REVIJA ZA ZDRAVSTVENE VEDE Journal of Health Sciences Izdajatelj Publisher Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede University of Novo mesto Faculty of Health Sciences Glavni in odgovorni urednik Editor-in-Chief Bojana Filej Uredniški odbor Editorial Board Anna Axelin (Finska), Božena Gorzkowicz (Poljska), Goran Kozina (Hrvaška), Nevenka Kregar Velikonja (Slovenija), Jasmina Starc (Slovenija), Maria Flores Vizcaya - Moreno (Španija), Milica Vasiljevic Blagojevic (Srbija), Olga Riklikiene (Litva) Tehnicni urednik Technical Editor Bojan Nose Tajniška dela Secretary Brigita Jugovic Jezikovni pregled Slovene-Language Editor Melanija Frankovic Jezikovni pregled angleških besedil English-Language Editor Ensitra, Brigita Vogrinec s. p. Naslov uredništva Address of the Editorial Office JHS - Revija za zdravstvene vede, Na Loko 2, SI-8000 Novo mesto, Slovenija Spletna stran revije Website of the Journal http://www.jhs.si Elektronski naslov E-mail urednistvo@jhs.si, editorial.office@jhs.si Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slo­venije. The publication of the journal is co-financed by the Slovenian Research Agency. Naklada Circulation 200 Tisk Printed by Tiskarna Cicero Begunje, d.o.o. Revija za zdravstvene vede je uvršcena na seznam revij ARRS, ki niso vkljucene v medna­rodne bibliografske baze podatkov, se pa upoštevajo pri kategorizaciji znanstvenih publikacij (BIBLIO-B). The Journal of Health Sciences is placed on list of ARRS journals that are not included in international bibliographic databases, but they are observed at categorization of scientific publications (BIBLIO-B). ISSN 2350-3610 VSEBINA CONTENTS Ksenija Komidar Upoštevanje medkulturnosti pri opravljanju zdravstvene dejavnostiConsideration of Interculturalism in Health Care Practice 3 Neža Lesjak, dr. Suzana Mlinar Samoocena znanja študentk zdravstvene nege o raku dojkThe Self-Assessment of Nursing Students' Knowledge of Breast Cancer 22 Aljoša Lipovec, dr. Bojana Filej Pogostost uporabe orodij za preprecevanje nasilnega vedenja pri pacientih z duševno motnjoThe Frequency of Using Tools to Prevent Violent Behaviour in Patients with a Mental Disorder 37 Robert Medved Najpogostejše težave uporabnikov, odvisnih od psihoaktivnih substanc, in oseb z duševnimi motnjami v skupnostni obravnaviCommon Problems of Drug Users and People with Mental Disorders in Community Treatment 52 Tina Levec, dr. Damjan Slabe Ustreznost uporabe besednih zvez »dajanje« ali »nudenje« prve pomociTo “Give” or to “Offer” First Aid: Which Collocation is More Appropriate? 66 Upoštevanje medkulturnosti pri opravljanju zdravstvene dejavnosti Prejeto 18. 10. 2019 / Sprejeto 26. 11. 2019 Znanstveni clanek UDK 614.253+316.7 KLJUCNE BESEDE: medkulturnost, kompetence, zdravstveni delavci, zdravstvena oskrba POVZETEK - Medkulturnost je neizogiben dejavnik v razvoju družbe in izpostavljeni so ji tudi zdravstve­ni delavci. Ti se vse veckrat srecujejo s pacienti, ki izhajajo iz razlicnih kulturnih okolij, zato se pogos-to znajdejo v stiski. Zaradi nepoznavanja kulturnih navad teh ljudi je lahko zdravstvena oskrba neuspe­šna. Z raziskavo smo želeli preuciti vidike medkul­turnosti pri zdravstveni oskrbi. Uporabili smo kva­litativni raziskovalni pristop, podatki so bili zbrani s tehniko intervjuvanja. Analiza je pokazala, da stik s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kultur­nih skupin lahko za zdravstvene delavce predstavlja izziv, vpliva na njihovo razumevanje medkulturnosti in na razvoj njihovih medkulturnih kompetenc. Zdra­vstveni delavci razumejo medkulturnost kot nekaj, kar našo kulturo bogati in prispeva k vecji strpnos-ti do drugih kultur, je pa tudi temelj za predsodke, stereotipe in diskriminacije. Zdravstveno osebje z visoko razvito kompetenco prepoznavanja in po­znavanja medkulturnih posebnosti lahko bistveno pripomore h kulturno kompetentni in kakovostni zdravstveni oskrbi. Tovrstna oskrba daje pacientu obcutek zaupanja, poveca njegovo pripravljenost za sodelovanje, s tem pa se izboljša tudi njena kakovost. 1 Uvod Received 18. 10. 2019 / Accepted 26. 11. 2019 Scientific article UDC 614.253+316.7 KEY WORDS: intercultural society, cultural compe­tences, health professionals, health care ABSTRACT - Interculturalism is an inevitable factor in the development of society, to which health professio­nals are also exposed. They are increasingly encounte­ring patients from different cultural backgrounds and may often find themselves in dire straits when health care fails because of their ignorance of people's beliefs related to cultural habits. The aim of the study was to examine the perspectives of healthcare professionals on interculturalism in health care. A qualitative rese­arch approach was used and the data were collected using the interview technique. The analysis showed that contact with members of other ethnic, religious and cultural groups can present a challenge for he­alth professionals in the workplace, affecting their un­derstanding of interculturalism and the development of their cultural competences. Healthcare professionals understand interculturalism as something that enri­ches our culture and contributes to greater tolerance of other cultures, but is also the basis for prejudice, stereotypes and discrimination. Healthcare professi­onals with a high level of competence in recognizing and knowing intercultural specificities can make a significant contribution to culturally competent and quality healthcare. This type of care gives the patient a sense of confidence, enhances their willingness to par­ticipate, and thus improves the quality of health care. Kulturo razumemo kot celovit sklop duhovnih in vrednotenjskih podlag, ki usmer­jajo življenje in medsebojno delovanje ljudi. Gre za kontekst, v katerem ljudje opisu­jejo družbene pojave, institucije in procese (Geertz, 1973, v Makarovic, 2009). Jacek Kozak (2008) meni, da je medkulturnost mnogo vec kot le kultura: je temelj cloveko­ve identitete in podlaga za oblikovanje naše lastne zavesti. Medkulturnost ne pomeni samo socasne prisotnosti vec kultur druge ob drugi, temvec stalno obliko povezova­nja, v kateri razlicne kulture, narodi in vere ne le sobivajo, ampak tudi sodelujejo, se poznavajo, priznavajo in dopolnjujejo (Mikolic, Pertot in Zudic Antonic, 2006); med razlicnimi kulturami išce njihove skupne tocke in podobnosti ter teži k spoštovanju njihove raznolikosti (Makarovic in Zorec, 2009); pomeni integracijo razlicnih kultur in njihovo spoštovanje; poudarja ohranjanje lastne kulture in vzpostavljanje medkul­turnih interakcij, odnosov in izmenjav (Hrženjak, 2003). Družba postaja vse bolj kulturno raznolika, na kar vplivajo vojne, neustrezne ekonomske in življenjske razmere ter klimatske spremembe. Narašcajoca kulturna raznolikost vpliva na zdravstveni sistem, ki se mora tem izzivom prilagoditi zaradi zagotavljanja kakovostne in varne obravnave ljudi razlicnih kultur (Breznik, Kaucic in Filej, 2019). Kljucne kompetence posameznika v sodobni družbi postajajo medkul­turne kompetence, saj so nujne za posameznikovo vkljucenost in njegovo ucinkovito delovanje v družbi. Mikolic in Marc Bratina (2009) poudarjata, da se medkulturne kompetence lahko pojavljajo na razlicnih ravneh. Na osnovni ravni lahko obsegajo samo poznavanje tradicij in obicajev druge kulture. Nato prehajajo do kriticnega raz­misleka o kulturah, kar vsebuje tudi komunikacijo. Najgloblja raven pa je vpletanje medkulturnosti v vse oblike življenja in poznavanje razlik. Tako pojmovanje med-kulturnih kompetenc temelji na prepricanju, da na najgloblji ravni zadostuje zgolj poznavanje drugih kultur, kar pa nadgradijo nekateri drugi avtorji (Jelenc, Keršic Sve-tel in Lipovec Cebron, 2016), ki ob tem poudarjajo tudi poznavanje lastne kulture in njene samorefleksije, saj med kulturnimi kompetencami navajajo: zavedanje vpetosti v lastno kulturo ter refleksijo lastnih predsodkov in stereotipov, dojemanje razlik med kulturami, poznavanje razlicnih kulturnih praks in svetovnih nazorov, medkulturne vešcine - sposobnost, da se zavemo razlik in jih upoštevamo pri odnosu do uporabnika zdravstvenih storitev, medkulturne izkušnje kot osebne izkušnje z ljudmi iz razlicnih okolij, motivacijo za razvijanje kulturno kompetentne zdravstvene oskrbe, ki predsta­vlja postopni proces, v katerem se posameznik stalno izpopolnjuje. Medkulturne kompetence predstavljajo prvi pogoj uspešnega medkulturnega di­aloga in so zelo pomembne pri preprecevanju konfliktov. Globalizaciji, z njo pa mul­tikulturalizmu in medkulturnosti, so izpostavljeni tudi zdravstveni delavci. Ti se vse pogosteje srecujejo s pacienti, ki izhajajo iz razlicnih kulturnih okolij, in lahko se znajdejo v stiski, ko je zaradi nepoznavanja navad teh ljudi tudi zdravstvena oskrba neuspešna. Pripadniki razlicnih kultur imajo namrec razlicna prepricanja o vzrokih, diagnozah in zdravljenju bolezni (Agbedia, 2008, v Frank, 2015). Kulturna kom­petentnost obsega vec aktivnosti, ukrepov in spretnosti, ki zdravstvenim delavcem omogocajo ucinkovito delovanje v multikulturnem okolju (Sotnik in Jezewski, 2005, v Humljan Urh, 2013). Pomeni ustrezno znanje, spretnosti in sposobnosti za delo z razlicnimi posamezniki v multikulturni družbi. Je sposobnost zdravstvenega delavca, da ucinkovito opravlja delovne naloge skupaj s pripadniki razlicnih kulturnih skupin na obmocju, kjer sobiva vec kultur. Poznavanje lastne in drugih kultur je eno izmed osnovnih nacel kulturne kompetentnosti. Kot posamezniki in pripadniki dolocene kul­ture se morajo zdravstveni delavci v odnosu z drugimi kulturnimi skupinami izogniti temu, da med njihovim delom prevladujejo njihovi lastni vzorci, vrednote in preprica­nja (Humljan Urh, 2013). Izvajanje kulturno kompetentne zdravstvene oskrbe pomeni izvajanje celostne, k pacientu usmerjene zdravstvene oskrbe, ki se mora izvajati v vseh okoljih (Razlag Kolar, Filej in Kaucic, 2019). Novejše opredelitve medkulturnih kompetenc se med seboj razlikujejo. Vecina jih izhaja iz stika z drugimi narodnostnimi, kulturnimi in verskimi skupinami, nekatere druge pa iz razlik glede na narodnost, vero, starost, spol in druge dejavnike. Z razi­skavo smo želeli osvetliti nekatere vidike teh kompetenc in preuciti, kako zdravstveni delavci ocenjujejo svoje medkulturne kompetence in koliko upoštevajo nacela med-kulturnosti pri opravljanju svojega dela. 2 Metode 2.1 Metode in tehnike zbiranja podatkov Raziskava je kvalitativne narave, uporabljena je bila deskriptivna in kavzalno ne­eksperimentalna raziskovalna metoda, primarni podatki so bili zbrani s tehniko in-tervjuvanja. Sekundarne podatke smo zbrali s pomocjo pregleda ustrezne domace in tuje strokovne in znanstvene literature, pri cemer smo uporabili bibliografske baze COBISS, PubMed in CINAHL. 2.2 Opis instrumenta Kot instrument za zbiranje podatkov smo izdelali predlogo za polstrukturirani in-tervju, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda domace in tuje strokovne in znanstvene literature (Prosen, 2018; Pollozhani idr., 2013; El-Amouri in O'Neill, 2011; Tomšic, 2009; Hrženjak, 2003). Predloga vsebuje 14 vprašanj odprtega tipa s podvprašanji. Prvi del je namenjen ugotavljanju sociodemografskih podatkov, drugi del raziskova­nju, kako zdravstveni delavci razumejo medkulturnost ter koliko in na kakšen nacin jo upoštevajo pri opravljanju svojega dela, tretji pa preucevanju, kako zdravstveni delavci ocenjujejo svoje medkulturne kompetence. 2.3 Opis vzorca V neslucajnostni, namenski vzorec smo vkljucili šest zdravstvenih delavcev, ki so bili rojeni in bivajo v Sloveniji, so stari med 26 in 36 let ter imajo med 4 in 14 let delovnih izkušenj na podrocju zdravstvene dejavnosti. Tri osebe so po izobrazbi di­plomirane medicinske sestre, dve sta srednja medicinska sestra oziroma srednji zdra­vstvenik in ena doktorica medicine - specializantka pediatrije. Štiri osebe so zaposlene v zdravstvenem domu, ena oseba v domu starejših obcanov in ena oseba v Univerzi­tetnem klinicnem centru Ljubljana. Štirje zavodi so v jugovzhodni Sloveniji, dva pa v osrednjeslovenski regiji. Oseba A je ženskega spola, stara je 28 let, po izobrazbi diplomirana medicinska sestra, 5 let je zaposlena v urgentnem centru zdravstvenega doma v osrednjeslovenski regiji. Oseba B je ženskega spola, stara je 32 let, po izobrazbi diplomirana medicinska sestra, 9,5 let je zaposlena v enem od domov starejših obcanov v JV Sloveniji. Oseba C je ženskega spola, stara je 36 let, je doktorica medicine, specializantka pediatrije, 8 let je zaposlena v enem od zdravstvenih domov v JV Sloveniji. Oseba D je ženskega spola, stara je 33 let, je diplomirana medicinska sestra, ma-gistra zdravstvene nege, 10 let je zaposlena na enem izmed oddelkov UKC Ljubljana. Oseba E je ženskega spola, stara je 36 let, po izobrazbi je srednja medicinska se­stra, 14 let je zaposlena v enem od zdravstvenih domov v JV Sloveniji. Oseba F je moškega spola, star je 26 let, po izobrazbi je srednji zdravstvenik (zdravstveni reševalec), 4 leta je zaposlen v urgentnem centru enega od zdravstvenih domov v JV Sloveniji. 2.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Za pridobivanje podatkov smo uporabili tehniko intervjuvanja. Intervjuji so po­tekali med 9. in 15. marcem 2019, v povprecju so bili dolgi 21 minut. Kandidati so se za sodelovanje odlocili prostovoljno na podlagi predhodno podpisanega soglasja za izvedbo raziskave in objavo rezultatov. Zagotovljena jim je bila anonimnost, v vseh fazah raziskovanja in obdelave podatkov pa so bila upoštevana eticna nacela raziskovalnega dela. Intervjuji so bili posneti, kasneje zapisani v parafrazirani obliki in avtorizirani. Pridobljene podatke smo kvalitativno analizirali, odgovore kodirali in kategorizirali, jih interpretirali in ovrednotili. Ugotovitve so prikazane, analizirane in ovrednotene v razpravi in zakljucku. 3 Rezultati Izraze (kode) smo smiselno povezali v podkategorije. Posamezne podkategorije smo oblikovali v pet glavnih kategorij, in sicer: 1. Izzivi na delovnem mestu. 2. Razumevanje medkulturnosti. 3. Stik s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin. 4. Medkulturne kompetence. 5. Izobraževanje s podrocja kulturne raznolikosti. Kode Podkategorije Kategorija delo s tujcikomunikacija s pacienti pomanjkanje casa za pacientadelo s starši delo s sodelavci kako se postaviti zasevsak dan je nov izziv vrste izzivov Izzivi na delovnem mestu delo s tujci, ki pridejo zaradi nenadnega poslabšanja stanja – sporazumevanjedelo s sodelavci novo znanje in biti v toku z novimi dognanji uspešno opravljena intervencija zadovoljevanje pacientovih potreburgentno stanje in reanimacija najvecji izziv nas bogatipoznavanje tujih pravil in kulturnih znacilnosti pripomore k vecji strpnostiod drugih kultur se lahko veliko naucimo pomeni odprtost za nove kulture, vendar tudi ob prilagoditvi kulturi, v katero prihajajo razumevanje Razumevanje medkulturnosti ovire v komunikaciji in sporazumevanjuvecanje kriminala – tudi v zdravstvenih zavodih predsodki, stereotipi, diskriminacije, ki se prenašajo iz roda v rod slovenšcina materni jezik Stik s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin anglešcina, nemšcina, hrvašcina, španšcina drugi aktivni jeziki velikokrat, vsakodnevno redko pogostost stikov Romi bivše države Jugoslavijemuslimani prosilci za azilbeguncituristi iz razlicnih držav otroci izseljenih staršev (veliko etnicnih skupin)crnci Azijci skupine izkušnjespletmedijidokumentarne oddaje, informativne oddajeknjižno gradivoprirocnik Kulturne kompetence in zdravstvena oskrba družabne prireditvestrokovna izpopolnjevanja pridobivanje informacij zadovoljstvo ob pomoci kljub komunikacijski oviriucenje strpnostinovi izzivi nova znanja in splošna razgledanostsreca ob spoznanju, da smo v naši kulturi ženske enakopravnene prepoznam rasti strokovna in osebnostna rast komunikacijanerazumevanje navodil in razlagtujci se ne potrudijo, da bi razumeli (osebje se mora v jeziku prilagoditi njim)agresivnostizsiljevanje in ustrahovanje, psihicno in fizicno nasiljepogledi drugih ver na dolocena vprašanja, nekaterim vera pomeni vec kot zdravje težave in konflikti nepoznavanjestereotipijezikrazlike med pricakovanjem in željami pacienta ter dejanjemneprilagajanje pripadnikov drugih kultur navade drugih kulturreligijanerazumevanje ali neodobravanje drugih kultur vzroki za konflikte kompetentnone dovolj ocena kompetentnosti Medkulturne kompetence ne cutim primanjkljajajezikpotrebna dodatna izobraževanja primanjkljaj kompetenc komunikacija s tolmacivec posvecenega casaprilagoditev prehranekomunikacija v njim razumljivem jeziku prilagoditev v obravnavi (ženska-ženska) prilagoditve narodnostnim in kulturnim željam želja in motivacija po novem medkulturnem znanjudelavnice medkulturnega izpopolnjevanja izobraževanjeposluhempatijavzeti si cas obiski drugih držav in njihovih zdravstvenih zavodov predlogi za izboljšanje sprošcenost pri delumotiviranost za hitrejše doseganje ciljevmanj konfliktovzaupanje in sodelovanje pacientadvig kakovostibolj prilagodljivo zdravstveno osebjehitrejša oskrba pomen da, vedno potrebno ne potreba po izobraževanju Izobraževanja s podrocja kulturne raznolikosti da, samoiniciativno, Ministrstvo za zdravje, NIJZ ne udeležba na izobraževanjih Vir: Lastni vir, 2019. Kategorija 1: Izzivi na delovnem mestu Zdravstveni delavci iz preucevanega vzorca se na svojem delovnem mestu vsako­dnevno srecujejo z razlicnimi izzivi, ki so povezani tako s pacienti in zadovoljevanjem njihovih potreb ter pomanjkanjem casa za poglobljeno komunikacijo z njimi, kot tudi z delom s starši in svojci ter s sodelavci. Pri njihovem delu jim najvecji izziv predsta­vlja: »delo s starejšimi sodelavci, ki zaradi svoje delovne dobe opravicujejo svoj prav« (oseba B), »nova znanja in raziskave ter biti v toku z novimi dognanji stroke« (oseba C), »urgentno stanje, ko rešujemo življenje« (oseba D), »zadovoljevanje pacientovih potreb« (oseba E), »uspešno opravljena intervencija« (oseba F). Oseba A pa je kot najvecji izziv izpostavila tudi delo s tujci ter sporazumevanje z njimi: »Najvecji izziv, s katerim se srecujem pri svojem delu, so tujci, ki pridejo zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, in se ne morem sporazumeti z njimi. Nekateri ne govorijo ne angleško ne nemško ali srbohrvaško. S takšnimi pacienti se je težko pogovarjati. Nekateri pacienti so povratniki. Že poznajo naš sistem in s seboj pripeljejo tolmaca. Takrat je sporazumevanje manj težavno«. Kategorija 2: Razumevanje medkulturnosti Medkulturnost je razlicno definiran pojem. Intervjuvani zdravstveni delavci med-kulturnost razumejo kot »nekaj, kar nas bogati, saj spoznavamo tuja pravila, druge kulture in njihove znacilnosti« (oseba A), »nekaj, kar bogati slovenski prostor, pripo-more k temu, da smo do drugih kultur strpnejši« (oseba B), »od drugih kultur se lahko veliko naucimo in dobrega izmenjamo« (oseba C). Po drugi strani pa »medkulturnost v naš prostor prinaša tudi veliko predsodkov, stereotipov in diskriminacij, ki se pre­našajo iz roda v rod« (oseba A), »povzroca ovire v komunikaciji in sporazumevanju zaradi razlicnih jezikov ter pripomore k vecanju kriminala - tudi v zdravstvenih za­vodih« (oseba E). Oseba D izpostavlja odprtost do drugih kulturnih skupnosti, vendar tudi prilagajanje teh skupnosti kulturi, v katero prihajajo, ob tem pa je izražen tudi predsodek do druge kulturne skupine: »Mislim, da ce nekdo pride živet v Slovenijo, potem je tudi njegova dolžnost, da se nauci našega jezika in da upošteva našo kulturo in nacin življenja. Kot otrok sem živela v mestu, kjer je bilo veliko priseljencev iz Hrvaške, Srbije, Bosne. Nikoli nisem razumela, kako so lahko otroci teh priseljencev govorili tekoce slovensko, njihovi starši pa ne. Mislim, da je to nespoštovanje naše kulture in jezika. Verjetno, ce bi mi prišli živet v njihovo državo, oni tega ne bi tole-rirali.« Kategorija 3: Stik s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin Vse intervjuvane osebe so bile rojene v Sloveniji, zato je njihov materni jezik slo­venski, poleg njega pa vse aktivno govorijo angleški jezik, vecina še hrvaški, oseba A pa še nemški in oseba B španski jezik. Pri svojem delu se samo oseba B redko srecuje s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin, ostale osebe pa se z njimi srecujejo vsakodnevno. Vecinoma so to Romi ter državljani bivših jugoslovan­skih republik in muslimani. Osebe A, C in F so izpostavile, da v zadnjem casu narašca število beguncev in prosilcev za azil, oseba C pa tudi, da se v poletnih mesecih poveca stik s turisti iz razlicnih držav sveta, med njimi tudi s crnci in Azijci. Lažji pristop k pacientom drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin poleg strokovne usposobljenosti omogoca tudi opremljenost z informacijami, ki jih zdra­vstveni delavci o tej skupini imajo. Kot pomemben vir informacij zdravstveni delavci navajajo zlasti neposredne delovne izkušnje s tovrstnimi pacienti. Veliko informacij pridobijo tudi prek spleta in medijev, pri cemer izpostavljajo dokumentarne in infor­mativne oddaje. Oseba A je izpostavila tudi knjižno gradivo Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je »izdal, meni odlicno, publikacijo za razvijanje kulturnih kom­petenc z naslovom Kulturne kompetence in zdravstvena oskrba«. Osebi A in C kot pomemben vir informacij navajata strokovna izpopolnjevanja na temo komunikacije s pripadniki drugih kultur in razne družabne dogodke, na katerih se prav tako s komuni­kacijo, velikokrat pa tudi z neposredno izkušnjo, lahko pridobi veliko novih informa­cij o pripadnikih drugih skupnosti. Stik in neposredna izkušnja s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin lahko za zdravstvenega delavca pomeni tudi strokovno in osebnostno rast, ki se kaže kot »notranje zadovoljstvo, ko jim kljub komunikacijski oviri lahko pomagam« (oseba A), »naucim se strpnosti« (oseba B), »v takih trenutkih spoznam, da sem srec­na, ker živim v državi, kjer so ženske enakopravne moškim, kjer se jih spoštuje in kjer imajo ženske enake možnosti za izobraževanje« (oseba D), »novi izzivi, nova znanja in splošna razgledanost« (oseba F). Pogosto izkušnja s pripadniki drugih etnicnih in narodnostnih skupin lahko privede tudi do težav in konfliktnih situacij, ki se kažejo v »komunikaciji ter nerazumevanju navodil in razlag« (osebi Ain D), »zdravstveno ose­bje se mora v komunikaciji in jeziku prilagoditi pripadnikom drugih skupin« (oseba D), »velikokrat pride do agresivnosti, izsiljevanja in ustrahovanja, zahtevajo takojšnjo obravnavo, ceprav niso naroceni, vcasih pride tudi do psihicnega in fizicnega nasilja« (oseba C), »konflikte povzrocajo pogledi pripadnikov drugih ver na dolocena vpraša­nja, na naše delo in navodila. Žal sem opazila, da je njihovo razmišljanje velikokrat nelogicno, pogosto jim vera pomeni vec kot zdravje« (oseba D). Vzroki za tovrstne konflikte so zelo razlicni. Zdravstveni delavci izpostavljajo zlasti: nepoznavanje zna-cilnosti drugih skupnosti ter s tem povezane stereotipe (oseba A), jezik in komunika­cijske ovire (osebi B in E), razlike med pricakovanjem in željami ter dejanskim deja-njem zdravstvenih delavcev (oseba C), religijo in neprilagajanje pripadnikov drugih kultur naši kulturi (oseba D) ter navade pripadnikov drugih kulturnih skupnosti, ki se razlikujejo od naših navad (osebi B in F). Kategorija 4: Medkulturne kompetence Zdravstveni delavci lahko pri svojem delu ravnajo kulturno obcutljivo samo, ce posedujejo medkulturne kompetence. Vecina intervjuvanih zdravstvenih delavcev ocenjuje, da poseduje dovolj medkulturnih kompetenc za delo z drugimi narodnostni-mi, verskimi in kulturnimi skupinami, osebe B, C in D pa hkrati menijo, da teh kom­petenc ni nikoli dovolj in bi bilo potrebno dodatno izobraževanje na tem podrocju. Pomanjkanje kompetenc cutijo zlasti pri sporazumevanju. Medkulturna kompetentnost pomeni tudi aktivnosti, prilagoditve in ukrepe zdra­vstvenih delavcev za to, da pri svojem delu upoštevajo narodnostne in kulturne zna-cilnosti drugih skupin. Intervjuvane osebe ob tem izpostavljajo naslednje prilagoditve pri svojem delu: »prilagodimo s komunikacijo s tolmaci ter z obravnavo pacienta, ki zahteva vec posvecenega casa« (oseba A), »s komunikacijo v njim razumljivem jezi­ku« (oseba C), »omogocimo prehrano glede na versko pripadnost« (oseba B), »ce je le mogoce zdravstveno nego izvajajo pripadniki istega spola, kar pa ni vedno možno zaradi pomanjkanja osebja« (osebi D in F). Zdravstveni delavci menijo, da je navedene prilagoditve vedno mogoce izboljšati, pri cemer izpostavljajo, da je to mogoce zlasti »ce je prisotna želja in motivacija po doseganju novega znanja o medkulturnem delovanju« (oseba A), »z dodatnim izo­braževanjem o pripadnikih drugih narodnostnih in kulturnih skupin« (oseba B), »z delavnicami medkulturnega izpopolnjevanja« (oseba E), »ce damo pacientom cas in priložnost, da nam lahko zaupajo svoje stiske, da smo pri tem empaticni« (oseba C), »z izobraževanjem na to tematiko, obiski teh držav, njihovih zdravstvenih zavodov« (oseba D). Medkulturno kompetentno zdravstveno osebje lahko bistveno pripomore h kultur-no kompetentni in kakovostni zdravstveni oskrbi pacientov, s cimer se strinjajo vse v vzorec vkljucene osebe. Tak pristop omogoca »bolj sprošceno delo, vecjo motivira­nost za hitrejše doseganje ciljev ter manj konfliktov« (oseba A), »vzbujanje zaupanja pri pacientu, s tem pa se izboljša tudi kakovost oskrbe« (oseba B), »bolj prilagodljivo zdravstveno osebje« (oseba F). Kategorija 5: Izobraževanje s podrocja kulturne raznolikosti Zdravstveni delavci iz preucevanega vzorca menijo, da je prilagoditve narodno­stnim in kulturnim znacilnostim drugih skupin mogoce izboljšati z dodatnim izobraže­vanjem s podrocja kulturne raznolikosti in s pridobivanjem medkulturnih kompetenc. Zaznavajo tudi potrebo po tovrstnem izobraževanju (osebe B, C, D), vendar pa se je izkazalo, da se ga je po zakljucku formalnega izobraževanja udeležila samo oseba A: »Udeležila sem se ga samoiniciativno. Eno izobraževanje je bilo v okviru Ministrstva za zdravje (se ne spomnim vec naslova), drugo izobraževanje pa je bilo v okviru Na-cionalnega inštituta za javno zdravje, ko so predstavili prirocnik«. Osebe A, E in F se tovrstnega izobraževanja ne udeležujejo. Povezanost med kategorijami Na podlagi kvalitativne analize odgovorov intervjuvanih oseb smo ugotovili, da so kategorije med seboj vzrocno povezane, med seboj se prepletajo, vplivajo ena na drugo in so v odvisnem odnosu. Slika 1: Prikaz vzrocnih povezav med kategorijami Vir: Lastni vir, 2019. Kvalitativna analiza je pokazala, da se med seboj najbolj tesno prepletajo in so vzrocno povezane naslednje kategorije: Stik s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin (3) lahko za zdravstvene delavce predstavlja izziv na delovnem mestu (1), hkrati pa vpliva na nji­hovo razumevanje medkulturnosti (2) in posedovanje njihovih medkulturnih kompe­tenc (4). Kako zdravstveni delavci razumejo medkulturnost (2), vpliva na to, kako bodo ravnali, ko se bodo soocili s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih sku­ pin (3), to pa je povezano tudi s posedovanjem njihovih medkulturnih kompetenc (4) in s potrebo po izobraževanju s podrocja kulturne raznolikosti (5). Posedovanje medkulturnih kompetenc (4) vpliva na ravnanje s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin (3) in na razumevanje medkulturnosti (2) ter na potrebo po izobraževanju s podrocja kulturne raznolikosti (5). Izobraževanje s podrocja kulturne raznolikosti (5) pa povratno vpliva na posedo­vanje medkulturnih kompetenc (4) in razumevanje medkulturnosti (2). 