LETO VIII. ŠT. 19 (357) / TRST, GORICA ČETRTEK, 15. MAJA 2003
SETTIMANALE
SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b EEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA • ITALV
NOVI
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
SLOVENCI V DEŽELNEM SVETU
Kar bliža se datum letošnjih deželnih volitev, ki bodo H. junija. Te imajo za vse prebivalce dežele Furlanije-Julijske krajine izreden pomen, in to še zlasti za nas Slovence, ki smo bili zadnja leta zelo okrnjeno prisotni v tem zakonodajnem deželnem telesu. Volilna zakonodaja je namreč, kot stalno pišemo, zadnje obdobje predvsem onemogočila samostojno slovensko prisotnost v skupščini, kar je gotovo imelo za nas vse izredno negativne posledice.
Na drugem mestu prve strani prinašamo še dragocen zapis dolgoletnega deželnega svetovalca Slovenske skupn osti Draga Štoke, k i zelo jasno in zgovorno vabi vse zavedne slovenske volilce, naj odgovorno oddajo svoj glas za koalicijo, ki ima tudi samostojnega slovenskega kandidata. Pravi: tokrat gre zares! In točno je to, saj ima namreč prav v tej navezi Marjetice kandidat Slovenske skupnosti Mirko Špacapan resne možnosti za izvolitev v deželn i svet. Z listo predsedniškega kandidata Riccarda Illyja se namreč poteguje za izvolitev in to vsi sedaj pričakujemo in želimo.
Slovenci v deželnem svetu - to je lahko pravzaprav posebno poglavje našega sedanjega zapisa. Pisali smo že o slovenski prisotnosti v deželnem zboru, tem pomembnem in obenem zakonodajnem organu med krajevnimi izvoljenimi sveti (občina in pokrajina) ter državo. Ne bi se tu zaustavljali ob glavnih pristojnostih, ki jih po svojem statutu vsaka dežela ima. So pa brez dvoma velike in zadevajo skoraj celotno problematiko - družbeno, gospodarsko, šolsko, kulturno itd. Vse topa zahteva resnično zavzetost, napor in trud vseh, ki so izvoljeni v to politično telo. Imamo dežele s posebnim statutom poleg ostalih t.i. navadnih dežel. Prve so v glavnem obmejne, tako Dolina Aosta, Tridentinska Južna Tirolska in Pnrlan ija-Julijska krajina. Nato pa še otoški deželi (Sicilija, Sardinija) s svojimi zgodovinskimi in drugimi posebnostmi.
Vrnimo se k slovenski prisotnosti. Že od vsega začetka v prvih šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo bili Slovenci prisotni v deželnem svetu. Že takrat smo slovenski volilci volili za slovensko samostojno stranko SSk in ostali tako v deželni zbornici do devetdesetih let, ko je omejevalna volilna zakonodaja to preprečila in to vse do danes. Odtod naša močna zahteva po zajamčenem zastopstvu Slovencev, prav tako še do danes neuresničena. Pomislimo pa na razna zagotovila v tem smislu s strani nekaterih najvišjih institucionalnih predstavnikov države. Spominjam se, kako je delegacija deželne Slovenske skupnosti leta 1993 obiskala v Rimu takratna predsednika senata in poslanske zbornice s peticijo za zajamčeno zastopstvo. In prav predsednik senata Giovanni Spadolini je po takratnem obisku deželnega tajnika Ivajevnikarja in podtajnika (pisca teh vrstic) pred TV kamero izjavil, da je taka zahteva manjšine povsem pravilna!
Drugi del slovenskih volilcev pa je vedno glasoval za svoje kandidate na italijanskih levičarskih strankah. Tako od Karla Šiškoviča vse do Miloša Budina. Če je bila taka politika pravilna, naj sodijo državljani, ocenjevala pa jih bo tudi zgodovina.
/ stran 2
Andrej Bratuž
Časi so se spremenili in vodi jih le ena smernica, ki je sila pragmatična. To je dala jasno razumeti slovenska ministrica za kulturo Andreja Rihter, ki je bila v sredo, 7. maja, na celodnevnem obisku v Trstu pri Slovencih v Italiji. Bil je njen prvi obisk pri nas po dveh letih ministrovanja. Spremljali so jo generalna konzulka RS v Trstu Jadranka Sturm Kocjan, konzulka Lea Stančič in Milena Domjan z ministrstva za kulturo, zadolžena za Slovence v zamejstvu in po svetu.
V	dopoldanskem času se je ministrica Rihterjeva srečala na sedežu SKGZ z vodstvom krovnih organizacij SSO in SKGZ, za kateri je iz-
recno dejala, da bosta tudi v prihodnje ostali glavni sogovornici slovenske vlade in matične države nasploh. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič in podpredsednik SSO Marij Maver sta Rihterjevi prikazala uspehe, a tudi težave, s katerimi se srečuje slovenska narodna manjšina v Italiji, predvsem seveda prepočasno izvajanje zaščitnega zakona. Tekla pa je še beseda o slovenskem nacionalnem programu, ki je pravkar v delu. Krovni organizaciji sta ministrici izročili vrsto konkretnih predlogov za uresničenje skupnega slovenskega kultur-nega.
Popoldne se je ministrica Rihterjeva podala na deželni
sedež RAI v Trstu, nato je odšla v Slovensko stalno gledališče, obiskala pa je še Narodno in študijsko knjižnico, Slovenski raziskovalni inštitut ter Glasbeno matico.
Dopoldne pa se je v Peterlinovi dvorani sestala s predstavniki pomembnejših kulturnih organizacij in institucij, s katerimi je hotela predvsem dobiti vpogled na pripravljenost predstavnikov Slovencev v Italiji "za partnerski odnos sodelovanja, ki ga novi časi zahtevajo od nas", kot je sama izrecno poudarila in dodala, da si želi čimbolj konkretnih, neposrednih predlogov.
/ stran 8
Matjaž Rustja / Jurij Paljk
Oskrunitev v Podgori
Ponovno!
Vandalsko dejanje v Podgori, kjer so minuli teden neznanci oskrunili kipec Rožno-venske Matere Božje, ki je bil v kapelici nad vasjo, na katero so bili Podgorci že dolga leta navezani. Grobo, nekulturno in vse naše obsodbe vredno dejanje!
Pred časom smo o podobnem vandalskem dejanju, ko so se neznanci znesli nad nagrobniki v Štmavru, že pisali na prvi strani Novega glasa.
/ stran 10
Junijske volitve
Tokrat gre zares
Še dobra dva tedna nas ločita od junijskih deželnih volitev. Za nas Slovence, ki živimo v deželi Furlaniji-Julijski krajini, so te volitve izjemnega pomena: Slovenska skupnost, edina slovenska stranka v Italiji, ima po desetih letih odsotnosti iz deželne zbornice zopet možnost, da se vrne v ta zakonodajni in upravni organ. Krivičen volilni zakon jo je (seveda nalašč!) izločil iz dežele in vsega njenega delovanja. Kaj so s tem dosegle razne italijanske stranke, je vsem jasno: revna prisotnost in še bolj revno zagovarjanje narodnostnih in ostalih pravic Slovencev v zamejstvu sta vsem daleč vidna. Kjer pač ni prisotna slovenska stranka, pa naj gre za deželni svet ali za občinske ali za druge izvoljene svete, je skoro vedno praznina, žalostna praznina: o tem ni dvoma!
Zdaj je torej možnost, da se slovenska stranka, prek svojega kandidata dr. Mirka Špacapana, zopet vrne v deželno zbornico. In to v navezi, edino možni demokratični navezi, z listo Marjetice, ki je od vsega začetka imela posluh za naša vprašanja in za slovensko stranko posebej. Za to ji je treba dati priznanje!
Slovenska stranka se torej mora vrniti v deželno zbornico. Ponavljam: slovenska stranka. Za to gre! Ne za kako politično komponento, za katero volijo tudi Slovenci! Ne, to je premalo; gre za slovensko stranko, katere glas bo v deželni zbornici svoboden, demokratičen, miroljuben, konstruktiven. Tako je bilo vseh trideset let prisotnosti Slovenske skupnosti v deželnem svetu, to je od leta 1964 do leta 1994, ko so nam jo Slovencem nenaklonjene sile dobesedno pahnile iz tega zakonodajnega organa.
Danes ima Slovenska skupnost konkretno možnost, da se tja, kjer je bila uspešna celih trideset let, zopet vrne. Odvisno je od našega glasu, od vsakega našega glasu, da se slovenska stranka tja zopet vrne.
/ stran 2 Drago Štoka
1
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
Aleš Berger o književnosti, založništvu in stanju slovenščine v Sloveniji, (stran 3)
Skladatelj Marjan Mozetič o svojih koreninah in glasbi, (stran 3)
Janez Povše
NAŠA VOLILNA OPREDELITEV JE JASNA
Dušan Rogelj
CANKAR V CANKARJEVEM DOMU
ANTOLOŠKA RAZSTAVA ROBERTA FAGANELA
! AKVARELI ANDREJA KOSIČA
t ZUPAN MIRKO BRULC MED NAMI
Slovenska ministrica za kulturo Andreja Rihter pri Slovencih v Italiji
“Postanimo partnerji!”
CENA 1 €
www.noviglas.it
Sveti oče Janez Pavel II. ho v nedeljo, 18. maja, obhajal 83. rojstni dan. Tudi mi mu želimo, da hi ga Gospod še dolgo blagoslavljal in ohranjal duhovno mladega!
2
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
Še vedno odprto vprašanje
Čudno tekmovanje v zvezi z istrskim eksodusom
Vprašanje istrskih in dalmatinskih beguncev po drugi svetovni vojni je bilo dolga desetletja skoro izključno v domeni skrajnih desničarskih sil, ki so ga ob vsaki priložnosti pogrevali. Vladne stranke, in med temi v prvi vrsti Krščanska demokracija, so beguncem veliko pomagale, da so se postopoma vključili v redno življenje. V ta namen so jim v vseh pogledih šle na roko, zlasti pri zaposlovanju in preskrbi primernih stanovanj. To se jim je politično obrestovalo pri volitvah. Znaten del omenjenih beguncev seje v preteklosti politično in volilno opredeljeval tudi za bivšo misovsko stranko, sedaj pa za Nacionalno zavezništvo.
Po razpadu tradicionalnih strank, predvsem Krščanske demokracije in socialistov, zaradi znanih podkupninskih afer, in padcu berlinskega zidu ter razpadu socialistične Jugoslavije je ponovno stopilo v ospredje vprašanje masovne izselitve predvsem italijanskega prebivalstva s področja Istre, Reke in Dalmacije in postavljalo zahtevo po vračanju tako imenovane zapuščene imovine. Istočasno
je oživelo vprašanje pobojev v fojbah, ki so ga začeli obravnavali tudi italijanski komunisti, ki so se pri tem precej približali razlagam desnice. Zato ne preseneča, da so trije vid-
ni poslanci Levih demokratov (Fassino, Violante in Maran) pred kratkim predložili zakonski predlog, po katerem naj bi se država uradno spominjala na dogodke, v katere so bili vpleteni Italijani na bivši vzhodni meji. V ta namen predlagajo 20. marec kot dan spomina na vse, kar jih je doletelo (eksodus, izguba krajev in svojcev). Ta datum predlagajo zato, ker je tega dne leta 1947 zadnja ladja odpeljala begunce iz Pulja.
Ne da bi se na tem mestu spuščali v meritorno ocenjevanje tega, kar je napisano v spremnem poročilu k ome-
njenemu zakonskemu predlogu, menimo, da je potrebno spomniti na nekatera dejstva in okoliščine v zvezi z izselitvijo prebivalstva z območij, ki jih je Italija pridobila na osnovi Rapalske pogodbe po prvi svetovni vojni. Predvsem gre poudariti, da se je to zgodilo iz več vzrokov in v različnih časovnih obdobjih od leta 1940 (vstop Italije v vojno) pa do leta 1954 (podpis Londonskega memoranduma). Določeni krogi so namreč takrat ustvarjali psihozo med prebivalstvom, da je edina rešitev odhod, da ne pridejo pod "tujo in nasilno nadvlado". Tipičen primer je mesto Pulj, kjer je poseben odbor sproti sledil dogajanju na pariški mirovni konferenci in o tem obveščal prebivalstvo preko dnevnika L'Arena diPoki. Le-ta je, recimo, 4. julija 1946 izšla z naslovom čez celo prvo stran: O1'ltalia o 1'esilk) (Ali Italija ali begunstvo). Danes se marsikdo sprašuje, če je bila to najboljša politika.
Begunske organizacije so že letos 10. februarja praznovale dan spomina na istrski eksodus. Stranka Nacionalnega zavezništva je kmalu zatem predstavila v parlamentu zakonski predlog, da se dan spomina praznuje 10. februarja, obletnica podpisa mirovne pogodbe v Parizu leta 1947.
Alojz Tli I
S t. STRAHI
Slovenci...
Slovenski deželni svetovalci od Jožeta Skerka in Draga Štoke dalje še Bojana Brezigarja in Iva Jevnikarja so s svojim nesebičnim zagonom in delom kot pristen izraz slovenske manjšine premočrtno vodili politiko, ki sojo čutili kot slovensko in to brez odobritev ali vetov večinskih strank, na katerih pa so bili izvoljeni levičarski slovenski kandidatje.
Danes so razmere spet zelo različne. Volilna logika oziroma zakonodaja narekujeta tudi slovenski stranki drugačne poti. Pri tem pa vseeno, tudi v veliki koaliciji, kot je npr. Marjetica, sloven-
s r. STRAHI
ska stranka nastopa kot taka.
Zato bo na teh volitvah slovenske volilce, ki so blizu lipove vejice letos predstavljal kot edini kandidat dr. Mirko Špacapan. Sam je pred leti bil v goriškem pokrajinskem svetu in nato v odboru in zato pobliže pozna delovanje večjih krajevnih uprav. Poleg tega je večkrat bil goriški pokrajinski tajnik slovenske stranke. Prav gotovo zasluži vse naše zaupanje in podporo.
V tem okviru torej bodo zavedni slovenski volilci 8. junija gotovo imeli lahko izbiro. Prepričani smo, da bo sedanji slovenski nastop v širši koaliciji le prinesel zaželen uspeh.
Tokrat gre...
Zavedajmo se tega, zato ne zapravljajmo svojih glasov za druge "komponente" in za druge kandidate, saj imamo svojega kandidata na svoji demokratični listi!
Praznino, ki je bila deset let v deželni zbornici, ko v njej ni bilo predstavnika Slovenske skupnosti, moramo odpraviti. Da bo zares tako, pa bo odločil vsak glas, vsak slovenski glas, tudi moj in Tvoj, dragi slovenski volivec!
Tokrat gre zares, te priložnosti pa res ne gre zamuditi, če hočemo zares dobro slovenski narodni skupnosti v naši deželi!
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO
34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAIL goricaPnoviglas.it
34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trstC" noviglas.it
UPRAVA
34170 GORICA, P.ZZA VITTORI A-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL upravac^noviglas.it
www.noviglas.it
GIAVNI UREDNIK ANDRE) BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURII PAI.JK IZDAIATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA;
PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN,
REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS ]E ČLAN ZDRUŽENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIII - USPI (jflj)
IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIII - FISC
LETNA NAROČNINA ITALIJA 45 EVROV, SLOVENIJA 48 EVROV,
INOZEMSTVO 65 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 85 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 1064749 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU
Haaško sodišče
Kučan bo pričal
7
Nekdanji predsednik republike Slovenije Milan Kučan bo prihodnjo sredo, 21. maja, pred Mednarodnim sodiščem Združenih narodov za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu nastopil kot priča tožilstva v sodnem procesu proti nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku Slobodanu Miloševiču, je po poročanju STA v ponedeljek, 12. t.m., sporočila svetovalka bivšega predsednika Špela Furlan.
Nekdanji slovenski predsednik je prejel vabilo tožilstva in je v skladu s slovenskim zakonom zavezan sodelovati s sodiščem, ustanovljenim z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov. V skladu s prakso haaškega sodišča bo pričo najprej zaslišalo tožilstvo, v nadaljevanju pa bo na voljo tudi za navzkrižno zaslišanje obrambe.
Milan Kučan in Slobodan Miloševič sta bila med vodilnimi osebnostmi političnih procesov v drugi polovici 80. let v nekdanji socialistični federativni Jugoslaviji. Bila sta politična nasprotnika z diametralno različno filozofijo političnega delovanja, so še zapisali v sporočilu za javnost.
Colin Powell na Bližnjem vzhodu
Oživitev mirovnih pogajanj
V Irak seje vrnil šiidski voditelj
Ko reflektorji nad Irakom postopno ugašajo, jih ameriški državni sekretar Colin Povvell ponovno prižiga nad Izraelom in Palestino.
Tako na enem kot na drugem "odru" pa se ta čas zamenjujejo vloge protagonistov. V Irak se je vrnil šiitski voditelj, Mohamed Baqiral Hakim. Pred 23 leti je odšel v izgnanstvo v Iran, potem ko je zbežal iz Sadamovega zapora. Ob njegovem prihodu v Basro ga je pričakala več tisočglava množica, ki je poslušala njegove pozive k novi "sveti vojni za obnovo Iraka", k ustanovitvi islamske države in k sestavi samostojne vlade, ki jo bodo izbrali Iračani sami. Al Hakim vodi Visoki svet za islamsko revolucijo v Iraku, ki sicer ni edina šiitska stranka, je pa najštevilčnejša in najvplivnejša. Če temu dodamo, da predstavljajo šiiti večino iraškega prebivalstva, je lahko zaslutiti, kakšno politično težo ima in bo imel al Hakim na bodoči iraški politični sceni. Pozive k sveti vojni pa po mnenju poznavalcev ne gre jemati dobesedno, saj se strankarski sodelavci al Hakima - med katerimi je njegov brat Abde-laziz najverjetnejši kandidat za ministrski stolček v prehodni iraški vladi - potegujejo za pluralistični in večstrankarski politični sistem.
Tudi med ameriškimi protagonisti prihaja do sprememb. Diplomat Bremer bo v kratkem prevzel mesto Gar-nerja, ki je do sedaj vodil civilno upravo v Iraku. Bush je po samih treh tednih zamenjal tudi Barbaro Bodine, ki je bila
ameriška koordinatorka v osrednjem Iraku.
Bush odloča tudi, kdo bo igral glavne vloge v neskončni zgodbi mirovnega procesa med Palestinci in Izraelci. Povvell se je na obisku na Bližnjem vzhodu pogovarjal z izraelskim premierom Sharo-nom in z njegovim kolego, novim palestinskim prvim ministrom Mazenom, nalašč pa je izpustil predsednika Arafata, ki ga Američani že dolgo ne upoštevajo več kot sogovornika.
Povvell je turnejo na Bližnjem vzhodu posvetil novemu mirovnemu načrtu, ki so ga ZDA, OZN, UE in Rusija poimenovali "Road Map". Palestinci so ga že sprejeli - in to brez pripomb, medtem ko so Izraelci za zdaj samo načelno za oživitev pogajanj. Zahtevajo namreč, da Mazen prvi dokaže, da bo strl palestinske teroristične skupine. Sharon je obljubil le nekaj ukrepov, ki bodo izboljšali življenje Palestincev (izpustitev 180 ujetnikov, izdajo 120 tisoč delovnih dovoljenj, omilitev oblego-vanja zasedenih območij). Kljub temu pa je bil Povvell zadovoljen, saj je Sharon vsekakor izjavil, da je za vzpostavitev trajnega miru pripravljen na "boleče koncesije". Sharon bo 20. maja na ključnem o-bisku v Beli hiši, tik pred tem pa se bo srečal z Abu Maznom.
V naslednjih dneh bo torej možno ugotoviti, ali so Američani za "režijo" enako učinkoviti na Bližnjem vzhodu, kot so spretni v svojem Hollywoodu.
Breda Susič
POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE
Naša volilna opredelitev je jasna
Naša volilna opredelitev je jasna in nedvoumna, da namreč na bližnjih deželnih volitvah podpremo vse naše predstavnike v sklopu predsedniškega kandidata lllyja, še posebej če so kot Tamara Blaži na in Mirko Špacapan deležni dodatnega zaupanja. In tudi pri teh volitvah ne gre zgolj za politično, ampak širšo, mirno lahko rečemo, človeško opredelitev. Gre namreč za izbiro med dvema pogledoma na družbo in odnose v njej, kjer se leva in desna sredina med seboj bistveno razlikujeta. Istočasno nemara marsikoga še vedno zavaja naziv leva sredina, kot da bi pri njej šlo za nadaljevanje ideološkega pogleda na svet. To seveda ni res in dovolj je preleteti programe in namere desne sredine, pa bomo globlje prepoznali izjemen pomen lllyja kakor pomen tudi njegovih slovenskih kandidatov.
