X
Alojzij   Gradnik:  Tolminski punt.
X
Alojzij Gradnik:
Tolminski punt.
Na Kozlovcm robu.
«Izpusti ga!» je plakala kmetica. «Izpusti ga, saj ne dočaka zore!» «Naj crkne le,» je rekel Della Torre. «In ž njim še vsa zalega tvoja, psica!»
Kri ji udarila je v bleda lica
in ko da grad se zmajal je in gore
iskala z roko je nekje opore
in bruhnila potem: «Da bo pravica,
ti pošljem enkrat, kar je zdaj v zibeli in je od tiste noči pred poroko, ki sem jo tukaj morala prespati.
Sovražim ga. In vsi so ga prokleli. Ko vrne se z gradu s krvavo roko — šele takrat bom jaz njegova mati!»
Punt.
i.
Zvoni od Mengor, Volč, Svete Lucije, Tolmin in Slap in Selo odgovarja, in ko na krilih brzega viharja zvonenje čez deželo se razlije.
«Kaj je?» gastaldo v Gradu v mizo bije in zove hlapce, sbire in vratarja. «Na Kozlov Rob! Na davkarja, sleparja! Pijavke! Lump! Galjoti!» ljudstvo vpije.
«Qo„yplj si, sodrga, nam krvi pila, dovolj si živim nam odrla kože! Dan sodbe prišel je in dan plačila!»
In raste šum in ko rudeče rože kresovi zacveto vrh Bučenice, Slemena, Ježe, Kuka in Senice.
—   154   —
X
Alojzij   Gradnik:  Tolminski  punt.
X
In zbira vojska se iz Volč, Tolmina, iz Ladrov, Rutov, od beneške meje, iz Kamna, Loma, Dolj, Temljin, Modreje, iz Kneze, Roč, Smasti in Poljubina.
Kar jih imela moških je družina je dala jih, kot daje deblo veje. In ko jih Ivan Gradnik vse prešteje, jim reče: «Da bo prosta domovina,
da se za vedno ječa nam odklene,
da tujec ne bo vladal naše hiše,
in skrunil sestre nam in hčere, žene,
da naša kri z grobov očetov zbriše sramoto suženjstva in vso krivico — tovariši! Za mano! Na Gorico!«
Poslednje pismo Ivana Gradnika.
i.
V Gorici sem, na Gradu. V temni kleti ležim v okovih na kamnitih tleh. Naznanili so danes mi, da v treh — treh kratkih dneh bom moral že umreti.
Ne joči se za mano, saj živeti še stokrat večja muka je v teh dneh, ko v tujcev zemljelačnih si očeh le črv, ki ga je treba skoro "streti.
O, lažje bi umrl, če bi ne bilo spomina nate, ki si luč edina sijala v mojega življenja noči.
Da ti to pišem, sem si vrezal žilo. Zdaj vem: največja slast je bolečina, ko srčna kri za drugega se toči.
Ne. Ne umrem, predraga. Če je res, da v boli čutiš že, da nisi sama, in da je senca ploda že med nama, ki pada temna v lesk tvojih očes,
—   155   —
X
Alojzij   Gradnik:  Tolminski  punt.                                   X
ne bom le v hipu plameneči kres in ne izginem kakor v ognju slama: iz semena, ki ga zakrije jama priklilo sto zelenih bo dreves.
Ta moja vroča kri — še, še bo vrela in ta moj duh — še bo podil krdela trabantov, sbirov, davkarjev in slug.
Na Travniku, kjer strejo le posodo te moje duše, bo čez njih usodo pravično sodil še moj pozni vnuk.
III. Pozdravi mi Tolmin in v molk bliščob večernih gozde šumi j a joče, pozdravi mojih zvestih drugov koče in nje, ki niso voda in ne krop.
Pozdravi naših jagnjet beli trop in Poljubina jablane cvetoče in bele prode žuboreče Soče in tihi vrt, kjer je očetov grob.
Vse, vse od mene srčno jih pozdravi! A na golazen tujo, ki nas davi m se hlineč še kaže sladko lice
in na vse tisto, kar se ji lizuni
in vrtorepi: na vse izdajice
in janičarje — pljuni, pljuni, pljuni!
IV.
In pojdi še do tistih znanih vrat in reci: mati, na poslednji poti, ki ga popelje h križu na Golgoti, tvoj sin pozdravlja te poslednjikrat.
Življenje kakor grabežljivi tat ga kradlo tvoji srčni je dobroti. Smrt ti pripelje zopet ga naproti, kjer se je zdramil v tebi, tja gre spat.
Ne bo ga glodal mrzle zemlje zob. Ne, saj bo zopet le tvoj topli drob njegovega pokoja globočina.
—    156   —
y.
Alojzij   Gradnik:  Tolminski punt.
X
Saj vse umre le, da se spet rodi, da za življenje novo se krvi napije tvoje, matJUdomovina!
Smrt Ivana Gradnika.
Hrup in gneča. Glava je pri glavi. Solnce žge. Orožje se leskeče. Mušketirji gledajo preteče. Molk. Še enkrat sodba se objavi.
Ivan Gradnik stopi in pozdravi zadnjikrat tovariše iz ječe in s pogledom išče: sredi gneče najde jo in vidi: jok jo davi.
In vzravna se ves in strašen reče: «Rajši v smrt, kot pod teh tujcev pete!» Klekne, moli in podobe svete
se dotakne z usti. Šepne: Amen! Meč zažvižga. Krik. Ženska priteče in kraj odra pade kakor kamen.
Obešeni.
