POSTAJAM SALEZIJANSKISOTRU DNIH POSTNE DUHOVNE VAJE	PRIDI IN POGLEJ
OBSODBI ŽIV
TRETJEMU TISOČLETJU NAPROTI
Animatorji postnih duhovnih vaj
SALEZIJANSKI VESTNIK 2/97 Glasilo za salezljansko družino Izdaja Salezijanski Inšpektorat v Ljubljani
ISSN 0353-0477
Uprava: SALEZIJANCI Ljubljana - Rakovnik
Ureja uredniški odbor Glavni urednik: Tone Ciglar Odgovarja: dr. Alojzij S. Snoj Lektorira: Stanislav Duh Opremil: Bojan Klančar Tisk: Tiskarna Ljubljana
Naslov: Salezijanski vestnlk p.p. 2404 1001 Ljubljana
Na podlagi mnenja Ministrstva za kulturo Salezijanski vestnlk šteje med publikacije, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Št: 415107/92 mb z dne 12.5.1992.
Salezijanski vestnlk je ustanovil sv. Janez Bosko leta 1877. V slovenskem jeziku izhaja od leta 1904. Po svetu Izhaja v 40 Izdajah In v 19 jezikih (letna naklada je preko 10 milijonov izvodov).
Po zamisli ustanovitelja je Vestnlk vez med člani salezljanske družine. Izhaja šestkrat letno. Obvešča o življenju salezljanske družine doma In po svetu ter posreduje don Boskovo vzgojno Izkušnjo. Vestnlk je don Boskov dar vsakomur, ki ga želi, torej zastonj. Hvaležni pa smo za vsak dar, ki nam pomaga pri kritju stroškov tiskanja.

Ob don Bosku smo praznovali; kjerkoli je bilo, povsod so se družili odrasli in mladi in se čutili kot ena družina ob očetu in učitelju mladine. Sleherno praznovanje je bilo izraz ljubezni do don Boska in do mladih. To je za vse spodbuda, da se ob njem vedno znova navdihujemo za izvirno in svežo ljubezen.
Mladi misijonarji - laiški prostovoljci križarijo po svetu kot poslanci Kristusovega miru. Na Papuo se je vrnila gdč. Zvonka Kopina, polna predane ljubezni do tamkajšnjih mladih. Na pomoč g. Saksidu v njegovo Don Boskovo mesto v Braziliji je odpotovala zdravnica gdč. Gabriela Simetinger. Naj bo spodbuda še drugim mladim, da prav naložijo svoje mlade talente.
Speljal je tudi avtobus veselja. Upamo, da bo za sabo potegnil posnemovalce, zlasti pa, da bo družba mladim posvečala prednostno skrb, kajti ekonomski kazalniki so iluzija, če ne gradimo na človeku. SKALA - srečno vožnjo!
Postne duhovne vaje za mlade so projekt, v katerega je vključenih nekaj sto mladih. Animatorji teh mladih so sami mladi. Z duhovnostjo polagajo solidne temelje svojemu življenju.
Leto 2000 je za vse nas svojevrsten izziv. Letos posebej upiramo svoj pogled v Jezusa Kristusa. Postni čas je zavestna odločitev za zvesto hojo skupaj s Kristusom, da bi tako z njim prek Kalvarije našli pot do vstajenja.
V Želimljem smo blagoslovili temeljni kamen. Ponovno doživljamo, da so za dobro izobrazbo in vzgojo potrebna tudi gmotna sredstva. V temelje mladih, ki vstopajo v življenje, bi radi vgradili najlepše in najboljše. Mnogi pri tem prizadevno pomagate. Tako z upanjem odpiramo vrata Gimnazije Želimlje novim in novim generacijam.
Sicer pa, na vsaki strani je kaka stvar, ki bo nagovorila tega ali onega. Mnogi pa tako in tako preberete vse. Hvala vsem zvestim bralcem, še posebej tistim, ki nas spodbujate in podpirate.
Postni in velikonočni čas je priložnost, da smo globlje povezani po Kristusovi skrivnosti trpljenja in vstajenja. Od pepelnice do velike noči se bomo duhovno prečistili, da bi naše duše bile prežarjene z radostjo vstalega Kristusa.
Pozdravljeni!	~j *
/ČTZco cL^&u^
If
Apostolsko pismo Janeza Pavla II. V zarji tretjega tisočletja nam pravi, da je jubilej vedno čas posebne milosti, dan, ki ga je Gospod blagoslovil. Kot tak ima radosten značaj. Leto 2000 hoče biti velika molitev hvale in zahvale predvsem za dar učlovečenja Božjega Sina in odrešenja, ki ga je on uresničil. V jubilejnem letu moramo kristjani pristopi s prenovljenim stremljenjem vere pred Očeta, ki je poln ljubezni dal svojega Sina, da bi nihče, ki veruje vanj, ne umrl, ampak imel večno življenje.
Don Boskove prostovoljke, ena izmed vej salezijanske družine, obhajamo 20. maja 1997, v letu, ko vsa Cerkev začenja priprave na jubilejno leto 2000, svojo 80. letnico nastanka ustanove. Obhajati jubilejno leto pomeni ponovno si prisvojiti dar, ki se je zaradi različnih vzrokov izgubil. Imamo za potrebno vrniti se k izvirom in obnoviti prvotno gorečnost, si prisvojiti čim večjo zavest pripadnosti temu velikemu daru, ki ga je Sveti Duh začel po duhovniku Filipu Rinaldiju in prvih prostovoljkah. Oziramo se v preteklost in ocenjujemo prehojeno pot. Gotovo je, da se lahko in moramo ob vsaki obletnici marsičesa naučiti. Pojavi se vprašanje, čemu je bila določena ustanova priklicana v bivanje. Prav gotovo je eden od možnih odgovorov, da je začetnik ali ustanovitelj razumel klic časa/slišal v globini vesti Božji glas: Hodi za menoj! Ta klic vabi vsakega izmed nas, da gremo za njim še posebej v teh čudnih in negotovih časih.
Mi kristjani smo tisti, ki ne smemo brezbrižno mimo ljudi, ki živijo, kot da Boga ni, se zadovoljijo z neko megleno vernostjo, ki ni zmožna spoprijeti se s problemi resnice in z dolžnostjo doslednosti. Ljudi, ki so izgubili čut za nadnaravnost človeškega življenja, so zmedeni na etičnem področju glede vrednot družine, ki je temeljna celica človeške družbe. Mnogi, pogostokrat tudi dobri kristjani ne znajo razločevati in odobravajo sistem, v katerem se kršijo temeljne človekove pravice.
Krščanstvo ni filozofija, je način življenja, tistega življenja, h kateremu nas vabi Gospod: "Ce hočeš biti moj učenec, vzemi vsak dan svoj križ in hodi za menoj." Ob vsej negotovosti življenja pa nam isti Gospod ne ponuja kakšnega lažnega upanja, ampak nam daje zagotovilo:"Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." To zagotovilo nam mora dajati trdnost in varnost, tudi v času, ko se nam bliža zarja tretjega tisočletja.
Bodimo luč, sol in kvas v okolju, v katerem živimo. Recimo vsak dan da življenju, ki nas nagovarja. Trudimo se, da bomo živeli z zavestjo, da Bog pričakuje našo pripravljenost, da ga z ljubeznijo razodevamo ljudem okrog sebe kot odgovor na njihove potrebe. Bog je tam, kjer se ljubi, kjer se spoštuje in poveličuje življenje.
Priporočimo se našemu očetu don Bosku, da bi tudi mi živeli iz njegovega velikega ideala "daj mi duše".
Pogosto se vprašajmo, kakšen je naš prispevek Cerkvi, današnji družbi, veliki Salezijanski družini, ki ji pripadamo. Vedno znova se trudimo, da bomo to don Boskovo družino gradili vsak s svojim prispevkom, da bo tudi v današnjem času svetila kot velikonočna sveča in pokazala pravo pot vsem, ki so v stiski.
Pogoj, da bomo zmogli izpolnjevati vse začrtane cilje, je, da najprej sami zase in vsi skupaj najdemo moč v Jezusu Kristusu, v zakramentalnem življenju in ne nazadnje v nenehni priprošnji k Mariji Pomočnici, ki nas bo varno popeljala naproti velikemu jubileju tretjega tisočletja in nam bo svetla zvezda na poti h Gospodu.
DBP
V salezijanskem noviciatu na Rakovniku smo se odločili, da obiščemo župnije, odkoder prihajamo. Za to priložnost smo pripravili poseben program. Ko pri-demovžupnijo, hočemožupljane tudi nagovoriti. Pri maši, ki jo oblikujemo, igramo in pojemo. V obdobju noviciata od 8. septembra do januarja smo pri sebi odkrivali poleg vsega drugega tudi glasbene in igralske talente, jih pilili in
uspeli naštudirati nekaj pesmi. Z nami v noviciatu je tudi mladi pesnik in skladatelj Matej in potem zapojemo kakšno njegovo pesem ob takih priložnostih. Mašo oblikujemo preko zgodbe in diapozitivov. Za to naše predstavljanje po župnijah smo napravili neke vrste plakat, predvsem za mlade, ki ga delimo po maši. Plakat je pol slika, pol karikatura in predstavlja svetega Pavla v trenutku njegove spreobrnitve, ko je telebni! s konja. Zraven pa piše: Blagor tistim, ki jim ni bilo treba pasti s konja, in
so verovali. Na hrbtni strani plakata je na kratko predstavljen noviciat in dejavnosti salezijancev, pa zgodba nekega poklica in nagradna križanka. Plakat se dobi tudi na Rakovniku v trgovini Salve. Poleg tega je naš sonovinec Damjan napisal kratko družinsko igro Kdor išče, ta najde. Igro igramo v vsaki župniji pred ali po maši. Igra govori o vsakdanjem življenju, o iskanju odgovorov na vprašanja nekega mladostnika in o župniku, ki skuša biti mladim blizu ter jim biti prijatelj.
Sicer pa smo naše popotovanje po župnijah začeli ^.januarja v Beltincih, odkoder prihaja novinec Drago. Naslednji teden smo bili na Bledu, kjer so bolj ali manj uspešno vzgajali mene, v nedeljo pred Janezom Boskom pa smo sodelovali na romarskem shodu na Rakovniku. Sedaj nas pričakuje še najmanj dvanajst župnij vključno z Mužljo v Srbiji, odkoder prihaja novinec Zoltan.
Dominik Frelih
Apostolski nuncijjnons. Edmond Farhat obiskal Želimlje
Na Gimnaziji Želimlje in v Domu Janeza Boska je bil mesec januar tudi letos zaznamovan s pripravo na Don Boskov praznik.
Na turnirju, ki je trajal večted-nov, so se mladi pomerili v raznih športnih panogah, si nabirah zmage, krepili voijo in utrjevali prijateljske vezi.
V duhovni pripravi na praznik so v vzgojnih skupinah razmišljali in se pogovarjali o značilnih potezah bogate don Boskove osebnosti, ki navdušuje mlade vseh časov.
Na sam praznik 31 .januarja je obiskal gimnazijoapostolski nuncij v Sloveniji mons. Edmond
Farhat. Najprej se je srečal s profesorskim zborom, nato pa še z dijaki v razrednih skupnostih. V prijateljskem pogovoru z mladimi je budil spomine na svoja šolska leta tergovori! o svojem delu v službi Cerkve. Mladim gimnazijcem je odgovarjal na številna vprašanja. Presenetiljezdobrim poznanjem arabske kulture in je-
zika, kar je bilo za mnoge veliko odkritje.
Med sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Vida, ki so seje udeležili dijaki, profesorji, vzgojitelji in nekateri starši, je poudaril, da je Gimnazija Želimlje sicer "mlada vzgojno-izobraževalna ustanova, a uspešna in polna življenja", kar je znamenje, da "je na delu Gos-
Tako je bilo slišat! iz 500 mladih src v nedeljo 2. februarja v župnijski cerkvi v Cerknici.
Don Boskova karavana mladih pevcev in mstrumentalistov, kotjo je v uvodnem nagovoru imenoval g. Martin Lisec, je potrdila, da mladim don Bosko res veliko pomeni. Je svetnik mladosti, veselja in prijateljstva. Med množico
se zbere 500 otrok, ki iz vsega srca pojejo, ploskajo in so sploh veseli. Prav to se je zgodilo prvo letošnjo februarsko nedeljo v Cerknici, kjer jih je prijazno sprejel župnik Jože Vidic.
Evharistično bogoslužje je skupaj z več duhovniki vodil Martin Lisec. Otroški pevski zbori z Razborja, iz Ribnice, z Iga, Rakovnika, iz Cerknice, Šenčurja, Šentjanža, Radenec, z Unca, iz Vuzenice.^z Bleda, Gorij, iz Sodražice, Šentruperta in s Sel
podova roka". Salezijanci so "ugodnejše politične razmere sprejeli kot izziv svobode ter ponudili svoje bogate vzgojne izkušnje". Cerkev imatudi danes pravico in dolžnost "pomagati mladim pri njihovem celostnem razvoju. Brez vzgoje za življenje v svobodi in brez zavestnega sprejemanja lastne odgovornosti ni demokracije."
Ob prazniku sv. Janeza Bo-ska in ob slovenskem kulturnem prazniku seje na želimeljski gimnaziji zvrstilo še več drugih prireditev. Gimnazijska gledališka skupina, ki jo vodi salezijanec Rafo Pinosa, je predstavila igro Viktorja E. Frankla "Časovno sosledje vBirkenvvaldu", pevec Ad i Smo-lar pa je s svojo besedo in pesmijo navdušil povsem polno dvorano mladih izŽelimljega in iz bližnjih krajev.
Praznični utrip na šoli je dopolnilo še odprtje razstave akad. slik. Milogoja Dominka Krst pri Savici, podelitev nagrad ob sklepu literarno-novinarskega natečaja ter ogled monodrame pesnika in igralca Toneta Kuntnerja "Moje delo je knjiga ljubezni, odpri jo, domovina" (Cankar).
ec
V torek 18. februarja 1997 je bila v Zelimljem osrečujoča slovesnost blagoslovitve temeljnega kamna novega prizidka.
mladih smo to začutili tudi manj mladi, ki smo se z navdušenjem pridružili tej karavani.
G. Martin nam je v pridigi povedal zgodbo o rudarju, ki je v 25 letih dela samo enkrat odšel v rudnik brez svetilke in se izgubil v temi. Da si je želel luči, nam je lahko vsem jasno. Kako potrebno je, da vsak dan znova prižigamo luč v življenju in svetimo tudi drugim.
Iskrena hvalagospodu župniku Vidicu in vsem iz župnijske skupnosti Cerknica za veliko gostoljubje, kigajebiladeležnadon Boskova karavana. Prepričali ste nas, da imate tudi vi veliko srce za mlade.
Ljubica Košir
Kako bi mogli don Boskov praznik lepše praznovati, kot da
na Koroškem so se združili v en sam zbor (zboru in orkestru je dirigirala Polona Fister) in skupaj peli Bogu, ga prosili za več otroškega srca v svetu... Čudoviti so bili. Svetli kot sonce na nebu. J.K.
Zadnjo nedeljo v januarju je don Boskovo praznovanje privabilo veliko njegovih častilcev zobeh bregov Mure. Že na predvečerje Tone Ciglar predaval na temo, da je tudi vzgoja lahko uspešna. Zdi se pa, da še mnogi v to ne verjamejo. Med popoldansko slovesnostjo je prepeval mladinski pevski zbor iz Radenec. Don Bosko v Veržeju vedno bolj navdušuje pa tudi obvezuje.
I H
DOGODKI V SALEZIJANSKI DRUŽINI
SPOROČILO M. COLOMBO
Nova vrhovna predstojnica bralcem SV
V	prejšnji številki Salezijan-skega vestnika ste lahko brali o nedavno koncem vrhovnem zboru hčera Marije Pomočnice v Rimu in o naši novi vrhovni predstojnici materi Antoniji Colombo.
V	pismu, ki nam gaje poslala pred božičem, nam je naročila pozdrave in prisrčna voščila ob praznikih tudi za vas, dragi starši, sorodniki, prijatelji in sodelavci.
Ta žena širokih obzorij, ki jo obenem odlikuje sposobnost zelo preprostega in neposrednega stika z vsakim, je takoj na začetku svoje nove službe kot vrhovna predstojnica Družbe hčera Marije Pomočnice predstavila nekaj svojih pogledov na nalogo, ki ji je bila zaupana s strani Družbe.
