ITALIJANSKA OPERA V NOTRANJEAVSTRIJSKIH SREDIŠČIH V 18. STOLETJU: REPERTOAR IN IZVAJALCI METODA KOKOLE Znanstvenoraziskovalni center SAZU Izvleček: Italijanski operni repertoar 18. stoletja je dosegel vsa notranjeavstrijska središča. Analiza libretov nekaj dobro dokumentiranih sezon med 1736 in 1742potrjuje živahno izmenjavo repertoarja in operistov v tem prostoru. Izvajane opere so bile, sodeč po spremenjenih besedilih najpomembnejših glasbenih točk - arij, očitno predvsem lepljenke, značilne za operne produkcije impresarijev Pietra in Angela Mingottija, od 1736 nastanjenih v Gradcu, od koder sta občasno prihajala tudi v Ljubljano. Ključne besede: italijanski operisti, 18. stoletje, Pietro in Angelo Mingotti, Gorica - Ljubljana - Gradec Abstract: The 18'h-century Italian operatic repertory penetrated into all Inner-Austrian centres. Analysis of the librettos of some well-documented seasons from 1736 to 1742 shows a lively exchange of repertory and operisti in this geographical region. To judge from changes to the texts of their musically most important sections - the arias - the operas that were produced consisted mainly of pasticcios, a type of production associated above all with the impresarios Pietro and Angelo Mingotti, who from 1736 were based permanently in Graz, from where they occasionally visited also Ljubljana. Keywords: Italian operisti, 18th century, Pietro and Angelo Mingotti, Gorizia - Ljubljana - Graz Italijanska opera, ki se je prav v 18. stoletju uveljavila kot ena izmed glavnih zvrsti posvetne glasbe, je pojav, ki ga ni razumeti zgolj kot del italijanske kulturne dediščine, temveč jo moramo zaradi njene razširjenosti in priljubljenosti prav do najsevernejših delov Evrope razumeti širše, kot del splošne kulture.1 Seveda je bila italijanska opera - v prvi polovici 18. stoletja resna opera (opera seria) in od približno šestdesetih let tega stoletja komična opera (opera buffa) - še posebno vplivna v prostoru, ki je bil geografsko najbližji Italiji, torej tudi in prav v deželah, katerih del je tedaj predstavljalo ozemlje današnje Republike Slovenije - v notranjeavstrijskih deželah. Te so v 18. stoletju obsegale vojvodini Kranjsko in Štajersko, nadvojvodino Koroško ter Goriško grofijo z Gradiščem (to je bilo priključeno šele leta 1754) in jadransko pristaniško mesto Trst. Politično in upravno središče imenovanih habsburških dednih dežel je bil Gradec, prestolnica Štajerske. Prebivalstvo je bilo etnično mešano in pogovorni jeziki so bili slovenski, nemški in italijanski, odvisno od geografske lege, družbenega položaja in priložnosti.2 1 O italijanski operi 18. stoletja na splošno Reinhard Strohm in Michel Noiray, Opera, IV. The 18th century, The New Grove Dictionary of Music and Musicians 18, 2. izdaja, London, Macmillan Publishers Ltd., 2001, str. 426-434. 2 Edina meni znana kulturnozgodovinska razprava, ki okvirno primerjalno obravnava kulturna in s V zvezi z italijanskimi glasbenimi predstavami, ki so gostovale v notranjeavstrijskih središčih Gradcu, Ljubljani, Celovcu, Gorici in Trstu in so nam danes znane predvsem iz ohranjenih tiskanih opernih besedil, lahko ugotavljamo, da je bilo občinstvo v Gradcu in Celovcu predvsem nemško govoreče, saj so za lokalne predstave operna besedila večinoma tiskali tudi v nemškem prevodu. V Gorici in Trstu niso natisnili nobenega prevoda, kar ni presenetljivo, saj je za Gorico že razsvetljenski zgodovinar Carlo Morelli ugotavljal, da je tam konec 18. stoletja uradna nemščina prehajala iz rabe,3 in zato lahko upravičeno sklepamo, da je bilo takratno občinstvo predvsem italijansko. Položaj Gorice je bil tudi sicer poseben, saj kljub temu, da nikoli ni pripadala Beneški republiki, v kulturi in v umetnosti kaže najizrazitejše in najneposrednješe italijanske vplive. Gorica je bila dejansko »zadnja dežela enega sveta in hkrati prva drugega oziroma drugih svetov«.4 Trst je bil že po tradiciji Habsburžanom zvestejši in avstrijski kulturi bolj naklonjen, čeprav je tudi tam italijanščina ostajala glavni pogovorni jezik. V Ljubljani so poslušalci, kot kaže, razumeli oba jezika - tako uradno nemščino kot italijanščino; zadnja je bila v gledališču do zadnjih dveh desetletij celo prevladujoča, saj je bilo dvojezično natisnjeno sorazmerno precej manj libretov. Glasbeno gledališče v italijanskem jeziku ni bilo samo modni sine qua non plemiške in v drugi polovici stoletja tudi meščanske družbe, temveč je posredno vplivalo tudi na razvoj nacionalnih gledališč. Prizadevanja ljubljanskega kulturnega kroga od sedemdesetih let 18. stoletja pod pokroviteljstvom barona Žige Zoisa5 so več kot zgovorna in so preko prevodov priljubljenih italijanskih opernih arij v domači jezik privedla tudi do prvih poskusov ustvarjanja glasbenodramskih zvrsti v Slovenskem jeziku, opere Belin na besedilo Janeza Damascena Deva, napisano po zgledu besedil Pietra Metastasia in objavljeno leta 1780. Libreto je uglasbil Jakob Frančišek Zupan,6 vendar se glasba ni ohranila. tem tudi gledališka prizadevanja v vseh omenjenih notranjeavstrijskih središčih (izhodišče je Gorica), je prispevek Walterja Zettla iz osemdesetih let 20. stoletja. Walter Zettl, Das Theaterleben in Görz und sein soziologischer Hintergrund, Il teatro nella Mitteleuropa, Gorizia, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, 1980, str. 275-285. 3 Carlo Morelli, Istoria della Contea di Gorizia, 4 zv., Gorizia, Premiata tipografia Paternolli, 1855. Gl. tudi Silvano Cavazza, Una città italiana nell'impero degli Asburgo, Gorizia barocca, Gorizia, Edizioni della Laguna, 1999, str. 355-367, predvsem 357. 4 Sergio Tavano, Gorizia e il suo territorio: Arte e cultura, Studi goriziani 53-54 (1981), str. 17-32, predvsem 20. 5 O Zoisovih prizadevanjih Vlado Valenčič, Ernest Fanninger in Nada Gspan, Zois, Žiga (Sigismundus) pl. Edelstein, Slovenski biografski leksikon 4, Ljubljana, SAZU, 1991, str. 832-846; Antonio Trampus, «Talent et érudition»: Casanova nelle lettere del barone Sigismundo Zois, L'Intermédiaire des casanovistes: Etudes et informations casanoviennes 7 (1990), str. 25-35; Marija Kacin, Žiga Zois in italijanska kultura, Ljubljana, Založba ZRC, 2001. Glede glasbenih povezav tudi Metoda Kokole, The 1773 production of Piccinni's La buona figliuola in Ljubljana and other traces of Italian operas in the later part of the 18th century, Niccolô Piccinni: Musicista Europeo, ur. Alessandro di Profio in Mariagrazia Melucci, Bari, Mario Adda Editore, 2004, str. 254-256, predvsem 258. 