4 Razprava Z raziskavo smo želeli preuciti, koliko se zdravstveni delavci pri svojem delu srecujejo s pripadniki drugih narodnostnih in kulturnih skupin ter s katerimi težavami se ob tem soocajo, kako razumejo medkulturnost, kako ocenjujejo svoje medkulturne kompetence, na kakšen nacin se soocajo s kulturno raznolikimi pacienti, kako pri­lagodijo izvajanje zdravstvene oskrbe kulturnim željam posameznikov ter koliko se udeležujejo usposabljanj za pridobivanje medkulturnih kompetenc. Pri pregledu bibliografskih baz COBISS, PubMed in CINAHLsmo zasledili malo raziskav, ki jih glede na namen in zastavljene cilje lahko primerjamo z rezultati razi­skave, zato bomo te v vecini osvetlili s teoreticnega vidika. Zdravstveni delavci iz preucevanega vzorca se na svojem delovnem mestu vsako­dnevno srecujejo s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin. Ve-cinoma so to Romi, državljani bivših jugoslovanskih republik in muslimani. Ob tem zdravstveni delavci poudarjajo, da se pri svojem delu soocajo z razlicnimi težavami in konfliktnimi situacijami. Te izhajajo iz drugacnih pogledov pripadnikov drugih skupin na zdravstveno obravnavo, pogosto je s tem povezana tudi agresivnost, izsiljevanje in ustrahovanje, psihicno in vcasih fizicno nasilje. Vzroki za tovrstne konfliktne situa­cije so zelo razlicni, pri cemer zdravstveni delavci izpostavljajo zlasti nepoznavanje znacilnosti in navad drugih kulturnih skupin ter s tem povezane stereotipe in komu­nikacijske ovire, religije in neprilagajanje pripadnikov drugih kultur kulturi okolja, v kateri bivajo. Hkrati je iz odgovorov intervjuvanih oseb na vec mestih razbrati pred­sodke do drugih kulturnih skupin (to je razvidno iz odgovorov o obsojanju staršev, ki se v našem kulturnem okolju niso naucili slovenskega jezika; nerazumevanju, da je za nekatere skupnosti vera na lestvici vrednot višje kot zdravje; razumevanje medkultur­nosti kot vzroka za narašcanje kriminalnih dejanj; prepricanje, da konfliktne situacije povzrocajo druge kulturne skupine). Tudi Tomšic (2009) poudarja, da so intenzivni procesi medkulturne interakcije lahko vir napetosti in konfliktov med razlicnimi kul­turami. Medkulturnost ne pomeni nujno prednosti in pozitivnih misli, pac pa pogosteje zavracanje in izkljucevanje drugacnih, do cesar pride zaradi: nestrpnosti, kar pomeni, da so nekateri zaradi religioznih, politicnih prepricanj, zunanjega videza ali narodne in socialne pripadnosti obravnavani na drugacen nacin (Leskošek, 2005); predsodkov, ki nastanejo zaradi nestrpnosti in zaradi drugacnih pogledov na odnose z drugacnimi, ki temeljijo na neresnicnih in primitivnih posplošitvah (Ule, 2009); stereotipov, ki so enostranske, posplošene in kolektivne predstave o svetu in niso nujno negativne, kljub temu pa temeljijo na neresnicnih zaznavah (Ule, 2009). Pogosto vse navedeno vodi do diskriminacije, ki jo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (2019) opredeljuje kot »neenako obravnavanje, ki nima upravicenega razloga: ljudje so obravnavani slabše od drugih (ki take osebne okolišcine nimajo) le zaradi dolocene osebne okolišcine«. Tudi Pollozhani s sodelavci (2013) navaja, da komunikacijske ovire pogosto povzrocajo konflikte. El-Amouri in O'Neill (2011) ugotavljata, da naj­vecjo omejitev kulturno kompetentne zdravstvene nege predstavljajo težave, ki izha­jajo iz nepoznavanja jezika drugih kultur in nacinov neverbalnega sporazumevanja, ki je lasten neki kulturi. Poleg jezika Taylor (2005) kot ovire za kulturno kompetentno zdravstveno oskrbo navaja tudi pomanjkanje znanja in vešcin zdravstvenih delavcev. Ce zdravstveni delavci ravnajo z vsemi pacienti enako, brez upoštevanja njihovih kul­turnih posebnosti, to vodi v slabe izide zdravljenja in nezadovoljstvo pacientov. Pojem medkulturnost intervjuvani zdravstveni delavci po eni strani razumejo kot nekaj, kar našo kulturo bogati, saj se od drugih lahko veliko naucimo, to pa prispeva k vecji strpnosti do drugih kultur. Po drugi strani pa naj bi bila medkulturnost te­melj za predsodke, stereotipe in diskriminacijo, ki se velikokrat prenašajo iz roda v rod, prav tako naj bi povzrocala ovire pri sporazumevanju in prispevala k narašcanju kriminalnih dejanj. Tudi teoretiki in raziskovalci pojem medkulturnosti razlicno ra­zumejo. Zidaric (1994) pojem opredeljuje kot »politiko medsebojnega razumevanja, spoznavanja, sprejemanja, soodvisnosti in enakopravne izmenjave jezikov, kultur in tradicij«. Mikolic, Pertot in Zudic Antonic (2006) poudarjajo, da medkulturnost ne pomeni samo socasne prisotnosti vec kultur druge ob drugi, temvec zahteva konkretne in stalne oblike povezovanja in si prizadeva ustvariti medkulturno družbo, v kateri razlicne kulture, narodi in vere ne le sobivajo, pac pa tudi sodelujejo, se poznavajo, priznavajo in dopolnjujejo. Makarovic in Zorec (2009) pojasnjujeta, da medkulturnost med razlicnimi kulturami išce njihove skupne tocke in podobnosti, ki omogocajo na­daljnji razvoj in napredek ter teži k spoštovanju njihove raznolikosti. Hrženjak (2003) medkulturnost oznacuje kot integracijo razlicnih kultur in njihovo spoštovanje ne gle­de na spol, narodnost, vero, sposobnosti ipd. Prednost daje sobivanju kultur, ohranja­nju lastne kulture in vzpostavljanju medkulturnih interakcij, odnosov in izmenjav. V UNESCO-vi Konvenciji o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja (2005) je tudi zapisano, da »medkulturnost pomeni obstoj in enakopravno interakcijo razlicnih kultur ter možnost za ustvarjanje skupnih kulturnih izrazov z dialogom in medsebojnim spoštovanjem« (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju in spodbu­janju raznolikosti kulturnih izrazov, 2006, 4. clen). Stik in neposredna izkušnja s pripadniki drugih narodnostnih, verskih in kulturnih skupin lahko za zdravstvenega delavca pomeni strokovno in osebnostno rast, ki se pri intervjuvanih osebah kaže kot notranje zadovoljstvo, ucenje strpnosti, pridobiva­nje novega znanja in splošne razgledanosti. Vse to lahko vodi tudi do pridobivanja medkulturnih kompetenc, ki so nujne za posameznikovo vkljucenost in njegovo ucin­kovito delovanje v družbi ter jih je tudi Evropska komisija (2005, v Vrecer, 2011) opredelila kot kljucne kompetence posameznika v sodobni družbi. Vecina intervju­vanih zdravstvenih delavcev meni, da poseduje dovolj medkulturnih kompetenc za delo z drugimi narodnostnimi, verskimi in kulturnimi skupinami, vendar je njihova samoocena v nasprotju z odgovori o vzrokih za nastanek konfliktnih situacij, saj ti na vec mestih izražajo predsodke in nestrpnost do drugih kulturnih skupin. Po drugi strani pa intervjuvane osebe opažajo, da bi bilo potrebno dodatno izobraževanje, zlas-ti na podrocju sporazumevanja. Medkulturna kompetentnost pomeni tudi aktivnosti, prilagoditve in ukrepe zdravstvenih delavcev za to, da pri svojem delu upoštevajo narodnostne in kulturne znacilnosti drugih skupin. Osebe iz preucevanega vzorca se prilagodijo s komunikacijo v drugim skupinam razumljivem jeziku, z daljšo in bolj poglobljeno ter empaticno obravnavo in s prilagoditvijo izvajanja zdravstvene oskr-be glede na spol. Ob tem se strinjajo, da medkulturno osvešceno zdravstveno osebje lahko bistveno pripomore h kulturno kompetentni in kakovostni zdravstveni oskrbi pacientov. Ta namrec prispeva k obcutku zaupanja pri pacientu in vecji pripravljenosti za sodelovanje. Medkulturne kompetence spadajo med splošne socialne kompetence, ki zajemajo komunikacijske in socialne vešcine, zmožnost reševanja medkulturnih konfliktov, samozavestno pristopanje k interakcijam, gradnjo tolerance, zanimanje za druge ljudi ter spodbujanje medsebojnega razumevanja in sprejemanja (Klemencic in Štremfel, 2011). Maier-Lorentz (2008, v Frank, 2015) prednost kulturno kompe­tentnih zdravstvenih delavcev vidi ravno v tem, da skušajo v situaciji, ko pacientova stališca do bolezni in procesa zdravljenja niso v skladu s stališci medicine, to razu­meti in pacientovo stališce upoštevati. Tudi Prosen (2018) medkulturne kompeten­ce opredeljuje kot sposobnost zdravstvenih delavcev, da ob zavedanju pomembnosti razumevanja kulture pri nudenju oskrbe s pridobljenim znanjem in vešcinami to za­gotavljajo kulturno dovzetno, ob tem pa ne zanikajo vrednot, prepricanj, obicajev in navad pacientov, ampak jih vkljucujejo v nacrtovanje njihove oskrbe. Vrecer (2011) pa medkulturnim kompetencam pripisuje velik pomen pri preprecevanju konfliktov, saj jih ima za prvi pogoj uspešnega medkulturnega dialoga. Wood in Atkins (2006, v Hvalic Touzery, 2014) s kompetentno zdravstveno oskrbo razumeta sposobnost prila­gajanja socialnim, kulturnim in jezikovnim potrebam posameznika ter nudenje le-te pacientom z razlicnimi vrednotami. El-Amouri in O’Neill (2011, v Frank, 2015) me-nita, da je kulturno kompetentna zdravstvena oskrba proces, v katerem zdravstveni delavci nenehno težijo k doseganju zmožnosti, da bi uspešno opravljali svoje delo v okviru kulturnega konteksta pacienta, družine ali skupnosti. Prosen (2018) dodaja, da zagotavljanje kulturno dovzetne zdravstvene oskrbe ne sme biti privilegij le nekaterih, ampak osnovna clovekova pravica slehernega posameznika v zdravstvenem sistemu. Kulturno raznolikost pacientov, ki vstopajo v zdravstveni sistem, je treba prepoznati ne samo v najbolj izpostavljenih kulturnih skupinah (kot so etnicne manjšine ali mi-granti) temvec tudi v drugih kulturnih skupinah, s katerimi se zdravstveni delavci v klinicni praksi srecujejo vsakodnevno (invalidi, starejši, brezposelni, delavci migranti itd.). Medkulturne kompetence so kljucne za nudenje ucinkovitih in kulturno odziv­nih zdravstvenih storitev, preprecevanje neenakosti v zdravju ter za izboljšanje zado­voljstva pacientov in izidov zdravljenja (Repo idr., 2017, v Prosen, 2018). Intervjuvani zdravstveni delavci menijo, da je prilagoditve narodnostnim in kul­turnim znacilnostim drugih skupin mogoce izboljšati z dodatnim izobraževanjem s podrocja kulturne raznolikosti in pridobivanjem medkulturnih kompetenc. Zaznavajo potrebo po tovrstnem izobraževanju, vendar pa se jih ne udeležujejo ravno tisti inter-vjuvani zdravstveni delavci, ki so svoje kulturne kompetence ocenili kot zadostne. V Sloveniji za podrocje medkulturnih kompetenc v zdravstvu še ni bilo opaziti izrazite­ga zanimanja, prav tako s tega podrocja ni zaslediti dopolnilnega izobraževanja za že zaposlene zdravstvene delavce (Lipovec Cepon, Pistotnik, Farkaš Lainšcak in Huber, 2019). Izjemo predstavlja le Usposabljanje za razvijanje kulturnih kompetenc zdra­vstvenih delavcev ter nekaj krajših sorodnih izobraževanj, ki so medkulturne kompe­tence vkljucevala zgolj kot enega izmed vsebinskih sklopov. 5 Zakljucek Spremembe v sodobni družbi zdravstvenim delavcem prinašajo nove izzive, med katerimi je tudi zagotavljanje kvalitetne in uspešne oskrbe v medkulturnem okolju. Na kakšen nacin se bodo s tem izzivom soocali, je odvisno tudi od posedovanja njihovih medkulturnih kompetenc. Na podlagi rezultatov izvedene raziskave lahko zakljucimo, da zdravstveni delavci neposredno izkušnjo s pripadniki drugih kulturnih skupin razu­mejo kot nekaj, kar prispeva k njihovi osebnostni in strokovni rasti, po drugi strani pa se v njihovih odgovorih kažejo tudi predsodki in stereotipi, ki izhajajo iz nepoznava­nja znacilnosti drugih kultur. Ob tem pa se zavedajo, da je medkulturne kompetence mogoce pridobiti z dodatnim izobraževanjem, vendar je ponudba tovrstnega izobraže­vanja zelo skromna. Ob narašcajoci prisotnosti vec kultur na dolocenem obmocju in s tem vse vecji potrebi po posedovanju medkulturnih kompetenc bo v prihodnosti treba poskrbeti tudi za ustrezno izobraževanje zdravstvenih delavcev, ki jim bo pomagalo pri preprecevanju konfliktnih situacij in bo hkrati pripomoglo k uspešnejši zdravstveni oskrbi vseh, ne glede na kulturno ozadje. Z raziskavo smo želeli preuciti, koliko in na kakšen nacin se zdravstveni delavci pri svojem delu srecujejo z medkulturnostjo ter kako jo upoštevajo, se ji prilagajajo in razvijajo svoje medkulturne kompetence. Za bolj poglobljeno osvetlitev te tematike bi bilo potrebno raziskavo izvesti na vecjem vzorcu. Ksenija Komidar Consideration of Interculturalism in Health Care Practice Cultural competences are becoming the key competences of an individual in con­temporary society, as they are necessary for the individual's involvement and their effective functioning in society. Cultural competences are a prerequisite for a success­ful intercultural dialogue and are of great importance in conflict prevention. Globa­lisation and, with it, multiculturalism and interculturalism, are an inevitable factor in the development of society, to which health professionals are also exposed. They are increasingly encountering patients who come from different cultural backgrou­nds and may find themselves in distress when health care is unsuccessful due to a lack of knowledge of people's habits and beliefs. Members of different cultures have different beliefs about the causes, diagnoses and treatment of the disease (Agbedia, 2008; Frank, 2015). Cultural competences encompass several activities, measures and skills that enable healthcare professionals to function effectively in a multicultural environment (Sotnik and Jezewski, 2005; in Humljan Urh, 2013). It means having the appropriate knowledge, skills and abilities to work with diverse individuals in a multi­cultural society. It is the ability of healthcare professionals to effectively carry out their work together with members of different cultural groups in an area where several cul­tures coexist. Knowledge of one's own and other cultures is one of the basic principles of cultural competence. As individuals and members of a particular culture, healthcare professionals, in relation to other cultural groups, should avoid being dominated by their own patterns, values and beliefs during their work (Humljan Urh, 2013). The aim of the study was to examine the extent to which healthcare professionals encounter members of other national and cultural groups in their work and the dif­ficulties they face; how they understand interculturality; how they assess their cultu­ral competences; how they deal with culturally diverse patients; how they adapt the health care to the cultural preferences of individuals; and the extent to which they receive training in the acquisition of cultural competences. A qualitative research approach was used in the study, namely the grounded theo­ry method. Data were collected using the interview technique. The sample was purpo­seful and non-random, and included six healthcare professionals (three registered nurses, one practical nurse, one health technician and one doctor of medicine – paedi­atric specialist) who were born and reside in Slovenia, were between 26 and 36 years old, and had between 4 and 14 years of work experience in health care. By analysing the interviews, I identified codes that were classified into eighteen subcategories and five main categories, namely: 1. Workplace challenges. 2. Understanding interculturalism. 3. Contact with members of other ethnic, religious and cultural groups. 4. Cultural competences. 5. Cultural diversity training. Based on a qualitative analysis of the interviewees' responses, I found that the categories are causally interrelated and intertwined, affecting each other, and are in a dependent relationship. The following categories are most closely intertwined and cause related: Contact with members of other ethnic, religious and cultural groups (3) can present a challenge for health professionals in the workplace (1) while affecting their understanding of interculturalism (2) and their possession of cultural competen­ces (4). How health professionals understand interculturalism (2) influences how they behave when confronted with members of other ethnic, religious and cultural groups (3), and this has to do with their possession of cultural competences (4) and the need for cultural diversity training (5). Possession of cultural competences (4) influences the treatment of members of other national, religious and cultural groups (3), the understanding of interculturalism (2) and the need for training in the field of cultural diversity (5). Cultural diversity training (5), in turn, has an impact on the possession of cultural competences (4) and the understanding of interculturalism (2). A qualitative analysis has shown that contact with members of other ethnic, religi­ous and cultural groups in the workplace can be challenging for healthcare professi­onals, while affecting their understanding of interculturalism and the development of their cultural competences. It was apparent that the health professionals in the studied sample meet with members of other national, religious and cultural groups on a daily basis. Most of them are Roma, citizens of the former Yugoslav republics and Muslims. Health professionals emphasised that in their work they are confronted with diffe­rent problems and conflicts. These are derived from the different views of members of other groups on health treatment, and are often related to aggression, blackmail, intimidation, psychological and sometimes even physical violence. The causes of such conflict situations are diverse, with health professionals highlighting, in particular, the ignorance of the characteristics and habits of other cultural groups and of the rela­ted stereotypes and communication barriers, religion, and members of other cultures not adapting to the culture in which they reside. At the same time, prejudices against other cultural groups can be deduced from the answers of the interviewed persons in several places (this is evident from the answers that condemn parents who have not learned the Slovenian language; an understanding of interculturalism as the cause of the rise in crime; the belief that conflict situations are caused by other cultural groups). Tomšic (2009) also emphasises that interculturalism does not necessarily mean advantages and positive thoughts, but more often the rejection and exclusion of others which is caused by: intolerance, prejudice and stereotypes, all of which often lead to discrimination. Pollozhani et al. (2013) also state that communication barriers often cause conflicts. El-Amouri and O'Neill (2011) find that the greatest limitation of culturally competent nursing is the difficulty in communicating, resulting from the lack of familiarity with the language of other cultures and the ways of non-verbal communication inherent in a particular culture. According to Taylor (2005), another barrier to culturally competent nursing is a lack of knowledge and skills of healthcare professionals. If healthcare professionals treat all patients equally without conside­ring their cultural beliefs and practices, this leads to poor treatment outcomes and patient dissatisfaction. The term interculturalism is defined differently by the interviewed healthcare pro­fessionals. On the one hand, it is understood as something that enriches our culture, because we can learn a lot from others, which contributes to greater tolerance of other cultures. On the other hand, interculturalism is a cornerstone of prejudice, stereotypes and discrimination that are often transmitted from one generation to another, and it also creates barriers to communication and contributes to the increase in crime. Theorists and researchers who have explored the notion of interculturalism also have different views on the matter. Zidaric (1994) defines the term as »a policy of mutual understanding, cognition, acceptance, interdependence and equal exchange of langu­ages, cultures and traditions«. Mikolic, Pertot and Zudic Antonic (2006) emphasise that interculturalism not only means the simultaneous presence of several cultures side by side, but that it requires concrete and permanent forms of integration and se­eks to create an intercultural society in which different cultures, nations and religions not only coexist but also collaborate, know each other, acknowledge and complement each other. Makarovic and Zorec (2009) say that interculturalism between different cultures seeks to find common ground and similarities that allow for further develo­pment and progress, and tends to respect their diversity. Hrženjak (2003) describes interculturalism as the integration of different cultures and their mutual respect re­gardless of gender, nationality, religion, ability, etc. Emphasis is placed on the co­existence of cultures, the preservation of one's own culture and the establishment of intercultural interactions, relationships and exchanges. Contact and direct experience with members of other national, religious and cul­tural groups can also mean professional and personal growth for the healthcare pro­fessional; in the individuals in the above-mentioned sample this is manifested as inner satisfaction, learning tolerance, acquiring new knowledge and general insight. All this can also lead to the acquisition of cultural competences, which are essential for an individual's involvement and effective functioning in society. Cultural competences also mean activities, adaptations and actions performed by health professionals in order to take into account the ethnic and cultural characte­ristics of other groups in their work. The persons from the studied sample adapt to the members of other ethnic, religious and cultural groups by communicating in a langu­age that they understand, with a longer, more in-depth and empathetic treatment, and by adjusting the delivery of nursing care to the patient's gender. The survey has found that health professionals agree that intercultural healthcare staff can make a signifi­cant contribution to culturally competent and quality patient care. Namely, such pati­ent care contributes to a patient's sense of confidence and greater willingness to parti­cipate, which also improves quality. Prosen (2018) also defines cultural competences as the ability of healthcare professionals to employ their own awareness of the impor­tance of culture and their knowledge and skills in providing health care to ensure that they are culturally responsive, while not denying the patients' values, beliefs, customs and habits, but instead involve them in the planning of their care. However, he also attributes importance to cultural competences in conflict prevention, as he considers them the first prerequisite for a successful intercultural dialogue (Vrecer, 2011). The interviewed health professionals believe that adjustments to the ethnic and cultural characteristics of other groups can be improved by additional training and the acquisition of cultural competences; however, those interviewed health professionals who have assessed their cultural competences as sufficient are not taking part in such training. In order to shed more light on the issue, a larger sample should be surveyed. LITERATURA 1. Breznik, K., Kaucic, B. M. and Filej, B. (2019). Izobraževalne potrebe medicinskih sester v enotah intenzivne terapije za pridobitev medkulturnih kompetenc. V: Filej, B. and Kaucic, B. M. (ur.). Medkulturna oskrba v zdravstvu. Znanstvena monografija. Celje: Visoka zdravstvena šola v Celju, str. 97–112. 2. El-Amouri, S. and O'Neill, S. (2011). Suporting cross-cultural communication and culturally competent care in the linguistically and culturally diverse hospital settings of UAE. Contemporary Nurse, 39, št. 2, str. 244–250. Pridobljeno dne 11. 3. 2019 s svetovnega spleta: https://www.ncbi. nlm.nih.gov/pubmed/22551436. 3. Frank, A. (2015). Kulturno kompetentna zdravstvena nega. V: Majcen Dvoršak, S., Štemberger Kolnik, T. in Klemenc, D. (ur.). Z optimalnimi viri do ucinkovite zdravstvene in babiške nege. 10. jubilejni kongres zdravstvene in babiške nege Slovenije. Zbornik predavanj z recenzijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, str. 416–422. 4. Hrženjak, M. (2003). Medkulturnost in otroška literatura. V: Grosman, M., Kovac, P., Štefan, A., Marjanovic Umek, L. and Zupancic, M. (ur.). Beremo skupaj: prirocnik za spodbujanje branja. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 73–76. 5. Humljan Urh, Š. (2013). Etnicna obcutljivost in antirasisticna nacela za socialno delo. V: Lešnik, B. (ur.). Kulturno kompetentno socialno delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, str. 126–179. 6. Hvalic Touzery, S. (2014). Kulturne kompetence medicinskih sester kot dejavnik kakovosti oskrbe pacientov. V: Pivac, S., Skela Savic, B., Hvalic Touzery, S. and Kalender Smajlovic, S. (ur.). 8. šola za klinicne mentorje Klinicno usposabljanje skozi EU direktivo in mednarodne standarde ter izkušnje v Sloveniji: kolicina in kakovost klinicnega usposabljanja Jesenice, 18. 9. 2014. Jesenice: Fakulteta za zdravstvo Jesenice, str. 46–57. 7. Jacek Kozak, K. (2008). Kultura in umetnost v okviru medkulturnega dialoga. V: Mikolic, V. and Jacek Kozak, K. (ur.). Medkulturni dialog kot temeljna vrednota EU. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Annales, str. 19–26. 8. Jelenc, A., Keršic Svetel, M. and Lipovec Cebron, U. (2016). Kulturne kompetence in zdravstvena oskrba. V: Lipovec Cebron, U. (ur.). Kulturne kompetence in zdravstvena oskrba. Prirocnik za razvijanje kulturnih kompetenc zdravstvenih delavcev. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje, str. 11–28. 9. Klemencic, E. and Štremfel, U. (2011). Nacionalna in mednarodna perspektiva izobraževanja za državljanstvo v multikulturni družbi. Ljubljana: ZRC SAZU. 10.Leskošek, V. (2005). Uvod: med nestrpnostjo in sovraštvom. V: Leskošek, V. (ur.). Mi in oni: nestrpnost na Slovenskem. Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 9–19. 11.Lipovec Cepon, U., Pistotnik, S., Farkaš Lainšcak, J. and Huber, I. (2019). Medkulturne kompetence in zdravstvena oskrba v Sloveniji. V: Filej, B. and Kaucic, B. M. (ur.). Medkulturna oskrba v zdravstvu. Znanstvena monografija. Celje: Visoka zdravstvena šola v Celju, str. 35–49. 12.Makarovic, M. (2009). Šolanje v medkulturnem okolju. Ljubljana:Vega. 13.Makarovic, M. and Zorec, K. (2009). Uvod: Medkulturnost kot izziv za vzgojno-izobraževalni sistem. V: Makarovic, M. (ur.). Šolanje v medkulturnem okolju. Ljubljana: Vega, str. 5–18. 14.Mikolic, V. and Marc Bratina, K. (2009). Razlicni pristopi k medkulturni zmožnosti. V: Tašner, V. (ur.). Brez spopada kultur, spolov, generacij. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, str. 43–56. 15.Mikolic, V., Pertot, S. and Zudic Antonic, N. (2006). Med kulturami in jeziki. Koper: Annales. 16.Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pridobljeno dne 7. 3. 2019 s svetovnega spleta: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/zagovornik/. 17.Pollozhani, A., Kosevska, E., Petkovski, K., Memeti, S., Limani, B. and Kasapinov, B. (2013). Some aspects of culturally competent communication in health care in the Republic of Macedonia. Mater Sociomed, 25, št. 4, str. 250–254. Pridobljeno dne 11. 3. 2019 s svetovnega spleta: https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/24511268. 18.Prosen, M. (2018). Razvijanje medkulturnih kompetenc: priložnost za zagotavljanje enakosti in pravicnosti v zdravju in zdravstveni oskrbi. Obzornik zdravstvene nege, 52, št. 2, str. 76–80. 19.Razlag Kolar, T., Filej, B. and Kaucic, B. M. (2019). Pomen kulturne kompetentnosti medicinskih sester za kakovostno in k pacientu usmerjeno zdravstveno nego in oskrbo. V: Filej, B. and Kaucic, B. M. (ur.). Medkulturna oskrba v zdravstvu. Znanstvena monografija. Celje: Visoka zdravstvena šola v Celju, str. 75–95. 20.Taylor, R. (2005). Addressing barries to cultural competence. Journal for Nurses in Staff Development, 21, št. 4, str. 135–142. Pridobljeno dne 11. 3. 2019 s svetovnega spleta: https:// www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/16077280. 21.Tomšic, M. (2009). Medkulturna razmerja v dobi globalizacije. V: Makarovic, M. (ur.). Šolanje v medkulturnem okolju. Ljubljana: Vega, str. 19–43. 22.Ule, M. (2009). Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 23.Vrecer, N. (2011). Medkulturne kompetence kot prvi pogoj za uspešen medkulturni dialog. V: Lukšic Hacin, M., Milharcic Hladnik, M. and Sardoc, M. (ur.). Medkulturni odnosi kot aktivno državljanstvo. Ljubljana: ZRC SAZU, str. 169–177. 24.Zakon o ratifikaciji Konvencije o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov (2006). Uradni list RS, št. 129 (12. 12. 2006). Pridobljeno dne 7. 3. 2019 s svetovnega spleta: https://www. uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/76907. 25.Zidaric, V. (1994). Interkulturalizam i interkulturno obrazovanje (u kontekstu poslijeratnih migracija u Europi). V: Klemen - Krek, Z. (ur.). Odgoj i obrazovanje u izvanrednim uvjetima (metodicki pristupi). Ljubljana: UNESCO, Nemška komisija za UNESCO, Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, str. 8–25. Ksenija Komidar, predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. E-naslov: ksenija.komidar@gmail.com Samoocena znanja študentk zdravstvene nege o raku dojk Prejeto 29. 5. 2019 / Sprejeto 6. 11. 