Prav v zadnjem času je predsednik vlade Silvio Berlusconi ponovno močno izpostavil svoja načela in jasno je, da je njegov vpliv na desnosredinskem bregu tako rekoč absoluten. In v teh načelih ni težko razbrati njegove zamisli družbe, ki se seveda želi nadaljevati tudi v naši deželi. Predsednik vlade je napadel sodstvo, napadel je medije, v prvi vrsti televizijo, in napadel je opozicijo. Kar se tiče sodstva, ni prvič, da skuša zmanjšati njegov ugled. Podobno velja za medije in obračune z znanimi osebnostmi na televiziji. Enako nespodbuden je njegov odnos do opozicije, ki spominja na demoniziranje in ne na dialog.
Odveč je dodajati, kako kvarne posledice ima rušenje ugleda sodstva za celotno družbo. Odveč je dodajati, kako se lahko usodno zoži prostor javnega razmišljanja, ko so mediji pod prevelikim pritiskom. In odveč je dodajati, kako družbeno neplodno je pomanjkanje ustreznega dialoga z opozicijo. Pravzaprav gre v vseh treh primerih za zoževanje prostora civilne družbe in za izključno uveljavljanje večje izvršne, se pravi vladne moči. Vse to pa ne spodbuja družbenega razvoja, družbene odprtosti in soudeležbe vseh pri upravljanju z vsem, nasprotno, načela desne sredine razvoj, odprtost in soudeležbo vseh iz središča izrinjajo in jim namenjajo šibkejšo vlogo.
In prav v luči vsega, kar desna sredina za sedaj je, je naša opredelitev za bližnje deželne volitve več kot jasna in torej tudi širše utemeljena. Prav lllyjeva izvolitev je tista, ki zagotavlja zaželjen družbeni razvoj, odprtost in soudeležbo. Prav lllyjeva izvolitev je tista, ki lahko odpre naši deželi možnost zares plodovite družbe. Tiste družbe, v kateri ho pravna država spoštovana, v kateri bo imela misel v javnosti svoj zagotovljen prostor in v kateri bo opozicija enakovreden sogovornik, ki ga je nujno in koristno upoštevati. Illyjeva izvolitev skupaj z manjšinskimi kandidati je jamstvo za odprt odnos do vseh narodnostih skupnosti v deželi. Za odprt odnos do Slovenije in Evrope, ki se bo tako rekoč čez noč razširila tudi čez Slovenijo. Naša volilna opredelitev je torej zares jasna in prepričana.
Intervju / Aleš Berger
Intervju / Marjan Mozetič
Vitalna slovenščina Vračanje h koreninam
Aleš Berger je izvrsten prevajalec in kritik, urednik pri zalo/bi Mladinska knjiga in urednik mesečnika Ampak. Od začetka izhajanja Nove revije je bil v njeni ožji skupini (kjer je še zdaj). Z njim smo se pogovarjali o nekaterih značilnostih književniške situacije, stanju slovenščine in seveda založništvu v Sloveniji.
Neka j več kot pred desetimi leti je bila t. i. literarna scena, občasno pa še tudi pozneje, izredno prisotna v javnosti, danes pa slovenski avtorji niso v ospredju dogajanj. Izjema je morda krog Nove revije, ki je zadnjič, pred mesecem ali več, podprl zahtevo za pluralizacijo medijev in nekaj drugih žalitev opozicije. Kako je moč pojasniti tovrstno odsotnost piscev v javnosti?
Res je, da so danes pisatelji manj glasni, vendar sam tudi poprej nisem bil prav glasen, čeprav sem bil v krogu Nove revije od vsega začetka.
Za današnjo manjšo glasnost je več razlogov, eden je ta, da je kultura izgubila moč, ki jo je imela, oz. se je nekako naveličala očitkov, da hoče nekakšne privilegije, predvsem pa se mi zdi, da se zavest, ki seje pred več kot desetimi leti družila v demokratičnih ciljih, ni prenesla na naslednje generacije. Že takrat je bilo opariti, daje generacija za nami, recimo rojena med 60. in 70. letom, bila nekako celo deklarirano apolitična. V teh vrstah, recimo že v krogu revije Literatura, ni bilo ljudi, ki bi čutili potrebo po omenjeni zavesti in že poimenovanje te revije je bilo programsko: v svojem razvidu noče imeti nič drugega kot literaturo. Če zdaj gledamo na generacijo, ki je Novo revijo osnovala, je bila pravzaprav zadnja tovrstna generacija.
Zakaj je mlada generacija bolj osredotočena samo na literaturo? Distancirana od zunanjih, političnih tem?
Pravzaprav, ne vem. Značilno za starejšo generacijo, o kateri govoriva, je bilo - pa tega ne mislim nič slabšalno - da je v svet stopala z nekakšnim treskom, s problematiziranjem vrednot, ki so tedaj veljale, tudi literatov. Ni se recimo spoštovalo tedaj živečih klasikov, Potrča, Kranjca, Ingoliča idr., bolje, skušalo seje raje afirmirati svoje preference, lastno generacijo ali še koga iz starejše, ki so ga prepoznali, da nekaj pripoveduje.
Nova generacija je stopila v življenje z veliko manjšim treskom, pri njej je bil čas literarnih bojev nekako pozabljen. Po eni strani je to fino, saj so vse estetike enakovredne in vse je dobro ali ima vsaj možnost, da bo dobro, in napetosti, ki so včasih bile tvorne, saj so prinašale, če že ne rizika, vsaj izpostavljanje, ni bilo.
Po mnenju nekaterih Je bila literatura "žareče jedro kulture " ali to pomeni, da ta ogenj ali
žerjavica v literaturi pojema?
Oba vidiva, da pojema, čeprav bi morda lahko rekli, da ogenj pojema tudi v nas..., pač v tem smislu, da vera v literaturo ni tako stoodstotna in brez zadržkov, kot je bila pred 10,20 leti. Seveda pa so razlage in komentarji različni. Po mnenju enih naj bi prej imela vlogo, ki ji niti ne pripada, po mnenju drugih pa je zdaj minimalizirana in potisnjena na obrobje - sam lahko govorim le v svojem imenu,
Vera v literaturo ni tako stoodstotna in brez zadržkov, kot je bila pred 10, 20 leti... Zame je literatura še vedno žarenje, žarenje življenja...
zame je literatura še vedno žarenje, žarenje življenja, a na njeno socialno funkcijo nimam vpliva, razen kot založniški delavec - tu imam svoj drobni vpliv.
Zdi pa se zanimivo, da knjiga na neki drugi ravni la čas vsaj pri nas dosega svoj vrhunec. Mislim na vsakoletno množičnost novih naslovov -govor je o 4000 novitetah, seveda ne le literarnih ■ slo vensko založn ištvo pa doživlja še poseben vrhunec, saj še nikoli ni bilo toliko založb kot danes.
Tu gre za knjižno produkcijo, torej za tehnične možnosti, da se knjiga izda. Gotovo pa je fascinantno, da ljudje v teh razmerah toliko pišejo, čeprav je po drugi strani vprašanje, koliko knjig, ki jih imamo zavedenih v tem številu, pride do bralcev in koliko mnoge niso le hišne ali družinske izdaje ipd. Obstaja pa v založništvu še vedno nekak-
šna hierarhija, zaradi katere ima leposlovna knjiga večjo težo, če izide pri uglednejši ali večji založbi kot majhni ali neznani. Značilno pa je, da so pred leti nekatere najvažnejše knjige za slovensko literaturo izšle v samozaložbi; ta oblika natisa je bila izhod za politične ali estetsko neprimerne knjige. Danes je samozaložba izhod za tistega, ki bi svojo knjigo rad videl, pa drugače ne more do nje.
Glede števila založb: jih Je nekaj sto tisto število, ki se ga ne da več bistveno povečati - ali pa obstaja še kak nezaseden prostor, na katerem so možne nove pobude?
Po eni strani je določena kritična masa dosežena. Sicer pa vse večje založbe, če ne mislim le na literaturo, delamo tako kot v visoko razvitem založništvu, po kvaliteti in različnih vsebinah knjig mogoče kdaj malo manj ažurno, a ne v kakšnem velikem zaostanku; manjše založbe imajo tu morda kdaj nekaj prednosti, saj so lahko bolj gibke. Kot rečeno, je kritična masa dosežena, a mogoče bi s kakšnimi precej spremenjenimi načini prodaje, ki pa jih sam ne poznam, saj bi jih že vpeljali, če bi vedeli zanje - izdali kakšno množično knjigo, ki bi stala 1500 sit. A kaj takega si je vseeno težko predstavljati...
Kaj bo pomenilo za založništvo v Sloveniji dejstvo, da bomo prihodnje leto v Evropski zvezi? Bo velika založba, kot Je npr. Mladinska knjiga, predmet poželenja tujcev? Kaj bi to pomenilo za domačo knjigo?
O tem sem seveda že razmišljal, saj je na to vezana tudi moja eksistenca pa tudi to, kar vsebinsko počnem. Malo se tolažim z mislijo, da je prvi val teh poželenj, vsaj če pogledam po državah na vzhodu, že šel mimo nas in nam je bilo zaradi majhnosti prizaneseno, saj za tujce nismo bili preveč zanimivi.
/ stran 6 Jože Horvat
k
Briljantna in temperamentna je glasba kanadskega skladatelja rumitarskega izvora Marjana Mozetiča. Dva kakovostna kulturna večera prejšnji teden v Gorici in na Gradu Kromberk sta nekaj le povedala o njej. Kdor pa želi “uloviti” dušo tega uglednega sina goriške zemlje in upoštevanega sodobnega skladatelja, mora prisluhniti sili njegove glasbe, ki vliva energijo in optimizem ter vabi k miru. Kot reka, ki teče. Kot teče življenje. Mozetič je v Kanadi znan in priljubljen, saj so posnetki njegovih skladb med najbolj izvajanimi na državnih radijskih postajah; dobro se prodajajo tudi njegove plošče. Gre za postmoderno glasbo, ki skoraj hipnotizirajoče deluje na poslušalca, je harmonično preprosta, hitro dojemljiva, vsekakor muzikalno zanimiva. Za pogovor se našemu gostu najprisrčneje zahvaljujemo.
Rodili ste se na Jeremitišču leta 1948.
Ko ste bili stari štiri leta, ste odšli v svet. Kako se spominjale rojstne Goriške?
Na tisti čas imam zelo malo spominov. Toda v Kanadi smo vedno ohranjali stik s Slovenci. Doma smo vedno govorili po slovensko, po domače. Ko človek živi v drugi državi in drugem okolju, se potem seveda spreminja; še največji vpliv ima nanj šola.
Sorodnike imam vse tu, na Goriškem; samo mi smo šli proč. Imam jih tako v Novi Gorici kot v Mirnu in Gorici.
Sorodniki na italijanski strani meje govorijo italijansko in ne znajo slovensko; tisti na slovenski strani pa ne znajo italijansko. Tako sem prišel jaz iz Kanade ter prevajal enim in drugim... (se zasmeje).
V vsem tem sorodstvu ni nikogar, ki bi se ukvarjal z glasbo; edino jaz sem izbral ta poklic. Začel sem v Hamiltonu v Kanadi. Živeli smo blizu gospe, ki je poučevala klavir.
Ker sem rad poslušal, sem vprašal očeta, ali bi lahko hodil na lekcije k njej, da bi se učil klavir. Opazil sem namreč, da sem bil vedno zaljubljen v glasbo. Star sem bil devet let. V začetku sem sploh želel postati pianist, toda nisem bil dovolj dober; bil sem počasen pri učenju, tako sem začel raje pisati glasbo.
Kdaj je prišlo do tega ?
Do tega je prišlo, ko sem študiral na univerzi. Že prej sem kaj napisal zase. Saj ne morem reči točno, kdaj se je pravzaprav začelo. Razvijalo se je postopno.
Če pomislim na dela, ki sem jih napisal, opažam v njihovih melodijah odmev rojstnih krajev; gre za dela, ki sem jih spisal v Kanadi, in vendar je v njih nekje prisotna moja duša, ki izhaja iz teh krajev. V moji glasbi so prisotni odmevi mojega rojstnega kraja.
Kje Je vaša domovina?
V Kanadi, toda doma smo vedno živeli po slovensko.
Verjetno je podobno kot s Slovenci v Italiji. Manjkala mi je sicer slovenska šola. Nikdar nisem študiral v slovenščini.
Zadnjič ste bili v naših krajih v letih ‘70...
Da, kot študent. Po univerzi v Kanadi sem prejel štipendijo za študij v Italiji. Bil sem v Rimu in Sieni. To je bilo v začetku leta 1974. Tu sem začel malo spreminjati svoj stil.
Prej sem pisal bolj moderno, avantgardno glasbo, potem sem se začel obračati nazaj...
O vašem slogu se lahko
reče, da ste prešli od avantgardnega ekspresionizma prek minimalizma do postmodernega romanticizma. Kaj hi nam povedali o tem? Moja glasba je romantična; v sebi ima tudi nekaj "novodobnega" (nevv age). Je sicer podobna klasični glasbi, je pa harmonija enostavnej-
Glasbo pišem za ljudi..., da bi vsaj v času poslušanja uživali mir...
V moji glasbi so prisotni odmevi mojega rojstnega kraja.
ša, ne iščem zapletenosti. Življenje je že itak dovolj komplicirano. Moja glasba želi iskati stik s poslušalci. Noče biti nekaj, kar bi bilo čudno, težko dojemljivo. Skladbe so grajene na enostavnih harmonijah. Hkrati je moja glasba tudi duhovna.
Začeli ste z
avantgardnimi prijemi. Je potem prišlo do kakšnega preloma ?
Tedaj je bil čas minimalizma ameriškega skladatelja Philipa Glassa. Znotraj okvirov avantgarde se nisem nik-daj čutil preveč lagodno. Videl sem, da zanima zelo ozek krog ljudi, samo avtorje in igralce, nikakor pa ne poslušalcev, množic, ki jim je glasba všeč. In sem si rekel, da tu nekaj ni prav. Zato sem se želel vrniti v preteklost, in v njej skušal odkriti kaj novega, nekaj, kar smo verjetno opustili. Naslovi vaših skladb vsebujejo precej besed.
ki govorijo o nebu, angelih, sanjah... Odkod ti "eterični"elementi?
Res je! Ko sem bil mlad, sem razmišljal, da bi postal duhovnik. Sedaj vidim, da bi tista pot ne bila zame. Stalno me spremljajo duhovni občutki, ki niso nujno katoliški, ampak zadevajo bolj splošno kozmične in eterične sile, energije. Glasba nas veže z duhovnim svetom, nam pomaga stopati vanj. Zame ni bilo nikdar pomembno, da bi pisal glasbo, ki bi bila ljudska ali za ples, ampak da pomaga poslušalcu se vezati z duhovnostjo. Glasba je priložnost, ki nam daje čas, da se malo izgubimo v njej in uživamo mir. To je moja smer.
Če torej uporabljate vedno bolj preproste harmonije, iz tega sledi, da imate umirjeno življenje?
(Se posmeje). Ne, to bi rad! Po tem težim. To je neko idealno stanje. Kdo si ga ne želi? Glasba je priložnost, da vsaj nekaj časa doživljamo mir v sebi. Moje življenje? Moram hiteti sem in tja, moram govoriti z vami, moram delati... Vsi pa rabimo čas za mir.
Kako ustvarjate?
Vam gre pisanje lahko od rok?
Ne, pišem s težavo. Pišem vsak dan zjutraj; igram na klavir in improviziram. Ko se mi zdi, da je v tem, kar improviziram, kaj dobrega, potem u-porabljam to kot material, se na to osredotočim in razvijam. Kdo je skladatelj? Po mojem je tisti, ki "zida" note. Ko improviziram na klavir, je to zame trenutek, ko vzpostavljam stik z višjimi silami. Zame je tudi pomembno začutiti vsako noto, ki ne sme biti samo na papirju ali v moji glavi. Potem vem, da je to tisto, kar mi je všeč, kar upam, da bo všeč tudi poslušalcu.
/ stran 6 Danijel Devetak
3
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
4
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
KRISTJANI IN DRUŽBA
Papež Janez Pavel II. bo 18. maja letos dopolnil 83 let
Vse najboljše, sveti oče!
Čeprav so zadnje čase sredstva obveščanja v svetu poročala predvsem o zadnjem papeževem potovanju v Španijo in o njegovi nameri, da bi letos še večkrat odšel na pot, na nove pastirske obiske v daljne dežele, je prav, da se ob papeževem visokem življenjskem jubileju spomnimo tega velikega moža iz Poljske in mu iz srca voščimo še veliko dobrega.
Papež je torej star in vemo tudi, da je bolan. Televizijske kamere, ki njegovo starost in njegove bolezni prenašajo v svet, so neizprosne, saj ga kažejo takega, kakršen je: starega in bolnega. Nekateri so minulo leto prav zaradi teh dveh stvari, zaradi starosti in bolezni torej, ki ju sam sprejema kot danost in križ, ki ga mora kot vrhovni pa-stir Cerkve in tudi kot preprost človek-vernik nositi, celo u-gibali, kdaj se bo papež umaknil, kdaj bo odstopil. Tudi taki so se našli, ki so sicer prikrito, a vseeno skrajno nesramno v javnosti ugibali, koliko časa bo sveti oče še med nami, da ne zapišemo nobene o tistih, ki so se na glas spraševali, če je še sposoben voditi vesoljno Cerkev, nagovarjati svet z jasno mislijo in čistim razumom.
Papež Janez Pavel II. je molčal, molil in delal, se v javnosti kazal tak, kakršen je, se pravi star, včasih skorajda nepokreten, in bolan. Pa vendar je s svojimi številnimi javnimi nastopi, s svojo jasno besedo, s katero se zavzema za dostojanstvo, svobodo in dostojno gospodarsko življenje vsakega človeka na svetu, s svojimi potovanji po svetu in predvsem pa s svojo vero v Boga, v nenehno pomoč Matere Božje, ki ji je od mladih nog zvest, dokazal, da
imajo tudi stari in bolni ljudje dostojanstvo, ki ga moramo spoštovati, ceniti in občudovati tudi v naši potrošniški družbi, v kateri skorajda ni več prostora ne za starejše in še manj za bolnike!
Tako laični kot verni svet bo temu svetemu očetu priznal dejavnost, ki ji ne najdemo primerjave v sodobnem
Papežev rojstni dan v Postojni leta 1996
svetu! Priznal pa mu bo tudi jasno, evangeliju in zato Bogu zvesto zagovarjanje šibkih in nemočnih, tlačenih in ponižanih, bolnih in zapuščenih, kot mu bo tudi vedno priznal, da je danes najvišja moralna avtoriteta na svetu, da je človek velikih vizij in velikih idej samo zato, ker vedno zagovarja malega človeka, samega sebe in Kristusa, predvsem pa najšibkejšega in na rob potisnjenega človeka.
Prav laični svet, tisti, ki se v naši krščanski veri torej ne prepoznava v vlogi vernikov, papežu Janezu Pavlu II. daje tisto moralno avtoriteto, ki je sedanji veliki voditelji velikih držav nimajo. V mislih imamo prav njegovo odklanjanje vsake vojne v svetu, za katero je trdno prepričan, da je dopustna le kot nujno zlo in v skrajnih primerih. Njegovo zavzemanje za mirno rešitev
krize v Iraku in jasna, nedvoumna obsodba vojne v tem "vročem" prostoru sta odmevali in še odmevata v svetu. Njegovo zavzemanje za mir v svetu, ki ga lahko dosežemo le z vsakodnevnim zavzemanjem za mir med nami, med vsemi nami, "navadnimi" ljudmi, za tisti mir, ki ga lahko uresničimo samo preko obžalovanja krivic in slabih dejanj in seveda nujne sprave, je postalo pregovorno. Pri tem svojem zavzemanju papež Janez Pavel II. nikdar ne pozabi na majhne narode in ne na majhne ljudi, ker ve, da smo pred Bogom ljudje vsi enaki.
Papeževo nenehno ekumensko zavzemanje za to, da bi bili kristjani "edini v Edinem", da bi med seboj zgladili spore in razhajanja in se zares v občestvu znašli pred Kristusovim oltarjem, je vsem na očeh, kot je pred nami tudi njegovo širše zavzemanje za strpnost, sodelovanje in sožitje med vsemi verami na svetu.
Sam je tudi večkrat dokazal, kakšno spravo ima v mislih, saj je neštetokrat javno in odmevno obžaloval vse krivice, ki so jih v preteklosti kristjani zagrešili nad drugimi verami, nad drugimi ljudmi, kot je tudi jasno zahteval dostojanstvo za krščansko vero, ne nazadnje si prizadeva tudi za to, da bi prihodnja evropska ustava jasno povedala, da nova Evropa sloni tudi na krščanskem izročilu.
