Pesmi
Vrhovec Tomaž
Prav previdno in zelo počasi hodimo stari, bradati glumači. Nosimo polne bisage spominov, časnik za zglavje. Sedamo med tihe golobe snujemo lepe grobove.
176
Pojdi no tja.
Čaka te, čaka brhka te dečva.
Gleda izza ogla.
Hiti odpirat okna.
Upihne luč.
Sladak je sen v njem smo vsi v njem nikogar ni. Kje pa si ti?
I    Le pridi sem, saj sva sama, bova konopce spletala, si bova pot napravljala. Plamen v peči ne zamre.
II    Na sipinah
bova s paličico v roki plesala tango in risala kroge v pesek. Dokler veter peska ne razseje.
III    Prihaja čas, draga moja, ko so jutra vsa rumena, rumena, da kanarčki poblaznijo. Tebe in mene, saj veš, v Rumenem morju utopijo.
Gmajne sivijo v snu, vsak dan in vsako noč, dokler ne pride zima. Takrat bo vse, vse belo.
Med vrbami in ločjem je jez. Kolo se ne vrti. Sem mlinski kamen, ki stoji. Vrtinčenje šumeče vode.
177
Tomaž Vrhovec
Na sotočju dveh suhih rek
skoraj vsak odmev zamre.
Svet ni več kabaret:
pozabljena preročišča so s pajcevinami prepletena,
na razvodju ugaša bengalični ogenj.
V sivih barvah slikam svet — svet zgneten iz kosov vetra.
V ustih ostaja okus po gobah, v očeh razbita ogledala.
*
Moja siva brada, mizo še ovija, tiho čas me stara. Jutri moram biti mož.
Navzdol ob potoku grem; grem gradove zidat, grem zgodbe pripovedovat. Levi čevelj je pošvedran; ne morem plesati, ne znam žvižgati. Na vrh hriba že še pridem, pridem opoldne, pridem zvečer.
*
Devet silnih orjakov,
vsak s svojim črnim klobukom,
s čarno skrinjo v rokah,
v izumrlih jezikih šepetajoč
o mrakobni luni in bleščečih kometih,
še pred zoro poplesujejo
po stezah, med hišami in plotovi —
kot topot jezdecev v vihar
se širi šepet;
zveni po naše,
zveni po kastiljsko,
zveni kot svahili:
mrmrajoča godba oznani pokope,
178
daleč na nebu so rumeni baloni —
iz skrinje so se izsule že vse basni in bajke.
*
Vsak dan zarana se sesujem v svet. Nabiram robide in ribez, plavam kot cepelin med Polinezijo in Javo — Polinezija je tako blizu, vsak dež me tja odplavi. Gnetem glino med prsti. Navsezgodaj zjutraj postanem porcelan.
*
Na belo zastavo v sveti grozi izvezite šest besed molka. Pripnite si sive kokarde. Pojte:
Bežite, tecite,
sejmarji gredo,
so vrata pretesna,
skoz špranje lezo.
Po drevoredih je listja do kolen, dan med listje pada, veter travo meša. Pojte:
Veselimo vendar se,
svet povsod razpada,
zvezde so se spridile.
jaz sem gnojna jama.
V vodi sem in sem rumen, ti pa se zelena kotališ po skalah in pesku. Pojte:
Mimoza se vzpenja
mimoza cvete,
pa punčka pricvirna,
celo požre.
179
Pesmi