2019 Znanstveni clanek UDK 378+618.19-006 KLJUCNE BESEDE: študentke, zdravstvena nega, rak dojke, program Dora POVZETEK - Rak dojke je najpogosteje pojavljajoca se oblika raka pri ženskah. Cilj raziskave je bil ugo­toviti samooceno znanja študentk zdravstvene nege o raku dojk, samopregledovanju ter njegovem nacinu in pogostosti izvajanja. Uporabljena je bila kvantitativna metoda raziskovanja in deskriptivna metoda dela. Po-datke smo zbirali s strukturiranim anketnim vprašal­nikom, ki je bil povzet po tujih raziskavah. Namenski vzorec je zajemal 114 študentk rednega in izrednega študija zdravstvene nege Zdravstvene fakultete. Ugo-tovili smo, da študentke poznajo pogostost pojavljanja raka dojk, medtem ko slabše poznajo dejavnike tvega­nja, simptome in znake. Dobro poznajo najprimernejši cas samopregledovanja dojk, seznanjene so vsaj z enimnacinom in položajem za samopregledovanje. Študent­ke so delno seznanjene s programom Dora. Študentke z nezdravstveno srednješolsko izobrazbo svoje znanje bolje samoocenjujejo (p = 0,004) v primerjavi s štu­dentkami s srednjo zdravstveno šolo. Pomembno je ozavešcanje študentk zdravstvene nege o preventivnih dejavnostih za preprecevanje raka dojk, ker bodo kot bodoce medicinske sestre zdravstvenovzgojno obrav­navale ženske v razlicnih življenjskih obdobjih. Medi­cinske sestre jih morajo nauciti samopregledovanja in jih spodbujati k rednemu samopregledovanju dojk in odzivanju na povabilo Dora. 1 Uvod Received 29. 5. 2015 / Accepted 6. 11. 2019 Scientific article UDC 378+618.19-006 KEY WORDS: students, nursing, breast cancer, Dora programme ABSTRACT - Breast cancer is the most common type of cancer in women. The aim of the study was to deter­mine the self-assessment of nursing students' knowled­ge of breast cancer, of breast self-examination, and the manner and frequency of its implementation. The study was based on the descriptive method of work, using the quantitative methodology of research with a questionnaire. The sample consisted of 114 female nursing students of the Faculty of Health Sciences. The results showed that the nursing students are wel­l-informed about the incidence, but lack the knowled­ge of the risk factors and symptoms of breast cancer development. They are very knowledgeable about the most appropriate time for breast self-examination but are semi-familiar with the Dora programme. Students with a secondary school education other than nur­sing self-assessed their knowledge of breast cancer higher (p = 0.004) than the students who finished a secondary school of nursing. It is important to raise awareness among nursing students about preventive activities for breast cancer prevention because as future nurses they will provide health education to women at different stages of life. Nurses should teach women self-examination, and in particular encourage them to perform regular breast self-examination and respond to the invitation from Dora. Rak dojke je najpogostejša oblika raka pri ženskah, je tudi druga najpogostejša oblika raka nasploh. Letno je pri ženskah v svetu odkritih okoli 2,1 milijona novih pri­merov. V Sloveniji se obolevnost za rakom dojk po podatkih Registra raka Slovenije od leta 1950 povecuje, od leta 1968 pa je to najpogostejši rak pri ženskah v Sloveniji, ceprav je od leta 2008 organiziran državni presejalni program za raka dojk (DORA) (Krajc idr., 2010). V enem letu je odkritih približno 1273 novih primerov (Zadnik in Primic Žakelj, 2018). Neža Lesjak, dr. Suzana Mlinar: Samoocena znanja študentk zdravstvene ... Rak dojk ne povzroca simptomov, ce je tumor majhen. Najpogostejši znak je zatrdlina, ki je lahko obcutljiva na pritisk. Tumor se najpogosteje pojavi v zgornjem zunanjem kvadrantu dojke, je majhen, trden in nepremicen (Mayet, 2005). Vcasih lahko rak dojke metastazira v podrocne bezgavke in povzroci zatrdlino ali oteklino bezgavk, še preden je izvorni tumor v dojki dovolj velik, da bi bil lahko tipen (ACS, 2017). Glavni vzrok za nastanek raka dojk ni znan, vendar poznamo dejavnike, ki povecajo tveganje za razvoj in nastanek bolezni pri ženskah. Nastanek rakavih celic je posledica medsebojnega delovanja dednih in okoljskih dejavnikov ter nacina življenja (Borštnar idr., 2006). Dejavnike tveganja bi lahko razdelili na tiste, na katere lahko ženska s spremenjenim nacinom življenja vpliva, in na tiste, na katere nacin življenja ne vpliva (Sauter, 2018). Dejavniki, na katere ženska lahko vpliva, so debelost, prehrana, gibalna dejav­nost, alkohol, kajenje, hormonska kontracepcija, nosecnost in dojenje. Debelost je pogost povzrocitelj nastanka razlicnih vrst raka, vkljucno z rakom dojk. Nastanek raka dojk naj bi bil povezan z ravnjo estrogena, ki uravnava kopicenje mašcobnega tkiva v telesu (NIH, 2017). Brown and Ligibel (2018) navajata, da se za vsakih dodatnih 5 kg/m2 v indeksu telesne mase tveganje za nastanek post-menopavzalnega raka dojk poveca za 10 %. Ženske, ki imajo indeks telesne mase višji od 40 kg/m2, so dvakrat bolj dovzetne za nastanek in umrljivost zaradi raka dojk. Glede povezave med zaužito vrsto prehrane in rakom dojk še ni dovolj oprijemljivih dokazov (Brennan idr., 2010). Redno uživanje ne-škrobne zelenjave, mlecnih izdelkov, hrane, ki vsebuje karoteno­ide in hrane, ki vsebuje visoko vrednost kalcija, je povezano z nižjim tveganjem za razvoj raka dojk. Neuravnotežena prehrana z nasicenimi mašcobnimi kislinami, uži­vanje rdecega mesa in predelana hrane pa naj bi bile povezane z višjim tveganjem za razvoj raka dojk. Ženske, ki so gibalno dejavne 7 ur ali vec na teden, so manj dovzetne za razvoj raka dojk kot ženske, ki so gibalno dejavne manj kot 3 ure tedensko. Gibalna dejavnost naj bi pozitivno vplivala na energijsko in hormonsko ravnovesje, saj lahko v nasprotnem primeru neravnovesje spodbudi rast malignih celic (Brown and Ligi­bel, 2018). Gibalna dejavnost pri odrašcajocih deklicah povzroca kasnejšo menarho, v odraslem obdobju žensk omogoca vzdrževanje energijskega ravnovesja in optimalne telesne teže, s cimer naj bi posredno vplivala na zmanjšano ogroženost z rakom dojk (Borštnar idr., 2006). Ženske, ki dnevno zaužijejo dve ali vec enot alkoholnih pijac, imajo 21 % vecje tveganje za razvoj raka dojk kot ženske, ki alkohola ne uživajo. Eden izmed mehanizmov ucinka alkohola je zvišanje nivoja estrogena in androgena (ACS, 2018). Obstaja povezava med kajenjem in povecanim tveganjem za nastanek raka dojk, še posebej pri dolgotrajnem kajenju, in pri ženskah, ki so zacele kaditi pred prvo nosecnostjo. Uporaba oralne kontracepcije, ki vsebuje estrogen in progesteron, je povezana z rahlo povecanim tveganjem za pojav raka dojk, še posebno pri ženskah, ki so z uporabo pricele pred dvajsetim letom ali pred prvo nosecnostjo. Tveganje naj bi se zmanjšalo, ko ženska preneha z jemanjem kontracepcije, in po približno desetih le­tih naj bi bilo podobno kot pri tistih ženskah, ki nikoli niso jemale oralne kontracepcije (ACS, 2018). Tveganje je prav tako vecje pri ženskah, ki so z jemanjem hormonske terapije zacele takoj po zacetku simptomov menopavze, v primerjavi s tistimi, ki so z zdravljenjem zacele kasneje. Nosecnost je zašcitni faktor ženske, ce do nje pride pred 26. letom starosti, tveganje za nastanek raka dojk pa je vecje, ce ima ženska prvega otroka po 35. letu starosti ali pri ženskah, ki niso nikoli rodile (Sauter, 2018). V mnogih študijah dokazujejo, da dojenje, ki traja vec kot eno leto, rahlo zmanjša kasnejše tveganje za razvoj raka dojk. Avtorji za eno od možnih razlag za to navajajo, da dojenje zavira ponovno vzpostavitev menstruacije, ki posledicno zmanjšuje število menstruacijskih ciklusov v življenju ženske (ACS, 2018). Dejavniki, na katere ženska nima vpliva so starost, menstrualni ciklusi, družinska anamneza, genetske predispozicije, osebna zgodovina raka dojke ter benigne spre­membe. Najvecji dejavnik tveganja za nastanek raka je starost. Starejša je ženska, vecja je nevarnost, da ta zboli za rakom dojk. Dlje casa kot živimo, vecje je tveganje za nastanek genske mutacije v naših celicah, telo pa je z leti manj sposobno za popra­vilo genskih napak (BCO, 2018). Vsako leto prej kot se menarha pojavi in vsako leto kasneje, ko nastopi menopavza, je vecje tveganje za nastanek raka dojk. Kot navaja Ameriško združenje za raka dojke, je pri ženskah, ki dobijo menarho pred 11. letom, tveganje za 20 % vecje kot pri ženskah, ki menarho dobijo po 13. letu. Ženske, pri katerih nastopi menopavza v 55. letu ali kasneje, imajo 12 % vecje tveganje v primer-javi s tistimi ženskami, pri katerih menopavza nastopi med 50. do 54. letom starosti. Vzrok za vecje tveganje naj bi bila daljša življenjska izpostavljenost reproduktivnim hormonom (ACS, 2018). Ženske, katerih sorodnice zbolijo za rakom dojk v prvem kolenu, so dva do trikrat bolj ogrožene. Tveganje za obolelost se poviša, ce sta za rakom zboleli mati in hcerka v mladih letih in ce sta zboleli na obeh dojkah (Borštnar idr., 2006). Povecano tveganje je povezano z dednimi mutacijami na genu BRCA1 in BRCA2. Ženske z rakom dojk imajo rahlo povecano tveganje za razvoj novega raka na drugi dojki (ACS, 2018). Ženske, ki imajo diagnosticirano benigno spremembo dojke, imajo vecje tveganje za razvoj maligne bolezni na tej dojki. Tveganje je najvec­je pri ženskah z diagnosticirano atipicno hiperplazijo (zanjo je znacilno, da se celice hitro delijo in so videti atipicno) (Borštnar idr., 2006). Preprecevanje raka dojk ima kljucen pomen pri zmanjševanju mortalitete zaradi nastanka bolezni (Mayet, 2005), zato se mora osredotociti na izobraževanje žensk vseh starosti o raku dojk, o pomenu rednega samopregledovanja dojk ter o rednem udeleževanju na preventivnih presejalnih programih (Ghoncheh, 2016). Samopregle­dovanje dojk je ena najpomembnejših in najcenejših metod zgodnjega odkrivanja raka dojke. Ker je postopek zelo preprost, ga ženske lahko izvajajo popolnoma samos­tojno (Cipora, 2017). Z rednim izvajanjem so lahko spremembe pravocasno odkrite, kar prepreci napredovanje bolezni in s tem povezano smrt (Umbreen idr., 2017). Po-membno je, da ženske redno enkrat mesecno samopregledujejo dojke. Vobdobju pred menopavzo je najboljši cas za izvajanje samopregledovanja med sedmim in desetim dnevom po zacetku menstruacije. Kasneje pa je pomembno, da ženska doloci dan v mesecu in postopek redno izvaja vsak mesec na dolocen dan. Pregled mora postati mesecna rutina in naj bi trajal vsaj 15–20 minut (ED, 2009; Mayet, 2005). Dora je državni presejalni program za raka dojk, ki v Sloveniji poteka organizi­rano s ciljem, da se preiskave udeležijo ženske, stare med 50 in 69 let, saj je v tem obdobju najvecja verjetnost, da zbolijo za rakom. Vabila na presejalno mamografijo ne Neža Lesjak, dr. Suzana Mlinar: Samoocena znanja študentk zdravstvene ... dobijo ženske pred 50. letom, saj je njihovo tkivo zaradi delovanja spolnih hormonov manj pregledno, in ženske po 70. letu, saj se pri njih rak pojavlja redkeje kot pri prej omenjeni populaciji žensk. Ne glede na starost pa je zelo pomembno, da se ob kakršni koli spremembi dojk ženska posvetuje z izbranim osebnim zdravnikom ali ginekolo­gom (DORA, 2018). Med študentkami zdravstvene nege v Cipru so ugotovili, da polovica od vkljucenih v raziskavo pozna samopregledovanje dojk, tretjina od njih je to znanje pridobila med študijem. Kljub temu jih dve tretjini ne izvaja samopregledovanja dojk, le 10,9 % jih izvaja samopregledovanje vsak mesec vec kot eno leto. Ugotovili so pozitivno korela­cijo med pogostostjo samopregledovaja dojk in samozavestjo (Sapountzi-Krepia idr., 2017). Medicinske sestre imajo pomembno vlogo pri ucenju samopregledovanja dojk, ženske seznanijo s pogostostjo in tehniko samopregledovanja dojk ter s spremem­bami, ki jih lahko opazijo oz. zatipajo (Kolak idr., 2017; Mušic idr., 2004; Sapount­zi-Krepia idr., 2017). Cilj raziskave je bil ugotoviti znanje študentk zdravstvene nege Zdravstvene fakultete o raku dojk, izvajanju samopregledovanja dojk ter njegovem nacinu in pogostosti izvajanja. V naši raziskavi smo postavili hipotezo, da obstajajo razlike v znanju študentk o raku dojke glede na smer dokoncane srednje šole (zdravstvena/nezdravstvena). Predpos­tavili smo, da bodo imele študentke z zakljuceno srednjo zdravstveno šolo vec znanja. 2 Metode Raziskava temelji na kvantitativni metodologiji raziskovanja in deskriptivni meto­di dela. Raziskava je bila opravljena v sklopu diplomskega dela na odelku Zdravstve­ne nege Zdravstvene fakultete v Ljubljani. Za izvedbo raziskave smo izbrali neslucaj­nostni namenski vzorec študentk zdravstvene nege Zdravstvene fakultete. Od skupno 324 rednih in izrednih študentk, vpisanih v program zdravstvene nege na Zdravstveni fakulteti v šolskem letu 2018/2019, jih je v anketi sodelovalo 272, v celoti pa je anketo rešilo 114 študentk (35,2 % odzivnost). Med njimi je bilo 32,5 % študentk z nezdra­vstveno srednjo šolo in 67,5 % študentk s srednjo zdravstveno šolo. Prvi letnik je obiskovalo 16 % študentk , 17 % 2. letnik, 27 % 3. letnik in 16 % študentk z dodatnim letom. 52 % je rednih in 23 % izrednih študentk. 61 % študentk je bilo starih od 18 do 26 let, ostale so bile starejše. Uporabili smo strukturiran anketni vprašalnik, ki smo ga za namen raziskave obliko­vali po tujih raziskavah (Sapountzi - Krepia idr., 2017; Gaud, 2016; Mayet, 2005). An-ketni vprašalnik je zajemal vprašanja zaprtega in odprtega tipa o pogostosti pojavljanja RD, dejavnikih tveganja, simptomih, najpogostejšim mestom tumorja, casu in nacinu samopregledovanja, izvajanju samopregledovanja dojk, poznavanju preventivnega pro-grama Dora in o samooceni znanja o RD ter socialno demografske podatke (starost inpredhodna izobrazba (SZŠ - srednja zdravstvena šola; DSŠ - druga srednja šola)). Anketni vprašalnik smo oblikovali s pomocjo spletne ankete 1KA(www.1ka.si) in ga posredovali vsem študentkam zdravstvene nege. Anonimnost je bila zagotovljena. Zbiranje podatkov preko internetnega portala je potekalo od 9. do 27. novembra 2018. V bazi je bilo skupaj 272 enot, od tega klik na anketo (31), klik na nagovor (90) in rešene ankete (151). Od rešenih anket (151) smo morali izkljuciti 37 nedokoncanih. Za analizo je bilo tako ustreznih 114 v celoti rešenih anket. Sodelovanje v raziskavi je bilo prostovoljno in anonimno. Ob pristopu smo jasno navedli namen raziskave. Pri izvedbi smo upoštevali eticna nacela raziskovanja. Eticni vidik smo zagotovili s prostovoljnim sodelovanjem in anonimnostjo. Pridobljene podatke smo statisticno obdelali z uporabo programa Excel in SPSS. Z Excel-om smo izdelali tabele s frekvencnimi in z odstotnimi vrednostmi. Poleg tega smo s pomocjo programa SPSS (verzija 23.0) izracunali srednjo vrednost, standardni odklon, s testom One-Way ANOVA smo ugotavljali pomembne razlike v znanju o raku dojk med študentkami glede na njihovo smer predhodne izobrazbe. Statisticno znacilnost smo preverjali na ravni p = 0,05. 3 Rezultati Vecina študentk (78 %) je odgovorila, da je RD najpogostejši rak pri ženskah, medtem ko je 18 % študentk odgovorilo, da je na drugem mestu pojavljanja. Tabela 1: Dejavniki tveganja, ki vplivajo na nastanek raka dojk Dejavniki tveganja RD Vsi SZŠ DRSŠ F p n % n n Stres 94 82 65 29 ,622 ,432 Kajenje 74 65 52 22 ,707 ,402 Alkohol 62 54 42 20 ,002 ,961 Nepravilna velikost nedrcka 27 24 17 10 ,334 ,565 Neplodnost 15 13 10 5 ,006 ,939 Spol 78 68 49 29 2,525 ,115 Starost 82 72 52 30 2,278 ,134 Menarha pred 11. letom 38 33 25 13 ,079 ,780 Pozna menopavza (po 50. letu starosti) 28 25 20 8 ,252 ,617 Telesna neaktivnost 43 38 30 13 ,153 ,696 Jemanje kontracepcijskih tablet 63 55 46 17 1,922 ,168 Prejšnji rak dojke 97 85 67 30 ,685 ,410 Rak dojke v družinski anamnezi 111 97 76 35 1,640 ,203 Ne-rodnost 14 12 11 3 ,877 ,351 Višja starost pri prvem porodu 42 37 28 14 ,023 ,880 Benigne spremembe na dojki 69 61 48 21 ,321 ,572 Slabe prehranjevalne navade 47 41 39 8 9,243 ,003 Prekomerna telesna teža in debelost 46 40 31 15 ,001 ,977 Genetske spremembe 85 75 62 23 4,539 ,035 Legenda: n = frekvenca; F = F-test; p = statisticna znacilnost Neža Lesjak, dr. Suzana Mlinar: Samoocena znanja študentk zdravstvene ... Izmed dejavnikov tveganja so bili najveckrat izbrani odgovori RD v družinski anamnezi (97 %), prejšnji RD (85 %) in stres (82 %), medtem ko je pomembnej­še dejavnike tveganja izbralo precej manj študentk – benigne spremembe na dojki (61 %), višja starost pri prvem porodu (37 %), zgodnja prva menstruacija (33 %), pozna menopavza (25 %) in ne-rodnost (12 %). Študentke s srednjo zdravstveno šolo statisticno znacilno navajajo, kot dejavnika tveganja tudi slabe prehranjevalne navade (p = 0,003) in genetske spremembe (p = 0,035) (tabela 1). Tabela 2: Simptomi in znaki raka dojk Simptomi in znaki raka dojk Vsi SZŠ DSŠ F p n % n n Mlecni izcedek iz bradavice 18 16 16 2 4,541 ,035 Krvav izcedek iz bradavice 89 78 62 27 ,823 ,386 Neboleca, neostro omejena zatrdlina 87 76 61 26 1,099 ,297 Bolecina 38 33 27 11 ,315 ,576 Ugreznjena bradavica ali koža dojke 97 85 65 32 ,083 ,774 Oteklina dojke 55 48 38 17 ,114 ,736 Rdeca, topla, pordela koža na dojki 56 49 38 18 ,005 ,945 Povecane pazdušne bezgavke 97 85 65 32 ,083 ,774 Bolecina ali zatrdlina nekaj dni pred ali med menstruacijo 15 13 9 6 ,442 ,507 Sprememba velikosti ali oblike dojke 84 74 56 28 ,110 ,741 Legenda: n = frekvenca števila odgovorov; F = F-test; p = statisticna znacilnost Med simptomi in znaki RD so bili najveckrat izbrani odgovori: ugreznjena bra-davica ali koža dojke (85 %), povecane pazdušne bezgavke (85 %), krvavi izcedek iz bradavice (78 %) in sprememba velikosti ali oblike dojke (74 %), medtem ko je ostale pomembne simptome in znake izbralo manj študentk: oteklina dojke (48 %) ter rdeca, topla in pordela koža na dojki (59 %). Študentke s srednjo zdravstveno šolo so v pri­merjavi s študentkami drugih srednjih šol statisticno znacilno izbrale mlecni izcedek iz bradavice (p = 0,035) (tabela 2). Da je zgornji zunanji kvadrant najpogostejše mesto tumorja, je izbralo le 41 % študentk, medtem ko je spodnji zunanji kvadrant izbralo kar 37 % študentk. Tabela 3: Samopregledovanje dojk žensk v rodnem obdobju Najprimernejši cas za samopregledovanje dojk za žensko, ki ima menstruacijo Vsi ZSŠ DSŠ F p n % n N Dan pred njeno menstruacijo 4 4 2 2 ,237 ,627 Tretji dan po zacetku menstruacije 3 3 1 2 7–10 dan po menstruaciji 79 69 55 24 Ko pride ovulacija 14 12 10 4 Na izbrani dan v mesecu 14 12 9 5 Vsak drugi mesec 0 0 0 Legenda: n = frekvenca; F = F-test; p = statisticna znacilnost Najvec študentk (69 %) je odgovorilo, da je v rodnem obdobju najprimernejši cas za samopregledovanje dojk 7–10 dan po menstruaciji, kar je skladno s strokovnimi smernicami, odgovor na izbran dan v mesecu pa je izbralo 12 % študentk (tabela 3). 80 % študentk meni, da je najprimernejši cas za samopregledovanje dojk v menopavzi na izbrani dan v mesecu, medtem ko jih je 19 % izbralo odgovor vsak teden. Tabela 4: Nacin samopregedovanja dojk Legenda: n = frekvenca; F = F-test; p = statisticna znacilnost Iz tabele 4 je razvidno, da je najvec študentk (65 %) odgovorilo, da so pravilni vsi trije nacini samopregledovanja, vkljucno s kolobarjem, medtem ko jih 11 % meni, da noben izmed navedenih nacinov samopregledovanja ni pravilen. Vecina študentk (97 %) je odgovorila, da si je potrebno pregledati tudi pazduhe. Študentke so najvec­krat izbrale kot najbolj primeren nacin samopregledovanja dojk odgovora: z dvignje­nimi rokami (82 %) in pred ogledalom (88 %), medtem ko je precej manj študentk izbralo ostale odgovore: pod prho (39 %), leže na hrbtu (27 %) in s spušcenimi rokami (17 %). Odgovor sede je izbralo 12 % študentk. Neža Lesjak, dr. Suzana Mlinar: Samoocena znanja študentk zdravstvene ... Na vprašanje, ce si študentke samopregledujejo dojke, je z da odgovorilo 67 % študentk, z ne 33 % študentk. Študentke, ki so odgovorile z da, si najpogosteje sa­mopregledujejo dojke enkrat mesecno (61 %) in enktat na dva meseca (18 %). 50 % študentk, ki so odgovorile z ne, si dojk ne samopregledujejo, ker se tega ne spomnijo, ker nimajo casa (13 %) in nimajo razloga za to (13 %). Študentke z nezdravstveno sre­dnješolsko izobrazbo si dojke statisticno znacilno pogosteje samopregledujejo (p = 0,016). Na vprašanje, kaj vsebuje presejalni program Dora, je mamografija odgovorilo 95 % študentk. Preostala odgovora: ultrazvok in duktografija je izbralo skupaj 5 % študentk. Veliko študentk (59 %) je na vprašanje, kaj je mamografija, odgovorilo sli­kanje z racunalniško tomografijo in le 40 % slikanje dojke z rentgenskimi žarki. Ve-cina študentk (75 %) je odgovorila, da je v program Dora vkljucena skupina žensk, starih od 59 do 69 let, medtem ko je odgovora 45–64 let izbralo 16 % in 25–60 let 10 % študentk. Tabela 5: Samoocena znanja o raku dojk in presejalnem programu Dora Samoocena znanja 5 – odlicno 4 – prav dobro 3 – dobro 2 - zadostno 1 - nezadostno Vsi n 2 32 59 15 6 % 2 28 52 13 5 SZŠ n 2 27 38 7 3 DSŠ n 0 5 21 8 3 F 8,772 p ,004 Legenda: n = frekvenca Svoje znanje je 52 % študentk samoocenilo kot dobro in 28 % kot prav dobro ter le 2 % študentk sta svoje znanje samoocenila kot odlicno (tabela 5). Povprecna vrednost samoocene znanja študentk o RD in samopregledovanju dojk je 2,92 ± 0,83. Študentke z nezdravstveno srednješolsko izobrazbo svoje znanje bolje samoocenjuje­jo (p = 0,004) v primerjavi s študentkami s srednjo zdravstveno šolo. Povprecna ocena samoocene znanja je pri študentkah s srednjo zdravstveno šolo 2,76 ± 0,9, medtem ko je pri študentkah drugih srednjih šol 3,24 ± 0,1. 4 Razprava RD je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije za leto 2018 najpogostej­ši rak med ženskami po svetu (WHO, 2018). Ugotovili smo, da študentke v vecini (78 %) poznajo pogostost pojavljanja raka dojk. Med dejavniki tveganja so bili naj-veckrat izbrani splošni dejavniki tveganja za rak dojke (rak dojke v družinski anamne­zi, prejšnji rak dojke, stres, benigne spremembe na dojki). Vendar so študentke s pred­hodno zdravstveno izobrazbo poleg splošnih dejavnikov tveganja statisticno znacilno izbrale še slabe prehranjevalne navade in genetske spremembe. Iz ostalih odgovorov študentk lahko sklepamo na slabo poznavanje specificnih dejavnikov tveganja za raka dojke (višja starost pri prvem porodu, zgodnja prva menstruacija, pozna menopavza, ne-rodnost, jemanje kontracepcijskih tabletk), kar v svoji raziskavi navaja tudi Mayet (2005). VNigeriji je Olumuyiwa s sodelavci (2001) ugotavil, da vec kot cetrtina medi­cinskih sester ni prepoznala specificnih dejavnikov tveganja (nižja starost pri menarhi, višja starost pri prvem porodu, število rojenih otrok). V pricujoci raziskavi so med simptomi raka dojke skoraj vse študentke izbrale odgovora krvav izcedek iz bradavice in povecane pazdušne bezgavke, oteklino dojke in pordelo kožo na dojki je izbrala le tretjina študentk. VNigeriji je Olumuyiwa s so-delavci (2001) ugotovil, da je vec kot 75 % medicinskih sester identificiralo bolecino v prsih kot simptom raka dojk, medtem ko je v naši raziskavi odgovor bolecina iden­tificirala le tretjina študentk. Iz odgovorov lahko sklepamo, da študentke poznajo le splošne znake in simptome raka dojk, medtem ko so jim bolj specificni manj poznani. Ob primerjavi rezultatov s tujimi raziskavami lahko ugotovimo, da je znanje študentk o znakih in simptomih v Nigeriji slabše, saj je le tretjina študentk za opozorilni znak oziroma simptom raka dojk izbrala odgovor zatrdlina v dojki. V naši raziskavi dobri dve tretjini študentk pozna najprimernejši cas za samopre­gledovanje dojk žensk v rodni dobi (ko imajo menstruacijo). Na vprašanje, kdaj je najprimernejši cas za ženske, ki menstruacije nimajo vec, pa je pravilno odgovorilo 80 % študentk. V Nigeriji je Olumuyiwa s sodelavci (2001) ugotovil, da je le 40 % medicinskih sester prepoznalo pravilni casovni interval samopregledovanja dojk pri ženskah z menstruacijo in pri ženskah v menopavzalnem obdobju ter da imajo ustre­zno znanje o raku dojk, vendar potrebujejo vec informacij o oceni tveganja za raka. Vecina študentk naše raziskave ve, da je samopregledovanje podrocnih bezgavk po­memben del samopregledovanja dojk. Medtem ko Mayet (2005) navaja ravno obra­tno, da je le 10 % študentov prepoznalo pregledovanje pazduhe kot pomemben del samopregledovanja dojk. Velika vecina študentk iz naše raziskave za samopregledo­vanja dojk pozna položaja pred ogledalom in z dvignjenimi rokami. Ostale pravilne položaje (leže na hrbtu, s spušcenimi rokami, pod prho) je izbralo manj študentk, iz cesar lahko sklepamo, da študentke niso bile seznanjene z vsemi možnimi položaji pri samopregledovanju dojk. V pricujoci raziskavi smo ugotovili, da si velika vecina študentk samopregleduje dojke enkrat mesecno, ostale to naredijo le nekajkrat letno. Raziskave, ki so narejene v državah, ki nimajo zdravstveno izobraževalnih programov o raku dojk, porocajo o zelo nizki ravni znanja glede samporegledovanja. V Afriki 80 % anketiranih študentk ni poznalo nobenega od nacinov samopregledvanja dojk (Sambanje and Mafuvadze, 2012). Sapountzi - Krepia in sodelavci (2017) so na Cipru ugotovili, da si le 10 % anketiranih študentk samopregleduje dojke vsak mesec, 40 % jih je odgovorilo, da si je dojke pregledalo vsaj enkrat v življenju, v Jordaniji pa si mesecno dojke pregleduje le 5 % anketiranih študentk (Ayed idr, 2015). Kot razlog za nesamopregledovanje dojk pa so študentke v raziskavi najpogosteje navedle strah in pomanjkanje znanja na podrocju raka dojk (Sapountzi - Krepia idr., 2017). V naši raziskavi pa je polovica študentk za razlog navedla, da se na to ne spomnijo ali da nimajo casa. Neža Lesjak, dr. Suzana Mlinar: Samoocena znanja študentk zdravstvene ... Rak dojk, ki je odkrit v zgodnji fazi bolezni, povecuje uspešnost zdravljenja. Dr-žavni presejalni program Dora v Sloveniji organizira mamografijo, ki je rentgensko slikanje dojk z namenom odkrivanja zacetnih rakavih sprememb dojk, še preden spre­membe postanejo tipne (DORA, 2018). Študentke, ki so sodelovale v raziskavi, so seznanjene s tem, da v državni presejalni program Dora spada mamografija, medtem ko jih le 40 % ve, da je mamografija postopek slikanja z rentgenskimi žarki in ne sli­kanje z racunalniško tomografijo. Presežek nepravilnih odgovorov na to vprašanje nas je presenetil, saj smo mislili, da študentke z odgovorom ne bodo imele težav. Poleg tega študentke vecinoma poznajo ciljno skupino žensk, ki so povabljene na preiskavo v sklopu programa Dora. Povprecna vrednost samoocene znanja je dobra (2,9). Študentke z nezdravstveno srednješolsko izobrazbo so imele dobro samooceno in so svoje znanje ocenile bo­ lje kot študentke s srednjo zdravstveno izobrazbo, ki so imele zadostno samooceno. Tudi tuji avtorji v svojih raziskavah (Sapountzi–Krepia idr., 2017; Gaud, 2016; Mayet, 2005) navajajo, da je znanje o raku dojk in samopregledovanju dojk v povprecju dob­ro. Sapountzi-Krepia in sodelavci (2017) menijo, da bi bilo take raziskave treba razši­riti in raziskati dejavnike, vedenje in prepricanja študentov zdravstvene nege, ki imajo zaradi svojih socialno-ekonomskih in kulturnih razlik razlicna mnenja, ki vplivajo na zgodnje odkrivanje raka dojk. 4 Zakljucek Vecina študentk je seznanjenih s tem, da je rak dojk najpogostejša oblika raka pri ženskah. Poznajo osnovne dejavnike tveganja ter slabše poznajo simptome raka dojk ter najpogostejše mesto tumorja v dojki. Študentke bolje poznajo cas in nacin samopregledovanja dojk. Vec kot dve tretjini študentk si dojke tudi samopreglejuje, kar je znacilno za tiste z dokoncano nezdravstveno srednješolsko izobrazbo. Dobro poznajo program Dora, slabše pa poznajo mamografijo. Študentke z nezdravstveno srednješolsko izobrazbo so imele dobro samooceno, medtem ko so študentke s srednjo zdravstveno izobrazbo imele zadostno samooceno. Omejitev študije je majhen vzorec, ki ne daje reprezentativnih rezultatov. Ob pri­merjanju pridobljenih rezultatov z rezultati iz literature smo ugotovili, da bi bilo za­nimivo izvesti raziskavo, v kateri bi primerjali znanje o raku dojk in odnos do samo­pregledovanja dojk med študentkami zdravstvene nege in zaposlenimi medicinskimi sestrami v klinicnem okolju. Medicinske sestre imajo pomembno vlogo pri ozavešcanju žensk o preventivnih dejavnostih za preprecevanje raka dojk. Tako ženske spodbujajo k oblikovanju zdra­vega življenjskega sloga, jih seznanjajo z dejavniki tveganja in prvimi simptomi raka dojk ter jih spodbujajo k rednemu samopregledovanju in k odzivnosti na povabilo programa Dora. Neža Lesjak, Suzana Mlinar, PhD The Self-Assessment of Nursing Students' Knowledge of Breast Cancer Breast cancer is the most common type of cancer among women and the second most common cancer type in general (Krajc et al., 2010). The main cause of breast cancer is not known but there are some factors that can increase the risk of develo­ping the disease in women. The formation of cancerous cells is a consequence of an interaction of genetic and environmental