a
gs
§3
Sž
gs
a
$g
Izhaja po
enkrat na mesec v Ljubljani,
kedar ga prebere iu ne konfiscira policija.
8S
33
Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 30 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
1	Veljii
Sj celo leto 3 gld., pol leta I gld. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za vsacega brez ozira na stan, narodnost in vero.

S
=cf^ Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval. ---------------
Vsem naročnikom in prijateljem bodi strašno žalostno naznanilo, da je
»Brenceljnovo11 9. številko
nenadoma zadela neusmiljena in težka roka državnega pravdnika zavoljo popevke na tej strani, zapete tistim slovenskim poslancem, ki so šli v kranjski deželni zbor, in pa še zavoljo Kriš-pina, ki je svojega klijenta. gosp. Jaka Smoleja, gimnazijskega ravnatelja in deželnega šolskega svetovalca, v nemškem jeziku preslabo zagovarjal.
Pogreb bo pravna tihem kmalu v kaki peči pri deželni sodniji, kjer je bilo sežganih že več njenih prednic.
Pogrebni sprevod je radovoljno priskrbela slavna državna policija po navadnih konfiskacijskih obredih.
Milovanja ni treba, ker bi nič ne pomagalo.
V LJUBLJANI slabega meseca oktobra prečudnega leta 1881.
Žalujoče vredništvo in opravništvo „Brenceljnovo“.

Pavliha.
Skoro ves svet sem bil že prebrodil kolikor toliko vsako leto, le na Hrvaškem sem bil davno že in samo enkrat, ko me je pot skozi peljala v Bosno. Takrat so me skusili Hrvatje z vinom pod mizo spraviti, pa se je ravno narobe poneslo jim, namreč jaz sem jih vse skup pod mizo spravil, potlej sem ga pa ruknil še en bokal za odhod. Ker to raj že toliko časa nisem videl Hrvatov, sem si mislil: boš pa vendar zopet enkrat tj e dol stopil pogledat, če so še živi in kako se jim kaj godi. — Sem pa napravil se in stopil čez mejo, ker od nas do Hrvatov tako ni več ko en korak.
Komaj sem čez mejo, kar vidim povsod strašno gibanje, še huje ko takrat na Kranjskem, ko smo po bričih v deželni zbor volili. Pandurji (kar so pri nas žandarji) so švigali z drugimi ljudmi sem in tje, kakor da bi kokoši lovili, prigovarjali in žugali ljudem, volilce pitali z mesom in vinom, kolikor je kdo mogel v usta spraviti, in jim stiskali še drobiža v roke.
„Kjer so briči in ž njimi znani ljudje, tam je vlada“ —-si mislim jaz in da bi prav za gotovo zvedel, kako in kaj, stopim med kup ljudi, ktere so strašno obdelovali, ter pra-šam precej ponosnega kmeta:
„Kaj pa se tu godi? Ali je somenj ?“
„Res, prav somenj je" — odgovori mož — „vlada nam ponuja svoje privržence, da bi jih volili v deželni zbor."
„Kaj vraga" — se čudim jaz na videz — „ali je tudi pri vas taka navada, da se vladni kandidatje prodajajo tako, da volilec še kaj dobi za svoj glas?"
„0, vselej ne, to le letos" mi odgovori — „ko vlada na vsak način hoče v zboru imeti večino." ^
„No, za koliko boš pa ti prodal svoj glas?" — ga prašam jaz.
„Jaz?! Ne za ves svet!" — mi odgovori odločno.
„Dobro, prijatelj" — mu potrkam jaz na ramo — „ti si mi všeč, si možak, ga morava kozarec skupaj piti."
„Ti si aretiran, greš z mano k podžupanu" — se pa oglasi v tem hipu za nama pandur in prime mene za ramo.
„Zakaj?“ — prašam jaz.
„Zato, ker volilce podkupuješ" — mi odgovori.
„Tako? Reciva, da bi bilo to res. Ali vladni gonjači jih pa smejo podkupovati ?“ — prašam jaz in prizdignem marelo.
„Vlada sme vse, ti pa ne" — se zadere pandur in me hoče seboj potegniti.
Marela me že žgače, pa mislim si: saj ne more nič hudega zgoditi se mi, če grem s pandurjem, bom vsaj videl, kam me bo peljal. In tako grem ž njim do tistega podžupana, ki je nekaj tacega, kakor pri nas okrajni glavar. Kaj se je tam godilo med nama, ne bom na dolgo predel; dosti je, da povem, da me je hotel zapreti — češ., da sem mu sumljiv, ker bi utegnil pri volitvah hujskati zoper vladnega kandidata.
„Tako?“ — prašam jaz — „toraj se tukaj ne sme nihče drug voliti, kakor tisti, ki je vladi po volji?"
„Nihče drugi, Bog ne daj!" — pritrdi mož.
„Toraj naj pa kar vlada imenuje poslance, ker ni volitev, če moram svoj glas komu dati. To je sila. Voliti se pravi: po svoji volji in svojem prepričanji koga izbrati."
Ta moja razlaga volitve je možu tako malo všeč, da kar ukaže pandurju, naj me pod ključ dene. Zdaj pa imam jaz špasa že dosti, zato zapoje moja marela, da oba cvilita, in pol ure potem sem zopet čez mejo, ker taka svoboda, kakoršno sem tu videl pri volitvah, ni za-me, naj jo Hrvatje le sami imajo ali odpravijo, kakor jih je volja. Vsak ima to, kar zasluži, če si ne mara boljšega priskrbeti.
Na Kranjskem prvega vidim svojega prijatelja Toneta Navratila, ki jo ravno s torbico v roki po cesti maha ; ta moj prijatelj Tone je tudi deželni poslanec belih Kranjcev in prav „fajn“ dečko.
„Kam pa stopaš?" — ga ogovorim — „pa vendar ne v Ljubljano? Saj veš, da ste lani vsi podpisali in rekli, da vas v zbor ne bo?"
„Tako grem naprej tu gor" — mi odgovori nekako v zadregi in plašno gleda mojo marelo, — „imam opravke. Se bova že videla še kje. Ti mi prenaglo hodiš, veš, jaz bi te ne mogel dohajati. Srečno pot!"
Meni se koj nekaj zdi, pa nočem nič reči, kar roko mu podam pa jo maham naprej po cesti. Pa kam bi šel? Domu se mi ne mudi, če bi tako naglo prišel, bi doma utegnili misliti, da so me kje pretepli; zato postojim malo in premišljujem.
„Ej, kaj če bi malo stopil po Štajarskcm" — si mislim — „tje med Slovence, pri kterih že tako dolgo nisi bil! Boš videl, kaj poreko."
In že stojim pred Celjem, iz kterega pa puhti tako smrdljiva nemčurska soparica, da si kar nos zamašim in memo tega nemčurskega gnjezda naglo naprej stopim po savinjski dolini.
Tu je pa lepo, res lepo, ljudje pošteni in narodnjaki. Kjer sem se prikazal, povsod smo ktero rekli in čas je le prehitro tekel.
„Vaši poslanci toraj ne bodo šli v deželni zbor?" — so me prašali.
„Se ve, da ne" — je bil moj odgovor - „keda*-Kranjec kaj reče, jo tudi mož beseda. Lani so to rekli in podpisali in to je kakor pribito. Ne bo jih, nebo nobenega, če bi ga prav s konji not vlekli."
„Dobro, ta je moška" — so rekli Stajarci — „vi Kranjci ste edini med Slovenci, ki se lahko na noge postavite, da dobote drug zbor. Bog vas živi!"
