SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ASO) XLVI (40) C O 1 f\\i E lii i A I I DDE BUENOS AIRJEB Štev. (No.) 44 BLi £hi B tB 1 UL» 1 1-"» || Sem 12. novembra 1987 Proslave narodnega praznika V Slovenski hiši v Buenos Airesu Letos smo praznovanje slovenskega narodnega praznika obhajali v soboto, 31. oktobra. Že zgodaj zvečer so pričeli prihajati rojaki v slovensko cerkev Marije Pomagaj, kjer je daroval zahvalno mašo msgr. dr. A-lojzij Starc. Nato so povabljeni slovenski javni delavci zasedli pogrnjena omizja v veliki dvorani, ki je bila za to priliko okusno opremljena: sredi odra je visela slika našega duhovnega velikana dr. J. Ev. Kreka na slovenski zastavi. Pozdravne besede M. Lobode Proslavo je ¡pričel predsednik pripravljalnega odbora Marijan Loboda, ki je pozdravil vse navzoče javne delavce, odbornike in goste, predvsem še gosta iz daljne Avstralije dr. Jurija Koceta. Nato je nadaljeval : „Namen teh naših vsakoletnih srečanj je, da si ob slovesnem praznovanju našega narodnega praznika in dneva slovenske zastave utrdimo svoje navdušenje za javno delo, ki je delo za skupnost, da počastimo slovensko zastavo, da se hvaležno spomnimo vseh, ki so v tisočletni zgodovini slovenskega naroda, delali, trpeli in umirali za slovenstvo, da se posebno spomnimo kakega važnega dgodka ali osebnosti iz naše slavne preteklosti in, da se v prijateljski povezavi drug drugega podpiramo. Ob letošnji proslavi se bomo še posebej spomnili 70-letnice smrti enega največjih slovenskih javnih delavcev, velikana dela in žrtev za slovenski narod, dr. Janeza Evangelista Kreka, moža, ki je bil v mnogih pogledih tako velik, da mu še ne vidimo do vrha. Njegov najboljši poznavalec in življenjepisec dr. Vinko Brumen nam bo v svojem govoru skušal prikazati tega velika kovača slovenske usode, ki je bil kot zrno klen in zdrav, da mi ob njegovi podobi dobimo novih pobud za svoje delo, da si okrepimo vero v dobro stvar, da si utrdimo upanje v zmago resnice in pravice in da se nam ob njem razplamti ljubezen do našega dragega slovenskega naroda. Letos je poteklo tudi 70 let MAJNIŠKE DEKLARACIJE, ki velja za izhodišče velikega narodnega gibanja, ki je slovenski narod izpeljalo iz tisočletne nemške nadoblasti. Mogočno deklaracijsko gibanje je seglo v vse plasti slovenskega naroda, saj se je zanj izreklo v izrednem stanju med I. svetovno vojno čez 200.000 Slovencev. Vendar je bila ta mogočna narodna manifestacija, katere o-če je bil prav dr. Janez Evangelist Krek, le nad vse važna etapa na naši dolgi in težki poti do svobode in samostojnosti. Pravično je, da se ob 70-letnici MAJNIŠKE DEKLARACIJE hvaležno spomnimo vseh njenih tvorcev, ki so takrat zastavili vse moči za srečnejšo bodočnost. Pokojni Miloš Stare je večkrat dejal: štiri naše prireditve so stebri naše organizirane skupnosti: SLOVENSKI DAN — steber naše medsebojne povezanosti; ROMANJE V LUJAN — steber naše vernosti in vdanosti sv. Cerkvi; DOMOBRANSKA PROSLAVA — steber naše zvestobe slovenskim junakom; PROSLAVA NARODNEGA PRAZNIKA IN DNEVA SLOVENSKE ZASTAVE — steber naše neomajne vere v vstajenje slovenskega naroda v svobodo in demokracijo. Vsak na svojem mestu storimo svojo dolžnost, da se nobeden teh stebrov ne bo zamajal in bo stavba naše svobodne slovenske politične e-migracije v Argentini trdno stala, vse dokler ne bo Slovenija svobodna in samostojna in si bo naš narod — na svoji zemlji svoj gospod — prosto volil vero in postavo!“ Nato je sledil slavnostni govor, ki je bil letos posvečen spominu Janeza Evangelista Kreka. O njem je govoril njegov najboljši poznavalec in raziskovalec dr. Vinko Brumen. Celoten govor prinašamo posebej. T)a-ko smo se tudi mi Slovenci ob Srebrni reki pridružili vseslovenskemu proslavljanju Krekovega spomina z našo nepretrgano krekovsko tradicijo. Ker je bil predsednik Slovenskega narodnega odbora, Rudolf Smersu, doslej vedno prisoten, prav sedaj v bolnišnici, kjer okreva po težki operaciji, je predlagal M. Loboda, da se ga vsi prisotni spomnijo in mu s tega večera pošljejo pozdravno pismo, kar so vsi odobravali in se tudi podpisovali na pozdravno pismo. Večer je zaključila slavnostna večerja, na kateri je stregla slovenska