Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 241—251 241 Samo Kristen TRŽAŠKA KRIZA MAJA IN JUNIJA 1945 V PRIČEVANJIH AMERIŠKIH IN BRITANSKIH SODOBNIKOV" 10. junija 1945, dan po sklenitvi beograjskega sporazuma o umiku jugoslovanskih čet iz Trsta, je v Ciudad Mexicu tržaški revolucionar Vittorio Vidali, alias Carlos Contreras, zapisal v svoj mehiški dnevnik: »Vlada Iva- noa Bonomija je v krizi od konca aprila, a zarota molka je neprodirna. V mednarodnem tisku poteka le kampanja, ki skuša italijansko ljudstvo prika- zati kot nesposobno živeti v demokratičnem režimu, indolentno, fašizmu vdano. Gene Rea, George F. Sokolsky, Henry J. Taylor, Dorothy Thom- pson in drugi plačani časnikarji pomiritve ustvarjajo dimno zaveso, da bi odvrnili pozornost od resne krize, ki pretresa Italijo. Raje špekulirajo s pri- merom Trst«.! Tržaški primer, ali bolje rečeno tržaško vprašanje, za katero je britan- ski zunanji minister sir Anthony Eden v svojih spominih dejal, da je bilo »vedno vznemirjajoče, a včasih vulkansko«?, je v tistih dneh maja in junija leta 1945 prešlo v najbolj eruptivno obdobje svoje zgodovine in grozilo, da pod lavo nevarno rastočih zavezniških nasprotij ne pokoplje le že načetega duha zavezniška koalicije, ampak še mnogo več — pravkar za ceno ogrom- nih človeških in materialnih žrtev pridobljeni svetovni mir. A če je bilo na straneh Vidalijevega antipodnega dnevnika dramatične odmeve tržaških dogodkov zaznati oddaljeno in oslabljeno, tega ni mogoče reči za številna spominska in dnevniška pričevanja sodobnikov, ki So se v tako imenovanih »štiridesetih dneh« tržaške krize znašli bliže nje- nemu žarišču. - Prva tovrstna pričevanja so se začela pojavljati že kmalu po koncu vojne pri nas, na Tržaškem in v Italiji, resnosti in globalnemu pomenu krize primerno pa tudi in celo najprej v anglosaškem svetu — v Združenih drža- vah Amerike in v Veliki Britaniji. Tako je oxfordska revija The World Today že oktobra leta 1945 objavila Trieste Diary (Tržaški dnevnik) dopisnice Manchester Guardiana Sylvie Sprigge. Le dve leti za tem je v Londonu " Tekst je bil v skrajšani obliki predstavljen kot referat na XXIII. srečanju zgodovinarjev SRS v Tolminu 1. X. 1986. " Vidali, Vittorio: Dal Messico a Murmansk, Milano 1975, str. 207 ? Eden, sir Anthony: The Memoirs of the R. T. Hon. Sir Anthony Eden K. G., P. C., M. C. Full Circle. London, 1960, str. 175 242 S. Kristen: Tržaška kriza maja in junija 1945... izšlo že tudi prvo memoarsko delo, v celoti posvečeno poteku tekme za Trst, kot jo je v štabu Freybergove Il. novozelandske divizije spremljal njen obveščevalni oficir Geoffrey Cox. A če je Spriggeva pri poročanju o »štiri- desetih dneh« jugoslovanske zasedbe Trsta poudarjala zlasti tiste aspekte dogajanj, ki so se morali zdeti otoški javnosti sporni", je bila Coxova sodba v knjigi The Road to Trieste leta 1947 uvidevnejša in objektivnejša. Spre- menil je ni niti tri desetletja pozneje v novi, dopolnjeni izdaji iz leta 1977 z nekoliko spremenjenim naslovom The Race for Trieste: » Dogodki v Julijski krajini še zdaleč niso bili edinstveni. Velik del Evrope je v tistih majskih dneh zajel socialni nemir. V Franciji so se makijevci maščevali možem Vic- hya. V Milanu sta trupli Mussolinija in njegove.priležnice viseli z zidu ben- cinske črpalke. Okoli Bologne so skupine kmetov napadale posestnike na njihovih posestvih. Jugoslovani so ravnokar izšli iz ene izmed najbolj krva- vih vojn v njihovi zgodovini. Spominjali so se, kako so italijanski fašisti in ustaši ravnali z njimi in so krepko udarili nazaj«.? Najpomembnejše memoarsko jedro Coxove knjige je ostalo bolj ali manj nespremenjeno tudi v novi izdaji, ki pa jo je pisec na podlagi novo dostopnih dokumentov iz Public Record Officea razširil in dopolnil z retro- spektivno eksplikacijo mednarodnega okvira tržaške krize. Zal pri tem ni odpravil številnih napak iz prve povojne izdaje, ki tako postajajo tudi dediš- čina italijanskega prevoda, lani izdanega pod naslovom La corsa per Trie- ste. Pisec, ki je še v sklepnem poglavju prve izdaje menil, da bi bila prepu- stitev Trsta Italiji ne samo neizvedljiva, ampak tudi nepravična", v letu rati- fikacije Osimskih sporazumov izjavlja, da se današnja črta razmejitve v grobem ujema s tisto, ki so jo »manu militari« potegnili »infanterija ter tanki 9. novozelandske brigade in britanskih 12. Lancersov«.