mo.nogra fienili preiskavah posameznih avtorjev, medtem fco je sintetični pre­ gled ostal le pri .kratkem očrtu v Stanojevićevi enciklopediji (isioriog.rafija, le v izdaji v ciriliaii) ; po 1. 1945 sano ga z različnih strami večkrat skušali prido­ biti za celotno obravnavo razvoja srbske historiografije, toda misel je vselej odbijal ter tako prepustil nalogo svojemu nasledniku, ki ga pa danes med srbskimi zgodovinarji še ne vidimo. Spirva je po 1. 1945 še (nadaljeval svoj štu­ dij historiografije in vsaj glede Orbimija in Raiića tudi dokončal svoja starejša dela, a vse bolj je postaijailo središče njegovega dela srbsko srednjeveško pravo, ki sta mu bili poleg številnih razprav in treh samostojnih publikacij posvečeni tudi zadnji dve Raidbjčičevi knjigi, nova izdaja Zakonika сата Stefana Dušana s prevodom in komentarjem (1960) ter na motvo odkriti Zakon o rudnicima desipota Stefana Lazarevića (1962). Za prof. Radojčića je pomenila 1. 1920 Ljubljana namesto Beograda gotovo delno razočaranje, ki ga ni mogla do kraja potešiti niti sorazmerno visoka raven študentov v seminarju — to je še pozneje vselej hvalil — niti nedvomni uspehi pedagoškega dela v njem. Ljubljana mu je bila do konca nekoliko tuja, še celo pa so bila na fakulteti tako med profesorji kakor med študenti trnjeva tla za srbsfco-jugoslovanske koncepcije, ki jih je imel nalogo predstav­ ljati in jih je nekoliko patetično in tudi zgodovinsko oporečno vpletel — brez razumevanja nacionalnega vprašanja v stari Jugoslaviji — v nastopno preda­ vanje (Ideja našeg narodnog jedinstva u srpskoj i hrvatskoj listoriograflji, Njiva I, 1921, 221—238); to mu je tudi zapiralo pot do pravega razumevanja slovenskega zgodovinskega razvoja in prav v konfliktu teh dveh razvojnih črt je zaradi želje po prekomernem povzdigu vojvodinskega omladinskoga giba­ nja napak razrešil tudi edino vprašanje slovenske zgodovine, katerega se je lotil (Ljubljanskega kongresa 1870). Bogo Grafenauer IVAN GRAFENAUER Zgodovinski časopis se spominja dne 29. decembra 1964. leta v Ljubljani umrlega akademika profesorja dr. Ivana Grafenauerja (rojenega 7. marca 1880 v Veliki vasi v Ziljsfei dolini), ne le zato, ker je bili sodelavec Zgodovinskega časopisa in član Zgodovinskega društva, (marveč tudi.in predvsem zategadelj — čeprav zgodovina ni biila njegova ožja stroka — ker je v svojem obsežnem znanstvenem opusu v obilni meri prispeval k razjasnitvi, spopolnitvi in rešitvi marsikaterega vprašanja tndi iz ožje zgodovinske stroke. Po svojih študijah je bil Grafenauer slavist, mimo slavistike je pa študiral tudi germanistiko. V slavistiki so mu bili na dunajski univerzi učitelji Jagič Jireček, Vondrâk, Murko in Rešetar. Ti im pa lastne študije, ki jih je stalimo poglabljal, so ga napotili do raziskovalnih potov, ki jih je sam nakazal v za­ četku svoje razprave o stiškem rokopisu iiz 15. stoletja (Dom in svet 29, 1916, 239), ko, je zapisal, da je bila starejša slovenska iliteratura doslej obravnavana preveč zgolj s stališča jezikoslovca, ne pa kot dokazilo o sočasnem kulturnem življenju; na nekem drugem mestu pa pravi Grafenauer: oh/ranjene tekste je treba proučevati v zvezi,, v katerih so nastali in živeli, ne smemo jih