Tudi mi Slovenci smo lahko ponosni na svetega očeta iz Poljske, ki je imel in ima posluh za naše potrebe, saj nas je večkrat obiskal, nam uradno potrdil prvega blaženega, nam večkrat izkazal spoštovanje tudi v našem jeziku, kar ni zanemarljivo!
Papež Janez Pavel II. bo 22. junija letos na enodnevnem obisku v Bosni in Hercegovini, kjer bo v Banja Luki za blaženega razglasil katoliškega laika, Banjalučana Ivana Merza, je minuli teden sporočila apostolska nuncia-lura v Sarajevu.
Enodnevni obisk Banja Luke in torej že drugo potovanje papeža v Bosno in I ler-cegovino bo že 101. papeževo potovanje v tujino. Papež je po daljšem premoru, ko zaradi težav z zdravjem ni mogel potovati, pred kratkim obiskal Madrid in Španijo, od 5. do 9. junija letos pa se bo mudil na Hrvaškem, avgusta pa namerava odpotovati tudi v daljno Mongolijo.
V	mesecu oktobru bo praznoval 25. obletnico svoje izvolitve v kardinalskem zboru za Petrovega namestnika na čelu Cerkve, kar je ena najdaljših dob, kar jih je kdajkoli katerikoli papež preživel za krmilom Petrove barke.
Zato mu tudi v imenu vas, drage bralke in bralci, kot tudi v imenu vseh vernikov in dobro mislečih ljudi v svetu, ob visokem življenjskem jubileju želimo veliko dobrega in tega, da bi mu Bog dal še veliko moči, da bi še naprej jasno in nedvoumno vodil Cerkev in nagovarjal z evangelijem ves svet.
Minulo nedeljo je sveti oče v Rimu posvetil 31 novih duhovnikov in jim dejal, da je prva skrb vsakega duhovnika ta, da širi evanngelij v soskladju z naukom Cerkve.
| Pravzaprav je govoril o sebi,
o	tem, kako mora tudi sam biti duhovnik, da lahko vodi vesoljno Cerkev.
"Duhovnik," je povedal novomašnikom papež, "je mož Besede in mu pripada naloga, da oznanja evangelij ženam in možem svojega časa. To mora početi z živim občutkom odgovornosti in pri tem se mora zavzemati, da je vedno v soskladju z naukom Cerkve!"
Jasno in preprosto, kot je sam sveti oče.
Vse najboljše, sveti oče!
Jurij Paljk
SKRIVNOST ZAKONSKE
P. MIRKO PELICON
ALI ČUTIMO, DA SMO LJUBLJENI?
Ni dolgo tega, ko sem se z neko gospo pogovarjal o njenih otrocih. Največja skrb zanjo je, da ne bi njeni otroci zapustili vere in Cerkve. "Jaz molim vsak dan,... vsak dan hodim k maši", samo da bi me Bog uslišal. Moji otroci ne smejo izgubiti vere! Vprašal sem jo: "Gospa, zakaj je v vas prisotno toliko strahu?" Odgovorila mi je, da je zanjo vera zelo pomembna, ker ti dejansko "pomaga v vsem v življenju". Najstarejša hčerka je bila poročena in, "veste, se je po razporoki tako spremenila, da je postala skeptična do vsega, kar zadeva Boga. Sedaj skrbi za mojo mamo, ki je zelo stara, jaz pa jo obiskujem. Stalno pa se kregava, ker ona ne hodi k maši. "Kaj pa vaš mož, gospa?" - "Moj mož je živčno bolan, ima hude depresije, večkrat pobesni, tako da sem mlajšega sina poslala živet k ločeni sestri in s staro mamo. Jaz pa tudi hodim večkrat prenočit k njim. Ne vem in ne morem razumeti, kaj sem narobe storila, da ni tiste jeklene vere do Boga." - "Gospa," sem ji odgovoril, "Bog je ljubezen".
-	"Oprostite," mi je odgovorila, "kaj ima Bog počenjati z našo ljubeznijo, saj je spoštovanje Gospodovega dne dolžnost vsakega dobrega kristjana. In s svojimi otroki se vsak dan kregam zaradi tega." - "Kaj pa odnos z vašim možem?" - "Seveda ni lahek, je trpeč, vendar z vero se da vse prenašati."
Ne bi rad se spuščal v analizo primera. Vendar je posledica popolnoma zgrešene vzgoje misliti - in to je še zelo prisotno -, da je verska religiozna vzgoja otrok ločena od človeškega ljubečega pričevanja v lastnem življenju.
"Kaj ima Bog počenjati z našo ljubeznijo?" Čeprav je
vprašanje legitimno, saj sem tu, da pomagam ljudem, se mi pa obenem zdi tragično, ker je Bog prepoznaven in se sam prepoznava v pristni ljubeči človekovi drži. Če ni odnosa med možem in ženo, če starši niso sposobni razumeti in sotrpeti ob hčerkinem polomljenem zakonu, če so zahteve po hoji v Cerkev take, ne da bi sinovi izkusili okus in lepoto življenja, razumevanja in sloge, je logična posledica ta, da se otroci v tej situacji sprašujejo - bi rekel - še na zdrav način, kaj je s tem našim Bogom, saj ga ni, če je v življenju tako hudo. Pri otrocih bi bila potrebna terapija v duhovnem spremstvu, da bi sami prišli do spoznanja, da je kljub taki življenjski izkušnji ljubezen možna prek drugih ljudi, ki jih imajo radi, kljub takšni njihovi situaciji - brez obsodbe. Vero še vedno živimo - žal - moralistično (iz strahu, da nas bo Bog kaznoval). To je bil mamin strah, ki je obenem pogojeval otroke in jih oddaljeval od same vere zaradi izkušenj kreganja, nestrpnosti in nesloge. Takšni življenjski primeri so zelo težki, toda niso nerešljivi. Potrebujejo veliko časa, razumevanja in pa veliko izkušnje ljubljenosti. V teh se pa skriva Bog sam.
SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA
OB BOGOSLUŽNIH BERILIH
V	LITURGIČNEM LETU B
ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO
VILJEM 7ERIAL | 5 VELIKONOčNA NEDELJA
Apd 9, 26-31; Ps 22; 1 Jn 3, 18-24, Jn 15, IS
Vero živimo v skupnosti. Notranje prepričanje, srce, vera se morajo izkazati v dejavni ljubezni do bližnjega. Sicer je vera prazna, ničeva. Apostol Jakob takole piše: "Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? ... sama zase je mrtva" (Jak 2, 14. 17).
Pri pripravi na prvo sv. obhajilo in birmo, pa tudi na zakon, bi morali vero utrditi in poglobiti. Ker je kakor mladika na trti, o kateri govori današnji evangelij. Biti mora namreč vraščena, postati bolj eno s trto. Ne smemo se zato čuditi, če jo vinogradnik, nebeški Oče, trebi, obrezuje, neguje. Vse to delo je za trto boleče. Prav tako je v duhovnem smislu.
Ne smemo se zato vznemirjati, zlasti starši ne, češ, kaj je treba toliko nauka, toliko priprave na prejem prvih zakramentov in tudi na zakon ali zakaj priprava odraslega s katehumenatom. Zakaj morajo biti botri, posebno
pri krstu, pa tudi pri birmi?
Ljudje se hudomušno spominjajo na pretekle čase, ko je duhovnik ob obisku-blagoslovu družin pobiral "listke"
o	opravljeni velikonočni spovedi. Smejejo se, ker so nekateri take listke kupovali od tistih, ki so šli večkrat k spovedi, da so druge lahko oskrbovali z listki. Toda danes se kristjani zavedamo morda bolj kot nekoč, da smo odgovorni za vero najprej pred svojo vestjo, nato tudi pred skupnostjo verujočih.
Prvo današnje berilo poroča o spreobrnitvi nevarnega, strupenega preganjalca kristjanov, Savla, kako da po spreobrnitvi ni mogel živeti sam zase. Toda z druge strani so se ga vsi bali (Apd 9, 26). Tedaj ga je predstavil skupnosti verujočih Barnaba s Cipra (Apd 9, 27). Po pravici ga lahko imenujemo botra apostola Pavla.
Pavel sam gre takoj v puščavo (Gal 1, 17), kakor pred njim Jezus ali Janez Krstnik (Mt 3,1- 3; 4,1). Tudi Mojzes doživi Boga v puščavi (2 Mz 3, 2 ss.). Jezus posveti vso puščavo za Boga; tudi Janez Krstnik se pokori v puščavi (Mr 1, 12 ss). Saj je potrebna priprava ne le za službo oznanjevalca v javnosti, marveč tudi za tiho zbranost pred Bogom. Dandanes se že od sv. Ignacija Lojolskega, od 16. stoletja dalje, opravljajo duhovne vaje. Človek se namreč v zbranosti in tišini ob premišljevanju Sv. pisma, ob molitvi in pogovoru z duhovnim voditeljem sooča s svojo vero v Boga. Poglobi se v razločevanje duhov.
Duhovne vaje so vedno opogumljale mlade in starejše za duhovne poklice. Za delovanje za skupnost pridejo v poštev še molitvene skupine, pa tudi svetopisemske. Uveljavile so se zakonske skupine. Mladi pari se udeležujejo tečajev priprave na zakon. Drugi se posvečajo negi bolnikov, podajanju krščanskega nauka otrokom in odraslim. Karitas bi morala pravzaprav delovati organizirano v vsaki župniji. Cerkev naj bo vedno polna tolažbe Svetega Duha (Apd 9, 31). Budno moramo sanjati resnično vrnitev h Gospodu vseh koncev zemlje, da bi pred njim padle na kolena vse družine narodov (Ps 22, 28). Posebno starši naj molijo s psalmistom: "Moja duša pa bo živela le njemu, moj narod mu bo služil. O mojem Gospodu bodo pripovedovali prihodnjemu rodu... Ljudstvu, ki bo šele rojeno, bodo govorili: 'Gospod je to naredil"' (Ps 22, 31-32).
Bog redno deluje po drugih. To so npr. krstni in birmanski botri. Poročne priče naj krepijo zakonce zlasti v preizkušnjah, v potrpežljivosti do konca.
Vsakdo na svoj način pomaga, da se uresniči Jezusova zapoved ljubezni po veri v ime Božjega Sina Jezusa Kristusa, kakor nam je zapovedal (1 Jn 3, 23).
Jezus izrecno pravi, da brez njega ne moremo ničesar storiti, saj se posušimo kakor mladika, ki ni več na trti in smo pripravni samo še za ogenj. Toda v njem in z njim obrodimo obilo sadu. On pa bo uslišal katero koli prošnjo (Jn 15, 5-7).
www.sovvenire.it
AIL' iN 'Z IO solo
UM So cjNO .fi P Ne pl ALTRl
S o<=,n |.	«r
UOVA
m\\ *■
si
u^Lom.^
(VlElL CgHTRO AMIAnI ) No N fes? e n v', o n
C^rAfO AČ&ANbONATC1 CHE L’ O^flfORlO 1HON F Otte ■Pio uN coNTA/NER
LL 1^'ZIO fcRA Solo un so-^mo, So^f-MTo KEUf\ r*F£>fii*. CHE t ^ARA^č Si TRAJTOrVMAttE IM UMA RA Ctfi^SA .
JMfcil
"M m mm l\MI \|| Al
11 mm in
»lili sv
ALU' in iz i o ervA \oLo
OM So^lNO, W^)NATO TvTT I |'NS( 'e- ME. -Tol ( joho ARR l V at e
Chiepa ni S.Alberto Vescovo
le io'st\?^ riPMt. —
Odloči se in nameni Osem od tisoč katoliški Cerkvi Qtf/ s tem, da podpišeš v posebno okence na svojem
obrazcu davčne prijave 730-1 ali Unico 2003. pp) j 110
Cei Conferenza Episcopale Italiana chiesacattouca
Davkoplačevalci, ki niso dolžni predstaviti davčne prijave, destinazione dellOtto per m i 11 e delTIrpef - Anno lahko vseeno sodelujejo pri izbiri Osem od tiSOČ s svo- 2003”. Pismo naj oddajo ali na pošti ali v banki do 31. juli-jim obrazcem CUD. Dovolj je, da podpišejo v okencu ja. Vse potrebne informacije za podpis na obrazcu CUD se Chiesa cattolica in nato na dnu obrazca; potem naj lahko dobijo na zeleni zaprejo obrazec CUD v belo ovojnico in nanjo zapišejo svoj prii- telefonski številki (Numero mek in ime ter davčno številko z napisom “Scelta per la Verde) 800.348.348.
DESTINAZIONE DELL OTTO PER MILLE DELL IRPEF
Chiesa cattolica
Sulla tua dichiarazione dei redditi o sul modello CUD
6
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
Odmev na Našo pesem
Naši zbori naj izvajajo predvsem skladbe slovenskih skladateljev
Razmišlja nje skladatelja o pevskem tekmovanju
Že kar enomesečna časovna razdalja od dogodka pevske prireditve, tekmovanja slovenskih pevskih zborov: ženskih, moških in mešanih na Naši pesmi, ki se je že 18. odvijala v Unionski koncertni dvorani v organizaciji Javnega sklada republike Slovenije in mesta Maribor, je pobudila ta zapis. Zapis ne želi biti kritika na temo prireditve, ki je v organizacijskem pogledu potekala zgledno, če jo primerjamo s podobnimi prireditvami širom po Evropi. Dajem pa pobudo, da bi v bodočih tekmovanjih organizator prireditve temeljiteje razmislil o sestavi ocenjevalne žirije. Vem, da je nemogoče formirati idealni ocenjevalni sestav. Z večjim strokovnim pristopom organizatorja tekmovanja, se mu lahko približamo. Osnovno napotilo, ali bolje rečeno, izhodišče pri imenovanju članov bi v prvi vrsti morali izhajati iz dejstva, da ocenjevalci dobro poznajo problematiko delovanja amaterskih zborov in da so se sami kot zborovski dirigenti srečevali z njimi. Pomembno je
tudi, da so ocenjevalci starejši izkušeni zborovski dirigenti, ki so se uveljavili s poustvarjalnimi dosežki doma in po Evropi na raznih sorodnih tekmovanjih, kot je na primer mariborsko slovensko tekmovanje. Zakaj predlagam formacijo žirije iz vrst starejše generacije, je odgovor: da bi se izognili dejav-
i	nikom, ki so čustvene narave, v danem primeru na relaciji ocenjevalec - zborovodja. Člani žirije letošnjega tekmovanja slovenskih zborov na Naši pesmi 2003 v Mariboru so bili nedvomno vrhunski strokovnjaki, dirigenti, ki so se v svetovnem merilu pokazali in potrdili z najvišjimi poustvarjalnimi umetniškimi dosežki. Res pa je tudi, da je v večini primerov bilo njih delovanje, profesionalno in specifično v izraznih pogledih in žanrih, kar nedvomno pomeni dobro mero nelagodja, ko se tak strokovnjak določa za oceno pou-
i	stvarjalnega dosežka nekega amaterskega zbora. Menim, da, ko gre za ocenjevanje dosežkov slovenskega zborovskega petja, morajo
to delo opraviti izključno slovenski ocenjevalci, in to še zaradi razumevanja izvajanega dela in drugih parametrov izrazno oblikovnih sestavin slovenskih zborovskih kompozicij, ki jih neslovenec morda komaj zasluti in kako naj jih še oceni?
Tekmujoči zbori so nastopali v treh časovnih zaporedjih: zjutraj, popoldne in zvečer. Znano je, da so za zbore najugodnejši večerni nastopi, ko se vsa čustva dopolnijo v integralnost vseh dejavnikov izraznih možnosti. Dopoldanski, jutranji čas tekmovanja, je za pevce oz. zbore vse prej kol ugoden in temu primeru so tudi odzivne poustvarjalne možnosti v jutranjih urah. Ta ura se je zaradi premaknitve na letni čas še bolj približala jutru in je bila zelo neugodna za zamejska zbora: mešani zbor Hrast iz Doberdoba, ki ga vodi Hilarij Lavrenčič, in za zbor Jacobus Gallus iz Trsta, ki ga vodi Janko Ban. Po mnenju glasbenih strokovnjakov bi zbora, če bi nastopila zvečer, dosegla višje število točk in bi si v
prvem primeru zbor prislužil zlato obličje, v drugem primeru pa močneje se posrebril. Svetujem organizatorjem bodočih tekmovalnih prireditev, da razmislijo tudi o tem, kako zborom organizacijsko izpeljati samo popoldanski in večerni čas nastopanja.
Glede pevskega tekmovanja slovenskih zborov z lepim motivom vabljenja k tekmovalnemu preverjanju na mariborsko prireditev Naša pesem, svetujem, da bi se naslovu prireditve v bodoče tudi programi pesmi nastopajočih zborov v celoti poistovetili z njim, izključno s programi pesmi slovenskih skladateljev. Med 132 izvedenimi skladbami na tekmovanju smo poslušali kar 26 kompozicij tujih avtorjev.
O mariborskem tekmovanju Naša pesem sem v časopisih prebral kar nekaj kritik raznih piscev, ki so o poustvarjalnih dosežkih tekmujočih pevskih zborov, v večini primerov pisali, nepoznavajoč amaterske zborovske dejavnosti, o njih kritično neprimerno.
Dosežki primorskih zborov na letošnji Naši pesmi 2003 v Mariboru so v slovenskem prostoru zgledni. Čestitam.
Štefan Mauri
S 3. STRANI
Vitalna...
Na Češkem in Madžarskem npr. so tuji koncerni zelo prisotni. A težko si predstavljam tujega lastnika, ki bi imel recimo eno, vsaj malo naklonjeno uho za govorjenje o našem nacionalnem interesu in knjigi kot nosilki slovenske narodne identitete itn. Čeprav smo videli, da kakšni novopečeni domači lastniki tega posluha prav tako niso imeli. Kmalu po osamosvojitvi pa se je zgodil izvirni greh države, saj je umaknila svoje lastništvo iz založb in jih prodala, pa bi jih vsaj delno lahko usklajevala. Dejstvo pa je tudi, da vzporedno z velikim številom novih naslovov občutno pada tudi naklada. Tu smo v začaranem krogu. A res je tudi, da se založništvo nad razmerami vedno pritožuje, je pa kljub težavam tudi zmerom preživelo. Toda če si na knjižnih sejmih ogledaš razstavljene in ponujene knjige, ki so v zadnjem letu izšle, so vendar demanti tega jadikovanja, saj je produkcija še zmerom raznovrstna in izjemno kvalitetna in se majhne zasebne založbe kažejo zdravo specializirane. Nova založba zdaj sicer ne more konkurirati npr. kakšni veliki tuji hiši, toda s pametno "nišo" lahko dela lepe in dobre knjige. Ob tem človeku postane žal za izginulimi založbami zunaj Ljubljane, saj bi lahko bile močnejše nosilke nekega pokrajinskega, a nikakor slabega programa, s katerim ne bi servisirale samo svoje regije. Center njihovega interesa bi bile knjige in avtorji s tamkajšnjega področja, to pa bi bilo do določene mere zanimivo tudi za druge pokrajine.
Ker sva s lem že blizu
vprašanja globalizacije: veliko
strahu zaradi nje se zbuja v
zvezi s slovenskim jezikom.
Kakšno Je vaše mnenje?
Hm, da bi kaj prerokoval...? O tem bi lahko govoril le na podlagi svojih ali zgodovinskih izkušenj. Ce bi gledali na zgodovinsko trdoživost in obstojnost našega jezika, me toliko ne skrbi, niti ne vem, ali bi lahko rekel, da je vstop v EZ tako radika-
len prelom. Ne vem, zakaj bi bil zdaj jezik bolj ogrožen kot prej, v Jugoslaviji, ali zdaj v samostojni državi. Pravzaprav obratno, Evropa zagotavlja servisiranje v slovenščini, se pravi, da se bo slovenščina še naprej | gojila in v naš jezik bo zaradi prevajanja vanj prišlo nekaj novih izkušenj. Tako ne bi rekel, da je ta prestop za slovenščino kdo ve kako nevaren.