6 O Zupanu Danilo Pokorn, Slovenski skladatelj Jakob Zupan, Radovi HAZU 4-5, ur. Andre Mohorovičic, Varaždin, HAZU, 1990, str. 177-180; Radovan Škrjanc, Uvod, Monumenta artis musicae SloveniaeXXXVI, ur. Ivan Klemenčič, Ljubljana, SAZU in ZRC SAZU, 1999, str. IX-XIV. Prim. tudi Rudolf Flotzinger, Zu den Anfängen des Slowenischen Musiktheaters, Slovenska opera v evropskem okviru, Ljubljana, SAZU, 1982, str. 20-41. Pričujoča razprava, ob skoraj popolnem pomanjkanju glasbenih ostalin,7 temelji na primerjalni raziskavi ohranjenih opernih besedil. Kot vzorčni primer »krožečega« repertoarja in izvajajočih opernih skupin oz. pevcev bo podrobneje predstavljeno obdobje med letoma 1736 in 1742, torej leta, za katera je na voljo najizčrpnejše in najzanesljivejše gradivo. (Tabelarično so podatki prikazani v prilogi 1.) Osnova upoštevanega gradiva za ljubljanske in goriške predstave sta moji lastni raziskavi in na njuni podlagi dopolnjeni seznami in popisi obstoječih libretov ter na druge načine dokumentiranih opernih predstav v 18. stoletju.8 Glede uprizoritev italijanskih oper v Gradcu, Celovcu in Trstu - če ni bilo na voljo izvirnega gradiva (to je navedeno v opombah) - se pričujoče besedilo v celoti sklicuje na podatke, ki jih prinaša sedem zvezkov temeljnega referenčnega dela italijanskega muzikologa Claudia Sartorija o italijanskih opernih libretih do leta 1800, v katerem je avtor po svoji vednosti upošteval vse znane tiske za predstave v obravnavanih notranjeavstrijskih središčih, odkrite do zgodnjih devetdesetih let 20. stoletja.9 Kot je pričakovati, je bilo v 18. stoletju največ predstav italijanskih opernih del v Trstu, ki je imelo stalno gledališče od leta 1752. Ohranjenih je kar 97 italijanskih libretov in znane so še štiri predstave, ki v Sartorijevem katalogu niso zabeležene.10 Nadalje je ohranjenih 79 opernih besedil, tiskanih za predstave v Gradcu do leta 1785, ko je mesto zapustila zadnja italijanska operna družina in ko dokumenti o italijanski operi povsem 7 Za ljubljanske predstave tako rekoč ni izvirnega ohranjenega notnega gradiva, razen nekaj opernih arij Giovannija Paisiella, Giuseppa Gazzanige, Domenica Cimarose itd., ki pa so morda tudi poznejši prepisi del, ki jih je izvajala Filharmonična družba. Janez Hofler in Ivan Klemenčič, Glasbeni rokopisi in tiski na Slovenskem do leta 1800. Katalog, Ljubljana, NUK, 1967. Tudi v Gorici so do današnjih dni preživeli predvsem sekundarni viri, razen dragocenega, a poznejšega prepisa celotne operne partiture, ki so jo izvajali ob otvoritvi nove gledališke stavbe leta 1782, I viaggiatori felici Pasquala Anfossija. Partituro hrani Archivio storico provinciale v Gorici. Za Trst, Gradec in Celovec nimam na voljo objavljenih podatkov. 8 Seznami predstav za Ljubljano so bili objavljeni v: Metoda Kokole, Italian Opera in Ljubljana in the Seventeenth and Eighteenth Centuries, Il teatro musicale italiano nel Sacro Romano Impero nei secoli XVII e XVIII, ur. Alberto Colzani [...], Como, A.M.I.S., 1999, str. 263-292; Kokole, The 1773 production of Piccinni's La buona figliuola, str. 260 (seznam uprizoritev italijanskih komičnih oper v Ljubljani do 1800). Za operne predstave v Gorici gl. Metoda Kokole, Operne predstave v Gorici od odprtja gledališča do konca 18. stoletja, Barok na Goriškem, ur. Ferdinand Šerbelj, Ljubljana, Narodna galerija (v pripravi za tisk). 9 Claudio Sartori, I libretti italiani a stampa dalle origini al 1800: Catalogo analitico con 16 indici, 7 zv., Cuneo, Bertola & Locatelli, 1990-1994. Goriški libreti so večinoma navedeni v dodatku na koncu 5. zvezka. Nekatere predstave so zabeležene nepopolno, brez podatkov, ki jih lahko najdemo v izvirnikih. 10 Zgodovina operne poustvarjalnosti v Trstu je sorazmerno dobro raziskana, saj je bilo prav tržaško verjetno najpomembnejše gledališče skrajnega severozahodnega dela Apeninskega polotoka in tudi ohranjenega gradiva ne primanjkuje, in sicer tako libretov kot tudi starejšega periodičnega tiska, korespondenc z gledališčem neposredno povezanih oseb in splošnih zgodovinskih dokumentov. Najizčrpnejša dosedanja študija o prvih stoletjih gledališča v Trstu je še vedno monografija Carla Curiela iz leta 1937. Delo vsebuje tudi sorazmerno veliko prepisov izvirnih zgodovinskih dokumentov in podaja širšo sliko kulturnega in političnega življenja v Trstu v 18. stoletju. Carlo L. Curiel, Il teatro S. Pietro di Trieste 1690-1801, Milano, Archetipografia, 1937; tudi Giuseppe Radole, Ricerche sulla vita musicale a Trieste (1750-1950), Trieste, Edizioni «Italo Svevo», 1988, str. 15-25. umolknejo.11 Morda je bil razlog za to v političnih, družbenih in upravnih ukrepih cesarskega dvora na Dunaju, ki je konec stoletja podpiral predvsem nemško gledališče, lahko pa je izbor jezika predstav narekovalo predvsem nemško govoreče občinstvo, ki tedaj ni več predvsem plemiško, saj je prodor meščanstva - manj veščega v tujih jezikih - očiten tudi v okviru kulturnih prizadevanj. Ne nazadnje je verjetno nemško Deželno gledališče, Landschaftstheater, ki so ga leta 1774 odprli v Gradcu, imelo več dobička od nemških kot od italijanskih gledaliških iger. Statistično je Gorica, kljub sorazmerno skromnemu številu prebivalcev, okoli 6000 proti koncu stoletja,12 po trenutno znanih podatkih o operni poustvarjalnosti na tretjem mestu. Ohranilo se je kar 73 tiskanih besedil, znanih pa je še nadaljnjih devet predstav. Stalno gledališko stavbo - Teatro Bandeu - so Goričani dobili že pred Trstom, leta 1740.13 Nam najbolj znan je položaj v Ljubljani,14 kjer so v primerjavi z Gradcem italijanske opere izvajali do konca obravnavanega stoletja in se je italijansko gledališče kljub stalnemu dotoku nemških opernih družin od leta 177915 obdržalo in je v nekaj sezonah od leta 1787 celo doživelo ponovni razcvet, predvsem z gostovanji impresarija Giuseppa Bartolinija, ki je imel v treh letih kar pet gostovanj, pretežno z italijanskimi komičnimi operami na sporedu. Italijanske opere sta pozneje izvajala tudi Girolamo Vedova in Giuseppe Piovani spomladi leta 1794 in v predpustu leta 1795.16 Za predstave v Ljubljani, ki je svojo gledališko stavbo dobila sorazmerno pozno, leta 1765, je ohranjenih 32 tiskanih italijanskih opernih besedil, vsaj po naslovu pa je znanih še osem predstav.17 11 V primerjavi s Trstom je zgodovina italijanske opere v Gradcu zelo slabo raziskana in je podatkov, ki bi bili dostopni v muzikološki ali zgodovinski literaturi, malo. Trenutno najpopolnejši seznam je objavil Sartori, Ilibretti italiani. Indici I, str. 65. O italijanski operi obravnavanega časa v Gradcu tudi Ingrid Schubert (Hellmut Federhofer), Graz, Die Musik in Geschichte und Gegenwart, Sachteil 3, Kassel [...], Bärenreiter, 1995, stolp. 