izločiti iz cei'otme jezikovne in književnozgoidoviinske zveze; ma ta macin nam bodo vedeli povedati marsikaj iz zgodovine in življenja naših prednikov. S teh vidikov je Grafenauer proučeval, maloštevilne sicer, slovenske sred­ njeveške tekste, ki so pomembni me le za jezikoslovca, marveč tudi za zgodo­ vinarja, pa je pri tem prišel do vsega vpoštevamja vrednih izsledkov, dobro­ došlih tudi zgodovinarju v ožjem pomenu te besede. Na prvem mestu med slovenskimi srednjeveškimi itefcsti, ne le po starosti zapisa, marveč tudi po pomembnosti so spomeniki [imenovani freisimški, trije teksti zapisani okoli lata 1000. Grafenauer razpravlja o njih v vršiti svojih raz­ prav (Poglavje iz najstarejšega slovenskega pisemstoa, Casqpis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 8, 1931, 105—106; O pokristjanjevanju Slovencev in pričetkih slovenskega pisemstva, Dam in svet, nova knjiga 2, 1934; Karolin- 233 ška kateheza ter izvor brižinskih spomenikov in Cina nadb ispooëdajoëtimb se, Razprave Znanstvenega društva 13, 1936; Starobavarska [svetoemmeramskaj molitev v starem slovenskem in stresi, jeziku, Slovenski jezik 1. 1938). Grafenauer proučuje freisimške spomenike zlasti kar se tiče njihove odvis­ nosti s sočasnimi in starejšimi molitvenimi in drugimi obrazci, primerja jih s temi, proučuje seveda tudi njihove odnose do starocerkvenoslovanskih tekstov. V slovensko kulturno zgodovino v širokem pomenu te besede spada, če z Gra- fenauerjem ugotavljamo, da so obrazci, kakršni so nam ohranjeni v zapisu iz dobe okoli leta 1000 po svojem nastanku in prvih sicer neobranjenih zapisih za okoli 200 let starejši, da segajo nazaj v prvio dobo širjenja krščanstva med Slovenci. Tudi ne morejo biti fredsinški spomeniki osamljeni primerki tovrstnih tekstov, kvečjemu so 'to glede osamljene ohranitve. Tako je Grafenauer prišel po svojih poteh do marsikaterih izsledkov in zaključkov, do katerih sta glede nastanka in zapisa freisinških spomenikov po svojih poteh prišla zgodovinar in paleograf. Proučevanje freisinških spomenikov in vobče tradicije slovenskega pisem- stva je pripeljalo Grafenauerja do vprašanj, kako se je med Slovenci širilo krščanstvo v naijstarejši dobi. V >to problematiko spada, mimo zgoraj navedene razprave O pokristjanjevanju Slovencev, še razprava Irsko-anglosaška misijon­ ska metoda in slovensko pismenstvo in ustno slovstvo, Zboimiik zimske pomoči, 1944 To so razprave, iki obravnavajo delno čisto historična vprašanja, kot je kronologija stairokarantanskih knezov ter način in metoda uvajanja prvega krščanstva med karantanske Slovence.' Grafenauer je s svojimi izvajanji mar­ sikje dopolnili izsledke zgodovinarjev, mi pa zajel problema v celoiti. Nadaljnji slovenski srednjeveški tekst, ki je pritegnil Grafenauerjevo znanstveno zanimanje, je snovno in krajevno zvezan z njegovo ožjo domovino, deželo ob Zilji na Koroškem. To je tekst, ki je znan pod imenom celovški roko­ pis, z vpisi treh molitev, .ki ga pa Grafenauer sedlaj imenuje tudi rateški roko­ pis. O njem piše Grafenauer najprej v razpravi Poglavje iz starejšega sloven­ skega pismenstva, Časopis za slov. jezik, kmjiževnosit in zgodovino 8, 1931. 