Kol izvrstnega prevajalca in kritika bi vas vprašal kakšno je danes vaše občutje slovenskega jezika? Kakšen je ta jezik? Nekoč sem pri Avstrijki I. liachmann bral prozo, v kateri avtorica izjavlja, da jo žali jezik, ki ga mora poslušati na vlaku, v katerem se vozi s sodeželani... No, taka čustva bi kdaj lahko delil z njo, čeprav ni nujno, da bi sedel kje na vlaku... Lahko bi bil kje v avtobusu, gledal kakšne oddaje na TV. Pri tem jeziku me moti le nekaj, na kar pa nimam vpliva: zdi se mi, da je že nekaj generacij bilo zanemarjenih v šolah. Ko spremljam dijake, vidim, da se morajo ogromno učiti slovnice, nekaterih nepotrebnih pravil na pamet, maturanti v enem letu morajo prebrati dva romana in nič drugega. Pri taki jezikovni vzgoji pogrešam določeno odprtost, napeljevanje k igrivosti - pa ne k poljubnosti - k spoznavanju kreativnosti jezika. Otrok v adolescenci je zelo igriv in po moje bi se skozi to neprimerno bolj dalo približati občutek za jezikovno ustvarjanje, za iskanje sinonimov, antonimov itn. In ko se govori, kako da mladi siromašijo jezik - kolikor ga res pavperizirajo! -pa je res, da smo tudi mi nekoč uporabljali veliko tujk in spakendrank. Se pravi, da je takšno njihovo početje v glavnem prehodna faza razvoja. Žal pa mi je, kadar se ljudje izražajo grobo, neumno, ko pa se stvari vendarle dajo povedati, a to ; ne iz veselja do retorike, marveč iz veselja do tega, da si ti tisti, ki jezik obvladaš na toliko različnih načinov. Čeprav je na drugi strani spet mogoče biti zadovoljen s tem, kako se
razvijajo posamezne dejavnosti: pred kratkim je izšel npr. veliki slovar medicinske terminonilogije, po drugi strani se lahko spomnimo, da je v času, ko smo začeli pisati z računalniki, veljalo nekakšno prepričanje, da bo tu hitro prevladala angleščina, a zdaj imamo tudi tu že vrsto svojih izrazov. Se pravi, jezik je spet pokazal svojo zmožnost, da svet tako rekoč ujame tudi tehnološko. Glede zmožnosti slovenščine sem bil zmerom proti temu, da bi se počutili manj vredne, češ naš jezik pa nekaterih stvari ne zmore. Seveda slovenščina ne more čisto do potankosti obnoviti srednjeveškega ali renesančnega salona, ker ga takrat pri nas še ni bilo. A vendarle jih lahko "lovi"; po eni strani ima svoje posebne zmožnosti, recimo prednost pri sklanjatvi in spregatvi, zna tvoriti nove besede, reagira na dogajanje zunaj. Veliko besed se res sprejme kot tujke, toda tako je povsod, vsake ni treba na silo sloveniti, a pred nobeno človeško panogo glede izrazoslovja vnaprej ni treba dvigovati rok, češ tega pa slovenščina ne zmore, saj se vidi, da zmore vse. In če bi tu kaj dodal še o našem jeziku v prihodnosti, bi rekel, da,s dokler bo tako vitalna in se bo ta vitalnost potrjevala, smo lahko relativno mirni.
Slovenski prostor in njegovo kulturo v Italiji ste intenzivno spremljali pred leti. Kako občutite to kulturo danes?
Pred kakšnimi 15 leti sem res redno obiskoval predvsem slovensko tržaško gledališče in pisal o predstavah. Zdaj toliko stikov nimam, poznam pa precej zlasti tamkajšnjih literatov in jih imam absolutno za svoje, a zanima me še marsikaj. A vsega se niti ne da vedeti, človek dostikrat tudi ne ve, kaj se dogaja v Mariboru. Zelo lep se mi npr. zdi cikel nastopov tamkajšnjih literatov v Cankarjevem domu, žal pa mi je, da je TV dnevnik slovenske tržaške TV pri nas predvajan tako pozno. Žal je tudi njihov tisk v Sloveniji, vsaj tu, skoraj neznan. Kolikor vem, ne deluje več nekdanja založba v Trstu ZTT...
Zbirka Kondor, ki jo pri Mladinski knjigi ob drugih urejate, v njej pa izhajajo najvažnejša domača in tuja dela z izčrpnimi komentarji, je dolgoletna, verjetno najbolj znana zbirka slovenskega založništva, ki še vedno kaže veliko vitalnost. Kako je z njo ta hip?
Vsekakor jo še ustvarjamo. Zbirko Lirika pa, ki tudi izhaja že vrsto let, bomo letos končali, saj bomo prišli do 100. naslova. To je bil namen že pokojnega Lojzeta Krakarja, namen, ki se je v tistih časih zdel kar sanjski, saj je bilo težko predstavljivo, da bi izdali 100 prevodnih knjig poezije. Zdaj bomo prišli do 99., potem pa bomo iz vsake izbrali nekaj pesmi in Liriko končali s 100. zvezkom. Kondor pa še teče in konca še ne vidim. Vsekakor bo zanimiv tudi letos, ko bo izšel izbor iz trubadurske lirike (v pripravi Borisa A. Novaka), Andreja Inkret bo prevedla dve Aristofanovi komediji, izšel bo izbor iz del Janeza Trdine.
Boste v Kondor v naslednjih letih uvrstili še koga iz zamejstva?
Znabiti. Zadnji je bil Florjan Lipuš, pred njim je bil Boris Pahor z Nekropolo. Je pa blizu temu antologija zdomske poezije, ki jo je pripravil France Pibernik. V njej seveda niso vsi avtorji estetsko enako močni. Kriterij zdomstva pač dopušča tudi estetsko šibkejše pesniške realizacije, čeprav ne vseh. A včasih je ganljivo, ko vidiš, kaj je pisal neki rudar v Franciji ali naš misijonar v Bengaliji, in pojavijo se nove besede, ki jih po moje slovenska poezija še nikoli ni imela, a želja, strast ali obsojenost na pisanje, kajti kamor prideš, se moraš izraziti - to je nekaj velikega. Nekateri mlajši, druga ali tretja generacije izseljencev so sicer že dvojezični, toda kljub temu: če ne govorim samo o literarnih vrednotah, je tu močno in pretresljivo pričevanje o obstojnosti slovenščine praktično na vseh kontinentih, razen v Afriki, pa tudi obstojnost ustvarjalne sle, ki je v večini primerov vezana na materni jezik.
NAPOVEDNIK
RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 16.5. DO 22.5.2003)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško
RADIOSPAZtO
103
97.5, 91.9, 90.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored:
- Petek, 16. maja (v studiu Anka Černič): Prisluhnimo zborovski glasbi: Zagorski oktet. - Svetnik tedna: Sv. Zofija, mučenka (15.5.). - Za prijeten konec tedna: slovenska na-rodno-zabavna in zabavna glasba.
- Sobota, 17. maja (v studiu Anka Černič): Od vzhoda do juga: Različni glasovi sveta - gost je Jean Leonard Touadi'. - Glasba od vsepovsod.
-Ponedeljek, 19. maja (vstudiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije.
- Torek, 20. maja (v studiu Matjaž Pintar): - Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem.
-Sreda, 21. maja: (vstudiu Danilo Čotar) - Pogled v dušo in svet: Spomin, beseda, pisava. - Izbor melodij.
- Četrtek, 22. maja: (v studiu Niko Klanjšček).... - Žvočni zapis. -Glasba iz studia 2.
S 3. STRANI
Vračanje...
Glasbeni kritiki pravijo, da spominja vaša glasba na slog mladega in “sončnega ”
Mozarta in da bi Čajkovski pisal prav tako kol vi, če bi živel danes. Kaj mislite o tem?
Take in podobne stvari rad slišim, saj je lepo biti v družbi "velikih". Ne zanima me, da bi pri svojem ustvarjanju naredil kaj novega, da bi bil edinstven, nekaj posebnega. Lepo je zame, če ljudje vidijo v moji glasbi povezavo s preteklostjo. Jaz namreč iščem prav to: povezovanje s preteklostjo. Ne moremo gledati samo naprej. Moderna družba in kultura sta že itak preveč usmerjeni v prihodnost; preradi pozabljamo, kar je za nami. Pomembno pa je se spominjati preteklosti, tudi ponavljati, saj se zgodovina pravzaprav stalno ponavlja. Če vemo, kako je bilo v preteklosti, bomo tudi bolje razumeli, kaj nas čaka v prihodnosti. Na neki način je zanimivo, da nam več pomeni prihodnost kot pa preteklost.
Med vašimi uglednimi mentorji sla tudi Herio in Donatoni. Kdo vas Je najbolj zaznamoval?
Ni nikogar, ki bi me na poseben način zaznamoval. Več jih je. Vsak mi je dal nekaj, sploh vse, kar sem doživel v življenju, je prineslo svoje; tudi narodna glasba, tako kanadska kot slovenska in italijanska. Že doma sem imel note in igral, starši so peli. Vrnimo se k rojstnemu kraju. Imate še kaj sorodnikov na Jeremitišču?
Ne, moj ded je živel tam in umrl I. 1976. Vseeno sem šel tokrat obiskat lepi zaselek. Zelo ga imam rad. Spremljam tudi dogajanje okrog Jeremitišča v zadnjih letih. In spet smo pri tem, kar sem pravil prej: pozorni moramo biti, da se ne osredotočamo samo na prihodnost in rušimo preteklost. Vem, da je tu v Evropi lahko težje, ker ima ta celina veliko starega. Tudi v Ameriki so že podirali preteklost, toda na novo so začeli upoštevati in vrednotiti preteklost. Zato upam, da se bo Je-remitišče ohranilo, da bodo lastniki lahko popravljali svoje lepe domačije in tako obdržali neokrnjeno lepoto kraja. To je najboljša pot.
Goriški muzej / Na gradu Dobrovo
Antološka razstava Roberta Faganela
Na gradu Dobrovo v Brdih bodo v soboto, 17. t.m., ob 20. uri svečano odprli veliko razstavo goriškega slikarja Roberta Faganela, in sicer pod naslovom Likovni svet Roberta Faganela 1961-2003. Po glasbeni točki profesorjev Slovenskega glasbenega centra Emil Komel, nastopila bosta Fabio Devetak na flavti in Here-na Candolini na fagotu, ki bosta uvedla odprtje razstave, bo o pomenu razstave spregovoril direktor
Goriškega muzeja ^_______________________
Andrej Malnič, sle-dil bo pozdravni nagovor župana Franca Mužiča, nakar bo o umetnikovih slikah spregovoril naš urednik Jurij Paljk.
Odprtje likovne razstave goriškega umetnike Roberta Faganela pa bo tudi zaradi prisotnosti goriškega in novogoriškega župana ter njihovega kolega iz Šempetra in Vrtojbe ter drugih javnih delavcev z obeh strani državne meje dobilo tisti čezmejni in širši pomen, ki si ga prva večja pregledna razstava Roberta Faganela gotovo zasluži; tega seje zavedal predvsem prireditelj razstave Goriški muzej, ko je slovenskega umetnika iz Gorice povabil v prestižne razstavne prostore na Gradu Dobrovo. Goriški muzej je izdal tudi zgibanko likovnih del Roberta Faganela, pravzaprav dve, in sicer eno v slovenskem in drugo v italijanskem jeziku, ker bo v grajske prostore v Brda gotovo prišlo na razstavo veliko italijanskih ljubiteljev Faganelovega likovnega sveta.
O Faganelovi razstavi bomo seveda še poročali, prav pa je, da že sedaj povemo, da bo razstava na ogled čez vse poletje, do konca septembra, kot je tudi prav, da povemo, da bo umetnik razstavljal samo slike v tehniki olje na platno, in to od samih začetkov do danes, med njimi tudi izbor iz vseh ciklusov, ki so nastali na študijskih potovanjih po svetu; seveda na razstavi ne bo manjkalo Faganelovo uprizarjanje našega goriškega sveta.
Toplo vabljeni!
Kulturni dom / Likovna galerija Ars
Akvareli Andreja Kosiča
Ob sedemdesetletnici našega goriškega podjetnika Andreja Kosiča, predvsem pa pretanjenega odslikoval-ca svojih občutij in vtisov iz narave, ki jo ima iskreno rad, saj v njej najde nenehen vir navdihov za svoje delo, bo na Goriškem pet likovnih razstav z izbori iz njegovega bogatega likovnega dela.
Pravzaprav sta dve že odprti, in sicer so v Kulturnem domu v Gorici na ogled akvareli, ki jih je minulo sredo, 7. t.m., občinstvu pod naslovom Intimne krajine predstavil prof.
Joško Vetrih, medtem ko so v likovni galeriji Ars prav danes, v sredo, 14.
t.m., odprli razstavo akvarelov pod naslovom Nedorečeno in je o njih spregovorila prof. Verena Koršič Zorn.
O prihodnjih razstavah, na katerih bo Andrej Kosič predstavil izbore iz vseh nizov svojega bogatega likovnega dela v vseh tehnikah izražanja, bomo še poročali in je zato prav, da tokrat povemo, zakaj so se goriški prireditelji odločili, da bodo na prvih dveh in tisti, ki bo v galeriji Artes v Novi Gorici, predstavili akvarele. Gre za preprosto dejstvo, da se je Andrej Kosič v akvarelu najdlje in tudi najbolj plodovito od nekdaj izražal, saj je ustvaril v tej zahtevni likovni tehniki v petdesetih letih svojega umetniškega dela ogromno nizov predvsem krajinskih vedut, pa čeprav je v tehniki akvarela odslikal tudi vrsto drugih tematik, na kar zgovorno kaže razstava v galeriji Ars, kjer umetnik predstavlja človeka v stiski, povsod samo človeka in to v nevsakdnjih, skorajda prozornih barvnih podtonih na vijoličasto modre barve.
Zanimivo je torej videti tako v Kulturnem domu kot v galeriji Ars, do kako visoke tehnične dovršenosti in odlične izraznosti je Andrej Kosič prišel, če seveda za trenutek odmislimo njegovo tiho umetniško nagovarjanje z videnjem narave, človeka, izbire krajin, ljudi in našega stavbarstva.
Intimen, globok notranji odnos do narave, sosklad-ja človeka z njo, odnos do človeka in Stvarnika, vera v dobro in pošteno, izbira nežnih, nevsiljivih barvnih tonov, navidezna lahkotnost, ki pa izdaja trdno likovno kompozicijo, vse to in več so sestavine likovnega sveta Andreja Kosiča.
Priporočamo ogled razstav!
Za ohranitev urada za Slovence v zamejstvu
Komisija Državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve je na seji 7. maja obravnavala pobudo državnega svetnika dr. Zoltana Jana za ohranitev delovnih mest na državnih šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Komisija je po razpravi, v kateri so člani podčrtali pomen šolstva za ohranitev v Italiji živeče slovenske skupnosti, sprejela odločitev, s katero poziva Ministrstvo za zunanje zadeve, naj se na bilateralni ravni aktivno vključi v reševanje problematike za ohranitev delovnih mest. Poleg tega komisija poziva Mini-
strstvo za šolstvo, znanost in šport, naj pripravi primerjalno analizo položaja manjšinskega šolstva v Sloveniji in Italiji.
Sprejet je bil tudi sklep, naj DS pozove Vlado, da se ohrani Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. Urad namreč opravlja naloge, ki so izjemnega pomena za slovensko manjšino v sosednjih državah ter za izseljence po svetu. Komisija ocenjuje, da je intenziven odnos Slovenije do izven meja živečih Slovencev eden ključnih elementov za uveljavljanje slovenske identitete, še posebej v času globalizacije in ob vstopanju v evro-at-lantske integracije.
Še vedno aktualen književnik
Cankar v Cankarjevem domu
Društvo slovenskih pisateljev v sodelovanju s Cankarjevim domom že več kot desetletje prireja tradicionalna majska srečanja ob Cankarjevi literaturi in zaradi nje
Ko je minuli četrtek po pobočjih Rožnika padal večer, se je za okroglo mizo v Klubu Cankarjevega doma zbrala zanimiva družba, ki si je želela, da bi znova ugotovili, da je pisatelj Ivan Cankar, rojen 10. maja pred 127 leti, popoln avtor, predvsem pa še kako aktualen za današnje družbene in politične razmere. Pesnica Meta Kušar je gostila navdušena častilca pisatelja - slavista Iztoka Hoenna, ravnatelja Osnovne šole Šempas, ter slavistko Katjo Oblak, voditeljico obiskovalcev po Cankarjevi hiši na Vrhniki.
Iztok Hoenn je kot deček vdihaval sopare morosta, saj je svoja deška leta preživel na Brezovici. Odločil se je za študij slavistike in velik del študentskih dni namenil raziskovanju Cankarjevih krajev. Tako je z motorjem prevozil dobršen del osrednje Slovenije, odpravil pa se je tudi na Dunaj in na tamkajšnjem Ot-takringu sestavljal mozaik podobe o Cankarju človeku in literatu. Zaradi njegovega uro in pol dolgega predavanja o Ivanu Cankarju, s katerim je obiskal dobršen del slovenskih šol, bi ga lahko označili za začetnika zdaj tako popularne kulturne vzgoje. Poudarja, da je najlepši odziv doživel prav med zamejskimi učenci in dijaki ter v študentskem domu Korotan na Dunaju, kamor ga je povabil pater Tomažič.
Potem ko je pred tridesetimi leti postal ravnatelj, se seveda ukvarja z drugačnimi papirji...
Katja Oblakova vsako leto nagovori približno 7000 ljudi, ki pridejo na Klanec; svojo pripoved o Ivanu Cankarju prilagodi poslušalcem: mlajši jo poslušajo kot zgodbico, starejšim poskuša obuditi ali nadgraditi znanje in vedenje o največjem slovenskem pripovedniku in dramatiku. Pri svojem delu ugotavlja, da so otroci do petega razreda izjemno motivirani in zbrano poslušajo pripoved, čeprav Cankarja praktično (še) ne poznajo. Z njim se učenci slovenskih šol prvič srečajo v šestem razredu, pa še to samo z eno pripovedjo. Starejše učiteljice to rešujejo s fotokopiranjem starih beril. Katja Oblak je poudarila, da so najbolje pripravljeni in redni gostje zamejski osnovnošolci.
Iztok Hoenn je razmišljal o razlogih, zakaj je Cankar izginil iz učbenikov in učnih programov. »Res je, da imamo veliko sodobne mladinske literature, res pa je tudi, da so v naši družbi prevladale drugačne vrednote, kot so bile tiste, o katerih je razmišljal Ivan Cankar. Pa vendar je njegova literatura v razmerah »latin-sko-ameriškega kapitalizma«, kakršen vlada ta hip v Sloveniji, še kako aktualna, čeprav ne Maksov ne Ščuk ni več, Kantorjev pa vse več...«
Na tem mestu se je k besedi oglasil Tone Kuntner - z mogočnim »Narod - enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen ...« je pravzaprav uvedel okroglo mizo - in zbranim predstavil svojo izkušnjo iz Buenos Airesa, kjer ga je na tamkajšnji osnovni šoli Franceta Balantiča pozdravil osemletni deček z besedami: »Pozdravljeni vi, ki prihajate z nebes pod Triglavom!« Skozi to izkušnjo je opozoril na to, da se Slovenci, ki dandanes tako zelo površno živimo in tudi otroke vzgajamo v površnosti, bojimo domovinske vzgoje, pri kateri so Cankarjeve besede o domovini izjemno gradivo; po Kuntnerjevem mnenju so te besede ključne za včerajšnji, današnji in prihodnji čas.
Dušan Rogelj
Slovenščina - moj jezik
Značko s tem napisom sem dobila pred leti na Koroškem in nanjo sem se večkrat spomnila ob poslušanju oddaj ta teden.
Nikoli nisem mogla razumeti štu-dentarije, kako se lahko uči ob poslušanju kake kričeče glasbe in s stalnim brbljanjem raznih voditeljev oddaj v podlagi. Jaz namreč lahko delam nekaj umskega samo ob kaki umirjeni glasbi, pri govorjenih oddajah pa si ne morem kaj, da jim ne bi takoj prisluhnila: moja misel se osredotoči na to, kar slišim. Zato ob radiu lahko samo kuham, pospravljam, likam..., obenem pa sprejemam informacije, razmišljam, preverjam
svoja stališča, itd. V tej ali oni obliki prihajajo na dan v raznih oblikah problemi v zvezi z jezikom, ki me silijo, da razmišljam o rabi slovenščine, o dvojezičnosti, o kulturni identiteti.
Na primer - uporabljanje tujk. Pred kratkim se je vnela v neki družbi zelo živahna debata o vdiranju tujk v govor in celo v literaturo. Večina je bila odločno proti tujkam, češ da je njihova uporaba znak miselne lenobe oziroma omalovaževanje slovenščine. Meni se uporaba splošno uveljavljenih tujk sploh ne zdi greh, a v ognjevitem zagovanjanju nasprotne-ga stališča sogovornikov skoraj nisem prišla do besede. Zato so me kar
pomirile besede Diomire Fabjan Bajc, ki v svojih Minutah za boljši jezik te tujke imenuje evropeizme in jih sprejema kot del naše kulture. Že nekajkrat se je tudi obregnila ob naslov debele knjige Slovar tujk, ki smo jo pred kratkim dobili, saj se ji zdi nemogoče, da bi Slovenci sploh mogli imeti toliko tujk. Po njenem mnenju gre za besede tujega izvora, ki so prodrle tudi v druge jezike, a jih ti nimajo za tujke. Seveda pa morajo biti rabljene v pravilnem pomenu in ne smejo spodkopavati strukture jezika.