In pili smo ga na zdravje naših poslancev , posebno očeta Blehveisa, ki vse tako umno vodi. Mene je strašno veselilo to, da so bratje Štajarci v tem enakih misel z nami, ves Židane volje sem prišel domu in tu počival ter domača dela v red spravljal, ker je manjkalo le še par dni do 24. kimovca, to je dne, ko je bil deželni zbor kranjski sklican. Ta dan sem hotel stopiti v Ljubljano in v zbornico, da bi videl, kako kislo se bodo nemčurji držali, ko bodo sedeži naših poslancev vsi prazni.
Tisti dan pride, meglen, neprijazen je bil, še solnce ni hotelo svojega obraza pokazati, menda iz žalosti nad tem, kar se je imelo ta dan zgoditi v Ljubljani. Vse je bilo tako nekako plašno, nikjer veselega obraza, samo nemčurji so me nekako posmehljivo gledali. Jaz nisem vedel, kaj to pomeni, zato se podvizam v zbornico, ker je morala biti že skup.
Ko moško, kakor mož, ki sme na poslance svoje dežele ponosen biti, stopim v zbor, da bi videl sedeže vseh naših poslancev prazne, kaj zagledam! Če bi bila tik pred mano strela vdarila v tla, bi ne bil tako omamljen, kakor sem bil po tem, kar sem zagledal. Cujte in strmite!
Samo štirje sedeži naših so bili prazni, vsak drug pa je imel svojega jahača.
„1, kaj pa je to? ali sem zacopran, da vidim tu osebe, ktere niso, ne morejo, ne smejo biti tukaj? Zmani si oči, Pavliha, boš videl, da ni nobenega Slovenca v zboru."
Tako mi veli notranji glas, jaz manem oči, jih ma-nem in manem, pa naj jih manem kakor hočem, poslanci ne zginejo s stolov. In tudi namalani ali izšopani niso,
to vidim, ker se gibljejo, kakor nemškutarski, kterih je cela rajda. Dolgo ne morem priti k sapi, še le ko vidim, da očeta Bleiweisa ni med njimi in tudi Kljuna ne, se mi sapa toliko odpre, da ogovorim najbližnjega in ta je moj prijatelj Tone Navratil.
»Vidiš ga tička11, — mu rečem — „zato nisi hotel povedati, kam greš, ko sem te takrat na poti došel. Se mi je zdelo, da bo kaj. kar ni lepo. Kdo te je pa sem klical? Mar vodja in oče Blehveis, he?“
Tone ne odgovori nič, ampak molče po strani kaže z roko proti voglu, in tam zagledam jaz — koga? Vošnjaka. Zdaj mi je pa koj vse jasno, kakor vrtnarju, ko v koreninah zamrlega zelišča črva najde, zato stopim k svojemu prijatelju Vošnjaku in prašam osorno:
»Ti si toraj tisto kolo, ki je gnalo toliko naših vrlih mož v zbor, da so svojo besedo prelomili? Na, le čakaj, boš že videl, po čem bo zdaj za-te maslo.11
„Ej, kaj veš ti" — zareži osorno — »saj ti moje politike ne razumiš, zato ne moreš vedeti, za kaj bo dobra.11
„Tvoje politike menda še marsikdo drugi ne razumi in tudi ne ve, čemu bo“ — odgovorim jaz — „to pa zdaj vsak že ve, da bi ti rad očeta Bleiweisa s prvega stola vrgel in se potem sam na-nj prav košato vsedel, da bi bil samovladar Slovenije in pa kak! Pa veš — tu-le gor na pest mi sedi, pa boš Benedke videl."
Potem sva se še prav prijateljsko pogledala, da me je marela srbela, pa sem se obrnil še k drugim našim, ki pa so tako v tla gledali, kakor da bi jih glava bolela. Meni se je zdelo, kakor da bi bilo obojih druge pred drugimi nekaj sram: nemčurjev zato, ker vedo, kako so bili voljeni, Slovencev pa, ker so tako moško besedo držali.
„Kaj pa ti tu delaš?11 — stopim z vprašanjem pred Frenceljna Vestenecka — „ali te ni sram?11
»Prav nič11 — se odreže drzno.
„Se ve, haha11 — pristavim jaz — „to je tako, kakor če bi volka prašal, ali ga ni strah. S tabo ni govoriti."
Potem stopim k Šafarjevemu Dolfu in Aleksandru Koruzi ter ju prašam:
„Kaj pa vi-dva? Za koga sedeta v zbornici?11
„Za kupčijsko zbornico11 — jecljata plašno.
„To je tako, kakor če se kdo za gospodarja štuli še, ko so' mu že davno vse prodali. Mene bi bilo sram.11
Zdaj zagledam še zadej Johana s Kamnika in vidim, da ga je 15 kil manj v hlačah, kar je s toplic prišel. Že se napravlja, da bi pred mojo marelo pod mizo zlezel, pa jaz ga pomirim: „Nič se ne boj, Johan, za-te in za Ko-reljna je moje marele škoda. Le sedite, le, da bote ture dobili; za vas vse skup mi ni nič žal, le za naše mi je, da so zavoljo take družbe svojo besedo prelomili.11
Potem se še enkrat ozrem po tej čudni zbornici, se zasučem in grem; nekoliko tolaži me le to, da očeta Blei-weisa ni v nji, je vsaj eden še, ki je ostal mož beseda. Pri vratih treščim skup s še nekim znancem, kterega sem se tu najmanj nadjal; ravno je prišel tudi v zbor; po pravici povem, da sem strašno zavzet.
„1, kaj pa tebe jesti prosi11 — ga ogovorim — „da si tudi ti not prišel?11
„Disciplina“ — mi odgovori — „podvržem se večini našega kluba."
„Tako ?! Ali se more govoriti o disciplini pri armadi, ki svojega poveljnika več ne uboga? Kaj je rekel oče Blehveis, he?“
On migne z ramo, jaz pa tudi, in grem. Zunaj dobim svojega starega prijatelja Andreja, ki je zdaj deželni predsednik. Prijazen, kakor je zmiraj, me ogovori:
„0, Pavliha si še živ? Si prišel malo v Ljubljano pogledat, je li? No, kako ti je všeč?11
„Prav nič11 — odgovorim jaz — „ravno tako je vse, kakor v hiši, kjer imajo mrliča.11
„Pa ne, da bi ti s tem menil deželni zbor?11 — me popraša nekako raznenaden.
„Kaj pa da! Pokopljite vsaj enkrat to truplo, ki ni za nič več, če ne, utegne nastati hud smrad. Če toliko ne premoreš pri Taaffeju--------no, z Bogom!11
Po teh besedah se zasučem na peti in jo mahnem proti domu, ker Ljubljana mi je prepusta zavoljo tega deželnega zbora. Ljudje se ogibljejo naših poslancev in še čitalnica je prazna, ker vse misli, da ti tje zahajajo. O, kam smo prišli Kranjci! Zdaj se bom zaril doma in če bom kam šel, ne bom več rekel, da sem Kranjec; ponos je zginil, postrižen je greben. Žalujmo !
Pirker je še zmhaj šolski nadzornik!
Kako bi se godilo kmetu,
& bi se hotel vpreči v politični voz tako, kakor bi dobro delo nekterim njegovih zastopnikov, ki so s svojim vedenjem osmodili se.
(Prav lahko mogoča prilika.)
