DVOMESEČNI« LETNIK 76, ŠTEV. 1(521) GLASILO
ZASALEZIJANSKO DRUŽINO
jI bila mati
P»"	t.,;!.''
t^v&Avuk
V občestvu
po poteh evangeljskega državljanstva
Kitajski pregovor pravi: Žetev celega leta je odvisna od pomladi, ko sejemo. Dovolite mi, spoštovani bralci in bralke Salezijanskega vestnika, da vam zaželim bogato setev vseh tistih semen, ki sijih za letos želite in se jih veselite. Naj rastejo in rodijo sadove za vas, za vaše družine, za vaše krajevne in cerkvene skupnosti, ki jim pripadate, za ves naš narod. Gotovo ste med mnogimi semeni izbrali tudi semena vere, zaupanja, solidarnosti, sprejemanja drugačnosti, potrpežljivosti, sodelovanja ..., semena skratka, ki bodo gradila in utrjevala občestva, katerim pripadate. Bog Oče, »ki nas je iz nebes v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom« (Ef 1,3), naj blagoslavlja vse vaše želje, izbire in prizadevanja.
OBČESTVO - BOŽJA ZAMISEL IN KLIC ČASA
On, ki je vir in temelj vsake naše povezanosti, nas ob vstopu v novo leto vabi, naj prisluhnemo njegovi zamisli o svetu: »Da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). Prav tako je to krik današnjega človeka, kije velikokrat razdeljen sam v sebi, ki se počuti tako daleč in drugačen od drugih in ne ve, kje je izgubil tisto harmonijo, ki gaje nekoč povezovala s človekom, s stvarstvom, z Bogom.
»Iz Cerkve in domače hiše moramo narediti šolo občestve-nosti: to je velik izziv tisočletja, kije pred nami, če hočemo ostati zvesti Božjemu načrtu in tudi odgovoriti na velika pričakovanja sveta,« tako je zapisal sveti oče Janez Pavel II. v svojem apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja (ZNT 43).
Te nujnosti se prav gotovo dobro zavedate starši, graditelji in varuhi domačega ognjišča, najpomembnejše celice civilne družbe. Zavedamo pa seje vedno bolj tudi vsi vzgojitelji, zlasti še člani Salezijanske družine, ki smo na poseben način poklicani, da v mladih oblikujemo dobrega človeka in poštenega državljana. Vemo, da se to lahko dogaja le v takšnih občestvih, v katerih se mladi počutijo sprejeti, ljubljeni, razumljeni, opogumljeni v njihovih življenjskih izbirah. Salezijanci so na svojem 25. vrhovnem zboru na široko razpravljali o tej nalogi, hčere Marije Pomočnice pa smo med nedavno končanim 21 .vrhovnim zborom prav tako zaznale, daje to tista temeljna prvina, v kateri prepoznavamo nov klic za nas v tem tisočletju.
Vrhovni predstojnik Salezijanske družbe g. Pascual Chavez
nam je prav za začetek novega leta napisal čudovito spodbudo, ki ga v salezijanskem izrazju imenujemo vezilo in v katerem nam zelo poglobljeno spregovori o tem, kako zastaviti to šolo občestve-nosti. Izhaja iz duhovnosti občestva, iz resnice o tem, daje človek ustvarjen po Božji podobi-kije Ljubezen, Družina, Skupnost, Trojstvo - in da mora postati vedno bolj njemu podoben s tem, da ljubi, ustvarja in gradi medsebojno povezanost. To se dogaja v Cerkvi, oziroma v vsaki njeni skupnosti, če človek živi v globokem odnosu z Bogom, v skladu s tem, kar uči Božja beseda, zlasti še glede na največjo zapoved ljubezni.
Bog sam nam je pokazal pot, ko je vjezusu iz Nazareta postal Bog-z-nami. Kot človek se je naselil med nami (prim.Jn 1,14) in od takrat je vsak konkreten človek, zlasti še tisti, kije najbolj ubog, preizkušen, nesrečen, pozabljen ..., pot človeka do Boga. »Prav nihče ne sme biti izvzet iz naše ljubezni« (ZNT 49). In kje naj se danes mi naučimo te poti do človeka in do Boga?
EVANGELIJ NAS VODI
IIMP smo na 21. vrh. zboru zapisale: »Poklicane smo, da bi blagri postali naš način življenja
po evangeliju. Državljanstvo, ki ga živimo po evangeljskih bla-grih, se izraža v naklonjenosti do vsake osebe in naroda; postaja naloga in način življenja.« Na tej poti se želimo odpovedati svojim merilom in lastnim načrtom ter hočemo postaviti na prvo mesto Boga in njegov načrt za bolj človeški in pravičen svet.
Nanj se hočemo obračati s čistim in ubogim srcem, da nas pouči o svojih potih. V odnosu do drugih želimo posnemati njegovo nežnost in njegovo neskončno ljubezen. Rade bi bile krotke in ljubeče, nosilke miru in vedrine, hotele bi znati odpuščati in biti usmiljene, vedno bi želele iskati poti sprave.
Gre torej za radikalno povabilo k življenju evangeljskega državljanstva. Gospod sam nas s svojim povabilom pouči o tem, kar se sklada z njegovim srcem in njegovimi željami, in o tem, kar nam prinaša veselje in srečo.
Vse vas, spoštovani bralci in bralke SV, povabim, da se nam pridružite v tem prizadevanju. Želim nam vsem, da bi se kot velika družina Božjih otrok pogosto srečali »na gori blagrov« ter se iz Gospodovih ust učili te »ustave« Božjega kraljestva, ki ga moramo graditi že na tem svetu, če hočemo, da ga bomo uživali v večnosti, v tisti polnosti občestva, ki nam jo bo on dal.
Na tej poti se nam vedno znova prav rada pridruži Marija, žena poslušanja in delovanja. Ko se v tem letu rožnega venca še bolj trudimo, da bi skupaj z njo globlje razumeli vse Kristusovo življenje in sporočilo, naj bo ona med nami kot mati, ki nas združuje in nas spodbuja, da bi hodili po poti evangeljskega državljanstva, zlasti še po poti blagrov.
s. Mira Peče, inšpektorica sester H IVI P
Salezijanski vestnik, Rakovriiška6, p.p. 2404,1001 Ljubljana tel.:01/427.30.28,e-mail:vestnik@salve.si, www.sdb.salve.si
DAROVE za vzdrževanje Salez. vestnika in druge namene lahko nakažete na račun, vpišete namen plačila ter nas obvestite o namenu nakazila oz. prosite poštne uslužbence, naj tudi sami jasno vpišejo namen: Salezijanci, Rakovniška6, 1000 Ljubljana. Račun: 24200 -9004141717 sklic 00 06,
dvomesecnik
1/2003, letnik 76 (štev. 521) Glasilo za salezijansko družino Izdaja Salezijanski inšpektorat
v Ljubljani Ureja uredniški odbor Urednik: Janez Potočnik Lektoriranje: Stanislav Duh Grafična priprava in založba:
Založba Salve, Ljubljana Tisk: Schwarz, d.o.o., Vrhnika ISSN 0353-0477
► VSEBINA
Dr . I-'kanct: Cigan, glasblmk, duhovnik, vzgojitlij
HuMANIZLM sv. Fr. sallškhga — ma(,. h'ranc marŠIČ
:i<i.a si, da sh boš poročila - s. Marta Zadravei
'i5ijuba ijubk/.ni do otrok - l'Ror. Tov ClU.ak
i.i- i— ob visokem jubileji.i zavoda in sobral a
lOLITLVOB SLIKI
: al::! i! za moj bodoči dom - katarinaanžeij
ogled naprhh()|ln0 l'OT — 0 MISIJONARJI'J. KRAMARJU
ikovmk, nas SKUPNI dom —Janez Potočnik
'uvesti la — PROGRAMI sALEZIJANSKE MI.ADI\SKE PASTORALE IN DRUGI
JANUAR ■ Ef-RRUAR • 2003
W/t In jo c^ ¿vetu i
«shmRNHP
LJUBLJANA

DR. FRANCE QGAN - DUHOVNIK, GLASBENIK, VZGOJITELJ
Salezijanski duhovnik dr. France Cigan se je rodil leta 1908 v Žižkih, župnija Črensovci. V duhovnika je bil posvečen leta 1936. V salezijanskih zavodih je opravljal razne službe. Z reko beguncev se je 1945 znašel na Koroškem, kjer je s svojo dejavnostjo vtisnil neizbrisen pečat kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. Bil je župnik in pomočnik na slovenskih župnijah, vzgojitelj v Mohorjevih dijaških domovih, profesor glasbe na Slovenski gimnaziji v Celovcu, zbiralec ljudskih pesmi, glasbenih in zborovodja. Umrl je leta 1971 v Ljubljani, pokopan pa je na ljubljanskih Žalah.
"Spomin na dr. Franceta Cigana je med koroškimi Slovenci še vedno živ. Vedo, da zlepa ne bo med njimi človeka, ki bi s tako vztrajnostjo in prizadevnostjo, z nesebično ljubeznijo in požrtvovalnostjo zbiral, raziskoval in spet vračal med pevce njihovo domačo pesem.
Marsikaj bi bilo izgubljeno, pozabljeno, da ni on zapisal ali posnel, da ni s svojimi objavami na to opozarjal.
Z delom sije postavil pomnik, ki ga nikoli ne bo mogoče razvrednotiti, in kdorkoli bo kdaj pisal o prizadevanjih za ohranitev slovenske pesmi na Koroškem, ne bo mogel zamolčati tega, kar je zanjo storil dr. France Cigan."
dr. Zmaga Kumer, Slovenska akademija znanosti in umetnosti
V	tej knjigi so zbrani prispevki, pripravljeni za Spominski dan dr. Franceta Cigana ob 30-letnici njegove smrti, v soboto 24. februarja 2001, v Katoliškem domu prosvete "Sodali-tas" v Tinjah, ter dokumentacija o Ciganu
ZGOŠČENKA S SAMOSPEVI FRANCETA CIGANA IN ANTONA NAGELETA
V	izvedbi Bernarde Fink in Marka Finka ob spremljavi Nataše Valant (klavir) in Špele Fi-lipič (orgle). Založnik in izdajatelji: KKZ, ORF-slovenski spored, Radio Slovenija.
Upajmo, da bo prišel čas, ko bo dr. Ciganu tudi domovina dala dolžno priznanje in čast, kot mu je dala Koroška in domača župnija Črensovci. Vam, Korošci, iskrena zahvala in priznanje za ohranitev spomina na dr. Cigana.
Krščanska kulturna zveza (KKZ) iz Celovca je 28. novembra 2002 v prostorih Slovenskega svetovnega kongresa v Ljubljani pripravila predstavitev svojih publikacij in zgoščenk. Med drugim tudi naslednje o dr. Ciganu.
DA NE POJDEJO Z NAMI V GROB Poljudno strokovne razprave o slovenski koroški ljudski pesmi; KKZ, Celovec2002; uredil in za tisk pripravil prof. Jožko Kovačič.
Ponatis poljudno strokovnih razprav o slovenski koroški ljudske pesmi, kijih je dr. Fran-
ce Cigan objavljal v Letnih poročilih Slovenske gimnazije v Celovcu od 1958 do 1970, je 9. knjiga v nizu publikacij njegovega celotnega zborovskega oz. glasbenega opusa, ki ga izdaja KKZ v Celovcu.
Dr. Cigan je od prvega Letnega poročila (LPI -1957/58) do LP XIII - 1969/70 objavljal svoje zapise in dognanja ob zbiranju in snemanju slovenskih koroških ljudskih pesmi. V štirinajstih prispevkih je strokovno in vestno obrazložil in komentiral 187 slovenskih koroških ljudskih pesmi, kijih je nabral in zapisal po vaseh dvojezičnega ozemlja na južnem Koroškem; največ v Podjuni, precej v Rožu, nekaj pa tudi na Zilji.
DR. FRANCE CIGAN, DUHOVNIK,
GLASBENIK, VZGOJITELJ
KKZ, Celovec 2002, zbornik, str. 252, urednik Nužej Toilmajer.
MBttRMMM
wmm
NOVI DOKTOR IN NOVI MAGISTER
PETER ŠTUMPF, doktor znanosti. Salezi-janski duhovnik Peter Štumpfje 4. decembra 2002 na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Jožef Klekl st. (18751948) kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prek-murje). Nalogo je izdelal pod mentorstvom prof. dr. Vinka Potočnika in somentors-tvom prof. dr. Bogdana Kolarja. Zagovor je bil v Enoti v Mariboru ob udeležbi številnih sobratov salezijancev. S tem si je pridobil znanstveni naslov doktor znanosti. Petru čestitamo za uspešen zaključek velikega dela. Želimo mu, da bi s pridobljenim znanjem trajno bogatil svojo redovno skupnost in Cerkev na Slovenskem.
JASLICE V RAZREDIH
V predbožičnem času so se podobe učilnic Gimnazije Želimlje spremenile. Največji krivec za to je bila dijaška organizacija Želimlje z razpisom za najlepše okrašeno učilnico ob prazniku božiča. V žiriji je bil ravnatelj, nekaj profesorjev, nekaj drugih delavcev šole in po en dijak iz vsakega razreda. Ocenjevali so jaslice in okrašenost razreda po kriterijih, kot so estetski videz, izvirnost ... Potrudili so se skoraj vsi razredi. Zanimive so bile jaslice iz lego kock, kartona (velikega formata), jaslice s potokom, jaslice, ki so predstavljale svet... Razred, kije zmagal (1 .b.), je bil okrašen z verigami iz kokic, jaslice pa so bile narejene iz koruznih storžev. Prislužili so si glavno nagrado - torto. Tako smo naredili šolo še lepšo in veseli smo, da so se učenci tako zavzeto odzvali našemu povabilu.
Karolina Simčič
GALA PLES
Že nekaj let je za šenčursko mladino in njene prijatelje en večer v letu prav poseben. To je večer, ko poteka gala ples. Fantje s kravatami in dekleta v večernih oblekah - to je priložnost, da spet lahko oblečeš maturantsko obleko. Vtem šolskem letu je bil ta ples 19. oktobra '02 v Kulturnem domu v Šenčurju. Ko je ura odbila pol devetih zvečer, so organizatorji odplesali otvoritveni ples - letos je bila to četvorka. Potem pa seje plesišče napolnilo in minevale so ure gibanja, smeha in pogovora. Ob 23. uri je bila ponovno na vrsti četvorka, tokrat z vsemi, ki so jo želeli plesati. Se ve, smešna četvorka, kajti marsikdo je ugotovil, da je že pozabil kak korak. Ta gala ples je dogodek, ki prepoveduje tri stvari: kavbojke, alkohol in cigarete. Vključuje pa pecivo, pijačo in vrtnice, kijih lahko podarite (za simbolično ceno) svoji dragi ali svojemu dragemu. Vsako leto je obiskovalcev plesa več, saj smo mladi družabni in imamo veliko prijateljev. Letos je bilo na gala plesu 180 mladih, ki smo preživeli prijeten večer. Agi in Martina
MARKO KOŠNIK, magister znanosti. Tudi mladi salezijanski duhovnik Marko, kaplan v Cerknici, je 19. decembra 2002 na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Vloga ani-matorja v mladinski pastorali: formacija, usposabljanje in duhovnost. Mentor pri nalogi je bil prof. dr. Alojzij Slavko Snoj, somentor pa doc. dr. Stanko Gerjolj. Tudi njegovega zagovora seje udeležila večja skupina sobratov. S tem je Marko sklenil magistrski študij in dosegel znanstveni naslov magister znanosti. Diplomo bo prejel na Tomaževi proslavi 10. marca na Teološki fakulteti v Ljubljani. Tudi njemu naše čestitke, priznanje za vloženi trud in vse dobre želje za prihodnje delo na področju dela za mladino.