Hčere Marije Pomočnice pri nas pa smo z velikim presenečenjem in s še večjim veseljem sprejele novico, da bomo med prvimi deležne njenega, vsaj kratkega obiska , in to že v začetku meseca aprila letos. Ker vemo, da ta obisk ne bo namenjen izključno le nam sestram, ampak - ker ste z nami povezani in se kot kristjani, naši prijatelji in sodelavci trudite za isti cilj - tudi vam, bi vam rade nekoliko pobliže predstavile našo vrhovno predstojnico, s katero sebosteimeli
kmalu priložnost srečati.
Kmalu po izvolitvi ji je bilo, z različnih strani, zastavljenih precej vprašanj. Njeni odgovori so neposredni in nekateri še posebej zanimivi - tudi za naše okolje.
Ce pustimo ob strani predstavitve, ki so v navadi ob izvolitvah, kot je vaša, kaj bi rekli sami o sebi, kdo ste?
Žena, ki se veseli življenja, zadovoljna, da me je Gospod poklical v ta poklic. V njem z leti vedno bolj odkrivam njegovo ljubezen v osebah, s katerimi se srečujem. Tudi sama skušam dajati od tega, kar sem prejela. Srečna sem, da živim in delam v času, v katerega meje on postavil.
Na vodilno mesto ste postavljeni, in to v času, ko je v družbi na splošno in v Cerkvi zelo živo vprašanje promocije žene. Kaj, glede na izročilo vaše Družbe, pomeni to za vaš mandatna čelu H M P?
Biti na vodilnem mestu je samo del moje službe. Nisem poklicana, da bi vodila kako podjetje, ampak veliko redovno družino, ki ji je zaupano posebno poslanstvo. To pa je čisto druga
stvar. Naloga osebe, ki ji je zaupano vodstvo te družine, je predvsem spoznavati in spodbujati darove in energij o, skrito v ljudeh. Skupaj s tistimi, ki mi neposredno pomagajo pri vodstvu, razbiramo, kako bomo s konkretnimi dejanji odgovarjale na načrt, ki nas presega, na Božji načrt.
Družba in Cerkev danes od žene pričakujeta, da bo prispevala k bolj človeškim odnosom in da se bodo znanstvena odkritja in tehnični dosežki uporabljali v dobro človeka. Zato me to, da sem "na vodilnem mestu'1, navdušuje. Ker so odkritja in pridobitve na znanstvenem in tehničnem področju tolikokrat zlorabljeni proti življenju, mislim, da smo prav me poklicane, da uporabljamo moderne pridobitve za pospeševanje kulture življenja in za vedno večjo kvaliteto življenja.
Vi ste nova mati in voditeljica pomembne ženske Družbe, kipa je nekako ogrožena zaradi velikega števila ostarelih članic. Ali mislite, da bo vaša Družba zares lahko imela tisti čut za novo kulturo in promocijo žene, kisi ga vi postavljate kot nalogo?
Prav gotovo. Ostarelost članic naše Družbe zajema predvsem nekatera zemljepisna področja, kjer se je tudi sicer dvignila povprečna starost prebivalstva. V mnogih drugih predelih pa je Družba zelo mlada. So dežele, v katerihje povprečna starost naših sester komaj 37 let. Ni mogoče reči, da je ostarelost članic splošno stanje v Družbi. Po tem vrhovnem zboru pa sem sploh optimistična in z zaupanjem gledam v prihodnost, ker vidim, predvsem glede promocije žene, veliko vzajemnost sester, ki prihajajo iz tako različnih kultur. Vem, da lahko računam na pozornost, pripravljenost in sodelovanje pri reševanju teh problemov.
J» na str. 27
6
DOGODKI V SALEZIJANSKI DRUŽINI
SALEZIJANSKI SOTRUDNIK - POKLICAN KRISTJAN
Poklicanost je dejanje ali dogajanje, s katerim Bog posamezni osebi "sporoči", kakšno nalogo in vlogo je zanjo od vekomaj predvidel. Bog nasje namreč "v Kristusu že pred stvarjenjem sveta vnaprej določil, naj bomo podobni njegovemu Sinu... in naj živimo v hvalo njegovega veli-častva" (Ef 1,3-6).
Tri bistvene prvine so med seboj neločljivo povezane: izvolitev, poklicanost in poslanstvo. Posameznik v času spoznava in odkriva svojo poklicanost, ki jo ali sprejme ali zavrne. Sevedaje njegova sreča ali nesreča za čas in večnost v veliki meri odvisna od te odločitve. Iz tega sledi, da je poklicanost povezana z največjo in najbolj osebno odgovornostjo.
Vsak človek naj torej skrbno preiskuje in prosi za pravo spoznanje in velikodušnost, da bo mogel odgovoriti na Božji klic in
izpolniti svojo enkratno nalogo v življenju v blagor soljudi in v svoj blagor.
Cerkevje skupnost poklicanih in odgovornih ljudi. Znotraj tega občestva obstajajo čisto določne oblike služenja. Cerkev doživljamo kot prekrasen vrt, ki je okrašen z najrazličnejšimi poklici: duhovniški, redovniški, misijonarski, laiški... Tudi krščanski laiki so deležni trojne Kristusove službe: duhovniške, pastirske in kraljevske, kar je posebej močno poudaril drugi vatikanski cerkveni zbor. Te resničnosti se vse bolj zavedajo kristjani, ki pripadajo raznim cerkvenim laičnim združenjem, kot je na primer združenje salezijanskih sotrudnikov, ki gaje ustanovil sv. Janez Bosko po navdihu od zgoraj.
Kaj pomeni imeti poklic sale-zijanskega sotrudnika ali sotrud-nice?
Pomeni predvsem, da koga privlači don Boskova evangeljska podoba in da ugotavlja, kako njegova osebnost, njegov stvaren in dinamičen duh, njegova vzgojna metoda ustrezajo tudi njegovim potezam krščanske izkušnje.
Pomeni, da se dobro počuti z don Boskom in čuti nagnjenje, da bi z njim delal v salezijanski družini, ki nadaljuje njegovo poslanstvo za mladino in preprosto ljudstvo.
Pomeni, da ima čut za probleme mladih in ljudstva, simpa-tizira z malimi in ubogimi ter jim hoče pomagati konkretno tako, da jim zagotavlja človeški napredek in krščansko odrešenje.
Pomeni imeti neke vrste okus za pristno krščansko življenje, v okolju, v katerem mnogi, ki se imenujejo kristjani, ne poznajo zahtev svojega krsta in dolžnosti svoje birme. Pomeni željo pobegniti iz povprečnosti in zaživeti korenito evangelij in poizkusiti čudovito pustolovščino živete vere in darovanja življenja.
Pomeni čutiti se pripravljenega dati svoj skromen in pomemben prispevek k uresničevanju don Boskovega apostolskega načrta, pa pri tem ostati krščansko in apostolsko zavzet laik, diakon ali škofijski duhovnik.
Poklic don Boskovega sotrudnika je karizma - dar Svetega Duha, ki je ljubezen. Dan je posamezniku za človeški napredek njegove osebe, ne da bi ga postavil nad druge, ampak da ga postavi njim v službo (C 32c) na način, ki je najbolj primeren njegovim zmožnostim in razmeram: dan je za salezijansko služenje mladim in ljudstvu v don Bo-skovem duhu in v občestvu z vsemi brati in sestrami njegove družine. Sprejemamo ga veselo in hvaležno kakor vsak Božji dar.
(dalje prihodnjič)
Vezilo za salezijansko družino za leto 1997je prvi korak na poti duhovnega romanja naproti tretjemu tisočletju krščanstva. Želi spregovoriti o tem. kaj ljudje danes ob tem čutijo.
ISOČLETJU
Nekateri vtem pričakovanju postavljajo v ospredje strah pred ekonomskimi katastrofami in pred slepili, ki jih ponuja utopija tehničnega napredka. Drugi nihajo med strahom pred popolnim izčrpanjem sredstev in upanjem, da bo ta svet združen in solidaren. Nekateri zopet nihajo med bojaznijo pred zlorabo življenja in sanjami o svetu še večje svobode. Drugi zopet opozarjajo na meje človeških zmogljivosti v vsakem pogledu.
Z druge strani pa obstaja nevarnost, kar upravičeno domnevamo, da bodo mnogi praznovali leto 2000, ne da bi se zavedali začetka tega štetja in njenega pomena. Pri teh ne bo opaziti ničesar, kar bi se nanašalo na božič, saj bo vse ponižano le na pojedine velikonočnega blagoslova, čas pa bodo izkoristili samo za turistična potovanja in za obisk podeželja.
Zanaspaje leto 2000 jubilej: čas milosti in spreobrnjenja, sprave in solidarnosti, spominjanja in načrtovanja. V luči Kristusovega dogodka ga pričakujemo in ga bomo v njegovi luči živeli. Za nas to ni samo neka obletnica, marveč je praznovanje, v katerem so se dopolnili časi odrešenja.
Praznujemo torej odrešenje, ki ga je Bog uresničil za nas po Sinu, kije postal deležen človeške
zgodovine po učlovečenju. Po daru Svetega Duha se je v svetu uresničila velika noč, ki krščansko skupnost poživlja in spodbuja človekovo zavest. Po razodetju Očeta, od katerega prihaja vse in ki vsemu daje pravi smisel.
Za nas pomeni leto 2000 polnost časov, obletnico, ki je polna pomenov in novih resničnosti, če jo človeštvo sprejme v veri, upanju in ljubezni. To je polnost, ki je niso priklicali politični dogodki ali kulture, marveč poslanstvo Sina. Ta obletnica ni samo "porod" časa, ampak dar Boga, tako kot se prehod med zavezama ni zgodil zaradi horizontalnega človekovega napredka, ampak prihaja od zgoraj.
Leto 2000 poživlja v nas zavest sprejemanja, hvaležnosti in veselja zaradi Kristusovega daru, to je izročanje naprej in pričevanje prijateljstva z Bogom v teku človeške zgodovine, ki jo mi doživljamo danes. Pomeni okrepitev miru in poživitev občestva, kar nam je prinesel Kristus. Zatorej "prinaša s seboj spomin na Kristusovo rojstvo in ima globok kristološki značaj" (V zarji tretjega tisočletja, t. 31): Kristus včeraj, danes, na veke.
Cerkev odgovarja na izzive časa s programom nove evange-lizacije. Poudarja to, kar odpira
človeštvu najbolj značilno bogastvo: Kristusovo skrivnost.
Torej "uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere" (Heb 12,2); to je naše upanje ob zarji vzhajajočega tretjega tisočletja krščanstva.
JuanE. Vecchi vrh o vnipredstojnik salezijancev
Papež Janez Pavel II:
"Ko vabim vernike, da dvigajo h Gospodu vztrajne molitve, da bi dobili potrebno luč in pomoč pri pripravi in obhajanju sedaj že bližnjega jubileja, spodbujam častite brate vškofovstvuinnjim zaupane cerkvene skupnosti, da bi odprli srca navdihom Duha. Zanesljivo bo ganil srca, da se s prenovljeno vero in velikodušno soudeležbo pripravijo za ob-hajanje velikega jubilejnega dogodka. To nalogo vse Cerkve zaupam nebeškipriprošnjiMarije, Odrešenikovematere. Marija, mati lepe ljubezni, bo za kristjane na poti naproti velikemu jubileju tretjega tisočletja zvezda, ki bo varno vodila njihove korake Gospodu naproti."
V zarji tretjega tisočletja, t. 59
8
85 LET V VERŽEJU
Na Murskem polju, v srcu trikotnika med Radenci, Ljutomerom in Mursko Soboto, leži nič manj slavni kraj Veržej, obrambna straža v času hunskih vdorov. Valovita žitna polja in štajerska kapljica so napravili srca ljudi plemenita in vesela, naporno delo in nenehen boj z Muro pa odločne in podjetne krajane in župljane, ki po treznem premisleku vzamejo vsak dober predlog za svoj in ne popustijo, dokler zastavljenih ciljev ne uresničijo.
Taki ljudje so bili tudi Pušče-njakovi: Anton, Neža, Liza in Frančiška, ki so se leta 1908 odločili vse svoje premoženje prepustiti v dobrodelne namene. Salezijanci Janeza Boska naj bi ustanovili "vzgojevalno učni zavod", predvsem kot kmetijsko šolo, za kar pa ni bilo soglasja, saj je že takrat delovala kmetijska šola v Rakičanu.
Pobudo je prevzel in jo začel uresničevati verženski rojak, bogoslovni profesor in prelat dr. Franc Kovačič - letos obhajamo 130-letnico njegovega rojstva. Ker Puščenjakovo premoženje za tako velike načrte ni zadoščalo, je pritegnil k sodelovanju tudi druge dobromisleče ljudi iz bližnje in daljne okolice in občino Veržej. Precej naporov je moral vložiti tudi v dogovarjanje s salezi-janskim vodstvom, ki je ustanovo končno sprejelo za svojo. Tako je lahko ustanovil Družbo za gradnjo Marijanišča, ki jo je potrdil mariborski škof (18. marca 1910) in kraljevo namestništvo v Gradcu (10. julija 1910). Načrt za zavod si je zamislil salezijanski inšpektor Emanuel Manassero, izdelal ga je Anton Jandl iz Lju-
tomera, gradbena dela pa zidarski mojster in arhitektov oče Julij Jandl iz Grla ve.
Temeljni kamen za to tretjo salezijansko ustanovo na področju Slovenije je bil položen 20. avgusta 1911, 30. marca 1912 pa so salezijanci že načrtovali svoj prihod. Mrzlično delo, pri katerem se niso mogli zanašati na današnjo tehniko, so podprli z delom in sredstvi Verženci kot tudi dobrotniki iz bližnje in daljne okolice od Lendave do Slovenskih goric in še dlje. 27. oktobra 1912 je mariborski knezoškof dr. Mihael Napotnik zavod blagoslovil ob navzočnosti civilnih in cerkvenih oblasti, predvsem pa ob navzočnosti nepreglednih množic vernikov z obeh strani Mure in iz krajev do Drave.
Dijaki novega salezijanskega zavoda so se zbrali iz raznih držav takratne Avstro-ogrske, prav tako njihovi profesorji. Med njimi sta bila dva slovenska dijaka in dva profesorja. Sloves Veržeja je po njihovih ustih prišel do številnih držav današnje Evrope. Skupaj z domačini so namreč delili revščino in veselje, pa tudi kulturno in du-
hovno življenje. Tudi h gospodarskemu napredku je veliko prispevala ta salezijanska ustanova.
Nižja gimnazija, ki je delovala do začetka druge svetovne vojne, je po letu 1918 postala v celoti slovenska in je tako odprla vrata do visokošolskih ustanov mnogim, ki sicer te možnosti ne bi imeli. V Veržeju je začelo svojo pot okrog 300 poznejših duhovnikov, pa tudi mnogo zdravnikov, profesorjev, pisateljev in zgodovinarjev. Ime Veržeja in tukajšnje salezijanske ustanove pa so ponesli v svet predvsem misijonarji, med njimi msgr. Jožef Kerec, ki je na tukajšnjem pokopališču našel tudi svoj zadnji dom.
Poleg nižje gimnazije in več let noviciata je vseskozi v Veržeju deloval tudi nedeljski in praznični oratorij, v katerem so se zbirali mladi z obeh strani Mure, pa tudi odrasli so se radi zadrževali s svojimi otroki v salezijanskem okolju. Tu so jim omogočali mašo in krščanski nauk, vaje v petju in nastopih, pripravljali so jim odrske nastope in športne igre, nenazadnje so začeli še z godbo na pihala. ^nastr.27
POKLICI
POSTAJAM SALEZIJANSKISOTRUDNIK
Mateja prihaja iz župnije Beltinci . Rodila se je leta 1974 mami Tilki in očetu Janezu. V osnovni šoli je pela pri otroškem cerkvenem zborčku, kasneje pri mladinski skupini in nekaj časa tudi pri župnijskem pevskem zboru. Del njenih počitnic je skoraj vedno pripadal duhovnim vajam in drugim srečanjem ter izletom mladinske skupine. V četrtem letniku gimnazije jo je navdušilo skavtsko življenje, kije v njej utrdilo ljubezen do Boga, narave in mladih. Gimnazijo v Murski Soboti je končala leta 1993, sedaj pa je študentka 4. letnika psihologije na Univerzi v Ljubljani in navdušena animatorka v salezijan-ski mladinski pastorali.
