VII. tečaj V Gorici, 1887. zvezek. Življenje sv. očeta Leona XIII. zlatomašnika. (P. F. H.) III. Poglavje. Papež Gregor XVI. imenujejo Joahima Pečija za škofa v Perudži. Le tri leta je bil Peči papežev poslanec v Beljgiji. Severno merzlo podnebje ni vgajalo njegovemu vže od natore slabotnemu telesu. Njegovo zdravje je jelo pešati. Če tudi se mu je zdelo težavno zapustiti Beljgijo, kjer je našel toliko zvestili prijateljev, vender je bil prisiljen prositi papeža, naj ga pokličejo nazaj iz te službe. Neki slučaj je pripomogel, da so papež toliko raje izpolnili piošnjo. Leta 1845 je vmerl v Perudži priletni škof Karol Čittadini. Prebivalci mesta še niso bili pozabili Relegata, ki je pred tremi leti tako blagonosno delal mej njimi ; žele si ga sedaj v svojo sredo za verhovnega dušnega pastirja. V ta namen pošljejo v Rim zastopnike, katerim je bil na čelu mestni župan Mandolini, da bi papeža ponižno prosili, naj jim pošljejo za škofa nekedanjega delegata Joahima Pečija. Poslanci se obernejo do kardinala Lambruskinija, po čiger posredovanji papež Gregor prošnjo vslišijo. Vže v konzistoriji dne. 3 — 98 — 19. januarija 18ÌS L imenujejo Pečija za škofa v Perudži. Ob jednem naročč kardinalu Lambruskiniju, naj v papeževem imenu naznani nunciju to izvolitev. Ta vest je napravila veliko žalost po vsej Beljgiji, zlasti pa v Bruselji, kjer je Peči stalno prebival. Posebno pa je izne-nadila kralja, ki je blagega moža visoko čislal in še misliti ni mogel, da bi se ločila. Toda stvar se ni dala več zabraniti. Med odhodom hoče kralj zasluženega moža posebno odlikovati. Kot znamenje naklonjenosti in spoštovanja mu podeli „v e 1 i k i križ Leopoldovega reda.“ Tudi mu je izročil lastnoročno pismo na papeža Gregorija XYI. V tem listu kralj s posebno hvalo omenja velike zasluge poslančeve ter ga priporoča posebni milosti papeževi zavoljo natančnega ispolnjevanja dolžnosti in plemenite odkritoserčnosti v mišljenji in delovanji. K sklepu prosi papeža, naj si da od poslanca razložiti položaj katoliške cerkve v Beljgiji, ker o vseh zadevah misli in sodi mirno, jasno in stvarno. Žalibog da Peči lista ni mogel več izročiti papežu. Ko je namreč 22. dan meseca maja prišel v Rim, našel je Gregorja XVI. vže bolnega. Nekaj dni pozneje (1. junija) je papež vže izdihnil svojo dušo. Žalostnega serca je klečal Peči poleg mertvaškega odra svojega največega dobrotnika ter ga spremil k poslednjemu počitku v cerkev sv. Petra. Vže 14. dan meseca junija sešlo se je 51 kardinalov, da izvolijo cerkvi novega poglavarja. Volitev je iz perva omahovala mej kardinaloma Lambruskinijem in Mastaijem. Ali že čez dva dni zasede stolico sv. Petra kardinal Mastai F eretti kot Pij IX.; dne 21. junija se je veršilo slovesno kronanje v cerkvi sv. Petra. Peči je videl sè svojimi očmi, kako radostno in navdušeno je pozdravilo rimsko ljudstvo novega papeža; nav-zočen je bil v papeževem spremstvu ob vseh teh slovesnostih, on, katerega je božja previdnost odločila, da bode naslednik Pi-jev po dolgi dobi 32 let. Ta čas pa mu je odločila božja previdnost, da ga preživi v Perudži in je priča terpljenja in stisk, ki so jih v kratkem imeli prizadevati mlademu papežu sovražniki sv. cerkve in prav tisto ljudstvo, ki ga je tako navdušeno pozdravljalo ob izvolitvi. Novi papež so imeli priliko Pečija spoznati vže kot kardinal po smerti papeža Gregorija XVI. Bil je pri njih zaradi neke zadeve, ki se je Beljgije tikala. Ko papež pa so mu izrekli — 99 — svoje visoko čislanje z besedami: „Midva se vže poznava! Sedaj vam hočemo pokazati naklonjenost in dopadajenje, katero smo vam izrazili vže na drugem kraji za vse to, kar ste storili v Prid katoliške cerkve v Beljgiji.