1601. 12 Morelli poroča, da je bilo konec 17. stoletja v Gorici okoli 4800 prebivalcev, na drugem mestu pa dodaja, da se je število krščenih otrok od začetka 18. stoletja do 1790 podvojilo. Morelli, Istoria 2, str. 183, in 3, str. 145. 13 Več o operi v Gorici Alessandro Arbo, Il melodramma al Teatro «Bandeu», Studi goriziani 71 (1990), str. 7-37; isti, Musicisti di frontiera: Le attività musicali a Gorizia dalMedioevo alNovecento, Monfalcone, Edizioni della Laguna, 1998; Arianna Grossi, Annali della tipografia goriziana del Settecento, Gorizia, BSI, 2001. Popis Grossijeve vključuje samo librete, ki sta jih tiskala oba goriška tiskarja, tako da je prvi obravnavani libreto šele iz leta 1764. 14 Osnovna literatura za Ljubljano je poleg zgoraj omenjenih člankov še vedno monografija Stanka Škerlja. Stanko Škerlj, Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih, Ljubljana, SAZU, 1973. 15 Jože Sivec, Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 do 1861, Ljubljana, Slovenska matica, 1971, str. 7-26. 16 Škerlj, Italijansko gledališče, str. 335-373. 17 Osnovni seznam, ki ga je v okviru svoje študije leta 1973 objavil Stanko Škerlj (gl. op. 14) in sem ga tudi sama povzela in dopolnila v svojih razpravah - predvsem prilogah (gl. op. 8), je za popolno sliko treba dopolniti še z nekaterimi podatki, ki jih npr. v svojih seznamih navaja Roberto Verti, Un almanaco drammatico: L'Indice de' teatrali spettacoli 1764-1823, 2 zv., Pesaro, Fondazione Rossini, 1996. Ta npr. za ljubljansko predpustno sezono leta 1767 navaja tri naslove italijanskih komičnih oper Il filosofo di campagna, L'amante di tutte in Il dottore, za leto 1773 pa omenja, da so izvajali »Drammi Serij« (navaja izvajalce, ne pa tudi naslovov). Verti, Un almanaco drammatico 1, str. 18. Škerlju neznana predstava je tudi v Ljubljani in Celovcu leta 1784 izvedena opera Giannina e Bernardone z glasbo Domenica Cimarose na besedilo Filippa Livignia. Prim. Statistično je bilo najmanj predstav italijanskega glasbenega gledališča v Celovcu. Glasbeno življenje preteklih obdobij v tem mestu je tudi sicer najmanj raziskano, tako da je seznam trinajstih ohranjenih libretov, ki ga prinaša Sartorijev katalog, nedvomno vsaj deloma nepopoln in nezanesljiv, čeprav je bilo verjetno italijanskih oper v tem mestu zaradi njegove geografske lege ter etnične in družbene sestave prebivalstva dejansko manj kot v Gradcu ali Ljubljani, ki sta bila potujočim skupinam, zlasti tistim, ki so se uveljavljale predvsem v okviru srednjeevropskega prostora,18 bolj na poti kot koroška prestolnica. Kljub temu je zanimivo, da se v Celovcu že zelo zgodaj, od leta 1737, omenja stalno gledališče, Nuovo teatro, v katerem je impresarij Santo Lapis (»direttore deren Welschen Opern«) v predpustni sezoni uprizarjal opero La fede tradita e vendicata. V njegovi skupini so peli nekateri pevci iz nekaj let pred tem v Pragi razpuščene operne družine Antonia Denzia (npr. Felice Novelli).19 V času jesenskega sejma leto prej (1736) je v Gradcu v novozgrajenem gledališču isto opero uprizarjal tudi impresarij Pietro Mingotti, prav tako z nekaterimi pevci razpuščene Denzijeve skupine (npr. Tereso Peruzzi).20 Santo Lapis je leta 1738 odpotoval v Prago (kjer je bil Denzio v letih 1724-29 najbolj dejaven) in tam omenjeno opero ponovno vključil v svoj repertoar.21 Prav desetletje od sredine tridesetih let pa do srede štiridesetih let 18. stoletja je, kot bomo videli, za prodor italijanske opere v notranjeavstrijske dežele še posebno pomembno in dobro dokumentirano, saj imamo podatke o živahnih prizadevanjih v vseh deželnih središčih. Iz podatkov, ki jih vsebujejo ohranjena operna besedila, prav v omenjenem obdobju opazimo živahno gibanje izvajalcev, predvsem pevcev in impresarijev oz. operistov med posameznimi mesti, in primerljiv repertoar, ki so ga tam poslušali sočasno ali zaporedoma (priloga 1). Sodeč po nekaj deset ohranjenih libretih za predstave v Gradcu, Celovcu, Gorici in Ljubljani (za Trst med letoma 1733 in 1752 ni podatkov), so imenovani in neimenovani impresariji imeli na sporedih predvsem resne opere skladateljev tako imenovane neapeljske šole, v katerih nastopajo zgodovinske in mitološke osebe. Resna opera je imela po reformi opernih besedil, ki sta jo izvedla beneški pesnik Apostolo Zeno, za njim pa član rimske literarne Accademie degli Arcadi in dunajski dvorni ohranjeni libreto, ki ga je natisnil Ignac Kleinmayer in ga hrani Bayerische Staatsbibliothek, München (Slg. Her. 866). 18 Z italijanskimi operisti, ki so delovali v srednjeevropskem prostoru, se je doslej najceloviteje ukvarjal Reinhard Strohm, ki je njihovo dejavnost v prvi polovici stoletja preučil z najrazličnejših vidikov: od osebnih in poslovnih stikov impresarijev in pevcev, njihovih potovanj in karierizma, naročnikov, do plačnikov gostovanj in repertoarja. Reinhard Strohm, Italian Operisti North of the Alps, c. 1700-1750, The Eighteenth-Century Diaspora of Italian Music and Musicians, ur. Reinhard Strohm, Turnhout, Brepols, 2001, str. 1-59; o operistih, ki so delovali tudi v notranjeavstrijskem prostoru, predvsem na str. 19-27. 19 Sartori, I libretti italiani II, str. 133-134. O italijanski operi v Pragi Oscar Teuber, Geschichte des Prager Theaters: Von den Anfängen des Schauspielwesens bis auf neueste Zeit 1, Prag, Haase, 1883, predvsem str. 116-141; Daniel E. Freeman, Italian Operatic Traditions in Prague, Il melodramma italiano in Italia e in Germania nell'eta barocca /Die italienische Barockoper, ihre Verbreitung in Italien und Deutschland, ur. Alberto Colzani [...], Como, A.M.I.S., 1995, str. 117-125; Strohm, Italian Operisti, str. 22-23. 20 Strohm, Italian Operisti, str. 30. 