mladina. V prijetnem pogovoru so si gostje izmenjavali misli ter se pogovarjali v prijateljskem vzdušju. Bariloški 29. oktober Zdaj smo verjetno za zmeraj prestavili praznovanje 29. oktobra v središče bariloškega mesta, v tisti park, kjer se razvijajo zastave bariloških narodnostnih skupnosti in kjer vihra naša trobojnica ves dan 29. oktobra. Ob desetih dopoldne so se zbrali številni rojaki na razsežni ploščadi ob drogovih, ki nosijo zastave. Prišli so seveda tudi zastopniki občine, časnikarji radija in televizije pa odborniki drugih narodnostnih klubov (Avstrijci, Italijani, Madžari, Rusi itd.). Občinski tajnik — Secretario del Gobierno — Ricardo Spoturno in predsednik Slovenskega planinskega društva Dinko Bertoncelj sta dvignila slovensko in argentinsko zastavo, potem je V. Arko v kratkem nagovoru omenil prvo slovensko vlado v moderni dobi, pa karantansko tradicijo. Navedel je tudi tri naselitvene vale Slovencev v Argentini ter se zahvalil občinskim oblastem za prisotnost, prav tako zastopnikom drugih narodnostnih skupin. Pesem „Oče, mati, bratje in sestre“ je zaključila formalni program. Vso slovesnost s celotnim govorom je že o-poldne objavil bariloški radio, zvečer pa je nekaj tega pokazala tudi televizija. Kljub tej res zadovoljivi in vsemu občinstvu odprti proslavi nameravamo organizirati še vsakoletni spominski izlet v prosto naravo. Ob tej priložnosti bomo opravili še nekaj prazničnih točk v ožjem slovenskem krogu s programom, o katerem bomo pozneje poročali. VA V Toronto, Kanada Dne 17. oktobra so Slovenci v Torontu proslavili narodni praznik 29. oktobra. Slavnost je bila v Slovenskem domu. Predsednica Slovenskega sveta dr. Branka Lapajne je pozdravila vse navzoče in naznačila pomen tega dneva. Slavnostni govor je imel dr. Peter Klopčič, ki je govoril o o-brambnih možnostih svobodne Slove- nije. V njem je analiziral problem z najrazličnejših vidikov. Gdč. Jamnik je recitirala Gregorčičevo pesnitev, nato pa je Luka Jamnik analiziral razvoj in rast ideje o slovenski neodvisnosti v slovenski literaturi. Praznovanje so zaključili s prijetno čajanko in z razgovorom z znanci in prijatelji. Dr. VINKO BRUMEN Janez Ev. Krek in mi Dobra in hvalevredna je navada, da vsaj od časa do časa posvetimo svoje misli velikim možem naše zgodovine in našega naroda. S tem damo njih dolžno čast, se ustavimo ob njihovem delu in se tudi sami navdušimo za podobno delo. Ne moremo jih sicer dobesedno posnemati, kajti vsak od njih je imel svoj značaj in svoje sposobnosti, tudi je vsak od njih živel v svoji dobi in delal v svojem položaju. Po svoje so doumeli svojo dobo in svoje naloge in skušali so jim ustreči, kakor in kolikor so mogli. Mi danes živimo v svoji, to je v naši dobi, naše naloge so danes drugačne, naše sposobnosti nam o-mogočajo delo, s katerim bolje ali slabše rešujemo naloge naše dobe. Skušajmo tudi mi v tem našem trenutku čim bolje služiti našim nalogam! Tako bomo svoje velike prednike najbolje počastili. Hvalevredna, pravim, je navada, da se svojih prednikov, zlasti tistih, ki so se v slukbi svojega naroda in v svoji dobi posebno izkazali, kdaj pa kdaj spomnimo in jih počastimo. To velja vedno in tudi danes, tudi za nas. Zdi se pa, da bi danes morali svoje prednike ne častiti, marveč zagovarjati in braniti. ŽMmo v nekaki razdiralni dobi, ko se bolj trudimo, da podobe svojih prednikov, tudi največjih in najzaslužnejših, podiramo in mečemo z oltarjev domovine, dolžimo jih za vse, kar je krivega ne samo v naši preteklosti, marveč celo v naši sedanjosti. Krivični smo jim, ko jim ne priznavamo tistega, kar so storili in dosegli, ker da ni to, kar bi mi danes želeli in hoteli. Omalovažujemo, kar so dosegli in večamo nepopolnosti doseženega, nepopolnosti, brez katerih ni noben uspeh, katerih se v posebnih okoliščinah svojega trenutka morda sploh niso mogli ogniti. Tudi če niso v vsem dosegli uspeha, morda niti niso vselej iskali tistega, kar bi mi danes hoteli, ker kljub svoji veličini in kljub vsemu naporu niso bili ne vsemodri in vsemogočni, a so vendar dosegli marsikaj, kar je bila neprecenljiva pridobitev v tistem času, brez katere pozneje in danes ne bi dobili in morda niti pogrešali, kar