Poslanec — imenujmo ga Bobnar — po svojem sebičnem in nevkretnem ravnanji v državnem ali deželnem zboru pride pri volilcih tako ob ves svoj svit, da se mu je bati zgube vsega njihovega zaupanja. Treba se mu toraj zdi, rešiti se te nesreče s svojim jezikom, kterega zna dobro sukati. Kaj tacega se najlože doseže, ako se skličejo na shod volilci, in če tudi ne sami volilci, da je le več ljudi. Tam se z odra pove jim kaj prijetnega, prej skrbno na pamet naučenega, in ni pes, da ljudje ne bodo dobre volje! In tako je rešena politična veljava poslančeva, odpravljen strah pred nezaupnico.
Bobnar pa še dalje misli. Ne on sam — tudi še drugi morajo ga vleči iz mlake, to več izda in tudi kmeta prej oslepi. V svojem volilnem okraji ima moža, trdnega kmeta, kteremu pa tudi prijetno de, če mu kdo o njegovi razumnosti malo pokadi. Čapek pravijo temu možaku, zavoljo bogastva ga tudi spoštujejo, njegova beseda velja vsaj tako dolgo, dokler je zraven in bi posmehovanje utegnil slišati Njegova slabost je tudi to, da se rad smuka okoli gospode in se potem pobaha, kako ga je ta in oni visoki gospod občudoval zavoljo njegove vednosti in bistre pameti. Poslanec Bobnar dobro pozna tega moža slabosti, zato se poda k njemu in pove, da misli shod volilcev sklicati pri njem, na njegovem travniku. Kdo je srečneji od Čapka! Brez druzega ponudi vse svoje travnike z vsem senom na njem, če prav vse poteptajo, in še par sodov vina, pa še kaj druzega.
Bobnar se zadovoljno namuza in pravi:
»Odškodnina je moja reč, pa če ste tak iskren narodnjak, naj bode, imate za domovino toliko več zaslug. Ker ste že tako vneti za našo reč, kaj, ko bi tudi vi o tisti priliki ktero spregovorili z odra — hm? Vaša beseda veliko velja, to sem že skusil o volitvi. No?“
Čapek je ves kakor na škrpceh. „Ta je prava11 — zavriska — »govoril bom, da, jaz bom govoril, da bodo ljudem kar ušesa rastla in usta zijala.11
»Dobro, dobro11 — mu seže Bobnar v besedo — »samo povejte mi, kaj bote govorili, da bom vedel."
»Govoril bom11 — stoka Čapek — »govoril bom, no, bom že povedal, da bo kaj, bolje ko naš fajmošter.11
»Prav, prav11 — poprime Bobnar — »vem, da bote kaj posebnega povedali, ker jih imate v glavi, kakor ma-lokteri. Vendar mora vsa reč nekako obliko imeti. Vi kot prvi moj volilec bote govorili precej za mano in da ne bova oba enako govorila, sem vam tu prinesel govor kar spisan. Naučite se ga z glave, saj to ostane med nama, vsak bo mislil, da ste sami sestavili ga. Da bote pa še bolje naglašali posamezne stavke, vam ga bom prej prebral.11
Bobnar prebere govor, ki ga je v svojo slavo sam sestavil, Čapek posluša in ker so mu besede všeč, je ves raz sebe, kakor bi slišal že plosk, ki bo donel njemu, njegovemu talentu. Hlastno vzame Bobnarju govor iz rok, obljubi, da se ga bo od besede do besede naučil, ter tudi vse drugo za shod volilcev priskrbel; naj Bobnar le trdno zanese se na nj. Bobnar je s tem zadovoljen, stisne možu roko in odide vesel.
Na to je štirnajst dni Čapkova kmetija vsa narobe. On sam se ne zmeni za nobeno reč, neprenehoma se uči govora, posli njegovi in še drugi najeti ljudje pa nosijo povabila in oklice okoli — sploh, pri gospodarstvu se godi grozna škoda, ker je vsak dan praznik. Sosedje se temu zelo čudijo in ugibajo, kaj li bo iz vsega tega. Pred shod-nim dnevom prinese krojač čapku čisto novo obleko, ka-koršne ta še o svoji poroki ni imel. Zvečer privlečejo majev, vej in mladih dreves, s kterimi obsadijo za shod odločeni prostor, potem pride še cela butara raznih na novo narejenih zastav in bandercev, kteri se potaknejo po drogih in drevesih, in prostor je okinčan ves na Čapkove stroške. Tudi glasbena banda se pripelje z mesta, naročena po Čapku. Ravno tako je oskrbel zadosti smodnika za streljanje.
Dan shoda napoči in Čapek je prvi na nogah. Brž še enkrat ponovi ves govor, potem vredi vse za slovesen sprejem poslanca Bobnarja in njegovega spremstva. In res, prav krasno je, ko se ta pripelje v družbi bradatih, ljudem popolnem neznanih gospodov. Mežnarji pokajo, zastave vihrajo, godba igra; ljudje debelo gledajo, ker kaj tacega še smajni dan ni bilo nikoli tam. Zbralo se jih je bilo Veljko, volilcev le malo, drugi so bili večidel radovedneži. Čapek je bil sreče ves raz sebe, ko so mu bradati gospodje roko stiskali, malo da ni pozabil svojega govora.
In kak je bil ta govor, ko je ob splošnem strmenji stopil Čapek na oder! Gospoda se je muzala, ker je bilo pač veliko besedi, pa nič pravih stavkov, kmetiški poslušalci pa so strmeli, ker tako govoriti Čapka niso še nikdar slišali. Ta je krvavi pot potil, zgubil večkrat nit govora in že je kazalo, da bo v besedah vtonil, kar mu priskoči Bobnarjevo bradato društvo na pomoč s krepkim ploskom in krikom in tako mu ni reči treba več ko: „Zi-vili naš zlati poslanec gospod Bobnar!“
Bradači zagrome „živijo“, ljudstvo tudi kriči ali tuli, potem se pokaže na odru Bobnar, se zahvali za vrisk in zaupije na vse grlo: „Naj živi naš vrli gospod Čapek!“ Ljudje, posebno bradači, pritisnejo zopet s krikom in zdaj je Čapek v desetih nebesih. Sploh: dan se konča z grozno slavo, mize so vina mokre, čapek še tri dni prebava vse, kar je videl in slišal, ne govori z nikomer, ampak ponavlja le svoj govor in to, kar so mu Bobnar in njegovi bradači prijetnega in laskavega pravili in kako so ga povzdigovali. Še žena, če pride kaj prašat, dobiva tako kratke in robate odgovore, kakoršnih prej ni dobivala nikdar — sploh, Čapek je tri dni zavžite slave kar pijan.
Se le četrti dan ga zdrami brič z davkarije, ki mu pomoli pod nos polo, na kteri stoji zapisano, da ima Čapek plačati davka nekaj čez 100 gl d. To de Čapku tako, kakor da bi razbeljenega z ledeno vodo polil; jeza ga popade in predno prav ve, kaj stori, leži davkarski brič zunaj s polomljeno roko, da se komaj do bližnjega zdravnika privleče. — Drugi dan jih pride več in z žandarji, ti zahtevajo zopet davek, čapek, zdaj ves ponižen, ker je premislil, kaj je včeraj storil, gre k svoji denarni tružici. da bi plačal, pa tam ga ni solda več, vse je izdal za shod. Ker toraj ne more plačati, mu zarubijo vso živino in komaj se izprosi, da mu je kar ne odženo. Povedo mu pa še tudi, da zavoljo včerajšnje dogodbe bo imel že s sodnijo opraviti.