Na štirih krajih in v štiri vetrove: Brd, Krasa, Gor, Vipave, za strahove vise obešene na črn-drog krvave glave, kosi rok in nog.
Čez dan gavran k njim vrane v goste zove, ponoči govorijo ž njimi sove. Strah žensk in moških so, psov in otrok. Tako ni bil zapuščen križan Bog!
Tako gnijo na drogih mučeniki...
A daleč gori ob zeleni Soči
od solz so mokra tla že v vsaki koči,
in pest se stiska, strašna pada kletev. 01jdobro seme v zemljo to, krvniki, vsejali ste! Zato bo dobra žetev.
—   157   —
5{                                   Alojzij   Gradnik:  Tolminski  punt.
X
Po puntu.
In rekel s prižnice je župnik stari: «Kri tekla je na Travniku v Gorici. Ne zdvajajte! Zaupajte Pravici! Ko pride pravi čas, tedaj udari.
Tam vera je in vere so oltarji, kjer se je kri prelila po krivici, a v veri, kakor v tleči plamenici kalijo že bodočnosti požari.
Zdaj ko okleščene ste v zimi veje, a pride dan, ko izpod skorje vaše privreli v listih bodo šoki skriti.
Bog čuje vas in vaše solze šteje in kadar bodo polne solzne čase krvnikom vašim jih bo dajal piti.
Kje je vaš grob?
Kje je vaš grob in kje so pokopani ostanki tužni vaših udov strtih od klešč in meča? So v cvetočih vrtih? So skriti morda v tihem samostani?
So4i izkljuvali jih gladni vrani? So v ruševinah naših hiš podrtih? So v naših travnikov zelenih prtih? So belim ribam v Soči bili dani?
O, saj ste davno zopet se vrnili! Prečestokrat že srečal vas trpine ob vznožju Krna sem in Matajura.
AJh, niste našli še miru v gomili! Odprle so se stare bolečine — in zopet čakate, kdaj pride ura.
Štefan Golja očetu Simonu Golji.
O oče, strašno nam je tu živeti. Tiščal je jarem prej nas, zdaj nas davi, jok samo pesem v naši je dobravi in trni samo so po vrtih cveti.
—    158   —
Alojzij   Gradnik:  Tolminski punt.
X
Krvav bič žvižga in zvene verige, po vseh vaseh pošilja grof trabante, ki gonijo na Grad može in fante in žgejo stara pisma nam in knjige.
Njih pljunci padajo po naših ustih, pesti njih padajo nam po čeljustih, a usta nema so in roka hroma.
Predvčerajšnjim so nas pognali z doma — in da sramota naša bo še veča: dekleta naša ž njimi so noseča.
Simon Golja sinu Štefanu Golji.
Težko je vam, težko je tudi meni. Težko je kruh ob tuji mizi jesti,               •  /ft^^A.
težko je biti znanec samo cesti                     /
in sinu ne, in hčeri ne in ženi.
Samo doma beseda je v uteho, samo doma je trdna črna gruda in noga odpočije se od truda in duša samo pod domačo streho.
Ojsin, če bo moj prah prhnel v tujini,
ne žabi, sin, nikoli na očeta,
ne žabi, sin, nikdar, kaj je osveta!
Usoda naša je zdaj v vas mladini! Bodite seme, če ste zdrobljen snop — in če vaš dom še ne, bo prost vaš grob.
Tolmin.
i.
Ob nogah Krnu, Kuku in Škrbini se lesketajo v solncu rjavi krovi; na eno stran Tolminke so bregovi, na drugi Soča teče po ravnini.
Kje so sezidani na desetini, kje so Gradu in Dvora zdaj zidovi, gastaldi, valpti, davkarji sirovi, Manzani, Attemsi in Coronini?
—   159   —
X
Fran Tratnik:  Aforizmi  o  umetnosti.
X
Ostal je rod, ki je redil jih z žulji, ostali Munihi so in Kobali, Lahajnarji, Gradniki in Kragulji.
O, puntarji so dobro, dobro znali: kdor za svobodo in svoj rod umira, gradove vse in ječe vse podira.
II. Ostali so in bodo še, ker sveta od tisočerih grobov je spomina nam vsaka gora, reka in dolina in vsaka misel dedov razodeta.
Ničesar nam ne bodo vzela leta, ker nič ni trdnejše kot bolečina prestanega ponižanja, ki v sina prelije grenko se s krvjo očeta, mm ~,
Sin sprejme v srce tajno to bolest in gre na grob očetov in mu reče: «0 oče, dal si bol mi, ki me peče,
a tudi srd nevgasni in to pest.
Ni tvoja prst, kjer krit samo od trav
tvoj prah leži — tvoj sin ti jo bo dal!»                  ,
Fran Tratnik:                                                                   f\L, . tl   / ---
Aforizmi o umetnosti.
i.
Kakor je moje življenje le priprava za neko življenje lepote in sreče, ki ga ne bom nikdar živel, tako je tudi moje delo le priprava za nek veliki umotvor, ki ga ne bom nikdar izvršil. —
II.
Umetnik mora z gladkih cest tradicijonalnosti na pot, ki vede k njemu samemu. Z izrazom svojega raziskovanja naj sledi ob* čutjem srca in slutnjam duše. Kakor izraz, tako naj tudi svet in življenje, katerih obliko nosi njegova umetnost, ustvari in raz* vije v sebi. Njegovo delo naj vsebuje njegovo podobo in jo spopolnuje; skuša naj v njem rešiti svoj jaz, ker to je največ, kar bi mu bilo mogoče doseči...
—    160   —