$ $ V dokajšnjem nasprotju s pogosto citiranimi navedbami britanske žurnalistke o tako imeno- vani »vladavini terorja« v prvem obdobju jugoslovanske zasedbe Trsta (gl. Trieste Diary, Chatham House Review, New Series, 1, no. 4, Oct. 1945, str. 160 in Trieste Where East meets West, New York Herald Tribune, Annual Form 1945, str. 171) je njena izjava, ki jo po beograjski Politiki z dne 18. 5. 1945 navaja Slobodan Nešovič. Takoj po prihodu v Rim naj bi Sylvia Sprigge (Nešovič napačno »Sprigg«) izjavila: »Resnici na ljubo lahko zgolj povem, da v obdobju mojega bivanja v Trstu ni mogoče govoriti o kakšnih pokolih. V Trstu ni bilo nikakršnih pokolov, nikakršnih masovnih deportacij, nikakršnega »lova« na Italijane. V Trstu ni bila proglašena obvezna rekrutacija ... Tretjega maja so razglasi v obeh jezikih objavili prostovoljno rekrutacijo v osvobodilno Jugoslovansko armado, za borbo zoper četnike, into za Tržačane od 17. do 50. leta. (Svet o nama, Beograd 1984, vol. 2 str. 677). Cox Geofirey — The Race for Trieste. London 1977, str. 223 . Prim. tudi podobno mnenje pokojnega avstrijskega publicista Clausa Gattererja (Im Kampf gegen Rom. Biirger, Minderheiten und Autonomien in Italien, Wien 1968, str. 901) g. Cox je leta 1947 zapisal: »Nothing in the Italian's record since 1918 moreover, entitles them to claim control again over a substantial Slovene minority. Of all three courses that of leaving the city to Italy would have been not only impracticable but unjust«. — The Road to Trieste. London 1947, str. 246 ; 5 g. Cox v The Race for Trieste, London 1977, str. 263 a ta Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 243 Povelikih žrtvah, ki so jih jugoslovanski narodi dali za osvoboditev slo- venskega Primorja, takšna ugotovitev zveni nekoliko trpko, velja pa le z določenim pridržkom. Ko bi namreč v resnici obveljalo načelo »uti posside- tis«, bi mejna črta potekala znatno zahodneje, vsekakor pa bližje slovenski etnični meji, o čemer nenazadnje dovolj sugestivno priča Coxov opis novo- zelanskega prihoda na Sočo 1. maja 1945: »Z druge strani Soče so nizki hribi zapirali horizont. Cesta je bila pusta, ker ni bilo več italijanskih zastav. Tedaj smo naglo stopili na področje, ki so ga vozniki dovolj hitro poimeno- vali »Titova dežela«. Tu so bili vsepovsod partizani z rdečimi ovratnicami in kapami z rdečo zvezdo. Nenadoma smo prispeli do Soče in dvajset minut pozneje smo bili na periferiji Tržiča. Partizani so ob straneh ceste postavljali Titove portrete, na zidove pisali »Živel Tito!« in korakali v maj- hnih kolonah z jugoslovanskimi zastavami in italijanskimi trikolorami z rdečo zvezdo v sredini. Povsod je pisalo » Tukaj je Jugoslavija«. Bila je raz- lika, težko določljiva, a očitna, med ljudmi na teh ulicah in tistimi, ki smo jih srečavali vso pot od Piave. V utrujenosti, v dežju, so enote hitro zaznale spremembo . . . Počutili smo se kot tujci v tuji deželi, kot da bi na Soči prešli neoznačeno, a povsem razločno mejo.«" Coxovemu izjemno pomembnemu pričevanju, posvečenemu prikazu lokalne situacije, so nato, zlasti v prvi polovici petdesetih let, sledila memoarska dela visokih britanskih in ameriških osebnosti, v katerih je bila kriza prikazana kot ena izmed prvih epizod v okviru globalne povojne kon- frontacije s Sovjetsko zvezo. Med njimi je treba na prvem mestu omeniti spomine »velikih dveh« Winstona Churchilla in Harrya Trumana, pa tudi memoare njunih najbližjih sodelavcev, ki so imeli s tržaško krizo opraviti bodisi na ravni kabinetnih odločitev ali »in loco« kot vojaški poveljniki. Prvo tovrstno delo so bili leta 1951 spomini ameriškega admirala Wil- liama Leahya, ki so izšli pod nekako vsepričujočnim naslovom | Was There (Bil sem tam). Admiral Leahy je o Trstu poročal na način, ki potrjuje sodbo dr. Vladimirja Velebita o tem, da poznavanje zgodovine in geografije ni bila močna stran zavezniških vojakov«. Poveljnik glavnega štaba pod Roose- veltom in Trumanom in bivši ameriški poslanik v Vichyu se je namreč trža- ške krize spominjal takole: »Le dan po nacistični kapitulaciji je nevarno izbruhnil tržaški spor. General Tito, diktator Jugoslavije, je naznanil svojo namero vzpostaviti svojo oblast nad tem mestom in obdajajočimi italijan- skimi ozemlji (sic!). O tem sem govoril 10. maja s predsednikom podčrtu- joč, da so Titova armada in zavezniške sile v položaju, ki se lahko izrodi v spopad za posest nad tem delom Istre, ki se imenuje Venezia Giulia.