OB DEVETDESETLETNICI ČEŠKEGA PESNIKA PETRA BEZRUCA
Okrog Vlaidimira Vaška, kakor se v civilnem življenju imenuje avtor najpopularnejše češke pesniške zbirke »Slezske pisne«, je že dolgo vse tiho. Petr Bezruč je s svojim delom že desetletja tako zaključen in nekako do kraja dognan, da je obstoj Vladimira Vaška postal zasebna zadeva, ki zanima samo ožji krog pesnikovih častilcev. Vladimir Vašek je storil vse, kar se je dalo, da bi ostal tako anonimen, kakor je bil lista leta, ko je napisal »Slezske pisne«. Ze pred vojno — živel je v Brnu — se je obdajal z zidom zasebnosti, ki ga je bilo težko prestopiti. Samo redkim je dovolil vstoip v svoj zasebni svet. Nikdar ni bil prijatelj slave, ki je obdajala Petra Bezruča. Tako sta se upokojeni poštni uradnik Vladimir Vašek in pesnik Petr Bezruč ločila, kakor da bi mogla in morala vsaka poluta te osebnosti živeti zase. Spričo tega se človeška eksistenca Vladimira Vaška zlasti iz daljave skoraj ni več opazila. Šli smo skozi viharje zgodovine, padali so hrasti in skromni grmi, za visokimi valovi javnega življenja nisi mogel videti arhimedovskih krogov v obrežnem pesku. In v takem pesku človeške usode so se izgubljale tudi tihe stopinje Vladimira Vaška.
Devetdeset let. Minilo je štiriinpetdeset let, kar so izšle »Slezske pisne«, ki so takrat obsegale enaintrideset naslovov. Petr Bezruč je dejansko ostal avtor ene same knjige; kar je izšlo mimo številnih novih izdaj »Šleskih pesmi«, so malone sami bibliofilski tiski, ki združujejo njegove redke poznejše pesmi intimnega in regionalnega značaja. Samo »Stužkonoska modra«, drobna zbirka pesmi z entomološkim simbolom, se po pomenu in značilnosti dviga nad te ljubiteljske izdaje, porojene iz bezručevskega kulta, ki mistru Vašku morda niti ni bil kaj dosti všeč. Toda njegovi častilci so skrbeli, da je bil vsak njegov stih nekje natisnjen. Cehom ni mogoče očitati, da bi zanemarjali svoje pesnike. Še v današnjih spremenjenih razmerah, ko so individualnosti trdno vključene v ritem kolektivnega razvoja, je ostala nekje prikupna sled tega, nekoč morda preglasnega »kulta mistru«.
Če pravim, da so »Slezske pisne« edina Bezručeva knjiga, moram brž pripomniti, da se je obseg te knjige v nekaj desetletjih podvojil. Bezruč, v nekih potezah češka inačica Walta "VVhitmana, je ravnal s svojo edino knjigo nekako tako kakor ameriški pesnik z »Leaves of grass«. Dostavljal jim je vedno nove pesmi, katerih tematična linija se v glavnem ni oddaljila od prvotnih poezij, ni zdrknila v čisto intimno liriko. Kakor pri Whitmanu, čutimo tudi pri Bezruču malone pomanjkanje osebno izpovednega elementa, ki je spiritus movens lirične ustvarjalnosti. Tako najdemo samo izven »Šleskih pesmi« rahle erotične namige — pesmi o edini ljubezni, ki je nekoč pretresla srce in naglo minila. Vse drugo je objektivizirana lirika ali epika z izrazito množičnim patosom, krik sedemdeset tisočev Cehov, ki so se zdeli zapisani narodni smrti. Pri Tešinu.
Sedmdesat tisic je nas pred Tešinem, pred Tešinem. Sto tisic nas ponemčili, sto tisic nas popolštili, v srdci pad mi svaty klid.
842
Když nas zbylo sedmdesat, tisicii jen sedmdesat, srni me žit?
To vprašanje: »Ali smemo živeti, ko nas je tako malo?«, zveni skozi vse >Šleske pesmi«. Vsa knjiga je odgovor nanj in le redkokdaj je pesnik živel za to, da odgovori na eno samo vprašanje. Toda to je v širšem smislu isto vprašanje, ki ga še danes stavijo velikim in močnim vsi mali narodi, vse narodnostne manjšine.