JANUAR - FEBRUAR • 2003
RAKOVNIK
OBČESTVO, BOŽJA ZAMISEL IN JAVNA ZAHTEVA
Kot je že v navadi, so tudi v letošnjih prazničnih dneh sestre hčere Marije Pomočnice slovensko-hrvaške inšpektori-je izbrale en dan za študijsko in družabno srečanje. To je bilo v soboto, 4. januarja, ko se je v svetišču Marije Pomočnice zbralo okrog 50 sester, da so ob višjem predstojniku slovenskih salezijancev obhajale božično evharistično skrivnost. Mašnik se je v homiliji poglobil v duhovnost občestva, ki jo izraža božična skrivnost: občestvo gradi in vzdržuje vera in poslanstvo ter zajema iz globine, za ka-
tero si mora vsaka osebno in kot skupnost prizadevati, da bo rodovitna. V drugem delu srečanja pa je višja predstojnica sester, s. Mira Peče, skupaj z delegatko, s. Mojco Šimenc, seznanila navzoče z izkušnjo vrhovnega občnega zbora, ki gaje njihova redovna družba pred kratkim zaključila, in v glavnih potezah predstavila vsebino zaključnega dokumenta, ki bo usmerjal duhovno in apostolsko prizadevanje ustanove v prihodnjih letih. Zato študijsko in prisrčno sestrinsko srečanje je sestram ponudil prijazno streho obnovljeni rakovniški grad.
s. Irena Novak HMP
BLED
DUHOVNE VAJE IN SILVESTROVANJE
Duhovne vaje v znamenju blagrov in silvestrska noč v Marijinem domu na Bledu ostajajo tudi letos topel in opogumljajoč spomin ter spodbuda skupini mladih, zbranih iz raznih krajev Slovenije.
Vprašanju o sreči in pomembnih stvareh za življenje ter Je-
zusovemu voščilu sreče - bla-grom smo posvetili prvi del srečanja. Drugi del, kije zapolnil silvestrsko popoldne, pa je bila izkušnja, ki smo jo poimenovali »sociološka raziskava«. Pripravili smo vprašalnik o tem, kaj imajo ljudje ob prehodu v novo leto za pomembno, za vir sreče. Kot sad naših razmišljanj pa smo sestavili poslanico, ki smo jo ob koncu delili vsem
2),
vrna in p & &vetiA\
JANUAR - FEBRUAR • 2003
STUDENČEK DUHOVNOSTI
Majcnov dom v Zelimljem je še vedno studenec, kamor mnogi mladi prihajajo, da bi zajeli čiste vode in si tako okrepili svoje mlado življenje. Kot že vrsto let je tudi v letošnjem ad-ventu prišlo v Želimlje na duhovne vaje lepo število otrok in mladih. V petih različnih starostnih skupinah se je zvrstilo kar 430 udeležencev, ki so skupaj zvoditeljem in približno petdesetimi animatorji razmišljali o vprašanju, ki se nam ponavlja že celih dva tisoč let. To vprašanje se glasi: »Kdo je On?« Kdo je v resnici Kristus, kaj nam ima povedati. Do vsakega izmed nas ima osebni odnos, a tega ne moremo živeti, če ga ne iščemo, če ga ne spoznavamo, če se ne srečamo z njim. Skupaj z mladimi smo ga iskali prav v upanju na osebno srečanje z njim. Lahko rečem, da so bili lepi in veseli dnevi iskanja. Mnogi so se vračali na svoje domove zadovoljni, nasmejani in z Lučko v srcu. Vsi ti in še drugi bodo tovrstno priložnost imeli zopet v času pred veliko nočjo. Dobrodošli!
Peter Pučnik, voditelj duhovnih vaj v Želimljem
vprašanim. Skupine so se odpravile na različne poti: eni so povpraševali mimoidoče, drugi prodajalce po trgovinah, zopet drugi družine. Ena skupina pa se je odpravila v dom Matevža Langusa v Radovljico (na fotografiji), kjer so se srečali z osebami, ki so jim govorile o sreči, bolj kot z besedami s pričevanjem notranjega zadovoljstva in življenjske bližine ...
Veselo, nasmejano, igrano in peto ozračje večera, globoka medsebojna voščila, ki so odražala lepoto doživljanja te noči, so se izlila v nočni sveti maši: v zahvali in v prošnji za blagoslov.
s. Majda
IVANA BRKLJAČIC Mladinska svetovna prvakinja v metanju kladiva
Rojena je bila 1. 1 983 v Nemčiji, po rojstvu mlajšega brata pa so se vrnili v Liko blizu Gospiča, rojstni kraj staršev. Zaradi vojne so se 1. 1993 preselili v Zagreb v salezijansko župnijo Svetega Duha na Jarun. Z 12-imi leti seje začela ukvarjati s športom in pristala pri metanju kladiva. Po mnogih odmevnih rezultatih je lani postala svetovna mladinska prvakinja in dosegla zlato medaljo. Tedaj je storila nekaj nenavadnega, svojo zlato medaljo je podarila madžarskemu metalcu kladiva Josefu Horvatu, ki ga je pred tem nehote zadela s svojim kladivom na nekem mitingu v Sloveniji. Ne skriva svojega krščanstva. Takole pravi: »Vsak uspeh ali neuspeh želim deliti z drugimi. ... Pred vsako tekmo
se izročim v Božje roke, naj me on vodi, saj vendar samo on ve, kaj je najbolj prav. Na nekem tekmovanju sem iskreno molila za zelo dobro sotekmovalko, ki pa ji nikakor ni šlo od rok. Privoščila sem ji, da pride v finale, pa čeprav je bila moja velika tekmica. Navadno pred tekmo molim takole: 'Gospod, prosim te, bodi z menoj!1 Nikoli pa nisem prosila: 'Gospod, daj da zmagam!' Pred svetovnim prvenstvom sem šla k domačemu salezijanskemu duhovniku in ga prosila za blagoslov, on pa mi je dejal: 'Če si dobro trenirala, boš uspela, če pa nisi, ne bo rezultatov!' Zame je Bog na prvem mestu. Svojo vero želim živeti povsod, tudi na tekmovališčih. Tudi kot športnik lahko živiš svojo vero!«
ITALIJA
RIM - GENOVA
Genova je dobila salezijan-skega nadškofa, Kongregacija za nauk vere pa salezijanskega tajnika.
Papežjanez Pavel II.je imenoval za nadškofa v Genovi msgr. Tarcisia Bertoneja, ki ga je na mestu tajnika Kongrega-cije za nauk vere nasledil sale-zijanec D. Angelo Amata, ki bo hkrati postal tudi škof.
AVSTRIJA
SOLNOGRAŠKI NADŠKOF UMEŠČEN
Dr. Alojz Kothgasser, salezi-janec, dosedanji škof v Inns-brucku, je imenovan za novega nadškofa v Salzburgu. Novo službo je nastopil 19. januarja 2003, ko je bila ob M.OOvka-tedrali umestitvena slovesnost.
"Precej težko zapuščam Innsbruck, saj sem tukaj pustil veliko svojih moči, del samega sebe. Vendar, če pride nov klic, imamo dolžnost slediti mu in se dati na voljo novim nalogam. Tako tam kot tukaj vidim, da je prva čudovita šola poslušanje," pravi novi nadškof.
Rodil seje 29.5.1937vLich-teneggu na Avstrijskem. V duhovnika je bil posvečen 9. 2. 1964vTurinu. Študiraljev Rimu na Salezijanski papeški univerzi. Leta 1968 je doktoriral s področja teologije. V sedemdesetih letih je bil docent dogma-tične teologije v Benediktbe-uernu (Nemčija) in dva semestra na Salezijanski univerzi v Betle-hemu. Papežjanez Pavel II. gaje 10. 10. 1997 imenoval za inns-bruškega škofa.
JANUAR - FEBRUAR • 2003
Ti CZ:
Humanizem
sv. Frančiška Šaleškega
1567- 1622
Letos mineva 400 let, odkar je sv. Frančišek Šaleški postal škof v Annecyju, in 125 let, odkar ga je vesoljna Cerkev prištela med cerkvene učitelje. Njegovo življenje, predvsem pa miselnost kot odraz duhovnosti in odnosa do takratnih zgodovinskih, miselnih in političnih razmer, je služilo kot miselni in duhovni okvir, v katerega je don Bosko gradil svoj preventivni sistem kot nekaj celovitega, kar povezuje vzgojo in duhovnost v času prve industrializacije in urbanizacije na področju sedanje severne Italije. Vsak čas ima svoje potrebe in možnosti, svoj način mišljenja in reševanja problemov, še vedno pa velja, da je zgodovina učiteljica življenja.
Življenje in nauk sv.
Frančiška Šaleškega je v veliki meri zaznamoval humanizem, ki pa kot kulturna smer ni nekaj enovitega. Potrebno je upoštevati miselni, zgodovinski in geografski kontekst.
HUMANIZEM V ČASU SV. FRANČIŠKA ŠALEŠKEGA
Izhodišče za NATURALISTIČNI humanizem so klasični filozofi, dodelani s sholastiki: gre za poveličevanje človeka samega v sebi: njegove rave, miselnih sposo nosti (abstrakcija ... njegove duhovne i duševne sestavine, kije samozadostna. ... Človek je sam v sebi dober!
Privzgoji, izobraževanju ... so bili klasiki nuja, in tudi njihove ideje, ki so se zdele vsem dosegljive, čeprav so jih določali kaotični odnosi med bogovi, in zaznamovane s človekovimi nagoni, nestalnostjo ...
Takega humanizma pa si ne moremo zamišljati kot krepost, vrednoto ... Mnogi humanisti so
v resnici izničili vso svojo teorijo s svojim libe-ralističnim in anarhističnim načinom življenja...
Humanizem, ki gradi samo na človekovem razumu, ne more dati odgovorov na temeljna človekova vprašanja: odkod, kam, čemu, vprašanje trpljenja in zla ...
KRŠČANSKI humanizem je sprejel vse vredne prvine naturalističnega humanizma kot načina razmišljanja in kot metodo. Človekova oseba je prihajala vedno bolj v ospredje, tudi v interpretaciji Božjega načrta odrešenja. Vendar ravnotežje med humanizmom in krščanskim načinom življenja ni trajalo dolgo, ker je tudi krščanski humanizem obtičal ob lepem in dobrem kot abstraktnih pojmih. Mešali so sveto in profano, naravno in nadnaravno ... in v življenjski morali so prihajale do izraza bolj poganske vrednote kakor krščanske.
'' I JANUAR - FEBRUAR • 2003
POSVEČEVALNI humanizem (ki temelji na vdanosti Bogu) je poskušal prerasti nevarnosti krščanskega humanizma. Poudarjal je osebno posvečenost ter temu ustrezno doktrino in tehniko, vključujoč čustva in uresničujoč se v praktičnem življenju. Ne gre za to, da bi hoteli razširiti »ozko pot«, ki vodi v življenje, marveč da tudi med skalami odkrivamo drobne cvetke Božje milosti in dobrotljivosti. Tudi vsakodnevne radosti so mu spodbuda za poglobljeno in zavzeto krščansko življenje. Ob tem pa seje težišče od zgolj čustvenega doživljanja preneslo tudi na miselne vzorce klasike in na znanstveno kritična izhodišča Svetega pisma, do katerega so imeli pred tem spoštljivo distanco in je ostajalo neaktualno za vsakdanje življenje.
Frančišek Šaleški se sreča s humanizmom
Tudi zanj je bilo prvo okolje človeškega, duhovnega in intelektualnega dozorevanja v njegovi družini in v raznih šolskih ustanovah: rojen v gradu Salez pri Annecyju, 40 km od Geneve, kjer je že več desetletij bojeviti kalvinizem; družina ostaja katoliška in daleč naokrog poznana po svoji dobrodelnosti. Frančišek privzame marsikaj iz razsvetljenstva, ven-darje vse to močno prepojeno s krščanskim načinom razmišljanja in življenja. Že v otroških letih si prisvoji očetovo načelo: Mislim na Boga in na to, kako postati dober človek!
Predvsem v času študija filozofije pri jezuitih v Clermontu v Parizu se navzame korektnega pristopa do humanizma v smislu »posvečevalnega humanizma«. Z odliko je dokončal doktorat iz prava, kakor je zahteval oče, potem pa je ob pomoči sorodnikov -nekaj jih je bilo tudi škofov-nastopil potduhov-ništva.VChablaisu seje srečeval na tak in drugačen način z bojevitimi in napadalnimi kalvinci, vendar jih je premagoval bolj kot z jasnimi argumenti s svojo ponižnostjo in dobrotljivo ljubeznivostjo. Leta 1602 je postal škofvAnnecyju.
Ob srečanju z zavzeto laikinjo gospo Acarie, ki seje trudila za verski prerod laikov, kar je bilo v tistem času nekaj normalnega v manjših skupinah katoličanov, je poleg prizadevanja za ponovno ureditev redovniškega življenja prišel do življenjskega spoznanja:
»Onaje zelo poudarjala, daje potrebno živeti krščansko popolnost v ljubeznivosti in potrpežljivosti, v pravičnosti in dobroti, sredi čisto vsakdanjega življenja.«
mag. Franc Maršič
c ¿ t
m uicu
dr. Pascual Chavez, vrh. predst. salezijancev
Tisoč don Boskovih obrazov
Kakor bi gledal
Nevidnega
D I on Bosko - v njem občudujemo čudovito sklad je narave in milosti Kot človek v vsej globini, bogat s krepostmi svojih rojakov, je bil odprt za zemeljske resničnosti, kot globoko Božji človek, poln darov Svetega Duha, je živel, »kakor bi gledal Nevidnega« (Heb 11,27)... Don Bosko je kot diamant, njegova osebnost razodeva mnogovrstnost privlačnih potez in nas vabi k celostnemu češčenju čudovite svetosti.
"Kar ste se od mene naučili, prejeli, slišali in videli, to delajte" (Flp 4,9). Da je apostolova beseda lahko učinkovita, mora biti podprta z njegovim življenjem. Kajti edini jezik, s katerim lahko govorimo o Bogu, je naše življenje. Za učenca je nujno, da sliši tisto, kar se mora naučiti, da vidi, kar mora narediti, da udejanji tisto, o čemer bo pridigal. Kristjan je učitelj, a ne zato, ker ve, ampak zato, ker živi, kar uči.