Otroštvo mi je podarilo neuničljiv optimizem in vero v lepo in dobro, izkušnjo krščanskega življenja in praznovanja ter obilico možnosti za razvoj mojih sposobnosti in talentov.
Mladost je bila že od vsega začetka čas viharnega iskanja lastne življenjske poti. Odkar pomnim, me je zanimala množica raznih stvari. Tako sem imela kar nekaj težav pri odločanju, kaj naj počnem v življenju. Vpraševala sem se, zakaj mi je Bog dal tako različne sposobnosti in ali je sploh mogoče najti poklic, kjer bi lahko uporabila vse ali vsaj večino od njih. Svet se mi je zdel razdeljen na mnoge predalčke, moje življenje pa je klicalo po celoti.
Nazadnje sem se odločila za študij psihologije. Sama veda je zelo široka in tudi zelo zanimiva, toda študij se mi je zdel ves čas preveč enostransko usmerjen.
Izognil se je tistemu temeljnemu človekovemu hrepenenju - po absolutnem Ti.
Ko razmišljam o svojem poklicnem delu, ugotavljam, da ne morem Boga preprosto izločiti iz njega. Živeti v odnosu z Bogom je način mojega življenja, je del mene in ta odnos bo v mojem delu obstajal ravno tako kot bodo obstajale misli, besede, kretnje...
Ne vem še čisto natančno, kaj in kje bom konkretno delala, ko bom končala študij (ker to pač ni odvisno samo od mene). Vidim se predvsem v preventivnem delu z mladimi in najrajši bi bila, če bi se moje delo neposredno povezovalo z delom salezijancev, toda ne moja, ampak Njegova volja se zgodi...
Salezijanski duh se je udomačil v mojem srcu že ob prvem srečanju s salezijanci. Spominjam se duhovnih vaj, ko sem bila še v osnovni šoli, tistega veselja, pesmi, iger, podob, ki smo jih skupaj ustvarjali, in še enega prav
10
posebej svetlega trenutka - prve resnično doživete spovedi. Všeč so mi bili ti dobrosrčni ljudje in njihov svetnik Janez Bosko. Brala sem njegov življenjepis, ob tem pa sanjala, da bitudijaznekoč, ko bom velika, živela za mlade in z mladimi.
Kasneje sem na te sanje pozabila in salezijanci so za nekaj let izginili iz mojega življenja. Tisti, ki so me ponovno povezali z njimi, so bili prekmurski dijaki Gimnazije Želimlje, s katerimi smo skupaj prebijali dolge ure na vlaku (med njimi tudi dva moja bratranca), in Rafo, ki naju je družila skupna pripadnost skavt-ski družini.
Odločilen trenutek za moj "da" salezijanski družini pa so bile duhovne vaje na Koprivniku v poletju 1996 in tiste ure, ki jihvsvojem prostem času preživljam na Rakovniku v salezijanski mladinski pastorali.
Sotrudništvo, za katerega se odločam, je v resnici potrditev tistega "da", ki sem ga najprej izrekla Bogu, potem pa še mladim. Pomeni mi zavestno potrditev krščanskemu načinu življenja in ponovno izpoved vere. Hkrati mi pomeni tudi vstop v skupnost, v kateri moremo biti drug drugemu opora in spodbuda v naših življenjskih prizadevanjih za dobro mladih. Kar se mi zdi pri sotrudništvu še posebej pomembno, pa je, da mi omogoča nenehno rast v veri in poklicanosti ter nenehno preverjanje mojih življenjskih odločitev v luči evan-geljskih vrednot.
Mateja Erjavec
A
MOLIVCI
TROSITE, DA BI LAHKO ODPUSTILA!"
Dragi molivci in molivke!
Med temi, ki se želijo pridružiti našemu molitvenemu združenju, je tudi mati štirih otrok; tudi sama se priporoča v molitev. Njena duša je nemirna, srce ranjeno. Ko opisuje svoj problem, med drugim pravi: "Rana v zadevi mojega očeta še vedno krvavi. Ne rečem, da ga sovražim, toda odpustiti mu ne morem. Ne morem odpustiti, ker je storil tako grozno dejanje svoji ženi, moji mami, in to samo zato, ker je dovolila svoji hčeri, moji sestri, da je odšla v samostan brez njegovega dovoljenja... Čeprav verujem\ da mu je mama iz nebes že odpustila, jaz tega ne morem storiti. Sest otrok je zaradi n jega ostalo brez mame in končno tudi brez očeta. Hudo mi je zato, ker težko molim in ne morem prejemati zakramentov. Besede, ki so v očenašu 'in odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo', mi govorijo, da Bog tudi meni ni odpustil, ker jaz ne morem odpustiti očetu. Prosim vas, molite zame, da se v mojem srcu zgodi čudež."
Ko znova premišljujem o bolečini in nemiru, ki ga v svojem srcu nosi ta mati in še marsikdo drug, vidim, kako pomembna in potrebna je poslanica, ki nam jo je napisal papež Janez Pavel II. ob svetovnem dnevu miru, ki ima naslov: PODARI ODPUŠČANJE, PREJMIMIR. "Če v ljudeh ne bo zorela pripravljenost za iskreno odpuščanje, ne bo mogoče napraviti koraka na poti miru. Brez odpuščanja bodo rane še naprej krvavele. Na vse naslavljam klic, naj bi iskali mir po poteh odpuščanja. Popolnoma jasno mi je, "nadaljuje papež, "da se utegne zdeti odpuščanje nasprotno človeški logiki, ki se večkrat daje voditi silnicam povračila. Odpuščanje pa se navdihuje v logiki ljubezni, ki jo Bog ohranja v odnosu do vsakega človeka. "
Veren človek ve, da sprava prihaja od Boga. Božja ljubezen je temelj sprave, h kateri smo poklicani. Bog je v svoji ljubeči pripravljenosti šel tako daleč, da je svetu podaril sam sebe v osebi Sina, ki je prinesel odrešenje vsakemu človeku in vsemu človeštvu. Spričo žalitev, ki so mu jih povzročili ljudje in ki so dosegle vrhunec v obsodbi na smrt na križu. Jezus moli: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23, 34).
Sveti oče nas naprej spodbuja: "S pogledom, uprtim v Jezusa Kristusa, kije naša sprava, napravimo v tem prvem letu priprave na sveti jubilej2000 vse tisto, kar zmoremo - z molitvijo, pričevanjem in delom da bi napredovali na poti k večji edinosti. "
Dragi molivci in molivke, ko bomo molili za mladino, družine in duhovne poklice, se spomnimo matere, ki nas prosi za molitveno pomoč. Molimo tudi sami zase, da bomo hoteli in zmogli odpuščati. Ključ odpuščanja je v iskreni molitvi. Zato papež na koncu svoje poslanice pravi: "Končno vabim vas vse, ki verujete v Kristusa, da zvesto hodite po poti odpuščanja in sprave in se združujete z njim v molitvi k Očetu, da bi bili vsi eno. Tej nenehni prošnji za mir pridružujte dejanja bratstva in medsebojnega sprejemanja. " Zato še enkrat: PODARI ODPUŠČANJE IN PREJMI MIR!
V želji, da bi se to zgodilo, vsem lep pozdrav.
IvanTurk, Rakovniška6,1108Ljubljana, tel.: 061/127-30-28
APRIL
Gospod, daj mi te vode. da ne bom žejna" (Jn 4. 15).
Prosimo za vse, ki iščejo v napačni smeri, zlasti za mlade iskalce, da bi v Kristusu odkrili oživljajoči vir milosti.
MAJ
"Gospod, stopi dol. preden moj otrok umre" (Jn 4. 49). Zaupno prosimo Gospoda, da se kot vstali Gospod približa vsem, ki trpijo, pa ne najdejo smisla svojemu življenju.
j J K Bogu so odšli j; po plačilo:
Rafael Trček, Zažar Justina Imperl, Razbor,
mati redovnice Anton Mešiček, Sevnica,
oče dveh redovnic Tončka Mešiček, sestra HMP Ciril Ogorevc, Brežice Lojzka Narat, Rog. Slatina Tonček Mlinaric, Mala Nedelja Marija Zaje, Bič Anton Hrastelj, Lenart Marija Kitak, Rogatec Pepca Filrer, Slovenske Konjice Marija Pesrl, Ribno Katarina Jakob, Beltinci Ivanka Kardinal, Apače Ivana Senekovič, Apače Ivanka Dolinar, Skofja Loka Ana Perme, Polzela Lojzka Križanec, Rogatec Anton Rutar, Nova Gorica Marija Stanjko, Cezanjevci Ana Lukan, Straža Marija Jenko, Sveti Duh
Skofja Loka Ana Repič, Ajdovščina Alojz Mager, Stražišče Helena Kurnik, Zg. Korena Maks Pavšek, Rakovnik Ivanka Kutnik, Ravne Roza Dobršek, Ravne Barbara Logar, Ravne Jožefa Mušič, Gibina Antonija Jernejčič, Dobec Rafael Trček, Zažar
11
ALEZIJANSKI LIKI
KLJUB SMRTNI OBSODBI ŽIV
Drugi po starosti je g. Martin Jurčak, sobrat, ki ga je tako močno zaznamoval don Boskov optimizem, da ga niso zlomile težave, niti smrtna obsodba ne.
Od doma 1907dosalezi-janca 1924
Rojen sem bil 26. X. 1907 pod Tomažem v Vojniku. Ko sem bil star sedem let, mi je oče padel v vojni v Galiciji. Prepričan sem, da je njegova smrt omogočila mojo duhovniško pot. Moja dobra krščanska mati sije sicer želela sina duhovnika, a oče me ne bi pustil v šole, saj sem bil doma potreben na zahtevnem posestvu.
Z materjo sva prebirala Sale-zijanski vestnik, ki gaje dobivala na posodo od svoje prijateljice v sosednji vasi. Ta je imela v šolah na Rakovniku že dva svoja sinova. Tako me je mama poslala na Rakovnik, ko sem bil star deset let. Potem sem po šoli na Radni in v Veržeju končal noviciat na Radni in leta 1924naredilzaobljube. Tako sem sedaj po zaobljubah najstarejši slovenski salezijanec - 72 let.
Duhovnik pred 64 leti Leta 1933 sem postal duhovnik. Prvo službo sem opravljal kot šolski svetnik na Radni, kjer je bila višja gimnazija in noviciat. Ob šoli sem moral skrbeti za gledališke predstave, za petje in pomagati v oratoriju pri fantih. S fanti sem ustanovil godbo, s katero smo nastopali na prireditvah.
Prizanesli so s strelom v glavo
Leta 1940 sem bil premeščen v Mladinski dom na Kodeljevem, kjer sem prevzel vodstvo doma in skrb za kino. Takrat so se že zbirali črni oblaki nad Jugoslavijo. Z napadom Nemčije in Italije se je začelo partizanstvo, bela garda, pozneje pa domobranstvo.
Začeli so izginjati fantje, eni k tem, drugi k onim. Ob koncu vojne so mnogi mladi domobranci bili vrnjeni iz Koroške in izročeni partizanom, ki so jih neusmiljeno pobili.
Mene so sicer od začetka pustili pri miru. Ker so Moste zapustili vsi duhovniki, so meni izročili upravo župnije. Toda na tihem je vrelo proti meni. Tako je prišel 28. december 1945, ko so me na zboru občanov dolžili vsega mogočega in me odpeljali v zapor.
Tako seje začela moja kalva-rija. Po treh mesecih zaslišanj so me obsodili na smrt - s streljanjem. Z odvetnikom sva naredila prošnjo za pomilostitev. Javni tožilec seje pritožil proti previsoki kazni, kar je v tisoč primerih enkrat. Vseeno sem čakal štiri mesece na rešitev prošnje .Odgovor se je glasil: Pomiloščen na 20 let zapora! Po osmih letih so me izpustili. Pred letom dni me je nova oblast rehabilitirala in mi dodelila tudi nekaj odškodnine.
Prvi župnik na Rakovniku
Po prihodu iz zapora sem bil eno leto v domačem kraju za duhovnega pomočnika. Leta 1954 pa me je novi inšpektor Avguštin Jakob poklical na Rakovnik za ravnatelja. Tedanji škof Anton Vovk nam je leta 1956 ponudil župnijo in jaz sem postal prvi župnik rakovniške župnije v Ljubljani.
Predstojnik salezijance v v Jugoslaviji
Leta 1964 sem postal predstojnik (inšpektor) vse salezijanske družine, kije tedaj obsegala tudi Hrvaško in diaspojo. Takrat se je začela zgodba Zelimljega. V Zelimljem so se najprej naselili novinci, potem je začela delovati gimnazija. Zaradi nacionalizacije po vojni so se kandidati šolali na Hrvaškem. Tam je bilo v tistem času toliko poklicev, da ni bilo več prostora za Slovence. Zato je bilo treba misliti na zidavo novega domaza goklice. Iz tega je nastal zavod v Zelimljem, ki se sedaj dozidava.
Župnik v Prekmurju Po šestih letih službe inšpektorja sem šel v Dokležovje za župnika, kjer sem ostal 16 let. Delo z ljudmi me je vedno veselilo, pav tako sodelovanje s sobrati duhovniki . Z župljani smo si bili dobri prijatelji.
Biserna maša 1993 Bogu sem hvaležen za 60 let duhovništva. Zahvala velja tudi vsem v Vojniku, ki so mi pripravili biseromašno slavje. Vedno meje prevzemalo delo z mladimi, za to sem uporabil vse svoje moči. To delo mi je prinašalo vedno veselje in notranje zadovoljstvo. Zato bi si še enkrat izbral to pot.
Optimizem in dela vnost brezmeja
Zadnjih 11 let preživljam na Rakovniku, kjer pomagam ekonomu, v župniji pa sem spovednik. Zakaj bi bili v skrbeh, saj smo v dobrotni Božji roki. On nas je poklical v življenje, knjemu se vračamo ob koncu zemeljske poti.
12
y	DUHOVNOST
K PREVENTIVNEGA SISTEMA
VZGOJA - OPORA V MLADOSTNI SPREMENLJIVOSTI
Če upoštevamo zakonitost narave, ugotovimo, da mlado drevo potrebuje posebno pripravo in skrb, stalno nego in oporo, ob kateri se zakorenini, raste ravno in oblikuje svojo krošnjo. Narava uči tudi človeka za njegovo življenje v družbi: najprej skrbi družina in družba zanj, potem pa prinaša on svoje sadove v družino in družbo.
Mladost je obdobje rasti, razvoja in spreminjanja. Človek prerašča sam sebe, ob tem pa velikokrat pogreša orientacijsko točko. Don Bosko je v življenjepisu Dominika Savia zapisal: "Za obdobje doraščajoče mladine je značilno, da pogostoma spreminja svoje načrt glede tega, kaj hoče; zato se pogostoma zgodi, da danes zahtevajo eno stvar, jutri pa že nekaj čisto nasprotnega, in če jih ne usmerjamo ali bedimo nad njimi, nemalokrat njihova vzgoja konča slabo, čeprav bi lahko bila ena od uspešnejših
Mladostna spremenljivost je don Boska navdihovala za duhovnost preventivnega vzgojnega sistema. Mlad človek velikokrat pozabi na norme in pravila človeškega in krščanskega obnašanja, za kar bi ga lahko upravičeno kaznovali, on pa se ne bi niti zavedal, daje bilo kaj narobe. Gotovo tega ne bi storil, če bi ga prijateljski glas opozoril ali opomnil, da bi ravnal bolj premišljeno. Metoda don Boskovega vzgojnega sistema gradi prvenstveno na krščanskih in vzgojnih vrednotah spoštovanja mladega človeka, in prav vrednote ali "vsebina vzgoje'1 je odločujoči dejavnik. Mladostna spremenljivost nima svojega izvo-
ra samo v psihični in družbeni občutljivosti mladih, marveč so mladi vedno odsev naravnanosti celotne družbe in njega tavanja. Spremenljivost se kaže tudi na razumskem in duhovnem področju: enkrat bi se spremenili v svetnike, potem zopet primanjkuje volje in moči.