21 Sartori, I libretti italiani III, str. 134. pesnik Pietro Metastasio, povsem izdelano in ustaljeno obliko: tri dejanja z okoli desetimi prizori. Besedila so bila očiščena vseh komičnih elementov in dela so bila oblikovno povsem stereotipna; prevladujejo solistične arije z uvodnimi recitativi v parlando tehniki z redko akordsko spremljavo na čembalu. V recitativih se odvija večina dramskega dogajanja, medtem ko so bile velike da capo arie na dve po navadi štirivrstični kitici besedila namenjene predvsem razkazovanju pevske virtuoznosti posameznih solistov. Iz tiskanih besedil se jasno vidijo razlike med recitativi, arijami in ansambelskimi točkami. Nemalokrat so bile arije, ki so tedaj veljale za najpomembnejše glasbene dele vsake opere, napisane prav za določene virtuoze, ki so za svoje pevske ekshibicije služili velikanske vsote. Impresariji oz. glasbeni direktorji so po potrebi in brez zadržkov točke izvirnih opernih predstav tudi spreminjali.22 Glede na razpoložljive pevce in njihove glasovne zmožnosti so jih krajšali, opuščali so npr. zaključne zborovske točke ali pa tudi kar zamenjali pretežke arije z drugimi, ki so jih glavni pevci bolje poznali. Primeri takih oper so bile tudi predstave v notranjeavstrijskih središčih med letoma 1736 in 1742, npr. La fede tradita e vendicata (Gradec 1736 in Celovec 1737), LArsace (Gradec 1737 in Gorica 1740), Siface (Celovec in Gorica 1740), Didone abbandonata (Gradec 1737, 1741 in Ljubljana 1742), Artaserse (Celovec in Gradec 1738 ter Ljubljana 1740), Rosmira (Celovec 1738, Gradec 1739 in Ljubljana 1740) itd. Najpogostejši skladatelj, če ni šlo tudi pri predstavah, katerih tiskana besedila skladatelja navajajo, za sestavljanke v smislu pasticciev,23 je bil Johann Adolf Hasse. Zanj je znana povezava z impresarijem Pietrom Mingottijem, ki je skupaj z bratom Angelom eno od svojih postojank leta 1736 ustvaril prav v Gradcu, središču Notranje Avstrije.24 Zato prisotnost italijanskega repertoarja na Hassejevo glasbo v tem prostoru nikakor ne preseneča. Za začetek si nekoliko pobližje oglejmo zanimiv primer gostovanja skupine pevcev (Anna Cosimi, Giovanni Domenico Negri, Catterina Bassi, Antonia Susani in Diamante Gualandi) pod vodstvom neimenovanega impresarija,25 ki je spomladi leta 1740 v Gorico za prvo sezono v novem gledališču v celoti pripotovala iz Celovca. V koroški prestolnici je v predpustnem času istega leta izvajala več oper: Lucio Vero, Alvilda in Siface.16 Zadnjo so ponovili tudi v Gorici, vendar še ne v novi stavbi, temveč v Stanovski dvorani (la Sala 22 O vlogi impresarijev John Rosselli, The Opera Industry in Italy from Cimarosa to Verdi: The Role of the Impresario, Cambridge, Cambridge University Press, 1984. 23 Znano je, da je impresarij Antonio Denzio za svoje predstave večinoma sam pisal glasbene priredbe znanih oper; Strohm, Italian Operisti, str. 22. 24 Še vedno edina in najpopolnejša (čeprav veliko gradiva avtor ni poznal in ga zato tudi ne navaja, npr. vseh ljubljanskih gostovanj, katerih besedila so bila odkrita šele v poznih šestdesetih letih 20. stoletja) študija o Mingottijih je Erich H. Müller [von Asow], Angelo und Pietro Mingotti: Ein Beitrag zur Geschichte der Oper im XVIII. Jahrhundert, Dresden, Bertling, 1917. Gl. tudi Reinhard Strohm, North-Italian operisti in the light of new musical sources, Il teatro musicale italiano nel Sacro Romano Impero nei secoliXVIIe XVIII, ur. Alberto Colzani [...], Como, A.M.I.S., 1999, str. 423-438. 25 Verjetno je bil to edini moški pevec Domenico Negri, ki je pozneje v Gorici dejansko delal tudi kot impresarij. 26 Edine izvode dvojezičnih besedil za celovške predstave danes hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani pod signaturami AE 68/1, AE 68/3 in AE 68/2. del Palazzo).21 Opero Siface, ki jo je na nekoliko predelano besedilo Pietra Metastasia leta 1739 pod naslovom Viriate uglasbil Johann Adolf Hasse, trinajst let pred njim pa dvakrat Nicola Porpora, je impresarij, Il Direttore, posvetil grofu Antoniu Rabatti, tedanjemu goriškemu glavarju. Libreto je v Vidmu natisnil Giambattista Fongarini in navaja imena vseh pevcev, poleg vseh petih, ki so prišli iz Celovca, tudi Domenica Battaglinija, ki se jim je pridružil iz Ljubljane, kjer je v predpustu 1740 pel v skupini Angela Mingottija (gl. tudi prilogo 1). Druga opera goriške spomladanske sezone 1740 in prva, izvedena v novi gledališki stavbi, je bila malo znana opera Arsace,28 ki so jo z glasbo Geminiana Giacomellija leta 1737 prvič uprizorili v Benetkah,29 nato pa jeseni istega leta v Gradcu30 in leta 1739 še na Dunaju v Teatro Privilegiato.31 Besedilo je napisal Antonio Salvi, kar potrjuje tudi primerjava več različnih tiskov tega libreta za različne predstave (priloga 2). Zanimivo je, da je predstavo v Vicenzi leta 1731 pripravil nihče drug kot Angelo Mingotti, ki je od tam s svojo skupino preko Benetk v naslednjih letih odpotoval v Brno (med njegovimi pevci so bili tudi Domenico Battaglini, Margarita Flora in Laura Bambini).32 V osnovi so besedila posameznih libretov enaka, čeprav se vsak od štirih primerjanih izvodov od drugih razlikuje - predvsem po arijah - in najbližja se zdita oba tiska iz leta 1737, beneški in graški. Graško predstavo je pripravil impresarij Angelo Mingotti, ki je v primerjavi z beneško predstavo tretje dejanje za tri prizore skrajšal (izpustil je prizore 8 do 10). Goriški impresarij, ki ni naveden z imenom, je opero prav tako nekoliko skrajšal. Libreto je posvetil drugi najpomembnejši osebi v mestu, glavarjevemu namestniku grofu Venčeslavu Karlu Purgstallu, kar morda ni nepomembno, če pomislimo, da je bil Purgstall z Gradcem tesno osebno povezan, kar je lahko vplivalo tudi na izbiro operistov.33 Morda je v Gorici kot impresarij nastopal celo Mingottijev pevec Domenico Battaglini, vendar mora brez dokaza to ostati zgolj ugibanje. Imena kar treh od šestih pevcev, ki so navedeni v goriškem tisku, se po nastopu v Gorici leta 1740 v dokumentih ne pojavljajo več, čeprav se zdi, da so bili takrat na vrhuncu ali celo šele na začetku svoje kariere: Diamante Gualandi, imenovana tudi Diamante Maria di Bologna, ki je bila dejavna od leta 1722,34 Antonia Susani iz Benetk,35 dejavna od 1731, leta 1738 pa je pela tudi v Gradcu (Artaserse, ki ga je pripravil eden od Mingottijev), in 27 Edini ohranjeni izvod libreta za goriško predstavo opere Siface hrani goriška Biblioteca statale Isontina pod signaturo Civica St. Pt. 86 I/1. 28 Edini ohranjeni izvod libreta za goriško predstavo opere Arsace hrani goriška Biblioteca statale Isontina pod signaturo Civica St. Pt. 86 I/2. 