Don Bosko je vzor za nas. Njegove besede in njegova dejanja, njegove ideje in njegovo življenje, njegov pogled na svet in njegov trud za spreminjanje tega sveta so še vedno vir evangeljske-ga navdiha in temelj ustvarjalne zvestobe. Don Bosko je za nas živa karizmatična navzočnost, ki deluje še danes in je vržena v prihodnost. Naša naloga je, da živimo kot neposredni dediči: kot otroci, ki se skušajo poistiti s svojim očetom.
Kot je don Bosko posnemalJezusa, naj bi mi posnemali tudi don Boska. Ker je don Bosko genij svetosti, kot gaje imenoval papež Pavel VI., se nam salezijanska svetost v njem predstavlja kot že preizkušen program, že uhojena pot: "don Bosko oratorija", zvest in dinamičen, ubogljiv in ustvarjalen, trden in prožen hkrati, ostaja vzor obnašanja za vse svoje otroke" (20. VZ, 197).
Pri don Bosku se moramo učiti odgovarjati na izzive sedanje zgodovine in ponujati rešitve. Skratka, don Bosko živi danes po nas.
JANUAR - FEBRUAR • 2003
^^DIAAOVHC poklici
s. Marta Zadravec, HMP
Rekla sh
Luč sveta sem zagledala pred 50-imi leti, 30. julija 1952 v preprosti prekmurski vasici Odranci. Tu sem preživljala svoje otroštvo v zdravi kmečki družini s svojimi starši, dvema sestrama in bratoma. Bili smo preprosta, srečna, verna družina. V naši družini se je vsak dan molilo, molili smo tudi za duhovne poklice. Zato ni čudno, da je Bog poklical enega izmed nas v svoj vinograd.
S PODPORO STARSEV
Najbrž pa nihče ni niti slutil, da bom morda pravjaz tista, ki me Bog gleda s posebna ljubeznijo. Bila sem namreč zelo živahna deklica in nikomur ni prišlo na kraj pameti, da bi jaz šla v samostan. Toda želja, da postanem sestra, je v meni vedno bolj zorela in tako sem se odločila, da zapustim svoje domače ognjišče in grem za Božjim klicem. Svojo odločitev sem najprej povedala mami in jo prosila, naj pove očetu. Toda svetovala mi je, naj kar sama povem. Iskala
sem ugodno priliko. Ta se mi je kar kmalu ponudila in sem butnila: »Ajla, a jaz lahko grem k sestram?« On je obstal in odgovoril: »Kako pa zdaj to, saj si včasih rekla, da se boš poročila in imela vsaj pet otrok, kako bo pa to šlo skupaj?« »Veste, jaz sem to dobro premislila in bom šla k sestram!« Tisti večer smo se dolgo v noč pogovarjali o razlogih za in proti. Čutila sem, da me imajo v resnici radi, vendar jih nekaj teži. Oče mi je nato rekel: »Vedi, Marta, da so ti vrata domače hiše vedno odprta, če bi
se kdaj odločila drugače,« Naj povem, da starši niso nasprotovali moji odločitvi, nasprotno, v odločitvi so me podprli.
Danes žal mnogi starši svojim otrokom ne dovolijo proste izbire glede duhovnega poklica in pravijo, da niso tega nikoli načrtovali! Jaz sem svojim za to podporo zelo hvaležna. Vsekakor pa je poklic vedno sad molitve, zato sem hvaležna vsem, ki so in še vedno molijo zame. Vem tudi to, da me je mama že pred rojstvom izročila Mariji v varstvo. Zato res ni čudno, da sem si izbrala družbo, ki je vsa Marijina, torej Družbo hčera Marije Pomočnice.
p;«? -jr~
POSLANSTVO MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE, MLADINO IN DRUŽINE SE NADALJUJE
Dragi molivci in molivke
za duhovne poklice!
b izteku starega in začetku novega leta po raznih ustanovah in organizacijah naredijo pregled poslovanja in tehtajo uspešnost svojega dela, vsaj tisto, kar se da izraziti z besedami in s številkami. Naj v tej smeri izzveni tudi tole pismo.
Minilo je 10 let. odkar je Bog poklical v večnost g. Jožeta Pungerčarja. dolgoletnega voditelja salezijanske ga molitvenega združenja za duhovne poklice. Prav tako je minilo 10 let. ko je tedanji salezijanski inšpektor, danes beograjski nadškof, msgr Stanislav Hočevar, določil podpisanega, naj nadaljuje delo g. Jožeta.
Ob tej priložnosti se prav lepo zahvaljujem vsem molivcem in moliv-kam. ki vztrajno molite in prosite Gospodarja žetve, naj pošlje zadosti svetih duhovnikov, redovnikov, redovnic, misijonarjev, diakonov in drugih apostolskih delavcev.
Ko listamo številke SV in se zau stavimo pri rubriki: K Bogu so odšli po plačilo, vidimo, daso se mnogi molivci v zadnjih 10-ih letih preselili v večnost Upamo, da tam nadaljujejo svoje poslanstvo za duhovne poklice.
Ko pa pogledam seznam moliv-cev, ki so se v zadnjih 10-ih letih pridružili salezijanski molitveni družini, z veseljem ugotavljam, da je slednjih veliko več Za rast molitvene družine ste zaslužni vi molivci sami. zlasti odgovorni za posamezne skupine, ki poskrbite. da pokojnega molivca nadomesti kdo od sorodnikov ali kdo drug. Bodite apostoli molitve še naprej.
'' I JANUAR - FEBRUAR • 2003
DA BI BILA Z MLADIMI!
Po končani osemletki sem odšla na Reko in se začela pripravljati na poklic. Nato sem nadaljevala v Ljubljani in naredila katehetsko šolo. Leta 1970 sem začela noviciat na Bledu. Čez dve leti sem naredila prve redovne zaobljube in začela svoje poslanstvo katehistinje na Bledu, nato na Rakovniku, pa spet na Bledu, v Gorjah, Radljah (v Vu-zenici), Vuhredu, Mariboru. Sedaj sem pa v Murski Soboti, torej rodnem Prekmurju. V veliko veselje mi je delo z mladimi, njim sem posvetila vse svoje življenje. Veliko moči sem darovala mladim na duhovnih vajah, pa tudi raznih počitniških programih, oratorijih ipd.
Skoraj ves svoj prosti čas poleti namenjam mladim v ora-toriju. Vedno bolj sem prepričana, da so počitnice za mladega človeka v veliki meri nevarnost, da zaide vslabo družbo, lenari, sedi pred televizorjem ali internetom. Morda se tega premalo zavedamo. Starši ves čas ne morejo biti z njimi, zato so zelo veseli in tudi hvaležni, če se kdo ukvarja z njihovimi
otroki. Oratorij je kraj, kjer se mladi in otroci dobro počutijo, se naučijo živeti drug z drugim, molijo, pojejo in se tudi veliko koristnega naučijo v delavnicah.
VSE PREMOREM V NJEM
Vsekakor pa moč za svoje delo iščem v molitvi v tesni povezanosti z Njim. Zjutraj najprej meditacija, molitev hvalnic in sveta maša. Tu je skrivnost mojega poslanstva. Brez Njegove pomoči ne bi zmogla ničesar. S sv. Pavlom ponavljam: »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč!«
Ni mi žal, da sem se tako odločila. In če bi se še enkrat odločala, bi izbrala isto. Srečna sem, da sem redovnica. Mladim bi rekla: če začutite v sebi poklic slediti Njemu, nikar ne odlašajte, pogumno na pot! Ne bojte se mladih idealov svojega življenja podariti - posvetiti Kristusu.
Starši, bodite mladim v oporo in nikar jim ne branite slediti Njemu. Srečen si le tedaj, če veš, da si na mestu, ki je tvoje in ti gaje začrtal Gospod.
Velikokrat mi postavijo vprašanje: »Kaj bi vi danes svetovali mladim?« Veselite se življenja
Deset let se srečujem z vami. Pomembno je vsakoletno molitveno srečanje na Rakovniku pred praznikom Marije Pomočnice. Lepa so mesečna srečanja molivcev na Kureščku (vsako 3. soboto v mesecu). Obiskal sem mnoge molitvene skupine po župnijah ali po vaseh, kjer se zbirate na mesečna ali kar tedenska molitvena srečanja. Globoko doživeta so bila naša srečanja naduh, vajah na Brezjah, Kureščku, Mi-renskem gradu in v Veržeju. Z vsako številko SV prihajam tudi v vaš dom prekskromnegapisma, kije posebej namenjeno molivcem in molivkam. In ne nazadnje, z vami sem vsak mesec, ko
darujem sv. mašo za vse molivce. žive in rajne. V našo vsakdanjo molitev sa-lezijanci redno vključujemo vso salezi-jansko družino, v katero na neki način spadate tudi vi dragi molivci.
To leto. ki gaje sveti oče Janez Pavel II. razglasil za LETO ROŽNEGA VENCA, radi molimo sveti rožni venec, tudi četrti, svetli del. Še posebej vam priporočam zadnjo skrivnost: ki je postavil sveto evharistijo. Molimo jo za nove duhove poklice in za svetost služabnikov sv. evharistije.
Božji blagoslov in priprošnja Marije Pomočnice naj vas spremljata v letu 2003. Ivan Turk, voditelj molivcev
in ga sprejmite takega, kot je. Z odgovornostjo se pripravljajte na svoj poklic. Jezus naj bo vedno vaš prijatelj. Zvezda vodnica naj vam bo Marija. Če se boste oklepali nje, bo čolnič vašega življenja plul varno med čermi in viharji in se vam ni treba ničesar bati. Povsod, kjerkoli smo, prižigaj-mo lučko upanja in ljubezni.
Manj mladim pa priporočam veliko potrpežljivosti in strpnosti z mladimi, drug drugega potrebujemo, čeprav tega mladi ne priznajo. Molimo drug za drugega, kajti to je nekaj velikega, kar si lahko podarimo. Pogum! Bog z vami!
V novem letu pa želim vsem obilo Božjega blagoslova in Marijinega varstva.
Ul. br. in enotnosti 1,9241 VeržeL tel. 02/588-90-60 ali 031/358-018
MOLITVENI NAMENI
♦ JANUAR
Posvečeno - redovniško življenje je Božji dar Cerkvi.
Prosimo Svetega Duha za razsvetljenje, da bi verni in neverni zaslutili posvečeno življenje kot Božji dar Cerkvi in vsemu svetu.
♦ FEBRUAR
V moči Svetega Duha sta Joahim in Anadarovala Jezusa vtemplju.
Prosimo za današnje starše, da bi zmogli velikodušno darovati svoje otroke za duhovni poklic, če je taka Božja volja.
♦ MAREC
Glejte, zvesti in modri služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino (Lk 12,42).
Prosimo, dabi se Bogu posvečene osebe, po zgledu svetega Jožefa prizadevale za pravičnost in zvestobo.
JANUAR - FEBRUAR • 2003
¿gaj a/ küt Aün
V ZAČETKU IE BILA MATI
Ko občudujemo sv. Janeza Boska, "najodličnejšega vzgojitelja" (Pij XI.) ter "očeta in učitelja mladine" (janež Pavel II.), se vprašujemo, odkod neki se je vzel. Pomenljivo nam odgovarja danski (spreobrnjenec) pisatelj Joergenssen, ki življenjepis sv. Janeza Boska začenja s trditvijo: "V začetku je bila mati" in takoj nato tudi odgovori, kajti: "Otrok postane to, kar mati hoče, da postane." Sv. Janez Bosko je zrasel iz družinske vzgoje, s katero je mati Marjeta pospremila v življenje svoje otroke, sama, potem ko je ostala mlada vdova s tremi otroki (Anton 9 let, Jože 4 leta in Janezek 2 leti) in hromo taščo. Občudujemo ta vzgojni čudež matere in želimo, da bi se neštetokrat ponovil v naših družinah danes. Zato bomo v šestih nadaljevanjih kratko razmišljali o posameznih kamenčkih njene modrosti, kijih je mati Marjeta sestavila v prečudovit mozaik vzgojitelja Janeza Boska.
Obljubfl ljubezni
Marjeta Occhiena seje rodila 1. aprila 1788 v vasi Capri-glio, šest kilometrov od mesteca Chieri v severni Italiji (blizu Turina). Bila je tretja od osmih otrok. Poročila se je 6. junija 1812 s Frančiškom Bosco.Onje pripeljal v zakon sina Antona, ki ga je imel s prejšnjo ženo, ki mu je umrla. Rodila sta se jima dva otroka,Jožef8. aprila 1913 inJanez 16. avgusta 1815. Mož Franc je umrl 12. maja 1817. V težkih časih po Napoleonovih vojnah je še razsajala kuga in druge bolezni ter se vrstile slabe letine zaradi hude suše. Leta 1831 je Anton šel na svoje, mati Marjeta pa je živela sama zjožefom in Janezom. Ob koncu življenja je bila deset let mati in vzgojiteljica don Bo-skovim fantom in prvim sale-zijancem. V Oratorij v Turinu, kjer je sin Janez vodil svojo osrednjo vzgojno ustanovo, je prišla 3. 11. 1846 in tam umrla 25.11.1856.
"OTROK POSTANE TO, KAR MATI HOČE, DA POSTANE."
Joergenssen je uvidel, da je Janez Bosko vzgojna mojstrovina čudovite matere. Prav gotovo
ati je tista, ki bi morala otroku dati največjo in najbogatejšo popotnico za nadaljnje življenje. Pri vzgoji nikjer ne obstajajo napisana pravila. Potrebno je improvizirati. Vedno pa je treba delati v skladu z razumom in se ravnati po besedah, ki jih narekuje srce. Vsak otrok si želi. da bi mati znala prisluhniti njegovim težavam, in vsaka mati si želi biti najboljša prijateljica svojim otrokom. a to ni vedno lahko. Vseh reči pač starši ne bodo nikoli vedeli o svojih otrocih in to je čisto normalno. vendar pa bi mati morala biti vedno pripravljena poslušati sinove ali hčerine besede, žalostne ali vesele. Vtem je ljubezen. Nezlikana srajca pa lahko še malo počaka. Človek je pomembnejši1
Nataša, študentka
ima mati lahko največji vpliv na svojega otroka. Mati Marjeta je izkoristila ta svoj prednostni položaj in dejansko dosegla več, kot je upala sanjati.
Mati ima svojevrsten vpliv na otroka, predvsem zaradi svoje ljubezni, ki jo otrok občuti kot najčudovitejšo stvar na tem svetu. Dota, ki jo da mati svojim otrokom na pot v življenje, ni v obliki bale ob njihovi poroki, ampak brezpogojna ljubezen, s katero spočne, nosi, rodi in pospremi otroka v življenje. Mati Marjeta je zmogla tako ljubezen; tako je nekako tudi nadomestila izpad očetove vzgoje, kije otroke prezgodaj zapustil, vendar niso postali sirote. Bili so bogati, kajti imeli so mater, ki jih je imela rajši kot vse na svetu.