« (sic!). Po tem (ne ravno lucidnem) preblisku Leahy nadaljuje s stavkom, ki je pomemben zaradi tega, ker oznanja radikalno spremembo dotedanje 7 g. Cox v The Road to Trieste, London 1977, str. 192 s Leahy, William: J'etais la. Preface de Harry S. Truman. Paris 1950, str. 437 244 S. Kristen: Tržaška kriza maja in junija 1945... ameriške politike do Trsta: »Truman je sklenil zavzeti nepopustljivo stališ- če, pa čeprav bi zaradi tega prišlo do sovražnosti med anglosaškimi in jugoslovanskimi enotami.« Leahyevo pričevanje o poteku konference z dne 10. maja 1945 je že leto dni pozneje v svojih spominih Turbulent Era. A Diplomatic Record of forty Years potrdil tudi podsekretar State Departmenta Joseph C. Grew. Grew je Trumanu pravzaprav ponovil očitke, ki jih je, kot je razvidno iz Trumanovih spominov, na račun jugoslovanskih oblasti tiste dni izrekal ameriški veleposlanik v Rimu Alexander Kirk %. »Najbolj vznemirljiv pro- blem predstavlja za nas položaj v Julijski krajini in zlasti v Trstu, ki so ga partizani v precejšnji meri zasedli, tam izobesili svoje zastave in spremenili italijanska imena ulic v slovenska,«'? je dejal Grew. Izrazil je globoko zaskrbljenost nad položajem, ki postaja iz ure v uro resnejši, pri čemer »Rusija nedvomno stoji za Titovimi dejanji, z mislijo na Trst kot bodočo rusko luko«. Socialisti in komunisti v Italiji govore, da se »Združene države in Velika Britanija nista več zmožni zoperstaviti Sovjetski zvezi v Evropi«." Trumanov odgovor Grewu je bil zaznamovan z odločnostjo, kakršne v dotedanjem ameriškem odnosu do Trsta ni bilo: »Predsednik je odvrnil, da je veliko razmišljal o tem in prišel do sklepa, da je edina rešitev v očiščenju Trsta (to clear Trieste). Zaveda se, da gre za preokret v dosedanji politiki, vendar je razvoj dogodkov tak, da ne dopušča druge alternative«.' A medtem ko sta Leahy in Grew o teh pomembnih dogodkih poročala z ene izmed centralnih, a od tržaškega prizorišča oddaljenih točk odloča- nja, je nek drug Američan, poveljnik 8. armade general Marc Wayne Clark, v svojih leta 1951 izdanih memoarih (Calculated Risk) zapustil pričevanje s samega kraja dogajanja. »Miles gloriosus« Clark, ki je svojim enotam ukazal, da tudi v primeru odpora jugoslovanskih čet z njimi ne smejo priti v oborožen spopad, je 5. maja 1945 priletel v Tržič in nato skupaj z generalom Freybergom obiskal Trst. Njegovo poročilo odraža vzdušje, ki je tedaj vladalo v mestu: »Mesto je bilo mirno, vendar je bilo čutiti napetost in nemir. Zdelo se mi je, da so ulice polne vsakršnih uniform, ki si jih človek lahko le zamisli, nekatere pa so prešle tudi to mejo. Novozelandske enote in Titove sile so prišle v Trst prve in istočasno (sic!), pa je bilo zdaj na ulicah videti polno partizanov, ki so pešačili s težkim korakom, se vozili z dvokolesi in običajno mahali z zastavami ali nosili kakšno orožje. ? Prim. Truman, S. Harry: Year of Decisions. Garden City, N. Y. 1955, str. 246 !9 Grew, Joseph C.: Turbulent Era.'A Diplomatic Record of Forty Years; 1904— 1945. Boston, 1952, vol. 2, str. 1479. J. B. Duroselle s tem v zvezi omenja jugoslovanska pričevanja, po katerih so bila imena ulic spremenjena le v slovenskih predelih mesta s spontanimi akcijami prebivalstva (Le contflit de Trieste 1943—1954. Bruxelles, 1966, str. 176.) V J, C. Grew, op. cit., ibid '? bid Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 245 Bilo je nekaj primerov nemira v mestu in ravno pred našim prihodom so neki Italijani, ki jih je v mestu 200.000, priredili demonstracije zoper 60.000 jugoslovanskih meščanov, a so jugoslovanski vojaki s streljanjem v zrak razgnali demonstrante. Zavezniški in jugoslovanski vojaki, ki so zasedli vsak svoj del ozemlja, so se dokaj dobro razumeli, vendar je priha- ag do trenj na višjih mestih, kjer je bilo vpliv političnih problemov močneje utiti.