68—102. Ko pa mu je podpisani dal na razpolago prepise listinsfcih tekstov iz. 14. in 15. stoletja, ki se nanašajo na Rateče in Kranjsko goro na Gorenjskem in jih hrami Nadškofijski arhiv v Ljubljani, je Grafenauer napisal razpravo Celovški rokopis iz Rateč, podružnice beljaške prafare pri Mariji na Zilji . (SAZU, Razred za filološke in literarne vede, Razprave 3, 1958). V tej razpravi je Grafenauer pojasnil okolje in kraj, kje, kako in zakaj so slovenski teksti v tako imenovanem celovškem rokopisu nastali. Proučuje njihov jezik, zgodo­ vinsko okolje in paleografijo ohranjenega teksta. Vse kaže na nastanek v drugi polovici 14 stoletja, sama uporaba rokopisa pa v vas Rateče in ondotni okoliš v zgornji dolini reke Save, ki je bil naseljen od koroške strani. Proučevanje kolonizacije v dolini zgornje Save, pa proučevanje cerkvenoupiravne razdelitve tukaj in na Koroškem okoli spodnje Zilje je zgodovinarju zlasti dobrodošlo. Kot se je pri študiju freisinških spomenikov in celovškega rokopisa izkazal Grafenauerjev način proučevanja .kot povsem pravilen in za znanstvene izsled­ ke ploden, to je Vključevanje ohranjenih tekstov v nepretrgano tradicijo slo­ venskega^ pismenstva v srednjem veku, njihovo obravnavanje v stalni povezavi s historičnim in obče kulturnim razvojem in okoljem, talko velja isto tudi za tretji večji slovenski tekst iz srednjega veka, za stiski rokopis iz prve polovice 15. stoletja. Razpravo Stiski (ljubljanski) rokopis je objavil Grafenauer v časo­ pisu Dom in svet 29 (1916), 239—243, 311—316. Izsledke ali pa vsaj zelo spre­ jemljive domneve Grafenauerjeve glede srtiškega rokopisa so kasnejše raziskave še potrdile. Kaže se, da je pisec vsaj nekaterih slovenskih zapisov moral biti Čeh, ki so ga husitske vojne pregnale v samostan Stično na Dolenjskem. Po Grafenauerju je rokopis s slovenskimi' teksti datirati v dobo okollï Jeta 1428. Ivan Grafenauer ni bil lé literarni zgodovinar s širokimi kulitumonistorič- nimi pogledi, ni bil le dialektolog, ki so mu bili zlasti koroški govori vse do zadnjega posebno pri srcu, marveč —' skoraj bi dejali — predvsem narodopisec. Od prvih let znanstvenega dela so ga pritegovali problemi s področja narodo­ pisja. Zlasti pa se jim je posvetil v zadnjih desetletjih svojega življenja. 234 Kot pri studiju srednjeveških slovenskih tekstov je itudi pri proučevanju slovenskega narodopisja Grafenauer širok, vključuje svoja proučevanja v okvir tudi zgodovinskega dogajanja in vobče kulturnih .razmer. Na primer že v svoji prvi narodopisni razpravi O »Duhovni hrambi« in nje postanku, s podnaslovom Donesek k zgodovini praznoverja med Slovenci (Časopis za zgodorvimo in .narodo­ pisje 4, 1907), je pritegnil in uporabil 'tudi zgodovinske podatke. In tako tudi v dolgi vršiti svojiih nadaljnjih razprav in samostojnih del s področja narodopisja. »Zgodovino« in historične motive obravnava Grafenauer na pregleden način v publikaciji Narodopisje Slovencev, 2. zvezek (1952). Vera starih Slovanov in Slovencev, njihovo pravo in družbene razmere, zgodnje krščanstvo in fevdalni red, vse to odseva iz mnogih slovenskih narodnih pesimi in pripovedk; .pa tudi mnogoteri zgodovinski dogodki, vpadi razbojnikov iz »zamorskih« krajev, »štiif- tarji«, križarske odprave, boji