Ta sramota! čapek jo premišljuje, zdi se mu, kakor da bi se bil iz strašnih sanj zbudil, se buta ob glavo, a slednjič skoči kviško ter se zakrohota: „Ej, kaj de to! Saj je Bobnar moj prijatelj, on bo že spravil me iz zadrege
in pokazal tem davkarskim onem, kaj sem jaz, kmet, pro-stak.“ Zato si tudi prve dni nikakor ni vbijal glave s tema dogodbama, marveč zamislil se zopet v svojo slavo ter prebiral po Bobnarju naročene časnike (za ktere je pa naročnino on sam plačal) pridneje, nego se je brigal za gospodarstvo; tudi je zahajal zvečer v gostilno, kamer je povabil več sosedov, da jim je svoje misli ali marveč to, kar je bral, razkladal, pa tudi posebno „žmahtne“ članke prebiral. Vino, ki je močilo grlo njegovim poslušalcem, da so mogli z besedami pritrjevati, teklo je na njegov račun, včasih celo na kredo, če je drobiža zmanjkalo.
Kar dobi nekega jutra dve pismi. Prvo ga vabi k sodniji, da se bo zagovarjal zavoljo davkarskega briča, kterega je skozi vrata pahnil, da se je ta hudo poškodoval; drugo pa je naznanilo davkarije, da mu bo zarubljena živina prodana, ako ne plača v 14 dneh.
Sitna reč! Prvo ga skrbi bolj ko drugo. Pa saj je poslanec Bobnar mogočen mož, mu bo že pokazal pot, po kteri se bo izrezal; Bobnar je pa tudi premožen, si je že marsikak tisučak zaslužil s svojim poslanstvom, toraj mu bo za davke potrebnih par sto kar posodil, da mu le reče. Ni vredno da bi si človek glavo belil.
Poda se toraj v mesto k gospodu Bobnarju. Ta ga jako vljudno sprejme, mu stiska roko ter sladko praša, zakaj ga nikoli ni k njemu. Komaj da pride Čapek do besede in more razložiti svojo reč in zadrego, v ktero je prišel zavoljo shoda na čast Bobnarju. AlRčuda! Obraz Bobnarjev postaja čedalje temneji in ko je čapek končal svojo žalostno povest, se Bobnar oglasi čisto mrzlo:
„Za prvo reč, ki je bila jako nepremišljena od vas, da huje ne rečem, si morate najeti kacega zagovornika, pa vam bo težko kaj pomagalo. V drugi zadevi, namreč, da bi vam jaz posodil par sto goldinarjev, vam moram pa kar naravnost reči, da se s takimi barantijami ne pečam ; to je naloga denarnih, zavodov ali posojilnic , obrnite se toraj do take ktere. Če bi vam mogel kako drugače postreči, storim to prav rad, bodite prepričani; žal mi je pa na vso moč, da ste ravno prvi pot prišli v zadevi, v kteri vam res ne morem vstreči. Res, prav žal mi jc.“
Čapku lezejo oči, ušesa in usta narazen, ko teh stavkov nerazumljive mu besede v sebe sprejema ali bolje rečeno: daveč se jih požira. Kar sapa mu zastaja, grlo se mu zadrgne, omotica se ga prijema. Sam ne ve, kako pride z Bobnarjeve hiše, kako potem donni. Ne govori nič, videti pa je, da se v njem nekaj kuha, kar mora priti na dan ali pa vso posodo prestrojiti.
Zgodilo se je pa zadnje. Drugi dan gre namreč Čapek k svojemu svaku, premožnemu kmetu v sosedni fari, ter ga prosi, naj bi mu za par mesecev posodil 200 gld.
„Ej pojdi no, ali se norčuješ?“ — se pa posmehuje ta; — „človek, ki toliko denarja tj e vrže za tako neumnost, kakor je bil tisti volilni shod, in ki ima prijatelje tako mogočne bradate gospode, mora imeti zlata in srebra po vseh "loncih., Nikar se ne norčuj z mano 1“
Ako bi Čapek ne bil že mrzle plohe dobil prej na razbeljeno glavo, gotovo bi bil zdaj vzkipel in svaku par debelih povedal; tako pa že omehčan in prekuhan poniža se do tega, da pove svaku svojo nezgodo in kako se je gospod Bobnar obnesel.
„Ha ha" — se smehlja svak, pa ne več tako rug-ljivo — „vidiš, kaj se pravi z gospodi vpreči se v politični voz? Koliko te je stal shod za gosp. Bobnarja?“
„Vsega skup čez 200 gld., če druge šKode ne vra-čunim“ — zdiline Čapek.
„In zdaj ti gosp. Bobnar toliko še posoditi ni hotel! Vidiš, taki so tisti politikarji brez srca. Kmet jim je dober, da jim voz slave in dobička vleče; ko pa jih prosi jesti, „ga na kratkem odpravijo, češ, da jim je nadležen.“ čapek molče prikima z glavo, svak pa nadaljuje:
„ Sreča za-te, da si tako kmalu naletel. Če bi bil dalje še brodil po političnem kropu, mesto držal se svo-
jega posla, bi se bil še huje opekel. Hvaležnosti taka gospoda ne pozna. Jaz ti bom posodil ne 200, ampak 300 gld., pa le pod tem pogojem, da si vse politične muhe brž iz glave spodiš.11
„Saj sem jih že spodil, ne boj se“ — odgovori Capek.
„Jaz ne mislim, da bi se ne smel brigati za dogodbe po svetu, vzlasti za narodne zadeve11 — nadaljuje svak — „to je celo potrebno. Samo takim gospodom, kakor je Bobnar, se človek ne sme zapisati z dušo in telesom. Beri, beri, čim več tim bolje, toda le tebi koristne reči in ne na škodo svojim opravkom. Razumen mora biti tudi kmet, a v više stvari mu ni treba nosu vtikati. Redki so, ki kmetu pomagajo, pomagati si mora samv“
„Pametne so te besede11 — pravi Capek — „po njih se bom ravnal, gospod Bobnar bo to kmalu čutil.11
In Capek je ostal mož beseda. Svak mu je posodil denarja, da je davek plačal. Zavoljo briča je moral osem dni sedeti in tudi nekaj plačati, potem pa je skušal pozabiti to in popraviti vse, da pride v stari kolovoz, kar je dobrih par let trpelo. Po Bobnarji priporočenim mu knjigam in časnikom je dal slovo, o prostih urah pa je bral le podučue in kratkočasne liste in knjige, sploh pa se bolj pečal s svojo kmetijo kakor z abotno Bobnarjevo politiko, kteri se je le še posmehoval.
Ko mu je o novih volitvah Bobnar zopet poslal cel zvezek oklicev do volilcev s prošnjo, naj jih razdeli, mu jih je Capek poslal nazaj in spodaj narisal, kolikor je znal — ligo.
Pirker ist n o c h Limdesscliul-inspektor!
Jezična Žefa.
Zadnjič sem pravla, kako so naša gospoda objedli in opili pa še drugač oškodoval’ tistga gospoda fajmoštra, de je blo mene sram. Nej zdej povem, kako se je potlej godil’, k’ še te rči ni konc bil.
Enkrat prileti naš gospod, k’ sem ravno za kosil’ zakurila, k men v k uh njo pa reče: „Žefa, na, tlejeen goldinar, pa skoč’ brž pred rotovž in poglej, če dobiš kakšno piško, raco al kaj tacga. Potlej pa imaš tle še en goldinar pa pejd’ v mesnico po mal več mesa, nas bo dons več pri kosil’, de veš, bomo imel goste.11
„Kolk’jih pa bo?11 — pra-šam jest.
„En sam" — odgovori — „tist fajmošter, k’ smo bli zad-■ njič pri njem."