Don Bosko kot optimističen vzgojitelj pa vidi v obdobju mladostne spremenljivosti tudi veliko pozitivnega: živahnost, spontanost, velikodušnost, živ čut za pravičnost, učljivost srca. Če vse te mladostne sposobnosti razvijemo s primernim čutom, eksplodirajo v njem pozitivne telesne, intelektualne, čustvene in moralne energije, ob katerih zaživi polnost mladosti.
Spremenljivost lahko pomeni veliko nejasnost in negotovost, lahko pa pomeni, da so vse možnosti odprte in dane na razpolago, treba pa jih je "obdelovati" ali kultivirati, rečeno z drugo besedo: treba jih je z vzgojo usmerjati in razvijati. Da do tega pride, pričakuje don Bosko od mladih, da se "prepustijo rokam predstojnikov", v svetem strahu pa morajo tudi sami "bežati" pred vsem slabim: pred slabo literaturo, pred slabo družbo pred slabimi zgledi... Tako se sami usmerijo v tak način življenja, ki jim onemogoča delati slabo in škodljive stvari zase in za druge, ob tem pa dobijo zaupanje v lastne moči, da se lahko tudi sami kontrolirajo in obvladajo, da lahko tudi sami prispevajo svoj delež k oblikovanju svoje osebnosti.
Predstojniki in vzgojitelji jih torej ne "prikrajšajo" za njihovo
odgovornost in prizadevanje, marveč so jim samo kot opora in smerokaz v tistem prizadevanju, ki ga tudi najboljši vzgojitelj ne more narediti namesto njih. Koliko stvari oče ali mati ne moreta in ne smeta narediti namesto svojega otroka, če mu želita pomagati k samostojnosti in odgovornosti. Beg pred slabimi prijatelji ne sme voditi k prepričanju: boljši sem od drugih. Res si je tudi Dominik Savio izbiral prijatelje med tistimi, ki so bili pozorni v šoli, učljivi, spoštljivi, ki so dobro opravljali svoje dolžnosti. Pa se zaradi tega ni poviševal nad drugimi. Veliko seje posvečal problematičnim tovarišem, ki pa so imeli še dovolj volje in moči, da bi se lahko poboljšali. S svojo pozornostjo in prijateljstvom jih je velikokrat pritegnil, da so naredili prvi korak v smeri poboljšanja. Kdor pa ni imel niti malo volje, da bi se poboljšal, tistega je odslovil tudi don Bosko, ki ga danes Cerkev imenuje, da je "oče in učitelj mladine". Skrbno izpolnjevanje verskih in šolskih dolžnosti, beg pred lenobo, pa tudi nadnaravna sredstva, kot zakrament spovedi in duhovno vodstvo, so bili po don Boskovi izkušnji pomembni pripomočki, da so mladi odkrivali v sebi pozitivne sposobnosti in z njimi nadgrajevali zametke negativnih.
Mlad človek se lahko spoznava, usmerja in uresničuje v pozitivnem pogledu, lahko pa tudi v negativnem - v veliki meri ga v tem usmerja in določa tudi okolje, okolje odraslih, nezadovoljnih, brezciljnih, versko mlačnih...
Franček
13
U DON BQSKO
Janez Bosko, SPOMINI
JERNEJ SE JE UJEL NA KAPLJICO MEDU
Po drevoredih in trgih mesta Turina so ljudje videli postajati veliko mladih delavcev in vajencev. Vedno boli pogosto pa so med njimi opazili tudi mladega duhovnika. Ni še imel ustreznega kraja, kjer bi zbiral mlade, imel pa je prijateljsko srce zanje. Segavpripetljaj muje omogočil, da je začel udejanjati svoj načrt v dobro fantov, posebno tistih, ki so prišli iz ječ in so se potepali po mestnih ulicah.
Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. decembra 1841) sem si ob določeni uri oblačil sveta oblačila za obhajanje svete maše. Ko je zakristan Jožef Comotti videl ob strani nekega fanta, gaje povabil, naj pride in mi streže pri maši.
"Ne znam," je odgovoril ves ponižen.
"Pridi," je povzel prvi, "hočem, da strežeš pri maši."
"Ne znam," je odgovoril fant, "nikoli nisem stregel pri njej."
"Kakšen norec pa si," je rekel zakristan ves besen, "če ne znaš streči pri maši, kaj pa hodiš v zakristijo?"
Ko je to rekel, je vzel metlo in žeje mahal po ramah ali po glavi tistega reveža. Medtem ko je oni začel bežati, sem naglas zavpil:
"Kaj delate, zakaj ga tako bi-jete, kaj je storil?... Moj prijatelj je. Pokličite ga za trenutek, rad bi govoril z njim."
Približal se je tresoč se in jokajoč zaradi prejetih udarcev. "Si že
bil pri maši?" sem mu rekel ljubeznivo, kolikor mi je bilo mogoče.
"Ne," je rekel.
"Pridi torej k maši; potem bi rad govoril s teboj o neki zadevi, ki ti bo všeč."
Z veselim obrazom in ko sem mu zagotovil, da se mu več ni treba bati tepeža, sem ga (po maši) začel spraševati takole:
"Moj dragi prijatelj, kako ti je ime?"
"Ime mi je Jernej Garelli."
"Odkod si?"
"IzAstija."
"Imaš očeta?"
"Ne, moj oče je umrl."
"In tvoja mati?"
"Tudi moja mati je umrla."
"Koliko si star?"
"Šestnajst let."
"Znaš brati in pisati?"
"Ničesar ne znam."
"Ce bi ti razlagal krščanski nauk posebej, ali bi prišel poslušat?"
"Zelo rad bi prišel."
"Bi hotel priti v to sobico?"
"Prišel bom zelo rad, če me le ne bodo tepli."
"Bodi miren, ker te nihče ne bo tepel. Prijatelj mi boš... Kdaj hočeš, da začneva najin krščanski nauk?"
"Kadar vam je všeč."
Vstal sem in napravil znamenje svetega križa za začetek, toda moj gojenec se ni prekrižal, ker se ni znal.
Temu prvemu gojencu se je pridružilo nekaj drugih. Tedaj sem občutil, da če fantje, ki zapustijo kraj kazni, najdejo dobrohotno roko, ki skrbi zanje, jih spremlja v prazničnih dneh, išče zanje namestitev in delo pri kakšnem poštenem gospodarju, jih gre včasih med tednom obiskat, začnejo častno življenje, pozabijo na preteklost in postanejo dobri kristjani in pošteni državljani. To je začetek našega oratorija, kije -blagoslovljen od Gospoda - začel rasti tako, kakor si tedaj gotovo ne bi mogel predstavljati.
PripravilASS
Koje hudo, me pokliči!
H$€M9> ttOČ in «Uut!
Klic je brezplačen, omogoča ga
Tdekom^Ö
14
/ TT Icrdi TT cz
2 '	UtičL
m hm	K 9 v %/ v iti poglej
	tte osfajajme na pat potil
Zgodilo se je nekega jutra, daleč odtod, že dolgo tega. Na obali reke Jordan so se gnetli najrazličnejši ljudje. Tam so bili vojaki in cestninarji, grešniki in berači. Tudi uglednih in učenih ljudi ni manjkalo. Celo farizeji in pismouki so bili med njimi.
Janez, nekateri so mu rekli Krstnik, je stal do kolen v reki. Ljudje so stopali k njemu, pokleknili k njegovim nogam in prosili, da bi jih krstil. Janezovi učenci so opazovali dogajanje, občudovali svojega vzornika in delali red med ljudmi.
Potem je nenadoma prišel on, Jezus iz Nazareta. Ko ga je Janez zagledal, je nehal krščevati. Okoli stoječim je rekel: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta." Nekateri od njegovih učencev so ga zapustili in odšli k Jezusu.
Dva sta bila posebej pogumna, Janez in Andrej. Tako drugačen se jima je zdel Jezus. Privlačen, enkraten. Nista simog-la kaj, da ne bi vprašala: "Učenik, kje stanuješ?" Jezus ju je pogledal, se za trenutek zamislil in rekel: "Pridita, pokažem vama!" Sla sta
z njim. Bilo jima je všeč, ves dan sta ostala z njim.
Tako vzgaja Jezus! Na začetku ni nikakršnih pogojev, izpraševanj, pričakovanj, pridig ali filozofskih razlag. Na začetku je pre-
\0%
XeA
• X\

prosto povabilo k druženju z nekom, ki daje slutiti, da ni samo to, kar se vidi nazunaj.
Da, tako je vzgajal Jezus: s povabilom k so-bivanju, z navzočnostjo!
To je najtežji način vzgoje. Pričakovanja staršev in vzgojiteljev so danes pogosto popačena. Vse prepogosto pričakujejo "popolne" mlade. Imamo izdelane spiske kvalitet, dobrih lastnosti, priznanj, ki jih morajo imeti mladi, če želijo našo naklonjenost.
Don Bosko je bil v Jezusovi šoli; tudi njegova vzgoja temelji na navzočnosti, na neposrednosti življenja. Zaživeti navzočnost pomeni dovoliti, da vstopijo mladi v naše življenje; pomeni podariti jim svojo krhkost, svoje iskanje, svoje upanje.
Ne ostajajmo na pol poti. Tudi danes si mladi ne želijo filozofskih razlag, prepričevanj in gore nasvetov. Želijo slišati preprosto povabilo: "Pridiin poglej!"
Si ga upamo ponoviti? S svojim življenjem?
Tone Dolgan in Martin Lisec
brez njih ni Cerkve jutrišnjega dne
"Poslušajte!
Sejalec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot... Drugo je padlo na kamnita tla... Spet drugo je padlo med trnje... Druga semena pa so padla na dobro zemljo" (Mr 4, 3 - 8).
Mnogo je sejalcev danes. So mladi, ki jim je vera odkritje, presenečenje in vedno znova veselje. Zato jo morajo s kom deliti, sejati jo morajo. Pričevanje je edina govorica, ki ima moč prepričati mlade, da Bog biva in da njegova ljubezen more napolniti življenje.
Živimo še zadnja leta drugega tisočletja. Živimo jih kot mladi ljudje, ki so zazrti v prihodnost, kot kristjani z dva tisoč let dolgo prehojeno potjo.
Sodoben mlad kristjan želi krščanstvo, ki odklanja golo formalnost in brezosebnost, hrepeni po osebnih stikih. Zeli biti sprejet, osebno nagovorjen, upoštevan in soudeležen pri snovanju novega, tudi na področju vere.
Širjenje krščanstva pred nas postavlja novo nalogo. Že don Bosko je ponujal krščanstvo na drugačen način. S tistimi, s katerimi se je srečeval, je začel nekaj novega: osebni značaj pastorale. Ko smo skupaj, ne izročamo naprej le misli, z lahkoto ustvarjamo soglasja, ponudimo vzorce življenja in vedenja.
To tudi danes počnejo salezi-janci. Ampak ne sami. Z njimi je mnogo mladih, ki jim je vera dar,
odkritje, presenečenje in vedno znova veselje. Čuteči so za vrednote nove življenjske ponudbe. So animatorji. Mladi, ki preprosto čutijo, da ne morejo, ne da bi storili kaj več, ki čutijo v sebi posebne Božje darove in svojo nenadomestljivost za življenje občestva, ki le v nesebičnem delu za druge najde notranji mir in življenjsko polnost. Dajejo zgled, navdušujejo, jemljejo iz svojih izkušenj, iz svoje preteklosti za danes in jutri. So tisti, ki so sposobni biti in ne imeti.
Srečamo jih povsod, kjerkoli salezijanci oznanjajo in pričujejo za Kristusa. Naj bodo to vsakoletne postne duhovne vaje, Uskov-niški tedni, Čarno jezero, duhovni kamp, poletni oratorij, birmanske skupine, športne skupine in še na desetine drugih skupin.
Pripravljajo programe, vodijo skupine, govorijo, so v neposrednem stiku z mladimi ljudmi, njim so enaki, pojejo, igrajo, se podijo, smejijo, jokajo, pričujejo, spodbujajo, sledijo, molijo, se jezijo, oznanjajo veselje, stremijo za vrednotami v življenju.
Idealizem v njih nikakor ni mrtev. Presneto živi morajo biti, polni zanosa in sanj. Nekje sem našla zapisanih nekaj lepih misli; zdi se mi vredno, da jih tukaj napišem:
i
1
16
Kdor sanja, naj ve, da se sanje uresničujejo. Birokrati ne sanjajo, oni gledajo v praviln ike... Sanje so nepredvidljive. Sanja lahko samo človek, kije svoboden.
Bog je v sanjah ustvaril svet. Ko je "ustvarjal" ženo, je Adamu dal, da je sanjal. Ce bi za svet delali načrte, sveta še zdaj ne bi bilo.
Sanje so ustvarjalne, nepredvidljive,
za pogumne ljudi, ki tvegajo, ki imajo radi avanture. Sa nje so prihodnost.
Nekega poletnega popoldneva sem se znašel pred bajto na Uskovnici. Kmalu sem videl, da na njej nekaj piše. Takrat sem se prvič srečal z napisom "Učenci smo vsi enako", s katerim pa si nisem dal dosti opraviti.
Sedaj, ko že nekaj časa počnem to in ono v salezijanski mladinski pastorali, pa iz dneva v dan doživljam sporočilo tega stavka, kajti res smo vsi enako učenci.
Delati v mladinski pastorali in biti animator mi pomeni živeti svobodno in odgovorno. Tukaj sem jaz res lahko jaz. To je okolje, kjer se lahko pove, kar se misli, kjer lahko pridem na plan s kakršnokoli idejo, za katero pa vem, da ne bo nale-
Vsem učbenikom, vsemu orodju, vsem metodologijam, vsemu razumu, pameti, vsemu temu dodajmo sanje - to uš-
tela na gluha ušesa. Možnosti, da človek kaj naredi, je res veliko. Sodelujem pri pripravi postnih duhovnih vaj, Carnega jezera, uskovniškega tedna, poleg tega pa v župniji pomagam
tvarjalno nepredvidljivost. Sanje so spomini na prihodnost, ki jih lahko ponovno uresničimo.
Jerneja Ko všca
pri pripravi in izvedbi oratorija.
Biti in delati s prijatelji pri salezijanski mladinski pastorali mi pomeni dar, za katerega sem Bogu neizmerno hvaležen. Bog mi je naklonil to skupnost, da bi lahko v njej koristno in nesebično razvijal svoje sposobnosti in jih uporabljal v prid skupnosti. Hkrati pa mi to, da sem tukaj, pomeni izziv, ki me nenehno spodbuja, da bi delal bolje in z večjo zavzetostjo.
Menim, da misel Richarda Bacha pove vse o življenju ani-matorja pri salezijanski mladinski pastorali: "Vedno smo tisto, kar si želimo biti."
Kaj me je tisto popoldne pripeljalo na Uskovnico? Bog ve.
Bojan Pirnat

Prihajali smo po udirajočem se snegu, gledali nebo, kije bilo kar čarobno posuto z zvezdami, in z zaupanjem v vodnika in Vodnika, da se v trdi temi, v noči brez lune nekje v Julijskih Alpah sredi snežne beline ne bomo izgubili. In se nismo. V prisrčni planinski koči smo se zbirali animatorji letošnjih postnih duhovnih vaj in tako smo počasi gradili skupnost, s tem pa je hišica na Uskovnici postajala naš dom v drugem februarskem vikendu.
Te dni smo skupaj živeli ljudje, ki že imajo izkušnje z animiranjem duhovnih vaj, in tudi tisti, ki smo letos prvič pristopili in pogledali, čeprav nekoliko mlajši in plašnejši, vendar - saj je življenje za drzne, kajne? Ko že pridemo, ni problem videti, težava je le priti, ker se bojimo, da bi videli in ugotovili, da tega ne zmoremo... Paspet: "Pridiinpoglej!"Moram poskusiti! Potrebno je zbrati pogum in priti, se spoprijeti, tvegati...

Tvegati - torej stopiti na pot, po kateri še nismo hodili, na kateri še nismo bili... In pri vsem tem prevzeti odgovornost.
Potrebno nam je tudi tvegati biti resničen, otroški, da tako postaneš cel - celota, iz enega kosa, v ravnotežju s samim seboj in zato tudi z drugimi, drugimi mladimi, ki bodo prišli in pogledali salezi-jansko duhovnost, kije duhovnost mladih in zato njim blizu - ali: kar v njih.