“ Če tudi je bil imenovan za škofa precej v začetku leta, kaker je bilo vže omenjeno, zader-ževale so njegov nastop razne okoliščine, zlasti smert papeža Gregorija XVI in pa volitev novega papeža; tako se je še le ob koncu meseca julija odpravil v svojo škofijo, ki je v primeru z drugimi laškimi škofijami ena največih ter je tedaj obsegala 199 far. S tem se prične za Pečija delo na novem polju. Z dušnim pastirstvom je do tedaj malo imel opravka ; posel papeževih poslancev ni ravno pridižnica in spovednica. Njegov trud dotedanji v prid svete cerkve je imel drugi namen, in ni mu mogel služiti ko priprava za novo, težavno službo kot višji dušni pastir. Posle pa so mu bile vodilo besede zveličarjeve : „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce“. In res je bil svojim ovčicam skerban °ee, moder učenik in zvest pastir. Saj je dobro znal, da je za slehernega duhovnika najlepše in najimenitnejše opravilo, da neposredno dela za izveličanje nevmerjočih duš. Tudi misel, da bi bil v pervem svojem poklicu dosegel več časti in slave, mu ni bila mar. Saj je v vsem spoznal božjo voljo in naredbo, vse o-bračal na večo čast in slavo božjo. _v Življenje in delavnost sv. Frančiška Solana, misijonarja Peruanskega. (P. F. H.) III. Poglavje. Frančišek Solan se pripravlja za mašnika. Naš mladenič se je toraj z obljubo zavezal, da hoče vse svoje žive dni služiti le Bogu samemu. Ta obljuba je nad njim obrodila stoteren sad. Od dne do dne je napredoval v kreposti. Skoraj nemogoče je, da bi popisalo človeško pero dostojno njegovo nebeško, — dà angeljsko življenje in čudeže, katere je delala božja milost v njem. Njegovo življenje je bolj podobno an^ — 100 — geljskemu, kaker človeškemu ; gorel je le od ljubezni do Boga kaker serafini in kerubini, ki vedno molijo pred tronom božjim. Za vse zemeljske dobrote se ni menil, nič so mu bile. Zato je pa precej okušal sladkosti nebeških milosti, ketere daje Bog izvoljenim. Pred vsem je spoznal, da je prava molitev tista lestvica, po kateri se pride do popolnosti. Prizadeval si je dobiti pravega duha molitve. Opravljal je svoje molitve, zlasti cerkvene, tako da je mogel reči sè svetim Pavlom : „Molil bodem z duhom, molil bodem tudi z umom ; pel bodem z duhom, pel bodem tudi z umom“. (I. Kor. 14, 15.) Ko je že gosta tema pokrivala zemljo in so se na nebu vtrinjale zvezde ter je v samostanu vže vse spalo, da se odpočijejo za polnočno molitev, klečal je svetnik še pred oltarjem ter se pogovarjal v goreči molitvi sè svojim Zveličarjem v najsvetejšem zakramentu. Če se je potem vlegel za nekaj ur na svoje terdo ležišče, ob enajstih je bil zopet v cerkvi. Ko pride tja, ponižno poljubi tla v znamenje, da je kraj, kjer stoji, svet kraj. Tu je zdihoval sè sv. Frančiškom Serafinskim : „Molimo te tukaj in v vseh cerkvah, ki sona svetu, o najsvetejši Jezus, ker si sè svetim križem svet odrešil.11 Potem je pričakoval v svetem premišljevanji ure skupne molitve; — in koliker bolj se je bližal konec molitve, tem bolj goreče je molil. Mej molitvijo si je mislil, da stoji pred božjim tronom ter z angelji vred poje