Konkretno pa je bila usoda tešinskih Čehov samo ena izmed mnogih lokalnih inačic slovanskega boja zoper germanizacijo — boja, ki je združeval domovinsko in jezikovno čustvovanje s socialnim odporom zoper bogato gospodo, fevdalne aristokrate, kaJsor je bil markiz Gero (nadvojvoda Friderik) in kapitalistične magnate (Rottschild in Gutmann z Dunaja i. dr.). Podobno se je dogajalo na mnogih obmejnih postojankah v nekdanji Avstro-Ogrski, kjer je nemški etnični element prodiral v slovanske kraje in si osvajal gospodarske in politične pozicije v prid avstrijski buržoaziji. Bezručeva poezija v »Šleskili pesmih« je bila v vsej tedanji monarhiji najmočnejši, pesniško najpretresljivejši krik politično in socialno zatirane in izkoriščane slovanske množice. Samo po naključju je prišel ta krik izpod Bezkydov in le po pesnikovi volji je ohranil krajevno barvo. Odmeval pa je tudi pri nas; nobene češke pesniške zbirke niso naši praški študentje tako prebirali kakor Bezručevo. Leta 1919 je Fran Albreht prevedel izbor iz nje (dve pesmi je prevedel O. Župančič), njeni razločni vplivi segajo pozneje v poezijo Srečka Kosovela in primorsko liriko Iga Grudna, nekoliko morda celo h Klopčiču. Bezruč je poleg Mache pri Slovencih najbolj znani češki pesnik.
»Slezske pisne« so bile — prav kakor dobršen del poezije J. S. Macharja, pesnika, ki so ga tudi pri nas zelo cenili ali prevajali v krogu »Naših za-pi^akov«, »Svobodne misli« in v raznih študentskih krožkih pod praškim vplivom — izraz specifično češke zvrsti realizma. Njihova osnovna nota je nacionalna, protiavstrijs'ka in protigermanska, njihova vsebina in tendenca tudi socialna. Toda za Bezručevo socialnostjo ni stala razredna zavest. Njegov pesniški boj zoper družbene krivice je bil preveč regionalen, preveč prežet z lokalno barvo in povezan z določenim narodnostnim položajem, da bi mogli videti v Bezruču tudi mednarodnega socialnega barda, čeprav je napisal vrsto udarnih motivov iz delavskega življenja. Po velikih revolucijah, kakor je bila oktobrska v Rusiji, po zgodovinskih spopadih med naprednim človeštvom in fašizmom, v razdobju svetovnozgodovinskih prevratov na vseh kontinentih in na pragu atomske dobe se nam zde Bezručevi, za nekdanje čase tako pretresljivi protesti nekam odmaknjeni in starosvetni. Avtor »Šleskih pesmi« je nedvomno imel izrazit talent za množičnega poeta, za glasnika velikih proletarskih gibanj, toda njegova miselnost se v bistvu ni povzdignila nad regionalne meje in ni presegla drame lokalnih spoprijemov med ponemče-vainim sistemom in izkoriščanim ljudstvom, ki brani svojo zemljo, svoj jezik, svojo narodnostno zavest, svoje delo, svojo pravico do življenja.