« Poleg slednje dokaj zanimive ugotovitve je v Clarkovem zapisu, ki ne kaže ravno pretiranega spoštovanja do zavezniških jugoslovanskih voja- kov, najti tudi trditev, ob kateri se velja ustaviti. Ameriški general namreč trdi, da so novozelandske in jugoslovanske enote prišle v Trst »prve in isto- časno«. Nepodpisani pisec spremne besede k srbohrvaškemu prevodu Clarkovih memoarov v tem ni videl nič nenavadnega, a je po drugi strani negodoval zaradi avtorjevega domnevnega protijugoslovanskega zadrža- nja na moskovski konferenci o Avstriji marca 1947. Takrat naj bi jugoslo- vanski predstavnik zahteval odstranitev avstrijskega delegata Rainerja, »koji je bio gaulajter za vrijeme Hitlera i ratni zločinac. Clark ne pokušava oboriti navode našeg delegata, ali iz neprijateljstva ipak nastoji na tome, da ovaj gaulajter ostane u dvorani.«'? Neimenovanemu uvodničarju očitno ni bilo znano, da je dr. Friedrich Rainer takrat namesto v Moskvi sedel v ljub- ljanskem zaporu in je torej govoril o neobstoječih stvareh, »tacite« pa je sprejel očitno napačno trditev o nekakšnem hkratnem jugoslovansko- zavezniškem prihodu v Trst. Ta teza ni tako osamljena, svoj čas pa je imela tudi precejšnjo politično težo. Tako se je še pred nedavnim, kmalu po srečanju naših in britanskih ' zgodovinarjev na Brdu, v oddaji ljubljanske televizije »Odločitev na mejah« tovrsten »lapsus memoriae« primeril uglednemu britanskemu zgodovi- narju in neposredni priči dogodkov siru Petru Wilkinsonu. Britanec je sreča- nje med zavezniškima armadama v Trstu nekolikanj emfatično označil za »eno izmed največjih naključij v zgodovini človeštva«. V prevodu se je nje- gova izjava glasila takole: »Oboji smo bili daleč zadaj, jugoslovanska armada je bila še dosti dlje, in britanska VIII. je morala biti tudi zelo daleč. To omenjam zato, ker je eno od nenavadnih naključij zgodovine v tem, da sta obe strani, čeprav sta morali bojevati bitke, in izid vsake bitke je težko napovedati — bilo.je res izjemno naključje, da sta obe v Trst prišli istega dne. To je res nenavadno«.'? »One of the most remarguable coincidences in the history of mankind« v dikciji sira Wilkinsona je sicer v prevodu izgu- bilo presežniški poudarek in se spremenilo v zgolj »nenavadno naključje " Glark, Mark: Svijesni riziko. Doživljaji iz rata u sjevernoj Africi i Italiji. Zagreb 1954, str. 438 op. cit., str. 8. '5 Odločitev na mejah«, neobjavljen zapis ljubljanske TV, str. 18. Gre za oddajo, ki je pote- kala pod podnaslovom Vojaki in zgodovinarji v isti osebi (dokumentacija INV) 246 S. Kristen: Tržaška kriza maja in junija 1945 ... zgodovine«, a to pravzaprav ni pomembno. Pomembneje je, da obe armadi nikakor nista prišli v Trst istega dne, kot meni Wilkinson, niti istoča- sno, kot trdi Clark," ampak je jugoslovanska IV. armada skupaj z IX. korpu- som Trst zasedla že 1. maja, medtem koje Il. novozelandska divizija »pori- nila nogo« (Churchill) v vrata mesta takorekoč »in extremis« — 2. maja 1945 popoldne. Bilo je skratka tako, kot je v svojih spominih Full Circle zapi- sal bivši britanski zunanji minister sir Anthony Eden: »V maju 1945 so novozelandske enote prišle v Trst in ugotovile, da so bile jugoslovanske sile tam že prej.«!? Tudi Winston Churchill in feldmaršal Alexander sta v svojih spominih odkrito priznala, da so jugoslovanske sile prispele v Trst pred zavezniškimi. Pri tem sta bila premier in njegov feldmaršal presenetljivo enotna: »Titove enote so 30. aprila dejansko vkorakale v Trst v upanju, da ne bodo zasedle le mesta in okolice ampak dosegle tudi vdajo nemške garnizije z sedem tisoč možmi in vso opremo Šele popoldne istega dne so jugoslovanske enote vzpostavile stik s predhodnico Il. novozelandske divizije zahodno od Tržiča, ki je od Trsta oddaljen kakih 50 km. 2. maja so general Freyberg in njegove enote stopile v mesto, sprejele vdajo nemške garnizije in zasedle pristaniško območje.» !? Navedena verzija je Alexandrova, prvotna