po njihovi zaslugi imamo-. Ni prav, da stikamo pri njih le za napakami in pomanjkljivostmi. Dajmo svojo ceno predvsem njihovim zaslugam, po njih in ne po morebitnih pogreških imajo mesto v naši zgodovini. Kritična zgodovina bo od- krivala tudi te, a to je ravno stvar zgodovine. Namen naših počastitev pa je, da pokažemo njihovo veličino in se še sami ogrejemo ob njej. Pred nekaj dnevi je preteklo 70 let od smrti enega od naših velikih mož, Janeza Ev. Kreka. Nihče ne more resno in pošteno zanikati zaslug, ki si jih je on pridobil s svojim delom za svoj slovenski narod. Verjetno je bil eden od največjih mož naše zgodovine, kateri je za blagor svojega naroda dosegel več kot kateri koli drugi, in se je v naporu, da doseže, kar je iskal, povsem izčrpal in tudi umrl. Ni danes tukaj ne mesto ne priložnost, da bi vse Krekovo delo prikazali in ga precenili. O vsem tem je bilo že mnogo napisanega in povedanega, pa ga bo treba še raziskovati, da se razsvetli to in ono, kar morda še ni dovolj znano in precenjeno. Zato naj tukaj le v skopih črtah pokažemo neka dejstva iz njegove obširne dejavnosti in nekaj potez njegove izredne osebnosti. Doma ga te dni mnogi častijo in mi tukaj ne moremo zaostati. Kreku je bilo dano le kratko življenje, komaj slabih 52 let, pa še od teh jih je več kot polovico prestal v otroštvu in v šolah, le ostanek, četrt stoletja svojega življenja, je mogel posvetiti delu delu za narod. Pa še od tega se je v polni moči le sedem let mogel dati javnemu delu, nato je že oslabel, pa je še moral ustrezati izzivom zunanjih dogodkov in streči nalogam, katere so ti postavljali. Nekdo je moral to storiti; ne bi bila izrecna naloga Krekova, ko bi imeli zadosti delavcev in sposobnosti, da bi se jim posvetili. Morda bi jim kdo drugi mogel bolje streči kot je to storil Krek, a ga ni bilo. Po končanem šolanju na Dunaju in po kratkem službovanju v Ribnici, je mladi doktor bogoslovja prišel v Ljubljano in postal profesor za osnovno bogoslovje in tomistično filozofijo na ljubljanskem bogoslovnem učilišču, kar je uradno ostal do upokojitve malo pred smrtjo. Tak je bil do smrti njegov duhovniški položaj, katerega bi le malo spremenilo papeško odlikovanje, ki ga ni sprejel. Pač pa se je mladi Krek takoj skušal razgledati v tedanjem slovenskem položaju in danih razmerah. Začel je zbirati pri sebi dijake, jim priporočal učenje jezikov in filozofije, kar pa mu je kmalu izjalovila šolska o-blast. Videl je težko stanje kmečke- ga prebivalstva, mu posvetil mnogo študija in o tem napisal za tisti čas prav revolucionarno knjigo z naslovom Cme bukve kmečkega stanu. Postala je vir navdihov za javno delo na naši deželi. Podobno je Krek, ki je prav tako dobro poznal bedo našega delavstva, temu predmetu posvetil mnogo resnega študija in je vprašanje obravnaval v svojih socialnih pogovorih, iz katerih je zopet zrasla obširna knjiga, kateri je dal naslov Socializem. Tudi ta knjiga je bila prava in revolucionarna novost v naših razmerah. Enako je Krek tudi v poznejšem življenju resno študiral vsako zadevo, katere se je lotil in je tudi drugim, zlasti pa mladim dijakom, iz katerih je vzgajal delavce za prihodnost, vedno priporočal resen študij. Kljub temu, da je Krek bil in ostal resen in vesten raziskovalec, kljub temu, da je vse svoje življenje pisal tudi pesmi in povesti ter gledališke igre, in kljub temu, da so mu prav v tej dobi njegove najvišje življenjske moči in največje delavnosti naložili še pisanje in razlago zgodb svetega pisma, pa je bil predvsem zelo delaven in neugnan praktični javni delavec. Ni za nas danes važno, ali je na vseh področjih, kjer je zastavil delo, bil prvi, ki je to storil, ali pa je kaj takega poskušal že kdo pred njim; Krek gotovo ni začel naše zgodovine. Vrednost njegovega dela je pač tudi v tem, da je marsikaj novega zamislil in ostvaril. A glavno je, da je Krek mnogo dela, kjer so morda začeli drugi, tudi dejansko izpeljal in da je z uspehi tega dela prepredel vso našo deželo in segel celo čez njene meje. Skoraj slučajno je Krek spremil delavce na izletu na Šmarno goro in je v razgovoru sprožil misel posebne delavske organizacije. Ni bila to prva delavska organizacija pri nas, niti