V SPOMIN
Alberta Šiblija ni več med nami
Alberta Siblija ni več med nami. Nič vei ga ne bomo srelevali, ko neumomo hiti po svojih opravkih. Nič večga ne bomo srečevali ob ranih jutranjih urah, koje hiiel v šob, da bi kot prvi, !e enkral preveril, da je za šolski dan, ki prihaja vse v redu. Nič več ga ne bomo srečevali ob večerih, ko seje po napomem dnevu, polem ko se je še poslednjič prepričal, da je v šoli vse na svojem mestu, po krat-kem sprehodu vračal domov. Nič več ga ne bomo srečevali na StevUnih sestankih, kjer seje prav tako zavze-mal za koristi kraja in Ijudi, kol seje nekaj ur prej trudil za šolo.
Vsi krajani smo ga poznali, tako iz iolskih klopi, kot uienci pa tudi kot siarši in tudi on je vse poznal.do vsakega prijazen z lepo besedo na ustih in hotenjem, da vsakemu po-maga pri njegovih težavah. To muje seveda povzroialo veliko dela in na-porov, za katere ponavadi m dobil prave, zaslužene zakvale. A m mu bilo zanjo, zamahnil je z roko in se lotil novega dela.
Takoje bilo dolga teia, cela deset-letja in mislili smo, da mora biti v$dno tako, a ga je ial trdovratna bolezen, ki se ji je upiral prav tako upomo, kol se je spopadel z vsemi ležavami življenja, iztrgela iz nale vrede.
In nastala je praznina, bolei spo-min!
Kol mlad fant, komaj iz pedago-ikih Sol, stje prvič pojavU pri nas in se srečal z vsakodnevnim žtvljenjem na vasi in njegovtrm teiavami. Nato je odiel v naie hribovite kraje, spoz-nalljudiinnjihoveiežaveieuminse vrml kot zrel mladenič, sposoben, da se uspeino spoprime z žroljenjem. Ustvaril si je dom, družino in poslal eden izmed nas. Ni bil tujec aii priilek, lemveč nai sovaičan, prija-ulj in tovarii, pa najje nastopal kol pedagog, ravnatelj šole, ali kot kra-jan ali družbenopolitični delavec.
Najbri ni bilo krajana v zadvor-ški krajevm skupnosti, ki bi se ob novict, da je umrl Albert Šibli ne zdrzml, za hip obstal in v spominu preletel vsa hevilna srefanja z njim in obzaltroal, da ga ni več med nami.
Za Ijudmi, ki odhajajo iz naše srede ouajajo njihova deia, ki ne pustijo, da spomin rumje zamrs. Zato bo spomin na Albena Šiblija veHk in moian, saj namje s svojim marljivim detom veliko zapustil. To pa bo ohra-njalo živega v naših spominih, za to smo mu kvaležni inžalnamje, da ga m vei med nami.