Churcillova pa se od nje loči le po tem, da ne vsebuje povsem napačnega Aleksandrovega dopolnila o oddaljenosti med Trstom in Tržičem. Oba, tako Churchill kot Alexander, se motita seveda tudi glede datuma prvega srečanja med Novozelandci in partizani, do katerega ni prišlo 30. aprila, ampak šele 1. maja 1945, ko je bil Trst že skoraj v celoti osvobojen. Tekst, v katerem feldmaršal kot nekakšen repititivni » His master's voi- ce« sedem let za Churchillom ponavlja mimogrede rečeno nekolikanj spo- ren opis nemške vdaje, predstavlja hkrati že kar tretjino Alexandrovega spominjanja na Trst. V Alexander's Memoirs 1940—1945, izdanih leta 1961, sta namreč zelo na kratko omenjeni srečanji z maršalom Titom ob jezeru Bolsena avgusta leta 1944 in v Beogradu februarja 1945, le malce več prostora pa je feldmaršal namenil reminiscencam na tretje in posled- nje, ko je »maršala ponovno srečal, čeprav ne osebno — v manj srečnih 6 Sintezo obeh napačnih trditev najdemo v delu Trieste francoskega pisca Jeana Martina- Chauffierja, ki je v prvem stavku prvega poglavja knjige zapisal: »Le 2 mai 1945 (sic!), la IV armče yougoslave et la 2 division nčo-zelandaise de la VIII armee britannigue penčtrent simultanement (sic!) dans Trieste.« (Trieste. Liberation de la Venetie Julienne. Conferen- ces de Londres et de Paris. Le Probleme de 'internationalisation. Paris 1947, str. 15) " Eden, op. cit., str. 177 1$ Le memorie del maresciallo Alexander 1940—45. Milano, 1963, str. 189. Primerjaj Chur- gnan S.: The Second World War. Volume VI. Triumph and Tragedy. London 1954, str. Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 247 okoliščinah na poti za Trst je kazalo, da je bodočnost tega mesta na rezilu britvice«.!? Vsekakor izčrpneje kot feldmaršal Alexander sta o tržaškem zapletu sredi 50. let spregovorila bivši britanski premier Winston Churchill in nek- danji ameriški predsednik Harry S. Truman. Churchill je dogodkom v Julijski krajini namenil deset strani 33. pogla- vja 2. knjige 6. zvezka monumentalnega memoarskega dela Druga sve- tovna vojna. Že leto dni kasneje, leta 1955, je v 2. delu nekoliko manj artiku- liranih spominov pod naslovom Leto odločitev (The Year of Decisions) v približno enakem obsegu izšla tudi Trumanova komplementarna verzija tržaških dogodkov. Temeljna razlika, ki je zaznamovala začetni zavezniški pristop v razre- ševanju tržaške krize (pri čemer je zlasti Churchill utelešal aktivnejši pol, ki se mu je ameriška stran, nihajoča med tako imenovanima aksiomoma »Ri- ge« in »Jalte«, prilagajala s »faznim zamikom« vse tja do druge polovice maja), je prišla do izraza tudi na straneh njunih memoarov. V njih je vztrajni »ceterum censeo« Churchillovega Triumfa in tragedije soočen z omahljivi- mi, kunktatorsko zvenečimi stavki, ki bi jih bilo komajda mogoče pripisati zagovorniku kasnejšega »brinkmanshipa« in brezkompromisne antikomu- nistične politike razmejevanja. Iz njih veje nekakšen strah pred nepredvid- ljivostmi morebitnega ameriškega angažmaja na Balkanu, bojazen, ki jo je s Trumanom delil že pokojni predsednik Roosevelt, lastna pa je bila tudi Trumanovima svetovalcema iz War Departmenta, Marshallu in Stimso- nu. A medtem ko je Winston Churchill začetno omahovanje ameriškega predsednika pripisoval pogubni moči izolacionističnega argumenta, ki naj bi pod geslom »Dontf let us get tied in Europe« privedel celo do druge sve- tovne vojne"!, pa tudi vplivu »pomembne šole« (powerfull school), ki je »že od začetka postavljala Daljni vzhod pred Evropo«?, je Truman takole poja- snjeval agresivnejše stališče britanskega partnerja: »Churchill je vedno skušal storiti vse, kar je bilo v njegovih močeh, da bi ohranil nadzorstvo nad 9 op. cilt., str. 164 Tovrstne strahove je zaznal tudi italijanski ambasador v Washingtonu Tarchiani: »Il mini- stro della guerra Stimson (repubblicano) era dello stesso parere e anzi, in caso di impiego delle truppe alleate in Istria, prevedeva insieme al Pentagono prima un conflitto con Tito e poi coi russi. Evidentemente a Washington, sebbene ci storzassimo di spiegar loro la situa- zione, si stentava a formarsi un idea, del resto anche in seguito assai frammentaria e inter- mittente, della millanteria jugoslava, e genericamente slava, come attiva e spesso efficace arma politica.