factors, together with lifestyle (Borštnar et al., 2006). The factors that a woman has control over are obesity, nutrition, exercise, alcohol, smoking, hormonal contraception, pregnancy and breastfeeding. Obesity is a frequent cause of different types of cancer, including breast cancer. The development of breast cancer is believed to be related to the level of oestrogen, which regulates the accumulation of fat tissue in the body (NIH, 2017). Brown and Ligibel (2018) claim that for every additional 5kg/m2 in the body mass index (BMI) the risk for postmeno­pausal cancer increases by 10%. Women with the BMI higher than 40kg/m2 are two times more susceptible to the development of breast cancer and death from breast cancer (Brennan et al., 2010). Women that are physically active for 7 hours or more per week are less likely to develop breast cancer than women who are physically acti­ve less than 3 hours weekly (Brown and Ligibel, 2018). Women that consume two or more units of alcohol daily have a 21% greater risk of developing breast cancer than women who do not drink alcohol. For every 10g of an alcoholic drink consumed daily the risk of premenopausal and postmenopausal cancer increases by 7–10%. One of the mechanisms of the effect of alcohol is the rise of oestrogen and androgen levels. ACS (2018) states that there should be a connection between smoking and an increa­sed risk of breast cancer, especially with long-term smoking and women that started smoking before their first pregnancy. Using oral contraception that contains oestro-gen and progesterone is related to a slightly increased risk of breast cancer, especially in women that began using it before the age of 20 or before their first pregnancy. The risk is supposed to diminish when a woman stops taking contraception, and after approximately 20 years the level of risk should be similar as in women who have never taken oral contraception (ACS, 2018). Pregnancy is a protective factor for women, if it occurs before the age of 26. On the contrary, the risk of breast cancer increases in women who have their first child after the age of 35 or in women who have never been pregnant (Sauter, 2018). Breastfeeding for more than one year slightly lowers the subsequent risk of developing breast cancer. One of the possible explanations for that may be that breastfeeding delays the return of the menstrual cycle and consequently reduces the number of menstrual cycles in a woman's life (ACS, 2018). The factors that a woman has no control over are age, menstrual cycles, family anamnesis, genetic predispositions, personal history of breast cancer and benign changes. The most prominent risk factor for breast cancer is age. The longer we live, the greater the risk of suffering a genetic mutation in our cells (BCO, 2018). Women that experience menarche before the age of 11 are 20% more likely to develop breast Neža Lesjak, dr. Suzana Mlinar: Samoocena znanja študentk zdravstvene ... cancer than those who reach it after the age of 13. Women that begin menopause at 55 or later have a 12% greater risk compared to those that reach it between 50 and 54 years of age. It is assumed that the cause of that is a prolonged life exposure to repro­ductive hormones (ACS, 2018). The increased risk is related to hereditary mutations on genes BRCA1 and BRCA2. Women diagnosed with breast cancer have a slightly increased risk of developing cancer also on the other breast (ACS, 2018). Women that have been diagnosed with a benign change in one breast are at higher risk of contra­cting a malign disease on that breast (Borštnar et al., 2006). Breast cancer typically does not produce any symptoms, if the tumour is small. The most common sign is a lump, which can be sensitive to pressure. The tumour most frequently occurs in the upper, outer quadrant of the breast. It is small, hard and immobile (Mayet, 2005). Breast cancer can sometimes metastasise to nearby lymph nodes and cause them to thicken and swell even before the primary tumour in the bre­ast is large enough to be felt (ACS, 2017). Breast self-examination is one of the most important and cheapest ways to detect breast cancer early (Umbreen et al., 2017). It is crucial that women perform breast self-exams monthly. Before menopause, the best time to do it is between the seventh and tenth day after the beginning of the menstrual period. What is important later on is that the woman specifies a day in the month to do a breast self-exam (ED, 2009; Mayet, 2005). The aim of the study was to determine the self-assessment of nursing students' knowledge of breast cancer, of breast self-examination, and the manner and frequency of its implementation. The study was based on the descriptive method of work and a quantitative methodology of research. Data were gathered with a survey questionnaire adapted from foreign research studies (Sapountzi - Krepia et al., 2017; Gaud, 2016; Mayet, 2005). The sample comprised 114 full-time and part-time nursing students of the Faculty of Health Sciences, Ljubljana. The study was anonymous. The one-way ANOVA test was used to investigate the differences in the knowledge of breast cancer between students with different levels of education. We used a significance level of p=0.05. The results of the study showed that most nursing students (78%) answered that breast cancer is the most common type of cancer in women. Among the risk factors, students most commonly chose the answers “breast cancer in family anamnesis” (97%), “previous breast cancer” (85%) and “stress” (82%), but the more impor­tant risk factors were much less frequently chosen – “benign changes in the breast” (61%), “the first pregnancy at an older age” (37%), “early first period” (33%), “late menopause” (25%) and “never being pregnant” (12%). Among breast cancer symp­toms and signs, the most commonly chosen answers were “a dimpling on the nipple or breast skin” (85%), “enlarged armpit lymph nodes” (85%), “sanguineous nipple discharge” (78%) and “changes in the size and shape of the breast” (74%), while other important symptoms were less frequently chosen – “breast swelling” (48%), “redness and warmth on the skin of the breast” (59%). The answer that the tumour most frequently occurs in the upper, outer quadrant of the breast was selected by only 41% of the students. Our study showed that the majority of the students (69%) answered that during the fertile phase of a woman's life, the best time for breast self-exams is 7–10 days after the menstrual period. Eighty percent of the students opine that during menopause the most appropriate time to do breast self-exams is on a specific day of the month. Sixty-five percent of the students know three ways of doing breast self-exams. Most students (97%) responded that it is necessary to check the armpits too. Sixty-seven percent of the students perform breast self-examinations: sixty-one percent of them do it once a month, while eighteen percent of them do it once every two months. Students with non-nursing secondary school education perform breast self-examinations statistical­ly significantly less often (p = 0.016). Ninety-five percent of the students responded that the screening programme DORA includes mammography. Forty percent of the students know that mammography means taking an X-ray picture of the breast. The majority of the students (75%) responded that women aged 59–69 are included in the DORA programme. In the present study, the most frequently chosen risk factors were the general risk factors for breast cancer (breast cancer in family anamnesis, previous breast cancer, stress, benign changes in the breast). In Nigeria, Olumuyiwa and colleagues (2001) ascertained that more than a quarter of the students did not recognize the specific risk factors (menarche at a lower age, first pregnancy at an older age, the number of children born). Among breast cancer symptoms almost all the students selected the answers “san­guineous nipple discharge” and “enlarged armpit lymph nodes”. Other more impor­tant symptoms and signs (breast swelling, breast skin redness) were chosen by only one-third of the students. In Nigeria, Olumuyiwa and colleagues (2001) ascertained that 75% of the students identified breast pain as a symptom of breast cancer, while in our research only one-third of the students chose pain as a symptom. From the an­swers we can conclude that the students only know the general signs and symptoms of breast cancer, and are less familiar with the more specific signs and symptoms. In our research, 70% of the students knew the optimal time to perform breast self-examinations during the fertile phase of a woman's life (when she has menstrual periods). The question about when is the best time to perform breast self-exams during menopause was answered correctly by 80% of the students. In Nigeria, Olumuyiwa and colleagues (2001) ascertained that only 40% of the students recognized the right interval for breast self-exams in women with periods and in women during menopa­use. In the present research we concluded that a large majority of the students self­-examines their breasts once a month. Half of the students estimated their knowledge as good, a third as very good, and only two students as excellent. The students with a non-nursing secondary school education self-assessed their knowledge higher than the students with a nursing secondary school education. Similarly, in their studies (Sapountzi-Krepia, 2017; Gaud, 2016; Mayet, 2005) foreign authors claim that the knowledge of breast cancer and breast self-examination is good on average. Neža Lesjak, dr. Suzana Mlinar: Samoocena znanja študentk zdravstvene ... Nurses have an important role in teaching women how to perform breast self-exa­minations. Nurses need to educate women about the frequency and technique of breast self-examination and about the changes that they can perceive. LITERATURA 1. ACS – American Cancer Society (2017). Breast cancer facts & figures 2017-2018. Atlanta: American Cancer Society. Pridobljeno dne 18. 11. 2018 s svetovnega spleta: https://www.cancer. org/content/dam/cancer-org/research/cancer-facts-and-statistics/breast-cancer-facts-and-figures/ breast-cancer-facts-and-figures-2017-2018.pdf. 2. ACS – American Cancer Society (2018). Lifestyle related breast cancer risk factors. Pridobljeno dne 11. 12. 2018 s svetovnega spleta: https://www.cancer.org/cancer/ breast-cancer/risk-and-prevention/lifestyle-related-breast-cancer-risk-factors. html?fbclid=IwAR2cViey9XxeUjDbKIpVh5Wf17Xo8V2O8lBFEoj3I77hIeU07f1sLuBeeE4. 3. Ayed, A., Eqtait, F., Harazneh, L., Fashafsheh, I., Nazzal S., Talahmeh, B., Hajar, D. and Awawdeh, R. (2015). Breast self-examination in terms of knowledge, attitude and practice among nursing students of Arab American University/Jenin. Journal od Education and Practice, 6, št. 4, str. 91–99. 4. BCO – Breastcancer.org (2018). Breast cancer risk factors. Pridobljeno dne 11. 12. 2018 s svetovnega spleta: https://www.breastcancer.org/risk/factors/age. 5. Borštnar, S., Bracko, M., Cufer, T. idr. (2006). Rak dojke: kaj morate vedeti. 2. dopolnjena izdaja. Ljubljana: Onkološki inštitut. Pridobljeno dne 5. 10. 2018 s svetovnega spleta: https://www.onko-i. si/za_javnost_in_bolnike/publikacije/#c166. 6. Brennan, S. F., Cantwell, M. M., Cardwell, C. R., Valentzis, L. S. and Woodside, J. V. (2010). Dietary patterns and breast cancer risk: systematic review and meta-analysis. American Journal of Clinical Nutrition, 91, št. 5, str. 1294–1302. 7. Brown, J. C. and Ligibel, J. A. (2018). Lifestyle interventions for breast cancer prevention. Current Breast Cancer Reports, 10, št. 1, str. 1–7. 8. Cipora, E. (2017). Prevention of breast cancer - the importance of screening tests. Journal of Education Health and Sport, 7, št. 8, str. 1733–1749. 9. DORA– Državni presejalni program za raka dojk (2018). Presejanje za raka dojk. Pridobljeno dne 18. 11. 2018 s svetovnega spleta: https://dora.onko-i.si/presejanje_za_raka_dojk/. 10.ED – Europa Donna (2009). Kako zmanjšamo tveganje. Pridobljeno dne 11. 12. 2018 s svetovnega spleta: http://www.europadonna-zdruzenje.si/rak/kako_zmanjsam_tveganje. 11.Gaud, L. E. (2016). Nursing Student's Breast Cancer Knowledge and Breast- self Examination Technique Confidence (Doktorska disertacija). Minneapolis: Walden University. Pridobljeno dne 9. 10. 2018 s svetovnega spleta: http://scholarworks.waldenu.edu/dissertations. 12.Ghoncheh, M. and Pournamdar Salehiniya, H. (2016). Incidence and mortality and epidemiology of breast cancer in the world. The Asian Pacific Journal of Cancer Prevention, 17, str. 43–46. 13.Kolak, A., Kaminska, M., Sygit, K. idr. (2017). Primary and secondary prevention of breast cancer. Annals of Agricultural and Environmental Medicine, 24, št. 4, str. 549–553. 14.Krajc, M., Kadivec, M., Hertl, K. and Primic Žakelj, M. (2010). Vdržavnem presejalnem programu za raka dojk Dora do sedaj odkritih 86 rakov dojk. Onkologija, 14, št. 2, str. 104–110. 15.Mayet, Z. (2005). Breast cancer prevention: the knowledge and skills of final-year undergraduate nursing students (Doktorska disertacija). Johannesburg: Faculty of Health Sciences. Pridobljeno dne 5. 10. 2018 s svetovnega spleta: http://hdl.handle.net/10539/1903. 16.Mušic, M. M., Hertl, K., Kadivec, M., Podkrajšek, M. and Jereb, S. (2004). Rentgenska in ultrazvocna anatomija dojke. Radiology and Oncology, 38, št. 1, pp. 51–57. 17.NIH – National cancer institute (2017). Obesity and cancer. Pridobljeno dne 11. 12. 2018 s svetovnega spleta: https://www.cancer.gov/about-cancer/causes-prevention/risk/obesity/obesity-fact-sheet#q4. 18.Olumuyiwa, O., Odusanaya, O. and Olufemi, O. T. (2001). Breast cancer knowledge, attitudes and practice among nurses in Lagos, Nigeria. Acta Oncologica, 40, št. 7, str. 844–848. 19.Sambanje, M. N. and Mafuvadze, B. (2012). Breast cancer knowledge and awareness among university students in Angola. The Pan African Medical Journal, 11, št. 79, str. 1–9. 20.Sapountzi - Krepia, D., Rekleiti, M., Lavdaniti, M., Psychogiou, M., Chaliou, M., Xenofontos, M. and Savva, M. (2017). Evaluating female nursing students' knowledge and attitudes regarding breast self-examination. Health Care for Women International, 38, št. 8, str. 786–759. 21.Sauter, E. R. (2018). Breast cancer prevention: current approaches and future directions. European Journal of Breast Health, 14, str. 64–71. 22.Umbreen, G., Jabeen, C. and Shahid Riaz, M. (2017). Breast self examination; knowledge, attitude and practice among post rn nursing students in Lahore. Medical Journal, 24, št. 3, str. 453–457. 23.WHO – World health organization (2018). Breast cancer. Pridobljeno dne 6. 10. 2018 s svetovnega spleta: http://www.who.int/cancer/prevention/diagnosis-screening/breast-cancer/en/. 24.Zadnik, V. and Primic Žakelj, M. (2018) SLORA: Slovenija in rak. Epidemiologija in register raka. Ljubljana: Onkološki inštitut. Pridobljeno dne 7. 10. 2018 s svetovnega spleta: http://www.slora.si/ osnovni-podatki-o-posameznem-raku2. Neža Lesjak, diplomirana medicinska sestra. E-naslov: neza.lesjak@gmail.com Dr. Suzana Mlinar, višja predavateljica na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani. E-naslov: suzana.mlinar@zf.uni-lj.si Pogostost uporabe orodij za preprecevanje nasilnega vedenja pri pacientih z duševno motnjo Prejeto: 15. 8. 2019 / Sprejeto 19. 11. 2019 Znanstveni clanek UDK 614.2:616.89:343.6 KLJUCNE BESEDE: izvajalci zdravstvene nege, na­silje, deeskalacija, ocenjevalna lestvica BVC POVZETEK - Nasilje je vse pogostejše tudi v zdra­vstvu. Zaradi narave dela s pacienti predstavljajo izvajalci zdravstvene nege eno najbolj izpostavljenih skupin med zdravstvenimi delavci. Še zlasti pacienti z duševno motnjo so tisti, ki zaradi nekriticnosti do svojega zdravstvenega stanja, izvajajo nasilje, ki je usmerjeno na zaposlene. Z raziskavo smo želeli ugo­toviti, kakšna je uporaba orodij za preprecevanje nasilnega vedenja pri pacientih z duševno motnjo glede na oddelek. Uporabili smo kvantitativno meto-do raziskovanja in tehniko anketiranja. Podatke smo zbrali z vprašalnikom, ki smo ga pripravili na osno-vi preucevanja znanstvene in strokovne literature. V raziskavo smo vkljucili 250 izvajalcev zdravstve­ne nege. Z analizo 142 vprašalnikov (56,8-odstotna realizacija vzorca) smo ugotovili, da izvajalci zdra­vstvene nege uporabljajo deeskalacijske tehnike ko­munikacije enako pogosto, ne glede na oddelek (t = 0,929, p = 0,354), ter ocenjevalno lestvico nasilnega vedenja BVC statisticno znacilno pogosteje na oddel­ku pod posebnim nadzorom (t = 4,339, p = 0,000). Ker sta obe orodji najucinkovitejši za preprecevanje nasilnega vedenja pri pacientih z duševno motnjo, je nujno, da ju izvajalci zdravstvene nege dobro pozna­jo in znajo uporabljati, za kar pa seveda potrebujejo znanje in izkušnje, morajo pa se zavedati tudi svojih lastnih omejitev. 1 Uvod Received 15. 8. 2019 / Accepted 19. 11. 2019 Scientific article UDC 614.2:616.89:343.6 KEY WORDS: violence, nursing care providers, de--escalation, BVC rating scale ABSTRACT - Violence in health care is increasing. Due to the nature of working with patients, the pro­fessional group of healthcare providers is one of the most exposed groups among healthcare profe­ssionals. Patients with a mental disorder are those who most often commit acts of violence, directed at employees, due to their disregard of their medical condition. The research was aimed at determining the use of tools to prevent violent behaviour in patients with a mental disorder in individual wards. We used a quantitative research method and a survey. Data were collected by means of a questionnaire prepared on the basis of a scientific and professional literature review. 250 nursing practitioners were included in the survey. An analysis of 142 questionnaires (56.8% sample realization) revealed that nursing care pro­viders use de-escalation communication techniqu­es equally frequently, regardless of their ward (t = 0.929, p = 0.354), while the BVC Rating Scale of Violent Behaviour is statistically significantly more frequent in the ward under special supervision (t = 4.339, p = 0.000). As both tools are most effective in preventing violent behaviour in patients with a men­tal disorder, it is essential that nursing care providers know them well and know how to use them. While they need knowledge and experience, they must also be aware of their own limitations. Svetovna zdravstvena organizacija je definirala nasilje kot namerno uporabo fizic­ne sile ali moci z namenom ustrahovanja ali dejanskega nasilja proti sebi ali drugemu posamezniku oziroma skupnosti, pri cemer obstaja velika verjetnost, da bo povzrocila poškodbo, smrt ali hudo psihološko škodo (Violence against health workers, 2009). Nasilje je verbalni oziroma fizicni napad na cloveka, žival ali predmete in je v splo­šnem etimološkem smislu potrebno živalim za preživetje, medtem ko ga ljudje najpo­gosteje uporabljajo za obvladovanje individualnih konfliktov in s tem povzrocijo cu-stveno ali fizicno prizadetost vseh vpletenih (Kores Plesnicar, 2010; Yong idr., 2011). Nasilno vedenje je lahko verbalno in/ali telesno oziroma fizicno (Ozim, 2015). Verbalno nasilje je napad na clovekovo samopodobo z namenom prizadejati duševno bolecino, katerega cilj je uveljavljanje fizicne nadrejenosti ter ponižanje in razvredno­tenje žrtve. Znacilna je uporaba žaljivk, groženj in poniževalnih pripomb. To obliko nasilja je težje prepoznati, saj ne povzroca vidnih poškodb, kljub temu pa pušca na žrtvi nasilja posledice (Žigon, 2010). Pri fizicnem nasilju se uporablja fizicna sila ali grožnje z njo. Ta oblika nasilja je najbolj prepoznavna in najlažje dokazljiva, saj so posledice vidne. Cilj fizicnega nasilja je dokazati svojo moc nad žrtvijo (Keber, 2016). Dernovšek (2009) meni, da je nasilno vedenje namerno povzrocanje bolecine in trpljenja ter povzrocanje škode sebi ali drugim, medtem ko je nasilno vedenje pacienta z duševno motnjo vedno urgentna situacija, ki neposredno ogroža vse vpletene, torej pacienta samega, ostale paciente in zaposlene. Nasilno vedenje se pri pacientih z duševno motnjo pojavlja pogosteje kot v splošni populaciji. Vendar pa velik delež pacientov z duševno motnjo ni nikoli nasilnih ali nevarnih, ceprav se jim to laicno pripisuje in jih s tem stigmatizira. Zato je ocena, ali je doloceno nasilno vedenje posledica bolezni oziroma duševne motnje, prepušcena oceni psihiatricnega in telesnega stanja posameznika (Swanson idr., 2006). Institucionalna obravnava pri pacientu z duševno motnjo povzroca psihicni stres, v katerem se zrcalijo njegov strah, negotovost, jeza, fizicni stres in socialni stres, pri katerem je v ospredju predvsem obcutek manjvrednosti in stigma (Železnik in Ivanu­ša, 2008). Vse to vodi v nezaupljivost, napetost in se lahko stopnjuje v odklanjanje pomoci in nasilno vedenje pacienta (Cuk, 2010). Nasilno vedenje ni duševna motnja, temvec je del psihopatologije in morebitne duševne motnje in je prisotno povsod, ne samo v psihiatricnih ustanovah (Papadopou­los idr., 2012). Najbolj rizicna skupina pacientov z duševno motnjo, ki so najpogosteje povzro-citelji nasilnega vedenja, so moški, stari med 20 in 45 let, samski, z nizko stopnjo izobrazbe, ki prihajajo iz socialno šibkega okolja in imajo v anamnezi zlorabo alkoho-la ali drugih prepovedanih psihoaktivnih substanc ter predhodne poskuse samomora oziroma nasilno vedenje v preteklosti (Kores Plesnicar, 2010). Ridenour idr. (2015) v svoji raziskavi ugotavljajo, da je incidenca verbalnega in fizicnega nasilja s strani pacientov z duševno motnjo najvišja v vecernih urah in v dnevih, ko je na oddelku hospitaliziranih vec pacientov z osebnostno motnjo. Podatki kažejo, da so zaposleni na psihiatricnih oddelkih izpostavljeni povecane-mu tveganju za nasilje na delovnem mestu, medtem ko študija Hesketh ugotavlja, da je bilo 20 % medicinskih sester na podrocju psihiatrije v svoji karieri fizicno napadenih, 43 % jih ima izkušnjo z grožnjo fizicnega napada, medtem ko je 55 % medicinskih sester, zaposlenih na podrocju duševnega zdravja, doživelo verbalno nasilje najmanj enkrat na teden. Vobdobju od leta 2005 do leta 2009 je ameriško ministrstvo za pra­vosodje porocalo, da imajo zaposleni na podrocju duševnega zdravja drugo najvišjo povprecno letno stopnjo nasilja na delovnem mestu (Ridenour idr., 2015). 10–16 % medicinskih sester, ki se pri svojem delu dnevno srecujejo s pacienti z duševno motnjo, je bilo po raziskavah v obdobju enega leta žrtev hudega nasilnega vedenja s strani pacientov (Van Leeuwen in Harte, 2011). Oblike nasilja, ki so jim najpogosteje izpostavljene medicinske sestre, so fizicno nasilje (Llor - Esteban idr., 2017) in v slovenskem prostoru verbalno nasilje, kar v svoji raziskavi ugotavlja Gab-rovec (2016). National Collaborating Centre for Mental Health UK (NICE, 2015) priporoca, da se kot intervencija prvega izbora pri obvladovanju nasilnega vedenja pri pacientih z duševno motnjo uporabijo deeskalacijske tehnike komunikacije. Poleg tega pa Clarke idr. (2010) priporocajo uvedbo ocenjevalne lestvice Broset (BVC) kot ucinkovitega orodja, ki pomaga predvideti potencialno nevarnost za razvoj nasilnega vedenja. 2 Orodja za preprecevanje nasilnega vedenja pri pacientih z duševno motnjo Vzdravstveni negi pacientov z duševno motnjo je odlocujoc prvi stik s pacientom in pridobitev njegovega zaupanja. Pri obravnavi pacientov z duševno motnjo stre­mimo k štirim glavnim ciljem. Ti so: zagotavljanje varnosti pacientov in zaposlenih, pomoc pacientu pri obvladovanju njegovih custev in stiske, izogibanje uporabi prisile in izogibanje prisilnim intervencijam s poseganjem v avtonomijo pacienta, saj to še dodatno stopnjuje njegovo vznemirjenost. Tradicionalni metodi zdravljenja vznemir­jenih in nasilnih pacientov, kot sta uporaba prisilnih sredstev in aplikacija terapije proti volji, se poskušata nadomestiti s prizadevanjem za izgradnjo terapevtskega od­nosa, predvsem pa s humanizacijo obravnave pacienta z duševno motnjo (Richmond idr., 2012). Kurincic in Saje (2017) deeskalacijske tehnike komunikacije opisujeta kot umirit­veno metodo pri obravnavi pacientov z duševno motnjo, ki se vedejo nasilno, Lauge Berring, Pedersen in Buus (2016) pa navajajo, da so deeskalacijske tehnike komunika­cije skupni izraz za nabor psihosocialnih intervencij, katerih namen je preusmerjanje pacientove pozornosti in zmanjševanje njegove napetosti. Deeskalacijske tehnike komunikacije potekajo v štirih korakih po Bowersu (2014): omejitev nasilnega vedenja na nacin, da zagotovimo varno okolje za vse vpletene (paciente, svojce, zaposlene); zmanjšanje jeze pacienta; razjasnitev nastale situacije; reševanje problema skupaj s pacientom. Locimo verbalne in neverbalne deeskalacijske tehnike komunikacije. Verbal-na deeskalacija je kompleksen terapevtski proces, v katerem poskušamo z aktivnim poslušanjem in pogovorom umiriti pacienta. Z aktivnim poslušanjem damo pacientu obcutek, da je slišan in razumljen, kar mocno prispeva k zmanjševanju agitacije in na­silnega vedenja. Govorimo umirjeno in odlocno, izogibamo se vpitju, sarkazmu in hu­morju. Uporabljamo kratke jedrnate stavke. Nikoli ne govorimo glasneje od vznemir­jenega pacienta. Ce pacient vpije, ne govorimo. Tišino uporabimo kot cas za razmislek zase ali za pacienta. Priporocljivo je, da s pacientom govori le ena oseba; ce ga hkrati sprašuje vec ljudi, ga to lahko dodatno zmede in stopnjuje njegovo vznemirjenost in jezo. Uspešno reševanje konflikta s pogovorom je odvisno od tega, kaj recemo in kako to povemo. Pacienta predvsem poslušamo, v pogovoru uporabljamo ponavljanje, odsevanje in potrditev. Ves cas ga spodbujamo k pogovoru, da nam pojasni, kaj se je zgodilo. S tem razjasnimo situacijo in mu pomagamo pri iskanju rešitve. Za rešitev mu ponudimo vec razlicnih možnosti, vendar se ne odlocamo namesto njega, rešitev izbere pacient sam (Price in Baker, 2012). Deeskalacijske tehnike komunikacije se lahko naucimo preko delavnic z igranjem vlog, lahko se pa izvaja v vsakodnevnih kontaktih s pacienti, ki so umirjeni, vendar zahtevni v komunikaciji in odnosnem delu, nezaupljivi in nekriticni do svojega zdra­vstvenega stanja, vendar mirni in sodelujoci (Richmond idr., 2012). Almvik in Woods (1999) sta objavila lestvico BVC, ki temelji na oceni najbolj po­gostih vzorcev vedenja, preden se je pri pacientu pojavilo nasilno vedenje. Uporablja se takoj ob sprejemu ali kasneje ob obravnavi pacienta na oddelku. Izpolnjuje jo ose­ba, ki je del zdravstvenega tima in je poucena o pravilnem izpolnjevanju ocenjevalne lestvice (Abderhalden, 2008). Izkušnje iz klinicne prakse prav tako kažejo, da ima ocenjevalna lestvica nasilne­ga vedenja BVC dobro 24-urno napovedno vrednost za pojav nasilnega vedenja pri pacientu z duševno motnjo (Abderhalden, 2008). Lestvica je enostavna za uporabo in omogoca poenoteno oceno situacije in s tem lažjo komunikacijo v zvezi s pacientom med osebjem, izmenami in razlicnimi ustanovami (Clarke idr., 2010). Ocenjevalna lestvica nasilnega vedenja BVC se izpolnjuje tako, da pacienta oce­nimo po opisanem vedenju (zmedenost, nemir; napetost, razdražljivost, konfliktnost; glasnost zahtevnost; verbalne grožnje; fizicne grožnje; nasilnost do predmetov). Pri­sotnost posameznega opisanega vedenja pomeni 1 tocko, medtem ko odsotnost posa­meznega opisanega vedenja pomeni 0 tock. Koncna ocena predstavlja vsoto posame­znih opazovanih vedenj. Maksimalni seštevek je 6, medtem ko je v primeru nasilnega vedenja, ki je usmerjeno na ljudi, ocena BVC avtomaticno 7. Vsota 0 tock pomeni majhno tveganje za nasilno vedenje, od 1 do 2 tocki je tveganje za nasilno vedenje po-vecano in so potrebni preventivni ukrepi, 3 in vec tock pa je tveganje za nasilno vede­nje zelo visoko, potrebni so preventivni ukrepi in individualni nacrt za obvladovanje potencialno nasilnega vedenja (Meeha, De Alwis in Stedman, 2017). Vedno oznacimo zacetek in konec dolocenega vedenja in oceno vpišemo v pacientovo dokumentacijo. Ce je ocena vec kot 3, o tem obvestimo zdravnika. Za uspešno preprecevanje nasilnega vedenja je kljucno usposobljeno osebje, ki pravocasno prepozna znake za nasilno vedenje, kot so glasno in pospešeno govorje­nje, stisnjene pesti, pobledel ali rdec obraz, neprekinjeno brezciljno gibanje po prosto­ru, napetost, tremor, pot, prisotnost groze na obrazu, strah za lastno življenje, verbalne grožnje ter unicevanje predmetov (Andrejek Grabar, 2009). Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kakšna je pogostost uporabe deeskalacijskih teh­nik komunikacije in ocenjevalne lestvice nasilnega vedenja BVC. Postavili smo naslednjo hipotezo: Med zaposlenimi na oddelkih pod posebnim nadzorom in na odprtih oddelkih v Univerzitetni psihiatricni kliniki (UPK) Ljubljana se pojavljajo statisticno pomembne razlike v pogostosti uporabe deeskalacijskih tehnik komunikacije in ocenjevalne le­ stvice nasilnega vedenja BVC. Preucevanje navedenega je le del širše raziskave z naslovom »Dejavniki tveganja pri zaposlenih za pojavnost nasilnega vedenja pri pa- cientih z duševno motnjo«. 3 Metode Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu in metodi de­skripcije, kompilacije in sinteze. Za pridobivanje podatkov smo uporabili tehniko an-ketiranja. Za iskanje sekundarnih virov smo uporabili bibliografske baze podatkov (Cobiss, Proquest, Medline). Za izvedbo raziskave smo pripravili strukturiran vprašalnik, ki smo ga oblikovali na podlagi pregleda znanstvene in strokovne literature (Francis idr., 2010; Van Wijk, Traut in Julie, 2014; Gabrovec, 2014; Price idr., 2017). Vprašalnik je sestavljalo 5 vsebinsko locenih sklopov. V enem izmed njih smo preucevali pogostnost uporabe deeskalacijskih tehnik komunikacije in ocenjevalne lestvice nasilnega vedenja BVC med zaposlenimi v zdravstveni negi na psihiatricnem podrocju. Pri obeh vprašanjih je bilo ponujenih pet možnih odgovorov: nikoli, redko, vcasih, pogosto, vedno. Anketi­rani so lahko izbrali en odgovor. Pred zacetkom raziskave smo vprašalnik pilotno testirali pri zaposlenih v Enoti za intenzivno psihiatricni terapijo (N = 15) in s tem preverjali razumljivost navodil in vprašanj. Preverjanje notranje konsistentnosti vprašalnika smo izvedli z izracunom koeficienta Cronbach alfa, ki za celoten vprašalnik znaša 0,797, kar pomeni srednje mocno zanesljivost instrumenta. Za izvedbo raziskave smo izbrali namenski neslucajnostni vzorec, ki je obsegal 250 enot, vrnjenih smo dobili 156 vprašalnikov in jih v koncno analizo vkljucili 142, kar pomeni 56,8-odstotno realizacijo vzorca. V raziskavi je sodelovalo vec žensk (62,7 %), vecina je starih med 31 in 40 let (36,6 %), imajo srednješolsko izobrazbo (54,9 %) in 11-20 let delovne dobe (41,5 %). Ostali podatki o vzorcu so razvidni iz tabele 1. Tabela 1: Demografski podatki anketiranih Spol F f (%) ženski 89 62,7 moški 53 37,3 Starost 20-30 let 21 14,8 31-40 let 52 36,6 41-50 let 44 31,0 51-60 let 24 16,9 61 let in vec 1 0,7 Izobrazba srednja 78 54,9 višja ali visoka strokovna 45 31,7 univerzitetna 16 11,3 drugo 3 2,1 Delovna doba 0-10 let 35 24,6 11-20 let 59 41,5 21-30 let 31 21,8 31-40 let 17 12,0 Legenda: F = frekvenca, f (%) = odstotek Vir: Anketni vprašalnik, 2019 Anketiranje je potekalo od 1. decembra 2018 do 7. januarja 2019. Vprašalnik smo posredovali v tiskani obliki medicinskim sestram v UPK Ljubljana. Dobljene podatke smo nato uredili in jih statisticno analizirali z racunalniškim programom IBM SPSS verzija 21.0. Za analizo podatkov smo uporabili postopke opisne statistike s frekvencami, iz-racunom srednjih vrednosti in standardnega odklona. Za analizo razlik smo uporabili t-test za neodvisne vzorce, s katerim smo ugotavljali statisticno pomembne razlike med dvema neodvisnima skupinama. Pred izvedbo raziskave smo pridobili pisno soglasje zavoda in individualni prista­nek anketiranih. Anketirancem smo zagotovili pravico do neškodovanja, do samood-locbe, do zasebnosti, anonimnosti in zaupnosti. 4 Rezultati Hipotezo smo testirali s t-testom za neodvisne vzorce in preverili, ali obstajajo za ordinalni tip spremenljivk (pogostost uporabe ocenjevalne lestvice BVC in deeska­lacijskih tehnik komunikacije) statisticno znacilne razlike glede na tip oddelka, na katerem so anketirani zaposleni (oddelek pod posebnih nadzorom/odprti oddelek). Preverjali smo statisticno pomembne razlike v povprecjih pri izbranih spremenljivkah in izracunali povprecja glede na drugo spremenljivko, ki je neodvisna in izbrane spre­menljivke deli na dve skupini. Statisticno znacilne razlike smo sprejeli pri stopnji p, manjši od 0,05, 0,01 ali 0,001, kar je razvidno iz tabel 2 in 3. Tabela 2: T-test za neodvisne vzorce – Za oceno tveganja za nasilno vedenje pacienta z duševno motnjo pri svojem delu uporabljam ocenjevalno lestvico nasilnega vedenja BVC Merski indikatorji Odvisna spremenljivka Neodvisne spremenljivke Za oceno tveganja za nasilno vedenje pacienta z duševno motnjo pri svojem delu uporabljam ocenjevalno lestvico nasilnega vedenja BVC. Tip oddelka N x s T p (dvostranska) Oddelek pod posebnim nadzorom 65 3,95 1,022 4,339 0,000 < 0,001 Odprti oddelek 67 3,16 1,067 Legenda: N = število enot, x = povprecna vrednost; s = standardni odklon, t = vrednost t-testa, p = stopnja znacilnosti (p < 0,05) Vir: Anketni vprašalnik, 2019. Iz t-testa za neodvisne vzorce je razvidno, da pri spremenljivki »Za oceno tvega­nja za nasilno vedenje pacienta z duševno motnjo pri svojem delu uporabljam oce­ njevalno lestvico nasilnega vedenja BVC« prihaja do statisticno znacilnih razlik (p < 0,001) v pogostosti uporabe ocenjevalne lestvice med oddelkom pod posebnim nad­zorom ter odprtim oddelkom. Z manj kot 0,1-odstotnim tveganjem lahko trdimo, da anketiranci, ki so zaposleni na oddelku pod posebnim nadzorom, statisticno znacilno pogosteje uporabljajo lestvico nasilnega vedenja BVC (x = 3,95, s = 1,022) kot tisti, ki so zaposleni na odprtem oddelku (x = 3,16, s = 1,067). Tabela 3: T-test za neodvisne vzorce – Pri obravnavi pacienta z nasilnim vedenjem uporabljam deeskalacijske tehnike komunikacije Merski indikatorji Odvisna spremenljivka Neodvisne spremenljivke Pri obravnavi pacienta z nasilnim vedenjem uporabljam deeskalacijske tehnike komunikacije. Tip oddelka N x s t p (dvostranska) Oddelek pod posebnim nadzorom 65 4,32 ,793 0,929 0,354 > 0,05 Odprti oddelek 67 4,19 ,802 Legenda: N = število enot, x = povprecna vrednost, s = standardni odklon, t = vrednost t-testa, p = stopnja znacilnosti (p < 0,05) Vir: Anketni vprašalnik, 2019. T-test za neodvisne vzorce je pokazal, da pri spremenljivki »Pri obravnavi pacien­ta z nasilnim vedenjem uporabljam deeskalacijske tehnike komunikacije« ne prihaja do statisticno znacilnih razlik (p = 0,354) v pogostosti uporabe deeskalacijske tehnike komuniciranja med anketiranimi, ki so zaposleni na oddelku pod posebnim nadzorom in tistimi na odprtem oddelku. Anketirani, ki so zaposleni na oddelku pod posebnim nadzorom, in tisti, ki so zaposleni na odprtem oddelku, uporabljajo deeskalacijske tehnike komunikacije približno enako pogosto. Hipoteze nismo potrdili. Smo pa potrdili, da se med zaposlenimi na oddelkih pod posebnim nadzorom in tistimi na odprtih oddelkih v UPK Ljubljana pojavljajo stati­sticno pomembne razlike (p < 0,001) v pogostosti uporabe ocenjevalne lestvice nasil­nega vedenja BVC, zato je hipoteza le delno potrjena. 5 Razprava V raziskavi nas je zanimalo, kakšna je pogostost uporabe deeskalacijskih tehnik komunikacije in ocenjevalne lestvice nasilnega vedenja BVC med zaposlenimi, ki delajo na oddelkih pod posebnim nadzorom, in tistimi na odprtih oddelkih, saj je oce­njevalna lestvica BVC orodje, ki zaposlenim omogoca hitro prepoznavanje nasilnega vedenja, deeskalacijske tehnike pa so najucinkovitejše sredstvo za zmanjševanje in preprecevanje nasilnega vedenja. Ugotovili smo, da zaposleni v zdravstveni negi pri obravnavi pacientov z duševno motnjo uporabljajo deeskalacijske tehnike komunikacije enako pogosto, ne glede na to, ali delajo na oddelkih pod posebnim nadzorom ali na odprtih oddelkih. Iz rezul­tatov naše raziskave je tudi razvidno, da je uporaba deeskalacijskih tehnik komuni­kacije pri delu s pacienti z duševno motnjo pravzaprav osnovno terapevtsko sredstvo zaposlenih in predstavlja kljucno orodje za preprecevanje nasilnega vedenja tako na oddelkih pod posebnim nadzorom kot na oddelkih odprtega tipa. Tudi Richmond idr. (2012) menijo, da z uporabo deeskalacijskih tehnik komunikacije zaposleni ucinkovi-to rešujejo nastale zaplete pri pacientih z duševno motnjo in s tem preprecujejo agita­cije in premestitve pacientov iz odprtih oddelkov na oddelke pod posebnim nadzorom, saj to predstavlja za pacienta velik stres in izgubo zaupanja v zaposlene. Podobno so ugotavljali Lavelle in sodelavci (2016) v svoji raziskavi, v katero je bilo vkljucenih 522 pacientov z duševno motnjo. Ugotovili so, da se vecina neželenih dogodkov zacne z verbalnim nasiljem, ki se najuspešneje omejuje in konca s pomocjo deeskalacijskih tehnik komunikacije, kar pomembno vpliva na manjšo uporabo drugih, za pacien­ta neprijaznih prisilnih ukrepov, kot so aplikacija terapije brez privolitve pacienta in uporaba posebnih varovalnih ukrepov, kar so ugotavljali tudi Godfrey, Tuomi, Jones, Oxley in Carr (2014). Price in Baker (2012) na osnovi ugotovitev priporocata, da naj komunikacijo izvaja ena oseba, ki ima najvec izkušenj in ima s pacientom zgrajen dober osebni odnos. To pa ne pomeni, kot navaja Smrdu (2009), da bo deeskalacija vedno uspešna in da bo delovala pri vseh pacientih enako. Za izvedbo potrebujemo veliko casa, znanja in izkušenj ter zavedanje o lastnih omejitvah. Iz rezultatov raziskave smo ugotovili, da zaposleni na podrocju zdravstvene nege v UPK Ljubljana, ki so zaposleni na oddelku pod posebnim nadzorom, pogosteje upo­rabljajo lestvico nasilnega vedenja BVC kot tisti anketirani, ki so zaposleni na odprtih oddelkih. D’Ettorre in Pellicani (2017) v svoji raziskavi ugotavljata, da je uporaba ocenjevalne lestvice nasilnega vedenja BVC smiselna, ne glede na tip oddelka, kjer je pacient obravnavan, saj povecuje pozornost zaposlenih na pacientovo vedenje, obe­nem pa je ucinkovita pri napovedi in preprecevanju nasilnega vedenja. Dejstvo je, da se zaposleni na oddelkih pod posebnim nadzorom pogosteje srecujejo s pacienti, ki so odklonilni, napeti, agitirani in brez uvida v svojo bolezen, zato pogosto odklanjajo hospitalizacijo. Ker so takšni pacienti praviloma vedno sprejeti na oddelek pod poseb­nim nadzorom, je razumljivo, da zaposleni na teh oddelkih pogosteje uporabljajo oce­njevalno lestvico BVC. Gabrovec (2014) iz analize lestvice ugotavlja, da se nasilno vedenje pri posamezniku spreminja tako v pojavni obliki kot tudi v njeni intenziteti. Prva ocenjevalna lestvica BVC se naredi že ob sprejemu v urgentni psihiatricni ambu­lanti v sklopu kazalnika kakovosti »Zahtevnost sprejema« in je podlaga za to, koliko zaposlenih bo treba dodatno vkljuciti v sprejem oziroma ali bo treba zaprositi še za asistenco policije. Široka uporabnost ocenjevalne lestvice nasilnega vedenja BVC je bila potrjena tudi v raziskavi, ki so jo opravile Babic Pintar, Lipovec in Us (2014), ki so ugotovile, da je poleg dobre napovedne vrednosti lestvica za nasilno vedenje upo­rabna tudi z vidika nacrtovanja kadrovskih potreb in organizacije dela. Za obravnavo, ki bo varna tako za paciente kot za zaposlene, je treba spremeniti nizke kadrovske normative in zagotoviti zadostno število usposobljenega kadra. Omejitev raziskave je v vzorcu, saj je bila raziskava izvedena med izvajalci zdra­vstvene nege v UKP Ljubljana, zato rezultatov ne moremo posplošiti na populacijo vseh zaposlenih na psihiatricnem podrocju. Tudi vrednost merskega instrumenta je bila srednje zanesljiva. 6 Zakljucek Zmanjševanje nasilja in preprecevanje nasilnega vedenja ter zagotavljanje kako­vostne in varne zdravstvene nege v psihiatricni dejavnosti je izziv za izvajalce zdra­vstvene nege, ki morajo imeti ustrezno znanje in izkušnje. Zato moramo zagotavljati izobraževanje za ucenje deeskalacijskih tehnik komunikacije in uporabo ocenjevalne lestvice nasilnega vedenja BVC. Glede na to, da se trend nasilnega vedenja pacientov in njihovih svojcev zvišuje na vseh nivojih zdravstvenega varstva, bi bilo smiselno tovrstno izobraževanje vkljuciti v vsa strokovna podrocja, kjer delujejo izvajalci zdra­vstvene nege. Aljoša Lipovec, Bojana Filej, PhD The Frequency of Using Tools to Prevent Violent Behaviour in Patients with a Mental Disorder The World Health Organization defines violence as the deliberate use of physical force or power; as intimidation, or actual violence, against oneself or another indi­vidual, person or community, with a likely cause of injury, death or serious psycho­logical harm (Violence against health workers, 2009). Violence can be verbal and or physical and can be an attack on a person. Verbal violence is an attack on a person's self-image using offensive, threatening and degrading comments and it is harder to recognize, since it does not cause visible damage (Žigon, 2010), unlike physical vio­lence in which the consequences are visible and therefore more easily recognizable (Keber, 2016). Violent behaviour causes pain and suffering and can cause harm to ourselves and others. In a patient with a mental disorder, however, violent behaviour is an emergen­cy situation, because it involves the patient, other patients and the employees. Swan­son et al. (2016) state that a large share of patients with a mental disorder are never violent or dangerous, although violent behaviour occurs more frequently in patients with a mental disorder than among the general population. The group of patients with a mental disorder that is at highest risk, and who are most often the perpetrators of violent behaviour, are men between the ages of 20 and 45, single, with a low level of education, who come from a socially disadvantaged background and who have a history of abuse of alcohol or other illicit psychoactive substances, and previous suicide attempts or violent behaviour in the past (Kores Plesnicar, 2010). In case of patients with mental disorders who are abusive, it is recommended to use de-escalation communication techniques and the Broset Rating Scale (BVC sca­le). De-escalation communication techniques are a calming method or can be seen as a set of psychosocial interventions to divert the patient's attention and reduce his or her tension, while using the BVC scale to predict the potential danger of developing violent behaviour. De-escalation communication techniques are carried out in four steps (Bowers, 2014): limiting violent behaviour in such a way as to provide a safe environment for all involved (patients, relatives, employees); reducing patient anger; clarification of the situation; solving the problem together with the patient. The BVC Rating Scale of Violent Behaviour assesses the patient with respect to his or her behaviour (confusion, restlessness, tension, irritability, conflict, loudness of demands, verbal threats, physical threats, violence toward objects). The presence of each described behaviour represents 1 point, and the final score represents the sum of the individually observed behaviours. A sum of 0 points represents a low risk of violent behaviour, 1 to 2 points an increased risk of violent behaviour and preventive measures are required, and 3 or more points indicate a high risk of violent behaviour, in which case preventive measures and an individual contingency plan are required (Meeha, De Alwis, & Stedman, 2017). Trained personnel are crucial for the successful prevention of violent behaviour, in order to recognize the signs of violent behaviour in a timely manner (Andrejek Grabar, 2009). The aim of the study was to determine the frequency of the use of de-escalation communication techniques and the BVC Rating Scale of Violent Behaviour. The fol­lowing hypothesis was set forth: There are statistically significant differences in the frequency of the use of de-escalation communication techniques and the BVC Rating Scale of Violent Behaviour among employees in special care units and open wards at the University Psychiatric Clinic (UPK) Ljubljana. The present study is only part of a broader study entitled “Risk Factors in Employe­es for the Incidence of Violent Behaviour among Patients with Mental Illness.” The research was based on a quantitative research approach and a descriptive, compilation and synthesis method. We used a survey technique to obtain data. Biblio­graphic databases (Cobiss, Proquest, Medline) were used to find secondary sources. To conduct the research, we prepared a structured questionnaire, which was for­mulated on the basis of a review of scientific and professional literature (Francis et al., 2010; Van Wijk, Traut and Julie, 2014; Gabrovec, 2014; Price et al., 2017). The questionnaire consisted of 5 separate sections. One of them examined the frequency of the use of de-escalation communication techniques and the BVC Rating Scale of Vio­lent Behaviour among psychiatric nursing staff. There were five possible answers to both questions: never, rarely, sometimes, often, always. The respondents were allowed to choose one answer. The questionnaire was tested as a pilot among 15 employees to verify the reada­bility of the instructions and questions. The internal consistency of the questionnaire was verified by calculating the Cronbach's alpha coefficient, which is 0.797 for the entire questionnaire, indicating a medium-strength instrument. A dedicated non-random sample consisting of 250 units was selected to carry out the survey. 156 questionnaires were returned and 142 were included in the final analysis, which represents a 56.8% realization of the sample. More women (62.7%) participated in the survey than men, most of whom are between 31 and 40 years old (36.6%), have secondary school education (54.9%) and 11-20 years of work experi­ence (41.5%). Descriptive statistics procedures with frequencies, mean calculations and stan­dard deviation were used to analyse the data. To analyse the differences, we used the t-test for independent samples to determine statistically significant differences betwe­en the two independent groups. The hypothesis was tested by the t-test for independent samples. We also verified if there were statistically significant differences for the ordinal type of variables (fre­quency of use of the BVC rating scale and de-escalation communication techniques) with respect to the type of ward (ward under special supervision/open ward). The independent samples t-test shows that the variable »To assess the risk of violent be-haviour of a patient with a mental disorder in my work I use the BVC Rating Scale of Violent Behaviour« has resulted in statistically significant differences, which means that employees who are employed in the ward under special supervision use the BVC Rating Scale of Violent Behaviour (x = 3.95, s = 1.022) statistically more frequently than those employed in the open ward (x = 3.16, s = 1.067). For the variable »When treating a patient with violent behaviour, I use de-escalation communication techniqu­es«, the t-test showed that there were no statistically significant differences (p = 0.354) and that employees used de-escalation communication techniques about as often in both wards (special supervision ward/open ward) (Tables 2 and 3). Therefore, the hypothesis was not confirmed. Our research has thus found that the nursing staff use de-escalation communi­cation techniques equally frequently when treating patients with a mental disorder, regardless of whether they work in special care units or open wards. The results of our research also show that the use of de-escalation communication techniques when working with patients with a mental disorder is actually a basic therapeutic tool for employees and is a key tool for preventing violent behaviour. Also, Richmond et al. (2012) find that, through the use of de-escalation communication techniques, employees effectively address the resulting complications in patients with a mental disorder. Similarly, Lavelle et al. (2016) found that most adverse events begin with verbal violence, which is most successfully limited and terminated by de-escalation communication techniques. Godfrey, Tuomi, Jones, Oxley, and Carr (2014) found that this reduces the use of other patient-unfriendly coercive measures (application of the­rapy without patient consent and the use of special precautions). It takes a lot of time, knowledge and experience to implement de-escalation communication techniques, which still does not guarantee that the de-escalation will be successful. Our research has also found that the nursing staff in a ward under special supervi­sion were more likely to use the BVC Rating Scale of Violent Behaviour than those who were employed in open wards. The use of the BVC Rating Scale of Violent Behaviour makes sense regardless of the type of ward where the patient is treated (D'Ettorre and Pellicani, 2017). The fact is that the staff in wards under special supervision are more likely to encounter patients who are dismissive, tense, agitated and without insight into their illness, and therefore often refuse hospitalization. As such patients are, as a rule, always admitted to a ward under special supervision, the result that the employe­es in these wards are more likely to use the BVC-rating scale is expected. Gabrovec (2014) suggests that violent behaviour in an individual varies both in appearance and in its intensity, based on the analysis of the scale. The broad applicability of the BVC Rating Scale of Violent Behaviour was also confirmed in a study conducted by Babic Pintar, Lipovec, and Us (2014), who found that, in addition to good predictive value, the violent behaviour scale was also useful in terms of human resource planning and work organization. The limitation of the survey is in the sample, since the survey was conducted among nursing providers at UKP Ljubljana. The results can therefore not be gene­ralized to the population of employees in the psychiatric field. Also, the value of the measuring instrument was only moderately reliable. As violent behaviour of both patients and their relatives is increasing at all levels of healthcare, all healthcare professionals are faced with the challenge of acquiring the appropriate skills to reduce and prevent violent behaviour and of being critical of their own limitations. LITERATURA 1. Abderhalden, C. (2008). The systematic assessment of the short-term risk for patient violence on acute psychiatric wards. Brit J Psychiat, 193, št. 1, str. 91–103. 2. Almvik, R. and Woods, P. (1999). Predicting inpatient violence using the Broset Violence Checklist (BVC). Int J Psychiatr Nurs Res., 4, št. 3, str. 498–505. 3. Andrejek Grabar, E. (2009). Terapevtski ukrepi pri agresivnem pacientu. V: Nelan Stropnik, S. (ur.). Funkcionalno izobraževanje iz psihiatricne zdravstvene nege in psihiatrije. Maribor: Univerzitetni klinicni center Maribor, str. 119–128. 4. Babic Pintar, M., Lipovec, A. and Us, I. (2014). Zahtevnost sprejema pri pacientu z duševno motnjo v povezavi z Brřset lestvico nasilnega vedenja (BVC). V: Skela Savic, B. in Hvalic Touzery, S. (ur.). 7. mednarodna znanstvena konferenca Znanje, vrednote, prepricanja in dokazi za razvoj kakovostne zdravstvene obravnave: mesto in vloga zdravstvene nege Jesenice: Visoka šola za zdravstveno nego, str. 44–51. 5. Bowers, L. (2014). Safewards: a new model of conflict and containment on psychiatric wards. Journal of Psychiatric & Mental Health Nursing, 21, št. 6, str. 499–508. 6. Clarke, D., Brown, A. and Griffith, P. (2010). The Broset Violance Checklist; clinical utility in a secure psychiatric intensive care setting. Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 17, str. 614–620. 7. Cuk, V. (2010). Zdravstvena nega in duševno zdravje. Obzornik zdravstvene nege, 44, št. 3, str. 145–147. 8. Dernovšek, Z. (2009). Prepoznavanje in preprecevanje nasilnih vedenj in njihovih posledic v službah za duševno zdravje v skupnosti. Ljubljana: Izobraževalno raziskovalni inštitut Ozara Ljubljana. 9. D'Ettorre, G. and Pellicani, V. (2017). Workplace violence toward mental healthcare workers employed in psychiatric wards. Saf Health Work, 8, št. 4, str. 337–342. 10.Francis, J. J., Johnston, M., Robertson, C., Glidewell, L., Entwistle, V., Eccles, M. P. and Grimshaw, J. M. (2010). What is an adequate sample size? Operationalising data saturation for theory-based interview studies. Psychology and Health, 25, št. 10, str. 1229–1245. 11.Gabrovec, B. (2014). Organizacijski model zagotavljanja varnosti in kakovosti pri obravnavi psihiatricnega bolnika z vidika razlicnih deležnikov (Doktorska disertacija). Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede. 12.Gabrovec, B. (2016). Types of threats against nursing care workers in psychiatric facilities. J Health Sci, 3, št. 2, str. 37–49. 13.Godfrey, J. L., McGill, A. C., Tuomi Jones, N., Oxley, S. L. and Carr, R. M. (2014). Anatomy of a transformation: a sytematic effort to reduce mechanical restrains at a state psychiatric hospital. Psychiatric Services, 65, št. 10, str. 1277–1280. 14.Keber, A. (2016). Analiza nasilja na delovnem mestu v zdravstvu (Diplomska naloga). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo Ljubljana. 15.Kores Plesnicar, B. (2010). Pomen agresije v zdravstvenih ustanovah. V: Peterka Novak, J. in Bregar, B. (ur.). Kako zmanjšati stres in izgorevanje na delovnem mestu: zbornik prispevkov z recenzijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji, str. 27–30. 16.Kurincic, J. and Saje, M. (2017). Pristopi k obravnavi urgentnih stanj v psihiatriji. V: Prosen, G. (ur.). V. šola urgence. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino, str. 93–97. 17.Lauge Berring, L., Pedersen, L. and Buus, N. (2016). Coping with violence in mental health care settings – Patient and staff member perspectives on de-escalation practices. Archives of Psychiatric Nursing, 30, št. 6, str. 499–507. 18.Lavelle, M., Stewart, D., James, K., Richardson, M., Renwick, L., Brenna, G. and Bowers, L. (2016). Predictors of effective de-escalation in acute inpatient psychiatric setting. Journal of Clinical Nursing, 25, št. 15–16, str. 2180–2188. 19.Llor - Esteban, B., Sánchez - Muńoz, M., Ruiz - Hernández, J. A. and Jiménez - Barbero, J. A. (2017). User violence towards nursing professionals in mental health services and emergency units.The European Journal of Psychology Applied to Legal Context, 9, št. 1, str. 33–40. 20.Meehan, T., de Alwis, A. and Stedman, T. (2017). Identifying patients at risk of inpatient aggression at the time of admission to acute mental health care. What factors should clinicians consider?. Advances in Mental Health, 15, št. 2, str. 161–171. 21.NICE National Collaborating Center. (2015). Violence and aggression: Short–term management in mental health. London: Pridobljeno dne 13. 5. 2019 s spletne strani: https://scholar.google.si/ scholar?. 22.Ozim, T. (2015). Zdravstvena nega agresivnega pacienta na enoti za forenzicno psihiatrijo. Pridobljeno dne 13. 1. 2019 s spletne strani: s https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=47301. 23.Papadopoulos, C., Ross, J., Stewart, D., Dack, C., James, K. and Bowers, L. (2012). The antecedents of violence and aggression within psychiatric inpatient settings. Acta Psychiatrica Scandinavica, 125, št. 6, str. 425–439. 24.Price, O. and Baker, J. (2012). Key components of de–escalation techniques: a thematic synthesis. International Journal of Mental Health Nursing, 21, št. 4, str. 310–319. 25.Price, O., Baker, J., Bee, P., Grundy, A., Scott, A., Butler, D. and Lovell, K. (2017). Patient perspectives on barriers and enablers to the use and effectiveness of deescalation techniques for the management of violence and aggression in mental health settings. Journal of advanced nursing, 74, št. 3, str. 614–625. 26.Richmond, J. S., Berlin, J. S., Fishkind, A. B., Holloman, G. H., Zeller, S. L., Wilson, M. P., Rifai, M. A. and Anthony, T. (2012). Verbal de–escalation of the agitated patient: Consensus Statement of the American Association for Emergency Psychiatry Project BETA Deescalation Workgroup. Western Journal of Emergency Medicine, 13, št. 1, str. 17–25. 27.Ridenour, M., Lanza, M., Hendricks, S., Hartley, D., Rierdan, J., Zeiss, R. and Amandus, H. (2015). Incidence and risk factors of workplace violence on psychiatric staff. Work, 51, št. 1, str. 19–28. 28.Smrdu, M. (2009). Vedenjsko kognitivna terapija in njene tehnike. V: Pregelj, P. and Kobentar, R. (ur.). Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem zdravju. Ljubljana: Psihiatricna klinika Ljubljana, str. 347–353 29.Swanson, J. W., Swartz, M. S., Van Dorn, R. A., Elbogen, E. B., Wagner, H. R., Rosenheck, R. A. and Lieberman, J. A. (2006). Anational study of violent behavior in persons with schizophrenia. Archives of general psychiatry, 63, št. 5, str. 490–499. 