MLADINA
Da mihi animas.. .In smo jih. V teh dneh je naša skupnost zaživela v veselju v snegu in ob topli peči, v igri, pa tudi ob osebni zbranosti in molitvi, vkateri je bilo še vedno čutiti "pesem veselja in pesem sanj". Ob tem smo se povezali in se veselili daru, da bomo to lahko ponudili in podarili še drugim mladim, ki bodo prišli k nam vsak s svojimi pričakovanji in željami.
Kot smo zaspali v veselih večerih, tako smo se tudi prebujali v vesela jutra. Da, lahko smo se čudili zimski alpski idili z vzhajajočim soncem. Po jutranji molitvi pod čistim nebom brez enega samega oblačka pa smo se lotili dela po skupinah, kjer smo se pogovorili o delu v posameznih tematskih skupinah. V nedeljo dopoldne smo se v nekaterih skupinah tako vživeli v temo pogovora, da bi morali imeti na razpolago še nekaj dni (kaj je pomembnejše: izkušnje ali teorija?).
Ker nam je kuharica zbolela že v dolini, smo si kuhali kar sami. Saj smo bili skupnost, skupnost mladih, ki jih povezuje veselje, molitev in tudi delo.
Nočemo biti le dobri kristjani, ampak tudi pošteni državljani, zato smo se spomnili slovenskega kulturnega praznika in z Zdravlji-co nazdravili že pri kosilu, praznovali pa še na spet veselem, pojočem in smeha bogatem večeru.
Prišli smo, pogledali smo in se odločili, da gremo naprej, da "pridemo" še kam... Da pridemo na Bled, Mirenski Grad, v Zelimlje ali na Pohorje, "pogledamo naokoli" in nato še drugim mladim rečemo: "Pridi in poglej! Poglej, kaj ti ponuja letošnje leto, letošnji post, don Boskova duhovnost!" Poglej, kaj ti lahko ponudim jaz kot animator!
Kristina Mlakar
18
VZGOJA
ČAKAJ, TOLIKO PA SPET NISEM NOR!
takem ali podobnem premagovanju ali žrtvah postnega časa ne vidijo pravega razloga. Vedno znova se vprašujejo, "čemu"? V večini primerov jim še najlažje lahko dopoveš, če jim dokažeš, da je to škodljivo za njihovo zdravje, lepoto, gibčnost... Kakor da bi šlo samo za vprašanje
zapičil v plakat, propagandno gradivo ali pogledal na list papirja. Nazadnje so ostali samo trije papirji, pisala in nekaj razmetanega propagandnega gradiva. Bilo je sicer nekaj podpisov, žal so podpisali v glavnem tisti, ki tako in tako niso uživali alkohola...
Še zdaj mi gre na smeh, ko se spomnim tistih prizorov, ko smo v preddverju župnijske cerkve zbirali podpise za postno akcijo. Slo je za odpoved alkoholu. Na dveh treh mizah so se kar sami ponujali listi za podpise z obljubo, da "v postnem času ne bom pil". Že prej smo "na veliko" priporočali to akcijo. Človek bi mislil, da jih bo tako ganilo, da bodo od navdušenja propadle vse gostilne in bifeji. Prvo nedeljo se ni zgodilo nič pretresljivega. Ljudje so jemali propagandni material, poslušali priporočila in odšli. Samo nekaj podpisov se je prilepilo na papir.
Naslednjo nedeljo smo ponovili in še podvojili priporočila. Mladina je bila še posebej povabljena k tej akciji. Zanimivo je bilo opazovati ljudi. Eni so šli, ne da bi se ozrli, "po francosko" mimo, drugi so si natikali očala, češ, kaj zlomka pravzaprav hočejo, tretji so stegovali vratove nad papirji, da bi ja čim bolje ugotovili, koliko jih je že podpisanih. Tudi skupina mladih je bila nagnetena v bližini. Očitno so predvsem dražili drug drugega, češ, podpiši, če se upaš. Morda so tudi že dajali prve komentarje nad podpisanimi "abstinenti". Počasi se je gneča stanjšala, samo še kakšen posameznik se je z očesom
Ob naslednjem srečanju so me začeli dražiti: "Koliko si jih ujel?" "Nekaj jih pa je!" sem bil vztrajen. "Vendar ni zraven pravih ribic! Tisti, ki so na papirju, če so ali pa ne! Ne bo bistvene spremembe!" "Imate prav. In zakaj vas ni podpisanih?" "Daj no, saj to je brez zveze!" "Kako brez zveze? Če je tako brez zveze, zakaj pa niste podpisali? Papir bi tako in tako prenesel." "Če se bom odločil, da ne bom pil, se bom odločil tudi brez papirja!" je bil eden še posebej vztrajen. "In zakaj se nisi odločil?" "To je moja stvar!" "To je res, da je tvoja stvar, moje vprašanje pa je, kako to, da se ne podpišeš, če je to samo košček papirja?" "Čakaj, toliko pa spet nisem nor, da se bom zaradi enega podpisa mučil 40 dni! Komu na čast?" mu je že skoraj prekipelo. "No, vidiš, da ne gre samo za podpis, ampak za to, ali si sposoben ali ne držati dano besedo. Očitno se tega bojiš. Nisi dovolj prepričan o sebi!" "Oh, kaj ne! Je pa brez zveze!" Njegov odgovor je bil že nekoliko voden, zato nisva nadaljevala debate. Drugi so bili kar srečni, da niso posegali v pogovor. Tako jim ni bilo treba stopiti ne na eno ne na drugo stran. Imel sem občutek, da v tej akciji niso videli pravega razloga. Toliko ljudi, tudi kristjanov, v
19
telesa in njegove funkcije. In vendar gre še za kaj več!
Najprej gre zakrcpitev volje. Ko si kdo ponavlja, da ne bo sebi popustil, trenira svojo voljo. Kdor je sposoben vztrajati v kaki dobri odločitvi, dokaže sebi in drugim, da je gospodar nad samim seboj. Če vrže npr. cigareto proč in je ne prižge več, raste v njemsamozavest, da zmore ukazovati svojemu telesu, ki ga sili, da bi še prižgal. In potem si ob soočenju z drugimi problemi lahko ponovi: Če sem tisto zmogel, zakaj ne bi zmogel tuditega. Stem pa raste v njem samozaupa-nje. Lahko bi celo rekli, da raste v njem samospoštovanje in samodisciplina. Iz 1 nekaj "' postaja "nekdo " .Bolj ko je kdo mehkužen in popustljiv do sebe, manj ima v sebi ponosa in samospoštovanja. Tak je lahek plen drugih in "poceni material"! Ne spoštujejo ga tudi drugi!
In kakšen pomen ima pri vsem tem tudi molitev? Izpostavil bi samo enega. Ko se kdo odloči za kaj dobrega in hkrati ta svoj sklep v veri in zaupanju položi še v Božje roke, se čuti močnejšega, ker ve, da Bog takemu ne odtegne svoje pomoči! Rekli bi: v dvoje je lažje! Kolikor napisanemu ne verjameš, preizkusi še v praksi! Zato je tole tudi napisano!
Ciril Slapšak
M
XX
MARIJA
MASNA ZVEZA
Sv. Janez Bosko nam je kot sveto dediščino zapustil naročilo, naj bomo širiteljičeščenja Marije Pomočnice. Bog je namreč sklenil, da nam bo naklanjal milosti po Marijini materinskipriprošnji. Člani mašne zveze v veliki veri v Boga in v iskreni ljubezni do Marije Pomočnice to izpričujejo.
Kaj je masna zveza ?
Je duhovno združenje dobrotnikov svetišča Marije Pomočnice na Rakovniku. Po don Boskovem izročilu smo salezijan-ci takoj po prihodu v Slovenijo začeli vzgojno in duhovno delo. Za svoje poslanstvo v vsestransko korist mladih pa smo bili potrebni tudi gmotnih sredstev, ki so jih darovali velikodušni dobrotniki. Dobroto smo jim vračali s svojimi molitvami.
Tako je na Rakovniku nastal lep zavod v korist mladine in svetišče Marije Pomočnice. V znamenje te medsebojne povezanosti je leta 1902 ustanovljena - torej pred 95 leti - mašna zveza. Salezijanci smo se zavezali, da vsako soboto ob 7. uri darujemo sveto mašo po namenu dobrotnikov, ki so gradili svetišče Marije Pomočnice, in za tiste, ki ga sedaj s svojimi darovi pomagajo ohranjati. Poleg tega so člani deležni številnih molitev, ki jih namenjajo člani drug za drugega.
Kako se lahko vključite?
-	Osebno ali po pošti nam sporočite svoj naslov, da vas lahko vpišemo v knjigo članov mašne zveze.
-	Po vpisu vam pošljemo po-trdilni kartonček, na katerem je molitev članov mašne zveze, ki jo lahko molite, zlasti ob sobotah. Obenem vam priporočamo obisk maše ob sobotah.
-	Hkrati namenite kak dar za
svetišče Marije Pomočnice. Glede višine daru se vsak odloči po lastni presoji in možnosti (npr. dar kot je za sveto mašo), lahko je enkraten ali občasno dopolnjen.
- S smrtjo članstvo v tem duhovnem združenju ne preneha. Se več, v mašno zvezo lahko vključite tudi pokojne.
Don Bosko je zagotavljal, da bodo vsi, ki podpirajo salezijanske ustanove, deležni posebne Marijine pomoči.
Pričevanja
Rada bi se vpisala v mašno zvezo . Sicer sem bila vpisana že pred drugo svetovno vojno, pa to verjetno ne velja več. Ne spomnim se več, kakšna so pravila, zato prosim, če mi lahko pošljete navodila. Pa še to: ali se lahko vpiše tudi sorodnike ali druge osebe, ki se same za to ne zanimajo?
Članica MZizKobarida
Prosim ljubo Marijo za pomoč. Se vedno me je uslišala. Kadar imate mašo, tudi jaz sode-lujemzvami. Cepravvem, dame morda čaka še kaj hudega, vse prenašam z dobro voljo. Prosim vas, da v MZ vpišete še rajne starše ter mojega moža.
Ana, članica MZ
Spet vam pošiljam majhen dar. Hvala vam, da mi vedno odgovorite in se zahvalite, četudi za majhen dar. Prosim vas, če mi lahko pošljete podobico rakov-
niške Marije Pomočnice. Rada bi jo imela. Pe še to prosim, da jo blagoslovite.
Članica MZ s Teharij
Zelo me tolaži misel, da kdo moli tudi zame. To se ne da nikoli poplačati. Tudi moja molitev naj vam pomaga pri vzgoji mladine doma in po svetu.
Članica MZ iz Dolenjske
Kot članica mašne zveze vam pošiljam majhen dar. Prosim vas, če bi lahko pri Mariji Pomočnici darovali sveto mašo v dober namen, da bi moj zelo hudo bolan sorodnik prejel zakramente za umirajoče. Izgubil je vero in sedaj prosim Marijo Pomočnico, naj ona prosi zanj, da bo skesano in srečno umrl.
Članica MZ iz Štajerske
Spet vam pošiljam dar za mašno zvezo. Rada bi, da bi se pri sveti maši spomnili tudi mojih pokojnih staršev. Ko sem se jaz vpisala v mašno zvezo, se nisem spomnila, da bi vanjo vključila tudi svoje rajne sorodnike.
Članica MZ iz Maribora
Naslov:
Salezijanci, Mašna zveza Rakovniška 6 1108 Ljubljana
20
ZA RODOVITNO RAVNOTEŽJE
Dan posvečenega življenja
Peter iz Poljske ne neha presenečati. Letos je potegnil še eno potezo v pripravi na veliko jubilejno leto 2000. Ustanovil je "dan posvečenega življenja" in ga postavil na praznik Gospodovega darovanja v templju, na sve-čnico torej. O tem je 6. januarja letos napisal posebno pismo.
Pisati zgodovino prihodnosti
Ze v svoji posinodalni okrožnici o posvečenem življenju, kije prava enciklopedija redovništva, je zapisal: "Bratje in sestre, vi nimate le slavne zgodovine, na katero se lahko ozirate in jo pripovedujete, ampak tudi veliko zgodovino, ki jo je treba še graditi. Glejte v prihodnost, h kateri vas naravnava Sveti Duh, da bi tudi z vami delal še velike reči."
O tej "zgodovini prihodnosti" je papež zelo prepričan in hkrati s svojo besedo in zgledom ob vsakem času spodbuja vse redovnice in redovnike k pogumnemu ravnanju. Pa ne vabi k pogumu le posvečenih oseb (redovnike), marveč vso Cerkev. Skupaj s sv. Terezijo, ki pravi "Kaj bi bilo s svetom, če ne bi bilo redovnikov!", se tudi sam kot vrhovni pastir Cerkve dobro zaveda, kako dragocen dar svetu in Cerkvi je redovniški poklic. Zato vabi, da bi se na "dan posvečenega življenja" najprej Bogu zahvaljevali za ta tako izjemen poklic v Cerkvi. Dolžni smo poveličevati nebeškega Očeta, ker med ljudmi prebuja poklice služenja in plemenite velikodušnosti.
Drugi veliki namen tega dneva je, da bi vsi udje Cerkve odkrili pomen in veličino tega poklica. Papež pravi, daje posvečeno življenje "poseben in živ spomin" Jezusovega Božjega sinovstva, ki mu je Oče bil edina ljubezen - zato
je deviški; kije v Očetu našel svoje edino bogastvo - zato je bil ubog; in v Očetovi volji jed, ki gaje hranila - zato je bil pokoren. Nič nenavadnega torej, če papež na drugem mestu trdi, da pomeni življenje po evangeljskih svetih resnično "duhovno terapijo" za naš čas. Zato vabi vso Cerkev, naj veliko premišljuje o posvečenem življenju in za te brate in sestre obilno moli. Tako bo vsa Cerkev vedno bolj zahrepenela, da bi bila brez madeža, brez gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna" (Ef 5, 27).
Seveda pa je ta dan ustanovljen predvsem za Gospodu posvečene osebe same. Da bi odkrile svojo "prvo ljubezen" in se zahvaljevale Gospodu za izjemen dar poklica. Papež pravi: "Da bi še z jasnejšim pogledom vere odkrile žarke Božje lepote, kijih Duh razliva v njihovem načinu življenja, in da bi se še bolj živo zavedele, kako nenadomestljivo je njihovo poslanstvo v Cerkvi in svetu." To naj bi bil neke vrste "dan obračuna" o upravljanju s tako dragocenim darom poklica; tako bi vedno bolj postajali Gospodove priče, kajti "sodobni človek raje posluša priče kot učitelje; če pa posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci" (Pavel VI.).
Skratka, ta "dan posvečenega življenja" naj bi vsej Cerkvi pomagal, da bi živela tisto ravnotežje molitve in dela, ki zagotavlja pravo rodovitnost.
Pomen krajevne Cerkve
V Rimu je bila že dolgo navada, da je papež na svečnico ma-ševal za redovnike in redovnice -še posebej za vrhovne predstojnike in predstojnice, ti pa so mu v dar prinašali sveče. Zdaj je papež razširil to pomenljivo praznovanje
tudi na krajevne Cerkve. Kakor v Rimu papež sprejema osebe posvečenega življenja, tako naj bi vsak škof ordinarij na ta dan sprejemal redovnice in redovnike ter zanje in z njimi molil. Gre za pomembno vprašanje vključenosti posameznih redovnikov v krajevno Cerkev. Vsaka redovna skupnost ali ustanova posvečenega življenja ima posebno in lastno poslanstvo. Krajevni pastir ima od Boga ta dar in poslanstvo, da vse te različnosti tako uglasi v svoji škofiji, da dobi vsaka škofija skladnost in lepoto prav v tej edinosti v različnosti. Samo tako se čutijo vsi ljudje, vsi poklici, vsi značaji nagovorjeni od Boga samega.
