Vzgojni pomen zgodovinskega pouka. Izmej predmetov Ijudske šole inia zgodovina največji vzgojni pomen. Njeno vplivanje na otroško srce je tako izdatno, da bi bil največji pedagogični pogrešek, ko bi ta predmet zanemarjali le za trenotek. Zgodovina nas seznanja z razmerami in odnošaji pojedinih narodov, z osodo in z napredujočiru razvitkoru človeštva. Z njeno pomočjo spoznavamo, kako se je versko, duševno, socijalno in gospodarsko življenje človeštva razvijalo, kako je postal človeško-nravstveni svet. Predmet zgodovinskega pouka je človek; izpoznanje njegove prirode nam podaje trdno nravstveno obrazovanost, na kateri je osnovan ves moralni svet. Vrhu tega podaje zgodovinski pouk otroku navod k idejalnemu občevanju z ljudmi. Iz tega občevanja izvirajo znanosti, izkušnje, uverila, čustva, težnje itd., ki imajo etično podlogo in ki merijo na živo sočutje do druzih. Brez sočutja si nravstvenosti niti misliti ne morerao. Isto tako vpliva zgodovinski pouk na duha za občnost, kajti takov pouk kaže v živih slikah ljubezen do domovine in do one državne ustave, ki je vsekdar zavisna od kulturnega stanja in od narodnih potreb kakega ljudstva- Da bode zgodovinski pouk ustrezal temu pomenu, ni treba, da bi se preučila vsa občna zgodcvina; vsaj že zgodovina kakega koli omikanega naroda neizmerno veliko pripomore k vzgojni svrhi tega pouka. Tu gre v prvi vrsti za to, da se pojedini zgodovinski odlomki vsestransko pretresejo in učencem prav živo pred oči postavijo. Vsak tak odlomek je poln posameznih pojavov življenja in misli; osobe, ki v njem nastopajo, delujcjo na učenca tako mogočno, da bi njih vpliv po privzemanji širšega kroga le oslabel. Cim več posameznosti se učencu podaje, tein bolj se mu vzbuja zanimanje in sočutje za različne razmere življenja (v državnem in socijalnem obziru); take podrobnosti pa mu tudi pripomorejo, da ložje in globočje izpozna zamotane odnošaje človeških dejanj. Vzgojni pomen zgodovinskega pouka ne leži v tem, da bi se v obče pripovedovalo, kar je bilo ali kar se je zgodilo; tudi vkupno znanje o svetovnih dogodkih nima še vzgojnega pomena. V tem obziru je vsako naštevanje vladarjev, letnic ali dogodkov brez smisla in obtežuje le otroški spomin, za izobražbo srca pa ostane brez koristi. Vzgojni pomen zgodovine se kaže !e v skupnem notranjem teku imenitnih dogodkov, v notranjih nagibih, ki so vodili dejanja znamenitih oseb. Bogastva barv, s katerrimi sc slikajo posaraeznosti, ne more podati obširen krog dejanj; obilnost dogodkov krči zanimivost, oslabi vpliv delajočih oseb in stori, da sledovi nravstvenih vtisov kmalu izginejo. Samo ob sebi se razumeva, da naj zavzema doraača zgodovina prvo mesto, kajti njeni dogodki, njene osebe so otroškemu srcu bližje, nego one iz daljine. Le na ta način se vzgoji prava domovinska Ijubezen. Brez doraače zgodovine ni domovinske ljubezni. Iz občne zgodovine privzeti se ima le ono, kar je na sploh kulturno - zgodovinskega namena. Ravno dandanes je treba vzgojni poinen zgodovinskega pouka posebno poudaijati, ko se razni socijalni problemi vedrio močneje pojavljajo. Zgodovinski pouk mia toliko momentov, ki se ozirajo na socijalno stanje, da bi bila velika uapaka, ko bi jih ne uporabljali na korist srečne rcšitve tega vprašanja. Z razširjevanjem zdravih socijalnih nazorov koristili bodemo človpštvu več, nego z množenjem in nakopičevanjem še tolike suhoparne zgodovinske tvarine. Vrhu tega treba, da podapi zgodovinski pouk nekak idejalen vzlet, biez katerega prava nravstvenost ne niore obstajati. Tudi tacega vzleta naai je dandanes silno potrebno. Fr. Gabršek.