29 Izvod libreta hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani pod signaturo AE 47/2. 30 Izvod libreta hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani pod signaturo Z III 6/3. 31 Arbo, Musicisti di frontiera, str. 49. 32 Izvod libreta hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani pod signaturo 48/3. 33 Venčeslav Karel Purgstall je bil rojen v Pragi, nato pa so ga vzgajali na dvoru Leopolda I., kjer je bil paž. Najprej je delal v vojaških in civilnih državnih službah v Gradcu. V Gorico je prišel okoli leta 1725, umrl pa je v Gradcu 1749. V grofovski stan je bil povzdignjen šele leta 1737. Po smrti Antonia de Rabatta je bil 22. novembra 1741 izbran za naslednjega goriškega glavarja. 34 Sartori, I libretti italiani. Indici II, str. 341. Gualandijeva je v letih 1725 in 1726 v Pragi skupaj s Tereso Peruzzi nastopala v skupini Antonia Denzia. 35 Sartori, I libretti italiani. Indici II, str. 624. Domenico Battaglini, ki je v letih 1737-1739 pel v predstavah v Celovcu, Gradcu (spomladi 1739) in nato v predpustu 1740 v Ljubljani. V tej zvezi je zanimivo, da edini ohranjeni izvod goriškega libreta opere Arsace, ki ga je natisnil tiskar Murero v Vidmu, vsebuje dve različici tretjega dejanja od tretjega prizora dalje. V drugi so določeni prizori spremenjeni, arije in dialogi pa prestavljeni, okrajšani ali podaljšani, verjetno zato, da so se prilagodili novim razmeram. Trije pevci (prav zgoraj omenjena trojica: Battaglini, ki je pel vlogo Arsaca, Susanijeva, ki je bila Megabisse, in Gualandijeva, ki je pela Mitrana) namreč v drugi različici nimajo nobene arije - morda je kateri izmed njih dejansko zbolel ali celo umrl in je bilo treba na hitro najti zamenjavo. Dodatek obsega deset ločeno oštevilčenih strani, natisnjen pa je na enakem ali podobnem papirju.36 Že tretji prizor nove različice je izpuščen (arija Rosmiri), združena sta izvirna prizora 7 in 8 in arije so vse razen zadnje drugačne in povzete iz oper drugih skladateljev. Tako je arija Arsaca iz goriškega libreta, »Non cede all'austro irato«, prevzeta iz opere Andromaca (1730) Francesca Fea, prav tako je v četrtem prizoru dodana arija Statire »Son qual timida Cervetta« pravzaprav izvirno arija opere Il trionfo di Camilla (1726) Leonarda Lea in v devetem prizoru dodana arija Rosmiri »Spera forse anco un di«, ki sicer nastopa tudi v zgodnejših operah Domenica Sarra in Nicola Porpore (Didone abbandonata, 1724 in 1725); gl. tudi prilogo 2.37 Poleg že omenjenih sprememb je v tretjem dejanju tudi arija, ki jo je Metastasio izvirno napisal za svojo dramo Catone in Utica.38 Primer takih zamenjav najdemo tudi v goriškem libretu opere Siface, v katerem najdemo npr. kitico iz Metastasijevega Siroe. Primer goriške predstave opere Arsace v splošnem neposredno potrjuje v nadaljevanju izpostavljeno tezo, da so bile opere, ki so gostovale v notranjeavstrijskih središčih, večinoma lepljenke (pasticcio opere) in vsaj v štiridesetih letih 18. stoletja manj verjetno prava avtorska dela. Ker so podobne spremembe nastajale predvsem zaradi prilagajanja pevcem, si na tem mestu nekoliko podrobneje oglejmo zanimivo pevsko kariero že večkrat omenjenega Domenica Battaglinija iz Cortone, ki je do leta 1740 nastopal v vseh notranjeavstrijskih središčih. Njegovo ime je že od leta 1731 povezano z impresarijem Angelom Mingottijem. Z njim je očitno leta 1731 potoval iz Vicenze v Benetke, potem pa je v letih 1733 in 1734 pel v Mingottijevi skupini v Brnu.39 Nato sta se njuni poti vsaj navidezno ločili, saj Battaglinija najdemo leta 1737 v Celovcu pod vodstvom impresarija Santa Lapisa. V Celovcu je pod vodstvom neimenovanega impresarija pel tudi v Rosmiri in Artasersu leto pozneje in v predpustu sezone 1739 (Alessandro nellIndie in Griselda)4 potem pa je spomladi odpotoval v Gradec, kjer je pel v operi Ciro riconosciuto. Od tam je za predpust 1740 odpotoval v Ljubljano, kjer je ponovno nastopal z Angelom Mingottijem v Rosmiri in Artasersu. Oba ljubljanska libreta za predpustno sezono 1740 sta natisnjena dvojezično, to je 36 Dodatek je privezan k izvirnemu tretjemu dejanju. 37 Za zadnje informacije se moram zahvaliti prof. Reinhardu Strohmu. 38 Carlo Luigi Bozzi, I primordi del teatro e il dramma musicale a Gorizia, Gorizia, Stab. Tip. Giovanni Paternolli, 1932, str. 15. 39 V Mingottijevi skupini so bili tudi Giuseppe Alberti, Teresa Peruzzi, Chiara Orlandini, Laura Bambini, Anna Cosimi, Margarita Flora in Giovanni Michieli, ki so vsi po letu 1736 delovali v predstavah v notranjeavstrijskih središčih. 40 Sartori, Ilibretti italiani I, str. 75. italijansko in nemško, kot je bila na splošno navada pri predstavah obeh Mingottijev v nemško govorečih deželah; RosmimAl je bila natisnjena v enem zvezku, ArtaserseA2 pa ločeno v italijanskem izvirniku in v nemškem prevodu. Prinašata tudi popoln nabor pevcev in posvetilo kranjskim deželnim stanovom. Oba tiska navajata tudi avtorja besedil in glasbe: Pietro Metastasio in Johann Adolf Hasse, imenovan tudi Il Sassone. Poleg petih pevcev resne opere sta navedena tudi oba pevca komičnih intermezzov, Antonia Bertelli in Giovanni Michieli, oba člana Mingottijeve graške družine. Intermezzi so bili očitno tiskani ločeno in ohranil se je samo en primer, Pimpinone e Vespetta na besedilo Pietra Pariattija in z glasbo Tomasa Albinonija.43 Morda so tako kot leto prej v Gradcu44 tudi v Ljubljani izvajali intermezzo Drusilla epoi Grillone - zabeležen je bil tudi v katalogu Javne škofijske knjižnice v Ljubljani (to je t. i. Thallmainerjev katalog v Semeniški knjižnici)45 - ali pa celo slavni Pergolesijev intermezzo La serva padrona, ki je bil prav tako leta 1739 na sporedu v Gradcu.46 Rosmiro so jeseni leta 1739 poslušali tudi v Gradcu, za predstavo pa je bil natisnjen dvojezični libreto.47 Na prvi pogled se zdi, da so opero v Ljubljani preprosto ponovili. Vendar v nasprotju s pričakovanji podrobnejša primerjalna analiza libretnih besedil iz Gradca in Ljubljane razkrije, da je kljub enaki tipografiji šlo za povsem različni predstavi, verjetno tudi z drugačno glasbo. Poglejmo si kratko primerjavo Rosmire, ki jo je uprizarjal Pietro Mingotti jeseni 1739 v Gradcu, in tiste, ki so jo v predpustu 1740 poslušali v Ljubljani v organizaciji Angela Mingottija (gl. tudi prilogo 3). Graški izvod kot libretista navaja Silvia Stampiglio, medtem ko