s Turki in še drugo. Grafenauer sam pravi, kako mu je novo pot v etnologiji pokazala kulturnohiistoricnà'smer v etnologiji pre­ prostih kultur in da je >to kultnrnohistorično metodo prenesel na preučevanje narodopisja visoke kulture slovenskega naroda, pa jo spojil s primerjalno knji- ževnozgodovinsko metodo. In ta doslej v svetovni etnografiji še ne-upoirabljena kulturnozgodovinsko-literarnoprimerjalna metoda je prinesla pni preučevanju naših pesimi kar lepe sadove« (Slorvemski etnograf 3/4, 1951, 431). Ta spominski članek ne omenja ostalega ogromnega dela, ki ga je Ivan Grafenauer opravil na področjih literarne zgodovine, dlialektologije in narodo­ pisja. Zgodovinski časopis je želel le pokazati, kako moramo biti zgodovinarji globoko hvaležni Ivanu Grafenauerju za (tista dragocena dognanja s področja študija starejših slovenskih • tekstov pa narodnih pesmi in pripovedk, ki so obogatila marsikatero poglavje starejše slovenske zgodovine. Milko Kos ALMA SODNIKOVA Akna Sodnikova se je rodila v Ljubljani 23. III. 1896 v rodbini trgovskega poslovodje Urbana Zupanca. V Ljubljani je dovršila osnovno šolo in klasično gimnazijo ter maturirala leta 1915. V lotu 1916 se je poročila z Alojzijem Sod­ nikom, bi je bil profesor na /tehniški srednji soli v Ljubljani in je umrl leta 1935. V letu 1919 se je vpisala na filozofsko fakulteto tedaj ustanovljene ljub­ ljanske univerze, izbrala kot glavini «predmet filozofijo, koit stranska predmeta pa slavistiko in pedagogiko ter končala svoj študij z doktoratom iz filozofije leta 1923. V letih 1925/26 in 1928 se je specializiral'a za zgodovino filozofije na dunajski univerzi pri znanih strokovnjakih prof. Gomperzu in Reimingerju teir privatnem docentu Kainzu. Že kot študentka, nato pa po doktoratu je oprav­ ljala kot pomožni asistent asistentske posle v filozofskem seminarju ljubljanske univerze (1922—1924, 1927—1932). Leta 1932 ji je bila priznana njena knjiga Zgodovinski razvoj estetskih problemov, Lj. 1928, kot habilitacijsko delo in nato je bila v letih 1933—1946 privatni docent za zgodovino filozofije. V letih pred drugo svetovno vojno je bila večkrat na študijskih potovanjih v Italiji in Franciji, udeležila se je kongresa filozofov v Pragi leta 1934 in z referatom kongresa v Parizu ob 300-tetniei Descartesovega detla leta 1937. Leta 1946 je postala, izredni, leta 1951 redni profesor za zgodovino filozofije. V letu 1952-53 je brila dekan filozofske fakultete, verjetno kot prva žena, ki je v Jugoslaviji dosegla to čast. Leta 1959 je bila na lastno prošnjo upokojena. Vendar pa je še dalje predavala kot hono>rami redni profesor, kolikor ji je to dopuščala njena bolezen, vse do svoje smrti v Ljubljani v noči med 12. 'in 13, febru­ arjem 1965. Alma Sodnikova je izšla iz šole ljubljanskega filozofa Firanceta Vebra in v njenih prvih spisih je zelo močan Vebrov vpliv. Pozneje pa prevlada pri njej interes zgodovinarja, pri čemer sta ji mnogo pomagali njena klasična izobrazba in njena dunajska šola. Njeno osnovno prizadevanje postane, da zgodovinsko verno dožene podatke o posameznih filozofskih misleoih, predvsem pa bistvo njihove filozofske doktrine, :le redko pa še izraža svoje stališče do teh doktrin. 235