nesrečo. In te grozne bolečine! Saj jih ne morem prenašati. Joj, joj, joj! To je neznosno! Naj mi dajo strupa, naj me ustrele, naj me ubijejo. Tako ne morem živeti. Zakaj ni še mene ubilo kot je moje sopotnike. Konec je ž njimi, kaj se jim mara. Jaz siromak se pa še ubiti ne morem, saj mi ne dajo samokresa, saj ne morem z rokami izpod odeje, da bi si zvil zanjko iz teh obvez in si jo zadrgnil okoli vratu. . . Grozno, grozno!" In je kričal in vpil, da je odmevalo po sobah in hodnikih in pretresalo mozeg in živce. . . "Da, da. Blagor mu, kdor more. . ." * * # 'Družba iz avtomobila, družba iz kočije, družba s kmetiškega voza, biciklist in pešec, siromak pod križem in stara ženica v kmetiški bajti — vsi so slišali, kaj se je zgodilo z aeroplanom. Slišali so in vzeli na znanje veliko senzacijo. Drugače je ostalo vse pri starem na svetu. Meseci se predstavljajo ... P. A. Januar — kolednik lačni kruha in ljubezni prosi, Februar prižiga sveče, goste nam snežinke trosi. Marec-brivec brije z burjo in suši nam polja brade. Tratine al>ril pogrinja, zadnje pisanke nam krade. Majnik mastno travo češe in nad kosci, se Ujcda. Junij kres šentjanžev kuri, rožam v 'epe čaše gleda. Julij žene pse na pašo, 1'rvo žetev preizkusi, da august ne bo brez "^'■'i, srpe vse lepo nabrusi. Sadje vozi nam september, z brado zadovoljno kima, vino toči nam oktober, to prijazna bo še zima. Listje grabi, da postelje mehko posteljo november, truden se bo zgrudil nanjo leni — zmrznjeni december. Vsak po svoje se ukvarja s trdim delom, trudnim poslom, le december na zapeček leže in smeji se oslom, ki so delali hudo, pa sedaj lenobi — njemu — kapitali v žakelj vro. . . Razdelba premoženja. P. Odilo O. F. M. Z SLO važno vprašanje v sedanjih težkih časih! Neenaka razdelitev premoženja je postala danes za milijone resna verska težava. Proletariat povdarja, da je katoliški Bog na eni strani "zlati stric", na drugi strani pa "kruti očuh". Bog se pač ne razume na deljenje. Zato je nujno potrebno, da se človeštvo posluži socializma in komunizma. Kako je bilo že enkrat? Zdi se mi, da je povedal to zgodbo Jezus iz Nazareta, kateremu pravijo današnji socialisti in komunisti, da je bil prvi socialist in komunist — kar priznavam tudi, jaz — samo v malo drugačnem pomenu, pa še nekaj drugega zraven oz. pred socialistom je bil in je Jezus: Bog! In kako se glasi zgodba? Približno takole: "Bil je gospodar, ki je šel delavcev najemat v svoj vinograd. . . Eni so delali 12 ur, drugi 9, tretji 6, četrti 3 ure, nekateri celo samo eno uro. Pa vsi so dobili enako plačilo." Pozno zvečer so priredili delavci protestno zborovanje proti enakemu plačilu. Na — tukaj imate! Govorimo o enakosti, pa ne vemo, kaj hočemo. Nekateri delavci imajo 40c na uro, drugi imajo petdeset, pa si ne upajo povedati, da ne bo nevoščljivosti! Prav nič ne poznamo svetovnega načrta dela, ne poznamo posameznih delovnih moči, pa hočemo vedno nekaj popravljati, koregirati na pravičnosti božji. KRITIKA NAD BOŽJO RAZDELITVIJO DOBROT JE GRDA PREDRZNOST. Vedno pozabimo na pribito resnico in stališče: Bog je Bog! Neomejeni in edini gospod in gospodar vseh stvari. S popolnoma prosto voljo lahko razpolaga nad vsem. Nikomur ni nič dolžan. Ne kerubinu ob svojem tronu, ne črvičku v prahu. Ne kralju, ne beraču. Kje naj vzame stvar pravico in oblast nad svojim Stvarnikom? Na katero knjigo postave s^ lahko sklicuje? Kdo lahko stopi pred Boga ter mu pomoli v obraz dolžno pismo rekoč: Plačaj! Kdo je upnik božji? Kdo lahko govori: Gospod Bog! Moraš mi dati zdravje, moraš mi pustiti otroka! Ne! Bogu se ne govori tako: Moraš! Bog ni ne moj ne tvoj dolžnik. Ni ti dolžan niti enega grižljaja kruha, niti enega sončnega žarka, niti ene najmanjše milosti. Vse njegove dobrote so čisti darovi. Zato Bog pri razdelitvi svojih darov ni nikomur dolžan odgovornosti. Sam pravi namreč: Ali mi morda ni dovoljeno narediti, karkoli hočem? Gorje tistemu, ki se s svojim Bogom prepira! Ali govori morda delo, posoda svojemu mojstru. Zakaj si me naredil? Ali nima lončar oblasti nad ilovico, da lahko naredi iz nje manj ali bolj lepo posodo? (Rom. 9.) Ali nima Stvarnik oblasti delati, kar hoče? Zdravja, telesne moči, lepote, talentov, milosti razdeliti po svoji mili volji? On, samo On pozna vsakega posameznika nalogo v svetovnem načrtu. Samo On preskrbi posameznika za njegovo ulogo. Razdelitev premoženja ni zadeva zemeljskih mogočnja-kov, tudi ne zadeva socializma ali komunizma, temveč zadeva božja. Gotovo! Bog se pri tem poslužuje oskrbnikov! Včasih tudi nepravičnih oskrbnikov. Toda nobena stvar se ne zgodi brez njegovega pripuščenja. ČLOVEŠKA KRITIKA NAD BOŽJO RAZDELITVIJO DOBROT JE krivica. To je že nekaj v naših omejenih možganih, da imamo vse, kar je majhnega, za malo vredno. Samo kar je velikega, močnega, zdravega, bogatega, to občudujemo. Kar je majhnega, slabotnega, bolanega, ubož-nega, to je v naših očesih pomilovanja vredno, to so odpadki, smeti iz delavnice velikega Mojstra. Nobena stvar nam ni dovolj velika. Ce bi bili mi mojstri, bi naredili človeka velikega kot gore. Ce bi bili mi bogovi, bi vstvarili same Salamone, same milijonarje, kralje, velikane. Pri Bogu nimajo izrazi; majhen, velik, ubog, bogat, nobenega pomena. Ali peščeno ali žitno zrno, ali vodna kapljica ali celo morje, ena sekunda ali milijon let. Vse je napravil On. In kar je napravil Bog, tega človek nima pravice imenovati majhnega. Stvarnik vesoljstva je izdelal z enako natančnostjo in ljubeznijo peruti metulja, — ki so pravi čudež tkalske in slikarske umetnosti — kakor morska obrežja vseh delov sveta. Z isto skrbjo uravnava življensko smer "ubogega ciganskega otroka", kot neskončne ceste milijonskih sonc. Živimo v dobi mikroskopa, povečevalnega stekla: V kaplji krvi najdemo pet milijonov rdečih krvnih telesc, neskončno bogati, veliki svet dela in življenja. Zato je rekel neki novejši naravoslovec: "Kadar vidim na majhnem plevelu pod mikroskopom isti čudoviti ustroj kot pri najlepši cvetlici, potem mi je jasno, da je v božjih očeh duša norca in nespametnika, v svojem notranjem ustroju prav tako lepa in čudovita in smotrena, kot genijalna duša v svetu in v Cerkvi po pravici občudovanega moža." Ah, nespametna beseda "neenaka razdelitev dobrot in premoženja"! Kako krivico delamo s tem svojemu Stvarniku! Ali ne plapola v vsakem še tako neznatnem človeku božja, življenje deleča, večna ljubezen! Dobrota nad vse dobrote! Nismo še našli mikroskopa, da bi te majhne stvari pregledali v njih notranji vrednosti. Samo malo Potrpljenja! Nekoč bomo na široko odprli oči, ko se bodo majhni, zaničevani, ubogi, razdedinjeni svetili kot sonce v hiši Očetovi! Človeška kritika nad božjo razdelitvijo dobrot je omejenost duha. Torej vse enako veliko, enako zdravo, enako bogato, enako pametno! To bi bila takozvana pravična razdelitev zemeljskih dobrot. To bi bilo znamenje, da Bog ni neskončen, da je njegove modrosti bilo že takoj v začetku konec. Povsod ni vedno enako, to bi šlo pri stroju, ki nima duše, ali pa k večjemu pri dolgočasnem, zelo omejenem človeku. Bog pa je zmožen narediti vedno kaj novega, različnega. V celem stvarstvu ni nikdar nobenega ponavljanja. Še nikdar nista bila dva človeka na svetu popolnoma enaka. Iz nekaterih potez na čelu, na očeh, na licih, na nosu, ustih in bradi je vstvaril veliki kipar Bog ne samo 1500 milijonov različnih človeških obrazov, ki zdaj prebivajo na zemlji, temveč tudi neštetih milijonov, ki so že živeli. Tako je Bog tudi z istim priprostim, govorilnim organom- napravil tisoče in milijone različnih glasov. In od teh organov niti dva glasov ne izgovarjata enako. In isto v dušnem življenju. Sto-tisoče milijonov duš, toda vsaka je nova osebnost, novi svet, novo združenje talentov in močj — nova kombinacija, bi rekli. Vsak je v svoji vrsti nekaj takega, kar še nikoli ni bilo, in kar se ne bo nikdar več ponovilo — original svoje vrste. Ali govori neenaka razdelitev dobrot oroti božji modrosti. Ne proti njej, temveč za njo! Človeška kritika nad božjo razdelitvijo dobrot je popolnoma odveč. Vprašaš, zakaj je ta ubog, oni pa bogat. To se pravi po besedah sv. Janeza Krizostoma, kakor bi kdo vprašal, zakaj je ta bel, oni pa črn, zakaj ima ta zavihan, oni pa pobešen nos. Take stvari nas nič ne brigajo in ravno toliko naj nas briga, ali je kdo ubog ali bogat. Koliko duhovnih, telesnih dobro ima kdo, to je popolnoma stranska stvar. Vse je na tem. kako te dobrote rabimo. Kdo je na boljšem, bogatin ali siromak, izobraženi ali neuki, zdravi ali bolani, predstojnik ali podložen? Vsak po svoje! Kdor ima 100.000 dolarjev, ima stotisočkrat večjo odgovornost in stoti-sočkrat večjo dolžnost, kot oni, ki ima samo en dolar. Kdor mnogo zna, ima mnogo nalog. Komur je bilo dano visoko posojilo ali v talentih, ali v službi ali časti, ta mora plačati tudi visoke obresti in temu primerne davke. Tukaj ni mogoče pri davkih nobene goljufije. Tukaj je popolno izenačenje davkov. Bog bo iztirjal davek do zadnjega centa. Blagor ubogim, blagor malim, blagor bolanim! Oni bodo z lahkoto spravili skupaj tistih par krajcarjev. Hvaležni bodo Bogu, da na njihovem dolžnem pismu ni nobene številke. Ti bodo slavili na veke modrost božjo pri razdelitvi dobrot. Kapital je pri vsakem različen, mera obresti pa je pri vsakem enaka. Prvo zahteva božja modrost, drugo pa božja pravičnost. Osel - učitelj modrosti. S. Gorski. DO ve kje in kdaj je bilo, kar vam mislim pripovedovati. A pravijo, da je bilo res. Neki hribovski možakar se je nameril v mesto na semenj. S seboj je vzel svojega Jožka, ki so mu doma navadno dejali Pepček. To je bila zanj prva pot v mesto. Tretji v družbi pa je bil osliček, ki je to pot že neštetokrat premeril. Povdariti pa moram, da so šli, vsi trije so šli, car se morda komu čudno zdi. Možakar je stopal ob eni strani, Jožko ob drugi, v sredi pa osliček. Vsi trije so bili precej molčeči. Moža so tlačile razne skrbi, ki jih je po poti, ko je imel čas, prežvekoval. „ Jožek si je v svoji bujni domišljiji slikal, kaj bo vse lepega videl na sejmu. Osliček je pa menda tuhtal, če bo imel tudi danes kaj boljšega za kosilo, kot navadno ob takih prilikah. 2e precej časa so hodili, ko jim pride naproti popotni človek, dokaj čedno opravljen, ki ga tedaj ne kaže imeti za navadnega vandrovca. Pred potujočo trojico se ustavi, pogleda vse tri in pravi očetu: "Mož božji, čemu vam je neki osliček? Ali ne vidite, da malemu že nožice odpovedujejo, Vsak čas se bo spustil v jok. Posadite ga vendar na osliča, saj je njegov hrbet za to ustvarjen!" "Hvala vam gospod za opozorilo," pravi možak. "Veste, sem bil nekaj zamišljen in mi zato ni prišlo na pamet, da bi fanta posadil na osliča. Pa hočem to takoj storiti. Se enkrat hvala vam, ker imate z mojim Jožkom tako sočutje!" Ko je Jožek sedel na osličku, se mu je takoj zjasnil obraz, ki je kazal že močno na dež. Tudi bolj zgovoren je postal, dasi je komaj na vsako peto vprašanje dobil od očeta kratek odgovor. Ta se je bil namreč zopet zaglobil v svoje skrbi. Pa pridejo do nekega mlina. Mlinar je ležal zleknjen na trati in jih zapazil šele, ko so šli mimo. Ko vidi, kako stari truden prestavlja noge, kot bi obupal, da bi se mogel z osličem kosati, med tem ko fantiček osliča brez ozira na trudnega očeta še spodbuja in spodbada, naj vendar malo hitreje stopa, zakliče za njimi: "Hej, ti mali, te li ni sram, da pustiš svojega ata peš hoditi, sam pa, ki imaš mlade urne noge, pa moško jezdš?" V tistem trenutku je bil sinko na tleh in očetu prepustil svoj sedež. 2e blizu mesta jim pride naproti mestni gospod, ki so ga vsi kmetje Poznali in se ga bali. Redno vsako jutro, ko so prihajali v mesto, so ga sreča vali. Marsikaterega je že pošteno nahrulil, če je videl, da s svojo živino neusmiljeno ravna. Bil je namreč član "Društva za varstvo živali". Kot tak je šel vsako jutro ven iz mesta na oglede. Ko pride do naše Popotne trojice, se zadere nad možem, ki je sedel na osliču: "Kaj se vam uboga žival nič ne smili? Kaj bi neki vi rekli, ko bi on tako vas jahal, K kot vi njega? Prav privoščil bi vam to, da bi se naučili, kako je treba z živaljo ravnati. Ona sicer nima pameti, čuti pa tudi osel, čeravno ima debelo kožo. Je pa tembolj pomilovanja vredna, ker se ne more potegniti za svoje pravice kot človek!" Še preden je hudi gospod končal svojo pridigo, je bil kmetič že na tleh. Tako so zopet vsi trije, vsak s svojimi nogami, merili pot v mesto in jo končno tudi premerili. Se razume, da niso bili prvi. Vse je že mrgolelo ljudstva, in živine in vedno novi so prihajali. To je bilo teatra za mestno dečad, ki se je podila in kričala po ulicah. Marsikatera je padla na račun zarobljenih kmetov. Tudi naša trojica ji ni ušla. Še posebno si jo je privoščila. "Glej, glej," se oglasi eden izmed porednežev, "ti le trije morajo biti pa vsi bratje, sicer bi stari in mali ne stopala poleg dolgoušca!" "So bratje, so," pravi drugi, "a najpametnejši med njimi je srednji. Zdi se, da se je zato obeh otresel s svojega hrbta, da bi jo v častnem spremstvu primahal v mesto." "Tako je, prav tako," nadaljuje tretji, "saj osliček sam pritrjuje: I _ a! I — a!" "Zdaj pa vidim," zamrmra kmetič že vzrojen, "kar nam gospod tolikokrat pridigajo, da ni moč vsem ljudem ustreči. Tega ne more niti Bog vsemogočni. Tem, manj mi. Nazadnje imajo ti le paglavci prav, da je srednji med nami še najbolj pameten. In ne samo med nami, tudi med drugimi, ki imajo osla za najbolj neumno žival. Kaj se je on brigal za vse, kar sva med potom slišala! Sicer ima najdaljša ušesa, a je šlo vse mimc njih. Niti najmanj se ni vznemirjal, ampak mirno stopal svojo pot." "I — a! I — a!" je osliček pritrdil, kot bi razumel in še nekam zategnil je, kot bi se porogljivo zasmejal svojim dvonožnim bratcem, ki se vznemirjajo nad tem, kaj ljudje govore. I — a! I — a! dolgoušec ima v tem oziru tudi daljšo pamet kot mnogi kratkih ušes in kratkih las, a še krajše pameti. Naj se le lepo vpišejo v šolo njegove modrosti. Vsi takozvani čredniki so je potrebni. Kateri pa so ti? I no, oni, ki so podobni čredi ovac, zlasti ko poletna vročina pritiska nanje. Kot klopčič se drže skupaj, da jim bo ja bolj hladno. Druga pod drugo vtakne glavo in slepo sledi tisti, ki gre pred njo. Ako jih kaj splaši se skupaj spuste v divji tek in drve naprej, kot bi bile zvezane. Če skoči prva v prepad, bodo šle vse za njo. Li menite, da med ljudmi ni takih črednikov? Pa še koliko! Lahko rečemo, da danes večina. Človeško čredo te vrste imenujemo maso. Posamezni niso nič, samo masa. Odpovedali so se svojemu razumu, svoji pameti, svoji vesti, svoji veri. O vsem tem le masa odločuje. Ce masa pravi, da je belo črno, bodo oni, čeprav se jim ta trditev neumna zdi, dejali: Res je! Ako masa pravi, da je dvakrat dve pet, bodo, dasi se jim pamet upira, rekli: Tako je in nič drugače! Magari, da so do duše prepričani o nasprotnem, če je masa drugačnega prepričanja, gredo za njo. Ne pravim, da nimajo razuma, pameti, vesti, vere. Le zasužnjili so jih masi. Bolj njej verjamejo kot sebi. Boje se je, kaj bo ona rekla, ako bi kaj po svoji pameti, vesti in veri presodili ali celo ukrenili. Takrat jm takoj zastavi pot pošast: Kaj bodo pa drugi, kaj bodo ljudje rekli? Takoj stisnejo rep in jo ubero za čredo, za maso. A oglejmo si take črednike malo v podrobnost. Ženski, sicer pošteno verni, pravi vest in vera, da ta in ta moda, ki jo je diktirala pariška Sodoma, ni dostojna, morda naravnost pohujšljiva. Jezi se, da si je mogla kaj tacega izmisliti. Toda, kako se naj ji ona sama vpre? Če jo bodo druge sprejele, jo bo morala tudi ona. In res, ko vidi, da so vse druge postale pustne maškare, se jim še ona pridruži. Vest jo peče, vera ji dela očitke, a obema zabrusi: Kaj bodo pa druge rekle, če bora vaju poslušala! Ta ni črednik, ampak črednica. Učitelj osel z učencem svojim. Mož ali fant se je po nesreči, ali po kakih drugih okoliščinah nastanil v rdečem gnezdu, ki ga kontrolirajo socialisti. Nedelja je, praznik. Vest in vera mu pravita: V cerkev pojdi, tvoja krščanska dolžnost je, ki te pod smrtnim grehom veže! V drugih okoliščinah bi jo rad izpolnil. A cd starejšega naseljenca je zvedel, kako socialisti oblegajo pot v cerkev in se iz vsacega norčujejo, ki se je namenil tja. Sploh, kjer ga dobe, ga zbadajo in zaničljivo izprašujejo, kaj ima od tega. Srce mu v hlače zleze in ne gre. Pošast: Kaj bodo drugi rekli mu je zastavila pot. Ta je črednik. Zakonski par, dobro znan in spoštovan v vseh krogih naselbine, priredi družinski praznik. Lep krog prijateljev in znancev povabi. Pisano družbo vernih in nevernih. Odgovori že prihajajo: Pridemo! A glej spaka! Ko ona sestavlja jedilni list, se ji naenkrat posveti, da je določeni dan kvaterna sobota. Vsa razburjena hiti k možu po svet, kaj storiti. V tem sta si kmalu oba edina, da odpovedati ali preložiti ne kaže. Toda ali mesno ali postno, to jima dela nemalo preglavice. Dotlej so se v družini postni dnevi sveto držali, posebno še kvaterni. Ona, ki je posebno ponosna na to, je za postno. 