Na primer - odnos do jezika, problemi v zvezi z dvojezičnostjo. V prispevku slovenske televizije ob podelitvi nagrade Vstajenje me je takoj pritegnila izjava nagrajenca Jožeta Blaj-sa, ko je dejal, da čuti poleg ljubezni
tudi dolžnost do slovenščine. To svoje gledanje na jezik je potem poglobil in razširil v intervjuju, ki je bil objavljen v prejšnji številki NG. Njegova izjava "Zame je jezik nekaj zelo emocionalnega" je skoraj enaka izjavi "Zame je slovenščina čustveni jezik", ki sem jo slišala v četrtkovem Pogovoru sredi dneva. Izrekla jo je defektolog in logoped Martina Ozbič, ki se je pogovarjala z voditeljico oddaje Vido Valenčič o raznih težavah pri razvoju otrok. Zame je bil najbolj zanimiv osrednji del pogovora, v katerem je Ozbičeva govorila o razvoju govornih sposobnosti in razčlenila različne oblike in stopnje dvojezičnosti. Potrdila je tudi moje prepričanje, da je dvojezičnost velik plus, a je lahko - za otroke s problemi - tudi
minus. Glede večjezičnosti v zgodnji otroški dobi (npr. angleški vrtec) pa je bilo njeno stališče precej odklonilno, ker je poudarila, da je za otroka obremenjujoče sprejemati ne samo nov jezik, ampak tudi nov način mišljenja, čustvovanja, tradicij, itd., ki ga skupno z jezikom sprejema. Predvsem se mi je zdelo pomembno njeno mnenje, da mora biti pri otroku vsaj ena jezikovna struktura dodelana. Od tu mora vsakdo graditi naprej. Že prej omenjeni Jože Blajs je v svojem intervjuju zapisal misel, ki velja za vsakega izmed nas: Če jezika ne bomo bolj negovali, če nam jezik ne bo neka posebna srčna zadeva,.... potem se bojim, da bo počasi popolnoma izginil iz teh krajev.
NLP
7
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
8
ČETRTEK, 15. M A) A 2003
Barkovlje / Konec dvoletnega tečaja za zborovodje
S pogledom v prihodnost
FOTO KROMA
s r. STRANI
Postanimo...
"Od vas, ki vodite delo v kulturnih ustanovah v Italiji, bi namreč rada dobila čimveč predlogov, pobud, predvsem pa bi rada spoznala vaše težave, konkretne potrebe, ki jih bomo lahko vključili v nacionalni program", je dejala Rihterjeva in nadaljevala svoje razmišljanje pred sestankom s trditvijo, da se sama še kako zaveda pomena Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, "ki bo tak, kot je, tudi v prihodnje ostal, saj mora tudi ob vstopu Slovenije v EU ostati aktiven." To v odgovor krovnima organizacijama, ki sta po nič kaj spodbudnih vesteh iz Ljubljane, zahtevali ohranitev sedanje politične in izvršilne vloge Urada.
Nadalje je Rihterjeva podčrtala pomen slovenske manjšine v Italiji, ki mora biti tudi v novih časih aktivna in čimbolj dejavna, da bo kos izzivom, saj bo vstop Slovenije v EU zagotovo pomenil novost, ki pa bi morala biti pridobitev tudi za slovensko skupnost v Italiji. Rihterjeva je tudi naglasila, naj si slovenska manjšina prizadeva, da bi postavila z matično državo nove, bolj plodne odnose. Tudi zato se je zavzela za konkretne pobude in predloge, za nove akcije in tudi za čimboljši razvoj kulture v slovenski manjšini v Italiji.
"Med vami sem zato, da vas poslušam, da vaše konkretne predloge, ocene, tudi kritike poslušam, si jih zabeležim, jih posredujem slovenski vladi, da skratka skupaj z vami najdemo rešitve, ki bodo v prid tako vam kot tudi slovenski državi," je povedala Rihterjeva, nakar so spregovorili predstavniki slovenskih organizacij in kulturnih društev, ki so se ministrici najprej zahvalili za obisk, predvsem pa je velika večina poudarila dejstvo, da se slovenska narodna manjšina v Italiji zaveda pomena tesnih vezi in seveda vsakršne, tako gospodarske kot tudi politične pomoči Slovenije.
Na srečanju je bila ministrica pragmatično zelo povedna, ko je dejala, da morajo Slovenci v Italiji za svoje težave najti sami rešitve, seveda v sodelovanju z njenim ministrstvom in z Uradom za Slovence. Večkrat je ponovila, da sta za slovensko vlado sogovornici le krovni organizaciji, v okviru katerih se morajo iskati rešitve in tudi predlogi za nove oblike sodelovanja, ki bi po njenem mnenju moralo biti bolj partnersko sodelovanje kot pa samo finančna in drugačna pomoč matice manjšini.
Janez Povše je pozval k miselnemu preskoku paritetnega obravnavanja zamejstva z matico, da bi imeli svoje
predstavnike v vladnih telesih, kjer se govori tudi o zamejstvu. Damjan Pavlin je v vidiku nove EU pozval k vrednotenju našega prostora, ki je potreben pozornosti in sodelovanja z matico za okrepitev obmejnega prostora. Ace Mermolja je izpostavil vprašanje sposobnosti vpliva ministrstva za kulturo pri vladi za grajenje enotnega kulturnega prostora, ker se ob mejah že ustvarjajo nevarne razdalje. Obenem se je zavzel za slovenski kulturni center v Trstu in večnamenski center v Benečiji. Igor Komel je podčrtal skrb za najmlajše, Drago Štoka pa je dejal, da so kulturne in gospodarske investicije v zamejski prostor nujne in vredne (prav vse evropske države to danes že počenjajo), saj bo prav ta eden največjih izzivov Slovenije v skupni Evropi. Damijan Hlede je izpostavil pomen glasbenega šolstva, povabil je ministrstvo na skupno omizje, izpostavil pa je še nerešen problem slovenskega odseka pri konservatoriju Tartini. Ric-cardo Rutar je spregovoril o
nevidnosti RTV Slovenije in izpostavil željo po skupnih pobudah, ki bi dale novega zagona Benečiji. Nives Košuta je dejala, da je prioriteta v izobraževanju kadrov in v vprašanju, kako ohraniti te ljudi v našem prostoru. Težave SSG, ki samo kot najemnik Kulturnega doma v Trstu ni sposobno rešiti svojih težav, je izpostavil Filibert Benedetič, ministrica pa je izrecno dejala, da "Slovenija, slovenska vlada in moje ministrstvo nimata nobenih odgovornosti za propadanje Kulturnega doma, če ni rešeno vprašanje lastnika, ki mora edini nositi odgovornost in biti edini sogovornik, s katerim bomo v sodelovanju z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu gotovo našli ustrezno rešitev." Benedetič je izpostavil še drugi, prav gotovo temeljni problem naše skupnosti: šolstvo. Franka Žgavec je opomnila na problem stalnega premeščanja uslužbencev na Uradu. O šolstvu in o vlogi kulturnega društva v Kanalski dolini je govoril Rudi Bartaloth. V debato se je vključil tudi Rudi
Pavšič z mislijo, da je treba urediti sistem obnašanja do Ljubljane, treba je izdelati skupne načrte in nato nastopiti enotno preko dveh krovnih. Vsaka druga pot le skazi moč teh organizacij. O Kulturnem domu pa je pribil, da je družba Dom (in torej SKGZ) pripravljena takoj odstopiti lastništvo, obenem pa je postavil na mizo celotno problematiko "manjšinske" imovine. Marko Tavčar je predstavil delovanje Zadruge Goriška Mohorjeva, Zorko Harej pa je izpostavil problem identitete v novi Evropi. Marko Kravos se je obregnil ob pozornost, ki jo kaže matica do nas. Posege je zaključila generalna konzulka z ohrabrujočo mislijo, da bo pomoč, v taki ali drugačni obliki, vedno prihajala v naše kraje.
Srečanje je nedvomno služilo kot dobra podlaga za nadaljnje sodelovanje (ministrica je napovedala okroglo mizo v Ljubljani, katere se bodo udeležili tudi predstavniki slovenske vlade). Delovni sestanek pa je bil mestoma preveč "računovodski". "Predložite
načrte za natečaje!", so pogostokrat slišali predstavniki naših organizacij: "Rabimo konkretne zadeve: kdo bo projekt izpeljal, koliko stane in kdaj ga bo kdo izpeljal."
Že res, da je danes brez predstavitve projektov javni denar nedosegljiv, vsak projekt pa je lahko resnično učinkovit le v širše zasnovani strategiji. O teh pogledih na vsakdan obmejnega prostora paje bilo bolj malo povedanega. Če smo po eni strani razumeli posege ministrice kot zelo konkretne, saj nas je dobesedno vabila k sodelovanju, pa se po drugi strani tudi upravičeno sprašujemo, koliko moči ima še v sebi slovenska skupnost v Italiji, da bo kos novim izzivom, gotovo naša kulturna srenja ne bo zmogla rednega kulturnega dela brez pomoči iz matice in to ne samo denarne pomoči! Del slovenskega naroda, ki živi izven meja Slovenije, ni namreč nikakor primerljiv s tistim v matici. Izpostavljen je mnogoterim pritiskom, prevzema si bremena, o katerih v matici niti ne vedo, da obstajajo, in igra pravo vlogo branitelja meja, obenem pa enkratnega kulturnega posrednika.
Brez manjšine je ranljivost matice stokrat večja!
In tega se morajo v Ljubljani zavedati in primerno ukrepati, drugače bo po njih, pravzaprav po nas vseh! Ne prosimo vbogajme, skupno hočemo delati za našo stvar, za katero smo se že v preteklosti žrtvovali.
"Kdor se ukvarja z glasbo, ima sonce v sebi." Tako je poslušalce in številne izvajalce petkovega koncerta, ki so se zbrali v cerkvi sv. Jerneja, nagovorila predsednica kulturnega društva Barkovlje, gospa Vera Poljšak, gostiteljica večera z naslovom Zborovodje s pogledom v bodočnost.
Glasbena matica in bar-kovljansko društvo sta 9. t.m. poskrbela za nenavaden nastop, katerega protagonisti niso bili direktno izvajalci-pevci, temveč njihovi dirigenti. Občinstvu se je namreč predstavilo skupno osem zborovodij (v prvem delu sedem). Po dveh letih zboro-vodskega tečaja, ki ga je priredila naša glasbena šola v sodelovanju z ZCPZ in ZSKD, je obiskovalce čakala še zadnja preizkušnja. Bogdan Brecelj, Peter Pirih, Mikela Šimac, Erik Kuret, Cinzia Sancin, Ada Škamprle in Mira Fabjan so v takem vrstnem redu pokazali zbranemu občinstvu sintezo nabranega znanja. Nastop je bil torej vrh ledene gore oz. številnih vaj in predavanj, ki so jih vodili priznani glasbeniki in zborovodje. Dirigiranja so se učili pri prof. Riti Nosko-vi, vokalne in telesne tehnike pri prof. Aleksandri Pertot, harmonije in glasbene analize pri prof. Flilariju Lavrenčiču. V dopolnilo pa so potekala še tematska srečanja z uglednimi profesionalci iz matice in zamejstva.
Sodelovanje med predstavniki obeh strani meje, ki so ji že šteti dnevi, je bila posebnost na novo zaživele zboro-vodske šole. Tečajniki so prihajali namreč tudi iz Senožeč, Nove Gorice in Sežane, tako da se je že leto oz. dve pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo dejansko začela gradnja enotnega kul-
Ljuhca moja, kaj si strila: to je naslov knjige o ljudskih pesmih iz Skednja in Kolonkovca, ki so nastale med leti 1900-11, zbrala pa sta jih Pier Paolo Sancin in Dušan Jakomin. Svojo predstavitev občinstvu je knjiga doživela v petek, 9. maja, v prostorih Doma Jakoba Ukmarja. Delo obsega 80 strani, poleg začetnega uvodnega besedila v slovenščini in italijanščini zasledimo zelo bogat fotografski del ter besedila in note pesmi. V petek zvečer je občinstvo imelo tudi možnost prisluhniti nekaterim pesmim iz zbirke same, saj jih je baritonist Aldo Žerjal zelo občuteno zapel ob klavirski spremljavi Gregorja Bizjaka.
Avtorja sta v uvodnem delu razložila, kako so te pesmi nastale. Konec 19. stoletja se je namreč razširila navada glasbenih natečajev in to je prišlo tudi v Trst z natečajem tržaških pesmi, kasneje pa tudi v takrat še vaški Skedenj, kjer je imelo svoj sedež
turnega prostora. Navdušenje ravnatelja naše osrednje glasbene ustanove, Bogdana Kralja, nad iniciativo je bilo veliko tudi zato, ker se je Glasbena matica po petnajstih letih ponovno posvetila problemu izobraževanja zborovod-skega kadra, da bi poskrbela za dirigentski podmladek, tistim pa, ki imajo za sabo že večletno izkušnjo, da bi dala možnost dodatnega izpopolnjevanja.
Župnijski mešani pevski zbor Kapela iz Nove Gorice je pod taktirko tečajnikov in ob orgelski spremljavi Terezije Paljk zapel dela za naše kraje neobičajnih avtorjev: najprej Kyrie iz Sattnerjeve MissaeSeraficae in pa celotno Rihovskovo Misso Loretto, ki je tretja od 27 latinskih maš češkega mojstra Vojtecha Rihovskega (1871-1950), bolj znanega pod psevdonimom Dubsky. Zborovodje so ne glede na starost prepričljivo in gotovo izpeljali svojo vlogo, pri vsakem pa je bil viden osebni pečat, ki je dodatno oplemenitil posamezen nastop.
"Zborovodje s pogledom v bodočnost" je bila misel, ki je povezovala ves koncert. V njej se je skrivala tudi želja, da bi bila bodočnost tečajnikov in njihovih skupin po-
društvo Velesila. Avtorji teh pesmi večinoma niso bili skladatelji, glasbene umetnosti so se učili le kot samouki in so zaradi tega bile pesmi izredno melodične in preproste. Tudi njihova vsebina je tipično ljudska, saj opeva ljubezensko tematiko, fantovske, dekliške in vinske motive, ritem pa je v glavnem valček, mazurka ali koračnica. Prav zaradi vseh teh značilnosti so bile te pesmi izredno priljubljene med ljudstvom in so se v letih tudi ohranile. Na predstavitvenem večeru je spregovorila tudi g. Alma, hčerka enega teh skladateljev, ki se je spominjala svojega očeta, prav tako samouka. V kasnejših letih so številne skladbe, iz strahu pred fašisti, morali zažgati, njihove melodije pa so ostale žive med škedenj-skim ljudstvom in se tako tudi ohranile. Gospa Alma je zelo živahno in veselo v obeh jezikih pripovedovala o takratnih časih, ko je bil Skedenj še
dobna sedanjosti najbolj uglednega in uspešnega mešanega zbora na Tržaškem ter njegove duše, dirigenta Janka Bana. Pevci Jacobusa Gallusa so odprli svoj nastop z Gallusovima motetoma Facta est cum multitudo angelo za mešano zasedbo in Pueri conci-nite za žensko. Dalje je mogočno zazvenel Mendelssohnov psalm Richte mich, Cott, ki je že več let sestavni del zborovega repertoarja. Prisluhnili smo tudi Ave maris stella, ki jo je leta 1898 po srednjeveški melodiji priredil norveški skladatelj Edvard Grieg, Kogojevemu Večernemu zvonu, iz pravoslavne zakladnice pa Bogorodid devo S. Rahmaninova. Zbor je za občinstvo pripravil še Gruberjevo Ave Marija, Merkuje-vega Paternoster in velikonočno jezus je od smarti ustau. Na koncu pa je zadonel Kra-tochvvillov Amen. Nagrada publiki za navdušeno ploskanje je bila še uspavanka Koli-sanka.
Gospa Vera Poljšak je svoj uvodni pozdrav zaključila z željo, da bi bilo v nadaljnjem delovanju tečajnikov veliko 'sončnih' dni, polnih zadoščenj na glasbenem področju. Če bodo vztrajali po začrtani poti, jih bo najbrž veliko.
(AL)
vas in ko so starši svoje otroke učili te pesmi in ob njih tudi plesali. Po glasbenem inter-mezzu je spregovoril tudi predstavnik založniške hiše Bruno Rossi, ki si je ob ustanovitvi svoje založbe z ženo postavil ta cilj, da bo podpiral in širil glasbeno in vsestransko kulturno dediščino Dežele FJ-k. Namen njegove založbe Piz-zicato ni torej komercialen, ampak zgolj ljubiteljski, saj je bil založnik zelo ponosen nad dejsvom, da lahko izda tako knjigo, ki ohranja in širi kulturo ljudstva. K omizju je g. Jako-min ob koncu povabil še domačinko, ki seje rodila prav v času, ko so te pesmi nastajale. G. Marija je sicer malo sramežljivo, a obenem zelo pogumno nastopila in zapela pesem Temna noč se je storila ter s tem izzvala celotno publiko, ki ji je nato priskočila na pomoč in vsa dvorana se je združila v petju domačih slovenskih ljudskih pesmi.
(JC)
RADIJSKI ODER
vabi na podelitev nagrad zmagovalcem 3. natečaja za radijsko igro in na recital
Z BORISOM PAHORJEM SKOZI PROSTOR IN ČAS.
Sodelujejo udeleženci tečaja lepe govorice 2002-2003 in Mešani pevski zbor Glasbene matice pod vodstvom Aleksandre Pertot. Večer bo v torek, 20. maja, ob 20.30 v dvorani Narodnega doma v Trstu.
Skedenj / Predstavitev knjige o ljudskih pesmih
Ljubca moja, kaj si strila
TRŽAŠKA KRONIKA
22. kongres v Narodnem domu v Trstu in v Nabrežini
SKGZ: Z močjo prihodnosti
Pod geslom Z močjo prihodnosti se je v Narodnem domu začel 22. deželni kongres Slovenske kulturno-go-spodarske zveze, na katerem so najprej izvolili predsedstvo kongresa in podelili priznanja. Najvišje priznanje, odličje boja in dela, so podelili zaslužnim članom svoje organizacije in drugim, ki so se izkazali v življenju manjšine. Med trinajstimi nagrajenci je bil bivši slovenski predsednik Milan Kučan, ki se je v zahvali dotaknil "nelahkih let svojega predsedovanja matični domovini vseh Slovencev" in dejal, da je "iskreno vesel, če ste v mojem prizadevanju za dobrobit vseh Slovencev, zato tudi vas, dragi zamejci, prepoznali tudi sicer majhen kamenček, kar je vsekakor moj doprinos bil, pri izgradnji velikega mozaika sožitja in prizadevanja za novo Evropo miru". Kučan je še dodal, da si je s svojimi italijanskimi kolegi vedno prizadeval za reševanje težav Slovencev v Italiji.
Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je v poročilu dejal: "Skorajšnje članstvo Slovenije v EU bo tudi za naš prostor pomenilo epohalni zasuk ter nam narekuje nove in različne predstave, ki jih imamo o sebi. Skratka, sili nas iz tradicionalnih miselnih struj, ki mnogokrat vodijo naše organizirano življenje." "Če želimo kot Slovenci ohraniti našo identiteto v novih, evropskih dimenzijah, potem je potrebno, da postorimo nekaj bistvenih korakov
v	smeri prekoračitve neživ-
FOTO KROMA
Ijenjskih plotov, obenem pa ne smemo venomer iskati v drugih razlogov za naše težave. Zarisati moramo strategijo za prihodnja desetletja. Poiskati moramo prioritete in znati jih moramo realizirati. V tem smislu smo skupaj s Svetom slovenskih organizacij organizirali Programsko konferenco," je dejal Pavšič in podčrtal izjemen pomen sodelovanja med SKGZ in SSO na vseh ravneh.
Pavšič je novo obdobje, ki je pred slovensko manjšino, predstavil kot izziv, ker po njegovem mnenju integracija še ne pomeni homologacije. Slovenska manjšina mora torej ohraniti svojo samobitnost, ki mora priti do izraza na vseh ravneh življenja. "Vstop Slovenije v EU bo tudi za nas zgodovinski dogodek in priložnost za nove, kvalitetnejše in uspešnejše medsebojne odnose," je dejal Pavšič in še zatrdil, da mora slovenski nacionalni program "nujno zaobjeti ves slovenski narod in Sloven-
ce, in ne le tistih, ki živijo znotraj državnih mej Slovenije".