ne prva, pri kateri je sodeloval Krek, a je bila matica mnogih podobnih društev. Krek je pomagal tudi pri ustanavljanju društev za delavke, je bil glavni vir navdiha in glavno gibalo pri izobraževalnih društvih, je ponesel misel zadružništva, zlasti posojilništva in jo razširil po vsem našem ozemlju. Pa ne samo to, ni bil le nekak miselni vodja vseh teh organizacij, kot navadni težak je delal v marsikaki od njih in bi težko našli kako, v kateri Krek ne bi bil vsaj kdaj govoril ali nav- (Nad. na 2. str.) Dr. Alojzij Starc - prelat TAKO ALI DRUGAČE Občino Krško je obiskal zvezni sekretar za ljudsko obrambo, admiral Branko Mamula. Admiral ki je tudi hkrati član CK ZKJ, je tam tudi govoril o aktualnih gospodarskih in „varnostnopolitičnih“ vprašanjih. Zanimivo, kako se vojak spušča v gospodarske probleme, na katere se verjetno nič ne spozna! A eno pa je le povedal, kar si velja zapomniti, čeprav je bilo rečeno mimogrede: Dejal je namreč, (kot poroča Delo 21. oktobra) da s sedanjimi gospodarskimi ukrepi (ki pa po splošnem mnenju niso uspešni) morajo doseči izboljšanje, kajti kot kaže, je to zadnji poizkus zvezne vlade, sicer bo za ozdravitev gospodarstva potrebna „terapijo s šokom“. In še to je pripomnil, da varnostnopo-litične razmere odsevajo v gospodarstvu. Kakšen bo ta „šok“, o katerem govori vojak, ki že nekaj časa hoče trdo roko, je pa dano na prosto vsakemu bralcu in njegovi fantaziji... in izkušnjam... Na pobudoi slovenskega metropolita nadškofa dr. Alojzija Šuštarja ter ravnatelja za izseljence škofa Stanislava Leniča, je sv. oče imenoval delegata slovenskih pastirjev v Argentini dr. Alojzija Starca za papeškega prelata dne 23. julija. To visoko in častno odlikovanje, ki ga je posredoval v Ljubljano nuncij msgr. McntalVo, je nadškof dr. Šuštar odposlal 26. oktobra v Argentino novemu prelatu skupno s svojimi čestitkami, kakor tudi čestitkami pomožnih škofov Leniča in Kvasa ter vse nadškofije: obenem pozdravlja nadškof tudi vse slovenske duhovnike in laike v Argentini. Vsa slovenska verska skupnost v Argentini se veseli te počastitve, saj je je požrtvovalni in delavni delegat dr. Starc gotovo po pravici deležen. Enako mislimo, da je v čast vsej naši skupnosti, ki je v tej počastitvi dobila priznanje za svoje neomajno versko in narodno zvestobo. Prelatu dr. Alojziju Starcu v i-menu vseh Slovencev, ki poznamo njegovo neutrudno delo za božje kraljestvo v dušah naših rojakov, iz vsega srca čestitamo in mu želimo še mnogo uspehov v njegovi odgovorni službi! „HIŠA, KI JE V SEBI RAZKLANA, NE MORE OBSTAJATI. ..« O Dragi je poročal v Književnih listih, Delo, 15. oktobra 1987 tudi predavatelj dr. Andrej Capuder. Navajamo nekaj njegovih misli: Sam sem se Drage udeležil prvič pred šestimi leti in od tedaj zahajam tja kot opazovalec in diskutant; letos sem predaval prvič. Spominjam se, kakšen vtis je name, ki sem prišel iz Slovenije enosmerno vzgojen in politično preplašen, napravila ta nenavadna tribuna, kjer so sodelovali kristjani in komunisti, zdomci in zamejci, bivši domobranci in bivši partizani, od Ljubljane do Melbourna, Buenos Airesa in Toronta..., vsi pa kot ljudje dobre volje in pripravljeni, da pravično ocenijio svoja dejanja in nehanja. Treba je res dosti moralnega in civilnega poguma, da prideš v ta slovenski Hyde Park in se izpostaviš tako pisani publiki — do 300 ljudi —, ki ni včasih prav nič nežna s svojimi vprašanji in pripom-' bami, vselej pa hvaležna za odkrita besedo in verodostojno informacijo. V tem je Draga tudi edinstvena šola slovenskega parlamentarizma. Tu se srečavajo Slovenci, ki se miso videli morda štirideset let, ker jih je usoda raztepla na štiri konce sveta; mnogi si vse leto hranijo denar za polet čez ocean; tu je družabnost, prosta diskusija, skavtsko kosilo na prostem itd. itd. Vse to je Draga. Govor dr. Andreja Finka, predstavnika mlade generacije argentinskih Slovencev, je bil malce „trd“, da se tako izrazim; toliko več je bila vredna politična gesta, ki mu je v desetih minutah odobrila vizum na jugoslovanskem konzulatu v Celovcu. Prišel je v Slovenijo in videl, tako vsaj upam, da „hudič ni tako črn kot ga slikajo.