svojemu Bogu trikrat sveto. — Ko so se po molitvi drugi redovniki zopet razišli k počitku, je ostal naš svetnik navadno še do štirih v jutro v cerkvi. Klečal je na golih tleh, kaker nekedaj Jezus na Oljiski gori, in deržal roke sklenjene ali pa križem na persili. Dve ali tri leta je živel v samostanu v svojem rojstnem mestu Montilji Frančišek Solan v molitvi in svetem premišljevanji, hrepeneč po vedno višji popolnosti. Kake pičle tri ure hoda od Sevilje je bil v malem mesteci samostan „naše ljube Gospe Loretanske“. Slišal je, da v tem samostanu zivé redovniki prav ostro in natanko po vodilu. Serčno hrepenenje ga prešine po tem samostanu. Ta želja se mu .pa tudi kmalu spolni. Njegov prednjik ga pošlje v tisti samostan, da bi se tam učil modro-slovja in družili bogoslovskih vednosti ter se pripravljal za ina-šniko posvečenje. To povelje mu je bilo jako po volji. Slišal je, da je predstojnik samostanu mož, ki zaradi svojega ostrega življenja slovi ko svetnik. Imel bode toraj v tem samostanu prili- — 101 — ko pasti svojega spokornega duha z novimi zatajevanji. In res ko pride v samostan, se ogleda po kakem novem pokorilu. Njegova spokorna obleka iz žime namreč je bila že precej obrabljena. Našel je železno srajco, ketero je precej oblekel, da tako še bolj mertviči svoje telo. Potem je skerbel, da si pripravi prebivališče, ki bi popolno-ma vgajalo njegovemu spokornemu duhu. Sicer so bile samostanske celice jako majbine in priproste vže same po sebi. Vender so se mu zdele prelepe Ljubezen do vboštva in zatajevanja mu navdihne drugo misel. Poleg stolpa, v katerem je visel majhen zvon, ki je vabil redovnike k skupni molitvi, si postavi s pomočjo nekega novinca kočico iz mahu in ilovice — tako majhino, da se je eden človek komaj gibal v nji. To si izvoli za svoje prebivališče. Oskerbi si jo tudi s potrebno opravo, ki je bila pa jako skromna. Za postelj si ob eni strani priredi drevesnega lubja, stol si sestavi iz kosti rebrovja. Mesto okna mu je bila majhina luknja, skozi ketero je prihajala v njegovo prebivališče pičla svetloba, da je mogel brati in učiti se. V tej tesni celici je preživel v učenji, premišljevanji in molitvi ves čas, keder ni bil v šoli ali pa pri skupni molitvi. Tu v tihej samoti je premišljeval to, kar je slišal v šoli, ter si vse nauke globoko vtisnil v serce. Tako si je nabiral naukov, pa tudi blažil serce. Nepotrebnega govorjenja se je vedno ogibal ; kar je govoril, je bilo vsem v spodbudo. Cim bolj je napredoval v znanosti, tem bolj je spoznaval nezmernost in ničevost vsega pozemeljskega. Vsa vednost mu je služila le v to, da je postajal vedno ponižniši, — ker je spoznaval velik prepad mej zemljo in nebom ter kvar, katero dela greh. Dostikrat je zdihoval v svoji kočici : „0 moj Bog, kedo sem jaz,— in kedo si ti ! Ti si vse, jaz sem nič !“ Keder pa je primišljeval Jezusovo britko terpljenje, se je, prevzet od velike žalosti, na ves glas razjokal ter je zdihoval : „0 moj Gospod, kedo je, ki te žali ? kedo se derzne žaliti mojega Boga ?“ In — češ, on je oni zlobni grešnik, vergei se je na tla ter milo zdihoval : „ Je-li mogoče, da zemlja nosi tolikega grešnika. O, vsmiljeni Jezus ! bodi mi milostiv vbogemu grešniku !