30.Van Leeuwen, M. E. and Harte, J. M. (2011). Violence against care workers in psychiatry: Is prosecution justified?. International journal of law and psychiatry, 34, št. 5, str. 317–323. 31.Van Wijk, E., Traut, A. and Julie, H. (2014). Environmental and nursing-staff factors contributing to aggressive and violent behaviour of patients in mental health facilities. Curationis, 37, št. 1, str. 1–8. 32.Yong, K. K., Poh, C. L., Galistan, T. A., Ng, J., Leow, S., Yeap, B. I. idr. (2011). Effects of multisensory therapy on agitated behaviors and cognition of geriatric patients with schizophrenia in a longterm care setting — an experimental study. Singapore Nursing Journal, 38, št. 3, str. 24–34. 33.Železnik, D. and Ivanuša, A. (2008). Standardi aktivnosti zdravstvene nege. 2. dopolnjena izdaja. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede. 34.Žigon, N. (2010). Verbalno nasilje: ne preslišite besed, ki ranijo. Viva, 1, št. 7, str. 9–11 Aljoša Lipovec, magistrica vzgoje in menedžmenta v zdravstvu, koordinatorica zdravstvene nege v Enoti za intenzivno psihiatricno terapijo Univerzitetne psihiatricne klinike v Ljubljani. E-naslov: aljosalipovec@gmail.com Dr. Bojana Filej, docentka na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. E-naslov: bojana.filej@gmail.com Najpogostejše težave uporabnikov, odvisnih od psihoaktivnih substanc, in oseb z duševnimi motnjami v skupnostni obravnavi Prejeto 2. 9. 2019 / Sprejeto 19. 11. 2019 Strokovni clanek UDK 613.83+364-786 KLJUCNE BESEDE: droge, abstinenca, skupnostna obravnava, duševno zdravje POVZETEK - V Sloveniji je že razvita mreža skupno­stne psihiatricne obravnave oseb z duševnimi motnja-mi. Po podobnem principu se je pricela razvijati tudi mreža mobilnih enot za izvenbolnišnicno obravnavo oseb, ki imajo težave z odvisnostjo od psihoaktivnih substanc. Z raziskavo smo želeli ugotoviti najpogo­stejše težave uporabnikov drog, ki jih strokovnjaki ugotavljajo pri svojem delu in so razvršcene v šestih clovekovih razsežnostih: telesna ali biofizikalna, du­ševna ali psihicna, duhovna ali noogena, medcloveš­ko-družbena, zgodovinsko-kulturna in eksistencialna ali bivanjska razsežnost. Uporabili smo kvalitativno metodologijo raziskovanja, podatke smo zbrali z del-no strukturiranimi intervjuji. Nenakljucni in namen-ski vzorec je vkljuceval pet zdravstvenih strokovnja­kov, ki obiskujejo uporabnike na domu. Pridobljene podatke smo analizirali z metodo konvencionalne vsebinske analize besedila. Ugotovili smo, da se pri uporabnikih, ki jih strokovnjaki obiskujejo na domu, pojavljajo potrebe po dolgotrajnem spremljanju vseh šestih clovekovih razsežnosti. Uporabniki, ki jih obi-skujejo mobilne enote in ki so vkljuceni v skupnostno psihiatricno obravnavo, uspešneje vzdržujejo stabil-no duševno zdravje in abstinenco. S pomocjo stro­kovnjakov pa se lažje soocajo s težavami, ki se jim pojavljajo v vsakdanjem življenju. 1 Uvod Received 2. 9. 2019 / Accepted 19. 11. 2019 Professional article UDC 613.83+364-786 KEY WORDS: drug users, human dimensions, absti­nence, community treatment, mental health ABSTRACT - In Slovenia, a network of community-based psychiatric treatment for people with mental disorders is already developed and in use. On a si­milar principle, a network of mobile units for the community treatment of people with drug addiction began to develop. The purpose of this research is to identify the most common problems of users as ob­served by experts and to classify them into six human dimensions (the physical or biophysical dimension, the mental or psychological dimension, the spiritual or noogenic dimension, the human-social dimension, the historical-cultural dimension or the existential dimension). Qualitative research methodology was used, and data were collected through semi-struc­tured interviews. The non-random and purposeful sample included five healthcare professionals visiting home users. The obtained data were analysed using the conventional content analysis method. It has been found that users who are visited by professionals at home have a need for long-term follow-up in all six dimensions. Users involved in mobile units and com­munity psychiatric treatment are more likely to ma­intain stable mental health and abstinence, and can, with the help of professionals, cope readily with the problems they face in their daily lives. Resolucija o Nacionalnem programu na podrocju prepovedanih drog 2014–2020 (Resolucija o Nacionalnem programu na podrocju prepovedanih drog, 2014) navaja 9 pomembnih nacel reševanja problematike na podrocju drog v Sloveniji. Eno iz-med pomembnih nacel je nacelo celovitega in socasnega reševanja problematike drog. Govori o reševanju problematike drog, ki zahteva celosten pristop. Upošteva proble­matiko uporabe in zlorabe drog kot posledico socasnega vecplastnega dogajanja na individualnem in širšem socialnem podrocju, pri katerem so vkljuceni razlicni akterji in razlicne ravni delovanja in usklajevanja. Reševanje problematike drog je naloga razlicnih sektorjev s podrocij socialnega varstva, zdravstva, šolstva, pravosodja, not-ranjih zadev, financ in obrambe, torej razlicnih delov civilne družbe in splošne (laicne) javnosti. V sodelovanju z Ministrstvom za zdravje je Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CZOPD) Univerzitetne psihiatricne klinike Ljubljana (UPK Lju­bljana) leta 2018 pricel aktivno izvajati projekt Mobilne enote za zdravstveno reha­bilitacijo uporabnikov prepovedanih drog in novih psihoaktivnih substanc. Projekt je bil osnovan z namenom, da bi uporabnike prepovedanih drog in novih psihoaktivnih substanc opolnomocili pri iskanju zaposlitve v njihovem okolju. Prav tako pa je pou­darek tudi na zdravstveni in socialni rehabilitaciji uporabnikov prepovedanih drog in novih psihoaktivnih substanc (Medved in Bregar, 2019). Poleg CZOPD UPK Ljublja­na je v Mrežo mobilnih enot (Ministrstvo za zdravje, 2019) vkljucenih vec vladnih in nevladnih organizacij, ki delujejo na podrocju zmanjševanja škode v mobilnih enotah (Zdrava pot, Svit, Stigma, Socio, Šent), v preventivni/socialni rehabilitaciji v mobilni enoti (Projekt Clovek), pri substitucijskem zdravljenju v mobilni ambulanti (ZD Slo­venj Gradec, ZD Ptuj) in testiranju snovi v mobilnem laboratoriju (DrogArt). Odvisni od prepovedanih drog se ne srecujejo le s težavami bolezni same, ampak so pogosto izpostavljeni tudi negativnim odzivom socialnega okolja, socialni zavrnitvi in diskriminaciji (Ronzani, Higgins - Biddle in Furtado, 2009). Obiski na domu (so prila­gojeni populaciji naših uporabnikov) so postavljeni po doktrini Skupnostne psihiatricne obravnave po modelu Assertive community treatment (ACT) in so ene izmed najno­vejših aktivnosti. Na tak nacin smo z uporabniki v stiku izven institucije, v njihovem domacem okolju (Medved in Bregar, 2019). Jeric (2011) navaja podatke, kako se je tim zdravstvenih delavcev Univerzitetne psihiatricne klinike Ljubljana leta 2005 odpravil na strokovno izmenjavo v Luton in Cambridge v Anglijo, da bi spoznali skupnostno psihia­trijo, ki jo izvajajo tam. S to strokovno izmenjavo so bili postavljeni zacetki skupnostne psihiatricne obravnave v Sloveniji in implementacija modela ACT v naše okolje. Eden izmed kriterijev za vkljucitev v skupnostno psihiatricno obravnavo je pri­sotnost pridruženih težav, med katere spada tudi zloraba psihoaktivnih substanc, ven­dar je v obravnavi poudarek na hudi duševni motnji in manj na podrocju odvisnosti (Jeric, 2011). Švab (2012) navaja definicijo za skupnostno obravnavo, ki pravi, da je to organizacija služb za duševno zdravje, ki zagotavlja ucinkovito obravnavo oseb z duševnimi motnjami za opredeljeno skupino prebivalstva v skladu z njihovimi potre­bami. Med velikim številom najrazlicnejših cloveških potreb se najlažje orientiramo, ce imamo pred ocmi vse cloveške razsežnosti. Ramovš (2010) opisuje šestrazsežno­stno antropohigiensko podoba cloveka, ki nam daje naslednjo razporeditev potreb: . v telesni ali biofizikalni razsežnosti so temeljne potrebe po ohranitvi sebe (potrebe po rasti, zdravju, hrani in tekocini, toploti, gibanju in pocitku) in ohranitvi cloveš­ke vrste (razmnoževanje, skrb za otroke), . v duševni ali psihicni razsežnosti so potrebe po informacijah, užitku, varnosti, veljavi, . v duhovni ali noogeni razsežnosti so potrebe po svobodi, odgovornosti in življenj-ski orientaciji, . v medcloveško-družbeni razsežnosti so potrebe po temeljnih medcloveških odno­sih in funkcionalnih razmerjih, po lastnem ugledu v družbi, po smotrni organiza­ciji družbe in reda v njej, . v zgodovinsko-kulturni razsežnosti so glavne potrebe po ucenju, razgledanosti in napredovanju, po ustvarjalnosti in delovni uspešnosti, po predajanju svojih ži­vljenjskih spoznanj in izkušenj drugim ljudem in v konzerviran kulturni zaklad, . v bivanjski ali eksistencialni razsežnosti pa ima clovek zelo mocno voljo do smis-la (Frankl, 1994), to je potrebo po doživljanju smisla trenutka, v katerem živi, ali situacije, v kateri se nahaja, po doživljanju smisla posameznih obdobij v svojem življenju ter svojega življenja kot celote, pa tudi potrebo po doživljanju smisla cloveške zgodovine in celotne resnicnosti. Vedno vec ljudi doživlja notranjo, osebno stisko v obliki eksistencialne krize in krize smisla. Tovrstna problematika se zaznava na vseh ravneh clovekovega delova­nja in se kaže tako navznoter (osebnostno, bivanjsko) kakor tudi navzven (družbeno, socialno, ekonomsko) (Kristovic, 2013). Z raziskavo smo želeli ugotoviti najpogostejše težave uporabnikov, odvisnih od psihoaktivnih substanc, ki jih ugotavljajo zdravstveni strokovnjaki, izvajalci skupno­stne skrbi. 2 Metode Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop, saj omogoca širšo razlago preuce­nih fenomenov (Creswell, 2013), ter izvedli kvalitativno opisno študijo, ki raziskoval-cu omogoca natancne opise podatkov (Sandelowski, 2000), pridobljenih z intervjujem strokovnjakov, ki izvajajo skupnostno obravnavo. Podatki so bili zbrani z delno struk­turiranimi intervjuji in analizirani z metodo konvencionalne vsebinske analize (Hsieh in Shannon, 2005). 2.1 Opis instrumenta Za izvedbo intervjuja in za zbiranje podatkov smo pripravili izhodišcna vprašanja: »Kaj ste po izobrazbi?«; »Koliko uporabnikov trenutno obiskujete na domu?«; »Koli­ko casa porabite za en obisk?«; »Katere so najpogosteje opažene težave uporabnikov, vkljucenih v vašo obravnavo?«; »Kako poteka vaš obisk na domu?«; »Na kakšen na-cin obravnavate uporabnike?«; »Kaj je po vašem mnenju celostna obravnava uporab­nika?«; »Kakšni so cilji izvajanja vaših storitev pri uporabnikih?«; Med pogovorom smo intervju dopolnjevali z dodatnimi podvprašanji. 2.2 Opis vzorca Uporabili smo neslucajnostni namenski vzorec, saj omogoca pridobivanje mnenj ciljne populacije (Polit in Beck, 2012). V vzorec smo vkljucili diplomirano medicin­sko sestro, diplomiranega zdravstvenika, univerzitetnega diplomiranega socialnega delavca in dve diplomirani delovni terapevtki. Strokovnjaki so zaposleni na razlicnih podrocjih, kjer prihajajo vsakodnevno v stik z osebami, ki aktivno uživajo ali pa so nekoc uživale prepovedane droge. Štirje strokovnjaki aktivno izvajajo projekt Mo-bilne enote za zdravstveno rehabilitacijo uporabnikov prepovedanih drog in novih psihoaktivnih substanc, ena strokovnjakinja pa aktivno izvaja skupnostno psihiatricno obravnavo že vec let. Za razumevanje vloge skupnostne obravnave pri spremembi življenjskega sloga uporabnika, odvisnega od prepovedanih drog, smo v raziskavo vkljucili pet izvajalcev zdravstveno-socialne oskrbe, tri ženske in dva moška. 2.3 Opis poteka raziskave in obdelave podatkov Udeležencem, ki so sodelovali v intervjuju, smo pred intervjujem pojasnili namen in cilje raziskave, potek raziskave, nacin varovanja in pomen zaupnosti podatkov. K intervjuju so udeleženci pristopili prostovoljno in pojasnjeno jim je bilo tudi, da od njega lahko odstopijo kadar koli. Udeležence smo intervjuvali v prostem casu. Pred pricetkom intervjuvanja smo udeležence obvestili o snemanju pogovora z mobilnim telefonom, ki smo ga postavili na vidno mesto. Intervjuje s strokovnjaki smo opravili aprila 2019. Že po treh intervjujih smo zaznali zasicenost s podatki, kar pomeni, da novo pridobljeni podatki k dodatnemu pojasnjevanju kategorij niso prispevali bistve-no vec. Po izvedenih intervjujih smo transkribirali posnetke, kjer so izjave strokov­njakov ostale nespremenjene. Za obdelavo podatkov smo uporabili metodo konvenci­onalne vsebinske analize besedila (Hsieh in Shannon, 2005), ki poteka v vec korakih. Najprej smo vsak zapis veckrat v celoti prebrali, nato smo v besedilu poiskali kljucne misli in oblikovali inicialne kode, ki smo jih smiselno vsebinsko povezali v kategorije. 3 Rezultati V raziskavi smo se osredotocili na težave uporabnikov oziroma pacientov, vklju-cenih v mobilne enote in skupnostno psihiatricno obravnavo, ter glede na izjave petih strokovnjakov, ki se srecujejo z njimi, izpostavili štiriintrideset kod, iz katerih smo iz­oblikovali šest kategorij oz. razsežnosti (telesna ali biofizikalna, duševna ali psihicna, duhovna ali noogena, medcloveško-družbena, zgodovinsko-kulturna in eksistencialna ali bivanjska). Tabela 1: Razvrstitev najpogostejših težav uporabnikov, ki jih pri svojem delu opazu­jejo strokovnjaki z zdravstvenega, delovnoterapevtskega in socialnega podrocja, po življenjskih razsežnostih Kategorija/Category Kode/Codes Telesna ali biofizikalna razsežnost Prihod po substitucijsko terapijo z avtom in ne peš. Težave pri skrbi zase in zloraba psihoaktivnih substanc. Slabe prehranjevalne navade. Težave pri pridobivanju statusa invalida. Težave pri organizaciji prostega casa in telesnih aktivnosti. Duševna ali psihicna razsežnost Težave pri vzdrževanju abstinence na dolgi rok. Neresnost pri zdravljenju, ignoriranje in nedosegljivost strokovnjakom. Veliko uporabnikov je med obiskom pod vplivom THC in drugih drog. Težave pri jemanju predpisane terapije. Nizka samopodoba. Duhovna ali noogena razsežnost Pritiski staršev na uporabnike zaradi nepoznavanja in strahu, da bi se jim kaj slabega zgodilo (bolezen, smrt). Uporabniki, ki nimajo zaposlitve, životarijo. Težave s kriminalnimi dejanji. Samostigmatizacija. Nezaupanje v svoje delovne sposobnosti. Preusmerjanje misli na drogo v razlicne druge dejavnosti. Težave s pasivnostjo in pomanjkanjem motivacije. Medcloveško-družbena razsežnost Netocnost prihoda na lokacijo, kjer prejmejo substitucijsko terapijo. Uporabnikova družina funkcionira slabo, težave v odnosih s starši, svojci in sosedi. Težave s psihoaktivnimi substancami drugih clanov v družini (brat, sestra). Težave pri skrbi za okolico. Neurejene bivalne razmere in socialni statusi. Težko s financno stanje. Socialna izkljucenost in osamljenost. Zgodovinsko-kulturna razsežnost Vec uporabnikov hkrati na isti lokaciji, kjer poteka obravnava mobilne enote. Uporabniki imajo težave pri iskanju zaposlitve. Težave pri odnašanju smeti, pranju perila, postiljanju postelje, pri pripravi jedilnika za cel teden, nakupovanju živil. Težak premik iz ustaljenih vzorcev vedenja in slabih navad. Materialno pomanjkanje (obleke, pohištvo). Eksistencialna ali bivanjska razsežnost Uporabniki nas sprašujejo, zakaj bi delali, ce dobijo okoli 1000 evrov socialne podpore zase in za 3 otroke? Izguba službe, ker se uporabniku ne ljubi vec delati. Težave pri funkcioniranju v domacem okolju. Nizka motivacija za spremembe – brezvoljnost. Težave z željo po psihoaktivnih substancah, preusmeritvijo želje, vzpodbujanje želje in izpostavljanje tveganim situacijam. Vir: Lastni vir, 2019. Prva kategorija: Telesna ali biofizikalna razsežnost Pri vseh uporabnikih strokovnjaki ugotavljajo slabše prehranjevalne navade in pogosto tudi kaheksijo ali debelost. Tudi strukturo dneva (delo, prosti cas) imajo zelo slabo organizirano, zato prihaja pogostokrat do težav s spodrsljaji in recidivi ter z nezmožnostjo prenehanja uživanja psihoaktivnih substanc, kar povzroca težave v te­lesnem zdravju (krize, predoziranja, odpoved organov itd.). Druga kategorija: Duševna ali psihicna razsežnost Velikokrat so uporabniki ob prihodu na lokacijo prejemanja substitucijske terapije pod vplivom THC in drugih psihoaktivnih substanc, kar onemogoca trezno komu­nikacijo s strokovnjaki. Uporabniki, ki aktivno uživajo prepovedane droge ali so jih ponovno priceli uživati, velikokrat izkazujejo neresnost in ne sodelujejo v procesu zdravljenja. Strokovnjake pogostokrat ignorirajo in so jim kljub dogovoru nedoseglji- vi. Pri osebah, ki že vzpostavijo abstinenco, strokovnjaki opažajo nizko samopodobo. Pri uporabnikih s pridruženimi duševnimi motnjami pa strokovnjaki opažajo, da imajo težave z rednim jemanjem predpisane psihiatricne terapije, kar vodi v poslabšanje bolezni in hospitalizacijo. Tretja kategorija: Duhovna ali noogena razsežnost Na uporabnike, ki so aktivni uživalci, velikokrat starši na silo pritiskajo, da bi pre­kinili z uživanjem prepovedanih drog, ker jih je strah za njihovo zdravje. Strokovnjaki opažajo, da so starši velikokrat veliko breme uporabnikom in jim poskušajo vzeti vso svobodo in odgovornost za odlocanje o življenju. Uporabniki se samostigmatizirajo, kar predstavlja težave pri njihovem vsakodnevnem odlocanju. Veliko uporabnikov nima zaposlitve, so pasivni in životarijo iz dneva v dan in ne zaupajo v svoje delovne sposobnosti. Velikokrat izvajajo kriminalna dejanja, ki imajo lahko hude posledice (zapor, preganjanja, grožnje itd.). Cetrta kategorija: Medcloveško-družbena razsežnost Strokovnjaki opažajo, da so uporabniki na lokaciji, kjer prejemajo substitucijsko zdravilo, velikokrat netocni. Njihove družine funkcionirajo slabo. Uporabniki imajo velikokrat težave v odnosih s starši, velikokrat imajo težave s psihoaktivnimi substan­cami tudi drugi clani družine (brat, sestra), kar privede do še težje vzpostavitve absti­nence ali vzdrževanju le-te, saj bivajo v okolju, kjer je veliko psihoaktivnih substanc. Poleg težav s starši imajo uporabniki težave v odnosih s sosedi in ostalimi svojci. Veliko uporabnikov nima urejenih bivalnih razmer, socialnega statusa, so socialno izkljuceni in osamljeni. Peta kategorija: Zgodovinsko-kulturna razsežnost Pri aktivnih uporabnikih psihoaktivnih substanc, ki prejemajo substitucijsko te­rapijo na terenu, se pojavijo obcasno težave, da jih na isto lokacijo pride vec hkrati, kar omogoca škodljivo in negativno pridobivanje informacij s podrocja psihoaktivnih substanc. Veliko jih ima težave na zaposlitvenem podrocju. Strokovnjaki opažajo, da imajo uporabniki s pridruženimi komorbidnimi motnjami težave pri odnašanju smeti, pranju perila, postiljanju postelje in nakupovanju živil. Tisti, ki jim uspe vzpostaviti abstinenco, imajo velikokrat težave pri premiku iz ustaljenih vzorcev vedenja in slabih navad. Šesta kategorija: Eksistencialna ali bivanjska razsežnost Uporabniki, sprašujejo strokovnjake »Zakaj bi delali, ce dobimo okoli 1000 evrov socialne podpore zase in za 3 otroke?«. Pri uporabnikih se velikokrat zgodi, da izgu­bijo službo zaradi tega, ker se jim ne ljubi vec delati in ne vidijo vec smisla v takšnem nacinu življenja. Pojavljajo se jim tudi težave pri funkcioniranju v domacem okolju, nizka motivacija za spremembe in težave z nadzorom želje po psihoaktivnih substan­cah. 4 Razprava Prepovedane droge in porast števila njihovih uporabnikov je velik socialno-medi­cinski problem, zasvojenost pa ni le družinski problem in problem uporabnikov pre­povedanih drog, ampak je postal multidisciplinarni in globalni problem celotne druž-be (Kostnapfel Rihtar in Švab, 2013). Zasvojenost z drogami predstavlja pomemben problem javnega zdravja, ki ima visoko stopnjo ponovitve kljub optimalni medicinski terapiji in rehabilitacijski podpori (Wang, Moosa, Dallapiazza, Elias in Lynch, 2018). Antropološko je clovek nedeljiva celota, ki je sestavljena iz šestih razsežnosti (Ra-movš, 2003). Strokovnjaki pri svojem delu z uporabniki, ki so vkljuceni v mobilnih enotah in v skupnostni psihiatricni obravnavi, opažajo težave pri vseh šestih clove­kovih razsežnostih. Predvsem te prevladujejo na duševni ali psihicni, medcloveško--družbeni, zgodovinsko-kulturni in eksistencialni ali bivanjski razsežnosti. Nekoliko manj opažene, vendar ob prisotnosti izrazitejše, so na telesni ali biofizikalni in duhov­ni ali noogeni razsežnosti. Prispevki razlicnih avtorjev kažejo, da se potrebe oseb z du­ševno motnjo izražajo na podrocju osnovnih življenjskih aktivnosti, torej na podrocju zdravstvene nege. Po vsebini se nanašajo na fizicno in psihosocialno funkcioniranje ter kakovost življenja v ožjem domacem in širšem družbenem okolju posameznika (Škerbinek, 1998; Sedlar, 2002; Švab, 2012; Kramar Zupan, 2013). Pri uporabnikih, ki so uživali psihoaktivne substance vrsto let in so ravno vzpostavili abstinenco, je še vedno mocno prisoten upad vedenjskih in kognitivnih funkcij (Makovec, 2013). Funkcioniranje oseb z duševno motnjo ali odvisnostjo od psihoaktivnih substanc v njihovem okolju je zaradi velike stigmatizacije družbe in samostigmatizacije okrnjeno in omejeno, kar posledicno pripelje do njihove osamljenosti in socialne izkljucenosti, takšno stanje pa lahko vodi tudi v smrt (Cvahte, 2004; Nolimal, 2013; Feeg, Prager, Moylan, Smith in Cullinan, 2014; Kadenšek in Bregar, 2017). Na osnovi zbranih težav, razvršcenih v šest clovekovih razsežnosti, lahko nare­dimo individualni celostni nacrt obravnave uporabnika/pacienta, ki se ga pregleda na timskih sestankih in se ga kasneje izvaja tudi v praksi. Tim sestavljajo zdravnik psi-hiater, diplomirana medicinska sestra, univerzitetni diplomirani socialni delavec in delovni terapevt (Medved in Bregar, 2019). Vkljucevanje uporabnika v skupnostno obravnavo Jeric (2011) opredeljuje z ocenjevanjem potreb, na podlagi katerega se napravi nacrt obravnave za tri mesece s kratkorocnimi cilji in postavitvijo dolgoroc­nih ciljev za obdobje treh let oziroma do konca predvidene obravnave. Izvajanje in prilagajanje nacrta se preverja na tri mesece (Lipovec, 2015). Pri obravnavi je pou­darek na samostojnosti pacienta ter izobraževanju njega in njegovih svojcev, kadar le ti sodelujejo v obravnavi (Kalabic, 2017). Dobre rezultate lahko pricakujemo samo s sodelovanjem uporabnika, kar pa zahteva spoštljiv odnos do posameznika, njegovo aktivno sodelovanje pri nacrtovanju obravnave in obojestransko spoštovanje dogovo­rov (Žajdela, 2011). Skupnostni tim koordinira diplomirana medicinska sestra, ki prevzema podrocje organizacije, kamor med drugim spadajo redni tedenski sestanki tima, namenjeni pre­verjanju stanja in nacrtovanju obravnave za vse vkljucene paciente (Jeric, 2011). Za ucinkovito zdravstveno-socialno obravnavo te ranljive populacije morajo medicinske sestre posedovati dodatno specialno znanje (Go, Santos in Muxlow, 2011). K izbolj­šanju njihovega življenjskega sloga medicinska sestra lahko bistveno pripomore s po­znavanjem razlicnih terapevtskih metod (npr. kognitivne vedenjske terapije) (Zhuang, An in Zhao, 2014). Iz literature je razvidno, da imajo v tujini (Anglija in Nizozemska) jasno opredeljene kompetence in znanje, ki jih mora imeti medicinska sestra za delo v skupnosti. Za to imajo urejeno tudi izobraževanje za medicinske sestre, tako na dodi­plomskem kakor tudi na podiplomskem nivoju (Kent in Burns, 2005; Snowden, 2010; van Veldhuizen in Bähler, 2013). Vloga socialnega delavca v skupnostni obravnavi je pri opolnomocenju pacienta, pri zagovorništvu, pri pomoci družini in pri reševanju bolnikovih socialnih težav (ne­urejena dokumentacija, neurejeno financno stanje, neurejeni bivalni pogoji, težave na delovnem podrocju, pomoc pri nadaljevanju prekinjenega študija in neurejene družin­ske razmere) (Žajdela, 2011). Z delovnoterapevtskim informiranjem/poucevanjem in svetovanjem tudi delovni terapevt lahko prispeva k boljšemu razumevanju težav pacienta in vseh ovir, zaradi katerih ne zmore dobro psihofizicno funkcionirati. Naloga delovnega terapevta je na subtilen nacin spodbuditi sodelovanje svojcev v dobro pacienta (Sušnik, 2011). Zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog je celosten, dolgotrajen in velikokrat tudi neuspešen proces, kljub vsemu pa obstajajo tudi uspešno rešeni primeri uporabni­kov, ki vzdržujejo abstinenco vrsto let (The commonwealth of Australia as represented by the Department of Health, 2017). 