Janez Bosko je sam zapisal to izkušnjo v svojih življenje-pisnih spominih. Postavlja jo na začetek v bogastvu spominov na svoje zorenje za vzgojitelja. "Ko je bilo tisto strašno
JANUAR - FEBRUAR • 2003
Brez srca vzgoja ni mogoča. Sama sem vedela, kako pomembna je vzgoja otrok, zato sem prebrala veliko knjig in šla poslušat predavanja o tem. Najpomembnejša sta ljubezen in pogovor. Če otroka pogosto pohvališ, bo bolj samozavesten in ne bo se tako upiral. Otroci morajo to ljubezen začutiti |e navsezgodaj, že od malih nog. Čeprav vidim, kako so fantje bolj navezani na mamo in dekleta bolj na očeta, mora biti mama vseeno tista, ki ji bodo otroci zaupali. Ni le pomembna ljubezen do otrok, temveč tudi ljubezen do moža. Otroci morajo videti, da se starša razumeta med seboj, da sta usklajena; to se mi zdi za vzgojo izrednega pomena.
Angela, mama treh otrok
pomanjkanje mimo in so se domače razmere izboljšale, je mati dobila ponudbo za zelo primerno poroko; toda takoj je odgovorila: 'Bog mi je dal moža in mi ga vzel; umirajoč mi je zaupal tri sinove in bila bi kruta mati, če bi jih zapustila v trenutku, ko me močno potrebujejo.' Odgovorili so ji, da bi njene sinove zaupali dobremu varuhu, ki bo zelo skrbel zanje. 'Varuh,'je odgovorila širokosrčna žena, 'je prijatelj, jaz pa sem mati svojih otrok; nikoli jih ne bom zapustila, četudi bi mi kdo hotel dati vse zlato sveta'" (Spomini, str. 16).
Vse njeno zlato so bili otroci, ki so predvsem po Janezu postali neizmerno vzgojno bogastvo ne samo njihove družine, ampak vsega človeštva.
SRČIKA VSEGA: OBLJUBA \0r LJUBEZNI DO OTROK
Ta "obljuba ljubezni" bi lahko bila kot geslo moralno-etičnega kodeksa vzgojiteljev. Tako kot
Kip don Boskove mame Marjete na Colle don Bosco
zdravniki prisegajo na Demo-kritovo zaprisego (ali Maimo-nidesovo molitev), tako bi morali starši in vzgojitelji (katerikoli in kjerkoli) izpovedati obljubo ljubezni do (svojih) otrok in mladih. Otrok lahko marsikaj pogreša, ne pa materino ljubezen, saj bi se to slabo odrazilo v njegovem življenju.
Janez Bosko jo je izpovedal, to obljubo ljubezni, očitno po zgledu matere, neke julijske nedelje leta 1846, po hudi bolezni, ko so mu podaljšanje življenja izprosili njegovi fantje. Na veliko noč je bil v tretjih nebesih zaradi tega, ker je dobil Pi-nardijevo lopo (15 x 6 m, ki bi kvečjemu služila za drvarnico), pa mu je bilo spodmaknjeno tudi to. Jasno je spoznal, da bo svoje vzgojno poslanstvo lahko gradil samo na dobroti in ljubezni (kar mu je bilo nakazano že v sanjah pri devetih letih!). Zato je njegov sklep dozorel v obljubo: "Bogu sem obljubil, da bom do zadnjega diha živel za
al je včasih tako, daje mati v svoji
ljubezni do otroka pretirano zaščitniška, ljubosumna na druge, otroka hoče imeti zase ... Za vzgojo je gotovo ljubezen najpomembnejša, a tu gre za zdravo ljubezen. Otroku daš vedeti, da ga imaš rad, in hkrati ga z ljubeznijo ne dušiš. Če otrok sam ni izkusil ljubezni, jo bo težko prenesel na druge. Ljudje, ki niso bili vzgojeni z ljubeznijo, imajo lahko kasneje težave, tisti pa, ki so odraščali v ljubečem okolju, bodo ljubezen v svojem življenju tudi znali deliti. Starši nam vedno služijo kot model in ta prvi vzor se nam bo najbolj vtisnil v spomin. Če starši kot model odpovejo, bo otrok to težko dobil od drugih.
Katja, psihologinja
'' I JANUAR - FEBRUAR • 2003

rtj mfr kfit Abn	mm
svoje fante!" Danes imamo to zapisano kratko na zastavah pod podobojaneza Boska: "Za vas živim!" Prav s to ljubeznijo je delal vzgojne čudeže, in to s tisto mladino, nad katero so drugi dvignili roke, češ da se ne da nič narediti.
Zanimivo, daje tudi sovjetski pedagog A. S. Maka-renko (1888-1939), kije žel zavidanja vredne vzgojne uspehe z mladimi z ulice, na vprašanje, kako lahko postanemo dobri vzgojitelji, odgovoril: "Dober vzgojitelj lahko postane vsak, kdor ima rad človeka, zlasti mladega." Torej je ljubezen do mladih temelj slehernega vzgojnega uspeha.
RAS KAVE, PA TAKO \f NEŽNE ROKE
Otroci matere Marjete so pogrešali marsikaj, saj v revščini niso poznali nikakršnega obilja in udobja, vendar so imeli vse: mater in njeno ljubezen. Kljub pomanjkanju so zrasli v zdrave, krepke ljudi, predvsem pa v čudovite osebnosti; v sv. Janezu Bosku jih še vedno občuduje ves svet.
Mati je imela od dela grobe in raskave roke, izpričuje Janez Bosko, vendar je znala tako nežno božati svoje otroke, da so čutili, kako jih ima rada. Saj, prehraniti petčlansko družino v takšnih razmerah zahteva ne samo delo, ampak pravo garanje. Toda čas za otroke je bil, tudi spotoma, vsak trenutek je znala izkoristiti in otrokom nakazati življenjsko pot. Ni jih samo hranila, temveč tudi vzgajala.
Ta polpismena žena (brala je, ne pa tudi pisala), je preko-
sila mnoge strokovnjake na področju vzgoje, kajti ona je to, o čemer so oni pisali, predvsem živela. Poslušala je svoje srce in se odločala po nagibu dobrote in ljubezni ter po prepričanju, ki gaje gojila kot globoko verna krščanska mati. Njej je bila vera najtrdnejši temelj, na katerem lahko gradi resnično človeškost.
"Bogu sem obljubil, da bom do zadnjega diha živel za svoje fante!"
sv. Jane? Roško
Na začetku slehernega človeškega življenja je mati. Vsak otrok ji je izročen kot velika naloga. Kako prav je, da mati svojega otroka vpelje v življenje z dobroto in ljubeznijo. Bog nam daj takih mater, ki zmorejo pri svojih otrocih delati vzgojne čudeže; ki bi zmogle izpovedati obljubo ljubezni do otrok in ji ostati zveste vse življenje.
Tone Ciglar
Mama je ena sama, vendar mladi med odraščanjem to največkrat pozabljamo. S tem, ko nam deli nasvete, češ, kako moramo živeti, nam hoče samo dobro, mi pa tega ne vzamemo tako. Mladi se največ naučimo na svojih izkušnjah, čeprav so te bolj boleče in bi se jim lahko izognili, če bi poslušali mamo. V času mature sem izgubila očeta, ki ga je mama takrat hotela nadomestiti s tem, da mi je popuščala, me razvajala, kar sem zlorabila in sedaj mi je zato žal. Moja mama me ima tako rada, da s tem, ko meni spodleti, sama sebi povzroča trpljenje. Ona vse to jemlje tako, kot bi spodletelo njej. Ljubezen matere je najbolj iskrena od vseh in traja večno, vse življenje. Kaj je prava ljubezen matere do otroka, pa bomo ugotovili šele, ko bomo sami postali starši.
Urška, študentka
oja mama je mene kot otroka vedno držala ob sebi. zato jo je zelo prizadelo, ko sem šel študirat in zapustil dom. Vedno me je klicala po telefonu in spraševala stvari, ki se meni zdijo neumne. Mislim, da na ta način izraža ljubezen do mene, vendar mi tak način ni všeč. Verjetno tega nikoli ne bom razumel, prvič, kernisem ženska, in drugič, ker priznam, da ne znam skrbeti niti zase. kaj šele za druge. Materinsko ljubezen vidim tudi v tem, da moja mama vedno vse poskrbi, mi skuha kosilo, mi vse uredi ...
Gorazd, strojnik
esel sem. da sva si z ženo enotna 11 _pri vzgoji in jasno je, da otroci to čutijo. Se ko sva pričakovala svojega prvega otroka, sva se odločila, da bova naredila vse, ampak res vse. da ga bova vzgojila v otroka, ki bo vedel, kaj je topel dom in kaj so ljubeči starši. Ljubezen se mi zdi nasploh največja vrednota. Če se otroci med seboj sprejo, jih oba z ženo učiva, da se v naši družini imamo radi, da se ne tepemo, učiva jih. da se svojih čustev ne sramujejo, da jih izrazijo in hkrati tudi povedo. Le tako se mi zdi. da je možno, da bodo najini otroci znali to ljubezen prenesti iz domačega okolja na druge ljudi, predvsem pa na svoje otroke.
Miha. oče štirih otrok
'' I JANUAR - FEBRUAR • 2003
ar tj a, na&a joümücmca
Položi, mati,
_ ¿vo/o roko,
Marija Romero Meneses, hčerka Marije Pomočnice iz Srednje Amerike. 14. aprila 2002 jo je sveti oče Janez Pavel II. skupaj s salezijanskim duhovnikom Alojzijem Variaro in pomočnikom Artemijem Zattijem razglasil za blaženo. Njeno zaupanje v Marijo je bilo neomajno. So dogodki v njenem življenju, ki se zdijo neverjetni. Pa niso, so le sad njene globoke vere in zaupanja ter trdega dela z zavestjo, da je Bogu in njegovi Materi vse mogoče. Imela je navado reči: »Položi, Mati, svojo roko, položijo pred mojo.«
KDO BO PLAČAL KRUH?
Nekega dne, ko so bili otroci iz oratorija ravno na izletu, je prišel pek s polnimi košarami kruha in z računom. Toda blagajna je bila prazna. S. Marija pa je, kot da bi šla po denar, rekla peku: »Prosim, počakajte samo trenutek!« Stekla je v kapelo in prosila: »Položi, Mati, roko svojo, položi jo pred mojo!« Takrat so se odprla vrata in vstopila je neka sotrudnica ter veselo vzkliknila: »Končno sem lahko prodala tisti teren, vzemite!« In ponudila je s. Mariji kuverto, v kateri je bilo natanko toliko denarja, kolikor je s. Marija bila dolžna peku.
BLAGOSLOVLJENA VODA IZ PIPE
Okrog sto revnih družin je po zavzemanju s. Marije redno prejemalo pomoč v hrani in obleki. »Toda, kaj bi se dalo narediti za bolne?« se je vpraševala s. Marija. Sanjalaje o ambulanti za uboge, toda ostajale so sanje. Nekega dne je izlila svojo bolečino pred Marijo: »Ti si v Lurdu dala ljudem izvir vode, ki ozdravlja. Zakaj ta privilegij samo za Lurd? Mi smo tako daleč in ne moremo do te vode. Toda vse vode
sveta so tvoje, tudi ta iz te pipe. Ti si kraljica sveta. Daj, naredi mi to uslugo: daj, da bodo bolni ozdraveli tudi po tej vodi tukaj!« In z veliko vero je začela. Leonardo, katehist v oratoriju je v postelji z vročino, kašlja in boli ga grlo. Toda v oratoriju ga vsi zelo pogrešajo. S. Marija pošlje ponj. Leonardo pride, toda vidi se, da je bolan. S. Marija mu poda ko-zarecvode in pravi: »Popij z vero, Leonardo, in pojutrišnjem pridi v oratorij.« »Toda jaz imam inf-luenco,« je začuden Leonardo. »Boš videl, boš videl,« odgovarja s. Marija. Zvečer je zdrav in v nedeljo je na svojem mestu v oratoriju.
Neka bivša gojenka ima dvai-nosemdesetletno mater, ki zelo trpi zaradi neozdravljive bolezni v grlu. Po žlicah in z veliko vero jemlje t. i. Marijino vodo in presenečena ugotovi, da bolezen izginja. Z veseljem se vrne pomagat s. Mariji urejat in pripravljat oblačila za uboge.
POŠLJI MI ČEBULO
V svoji veliki skrbi za uboge je s. Marija organizirala majhno tržnico, kjer bi lahko kmetje po
Marija iz Guadalupe, Mehika
zelo nizki ceni kupovali in si izmenjavali svoje pridelke. Toda zgodilo se je, da je bil na tisti mali tržnici samo še fižol. Neko soboto je to opazila s. Marija. Stopila je v cerkev in premišljevala, kaj bi lahko dala tem ubogim ljudem, da bi bil njihov fižol boljši. Kuhali so ga namreč vedno in samo v slani vodi. S temi mislimi seje obrnila na Marijo. »Mati moja, rada bi, da bi bila hrana teh mojih revežev bolj okusna. Pošlji mi nekaj čebule, toda danes, ker je danes dan, dajo lahko nesem na trg. Oh, moja Kraljica, prosim te z vsem zaupanjem: čebulo ali tudi česen, samo pošlji mi, prosim, saj tebe to nič ne stane, ali ne?« Pri takšni molitvi jo je zmotila vratarica, češ daje zunaj neki človek, ki ima zanjo darilo in ji ga hoče osebno izročiti. »Naši Gospe sem rekel,« je začel kmet, »da če mi bo pomagala, da bo čebula dobro obrodila, bom dal del pridelka za uboge. In ker je zares zelo dobro obrodila, glejte, sem prišel izpolnit svojo obljubo.«
Marici Ausiliatrice 4/2002 prevedla in priredila s.
Marija Žibert, HMP
'' I JANUAR - FEBRUAR • 2003

Afi^aja^ ob yy\uiu
Salezijanci so se naselili v Veržeju 27, oktobra 1912, na dan, ko je mariborski knezoškof Mihael Napotnik v navzočnosti mnogih duhovnikov, predstavnikov države in trga Veržej ter velike množice ljudstva slovesno blagoslovil novi zavod Marijanišče.
ačetki so bili zelo težki, delo salezijancev pa je vseeno rodilo dobre sadove. Zavod se je kmalu uveljavil kot uspešna prva nižja gimnazija v Pomurju ter kot izvrstno maio semenišče za škofijske in salezijanske duhovne poklice. Kot slovenski zavod je imel posebno velik vpliv na Slovence, bivajoče na obeh straneh Mure, ki so v avstro-ogrskem cesarstvu bili
glavnem trgu Veržeja. Ta kip stoji na visokem stebru in je bil postavljen 1.1815, ko se je rodil sv. Janez Bosko, in leto potem, ko je papež v zahvalo za rešitev iz petletne ječe ukazal, da naj se praznik Marije Pomočnice obhaja 24. maja.
lavno praznovanje je bilo v nedeljo 3. novembra.