Tako so »Slezske pisne«, ob svojem času nedvomno eden najmočnejših krikov anonimnega ljudstva zoper zatiralce in izkoriščevalce, obtičale na liniji regionalne poezije in izgubile tematično ost v tistem trenutku, ko so se spremenile razmere, ki so inspirirale Bezrnča. Pesnik je sam občutil, kam je ta živa aktualnost privedla njegovo poezijo. Ze leta  1910. je pisal nekemu
843
svojemu prijatelju v zvezi s »Šleskimi pesmimi«: »Takšno je bilo obličje moje dežele pred dvajsetimi leti, ko eem tam živel — od tega časa pa se je močno spremenilo. Pesmi so že anabronizom; ko sem letos hodil po Tešinskem, je bilo vse že drugače.«
Vzlic tcmatični zastarelosti pa Bezručeve »Slezske pisne« niso anahro-nistično delo, marveč živa knjiga češke poezije. Nekatere izmed njih so malone ponarodele. Vsaka generacija spoznava »Slezske pisne« v novi izdaji-Bezruč je mogel še doživeti dobo, ko bralci v čisto drugačni družbeni in gospodarski stvarnosti uživajo njegov lirizem na življenjskih podobah, ki so jim vsebinsko že tuje. Tudi v tem primeru se je pokazalo, da pesnika ne rešuje pred pozabo zgolj tematika pesmi, marveč predvsem umetniška in moralna moč njegove poetične besede. V Bezručevem pesniškem patosu je vendarle mnogo pristne človečnosti, iz njegovega protesta zoper krivice govori glas bridko preizkušenega ljudrstva, ki terja svobodo, pravico in resnico. Nekatere njegove epično — lirične pesmi (kakor n. pr. Maryška Magdonova, Kantor Halfar) so še ohranile svežino in prepričevalnost svoje dramatsko učinkujoče vsebine. Tipi renegatov, kakor je n. pr. Bernard Zar, so postali kar klasični in na vročih stikališčih dveh narodov še zmeraj niso izgubili prvotnega pomena. Tako je ob vsej siceršnji neaktualnosti Bezruča ostalo v njegovi poeziji dvoje prvin: njegov lirizem, stopnjevan od čisto individualnega izraza v množični krik zatiranih, od osebnega doživetja v epično objektivne podobe, in njegov humanizem, ki sicer podlega osebnemu pesimizmu, vendar tu in tam, zlas^ti T pesmih odpora, le vzplamti v iskrivo zavest globoke povezanosti vseh, ki se bojujejo za lepše, pravičnejše življenje.
Priznati pa je treba, da so to le iskre. Poet te vrste bi moral imeti ostrejši ideološki pogled na družbene pojave, ki so izzvali njegov protest. Bezruč ni bil niti mislec niti globok vernik kakršnega koli gibanja, njegovega pojmovanja narodnostnih in socialnih konfliktov ne gibljejo močne spoznave in ideje, marveč zagrenjena čustva. Vsa njegova bojevita poezija sovpada časovno s pesnikovimi mladimi leti, ko je živel v Šleziji. Njegove bolj redke pesmi iz poznejšega časa opevajo pretežno moravske kraje; so nekaki pesniški pasteli, ki idilično združujejo pejsaž in razpoloženje.
V   verzifikaciji je imel pesnik »Sleskih pesmi« sorodno metodo kakor pred njim Jan Neruda. Bezručev pesniški jezik je pobarvan z narečnimi besedami, lapidaren, ponekod morda nekoliko retoričen, v siplošnem pa s svojimi daktilskimi in daktilskotrohejskimi verzi sproščen. Na stara leta je pesnik napravil neuspel poskus, da bi dal svojim mladostnim verzom večjo »pravilnost«, toda pesmi, ki so tudi z morebitnimi napakami postale last vsega naroda, ni moči popravljati. Dozdevna pravilnost se je spremenila v suho-parnost, zato popravki niso obveljali.
V   teh redkih primerih intimne lirike je nekdanjemu bardu zatiranih šlezijskih Čehov, pesniku, ki se je sicer mizantropsko ogibal ljudi, najpogosteje zazvenela elegična nota. V svoji samoti je gojil rože melanholije. Ze v pesmi »Kalina«, ki sodi med zadnje v »Sleskih pesmih«, pravi:
Kdys bude dobre hlavu na vždy k spanku, bylino slična potokti a haju, bez slova vyčitky pod koreny tve skryti, daleko lidi.
844
Tako se ne izpovedujejo resnični bojevniki, neuklonljivi brambovci zatiranih in nesrečnih. To je lirična govorica občutljivih in samotarskih duš, ki jih je samo prehodno razvnel plamen boja in odpora, nato pa so se vdale resignaciji; čim večja je bila teža let, tem bolj je tak poet občutil breme samega sebe. Očitne sledove tega nam kaže tudi Bezručeva poezija, čeprav jo realizem in objektivizem še toliko ločita od drugih vrhov češkega lirizma.
B. Borko
845