“ Zdaj je vrsta na naši strani, da se prepričamo o istem. Kajti čas je, da Slovenci spričo negotove prihodnosti skušamo na neki način zakopati bojno sekiro, ki je bila tako nesrečno izkopana pred skoraj pol stoletja. Hiša, ki je v sebi razklana, ne more obstajati: za ta uvid ni treba globoke politične modrosti. — Sprašujete me glede pojava slovenskega emigrantskega intelektualca? Misel, ki jo bom izrekel, je verjetno veljavna za obe plati, za domovino in izgnanstvo, za intelektualca in neintelektualca: nihče nima pravice prenašati sovraštvo od prejšnjega rodu na sedanji rod, od staršev na otroke. Kajti iz negativne vere —• in to sovraštvo ravno jel — ne moremo ne živeti ne umreti, pa najsi jo še tako opravičujemo in u-temeljujemo s podatki, ki se nam zdijo veljavni za vse čase in za vse ljudi, preprosto zato, ker so naši. Prihajajo pa generacije, ki imajo svoje skrbi, muke in veselje, in z njimi se bo, pa naj hočemo ali ne, obrnil list zgodovine. (Op. ur.: Mnenja smo, da med nami ne gojimo sovraštva, ampak le zahtevamo pravičnost. Mislimo, da bi pisatelj spremenil svoje mnenje, ako bi poznal neposredno našo skupnost in njeno mišljenje.) CENE STANOVANJ Kje so že tisti časi, ko so bila v Sloveniji standardno velika stanovanja po milijon dinarjev! Danes to komaj zadošča za nekaj metrov stanovanja ali še to ne več. Cene stanovanj se namreč hkrati z inflacijo vrtoglavo vzpenjajo. Kljub temu pa stanovanja v Ljubljani niso na prodaj. Enoinpolsobno stanovanje so tako v začetku oktobra ponujali za 49 milijonov dinarjev, garsonjero za 25 milijonov, trisobno stanovanje pa za 72 milijonov dinarjev. In očitno gredo v promet. Kvadratni meter stanovanja v črnuški gmajni naj bi veljal od 717.000 do 905.000 dinarjev, na Ambroževem trgu prek milijon dinarjev, v občini Ljubljana Vič-Rudnik pa 665.000 dinarjev. Leta 1979 je bilo treba za kvadratni meter odšteti mesečno plačo in pol. Danes pa je izhodiščna cena stanovanjskega metra dosegla ponekod že tri, štiri ali celo več povprečnih plač. PRVI KORAKI ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI 38. Ko je prišel slovenski duhovnik za kaplana na faro v predmestju, mu je župnik Ramón naročil, naj naslednjo nedeljo kar pridiga v kasteljan-ščini. Res se je kaplan ojunačil in začel pridigo z besedami: „Queridos peligrosos“* namesto „queridos feligreses“.** Seveda je bil po cerkvi smeh. * Dragi nevarni; ** dragi verniki. Zadnje dni preteklega tedna so politične novosti prešle nekoliko v o-zadje, ker so se ves tisk in ostala obveščevalna sredstva posvečali obširnemu poročanju okoli razpleta a-fere Sivak. Je to žalostna zgodba „nezvestih služabnikov“. Gre za skupino članov policije, ki so leta 1985 ugrabili bankirja Sivaka, prejeli v odkup več kot milijon dolarjev, nato pa ga ubili. Doslej je bila usoda tega argentinskega Žida neznana in je povzročila že marsikateri škandal v Argentini, zlasti ker je imela tudi politično ozadje. Prejšnji šef zvezne policije je v veliki meri moral odstopiti zaradi škandala okoli tega primera. Sedaj je stvar razčiščena, in kljub žalostnemu koncu, žalosti družine, si je marsikateri funkcionar oddahnil. Dovolj je drugih problemov, ki vladi belijo glavo. TEŽKI PROCENTI Med te probleme gotovo spada inflacija. Ko so bile objavljene številke za mesec oktober, je skrb nagubala čelo mož v gospodarskem mini-'srstvu. Vedeli so, da bo inflacija po-gazila vse rekorde zadnjih mesecev. A 19,5% mesečno je številka, mimo katere ne more mirno noben ekonomist. A to je srednja številka, kajti nekateri posamezni primeri so še bolj zaskrbljujoči. Tako se je na primer obleka podražila kar za 41,7%, stanovanje in elektrika 28,8%, prevozna sredstva za 33% in podobno. Veletrgovske cene so pa poskočile za 30%, medtem ko je inflacija v teh prvih desetih mesecih letošnjega leta dosegla zavidljivo številko 141%, v zadnjih dvanajstih mesecih pa 165,8%. Ni čudno, da se trgovci pritožujejo, kako pada prodaja, in se podjetniki zaskrbljeno ozirajo na te znake recesije. Industrijsko delovanje se vedno bolj krči, medtem ko se je valuta trenutno nekoliko ustalila, ne zaradi moči domačega avstrala, marveč zaradi krize dolarja, ki pretresa ves svet. A to ni razveseljivo, kajti svetovna kriza bo prej