Dan prej so se zbrali pri slovesni maši in kosilu v zavodu bližnji sorodniki Martina Maroša ki skupno z zavodom praznuje 90-letni jubilej. Rodil se je 2.11. 1912, pet dni po blagoslovu Marijanišča; bil je dolgoletni oratorijanec, dve leti zunanji gojenec in tu prejel navdihnjenje za salezijanski in misijonarski poklic, ki ga je leta 1926 vodil v Italijo, od tam pa 1929 v
pod velikim pritiskom in vplivom potujčevanja. Zlasti za Prekmurce je bilo pomembno, da so imeli priložnost se bolj zavedeti in utrditi v prepričanju, da so del slovenskega naroda. (To lepo opisuje g. kanonik Ivan Jerič v knjigi Madžarizacija Prekmurja, str. 46.)
ubilejna praznovanja smo začeli že v maju na praznik Marije Pomočnice. Slovesnost je vodil mariborski ordinarij dr. Franc Kramberger, ki je med drugim izjavil, da je za mariborsko škofijo Marijanišče "Rakovnik ob Muri".
lovesni zaključek smo pripravili konec oktobra in v začetku novembra. V nedeljo 27. oktobra, na dan blagoslovitve zavoda pred 90 leti in prihoda salezijancev v Veržej, smo po slovesni maši imeli
blagoslov obnovljenega kipa Marije Pomočnice na
Čile, kjer je deloval 45 let, od teh 25 na Ognjeni zemlji. Zaradi očetove bolezni se je vrnil domov konec leta 1974, zatem je župnikoval v Sevnici, Veržeju, pri Kapeli in se 14.9.1998 preselil v zavod, kjer še danes deluje.
nedeljo ob 15. uri je jubilant, v spremstvu
inšpektorja prof. Alojza Dobravca in skupine duhovnikov, v nabito polni cerkvi vodil sv. mašo in v homiliji orisal poklicanost Veržeja in Marijanišča v načrtih Božje previdnosti. To je obsežno razložil v knjižici z istim naslovom. Po maši so sledili govori in prinašanje daril slavljencu. Nato so bili vsi povabljeni na slovesno akademijo v Marijanišče. Ravnatelj dr.
«J JANUAR - FEBRUAR•2Q03
Peter Štumpf in inšpektor prof. Alojz Dobravec sta orisala zgodovino Marijanišča in delo salezijancev. Župan dipl. inž. Drago Legen se je zahvalil za opravljeno delo, spodbudil za prihodnost in obljubil sodelovanje. Veržejski pevski zbor je lepo zapel. Sledila je pogostitev ter ogled zgodovinske razstave zavoda in obnovljenih prostorov ...
anlmivi so nekateri zapisi v knjigi spominov. iL»Veržej je ponosen na dogajanja v salezijanskem zavodu. Tu je duhovno življenje, ki človeku podari novih moči. Čestitam. Le tako naprej!« (slikar Jože Osterc). »Čestitam ob praznovanju jubilejev Marijanišča In našega častnega občana g. Martina Maroša. Pri uresničevanju zastavljenih načrtov in ciljev vam želim veliko uspeha« (župan Drago Legen). »Z veliko hvaležnostjo do Boga, gospodarja zgodovine, smo obhajali 90-letnico našega sobrata in Marijanišča. Velik obisk ljudi od blizu in daleč In zavzeto delo sobratov
OBNOVA SALEZIJANSKEGA ZAVODA VERZEJ SE NADALJUJE. V mesecu novembru 2002 smo začeli obnavljati stari del zavoda, in ker so stropi leseni, jih bo treba zamenjati, pa tudi okna, inštalacijo, del ostrešja in opeko. Pri tem našem delu nam lahko pomagate tudi vi s svojimi darovi in molitvijo. Vta namen je ustanovljen sklad PRIJATELJI MARIJANIŠČA; darovalcem že vnaprej hvala za podporo tej ustanovi.
Denarne prispevke lahko pošljete na poslovni račun: 02355-0089814470 pri NLB. Podrobne informacije dobite na naslovu:
Janez Krnc, Ul. bratstva in enotnosti 1 9241 Veržej.gsm 041/357-640.
JANUAR - FEBRUAR • 2003
napovedujejo novo dobo za zavod in za delovanje salezijancev v tem delu slovenskega prostora. Naj Bog blagoslovi vse plemenito delo v blagor mladine in vernega pomurskega ljudstva« (inšpektor Alojz Dobravec).
eržejski salezijanci se pridružujemo tem besedam,
se zahvaljujemo županu, njegovim svetovalcem in vsem dobrotnikom iz Veržeja, okolice in od drugod za izkazano simpatijo in pomoč. Bodite nam naklonjeni še naprej, da napravimo iz Marijanišča res prijeten dom za vse, ki iščejo lepoto, tolažbo v stiski, pogum za življenje, razsvetljenje in mir v Bogu. Brez vaše stalne pomoči tega ne bomo nikdar dosegli.
Molitev
Ustavi se ob sliki,
premišljuj,
kaj ti govori!
In potem ob sliki zapiši
molitev ali
pesem ali
razmišljanje
in jo do 15. februarja
pošlji na naslov
Salezijanskega vestnika
(glej na str. 2).
VABILO. Mesec januar je mesec posebnega spomina: praznujemo god sv. Janeza Boska (31.). Zato se v mislih in molitvah ustavljamo pri njem, ki je naš "oče, učitelj in prijatelj!" Ob sliki iz prejšnje številke pa na drugi strani objavljamo vaša razmišljanja, molitve oz. pesmi.
Vabljeni k sodelovanju, da bo Vestnih še bolj naš!
JANUAR - FEBRUAR • 2003
ob sliki
Je smeh na obrazu tisti dar, ki ga iščemo? Je vaza iz gline, podoba majolke, tisto, kar iščemo? Vaza, zgrajena s temi otroškimi rokami, je kot studenec želja, je simbol majhnega vodnjaka.
Silvana
Moje srce se veseli tvojega nasmeha. Tvoje žareče oči me spomnijo na veselje ljudi, ki so pred dva tisoč leti gledali Gospoda. Največji čudež pa je, da tudi ti nosiš isti nasmeh, in to celo po dva tisoč letih. Gospodova ljubezen res nima meja.
Grega
Gospod, napolni moj vrč. Povsod te iščem, moj Gospod. Kje si? Kje naj te uzrejo moje oči? Mojo dušo žeja po tebi, zato napolni moj vrč!
Napolni me s svojo ljubeznijo in me objemi z vso milostjo. Zakaj moj vrčje prazen, preprazen tvoje navzočnosti.
Pozabila sem nate, moj Gospod, a zdaj te potrebujem in te iščem. Tu stojim pred teboj in priznavam, da brez tebe ne zmorem. Zato te prosim: Gospod, napolni moj vrč!« Peha
Gospod, velika je čaša tvoje ljubezni. Čeprav vsak dan pijem iz nje, se ne odžejam. Nikoli je ne bom izpraznila, ker ti vanjo vedno znova vlivaš svojo neizmerno, zastonjsko in brezpogojno ljubezen. Za vsakega je je dovolj, S£ij imaš ti vse ljudi enako rad in za vse poskrbiš, da nismo žejni.
Hvala li, dragi Jezus, za vso dobroto, s katero me osrečuješ.
Anita
Fantič se je urno odpravil mimo obzidja in v roki je držal lepo poslikano vazo ... kot dve sklenjeni roki, ki molita in prosita Boga. Mladim je hitel pripovedovati, naj bodo združeni med seboj, naj se imajo radi, kajti Gospod je z nami.
Gospod, tudi temu fantiču in vsem mladim daj, da se razlije na ustih nasmeh, sreča in ljubezen. Le tako bomo lahko spoznavali tebe Najvišjega v vsaki najmanjši stvari in se ti zahvaljevali za dan, ki ga preživimo.
Gospod, odpri nam oči, da bomo občudovali to cvetoče drevje in zelenje, odpri nam oči za ljudi, za njih toplo besedo in pozornost.
Branka
O Bog, Stvarnik vseh živih stvari. Naj sočni plodovi zlate jeseni v nedolžnih očeh tega otroka vedno znova budijo zaupanje in vero v vse dob; o in lepo. Skrbno izdelana vaza lončarja bodi podoba nebeškega Očeta, ki tako lepo izoblikuje življenje in odpira srca mladih za sprejemanje vrednot dobrega. Potrudimo se napolniti to vazo srca s plemenitostjo in dobrim zgledom.
Cilka
JANUAR FE3RUAH• 2003
'ase AriAžune
Ko meje "brat" Janez poprosil naj napišem nekaj misli o svoji družini, me je postavil pred precej nehvaležno nalogo. Ker se mi zdi po eni strani takole početje precej samopašno in tega res ne maram, po drugi strani pa naša družina v bistvu ni nič posebnega. "Nič takega ni, zaradi česar bi si zaslužili ali pa želeli imeti objavljen članek o nas" sem svoje gnala jaz, Janez pa je vztrajal ...
MOJA STARSA IN NJUNI OTROCI
Jolanda in Mirko sta se spoz nalavčasu študija, ko sta oba prišla iz Prekmurja v Ljubljano. Tu sta se srečevala v prekmurski študentski skupini, ki jo je vodil salezijanski duhovnik Jože Zadravec. To je bilo najbrž njuno prvo srečanje s salezijanci. Po letu dni skupne hoje in medsebojnega spoznavanja sta se konec leta 1974 poročila. Nekaj mesecev po poroki je salezija-nec gospod Stane Okorn atija prosil, da bi učil fiziko na Srednji verski šoli v Želimljem. Ati je prošnjo sprejel in tam učil dve leti, nato pa je moral na služenje vojaške obveznosti. Mama je v letu 1976 prvič postala mama mojemu bratu Gregorju. Čez tri leta sem se mu na svetu pridružila še jaz. Tako je za mlado družinico postala garsonjerica na Trnovem na vseh koncih preozka. Nekaj je bilo treba narediti, zato smo se leto dni po mojem rojstvu preselili na Rakovnik. S tem seje naša povezanost s salezijanci še bolj utrdila. Prva leta življenja na Rakovniku je poseben blagoslov v našo družino prinesla še tri leta
za menoj rojena sestrica Alenka. Zal smo se skupaj lahko ra-dovali le nekaj kratkih let, nato pa jo je Gospod poklical med svoje angele.
Življenje v družini je šlo naprej. Leta 1984 je ati spet začel učiti v Želimljem, kjer je naslednjih deset let učil fiziko in računalništvo. Vtem času je učil tudi Gregorja. Leta 1992 je v našo družino zopet posijalo sonce, saj smo dobili še eno deklico - sestrico Kristino.
V ŽIVLJENJE ŽUPNIJE
Vsi otroci smo hodili k predšolskemu verouku, kjer se je z nami požrtvovalno ukvarjala s. Ivana. In ko je Gregor začel prepevati v otroškem pevskem
zborčku, sem, jasno, zatrmari-la še sama in dosegla, da sem smela peti tudi jaz. Čez nekaj časa je bil Gregor za vrsto let sprejet med ministrante. Oba sva se učila igrati na inštrument - Gregor na kitaro, jaz pa pri sestrah HMP na sintetizator, ker v bloku za klavir pač ni bilo prostora. Gregor še zdaj preneka-tero nedeljo s kitaro spremlja petje otroškega pevskega zborčka.
Z Gregorjem sva se tudi po birmi aktivno udeleževala dogajanja v župniji. Gregor in njegovi prijatelji so ob praznikih s pritrkavanjem skrbeli za še bolj praznično ozračje. Sama sem se pridružila skupini birmanskih voditeljev, kjer se še vedno trudim na mlade prenašati krščanske vrednote, jim govoriti o Bogu in o njegovi ljubezni do ljudi, predvsem pa jim s svojim zgledom pokazati, kako nekaj čudovitega je lahko življen je veselega kristjana. Pred nekaj leti sem sprejela tudi nalogo povezovanja birmanskih voditeljev in začela sodelovati še pri Kate-hetskem odboru. Birmanski voditelji večkrat na leto pripravimo kakšne duhovne vaje, sku-
paj z birmanci sooblikujemo nedeljska bogoslužja ... (op. ur. pred kratkim pa so izdali knjigo za birmanske voditelje »Ali hočete tudi vi oditi?« - sad večletnega dela rakovniških birmanskih voditeljev).
Po sledeh nas starejših je šla tudi Kristina, ki prav tako že marljivo sodeluje v župniji. Poleg verouka seveda prepeva v mlajšem mladinskem zborčku in se v Rakovniški glasbeni šoli že tretje leto uči igrati na violončelo. Tako vsake toliko z igranjem v godalnem orkestru tudi ona popestri nedeljsko mašo.
Zgled za navdušeno sodelovanje v župniji smo otroci dobili pri svojih starših, saj sta pri mašah oba pogosto sodelovala z branjem beril. Ati poleg tega že kakšnih dvajset let sodeluje pri župnijskem pastoralnem svetu. Oba pa sta vrsto let navdušena člana zakonske skupine SZR.
Pred tremi leti se je naša družina spet povečala, tudi tokrat za dekle, Simono, s katero seje poročil Gregor. Tudi onadva sta se pridružila eni izmed zakonskih skupin, Gregor pa prav zdajle končuje civilno služenje vojaškega roka na Rakovniku.
DRUŽINA, KRAJ LJUBEZNI IN RAZUMEVANJA
Ob tem, ko sem pisala o življenju naše družine, sem razmišljala, kaj vse mi je naša
družina dala in kaj mi je bilo pri nas najbolj všeč. V prvi vrsti je bila to odprtost do drugih ljudi. Z besedo odprtost sem mislila na dejstvo, da je pri nas doma skoraj vsak dan kdo v go-steh in na obisku. Še pred nekaj leti mi je šlo to zelo na živce. Nič miru, kar naprej eni ljudje, ki so prihajali in odhajali. Danes pa se mi zdi, daje ravno v tem prihajanju prijateljev vsebovano življenje. Naš dom je topel in živ zaradi vseh dobrih ljudi, ki nas obiskujejo in nam prinašajo svoj blagoslov.
Hkrati z odprtostjo bi morala omeniti tudi širokost. Ta je mišljena po eni strani kot rado-darnost do drugih ljudi. Beseda pa vsebuje tudi drug pomen, in sicer da smo bili vzgajani brez predsodkov do drugačnih, do drugače mislečih, do umsko ali telesno prizadetih. Pa kaj, če so črni ali revni ali južni, glavno je, da so dobri ljudje, mi je mama večkrat ponavljala. V svojem bistvu so vsi ljudje dobri.
Pomembna popotnica za življenje je zame tudi to, da so me starši vzgajali zelo svobodno. Pri tem mislim predvsem na to, da sem že, odkar pomnim, lahko sama sprejemala odločitve za svoje življenje. Hkrati pa sem se morala potem vedno tudi sama soočiti s posledicami svojih odločitev, le-te pa niti niso bile vedno prijetne. Zdi se mi, daje
bilo predvsem to tisto, kar me je že zgodaj naredilo odgovorno tako do sebe kot do drugih.