ljubljanski na naslovnici pripisuje avtorstvo Metastasiu, nadalje graški ne navaja skladatelja, v Ljubljani pa naj bi poslušali Hassejevo glasbo. Ker pa Metastasio ni napisal nobenega dela z naslovom Rosmira ali dela s tako vsebino in ker v opombi nemškega prevoda graškega libreta izrecno piše, da je to delo izpod peresa Silvia Stampiglie (izvirni naslov je La Rosmira fedele), da je prvotni naslov pravzaprav Partenope ter da so to delo že izvajali s tem naslovom na Dunaju in po mnogih italijanskih mestih, lahko sklepamo, da je prišlo do tipografske napake in so za tisk Rosmire, ki je bila druga opera ljubljanske sezone 1740, preprosto uporabili malo spremenjeno naslovnico Artasersa, ne da bi popravili navedbo libretista in morda celo glasbe. Sklepali bi lahko tudi, da je v Ljubljani morda šlo celo za ponovitev predstave z naslovom Partenope, ki jo je julija leta 1733 uprizarjal Angelo Mingotti v Holenschauu z glasbo Eustachia Bambinija, razen arij.48 Med pevci leta 1733 sta bila tudi Domenico Battaglini in Laura Bambini (ta je pela leta 1737 v skupini Santa Lapisa v Celovcu). V prid sklepu, da v Ljubljani niso poslušali 41 Izvode izvirnega libreta hranita Semeniška knjižnica v Ljubljani (AE 105/11 in Z VIII 5/2) in NUK (IR 2153c). 42 Izvode libreta hranijo Semeniška knjižnica v Ljubljani (AE Z VIII 5/1), Narodni muzej Slovenije (3420-21) in Slovanska knjižnica (B X). 43 Ohranjen je samo en izvod v Bologni. 44 Izvod libreta hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani pod signaturo Z VI 11/10. 45 Katalog je po letu 1742 sestavil prvi knjižničar Franc Jožef Thallmainer. Rokopis hrani Semeniška knjižnica. Marjan Smolik, Franciscus Josephus Thallmainer 1698-1768, Muzikološki zbornik 3 (1967), str. 47-53. 46 Sartori, I libretti italiani V, str. 202 (intermezzo sta izvajala Anna Isola in Pellegrino Gaggiotti). 47 Izvod libreta hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani pod signaturo Z VIII 6/1. 48 »Musica di Eustachio Bambini, eccetto quell'arie segnate + che sono parte del Sig.r Orseler e parte del Sig.r Saitl.« Sartori, I libretti italiani IV, str. 360. druge Hassejeve opere, govori tudi dejstvo, da tudi za Hasseja ni znano, da bi uglasbil kako Rosmiro oz. Partenope.49 Stampiglievo besedilo je zanimivo uglasbil tudi Antonio Vivaldi za uprizoritev v Benetkah leta 1738, in čeprav se na prvi pogled primerjava zdi odveč, saj libreto v lagunskem mestu ni bil skrajšan in je pelo več pevcev, dejanja so bila zato daljša in vse arije so imele zopet povsem drugačna besedila,50 morda ni zanemarljivo dejstvo, da so v Benetkah peli nekateri isti pevci, kot pozneje v Gradcu in Ljubljani: Anna Giro, Dorotea Lolli, Catterina Bassi in Pasqualino Negri (gl. tudi prilogo 1). Osnovno besedilo obeh libretov je sicer enako, vendar so tako rekoč vse arije, ki so bistvena glasbena sestavina opere prve polovice 18. stoletja, povsem različne. Tudi število pevcev je bilo za predstavi v Gradcu in v Ljubljani skrčeno na pet, glede na razpoložljive izvajalce in finančne zmožnosti naročnikov. Spremembe arij kažejo, da je šlo, tako kot pri zgoraj omenjeni operi Arsace, za tedaj običajno lepljenko, značilno za Mingottijeve gostujoče predstave. Podoben je tudi repertoar, ki ga je leta 1742 v Ljubljani v Stanovski palači, Lontovžu, uprizarjal impresarij Pietro Mingotti. Na sporedu je imel dve resni operi, obe na besedili Pietra Metastasia Didone abbandonata51 in Demetrio52. Verjetno so med dejanji izvajali tudi kak intermezzo, morda kar dvodelni Impresario dell' Canarie, ki ga je Metastasio sam pripravil za svojo Didono. Besedili ljubljanske in graške predstave (iz leta 1741) sta skrajšani in prilagojeni manjšemu številu pevcev. Tudi arije so ponovno drugačne. Tiskana izvoda sicer ne navajata avtorja oz. avtorjev glasbe, vendar lahko po nedavnem odkritju v modenski Biblioteci Estense, kjer hranijo šest partitur oper (tudi Didone abbandonata in Demetrio), ki jih je Pietro Mingotti v letih 1743-1748 izvajal v Hamburgu z delom svojih graških pevcev (Rosa Costa, Giovanni della Stella, Angela Romani, Francesco Arigoni) in vsebujejo tudi sestavine njegovih zgodnejših uprizoritev, sklepamo, da je tudi za ljubljanske predstave osnovno glasbo vključno z uvodno sinfonio prispeval Mingottijev kapelnik Paolo Scalabrini,53 arije pa so po tedanji navadi prevzeli iz drugih oper, ki so jih pevci dobro poznali.54 V svojem nedavno objavljenem članku o omenjenih partiturah Reinhard Strohm tudi za operi Didone abbandonata in Demetrio navaja podobno situacijo.55 Odkritje omenjenih partitur morda pomeni, da bi lahko končno vsaj nekoliko določneje govorili o glasbeni vsebini opernih predstav v Ljubljani. V letih po Mingottijevih gostovanjih v Ljubljani se je živahni pretok pevcev in 49 Sven Hansel, Hasse, Johann Adolf, The New Grove Dictionary of Music and Musicians 11, 2. izdaja, London, Macmillan Publishers Ltd., 2001, str. 96-117, predvsem 109-111. 50 Izvod libreta hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani pod signaturo AE 50/2. 51 Izvod libreta hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani pod signaturo Z VIII 5/3. 52 Izvod libreta hrani Narodni muzej Slovenije pod signaturo 3422. 53 [Nepodpisano], Scalabrini, Paolo, The New Grove Dictionary of Music and Musicians 22, 2. izdaja, London, Macmillan Publishers Ltd., 2001, str. 365-366. 54 Strohm, North-Italian operisti, str. 435-438. 55 Reinhard Strohm, Metastasio at Hamburg: Newly-Identified Opera Scores of the Mingotti Company: With a Postscript on Ercole nell'Indie, Il Canto di Metastasio, Atti del Convegno di Studi, Venezia (14-16 dicembre 1999), ur. Maria Giovanna Miggiani, Bologna, Arnaldo Forni editori, 2004, str. 541-571; o operah Didone abbandonata in Demetrio str. 560-565. repertoarja začasno umiril. Dokumenti o operni poustvarjalnosti v Ljubljani vse do leta 1757 molčijo, prav tako ni podatkov za Celovec in Trst. Živahnim opernim sezonam lahko sledimo le v Gradcu - čeprav je bilo od leta 1749 tudi tam italijanskih opernih predstav vse manj - in v Gorici, kjer je leta 1745 v predpustnem času neimenovana skupina operistov iz Benetk izvajala kar tri resne opere. Ohranjen je tudi komični intermezzo Il Giocatore, ki so ga izvajali med dejanji opere Demetrio. Resne opere so bile v Gorici na sporedu še vse do leta 1754, potem pa tudi v tem mestu zaznamo zastoj. Razlogov za to