“ Potem je poljuboval zemljo, kaker bi bil pod križem na Kalvariji, in bi bila namočena s predrago kervjo Kristusovo. V zadoščenje za grehe se je potem še bičal do kervi. Dostikrat pa je nepopisljivo veselje v njegovem serci vzbu- — 102 — dila misel na neskončno ljubezen, s katero Bog ljubi svet. Ob takih trenotkih se je od veselja smejal, skakal, kaker otrok, ter zdihoval: „Oj, sladka ljubezen božja! O, koliko veselje je, ljubiti Boga iz vsega serca !“ Ob tacih veselih tronotkili mu ni bilo obstati v tesni celici; hitel je na prosto, — na vert. Vsaka rastlina, vsako drevo, vsaka živalica mu je budila tam nove čute ljubezni božje. V vseh stvareh je videl le neskončno božjo ljubezen, ki ljubi in ohranjuje vse stvari, — ki je vesoljno stvarjenje vstvarila le v prid človeku, ki edini iz mej stvari žali z grehom svojega stvarnika. Pokleknil je na zeleno trato ali pa mej germičje, ter prepeval in slavil božjo ljubezen, kaker bi bil v cerkvi. Če je Frančišek v taki navdušenosti ljubezni božje, opazil na vertu kakega sobrata, berž je hitel k njemu, povzdignil roke ter ga milo prosil rekoč: „0 ljubi brat! kaj ne? Boga hočemo ljubiti ter ga nigdar več ne žaliti. Podvizati se hočeva, kedo izmej naju bode ta tjeden več dobrega storil ter s tem pokazal večo ljubezen do ženina svoje duše“. — Necega dne pride Frančišek, ves prevzet od ljubezni do Boga. tudi v kuhinjo. Molče se vstopi k ognjišču ter gleda lonec, v katerem je voda vrela. Kuharju je bilo treba lonec od ognja postaviti, da ni vzkipelo. Slednjič popraša svetnik kuharja : „Povej mi vender, dragi brat, zakaj je voda v lonci tako nemirna, da dela valove ter hoče vzkipeti?" — „1, no, — zakaj? — ker stoji lonec pri ognji!"— —„Tako !" reče na pol glasno svetnik ; zaradi ognja vre voda ter dela valove! Oj, gorje nam, ker naša serca ne žare od ljubezni do Boga, ko vender božja ljubezen ogreva našo dušo, kaker ogenj vodo v lonci". — To premišljevaje ga božja ljubezen tako prevzame, da zgubi čute in se zamakne. Zdavnaj je ogenj na ognjišči vgasnil, svetnik pa-je še vedno stal poleg zamaknjen v nebeške skrivnosti. Kaker od ljubezni raz sebe pozdravi brate, ki so prišli gledat : „0j, ljubezen božja ! kako sladko je ljubiti Boga." — Tako zamaknjenje in vtopljenje v skrivnosti svetih resnic se je našemu svetniku prigodilo prav pogostokrat, kaker bodemo še videli, O vseh svetnikih božjih beremo, da so bili tudi častivci Marije Device. Naš Frančišek je Marijo tudi nad vse stvari častil in ljubil. Imenoval jo je le svojo Gospo in prijateljico. Njegova navadna molitev je bila : „Zel6 se veselim, o Gospa mojega serca, da te je božja roka vstvarila vso lepo, čisto in sveto, da si — 103 — bila tako vredna postati mati našega Odrešenika11. — Ob Marijinih praznikih je kipelo od veselja njegovo serce. Ves dan je bil veselega in vedrega obličja. Pogostokrat ga je veselje gnalo v cerkev. Tukaj je pokleknil pred oltar nebeške kraljice, vzel svoje gosli ter pričel gosti in peti hvalne pesmi, da je privabil brate in druge ljudi gledat, kaj je. Nihče ga ni zasmehoval radi te njegove priproste pobožnosti do nebeške kraljice, pač pa so stopile marsikateremu solze v oči. S takim življenjem se je pripravljal Frančišek za svoj imenitni poklic. Srečno je zveršil bogoslovske šole ter bil posvečen za mašnika. Sedaj je prišel zanj tisti srečni dan, ko je imel opraviti pervikrat nekervavo daritev novega zakona. Ta dan je bil ravno praznik sv. očeta Frančiška Serafinskega, 4. oktober. Leta nam popisovavci njegovega življenja niso sporočili, kaker tudi marisikaj druzega