V življenje naše družine je bila vedno vpletena molitev. Pred jedjo, pred spanjem, ko na obisk pride Jožko ... V novembru večkrat vsi skupaj molimo rožni venec, v decembru za en večer na svoj dom sprejmemo Marijo Romarico. Tudi devetd-nevnica in šmarnice so tisto "ta obvezno," mama pa si je, vsaj kolikor opažam, v zadnjem času zadala nalogo, da v našo družino vpelje še skupno obiskovanje sredinih družinskih maš.
Širokost, odprtost, potrpežljivost, svoboda, maša, molitev ... To so temelji, na katerih bi nekoč tudi sama želela graditi dom za svojo družino. Da bi bila ta miren kraj ljubezni in razumevanja, kjer bi vsi radi živeli in kamor bi se vsi radi vračali. Vem, da je ta trenutek moje gledanje še precej idealistično, ker sem še daleč od tega, da bi imela svojo družino. Vem tudi, da ni popolne družine in da se povsod nevihte prepletajo s sončnimi dnevi. Pa vendar, z Božjo pomočjo in z veliko vere verjamem, da bi mi nekoč lahko uspelo.
Katarina Anželj

üjAite joft vscfH ¿veta
Msgr. Frančišek Panfilo
y
ci ..r
S kot
oPapui
Je salezijanec, doma iz severne Italije. Študij je končal na Filipinih, kjer je bil potem ravnatelj, učitelj novincev, inšpektor in delegat za Papuo Novo Gvinejo. Bila sta skupaj z misijonarjem g. Jožkom Kramarjem v Papui. Tako dobiva pričevanje g. Kramarja svojo potrditev.
Vaša škofija v Alotau ...
Šteje nekaj čez 200.000 prebivalcev, od tega 45.000 katoličanov, drugi so tudi kristjani, nekaj paje pripadnikov prvotnih verstev. Škofija je nekaj posebnega, saj obsega 30 otokov (naseljenih) in še mnogo otočkov.
Papua Nova Gvineja je lepa...
Za res j e tu kaj raj. N a rava j e ne-zastrupljena, zdravi pragozdovi, voda in zrak čista. Da, to je lep del. Je pa tudi manj lep, da ne rečem grd, kajti v mestih se razcveta kriminal. Mladi hitro postanejo žrtve prestopništva. Včasih je prav šola kriva za tako stanje.
Zakaj? Sliši se neverjetno.
Ker preveč odbira učence. Po osnovni šoli ne more nadaljevati šolanja 50 % mladih, samo majhnemu delčku uspe priti na univerzo. Če mladi takoj ne najdejo kakšne zaposlitve, hitro postanejo žrtve kriminala.
Škof Panfilo pred leti na obisku pri g. Kramarju v bolnici
V čem bi bila rešitev?
Rešitevje, do nje pa vodita dve poti: ena je evangelizacija, druga vzgoja. Zato salezijanci iščemo kraje, kjer je mladina v nevarnosti, in poskušamo na razne načine z evangelizacijo in vzgojo.
Zdi se kot preprosta rešitev.
Da, če bi bilo ljudstvo bolj homogeno, manj plemensko razdeljeno. Vendar je dejansko čisto drugače. Govorijo več kot 600 jezikov, samo v moji škofiji 43, ki se zelo razlikujejo. Ni vse zlato, kar se sveti. Občutimo pomanjkanje struktur, celotno socialno ureditev, spopadi onemogočajo turizem ... Treba je trdo delati. Salezijanci smo edini, ki sprejemamo vso mladino, brez razlike. Vendar moramo vse sami vzdrževati. Vseeno smo optimisti.
(II Bollettino Salesiano 1/2003)
Luč sveta je zagledal 5. marca 1919. Takoj po noviciatu 1934/35 in prvih redovnih zaobljubah je zaprosil za miši-jone. Njegova misijonska pot ima štiri glavna obdobja oz. postaje:
1.	Severna Indija (1935 -1950: Krishnagar, Sipajdura, Shillong),
2.	Burma (1940-1966: Anasi-kan, Mandalay),
3.	Filipini (1968-1980: Cebu, Manila) in končno
4.	Papua Nova Gvineja (1980 - 2001: Araimiri, Vunabos-co, Kumgi, Boroko).
rakovniškem gradu je pregledna razstava o njegovem življenju in delu. Odprta je vsako soboto in nedeljo od 11.00 -12.00, v nedeljo še od 14.0016.00; za skupine pa tudi po dogovoru na tel.: 01/427-3-280, Tone Ciglar. Ob tem je zapisal: "Gospod nas kliče, da pomagamo bratom in sestram na njihovi poti v življenje. Posebne pomoči so potrebni ljudje v misijonih, še zlasti mladi. Ljubezen do Boga in do bližnjega je edina pot, ki pelje v življenje. Bodimo odprtih src in rok za vse, ki nas potrebujejo in pričakujejo."
Od februarja naprej bo tudi na voljo četitizvezek njegovih spominov
Pogled
na prehojeno pot
it	šJ?	m
Misijonska zgodba, ki seje začela leta 1935, ko je kot najmlajši slovenski misijonar odšel na širna misijonska polja, na katerih je deloval 66 let. Imenuje se JOŽKO KRAMAR, salezijanec sobrat pomočnik, doma iz Šmarce pri Kamniku.
(Misijonska pričevanja - 11): Tul-tul med bojevniki Simbu, kjer je kratek opis njegove graditve tretjega misijona v Papui Novi Gvineji, in sicer v osrednjem gorovju v vasi Kumgi. Temu je dodan kratek pogled na prehojeno misijonsko pot ter nekateri njegovi nagovori nam v domovini. Prostovoljni prispevki so namenjeni za njegove drage Papuance, zlasti mlade, ki potrebujejo vsega, najbolj pa ljudi, ki bi jim vsaj za nekaj časa šli na pomoč. Misijonar nas opogumlja z geslom, kije njega vodilo vse življenje: Ljubezen ne pozna ovir!
Za to številko Vestnika nam je misijonar namenil nekaj sporočil; prisluhnimo jim.
• Kako ste zmogli toliko let vztrajati pri tako napornem delu? To se mi zdi čisto naravno. Če delam za Boga, bo Bog tudi poskrbel, da to lahko delam. Opažam in priznavam, da so moje roke dosti šibkejše, kot so bile pred letom dni, ko sem bil še v misijonih. Delo nam bolj daje moč, kot pa nas izčrpava. Prav v delu je življenjska moč misijonarjev.
•	Pomagali so vam tudi trije slovenski laiški misijonarji. Slovenski laiški misijonarji
so nam bili v veliko pomočv Papui Novi Gvineji v šolah, posebej pa pri vzgoji ženske mladine, enako tudi mlajših in starejših žena. Velike prednosti imajo tudi po šolah za katehiza-cijo deklet in žena. Misijonarju so v veliko pomoč tudi pri njegovem verskem oznanjevanju. Velikodušnost mladih laikov še posebej/nagovori ljudi, ker vidijo njihovo nesebično ljubezen. Blagoslov, ki ga prinašajo laiški misijonarji, je tako velik, da bi se za ta poklic odločili še mnogi, če bijim bilo to dano vedeti.
•	Ali danes mladim manjka poguma in poleta za duhovni in misijonarski laiški poklic?
Meni se zdi, da pomanjkanja poguma in poleta ni v mladih, temveč premalo poguma pri vzgojiteljih, da bi govorili o lepoti misijonskega in duhovniškega ter rodovniškega poklica. To isto manjka redovnikom samim. Zdi se, da se tudi duhovniki in redovniki bojijo predstaviti mladim duhovni poklic. Poguma in poleta danes predvsem primanjkuje, meni se tako zdi, staršem, ki se bojijo vseh duhovnih poklicev, kot da bi se s tem otroku pripetilo kaj slabega. Ko bi vedeli, kako je ravno nasprotno res!
•	V čem bi bila rešitev? Redovni in misijonski poklici so termometer našega redovniškega in krščanskega življenja v skupnosti, zlasti med mladino. Mladina nas mora videti odprte, vesele in zadovoljne. Duhovne poklice
JANUAR - FEBRUAR • 2003
wam^OlÁite p o vsem svetu
porajajo skupnosti: družinske, župnijske, redovne.
•	Kaj pa težave, morebitni
dvomi?
Nikdar ne bom mogel biti Bogu dovolj hvaležen za milost duhovnega - misijonskega poklica. Duhovni poklic ni samo velik dar za družino, marveč tudi za ves narod. Da bi zdvomil o svojem poklicu? Vedno je bilo toliko dejavnosti, da za to ni bilo časa. Če bi se pa kdaj to zgodilo, bi navzočnost mladih hitro pregnala vse moje skušnjave. Kadar so z mladimi nastale kakšne težave, sem se za nekaj časa zatekel pred Najsvetejše. Tam sem vedno prišel do spoznanja, da nisem zvesto sledil don Boskovemu vzgojnemu sistemu. Potem sem se mladim približal z ljubeznijo in je bilo takoj konec vseh težav. Dobrota in ljubezen, to je tisto, kar nam pomaga, da vsi, s katerimi pridemo v stik, postanejo naši prijatelji, po nas pa Božji.
•	Je kaj k temu prispevala
družinska vzgoja?
V materinem naročju sem se od nežnih otroških let naučil ju-
tranjih in večernih molitev: molila je vsa družina skupaj, zvečer daljše, z rožnim vencem, zjutraj pa zlasti z darovanjem dneva Bogu. Molili smo redno vsak dan. Nikdar se nikomur ni tako mudilo, da bi molitev lahko opustili.
•	Kaj bi moral vzeti s seboj tisti, ki bi se odločil za misijone?
Ko sem leta 1935 odhajal v misijone, so me moji sonovin-ci oskrbeli z vsem mogočim, kar sem s pridom uporabljal. Sest mesecev pozneje, bilo je na veliki petek, je požar uničil stolnico, škofijo in naš zavod. Naslednji dan smo odhajali pod Himalajo, kjer so nam sobrat-je jezuitje ponudili gostoljubnost v svoji koči; takrat sem skoraj vse, kar sem imel, spravil v svoje žepe. S tem nam je naš veliki Misijonar hotel pokazati, da je samo njegovo varstvo stalna posest. Bogje za nas vse poskrbel, nič potrebnega nam ni manjkalo. Gospod vedno poskrbi za tistega, ki sledi njegovemu klicu. Vsa leta misijonskega dela sem vedno imel vse potrebno.
•	In kako je z načrti po tolikem opravljenem delu? Vsi moji načrti so v Božjih
rokah. Res pa je, da z mešanimi občutki gledam na svojo prehojeno pot. Če sem čisto odkrit, se sedaj včasih počutim kot izgubljena ovca, kije daleč od svoje črede. Upam, da mi ne bo treba predolgo čakati, da pridem do končnega cilja. Bogje bil z menoj vedno dober in samo upam, da bo dober tudi v tem čakanju. Z zaupanjem pričakujem Gospodarjev prihod.
Pogovarjal se je Tone Ciglar
Iz pisem misijonarjev
GOMA, BOZ1C 2002
Spet prisrčen pozdrav vsem skupaj izpod vulkana Nyiragon-go na vzhodu Konga. Leto je naokoli, neverjetno hitro. Bruhajoči vulkan, ki nasje 17.januar-ja 2002 prisil k begu, je pod be-snečo lavo pokopal osrčje mesta Goma. Postali smo središče pozornosti vsega sveta in tudi središče človekoljubne pomoči, na katero čaka še približno 3000 ljudi. Taborišče okrog naše ustanove seje izpraznilo pred nekaj dnevi. Veliko pomoči je kar pridrvelo z vseh strani.
Sicer smo pri nas v večnih gradnjah. Povečali bi radi zmogljivost internata za 150 ležišč. Novih učilnicje že deset, deset pa še v gradnji. Tudi prizidki treh internatov že lezejo iz lav-nate gmajne proti nebu. Nova kuhinja, velika jedilnica in ambulanta bodo nared do septembra 2003, če Bog da. Bi morali videti naše otroke, ki jih je čez dan več kot tisoč, ponoči pa 350. Vsi so šli skozi travme vseh vrst.
Nocoj meje misijonski sopotnik sobrat Vilko Poljanšek pri večerji spomnil, daje že pet let v Afriki (o. p. odhajal je za tri mesece). Naša mizarska delavnicaje pod njegovim vodstvom zablestela. Fantov se kar gnete okrog mojstra. Pri tehničnem risanju je zelo strog. Okrog sedemdeset fantov je v treh letnikih mizarstva.
Naši otroci, sobratje in slovenska četverica pod vulkani prisrčno pozdravlja vse in vošči blagoslovljeno novo leto 2003.
Danilo Lisjak
'' I JANUAR - FEBRUAR • 2003
Spoštovani!
Vsem lep pozdrav in Goe v Indiji. Ko sem bil konec marca 2002 na obisku v bolnici pri g. Kešpretu, smo naredili nekaj posnetkov, ki so zadnji pred njegovim odhodom v večnost (gl. zgoraj).
Hitro sem se vživel v tropsko podnebje, saj je še sedaj zvečer pri moji mizi krepko čez 30°C. To mi bolj dobro dene kot mraz pri vas.
Naša hišna kapela se vsako jutro napolni z verniki, ki pridejo k maši. V12 km oddaljenem glavnem mestu Panjim, kjer imamo gimnazijo in internat, imamo kapelo za 250 ljudi; vsak dan sta dve maši zjutraj in ena zvečer, pa je vedno polna, čeprav ni župnija. Polnočnico pa imamo kar na prostem; najeli smo sedem tisoč stolov, pa je bilo še premalo. Lep pozdrav vsem. Združeni v molitvi Vaš hvaležni	Ludvik Zabret
Danilo Lisjak je poslal daljše poročilo o misijonu v Gomi; sicer smo pa 28. 12. 2002 lahko videli na TV Ljubljana reportažno oddajo.
Dragi Franc!
Tu na severu je še kar mirno, vendar v osrednjih delih države in okrog glavnega mesta uporniki kar napadajo. Civiliste pustijo pri miru, vojake pa pri priči ubijejo. Sedaj so tudi burundijski škofje povabili
ljudi, da bi več molili za mir, posebno vsak četrtek in petek. Ljudje so se že naveličati vsakodnevnega bežanja.
Naša salezijanska delegatu-ra ima že svoj noviciat. Letos je osem novincev, med njimi dva iz naše župnije, eden pa je šel v veliko semenišče. Tako sedaj imamo štiri v velikem škofijskem semenišču. Eden je letos stopil v družbo usmiljenih bratov in eden v družbo belih očetov (ti so bili prvi misijonarji tukaj v srednji Afriki). Tako da poklicev ne manjka.
Imeli smo birmo, 600 bir-mancev. Škof mi je dal dovoljenje, da sem birmoval tudi jaz. Če kdo hoče videti, kaj je slovesnost, naj pride k nam.
Pozdrav vsem!