Pavšič je poudaril tudi izjemen pomen sprejetja zaščitnega zakona in se zavzel za večjo odprtost tudi v Trstu, ki ostaja v primerjavi z Gorico s svojo desnosredinsko vlado slovenski manjšini nenaklonjen. V nasprotju s Trstom je izpostavil sodelovanje med Novo Gorico in Gorico, saj je model dveh Goric postal zanimiv za vso Evropo. "Takšno sodelovanje odpravlja v ljudeh strahove, ki so še navzoči in ki preprečujejo normalno in resnično sodelovanje večine in manjšine".
Kongresa seje udeležil tudi italijanski minister za odnose s parlamentom Carlo Giova-nardi, ki je poudaril, da morajo biti narodne manjšine "bogastvo vseh in za vse". Opozoril je tudi na nove integracijske procese, ki spreminjajo tako italijansko kot evropsko družbo in bodo tudi slovensko družbo: "Učiti se torej mora-
mo iz preteklosti in zaživeti v medsebojnem spoštovanju in sožitju".
Pozdrave zunanjega ministrstva in ministra Dimitrija Rupla je prinesel državni sekretar na MZZ in vodja Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Črtomir Špacapan, ki je poudaril velik pomen sodelovanja med obema krovnima organizacijama Slovencev v Italiji in dejal, da bo vstop Slovenije v EU "za vse nas dobro dejanje".
Slovenijo sta na kongresu SKGZ zastopala še generalna konzulka Jadranka Šturm Kocjan in konzul Miha Vilar, navzoči pa so bili še številni ugledni gosti, med njimi evropski parlamentarec Mitja Volčič, senator Miloš Budin in predsednik Unije Italijanov iz Istre Maurizio Tremul.
V pozdravu je predsednik SSO Šergij Pahor poudaril pravilno pot iskanja dialoga med krovnima organizacijama. Pritožil se je, da morata SSO in SKGZ večkrat stopiti na zahtevno področje politike, ker so stranke odsotne in opozoril na krivični odnos, ki ga ima do manjšine naša Dežela, za goste iz Slovenije pa podčrtal pomen Urada za Slovence.
V soboto seje kongres nadaljeval v dvorani SKD Igo Gruden v Nabrežini. Delegati so prisluhnili tajniškemu poročilu Jole Namor, nakar je sledila razprava, v katero so posegli tako kulturniki kot gospodarstveniki in politiki vseh tistih strank, v katerih se prepoznavajo člani SKGZ.
Narodni dom / Zaključni nastop tečajnikov Radijskega odra
Z Borisom Pahorjem skozi prostor in čas
Radijski oder skrbi za negovanje slovenske besede, ki jo širi ne samo preko radijskih valov, s televizijskih zaslonov (sinhronizacija risank, oddaja Iz sanje...beseda) in z odrskih desk (že peto leto je priredil abonma za otroke in družine Gledališki vrtiljak), pač pa tudi s t.i. tečaji lepe govorice. Ti so namenjeni vsem, ki se poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo s slovensko govorico, pa tudi tistim, ki bi se iz čiste ljubezni do lepe besede radi naučili pravilne dikcije in vsega, kar spada k lepi slovenščini.
Tudi letos je RO na začetku šolskega leta organiziral tečaj lepe govorice. Kot vedno bodo tečajniki pokazali, kaj so se naučili: nastopili bodo na zaključni produkciji, ki bo letos posvečena pisatelju Borisu Pahorju. O tem smo se Pogovorili s članico RO in mentorico tečaja lepe govorice Matejko Maver.
Kako sle si zamislili
program večera?
S kolegicama Majo Lapornik in Lučko Susič smo si zamislile večer z naslovom Z Borisom Pahorjem skozi prostor in čas. Zdelo se nam je namreč primerno, da posvetimo večer pisatelju ob njego-
vi	bližajoči se 90-letnici. Za recital smo izbrale različne od-
lomke iz Pahorjevih del, ki so postavljena v različen čas in v različen prostor. Gre torej za prizore iz njegovih knjig, ki se dogajajo npr. v Franciji, Trstu, Afriki... in preko katerih doživimo zgodovino naše ! skupnosti v različnih obdobjih, npr. pred vojno, med vojno, po njej... Poleg slušateljev letošnjega tečaja bo večer oblikoval še Mladinski mešani pevski zbor Glasbene matice, ki ga vodi Aleksandra Pertot. Večer ho tudi slovesen zaključek sezone, v kateri je KO izvedel kar nekaj uspešnih projektov, med temi je gotovo tečaj lepe govorice.
Tečaj je kot običajno trajal od novembra do maja, in sicer enkrat tedensko po 2 uri. Začeli smo z okroglo mizo o rabi slovenščine v javnosti: oblikovali so jo Nataša Sosič Fabjan, Majda Kavčič Baša in prof. Jože Faganel. Med letom pa smo imeli še eno predavanje, in sicer o vplivu italijanščine na slovensko govorico. Predavanje je imela prevajalka Diomira Fabjan Bajc. Sam tečaj sva vodili Maja Lapornik in jaz, za otroke pa Lučka Susič. Novost letošnjega tečaja je bila prav ta, da smo poleg dveh skupin
odraslih imeli še skupino ; otrok. Ta skupina se je delno oblikovala tudi kot posledica navdušenja nad enotedenskim gledališkim tečajem, ki smo ga priredili lani junija v Marijanišču na Opčinah. O-troci bodo nastopili na Pahorjevem večeru, poleg tega pa so začeli pripravljati tudi otroško igrico. Pravzaprav je predstavljala ta skupina tudi največji uspeh letošnjega leta. Ostalih, starejših tečajnikov je bilo sprva presenetljivo dosti, žal pa smo doživeli precejšen osip. Vsekakor so do konca vztrajali tisti, ki jih je tečaj res zanimal. Skupina je bila precej nehomogena bodisi po zanimanjih kot po predpripravi in tudi po starosti. Zato je bilo včasih delo precej zahtevno.
RO je letos razpisal tudi natečaj za izvirno radijsko igro. Na večeru v Narodnem domu boste tudi nagradili zmagovalce...
Ja, zelo smo veseli, da je med nagrajenimi tudi delo dveh mladih zamejcev. Namen Radijskega odra je bil prav ta, da spodbudimo zamejske avtorje k ustvarjalnosti. Opazili smo namreč, da v zamejstvu upada zanimanje za literaturo. Vedno manj je
mladih literarnih ustvarjalcev, verjetno tudi zato, ker ne vidijo možnosti, da bi svoja dela lahko objavljali ali kako drugače opozorili javnost nanja. Med 57 prispelimi deli jih je bilo sicer samo 5 iz zamejstva, eno izmed teh pa je bilo nagrajeno. Temo, ki smo jo določili, in sicer iskanje identitete posameznika ali skupnosti, so avtorji obdelali na zelo različne, zanimive načine: nagrajena Tržačana, Fabrizio Polojaz in Paolo Tan-ze, sta se npr. na duhovit način lotila teme spreminjanja priimkov. Ena od nagrajenk, Bariča Smole, je obdelala lik junakinje, ki ugotovi, da je posvojenka in zato začne iskati svojo pravo identiteto. Alojz Rebula govori
o	izseljencih, Janez Povše o deljenosti med Matico in zamejstvom... Podelili smo dve tretji nagradi (Andreju Makucu in Bariči Smole) ter dve drugi nagradi (Manki Kremenšek in skupaj Fabriziu Polojazu ter Paolu Tanzetu). Za izvedbo smo priporočili še nekatera dela.
Vsi, ki bi torej radi počastili pisatelja Borisa Pahorja, in vsi, ki cenijo tiste, ki se trudijo za lepo slovensko besedo, so torej vabljeni na večer, na katerem bodo tudi podelili nagrade zmagovalcem natečaja, ki ga je RO razpisal za izvirno radijsko igro, v torek, 20. maja, ob 20.30 v nekdanjem Narodnem domu v ul. Filzi 14 v Trstu.
BS
OBVESTILA
SKD BARKOVLJF. vabi v petek, 16. maja, oh 20.30 na predvajanje Študentskih kratkih filmov in televizijskih dram Martina Turka. Vabljeni!
SSG VABI v soboto, 17. maja, ob 21. uri v Kulturni dom Alberta Sirka v Križu in v nedeljo, 18. maja, ob 21. uri v Kulturni dom na Proseku na ponovitvi veseloigre Jake Štoke Moč uniforme v režiji Maria Uršiča. V glavni vlogi nastopa Adrijan Rustja.
V	NEDELJO, 18. maja, bo devet otrok, oblečenih v nošah, stopilo ob 11. uri prvič k obhajilni mizi v cerkvi sv. Jerneja v Barkovljah.
OPENSKA DEKANJJA vabi v sredo, 21. maja, ob 20.30 v Marijanišče na Opčinah na razširjeno dekanijsko sejo. Vabljeni duhovniki, člani komisij škofijskega zborovanja, člani župnijskih svetov in sodelavci.
IZLETV Strunjan in Piran bo v ponedeljek, 26. maja. Prireja ga Klub prijateljstva. V Strunjanu bo g. Jože Špeh daroval sveto mašo v čast Mariji, v Piranu si bomo ogledali obnovljeni starodavni minoritski samostan. Prijave od 8. do 17. maja oz. do zapolnitve mest v večernih urah na tel. št. 040
43194 (Martelanc) in 040 225468 (Puntar) ali osebno v ul. Donizetti 3 v dvorani ali pred dvorano v 1. nadstropju od torka, 13., do četrtka, 15. maja, od 11. do 13. ure ter od 15. do 17. ure.
KRUT PRIREJA tečaj masaže dojenčka in starejšega otroka, ki bo potekal v drugi polovici maja. Vodila ga bo dipl. fizioterapevtka Karin Vitez. Vpisovanje in informacije na sedežu, ul. Cicerone 8, tel.: 040 360072.
ŽUPNIJA PROSEK vabi vse ljubitelje astronomije na srečanje, ki bo v četrtek, 22. maja, ob
20.15	v župnijski dvorani, v sodelovanju z Astronomskim kulturnim krožkom Trst. Naslov predavanja: Ali smo sami v veso/ju? Predava g. Edi Bogateč. Po predavanju ogled zvezdnatega neba s teleskopom. Vabljeni!
ŽlIPNUA PROSEK vabi v četrtek, 29. maja, ob 20. uri na predavanje prof.dr. Jožeta Krašovca Globalizacija in etika v Svetem pismu. Vabljeni!
DAROVI
ZA CERKEV v Bazovici: namesto cvetja na grob pokojni Mariji Pečar darujeta Tatjana in Antek Terčon 20,00 €.
V Tržaški knjigarni
Razstava idrijskih čipk
FOTO KROMA
V	sredo, 7. maja, je bila v Tržaški knjigarni otvoritev razstave idrijskih čipk (odprta bo do 21. maja). Po pozdravu Vinka Ozbiča, enega od dveh upravnikov knjigarne, je prof. Tomaž Pavšič občuteno predstavil to dragoceno obrt. Dejal je, da čeprav v Idriji klekljajo že tristo let, se je ta umetna obrt razmahnila šele v zadnji četrtini 19. stoletja. Tedaj je Idrija, tudi s podporo Dunaja, dobila svojo čipkarsko šolo, ki še vedno deluje. Pomembna utemeljiteljica idrijske čipke je bila pred stotridesetimi leti Ivanka Ferjančič, mlada Idrij-čanka, ki jo je Dunaj z dekretom poslal poučevat klekljanja čipk na Tirolsko.
Idrijska čipka je zelo znana širom po svetu. O njej je bilo že veliko napisanega. V knjižnicah lahko najdemo stare ali nove izdaje del v flamščini, angleščini, nemščini ali pa v drugih jezikih, ki jo obravnavajo. Kleklanje pa je posta-
lo	za rudarske družine dodatni vir sicer skromnega zaslužka. Kljekljale so predvsem žene idrijskih knapov. "Bili so to vztrajni in žilavi možje, zvesti svojemu poklicu in ponosni nanj," je zapisano v knjigi, ki je izšla ob 500-letnici rudnika. "Z vso očetovsko skrbjo so bedeli nad svojimi skrom-
nimi domovi in družinami. Zuljavo otopelost so znali razvedriti z iskrivim in dobrodušnim humorjem. Od nekdaj so bili vneti tudi za napredek skupnosti in dovzetni za kulturne dobrine. Cenili so izobrazbo in omogočali šolanje svojim otrokom. Njihove matere, žene in hčere pa so nad temino rovov klekljale snežno-bele čipke. Tudi zanje."
O	podjetju Lapajne, ki je razstavo priredilo, je spregovoril Peter Lapajne, kako se kleklja pa je mojstrsko pokazala gospa Helena Poljanec. S svojo soprogo Vando vodi gospod Peter podjetje in tako nadaljuje dejavnost, ki jo je v zadnjih desetletjih 19. stoletja uspešno pričel njegov prednik Franc Lapajne. Naj dodamo,
■ da so iz družine idrijskih Lapajnetov izšli pomembni kulturni delavci, med temi Dragotin Lapajne, ki je bil kot idrijski župan glavni pobudnik za ustanovitev idrijske realke pred sto leti. Kot je znano, so iz slavne idrijske realke od ustanovitve leta 1901 pa do leta 1926, ko so jo fašistične oblasti ukinile, izšli številni pokončni, sposobni in zaslužni možje.
Razstavo sta obiskali ludi slovenska ministrica Andreja Ri-! hter in generalna konzulka Jadranka Šturm Kocjan.
9
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
.ul*'*««1!
KRONIKA
10
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
Na povabilo pokrajinskega vodstva SSO
Župan Brulc med nami
Bo prišlo v briški vasi do ustanovitve sekcije?
Krvodajalci v Števerjanu
Čezmejno sodelovanje na Goriškem je nujno, če hočemo priti pripraljeni za vstop Slovenije v Evropsko zvezo. Tega se zavedajo obmejne občinske uprave, pa tudi organizacije civilne družbe, ki pozorno spremljajo dogajanje v pričakovanju 1. maja 2004. Močno željo po tesnejšem sodelovanju in soustvarjanju skupnega prostora je prejšnji teden pokazalo goriško vodstvo Sveta slovenskih organizacij, ki je povabilo novogoriškega župana Mirka Brulca na obisk naših ustanov in društev, ki delujejo v stavbi na Travniku št. 25 in v Kulturnem centru Lojze Bratuž.
Costa iz Nove Gorice, ki so ga spremljali svetovalka za mednarodne odnose Petra Cotič, predsednik Komisije za mednarodne odnose Cvetko Saksida in vodja kabineta Bogdan Žižmond Kofol, so v četrtek, 8. t.m. popoldne, pričakali na Travniku člani pokrajinskega vodstva SSO. Skupno so si ogledali Katoliško knjigarno, prostore Galerije Ars, Novega glasa (kjer sta skupno z drugimi sodelavci goste sprejela odgovorni in glavni urednik, Jurij Paljk in Andrej Bratuž), Pastirčka in Goriške Mohorjeve družbe.
I
Nato so krenili v Kulturni center, kjer je uglednega gosta iz bližnje občine sprejela predsednica centra Franka Žgavec ter mu prikazala delovanje našega kulturnega hrama; župan Brulc si je tudi rad ogledal fotografsko razstavo novogoriškega umetnika Mirka Bijukliča. Član vodstva Športnega združenja Olympia Andrej Vogrič je pospremil novogoriško delegacijo v telovadnico, načelnik Slovenske zamejske skavtske organizacije Gorica Ivo Cotič pa je župana sprejel na skavtskem sedežu. Damjan Hlede in Silvan Kerše-van, predsednik in ravnatelj Slovenskega centra za glasbe-
no vzgojo Emil Komel, sta na kratko orisala uspehe in težave naše glasbene šole, nakar so predstavniki goriškega SSO-ja in nekaterih omenjenih ustanov sedli za mizo.
Pokrajinski predsednik krovne organizacije Janez Povše je poudaril željo, da bi se okrepilo sodelovanje v obmejnem prostoru, da bi oplemenitili in izpopolnili že obstoječe stike. "Z vami želimo soustvarjati naše prihodnje načrte," saj, je še rekel Povše, "se ne moremo omejiti samo na sodelovanje, če želimo oblikovati skupni kulturni prostor".
1)1) / stran 16
V	čudovitem poletnem vremenu seje Števerjan prejšnjo nedeljo, 11. maja, predstavil v vsej svoji lepoti zastopnikom več kot dvajsetih sekcij Združenja prostovoljnih krvodajalcev (ADVS) iz vse Goriške in jih naravnost očaral. V briški vasi so se zbrali, ker je goriška sekcija združenja želela letos obhajati svoj tradicionalni dan krvodajalcev prav v Števerjanu, da bi krajane izzvala in spodbudila, saj v tej občini (edini v goriški pokrajini) še ne deluje samostojna sekcija. Prav na isti dan pred 44 leti, 11. maja 1959, je nekaj goriških mož postavilo temelje gori-škemu združenju, ki je danes eno najbolj dejavnih in zaslužnih prostovoljnih društev ob Soči.
Prejšnjo nedeljo so se člani goriške sekcije zbrali že navsezgodaj na goriškem in nato števerjanskem pokopališču, da bi položili venec padlim. Nato so se s praporji sekcij goriškega in tržiškega okraja zbrali na trgu pred cerkvijo v Števerjanu ter se ob
10.	uri udeležili župnijske nedeljske maše, ki jo je daroval g. Anton Lazar. Prisotnim so razdelili listič z italijansko in slovensko molitvijo krvoda-
"J* al">ei?o
dom ssn
mm
O HtiMHACA
jalcev, ki jo je spisal "dobri papež" Janez XXIII. Župnik je v dvojezični pridigi lepo označil plemenito dejanje darovanja krvi, ko je spregovoril o tej življenjski limfi, ki se preliva v vojnah in na cestah. Nekdo jo je prelil na križu, nekdo pa jo danes preliva v transfuzijskih oddelkih, da bi daroval življenje neznancu, ki ga potrebuje.
V	prijateljskem vzdušju je nato potekala v dvorani Sedejevega doma prireditev, ki se je je udeležilo kar nekaj uglednih gostov; pozdravil jih je podpredsednik goriške sekcije Franco Glessi, ki je tudi povezoval srečanje. Ne-
davno izvoljeni predsednik goriške sekcije Marco Fon-zar je v svojem nagovoru jasno in prepričljivo nakazal, zakaj je tako pomembna kultura solidarnosti in darovanja ter vzgoja zanjo. Treba je računati na mlade, je naglasil, še posebno v svetu in družbi, ki se hitro spreminjata. V zadnjem desetletju je padlo veliko zidov, kmalu bo na naši zemlji padel še eden. Fonzar je izrazil jasno željo, da bi v Števerjanu nastala sekcija krvodajalcev, ki bi slonela še zlasti na mladih.
/stran 16 Danijel Devetak
Tajništvo SSk: Špacapanove dimisije
Tajništvo Slovenske skupnosti za Gorico se je sestalo in vzelo na znanje dimisije dosedanjega tajnika dr. Mirka Špacapana. Predsednik Ninko Černič se je Špacapanu zahvalil za veliko delo, ki ga je opravil v času svojega mandata, za uspeh na občinskih volitvah v Gorici in za stalno prisotnost v medijih. Odpoved dr. Špacapana je pravzaprav dovolila lažjo prisotnost tudi drugega slovenskega predstavnika na predsednikovem "seznamčku", saj bi sicer vanj prišel deželni tajnik LD, ki se funkciji ni mogel ali ni hotel odreči.
Tajništvo je sklenilo, da do deželnih volitev sprejme funkcijo goriškega pokrajinskega tajnika Aleš Figelj, ki je v odboru imel mesto podtajnika, nato pa bo stranka sklicala pokrajinski svet, da izbere novega voditelja SSk za Goriško.
Na seji so prisotni razpravljali o volilni kampanji za bližnje deželne volitve. Stranka bo imela sedež na Drevoredu XX. septembra odprt vsak torek in četrtek od 18. do 20. ure za razdeljevanje volilne propagande in za vprašanja o programu in kandidatu SSk na listi Marjetice, dr. Mirku Špacapanu.
Dr. Mirko Špacapan o oskrumbi Marijinega kipa
Dr. Mirko Špacapan, kandidat Slovenske skupnosti na listi Marjetice, izraža zaprepaščenost in globoko prizadetost zaradi podlega vandalskega dejanja nad kipcem Rožnovenske Matere Božje v kapelici nad Podgoro.
Osebno se čuti prizadetega tudi zato, ker je prav njegov stric Bernard, župnik v Podgori v letih '50 in '60, skupaj s sestro Nežico ogromno naredil, da so vaščani postavili kapelico in popravili kipec. Podgorci so namreč zelo navezani na Rožno-vensko Mater Božjo, ki jih je med vojno obvarovala večjih nezgod, ko so se pred bombami zatekali v votlinico nad podgorsko cerkvijo ter tam našli in častili upodobljeno Marijo.