je verjetno več, od tega, da so bile predstave resnih oper za deželno plemstvo verjetno predrage - plačali so po več sto zlatnikov za vsako sezono, pa tudi zanimanje za tovrstne predstave je začelo upadati, odkar so v Benetkah od srede štiridesetih let 18. stoletja začeli z izjemnim uspehom uprizarjati meščanstvu, ki je takrat družbeno v strmem vzponu, bližje komične opere. Te so se razvile iz občinstvu že znanih in priljubljenih komičnih intermezzov. Za komične opere so značilne predvsem ansambelske točke, katerih glasba vse bolj odraža tudi samo vsebino in pomen besedila. Seznam predstav, ki so jih v Ljubljani in v Gorici dokumentirano slišali od leta 1757 oz. 1764 do leta 1800, kaže, da so bili povsem na tekočem z novostmi italijanskega opernega repertoarja. Na sporedih so bila dela vseh najpomembnejših skladateljev, od Giovannija Battista Pergolesija in Baldassara Galuppija še v prvi polovici 18. stoletja, pa do Giuseppa Gazzanige, Francesca Maggioreja, Pasquala Anfossija, predvsem pa Giovannija Paisiella, Niccolôja Picinnija in Domenica Cimarose v času glasbenega rokokoja in klasike. Morda je za konec zanimiv še podatek o kroženju predstav impresarijev Domenica Bassija, Giovannija Guadagninija in Francesca Gallaronija v sedemdesetih letih 18. stoletja, ko smo priča izmenjavi repertoarja v trikotniku med Gorico, Trstom in Vidmom, kar se v prejšnjem obdobju ni dogajalo. Tako je npr. Guadagnini v predpustnem času 1776 iz Trsta v Gorico pripeljal opero Il ratto della sposa, Gallerani pa je Gazzanigovo L'isola d'Alcina in Paisiellovo La Frascatana po jesenski sezoni 1776 iz Gorice odpeljal v Videm. Izmenjava opernih predstav med omenjenimi mesti je potekala vse do francoske okupacije oz. do leta 1798. Videm in Gorica sta si izmenjala okoli deset predstav,56 Gorica in Trst osem,57 od teh so jih pet zaporedoma uprizarjali v vseh treh gledališčih. Izmenjava med goriškim in ljubljanskim gledališčem ni zabeležena, znano pa je, da so ob koncu 18. stoletja nekateri impresariji iz ljubljanskega Stanovskega gledališča odšli na gostovanje v tržaško gledališče, npr. Gaetano Pecis v predpustu 1774.58 V zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja je potekal tudi poskus političnega zbližanja Trsta in Gorice s Kranjsko, za kar je bil v duhu jožefinskih reform zaslužen predvsem grof 56 L'isola d'Alcina, La Frascatana, L'avaro, La locanda, La sposa fedele, Fra i due littiganti, La villanella rapita, Una cosa rara, La molinara in La modista. 57 Il ratto della sposa, L'isola d'Alcina, Fra i due litiganti, La villanella rapita, Una cosa rara, Nina, Gian-nina e Bernardone in La Merope. O prehajanju pevcev najdemo posredne dokaze tudi v ohranjenih korespondencah, spominih in potopisih. Tako npr. iz spominov Giacoma Casanove izvemo, da je konec leta 1773 v Gorico prišla buffo pevka Ana Costa, ki je v tistem času sicer pela v Trstu. Mariana Costa je med drugim zabeležena med pevci, ki so v Gorici pod vodstvom Domanica Bassija, capo comico, poleti istega leta izvajali opero oz. glasbeno farso, »farsa in musica« La forza dell'inganno Neapeljčana Gennara Astarite. Prim. libreto v Gorici, Civica, St. Pt. 86 IV/1. 58 Kokole, The 1773 production of Piccinni's La buona figliuola, str. 254-256. Pompeo de Brigido, med letoma 1782 in 1790 glavar Goriške in hkrati tržaški guverner.59 Njegovo ime je natisnjeno na vsaj dveh goriških libretih, Le orfane svizzere leta 1783 in La Frascatana leta 1789. Leta 1797 so v notranjeavstrijske dežele prišle francoske čete. Gledališče v Gorici, ki je bilo tedaj še vedno v zasebni plemiški lasti, je začasno zaprlo svoja vrata in opere željno občinstvo je hodilo v tržaško gledališče San Pietro. Sicer pa so v Trst na določene predstave hodili tudi že prej.60 Prav na koncu stoletja je v ohranjenem gradivu zabeležena tudi opera La Merope skladatelja Sebastiana Nasolinija, takrat maestra al Cembalo v tržaškem Teatro Regio. Opero so 1799 izvajali v Trstu, Gorici in Vidmu, v letu 1800 pa so jo kot osamljen primerek italijanskega glasbenega gledališča očitno poslušali tudi v Celovcu. Čeprav je bila italijanska opera v avstrijskih središčih, kot smo videli, dejansko del aktivnih kulturnih prizadevanj, pa je - razen opere kot dela dvorne kulture na Dunaju, v Salzburgu in v Innsbrucku - to poglavje avstrijske glasbene zgodovine še vedno sorazmerno zanemarjeno. Celovec in Gradec sta očitno danes tako obrobni mesti in njuna glasbena zgodovina v primerjavi s svetovnim pomenom Dunaja kot glasbene prestolnice tako zanemarljiva, da npr. Celovec sploh ni bil deležen samostojnega gesla v svetovnih leksikonih, kot sta angleško-ameriški The New Grove Dictionnary of Music and Musicians in nemški Die Musik in Geschichte und Gegenwart. Krajši prispevek mu je namenil le novi avstrijski Österreichiches Musiklexikon, ki opero obravnavanega obdobja omenja z enim samim stavkom.61 Nič bolje ni z Gorico in Trstom. Gorica nima gesla v nobeni enciklopediji; za italijansko glasbeno zgodovino je preveč tuja (z noto slovanskega) in preveč oddaljena, Avstrijci pa so »pozabili«, da je bila do 19. stoletja del njihovih dežel. Trst ima - zanimivo -svoje geslo v angleško-ameriškem leksikonu,62 medtem ko ga v nemškem zastonj iščemo. Prav zaradi takega položaja v svetovni muzikološki literaturi se kot nujne in potrebne kažejo tudi manjše raziskave lokalnega gradiva, kot je pričujoča razprava o recepciji in vplivnosti italijanskega gledališča v manjših središčih, pomembne zato, da postaja širša slika, kot so jo npr. zastavili trenutno najpomembnejši raziskovalec italijanske opere 18. stoletja Reinhard Strohm in še nekateri drugi raziskovalci, jasnejša.63 Slika pa bo popolna 59 Morelli, Istoria 3, str. 68. 60 To med drugim dokazuje tudi notica v Wiener Diarium z dne 6. februarja 1779: »Lettera da Trieste del 25 gennaio. Ci riferiscono che ultimamente sono giunti costa da Lubiana e da Gorizia molti cavalieri e dame per godere durante il presente carnevale i divertimenti di questa citta, e specialmente la nuova opera, musicata dal celebre Gazzaniga e intitolata Lo sposo disperato. Sembra che questo lavoro sia stato accolto con applauso generale: i summenzionati nobili forestieri furono invitati alternativamente a sontuosi banchetti da questo governatore Signor Conte di Zinzendorf.« Carlo Curiel, Trieste settecentesca, Napoli, R. Sandron, 1922, str. 123. 