5 Zakljucek Najpogostejše ugotovitve intervjuvanih strokovnjakov so težave uporabnikov na podrocju telesnega zdravja, strukture dneva, komunikacije, zlorabe psihoaktivnih substanc, nerednega jemanja predpisane terapije, nemotiviranosti za doseganje viš­je ravni zdravja, nesodelovanja v procesu dela, slabega funkcioniranja v družini in v svojem okolju, stigme, brezposelnosti, kriminala, pomanjkanja materialnih dobrin, manipulacije, socialne izkljucenosti in osamljenosti. Omejitve raziskave vidimo v majhnem številu intervjuvanih strokovnjakov in v kratkem trajanju projekta Mobilne enote za zdravstveno rehabilitacijo uporabnikov prepovedanih drog in novih psihoak­tivnih substanc. Prav tako so štirje strokovnjaki šele zacetniki pri tem delu in mogoce niso dobro ocenili vseh problemov, s katerimi se soocajo uporabniki v svojem okolju, mogoce jih v tako kratkem casu niso niti opazili. Vendar menimo, da smo za zacetek projekta dobili dobre potrditve za naše delo. Menimo, da bi bile potrebne še nadaljnje raziskave na temu podrocju po daljšem casovnem obdobju in z vecjim številom inter-vjuvanih strokovnjakov. Robert Medved Common Problems of Drug Users and People with Mental Disorders in Community Treatment In cooperation with the Ministry of Health, the Centre for the Treatment of Drug Addiction (CZOPD) of the University Psychiatric Clinic Ljubljana (UPK Ljubljana) began to actively implement the project “Mobile Units for the Health Rehabilitation of Users of Illicit Drugs and New Psychoactive Substances” in 2018. The project was designed to empower drug users and new psychoactive substance users to find employment in their environment. At the same time, the focus is on the health and social rehabilitation of drug users and new psychoactive substance users (Medved & Bregar, 2019). In addition to CZOPD UPK Ljubljana, several governmental and non-governmental organizations are involved in the Mobile Units Network (Ministry of Health, 2019) that work in mobile units in the field of harm reduction (Zdrava pot, Svit, Stigma, Socio, Šent), of prevention/social rehabilitation in a mobile unit (Projekt Clovek), of substitutional treatment in a mobile clinic (ZD Slovenj Gradec, ZD Ptuj) and of substance testing in a mobile laboratory (DrogArt). Drug addicts face not only problems related to the disease itself, but are often also exposed to negative responses from the environment, social rejection and discri­mination (Ronzani, Higgins-Biddle & Furtado, 2009). Home visits (tailored to the population of our users), set up under the Assertive Community Treatment (ACT) mo­del of Community Psychiatric Care, are one of the most recent activities. In this way we interact with users outside the institution, in their home environment (Medved & Bregar, 2019). Jeric (2011) cites an example of how a team of health workers from the University Psychiatric Clinic Ljubljana went on a professional exchange to Luton and Cambridge in England in 2005 in order to get to know the community psychiatry they perform there. This expert exchange marked the beginnings of community psychiatric treatment in Slovenia and the implementation of the ACT model in our environment. One of the criteria for inclusion in community psychiatric treatment is the pre­sence of associated problems, which include substance abuse, but it focuses more on severe mental disorders and less on addiction (Jeric, 2011). Švab (2012) cites a definition of community-based treatment that states it is an organization of mental health services that provides effective treatment for people with mental disorders for a defined population group in accordance with their needs. Among the great variety of human needs, the easiest way to orient ourselves is to consider all human dimensions. Ramovš (2010) describes a six-dimensional anthropohygienic image of man, which gives the following distribution of needs: . In the physical or biophysical dimension, the basic needs are to maintain oneself (the need for growth, health, food and liquid, heat, movement and rest, etc.) and to preserve the human species (reproduction, child care, etc.); . The mental or psychological dimension contains the need for information, plea­sure, security, validity, etc.; . In the spiritual or noogenic dimension, there is the need for freedom, responsibi­lity and orientation; . In the human-social dimension, there is a need for basic interhuman relations and functional relationships, for one's own reputation in society, for the proper orga­nization of society and for order within it; . In the existential dimension, however, humans have a very strong will to perceive (Frankl, 1994), that is, the need to experience the meaning of the moment in which they are living or of the situation which they are in, to experience the meaning of particular periods in their lives and also the need to experience the meaning of human history. More and more people are experiencing internal, personal distress in the form of an existential crisis and a crisis of meaning. This kind of problem is perceived at all levels of human activity and manifests itself inwardly (personal, living dimension) and outwardly (social, economic dimension) (Kristovic, 2013). The research sought to identify the most common problems of substance users identified by community health professionals. The sample included a graduate nurse, a medical doctor, a university social wor­ker, and two graduate occupational therapists. Thus, these experts are employed in various fields where they come into daily contact with persons who are actively consu­ming or who have been using illicit drugs. Four experts are effectively implementing the project “Mobile Units for the Health Rehabilitation of Users of Illicit Drugs and New Psychoactive Substances”, and one expert has been actively conducting group psychiatric treatment for many years. In order to understand the role of community treatment in changing the lifestyle of users addicted to illicit drugs, five healthcare providers, three women and two men, were involved in the research. The research focused on the problems of users or patients involved in mobile units and community psychiatric treatment and, according to the statements of the five experts who work with them, revealed thirty-four codes from which six categories/di­mensions were formed. In the physical or biophysical dimension, experts observe that users have poor eating habits, often resulting in cachexia or obesity. Even the structure of their day (work, leisure) is very poorly organized, so there are often problems with slips and relapses and the inability to stop consuming psychoactive substances, which causes physical health problems (crises, overdoses, organ failure, etc.). In the mental or psychological dimension, professionals observe that users have difficulty commu­nicating with professionals, are less involved in the healing process, and have low self-esteem. Users with associated comorbid disorders often have difficulty adhering to the prescribed psychiatric therapy, as they often forget to take their medication, which leads to a worsening of the disease and usually to hospitalization. In the spiritual or noogenic dimension, experts often observe that parents are often a big burden for the users, trying to take away all their freedom and responsibility for their life decisions. Experts have also observed self-stigmatization, unemployment, passivity, scraping by, a distrust of their abilities and the commission of criminal acts. In the interhuman di­mension, experts have observed the dysfunctionality of the users' families, and the pro­blems users have in dealing with their parents, neighbours and other relatives. Many users have poor living conditions and social status, are socially excluded and isolated. In the historical-cultural dimension, experts have observed that users often have dif­ficulty moving away from the established patterns of behaviour and bad habits. Many users have problems in the employment field. Experts have observed that users with associated comorbid disorders have problems with their daily tasks. In the existential dimension, professionals most often observe that users lose their jobs simply because they no longer like working and no longer see the point in working. They also experien­ce difficulties in functioning in the home environment, low motivation for change, and problems with controlling their craving for psychoactive substances. Based on the above-mentioned problems classified into six human dimensions, we can make an individualized comprehensive treatment plan for the user or patient. The implementation and adaptation of the plan are reviewed every three months (Lipovec, 2015). The team consists of a psychiatrist, a nurse practitioner, a university social worker and an occupational therapist (Medved and Bregar, 2019). In the treatment, the emphasis is on the patient's independence and on educating the patient and his or her relatives if they are involved in the treatment (Kalabic, 2017). Good results can only be expected if the user is actively involved, which in turn requires a respectful attitude towards the individual, his/her active participation in the planning of the tre­atment, and mutual honouring of the agreements reached (Žajdela, 2011). In their work with users involved in mobile units and community psychiatric tre­atment, experts have noted that users have problems in all six dimensions. Above all, in the mental or psychological dimension, and in the human-social, historical-cultural and existential dimensions. Observed to a lesser extent, but more pronounced when present, are problems in the physical or biophysical and spiritual or noogenic di­mensions. The articles of various authors show that the needs of persons with mental disorders are expressed in the field of basic life activities, i.e. in the field of nursing. In terms of content, they refer to the physical and psychosocial functioning and quality of life in the narrow domestic and wider social environment of an individual (Škerbinek, 1998; Sedlar, 2002; Švab, 2012; Kramar Zupan, 2013). In users who were consuming psychoactive substances for many years and have just achieved abstinence, a decline in behavioural and cognitive functions is still largely present (Makovec, 2013). The functioning of persons with mental disorders or addictions to psychoactive substances in their environment is reduced and limited due to the great stigmatization of soci­ety and self-stigmatization, which in turn leads to loneliness and social exclusion; consequently, such situations can lead to death (Cvahte, 2004; Nolimal, 2013; Feeg, 2014; Kadenšek & Bregar, 2017). Drug abuse treatment is a holistic, time-consuming and often unsuccessful pro­cess; however, there have been successful cases of users being abstinent for many years (The Commonwealth of Australia as represented by the Department of Health, 2017). The limitations of the survey are seen in the low number of experts interviewed and in the short duration of the project “Mobile Units for the Health Rehabilitation of Users of Illicit Drugs and New Psychoactive Substances”. Moreover, four experts are new to this kind of work and may not have evaluated all the problems that users face in their environment and/or may not have noticed them over such a short time. Howe­ver, we believe that the project was accepted well and, so far, we have received good reactions to our work. We believe that further research in this area will be needed and that it should also include more interviewed experts. LITERATURA 1. Creswell, J. W. (2013). Qualitative inquiry and reasearch design: choosing among five approaches (3rd edition). University of Nebraska, Lincoln: SAGE Publication. 2. Cvahte, B. (2004). Realnost cloveških stisk v pobudah varuhu clovekovih pravic. V: Gornik, J. (ur.). Zbornik 1. posveta na temo revšcina in socialna izkljucenost oziroma vkljucenost. Ljubljana: Urad RS za mladino in Mladinski svet Slovenije, str. 111–115. 3. Feeg, V. D., Prager, L. S., Moylan, L. B., Smith, K. M. and Cullinan, M. (2014). Predictors of mental illness stigma and attitudes among college students: using vignettes from a campus common reading program. Issues in mental health nursing, 35, št. 9, str. 694–703. 4. Frankl, E. V. (1994). Zdravnik in duša. Celje: Mohorjeva družba (prevod knjige: Ärztliche Seelsorge. Grundlagen der Logotherapie und Existenzanalyse. Wien: Franz Deuticke. 5. Go, F., Dykeman, M., Santos, J. and Muxlow, J. (2011). Supporting clients on methadone maintenance treatment: A systematic review of nurse's role. Journal of psychiatric and mental health nursing, 18, št. 1, 17–27. Pridobljeno dne 6. 8. 2019 s svetovnega spleta: https://doi. org/10.1111/j.1365-2850.2010.01628.x. 6. Hsieh, H. F. and Shannon, E. S. (1 November 2005). Three approaches to qualitative content analysis. Qualitative Health Research, 15(9), 1277–1288. Pridobljeno dne 19. 3. 2019 s svetovnega spleta: http:///C:/Users/38651/AppData/Local/Temp/QualHealthRes-2005-Hsieh-1277-88.pdf. 7. Jeric, A. (2011). Razvoj programa skupnostne psihiatricne obravnave po ACTmodelu v Psihiatricni kliniki Ljubljana. V: Bregar, B. in Peterka Novak, J. (ur.). Skupnostna psihiatricna obravnava. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, str. 7–10. 8. Kadenšek, K. and Bregar, B. (2017). Razumevanje vloge medicinske sestre pri spremembi življenjskega sloga posameznikov, v preteklosti odvisnih od prepovedanih drog. Obzornik zdravstvene nege, 51, št. 2, str. 124–133. 9. Kalabic, A. (2017). Vloga medicinske sestre v skupnostni psihiatricni obravnavi pri pacientu z hudo in ponavljajoco se duševno motnjo (Diplomska naloga). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta. 10.Kent, A. and Burns, T. (2005). Assertive community treatment in UK practice: revisiting. setting up an Assertive Community Treatment team. Advances in Psychiatric Treatment, 11, št. 6, 388–397. 11.Kostnapfel Rihtar, T. and Švab, I. (2013). Tvegano vedenje uživalcev prepovedanih drog na potovanju. Zdravniški vestnik, 82, št. 7, str. 458–465. 12.Kramar Zupan, M. (2013). Skupnostna psihiatricna obravnava kot multidisciplinarni timi v osnovnem zdravstvu. V: Filej, B. (ur.). Interdisciplinarno povezovanje za pretok znanja med teorijo in prakso. Novo mesto: Fakulteta za zdravstvene vede Novo mesto, str. 179. 13.Kristovic, S. (2013). Bivanjska varnost in duhovnost z vidika logoterapije. Bogoslovni vestnik, 73 št. 4, str. 625–637. Pridobljeno dne 5. 5. 2019 s spletne strani: http://www.teof.uni-lj.si/uploads/ File/BV/BV%202013%204/BV-73-4-Kristovic.pdf. 14.Lipovec, A. (2015). Pacienti, ki so v procesu zdravstvene obravnave težavni. V: Loncnar, D. (ur.). Svetovalne in motivacijske tehnike za delo s pacienti, ki so v zdravstveni obravnavi težavni III (str. 29–30). Dolenjske Toplice: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji. 15.Makovec, M. (2013). Odvisnost od psihoaktivnih snovi. V: Pregelj, P., Kores Plesnicar, B., Tomori, M., Zalar, B. and Ziherl, S. (ur.). Psihiatrija. Ljubljana: Univerzitetna psihiatricna klinika, str. 164–194. 16.Medved, R. and Bregar, B. (2019). Izkušnje z delom v mobilni enoti za zdravstveno rehabilitacijo uporabnikov prepovedanih drog in novih psihoaktivnih substanc. V: Kastelic, A. and Kostnapfel, T. (ur.). 7. slovenska konferenca o zdravljenju odvisnosti in 8. slovenski simpozij o okužbi z virusom hepatitisa C pri osebah, ki jemljejo droge. Zbornik prispevkov. Ljubljana: Prohealth, str. 38. 17.Ministrstvo za zdravje (2019). Mreža mobilnih enot. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. Pridobljeno dne 27. 3. 2019 s svetovnega spleta: http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja_in_prioritete/ javno_zdravje/preprecevanje_tveganih_vedenj_in_zasvojenosti_tobak_in_povezani_izdelki_ alkohol_droge/prepovedane_droge/mreza_mobilnih_enot/. 18.Nolimal, D. (10. 1. 2013). Ja, kriza vpliva na vaše zdravje. Mladina, 2. Pridobljeno dne 14. 4. 2019 s svetovnega spleta: https://www.mladina.si/119509/ja-kriza-vpliva-na-vase-zdravje/. 19.Polit, D. F. and Beck, C. T. (2012). Nursing Research: Generating and assessing evidence for nursing practice (9th edition). Philadelphia: Wolters Kluwer Health. 20.Ramovš, J. (2003). Kakovostna starost: Socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. 21.Ramovš, J. (2010). Gerontologija. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. Pridobljeno dne 5. 8. 2019 s svetovnega spleta: http://www.inst-antonatrstenjaka.si/gerontologija/slovar/1043.html. 22.Resolucija o Nacionalnem programu na podrocju prepovedanih drog 2014-2020 (ReNPPD14-20). (2014). Uradni list RS, št. 98/99 in 2/04 – ZPNNVSM, Uradni list RS, št. 92/07– uradno precišceno besedilo, 105/10 in 80/13. (2. 4. 2014). Pridobljeno dne 19. 3. 2019 s svetovnega spleta: http:// www.emcdda.europa.eu/system/files/attachments/9142/Ministry%20of%20Health%2C%20 Ministry%20of%20Interior%2C%20Slovenia%20%282014%29%20Slovenia%E2%80%99s%20 National%20Programme%20on%20Illicit%20Drugs%202014-20.pdf. 23.Ronzani, T. M., Higgins - Biddle, J. and Furtado, E. F. (2009). Stigmatization of alcohol and other drug users by primary care providers in Southeast Brazil. Social science & medicine, 69, št. 7, str. 1080–1084. Pridobljeno dne 19. 3. 2019 s svetovnega spleta: https://doi.org/10.1016/j. socscimed.2009.07.026. 24.Sandelowski, M. (2000). Focus on research methods: whatever happened to qualitative description. Research in Nursing and Health, 23, št. 334–340. Pridobljeno dne 19. 3. 2019 s svetovnega spleta http://citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/download?doi=10.1.1.461.4974&rep=rep1&type=pdf. 25.Sedlar, T. (2002). Dolgorocne strategije razvoja zdravstvene nege na podrocju duševnega zdravja. Obzornik zdravstvene nege, 36, št. 3, str. 143–151. 26.Snowden, A. (2010). Integrating medicines management into mental health nursing in UK. Archives of Psychiatric Nursing, 24, št. 3, str. 178–188. 27.Sušnik, V. (2011). Delovni terapevt v skupnostni psihiatricni obravnavi. V: Bregar, B. in Peterka Novak, J. (ur.). Skupnostna psihiatricna obravnava. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, str. 67–72. 28.Škerbinek, L. (1998). Pasti psihiatricne zdravstvene nege. Obzornik zdravstvene nege, 32, št. 5–6, str. 181–183. 29.Švab, V. (2012). Skupnostna psihiatrija. Ljubljana: V. Švab, 2012. Pridobljeno dne 11. 3. 2019 s svetovnega spleta: http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/word/STROKOVNI_CLANKI_ razni/Skupnostna_psihiatrija_-_Vesna_Svab.pdf. 30.The commonwealth of Australia as represented by the Department of Health. (2017). National Drug Strategy 2017-2026. Canberra: Department of Health. (18. 9. 2017). Pridobljeno dne 14. 4. 2019 s svetovnega spleta: https://www.hcasa.asn.au/documents/555-national-drug-strategy-2017-2026/ file. 31.Van Veldhuizen, J. R. and Bähler, M. (2013). Manual Flexible Assertive Community Treatment. Groningen: Addiction Care Northern Netherlands. Pridobljeno dne 6. 8. 2019 s svetovnega spleta: https://www.eaof.org/factmanual.pdf. 32.Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem podrocju. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 33.Wang, T. R., Moosa, S., Dallapiazza R. F., Elias J. W. and Lynch W. J. (2018). Deep brain stimulation for the treatment of drug addiction. Neurosurg Focus, 45, št. 2, str. 1–10. Pridobljeno dne 5. 5. 2019 s svetovnega spleta: https://doi.org/10.3171/2018.5.FOCUS18163. 34.Zhuang, S. M., An, S. H. and Zhao, Y. (2014). Effect of cognitive behavioural interventions on the quality of life in Chinese heroindependent individuals in detoxification: Arandomised controlled trial. Journal of clinical nursing, 23, št. 9–10, str. 1239–1248. Pridobljeno dne 14. 4. 2019 s svetovnega spleta://doi.org/10.1111/jocn.12287 PMid:23845099. 35.Žajdela, B. (2011). Vloga socialnega delavca – skupnostna psihiatricna obravnava. V: Bregar, B. in Peterka Novak, J. (ur.). Skupnostna psihiatricna obravnava. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, str. 61–66. Robert Medved, diplomirani zdravstvenik, koordinator Mobilne enote za zdravstveno rehabilitacijo uporabnikov prepovedanih drog in novih psihoaktivnih substanc v njihovem domacem okolju v Uni­verzitetni psihiatricni kliniki Ljubljana, Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. E-naslov: robert.medved0192@gmail.com Ustreznost uporabe besednih zvez »dajanje« ali »nudenje« prve pomoci Prejeto 9. 8. 2019 / Sprejeto 5. 11. 2019 Strokovni clanek UDK 614.88+81'373.46 KLJUCNE BESEDE: zdravstvena oskrba, dajati/ dati/nuditi prvo pomoc, strokovna terminologija POVZETEK – Prva pomoc je takojšnja zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno obole­li na kraju dogodka. Opravljena mora biti cim prej, tudi s preprostimi in improviziranimi pripomocki. Izvajamo jo, vse dokler ni omogoceno strokovno zdravljenje. Ljudje so si v zdravstvenih težavah sku­šali pomagati že od nekdaj, zamisel o prvi pomoci in uporaba tega pojma pa se pojavita v 19. stoletju ob industrijskih nesrecah in vojnih poškodbah. V pri­spevku obravnavamo pogostnost uporabe besednih zvez da(ja)ti in nuditi prvo pomoc ter njuno pomen­sko razlicnost. V raziskavi smo pojavnost ugotavljali s pomocjo spletnih iskalnikov Google in Google Uce­njak ter Digitalne knjižnice Slovenije. Ugotovili smo, da sta raziskovani besedni zvezi pomensko identicno sestavljeni semanticni enoti. Ob tem opozarjamo, da je zaradi nedvoumnosti v strokovni komunikaciji za­želeno za dolocen pojem uporabljati le en termin, kar velja tudi za besedne zveze. Enotna strokovna termi­nologija je nujna za ustrezno izobraževanje, razisko­vanje in komuniciranje. Strokovna terminologija je živ organizem, ki se nenehno dopolnjuje, nadgrajuje in bogati, pri tem je nujno sodelovanje strokovnjakov z razlicnih podrocij. 1 Uvod Received 9. 8. 2019 / Accepted 5. 11. 2019 Professional article UDC 614.88+81'373.46 KEY WORDS: first aid, give, offer, perform, professi­onal terminology ABSTRACT – First aid is immediate medical care given to any person suffering from a serious and sud­den illness or injury before professional medical help is available. It includes initial intervention using, if necessary, simple and improvised equipment. First aid in the modern sense began to develop in the 19th century as an indirect result of industrial progress and war injuries. The article discusses the frequen­cy of the use of verbs in conjunction with the phrase ‘first aid’and their possible different interpretations. The data were searched via the search engines Go­ogle and Google Scholar and on the Digital Library of Slovenia portal. It was established that the above collocations present semantically identical units and as such the choice of either phrase does not hinder the intended meaning. It should, however, be emp­hasized that unified and standardized terminology is necessary in order to avoid misunderstandings in education, research and communication. Professio­nal terminology is a living organism which is con­stantly evolving and expanding, and in the realm of which the cooperation of relevant professionals is of outmost importance. Modernizacija, ki je v 19. stoletju spodbudila družbeni napredek, je hkrati prinesla nove probleme. Poleg industrijskih nesrec so bile to tudi vojne s številnimi poško­dovanci, zaradi uporabe novih oblik orožja pa tudi z novimi vrstami poškodb (zlasti glave). Vendar so prav izkušnje z oskrbo ranjencev na bojišcih pomembno pripomog­le k napredku prve pomoci, in sicer na podrocju triaže, oskrbe ran in transporta ter pri zašciti pred poškodbami (npr. uporaba jeklene celade, plinske maske) (Milcinski, 1972; Chung, 2001; Priolcar, 2012). Med vojnimi spopadi ima v zvezi z razvojem prve pomoci posebno mesto bitka pri Solferinu, ki je spodbudila ustanovitev Rdecega Tina Levec, dr. Damjan Slabe: Ustreznost uporabe besednih zvez ... križa, razvoj organizirane prve pomoci ter mednarodnega humanitarnega prava (Ka­linšek, 1987; Dunant, 2006; Haug, 2006). Vendar pa je bilo veliko pobud, da bi omilili trpljenje ranjenih vojakov na bojišcih, že pred nastankom Rdecega križa leta 1864 (Žnidaršic, 1988). Ljudje so si v zdravstvenih težavah skušali pomagati že od nekaj. Zamisel o prvi pomoci in uporabo pojma v angleškem jeziku pa je leta 1878 uvedel vodja vojaških kirurgov Peter Shepherd (Pearn, 2012); sprva so jo imenovali prva oskrba (angl. first treatment) in ljudska pomoc (angl. National Aid) (Priolcar, 2012). V slovenski lite-raturi najdemo eno prvih navedb termina prva pomoc v delih Kratek navod o prvi pomoci pri nezgodah (Valenta, 1886) in Postrežba bolnikov (Homan, 1899). Da je Homan eden prvih, ki je v slovenskem prostoru uporabil pojem prva pomoc, je opo­zoril že Košir (2008). Homan (1899) uporabi besedno zvezo »prva pomoc« v naslovu poglavja III: Prva pomoc v sili. V uvodnem odstavku piše: »Na deželi se dostikrat primerjajo nesrece in bolezni, pri katerih je treba hitre pomoci, da se ohrani zdravje ali celó življenje. Mogoce je veliko storiti, ce je o pravem casu pri roki zvedena in izkušena pomoc. Zgodi se pa veckrat, da je zdravnik oddaljen, in v prvi sili pridejo pomagat in svete dajat popolnoma nepouceni ljudje, ki se izkušene in zvedene delajo in z napacno pomocjo le škodujejo; pri tem pa odlašajo in odlašajo, in predno pošljejo po zdravnika, je veckrat vse zamujeno«. Derganc (1947) je v svoji prvi izdaji knjige Prva pomoc že kar v prvem stavku zapisal: »Nuditi prvo pomoc pomeni v prvi vrsti pomagati cloveku, ki je v življenjsko nevarnem stanju« in prvo pomoc opredelil kot zasilen, zacasen ukrep, ki v svojem bistvu pomeni »prvo in vcasih najvažnejšo stopnjo zdravljenja«. Avtor je definicijo dopolnil v tretji izdaji (Derganc, 1969): »Cimprejšnjo koristno zdravstveno oskrbo poškodovanega ali obolelega cloveka imenujemo prva pomoc. Znati jo moramo dati takoj in brez posebnih priprav na kraju dogodka, preden pride zdravnik ali strokov­na pomoc ali preden moremo izrociti poškodovanca ali bolnika v varstvo poklicnih zdravstvenih delavcev in bolnišnice«. Izpopolnjeno definicijo prve pomoci najdemo v clanku Dolžnost zdravstvenih delavcev in zdravstvenih zavodov glede na prvo pomoc in oživljanje, objavljenem v Obzorniku zdravstvene nege že leta 1972: »Prva pomoc je neposredna zdravstvena oskrba, ki jo dobi poškodovanec ali nenadno oboleli na kraju dogodka in cimprej po dogodku, ki je opravljena z enostavnimi pripomocki in z improvizacijo, vštevši improvizirani transport, in ki traja toliko casa, dokler ne prispe strokovna pomoc ali dokler z bolnikom ne dosežemo ustrezne strokovne pomo-ci« (Milcinski, 1972). To posodobljeno definicijo, ki pa v bistvu temelji na njegovih prejšnjih, je povzel tudi Derganc, vanjo pa je vkljucil še eticni, moralni in ekonomski vidik prve pomoci in poudaril, da dajanje prve pomoci ni le izkaz cloveške solidarno­sti in moralna dolžnost do socloveka, ampak socasno eden najpomembnejših segmen­tov zdravstvenega varstva (Derganc, 1982). V nekaterih drugih virih najdemo sorodne definicije prve pomoci: 1. »Prva pomoc je neposredna in takojšnja zdravstvena oskrba poškodovanega, nena­dno obolelega ali zastrupljenega na kraju dogodka, kar je državljanska in moralna dolžnost (posameznika).« (Slovenski medicinski e-slovar, 2019) 2. »Prva pomoc (obsega) najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali ne­nadoma obolelih, preden je mogoce normalno zdravljenje.« (SSKJ, 2014) 3. »Prvo pomoc opredeljujemo kot pripravljenost nuditi pomoc in kot zacetna oskrba ob akutni bolezni ali poškodbi. Prvo pomoc lahko nudi kdor koli v kakršni koli situaciji.« (Gradišek in sod., 2015) Prva pomoc se je na našem ozemlju že zgodaj pojavila kot predmet z zakonom predpisane obveznosti in ob opustitvi nudenja oz. dajanja tudi kot predmet kazenske odgovornosti (Balažic, 2006). Dajalec prve pomoci je tisti, ki je usposobljen za daja­nje prve pomoci: je sposoben prepoznati, oceniti in dolociti prioritete oskrbe, s svojim znanjem izvesti ustrezne ukrepe, v konkretnih okolišcinah tudi prepoznati omejitve prve pomoci ter poiskati dodatno (strokovno) pomoc, kadar je ta potrebna (Gradi­šek in sod., 2015). Prva pomoc ne sme biti nadomestilo za posredovanje ekipe nuj­ne medicinske pomoci, je pa pogoj, da do zagotovitve strokovne zdravstvene oskrbe sploh pride. Prva pomoc praviloma traja, dokler poškodovani, nenadoma zboleli ali zastrupljeni ne dobi medicinske oskrbe, zato prva pomoc obsega tudi improviziran transport (Derganc, 1994). 1.2 Namen Namen prispevka je predstaviti ustreznost uporabe besednih zvez »dajanje« in/ ali »nudenje« prve pomoci. Pri raziskovanju se nam je najprej pojavila dilema, ali je sploh pomembno, kako poimenujemo samo dejavnost prve pomoci, ce je njen cilj oh-ranjati življenje, prepreciti poslabšanje zdravstvenega stanja ali pospešiti zdravljenje? Zastavili smo si dve raziskovalni vprašanji: 1. Katera besedna zveza se pogosteje uporablja v slovenskem jeziku v besedilih, ki so dostopna na svetovnem spletu: dati prvo pomoc ali nuditi prvo pomoc? 2. Katere so morebitne razlike pri uporabi besednih zvez dati prvo pomoc in nuditi prvo pomoc glede na tip casopisja (obce, znanstveno)? 2 Metode Za primerjavo pogostosti uporabe omenjenih besednih zvez smo za izhodišce vze­li njihovo pojavnost v spletnih iskalnikih Google in Google Ucenjak ter v Digitalni knjižnici Slovenije (DLIB, 2019). Poleg zvez z glagoli v nedolocniških oblikah smo v iskanje vkljucili tudi vse osebne glagolske oblike (npr. dajem/dam/nudim; dajemo/ damo/nudimo), deležniške oblike (npr. dal/dajal/nudil; dala/dajala/nudila) ter njihove glagolniške oblike (dajanje; nudenje). Tina Levec, dr. Damjan Slabe: Ustreznost uporabe besednih zvez ... 3 Rezultati Dobljeni rezultati kažejo, da se vse preucevane besedne zveze uporabljajo v vseh vrstah zapisanih besedil. Številcno pomembne razlike pa se kažejo med uporabo be-sednih zvez dati/dajati prvo pomoc in nuditi prvo pomoc (tabela 1). Tabela 1: Primerjava pogostosti uporabe iskanih besednih zvez v slovenskih besedilih v spletnih iskalnikih Google in Google Ucenjak ter v Digitalni knjižnici Slovenije Število virov z navedbo besednih zvez v celotnem besedilu v slovenskem jeziku Besedna zveza Google Google Ucenjak Digitalna knjižnica Slovenije Casopisje Znanstveno casopisje Dajanje 13811 33 1461 74 Nudenje 79728 236 11552 298 Kolokacija prva pomoc z glagolom nuditi se v celotnem številu pojavlja 5,8 krat bolj pogosto kot z glagoloma dati in dajati (vir: Google). Prav tako se sedemkrat po­gosteje pojavlja kolokacija z glagolom nuditi v spletnem iskalniku Google Ucenjak, ki vkljucuje vecino spletnih recenziranih znanstvenih revij in knjig, konferencnih gra-div, disertacij, povzetkov, in druge znanstvene literature, vkljucno s patenti in citati. Digitalna knjižnica Slovenije je omogocila iskanje in primerjavo rabe raziskovanih besednih zvez tudi loceno glede na casopisje in znanstveno casopisje, skupaj s knjiga-mi, raziskovalnimi projekti, programi in visokošolskimi deli. Tudi ta vir potrjuje, da je besedna zveza nuditi prvo pomoc pomembno pogosteje rabljena, tako v casopisju kot tudi v strokovni literaturi, in to v podobnem razmerju kot kažejo rezultati v Google Ucenjaku. 4 Razprava Vir za izhodišce razprave je Slovar slovenskega knjižnega jezika. Slednji v danem primeru ne izpostavlja semanticnih razlik med glagoloma dajati oz. nuditi, opominja pa, da je glagol nuditi pogosteje rabljen publicisticno, tj. znacilno za dnevni in revialni tisk ter za druge oblike javnega sporocanja (SSKJ, 2014). Rezultati naše raziskave potrjujejo to trditev, kar bomo razclenili še v nadaljevanju. Ob tem želimo opozoriti na rabo glagola v besedni zvezi ponuditi prvo pomoc, katerega semanticno polje pa je popolnoma drugacno, saj lahko oboleli ali poškodovanec prvo pomoc sprejme ali zavrne. Torej nuditi prvo pomoc ne pomeni, da prvo pomoc ponujamo, dajemo na voljo ali razpolago, kot bi lahko ta isti glagol razumeli v drugih kontekstih. Nuditi prvo pomoc ni identicno nudenju storitev ali oglaševanju, na primer, kaj je na voljo. V oglaševanju je ta glagol zelo pogost (nudimo malice in kosila, nudimo najem strojev, nudimo storitve). Vzvezi nuditi prvo pomoc sta po našem mnenju zajeta oba pomena, tako za posameznikovo usposobljenost izvajanja prve pomoci kot tudi izvajanje samo. Zaradi nedvoumnosti je v strokovni komunikaciji zaželeno, da se za dolocen po­jem praviloma uporablja le en termin (Felber, 1984; Humar, 2009; Žagar Karer, 2018). To velja tudi za besedne zveze, saj naj bi besedo spoznali po tem, s kom se druži. V danem primeru ni bilo težko ugotoviti in potrditi, da gre za popolno sinonimijo. Kolokacije dati, dajati in nuditi v isti besedni zvezi (prva pomoc) imajo popolnoma enak pomen in imajo možnost nadomestitve oziroma so zamenljive. Oba sopomenska termina dati in nuditi sta v zvezi prva pomoc pomensko prekrivna, sta dejansko sopo­menki, ceprav nista enakovredno uveljavljeni v stroki in splošnem jeziku. Isto velja tudi za glagolniške oblike dajanje in nudenje prve pomoci. Na osnovi pregleda litera­ture se besedna zveza nuditi prvo pomoc pojavlja bistveno pogosteje kot kolokacija z glagoloma dati, dajati ne glede na vrste besedila. Glede na pomen bi težko dolocali, katera je prednostna in katera je neprednostna sopomenska besedna zveza in katera je strokovno in jezikovno primernejša. Uporabniki se verjetno odlocajo med možnostma z ozirom na osebni jezikovni obcutek, neodvisno od konteksta situacije. Izmenicno rabo ene in druge besedne zveze tako lahko ponazorimo tudi s primerom iz Uradnega lista RS, ki že v 1. clenu Pravilnika o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoci, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoci ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode (Uradni list RS, št. 70/2003) uporabi obe zvezi brez pomenske distinkcije. »Ta pravilnik doloca opremo in sredstva za dajanje prve pomoci, program usposabljanja za nudenje prve pomoci, obseg preizkusa usposobljenosti za nudenje prve pomoci, obseg zdravniškega pregleda reševalca iz vode, pogoje za izvajanje programa preiz­kusa usposobljenosti za nudenje prve pomoci in opravljanje zdravniških pregledov.