S 1. STRANI
Ponovno!
Tudi takrat so odločno zahtevali od organov javne varnosti, naj čimprej najdejo krivce ter naj preprečijo podobna dejanja. Tudi tokrat ponavljamo to našo zahtevo, saj razbitje kipca Rožnovenske Matere Božje diši po bogokletju in tudi po pripadnikih tako imenovanih "črnih maš".
Kipec Matere Božje iz Pod-gore je uničen, barbarsko so ga razbili in ga pustili obrne-nega navzol, kar kaže na bo-goskrunstvo. Domačini so razbitine kipca Rožnovenske
Matere Božje zbrali in jih odnesli pred oltar v župnijsko cerkev v Podgoro, kjer pred razbitinami sedaj vsak večer molijo rožni venec. Kipca se najbrž ne bo dalo popraviti, kot se tudi rana domačinov ne bo kmalu zacelila, saj so verniki in kulturni ljudje na svojo Rožnovensko Mater Božjo v Podgori navezani.
Obsojamo to dejanje, ki je tudi znamenje današnjih časov, in obenem zahtevamo, da do podobnih bogoskrunskih in za vse ljudi žaljivih dejanj ne pride več!
Osmo srečanje mladih odrov iz Goriške in Novogoriške
Kakovostna ustvarjalnost višješolcev
Pred mlado navdušeno publiko se je v soboto, 10. t. m., v Kulturnem centru Lojze Bratuž s slavnostnim večerom ob podeljevanju nagrad in priznanj sklenilo letošnje, osmo, Srečanje mladih odrov (Palio teatrale studentesco), ki ga je kot prejšnja leta z velikim zanosom in zaupanjem v svetlo prihodnost dramske umetnosti priredilo gledališko združenje Artisti Asso-ciati iz Gorice v sodelovanju goriške pokrajinske in občinske uprave in občin Krmin, Gradišče ob Soči, Tržič, Gra-dež, Štarancan in Nova Gorica; finančno ga je podprla fundacija goriške hranilnice (Cassa di Risparmio). Letošnja gledališka dogodivščina se je vila ves prejšnji teden v različnih dvoranah Goriške in Novogoriške; nanjo se je prijavilo osem dijaških skupin (lani jih je bilo enajst).
Kot že v minulih izvedbah ni bilo nobene zamejske višje šole, kar seveda ni spodbudno ne za gledališko poustvarjalnost ne za rast mladih ob meji, ki je kmalu ne bo več. Zamejski dijaki bi morali namreč predstavljati naravno vez med italijanskimi in slovenskimi vrstniki onstran meje. Študentski Palio ni namreč le gola gledališka manifestacija, marveč tudi pomembna priložnost za medsebojno kulturno bogatitev, izmenjavo misli, gledanj, stremljenj ob stičišču različnih kultur, ki snujejo nov, upati je, svež življenjski
prostor brez predsodkov iz temačnih zgodovinskih časov.
Slovesni sobotni večer | sta, kot vse ostale, uvedla in povezovala "stara" znanca Palia, Enrico Cavallero in Mara Černič, ki je napovedovala v slovenščini in tudi sproščeno prevajala italijanske nagovore in posege pri-| šotnih predstavnikov organizatorjev. Le-ti so podčrtali trud in napor profesorjev, mentorjev in seveda študentov, ki so se ob pouku še zagrizeno in z veseljem pomerili v gledališki umetnosti in v tem pokazali kakovostno požrtvovalnost. Vsi so bili tudi mnenja, da ta gledališka pobuda iz leta v leto umetniško raste in se krepi.
Uvertura in novost letošnjega podeljevanja nagrad je bilo gostovanje skupine Donati-Olesen s predstavo Kamikaze.
Sledila je podelitev nagrad, ki so jih člani žirije, dra-maturga Samanta Kobal (predsednica) in Danio Bellom, voditeljica gledaliških
delavnic Edda Battigelli, režiserka Cristina Merico in organizatorka kulturnih prireditev Elena Orzan, soglasno in s tehtnimi obrazložitvami takole porazdelili: posebno nagrado Pokrajinske konzul-te za mir (450 evrov in plaketa) je prejel znanstveni licej Buonarroti iz Tržiča za postavitev dela Pogovori na Siciliji v priredbi Elia Vittorinija in režiji Luise Vermiglio; posebna nagrada žirije (450 evrov in plaketa) za delo, ki je najbolje izžarevalo obmejnega duha, je razveselila dijake I.T.A.S. D'Annunzio iz Gorice, ki so v režiji Francesce Marcozzi in Anne Musse prikazali igro Odvetniki za v ječo, po Bratih Marx; nagrado za najboljšo moško vlogo (abonma za krminsko gledališko sezono in plaketa) je dobil Salvatore Langella za vlogo v igri Pogovor/ na Siciliji, zgoraj omenjenega tržiškega liceja; nagrada za najboljšo žensko vlogo (abonma za krminsko gledališko sezono in plaketa) je osrečila Majo Gantar za lik v igri
Srečni dnevi, ki jo je v priredbi po Claudeu-Andreu Puge-tu in režiji Jožeta Voznya izvedla gimnazija Jurija Vege iz Idrije.
Na skupni lestvici treh najboljših predstav je tretje mesto (250 evrov in plaketa)
■ zasedla gimnazija iz Tolmina I z igro Vaje v slogu po R. Que-neau in režiji gledališke skupine Zvonko; drugo mesto (350 evrov in plaketa) je pripadlo gimnaziji Jurija Vege iz Idrije za delo Srečni dnevi; na prvo mesto (620 evrov, plaketa in gledališki prapor) pa se je uvrstila predstava Odvajalo za otroka, ki so jo prikazali študentje I.P.S.S.C. Cossar - I.P.S.I.A. Da Vinci iz Gorice v režiji Marie Tere-se Micovilovich in Lucie Za-nuttig.
Kot je razvidno iz seznama nagrad, so se slovenski dijaki zelo dobro izkazali tudi na letošnjem Paliu in s tem dokazali, da ljubijo gledališko zvrst in se je radi poslužujejo za izpovedovanje svojih sanj, želja, pa tudi vsakdanjih težav.
Vsem nastopajočim bodo v spomin na gledališko srečanje ostale diplome Goriške pokrajine.
Iva Koršič
BANCA Dl CREDIT0 C00PERATIV0 D0BERD0 e SAV0GNA ZADRUŽNA BANKA DOBERDOB in S0V0DNJE www.bccdos.it------------------------------------------------------
Vabi elane, da se udeležijo rednega občnega zbora, ki bo ob drugem sklicanju
V PETEK, 16. MAJA 2003, ob 19.30 URI
v Kulturnem domu v Gorici, ulica Brass 20
s sledečim dnevnim redom:
Poročila ter odobritev bilance za leto 2002: Volitve v zadružne organe:
Razno.
UPRAVNI SVET
Skladatelj Marjan Mozetič na Goriškem
Prišel, zaigral, vznemiril...
Gorica in Nova Gorica sta minule dni gostili slovenskega skladatelja Marjana Mozetiča, ki že od rane mladosti živi in ustvarja v Kanadi. Na pobudo Silvana Kerševana, ravnatelja SCGV Emil Komel, je bila Mozetičeva glasba izvedena v okviru cikla Srečanja z glasbo (kot sklepni koncert sezone, 7. maja), ker pa gre za izjemno zanimivo umetniško osebnost, so rojaka iz Kanade predstavili še na Gradu Kromberk pri Novi Gorici, kjer sta se s skladateljem pogovarjali novinarki Vida Gorjup Posinkovič in Tatjana Gregorič.
Mozetič, rojen leta 1948 v Gorici, je v umetniškem smislu kontroverzna in provokativna osebnost. Že leta 1952 je njegova družina emigrira-la v Kanado, kjer je uspešno opravil študij klavirja in kompozicije. Kot večina njegovih sodobnikov je bil najprej usmerjen v modernistično izraznost. Čas avantgardne umetnosti je bil takrat še živ in raznolik, vse pa je bilo odprto predvsem v raziskovanje novega, drugačnega, nenavadnega. Umetnost je stremela v prihodnost in se je nehote oddaljevala od sedanjosti. Celo več, od poslušalstva se je odtujevala in postajala nekakšna elitna domena ozkih krogov. O tem dogajanju je seveda nevarno presojati samo z vidika "ljudskega" okusa, saj je dobro znano, da so tudi stari klasiki, denimo Mozart ali Beethoven, pri preprostih poslušalcih pogosto padli v nemilost. Kljub vsemu je Mozetič z modernistično tradicijo ostro prekinil. Leta 1980 je, po lastni izjavi, "prestopil" med postmoderniste, kar je v bistvu pomenilo tudi radikalno spremembo ustvarjalnih izhodišč. Tujost avantgardne glasbe je spremenil v skrajno priljudnost in širokim množicam všečno pisanje. V novem okolju se najbolje počutijo preizkušene in že dolgo znane glasbene oblike, predvsem pa so zaželene spevnost, harmonska jasnost in preprostost, meditativnost ter umirjenost. Koncert v KC Lojze Bratuž je vse zgoraj zapisano potrdil. Slišali smo pet skladb, kjer se je skladateljev umetniški kredo izrazil v več
LOTO III MHACA
zvočnih podobah. V prvi (Fan-(as/a ... sul linguaggio perdu-to za flavto in godalni trio) so j Fabio Devetak (flavta), Marko Kodelja (violina), Daniela Bon (viola) in Aleksander Sluga (violončelo) odlično izvedli romantično zasnovano me-| ditacijo, v kateri je obilje liričnih trenutkov in zelo mehkih melodičnih linij. Koncept skladbe je nekako v preprostem pravilu, da "ton poraja ton". Na nobeni točki se ne pojavi glasbeni "eksces" ali odmik od lahkotne enotnosti vsega gradiva. Ali drugače: skladba I je hommage pozni romantiki, j V drugi skladbi (Duet in blue) sta se z bluesovskimi melodijami "pogovarjala" flavtist Fabio Devetak in fagotiska I Serena Candolini, v tretji pa je nastopil skladatelj sam. Kot dober pianist je prepričljivo izvedel mini suito At the Tem-pleza klavir solo in razkril tudi duhovno plat svoje umetniške opredelitve. Skladba se namreč ukvarja s človekovim popotovanjem (vihravost, I strasti, vzponi in padci) k
"molitvi, kesanju in pogovoru z najvišjim Bitjem". V nadaljevanju je skrajno točko enostavnosti in zvočne preprostosti, ki na trenutke meji
že na obrazce pop kulture, ponazorila skladba Dance of the blind, ki so jo zelo prepričljivo poustvarili Mirko Ferlan (harmonika), Peter Gus j (violina), Daniela Bon (viola)
' in Aleksander Sluga (violončelo). Prav na tej točki se je poslušalcu odprlo tudi največ dilem. Je glasba red ali strast, je njen smisel v hedonistični, dionizični ali apoli-nični naravi, je (raz)um, ki vodi in nadzoruje čustva ali je emotivna umetnost, kjer je razum pogosto zamegljen in zamračen, je bistvo v vsesplošni enostavnosti in preprostosti ali lahko govorimo tudi o elitizmu v aristotelov-skem smilsu, ko je umetnik medij med resnico in njenim razodetjem? Vprašanja so se porajala tudi v sklepni skladbi Solos za pihalni kvintet. Fa-j bio Devetak (flavta), Matija | Faganel (oboa), Fabio Co-mand (klarinet), Gianluca | Miniussi (rog) in Serena Can-| dolini (fagot) so se "poigrava-! li" z različnimi vzorci in melosi, vsebinami, lestvicami, nekako od starofrancoske galantnosti, preko orientalske opojnosti, bluesa, tanga do valčka ... skratka zvrhan koš ; postmodernistične zagledanosti v že znano, slišano in preverjeno... zato lahko zaokrožimo s parafrazo znanega latinskega rekla, da je Marjan Mozetič prišel, zaigral in vznemiril ...
Jože Štucin
ZAHVALA Ob nenadni izgubi našega dragega
JAN KOTA
se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem in vaščanom ter vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali v teh žalostnih trenutkih.
Hvala duhovnikom: Marjanu Markežiču, )anezu Kržišniku, Renatu Podberšiču, Jožku Kraglju, Karlu Bolčini, Viljemu Žerjalu.
Hvala pevskemu zboru iz Mirna.
Hvala dr. Marjanu Cijanu za vso skrb.
Hvala za pisna sožalja, za darovano cvetje in darove, za vsak stisk roke in izrečene besede tolažbe ter vsem, ki ste ga spremili na zadnji poti.
Bog naj vsem bogato povrne.
Mara z družino
Goriški vrtiljak / Polžkov abonma
Žalostna kraljična in njen dolgčas
Goriški vrtiljak v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž, ob pomoči PDG in s sodelovanjem goriškega Kulturnega doma ter SSG se v Polžkovem abonmaju za najmlajše goriške šolarje, malčke zadnjih letnikov vrtcev in osnovnošolce do četrtega razreda iz doberdobskega in goriškega ravnateljstva, ter za učence iz špetrske dvojezične šole še vedno veselo vrti s svojimi pravljičnimi igricami. Svojim petsto šestdesetim abonentom je v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v torek, 29. aprila, v dveh jutranjih ponovitvah ponudil pravljico Žalostna kraljična novogoriškega pravljičarja Milana Petka, ki jo je za oder priredil in zrežiral Emil Aberšek. Prijetna igrica, prepredena z glasbenimi, pevskimi in plesni-
mi nitmi, prikazana z bistvenimi scenskimi elementi in rekviziti, a z razkošnimi kostumi, je krstno zaživela v lanskem decembru na novogoriškem odru v izvedbi sedmih mladih ljubiteljskih igralcev (nekateri so prvič okusili slast in strah odrskih desk) Gledališča na vrvici, ki deluje v okrilju novogoriške Zveze kulturnih društev.
Mali gledalci so pravljično zgodbico o kraljični, ki ji je grozen dolgčas na togem kraljevskem dvoru pregnal fantič s piščalko, lepo spremljali in s smehom dokazali, da so ujeli vse duhovite odtenke, ki so jih nastopajoči zarisali v značajske poteze svojih likov. Gotovo so zabeležili tudi sporočilnost pripovedi, ki potrjuje, da veselje in sreča domujeta v drobnih stvareh.
(IK)
-.s-
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ v sodelovanju s KOORDINACIJSKIM ODBOROM FOTOGRAFSKIH KROŽKOV GORIŠKE POKRAJINE
vabi na odprtje
6 ZA ENO... RAZSTAVO
Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 17. maja 2003, ob 18. uri
OBVESTILA
RICCARD0 ILLY bo srečal slovenske volivce v ponedeljek, 26. maja, ob 19. uri v veliki dvorani KC Bratuž.
DRUŠTVOSLOVENSKIH upokojencev za Goriško sporoča, da je za izlet v Poadižje od 13. do 15.6. prostih še nekaj mest. Prijave: 0481 882024.
DAROVI
ZA CERKEV v Rupi: Ema Pelicon Maraž za cvetje 40,00 €.
ZA CERKEV na Peči: Albin Kovic 20,00; N.N. ob krstu Mateja 50,00; Ivo Florenin ob krstu vnučka Mateja 50,00 €.
ZA MISIJON p. Kosa: Albin Kovic-Peč 10,00 €.
Peterle v Kulturnem domu v Gorici
Parlamentarec RS Lojze Peterle bo v ponedeljek, 19. t.m., ob 19. uri gost v Kulturnem domu v Gorici. Namen srečanja je predstaviti vidik slovenske države ob vstopanju Slovenije v EU s posebnim ozirom do obmejnega prostora. Peterle je predsednik komisije za Evropske zadeve in član Predsedstva evropske konvencije. Spregovoril bo na temo Evropska konvencija: bodoča ustava EU? Na srečanju bosta spregovorila tudi italijanski parlamentarec Maran in odbornik za kulturno pri goriški občini Cressati.
pokrovitelj
pokrovitelj
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
GORIŠKA OBČINA
GORIŠKA POKRAJINA
PROSVETNO DRUŠTVO PODGORA MOŠKA PEVSKA SKUPINA "AKORD"
Umetniški vodja Mirko Špacapan
PREDSTAVITEV ZGOŠČENKE “ZDRAVICA - UN BRINDISI”
Pesem, še nikdar izpeta, čakala je na izraz
UTRINKI SPOMINOV
SODELUJEJO:
Recitatorji in otroški pevski zbor PD Podgora Učenci 5. r. OS Josip Abram iz Pevme Mešani pevski zbor Podgora Baletke Slovenskega centra za glasbeno vzgojo E. Komel
S TROKOVNA OCENA:
Hilarij Lavrenčič
POZDRAVNI NAGOVOR:
Jurij Paljk
REŽIJA:
Lidija Jarc
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ Gorica, petek, 16. maja 2003, ob 20. uri
ZDRUZENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
KONCERT CERKVENIH PESMI
NASTOPAJO:
mešani zbori Rupa-Peč, Podgora, Lojze Bratuž, Štandrež in moški zbor Mirko Filej
Župnijska cerkev v Štandrežu nedelja, 18. maja 2003, ob 17. uri
MEŠANI PEVSKI ZBOR STANDREZ
vabi na koncert
IZ PRIMORSKE... IN NAZAJ
POTOVANJE Z LJUDSKO PESMIJO PO SLOVENSKEM PROSTORU IN ČASU
zborovodja: David Bandelli
petek, 23. maja 2003, ob 21.uri župnijski park med lipami
V primeru slabega vremena bo koncert v župnijski dvorani Anton Gregorčič.
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
1 1
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
KOROŠICA
12
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
“Vroča pomlad” v Avstriji
Vroča pomlad ni le toplotni pojav, ki je zajel pretekli teden vso Avstrijo. Torkova nekajurna opozorilna generalna stavka (v Celovcu so delavci blokirali obvoznice v mesto med šesto in osmo uro zjutraj) je kot nenapovedana toplotna fronta vzbudila za veliko medijsko in politično zanimanje v Avstriji (mediji v Nemčiji so sarkastično ugotavljali, da v Avstriji generalne stavke lahko merimo v minutah...), saj je šlo za prvo tako sindikalno akcijo po drugi svetovni vojni.
Vladna odločitev, da spremeni kriterije za izplačila pen-zij na škodo velikega dela populacije ter istočasna najava nakupa novih letal za avstrijsko vojaško letalstvo oz. najava samoprispevka za vsako zdravstveno storitev, je opogumila sindikate, da gredo na cesto. V Salzburgu so v četrtek stavkali celo člani katoliškega sindikata poštnih služb.
Stavkovni val prav ta teden ni zgolj naključje, saj se v avstrijskem parlamentu ukvarjajo prav z odobritvijo državnega proračuna za naslednji dve leti.
S posledicami proračunskih primanjkljajev pa se bodo v bližnji prihodnosti morale soočiti tudi avstrijske narodne skupnosti. Tri dni po svečani prireditvi ob 58. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Mauthausen so predstavniki Avstrijske židovske skupnosti 8. t.m. na tiskovni konferenci na Dunaju napovedali, da bo od julija dalje prisiljena zaradi nevzdržne finančne stiske prenehati delovanje in napovedati stečaj. Zaradi omenjenega stanja se je na Dunaju mudil tudi predsednik Evropskega židovskega kongresa Friedman.
Peter Rustja
Okrogla miza Slovenski jezik in kulturna identiteta v EU / 8. maja v Cankarjevem domu
Ohranjanje kulturne identitete in jezika po vstopu v EU odvisno od Slovencev
Slovenci kot eno glavnih bojazni ob vstopanju države v Evropsko unijo vidijo ogroženost slovenskega jezika in kulturne identitete, vendar pa izginjanje slovenščine in slovenske kulture ni odvisno od EU, temveč predvsem od Slovencev samih. O tem so se strinjali udeleženci okrogle mize 8. maja letos z naslovom Slovenski jezik in kulturna identiteta v EU, ki sta jo v sklopu aktivnosti ob Evropskem tednu v Cankarjevem domu pripravila delegacija Evropske komisije v Sloveniji in vladni urad za informiranje.
Na okrogli mizi so o omenjenih strahovih, predvsem pa o možnostih in priložnostih, ki jih za slovenski jezik in kulturo prinaša članstvo v EU, spregovorili direktor Urada vlade za slovenski jezik Janez Dular, Marko Stabej s Filozofske fakultete v Ljubljani, urednik Primorskega dnevnika Bojan Brezigar in vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji, veleposlanik Er-wan Fouere (na sliki).