ali slej negativno odjeknila tudi med nami. Položaj seveda vzbuja nezadovoljstvo, ki se je jasno izkazalo ob priliki zadnje splošne stavke, ki jo je oklicala CGT. čeprav na protestnem zborovanju ni bilo pričakovane množice, je kakih 15 tisoč ljudi pravzaprav izreden uspeh, če upoštevamo nevihto, ki se je tisti dan znesla nad Buenos Airesom. A kar se stavke same tiče, je bila ena naj- močnejših, kar jih pomnimo v zadnjih časih. S to stavko pa seveda protest ni končan, marveč se je šele začel. Bil je prvi korak v tkim. „bojnem načrtu“, ki ga skuša izvajati Glavna delavska konfederacija in njen vodja Saúl Ubaldini. Predvidevajo, da bo, prej ali slej, ta bojni načrt vodil v novo splošno stavko, deseto, ki jo bo morala prestati sedanja radikalna vlada. Kot je bilo ponovno ppecej glasno povedano, se CGT bori „proti lakoti, brezposelnosti in uboštvu“, in med glavnimi zahtevami postavlja neplačevanje zunanjega dolga. To zadržanje osrednje sindikalne-organizacije pa postavlja precej veliko vprašanje nad .usodo socialnega pakta, ki je že v teku. Več glasov je bilo že slišati o neuspehu narodnega soglasja, če se ga poleg političnih strank ne udeleže še podjetniki in delavci. Brez sindikalizma lahko pakt rodi mnogo zakonov in vrsto ukrepov, a ne bo prinesel zaželenega socialnega miru, ki je edina podlaga za gradnjo vsaj nekoliko bolj pravične družbe. UKAZI FONDA A to trenutno za vlado ni važno, ker je glavna skrb ta, kako potrditi nove davčne zakone. Potreba novih svežih fondov, ki jih bo država nabral^ po uveljavi teh zakonov, je izredna. Argentina ima velike težave z Mednarodnim državnim fondom, ker ne izpolnjuje obljub glede domače gospodarske politike. Deficit je sorazmerno kar še enkrat večji kot pa bi smel biti, če upoštevamo sprejete sklepe. Ta položaj ije pripeljal v stanje napetosti med Fondom in Argentino. Pred dnevi bi moralo priti novo posojilo okoli 200 milijonov dolarjev, pa ga je Fond zadržal. Argentina je s svoje strani hotela pokazati večjo trdnost v svojih zahtevah. Kratko potovanje državnega tajnika Broder-sohna v Brazil je povzročilo vrsto govoric o tem, da bo sedaj tudi Argentina ukinila plačevanje obresti zunanjega dolga. Te govorice so dvignile mnogo prahu in povzročile tudi oseben poseg ameriškega poslanika pri argentinski vladi. Nekje so se neka vrata odprla in nenadoma je Mednarodni denarni Fond objavil, da je vsota posojila že odobrena. To olajša pot še drugemu posojilu kakih 500 milijonov dolarjev, ki ga bo Argentini odobril severnoameriški zvezni fond in še nekatere druge vlade. Zaenkrat je prepad premeščen, a sedaj upniki pričakujejo od Argentine nekoliko več resnosti glede izpolnjevanja sprejetih sklepov. Treba bo torej ponovno zatisniti pasove in izžemati kolikor se da. V tem položaju je težko pridobiti si opozicijo za delovanje v kongresu. Peronizem nikakor noče na slepo pristajati na radikalne predloge. Sedaj so peronistični poslanci pričeli vrsto sestankov s podjetniki ter industrialci, da slišijo njihovo mnenje glede novih davčnih zakonov. A problem ni le peronizma. Ko je propadlo prvo poslansko zborovanje, ni manjkal samo ves peronistični blok, marveč tudi kar 42 radikalnih poslancev, kar predstavlja dejansko tretjino radikalnega bloka. Mimo lahko ugotovimo, da niso izostali le zaradi že klasične poslanske lenobe, marveč je mnoge v to vodila neskladnost z vladno gospodarsko politiko. Če radikali v svojih vrstah ne morejo doseči soglasja, kako naj pritiskajo na peroniste, ki že tako nimajo preveč veselja nad to zadevo. KRATKO POVEDANO Preteklo nedeljo so bile v provinci Santa F.e občinske volitve. Kot je bilo predvideno, so po splošnem štetju zmagali peronisti. Dobili so kakih 44% glasov, radikali 35%, demopro-gesisti 8% itd. A radikali so zmagali in osvojili župansko mesto v Ro-sariu, ki je po številu prebivalcev in tudi po važnosti drugo mesto v državi. Po nekaterih okrajih so zmagale tudi krajevne formacije. To ponovno kaže, da ljudje bolj izbirajo in premislijo glasovnice od leve in desne, predno zapečatijo kuverto. V peronistični stranki bo ta teden prišlo do novih premikov. Nujno je, da se izvede reorganizacija, ki bo bolj odgovarjala dejanskemu stanju, ne