2e radi tega, ker se mnogi dobri in verni ne bodo upali jesti in se bodo celo pohujševali. On je pa za mesno. Češ kaj pa oni, katerim je petek in svetek vseeno? Za malo se jim bo zdelo, da jih na postno vabimo. In ona je razorožena. Kajpada se iz istega vzroka, kaj bodo ti rekli, tudi molilo ni, kot drugekrati vedno. Oprostite tudi v tem slučaju imamo s čredniki opraviti. Kratko, vse spada v vrsto črednikov, kar iz strahu, kaj bodo drugi, kaj bodo ljudje rekli, zataji svoje lastno prepričanje, ki jo narekujejo lastna pamet, vest in vera, ter sledi temu, kar je po volji masi ljudstva, ki vseh teh vezi ne pozna, ampak si je ustvarila svoje lastno javno mnenje, po katerem se ravna brez ozira na to, je li v skladu z nravnimi in verskimi načeli ali ne. Vse to ne vpraša, kaj pravijo omenjeni božji klicarji, ampak se drži čredniškega načela: Z volkovi je treba tuliti! Ko bi človeška družba, da se postavimo na najširšo podlago, obstojala iz samih takih črednikov, bi se še do danes ne bila povspela dosti nad kulturno stopnjo prvotnega človeka, ki se je kot žival v tropah podil in pobijal po pragozdih. Hvala Bogu, da pijonirji naše kulture niso bili čredniki, ki bi se bili na to ozirali kaj masa, kaj ljudje pravijo. Pa tudi njim ni bilo lahko proti toku plavati. Po vrsti jih vprašajte, kaj so radi tega prestali. In po vrsti vam bodo odgovarjali: Vi, ki se brezskrbno okoriščate z našimi, v teku stoletij seveda bistveno izpopolnjenimi iznajdbami na vseh poljih, pač ne veste, kaj smo od črednikov radi njih prestali. Rogali so se nam, norce brili iz nas. Marsikateri je bil v nevarnosti, da izgine za omreženim oknom norišnice, če ne, še kaj hujšega. A ker se nismo brigali, kaj nevedna ljudska masa o nas in naših poizkusih govori, ker smo se tolažili, kdor se nazadnje smeje, se najbolje smeje in v tem upanju tuhtali in vrtali dalje, smo vspeli. Kdor hoče kaj doprinesti k človeški kulturi, naj bo na tehničnem, moralnem, verskem ali kateremkoli drugem polju, se ne sme brigati, kaj bodo razni čredniki rekli. Tako mirno, hladnokrvno in brezbrižno mora mimo njih kot naš osliček. Tja ah, tja bi. M. Griša. Ob rebri gozda ie stala borna koča. Dva stara kostanja sta stala ob ozki stezici, vrt zraven koče pa je cvetel z lepimi, belimi krizantemami. Vse je bilo prazno, a bele rože so cvetele kljub temu ponosno in zmagoslavno. Na ta vrt, na krizanteme, na kočo in ni mater je pomislil Janez v tujini. Težke bolest je stisnila bolno srce in vzbudilo st ie mogočno, silno hrepenenje. "Lepa je- to tiho, revno kočo s cvetjem na vrtu. In želel je nazaj. "Kaj če bi poromal?" se je izpraševal vsak večer, ko je odmolil večerno molitev. Naveličal se je mesta, naveličal se je tistega "bogatega življenja" in glasna ljubezen njegovega srca je romala v kočo k ljubljeni materi." Da, šel bom," je sklenil in se napotil. * * * Tja ah, tja bi . . . Sv" Je sedaj v moji domovini. Med ru-"■enini kostanjevim listjem, ki pada na na?" v<"t, živijo svoje tiho življenje bele krizan-euie. In niat; je v koči |jui,]jcna r'1- Kaj če hi poromal. . ." ^ lani-* je bil že sedmo leto v Ameriki ^'gata teta ga je peljala tja, toda njego-,' "Mna mlada duša je že preje z vso JO mlade ljubezni vzljubila to dolinico Snežilo je gosto in počasi. Janez, sedaj seveda že John imenovan, pa je korakal z dolgimi koraki proti domači vasi. Dolga je bila pot, zmučeno je bilo njegovo telo, a mlado srce je ^ svetlo ljubeznijo, z radostjo in smehljanjem pozdravilo prve hribe v domovini. C ez dobro uro in zagledal bo najlepšo palačo - svojo rodno kočo. Trdi so njegovi udi in prezebli, a on ne čuti mraza — ne, Janez gre v svojo vas, v svojo lepo, lepo dolinico. Noč je že, a njegova noga je sigurna kot nikoli. Zasnežena je pot, toda zdi se mu, da še vidi v bleščeči beli poljani stopinje svoje presrečne mladosti. Začuti, da mu srce bije hitreje. — Da, da tam bo zdaj hišica lepa, mala s težko sneženo streho. Luna sije, zvezde žarijo in bela dolinica žari v prečudni lepoti. — Da, tam je koča. Brezmejna vez svet objemajoča ljubezen je v njegovem srcu. Ko stopi, se mu zahoče, da poljubi kljuko vežnih vrat, katere se je morda malo prej doteknila sveta roka ljubljene matere. — Potem stopi k oknju. Bleda leščerba blešči z medlo svetlobo. . . Napenja oči. — Oh, joj, da, seveda moja mati. — Božična noč je. Janez ve, da mati to noč moli neprestano. Taka je bila navada v tej hiši, ki je bila revna, a bogata, prebo-gata ljubezni božje. In vedel je Janez, da bo mati kljub temu, da so njena kolena že trda in tresoča šla v cerkev k polnočnici. In on je šel z njo. — Počasi drsijo koraki po temni veži. Starka odpre vrata. Pozni potnik pozdravi in prosi prenočišča. Mati ga odpelje v sobo, odpre svoje blage mladostno lepe oči in se čudi; tak gospod — pa zablodi v tako revščino. "Ubogi smo, a da ne boste v tej mrzli noči iskali prenočišča drugod, segrejte se ob topli peči. Zinka prinest odejo." Kako lepe, kako blage so bile te tople, ozko odprte oči. Hotel jo je objeti, a raje počakam; videl boni, kakšen je pač spomin na mene. Težko je krotil viharno radost in bilo mu je, kot da mora od sreče umreti. V rojstni hiši je. Za toplo pečjo mu postelje ljubljena sestra in mater gleda iz oči v oči. Sestra je še ista, kot jo je osta-vil, le njene svetlo modre oči zrejo bolj resno v svet. Pripravita mu malo okrepčila, potem pa sedejo za mizo in se pogovarjajo. Pripoveduje jima, da je prišel od daleč, daleč preko morja. "Iz Amerike?" Materi zažare oči. "Da, iz Amerike." — Starka pobožno vzdihne; njene blage oči se obrnejo na križ, ki je visel nad javor-jevo mizo. "Tudi jaz imam Janeza v Ameriki. Kdaj. oh kdaj se pač vrne. Vsak večer, predno zaspim, mislim če ga bodo te trudne, upehane oči pač še kedaj ugledale.' Janezu drhti roka. Komaj se premaguje, a je ne iztegne proti materi. — Potem se pogovarjanje dolgo časa suče okrog "ljubljenega sina" in okrog Amerike. Mati vzame raz steno rožni venec z debelimi jagodami. Pred polnočnico morata zmoliti še sv. rožni venec. "Gospodu" predlaga, naj se kar uleže, ker je gotovo utrujen. Toda mladi Američan vzame materi rožni venec iz roke, napravi lep, pravilni križ in moli sam naprej. Mati in sestra se zelo začudita. Ko končajo molitev pogleda mati "gospoda" in reče: "Čudno, v vas je ostala globoka molitev, pa ste tako velik gospod. Videla sem ljudi vašt vrste, prihajajoče od tamkaj, pa so bili skoraj vsi brez vere. In vi molite tako lepo."--- Ali, če je moj Janez še moj ljubi dobri Janez? — -- Takrat pa se ni mogel več vzdržati. Objel je mater in vzkliknil: "Da, jaz sem vaš Janez in vaša molitev živi v mojem srcu in na mojih ustih." — Vsi srečni gredo k polnočnici. Njih veliko radost je blagoslavljal "Novorojeni" in je iz jaslic izlil prgišče svete ljubezni. Bog je ustvaril žemljico. P. A. Ali bi mislil, da je toliko veselja in tihe radosti pri pouku krščanskega nauka. Skoraj bi zapel in zattkal. Bog je ustvaril žemljico. . . Pesem pivcev. V meni ni pivskega veselja, skoraj sem pa pijan od užitka, ki ga imam >>ri teh svojih Janezih Mihcev, Ančk in Lizik. V pondeljek sem razlagal nauk o stvar-jenju sveta. Hog je ustvaril žemljico to božjo žemljico, lepo in svetlo, kakor je. Vse oči »o bile vame uprte. Dobre pol ure. Nazadnje sem bil radoveden, kolikr neki znajo otroci, kako so pazili in taki dalje. Saj morda veš, kako je v šoli. Ka-tehet mora od časa do časa vprašati, čeprav učencem ni ljubo in bi najraje, da b kar naprej govoril. 2e zato mora vprašati, da otroke na vajetih drži. Bog je ustvaril žemljico. Prvi dan je ustvaril luč, drugi dan je ustvaril to, tretji dan pa to. Mihec, kaj je ustvaril šesti dan: Jecljanje: Š-š-š-esti dan . . . To je vse. Dober katehet hočem biti, pa mu pomagam: Šesti dan je Gospod ustvaril najimenitnejšo stvar na svetu. Kdo je to? Molk. Tak molk, kakor da bi nobenega ne bilo v razredu. Nazadnje se dvigne roka. "Lizika." "Gospod katehet." Hvala za poklon, mala Lizika. Časih se pa zgodi, da postanejo učenci nemirni. Kdo bo celo uro pri miru sedel? Posebno, če je ta ura popoldanska, kakot ie moja. Ne vem, zakaj tako radi krščanski nauk potisnejo na popoldan. Imajo že svoje namene. Učenci postanejo nemirni, ni jim zameriti. Seveda mora biti katehet nervozen. Že zato, da ohrani fed. Ol) takih prilikah je treba s tem ali onem vprašanjem na dan. Te taktike sem se poslužil oni dan. "Kdo je ustvaril zemljo?" Vsemu razredu sem zastavil vprašanje. Tonček v zadnji klopi vedno ropoče z nogami. Pogledal sem z ostrim pogledom, da bi ga pomiril. Drugič vprašam: "Kdo je bil to?" Tonček vstane in jecljaje reče: "Jaz sem bil, pa tega ne bom več storil." Tonček je torej ustvari! žemljico in je ne bo več ustvaril. Oj ta Tonček-kujonček. Pokora je, ko pride velika ura ponavljanja. Takrat si velik pred njihovimi očmi, kakor je velik Bog. Tako so vsi iz sebe, da je groza. Se razume, da so tudi odgovori vsi brez glave in repa. N. pr. Vprašaš: Iz česa je Bog vse ustvaril? Pričakuješ hitri odgovor. Nobena roka se ne vzdigne. l'a tako lahko vprašanje. Ni čuda, da tretjič vprašaš v trdem tonu: "Za božjo voljo. Iz česa je Bog ustvaril vse na tej zemlji. To vendar ni nobena copernija." Kaj mi je vendar-lc odgovoril dečko v šesti klopi. Odgovoril mi je: "Iz nič je Bog ustvaril vse na zemlji. To vendar ni nobena copernija." Pa se jezi, če se moreš. Saj dobro mislijo. Samo počasni so in nerodni. Bog mi daj potrpežljivosti. Pa bo z njo vedno prišla tudi zidana volja. Reči moram odkrito: ne zamenjal bi svojega poklica z drugim. Ko bi le imel časa, da bi vse svoje izkušnje lahko napisal, bkoda. Rad bi, da bi še drugi uživali z nami. Ej, ta Abraham, ta jih je znal. P. A. Abraham od svete Klare mislim. Berem njegove zgodbe in si ne morem kaj, da ne bi tega smeha in zidane volje, ki jc l_e. v meni povzročil, ne privoščil tudi na-S|m bravcem. Danes, ko je polno žalosti vsepovsod, bo ta smeh z zidano voljo dvakrat dobrodošel. Obenem spolnjujem zahtevo tistih bravcev, ki pravijo, da bi morala Ave Maria prinašati še kaj zidane po-pobožne volje. * Zgodba o cesarju Leopoldu in našem \brahamu. Zgodilo se je v prvih letih njegovega samostanskega življenja. Lepe-?a dne poči glas v samostanu, kjer je bil '•iter Abraham novinec, da pride sain ce-s:ir na obisk. Cesar! To je bilo v tistih '."eh od si K- važna beseda. In več »pozvanja in navdušenja je užgala v srcih £0<"'nikov. kakor užiga danes, se razume. I ls,lr je danes samo še za muzej. Počil v Klas in predno je odjeknil oil zadnjega samostanskega zidu v samostanski kleti, je že tudi prišel milostljivi vladar. Nerodno je, če pride nenadoma tak obisk. To zato, ker je gost tako izredno visok in milostljiv. Pride navaden gost, kuhar mu nareže nekaj salame, kletar prinese kozarček vina, pa je zadeva z gostom opravljena. Drugače je, če pride cesar v hišo. To vemo, da so bili vsi nervozni od prvega do zadnjega, od predstojnika do zadnjega novinca, našega Abrahama. Kaj pravim? Abraham nervozen? Kaj še. Poslušajte. Reči bi moral, da je bil predrzen. Pa ker cesar njegove besede ni štel v greh, mu je tudi jaz ne štejem v greh. Ko je cesar spil svoj kozarček vina in pojedel svojo salamo, menda ni bil post oni dan; ne vem. Za slučaj, če je bil post, recimo, da je pojedel košček sira. Ko je torej potolažil svoj milostljivi cesarski želodec, so ga vedli v samostansko galerijo. Stari samostani so imeli posebne umetni- ške galerije, kjer so domači umetniki-re-dovniki izstavljali svoje umotvore. Slika pri sliki: cesar je pri vsaki obstal in pohvalil umetnino. Pri predzadnji sliki ob. stane. Slika je predstavljala spečega Jakoba pod nebeško lestvico. Slikar je naslikal na platno polno angelov, ki so plezali po lestvi gor in dol. Ustavi se cesar in motri sliko z veliko pazljivostjo in pravi: "Zakaj neki angeli plazijo po lestvi gor in dol, ko imajo peruti in bi lahko leteli z neba na zemljo in nazaj. Kaj pravite gospod predstojnik.''" Gospod predstojnik je v vidni zadregi in ne ve odgovora. Cesar se obrne do menihov-spremljevavcev z istim vprašanjem. Vsi molče. Najbrže odgovora res niso vedeli, ne verjamem, da bi jim golo spoštovanje do cesarja pamet in sapo zaprlo. Dobro minuto je bilo i'se tiho. Cesar švigne s pogledom od prvega do zadnjega. Tišino kar naenkrat prereže droban glas: "Najbrže so se angeli takrat mavsali, za-♦o niso letali, temveč plezali." Vsi se obrnejo. Predrzni novinec Abraham je kukal iz sosednje celice in dal odgovor. Predstojnik je že delal sklepe, kako ga bo ukoril in morda še izbacnil iz reda, drugi so bili jezni in so čakali cesarjeve besede, ki bo gotovo stroga in karajoča. Nasprotno se je zgodilo. Cesar se je na ves glas smejal in se čudil, da se drugi niso smejali. In na mestu je dejal: "Ta novinec bo še nekoč moj dvorni pridigar." Besedo je držal. Ali je vedel tedaj, koliko pokoro si bo nakopal s tem pridgarjem? Res je bil pokora ta Abraham. Cesarju in še marsikomu drugemu. Predvsem jc imel častite dame na piki. Tiste dame, k. so kakor pobeljeni grobovi. Zunaj lepi in beli, znotraj na duši umazani. Ali jih jc učil kozjih molitvic. Zgodilo se je, da je lepega dne žigosa'1 nravnost dunajskih žena, ki so v prvi vrsti krive, da toliko mož pade. Bičal je to napako, da je po cerkvi kar grmolo. In je tudi udarilo. Dame, visokorodne in vi-sokocenjene kar niso mogle prenesti, da bi jih navaden črni kutar tako javno in nemarno žigosal. Pritožile so se pri cesarju. Cesar Leopold je bil zelo dobrodušen. Vprašal je dame: Kaj pa je bilo tako hudega? "Rekel je, da bi lahko dunajske dame na šajtergi peljal iz mesta. Toliko smo baje vredne v njegovih očeh." Tudi cesar je bil vsaj na videz ogorčen Zahteval je od pridigarja, da svojo izjavo prekliče. Abraham se je moral pokoriti cesarjevi želji in zahtevi; preklical je svojo izjavo s stavkom: "Preklicujem izjavo v svoji zadnji pridigi, toda konštatiram, da nisem dejal, kolikokrat bi peljal to šajtergo." Ta Abraham, da mu je Bog tak jezik dal! Se tretjo. Sedel je za cesarsko mizo naš Abraham in dunajski advokat; najboljši advokat, kar je ga mesto imelo. Advokat stavlja razna vprašanja ponižnemu redovniku Med drugim vpraša: "Kaj pravite duhov, ni oče, kdo bi zmagal, če bi duhovnik in hudič stopila pred sodišče in bi se začela pravdati." "Nedvomno hudič," je dejal pridigar, "ker ima vse advokate na svoji strani." Čudno, da se ga je sploh kdo upal ogovoriti. Zakaj se neki hoje? P. A. V Belgiji je bila liberalna frakcija sedaj na vladi, toda po odstopu dveh liberalnih veljakov so bile razpisane volitve že za 27. novembra, mesto, da bi se vršile v maju prihodnjega leta. Framazoni se navdušujejo za blok med liberalci in socijalisti, ki bi naj prišel na vlado in se zlasti potegoval za to, da se okrnejo pravice katoliške Cerkve. Kar jih najbolj bode v oči, je katoliška vzgoja in svobodna katoliška šola. Ko pridejo na vlado, bodo z raznimi zakoni skušali omejiti njeno ras. Ni čudno, da so \ si škofje z resnimi besedami svarili katoličane, naj opuste razne osebnosti in osebne razpore in skupaj kot ena fronta zajezijo poplavo, ki grozi podreti /id -katoliške obrambe. V vesti so dolžni voliti dobre kandidate s tem, da se zdržujejo