ne iz te dobe. Pač si moramo misliti, da se je za ta trenotek nad vse pobožno pripravljal. Dan nove maše pa je dan veselja ne le za novomašnika, ampak tudi za stariše in sorodnike. Dostikrat se je že prigodi-lo, da je ta dan spravil sè sinom stariše, ki poprej niso bili zadovoljni, da si je izvolil ta stan. In resnično, koliko veselje mora pač prešiniti stariše, ko pri novi maši prejmo iz rok svojega sinu nebeški kruh, ki jih poživi za večno življenje. Ob tem slovesnem trenotku pač vzdihne marisikateri oče, marisikatera mati s pobožnim Simeonom: „Sedaj pa, o Gospod, pusti svojega služabnika, da gre po tvoji besedi v miru.“ Tudi našega svetnika oče je prišel iz Montilje na novo mašo svojega sinu, če tudi vže prileten. Njegova mati pa, ki je bila oslepela, ni bila sicer telesno pričujoča, pač pa si smemo misliti, da je bila v duhu, če tudi daleč proč, sklenjena se svojim ljubim sinom. Ko je bil Frančišek mašnik, so mu prednjiki zavoljo lepega glasu in velike izobraženosti v petji in godbi izročili to službo, da je vodil petje pri božji službi in cerkvenih molitvah. Tedaj so namreč peli skoraj vse molitve, katere opravljajo duhovni vsaki dan. Duhovnike, ki so imeli petje voditi, so imenovali korne vikarje. Njih služba je bila častna, pa tudi težavna. Naš Frančišek pa je bil pravi mož za ta posel. Njegov lepi glas je vse hvalilo ; tudi mu ni delalo težave, marveč veselje, da je mogel noč in dan posvetiti Bogu svojo pevsko umetnost. Umel pa je tudi vdihniti petju življenje in čutilo. Tudi je opravljal j.>ko 104 — vestno ta svoj posel. Marljivo se je uril sam v svoji kočici poleg stolpa v koralnem petji — kaker imenujemo tako cerkveno petje, — pa tudi svoje brate je pridno učil. Nekaj let je vodil Frančišek v Loreti cerkveno petje v splošno zadovoljnost. Sam pa je imel tako priliko noč in dan prepevati Bogu na čast psalj-me in hvalne pesmi. Vse njegovo življenje je bila vedna molitev. Tudi naše življenje bi moralo biti vedna molitev. Sveti apo-stelj Pavel kliče nam vsem: „Molite brez prenehanja". Marisi-kedo bi si znal misliti: „Seveda bi bilo to dobro in lepo, ali ke-do bo pa delal namesto mene ter skerbel za družino in otroke ?“ Ali tega Bog tudi ne zahteva in bi tudi ne bilo prav, da bi zaradi molitve zanemarjal svoje dolžnosti. Pač pa zahteva, da svoje serce v jutro, ko se zbudiš, povzdigneš k Bogu ter se mu v kratki molitvi priporočiš, da vsa svoja dela in opravila čez dan daruješ svoje dolžnosti iz ljubezni do Boga. Če ti mej dnevom ne gre vse po godu in po volji, ozri se v mislih na Jezusa, ki je zate visel na križi v strašnih bolečinah, namesto da kličeš hudobnega duha na pomoč. Ravno tako moreš tudi na večer, preden ležeš k počitku povzdigniti svoje serce k Bogu, zahvaliti se mu za vse prejete dobrote. To ravno ni težavno, bodi si že v tem ali onem stanu. Redar ti čas dopušča, moli tudi sv. rožni venec. Glej, tako bode tudi tvoje življenje brez vsake težave vedna molitev. Izpolnil bodeš zapoved Gospodovo : „Molite brez prenehanja !