pa nekim domnevam preteklosti. Največji problem je, kako vključiti sindikalizem, ne da bi se gremialni prepiri vsilili v strukturo stranke, ki je doslej uspešno premostila svoje lastne razprtije. In končno, škofje so zasedali v San Miguelu. Za ponovna tri leta je bil za predsednika konference potrjen kordobski kardinal Primatesta. Zanimivo je, da je novi glavni tajnik pomožni škof Arancibia, tudi iz Cordobe, ki je bil v škofa posvečen pred šestimi meseci. Po novih statutih ima glavni tajnik mnogo večjo odgovornost in tudi večjo važnost kot doslej. Msgr. Arancibia je eden najmlajših članov škofijske konference. V družinski pastoraciji je bil potrjen mercedeški škof Ognjenovič, na čelo socialne komisije pa povrnjen nič manj polemični moronski msgr. Laguna. Še bo zanimivo... Janez Ev. Krek in mi (Nad s 1. str.) duševal. Tako so v glavnem iz Krekovega duha in njegovega dela, če ne vselej vznikle pa zrasle in dozorele Jugoslovanska strokovna zveza, ki je zastopala gmotne koristi naših delavcev, Slovenska krščanska socialna zveza, ki je oživljala in vodila izobrazbeno delo na slovenskem podeželju, Gospodarska in Zadružna zveza, ki sta pomagali pri gospodarskem napredku našega človeka in ne nazadnje tudi Slovenska in Vseslovenska ljudska stranka, katera je politično prebudila in povezala zlasti naše kmečko pa tudi delavsko prebivalstvo. V vseh teh organizacijah so delali še mnogi drugi, marsikateri od njih že kot Krekov učenec, a duša vsemu je bil Krek in gotovo brez njega nobena ne bi postala to, kar je bila. Celo v politiki je Krek imel vodilno vlogo. Zdi se sicer, da tu ni bilo njegovo glavno mesto, celo branil se je politike v nekaterih priložnostih, v drugih ga je ljubosumnost potiskala v ozadje, a v vsej naši takratni politiki se poznajo sledovi Krekovega dela. V politiko je Krek stopil po ukazu škofa Jakoba Missie, kateri je sicer odločil, da naj duhovnik ne kandidira, zlasti kadar je za to na razpolago katoliški laik, vendar je Kreka izbral za prvega kandidata v tedaj na novo^ ustanovljeni peti kuriji, v kateri edini je veljala splošna in enaka volilna pravica. Krek je bil izvoljen; tako je leta 1897 postal državni poslanec in je uradno stopil v politiko. To pa ga je tre- nutno tudi oddaljilo od njegovega dela med ljudmi. Zato ni bilo prav nič čudno, da se je Krek pri Rrvih naslednjih volitvah (1900) branil kandidirati in je raje ostal doma. Do naslednjih volitev (1907), ko je sicer bil kranjski deželni poslanec, se je ves posvetil podrobnemu delu doma in zato to dobo imenujem najvažnejšo dobo njegovega življenja, ko je še v polni moči storil največ od tistega, kar pri njem občudujemo in zaradi česar ga slavimo tudi danes, saj je v tej svoji najplodovitejši dobi dosegel neprekosljive uspehe. Ko je Krek ponovno postal državni poslanec (1907), je stopil v zadnje desetletje svojega življenja. Zdi se, da je že začela slabeti njegova vsaj na videz neizčrpna življenjska sila. Razen tega je zgodovina začela z velikimi koraki stopati v novi čas. To je bila doba aneksijske krize (1908), ko si je avstroogrske monarhija prilastila že 30 let zasedeno Bosno in Hercegovino, to je bila doba balkanskih vojn (1912-1913) in to je končno bila doba, ko se je z umorom avstrijskega prestolonaslednika in njegove žene v Sarajevu (1914) začela prva svetovna vojna. Ti dogodki so obrnili poglede politikov navzven; zdelo se je, da ni več prve važnosti to, kar se je dogajalo in delalo V narodu, da se je bilo treba bolj pozanimati, kaj bo z narodom kot celoto. Bistri politiki so videli, da se avstrijski vladavini bliža konec in je treba poskrbeti, da naš narod ne u-trpi prevelike škode ob zgodovinskem preobratu, ki se je naglo bližal. Naši politiki so imeli v tem prime- ru težko nalogo, mnogo težjo kot njihovi predniki. Ti zadnji so še mogli verjeti v obstoj in trdnost avstroogrske monarhije in so mogli iskati rešitev našega narodnega vprašanja v njenem okviru. Sedaj pa resen in odgovoren politik ni mogel več zaupati niti možni kaj šele resnični modrosti avstroogrske diplomacije: videl je, da je ta vodila v slepo ulico in končni polom. Moral je začeti misliti na drugačne rešitve, moral je začeti tipati mimo monarhije