Zato je razumljivo, da so slovenski škofje-ordinariji radi sprejeli to papeževo pobudo in vodili evharistična slavja za redovnice in redovnike svoje škofije. Tako je bilo tudi na Rakovniku, kjer je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar med sv. mašo osebno razdelil papeževo pismo navzočim višjim redovnim predstojnicam in predstojnikom. Zelo razveseljivo je, da se je tako veliko ljudi pridružilo temu slavju in docela napolnilo rakovniško svetišče. Je to še eno znamenje ljubezni do svetega očeta? Do redovnikov in redovnic? Vsekakor, marsikdo mi je v osebnem pogovoru dejal: "Prišel sem, prišla sem, da z molitvijo podprem tega in tega... da bi vztrajal(a)..." Prav to je želja svetega očeta: laiki, duhovniki, redovniki kot ena sama družina, kot eno samo srce in duša. Z roko v roki naj bi pričevali za dobrega Boga in skrbeli za ta svet, ki je Božje delo. Tudi na ta način se večajo sadovi papeževega obiska pri
..........Stanislav Hočevar
21
m M1S1J0NI
BRAZILIJA
Corumba, 1. februarja 1997
V Corumba sem prispela srečno in brez zapletov. Ze v Sao Paulu sem bila zelo lepo sprejeta; priskrbeli so mi hotel in letalo. Na letališču v Corumba me je pričakal g. Saksida. Zelo me je bil vesel, kajti tako je dobil prvič pomoč iz Slovenije. Kot Slovenka sem tukaj kot njegova sorod-nica. Dobila sem svojo sobo s sanitarijami. Edini problem je jezik. Brazilščina je mehkejša od portugalščine in zato meni lepša.
Don Boskovo mesto je urejeno in čisto bolj kot sem pričakovala, šola je prekrasna in velika, lepa in čista, z urejeno okolico. G. Saksida pravi, da si otroci vedno zaslužijo najlepše in najboljše.
Vse, kar sem zgoraj na kratko omenila, je njegovo delo. Človek ne verjame, če ne vidi. Šola Don Boskovega mesta je trenutno prazna, ker so počitnice in so otroci doma. Tako je moje trenutno delo učenje portugalščine in prilagajanje na običaje in navade ljudi v Corumba. Ko se bo začel pouk, bo moje delo z otroki in družinami, v katerih živijo. Spoznala pa sem že revščino preneka-terih družin, v katerih otroci umirajo zaradi slabih prehrambenih navad. Nekatere matere niti tega ne vedo, da morajo dati svojim malčkom - dojenčkom -vsake toliko časa kaj popiti, da ne postanejo tako zelo dehidrirani in morajo zaradi tega v bolnišnico.
Drugje pa jim dajo hrano v isto posodo skupaj s psi. Skratka, ko bom znala portugalsko, bom imela veliko dela. Vse vas lepo pozdravljam.
Gabriela Simetinger
Corumba, 4. februarja 1997
Spoštovani!
Minil je že teden dni, odkar sem prispela v misijon v Corumba, kjer sem bila zelo lepo sprejeta. Počasi se privajam na delo v misijonu. Misijon je zelo velik in lepo urejen. Iz začetnih nekaj barak je v misijonu zrasla velika lepa šola, ki ima v urejeni okolici tudi športna igrišča. V njej poteka pouk ves dan v treh izmenah: dopoldne, popoldne in zvečer. Šolo in projekt Srečni otroci vodi g. Saksida. Ta projekt je v teku tudi sedaj, poteka pa v posebnih prostorih: to so igralnice, delavnice, kopalnice, jedilnica itd. Vanj so vključeni otroci, ki rastejo na ulici, za katere družine ne zmorejo ali ne znajo skrbeti. G. Saksida išče te otroke, ki so najbolj potrebni pomoči. Vsak dan jih pripelje v misijon, kjer igrajo nogomet, košarko, delajo v delavnicah (les, glina), učijo se raznih spretnosti. V misijonu se umijejo in dobijo obleko. Opoldne se zberejo v kapeli, kjer jim g. Saksida pove
kaj o vsakdanjem življenju, na koncu pa zmolijo molitve. Zanje je pripravljena tudi hrana. Zvečer jih odpelje domov.
Takih otrok je v misijonu trenutno 120 vseh starosti. Ti otroci se kasneje vključijo v šolo glede na želje in stopnjo pripravljenosti. Za vse te otroke ceste ima g. Saksida organizirane botrce, ki jim finančno pomagajo. Za ta denar otroci dobijo hrano, obleko in so deležni vzgoje in izobraževanja.
Misijon se imenuje Don Boskovo mesto. Poleg vsega zgoraj omenjenega so v misijonu tudi prostori, ki omogočajo delo misi-jona, gradijo pa tudi nove. Pred leti so zgradili lepo, mogočno cerkev.
V misijonu je življenje. Prinašajo ga otroci ceste, ki se jim je s tem odprla luč. Hvala Bogu za to veliko delo g. Saksida. Molimo, da bi se to delo še dolgo uspešno opravljalo in da bi bilo čimmanj takih otrok, ki trpijo zaradi pomanjkanja.
Vsi lepo pozdravljeni.
Gabriela Simetinger.
Tudi jaz hočem dodati nekaj vrstic za Šalezijanski vestnik. Najprej se vsem zahvaljujem za tako lep in dragocen dar, kot je Gabriela.
22
HL MISIJONI
ALBANIJA
BURUNDI
ANGOLA
V	deželi dvoglavega orla niso le nemirni zaradi različnih prevar, ampak se tam dogaja tudi veliko novega. Sveti oče je pred kratkim imenoval dva nova mlajša škofa, umrl pa je kardinal Mikel Koliqi, ki je prejel kar-dinalsko dostojanstvo v zelo poznih letih predvsem zaradi pogumnega pričevanja v času totalitarizma.
Naši sobratje se ves januar in februar vneto pripravljajo na obisk vrhovnega predstojnika gospoda Juana E. Vecchi-ja. To bo prvi don Boskov naslednik, ki bo obiskal Albanijo. V soboto 22. februarja bo odprl nov mladinski center v glavnem mestu Tirani (šola, oratorij, župnija) in takoj zatem položil še temeljni kamen za novo hišo salezijancev. Ob prihodu se bo srečal z apostolskim nuncijem v Albaniji in nadškofom Tirane in Drača.
V	nedeljo 23. februarja bo najprej v skadrski stolnici slovesna maša, zatem pa še inavgu-racija nacionalnega katehet-skega inštituta, ki ga vodi naš sobrat s Kosova, in blagoslovitev novih prostorov za oblikovanje duhovnih poklicev.
Naš sobrat in ravnatelj skupnosti v Skadru, g. Rudi Borštnik, se vsem darovalcem za to mladinsko katehetsko in semeniško ustanovo iskreno zahvaljuje in vas prisrčno pozdravlja.
V	času obiska vrhovnega predstojnika v Albaniji bosta pri slovesnosti in pogovorih sodelovala tudi ljubljanski inšpektor in pa voditelj slovenske misijonske dejavnosti na Koroškem, g. Jože Kopei-nig, voditelj katoliškega doma vTinjah.
S. H.
Leta 1935 sem kot 15-leten odšel vmisijone. Šele po 30 letih, leta 1965, sem se mogel prvič vrniti, da bi videl domovino in domače, ki so še ostali. Šele v avtobusu od Milana proti Gorici sem prvič po 30 letih slišal slovensko besedo, mojo materno besedo, ki me jo je naučila moja mati.
Od takrat je minilo 32 let, ko ponovno slišim slovensko besedo, toda tokrat daleč od domovine, najprej na letališču, ko je prispela 29. januarja zdravnica Gabriela, me objela in rekla: "Prišla sem, tukaj sem. Končno sem srečna, g. Ernest." Oči so se mi napolnile s solzami. Kako čudovita in skrivnostna so Gospodova pota. Sedaj ni samo slovenski misijonar, kije ustanovil Don Boskovo mesto, sedaj se v tem mestu govori tudi slovensko.
Morda je to čudovito znamenje, da bodo sledili novi prostovoljci iz Slovenije, ki bodo spodbudili še nove dobrotnike, kajti ta misijon je sredi tisoč revnih družin in revnih otrok. Prišli bodo v pomoč slovenskemu misijonarju, ki tako upa, da bo iz Slovenije prišla dodatna pomoč v prostovoljcih, gmotni pomoči ali po molitveni podpori, kajti "poklic kristjana je poklic misijonarja in preroka".
Vaš misijonar Ernest Saksida
S. Zvonka Mikec, ki deluje v Angoli, je postala delegatka inšpektorice za Angolo. Inšpekto-rija sester HMP obsega Mozambik in Angolo, s sedežem v Mozambiku.
Bog ji nakloni svoj blagoslov pri njenem misijonskem delu!
Po dolgem čakanju in hrepenenju po svojem Burundiju in po v bratomorni vojni preizkušanih ljudeh se je končno odpravil na potnazaj misijonar Jože Mlinaric. Bog naj ga varuje na njegovi apostolski poti.
INDIJA
Pri vhodu v naš zavod smo postavili velike jaslice. Mimoidoči se ustavljajo, pobožno sklepajo roke in se priklanjajo kipcem, ki predstavljajo Jezuščka, Marijo in Jožefa. Majhno dete s stegnjeni-mi ročicami privlači vse. Ženske šepetajo: Deiva Mada je rodila v štalici.
Že mesec pred božičem smo načrtovali božični program. Delovno področje naše salezijanske skupnosti je kar veliko: SIGA -strokovna tiskarska šola s 300 fanti in 30 inštruktorji, mladinski dom z 250 člani, pomoč v bližnji župniji, socialno delo po revnih vaseh. 15. decembra je bil zadnji dan pouka. V naslednjih dneh so študentje pripravili jaslice, okrasili zavod in dvorano, na najvišjih točkah obesili božične zvezde. 18. decembra ob štirih popoldne smo se vsi zbrali v dvorani zavoda in imeli božičnico. Začelo se je z božično mašo, nakar se je pri vratih prikazal sv. Miklavž in naznanil, da iz daljnih krajev prinaša darila za vse, ki so dobri in se pridno učijo. Fantje so zaploskali in rekli, da so pridni kot angelčki. Miklavž je bil izredno radodaren: delil je obleko in stvari, ki jih vsak dan potrebujemo. Vsi smo bili obdarovani. Vprašali smo ga, kje je dobil toliko lepih stvari. Iz Božje zakladnice, je odgovoril. Iz zakladnice misijonskih prijateljev, med katerimi so tudi Slovenci. Sledilo
je božično kosilo: krožnik birjani-ja s kislim mlekom (vrsta paprici-ranerižote).
Za polnočnico se je naša redovna skupnost razkropila po raznih župnijah Madrasa. Povsod so nas klicali na pomoč: duhovnike za mašo, mlajše pa za organiziranje obredov.
Že 24 let vodim pevski zbor v naši župniji za angleško govoreče kristjane. Imel sem veliko vaj, a po mojem še premalo. Urnika in točnosti ne poznajo. Nikoli ne vem, koliko jih bo zadnji dan navzočih. Treba je veliko potrpljenja in ljubezni. Vendar moram biti letos zadovoljen. Ljudje so nas pohvalili. Po zadnji božični pesmi je pristopila k meni zgubana starka, me potegnila k sebi, poljubila in rekla: Lepo je bilo, dobro ste zapeli.
Na Štefanovo je bil dan obiskov; prihajajo sorodniki in prijatelji: ženske v pisanih sarijih, otroci in moški prikupni. Mi smo že zgodaj zjutraj naložili na naš kamion darila in se odpeljali v dvesto kilometrov oddaljeno vas, ki smo jo tako rekoč posvojili. Cesta je bila zaradi obilnega dežja zelo zdelana. Vsa vas se je zbrala ob cerkvici in nas bučno sprejela. Videli smo se prvič, a stik prijateljstva je bil takoj sklenjen. Otroci so silili vame, me vlekli za rokav, tipali in si ogledovali mojo belo kožo in jo primerjali s svojo temno . Oči so se jim svetile od veselja. Vas je zelo revna, njihova stanovanja pri nas ne bi služila niti za hleve. Prebivalci so parijci. Uradno jim pravijo Dalith. Država bi jim morala pomagati in skrbeti zanje, izboljšati njihovo stanje, a ker so kristjani, jim odreka vso pomoč in pravice. Velika krivica! Sebastijan, mlad salezijanski duhovnik, je njihov župnik, poln idealov, a največkrat brez sredstev. Njegov župnijski urad je v napol podrti stavbi. Spi kar v zakristiji. Cerkvica služi za mašno daritev, šolo in obednico otrok. Italijanski
BOŽIČ V MADRASU
Spoštovani!
Praznične melodije zvonov v zvonikih indijskih katedral in majhnih pred cerkvicami misijonskih postaj na širnem polotoku so utihnili . Ugasnile so božične zvezde, ki so krasile pročelja hiš naših kristjanov. Modri so odšli po drugi poti v svojo domovino. Mali Jezušček je pred krutim Herodom moral zbežati v daljni Egipt. Vsega tega smo se spominjali v dveh tednih božične dobe.
Indija je dežela hinduizma. V njihovi veri poznajo več inkar-nacij. Na primer: Lord Krišna je učlovečeni bog Višnu. Kot avatar dela čudeže in pomaga ljudem v stiski. Vendar te inkarnacije so v glavnem v pesnitvah, sad domišljije in želje, da bi se Bog človeku približal. Nimajo zgodovinske podlage, kot jo najdemo pri rojstvu in življenju Jezusa Kristusa.
Cepravje kristjanov le majhen odstotek, je božič v Indiji dobro znan. O tem pričajo okrašene izložbe trgovin, reklame in članki v časopisih, božične oddaje na televiziji. Poštni uradi so preobremenjeni z voščili, ki nam jih pošiljajo naši bratje hindujci. Več kot mesec dni smo v božičnem razpoloženju.
24
dobrotniki so zbrali lepo vsoto denarja za to vas. Z njihovo pomočjo bomo zgradili šolo, skopali nekaj vodnjakov in omogočili mladim, da bodo lahko študirali. V vsej vasi jih je samo šest, ki so naredili malo maturo. Mladina nam je pripravila pester sprejem s plesi, petjem in igrami. Ena izmed točk je bilo sajenje kokosovih palm. V eni uri smo jih posadili 100 v že pripravljene jame. Ko se bom vrnil čez pet let, bodo rodile že prve sadeže. Ob enih popoldne so se oči vseh obračale pod veliko drevo, kjer se je v štirih ogromnih loncih kuhal birjani. Kojekuharmešal rumeno pobarvani riž, je prijetno dišalo po ocvrti čebuli. Bili smo lačni.
27. decembra, god sv. Janeza, učenca, ki ga je Gospod posebno ljubil, je bil za madraško salezijansko provinco poseben dogodek. Posvečenih je bilo 14 novomašnikov: 6 v Madrasu, 8 v drugih centrih naše inšpektorije. Bog nam pošilja mnogo poklicev. Drugo leto jih bo nad 20. Včasih kdo vpraša, kje jih bomo zaposlili. Odgovor je lahek: južnoindijska inšpektorija ima zelo velik obseg. Država Tamilnada šteje nad 50 milijonov prebivalcev. K nam spada Sri Lanka, misijoni v Keniji, Tanzaniji in Sudanu. Mnogo jih deluje na misijonskih postajah v severni Indiji, kjer primanjkuje duhovnikov. Povsod smo dobrodošli. Nekateri naši člani so redni
profesorji na rimskih univerzah.
Imeti veliko število duhovnikov, to se lepo sliši. A veliko bolj pomembno je, da so goreči apostoli, ki bodo z ljubeznijo, gorečnostjo in Božjo pomočjo pritegnili indijske množice h Kristusu.
Za sklep naj zapišem božično misel, ki se je zavrtala v moje možgane in je vir premišljevanja. Rad bi jo delil z vami.
Ko družina pričakuje novega člana, je vse v pripravah. Vsi ugibajo, kaj bo, ali fantek ali punčka. Kakšna bo barva oči, las, komu bo otrok podoben. V takem razpoloženju je stara zaveza pričakovala Odrešenika. Bilo je veliko ugibanj, mnogo napovedi...
Pričakovali so ga kot mogočnega kralja, pogumnega vojskovodjo. A najbrž nihče ni mislil, da bo vstopil na svet kot majhno, nebogljeno dete, rojeno v revni štalici na betlehemskih poljanah. Druga Božja oseba se je učlovečila. Kakšno ponižanje! Podvrgla seje vsem človeškim slabostim, razen grehu. Bog je hotel biti rojen v času, da bi kot dete v Marijinih rokah pritegnil vse k sebi in pregnal naš strah. Mati Marija ga je hranila, negovala, da je odrasel v moškega, ki se bo 33
let pozneje sposoben darovati kot žrtev na križu. Pripravljala gaje za križ.