„No, to j e pa lepo, de ste ^gospoda11 povabil’ — rečem jest — „bom že vse prav dobro uapravla. Al že gospa vedo ?“
Sej ni treba" — odgovori gospod — „kar pejdi pa
nakup’, bom že jest povedal, de se pripravjo.
Jest letim brž po par pšancov pa po teletnine in kar sliš’ zraven, in pri cefram dam. S stanvanja ven v kuhnjo pa že slišim špetir med gospodam in gospo in k’ ravno
čem pšanca zaklat, pridre gospa ven vsa zmršena in zbur-jena, kakor de b’ se bla ravno tepla, pa reče men’:
„Nič ne boš napravljala več, Žefa! Mi bomo kosil’ sami, nočem nobenga tujca k miz’. Teletnina bo za zvečer za nas, pšanc pa za juter. Tist’ gospod nej gre v oštarijo jest, sej jih je dost po mest’, pa lepših kakor tam v njegovem kraj.11
Jest sem kakor poparjena in spustim pšanca, k’ sem ga že za vrat držala. „1 pa, gospa, gospod so mi rekli11
—	se oglasim vender.
„Gospod je včasih tud’ brez glave11 — se zadere gospa — „če b’ mi tuje ljudi futral’, b’ kmal’ sami ne imel’ nič dobrega.11
„Pa mi smo pri gospod fajmoštri im dan vender dobro kosil’" — pritaknem jest — „zato s’ jest mislim, de b’ se spodoblo-------“
„Ej, kaj veš ti, avša! On ima vse doma in more še vesel bit’, če kdo k njem’ pride. Pri nas je pa drugač, pri nas ni taka navada; sej so oštarije, k’ se vse dobi. Potlej pa — kdo mara tako dolgočasne ljudi, kakor so s kmetov!“
Zdej pa men’ res kri zavre, de se ne morem več zdržat’ in rečem:
„A tako?! Veste kaj, gospa, prav imate, de ne pustite gospoda fajmoštra priti h kosil’, h kterem’ se niso sami, ampak so jih gospod povabil’; prav imate!"
„Zakaj?“ — praša gospa zavzeta.
„Zato“ — se postavim jest — „k’ vi vsi skup, razen gospoda, niste vredni, de bi tak častitljiv gospod pri vas kosil’, in če bi vas poznal’, bi tud’ ne prišli, to rečem jest, Žefa!“
No, to je bil ogenj v streh!! Tako sva se dajal’, de b’ bla gospa kmal v mene skočila, če b’ jest ne bla pokazala kuhovnice.
„Če vi priženete celo čedo razposajenih otrok in drugih11 — sem rekla — „v kakšen miren farovž, de vse prevrnejo in prekucnejo, pa škode narde Bog vve kolk’, in če vse shrambe gospodu spraznite, to ni nič. Če pa zdej naš gospod povabjo gospoda fajmoštra na čist navaden kosil’, pa to ni prav. Sram vas bodi, fej! Pri tak’ gosposk’ sodrgi pa res ne bom služila, grem raj krave past al pa cunje prat.11
K’ se na to če gospa va-me zakadit’, skoč’ vmes gospod, k’ je vse to poslušal. „Tiko bod’ Žefa" — mi reče
—	„gospa si bo dons sama kuhala in jedla z otroci. Ti imaš tukej tvojo plačo zaštirnajst dni naprej, pa kar lahko greš precej, če češ. Prav si rekla,, de z nektermi ibljan-skmi gosposkmi babami ni za shajat’. Jest bom dons kosil z gospod fajmoštram v oštarij, pa še par litrov ga bova pila več na moj račun, če bodo otli. Nej moja gospa zdej sama kuha. za-njo bo že, za-me b’ ne blo, k’ še močnika ne zna skuhat’. Ivuharce ji ne bom več plačval’, doma pa tako dolg ne bom jedel, de bo znala sama dobro kuhat’, k’ ima tak jezik in take muhe v glav’. Jest grem, Žefa, ti pa tud’, če češ."
Pa sva šla oba, jest kar za gospodam. Kako je potlej gospa kosil’ skuhala, ne vem, pa tud’ tega ne, kako so p oz nej naredli. Le tolk’ mi je Cena pravla, de nobena kršenca tam ne more ostat’ in de gospod zdej večkrat v oštarij kos’ in večerja.
Po ti službi bi bla imela iti v Kostanjevce k župan’, k’ mi je pisal, de me silno potrebuje. Ker sem pa večkrat že naletela, če sem šla kam kar men’ nič teb’ nič, sem pred pozvedla, kaj je ž njim. In zvedla sem lepe rči, kar cele storje. Če b’ imela dolg jezik, b’ lahko pravla, kako je ribe in rake obrajtal, k’ je bil še mlad’ ,potlej pa, kako zna rči kupovat’, k’ jih more potlej nazaj nosit’, kakor sodni dan ^ ta tj e vkradeno blago. Nemšk’ se je tolk naučil, de govori, kakor de b’ koso klepal al peške tri, to posebno kder sta njegova prijatla Gač in Štravs zraven de se vid, kakor de b’ bli to trije gospodje .Slovenšne
nič ne obrajta, tiste, k’ očjo imet’ od njega kej slovensk pisanga, kar podi, pravi, de se zavolj ljudi ne bo slovensk učil. Pa ni Bog ve kaj, kakšenga barona, dohtarja al pa saj gospoda sin, prav reven je, le z nemčurstvom si je nekej pomagal, k’ ve, de, če kdo nemšk kleplje, ne gre vselej v luknjo. Pri vsem tem pa ni tako hud nemčur, če kaže dobiček, je tud’ Slovenc, in če pride k njem’ v oštarijo še tako hud Slovenc, bo ž njim zabavljal čez nemčurja ravno tako, kakor z nemčurjem čez Slovence, de le vina velik’ na mizo pride. Saj pravim, vse to in še več druzga b’ lahko povedala od tega moža, k’ sem vse zvedla, pa nočem; le to povem, de nisem šla dol, k’ taka služba ni za-me. Jest imam zmirej preveč srce na jezik’, zato b’ se bla kmal zbesedla in morebit’ bi blo še kuhovnice treba.
Zdej pa, zdej! Kaj takga pa še ni blo, kar svet stoji. Le pomislite: Prišli so k meni, de b’ šla kuhat za ves kranjski deželni zbor, kakor je zdej in k’si ga človk lepšega mislit’ ne more.
„0, tega pa ne, tega“ — sem rekla — „za take gospode pa jest ne maram kuhat’; ti nej si najino eno, k zna prav dobro ričet za Žabjek kuhat’.11
To sem rekla pa sem šla — kam? bote že drug’ pot zvedli. Zdrav’ bodite!
Naši poslanci so šli do dveh vsi v deželni zbor!
Krišpiii Krišpovie.
Ali me vidite, kak sem? In zakaj sem tak? Zato, ker sem zadnjič zagovarjal Pratkarjevega Jaka, ki je zdaj gimnazijski vodja in c. kr. šolski svetovalec v Ljubljani. Moj zagovor je bil za-nj vspešen, samo to je prišlo narobe, da so njega pač oprostili in se mu nič zgodilo ni, pa so potem
mene dali pod pečat. To ima človek od tega, če je predober in še celo nemški govori svojemu klijentu na ljubo. No, zdaj si bom dobro premislil, predno bom koga zagovarjal, in prej vse, še gumbe ali knofe na svoji suknji pra-šal, ali bi ali ne. Smo se že zmenili jaz, Pavliha in Žefa, da si ne bomo za vsacega človeka jezika brusili, nas je vseh treh preveč škoda in tudi ne maramo po osem dni ali pa še dalje čepeti pod policijskim pečatom.
