V mrežah cjrelra 3 Nina se je smehljala. štefanu se je zdelo, da je še lepša, kakor je zunaj mislil. Občudovaje jo je gledal. Nina je to opazila in bila vesela. »Jutri zvečer me boste lahko videli, če boste hoteli!« je odvrnila. »Ali naj sem pridem?« je veselo vzkliknil fant. Srce mu je tako močno utripalo, da se je bal, da mu bo razneslo prsi. »O, ne! Sem nikakor ne hodite! Prihodnjič vam povem, zakaj ne. Pridite — pridite k mostu. Sedaj pa pojdite! Lahko noč!« Štefanove noge se niso hotele premakniti. Fant je ko začaran strmel v Nino. »Nina!« se je zaslišal iz druge sobe godrnjav ženski glas. »Da! Takoj!« Prst je dala na usta. S tem je opomnila Štefana, naj molči. Ko je videla njegovo obotavljanje, je stopila k njemu, ga prijela za glavo in poljubila na čelo. »Nina!« se je oglasil prejšnji glas. »Kdo je v sobi?« Dekle je potisnilo Štefana iz sobe ter zaprlo vrata. Fant je ko v sanjah taval proti ulici. Zrak je bil hladen. Ena stran ulice je bila temna, druga razsvetljena. Štefan se ni zmenil za okolico. »Nina Mateskas! Moj Bog! Nina Mateskas!« je ponavljal šepetaje, med tem ko je počasi korakal proti domu. 3. Štefan skoraj vso noč ni zatisnil očesa. Strmel je v strop in sanjal o Nini in bodočnosti. V duhu je zrl toplo družinsko gnezdo. Zjutraj je bil ves razigran. Med oblačenjem si je polglasno pel in žvižgal. Mati ga je začudeno opazovala. »Danes si pa zelo dobro razpoložen,« je pripomnila, ko je v kuhinji sedel za mizo k zajutrku. »Zakaj ne bi bil! Saj sem mlad in zunaj je pomlad!« »Da ... Ponoči si govoril v spanju.« »Vroče je bilo, morda radi tega.« »Ne, ne. Nekaj drugo mora biti vzrok.« »Kaj?« »Ne vem. A zdi se mi, da nekaj ne bo v redu. Take občutke imam ko pred očetovo smrtjo. Kakor da bi kaka nesreča prežala na naju.« Materin obraz je bil rumenkast in poln gub. Štefan je zrl v ta obraz in pomiloval mater, ker je vedel, da ponoči ni mogla spati. A sama si je kriva. Zakaj pa se vznemirja za vsako malenkost... »Kaj vam je? Morda vas spet muči revmatizem?« je vprašal sočutno. »Ne. Ni revmatizem kriv. Toda ...« »No, kaj?« ji je segel sin v besedo. »Nič!« je odkimala mati. Ni vedela. kako bi mu povedala, zakaj ni mogla spati. Vz-dihnila je in nato vprašala: »Ali boš delal danes popoldne?« »Da. Saj veste, da rabiva denar.« »Veliko soboto popoldne? Ob sobotah popoldne je vendar prosto.- »Da, tako bi moralo biti. Obljubili so nam, a obIjubo tudi snedli. Pravijo sicer, da je delo ob sobotnih popoldnevih prostovoljno, toda po nekajkratnem izostanku dobi delavec odpusinico. Tako smo prisiljeni delati, če se nočemo izpostaviti nevarnosti odpusta.« »Strašni trinogi! Toda videl boš, da bo Bog kaznoval tako nasilje.« »Sicer pa nič ne de, če popoldne moram delati. rlavno je, da bom ob večerih prost.« Na Nino je mislil. Čez čas je nadaljeval: »Če bomo spet morali ob večerih do devetih delati, potem se več ne izplača živeti. Sicer pa sploh nočem dolgo ostati pri tej umazani družbi.« »A kaj boš storil, štefan?« »Naučil se bom angleščine, potem morda dobim zaposlitev v kaki trgovini. In ko bom že imel nekaj prihrankov, bom sam otvoril trgovino.« »Da, da, to bi bilo lepo. Toda...« »Na ,toda' ne mislite,« jo je prekinil sin. »Gotovo Se mi bo posrečilo.« Potem je izpil kavo in odšel. Ob sedmih je moral biti v tovarni pri svoi«r~ ^-""nskem stroju. Štefan se je ta dan z veseljem lotil dela. Glede žensk še ni imel izkušenj in ta neizkušenost je še povečala čar srečanja z Nino. Do sedaj še nobeno dekle ni naredilo nanj takega vtisa ko ona. Venomer je samo na to mislil, da se je po srečanju z Nino zani začelo novo življenje. Tovariš Peter, ki je delal pri sosednjem stroju.. je opazil štefanovo dobro voljo. »Kako to, da si danes tako židane volje?« je vprašal. »Nocoj imam ljubavni sestanek!« je odgovoril Štefan. »S kom?« »Z dekletom, ki sem ga sinoči prvič videl.« »Ali je lepa?« »Ko pravljična kraljica, o kateri sem čital, da so ji Ijudje svilo in cvetlice stlali pred noge, da ji ni bilo treba stopiti v blato. Peter, ne moreš si predstavljati njene krasote! Začarala me je. Če bi mi rekla: pojdi, pobij deset ljudi in požgi deset mest, potem bom tvoja žena — bi jo najbrž ubogal.« Peter se je smejal tovariševi navdušenosti. Spoznal je, da je Štefan začetnik v ljubavnih stvareh. »Kako se pa imenuje?« »Nina Mateskas.« Tovariš se je zarežal. »Zdi se mi, da jo poznam. V nedeljo ponoči sem jo videl na gasilskem balu. Tudi jaz sem poekusil pri njej srečo, a mi ni uspelo. Povej, kako si začel Z njo?« (Dalje sledi)