« (Tarchiani, Alberto: Dieci anni tra Roma e Washington, Milano 1955, str. 59.) O Stimsonovem stališču glej: Stimson, H. L., Bundy, M. G.: On active Service in Peace and War. London, New York s.d., str. 357-358 2. W. Churchill, op. cit., str. 485 2. ybid 248 S. Kristen: Tržaška kriza maja in junija 1945... vzhodnim območjem Sredozemlja in s tem obdržal vpliv Velike Britanije v Grčiji, Egiptu in na Bližnjem Vzhodu. Ne morem grajati Churchilla zaradi njegove pozicije. Ko bi bil na njegovem mestu jaz, bi bil najbrž tudi sam naklonjen temu, kar je hotel storiti on.«? Pri pisanju svojih spominov sta tako Churchill kot Truman z obširnim reproduciranjem tekstov najpomembnejših brzojavk, ki so si jih izmenjavali »veliki trije«, izbrala tisto pot, za katero je britanska zgodovinarka Elisabeth Barker zapisala, da je izmed vseh za razumevanje mednarodnega okvira tržaške krize najboljše: »Do dokončnega izida — mir ali vojna — je prišlo na tej ravni«?, Izbor in obseg reprodukcije teh dokumentov sta bila vsekakor do določene mere pogojena z obdobjem hladne vojne, v kateri so njuni spomini nastajali, zlasti pa je čas nastanka zaznamoval njun interpretativni kontekst. Čas, v katerem je Trst postal nepogrešljivi sestavni del zname- nite sintagme o »Železni zavesi«, je vsekakor vplival na tovrstna pričevanja in njihov ideološki horizont in pač ni dopuščal objektivne presoje o upravi- čenosti ali neupravičenosti jugoslovanskih zahtev. A v že omenjenem anti- komunistično in hladnovojnsko naglašenem okviru sta oba pisca podala notranje koherentno in medsebojno dopolnjujočo se vizijo razvoja tržaške krize, ki jo odlikuje preglednost in razmeroma zgledna raven faktografske zanesljivosti. Moti le nekaj manjših napak. Poleg že omenjenega Churchillovega napačnega datiranja prvega srečanja s partizani pri Tržiču, omenimo še Trumanovo zmotno navedbo dneva, ko naj bi feldmaršal Alexander dobil dolgo pričakovana navodila v zvezi z zasedbo Julijske krajine — teh slednji ni prejel 20. aprila, ampak šele 28. aprila 1945.?% Oba, tako Churchill kot Truman, pa sta zagrešila skoraj klasični »gui pro guo« v zvezi s polnim ime- nom in funkcijo visokega zavezniškega pogajalca v Beogradu, po katerem je dobila ime Morganova linija. Po mnenju obeh naj bi šlo za generala sira Fredericka Edgwortha Morgana, k njegovemu imenu pa je Harry Truman pristavil še položaj načelnika Alexandrovega štaba za Sredozemlje.?Š A kot 2 Truman, Harry: Memoirs Years of Decisions. New York 1955, str. 245 24 Trst 1945. Zbornik predavanj. Trst 1985, str. 106 25 H. Truman, op. cit., str. 246 , 6 Diego de Castro drugače kot večina avtorjev zastopa mnenje, da so bila navodila dana že prej: »Percid furono preparati, dal Maresciallo Alexander, i piani per I'avanzata su Trieste e vennero mandati ai Capi di stato maggiore a Londra e a Washington, il 26. aprile 1945, ed i Combined Chiefs of Staff risposero lo stesso giorno. Detti piani furono subito appogiati dal Foreign Office ed accettati da Churchill... il guale, il 27. aprile 1945, sollecito anche i Capi di stato maggiore in guestione a dare immediati ordini ad Alexander. Gli ordini, a guanto pare (sic!), erano stati gia datti«. La Ouestione di Trieste, Trieste 1981, str. 207). v potrditev svoje verzije se v opombi sklicuje na Coxa, a ga očitno netočno navaja (prim. g. Cox, The Race for Trieste, London 1947, str. 150) Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 ma je znano, je imel sir Friderick takšen položaj v Eisenhowerjever štabu za zahodno Evropo, načelnik Alexandrovega štaba za Sredozemlje pa je bil general William Duthie Morgan." Slednji je 8. maja 1945 tudi odletel v Beo- grad na pogajanja, po njem pa je bila kasneje poimenovana demarkacijska črta. Ta nekolikanj humorna zamenjava se kar naprej pojavlja tudi v histo- riografiji, da o memoarih, kjer zmeda seveda ni nič manjša, niti ne govori- mo. Še najbolje se je zoper vse možnosti zavaroval Milovan Djilas, ki je v angleškem izvirniku The Wartime in v francoskem prevodu Un guerre