Danes bi imel zagovarjati jako visoko stoječo osobo, nikogar druzega namreč, ko svojega prijatelja Andreja Winklerja, sedanjega deželnega predsednika kranjske dežele, — zatoženega, da je v deželnem zboru, toraj javno in vpričo več ljudi, skušal mojega stalnega klijenta Pirkarja, še zdaj deželnega šolskega nadzornika, oprati in očistiti maroge kočevske; ker pa zato ni nobene prave ,,žajfe“, se mu ne sme v greh šteti, da se mu ni posrečilo in da se mu zdaj tako godi, kakor zadnjič meni, namreč, da je prišel zavoljo svojega govora pod pečat, pač ne pod policijski, kakor jaz, pod javni pečat pa vendar.
Gospoda moja! Rekel sem, da bi svojega klijenta gospoda Andreja Winklerja imel zagovarjati zavoljo tega. Ali tega ne morem in ne maram, marveč danes se bom spel više, sedel bom na stol tožnika in tožil tiste po Slovencih voljene poslance, ki so — vstopivši v deželni zbor in dobro vedoč, da v manjšini je vsaka beseda bob v steno — postavili Pirkarja na mizo, namesto da bi bi bili čisto molčali, ker zdaj s svojo besedo tako nič ne opravijo, — ki so, pravim, s tem deželnega predsednika, mojega prijatelja Andreja Winklerja, naravnost zdražiliin provocirali, da je moral, da! moral poprijeti besedo in opirati Pirkarja, kteri mu je — to Vam, gospoda, lahko zagotovim — tako malo pri srcu, kakor Vam ktevemu; daje to res, ste videli že po mlačnem in plitvem zagovoru, ki mojemu prijatelju Andreju gotovo ni iz srca prihajal.
V politično-kazenski postavi je tudi paragraf, ki veleva, da se v nekterih primerljejih ima kaznovati tisti, ki koga h kakemu nepravilnemu dejanju zapelje, a onemu, ki je bil zapeljan, se ima dejanje čisto prizanesti. Ta paragraf kličem zdaj na pomoč in v veljavo ter one po Slovencih voljene poslance, kteri so gospoda deželnega predsednika zapeljali do zagovarjanja Pirkarja, ki je in bode moj klijent, tožim grozne neprevidnosti, nepremišljenosti ali vsaj prenagljenosti, ker svojega jezika niso za zobmi držali, kar bi po svojem prestopku v sedanji deželni zbor vsakako morali.
Tožbe te mi ni treba obširno razvijati,v niti z dolgo vrsto razlogov podpirati; dosti, da rečem : Če bi nobeden naših poslancev ne bil zinil besedice o Pirkarji, bi tudi moj prijatelj gospod Andrej ne bil zapeljan, zagovarjati onega moža, ki je narodno-politično že davno obsojen in kterega bodo Kočevarji, če se k njim prikaže, gotovo spodobno sprejeli. Imen govornikov ne bom navajal, saj so že tako znana; za glavno pričo pa moram navesti gospoda deželnega predsednika, ki bo pričal o tem, da je bil le zapeljan in da je zagovor Pirkarjev sila težko iz grla spravil.
Da se kaj tacega več ne zgodi, stavim predlog in zahtevam: Dokler je deželni zbor kranjski tak, kakor je, se morajo našim poslancem zapreti vrata do njega, ali če že kteri va-nj uide, se mu za čas zborovanja jezik zaveže. Na ta način se ne bo moglo nikdar več zgoditi, da bi deželni predsednik prišel v nevarnost zagovarjati take gospode, kakor je Pirkar.
Jaz sem govoril, gospoda, in težko čakam pravične sodbe.
Kaj misli Taafle?
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj“!
Dobro napredujete Slovenci, pri moji veri, če bo šlo tako naprej, se bo čez nekaj let lahko prašalo, kje vas je kaj. Na Koroškem vas v deželnem zboru nič ni, v štajarskem zboru nasprotniki z vašimi poslanci delajo kakor mačka z miško, v kranjskem zboru pa tudi ni nič drugače. Res, Taaffe, kterega je toliko občin kar na vrat na nos volilo za častnega občana, se vam je dobro obnesel. In potlej pa vaši kranjski poslanci sami! Costa in Toman sta, ko so šli v zbor, rekla: „Kako sva vesela, da sva že tukaj, ker kaj tacega bi ne bila marala doživeti.“ Ubogi oče Blei-weis! Nam se kar smili, ker so ga popustili. „Et tu, mi Brute!“ — reče lahko vsakemu izmed poslancev. Pa kar je, je, ne da se več popraviti. Bo o prihodnjih volitvah že narod spregovoril, da bo tem poslancem po ušesih bučalo in bodo vedeli, kaj se pravi, četrte postave ne spolnovati.
Nemškutarji v kranjskem zboru res delajo kar z ma-šino, da bi vam šolo popolnoma iz rok zvili. Vestenekova šolska postava še ni zadosti, zdaj morajo v Kamniku in v Novem mestu še Frančiškani proč, če prav dežela potem za šole več plačuje. In zakaj? Zato, ker niso Zimine politične vere, ker se ne bodo dali podkupovati za ponemčevanje vaše mladine, za kar je zdaj nemčurska večina dovolila poseben znesek. Le delajo naj, saj je dosti denarja v deželi; kdor si upa spraviti skup 178.000 gold. p rimanj-kljeja, bo od ubozega kmeta vedel dobiti še kakih 4000 gld., kolikor bodo šole potem več stale. Kako škodljiva je frančiškanska šola v Kamniku in da prav za nič ni, si najboljši dokaz Ti, „Brencelj,“ ki si tam začel hlače trgati, zdaj pa si nemčurjem in še drugim nerodnim ljudem naj-veča spaka, najhujši škandal. če bi bil takrat tam kaki Pirkarjevci, bi bil ti morda vse kaj druzega.
Dosti za danes, sem preslabe volje, bi utegnil pisati kaj, da bi državni pravdnik kar vse za-se obdržal, kakor zadnjič. Bo že prihodnjič kaj več. Za zdaj le še to, da sta se k nam preselila zopet dva imenitna narodnjaka: Janc, župnik iz Solčave, in dr. Ulaga, dekan s Konjic; prvi je prinesel seboj vse letnike „Novic“ in „Brenceljna“, drugi pa je prišel zato, ker se je naveličal čakati na boljše stanje Slovencev. Tako se selijo Slovenci stare korenine k nam, mlajši pa so vse druzega snova, že kmalu ne bodo več vedeli, kaj je mož-beseda.
Želeč Ti ob vseh takih razmerah dobro voljo in dobro zdravje, sem po navadi
ves Tvoj
Miroslav.
trpi tri ure, tako da ne pride pred polnočjo domu, ker mora še časnike prebrati.
Torek. Zavoljo občnega zbora delavskega društva, ki ima v nedeljo biti, mora dopoldne hoditi okoli volilcev, da pozve njih mnenje in kake može mislijo za odbornike voliti. Po kosilu mora brž z doma h kratki poskušnji, ker je popoldne pogreb društvenika, kterega se vdeleži v društveni obleki. Komaj jo sleče, ga že pride vabit sluga druzega društva k nujnemu posvetovanju. Tu ga izvolijo za uda v deputacijo, ki se ima brž drugo jutro še ponoči podati v zelo oddaljeno mesto k desetletnici bratovskega društva.
Sreda, četrtek in petek.. Obhajanje desetletnice v onem mestu.