Glisti Horvat
za salezijanske misijon(arj)e
ste od 1. novembra do 31. decembra 2002 darovali: ČeferinM.,DobravcP.,GeričA., GombošiC., KerecM., Krautberger A., Meglen I., Pajnič M., PajsarN., PlahutnikP., Povirk M., Rebec K., Rigler A., Romih S., Rozman A., Sabolič G., sestre de Notre Dame, Štuhec F., Urbanija L., Vidmar M., VolaušekJ.,VučkoA., Vukan M., Zeličevi i n d rugi neimenovani dobrotniki. Darujete lahko za posamezne misijonarje ali splošno za misijone, in sicer oddate dar osebno na Rakovniku, po poštni nakaznici oziroma na transakcijski račun Salezijanskega vestnika(gl. str. 2) s pripisom "MIS". Vsem iskren »Bogplačaj!«
V »KEREČEV SKLAD«
JANUAR - FEBRUAR • 2003
'akbvnik, nal s>kwpni Abm
spoštovani bralci
Salezijanskega vestnika!
Prav lep pozdrav z Rakovnika, odkoder nas spremlja Božja mati Marija in nam obljublja: »Jaz sem bila, sem in bom vaša pomočnica!« V teh prazničnih dneh smo prejeli številna voščila. Mnogi ste se nas spomnili še s kakšnim darom, nam obljubili molitveni spomin ali pa ste nas zanj poprosili. Hvala za vse oblike pozornosti, mi pa vam obljubljamo, da smo v molitvi z vami, še posebej pri maši vsako soboto ob 7.00.
Pozdravljamo vas z Rakovnika. Tukaj je najštevilnejša salezijanska skupnost na Slovenskem, šteje skoraj dvajset sobratov.
In ta skupnost sobratov opravlja zelo raznovrstno poslanstvo. V kar veliki župniji (okrog 500 otrok pri verouku) poteka redno in zelo razvejano delo - s posebnim poudarkom na mladinski pastorali. Poleg tega ima župnik veliko dela tudi z Glasbeno šolo (letos poteka pouk že 5. leto), kije bila julija 2002 končno tudi državno priznana. Naša romarska cerkev pritegne mnoge vernike tudi za božične in velikonočne praznike. Tedaj so duhovniki teden dni dopoldne in popoldne na voljo za zakrament sprave. Trije duhovniki naše skupnosti redno poučujejo v naši gimnaziji v Želimljem. Eden od duhovnikov vodi projekt Skala in je obenem odgovoren za mladinsko pastoralo na inšp. ravni. Nekateri od duhovnikov ob nedeljah pogosto pomagajo v raznih župnijah. V skupnosti so še trije bogoslovci (salezijanci), ki obiskujejo Teološko fakulteto, z njimi pa sta tudi dva kandidata, ki resno razmišljata o salezijanskem poklicu. Pet sobratov pomočnikov daje življenju skupnosti posebno žlaht-nostin dragocen prispevek: mojster krojač naredi mnogim duhovnikom in bogoslovcem (pa tudi prelatom, monsinjorjem in škofom) tolarje; drugi ureja vrt in se trudi, da nas pozimi ne zebe; tretji je nepogrešljiv v zakristiji in poskrbi za čudovite jaslice ter ozvočenje na romarskih shodih; četrti je zelo dejaven v naši založbi Salve (čepravježe krepko presegel 80. leto!), obenem še vedno skrbi za urejenost zelenic okrog cerkve; peti pa je naš misijonar g. Jožko Kramar: poprime, kjer je potrebno ... vsi pa so skupaj s tremi rednimi spovedniki tudi neutrudni molivci...
Iz življenja skupnosti. Konec novembra je bila v rakovniškem gradu odprta misijonska razstava o delu našega sobrata pomočnika misijonarja Jožka Kramarja (podrobneje na misijonski strani!). Na 4. adventno nedeljo je bil v polni cerkvi čudovit adventno-božični koncert učencev naše Glasbene šole. Med prazniki so si številni prišli ogledat naše jaslice. V redovni skupnosti smo na Silvestrov večer povabili k praznovanju še sobrate iz drugih skupnosti in tako doživeli zelo zanimiv bratski in družabni večer, pred polnočjo pa smo se v cerkvi zbrali k molitvi. Prve dni januarja so se odpravili na pot rakovniški koledniki (ministranti s svojimi voditelji).
Ko smo se salezijanci na prehodu iz starega v novo leto zbrali v cerkvi, smo se spomnili tudi tega, da bo letos 26. januarja minilo 100 let, kar je »prišel« na Rakovnik »kip Marije Pomočnice« in bil tedaj tudi blagoslovljen. Naj nas torej še naprej varuje Ona, kije kljub vsem viharjem vseskozi trdno stala na svojem tronu in čuvala svoje otroke. Vsem prav lep pozdrav z obljubo in obenem prošnjo: bodimo še naprej povezani v molitvi, da bomo skupaj lahko napravili še čimveč dobrega za odrešenje sveta. Hvaležni rakovniški salezijanci.
Janez Potočnik, ravnatelj salezijanskega zavoda Rakovnik
'' I JANUAR - FEBRUAR • 2003
ÄlSSte®*

SKLAD RAKOVNIK
Za obnovo Rakovnika ste od
1. nov. do 31. dec. 2002 darovali:
Adamič B., Božič A., BregarV., Brulc S., Bu-talin A., Ciperle M., Čeferin M., ČerneS., Do-bravcP, Drobežl., ErlahA., Ferkolj M., Franc M., Gaber J., Gačnikovi 2x, Galin M., Gerčar S., Gorše M., Horvat M., lic J., Ivkovič L., JamnikR., Jelinčič A., Jerebic A., Juvančič M., Kolar A., Končan L, Kopač M., Kopo-rec A., Košir M., Kramar L., Krautberger A., Kryil J., Kumrovi, LekšeB., Logarjevi, Ma-rovtS., Megleni., Meško J., Metelko A., Mi-lavec L., Mir L., Mirt A. in J., Močan F., Mrgole J., Nabergojevi, Novak A., Oblak A., OmanS.. Osovnikovi, OsredkarM., Pajko-vi, PalčarM., PapežM., PečkajK. inM., Pečlin A., Pekolj Š., Perčič F., Pertoci M., Perušek G., Petkovšek J., Pfeiter M., Plahutnik P, Plavčak M., Podgoršek M., PogačarT., Poljšak M., Posavi D., PraprotnikM., Pre-sečnikM., Pučniki, Rajšp-Stopar, Recelj K., RošerP, Rozoničnikovi, SabljakF., Sa-darM., Sajko A., sestre sv. Križa, Skornšek I, StrašekP, ŠerbakA., ŠkorjaM., ŠolarA., Šterk F., Štuhec F., Taljat M., Trdan K., Tudji-naJ.,Turkovi,TutaM.,VadnalM.,VasleM., Vodlan F, Vodovnikovi, Vukan M., ZabretC., ZajecC.,Zeličevi, Zupančiču., ŽmucA.,Žni-daršičevi, Žveglič M. in nekateri neimenovani dobrotniki. Vsem darovalcem iskrena hvalain Bog povrni. ^^
Svoje prispevke lahko izročite osebno ali nakažete na naslov: Salezijanci, Rakovniška6 1000 Ljubljana. M 24200-90041 41717, sklic00 06
Pri nakazilih na račun navedite oznako 'RAK' ter nas tudi obvestite o namenu nakazila ali pa prosite poštne in bančne uslužbence, da pri sebi res vpišejo namen plačila.
is kronike
Salezijanskega zavoda na RAKOVNIKU Zvezek 1942-1971
SEPTEMBER 1945-DECEMBER 1946
20. september. IV. armija je odpeljala še preostali papir in ostanke strojev iz tiskarne.
23. september. V katakombe so se vselili nemški ujetniki.
2.	oktober. Odpeljali so tudi elektromotor znamke »Skoda« za potrebe propagandne komisije v Splitu.
3.	oktober. Začetek novega šolskega leta. Na razpolago za sobrate in gojence smo imeli samo novo poslopje za cerkvijo. Vse drugo je zasedeno: vojska in civilne stranke v gradu in pred gradom ...
4.	oktober. Rakovniška gimnazija se seli k sv.Jakobu. Dijaki sami nosijo inventar ...
November. V začetku novembra smo morali izprazniti knjižnico.
19.december. Vinko Furlan je bil odpuščen iz službe in Mladinske založbe.
27. december. God g. inšpektorja (Špana) bolj v skromnih razmerah. Povabljena g. Jurčak in g. Kos (s Kodeljevega), ki sta bila naslednji dan zaprta.
/2. januar 1946. V zavodu se ustanovi na predlog mestne ZMS samostojna mladinska organizacija ZMS Rakovnik. Prišli so trije mladinci iz mesta in vodili sestanek... Na hodniku seje pojavil »Stenčas«.
18.	januar. Vojaki so zasedli tudi bivši 1. razred na »zaprešiču«.
31. januar. Praznik sv. Janeza Boska. Ves dan žalostni, ker je
prav ta dan potekala razprava proti našemu sobratu Janku Božiču. Zvečer smo zvedeli, daje bil obsojen na smrt ...
1.	februar. Vojaki so zasedli bivšo tiskarno in črkostavnico, sedaj spalnico bogoslovcev in klerikov.
2.	februar. Naš klerik Stane Okorn je bil obsojen na osem let odvzema prostosti s prisilnim delom ...Vložil je pritožbo, ker je bil obsojen zaradi stvari, kijih ni zagrešil.
5.	februar. Ker je na župnijah pomanjkanje duhovnikov, se g. Bakan in g. Luskar javita, da bosta hodila ob nedeljah in praznikih pomagat tja, kjer bo potreba večja.
10. marec. Tudi obednico smo morali izprazniti, ker vojska potrebuje prostore ... Obednico smo preselili v sobe nad svinjaki. Vzačetku je bilo težko nositi hrano iz kuhinje po nerodnih stopnicah ... tu in tam seje zgodila kakšna neprijetna nesreča z juho ali prikuho.
19.	maj. Priprava na praznik Marije Pomočnice v velikem obsegu ... Sklenilo seje, da bo procesija kakor vsa leta pred vojno.
10. julij. Začeli smo obnovitvena dela v zakristiji
3.	oktober. Ponovna razprava proti Okornu. Ker seje dokazalo, da so vse obtožbe neosnovane, so prvo obsodbo (osem lete prisilnega dela z odvzemom prostosti) zavrnili in obtoženega še isti dan spustili na svobodo.
J1. december. Dobili smo odločbo o izpraznjenju vseh prostorov v pritličju nove stavbe, da bi se vanje naselilo okrog 50 študentov srednje tehniške šole. Po dolgih potih smo se dogovorili, da študentje zasedejograd, strankam vgradu pa smo odstopili tri sobe nad zakristijo.

JANUAR-FEBRUAR-2003
#
'asi rajne
II K Bogu IE so odšli po plačilo
naročniki Salezijanskega vestnika,
člani Mašne zveze
in molivci za duhovne poklice
Ažman Ljudmila, Kamnik
Bajec Tončka, Celje
Batič Franc, Nova Gorica
Blazin Ana, Jereka
Bobovec Marija, Lendava
Demšar Frančiška, Slape pri Ljubljani
Erjavec Ivana, Godovič
Fon Ljudmila, Tolmin
Fras Marija in Jožef, Dokležovje
Gerič Ana, Melinci, mati sestre HMP
Gorjanc Ionu a. Anhovo
Gruškovnjak Štefan, Murska Sobota
Haler Marija, Artiče
HojnikJožefa, Sv. Križ nad MB
Horvat Anika, Lendava
Iskra Marija, Jelšane
Jakob Kristina, Bratonci
Jenko Antonija, Trboje
Klokučovnik Marija, Slov. Konjice
Klun Marija, Ribnica
Korbun Milan, Poljčane
Koren Jožefa, Kobarid
Koščak Francka, Begunje pri Cerknici
Kotnik Betka, Kamnik
Legat Marija, Begunje na Gor.
Lukač Marija, Lipovci
Majerle Marija, St. Trg ob Kolpi
Makovec Ivanka, Begunje pri Cerknici
Matičič Marija, Majšperk
Mehlin Slavka, Škofljica
Meriuk Ivan, Bratonci
Mesaric Marija, Lipovci
Mikelj l-rančiška, Studor
Mordej Cilka, Rog. Slatina
Novak Hedvika, Bratonci
Ocepek Marija, Dol pri Ljubljani
Osojnik Frančiška, Celje
1'etek Marija, Ižakovci
Pintarič Agata, Radenci
Podbršček Marija, Deskle
Radič Valentina, Vrhnika
Rakovnik Marija, Slovenske Konjice
Rigler Jože, Ljubljana
Rožman Slavko, Zdole
Simnovčič Marija, Idrija
Sitar Frančiška, Ponikva
Sodeč Mimi, Ljubljana
Stražiščar Marija, Begunje pri Cerknici
Škarja Pavla, Sentrupert
Škoberne Ljudmila, Griže
Šolar Frančiška, Ravne na Koroškem
Švigelj Angelca, Begunje pri Cerknici
Trost Ana, Dravograd
Turk Anica, Nova vas
Turnšek Avgust, Ljubljana
Turšič Pepca, Begunje pri Cerknici
Viličnjak Marija, Ljutomer
Voglar Barbara, Sveta Trojica
Zgonc Franc, Cerknica
Zrnec Nežka, Videm Dobrepolje
Zver Marija, Lipovci
Žižek Agica, Dokležovje
Frančiška DEMŠAR
V ranih jutranjih urah 3. adventne nedelje 15. decembra " " m 2002 je za Frančiško Demšar nastopilo večnojutro, koje pre- ■ stopila prag zemeljskega življenja.
Rodila seje 23. oktobra 1906 v Slapah pri Ljubljani, kjer je živela in delala na manjši kmetiji in vztrajala ob vseh preizkušnjah, ki sojo dole-
tele v dolgem življenju. Čeprav nešolana, je bila izredno bistra in se je zanimala za vse dogodke v Cerkvi in v družbi. Z zaskrbljenostjo je mislila na mlade, saj je večkrat dejala: »Mladina se mi smili, ker je tako prepuščena sama sebi in toiikerim slabim vplivom«.
Bila je žena vere, molitve in zaupanja v Boga. Izredno veliko ji je pomenilo srečanje s Kristusom ob nedeljah in praznikih pri sveti maši. Kolikšen mir jo je navdal, ko je v zadnjih mesecih trpljenja večkrat prejela svete zakramente.
Dolga leta je bila zvesta romarica k Mariji Pomočnici na Rakovnik, mo-livka za duhovne poklice, članica mašne zveze in dobrotnica salezijan-skih ustanov.
Salezijanci seji zahvaljujemo, se je spominjamo v molitvi in jo tudi drugim priporočamo v molitveni spomin.
S. p.
Hedvika NOVAK
V večnost se je preselila dolgoletna molivka Hedvika Novak iz Bratonec, mati štirih otrok. Redno se je udeleževala molitev za duhovne poklice zadnjo nedeljo v mesecu v Veržeju. Gospod naj ji bo bogat plačnik.
DUHOVNIKI NISTE BREZPOSELNI
Spoštovani gospod urednik!