volivne pravice, škodijo le sebi. Dejstvo, da so to pismo vsi katoličani z zadovoljstvom -.prejeli, daje upanje, da se bodo zavzeli za stvar in 27. novembra šli na volivno fronto kot en mož. Zakaj se neki framazoni tako boje katoliške vzgoje' Vrag diplomat. S. Gorski. Vi VSAKEM diplomatu so prav za prav dve osebi, ena vidna, druga nevidna, vsaj navadnemu zemljanu. Čudno se mi zdi, da duhoviti Abraham S. Clara, ki je vsem stanovom po vrsti temeljito vest izprašal ,tega ni storil diplomatu, ki ima največ na vesti. Morda niti njemu ni bilo dano prodreti do njegove skrivnostne diplomatske osebnosti, dasi je živel na cesarskem Dunaju in bil z dvorom v najtesnejših stikih. On pozna le uradnike, kar je diplomat seveda tudi. S fotografiranjem uradništva nam je pa nehote in nevede le podal tudi prav dober opis diplomata. Pravi, da sc uradniki kot piščalke v orgijah. Vladar je seveda organist. Piščalka, ki predstavlja diplomata le takrat prav zapoje, kadar pritisne na tipko organist-vladar. Če pa pritisne nanjo kdo drugi, čeravno mojster, bo vedno drugače zapela kot bi morala. To je diplomat. Če pa je že vsak navadni diplomat s sedmimi pečati zapečatena knjiga, polna tajinstvenih skrivnosti, kaj šele najstarejši in najprefriganejši diplomat satan. V njegove tajne karte ima popolni vpogled le Bog in tisti, kateremu jih je na božje povelje prisiljen odprte vreči na mizo. Tudi tc se včasih zgodi, kajpada v veliko satanovo jezo, ki mu pa seve nič ne pomaga. Enega teh redkih slučajev vam hočem v naslednjem opisati. Pristavimo pa takoj, da kar bomo povedali, ni verska resnica, ali kaj podobnega, kar bi kdo moral verovati. A zopet ni kaka pobožna legenda, ki bi imela kvečjemu zgodovinsko jedro, ostalo bi bilo pa plod domišljije. Gre za slučaj, ki je, dasi sam na sebi posegajoč v tajno kraljestvo čeznarave oz. nadnarave, vendar tako zgodovinsko podprt, ko so mnogi drugi, ki jih priznavamo za zgodovinska dejstva. Dne 18. sept. 1832. je v kantonu Luzern v Švici umrl skromen, a zelo Pobožen kmet Nikolaj Wolf, ki je bil daleč naokoli znan kot čudodelnik. Mnogo jih je ozdravil. A ne s kakimi tajnimi naravnimi zdravili, še manj s kakimi "Kolomonovimi žegni", temveč s svojo pobožno molitvijo in v •lezusovem imenu. Ko je opozorjena cerkvena oblast zvedela o njegovih čudih, zvedela pa tudi, da je res svet mož, si ni upala proti njemu nastopiti. Bili so, ki bi bili to radi videli, ker so se bali, da bi radi tega znala Cerkev kaj trpeti. Le ti so vprašali za svet slovečega profesorja, poznejšega slovitega ratisbonskega škofa Sailerja. Ta jim je pa odgovoril: "Bratje, če je stvar taka, kot pripovedujete, nikar se ne zoperstavljajte. Kajti Duh yeje, kjer hoče. Kdo se mu more, kdo se drzne mu zoperstavljati." Tako Je mož nemoteno dalje delal čuda. Nekoč je priromala k njemu iz daljnega Črnega lesa na Badenskem ,1('ka žena, ki je bila obsedena in ga prosila, da bi jo rešil hudega duha. Pobožni Miklavž se je hotel najprej prepričati, je li gre res za pravo obse-denje, ali za kaj drugega. Poslal je po priče in z njimi molil za razsvitlje-nje. Od Boga razsvitljen, da gre za pravo obsedenje in zgoraj navdihnjen je hotel od hudobnega duha najprej izvedeti, kako on ljudi zapeljuje. "Povej mi glede tega," mu je ponovno dejal, "kar ti je Bog zapovedal razodeti? Kar ti on ni zapovedal razodeti, o tem molči!" Nato mu je hudobec obširno opisal vso svojo diplomacijo pri zapeljevanju duš. To se je zgodilo dvakrat, popoldan in zvečer istega dne in sicer pred 17 pričami. Vse, kar mu je o tem razodel, je pobožni mož sam napisal, duhovnik iz Neukircha in več očividcev pa je to podpisalo. Poslušajmo v podrobnosti, kaj vse je bil satan prisiljen povedati! Mreža nevere! "Povedati tedaj moram, kako mi zdaj ljudi ob vero pripravljamo. Prigovarjamo jim, da to, kar so stari verovali in tudi mladi še mislijo ter verjejo, da je res, ne odgovarja resnici. To je vse v megli. Prava vera ni taka. Treba poslušati razum. Kar ni moč zapopasti, ni treba verovati. Na tako prigovarjanje se ljudje odpovedo razodeti veri in si napravijo svojo. In lahko jim je potem reči: Boga ni, posmrtnega življenja ni, vse je gola prevara. Zanaprej si hočem kopičiti bogastvo, brez ozira kako, zadovoljevati strasti, uživati nasladnosti sveta, ki zadovoljujejo srce in se ravnati po dragi volji." Velika žena. "Kar tiče češčenje in priprošnje Velike žene šepečemo ljudstvu: Cemu to? Saj ne spada k bistvu vere. Držite se tega kar je bistvenega. Oni se niti ne zavedajo, da na ta način tudi bistveno zapravijo. Resnica je, če Velika žena Najvišjemu spregovori le eno besedo, je nedvomno uslišana. — Sv. Rožni venec je ena najvzvišenejših molitev. Ena sama "Zdrava Marija" prodre v vice, kraj trpljenja. Ce kdo pravi: Zdrava Marija, milosti polna. . . se Velika žena raduje, mi pa se tresemo. Prigovarjamo jim: Rožni venec nič ne koristi. Moli se iz navade. Prazno brbljanje je starih bab. To ni bistvo molitve. Je treba drugače moliti. — Kar tiče škapulir, so mnogi prejeli že razne milosti samo zato ker ga nosijo. Mi jim pravimo: Kaj vam ti koščki blaga? — Isto delamo glede bratovščin. Nešteto milosti so udje razsih bratovščin že prejeli, že samo ker so v njih. Vse to uničiti je naše delo." Hu — ti prazniki. "Prav tako je naše prizadevanje spodriniti praznike. Cemu jih posvečevati? pravimo. Saj niso drugega kot dnevi veseljačenja in zapravljanja denarja. Ali ni bolje, da se opuste? Zal, da se te dni veliko ljudi udeležuje raznih pobožnosti, hodijo k maši in kličejo usmiljenje Najvišjega nase. Vse to skušamo preprečiti. Najprej se spravimo na odličnejše, vplivnejše, drugi jim bodo kmalu sledili. Prepričujemo jih tedaj: Vse je naravno, hudič nima tu zraven nič opraviti. Duhovnikom posebej šušljamo: Hudič nima do tvarnih stvari nikake moči. Oni se sami ne zavedajo popolnoma, kako moč so pri posvečenju prejeli, kako moč dajejo predmetom, ki jih blagoslavljajo. To je treba presojati po učinkih teh predmetov, če jih ponižnega in skrušenega srca rabiš. Dalje pravimo: Saj hudobni duh ne more nič škoditi, je privezan. Li veste, kako smo mi privezani? V toliko, da zaenkrat ne moremo naskočiti človeka z vso besnostjo, kot bi radi. Toda po onem velikem dnevu nam bo to mogoče. Glede skušnjav dušnih in telesnih nismo zvezani. Ali veste zakaj je On, ki je zgoraj, to dopustil? Kako bi bilo njegovo Ime slavljeno, če ne bi bilo zmag pridobljenih v njegovem Imenu. Pridiga — zanjka. "Pri pridiganju skušamo najprej duhovnika zavesti, da bi najmodernejše pridigal. Kar pa zadene poslušavce izobraženim prigovarjamo: Kaj neki hodite k pridigam? Vi sami dobro veste, kake so vaše dolžnosti. Pa vam tudi ni treba vse verjeti, kar tu slišite. To je le za priproste, nevedne ljudi, ki se jih na ta način za nos vleče in hoče imeti pod kontrolo. Navadne ljudi pa skušamo zvesti, da tja v en dan poslušajo in jim gre pri drugem ušesu ven, kar so s prvim ujeli. Ko bi ljudje pridige primerno pripravljeni in ponižno poslušali, bi bile njim v veliko korist, naša škoda bi bila pa nepreračunljiva." Naše konvencije. "Nam je navzočnost v raju zabranjena. Na naših sestankih proti Cerkvi, smo mi v sredi, angeli nimajo dostopa. — Morate vedeti, da ima vsak svojega angela ob desnici, ki si prizadeva ga voditi po poti čednosti, med tem, ko ga hočemo mi zapeljati. Če je dostopen našim navdihovanjem, ga dobri angel zapusti. A se zopet kmalu vrne, da ga znova naravna na pravo pot. Ako sledi njegovemu nasvetu, nas zapodi proč. Mi se ga bojimo. Toda svojega načrta ne opustimo. Takemu vstrajno sledimo in si prizadevamo ga uspavati. Zal, da nam Velika žena dela toliko preglavic in se je bojimo. Kadar se veliki in vplivni tega sveta zbirajo k važnim sejam, imamo tudi mi veliko zborovanje in posvetovanje. Ker tudi mi razmišljamo kot vi in glasujemo za najboljši predlog. Če nas oni ne Preženo z molitvijo in vero v Najvišjega, žanjemo mi. Ako pa začno z Onim, ki je zgoraj, je njih delo Njegovo delo." Studenca neuspehov. "Krst in spoved sta naša najstrašnejša sovražnika. Pred krstom je duša naša. Krst nam jo odje. Še strašnejša je spoved. Kajti duša, ki" ie še bila v naši oblasti, se nam potom nje zopet izmuzne iz naših krempljev. Grešniku šepečemo na uho: Kaj hodiš k spovedi? Kaj pripoveduješ svoje grehe človeku, ki je prav tak ubogi smrtnik, kot ti sam. Ali mu pa skušamo sramežljivost tako razpihniti, da si greha ne upa povedati. Ako se pa le premaga in odkritosrčno spove, smo mi strašno udarjeni." Zadnja ura — dober lov. "Pri vsakem umirajočem nas je več pričujočih. Eden ga skuša k oholosti, drugi si prizadeva omajati njegovo vero, tretji mu vzbuja pože-ljivost, četrti bi ga rad pahnil v obup. Kažejo mu število in velikost njegovih grehov, zapravljen čas in strogost pravice Najvišjega. Eden mu to stavi pred oči, drugi ono. Ni moč razumeti, kako ga skušamo zmešati in ustrašiti. Toda ko pride Velika žena, jo moramo kar pobrati. Ona ga čuva kot ljubeča mati svojega otroka. V tem slučaju je rešen. Ko mi privedemo kako dušo v pekel, je tam veliko veselje. Izročimo jo luciferju in gremo znova na lov, za drugimi. V tistem trenutku, ko se duša loči od telesa, je sojena. Ne morete razumeti, kako je to hitro storjeno. Celo človekovo življenje je razgrnjeno pred Njim. V enem samem trenutku so vsi sojeni, ki so v istem trenutku umrli." Skušnjave — zlate nastave. "Mi vsakega zapeljujemo v greh, vsakega lahko napadamo, razen Velike žene. Najvišji nam je ukazal njo v miru pustiti. Njenega Sina smo lahko skušali. Ali veste zakaj? Da vas s svojim zgledom lahko uči. Niso bili Judje, ki so ga umorili, mi smo bili. Mi smo obsedli Jude in zlili vse svoje sovraštvo nadenj. Sramotno smo ravnali z njim. (Ko je hudi duh to izgovoril, je izrazil tako zadoščenje nad tem, da si nihče ne more predstavljati, kdor ni sam videl. — Tako priča.) Mladino zapeljujemo na sledeči način: Ljubezen vnamemo drug do drugega. V tem ne vidita nič slabega. Niti ne mislita ne, da se s tem zapletata v naše zanjke. Splošno skušamo ljudi zazibati v mlačnost in zamrzo do dobrega. Potem začno kmalu govoriti: Nimam nikakega veselja do molitve, do cerkve, sem pretruden, prezaspan. Se ne bom postil, sem preslaboten za kaj ta-cega. Vse to je naše delo." Molitev — bojimo se je! "Ko kdo zjutraj vstane in ne začne dneva z molitvijo, je ta dan naš. Ce dobro začne dan, je naša zguba. Naj vam povem, kaj je glede blagoslovljenih predmetov. Mi trapimo ljudi: Kaj vam hoče to? Blagoslovljena voda je kot vsaka druga voda, blagoslovljen kruh kot vsak drugi kruh in blagoslovljena sol ni boljša, kot neblagoslovljena. Toda vse to, ce se pravilno rabi, nas prepodi in uniči naše delo. Blagoslovljena voda izbriše male grehe. O, ko bi je imel jaz eno samo kapljico! Žarek upa- n.ia na kesanje bi mi posijal. A zame se je vse upanje za vedno razblinilo. Joj meni!" « Sv. maša — božja paša. "Ko bi vi smrtniki vedeli kaka daritev je to, ki se daruje Najvišjemu po njegovem zastopniku duhovniku, bi ji vse drugače prisostvovali, kakor ji v resnici. Ona je naj vzvišen ejša in najlepša daritev. O, ko bi mi imeli tako daritev! Toda gorje nam! In ko bi se vi tega zavedali, koliko koristi bi lahko imeli od nje, premišljujoč trpljenje njega, ki je umrl za vas. Kdorkoli resno razmišlja o njej in se skrije v njegove rane, ta je varen pred našimi napadi, ker mi mu ne moremo slediti v te rane. Glejte in premišljujte neizmerno dobroto Najvišjega napram vam! Milijone grehov naredite, kot vodo jih pijete. Pa če se spokorite, vas zopet milostno sprejme za svoje. Tak je vaš Bog. Mi smo storili samo en greh in smo bili zavrženi." Nebesa — čudesa. "Pripovedovati vam moram o nebeškem veselju. O gorje meni, gorje! Največje nebeško veselje obstoji v gledanju Najvišjega od obličja do obličja. Ko bi mi bilo dano ga le za časek gledati, bi rad pretrpel vse muke meča, noža. natezavnice. Milijone let bi rad vsak trenutek najstrašnejše smrti umrl. Toda gorje meni, nikako upanje mi več ne preostaja. (Ni moč izraziti, s kako pretresljivo obupnim glasom je to izrazil. Mozeg in kosti je pretresalo. Nihče ne more zapopasti, kako je bilo grozno. — Izjava priče, pristavlja Nik. Wolf). In zadnji Amen. "Ko bi vi mogli videti nebrojne vragove, ki vas trenutno obkrožajo, to bi vi debelo gledali. Mnogo bi vam topot še povedal, a čakajte, zaen-kr at treba končati in završiti. Neprestano se trudimo vas odvrniti od dobrega in zaplesti v greh. Veliko zanjk vam bomo še nastavili. A če kote klicali na pomoč Veliko ženo, bo prosila za vas. . . Cujte in premišljujte, kaj Najvišji za vas stori. Satan vam mora pridigati in vi nočete verjeti. Satan vam mora pridigati resnico. Kako čudo!" * ♦ ♦ V resnici je ta njegova pridiga še daljša. Nekaj smo izpustili mi, še več menda vir, iz katerega smo to zajeli. A kar smo povedali, smo Povedali z lastnimi besedami peklenskega pridigarja — diplomata. In to zadostuje v potrdilo njegove res peklensko zamišljene diplomacije pri zapeljevanju duš. Ce kdo verjame ali ne, da je on res to govoril, je njegova stvar. Ako je veren, mora vsaj to priznati, da hudobni duhovi res bivajo m sj V8e prizadenejo, da bi čim več duš izneverili Bogu, do katerega imajo in bodo imeli vekotrajno sovraštvo. In tudi to mora kot veren priznati, da Bog more satana prisiliti, da javno pokaže svoje karte in razodene svojo diplomacijo. Ako je v opisanem slučaju to na višje povelje tudi res storil, oz. če je to zgodovinsko, to, kot rečeno, je njegova stvar, verovati ali ne. Ako ne, se gotovo vsaj proti božji veri ne pregreši. Pa recimo, da je to samo legenda. Njeno jedro je v bistvu resnično. Kot lažnik od začetka in oče laži satan dejansko tako postopa. Kdor seveda sploh ne veruje vanj, dosledno tudi v njegovo pretkano diplomacijo ne veruje. Takemu seveda ne vemo drugega reči kot: Počakaj, da se ti odpro vrata večnosti, boš takrat govoril. Samo to vedi, če boš takrat žrtev njegove diplomacije, ti bo spoznanje prišlo prepozno. Dobro bo, če veš. P. A. Kabinet ameriškega perdsednika se sestoja iz tajništva države, tajništva zakladnice, tajništva cojne, tajništva mornarice, nice, tajništva vojne, tajništva mornarice, tajništva za notranje zadeve, tajništva za poljedelstvo, tajništva trgovine, tajništva dela in tajništva pošte. * Na 280.675 prebivavcev pride po en državni poslanec. Alabama (9), Arizona (1), Arkansas (7), California (20), Colorado (4), Connecticut (6), Delaware (1), Florida (5), Georgia (10), Idaho (2), Illinois (27), Indiana (12), Iowa (9), Kansas (7), Kentucky (9), Louisiana (8) Maine (3), Maryland (6), Massachusetts (15), Michigan (17), Minnesota (9), Mississippi (7), Missouri (15), Montana (2), Nebraska (5), Nevada (1), New Hampshire (2), New Jersey (14), New Mexico (1), New York (45). North Carolina (11), North Dakota (2), Ohio (24), Oklahoma (9), O-regon (3), Pennsylvania (34), Rhode Island (2), South Carolina (6), South Dakota (2), Tennessee (9), Texas (21), Utah (2), Vermont (1), Virginia (9), Washington (6), West Virginia (6), Wisconsin (10), Wyoming (1). Skupaj 435. * Konštitucija Zedinjenih Držav ima sedem glavnih oddelkov in 19 takozvanih amcndmentov. * Od vseh 32 predsednikov je pripadalo 16 republikanski stranki, 10 demokratski stranki, 3 takozvani "Whig" stranki, 2 federalni stranki, 1 koalicijski stranki. * Po narodnosti je pripadalo 19 predsednikov angleškemu pokoljenju, 9 škotskemu in irskemu, 3 "Dutch" pokoljenju, eden je bil Švicar. Pozabi in ne nozabi. G. Z. Pozabi vsako prijaznost, ki si jo ti pokazal drugemu; nikdar ne pozabi prijaznosti, ki so ti jo drugi storili. Pozabi na čast, ki so ti jo drugi izkazali, nikdar ne pozabi na čast, ki drugemu pri-stoja. Pozabi besede natolcevanja, predno bi jo mogel ponoviti, nikdar ne pozabi pomagati vsakemu, ki je žrtev krive sodbe. Pozabi krivico, ki ti jo drugi store, nik- dar ne pozabi braniti vse, ki so preganjani in radi pravice trpe. Pozabi na obljube, ki ti niso bile izpolnjene, nikdar ne pozabi izpolniti obljub, ki si jih ti drugim dal. Pozabi, če ti je bil kdo nehvaležen, nikdar ne pozabi biti hvaležen vsem svojim dobrotnikom. Pozabi