Sabota, Čeravno vtrujen, gre vendar brž zjutraj z doma, ker mora svojim v gostilnici čakajočim ga prijateljem poročati, kako je bilo pri slovesnosti. Popoldne se pripravlja za govor, ki ga misli spustiti drugi dan pri občnem zboru o slabem stanji delavcev in kako bi se jim moglo pomagati, zvečer je društvena zabava, pri kteri mora biti že zavoljo lepšega ; predno domu gre, mora pa še v kavarno, da prebere svoj list od konca do kraja.
Nedelja. Najprej gre k maši ali pa ne, kakor je, potem mora še enkrat iti gonit popustljivejše ude k zboru, ki je ob desetih. Tam govori in ker s svojim govorom doseže lep vspeh, je ves Židane volje. Zato pelje popoldne vso rodovino iz mesta kam na južino. Zvečer se poda v navadno družbo, kjer se politizira prav visoko do polnoči.
Drugi teden se ravno tak o prične in konča, le da utegne dnevni red biti nekoliko drugačen. So namreč za takega delavca še druga nujna opravila: nabiranje doneskov za kak koristen namen, snovanje novih potrebnih društev, sprejemanje bratov iz drugih krajev, podpisovanje raznih pritožeb in peticij, nabiranje podpisov na-nje, vde-leževanje družili shodov, poslušanje obravnav in govornikov v mestnih in deželnih zborih, branje in študiranje političnih in strokovnjaških knjig in časnikov in še marsikaj druzega delavcu po novih nazorih neobhodno potrebnega. Če pa še preži na kako višo stopinjo, n. pr. kako poslanstvo, ima še veliko več opraviti.
In tako potem pogosto pride to, da toži zarad pre-pičlega zaslužka.
Jaz pa pravim: Takemu delavcu ni treba nič druzega kakor enega, da bi za-nj delal, ker on sam zavoljo preobilnega dela nima nič časa za delo, in potem tudi nič ne zasluži, kakor to, kar res zasluži.
Prav delavec.
Taaffe ne ume slovenski.
PIrker ist n o eh Laudesscliiil inšpektor!
Delavec,
kakoršen bi bil po nazorih nehterih prenapetih glav.
Poildeljek. Zjutraj mora iti v gostilno na zajutrk, ker mu po sinočnem dolgem besedovanji v veseli družbi ni prav dobro v želodcu. Tam najde več znancev, začne se z novega včerajšnji prepir in tako ne more priti do kosila domu. Pri kosilu mu pove žena, da ga je že več ljudi iskalo z delom, ki bodo popoldne prišli. Ali on ne utegne, popoldne ima opraviti s pregledovanjem premoženja gasilnega društva v komisiji, v ktero je bil izvoljen. K večerji ga tudi ni, zvečer je namreč seja društvenega odseka, ki
Grof Taaffe in ustava.
(V postelji ležita mož Taaffe in žena Ustava, v zibelki zvaven pa se lasata in upijeta otroka Slovenec in Nemec. To moti Taaffeja v spanji, zato se začne sledeči pogovor.)
Grof Taaffe. Daj, daj, draga ženka,.,pomiri najina otročička, da bota vtihnila in zaspala, če ne vtihneta kmalu in boš ti trudna, ju bom pa jaz namestu tebe vpo-kojil.
(Dve uri pozneje, ko otroka nočeta vtikniti.)
Ustava. Zdaj je že polnoči, pa otroka še ne dasta miru. Skusi zdaj ti pomiriti ju, saj sta toliko tvoja kakor moja.
Grof Taaffe. Res da, draga ženka, a jaz pustim svoj del kričati.
Pogovori.
Jože. Nemčurski poslanec Lukman je v kranjskem deželnem zboru rekel, da on do nobenega jezika nima nobene ljubezni.
Jaka. Pa ni resnice govoril. Saj sem ga že sam videl, s Jrako slastjo je jedel prekajen svinjski jezik.
Jože. Ti me ne umeš prav. On je menil slovenski in nemški jezik.
Jaka. No, to že verjamem. Prav je imel.
Jože. Zakaj ?
Jaka. No, ker nobenega prav ne zna.
*
*	*
Tine. Jaz sem slišal, da je minister Taaffe nevoljen na Slovence, ker zmiraj tako upijejo.
Tone. Ta je že bosa. Saj jih še ne sliši.
*
*	*
Jaka. Frencelj Vesteneck je vendar prišel za 5 gld. sedet —
Tone. Toraj ni plačal tistih 5 gld., na ktere je bil obsojen ?
Jaka. Ne delaj se neumnega! Frencelj dobi za vsak dan 5 gld., kolikor časa hodi sedet — v kranjski deželni zbor.
Tone. A, jaz sem pa narobe mislil.
*
*	*
Jože. Kdo izmed slovenskih deželnih poslancev je najpogumneji ?
Tine. Oče Bleiweis in Kljun.
Jože. Zakaj ?
Tine. Zato, ker si ni nobeden drugih poslancev upal iti za njima.
*
*	*
Jaka. Deželni predsednik gosp. Winkler je Pirkarja zavoljo kočevske dogodbe zagovarjal v deželnem zboru.
Jože. Meni se to ni zdelo.
Jaka. Kako, da ne?
Jože. Ker je bilo to podobno zagovarjanju lisice, ki kokoši pohrusta.
Jaka. Pa bi jih ne smela.
Jože. Zakaj ne, če jih dobi ? Naj jo pa vjamejo.
? ? ? Dr. Vošnjak???
Vitezu Trsteniškemu.
V viši povzdignjen si stan, nov vitez si zdaj — Trsteniški, Bleiweis ostani pa nam, stari Slovencev očak.
Gledišna novica.
Slišati je, da misli vodja nemškega gledišča v Ljubljani tiste slovenske poslance, ki so šli v deželni zbor kranjski, po končanem zborovanji najeti za žalostne igre, ker tako dobro igrajo žalostne naloge.
Iz ljubljanske čitalnice.
(Le gostom razumljivo.)
Do zdaj je bila navada, da so slovenski poslanci hodili za mizo; letos pa je šla miza za poslanci.
Lovcem nganjka in nank.
(Poslano jjBrenceljnu'1 z Dolenjskega.)
Šest lovcev je šlo na lov. Ustrelili so enega zajca in enega so pustili živega v e č v gozdu, nego jih je bilo pred lovom. — Kako je bilo neki to mogoče? —
Tako-le: Dva zajca so vzeli lovci seboj — se ve da živa ;— v gozd ter ju izpustivši streljali. V tem hudem boji je eden revež, ki je imel bolj nerodne noge, izdihnil svojo nedolžno zajčjo dušico, drugemu pa so otele urne pete mlado življenje. —
Loyci! tako delajte po svojih lovih, pa vam ne bo nikoli zajcev zmanjkalo.
i	___________
Kaj misli Taaffe ?
Vse skup ni nič.
Vse leto so z besedo in peresom trobili po svetu:
1.	da bo deželni zbor kranjski razpuščen,
2.	da, če ne bo, naši poslanci ne gredo va-nj, ker so to obljubili,
3.	da bo s 1. dnem oktobra sveta konec.
Zdaj se pa nič od tega ni zgodilo, zato pravim jaz, da zdaj vse skup nič ni, ker ves svet ni za nič.
Star veren Kranjec.
Prošnja.
Nesrečnež, ki je zastavil vse premoženje na to, da naši poslanci ne bodo šli v zbor, in tako postal berač, prosi poštene in usmiljene Slovence milih darov. Imena dobrotnikov bo priobčeval „Brencelj“.