“ — Za časa papeža Leona III. in cesarja Karola Velikega je bil rojen sv. Majnard. Njegovi stariši so bili grofovskega rodu in zelo pobožni. Petletnega fantka dado v šolo v samostan. Za te dobe so bile šole le po samostanih. Tu v samostanu se je mladi grofič prav pridno učil in rastel na starosti, pa tudi na čednosti, pobožnosti in modrosti pred Bogom in pred ljudmi. Ker je imel veselje do duhovskega stanu, odpovedal se je po- Čudežne podobe Matere Božje in njena božja pota. (I. P.) IV. — 105 — svetnemu veselju m bil posvečen za mašnika. Dolgo je učil otroke v šoli; ali ker je vedno po samoti hrepenel, sprosi si dovoljenja, da sme iti v puščavo. Šel je na hrib, Engelsberg imenovan. Tukaj na skrivnem Bogu služi. Vender ne ostane dolgo svetu nepoznan. Njegovo sveto, spokorno življenje kmalu zaslovi po okolici. Velike trume ljudi dohajajo od blizu in daleč k svetniku iskat toložbe in pomoči. To ni bilo svetniku nič kaj všeč. Zato se vmakne še bolj visoko v hribe, na tisti kraj, kjer dandanašnji stoji cerkev „Marija Ajnzidelj“, sloveča božja pot v Švici. Tukaj je postavila samostanska prednjica Hildegarda svetniku majhino hišico in poleg kapelico. V oltarček je postavil Majnard čudežno podobo Marije prečiste Device, ki jo je že več let častil. V tej puščavi je preživel sv. Majnard 26 let. Nobene druge družbe ni imel kaker le dva krokarja, ki ju je bil sam vzel iz gnjezda in vzredil ; ta dva sta bila tako krotka, da sta bila vedno poleg njega. Ljudje zvedo za prebivališče svetnikovo. Imenitni in priprosti so dohajali k svetniku, iskat pomoči in tolažbe ter se učiti modrosti. Za tega delj sta menila dva razbojnika, da mora svetnik imeti denarja in dragocenih darov. Hudodelnika, Rihard in Peter po imenu, skleneta puščavnika v-moriti in se polastiti njegovih dragocenosti. Necega jutra, ko je svetnik ravno bral sveto mašo, pritihotapita se razbojnika do puščavnikovega prebivališča. Krokarja ju zapazita ter pričneta strašno krokati. Mej sveto mašo je Bog tudi naznanil svetniku, da se mu bliža konec njegovega zemeljskega življenja in da se bode preselil v nebesa. Svetnik se sklene z Bogom, konča sv. mašo, zahvali se za vse prejete dobrote v življenji ter gre iz kapelice. Pred hišico ga vže čakata razbojnika. Svetnik ju prijazno sprejme in postreže s kruhom in vinom. Ali razbojnika nista zadovoljna z vinom in kruhom; hočeta imeti zlata in srebra. Puščavnik jima zagotovlja, da nima ničeser, kar bi bilo kaj vredno. Pričneta ga daviti, da svetnik z očmi obernjenimi proti nebu izdihne svojo dušo. Pa kaj se zgodi? Krokarja sta skočila roparjema v obraz ter ju tako zelo razpraskala, da sta se prestrašila ter zbežala. Krokarja pa ju spremljata po vsej poti noter v mesto Cirili. Tu pa sta krožila in krokala nad streho gostilnice, v katero sta šla zlodejca. Ljudje, pridejo k puščavnikovemu bivališču in najdejo svetnika mertvega, na oltarju pa še sveče gore. Spoznali so, da se je tu zgodil zločin, kar — 106 — sta naznanjala tudi krokarja. Prijeli so hudodelnika ter ju leta 863 obsodili na smert; raztergali so ju s kolesi. Kraj, kjer je vmerl sv Majnard, ni ostal pozabljen. Naj-pervo je prebival za njim na tem kraju pobožni kanonik Beno. Pozneje se je tje naselil štrasburški prošt Eberhardt, ki je vsta-novil samostan ter nad kapelico sezidal veličastno in krasno cerkev. Leta 948 je bila vže toliko dodelana, da so odločili 14. dan meseca septembra v slovesno posvečenje. Prišel je Konrad, škof mesta Konstanca, da blagoslovi cerkev. S postom in molitvijo se pripravlja pobožni škof za toliko sveto opravilo. V noči pred 14. septembrom je vstal k molitvi in imel to-le čudovito prikazen, kaker nam jo je sam zapisal: Naš Gospod Jezus Kristus je na praznik povikšanja sv. Križa sam sè svojimi angelji in