in celo proti njej. V tem je bila velika novost položaja, ki je terjala mnogo domiselnosti in drznih spodbud. Če je kdaj prej ali pozneje v naši zgodovini bil politični položaj jasen in prozoren, v tem prehodnem in skrajno kritičnem času to gotovo ni bil. Zato so tudi naši politiki morali previdno, a vendar drzno tipati v čas in prisluškovati klicu prihodnosti. Gotovo ni bilo vse idealno najboljše, za čemer so šli, nikoli v zgodovini ni tako, trudili so se, da izberejo najboljšo še ostvarljivo rešitev i» jo tudi dejanski ostvarijo. Tudi Krek pri vsej svoji umski bistrini in daljnovidnosti je bil le človek in je mogel ravnati le kot človek, skrben in previden v svojih dejanjih, a zmotljiv v neprozornosti in zapletenosti razmer. V ta čas spadajo tudi Krekovi nazori in posegi, ki se mu danes včasih očitajo in se kritizirajo. Seveda se smejo kritizirati, kakor se sme kritično presoditi vse, kar se je delalo in storilo v naši zgodovini in se dela tudi danes. A kritika mora biti pravična in stvarna. Zlasti se mora kritik miselno prestaviti v dobo pred tistimi dogodki in dejanji, ne jih soditi iz poznejših izkušenj. Skušati mora doumeti, kaj je politik tistega časa mogel videti in vedeti, kakšne težave ije moral premagati, v kakšno ostvarljivo rešitev je mogel u-pati, kajti z usodo naroda se ni smel igrati. Ne sme prezreti, da politik niti tedaj niti danes ne more vselej doseči, kar išče, četudi ima to za najboljše, da vedno more doseči le nekaj, navadno ne idealno najboljšega, kar bi rad dobil. Nimam namena ne zagovarjati ne braniti vsake Krekove zamisli in vsakega njegovega dejanja, prepustimo to kritični zgodovini! Bili so zadetki in bile so pogreške. A ko ga sodimo, se ne smemo omejiti le na druge in prezreti prve. Pri vsakem človeku lahko odkrijemo svetlobe in sence, oboje moramo deti na tehtnico kritike in in če je večja teža pri skledici vrlin, moramo to pošteno priznati, tudi kadar nam kaj od drugega ni po volji. Pri vsakemu človeku, tudi .pri Kreku, pri katerem nahajamo vrline, ki niso pri ljudeh posebno pogoste. Pa še nekaj je treba omeniti: v boju in še posebej v političnem boju, bitka ne gre le za nekaj, kar hočemo doseči, marveč tudi proti drugemu, kar skušamo odstraniti ali preprečiti. Pri tem je kdaj potrebno, kdaj drugič pa boj pripelje do tega, da se pretira vrednost in doseg želenega in zmanjšuje pomen nasprotnega. Zato se tudi ne sme vzeti kot čisto zlato vsaka beseda, naj bo hvala ali graja, ki jo politik izreče. Vedno in vselej se je treba prepustiti zdravi, stvarni in pošteni kritiki. Ta bo mogla umeti tudi kako nihanje ali omahovanje v nazorih, ki je bilo časovno pogojeno in se mu morda ni bilo mogoče izogniti. Sicer pa pot do uspeha, in morda še posebej v politiki, ni vselej ravna, cesarska cesta, marveč najčešče vijugasta, z zaprekami opremljena in z ostrim gruščem posuta steza, na kateri se človek lahko spotakne, celo tedaj, kadar mu nihče ne podstavlja noge. Če povzamemo povedano, vidimo, da se je Janez Ev. Krek uspešno uveljavil med nami kot velik socialni delavec, kot velik zadrugar, kot velik ljudski vzgojitelj, tudi kot velik politični delavec, kolikor je vsa ta veličina v naših razmerah sploh bila mogoča. A velik je bil na vseh teh področjih zlasti zato, ker je bil najprej velik človek, izreden človek, ki zasluži, da se ga spominjamo in ga slavimo. Kot velik človek je znal gledati in videti človeka tudi v vsakem drugem človeku, tako v delavcu kot v kmetu, v dijaku kot v razumniku, v laiku kot v duhovniku, v moškemu in ženski, vsakega je obravnaval kot človeka. Bil je velik človek, kar ne pomeni, da je bil popoln človek. Imel je svoje napake, pogrešil je v tem in onem. Bil je pravi človek, kateri je tu in tam stopil tudi v lužo, ker je šel, ko so mnogi drugi stali ob strani. Bil je velik a mi mu nismo bili vedno dovolj dozoreli in še nismo. Krejc pa bi se gotovo mogel polno izkazati in uveljaviti, ko bi živel in délai v drugačnih razmerah, v velikem svetu, ko se njegova nadarjenost in delavnost ne bi morale omejevati na naše ozke in malenkostne okoliščine. Tedaj pa nam ne bi bil to, kar nam je bil. Bodimo Bogu hvaležni zanj in za njemu podobne, če ni enakih!