Najprej prav lep pozdrav Vam in Vašim ožjim sodelavcem. Ker se leto bliža h koncu, čutim dolžnost, da se Vam zahvalim za vse, kar ste nam po Vestniku darovali vse leto. Želim Vam, da bi Vaše delo obrodilo stoteren sad. Marija Pomočnica in sv. Janez Bosko pa naj varujeta vašo sale-zijansko družbo, da bi v naši domovini vzklilo še mnogo duhovniških poklicev, ki bi po don Bo-skovem vzoru vodili mladino; ta je povsod v tolikih nevarnostih, saj hudi duh ne miruje in vedno išče, kje bi koga ujel.
V zadnji številki sem videla dva vaša bogoslovca, diakona, ki jima želim veliko Božje pomoči, da bi ostala zvesta in pogumna delavca v Gospodovem vinogradu. Gospod urednik, oprostite, rada bi Vas vprašala, koliko sa-lezijanskih duhovnikov je umrlo v letu 2002; mislim, da več, kot jih bo v prihodnjem novo-mašnikov. Mi tudi nimamo nikogar v semenišču. Vse samo hiti drugam, pa ne pomislijo, ali bodo dobili zaposlitev; duhovniki pa niste brezposelni in še premalo vas je.
Sedaj še prisrčni Bog plačaj za lepe podobice Marije Pomočnice, ki ste mi jih zadnjič poslali.
Se lepo doživete božične praznike in Božji blagoslov naj rosi na Vaše delo, da bi novo leto rodilo mnogo dobrih uspehov.
Marija, Velika Polana
'' I JANUAR - FEBRUAR • 2003
3>
t&ma In prispevki
SOSOLEC LOJZE GROZDE
Cenjeni!
Zahvaljujem se Vam za Vaše pisanje. Želim, da bi še naprej častili Marijo in don Boska. Tudi jaz sem vedno v Marijinem varstvu. Imam težave z boleznijo, vendar me Marija rešuje. Onaje moja mati in jaz njen otrok. V molitvah se spominjam tudi Janeza Boska, o katerem smo se učili pri verouku. Srečna sem bila, ko sem sodelovala na Rakovniku pri Vera in luč. Več nas je bilo in smo bili srečni, ko smo zagledali Marijo Pomočnico in sv. Janeza Boska.
Ko je bil g. Stanko Hočevar posvečen v škofa, sem bila žalostna, ker me mož ni hotel peljati. Potem mi je pisal, da se meje spomnil pri blagoslovu. On je bil iz škocjanske fare, tako kot jaz. Dopisovala sva si o Lojzetu Grozdetu, ki sem ga jaz poznala in je bil moj letnik. Vedno se ga spominjam v molitvi, da bi bil razglašen za svetnika.
Naj se ob koncu zahvalim za Vestnik. Želela bi mnogo blagoslova o božičnih praznikih in v novem letu 2003.
Pa srečno.
Angelca, Novo mesto
ZAKLADI
Zaklad, ki smo ga našli, dan, sveti dan, ko nasje poklical Gospod. Poklical nasje po imenu. Določil nam je pot!
Najprej nam je izkazal ljubezen, ki nam poživlja življenje in vliva upanje.
Vtem svetu smo izbrani od Njega, ki je vse ustvaril. On nas vodi. Velikokrat smo izigrani v tem svetu, zato da bi se še bolj zavedali, kako je On z nami, kar
nam vedno znova dokazuje in vodi naše življenje. Ko smo grešni in slabotni, priznavamo svojo majhnost, da lahko deluje po nas. Začnimo graditi z Njim, kije naša pot in rešitev. Združimo moči v Njegovi ljubezni, ta nas bo večno združevala ...
Vera je zaklad, ko lahko vse nadgradimo, ko pravzaprav Bog vse nadgradi, ker je sama ljubezen. Beseda, ki jo vsi tako radi slišimo, in še bolj, ko smo ljubljeni od njega. Ljubljeni v vseh položajih, v bolezni in trpljenju, v razočaranju in v sreči. On vse obrne v naše in skupno dobro. Po dogodkih nas uči in razveseljuje.
Gospod, hvala ti za živo srečanje s teboj, to nam more spremeniti življenje.
Zinka
RAKOVNIK-sv. JANEZ BOSKO
ROMARSKI SHOD 26. januar (nedelja) zunanja slovesnost ob 15.00, ki jo bo vodil tržaški škof msgr. Eugenio Ravignani. Vabljeni.
LITURGIČNI PRAZNIK 31. januar (petek) praznik sv. Janeza Boska, celodnevna adoracija, priložnost za spoved, maše ob 7.00, 10.00 in 18.30.
OTROŠKI PEVSKI ZBORI 2. februar (nedelja) generalka ob 12.30, maša ob 15.00. Prepevalo bo več sto otrok (kakih 30 zborov) ob spremljavi orkestra Glasbene šole Rakovnik.


VSAKDRUGI MESEC DONBOSKO PRITEBID0MA!
Salezijanski vestnik podarjamo tistim, ki ga želijo.
Leta 1877 gaje ustanovil sv. Janez Bosko, v slovenskem jeziku izhaja od leta 1904.
Po don Boskovi zamisli je SV dar vsem (torej zastonj), ki s simpatijo spremljajo salezijansko delo med mladimi in v misijonih. Hvaležni pa smo za vsak dar, ki nam pomaga pri kritju stroškov.
Ponudite p svojim sorodnikom in prijateljem.
Takoj nam sporočite spremembo naslova.
Naslov: SALEZIJANSKI VESTNIK Rakovniška 6, p.p. 2404 1001 LJUBLJANA tel.: 01/427-3028 faks: 01/427-3040 e-mail: vestnik@salve.si
JANUAR - FEBRUAR • 2003
POSTNE DUHOVNE VAJE
ZELIMLJE - DUHOVNE VAJE, ZIMA '03
VERZEJ
ZA ŠTUDENTE IN MLADE V POKLICIH
GIMNAZIJA ZELIMLJE
LJUBLJANA GORNJI TRG
MIRENSKIGRAD:
BLED:
VERŽEJ:
BLED:
POHORJE:
7.-9. marec 14.-16. marec 21 .-23. marec 28.-30. marec
4.-6. april Prijave: Jože Vidic, Marko Košnik
7.-9. marec:	zafante in dekleta4.-6. razreda
14.-16. marec:	zafante in dekleta7.-8. razreda
21 -23. marec:	zafante in dekleta 7.-8. razreda
28.-30. marec:	za ministrante
4.-6. april:	za srednješolke/ce Prijave: Peter Pučnik
26. januar:	ob 14.00 bo srečanje za prijatelje in dobrotnike
Marijanišča v salez. zavodu (maša, srečanje). 19.-21. februar: počitnice za ministrantke in dekleta. 21 -23. februar: poč. za ministrante (3.-8. r.). Prijave: JanezKrnc
KOPRIVNIK:
21 .-23. marec
Prijave: Janez Potočnik
DAN ODPRTIH VRAT-25. januar
ZAČETNI KUHARSKI TEČAJ ZA ŠTUDENT/K/E 3., 10,17., 24. in 31. marec.	Prijave: s. MilenaDerlink
m
mnmmMMi
s. Milena DERLINK. Gornji trg 21, Ljubljana; 01/425.9204 Janez KRNC, Marijanišče, 9241 Veržej; tel.02/588.9060, gsm 041/357.640, e-mail: zjs.oe-mavrica@guest.ames.si s. Majda PANGERŠIČ, Partizanska 6, Bled; 04/574.1075; e-mail: pmajda@volja.net
Janez POTOČNIK, Rakovniška 6, Ljubljana, tel. 01/427.3028, gsm 041/215.711, e-mail: janez.potocnik@salve.si Peter PUČNIK, Želimlje 46,1291 Škofljica; tel. 01/470.2123, gsm 040/360.729 e-mail: peter.pucnik@guest.arnes.si Jože VIDIC, Tabor 29,1380 Cerknica; tel. 01/709.6880, gsm 040/352.102 (Košnik), e-mail: marko.kosnik@siol.net
1.	skupina:	7.-9. februar. Moja mladost v luči vere.
2.	skupina:	17.-19. februar. Življenje, tukaj sem.
3.	skupina:	21 -23. februar. Življenje, tukaj sem.
4.	skupina:	28. februar-2. marec. Življenje, tukaj sem.
5.	skupina:	21 -23. marec... Prijave:s. MajdaPangeršič
SKALA-PUM
SKALA-PUM je program, na katerega se lahko prijavijo mladi med 15. in 25. letom, ki ne obiskujejo rednega šolanja in so brezposelni.
Mladim na programu pomagamo do uspešno zaključenega šolanja ali pri iskanju zaposlitve. Prek različnih ustvarjalnih delavnic in drugih dejavnosti dajemo mladim možnost za odkrivanje in negovanje njihovih talentov in sposobnosti.
Mladi se nam lahko pridružijo na programu ali pa samo pri delavnicah (velikonočne, izdelovanje pustnih kostumov, izdelava čarovniških kostumov in pripomočkov, adventna delavnica) ali tečajih (računalništva, šivanja izdelkov iz usnja in tekstila, oblikovanja izdelkov iz lesa, kuhanja - osnovnih in nadaljevalnih, pletenja s pletilnim strojem).
Še ena dobra stran tega programa: spoznaš veliko novih ljudi, sklepaš nova prijateljstva ... Pa še mentorji niso tako slabi, da se jih ne bi dalo prenašati. Zato: ČE NE VEŠ KAM, PRIDI K NAM!
Najdeš nas v Celju, na Kidričevi 3. Lahko pa nas pokličeš po telefonu: 03/5414-833 ali nam pošlješ e-pismo na ska!a-pum@salve.si.
JožeFeriež
MLADINSKI CEH
USPOSABLJANJE ANIMATORJEV
Retorika
/20 ur/pet sred/začetek 26.2. Motivacija
/10 ur/ petek in sobota, 14.-15.2. Projektno delo
/16 ur/štirje četrtki/začetek 23.1. Homo ludens /16 ur/ štirje četrtki / začetek 20.2.
Pripravljamo tudi usposabljanja po župnijah za celotne skupine animatorjev.
Informacije:
Mladinski ceh, 01/427-7140 ali 031/31-30-31.
A*

f In sedaj lepo cerkev
Nekega večera istega meseca je don Bosko mrmral sam zase, medtem ko je mati Marjeta popravljala obleko spečih fantov: »Zdaj pa hočem sezidati lepo cerkev v čast sv. Frančišku Šaleškemu.«
Marjeti je padla šivanka iz roke: »Cerkev? Kje boš pa dobil denar? Komaj zmoremo dati tem revčkom hrano in obleko, ti pa govoriš o cerkvi. Upam, da boš stvar dvakrat premislil in da se boš pošteno pomenil z Gospodom, preden se boš lotil take stvari.«
»Mama, če bi vi imeli denar, bi mi ga dali?«
»Seveda, pa ga nimam več.«
»Bog, ki je dober in velikodušen bolj kakor vi, mislite, da mi ga ne bo dal?«
Kako je mogoče 'pametno' govoriti s takim sinom? Z druge strani pa je imel don Bosko vse razloge na svoji strani. Pi-nardijeva kapela je bila povečana, vendar vseh fantov ne bi mogla sprejeti, četudi bi bila v treh nadstropjih ...
Načrt za novo cerkev sv. Frančiška Šaleškega mu je naredil vitez Blanchier, gradbenik pa je bil Friderik Bocca.
»Naj vas opozorim,« mu je smeje se dejal don Bosko, »včasih ne bom imel denarja, da bi vas plačal.«
»Potem bomo delali počasneje.«
»O ne. Hočem, da se dela hitro, v enem letu mora biti cerkev končana.«
Friderik Bocca je skomignil z rameni: »No, bomo pa delali hitro, vi pa tudi pohitite z denarjem.«
Ko je bila 20. julija 1851 blagoslovitev temeljnega kamna, je bil slavnostni govornik pater
Barrera. Dejal je: »Ta kamen je gorčično zrno. Zraslo bo kakor drevo, h kateremu se bo zateklo veliko fantov.«
Cerkev je bila posvečena 20. julija 1852. Postala je sale-zijanska 'porcijunku-la'. Med njenimi stenami je 16 let, od junija 1852 do junija 1868, bilo srce don Boskove ustanove.
Svetniški fant Dominik Savio je tjakaj hodil molit. Pred Marijinim oltarčkom na desni strani seje posvetil Mariji. V tej cerkvi so našli pristan Miha Magone, navihanec iz Carmagnole, in Francek Besucco, fant iz Argentine, ki je 1863 ponovil junaško dobroto Dominika Savia.
V tej cerkvi je imel novo mašo Mihael Rua. Štiri leta je v njej molila večkrat na dan, vedno bolj utrujena in stara mati Marjeta. Tuje zajemala moč, da je vsak dan znova začela delo za uboge fante.
Iz te cerkve je bil podarjen cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku kip Angela varuha, ki še danes stoji pod don Boskovo sliko.
T.Bosco, Za vas živim, Ljubljana (Salve) 2001, str.: 144s.
JANUAR - FEBRUAR • 2003
......111	salve
pri prava za tisk • založba • video • trgovina
IZZIVALCI
Priročnik za delo v skupini.
Kateheze za mladinske skupine želijo nagovoriti mlade na vseh ravneh njihove osebnosti: kognitivni, čustveni socialni, duhovni... Izzivalci izzivajo skupino, posameznikain voditelja, kervsi rastemo in se oblikujemo drug ob drugem. Cena: 3.000 SIT.
Zbirka iger za otroke.
Mladinski delavci, učitelji, pedagogi in starši najdejo v knjigi izvirne igre zaživžav nadvorišču, kjer so posamezniki, ki se držijo ob strani, izločeni. Zbirka igerzahteva sodelovanje vseh otrok, kar prinaša večjo medsebojno povezanost in razbija različne napetosti. Cena: 5.000 SIT.
ALI HOCETE TUDI VI ODITI?
Priročnik za birmanske voditelje in mladinske veroučne skupine.
Po birmi mnogi odidejo. Kako jih nekaj časa še zadržati v skupini in jim pomagati v tem občutljivem obdobju odraščanja? Knjiga je pripomoček in navdih tistim, ki vodite birmanske in mladinske skupine, primeren pa je tudizapriložnostnasrečanja. Cena: 3.000 SIT.
Žepnina: da ali ne? Imajo otroci preveč obveznosti? Kdaj začeti z žepnino? Plačevanje za domača opravila? To je vsakodnevnatema pogovorov med starši in otroki. Kaj pa otrokove obveznosti? Ustvarjamo otroke s »stresom« že pri sedmih letih? Dva videoprograma iz serij e Dragi starši. Cena: 2.000 SIT.
Klofuta? Prepir pred otroki?
Je klofuta vzgojna? Vsaka kazen mora biti podprta s pedagoško odločitvijo vsaj enega od staršev. In če se kregava pred otroki? Vse je odvisno od »načina« prerekanja: gre za trenutno prenapetost ali za vsakodnevni »običaj«? Dva videoprograma iz serije Dragi starši. Cena: 2.000 SIT.
nfo@salve.si
www.salve.si
trgovina je odprta: • vsak delovni dan 8.00
•	ob sobotah	8.30
•	ob romarskih shodih 13.00
tel.: OI 427 73 IO • p.p. 2404 • 1001 Ljubljana