61 Wolfgang Benedikt, Klagenfurt, Österreichisches Musiklexikon 2, Wien, Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2003, str. 1038-1039. O gledališču najdemo le pet kratkih vrstic, iz katerih izvemo, da so v 18. stoletju v tem mestu gostovale italijanske operne skupine, ki so se ustavljale na poti iz Benetk na Dunaj. Najizčrpnejše podatke o italijanskem gledališču najdemo v samih tiskanih libretih. 62 Ivano Cavallini, Trieste, The New Grove Dictionary of Music and Musicians 25, 2. izdaja, London, Macmillan Publishers Ltd., 2001, str. 732-734. 63 Morda ni naključje, da je prav v Ljubljani kot eden izmed prvih na to potrebo vsaj posredno opozoril eden od udeležencev desetega kongresa Mednarodnega muzikološkega društva, Daniel Heartz. šele takrat, ko velika evropska sestavljanka ne bo več vsebovala belih lis in bodo vsi, tudi najmanjši delci sestavljanke na svojem mestu. Na to dejstvo v svojih ključnih delih o širjenju opere po srednji Evropi, zavedajoč se nezmožnosti posameznikov v poznavanju vseh podrobnosti in lokalnih posebnosti, opozarja tudi že omenjeni Reinhard Strohm,64 ki je s to zamislijo tudi vodil zdaj že končani projekt Evropske znanstvene fundacije Italijanska opera v srednji Evropi (1600-1780) in si prizadeval v raziskave pritegniti čim več sodelavcev, ki bi izpopolnili manjkajoče vrzeli.65 Projekt je sicer končan, a delo na posameznih segmentih se po vsej Evropi intenzivno nadaljuje. Opozoril je predvsem na to, da je bil razvoj različen glede na geografsko-politični položaj dežel oz. mest. Daniel Heartz, Opera and the Periodisation of Eighteenth-Century Music, IMS 10th Congress Report Ljubljana 1967, Kassel, Bärenreiter, 1970, str. 160-168. 64 Reinhard Strohm, "Italian Opera" in "Central Europe", 1600-1780: Research Trends and the Geographic Imagination, Muzikološki zbornik 40 (2004), str. 103-112 (s seznamom najpomembnejše literature na str. 108-112). 65 Italian Opera in Central Europe, 1600-1780, ki je potekal v okviru prve skupine krovnega projekta Evropske znanstvene fundacije Musical Life in Europe, 1600-1900 (1996-2003). Priloga Operne sezone v notranjeavstrijskih središčih: 1736-1742 GRADEC CELOVEC GORICA LJUBLJANA 1736 - pomlad (La fede ne''tradimenti, Ipermestra) Pietro Mingotti navaja samo vloge in ne imen pevcev Skladatelj opere La fede ... je bil Nicola Alberti, sinfonie pa Ignaz Beyer 1736 - jesen (La fede tradita e vendicata itd.) Pietro Mingotti Nicola ALBERTI Theresia PERUZZI Marianna PIRCKER Margarita FLORA Giovanni MICHIELLI 1737 - predpust 1737 - predpust (Didone abbandonata itd.) (La fede tradita e vendicata) Pietro Mingotti Santo Lapis Teresa PERUZZI Laura BAMBINI Chiara ORLANDI Felice NOVELLI Giuseppe ALBERTI Maria CORALLI NOVELLI Marianna PIRCKER Elisabetta RIZZI Margarita FLORA Domenico BATTAGLINI Giacinta COSTANTINI Carlo TARDOCCI 1737 - pomlad (Farnace re di Ponto, Venceslao) Angelo Mingotti Rosa CARDINI Teresa PERUZZI Francesco ARRIGONI Elisabetta UTTINI Domenica CASARINA Luccia CALVETTI 1737 - jesen (L'Arsace itd.) Angelo Mingotti Francesco ARIGONI Cattarina MEYRIN Margarita FLORA Teresa PERUZZI Marianna PIRCKER Angelica MONTEVIALLI RUBINI 1738 - predpust 1738 - predpust (Alessandro nell'Indie, La vertu (Cesare in Egitto, Artaserse, nell'ingano itd.) Rosmira) Angelo Mingotti ?: »Il Direttore« Francesco ARIGONI Domenico BATTAGLINI Cattarina MEYRIN Eleonora FERNANDINI Margarita FLORA Lorenzo MORETTI Teresa PERUZZI Laura BAMBINI Marianna PIRCKER Antonia FERNANDINI Angelica MONTEVIALLI RUBINI Andrea TOSSI 1738 - pomlad 1738 - jesen (Artaserse itd.) (Siroe re di Persia itd.) Mingotti (ni naveden) Mingotti (ni naveden) Ottavio ALBUZZIO Giuseppe ALBERTI Teresa PERUZZI Elisabetta MORO Giuseppe ALBERTI Giovanna della STELLA Marinna PIRCKER Teresa PERUZZI Elisabetta MORO Marinna PIRCKER Antonia SUSANI Antonia SUSANI Elisabetta di LUCCA GRADEC CELOVEC GORICA LJUBLJANA 1739 - predpust 1739 - predpust (Demofoonte itd.,) (Griselda, Alessandro ... ) Pietro Mingotti ?: »Il Direttore« Giuseppe ALBERTI Domenico BATTAGLINI Teresa PERUZZI Angela ROMANI BARTOLI Marinna PIRCKER Eleonora FERNANDINI Elisabetta MORO Antonia FERNANDINI Giovanna della STELLA Angela FERNANDINI Margarita FLORA Giovanni CESARI Elisabetta di LUCCA 1739 - pomlad (Ciro riconosciuto itd.) Mingotti (ni naveden) Giuseppe ALBERTI Anna GIRO Marianna PIRCKER Dorotea LOLI Domenico BATTAGLINI Giovanna della STELLA Giovan MICHELI 1739 - jesen (Rosmira itd.) Pietro Mingotti Anna GIRO Marianna PIRCKER Dorotea LOLI Giuseppe ALBERTI Margarita FLORA 1740 - predpust 1740 - predpust 1740 - pomlad 1740 - predpust (11 Catone in Utica itd.) (Lucio Vero, Alvilda, Siface) (Siface, Arsace) (Rosmira, Artaserse, Pietro Mingotti ?: »Il Direttore« ?: »Il Direttore« Pimpinone e Vespetta) Giuseppe ALBERTI Diamante GUALANDI Domenico BATTAGLINI Angelo Mingotti Alessandro VERONI Ana COSIMI Ana COSIMI Carlina VALVASORI Anna GIRO Domenico NEGRI Domenico NEGRI Anna NEGRI Marianna PIRCKER Catterina BASSI Catterina BASSI Domenico BATTAGLINI Dorotea LOLI Antonia SUSANI Antonia SUSANI Barbara NARIZI Margarita FLORA Diamante GUALANDI Pasquale NEGRI 1740 - pomlad (Alessandro in Persia itd.) Mingotti (ni naveden) Alessandro VERONI Giovanni GASPARINI Marianna PIRCKER Giuseppe ALBERTI Veneranda DANESE Margarita FLORA 1741 - ? ni zabeleženih predstav ni zabeleženih predstav ni zabeleženih predstav (Didone abbandonata itd.) Mingotti (ni naveden) navaja samo vloge in ne imen pevcev 1742 - predpust ni zabeleženih predstav 1742 - predpust 1742 - predpust (Sirbace itd.) (L 'odio vinto dall'amore, (Didone abbandonata, Pietro Mingotti Il Nerone itd.) Il Demetrio) Giuliano TERDOCCI Filippo Dessales Pietro Mingotti Francesco ARIGONI Eugenia MELLINI FANTI Marianna PIRCKER Madalena GERARDINI Rosa CROCI Benedetta MOLTENI Rosa COSTA Anna QUERZOLI Gioseppe ALBERTI Giovanna Della STELLA Matteo BEVILACQUA Giovanna ROSSI Angiola ROMANI Maria Mad SANTELLI Carlo DELLA VECCHIA 1742 - jesen Angiola ROMANI (11 Demetrio itd.) Pietro Mingotti Giuliano TERDOCCI Francesco ARIGONI Madalena GERARDINI Rosa COSTA Giovanna Della STELLA Angiola ROMANI o ft o o rt 'C O u o m o u v T3 S >- U 3 ft ft o C) o -M V C v CÛ ft 12 O o o tg CS tg C < CS ft o Q Ü Q C tí ^ (V. £ o s t*) O ' S IS U O s & TS £ S ¿j cS S C/0 CS o -c s í o + t-v d* d* d* 3 ft C) o QJ C O o o tg CS Ö M g C < Ü « s a O TS 'CS p TS s .Ii d*