svetniki blagoslovil cerkev. Prišel je iz nebes in je pri oltarju Matere Božje z mašnim plaščem ogernjen sv. mašo daroval. Sv. evangelisti so mu škofovo kapo jemali z glave in zopet devali na glavo, kedar je obred to zahteval Sveti angelji so kadili po cerkvi ter jo napolnili z nebeško vonjavo. Na desni strani oltarja je stal sv. Gregorij, deržeč v roki škropilnik, na levi pa sv Peter, deržeč škofovo palico. Nekoliko zadaj sta stala sv. Ambrož in sv. Avguštin. Na oltarju se je prikazala Mati božja, obdana od nebeške svitlobe kaker od sončnih žarkov. List je bral sv. Štefan, sv. evangelje je pel pa sv. Lavrencij. Drugo petje so oskerbovali po obredniku angelji sè svojimi nebeško-milimi glasovi. Samo za „sveto“ so peli : „Svet je Bog v hiši veličastne Device, svet je Bog na oltarju sv. križa, svet in nevmerljiv je Gospod Bog Sabaot ; nebo in zemlja sta napolnjena njegove časti. Češčen naj bode na veke Sin Marijin, ki prihaja v imena Gospodovem.“ Pred zavživanjem so peli pa: «Jagnje božje, usmili se vseh, ki verujejo v Tebe ! Jagnje božje, usmili se vseh rajnih, ki s teboj počivajo ! Jagnje božje, daj mir živim in mertvim, ki Tebe časte !“ — In kolikerkrat bi bil imel reči Jezus od oltarja: Gospod z vami, — je rekel: «Bog z Vami!“ angelji so odgovarjali pa: «kateri sedi na tronu kerubinov in vidi v prepad pekla“. Zdani se in pride ura, da se prične slovesnost blagoslovljena cerkve. V dolgi versti gredo duhovni po škofa, da ga slovesno spremijo v cerkev. Škof zbranim duhovnim povedó čudno prikazen, ki so jo imeli po noči, da je Jezus sam blago- — 107 — slovil cerkev. Vender sami sebi ne verjamejo; odpravijo se v sprevodu v cerkev, da opravijo sveto delo. Ko hočejo škof pričeti opravilo blagoslovljenja, začujejo vsi navzočni v cerkvi glas: „Brat, stoj ! Bog sam je blagoslovil to cerkev !“ Sedaj vsi verjamejo škofu o prikazni ter hvalijo in časte Boga za ta čudež. Štirinajst let po tej dogoditi je šel cesar Oton v Rim, da posadi na stol sv. Petra zopet tedanjega papeža Leona VIII., katerega so bili sovražniki pregnali. V Rimu je povedal škof Konrad v nazočnosti papeža, cesarja, kardinalov, mnogo škofov in drugih svetnih gospodov čudno prikazen, ki jo je imel ob priliki, ko je hotel blagosloviti in posvetiti cerkev Marije preč. Device v Ajnzideljnu. Ko so to tudi priče poterdile, razglasili so tudi sv. oče Leon VIII. s pismom (bulo) ta dogodek za čudež. — Od one dobe romajo na to slovečo božjo pot pobožni romarji iz Švice, Francoskega in druzih dežel. Nobeno pero ne more popisati, koliko čudežev se je vže na Marijino priprošnjo zgodilo na tem sv. kraji ; koliko nesrečnih je zadobilo na Marijino priprošnjo v dušnih in telesnih potrebah pomoč. Zopet nam ti dogodki kažejo, kako nezapopadljiva so božja pota, po katerih vodi Gospod svoje ljubljence. Sv. Majnard gre v puščavo, vzemši sè seboj le podobo Matere božje. Tu živi v zatajevanji. Hodil je prav po tistem križevem potu, po katerem sta hodila Jezus in Marija. Kaker je vmerl Jezus mej dvema razbojnikoma, tako tudi sv. Majnard. Ob Jezusovi smerti je ostermela vsa narava, sonce je otemnelo, da ne gleda hudobije, ko so umorili Sinu božjega; zemlja se je stresla, skale so pokale, vsa narava je oznanjevala, da je vmerl Pravični za hudobije in krivice vsega sveta. Tudi ob smerti sv. Majnarda sta naznanjala krokarja zločin, ki sta ga roparja storila; očitno sta kazala,