na vse svoje skrbi, morivke sreče in veselja, nikdar ne pozabi vedriti čela vsem žalostnim, ponižanim in razžaljenim. Mala Cvetka sv. Terezija/) Priredil P. B. A. Prvo poglavje. NJENO ROJSTVO. S VETA Terezija Deteta Jezusa je bila rojena v mestu Alencon v Normandiji 2. januarija 1873. Normandija je krasna pokrajina v severno zapadnem delu Francije. Pokrivajo jo gozdovi in zeleni pašniki in bistri potoki se vijejo po njih. Tisto noč, ko se je Terezika rodila, je bila vsa pokrajina s snegom pokrita. Kakor da je bila slika Terezikine duše, ki ji je bilo določeno, da ne bo nikoli izgubila krstne nedolžnosti. Starši Terezikini, gospod in gospa Martin, so bili goreči katoličani. Čeprav je bila Terezika že deveto dete v družini, sta jo vendar oče in mati sprejela kot dragoceno darilo iz božjih rok. Bile so že štiri deklice v družini, štirje so pa umrli v zgodnji detinski dobi. Otroci so bili vsi v postelji, ko je prišla na svet Terezika. Oče sam je zbudil starejši dve hčeri in jima naznanil veselo novico. Marija, trinajst let stara, se je vzpela v postelji, Pavlina, ki je imela le enajst'let, je brž planila na tla in hotela steči pogledat malo sestrico. Toda oče jima je ukazal, naj lepo zaspita, zraven pa obljubil, da bosta zjutraj na vse zgodaj lahko videli malo. Ni pa zbudil Leonine, ki je imela devet let, in tudi ne Celine, komaj tri leta stare. Bal se je, da bi bili preveč vznemirjeni. Ko se je g. Martin vrnil k svoji ženi, jo je našel zatopljeno v gorečo molitev. Rekla mu je: "Molila sem in prosila za to novo dete iste milosti, kot za vse druge. Da bi jo Bog izbral zase in posebno še to, da bi njena duša ne bila nikoli omadeževana s smrtnim grehom. Naj jo rajši vzame poprej k sebi kot je vzel druge otroke." Prav zgodaj drugo jutro so vse štiri male deklice obkrožile svojo najmlajšo sestrico. Samo šepetaje so se upale govoriti, da je ne bi zbudile. *) Dne 2. januarija 1933 niinc M) let, odkar je bila rojena Sv. Terezija, Mala Cvetka. Kako laliko bi še danes živela med nami na svetu, če gledamo samo na starost, ki bi jo utegnila dočakati! Saj še vedno žive njene štiri rodne sestre, ki so vse starejše od nje. Sveta mala Terezija je res nekaj posebnega. Velik je bil njen poklic v življenju, še večji je njen poklic po smrti. Nedopovedljivo čudno nas dime zavest, da se je ta velika svetnica rodila šele pred 60 leti. Za njeno šestdesetletnico si' nam zdi primerno, da v našem listu priobčujemo njen življenjepis. Upamo, da ga bodo naši naročniki z veseljem prebirali. Prijetno se bere 111 je poln dvigajoči!) navodil, prav tako kot življenje Terezike same. Prvo poglavje priobčujemo v koledarski številki, ostalih 11 poglavij bo sledilo v r,'dnih mesečnih publikacijah našega lista. Le Celina se ni mogla dolgo zdržati. Splezala je na stol in je ploskala od veselja. Končno se je sklonila in pritisnia Tereziki na lice poljubček, da je odmevalo po sobi. To jo je seveda prebudilo. Ves pričujoči zbor jo je pozdravil z glasnimi vzkliki. "O, mama," je dejala ena, "kako fletkana je! Njene očke so kakor košček neba!" "O, smejčka se!" je dodala druga. "Poglej, mama, smejčka se!" In tretja je bila vsa zamaknjena nad čudom njenih majčkenih rokic. Terezikini starši so jo želeli poslati h krstu takoj prvi dan. Vsi njeni bratci in sestrice so bili krščeni takoj. Toda ni kazalo drugače ko čakati, da je mogel priti boter. Že samo en dan odlašanja se je zdelo predolgo pobožni materi in nad vse skrbno je čuvala nad detetom. Končno je prišel 4. januarij in Terezika je prejela sveti krst v cerkvi Naše ljube Gospe. Najstarejša sestra Marija ji je bila za botro in dobila je ime: Marija Frančiška Terezija. PRI "MALI ROŽI" NA KMETIH. Prva radost se je kmalu izprevrgla v žalost. Po nekaj tednih je Terezika tako hudo zbolela, da se je zdelo, da jo hočd Bog nazaj k sebi takoj. Vse so poizkusili, da bi ji vrnili zdravje, toda človeška pomoč je bila brez uspeha. Celo goreča molitev prežalostne matere je dolgo obetala, da ne bo dosegla uslišanja. Zdravnik je popolnoma obupal. Toda, kakor da se je zgodil čudež — Terezika se je naenkrat zboljšala in si je kmalu tako opomogla, da so jo mogli vzeti v majhno kmetiško vas nekaj milj od Alencona. Dobra kmetiška družina, ki je dobila Tereziko v oskrbo, je štela šest članov. Bil je oče, "atek Moses", mati in štirje otroci. Materi je bilo ime Rozalija, pa so ji vobče rekli "Mala Roza", ker je bila majhne postave. Dete se je naglo krepilo. Očividno ji je sveži zrak na kmetih prav dobro prijal. Cele dneve je preživela na prostem. Kadar je imela "Mala Roža" delo na polju, je napravila Tereziki mehko ležišče iz sena v majhni samokolnici in jo vzela s seboj. Kadar je bilo čas, da pomolze kravo, si je dejala deklico v predpasnik in odhitela domov. Med molžo jo je pritrdila kravi na hrbet. Tista krava ie bila prekrasna žival. Bela barva je bila mešana z rdečkastimi lisami, kar je kravi prineslo ime "Korenjka". Ena rdečkasta lisa ji je zlezla prav gori na konico desnega ušesa in Korenjka je naprav-Ijala vtis prave navihanke, kadar je nesla glavo lepo po konci. In tako se je držala vselej, kadar je šla z Tereziko na hrbtu na kratek sprehod. Zdi se, da so taki sprehodi s Tereziko prinesli Korenjki posebno srečo. Pozneje je namreč izbruhnila huda bolezen med živino tistega kraja. Toliko govedi je padlo, da je bila vsa vas kar obubožana. Korenjka je pa ostala zdrava in živa, na veliko veselje "ateka Mozesa" in njegove družine. Terezika se je pa razvijala in postajala bolj in bolj mična. Venomer se je smehljala in obrazek ji je obdajal okvirček iz prekrasnih zlatih ko- derčkov. Vsi vaški otroci so bili neumni nanjo in so rajali okoli nje ter jo izmenjaje se poljubljali. Neki enajstletni deček ni bil zadovoljen samo s tem. Jemal jo je v naročje in jo dvigal visoko kvišku, druga deca so ji pa izkazovali svoje spoštovanje kot vdane dvorjanke ljubljeni kraljici. Tisti deček je postal pozneje duhovnik. Nekoč med tako igro je prišel mimo stari vaški župnik. Dolgo in resno je zrl v Terezikino obličje in jo je blagoslovil. Prosil je zanjo, da bi bila nekoč podobna svoji patroni, veliki sveti Tereziji. Potem je pripovedoval otrokom o Terezikini družini. Omenil je njenega deda, ki je bil častnik francoske vojske in je dobil od kralja Karla X. odlikovanje za izredne zasluge. Govoril jim je tudi o sorodnikih Terezikine matere, ki so se pisali Guei'in in so bili v veliko pomoč duhovnikom v času preganjanja po znani strašni revoluciji. Terezikin dedek je bil takrat šele kake štiri leta star, pa že imel svoj delež pri težavah onih žalostnih časov. Nekoč je mali dečko sedel na zaboju, v katerem se je skrival njegov stric, duhovnik, pred revolucionarnimi vojaki. Dečko je s tako slovestnostjo razpostavljal igrače in se poglabljal v svoje opravilo, da se iskavcem še sanjati ni moglo o duhovniku v tistem zaboju. Večkrat je tudi spremljal strica na njegovih skrivnih obiskih od hiše do hiše. Stric je bil preoblečen v kmeta in dečko je korakal ž njim, držeč ga za roko. In spet ni prišlo vojakom na misel, da bi "kmet" z dečkom ob strani utegnil biti preoblečen duhovnik. Toda vrnimo se k naši Tereziki. Gospod in gospa Martin sta šla večkrat obiskat svojo hčerkico na kmete. Njene sestre, od katerih so tri hodile v šolo k sestram, niso bile tako srečne. Samo kak dan počitnic so mogle izrabiti za to, da so napravile izlet na obisk k "Mali Roži" in njenim svojcem. Vesel dan pa je bil 11. marca 1874. Takrat se je Terezika vrnila domov. Bila je že 14 mesecev stara. Začenjala je sama stopicati in čebljati svojo otroško govorico. Vsa hiša se je radovala njenega povratka. Saj se je takoj videlo, da bo ljubko dete ožarjalo vse in vsakogar s čarom svojega sončnega temperamenta in privržnega srca. (Nadaljevanje v prihodnji številki A. M.) Kako sv. cerkev svetnike proglaša. P. Hugo. Zdaj, ko se borimo za altarsko čast naših dveh služabnikov božjih Slomška in Barage, bo gotovo na mestu, če malo opišemo, kako se vrši svetniški proces. Celo potrebno se nam zdi to kolikor moč poljudno obrazložiti. In to iz dveh ozirov. Prvič zato, da ne izgubimo upanja in poguma, če se nam ta želja ne bo tako hitro izpolnila, kot bi radi. Kajti kdor svetniški proces samo na papirju proučuje, mora nehote vzdihniti: Lažje si je priboriti tron v nebesih kot na altarju. Drugič pa zato, da se kako ne zaletimo in stvari bolj škodujemo, kot koristimo. Bi znal kdo že zdaj navduševati verne k njunem češče-nju in isto prirejati. S tem bi jima pa storil slabo uslugo. Ko bi se v teku procesa dognalo, da se jima je že prej. preden sta bila za blažene proglašena, izkazovalo kako javno češčenje, bi bil proces takoj ustavljen. In to za toliko časa, dokler bi se ne ugotovilo, da je to češčenje popolnoma prenehalo. Svetniški proces ima svojo zgodovino. Tz svoje početne enostavnosti sc je polagoma razvil do sedanje kompliciranosti. A ta njegov zgodovinski razvoj nas zaenkrat ne zanima. Slediti hočemo le njegovemu zdaj predpisanemu poteku. In še to bi pripomnil, da hočemo imeti pred očmi le redni proces za proglašenje spoznavavcev. ki pride pri obeh naših kandidatih v pošte v. Izredni proces za služabnike božje kateri se že od pamtiveka časte, ne da b; bili kedaj prej za blažene oz. svetnike proglašeni, je mnogo enostavnejši. Sv. Stobra njih češčenje po tozadevnih ugotovitvah kar na kratko potrdi. Malo krajši je tudi proces za proglašenje mučencev. Nas zanima samo redni proces za proglašenje spoznavavcev. Je pa ta proces dvojen, tako z ozirom na novega altarskega kandidata samega, kot tudi z ozirom na takozvano instanco, ki ga vodi. Z ozirom na svetniškega kandidata se najprej vrši proces za njegovo beatifikacijo ali proglašenje blaženim potem pa za kanonizacijo ali proglašenje svetnikom. Z ozirom na instanco se pa najprej otvori škofijski proces v oni škofiji, kjer je služabnik božji umrl in počivajo njegovi telesni ostanki, ali pa tudi v oni, v kateri ga je Bog s čudeži povcli-čal. V škofiji oz. škofijah kjer se je rodil ter več ali manj časa živel in delal, se vodi le dodatni ali dopolnilni proces. Škofijsko sodišče je tedaj prva inštanca. Druga pa je rimska Kongrcgacija za sv. obrede. Ona vodi v imenu sv. očeta apostolski proces. S tem je podana razdelitev te naše razprave. PROCES ZA PROGLASITEV BLAŽENIM. Najprej se otvori proces za proglasitev služabnika božjega blaženim. Po obstoječih postavah nihče ne more biti proglašen za svetnika, če ni bil prej proglašen za blaženega. Naše ljudstvo v navadnem govorjenju med blaženim in svetnikom ne pozna razločka. Ono govori le o progla-šenju za svetnika. Temu ljudskemu pojmovanju oz. izražanju smo se tudi mi v naslovu te razprave prilagodili. Po cerkvenem pojmovanju pa blaženi in svetnik ni isto. Kadar Cerkev koga proglasi za blaženega, njegovo javno češčenje sanio dovoli in še to le v omejenem obsegu, za to ali ono škofijo, za ta ali oni red, za to al ono deželo. Blaženemu na čast se brez posebnega dovoljenja sv. stolice ne snu posvečevati ne cerkva ne altarjev. Kadar pa ona koga proglasi za svetnika, njegovo javno češčenje zaukaže in sicer za vesoljne Cerkev. Njemu v čast se lahko posvečujejo altarji in cerkve. Bogoznanci poznajo še drugo razliko med blaženim in svetnikom. Pri progla-šenju za svetnika, tako splošno uče, ji Cerkev nezmotljiva, ne pa pri proglašenjn za blaženega. No, pa ta razlika ni tolikega praktičnega pomena. Kajti nihče ne more upravičeno reči. kaj bom blaženega častil, če ni gotovo, da je v nebesih. Je gotovo. Bog vendar ne more svojega pečata pritisniti na laži-svetnika. Saj se tudi za proglasitev blaženim zahtevata najmanj dva resnična čudeža, kot bomo pozneje videli. In Bog, kateremu edinemu se pravi čudeži pripisujejo, ne more z njimi laži potrjevati Sicer je pa že proces za proglasitev bla- ženim tako strog, da ga nihče, katerega svetost ni nad vsak upravičen dvom vzvišena, ne prestane. Praktično tedaj ni ni-kakega dvoma, da bi se kdo znal zmotiti, če blaženega časti, zlasti če je ta šel skozi redni beatifikacijski proces skozi katerega ga hočemo v naslednjem spremljati ŠKOFIJSKI PROCES. Kakor že povedano, otvori škofijski proces oni škof, kjer je služabnik božji umrl in počiva, ali pa oni, v katerega škofiji ga je Bog s čudeži proslavil. To pa lahke stori po lastnem nagibu ali pa na pobude koga drugega. Zavisi od tega, kje in od koga je bila zadeva sprožena. Tisti, ki zadevo sproži, da pride v tek, se imenuje v cerkvenem pravu actor, pobudnik bi morda lahko rekli. Je lahko vsak, bodi moški, bodi ženska, duhovnik ali lajik, posamna oseba ali organizacija. Podrega lahko v Rimu, ali pri enem ali drugem pristojnem škofu. Če najde njegova pobuda odmev, poklicane cerkvene oblasti urede kako in kje je treba začeti. Oni škof tedaj, ki jc prvi v to poklican, imenuje posebno komisijo, ki v njegovem imenu dejansko vodi vse delo. Komisija mora sestojati-iz sledečih članov: Predsednika, ki je škof sam ali njegov namestnik, postulatorja ali pobornika, zagovornika vere, sodnika oz. sodnikov in notarja če treba z več pomožnimi silami. Vsi ti morajo pred prevzetjem službe priseči, da bo vsak svojo službo vestno in nepristransko vršil, kot jo važnost stvari zahteva. Najpomembnejšo vlogo v tej komisiji ■gra postulator ali pobornik. Njegova naloga je gledati, da proces kje ne zastane In če je zastal, mora skrbeti, da ga čimprej zopet premakne čez mrtvo točko. Prvo, kar njemu pripada, je, da sestavi kratek življenjepis služabnika božjega, s posebnim ozirom na njegovo re* svetniško življenje, ki jo je morda Bog že s čudež' Potrdil. To naj služi kot nekaka podlaga z;i nadaljno delo. Nato mora pa skrbeti, da tisto, kar je o njem napisal glede svetniškega življenja, tudi izpriča. Vse žive in mrtve priče morajo isto po-trditi. Žive priče so oni, ki so bili s svetniškim kandidatom v kakoršnemkoli neposrednem ali posrednem stiku. Mrtve Price so njegova pisana dela, če jih je kaj zapustil. A postulator ni edini sodnik glede vsega tega. To je že delo drugih c'anov komisije, zlasti zagovornika vere in sodnikov. Ti vzamejo od pobornika izsle- dene priče v zaslišanje in pretres. Žive priče pod prisego natančno izprašajo, njih izjave napišejo in podpišejo. Mrtve priče po učenih izvedencih strogo preiščejo, je li vse v skladu s katoliškim naukom ali ne. Se li tudi iz spisov zrcali moralna veličina altarskega kandidata, ali očitujejo kaj nasprotnega. Zagovornik vere ima pri vsem tem glavno besedo. Vse to ni mali, ni lahko delo. Cesto zahteva več let. Kdo ve kod so vse te priče raztresene. Živih prič, ki bi bile v kakoršnemkoli osebnem stiku s svetniškim kandidatom, morda ni več. Proces je bil prepozno sprožen. Prav za prav bi se moral škofijski proces izvršiti takoj po smrt' dotičnega, v sluhu svetosti umrlega služabnika božjega, ali vsaj v prvih tridesetih letih, ko so taki, ki so ga poznali, še živeli Tako želi sv. cerkev. Ako se to ni zgodilo, se mora dotična škofijska oblast, kc je zapros'ila za apostolski proces, sv. sto-lici opravičiti, zakaj se ni zgodilo. V tem slučaju je treba zaslišati one priče na katerih sloni nepretrgani sluh svetosti. Zlast' one je treba poklicati na pričevanje ki so bili priča kakega čudeža na priprošnjo služabnika božjega. Pri tem se pa zagovornik vere ne sme zadovoljiti z golo ustne izjavo dotičnega, še manj pa s kako zahvalo, ki jo je objavil. Pod prisego mora izpovedati, kaj in kako se je zgodilo. Pa tudi s tem se zagovornik vere še ne zadovolji. Ako gre za kako čudo, ki ni očitno nadnaravnega izvora, ampak je lahko tudi naravnega, pritegne še druge izvedence zdravnike specijaliste, da izreko svoje me-nje. Se več dela da preiskava o mrtvih pričah, pisani ostalini svetniškega kandidata, In to zlasti v slučaju, če se prej nihče ni brigal, da bi zbral njegove spise. Tiskana dela ni tako težko zbrati. Dobe se, če nc v eni, pa v drugi, tretji knjižnici. Velike težje je zbrati rokopisna dela, o katerih se nc ve, kod jih je treba vse iskati. Pridejo pa v poštev tudi najneznatnejše pismo, zapisek, poročilo. Naloga postulatorja je vse to izslediti. V