Kranjskih Hlovrnrev poslanci, kaj je mož — beseda?
Prava pomoč.
Jaka in Juri sta soseda, mejo med njima dela ograja z desk in kolov ali plot, kteri je Jurjev. Ta plot je pa že dalj časa v prav slabem stanu, poln lukenj in lin, skoz ktere hodijo zmiraj Jurjeve kokoši na Jakov vrt, pa še tudi kaka goved pomoli svoj gobec v Jakov zelnik, ki je tik plota. Jaku se na ta način škoda godi, a pomagati si ne ve, ker z lepo se pri Jurji nič ne opravi, z grdo prijeti ga si pa Jaka prav ne upa, ker Juri je hudoben človek, ki je marsikomu že ktero naredil, zato tudi plota nalašč noče popraviti. Kaj toraj storiti, da si pomaga9
Premišljuje in premišljuje, kar mu pride na misel nekaj. „Če to ne pomaga11 — pravi sam pri sebi — „pa ne pomaga sploh nič.“
Na to nabere v cajno jajc, jih nese k Jurju in mu jih pomoli rekoč:
„Tu imaš jajca tvojih kokoši, kar so jih zadnji teden pri meni nanesle. Odslej ti jih pa ne bom več nosil sem, to ti povem.11
Potem zloži jajca s sajne in gre.
To je pomagalo. Že drugi dan je Jurij popravil plot, da ni bilo več ne najmanjše špranje v njem, in ukazal svojim poslom strogo paziti na to, da ne bo nobena kokoš čez Jakov vrt zletela.
3?» vlili« i Kam smo prišli! Zdaj že jajce več ko puta v6.
ANaroce bv
JLahko pomagati.
V neki vasi na Ogerskem je bil čevljar za neko hudodelstvo k smrti obsojen. Predno bi imel obešen biti, se poda deputacija vaščanov k stolnemu sodniku prosit za hudodelnika, ker je edini čevljar v vasi in daleč okrog ni nobenega in če bi bil ta obešen, bi morali vsi bosi hoditi.
Na to reče sodnik: „To ne gre, pravica se mora zgoditi.11
„Temu se lahko pomaga11 — odgovore možje — »krojača imamo pa dva, lahko enega pogrešamo; naj se pa teh eden obesi in nam bo pomagano.11
Kaj so sanje.
Minka. Meni se je sanjalo, da bo Miklavž prinesel meni jabolk in orehov, Tinčku pa rožičev in lešnikov.
Mama. Beži, beži! Sanje niso nič vredne, se zmiraj ravno narobe zgodi, kakor se pa človeku sanja.
Mina. A, tak bo pa meni prinesel rožičev in lešnikov, Tinčku pa jabolk in orehov.
Taaffe ne ume slovenski.
Gotov pripomoček zoper trtno uš.
Vzemi Šrajev govor, kterega koli, raztopi ga v njegovi zagrizenosti, to dobro premešaj z Dežmanovimi grabljami in potresi s Šafarjevimi otrobi, ktere tako rad veže v deželni zbornici. Vse to naj se v „Wochenblattovi“ gnojnici dobro prekuha. S to zmesjo potem polij vinograde, kjer se je prikazala trtna uš, in pocrkal bo ves zarod, če je le božja stvar. Se ve, da tudi trta pogine, ker tam, kjer s to gnojnico poliješ, nikoli več nič ne bo rastlo.
Žalosten dan.
Kakor je slišati, bo v naši »Pratiki11 24. dan kimovca (septembra) r u d e č — v spomin na to, ker je ves narod letos ta dan z ar ud el, le 14 naših poslancev ne. Imenoval se bo „m o ž - b e s e d a dan11.
Y šoli.
Učitelj. Janezek, zračuni mi to-le: Jaz pridem k vam v krčmo in pijem za 15 kr. vina, snem eno klobaso za 8 kr. in kruha za tri krajcarje; koliko bom plačal materi ?
Učenec. Nič, to vam bodo mama zastonj dali — že 'zavoljo mene, le pojte tj e.
Pirker je še zmiraj šolski nadzornik!
Pri bolniku na kmetih.
Zdravnik. Vašemu možu bo treba dati pijavk.
Zena. Kako naj mu jih pa dam ? Kuhane, pečene ali ocvrte?
Vsak ne sme vsega.
V »Laibacherci11 je bilo nedavno to-le naznanilo v nemškem jeziku: »Dekletam, ki so že šoli odrastle , daje doma privatno (posebej) temeljit poduk evangeljski (t. j. luteranski) faj mošte r.“
Kak ropot, kako posmehovanje bi bilo pri naših brezvercih, če bi bil kak katoliški duhovnik kaj tacega naznanil !
!!! Mož — beseda !!!
Norec.
Nekdo gre memo hiše, s ktere sliši petje »Luna sije11, postoji in pravi: »No, ta je pa norec, ki tuli, da zdaj podnevi luna sije; če je kaj, je to, da njega luna trka.11
Pri nabiri vojakov.
Vojaški zdravnik. Vi ste drugače dobri, imate pa morda kako posebno napako ali bolezen?
Novinec. Streljanja ne morem slišati.
Zdravnik. O, nič se ne bojte, se že dosti glasno strelja.
Pirker ist noch Landessclml-Inspektor!
»Brencelj11 piše:
Gosp. J. K. v. G. Na Vaše in več druzih vprašanje bodi skupen odgoror ta: Banka »Slovenija11 je zdaj popolnoma umrla, tudi pogrebni stroški so že poplačani. Iz zapuščine utegnejo delničarji še kak groš nazaj dobiti.
Gosp. A. P. v L. Da ima Hribar od banke »Slavije11 mogočnosti in preširnosti dosti za ministra, je znano. Da je svojim »oficirjem11 prepovedal zahajati v čitalnico, je pa novo. Je pač pemski Slovenec.
Gosp. F. P. na T. Gospod poslanec Kljun ne hodi v kranjski zbor. To je tudi naravno: kjer glave (dr. BI.) ni, tudi kljun ne more biti.
Gosp. Jelencu, učit. na Hotiču. Vi morate še čisto mlad biti, da se daste tako za nos voditi. Kdo se briga za Vas in za ono družino ! Ne domišlujte si tega. Sicer pa, če je taka pisava Vaša navadna, koliko „šmira“ in kolov porabite na leto?
Gosp. O. tu. Vaše bi bilo že prepozno. To pa „Br.“ z radostjo na znanje vzame, da je pod Golovcem studenec prav dober za oči, h kteremu naj bi hodili nemeurski mestni očetje pogosto umivat se, da bodo bolje videli, kaj je mestu potrebno in koristno; jim bo že povedal.
Gos. J. P. in drugim. Konfiscirane 9. št. Vam ne moremo poslati. Obrnite se do državnega pravdnika s pritožbo. Sicer pa ni še nobeno leto preteklo brez konfiskacije, kakor tudi brez strele, ognja in toče ne.
Gosp. F. L. v S. Ne vol j a, da je 14 naših poslancev prelomilo besedo in šlo v deželni zbor, je po vsem Slovenskem velika da, sploša.
Zadnja (9.) številka , Brenceljnova“ je bila državnemu pravdniku tako všeč, da je ni nikomur drugemu privoščil, ko sebi in deželni sodniji, ter poslal policijo ponjo, stavek pa dal zapečatiti. Da se naročniki vsaj nekoliko odškodujejo, je 10. številki pridana priloga. Ker 9 Št. ne sme več na dan, so iz nje tu vdrugič natisnjeni nekonfisci-rani veči članki. St. 11. pride okoli srede prihodnjega meseca.