Večkrat se vprašam, zakaj si je Odrešenik izvolil prav jasli za svojo zibko in pastirje kot prve priče veselega dogodka. Najti odgovor ni težko. Njegov veliki praded David je bil pastir. Njegov blag in pesniški značaj se je izoblikoval med ovcami. S pašnika ga je Gospod poklical in mazilil za kralja judovskemu ljudstvu. Podoba pastirja je bila Jezusu vedno draga. Ko je hodil in učil po mestih, trgih in vaseh Palestine je sam sebe imenoval Dobri pastir, ki pozna svoje ovce, jih vodi na zelene pašnike, jih varuje, in če je potrebno, tudi da svoje življenje zanje. Betlehem je blizu Jeruzalema. Na pašnikih okrog njega so se pasle velike črede ovac in jag-njed, namenjenih za žgalne daritve na tempeljskem oltarju. Ta darovana jagnjeta so bila samo podoba pravega Jagnjeta, ki bo 33 let pozneje darovano na križu za odpuščanje naših grehov. Božje načrtovanje je globoko in skrivnostno.
Pozdravljeni. Ivan Kešpret SIGA, Taylors Rd Madras 10 Indija
25

DRUŽINE

VREDNOTE
Poročila sva se dokaj mlada, saj Pavlina ni imela niti dopolnjenih dvajset let. Žena je svojo mladost preživela pri skrbnikih, ki so zanjo storili veliko dobrega, jo vzgajali, naučili moliti in jo pripravljali na zakramente, vendar prave topline doma ni doživela. Jaz sem iz številne družine, vendar kot dvanajsti in najmlajši nisem bil izvzet pri nobenem delu, saj se je na veliki kmetiji tega našlo precej. Ob domačiji sva dobila parcelo, kjer sva začela zidati hišo in si ustvarjati dom in družino. Srečni smo se vselili v novo stanovanje, saj je medtem z nama bil že Andrej. Kmalu je prišel na svet tudi Aleš; žena je pustila službo, saj sva bila mnenja, daje tako najbolje za otroke in družino. Hotela sva imeti še kakšnega, vendar ženi tega zdravje ni dopuščalo. Po operaciji in občutnem izboljšanju smo dobili še Karmen, kot nekakšno darilo za vztrajnost. Mislimo, da smo ob večjem številu članov lahko popolnejša družina.
Z ženo nisva imela brezskrbnega otroštva, zato pa se trudiva, da bi ga otroci doživeli in iz njega rasli. Predvsem jim želiva dati temeljnih vrednot, kot so vernost, poštenje, delavnost in pripravljenost na preizkušnje, ki bi jih uteg-
nile doleteti, ter da bi jim zapustili toplinodoma. Vsakotrokje vnašo družino prinesel nekaj posebnega, novo veselje, nove težave in novo odkritje, da se Bog vedno znova odkriva v vsej polnosti stvarstva. Mogoče se starši danes bojijo imeti več otrok, da jim ne bi mogli dati vsega, kar si želijo. Midva pa sva ravno prek otrok spoznala, da ko dajeva zanje, hkrati prejemava darove, s katerimi On, ki je vsemogočni, ne varčuje. Vsaktrudje poplačan. Doma nismo vedno v polnem številu, vendar se vsak večer spomnimo tistih, kijih ni pri večerji in molitvi. Večkrat molimo rožni venec ali drugo večerno molitev. Želiva, da bi molitev komu ne postala odveč ter da se zanjo sami odločijo. Ob tem je vedno čas za pogovor o vsakdanjih urnikih, o šoli, domači nalogi; glede na starost dokaj različno. Predvsem žena, ki je vedno ob otrocih, jim daje smernice. Večkratpa je potrebno, da se pogovoriva, da se o pomembnih zadevah zavestno odločiva oba, da za dano besedo stojiva oba.
Prav poseben dan za našo družino pa je nedelja, ko smo po nedeljski sveti maši vsi doma pri kosilu, ko imamo čas za sprehod, kotudinaškužagreznami.
Smo mlada družina in živimo v majhni vasici pod Pohorjem na Dobrovi pri Oplotni-ci. Oče Staneje kot šofer večkrat zdoma, vendar z mislimi na dom in na družino, mama Pavlina pa je doma kot gospodinja. Starejši sin Andrej je študent drugega letnika farmacije v Ljubljani, Aleš obiskuje tretji letnik Gimnazije Celje-center, hči Karmen pa je, kot najmlajša, učenka tretjega razreda osnovne šole.
Kmetije in stalnega dela, razen na vrtu okoli hiše, nimamo, tako da se otroci lahko ukvarjajo z dejavnostmi, ki bi se jim sicer težje posvečali. Oba sinova sta vrsto let hodila na pojetne in zimske duhovne vaje vŽelimlje, odkoder sta prihajala vedno precej drugačna; na takšnih duhovnih vajah se otroku odpre nov svet in lažje sprejema, kar je dobro. Andrej je nato sodeloval v skupini Naveza, iz katere je črpal energijo in ideje za delo v domači župniji Prihova in za duhovne vaje, predvsem v postu in za Uskovniški teden. Aleš je bolj umetniško nadarjen in je pretekli mesec na svoji gimnaziji imel otvoritev druge razstave likovnih del, prve v malce širšem obsegu. Oba igrata klavir in kitaro, pojeta pri cerkvenem zboru in sodelujeta pri mladinski skupini. Žena Pavlina ob sobotah krasi v cerkvi Marije Vnebovzete, saj jo delo s cvetjem zelo veseli; to je njen čas, ki ga lahko posveti Mariji, pri tem pa ji včasih pomaga Karmen. Vsi člani pa pomagamo, kolikor je to v naši moči, saj se nam zdi, da je župnijsko občestvo prav tako kot družina zdravo okolje, ki nam pomaga zoreti.	. . nn
»- na str. 27
26
Dolga leta smo na razne načine povezani s salezijansko družbo. Že starejši brat Pavlek je bil pri salezijancih in seje pripravljal na duhovniški poklic, vendar ga je Bog po bolezni prej poklical k sebi. Sam sem imel željo postati duhovnik in sem bil v Zelimljem kot gojenec. Zaradi napornega študija sem se odločil za pot družinskega življenja. Še danes radi gremo z družino v Zelimljein na Rakovnik, kjer vedno srečamo znane obraze in družinske prijatelje. V molitvi pa se spominjamo nečaka Petra Pučnika, ki študira pri salezijancih, letos v Turinu, in mu želimo, da bi zmogel pripravo za naporno, a zelo lepo delo, ki je pred njim.
Z ženo se zavedava, da so vera, zakon, družina najvišje vrednote, za katere se je vredno odločiti. Potrebno je spoštovati drug drugega, življenje, različna mnenja in pa seveda potrpeti. Mladim pa bi rada povedala, da naj fant in dekle, kasneje mož in žena vsak korak gradita na odkritosti, zaupanju in nenehnem prizadevanju storiti drug drugemu kaj dobrega; obenem naj ne pozabita na molitev za skupno srečo in blagoslov. Tako nas bo varovala Marija pod skupnim plaščem kot eno samo veliko družino - Cerkev.
družina Pučnik
>■ s str. 9
Navadno pa je tako, da tam, kjer Bog pomnoži svojo milost, tudi hudič napne svoje sile. Med prvo svetovno vojno so mnogi gojenci in dijaki padli na fronti, del zavoda pa je služil za ranjence. Med drugo svetovno vojno se je zavoda polastila nemška vojska in uničila večino bogate knjižnice in del opreme. Po vojni so se sale-zijanci vrnili in v nekaj mesecih zavod v veliki meri usposobili, pa ga je nova oblast zaplenila kot "splošno ljudsko premoženje".
Na neki način pa je tudi vsa povojna leta Marijanišče v Veržeju služilo svojemu namenu: čeprav ne na temelju verskih vrednot, pa so vseeno v stavbi zopet vzgajali mladino, predvsem tisto, ki sojo novonastale družbene razmere oropale za družinsko srečo in starševsko ljubezen. Leta 1987 so zanjo zgradili novo stavbo, ki se je še danes drži ime "klošter". Z zakonom o denacionalizaciji so salezijanci znova prevzeli v posest zavod Marijanišče z bližnjo okolico in gospodarsko poslopje, v katerem je delovala KZ Mursko polje, vendar je propadla že pred postopkom denacionalizacije.
V duhu hvaležnosti in odgovornosti do vseh številnih dobrotnikov iz Pomurja, pa tudi v želji za duhovni in kulturni napredek teh krajev, snujejo salezijanci za svojo ustanovo v Veržeju že nove načrte: srednjo šolo domače in umetne obrti, s katero želijo prispevati svoj delež tudi k ohranjanju slovenske kulturne dediščine in mlade vzgajati k delavnosti in ustvarjalnosti. Upajmo, da se po 85 letih obeta v Veržeju zopet nova salezijanska mladost - da bo tudi mladost mnogih znova lepa in vesela, ustvarjalna in duhovna.
Pred 75 leti so salezijanci prevzeli tudi župnijo v Veržeju - prvo v vsej severovzhodni Evropi.
Franček
>- s str. 6
Na vašem 20. vrhovnem zboru ste veliko govorile o novih odnosih z Bogom, s Cerkvijo, z družbo in znotraj same salezijan-ske družine. Je to v vaši Družbi nekaj novega, zakaj in v kakšnem smislu?
Nebi rekla, da je nekaj novega. To pomeni predvsem znova odkriti in bolj pristno živeti odnose, ki so značilni za našo redovno družbo. Kot redovna družba, ki sta jo ustanovila don Bosko in mati Mazzarello, v svojem izročilu nikoli ni poznala togih medsebojnih odnosov, ki bi jih označevala gospodovalnost. Za nas so bili vedno značilni zaupanje, vključevanje vseh, odkrivanje in spodbujanje energij v drugih. Odlična opredelitev preventivnega sistema se mi zdi prepričanje, da se v človeku skriva bogastvo energij, ki jih je treba odkriti in jim pomagati, da se razvijejo.
Mogoče smo v kakšnem obdobju svoje moči preveč posvečale nekaterim drugim stvarem, kot npr. organizaciji, in je ta značilnost med nami nekoliko zbledela.
Naš namen pa je bil vedno vrniti se k izvirom. Tudi priprava na ta vrhovni zbor je pomenila vrnitev k našim začetkom, da bi tako lahko bile bližje današnjemu svetu vduhu ustanoviteljev. Vedno znova se skušamo vračati k našim koreninam , da bi odkrivale in dobivale moč za to, kar naj bi bile.
Kakšne cilje pa si zastavljate v odn osu s salezijanci?
Vedno bolj krepiti takšno povezanost, kot je bila v začetkih in ki se mora danes izražati na različne načine.
Ko sem sprejela to službo, mi je bilo v veselje in štela sem si v čast, daje bil navzoč tudi vrhovni predstojnik salezijancev, ki mi je predlagal graditev takšnih odnosov, kot so vladali med don Bo-skom in Marijo Mazzarello.
pripravila s. M. Z.
27
SALEZIJANSKI PROJEKTI
POSTNE DUHOVNE VAJE
Vsi, ki prebirate Salezijanski vestnik, ste v preteklih letih gotovo že zasledili poročila o postnih duhovnih vajah za mlade. Tudi v tej številki so mladi spregovorili o njih. Te duhovne vaje potekajo že več kot dvajset let. Ob salezijancu Jožetu Vidicu se je takrat zbrala skupina duhovnikov in mladih, ki so dali začetni zagon in idejo. Leta se je v tem času nekoliko spreminjala, izhodišča pa ostajajo ista. Postne duhovne vaje zato upravičeno nosijo naslov "salezijanski projekt".
Osnovne značilnosti postnih duhovnih vaj
Pritegniti čimveč mladih
Postne duhovne vaje - potekajo se med vikendi v postnem času - so namenjene širokemu krogu mladih. Pisane so mladim na kožo. Veliko je tudi molitve in zbranosti. Veliko je tudi petja, ustvarjalnosti, veselja. Velik poudarek je dan doživetemu obhaja-nju zakramenta spovedi.
Mladi za mlade
Postne duhovne vaje vodijo animatorji skupaj s salezijanci. Animatorji so mladi, ki so se po bogati osebni (duhovni) izkušnji življenja odločili, da bodo del svojega notranjega bogastva delili s svojimi sovrstniki. Postne duhovne vaje niso poučevanje in prepričevanje, ampak podarjanje izkušenj in skupno iskanje Gospodove navzočnosti.
Duhovnost vsakdanjega Postne duhovne vaje nočejo biti trenutek "zunaj časa in zunaj prostora". Mlade, ki se jih udeležijo, poskušajo spodbuditi k bolj polnemu preživljanju vsakdanjega življenja. Vsakdanjost ni idealna, nenehno se je treba odločati za Gospoda. Duhovne vaje so spodbuda mladim za zvestobo v majhnih, navidez nepomembnih rečeh vsakdanjosti.
Priprava animatorjev
Mladi animatorji sami pripravijo in izvedejo program postnih duhovnih vaj. Priprava je večstopenjska.
Pripra vljalna srečanja Na treh pripravljalnih srečanjih oblikujejo animatorji temo duhovnih vaj, se odločijo, po kakšnem ključu bodo pripravili
gradivo, si razdelijo tehnične naloge in se odločijo, na katerih vikendih bodo vodili program. Sad teh srečanj je brošura z vsemi vsebinami postnih duhovnih vaj in zgibanka, ki daje udeležencem osnovne informacije o dogajanju na duhovnih vajah.
Duhovno -pripravljalni vikend
Animatorji, ki se odločijo za vodenje postnih duhovnih vaj, se za en vikend umaknejo v samoto. Tam skupaj pregledajo gradivo, ki so ga sestavili, se med seboj duhovno uglasijo in razpoložijo za vodenje programa. (Kako je bilo letos na tem vikendu - bili smo na Uskovnici -, si lahko preberete v Kristininem prispevku na str. 18!).
Vodenje duhovnih vaj Animatorji vodijo štiri postne vikende za mlade. Duhovnih vaj se udeleži vsako leto okoli dvesto mladih iz vse Slovenije.
Preverba postnih duhovnih vaj Pomemben je tudi zadnji korak postnih duhovnih vaj, preverba izvedenega programa. Na srečanju ocenimo potek priprave in samo izvedbo duhovnih vaj.
Trenutek preverbe je zelo pomemben. Tu se rojevajo ideje in izboljšave za naslednje leto.
Letošnja tema je izzivalna: "Pridi in poglej!"
Da, pridite in boste videli! Zagotovo vam ne bo žal!
Martin Lisec
28

RAJNI
V Sklad Gimnazije Želimlje ste do 18. II. 1997 darovali:
Ambrožič M., Babic M., Babnik J., Belaj F., Bela] Z., Bezek I. in O., Bojanovič M., Božič A., Božič J,, Božič Z,, Bračko A., Brodarič M., Bučar L, Buh V., Burgar A., Cankar Š„ Cerer M., Čeferin M., Čepin A., Černe, Čeme F., Černič T. in T., Čibej 1., Demšar M., Dernulc T., Dobnik A., Dolenšek V. J.(2x), Dovžan G_., Drobnič J., Drolc M., dobrodelni koncert Škofljica, družina Androjna, družina Bevc, družina Končan, družina Malovrh, družina Maroit, družina Mikllč, družina Petrič, družina Pipan, družina Razboršek, družina Šenk, družina Sterk, družina Vesel, družina Vevoda, Erlah T., Eržen Š„ F.B., Falnoga M. in K., Ferenčak M., Ferjančič F., Fišter C., Flegar M., Fridau M., Frlic A., Fujo F. in M., Golob M., Grašlč N., Grdadolnlk Z,, Grozde I., Hčere krščanske ljubezni, Hostnik A., Hren B., Hren P, Hribar, Hrlbšek A., Husič V., Jakič F., Jakopič Z., Jakša J., Jan, Jančar I., Janžovnlk M., Jarem L„ Jeglič M., Jeras M., Jerebic A„ Jerič A,, Jerina M., Jeršlč I., Jurca K,, Juvan C., Kelvišar L, Kern, Knez J., Kocjančič F., Kokalj F., Končan, Končan J., Kostevc M., Košak M., Kotnik Š., Kovačlč M„ Koželnik A., Krajnlk M., Kranjc R., Kranjec E., Kristan K., Kuhar R„ Kugovnič R., Kump C., Kuster Z., Lavrlč E., Legat A.(2x), Legat B., Levstek M., Likar A., Lovrln F., Luln B.,lukan M., N.N., N.N. Brežice, Macerl L, Macuh S., Maček V., Majcen M., Marlnčlč A., Mam R., Maroit J., Mazij A., Merlak [., Mlklavc I., Moškon M., Nagode J.(2x), Narobe M., Novak N., Nyberg B., Oblak M., Ognjišče, Ogrin I., Ogrln F., Omerzo B., Peče J., Pejha 0., Perušek M., Plrker 0., Plahutnlk P., Platovnjak, Plevfiak M., Podbo) L., Podkrlžnlk M., Pokom J., Pole F, P. M.(2x), Poreber A., Potočnik J., Potočnik M.(2x), Raj I., Razboršek D. in M., Rebar P., Remc F, Resman M., Reven N., Rupnik P, Rupnlk S., Sajko A., salezljanska skupnost Rakovnik, Skomšek M_., Slak M.,_Sodec F. Starkež C., Sušeč A., Šeligo J... _Šket R.,_Škrabec J.,. Škrabec S,, Šlogar C., Šolar A., Šorn J , Špan A., Špendov A., Štern L, Švlgelj M., Terglav F., Tomšič M,, Turuk P, Urbane P., Urleb T., Valjavec M., Valjavec P., Vergelj M., Vidic F., Vrhovnlk J., Vrhovni!. S., Wolbang C.A., Zadravec T., Zagorc M., Zalokar M., Zamik F., Završnik E.r Zellč K., Zlherl V., Zorko L, Z_orko K., Zorko T., Zorko T., Zupan F„ Žagar M., Žbuelc R., Žebavec M„ Žerjav M., Žlber M., Žito pekarna Vrhnika d,o.o., Žižek M. In več neimenovanih dobrotnikov, molivcev za duhovne poklice oz. bralcev Salezijanskega vestnlka.