ta namen se mora obr- niti na škofa, da potoni javnega oglasa pozove vse, ki bi imeli v posesti kaj tacega to v gotovem roku dostavijo komisiji. Ta poziv ima redko popolni vspeh. Kajti talcih dragocenosti nihče ne daje rad iz rok V tem slučaju mora komisija skrbeti, da dobi v roke natančno overovljen prepis No, to je danes v toliko lažje, ker je 1110 goče napraviti najbolj natančni fotografski posnetek. Ko je vsa rokopisna ostalina skupaj, jc pod vodstvom zagovornika vere določen' bogoslovni strokovnjaki pregledajo, je li zrcalo čiste vere in odsev moralno vzvišenega značaja pisatelja. To delo je zlasti težavno, če je pisatelj pisal v ncobičncm jeziku, kot 11. pr. Baraga v indijanščini. V tem slučaju je treba poiskati izvedenca v dotičnem jeziku. Od časa do časa, kot se pač proces bolj ali manj razveseljivo razvija, se celotna komisija zbere k skupni seji, da ugotovi kako daleč je zadeva že napredovala in se dogovori, kaj je treba še storiti. Dotedanje vspehe vse natančno po predpisih zabeležene shrani v arhivu. Ko je nadaljna preiskaza izčrpana in je potrdila, kar je postulator o svojem altarskem kandidatu napisal glede svetosti življenja in čudežev, sledi posebni dodatni proces glede njegovega češčenja. Po odloku papeža Urbana VIII. z dne 15. marca 1625., ki je bil dne 5. jul. 1634. znova potrjen, je bilo prepovedano javno češčenje vseh služabnikov božjih, ki še niso bili od sv. cerkve kot blaženi oz. sveti proglašeni. Izvzeti so bili le oni, katerim se je že od pamtiveka izkazoval» javno češčenje. Posebej je bilo s tem odlokom zabranjeno, jih slikati s svetniškim sijem in te podobe javnemu češčenju izpostavljati, bodi po cerkvah, bodi ob njih grobeh. Istotako je bilo prepovedano prižigati lučke na njih grobeh in obešati za-obljubljene tablice, v zahvalo za uslišane prošnje. Hkrati je isti papež zabranil otvoriti odnosno nadaljevati kak svetniški proces, dokler se ne dožene, da se dotič-nemu služabniku božjemu ni izkazovalo nikako javno češčenje. Preiskovalna komisija mora to z vso možno natančnostjo Ugotoviti, tako potoni prič, kot potom lastnega opazovanja. Osebno si mora ogledati kraj, kjer je dotični umrl in grob. kjer počivajo njegovi telesni ostanki, če se morda ne nahaja tam kaj tacega, kar ni v skladu z omenjenim odlokom. Vsako sumnjo je treba prej razčistiti. V .slučaju, da se je dotlej kaj nepostavnega v tem oziru godilo, mora takoj prenehati. Dokler ne prestane, proces ne more naprej. Ko je vse to delo dovršeno in je preiskava o svetniškem kandidatu ugodno izpadla, se škofijski proces zaključi. V plenarni seji komisija naprej uredi vse listine. na kar jih izroči posebnemu tajniku, da jih prepiše. Kajti izvirnik procesa ohrani dotična škofija, le prepis se pošlje \ Rim, v svrho apostolskega procesa. Ko je tajnik izgotovil prepis, ga pooblaščenci primerjajo z izvirnikom. Ko se je komisija prepričala, da mu docela odgovarja, to s podpisi in pečatom potrdi. Nato izvirnik zapečati in v škofijskem arhivu shrani. I.e z dovoljenjem apostolskega sedeža ga škofijska oblast sme odpreti. Istotako prepis zapečati s škofovim pečatom in ga izroči postulatorju. da ga pošlje kongre-gaciji za sv. obrede, obenem s pismenim potrdilom \ seli članov škofijske komisije da se je vse izvršilo v popolnem soglasju z vsemi tozadevnimi predpisi cerkvenega prava. Skof mora poslati tja celo odtisek pečata, s katerim je prepis zapečatil. To pa radi tega. da ima omenjena kongregaci-ia vso možno gotovost, da je dobila pravi in nedotaknjen prepis. Obenem - prepisom procesa je treba kongregaciji dopo-slati tudi vse spise altarskega kandidata, ako ni Rim glede tega v posebnem slučaju kako drugače ukrenil. APOSTOLSKI PROCES. Apostolski proces spada, kot omenjeno, v področje Kongregacijc za sv. obrede. Ona je v tej zadevi najvišja cerkvena eksekutivna oblast. Zadnje odločilne besede ali naj se komu prizna čast altarja ali ne, seveda tudi ona nima. Ta je pridržana izključno sv. očetu. Ko je bil škofijski proces dostavljen Kongregaciji za sv. obrede, ga ona zaenkrat zapečatenega, kot ga je prejela, shra- ni v svojem arhivu. V njenem arhivu jc točasno nagromadenih nad 500 takih procesov. Ako je akcija za beatifikacijo kakega služabnika božjega živahna in so tisti, ki jo imajo v rokah agilni, škofijski proces ne leži dolgo zapečaten v arhivu Kongregacijc. (V se pa odgovorni čini-tel ji premalo gibljejo, lahko desetletja tam leži, ali celo obleži, ne da bi prišlo do apostolskega procesa. V sučaju močne in vztrajne pobude Kongregacija zaprosi sv. očeta, da imenuje enega izmed kardinalo\ za predlagatelja in poročevavca beatifika-cije dotičnega služabnika božjega. Njegova naloga je slučaj nasplošno proučiti in vse potrebno urediti za otvoritev apostolskega procesa. Na njegov predlog se sestavi posebna komisija, slična oni pri škofijskem procesu in katere delovni voditelj je on sam. Glavno vlogo pa igrata generalni postulator in generalni zagovornik vere. Prva naloga te komisije je, da natančno prouči spise služabnika božjega i'.' škofijski proces, je li bil formalno, to je v soglasju s tozadevnimi oravnimi predpisi pravilno izveden, ter če tudi stvarno nudi zadostna podlaga za otvoritev apostolske ga procesa. Pred vsem kardinal predlagatelj odred' pregled spisov služabnika božjega. V ta ne smejo vedeti drug za drugega, da ne namen jih izroči učenim možem, kateri pa morejo med seboj izmenjati svojih mnenj, ampak je vsak sam prisiljen jih proučiti in izreči svoje lastno mnenje. Ko so ti dovršili svoje delo in je vsak predložil svojo pismeno sodbo, se kardinali člani Kon-gregacije za sv. obrede sestauejo k seji, da pregledajo, kaj sodijo posamezni revizorji. Ako je sodba ugodna in tudi zagovornik vere nima ničesar oporekati, srečen izid te preiskave sporoče sv. očetu. Na podlagi tega on odloči, naj se nadaljuje s pripravami za pravi apostolski proces. Kongregacija za sv. obrede nato istotako po pismenem dovoljenju sv. očeta preide k reviziji glavnega škofijskega procesa, ki ga ima v arhivu, še vedno zapečatenega. Protonotar iste Kongregacije najprej ugotovi, če je škofijski pečat še nedotaknjen. Nato proces vpričo kardinala prefekta Kongregacije proces odpre in ga izroči kancelarju Kongregacije, da oskrbi njegov Prepis in če treba tudi prestavo raznih aKtov v latinski jezik. Ko je ta izgotov-'jen in overovljen, škofijski izvod shranijo nazaj v arhivu Kongregacije, njegov prep's pa dobi v roke generalni zagovornik vere. On na podlagi njega in še drugih virov, če so mu na razpolago, sestavi krasnem |>a skrbno, namenoma stiče, kje bo tek življenjepis služabnika božjega. Ob-nasel kako potezo, ki ali govori proti nje-Kovi svetosti, ali pa proti postavnosti škofijskega procesa. Vse te pomisleke proti "'♦daljcvanju procesa predloži kardinalske-""] zboru kongregacije za sv. obrede. Na-"ga zagovornikov služabnika božjega je zavrniti in razbliniti. Ako je služabnik božji tudi to preiz-izkušnjo srečno prestal, kardinal predlagatelj stavi na člane Kongregacije zaključno vprašanje, naj se li sv. očetu predlaga otvoritev pravega apostolskega procesa ali ne. Ce je zbor za to, se sklep predloži sv. očetu v odobrenje. Papež predložen sklep podpiše: Placet, to je: Dovolimo, da se otvori apostolski proces. Zraven po prastari navadi dostavi samo začetno črko svojega krstnega, ne papeškega imena. S tem je apostolski proces pravno otvorjen. Pred uveljavljenjem novega cerkvenega prava, to je pred binkoštmi 1. 1918., je bil s tem papeževim Placet in podpisom do-tičnemu služabniku božjemu uradno priznan naslov: Častitljivi. Kar pa je stopilo v veljavo novo cerkveno pravo, od binkošti 1. 1918, dotičnemu služabniku božjemu naslov Častitljivi še ne pristoja Ko bi ga začeli javno tako nazivati in slikati s svetniškim sijem, bi to zavrlo na-daljni proces. Mora prej še skozi težke preiskušnje. Sledi revizija dodatnega škofijskega procesa, ki je ugotovil, da se dotlej služabniku božjemu ni izkazovalo nikako javno češče-nje in če se je, jc bilo že odpravljeno. Vsak dvom glede tega zadevo lahko zavleče v nedogledni čas. Kongregacija zahteva izvestno gotovost, ker je zanjo odgovorna sv. očetu. Ako je nima, uvede novo natančno preiskavo. Šele, ko je to nad vsak dvom izpričano in uradno ugotovljeno, zaprosi sv. očeta dovoljenja, da sme otvoriti glavni apostolski proces c sluhu svetosti sploh, ter čednostih in čudežih posebej. Na pobudo generalnega postulatorja naslovi sv. oče na kardinala prefekta Kongregacije za sv. obrede takozvano remiso-rijalno pismo, s katerim Kongregacijo pooblašča za otvoritev apostolskega procesa o sluhu svetosti, čednostih in čudežih altar-skega kandidata. To pismo kardinal pre-fekt dostavi vsem članom komisije, ki ima ta proces izvesti. Med drugimi člani, o katerih je bil že ponovno govor, je v tej komisiji najmanj pet sodnikov. Delo, ki jo ima ta komisija zivršiti, je ogromno. Kajti ta proces je zelo kompliciran, odnosno sestoji iz več procesov, ki jih je treba posamič izvesti. Najprej mora potom posebnega procesa na splošno ugo--toviti sluh svetosti, jeli res obstoja, kedaj m' je začel, kako stvarno podlago ima in kako razširjen je. Ce o sluhu svetosti ni nikakega dvoma, ker je preveč očiten in jasno dokazan, o čemer sodita kardinal prefekt in generalni zagovornik vere, ta proces lahko izostane. Ako pa sluh svetosti ni tako očiten in dokazan, ga mora komisija šele dognati. Ko ga je po raznih preiskavah ugotovila, sestavi protokol, ali takozvano Positio, ki jo tiskano predloži Kongregaciji za sv. obrede. Njej prilož: tudi tiskane dokaze, da je bil proces pravilno izvršen. Je li to res in ali je sluh svetosti zadostno izpričan, o tem sodi zboi Kongregacije za sv. obrede. Na seji, v ta namen sklicani, kardinal predlagatelj poroča o izidu tega procesa. Svoje poročilo zaključi z vprašanjem: Je li veljavnost splošnega procesa o sluhu svetosti pravne neoporečna? To je prvo vprašanje. Drugo pa: Ali je sluh svetosti zadosti dokazan? Ako člani Kongregacije na oboje vprašanj pritrdilno odgovore, se ta proces zaključi. Ako ne mora komisija, zlasti zagovornik svetniškega kandidata vprašati za pomisleke, ki obstojajo proti njemu, tedaj jih na prihodnji seji objasni in razprši. To gre toliko časa, dokler ni vse jasno in v redu, tako da morejo člani Kongregacije na obe stavljeni vprašanji dati pritrdilni odgovor. A končna beseda o tem je spregovorjena šele, ko sv. oče veljavnost procesa in ugotovitev sluha svetosti potrdi. Sledita podrobna procesa o čednostih in čudežih služabnika božjega. Ker je to jedro celotnega škofijskega in apostolskega procesa, se ta dva procesa posebno strogo vršita. Po obstoječih predpisih bi o tem pred 50 leti od smrti služabnika božjega sploh ne smela biti izrečena zadnja beseda. A če je velik pritisk, od katerekoli strani, naj bi se zadeva pospešila, sv. oče od te postave dispenzira, kar se je v zadnjem času ponovno zgodilo, kot n. pr. pri sv. Tereziji Deteta Jezusa. Vršita se pa ta dva procesa zopet vsak posebej Najprej oni o čednostih, potem ta .o čudežih. Pri procesu o čednostih komisija novemu altarskemu kandidatu temeljito izpraša vest, kako sc je v njih odlikoval. V ta namen zagovornik vere sestavi dolgo vrsto vprašanj. Vse čednosti pridejo na vrsto, najprej božje, potem takozvane moralne. V vseh se je moral služabnik božji odlikovati. Odlikovati pravim, to je dičiti so ga morale ne v navadni, ampak v junaški meri. Ta preiskava je kajpada mnogo enostavnejša, če je bilo vse to že pri škofijskem procesu ugotovljeno. V tem slučaju s.v oče na prošnjo pismeno potrdi, da ima škofijski proces glede tega isto dokazano moč, kot apostolski. A če je med enim in drugim preteklo več časa in se je med tem kaj novega izsledilo, se v apostolskem procesu še enkrat vse pretrese in dopolni. Posebna točka tega procesa, ako kaže ugodni izid, je, da pred njegovim zaključkom odpro grob služabnika božjega, ter vse natančno pregledajo in popišejo, kar so našli. To delo izvrši posebna zaprisežena komisija. Pod cerkveno kaznijo izobčenja je prepovedano ob tej priliki vzeti ali komu dati kako relikvijo služabnika božjega. Vse, kar so našli, preiskali in popisali, morajo položiti nazaj v grob. Ako bi iz kateregakoli važnega vzroka kazalo, da jc treba ostanke prenesti v kak drug grob, mora komisija imeti za to posebno dovoljenje apostolskega sedeža. Zaključi se ta proces podobno kot oni o sluhu svetosti. Komisija izdela protokol vsega, ali Positio o čednostih, ki jo predloži Kongregaciji za sv. obrede z vprašanjem: Je li dokazano, da se je služabnik božji v junaški meri odlikoval v vseh božjih in moralnih čednostih, da se mu lahko prizna čast altarja? Na treh sejali zbor Kongregacije za sv. obrede razpravlja o tem vprašanju oz. dvomu. Te seje imajo posebna imena. Prva se imenuje predpripravljavna, druga pripravljavna, tretja pa generalna ali splošna. Prva pa se vrši na domu kardinala predlagatelja in poročevavca. O vsem kar se na njej razpravlja, zagovornik vere sestavi nov protokol ali novo Positio o čednostih. Druga ali pripravljavna seja se vrši v apostolski palači. Na njej se raz-motriva sestavljena nova Positio. Iz te in iz tega, kar se je še najnovejšega ugotovilo, zagovornik svetniškega kandidata sestavi takozvani konkordat ali kratek posnetek vsega, kar se je v celotnem procesu glede tega dognalo, ter «a tiskanega predloži generalni seji. To se imenuje najnovejša Positio. Na generalni ali splošni seji je navzoč sv. oče sam. Po poročilu o vsem, o čemer se je pri prejšnjih dveh sejah razpravljalo tn ugotovilo, sv. oče potem, ko se je zboru Kongregacije priporočil v molitev, da bi v tako važni zadevi prav odločil, izreče končno besedo glede omenjenega vprašanja oz. dvoma, če je gotovo, da se ie služabnik božji junaško odlikoval v vseh čednostih. Ako tudi on pravi, da je dvom končno veljavno rešen, sledi pisan pape-ški odlok, ki to javno potrdi. Ker se mora na omenjenih treh sejah pripraviti in izreči končna odločilna beseda v tej zadevi, generalni postulator pred vsako obvesti škofa oz. škofe, kjer je služabnik božji živel, delal, umrl in počiva, da odre« dijo javno češčenje Najsvetejšega od 9— 12 ure dopoldne, ter povabijo verne k molitvi, da bi se vse ugodno izteklo. Ko je bil objavljen odlok, da se je služabnik božji junaško odlikoval v krščanskih čednostih, mu po novem cerkvenem pravu šele uradno pristoja naslov. Častitljivi služabnik božji. V teku nadaljne-ga procesa se vedno tako naziva. A kako javno češčenje mu s t"m še nikakor ni priznano. Zato je tudi poslej še treba paziti, da se kdo v svoji gorečnosti ne zaleti. Kajti novi kandidat altarja ima pred seboj še en proces o čudežih, s katerimi je Hog potrdil njegovo svetost. Na splošno se za beatifikac jo zahtevata dva čudeža. Pripomniti pa treba, da se morata ta dva čudeža ugotoviti na podlagi prič, ki so jih videli. Ako takih čudežev, oz. tak h prič ni, ampak samo priče, ki so o čudežih slišale, se pri rednem procesu, o katerem govorimo, zahtevajo trije čudeži. Proces o njih ugotovitvi se pa podobno vrši, kot oni glede čednosti. Najprej jih vsakega posamnega preiskuje ekse-kutivna komisija. Odločilno besedo v njej imajo posebni strokovnjaki, zdravniki, kirurgi, psihijatri, v katerega področje pač to ali ono "čudežno" ozdravljenje, ali kar že je, spada. Danes, v dobi globljega prodiranja v tajne naravn h sil, katerim nihče ne ve mej, je sv. cerkev glede tega posebno previdna. Ko je preiskava izvršilne komisije dognala zadostno število pravih čudežev, vsaj kolikor je mogla ona ugotoviti, stopi s svojim vspehom zopet pred Kongrega-cijo za sv. obrede. Ta v treh sejah, prav kot je bilo zgoraj glede čednosti opisano, razpravlja, ali gre za prave čudeže ali ne. Pri glavni sklepni seji zopet sv. oče izreče zadnjo odločilno sodbo. Ako je ta ugodna, jc apostolski proces v prilog novega svetniškega kandidata prav za prav zavr-šen. Ce pa ni ugodna, to je, ako čuda niso bila kot pravi čudeži spoznani, ali vsaj n-\ zadostnem številu, se proces odgodi. dokler Bog ne pritisne jasnejšega pečata. Zgodi se, da se je komisija izrekla za