« Nujno poenotenje strokovne terminologije je razumljivo, vendar so nekateri jezi­kovni puristi pri odlocanju, ali je ustrezneje oz. bolj pravilno uporabljati besedno zve­zo nuditi ali dati, dajati prvo pomoc, po naši oceni, ponekod prešli meje smiselnega. Pri presojanju o ustreznejšem izboru med variantnimi besednimi zvezami ali dvojni­cami je pregled literature potrdil naša predvidevanja, da izbira ene ali druge besedne zveze nima nikakršnega vpliva na nacin ali postopke prve pomoci, ki jo izvajamo pri nenadno obolelem, zastrupljencu ali poškodovancu. Podobno najdemo tudi v drugih jezikih variantne sopomenske zveze, katerih po­gostnosti pojavljanja nismo raziskovali. Pri terminološki sopomenskosti gre za dve ali vec poimenovanj za isti pojem, katerih pomeni so v celoti prekrivni, ne da bi se razlo-cevali v kateri koli pomenski sestavini, kar pomeni, da gre za dejansko sopomenskost (Košmrlj Levacic, 2007). V angleškem jeziku se uporablja celo vec razlicnih glagolov v besednih zvezah s terminom prva pomoc (first aid): give first aid; offer first aid; deliver first aid; admini­ster first aid; perform first aid; provide first aid. V francoskem jeziku je pestrost izbire še vecja: apporter les premiers secours; donner les premiers secours; porter les premiers secours; administrer les premiers secours; dispenser les premiers secours; délivrer les premiers secours. Pri tem pa želimo vseeno še enkrat opozoriti na pomembnost in utemeljenost eno­tne/poenotene strokovne terminologije (ang. uniform, unified, standardized termino­logy). Strokovni termini so obicajno vezani na eno stroko ali pa imajo v specificni Tina Levec, dr. Damjan Slabe: Ustreznost uporabe besednih zvez ... stroki specificen pomen. Znacilnost strokovnih terminov je, da so izrazno ustaljeni, pomensko jasno doloceni in zamejeni (Cabré, 2003). McCloskey in sodelavci (1990) so na primer že zelo zgodaj izpostavljali nujnost enotne terminologije v vseh fazah procesa zdravstvene nege, v razvoju stroke in pri delu v praksi. Enotna terminolo­gija na podrocju zdravstvenih ved omogoca enotno razumevanje kljucnih terminov/ pojmov pri nacrtovanju in izvajanju storitev, komunikaciji o zdravstvenih problemih pacientov s sodelavci, ter jasno, konsistentno, natancno in nemoteno komunikacijo med vsemi deležniki - upravljavci zdravstvenega sistema, izvajalci in prejemniki zdravstvenih storitev. Jasna opredelitev in enotno razumevanje pojmov je pomembno orodje in temelj uspešnega dokumentiranja, še posebej v elektronskih zapisih (Prevol­nik Rupel in sod., 2014). Enotna terminologija je nepogrešljiva na podrocju izobraževanja, sistematicnega raziskovanja, zbiranja, primerjanja in analiziranja ter prenosa raziskovalnih izsledkov v prakso in ne nazadnje tudi za usklajeno oblikovanje standardov in vodenja kakovo­sti, varnosti, financiranja, ekonomike zdravstva, zdravstvene politike in zakonodaje (Daly in sod., 1995; Prevolnik Rupel in sod., 2014). Strokovna terminologija je živ organizem, ki se s hitrim razvojem znanosti in z novimi spoznanji nujno razvija, bo­gati, posodablja, dograjuje in izboljšuje. Pri tem sodelujejo strokovnjaki s potrebnim teoreticnim strokovnim znanjem in izkušnjami. 5 Sklep Naša razmišljanja lahko zakljucimo z ugotovitvijo, da je za ucinkovito sporazu­mevanje jezik stroke treba ocistiti razlicnega poimenovanja istih stvari ali pa enakega pojmovanja razlicnih stvari, zastarelih pojmov in sprejeti jasne definicije novih. Ven­dar bi želeli opozoriti, da je to proces, dozorevanje, kjer pa zahajanje v ekstreme prav tako ni smiselno. V primeru, ki ga obravnavamo (dati, dajati ali nuditi prvo pomoc) gre za kolokacije – pomensko identicne sestavljene semanticne enote, ki so le pogojno fiksne, drugace kot je na primer pri kolokaciji vrh ledene gore, kjer ne moremo nado­mestiti nobene izmed besed v zvezi (npr. vrh ledene dobe) . Razprava o tem vprašanju nas spominja na dilemo Franceta Prešerna »Al prav se piše kaša ali kasha« (Prešeren, 1902), ki na okus jedi nima nikakršnega posebnega vpliva, prav tako kot je prejemni­ku prve pomoci popolnoma vseeno, ali mu jo dajejo ali nudijo, le da izvajalci poznajo prave postopke in da je pomoc uspešna. Tina Levec, Damjan Slabe, PhD To “Give” or to “Offer” First Aid: Which Collocation is More Appropriate? The rapid scientific and technological advances in the 19th century, which prom­pted significant development in several areas of life, simultaneously generated some new problems. The new types of wounds caused by numerous industrial accidents and new weapons of war necessitated new approaches and techniques, especially in the treatment of head injuries. Paradoxically, the experiences with such casualties on the battlefields significantly enhanced the development of first aid in the approaches to tri­age, wound treatment, transport of the injured, and protective devices, such as helmets and gas masks (Milcinski, 1972; Chung, 2001; Priolcar, 2012). As early as in 1878, the concept of first aid was conceived by Peter Shepherd (Pe-arn, 2012), the leading war surgeon, who also introduced a new term into the English language. At the beginning these services were called ‘the first treatment’ and the ‘National Aid’ (Priolcar, 2012). In the Slovenian literature, first aid was mentioned for the first time by Valenta in 1886 (Kratek navod o prvi pomoci pri nezgodah) and by Homan in 1899 (Postrežba bolnikov). When publishing professional articles, authors are often faced with the dilemma which of the available terms or phrases would better serve the desired purpose. In the field of first aid no consensus has been reached among professionals and the interes­ted public as to which verb to use in collocation with ‘first aid’. The corpus search shows that the phrases ‘dati’, ‘dajati prvo pomoc’ (give, giving first aid) and ‘nuditi prvo pomoc’(offer first aid) are the two most commonly used phrases in the Slovenian language. Accordingly, the following two research questions were put forward: . Which of the two phrases is more frequently used in the texts available on the Internet? . Are there any significant differences in the use of the two phrases by the type of publication (general, scientific, etc.)? In order to determine and compare the frequency of occurrence of the two phrases, we searched the web using Google Search, Google Scholar and the Digital Library of Slovenia (DLIB, 2019). Along with the infinitival verb forms, the keywords also in­cluded all the personal forms of the verbs (e.g. dajem/dam/nudim – I give/give/offer; dajemo/damo/nudimo – we give/give/offer), the participial forms (e.g. dal/dajal/nudil – given/giving/offered, offering; dala/dajala/nudila – given/giving/offered, offering) and gerundial forms (e.g. dajanje – giving; nudenje – offering). According to the search findings, all the studied collocations are used in all types of publications. However, significant differences were established in the use of ‘dati/ dajati prvo pomoc’ (give/giving first aid) and ‘nuditi prvo pomoc’ (offer first aid). The collocation ‘prva pomoc’ (first aid) with the verb ‘nuditi’ (offer) occurs 5.8 times more frequently than with the verbs ‘dati’ (give) and ‘dajati’ (giving) (source: Tina Levec, dr. Damjan Slabe: Ustreznost uporabe besednih zvez ... Google). Similarly, the collocation with ‘nuditi’ (offer) occurs seven times more fre­quently than with the verb ‘dati’ (give) or ‘dajati’ (giving) in Google Scholar, which includes the vast majority of the reviewed scientific journals and books, conference papers, doctoral theses, and other professional literature, including patents and refe­rences, published online. The Digital Library of Slovenia enabled the search and com­parison of the frequency of the two phrases in separate sources, namely, in general and scientific papers as well as in research projects, undergraduate programmes and studies. The results obtained confirm that the use of the phrase ‘nuditi prvo pomoc’ (offer first aid) is significantly more common, both in newspapers and journals, and in professional literature. The frequency of use identified in this source is similar to the results obtained in Google Scholar. The analysis and discussion of the results is based on the Dictionary of Standard Slovenian Language, which does not single out any semantic differences between the two phrases. However, the dictionary entry ‘prva pomoc’(first aid) includes an obser­vation that the collocation with the verb ‘nuditi’(offer) belongs to the more journali­stic style of writing, typically used in general daily newspapers, magazines and other forms of public reports (SSKJ, 2014). The results of the present study are in line with the above observation. It is necessary to draw the readers' attention to the collocation of ‘prva pomoc’ (first aid) with the verb ‘ponuditi’ (offer), the semantic field of which differs from the two phrases discussed in the paper. It is important to note that the verb ‘ponuditi’ (offer) indicates the individual's choice of either accepting or rejecting the first aid offered. Contrarily, ‘nuditi prvo pomoc’ (offer first aid) does not mean that we offer the first aid in the sense of ‘make it available’, ‘be at one's disposal’, as this verb may be interpreted in other contexts. In advertising, this verb is very commonly used (e.g. we may offer snacks and lunch, machines for sale or rent, services). According to the sources examined, the collocation ‘nuditi prvo pomoc’(offer first aid) encompasses the meanings of a person's ability to perform first aid procedures as well as the performance itself. In order to avoid any ambiguity which may cause confusion, it is recommended that in professional communication only one term is used to denote a specific pheno­menon, object or activity (Felber, 1984). This applies also to the established phrases or collocations as the meaning of the word depends on the context and the purpose for which it is used. In the case of ‘nuditi prvo pomoc’ (offer first aid) and ‘dajati prvo pomoc’(give first aid), it can be concluded that the two phrases are semantically equivalent. The verbs ‘dati’ (give), ‘dajati’ (give) and ‘nuditi’ (offer) in collocation with ‘prva pomoc’ (first aid) are completely synonymous and interchangeable. Both phrases are semantically overlapping even though there are significant differences in occurrence in general and professional literature. The same applies to the gerundial forms ‘dajanje’(giving) and ‘nudenje’(offering). The literature search shows that the phrase ‘nuditi prvo pomoc’(offer first aid) is significantly more common than the co­llocation with the verb ‘dati’(give), ‘dajati’(give), as regards the type of publication. The semantic range of the two phrases or their boundaries from the perspective of meaning do not determine the priority of one phrase in any circumstance. There is no established rule to state which phrase is more appropriate or on which occasion. The speakers or writers choose one or the other phrase according to their personal pre­ference, independent of the context of use. There are instances where the two phrases are used interchangeably even in the same published source (e.g. The Official Gazette of the Republic of Slovenia, no. 70/2003). Similar cases of various linguistic possibilities can be found also in other lan­guages. In the English and French languages, there is even a greater diversity in the choice of verbs to express the same meaning (give first aid, offer first aid, deliver first aid, administer first aid, perform first aid, provide first aid; apporter les premiers secours, donner les premiers secours, porter les premiers secours, administrer les premiers secour, dispenser les premiers secours, délivrer les premiers secours). The study of the frequency and preference of use of these phrases was beyond the scope of the present article. The importance of unified and standardized professional terminology cannot be overemphasized. A large number of words or word-groups belong to special scientific or professional terminological systems, which are not used or even understood by people outside the particular discipline. Typical of professional terms is that they con­vey concepts which are peculiar to a particular branch of knowledge (Cabré, 2003). Ideally, these terms are monosemantic, i.e. they have only one meaning and are not interchangeable with other words or word-groups. The use of monosemantic terms allows precision and promotes a common understanding and usage of concepts. Thus, professional communication is not hindered by potential misunderstandings occur­ring with polysemantic terms. McCloske et al. (1990) were among the first to highlight the importance of stan­dardized terminology in all phases of the nursing process, research, and nursing pra­ctice. Unified terminology in the field of health care is crucial in the planning and performance of services, as well as communication among the policy makers, provi­ders and recipients of health care. It is an important tool for successful documentati­on, especially for electronic records (Prevolnik Rupel et al., 2014). Standardized and unified terminology is essential in the field of education, as well as systematic resear­ch and translation of knowledge into practice, the development of standards, quality control, health policy and legislation (Daly et al., 1995; Prevolnik Rupel et al., 2014). Professional terminology is evolving like a living organism, accepting new terms and changing or expanding the semantic field of the existing terms, which is dictated by the rapid development of specific disciplines. The updating of professional termi­nology should be developed and agreed upon by the experts possessing the necessary theoretical knowledge and experience. As unified terminology in professional disciplines is crucial for effective commu­nication, users should be encouraged to avoid the non-standardized words or phrases. They should refrain from using polysemes which may cause misunderstanding and confusion. However, there are instances where the use of different terms or phrases poses no threat to effective communication, as was established also in our study. In Tina Levec, dr. Damjan Slabe: Ustreznost uporabe besednih zvez ... such cases, the choice of a specific term is subject to the type of publication, register and personal preferences of the writers/speakers. The phrases ‘dati’ (give), ‘dajati’ (give) or ‘nuditi prvo pomoc’(offer first aid) are considered semantically synonymous units which are only conditionally fixed. In contrast, there is no such liberty of choice in the fixed phrases, such as ‘the tip of the iceberg’where none of the elements can be replaced by another word (e.g. the tip of the ice age). LITERATURA 1. Ahcan, U. (2006). Prva pomoc. Ljubljana, Rdeci križ Slovenije, str. 396. 2. Balažic, J. (2006). Pravni in eticni vidiki prve pomoci. V: Ahcan U. (ur.). Prva pomoc. Ljubljana: Rdeci križ Slovenije, str. 3–4. 3. Cabré Castellví, M. T. (2003). Theories of terminology: their description, prescription and explanation. Terminology, 9, št. 2, str. 163–199. Pridobljeno dne 25. 3. 2019 s svetovnega spleta: https://doi.org/10.1075/term.9.2.03cab. 4. Chung, C. H. (2001). The evolution of emergency medicine. Hong Kong Journal of Emergency Medicine, 8, št. 2, str. 84–89. 5. Daly, J. M., Maas M. and Buckwalter, K. (1995). Use of standardized nursing diagnoses and interventions in long-term care. Journal of Gerontological Nursing, 21, št. 8, str. 29–36. Pridobljeno dne 30. 3. 2019 s svetovnega spleta: https://doi.org/10.3928/0098-9134-19950801-09. 6. Derganc, M. (1947). Prva pomoc. Prirocnik za sanitejce in bolnicarje. Ljubljana: Jugoslovanski Rdeci križ, Glavni odbor Slovenije. 7. Derganc, M. (1969). Osnove prve pomoci za vsakogar. Ljubljana: Jugoslovanski Rdeci križ, Republiški odbor Slovenije. 8. Derganc, M. (1982). Osnove prve pomoci za vsakogar. Ljubljana: Rdeci križ Slovenije. 9. Derganc, M. (1994). Osnove prve pomoci za vsakogar. Ljubljana: Rdeci križ Slovenije. 10.DLIB. (2019). Digitalna knjižnica Slovenije. Pridobljeno dne 25. 9. 2019 s svetovnega spleta: http://www.dlib.si/. 11.Dunant, H. (2006). Spomini na Solferino. Ljubljana: Rdeci križ Slovenije. 12.Felber, H. (1984). Terminology manual. Paris: Unesco, International Infomation Centre for Terminology. 13.Gradišek, P., Grošelj Grenc, M., Strdin Košir, A., Baznik, Š., Vlahovic, D., Kaplan, P., Možina, H., Poredoš, P., Prosen, G., Vilman, J., Najdenov, P., Radšel, P., Markota, A., Fischinger, A., Grünfeld, M. and Zelinka, M. (2015). Smernice za oživljanje 2015 Evropskega sveta za reanimacijo. Slovenska izdaja. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino. 14.Haug, H. (2006). Dunantove ideje – preizkus casa. V: Dunat, H. (ur.). Spomini na Solferino. Ljubljana: Rdeci križ Slovenije, str. 117–124. 15.Homan, A. (1899). Postrežba bolnikov. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu. 16.Humar, M. (2009). Sinonimija v slovenskih terminoloških slovarjih. V: Ledinek, N., Žagar Karer, M. and Humar, M. (ur.). Terminologija in sodobna terminografija. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, str. 75–95. 17.Kalinšek, I. (1987). Nujna medicinska pomoc. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 18.Košir, T. (2008). Dr. Alojzij Homan (1863-1922). Škofja Loka: Loški razgledi, 55, str. 121–137. 19.Košmrlj Levacic, B. (2007). O terminih z vidika terminografske prakse. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 20.McCloskey, J. C., Bulechek, G. M., Cohen, M. Z., Craft, M. J., Crossley, J. D., Denehy, J. A. and Tripp - Reimer, T. (1990). Classification of nursing interventions. Journal of Professional Nursing, 6, št. 3, str. 151–157. Pridobljeno dne 29. 3. 2019 s svetovnega spleta: https://doi.org/10.1016/ S8755-7223(05)80145-0. 21.Milcinski, J. (1972). Dolžnost zdravstvenih delavcev in zdravstvenih zavodov glede na prvo pomoc in oživljanje. Zdravstveni zbornik 6, št. 2, str. 65-73. Pridobljeno dne 25. 3. 2019 s svetovnega spleta: http://www.obzornikzdravstvenenege.si/Celoten_clanek.aspx?ID=3856a380­ad0d-4cf79ee6-02ae1ad2ce91. 22.Pearn, J. (2012). »Where there is no doctor«: self-help and pre-hospital care in colonial Australia. Health and History, 14, št. 2, str. 162-180. 23.Pravilnik o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoci, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoci ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode 2003. Uradni list RS, št. 70/2003). Pridobljeno dne 27. 3. 2019 s svetovnega spleta: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV3146. 24.Prešeren, F. (1902). Prešernove poezije. V: Aškerc, A. (ur.). Ljubljana: L. Schwentner. 25.Prevolnik Rupel, V., Simcic, B. and Turk, E. (2014). Terminološki slovar izrazov v sistemu zdravstvenega varstva. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 26.Priolcar, X. (2012). First-aid at workplace-past, current and future. Indian Journal of Occupational and Environmental Medicine, 16, št. 1, str. 1–2. 27.Slovenski medicinski e-slovar. (2019). Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta. 28.SSKJ. (2014). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno dne 25. 9. 2019 s svetovnega spleta: http://www.fran.si/130/sskj-slovar­slovenskega-knjiznega-jezika. 29.Valenta, A. (1886). Kratek navod o prvi pomoci pri nezgodah. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. 30.Vlahovic, D. (2006). Pristop k poškodovancu ali nenadno obolelemu. V: Ahcan, U. (ur). Prva pomoc – prirocnik s prakticnimi primeri. Ljubljana: Rdeci križ Slovenije, str. 21-31. 31.Žagar Karer, M. (2018). Upoštevanje terminoloških nacel v terminografski praksi. Slavisticna revija, 66, št. 2, str. 235-249. Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. Pridobljeno dne 26. 9. 2019 s svetovnega spleta: https://srl.si/sql_pdf/SRL_2018_2_09.pdf 32.Žnidaršic, I. (1988). Rdeci križ za humanizem, razvoj in mir. Ljubljana: CGP Delo. Tina Levec, profesorica angleškega jezika na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani. E-naslov: tina.levec@zf.uni-lj.si Dr. Damjan Slabe, docent na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani. E-naslov: damjan.slabe@zf.uni-lj.si NAVODILA AVTORJEM Revija za zdravstvene vede objavlja znanstvene, strokov­ne in druge prispevke. Kategorijo prispevka predlaga av- tor, koncno presojo pa na osnovi strokovnih recenzij opravi uredništvo oziroma odgovorni urednik. Clanki, ki so obja­vljeni, so recenzirani. Avtorje prosimo, da pri pripravi znanstvenih in strokovnih clankov upoštevajo naslednja navodila: 1. Prispevke z vašimi podatki pošljite na naslov: Uredni­štvo JHS – Revija za zdravstvene vede, Na Loko 2, SI­8000 Novo mesto, Slovenija. Prispevke sprejemamo tudi na elektronski naslov uredništva. Prispevek naj bo napisan z urejevalnikom besedil Microsoft Word. V pri­meru, da ga posredujete izkljucno v elektronski obliki, mora biti tudi v PDF obliki. 2. Prispevki lahko obsegajo do 30.000 znakov. 3. Vsak prispevek naj ima na posebnem listu naslovno stran, ki vsebuje ime in priimek avtorja, leto rojstva, domaci naslov, številko telefona, naslov clanka, aka-demski in strokovni naslov, naslov ustanove, kjer je zaposlen in elektronski naslov. Ce je avtorjev vec, se navede zahtevane podatke za vsakega avtorja pose-bej. Vodilni avtor mora biti med avtorji napisan na pr-vem mestu. 4. Znanstveni in strokovni prispevki morajo imeti povzetek v slovenskem (do 1.200 znakov s presledki) in v angle-škem jeziku. Povzetek in kljucne besede naj bodo napi­sani na zacetku prispevka. Priložiti je treba tudi razšir­jeni povzetek (10.000 znakov s presledki) v angleškem jeziku. 5. Tabele in slike naj bodo vkljucene v besedilu tja, kamor sodijo. Slike naj bodo tudi priložene kot samostojne da­toteke v ustreznem slikovnem (jpg, bmp) oziroma vek­torskem (eps) zapisu. 6. Seznam literature uredite po abecednem redu avtorjev, in sicer: . za knjige: priimek in ime avtorja, leto izdaje, naslov, kraj, založba. Primer: Henderson, V. (1998). Osnov­na nacela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije. . za clanke v revijah: priimek in ime avtorja, leto obja­ve, naslov clanka, naslov revije, letnik, številka, stra­ni. Primer: Orel, R. (2010). Sindrom razdražljivega crevesa. Medicinski razgledi, 49, št. 4, str. 479-486. . za clanke v zbornikih: priimek in ime avtorja, leto objave, naslov clanka, podatki o knjigi ali zborniku, strani. Primer: Robida, A. (2013). Zaznavanje kultu-re pacientove varnosti v slovenskih akutnih splošnih bolnišnicah. V: Filej, B. (ur.). Celostna obravnava pa-cienta. Novo mesto: Fakulteta za zdravstvene vede, str. 7-16. . za spletne reference je obvezno navajanje spletne strani z imenom dokumenta ter datumom povzema informacije. Primer: Brcar, P. (2003). Kako poskrbeti za zdravje šolarjev. Inštitut za varovanje zdravja RS. Pridobljeno dne 20.08.2012 s svetovnega spleta: http://www.sigov.si/ivz/vsebine/zdravje.pdf. 7. Vkljucevanje reference v tekst: Ce gre za tocno naved­bo, napišemo v oklepaju priimek avtorja, leto izdaje in stran (Debevec, 2013, str. 15). Ce pa gre za splošno navedbo, stran izpustimo (Debevec, 2013). Vsa dodatna pojasnila glede priprave in objave prispev­kov, za katere menite, da niso zajeta v navodilih, dobite pri glavnem in odgovornem uredniku. Za splošnejše infor­macije in tehnicno pomoc pri pripravi prispevka se lahko obrnete na uredništvo oziroma na naš elektronski naslov: urednistvo@jhs.si. INSTRUCTIONS FOR AUTHORS The Journal of Health Sciences publishes scientific and professional papers as well as other relevant papers. The category of the paper is proposed by the author, and the final assessment is based on peer review and made by the Editor-in-Chief. The published papers are reviewed. In the preparation of scientific and professional papers, please consider the following instructions: 1. Papers in printed form with your information and abstrac­ts should be sent to: Editorial Board of Journal of Health Sciences, Na Loko 2, SI-8000 Novo mesto, Slovenia. We also accept papers sent to our e-mail address. The paper should be written with Microsoft Word text editor. In case that you send the paper only in electronic form, you sho­uld also send the paper in PDF format. 2. Scientific papers may include up to 30,000 characters. 3. Each paper should have a separate sheet cover page that contains the name and surname of the author, year of birth, home address, phone number, title of the arti­cle, academic and professional title, address of the insti­tution where the author works and e-mail address. In the event that there are several authors, the Journal writes the required information for each author individually. The leading author should be written in the first place. 4. Scientific and professional papers should have an ab­stract in Slovene (up to 1,200 characters with spaces) and in English. The abstract and keywords should be written at the beginning of the paper. It should also be accompanied by an extended abstract (10,000 charac­ters including spaces) in English. 5. Tables and figures should be appropriately included in the text where they belong. Images should also be atta­ched as separate files in the corresponding image (jpg, bmp) or vector (eps) format. 6. The list of referencesshould be arranged in alphabetical order of authors, as follows: . for books: surname and name of the author, publi­cation year, title, place, publisher. Example: Hender­son, V. (1998). Osnovna nacela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije. . for articles in journals: surname and name of the author, publication year, article title, journal title, volume, number, pages. Example: Orel, R. (2010). Sindrom razdražljive­ga crevesa. Medicinski razgledi, 49, No. 4, pp. 479-486. . for articles in proceedings: surname and name of the author, publication year, article title, information about the book or journal, pages. Example: Robida, A. (2013). Zaznavanje kulture pacientove varnosti v slo­venskih akutnih splošnih bolnišnicah. In: Filej, B. (ed.). Celostna obravnava pacienta. Novo mesto: Fakulteta za zdravstvene vede, pp. 7-16. . for online references, it is compulsory to state the exact website along with the name of the document and the date of finding information. Example: Brcar, P. (2003). How do the health of schoolchildren. Institu­te of Public Health. Retrieved on 8/20/2008 from the Internet: http://www.sigov.si/ivz/vsebine/zdravje.pdf. 7. The inclusion of references in the text: If it is a quota­tion, write the surname, publication year and page in brackets (Debevec, 2013, p. 15). If it is a citation, the page is omitted (Debevec, 2013). For any further clarification and information not covered in these instructions with regard to the preparation and pu­blication of papers, please contact the Editor-in-Chief. For general information and technical assistance in preparing the paper, please contact the editorial office or send your questions to our e-mail address: editorial.office@jhs.si.