Kako je Jurček čmrlje ogrenil
L)a sta bila Tonček in Jurček poredna, tega ne moremo reči. No, Jurček je bil rad malo nevoščljiv, toda ne iz hudobnosti. Le jezilo ga je, če je bil kdo več kot on. Bratca sta bila Tonček in Jurček; Ton-ček pri kakih osmih letih, Jurček jih je pa izpolnil šele šest.
Nekega Jepega popoldne priteče Tonček vesei k Jurčku:
»Jurček, čmrlje sem našel, čmrlje!«
»Kje,« vpraša Jurček malo nevoljno; že ga je jezilo, da jih ni našel on.
»Kje? Tam za tisto debelo lipo, s katere je lani Zabrdnikov Nace padel, ko je cvetje obiral« .   »Pa jih je dosti? Ali so sivčki?«
»Dosti jih je, dosti! Tako so lepi črni, kakor bi imeli žametaste suknjice! Jutri jih pojdeva ogrenit!«
»Seveda, samo škatljico morava dobiti! Zbijva jo iz kakih deščic. Ti dobi žebljičke in kladivo, jaz pa grem k dedu. Oni vedo gotovo za kake pripravne deščice,« reče Jurček in teče v hišo k dedu.
Veseli so bili dedek svojih vnučkov in še sami so jima pomagali napraviti škrinjico. »Naj bodo ve-seli otroci,« so dejali, »saj smo bili tudi mi, ko smo bili mladi!«
Lepa škrinjica je bila to, lepa, na štiri ogljer malo podolgasta, spredaj pa vratica, da bodo mogli čmrlji vun in noter.
SS   132   VS.
2e naprej se je veselil Tonček, kako bosta sr-kala z bratcem sladki med; Jurčka pa je natihem grabilo, da ni sam našel čmrljev in je mislil, kako bi jih sam šel ogrenit, in bi bili potem njegova Iast. Prilika se mu je ponudila drugi dan.
Tonček je šel trgat detelje za zajce. »Ko se vrnem, bova šla po čmrlje,« je rekel, ko je odhajal. Toda ni še dobro odšel, že je Jurček stisnil škri-njico pod pazduho in stekel v hosto. Pri tisti debeli lipi, s katere je padel Zabrdnikov Nace, se ustavi
in išče, kje bi bili čmrlji.-------Glej, lep čmrlj, velik
in črn, prileze iz zemlje. Jurček brž poklekne k luk-njici in začne brskati, da dobi mačico in jo spravi na kak način v škrinjico. Ni vedel, kako se ogrenja; samo to je vedel, da se mora najprej dobiti mačico. Zato je začel brskati. Pa, joj, nesreče — prileti čmrlj in ga piči v mali prstek. Za njim še drugi in tretji. Jurček je zakričal in zbežal in jokal. Hitro je tekel k dedu pravit svojo nesrečo. Sedaj šele je opazil, da mu je prstek ves otekel, in je začel jokati še huje.
Dedek pa so se namuznili in rekli: »He, he, Jur-ček! Prav ti je! Vidiš, nevoščlivost ni nikjer dobra. če bi bil šel Tonček ogrenit čmerlje, bi bila oba srkala sladki med, sedaj ga pa ne bo nobeden!«
Od takrat pa Jurček ni bil več nevoščljiv. Ton-ček pa je zopet iztaknil nekje čmrlje, še lepše in še več jih je bilo — in jih je sam ogrenil. Sladki med pa sta srkala zdaj oba, Tonček in Jurček.
Bogumil Gorenjko