pristnost čudežev, sv. oče pa je bil na sprotnega mnenja. Kajpada v takem slučaju njegova velja. Nedolgo tega smo o takem slučaju brali. Ce sta bila čudeža uradno kot taka potrjena, se sestavi protokol, vsebujoč oba odloga, onega, ki potrjuje čednostno življenje in tega, ki izpričuje prave čudeže. Ta tiskan protokol nosi naslov. Posttio o dvomu, če se lahko s sigurnostjo preide k hcatifikaciji. Generalni seji, na kateri se o tem razpravlja, prisostvuje zopet sv. oče, ki izreče končni dan. Proces za hcatif kaciji je srečno dovršen. Določi se čas kedaj se bo proglašenjc slovesno izvršilo. Ker je s tem častitljivemu služabniku božje mu priznano javno češčenje, četudi v omejenem obsegu, njegov grob zopet odpro, da telesne ostanke izpostavijo češčenju. Papež v to pooblasti zagovornika vere, ki po danih navodilih ali sam oskrbi dvignie-nje telesnih ostankov, ali pa to stori po škofu dotičnega kraja, kjer počivajo. PROCES ZA SVETNIKA. Ta je bistveno krajši in manj zapleten, kot oni za blaženega. Prvi predpogoj, da se more koga za svetnika proglasiti, je, kot že vemo, da ji- bil prej proglašen za blaženega, bodi potom rednega ali izrednega procesa. Drugi pogoj pa je, da jc Rog blaženega proslavil z dvema novimi čudežema. Ako sta ta dva pogoja dana Postulator sv. očeta lahko zaprosi, za ob novljenje oz. nadaljevanje procesa v svrho Pfoglašenja blaženega svetnikom. Ker ji drugo že vse dokazano in izpričano, gre J° še za dodatni proces o novih čudežih. '!l se pa vrši z istim pravnim postopom. k°t smo zgoraj opisali in tedaj ni treba še enkrat ponavljati. Ko sta nova čudeža izpričana, sv. oče izda odlok, da se lahko Varno preide k proglašen ju blaženega za "vetnika. Zunanja slovesnost proglašenja /;i svetnika je kajpada še mnogo veličast- ne j ša, kot ona za blaženega. Vršiti se mora tako kot ustaljeni rimski običaj predpisuje. * * * To bi bil tedaj kratek posnetek svetniškega procesa, /-c ta se morda komu zdi dokaj kompliciran. Kaj šele, ko hi ga razvili v vseh njegovih podrobnostih. Za to bi bil cel koledar premajhen. Knjigo, v kateri je potanjko razvit, imamo pred seboj. Šteje nič manj kot 357 strani večje oblike. Dokazuje nam, kako skrajno previdno in temeljito sv. cerkev v tej zadevi postopa. Zato le nikar ne mislimo, da bomo našega Barago ali Slomška kar čez noč na altarju zagledali. Na drugi strani pa zopet ne smemo radi tega kar naprej obupati. Če se ljudje za malenkostno stvar cela leta, od inštance do inštance pravdajo in v svoji nesveti trmi kar ne od-jenjajo dokler ni zadnja instanca razsodila, zakaj bi ne imeli tudi malo svete trme in ne rekli: Naj traja proces dokler hoče, mi ne odjenjamo, dokler Baragi in Slomšku ne priborimo svetniške krone. On Baraga's Historic Trail. By Joseph Gregorich. In gathering material on the life of out illustrious Baraga, under the auspices ol the Bishop Baraga Association, one cannot help but be deeply impressed by the great part that this saintly missionary has played in the history of the "Old Northwest," as the territory now occupied by the states of Michigan, Wisconsin and Minnesota was then called. Little by little his wide and beneficient influence comes to light; deeper and deeper his name is engraved on the memory of man as his life becomes better . known. His saintly life is revealed in greater profoundness; his labors assume a greater magnitude. A searcli through the secondary sources, the printed works, lias disclosed an amazing number of times that his name lias been preserved in printer's ink. For instance, in the Chicago Public Library, a large institution, though by no means the largest of its kind, hundreds of books will be found on the shelfs that respectfully refer to this great missionary. Historians have scrutinized carefully his diaries and have extracted therefrom valuable and reliable historical data; they have freely quoted from his letters and their acknowledged reference to Baraga is an authora-tive confirmation to their assertions. There-are books on travel through the Lake Superior country, then considered remote from civilization, in which the authors take delight in describing his pleasing personality and depicting his adventures and his self-sacrificing labors among the Indians. Science pays frequent tribute to his genius and we find such respected authority as the Smithsonian Institute of Washington liberally using his name in a number of its publications. In the government reports, those of the Commissioner of Indian Affairs, few, if any. missionaries have received the commendation given to Father Baraga. Often his chapels became the nucleus of budding settlements, and local historians of scores of towns and cities view with each other in claiming share of his labors among those of their pioneers. It is then of little surprise to learn that Bishop Baraga had been honored as a pioneer during his lifetime and had been made a member of the Michigan Pioneer Historical Society, an honor which lie undoubtedly well deserved. It is interesting to note that to the Americans of his time his early life was more or less an enigma. Because of his gentle bearing, maintained in spite of living in a rough and uncivil country, and his generosity, he appeared to them like a fairy prince. Baraga seldom talked about himself, and, perhaps, never of his early life. The later was left mainly to their imagination and as a result, a number of legends were invented to explain his singular personality. The most far-fetched ot these was the following which appeared in one of the historical collections: "He (Baraga) was a Hapsburg, a cousin of the reigning emperor of Austria. He served as an officer with great distinction all through the Napoleonic Wars, including the field of Waterloo. The trusting aside his honors, which were many, and his titles and the favor of his royal cousin, and giving away a large fortune, he took orders in the Catholic Church. . ." We know that Mala Vas. near Dobrnic, never produced any such person. Baraga's name has been also preserved geographically. The city of Marquette lias a school and otic its principal streets named after him; a town and a county in Michigan proudly bear Iiis name; a state park lias been named Baraga and there is also Baraga Point 011 the beautiful and historic Isle of Mackinac. The results of an extensive research into the Indian literary labors of Father Baraga by R. R. Elliot were published in the American Quarterly Review in 18<)7. These results were translated for the most part by Father I. L. Rurgar and incorporated in an article that was published two years later in the "Dom in Svet." Recent investigations, however, have shown that this research was far from being complete for a number of unrecorded Baraga books have come to light. As far as we know Baraga only wrote in the Chippewa and Ottawa, but recently a book, credited to him, was found in the Cree dialect, which like the Chippewa and Ottawa, is part oi the Algonquin Indian language. It is possible that it was translated by some one else. This book may account for the heretofore unexplained roundabout journey to Cincinnati by way of Toronto in the winter of 1858 as the book was printed and issued in Canada shortly after. That Bar- the largest Baraga collection to be found anywhere, it is far from complete. Through correspondence we learn that' the principal historical and educational institutions in this country treasure some of those books The New York Library has fourteen, the second largest collection found up to this time; the United States Congressional Library has eleven; the Minnesota Historical Society has eight and among them is his first prayer-book, printed in 1832, and, incidentally, the first book ever printed in the Ottawa Indian language exclusively; the St. Francis Seminary, near Milwaukee, Rev. L. Gladek in njegovi letošnji prvoobhajanci. Milwaukee, Wis. uga had, at least, a fair knowledge of most the Algonquin dialects, besides be'ng a faster of the Ottawa and Chippewa, is "'dicated by the fact that his Chippewa Grammar and Dictionary is to this day a standard for nearly all these dialects. This vve learn from Mrs. Ruth Butler, librarian the Ayer Collection, the greatest Indian collection in the world. I lie Aver Collection also includes the °r'ginal Pilling Collection which numbers «mong its most prized possessions twenty-NVo Baraga Indian books. While this is has several samples, gilts of Father Baraga to Bishop llcnni; Yale University has five besides a copy of "Zlata Jabelka" edition of 1844; Boston Atheneum lias five and Harvard University lias four. Other like institutions have reported as having his books but in lesser numbers. Last summer the writer had the pleasure of visiting the country in the vicinity of the ancient Arbre Croche, Father Baraga's first Indian mission. At the time the Beaver Islanders were celebrating the one hundredth anniversary since the first white man stepped ashore on their island. That man was Father Baraga. The Knights of Columbus and the American Legion iook an active part in this week long celebration. The event was a church as well as a civic affair, and it was graced by the presence of the Bishop of Grand Rapids. It was pointed out that Baraga's trail hereabouts becomes dim in places and sometimes even obscured for history as revealed to this day is rather incomplete and inconclusive. Some of these old mission sites have been engulfed by the en-coming white civilization, leaving behind but little of their record. One such case is an old and abandoned Indian cemetery near where are the remnants of an old stone foundation, mute evidence that this was once a center of a Christian Indian settlement. Vet history records this spot but vaguely. Written records of Cross Village, Middle Village and Seven-Mile-Point do not agree with each otlie1* and neither do they agree with Indian tradition, so seldom found to be in error. Tradition also, contrary to history, says that Father Baraga had built a church on Beaver Island. At Petoskey, the Bear River of old, there is a quaint frame chapel near the shore of the bay and facing Harbor Springs, as old Arbre Crociie is known today. Local historians claim that it is the "oldest public building in northern Michigan south of the Straits of Mackinac." It is believed to have been built by Father Baraga in 1833, but tin-writer does not believe that this has been definitely established. The chapel lias been recently rehabilitated and the American Legion bad a flag pole erected in one corner of the plot. A centennial celebration is planned here for this vear. The interest shown in these old missions by the people of Michigan, regardless of creed, race or color, stresses the need of de finitely locating them and recording their histories. This should be one of our lofty aims, for not only Father Baraga, but Fathers Pirc. Mrak and Lautizar hallowed this ground with their immortal labors. Baraga's great role in history has created an obligation which the Bishop Baraga Association had to take upon itself, namely, that of maintaining a centralized bureau of historical information. That such a bureau is a necessity testify the many requests of that nature that have been received during the short time of the association's existence. For example, we have been requested to give information that was to be cast in a bronze historical marker, to submit articles for Catholic publications and to supply material for church histories. We have been also called upon to furnish pictures and cuts for various worthy purposes. Only recently a mission society, newly organized by some prominent women of New York, has asked for a targe picture of Baraga as they were considering naming their organization after this great missionary. It i-to be noted that all except one of thesi requests came from outside sources as it gives some idea of the universal esteem for this saintly man. Baraga's wide scope of activity and his varied talents have made the task of recording his life an extremely difficult one. The trail of these records leads not only through the doors of almost every library an<| archive worthy of the name in the east and the middle west of the United Stall s, but to several in Canada and Kuropc as well. The musty records yield their treasures only after much tedious labor. But in Baraga's case time and labor should be negligible when one consolers that the gems so far uncovered have been of tin-rarest beauty. It is a Ionu trail this Baraga trail: may God grant us perseverance to follow it to the end. and let us pray that it ends, as we sincerely hope it does - at the altar. Ena popotniška iz devete dežele Slovenije. P. Nikodem O. F. M. Mariborski vlak je obstal na Zidanem mostu in jaz sem izstopil. Ni me bila volja, nadaljevati poti proti Zagrebu, kamor je bil namenjen vlak. Moral sem torej čakati, dokler ne pride tam gori ob Savi drugi hlapon, ki bi me brez ugovora potegnil proti Ljubljani. Čakam. Kar zagledam pred seboj mladega duhovnika, ki mi steguje roko v pozdrav in se mi smeje kot star znanec. Vesel sem bil snidenja, saj sem večkrat mislil nanj in ga želel kje srečati. Bil je gospod Slavko, dober prijatelj še iz tistih časov, ko je hodil na gimnazijo in tuhtal, če bi po maturi potrkal na lemenatska vrata ali ne. Preden sem zinil besedo, sem si i ' ga prav natanko ogledal. Najprej sem preštudiral njegovo lice, potem sem pretehtal njegov smeh, nazadnje premeril vso njegovo postavo in celo potipal mišice nad komolci. Vse sem našel v najlepšem redu. Lici sta mu bili pravšni, ne preveč okrogli, ne preveč upadli. Smeh Poln sočnosti in zdravja. Postava krepka, bolj koščena kot polna. Mišice napete kot nekdaj v dobi telovadnih vaj in nastopov. "Glej ga no, saj imaš še čisto človeško podobo. Nič napačnega ne najdem na tebi. Pa so mi pravili, da se razvijaš rakovo pot in da si ^e precej podoben — opici!" Smejal se je kot kos lepega vremena. "Veš, nekaterim ljudem se pamet razvija rakovo pot, zato so te tako informirali. Le dobro si oglej to bitje pred seboj in se sam prepričaj, kako je z mano. Boš kmalu spoznal, da ni treba nikake bojazni." "Ali se še vedno držiš samih orehov, lešnikov in jabolk?" "Pa grozdja, medu, rožičev in tržaških fig!" Tudi moj smeh ni mogel biti spričo njegovega tako kisel kot po navadi. Prišlo mi je na misel, kako je Slavko slavil pred leti svojo novo mašo--- Bilo je svatov in gostov na stotine. Tri dni in tri noči so se gostili. Po treh farah je dišalo po cvrtju in pečenju. Mize so se šibile pod bremeni prečudnih želodčnih dobrot. Gospod Slavko je seveda sedel na najodličnejšem mestu, pred njim na mizi je bila na enem krožniku gora svežega grozdja, na drugem pa obilna mera zlatega medu. Orehe je jemal kar iz žepov in jih tri za nameček. Tako je živel novomašnik vse tri dni med svojimi ješčimi svati. Ni se brigal, kdo ga pomiluje in kdo ga občuduje. Bilo pa je več pomilovanja kot občudovanja. Čudak, vlove-čena trma, novotar! Največ pomilovanja je pa vžila njegova mati. Videla je, kako so vsi zmajevali nad čudaškim novo- mašnikom. Ni si mogla razložiti prečudnega nasprotja med njenim sinom in med "pametnimi" ljudmi Verjela je kot so verjeli drugi: človek ne more dolgo tako živeti. Danes veselje in radost nove maše, čez leto in dan pogreb — sam se bo počasi končal novomašnik. . . In je prejokala sama zase in pred ljudmi marsikatero urico v tistih novomašnih dneh! Teh reči sem se spomnil in sem dejal: "Pa živiš in umreti še ne misliš?" "Živim in umreti bo treba nekoč kot drugim ljudem." "In delaš in se zraven dobro počutiš?" "Kar dobro, hvala Bogu!" "In bo tega že kakih deset let?" "Tako nekako bo." "Pa kaj si prav za prav? Fajmo-šter ali kaplan?" "Ne fajmošter, ne kaplan. Kaisern, je neki čisto poseben stan. Pridi in poglej!" Bila je že trda noč, pa me je pregovoril, da se tisti večer nisem peljal v Ljubljano. Izstopila sva eno postajo nad Zidanim mostom in se z avtobusom potegnila do njegovega