Vsem darovalcem iskrena hvala in Bog vam povrni.
KAKO PRISPEVATI V SKLAD GIMNAZIJE ŽELIMLJE?
Svoje prispevke v Sklad lahko izročite osebno ali nakažete na naslov: Salezijanski zavod Želimlje 46,1291 Škofljica
Številka žiro računa: 50100-620-133 sklic na štev.: 05 1010115-1580175 Nova Ljubljanska banka d.d.
Pri nakazilih na žiro račun navedite oznako 'Gimnazija'.
Tončka Mešiček HMP
r. 13. VI. 1948 -1 24. I. 1997
JpB^ V 49. letu starosti je Go-I* ¡v	spod poklical
k sebi s. Ton-
L • ~...... j^B čko Mešiček,
^M J' H redovnico i*': H ¡M]:f" Družbe hčera !"■'. *B	Marije Pomo-
^^ML^^^B čnice. S. Tončka se je rodila v Lončarjevem Dolu v župniji Sevnica. Starša sta podarila življenje in izročila dar globoke vere sedmim otrokom. Tončka je v sedemnajstem letu starosti sledila Božjemu klicu in vstopila v Družbo hčera Marije Pomočnice, kamor je dve leti pred njo odšla starejša sestra Ivanka. 5. avgusta 1968 je po nekaj letih začetne redovniške vzgoje v Lovranu na Hrvaškem izpovedala prve redovne zaobljube.
V Ljubljani je končala kate-hetski tečaj in bila katehistinja na Bledu, Gorjah, Rakovniku, Igu, Kodeljevem, v Dravljah, pri sv. Jakobu. Zaradi svojega prijaznega in preprostega pristopa k ljudem, zlasti otrokom, je postala povsod priljubljena. Kot katehistinja je znala na svojski način približati veroučencem skrivnost in veličino Boga. V redovnih skupnostih je poleg kateheze bila še šivilja, hišna ekonomka, ravnateljica in odgovorna za bivše gojenke. Odlikovala jo je izredna delavnost in praktičnost.
Z nekdanjimi gojenkami Družbe hčera Marije Pomočnice je znala navezati prisrčne stike. Trudila se je, da bi jim, predvsem ob praznikih, ob voščilih sporočila tudi nekaj duhovne vsebine ter novic o salezijanskem poslanstvu doma in po svetu. Zelo ji je bil pri srcu don Boskov preventivni sistem, ki naj bi po bivših gojen-kah prehajal tudi v družine.
29
Dobrota njenega srca in čut za sočloveka v stiski nista mogla ostati skrita. Svoj čas je s. Tončka na ta ali oni način posvečala drugim. Kot redovnica se je vedno trudila biti zvesta svoji zavezi, ki jo je sklenila ob redovnih zaobljubah. Z veseljem je živela duhovnost sv. Janeza Bo-ska in sv. Marije D. Mazzarello.
Ko so se lani pokazali znaki neizprosne bolezni in je morala iz polne dejavnosti preiti v popolno odvisnost od drugih, se ni upirala. Sicer si je zdravja želela, hkrati pa je bila popolnoma predana Božji volji. Šest zadnjih mesecev je bilo zanjo kljub skrbni zdravniški pomoči in požrtvovalni negi sosester, pravo prečiščevanje, ki ga je sprejemala z veliko predanostjo in brez pritoževanja. Vse njeno darovanje zadnjih mesecev bi lahko strnili v izpoved: "Naj se zgodi Božja volja!"
"Košček nebes poplača vse!" je govoril don Bosko. Zdi se, da za s. Tončko še na poseben način veljajo te besede, ker je veliko delala in trpela, obenem pa vedno svoj pogled obračala kvišku v trdnem upanju, da jo čaka lepše, neminljivo življenje v Bogu. Naj ga sedaj v polnosti uživa.
s.M.Ž.
Anton Mešiček
V soboto 11.januarja 1997 smo se na sevniškem pokopališču poslovili od skrbnega moža in vzornega očeta Antona. Pokojni se je rodil leta 1905 kot šesti izmed dvanajstih otrok.
Med vojno in še posebej v prvih povojnih letih sta z ženo doživljala silno težke čase, ki sta jih prebrodila z veliko ljubeznijo in trdno vero. Rodilo se jima je sedem otrok. Oče Anton svojim otrokom ni mogel dati bogastva gmotnih dobrin, dal pa jim je mnogo več: svojo očetov-
POGOVOR Z BRALCI
sko ljubezen in dobro krščansko vzgojo. Sad njegove vere sta tudi dve hčerki redovnici: s. Ivanka in s. Tončka.
Pokojni oče je bil po svoji naravi vesel. Tudi v času svoje bolezni je rad prepeval. Najbolj pa mu je bila pri srcu pesem V nebesih sem doma. Upamo, da sedaj že uživa to, k čemur ga je ta pesem spodbujala.
vsi njegovi
Justina Imperl
Na Razborju smo se 8. januarja 1997 poslovili od rajne Imperlove mame, ki je vse življenje na poseben način razodevala prijazno dobrohotnost. Gotovo je pravdobro-ta v njenem življenju bila tista Božja poteza, po kateri jo je Bog ob smrti prepoznal kot svojega zvestega otroka in ji odkazal časten prostor v svojem kraljestvu. Žena vere in molitve si je znala izprositi tudi duhovni poklic v družini.
Ciril Ogorevc
Rojen v Brežicah 24. julija 1958, umrl v Avstraliji, pokopan na ljubljanskih Žalah 15. januarja 1997. Suhi podatki, vmes pa je bilo življenje, v domovini in v Avstriji, zaznamovano s študijem, iskanjem in karitativnim delom za mlade. Gospodar človeških src naj mu bo bogat plačnik.
Maks Pavšek
Na ljubljanskih Žalah smo se 3. februarja 1997 poslovili od Maksa Pavška bivšega rakovniškega oratorijanca, dolgoletnega člana pevskega zbora župnije Marije Pomočnice na Rakovniku in prijatelja mnogih, ki so v njem izgubili dobrega očeta, prijatelja, sodelavca in veselega človeka z dobrim srcem. Bog mu nakloni v svoji dobroti obilno plačilo v nebesih.
Spoštovani g. Turk!
Nocoj, na predvečer praznika sv. Janeza Boska, ustanovitelja saiezijancev, sem v duhu in molitvi z vami, jutri pa bom v duhu in s srcem na Rakovniku.
Izpolnjujem Vašo željo in Vam pošiljam dopolnjen seznam članov naše molitvene skupine v župniji Lenart. V naši skupini je goreči duhovnik, gospod dekan, in 107 mo-Hvcev in molivk. 98 molivcev dobiva Salezijanski vestnik prek pover-jenice Marice Kramberger, 10 pa jih dobiva po pošti. V informacijo sem Vam napravila še spisek naših molivcev, ki imajo v sorodstvu že kak duhovni poklic. Kar 29 molivcev je takih, ki ima jo živega ali umrlega sorodnika iz vrst duhovnih poklicev. Seveda smo najbolj ponosni in Bogu hvaležni, da imamo našega župlja-na dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa.
S prisrčno željo za Božji blagoslov ter Marijino in don Boskovo pomoč pri Vašem apostolskem delu Vas najlepše pozdravljam.
Marica Kramberger
Spošto vani gospodje salezijanci!
kolege edinstveno doživetje - videti, kaj dela med revnimi in zapuščenimi mladimi in kako jih uvaja v delo in življenje. V njegovem misijonu smo preživeli nekaj nepozabnih dni in posneli tudi film o njegovem delu. Film smo doma večkrat prikazali študentom, sošolcem in znancem. Po vsem, kar sem videl, kaj je storil za tamkajšnje prebivalce, zlasti za mlade, je res prav, do so oblasti po njem poimenovale tudi državno šolo. Čestitam!
Želim vam Božjega blagoslova in sreče!
Gregor Cerar
Ce se površno ozremo okoli sebe, vidimo, da sije človek res ustvaril raj na zemlji: vse se da dobiti v trgovini, kar si kdo poželi. Res, kakor da je Bog samo še v napoto. Pa ni tako.
Sama kot starejši kmečki človek vem, da je bilo drugače. Kdo bi sicer dajal rast in blagoslov vsemu, kar smo posadili in posejali, kakor Bog! Prav tako imamo danes dostikrat občutek, kakor da zlo zmaguje, vendar zmeraj verjamem v moč molitve, ki nas zdivžuje.
Vsem želim Božjega blagoslova.
Ana Kralj
Spoštovani urednik g. Tone!
Pozno, a vendar iz srca se zahvaljujem za čudovito knjigo Pustite otroke k meni. Živim v družini, kjer smo v skupnem gospodinjstvu štiri generacije. Hvala Bogu se lepo razumemo, a vsak mora kaj potrpeti. Ko sem se vživela v življenje g. Ernesta, koliko žrtev, truda je on vložil, da je dosegel take uspehe, se mi je zdelo, da moji problemi sploh niso problemi. Seveda je g. Ernest popolnoma zaupal v Božjo pomoč; tako nam da je lep zgled.
Pozdravljeni.
Ivanka s prijateljicami
Spoštovani!
V prvi letošnji številki SV sem prebral pismo vašega misijonarja g. Ernesta Saksida iz Brazilije. V času svojega študija sem imel izjemno priložnost prek mednarodne študentske organizacije potovati v Brazilijo in tam po srečnem naključju priti v Corumba, kjer deluje g. Saksida. To je bilo zame in za moje
Spoštovani!
Ob letu se zopet oglašam, da se Vam v imenu naše skupine zahvalim za tako redno pošiljanje Sale-zijanskega vestnika. Vsi ga zelo radi prebiramo. Je zelo lep, posebno za mlade, le škoda, da ga ti ne berejo, ker ni časa. Bog naj Vam bo bogat plačnik za ves trud in skrbi, ki jih imate z urejanjem in razpošiljanjem.
Na žalost moram potožiti, da se naša skupina premalo širi. Letos smo izgubili dve molivki, eno staro 98 in drugo 76 let, pa hvala Bogu dve novi pridobili. Imamo tudi dve molivki v našem domu oskrbovancev, ki sta tudi starejši. Ob tej priložnosti Vam pošiljamo dar za tiskarske stroške in za svete maše. Bodimo še naprej povezani v molitvi, predvsem za žgoč problem duhovnih poklicev.
Prav iskrene pozdrave od vseh molivk iz Lendave.
Terezija Camplin
30

12.bi.
Orione
24. Spominski dan Marij
Pomočnice 30. Velika noč, zadnja nedelja v mesecu, na Rakovniku ob 14.30
24. Spominski dan Marije
Pomočnice 27. Zadnja nedelja v me na Rakovniku ob
n
¡¡mJ
V pripravi na leto 2000 vabljeni k
ADORACIJI
vsak četrtek od 17.00 do 18.20
v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku.
Salezijanci
14. do 16. marca 1997 Duhovni vikend za družine na Koprivniku ob 19.00. Vodi Tone Ciglar. Prijave: Martin Lisec, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana.
16. aprila 1997 "Pesem moja je posoda Tvojega imena" -večer duhovne glasbe in ustvarjalnosti mladih. Glasbene skupine in kantavtorji Teološka fakulteta ob 19.30 Prjavo: Sandi Osojnik, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana.
16. do 18. aprila 1997 Mladi sotrudniki, Pohorje - Dominikov dom ob 19.00. Prijave: Martin Lisec, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana.
19. aprila 1997 "Ministrantski turnir" - ulična košarka. Ljubljana-Rak-ovnik ob 9.30 Prijavo: Ione Dolgan. Rakovniška 6, 1108 Ljubljana.
25. do 29. aprila 1997 Mladi sotrudniki - romanje v don Boskovc kraje: Turin, Colic Don Bosco. Prijave' Martin Lisec, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana.
27. do 30. aprila 1997 Duhovne vaje za ministrante (12 -17 let). Pohorje -Dominikov dom ob 17.00. Prijave: Janez Potočnik, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana.
3.	maja 1997
"Pomladanski turnir": odbojka, nogomet, košarka; dekleta in fantje. Ljubljana-Kodeljevo ob 9.00. Prijave: Metod Ogorevc, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana
4.	maja " 997
Srečanje družin v Želimljem ob 9.00. Prijave: Lojze Dobravec, Žclimlje 46, 1291 Škofljica.
11. maja 1997
Srečanje za starše mladih, ki se udeležujejo programov salezijanske mladinske pastorale. Želimlje ob 9.00. Prijave: Martin Lisec, Rakovniška 6, 1108 Ljubljana.

Želimlje: 7. do 9. marca 1997
Pohorje: 14. do 16. marca 1997
Prijave:
Jože Vidic, Tabor 29, 1380 Cerknica, tel.: 061/791-174
ALELUJA, VESELITE SE
Z Jezusom skozi življenje -je temeljno sporočilo rakovniškega krizevega pota. Zadnjo besedo ima Jezus Kristus, ki s svojim vstajenjem odpira novo razsežnost človekovega bivanja. Želimo vamgloboko duhovno d oži veje Kristusovega vstajenja, ki naj vas krepi na poti preizkušenj in težav končnemu ciju naproti.
Uredništvo
11 f i	s P^HHHH| * t
]ahei Pavel IL Dar in skrivnost i	
lanez Pavel
50 let mojega duhovništva
"Zgodovina mojega duhovniškega poklical1 Pozna jo predvsem Bog. V svoji najgloblji plasti je vsak duhovniški poklic velika skrivnost, je dar, ki neskočno presega človeka..." Tako sedanji papež začenja svojo knjigo spominov o svoji življenjski poti, za katero smo prepričani, da je zares dar za vesoljno Cerkev. Cena knjige: 2.625 SIT.
Križeu pot
Ob medsebojni sprtosti in obtoževanju je vedno glasnejša želja po spravi, odpuščanju in graditvi novih odnosov. Knjižica prinaša tri križeve pote za osebno in skupnostno molitev za spravo in pravi duhovni razvoj slovenskega naroda.
Cena knjige: 350 SIT.
ftndreaGasparino
n
Ziltaetit odpuščanj«
Andrea Gasparino
ZAKiAMENl
Radost in praznik za Boga in človeka
Kriza je hči svojega časa; s seboj nosi znamenja časa, v katerem se poraja. Družbeno-kulturni svet se hitro razvija in sili človeka, da vedno bolj hiti in si vedno bolj zakriva Božjo navzočnost. S tem pa se je spremenila tudi zavest o grehu in spovednice so vedno bolj prazne. Knjiga pomaga pri odkrivanju družbene odgovornosti in vloge lastne vesti, kajti človek ne more živeti brez odpuščanja. Cena knjige: 1.050 SIT.
p.p. 2404, 1 001 Ljubljana, tel.: 061/1 27-30-86