Politični shod v Št. Dju v Slov. goricah. Še živimo Slovenci ob severni meji slovenski, krepko živimo in ne maramo se še danes ali jutri udati sovragu na milost ali nemilost. To nam je jasno dokazal shod jareninskega političnega društra, ki se je vršil zadnjo nedelio v Št. Uju v Slov. gor. tako sijaino in veličastno v pričo velikanskega števila zavednih šentiljskih Slovencev, kakor še nikdar poprej noben shod. Iznenadila, da v srce ganila je vse rodoljube, ki so od drugod došli, tolika množica zavednih šentiljskih Slovencev. Celcerjevi prostori so bili v pravem pomenu besede prenapolnjeni. Štirje govorniki so nastopili, govorili drug navdušeneje od drugega. >Slov. Gosp.«, daleč premajhen si, da bi mogel sprejeti vse lepe nauke in iskrene besede izgovorjene na tem shodu. Vsak udeleženec shoda si jih je gotovo globoko vse zapisal v svoje zvesto slovensko srce. Shod je otvoril z iskrenim pozdravom podpredsednik političnega društva, Fr. Thaler. Poslanec LendovSek je v obširnem prepričevalnem govoru pojasnil, zakaj so slovenski deželni poslanci izstopili iz deželne zbornice in kake vnebovpijoče krivice se gode slovenskemu ljudstvu na Štajarskem. Omenil je tudi, kako je ob delegacijskem zborovanju v Pešti krivo poučil grof Stiirgh svitlega cesarja, čeS, slovenski poslanci so brez tehtnega vzroka zapustili Gradec. Po dvorani so kar zašumeli razjarieni klici: Sturghu! Rekel je poslanec, da napočijo pravičnejši, boljši časi za narod naS na Štajarskem še-le tedaj, ko bomo ločeni od Gradca. Ves zbor navduSeno zakliče: Proč od Gradca! Naposled poslanec še navdušuje volilce šentiljske občine za bližajoče občinske volitve, da bi se jih udeležili vsi do zadnjega moža in tako podrli gospoda Pistorja in njegove privržence na slovenskih šentiljskih tleh. Končno je zaklical: Naprej zastava Slave, Naprej slovenska kri, Za vero, dom cesarja Naj srce nam gori! Burno vsesplošno odobravanje je sledilo vrlo iskrenemu govoru našega poslanca. Predsednik mu izreče zahvalo, ves zbor pa zaupanje njemu in vsem slovenskim poslancem. Mnogi kličejo: Dokler ne dobimo svojih pravic, ne pojdite v Gradec, prihajajte pa med narod! Veleposestnik Mlakar je dobro ubral strune razpravljaioč, kako se nam je treba Slovencem v gospodarskem oziru zjediniti v zadruge in se oklepati naših denarnih zavodov. Le če bomo v gmotnem oziru močni, se bomo lahko z uspehom branili. Zato je iskreno priporočal navzočim v vsestransko podporo lepo se razcvitajočo šentiljsko posojilnico. Tudi ljudskega štetja je omenil in vspodbujal zborovalce, naj se takrat ne dado zapeljati, da bi nemščino povedali kot občevalni jezik, kajti upravno sodišče je izreklo, da tisti velja vsak za Nemca, ki navede nemščino kot občevalni jezik. Pri liudskem štetju ne briga ne Pistorja ne drugih, ali Sentiljski Slovenci znajo nemški ali ne. Za ljudsko štetje znajo le slovenski. Narodni gostilničar Peter Novak je v prav poljudni besedi vzbujal v zborovalcih ljubezen do domače slovenske šole. Vsi drugi narodi poučujejo otroke v ljudskih Solah le v maternem jeziku, Ie slovenski otrok bi se naj le v nemščini učil brati, pisati itd. Vsi Nemci bi kričali, 'če bi kdo hotel nemške otroke spraviti v čisto slovenske Sole. Kar je Nemcu všeč, to je tudi nam prav. Otroci takih šol so največji siromaki. Tam se vzgajajo ljudje, ki enako nezvestim vojakom bežijo v tuji tabor, da bi potem streljali na Iastni svoj narod. Oba govornika sta si zaslužila burno pohvalo. Kaj zvesto so zborovalci poslušali svoja stanovska tovariša. DruStveni predsednik je na to prečital in razložil resolucije, ki se tičejo naše ločitve od Gradca in vseh prememb, ki so s iočitvijo nujno v zvezi. Vse te resolucije, kakor tudi one za obrtno šolo, za gospodarsko šolo, za zimske kmetijske tečaje so bile z odobravanjem sprejeta. Društveni predsednik potera navdušuje navzoče, posebno še mladeniče, naj skrb6 za to, da bo v vsaki slovenski hiši naročen »Slov. Gosp.,« da bode mladina raje prebirala knjige bralnega društva. Pouka je treba najprej, potem bo priSla prava zavest. Poda še mnogo koristnih naukov zborovalcem in končno izrazi željo, naj bi lepim besedam sledila tudi dejanja, naj bi vstrajno delali vsi, da se slovenska meja ne pomakne dalje proti jugu. Ko poslanec odgovori na nekatera vprašanja volilcev, predsednik shoda Fr. Thaler, prisrčno zahvali vse zborovalce za velikansko udeležbo in s trikratnim živio-klicem na papeža in cesarja zaključi najznamenitejši Sentiljski shod.