doma. "Ali imaš, kamor me boš položil spat." "Imam, če nisi prehudo razvajen. O Amerikancih smo vajeni misliti, da niso z malim zadovoljni. Pa ti morda še nisi tako pokvarjen." Sklenil sem, da bom kar mogoče priprost. Avtobus je drvel po ozki soteski preko mnogih ostrih ovinkov, po klancu navzgor, mimo slabo razsvetljenih tovaren in delavnic. Nikoli nisem bil v tem kraju poprej. Gospod Slavko se je presedel k neki gospe in iz njunega pogovora sem spoznal, da barantata za mojo večerjo. Ko smo izstopili, je vodila pot še bolj v klanec. "Odkod pa prav za prav prihajaš?" sem vprašal. "Z obiska pri otrocih. Veš, tu je ljudstvo silno ubogo ,ko ni dela in seveda tudi ne jela. Do malega vse delo počiva. Inudstrijski kraj je, to itak veš. Razume se, da otroci v teh razmerah jako trpe. Pa smo jih zbrali nekaj stotin in odpeljali na kmete preko počitnic. En tak izlet je odšel na Mursko polje, drugi nekam blizu Krškega. Še bi blio treba. Bomo videli." "In se vse lepo obnaša?" "Še dosti dobro, v splošnem. Seveda in brez sitnosti in skrbi. Moram včasih na pot, da pomirim razne spore in potolažim razburjene duhove." Smejal se je kot bi bila to prijetna zabava. "Tu smo pa doma." Smejal se je kot bi bila to prijetna zabava. "Tu smo pa doma." Visoko v klancu je stala hiša. Oster špitalski vonj mi je vdaril v nos ob vstopu. Ena soba ali več v pritličju je bilo določenih za zdravniški urad. Pokazal mi je po stopnicah navzgor. Prišla sva v podstrešje. Nič drugega nisem videl kot gola rebra strehe iz opeke. Pač! Tam je zidana stena in vrata v njej napovedujejo vhod v nov "apartment". Vstopiva in končno sva bila na cilju. Precej obširna soba, pa malo prostora. Polno reči je bilo v njej, ki bi spadale drugam, ne v spalnico. Toda če imaš za vse le eno sobo —? V enem kotu postelja, tam ob steni nekako "dnevno ležišče". Razumel sem, kako bova prenočevala. "Pokaži mi obednico, stopiva v kuhinjo in kuharico mi predstavi," sem ga podražil. "Sedi in priden bodi. Od lakote mi ne boš poginil!" Sedel sem in nadaljeval z raznimi pikrimi opazkami. Toda samotarski gospod Slavko ni ostal nobene dolžan. Mora imeti že mnogo prakse v boju z raznimi zasmehljivci, saj mu jih ne manjka nikjer. Potrkalo je na vrata in prijazno dekle je prineslo večerjo zame. Šunko, kruh in kavo. "Ali si ti gospodova kuharica?" "O ne! Naš gospod ne potrebujejo ne kuharice in ne kuhinje. Še sklede in žlice ne. Boste že videli, kako večerjajo. Mene je mama poslala sem s tem prigrizkom, ker so gospod Slavko v avtobusu naročili." Gospod Slavko je dejal, da klepetava z dekletom nepotrebne reči. Naj molčim in jem. je ukazal. Sam je zavihtel proti postelji, zvlekel lzPod nje košaro jabolk, jo postavil Ila mizo in sedel poleg. Pobrskal je nied jabolki, si izbral eno, uprl komolec ob mizo in ugriznil v dehteči sadež. "Bog žegnaj!" sem se mu muzal. "Bog lonaj! Imenitna jabolka!" "Pač morajo biti imenitna! Če so anska, so že gotovo čez polovico strohnela v tvoji žlahtni shrambi ])0(i posteljo. Good appetite! Če so etošnja, si jih pa najmanj en me-&ec prezgodaj obral. Tudi v tem slu-Good appetite!" "Thanks! I speak a little English. Čez moja jabolka pa ne boš zabavljal. Pokusi J" Ubogal sem in res! Kar tri sem pospravil. "Povej mi no, kaj pravijo ljudje, ko tako-le živiš? Ali se jim ne zdi, da si napol pogan, če že drugače nimaš nečloveške podobe. Radoveden sem, če jih učiš moliti: Daj nam danes naš vsakdanji kruh, ali: Daj nam danes naša vsakdanja jabolka. . ." "O, nič takega. Čisto dobro se razumemo. Slišal sem pa, da so nekod našli posebno razlogo k načinu mojega življenja. Govore, da sem bil velik gavnar v bogoslovju, pa mi je škof naložil to pokoro za vse življenje." Govorila sva dolgo v noč. Še v temi, v postelji. Jaz sem imel seveda bol jše ležišče, on — po moji sodbi — nič prida. Pa je le zaspal, ko je zmanjkalo besed, in vlekel dreto do jutra. Jaz siromak sem pa trpel vso noč silne muke — en milijon bolh me je napadlo. . . Nisem stokal po noči, nisem se pritožil zjutraj, držal sem se sklepa, da ne bom kazal amerikanske razvajenosti. Ampak na bolhe pa res nisem mislil takrat, ko sem obujal tisti trdni sklep. Škoda! Zato sem moral po noči svojemu prvotnemu sklepu dodati poseben "amende-ment": tudi bolhe bom vdano prenesel. . . Ves nespočit sem vstal, ko se je napravil dan. Slavko je smrčal do minute, ki mu je bila določena za "gor vstajenje". Vprašal sem, kako daleč je do cerkve. »Tet minut." "Ne več? Potem bi se morala videti s tega klanca. Pa ne vidim nič cerkvi podobnega." "Saj tudi ne boš, dokler ne boš stal pred altar jem. Za vse te delavske tisoče ni v našem kraju niti po-družnišne cerkve. Do fare je tri četrt ure daleč, če ne celo uro. Službe božjo opravljam v dvorani, ki je bila poprej kino gledišče. Boš videl." "No, ti si jo pa prav po ameri-kansko pogruntal." Spet smo šli v klanec. Omenjena dvorana je imela kolikor toliko cerkvi podobno lice. Nekaj svetih podob, stoli mesto klopi, altar na nekdanjem odru za predstave. Ljudi prav presenetljivo lepo število. Ne vem, če je kaj manjkalo do sto. Tuhtal sem, kakšen praznik bi utegnil biti, pa nisem našel drugega kot čisto vsakdanji torek. Gospod Slavko je pristopil, jaz sem ostal v ozadju med njegovo mašo. Začudil sem se, ko je pripognil koleno ob vznožju altar j a in pričel križ: In nomine Patris. . . Vsi prisotni so istočasno ž njim naredili križ in počasi glasno molili : V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Tedaj so nekje intonirale ženske kitico mašne pesmi brez orgelj in vsa cerkev je poprijela za njimi. Blizu mene je klečal na tleh star mož in pel, da je bilo veselje. Enako vsi drugi. Po odpeti kitici je nekdo pričel glasno rožni venec in vsi so zopet enakomerno, glasno in počasi odgovarjali. Pri nas v Ameriki molijo tako samo šolski otroci, odrasli pa k večjemu morda v Detroitu pri sv. Janezu in v Clevelandu pri sv. Lovrencu. Pač, tudi pri sv. Štefanu v Chicagi in pri sv. Roku v La Sallu je približno tako. Če je še kje, me prav veseli, slišal pa nisem. Pri evangeliju so spet zapeli. Peli so res do zadnjega vsi, krepko in korajžno. V Ameriki poje tako vsa cerkev samo ob kakem misijonu, pa še takrat le, če hodi med klopmi gori in doli p. Odilo in dirigira in se dere sam, da mora hočeš nočeš vsak za njim. . . Gospod Slavko je končal evangelij, se obrnil izpred altarja in odprl sveto pismo. Blizu 15 minut je bral iz nekega lista svetega apostola Pavla. Spet sem se čudil, toda pozneje sem zvedel, da dela tako vsako jutro. Vse svetopisemske knjige pridejo polagoma na vrsto in ljudje so veseli, da jih slišijo. Maša se je nadaljevala in zopet so izmenjaje peli in molili do sv. obhajila. Ko je pozvonil strežnik za obhajilo, je bila spet na meni vrsta, da sem debelo gledal. Čudno veliko Število navzočih se je dvignilo in romalo preko nerodnih stopnic na visoki oder pred "veliki" altar. Vsi so z zgledno pobožnostjo prejeli sveto obhajilo. Spet sem tuhtal, če vendarle ni danes kak poseben praznik, pa pri najboljši volji nisem mogel najti drugega kot čisto vsakdanji torek. . Preden je gospod Slavko po svoji maši zavil v zakristijo, je oznanil ljudem, da bo še ena sveta maša. Odveč je to oznanilo, sem si mislil. Ljudem se pač po taki dolgi pobožnosti mudi domov in pri moji maši bo morda ostala le kaka stara ženica. Pa glej, vsi so ostali! In med mojo mašo se je ponovilo petje in mo- litev — vse od kraja do konca kot pri maši gospoda Slavkota! Prišlo je obhajilo in strežnik je pozvonil. Neverno sem obstal in poslušal. Da bodo spet prišli k obhajilu? Pa menda vendar ne hodijc dvakrat na dan---? Pa sem začul prihajajoče korake in vdal sem se. Obrnem se in prič-nem "Misereatur". Kak tucat po-božaih je klečalo pred menoj. Takrat sem pa opazil, da gospod Slavko ravno stopa iz spovednice. Tedaj sem razumel. Po molitvah po sveti maši sem odšel v zakristijo, pa sem se takoj med vrati obrnil, da bi videl, kake bodo ljudje zapuščali cerkev. Imel sem spet kaj videti. Vsi so ostali na svojih mestih, gospod Slavko se je pa častitljivo Pomikal iz ozadja dvorane pred altar. Pokleknil je in molil z ljudmi neke molitve, ki jih jaz nisem nikdar znal in jih še vedno ne znam. Celo strežnika, ki sta si dala opraviti okoli mene, sta jih glasno molila. Ko so končali, se je obrnil gospod ('o njih in jih še enkrat blagoslovil. Nato šele so začeli odhajati. Pozneje sem rekel Slavkotu: "Tako se počutim, kot da sem za-&el v Deveto Deželo." "Zakaj ?" Smejal se je in nič nisem odgo-v°i'il na njegovo vprašanje. Tudi on ni več vprašal, samo smejal se je Poln zadovoljnosti nad mojim počutjem. Odvedel me je v gostilno k zajter-Dobil sem kavo in žemljo, on Pa seveda nič. Ni kazal, da bi se mu 'nudilo domov k košari jabolk pod Posteljo___ po zajterku sva se napravila pro- ti domu. Pred gostilno je čakala gruča paglavcev, ki so hipoma naskočili gospoda. "Kedaj bom jaz šel na kmete? Ali imate zame že pripravljen prostor? Kedaj bo odšla prihodnja truma?" Tako so padli po njem. Pogovarjal jih je in jim našteval možnosti in nemožnosti. Prav do vrat stanovanja so ga spremljali in še tam počakali, da ga pozneje spet dobe v roke. Jaz sem se pa obrnil do moža, ki je očividno tudi prihajal iz cerkve in se smešil predse ob pogledu na vljudno nadležne paglavce. "Hej, očka, pri vas ste pa od sile pobožni. Kaj takega bi pa ne bil pričakoval v tem od Boga pozabljenem kotu!" "Prav pravijo, gospod, kar prav pravijo," je prikimaval in se zadovoljno smehljal. "Od Boga pozabljenem, prav res. Tako je bilo tu pri nas dolgo let. Prav zares, da smo pozabili na Boga. Pa on nas ni pozabil. Poslal nam je tistega-le gospoda in sedaj je pri nas vse drugače, o, kako zelo drugače. Saj se povedati ne da. Ja, to so en poseben gospod." "Hm, očka, ali se je ves trg tako prenaredil, ali samo tista stotina, ki sem jo videl v cerkvi?" "O ne! Ne samo tista stotina, pa tudi ne ves trg. So še vedno taki, ki se norčujejo iz nas in jih bo ostalo nekaj, morebiti kar precej, notri do konca. Saj veste, kakšni smo ljudje. Ampak večina se ne more ustavljati. Prihajajo, prihajajo. Veste, to so en poseben gospod." "Ampak, očka, cerkev mora biti ob nedeljah premajhna." "Premajhna, premajhna, to jim rečem. Ja, da bi mi mogli postaviti novo cerkev v čast Kristusu Kralju, ja, da bi mogli! Pa bo že Bog dal, da jo bomo. Saj nas tudi dosedaj ni pozabil, pa nas tudi zanaprej ne bo." "Tako, tako, očka, bo že Bog dal." Kmalu sem odšel na postajo, ker moj vlak že imel biti skoraj tam. Nič posebnega nisem rekel gospodu Slavkotu, ko je prihajal čas slovesa, mislil sem pa marsikaj. — Četnik Somrak. Bil je krepak mož ta trozvezdnik Bali so se ga rekruti, ker je znal učiti kozjih molitvic kot nobeden drugi četovodja. Veste, od kedaj se ga bojijo? Čakajte, da vam povem. Lani je bilo, ko se je letnik dve naprav-Ijal, da vstopi v kasarno in vojaško življenje. Besedo pohvale moraš dati Somraku za tako početje. Somrak je dobil nalogo, da poda novim vojakom prve pojme o vojaškem življenju in jim razloži dnevni red. Med drugim jim je tudi dejal, da bo treba v nedeljo k maši. Zaenkrat jim da še na prosto voljo za dober mesec, ali se hočejo udeležiti maše ali ne. Ali je bilo sram rekrute ali kaj? Veliko se jih ni oglasilo za ma- šo. Vpraša jih: Ali nimate nobene vere? Odgovor je bil prostaški: "Nobene." Pa jih je takoj ozdravil četovodja Somrak. Dejal jim je, ker nobene vere nimate, tudi ni postave rA vas, da ne smete v nedeljo delati. Bote pa v nedeljo vse konjske hleve osnažili in očistili. Ukaz. Kaj hočeš? Povelje je povelje. Prvo nedeljo so bili ves dan v hlevih, drugo nedeljo ravnotako. Tretjo nedeljo pa jim ni bilo treba več čistiti, zakaj medtem so zopet prestopili v katoliško cerkev. Somrak se je smejal. Vem, da se boš tudi ti smejal. Tudi takih misijonarjev je treba, kakor-šen je bil ta Somrak. Korajžni Hrvat. Zgodba izza časa ogerske strahovlade na Hrvaškem. Trden kmet je bil klican k madjarskemu županu. Nalašč ga je dal poklicati v nedeljo, na Gospodov dan. Kmeta pa ni bilo, prišel je šele v pondeljek. To je župana strašno razjarilo: "Zakaj nisi prišel včeraj, ali ne veš, da moraš svojo oblast poslušati in spolniti zahteve, ki ti jih daje." Kmet je mirno odvrnil: "Včeraj je bila nedelja zato nisem prišel, meni je Gospodov dan svet. in drag." Zupan se ji ponovno razburil: "Tukaj v tej vasi sem jaz gospod in bog." Nato je pa začel spraševati kmeta. "Ime". Molk. "Ime in povej, kje stanuješ?" Nobene besede. Župan je divjal: "Ali boš odgovarjal, ali ne boš? Zapreti te dam." Kmet je tedaj odpre usta in rekel: "Lep gospod in bog, ki še za moje ime ne ve." Da t>i nam dal Bog še mnogo takih Hrvatov in lakih Slovencev in takih Amerikancev. Svarilo in zgled. P. A. Svarilo! V Mehiki se je letos boj zoper cerkev razvnel nanovo. Ortiz Rubio, ki je bil naslednik Callesov, menda ni hotel plesati, kakor mu je ta nesrečni mehiški Neron godel, pa je moral v penzijo. Njegov naslednik Rodriguez pa pridno ubira korake za svojim varuhom Callesom. Žt takoj ob nastopu vlade je pokaza) svoje zobe in roge. Odobril je mnoge postave, ki so bile udarec v obraz Cerkve. Določil je, da se število duhovnikov zmanjša do najmanjšega števila. Tako da Cerkvi res ne bi bilo mogoče vršiti svojega poslanstva. Postavil se je za uboge pravice duhovnikov sam sveti Oče v Posebnem pismu in protestu. Zadel jt v živo. Predsednik je ožigosal papeža kot "lažnjivca, ki potvarja resnico". Ves svet je vedel, da je lažnjivec Rodriguez sam. Ni minil dober teden, pa je moral odposlanec sy. Očeta z aeroplanom čez mejo Duhovništvo so ožigosali kot proti-državno in izdajniško svojat, ki pripada vatikanski državi. Napovedujejo tudi, da bodo vse cerkve spremenili v učilnice in javne zavode. I-eta in leta že preganjajo Cerkev s krvjo in mečem in Bog ve, kedaj |'o cerkvi zasijala zopet doba miru 1,1 pokoja. Kolikokrat so škofje in ('uhovniki preprečili oborožen odpor, kolikokrat so pomirili ubogo '•iudstvo, ki bi si rado s silo pomagalo in se otreslo težkega jarma prostozidarjev, za hvaležnost prejema Cer-kev vedno več udarcev. Toda ljud- stvo ni klonilo in ne bo klonilo, preganjanje bo Cerkev samo utrdilo. Deloma sprejemajo to kot šibo božjo za vso dolgotrajno nedelavnost in ono veliko pregreho, ki jo imajo še mnogi katoličani na duši, ne samo v Mehiki, tudi drugje. Zanašajo se samo na božjo prerokbo: "Vrata peklenska je ne bodo premagala." Treba je tudi osebnega truda in dela. Deloma jim je to preganjanje živ opomin in velika vzpodbuda za lepšo in svetejšo bodočnost. Z priprostim ljudstvom se probuja tudi katoliško izobraženstvo. Nikar ne mislimo, da je večina mehiškega naroda na framazonski strani. Ne. S katolicizmom drže. Tako množica, kakor treznejši izobraženci. Ponavlja se pač vedno in vedno ista zgodba. Otroci teme so razumnejši od otrok luči. Peščica vlada k silo in armado. Ko bo sinil dan svobode, bo večina pometla s to degenerirano manjšino. Upajmo, da se bo to zgodilo v bližnji bodočnosti. Verna sestra Mehiki je Španska. Predsednikom države je bil izvoljen dolgoletni predsednik uporne revolucij onarne stranke Zamora. Toda, kakor je bil kot predsednik stranke neustrašen in samostojen v svojih početjih, tako da se tudi ni bal ječe in najhujšega preganjanja, je sedaj orodje v rokah najradikal-nejših elementov, predvsem v roki ministerskega premijerja Azana. Čeprav je v srcu katoličan, držati mora žakelj framazonom, ki pridno kradejo in ropajo cerkev. Molčati je moral, ko so pregnali cerkvenega dostojanstvenika nadškofa in pri-masa Španije, molčati je moral, ko so komunistične tolpe požigale samostane in svetišča, podpisati mora vse zlobne in krivične dekrete, ki mu jih predlože v odobrenje, vse Že dolgo so napovedovali te hude čase na Španskem. Samo čakali smo, kedaj bo izbruhnilo. Videti je, da revolucija ni toliko izraz španske duše, ki je bila sita burbonskih vladarjev, kakor sad framazonske gonje, ki je gledala v kralju zadnji temelj katolicizma. Zato so mu vrgli krono z glave in ga pregnali iz dežele. Ima sicer še mnogo pristašev, krivične dekrete, naperjene proti