dans la guerre kot beograjskega pogajalca navedel Williama D. Morgana, v nemškem prevodu Der Krieg der Partisanen pa sira Fredericka Morgana.? Ob opisanem nekoliko čudi, da se je takšna zamenjava mogla primeriti Winstonu Churchillu, ki je bil znan po izredni akribiji — tudi po šestkrat je menjal krtačne odtise, preden so spomini izšli, pri pisanju pa mu je pomagal strokovno visoko usposobljeni štab poklicnih zgodovinarjev. A če sta bivši britanski premier in ameriški predsednik tržaški zaplet opisala skozi prizmo ne vselej usklajene optike zunanjepolitičnih odločitev Londona in Washingtona, se je nekdanji minister rezident za Sredozemlje in »poslednji edvardijanec na št. 10« Harold Macmillan v svojih memoarih Blasts of War (1967) in Tides of Fortune (1969) spominjal zlasti dilem, ki so ke. Pri tem je uporabil metodo vstavljanja sočasnih dnevniških zapiskov ter odlomkov korespondence s soprogo, ki že sama po sebi predstavlja neko vrsto dnevnika. Macmillanove Plime in oseke sreče, zadnji del obsežne trilogije, ki zajema obdobje od leta 1914 do leta 1955, predstavljajo izredno zanimivo spominsko pričevanje, ki enako sugestivno govori tako o velikih razlikah v ameriško-britanskem pristopu do tržaške krize kot tudi o zelo majhni skupni želji zavezniških vojakov, da bi v neposrednem spopadu z Jugoslovani za »lepookce« — tako Macmillan imenuje Italijane — reševali Trst. Samo strah pred nekakšnim novim »slovenskim Miinchnom« je na koncu zbližal diver- gentna stališča znotraj zavezniškega tabora, pri čemer je nemajhno vlogo odigrala tudi pasivna in dvoumna drža vzhodne velesile. 2? Prim. npr. Who's Who 1945. London 1945 in sicer gesli »Morgan William Duthie« in »Mor- gan sir Frederick Edgworh« 2% Prim. Djilas, Milovan: Wartime. New York — London, 1977, str. 442; isti: Une guerre dans la guerre. Yougoslavie 1941— 1945. Paris 1980, str. 438; Der Krieg der Partisanen. Wien 1978, str. 564. — Kot najbolj recenten primer na področju historiografije glej Avgust Walzl: Karnten 1945, Klagenfurt 1985, str. 218 (»Feldmarschall Alexanders Stabschef, Mj.-Gen. Frederick E. Morgan«). 9. , His galley proofs were substantially rewritten five or six times, an exceptionally expensive method of producing a book even when printers wages were not as high as they are now, but demanded by Churchill for the sake of accuracy.« (Churchill atwork, The Times Literary Supplement, 28. 11. 1968, str. 1334—1335) S. Kristen: Tržaška kriza maja in Junija 1945.., Svoje spomine je zdaj že devetdesetletni, po zaslugi grofa Tolstoya zadnje čase nekolikanj kontroverzni lord Stockton, leta 1984 dopolnil z objavo svojih Vojnih dnevnikov (War Diaries, The Mediterranean 1943—1945). V njih na podlagi neposredne dnevniške percepcije inten- zivno sledimo zaostritvi tržaške krize, ki je svoj prvi dramatični klimaks dosegla v dneh med 10. in 12. majem 1945, da bi se nato po piščevem pri- hodu v Devin? in nadaljnjem poletu v Celovec za krajši čas umaknila doga- janjem na Koroškem. A že 25. maja 1945, v času največje eskalacije zave- zniških pritiskov na Jugoslavijo, je Harold Macmillan poletel v Rim in po pogovoru s predsednikom italijanske vlade Bonomijem v dnevnik zapisal ugotovitev, ki pomenljivo dopolnjuje uvodni Vidalijev dnevniški zapis: »On (Ivanoe Bonomi, op. S. K.) dvomi, da bo preživel sedanjo krizo, a ne obupu- je. 1ržaški primer brez dvoma pomeni nazadovanje za komuniste v Itali- 1«. Le dan za tem, 26. maja 1945, se je bodoči britanski letalski minister Harold Macmillan vkrcal v »Dakoto« feldmaršala Alexandra in odletel v London, novi zadolžitvi naproti. Od nevarnih dogajanj na severnem Jadra- nu, ki so še celih devet let vznemirjala svetovno javnost, se je poslovil s stavkom, s katerim je hkrati sklenil tudi svojo štiriletno sredozemsko misijo: »To je konec poglavja — Mediteranski vrtiljak ali od DARLANA do TITA.« Štirinajst dni po tem nekako abruptno formuliranem slovesu se je 9. junija 1945 v Beogradu končalo prvo in v marsičem najbolj dramatično poglavje dolgotrajne tržaške krize. % v »čudovitem gradu, ki je pripadal Hohenlohejem«, se je Macmillan sestal z Johnom Har- dingom, poveljnikom 13. korpusa in z njim konferiral o tedanji situaciji. ? Macmillan, Harold: Tides of Fortune 1945—1955. London, 1969, str. 22 % Jbid. »Vrtiljak« tržaške krize se je ustavil šele 5. 