Cerkvi. Najkrivičnejši dekret je bil izgon jezuitov, dekret o zasegi cerkvenega premoženja in omejitve števila duhovnikov -sta sledila. Sedaj celo napovedujejo zapor vseh cerkva in privatnih šol in sesterskih ustanov. Tako verno stopa po stopinjah s sestersko državo Mehiko katoliška Španija. tudi v vrsti najvišjih armadnih poveljnikov, toda noben upor proti republikanski vladi doslej ni uspel. Še komaj pred dobrimi tremi meseci se je tak upor izjalovil. Povzročitelje upora so obsodili na pregnanstvo. Republikanska vlada ima velike težave s komunisti. Ne smemo pozabiti, da gleda ruski boljševizem v Španiji zrelo jabolko, ki si jo bo Novomašnik Rev. Tomaž Höge, Bridgeport, Ohio. Rev. J. Koren, novomašnik, Milwaukee, Wis. prej ali slej utrgal. Že L jenin je dejal: prva država, ki nam bo sledila, bo Španija. Če iščemo za vzroki odvratnosti, ki jo je Španija pokazala in jo še kaže v teh zadnjih prekucijah proti Cerkvi, jih bomo hitro našli. Rav-notam jih lahko iščeš kakor v Mehiki. Framazonska propaganda na eni strani, na drugi strani otopelost španskih katoličanov, ki so sedeli na lavorikah katoliške zgodovine, ne da bi pomislili, da je treba danes delati, kakor so delali za katoliško stvar njihovi očetje, njihove mate- re. Kovali so si denar iz kapitala, ki ni bil prislužen, ampak so ga podedovali od svojih prednikov. Ne rečem, da se je Cerkev polenila, toda sončila se je raje v soncu prošlo-sti, kakor da bi se potila v potu lastnega truda. Kakor povsod, velja tudi pri delu za Cerkev: nobenega zastoja, vedno naprej, korak za korakom. Kdor obstoji, gre nazaj. Zopet živ opomin božji: Milost božjo imate, toda zaslužite si jo z lastnim trudim. Bog pomaga, če si hočeš pomagati tudi sam. In zgled! Katolicizem deluje v Nemčiji izredno lepo. Katolicizem je klen in trden kakor nikjer drugje na svetu. Katoliške stranke se krepko drže svojega programa. Mladina je organizirana v mladinskih organizacijah, ki so cvet nemškega katoličan-stva, cvet in gorišče misijonskega dela. Upirajo se nacijonalizmu Hit-lerjancev, ker je nacijonalizem sovražnik Cerkve, zato so ga skoraj vsi katoliški škofje obsodili in prepovedali vsem katoličanom pripadati ter prisegati Hitlerju in njegovi stranki. Nacijonalizem je izrodek paganizma in sovražnik mednarodnega miru. Kot tak je obsodbe vre- den povsod. Računati pa mora katolicizem tudi s starim svojim sovražnikom, protestantizmom. Hu-genberg, vodja vsenemških nacijo-rialcev, je hud in zagrizen sovražnik katoliške stranke in hoče obnoviti staro borbo proti vsemu, kar je katoliškega. Odločen pomagač mu je v tem tudi Bruno Doering, bivši cesarjev dvorni pridigar, ki naravnost izziva na boj proti katolicizmu s tem, ko hoče vsakega Nemca preobraziti v moža po vzorcu Martina Lutra. Katoličani bodo tudi njemu kos. Take krepe katoliške volje je treba vsem. Mir božji živim, pokoj večni mrtvim. P. Salezij. Najodličnejši voditelji ameriških Slovencev so duhovniki. Zato smatra koledar Ave Marije za svojo prijetno dolžnost, da se spomni srebrnih in novili maš preteklega leta ter položi venec na grob tistih zaslužnih duhovnikov, ki so v tem letu odšli po večno plačilo. Srebrnomašnika. V letu 1932 sta dva odlična duhovnika-profesorja praznovala svoj srebrnomašniški jubilej. Father Hugo Bren in Father John Gruden. Slednji je obhajal prav na tihem svojo petindvajset-letnico 12. junija, ko je njegov profesorski kolega in pridigar na novi maši, dr. Seliškar, ležal na mrtvaškem odru. Jubilant Father Gruden je bil rojen 21. oktobra 1884 v Idriji na Notranjskem. Jeseni l. 1901 ga je pripeljal v Ameriko sedaj že pokojni Rev. Bajec. Modroslovne in bogoslovne študije je dovršil v St. Paulu, Minn. Novo mašo je pel četrti dan po ordinaciji, dne 16. juniin 1907. Nekoliko časa je bil v dušnem pastirstvu, nato pa ga je nadškof poslal v Washington na katoliško vseučilišče, od koder se je po dveh letih diplomiran vrnil in nastopil službo profesorja na šent-pavclskem bogoslovnem učilišču. Sedaj j.- že čez dvajset let pri šoli. Naj še dolgo bistri glave duhovniškim kandidatom! — Drugi srebrnomašnik 1. 1932 je frančiškan P. Hugo Bren. Rojen jc bil 5. decembra 1881 na Roviših pod Sv. Goro nad Zagorjem. Po končanih gimnazijskih študijah in po končanem tretjem letu bogoslovja ga je kot frančiškanskega klerika posvetil v mašnika goriški nadškof dr. Fr. Sedej. Prihodnje leto je še končal bogoslovje, nato pa so ga njegovi predstojniki poslali v Friburg, kjer je promovi-ral za doktorja bogoslovja. Ko se je vrnil z univerze, so ga pridejali šoli. na kateri je bil vedno izborila moč. L. 1919 je postal provincijalni definitor, a že prihodnje leto se je odločil za Ameriko, za tukajšnji frančiškanski komisarijat. Seveda je bila tukaj njegova pisateljska sposobnost nad vse dobrodošla. Kmalu je postal urednik Ave Marije in urejeval jo je do konca 1. I''24. 1.. 1922 je poleg tega postal še komisar. Kot tak je 9. decembra 1923 v imenu ko-misarijata podpisal kupno pogodbo za farmo v Lemontu, kamor se je iz Chicage preselil 24. junija 1924. Dne 24. maja. iste- ga leta je ustoličil Marijo Pomagaj. Dne 14. junija pa je Monsignor Rcmpe blagoslovil cerkev in samostan. L. 1925 je Father Hugo otvoril v Lemontu domače bogoslovje. L. 1926. se je vrnil v domovino, kjer je učil na bogoslovju. L. 1928 je bil generalni vizitator bosenske frančiškanske provincije. L. 1929 je postal urednik Cvetja. Isto leto je prišel drugič v Ameriko in sicer na vseslovenski katoliški shod v Lemontu. Prihodnje leto je došel sem kaj tretjič, to pot kot direktor na naš filozofski inst tut. Kakor v starem kraju, tako tudi tukaj veliko piše. 17. julija 1932 ie v navzočnosti lepega števila ljudstva ter raznih odličnih gostov slavil svoj srebrnomašniški jubilej. Bog daj, da bi še dolgo vrsto let deloval v svojem vzvišenem poklicu! Novomašniki. Letos jih je ameriška Slovenija dala izredno lepo število. Sest jih je zapelo prvo glorijo, štirje svetni in dva redovna duhovnika. Izmed štirih svetnih sta dva prvotno namenila korak k slovenskim frančiškanom in tudi drug redovnik je najprej študiral pri nas. Ce bi pozneje ne prišlo drugače, bi letos imeli novo mašo štirje frančiškanski in le dva svetna duhovnika. Prvi med novomašniki je pel novo mašo Father Ciril Gosar in sicer ~/.n. 27. decembra 1931 v prekmurski cerkvi sv. Križa, Bridgeport, Conn. Mislim, da zato tamkaj, ker je pri župniku Fatltru Golobu za kuharico njegova sestra Vida. Oče no-vomašnika je precej upoštevani slikar t Jo. sar, ki je poslikal tudi par slovenskih cerkva v Ameriki. Novotnašnik se je rodil 23. oktobra 1890 v Pazinu, v Istriji. Leta 1903 je prišel z materjo k očetu v Ameriki. Višje sole ji- končal pri frančiškanih v Callicoonu, nato pa je nastopil leto novi-cijata v Patterson, N. Y. Zavratna malarija mu je prekrižala načrte, da bi postal frančiškan. Po zdravnikovem nasvetu je moral domov k staršem, da si utrdi zdravje. Med tem je bil železniški in poznej« bančni uradnik. S prihranjenim denarjem je nadaljeval študije pri benediktinih v Atchison. Bogoslovje je dovršil na St. Bo-naventure's Seminary, Allegany, N, V. Ordiniral ga je 19. decembra 1931 za ško- fijo Kansas škof Turner v Buffalo. Sedaj City, Mo. Naj ga Bog obilo blagoslavlja je azistent pri Holy Cross Church, Kansas pri njegovem dušnopastirskem delu! — 2. aprila 1932 je chicaški kardinal Mundelein posvetil v mašnika Rev. Jurija Kuzme. drugega novomašn.ka po kronološkem redu. Le-ta je bil rojen 16. septembra 1904 na Tančigori, fara Dragatuš, Belokranjsko. L. 1921 je dospel s svojo drugo materjo v Ameriko. Z očetom ,eno sestro in dvema bratoma so bivali v Jolietu. Father Kuzma se je najprej pet let šolal pri be-nediktinih v Peru, 111., nadaljnjih šest let pa na St. Mary of the Lake Seminary, Mundelein, 111. Svojo prvo slovesno maso je pel v cerkvi sv. Jožefa v Jolietu, ka- Vincent College, kjer je postal M. A. V semenišču v Latrobe, Pa. je dovršil bogoslovje. Novo mašo je pel v cerkvi sv. Neže v Forest City. Sedaj je kaplan pri cerkvi sv. Cecilije, Wyoming, Pa. Želimo mu obilo sreče! — Father Koren je bil rojen v starem kraju! v Šoštanju na Štajerskem, dne 27. maja 1905. Pozneje se je s starši preselil v Ameriko, v Milwaukee, Wis. Potem ko je končal farno šolo s prav izvrstnim uspehom, so mu nakazali ustanovo za prost štirileten pouk v St. John's Cathedral High School. Nato je vstopil v St. Francis Seminary. Novo mašo je pel v slovenski cerkvi sv. Janeza Evangelista v Milwaukee, kjer je njegova sestra organistinja. Father Koren je sedaj v 'nor je po končanih študijah prišel tudi za a*istenta. Naj ga spremlja božji blagoslov na njegovih duhovniških potih! — 'rije novomašniki so bili posvečeni v soboto dne 21. maja, in ti so: Rev. John l'aul Kameen, Rev. Louis F. Koren in Rev. H. p. Stragishcr. Prvega je posvetil v serantonski katedrali škof O'Reailly, l'rugega v milwauški tamkajšnji nadškof Strich, tretjega v altoonski stolnici škol McCort. Naj sledijo sedaj življenski podatki vsakega izmed teh treh novomašni-kov. Father Kameen je bil rojen v Forest J-.'ty dne 8. julija 1906. Na prigovarjanje Drcva se je po končani ljudski šoli POdal v St. Joseph's College, Callicoon, V. Nato je nadaljeval študije v St dušnem pastirstvu, na neki angleški fari. Mnogo sreče in uspeha! — Father Stragi-sher je član regularnega tretjega reda s središčem v Lorctto, Pa. Njegov rojstni kraj je vas Stražišče, fara St. Vid pri Cirknici. Ko je bil star devet mesecev so ga prinesli njegovi starši s seboj v Ameriko. Ljudsko šolo je dovršil v Beaverdale, Pa., višjo šolo pa na St. Joseph's Seminary, Callicoon, N. Y. Na St. Francis College, Lorctto, Pa. je prejel 1. 1930 akademsko stopnjo M.S. Ko je končal tretje leto bogoslovja je bil ordiniran za duhovnika in novo mašo je pel v novi cerkvi sv. Vida v Clevelandu, O. Sedaj uči kemijo na lo-rettskem kolegiju. Naj^ ga Bog podpira pri njegoem delu! — Se enega novomaš- Rev. Ciril Gosar, novomašnik, Bridgeport, Conn. nika moram omeniti, namreč frančiškana Fathra Tomaža. Dala ga je ugledna družina Höge v Bridgeportu, O. in je brat našega Fathra Benedikta, sedanjega gvardi-iana v Lemontu. Father Tomaž je bil ro- to je študiral svoje modroslovne predmete. Teologijo je šel študirat v stari kraj, da se obenem priuči slovenskemu jeziku. Dne 5. julija 1932 je prejel mašniško posve-čenje iz rok ljubljanskega škofa Rožniana. Novomašnik Rev. J. Kuzma, Joliet, 111. ien 12. marca l'JOH. I.. 1922, ko je izvršilPrvo slovesno mašo je imel v svojem farno šolo v rojstnem mestu, je nastopilrojstncm kraju v Ameriki dne 7. avgusta svoje višje-šolske študije, na raznih kole-in pridigal mu je Father Oman. Bog ga gijih. Novicijat je delal v 1'atersonu. Na-živi in podpiraj v njegovem poklicu! Umrli duhovniki. Kar štiri je pobrala neizprosna smrt v 1. 1932. Vsi so bili "ločni kakor hrastjc, pa so tako hitro in nepričakovano padli. \ si štirje so bili odlični in zaslužni ameriški duhovniki. Käthe I.eskovee, dr. Seliškar, Father \žbe >n Father Klopčič. Na "Spominski dan" je v Duluthu odšel v tamkajšnji bolnišnici po plačilo slovenski župnik na Kvelethu, Minn. Rev. Anton I.eskovee. Rojen je bil junija 1871 v f-elju, v mašuika posvečen v Mariboru 25. Jttnija 1897. l'o trinajstletnem pastirova-"ju v lavantinski škofij' je prišel 1. l('l(i v Ameriko. Dobil je župnijo v Kansas 1 'ty, ki jo je vzorno opravljal okrog šest ,('t. I.. 191(i jc odšel na Kveleth in je "stal tam /a župnika do svoje smrti. Ker J5' bil mirna in blaga duša, so ga povsod ljubili. Pokopal ga je sam duluthski škol •n pogreba se je udeležilo veliko ljudstva, ž* ili počiva v miru v tuji zemlji! Dne • Junija, komaj kakih deset dni za Fa-tlironi 1 .eskovcem, je zatisnil oči Rev. Dr. '°hn Seliškar, profesor na šentpavelskem ^"Kosh.vju, St. Paul, Minn. Rodil se je '• decembra v Polhovem gradcu ter je bil n,1'ak pokojnega škofa Trobca, bratranec obeh Rev. Trobcev, Johna in Josepha kakor tudi Fathra Bernarda, našega komisarja. V Ameriko je prišel že kot dijak, v dobi, ko so bili pod pokroviteljstvom nadškofa Irelanda za Slovence v St. Paulu zlati časi. Po dovršenih modroslovnih in teoloških študijah ga je nadškof poslal na luvanjsko univerzo v Belgiji, kjer mu je bil med drugimi za profesorja tudi znameniti kardinal Mercier. Kot doktor filozofije se je 1. 1901 vrnil nazaj in je nato celih trideset let vzgajal nadškofiji duhovniški naraščaj. Zato ni čuda, če se je žalnih obredov v šentpavelski stolnici, ki jih je opravil nadškof sam, udeležilo okoli 250 duhovnikov; 53 duhovnikov, med njimi 19 slovenskih, pa je prihitelo v Brockway, mu izkazat zadnjo čast, na čelu jim šent-klavdski škof Busch s štirimi monsignori. Naj sladko počiva v zemlji s slovenskim potoni prepojeni! — V dobrem mesecu za Rev. Leskovcem in Rev. Ur. Seliškarjem jc odšel v večnost tretji odlični ameriški duhovnik. Rev. Ažbe. Sel se je okrepit v domovino, pa je moral tamkaj leči na bolniško posteljo, iz katere ni več vstal. Umrl je mirno in vdano 19. junija. 21. junija so ga v Skofji Loki, v njegovem rojstnem kraju položili k večnemu počit- Novomašnik Rev. H. P. Stragisher, Cleveland, Ohio. Novomašnik Rev. Kameen, Forest City, Pa. ku. Dr. M. Opeka mu je govoril v slovo, pogreba pa se je udeležilo zraven staro-krajskih tudi nekaj tamkaj se mudečih ameriških duhovnikov. Rojen je bil pokojni Ažbe 13. oktobra 1875. V Ameriko je prišel 1. 1893. Svoje študije je dovršil v St. Paul's Seminary ter v I. 1902. zapel novo sv. mašo. Svoje duhovniške delovanje je zastavil v hrvatsko-slovenski župniji steeltonski in je nadaljeval v samoslovenski župniji istotam. L. 1914 je vstopil v chi-caško nadškofijo in prevzel slovensko župnijo v Waukegan, 111. Tu si je s krasno župnijsko šolo postavil najtrajnejši spomenik. V tej dobi je bil dvakrat duhovni vodja K.S.K.J. Po povratku iz domovine je bival pri Fathru Plevniku v Jolietu, kjer si je radi svoje vneme v spovednici in zgovornosti na prižnici pridobil mnogo simpatij. Bog mu bodi obilni plačniki — Dne 26. septembra je smrt pokosila četrtega ameriškega duhovnika, Fathra Klop-čiča, župnika calumetskega. Podlegel je posledicam navidezne lahke operacije na slepiču. Nihče ni slutil, da bo imela tak usodni izid. Zato je pa tudi presenetila in globoko nžalostila ne samo njegove fara-ne, ampak tudi vse, ki so kedaj kaj slišali o njem ali ga na lastne oči videli. Rajni se je rodil 4. oktobra 1880 v Železnikih na Gorenjskem. Bil je že v ljubljanskem semenišču, ko se je odločil za Ameriko. V St. Paulu je končal bogoslovje, na Calumetu pa je 1. 1904 pel novo mašo. Nekaj tednov zatem je Father Pakiž odšel na slovensko župnijo v West Allis, calumetsko sv. Jožefa pa je prepustil novomašniku Rev. Klopčiču. Tam je ostal vsa svoja duhovniška leta. Ne samo pri svojih faranih, temveč tudi pri višjih je užival zaupanje. Sam škof Nussbaum je bil eden izmed njegovih številnih prijateljev, ki ga je tudi ob številni udeležbi ljudstva in duhovščine dne 29. septembra, tri dni po njegovi prezgodnji smrti pokopal. R.I.P. Še enega pokojnika ne smemo pozabiti. I.cben Jožef, župnik v župniji Corpus Christi v Texas v Severni Ameriki, je umrl 15. dec. 1931. Rojen 17. marca 1879 v Preski je vstopil v salezijansko družbo in bil 1. 1903 posevčen v mašnika v Vene- zueli. Radi malarije je se 1. 1912 povrnil domov in živel nekaj časa na Šmarni gori, potem kot kaplan v Košani (1913), v Sla-vini (1914), v Trnovem na Notr. (1918), v Idriji (1919) kot katehet in učitelj latinščine do 1922, kot podravnatelj v Malem se- Ludwig L. Skala, dobroznani baritonist iz Chicage, 111. menišču v Gorici v najtežjih letih, dokler se ni 1. 1925 umaknil v Ameriko, kjer je bival nekaj časa pri škofu (Čehu) Ledvi-na in potem kot župnik v župniji Corpus Christi v Texas. Predragi rojaki, molite za pokoj umrlih in za blagoslov živih svojih duhovnikov! Imenik slov. duhovnikov v Sev. Ameriki. V. Rev. Ambrožič Bernard O.F.M., Box 608, Lemont, 111. Rev. Basnik Alban O.S.B., 2127 W. 22nm ■ ■ ff/ (-Ulli I' HW ■ i h triners i ^Bitter wine ,, Si f® 4 JSSKgfr S ^ *sšwar - "'TrtRVil" .....wSKTCT«»» • w® Ä^M IRIN ER