10. 1954, ko so v londonski Chatham House smr Velike Britanije, Združenih držav, Italije in Jugoslavije (Harrison, Thompson, io in Velebit) parafirali Londonski sporazum o soglasju. V skladu z Macmillanovimi spomini naj bi do dokončne rešitve tržaškega vprašanja (»the final settlement of Trieste problem«) prišlo že znatno prej, decembra 1953, v času Bermudske konference in nave- zave britansko-iranskih diplomatskih stikov! N. B. Seznam angleških in ameriških reminiscenc na Trst v letu 1945 ne bi bil popolen, če ne bi omenili še dveh nedavno izdanih del, ki pa ju žal še nisem mogel dobiti na vpogled. Gre za dnevnik Churchillovega osebnega tajnika Johna »Jocka« Colvilla »The Fringes of Power. Downing Street Diaries 1939—1955« (London 1985) in spomine polkovnika Alfreda C. Bow- mana Zones of Strain, Stanford 1982, na katere me je pred kratkim prijazno opozoril prof. dr. nr golj bežno sta v svojih dnevniških zapisih Trst apostrofirala ameriški novinar Cyrus Leo Suizberger (gl. »Sedem celin in štirideset let. Izbrani om oNHe, Ljubljana; Zagreb, 1980, str. Do pona angleški pisatelj in katoliški konvertit Evelyn Waugh, slednji pač v zvezi s polemi- ue zg POKRA konec maja in v začetku junija med njim in Fitzroyem Macleanom v london- 1 979. nem (The Diaries of Evelyn Waugh. Edited by Michael Davy. Hardmondsworth et al., meni anih 827) Waughov oponent Fitzroy Maclean je vprašanju Trsta posvetil le nekaj bolj ali oa oucipativnih stavkov v svojih živahno pisanih spominih Eastern Approaches (London Zlatni dru oa as izšli pod nekoliko eksotičnim skupnim naslovom posameznih delov knjige atni drum. Pijesak Orienta. Rat na Balkanu, Zagreb 1953. Razprave In gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 251 Summary THE TRIESTE CRISIS OF MAY AND JUNE 1945 THROUGH THE EYES OF BRITISH AND AMERICAN CONTEMPORARIES The Trieste crisis of May and June 1945 was a page in the recent history of Yugoslavia whose global dimension made it the most important episode in our recent history from the point of view of contemporary British and American diarists and memoirists. A fairly representative selection of Anglo-American memoirs in itself points to a major share that the British and Americans had in that event. The period during which Trieste came to be an essential constituent part of what was subsumed under the well-known phrase of »Iron Curtain« wit- hout a doubt affected the ideological outlook of these diaries and memoirs, which is why these accounts do not attempt to provide an objective assesment of the (un)justifiableness of the Yugoslav territorial claims. This paper presents a ehronological survey of the body of the accounts produced by the Allies. The exposition is critical. Apart fom showing the salient points of the accounts, the author highlights those viewpoints that run counter to histoical facts. Besides the accounts written by the two »notables«, namely Winston Churchill and Harry Truman, the events that took place on the northern Adriatic seacoast in the Spring of 1945 appear in the memoirs of Harold Macmillan, a former Prime Minister of Great Britain, the Field Marshal Alexander, Foreign Secretary Anthony Eden, Admiral W. D. Leahy, Undersecretary of State Joseph C. Grew, »miles gloriosus« general Mark Wayne Clark, and Brigadier Fitzroy Maclean while more or less extensive reminiscences about Trieste Cri- sis in 1945 can be found in the diaries of the British authors Sylvia Sprigge, John Colville, Harold Macmillan and Evelyn wangh. As many as two.books of memoirs entirely devoted to an account of the »rivalry over Trieste« were published over a span of thirty years by the New Zealander Geoffrey Cox. The foregoing diaries and memoirs, written from the point of view of the Allied contemporaries — chiefly more or less prominent dramatis personae of the Trieste episode —, corroborate the judgment of Carlo Schiffrer, who said that in the period from 1945 to 1948 »world history went through Trieste.«