Dularja bolj kot majhnost skrbita kakovost slovenščine in stopnja zrelosti kulturne zavesti in samozavesti. "Menim, da je ob vstopanju v EU premalo ponosa na to, kaj smo," je dejal. Kot je prepričan, je bojazen o izginjanju slovenskega jezika in kulture v EU odveč, saj članstvo Slovenije v Uniji vidi bolj kot priložnost za ohranitev slovenščine. Med drugim bo slovenščina, kot je spomnil, eden izmed uradnih jezikov povezave, slovenski predstavniki v evropskih institucijah bodo lahko govorili
slovensko ipd. Toda ob tem se je treba zavedati, da je od nas samih odvisno, kako bomo znali in hoteli uveljaviti te nove priložnosti, je dodal.
"Nihče nas ne bo silil, naj v Bruslju govorimo slovensko, kaj šele v Ljubljani. In vendar je problem predvsem tu. Nevarni smo si mi sami z razvadami in navadami glede rabe slovenskega jezika, ne pa EU. Lahko se celo zgodi, da se bomo priložnostim sami odpovedali," je še opozoril Dular. Obregnil se je ob dejstvo, da ima danes kar tretjina slovenskih podjetij tuje, večinoma angleško ime. Kljub temu pa je EU pri prilagajanju slovenskega evropskemu pravnemu redu izvajala določene pritiske, je pristavil Dular.
Tako so, kot je spomnil, iz nekaterih slovenskih zakonov izginila določila, ki so zahtevala uporabo slovenskega jezika (zakon o veterini, delovnih razmerjih, zdravstveni dejavnosti, ipd.). "Precej je torej odvisno od nas, a ne samo od nas," je posvaril.
Dular se je dotaknil tudi, kot je dejal, nevtralne jezikovne politike EU, zlasti v povezavi s prostim pretokom delovne sile.
Da je lahko oženje nacionalne kulture oziroma identitete zgolj na jezik problematično, je opozoril Marko Stabej. "To ni edina esenca identitete. Kulturo vidim kot celotno življenje neke nacionalne skupnosti in z vstopom v EU si želimo živeti v novih prilož-
nostih, ki jih Unija prinaša," je dejal. "A priori ne moremo biti ponosni na nič. Ponosni smo lahko samo pred nekom na nekaj. Šele ob stiku s tujim namreč veš, na kaj si ponosen. Sicer pa je jasno, da, če ne bi bili ponosni na to, kar
smo in kar imamo, tega ne bi imeli - denimo države," meni Stabej.
Zato se po njegovih besedah ob vstopu v EU ne bo zgodilo nič dramatičnega, sčasoma bo prišlo do večje samo-percepcije Slovencev. "Odprli se bomo, imeli bomo nove možnosti in morali se jih bomo naučiti izrabiti," je dodal Stabej. To naj bi nam omogočila tudi uradna jezikovna politika EU, ki temelji na raznolikosti in spodbujanju učenja jezikov, s čimer želi Unija olajšati sporazumevanje med evropskimi državljani, ob tem pa nudi številne finančne možnosti in druge instrumente.
Na povezavo med procesom globalizacije in izginjanjem jezikov in kultur je opozoril Bojan Brezigar. Kot je pojasnil, se s tem problemom srečujejo vse države, med prvimi, ki so se mu postavili po robu, pa je bila prav EU, natančneje Evropski parlament v 80. letih minulega stoletja, ki je začel razvijati svoje programe, države pa je pozval k ustreznim ukrepom. Ob tem je omenil dejstvo, da je evropska zakonodaja prevedena v vse uradne jezike EU, izpostavil pa je tudi celo vrsto programov za promocijo evropskih jezikov in kultur. Posebej je omenil akcijski načrt Evropske komisije za jezikovno učenje in raznolikost - zaživel naj bi še letos -, katerega cilj je, da bi vsak evropski državljan poleg maternega govoril še dva tuja jezika. "S tem se širi interes za medsebojno spoznavanje in razumevanje," je dejal Brezigar. Izrazil je še upanje, da bo nova ustavna pogodba, ki jo pripravlja evropska konvencija, prinesla spremembe pri pristojnostih na področju kulture in izobraževanja. "EU bi sicer morala poskrbeti za pozitivno diskriminacijo, vendar pa tega ne more storiti, ker imajo na tem področju pristojnosti le članice. Te se bojijo centralizacije, vendar pa je ta strah odveč. K centralizaciji so namreč nagnjene kvečjemu države, ne pa EU," je prepričan Brezigar, ki se je dotaknil tudi posledic
vstopa Slovenije v EU v obmejnem prostoru. Pri tem je izrazil bojazen, da bo italijanščina ob odsotnosti "pravilne kulturne politike začela pljuskati čez mejo". Na slovenski strani se dvojezični prostor po Brezigarjevih besedah že oblikuje, vendar pa to ne velja za italijansko. Za širjenje dvojezičnega prostora v obe smeri so zato, kot je še menil, nujne pobude v kulturi, izobraževanju, pa tudi pri odnosu do jezika.
Strahove pred izgubo nacionalne identitete in jezika je skušal pomiriti tudi veleposlanik Fouere, ki je v nagovoru -prebral ga je v slovenščini -med drugim dejal, da so lahko Slovenci upravičeno ponosni na svoj jezik in kulturo. "V EU ni majhnih. Sam prihajam iz Irske, majhne države, kjer imamo svoj jezik, irščino, govorimo pa jo kljub prevladi angleščine. Mali jeziki v EU ne izginejo. Slo-[ venščina bo postala eden izmed uradnih jezikov EU, zato je strah povsem odveč. Slovenščina se je ohranila skozi stoletja burne zgodovine, kar je dokaz močne zavednosti in nacionalne biti," je poudaril Fouere.
Kot je še dodal, bo Slovenija z vstopom v EU z bogato jezikovno in kulturno dediščino prispevala k raznolikosti v EU. "Slovenska identiteta je živahna in dobrega zdravja, da bi takšna tudi ostala, pa je predvsem naloga Slovencev samih," je ostalim udeležencem okrogle mize pritegnil Fouere.
(prirejeno po STA)
GLOSA JURIJ PALJK
Gotovo se vam je že kdaj pripetilo, kot se seveda lahko samo živim ljudem pripeti, da ste nekega znanca, prijatelja morda, s katerim se niste videli že nekaj časa, potem nenadoma in po dolgem času večkrat srečali na različnih krajih, in to v enem samem tednu!
Prvič ste se v pozdrav samo veselo nasmehnili, drugič ste ob srečanju na drugem mestu že upočasnili korak in z znancem ali s prija teljem že izmenjali nekaj vljudnostih besed, ko pa ste ga po nekaj dneh ponovno videli, sta bila oba srečanja vesela in sta oba nasmejana ugotovila: "Nekaj pač mora že hiti na tem, če se pa tako pogosto srečujeva! In to v krajih, ki so nama obema blizu, ne da bi bila prej to drug drugemu povedala!"
Take vrste srečanja in srečevanja so lepa, saj nam dneve naredijo lepše, življenje bolj privlačno, vsakdanjik bolj zanimiv.
So pa tudi druge vrste srečanja in srečevanja, o katerih neradi govorimo, še mislimo neradi o njih!
Saj veste, katera srečanja imam v mislih: To so tisti neljubi dogodki, ki se ti zgodijo takrat, ko srečaš na cesti zelo neljubo osebo, ki ve, da ti ni ljuba, in ji tudi zaradi tega ti sam nisi čisto nič bolj ljub, kot je ona tebi.
Tudi za take primere in taka, neljuba, srečanja, ki pa so del našega vsakdanjika, ima prav prijatelj Andrej Malnič, ki je sedaj direktor Goriškega muzeja, sicer pa kot etnolog proučevalec človeških navad in običajev, ko mi včasih med kosilom Pri rdečem kamnu, ko se kaj in predvsem ' pa na koga jezim, pravi dobesedno takole: "Saj veš, kako je! Predvsem si zapomni eno stvar, in sicer to, da nas na svetu živi pet ali šest milijard ljudi, a je dovolj že eden, da ti že zjutraj pokvari ves dan!"
Povedno, poučno in tudi lepo! Tako: Na suho in brez odvečnih in nepotrebnih pridevnikov!
Ko razumeš takoj, za kaj
8rel
Če seveda hočeš razume-
ti.
Andreja imam rad zato,
0 srečevanju
ker si ne govoriva pravljic in ne govoriva o drugih ljudeh, kakšni so in kakšni niso, ampak govoriva predvsem o vseh nas, o našem prostoru in naših navadah, življenju.
Z ljudmi, s katerimi se razumeš, ni potrebno govoriti odvečnih besed.
"Tako prihraniš veliko sape za zadnjo uro!" bi po kra-ško suho rekel nekdo, ki ga z Andrejem poznava in je tudi z nama Pri rdečem kamnu večkrat posedal.
In se seveda takrat vedno spomnim tiste srbske ",staro-gradske"pesmi, za katero še j danes ne vem, če je zares narodna ali pa je ta čudovita srbska pesem v desetletjih samo ponarodela. Gre za pesem, ki jo nosim že skoraj tri desetletja v spominu po njenem refrenu: "In potem pride na pot tvoji sreči nekdo povsem tretji in tvoje sreče je kmalu konec..."
la, prav ste razumeli, nič kaj vzpodbudno in veselo! Melanhonično je vse skupaj,
v žalost zajeta pesem je to. Življenje, čisto življenje je ta srbska pesem.
Zato je lepa.
Seveda poje pesem o ljubezni in o tem, kako si ti lahko tretji na poti sreče drugima dvema, ali pa se najde nekdo povsem tretji, ki je tebi, tvoji dragi in vajini sreči tretji... in tvoje sreče je seveda kaj kmalu konec.
Večni krog življenja.
Nehote pomislim, da je tako tudi z nami, ki smo po-malem vsi zase prepričani, da drugim preprosto ne moremo "iti na živce", kot smo tudi zmotno prepričani, da sami nismo nikomur sposobni "parati živcev"; istočasno pa smo tudi mnenja, da nam nekateri lahko "gredo na živce", ker so pač taki in drugačni. Oni so taki in mi drugačni! Vedno je tako.
Morda pa smo tudi mi laki in drugačni, največkrat tudi drugačni, mar ne? In na koncu: nekateri, tisti tretji, seveda, ne mi, pa so najbolj dru-
gačni!
"Taki, da padeš dol!"
"Da te kap!"
"Ko odprejo usta, je živ obup!"
]e že tako, da sami sebe ne slišimo, je že tako, da je veliko lažje druge učiti, kako je treba, in kako je, kot pa sam tak biti in sam tako delati, kot za druge na veliko govorimo in jih tudi učimo, da hi taki morali biti in se drugače ravnati... To je tista stara zgodba o sicer lepi pridigi | in malce gršem življenju...
In tako je tudi s srečevanji in našimi srečanji. Eni gremo drugim na jetra in drugi gredo nam na jetra, tretjim pa gremo zelo na jetra samo za to, ker drugi ne gredo nam tako na jetra, kot gredo njim.
Lepo pa je, ko se srečamo taki, ki se radi vidimo!
Tako, kot smo se srečali s slikarjem Frankom Žerjalom in njegovo ženo najprej neko nedeljo na Sveti Gori, potem samo dva dni kasneje pred cerkvijo v Ločniku in naslednji dan še na otvoritvi neke razstave. Bili smo vidno veseli nenapovedanih srečanj.
"Nekaj pa le je, to naše
ubogo življenje!" sem si rekel, ko sem sedel zvečer utrujen v avlo in zavil proti domu.
In sem se spomnil gospe, ki je imela, vsaj sam sem tako mislil, v življenju to nesrečo, da je mlada poročila pijanca, s katerim je delila tri desetletja. Od zunaj smo gledali to kot na veliko tragedijo, bilo nam je žal za oba in za njune otroke. Pa sem jo pred kratkim srečal, prihajala je s pokopališča, kamor hodi k j možu na obiske, vsak drugi dan zavije tja s šopkom svežih rož. Ko odhaja, ima navadno rosne oči.
Po pozdravu in še obveznem vprašanju: "Kako gre?", se mi je vljudno nasmehnila in rekla: "Vam povem, ker vem, da ste mojega moža imeli radi. Vedno ste ga imeli radi, tudi takrat, ko je bil pijan. Vem to. Sam mi je pripovedoval o vas. Pogrešam ga. Bil je dober mož. Imela sva se rada. Sedaj ga pogrešam!"
In so se odprla nebesa ! tam, kjer se je zdelo, da je bilo vse en sam pekel! j)a Ijk @noviglas. it
V delu opozicije razmišljanja o ustanovitvi tako imenovane vlade v senci
Državni zbor naj čimprej potrdi vstop
Slovenije v NATO
Ustavna komisija zoper ustanavljanje pokrajin kot druge ravni
lokalne samouprave
Deluje pri ustanovi za razvoj Politehnike
Sklad za raziskave raka
V	Sloveniji je politika vključevanja v mednarodne povezave zelo uspešna, tako da naj bi država postala polnopravna članica vojaške in politične zveze NATO okoli marca leta 2004, Evropske unije pa 1. maja naslednjega leta. Na mednarodnem prizorišču znani politiki oz. državniki izrekajo pohvale in priznanja usmeritvi, začeti z osamosvojitvijo, da naj namreč Slovenija postane trden in zanesljiv del evroatlantske skupnosti. Predsednik ZDA George Bush je po potrditvi (ratifikaciji) širitve zveze NATO v ameriškem senatu, 8. t.m., sprejel zunanje ministre sedmih držav pristopnic, med njimi slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla (na sliki), in jim izrekel pomenljive besede, ki zagotovo veljajo tudi za Slovenijo. "Vaše države, nove članice NATA, so bile zmerom prijateljice ZDA. Vedno jim bomo s ponosom rekli, da so naše zaveznice". To je, menimo, resnična opredelitev duha, prepričanja in teženj večine Slovencev, čeprav so v nekaterih okoljih t.i. civilne družbe še do pred nekaj dnevi uprizarjali srdito in mestoma tudi neokusno kampanjo zoper ZDA in njenega sedanjega predsednika.
Ob 9. maju, ki je dan Evrope, so dali vodilni slovenski politiki in osebnosti iz EU pomembne izjave. Predsednik parlamenta Borut Pahor je poudaril, da Slovenija z vstopom v EU "svojih nalog in problemov ne bo preložila na ramena evropske birokra-
cije". Premier Anton Rop je zatrdil, "da so temelji povezave demokracija, socialna blaginja in mir, in Slovenija želi svojo prihodnost graditi v družbi takšnih držav".
Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel pa je opozoril, "da moramo Slovenci, ko želimo biti čimbolj e-nakopravni z drugimi Evropejci, zavarovati svoje slovenske posebnosti". Minister za evropske zadeve dr. Janez Potočnik je menil, "da moramo Slovenci gospodarske, politične in kulturne preizkušnje najprej opraviti doma, saj nam bo leto prineslo uspehe in ugled tudi v EU. "Možnosti, da bi uro odštevanja do slovenskega članstva v EU karkoli ustavilo, ni več". Tako se je na | Dan Evrope odzval vodja delegacije EU v Sloveniji veleposlanik Ervvan Fouere. Na Slovenijo kot prihodnjo članico povezave sta se s poslanicami obrnila tudi predsednik Evropskega parlamenta Pat Cox in veleposlanik Grčije v | Sloveniji, države, ki predseduje EU, George Nikolaidis.
PRIPRAVE NA NASLEDNJE PARLAMENTARNE VOLITVE
Na domačem političnem prizorišču se povečujejo polemike in soočanja domala o vseh vprašanjih, ki zadevajo stanje, razvoj in koristi slo-
venske družbe in države. Premier Anton Rop in vlada sta izgubila del podpore v javnosti. Rop ni pridobil ugleda, kakršnega je, denimo, užival dr. Janez Drnovšek, zato poskuša nekatere probleme "pometati pod preprogo". Pomaga mu šolski minister dr. Slavko Gaber, domnevno največji ideolog LDS. Popravek proračuna bo zahteval varčevanje, čemur v nekaterih ministrstvih nasprotujejo. Vladna koalicija v ustavni komisiji predstavnikov opozicijskih strank ni uspela prepričati o tem, da bi s spremembo nekaterih členov temeljnega akta države omogočili ustanovitev pokrajin, kot druge ravni lokalne samouprave. Slovenija bo zaradi tega, kaže, še dolgo ostala ena najbolj centraliziranih držav v Evropi.
Politični procesi pa so že v znaku priprav na naslednje parlamentarne volitve, ki bodo predvidoma jeseni leta 2004. Nekateri dogodki naj bi se zgodili kmalu. Predsednik odbora za zunanje zadeve državnega zbora Jelko Kacin se zavzema, da bi naš parlament čimprej potrdil (ratificiral) pristopne protokole o vstopu Slovenije v Nato. Za to je zagotovljenih dovolj glasov poslancev. Kot je v
neki izjavi zatrdil zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, NATO za sedaj v Sloveniji ne bo ustanavaljal vojaških oporišč (baz), morda pa bodo pogostejši obiski letalonosilk in drugih vojaških ladij iz ZDA v koprskem pristanišču.
V	zvezi NATO naj bi najbolj računali na izurjene gorske enote slovenske vojske, ki bi jih po potrebi uporabili v morebitnih vojaških posegih te povezave.
Oblikuje se zamisel o ustanovitvi tako imenovane "vlade v senci", ki bi jo sestavlja-
li	"ministri" iz koalicije Slovenije. Le-to tvorita SDS in Nova Slovenija, krščanska ljudska stranka. Vlada naj bi tedensko predstavljala svoje alternativne predloge odločitvam vlade. Ustanovitev take vlade bi lahko pomenila pravo pot k želenemu cilju koalicije Slovenija, zmagi na naslednjih parlamentarnih volitvah.
Politično vzdušje v Sloveniji je popestrila tudi debata
o	možni ustanovitvi nove politične stranke, ki bi jo sestavljali nasprotniki sodelovanja Slovenije z ZDA in zvezo NATO. Za sedaj pa bodo menda ustanovili le Forum za levico, ki bo zasnovan kot civilno gibanje. Tako vsaj zatrjuje Franco Juri, ki je eden izmed glavnih pobudnikov za takšno gibanje. Se naprej ugibajo o možnosti, da bi se nekdanji predsednik Slovenije Milan Kučan vključil v aktivno politiko, na kar naj bi kazalo nekaj njegovih dejanj v zadnjem času.
Marjan Drobež
Visokošolski izobraževalni in znanstvenoraziskovalni zavod Politehnika v Novi Gorici je ustanovil fundacijo (ustanovo), poimenovano po Edvardu Rusjanu, izumitelju, graditelju in pionirju slovenskega letalstva. Znameniti rojak iz Podgore naj bi predstavljal vzor študentom in vsem zaposlenim na Politehniki.
V	omenjeni fundaciji zbirajo denarne in druge prispevke podjetij in posameznikov, ki si prizadevajo za razvoj oz. se zavedajo pomena visokošolskega študija v Novi Gorici. Doslej so bili največji donatorji družba HIT, podjetje Riko, Salonit Anhovo, soške elektrarne, univ. dipl. prav. Borut Lavrič, prof. dr. Stanko
Strmčnik, prof. dr. Danilo Zavrtanik in akademik prof. dr. Boštjan Zeks. V okviru fundacije Edvard Rusjan delujejo tudi različni skladi: za nadarjene študente, za razvoj novih študijskih programov, za financiranje raziskovalnega dela, za razvoj infrastrukture ter Sklad za raziskave raka "Zavrtanik". Tega slednjega je ustanovil predsednik Politehnike prof. dr. Danilo Zavrtanik.
Sredstva iz tega sklada bodo namenili razvoju raziskovalnega dela s področja onkologije, celične in molekularne biologije, genetike ter modernih terapevtskih metod v onkologiji.
M.
13
Tudi v Sloveniji strah pred atipično pljučnico fE™TAEKA-
T*	v	•	a	2003
Preprečevanje vstopa morebitnih okuženih
Tudi v Sloveniji obstaja strah pred t.i. atipično pljučnico, imenovano tudi sars. K sreči doslej še ni bilo nobenega primera take okužbe, čeprav so nekaj oseb, ki so prispele bodisi iz Kitajske ali Kanade, kjer se je nova smrtonosna nalezljiva bolezen najbolj razširila, sprejeli v ljubljanski Klinični center pod sumom, da so zbolele. Toda izvidi zdravniških pregledov so bili negativni.
Minister za zdravje dr. Dušan Keber in njegovi sodelavci zatrjujejo, da v Sloveniji izvajajo vse nujne preventivne ukrepe zoper sars. Kljub temu pa se je prodaja zaščitnih mask, ki sicer niso povsem zanesljivo sredstvo proti bolezni, zelo povečala. Minister opozarja, "da je potnike iz tujine pomembno predvsem obveščati, naj bodo pozorni
na simptome, ki se zaradi desetdnevne inkubacijske dobe lahko pokažejo tudi po prihodu v Slovenijo. Treba je tudi okrepiti sodelovanje z letalskimi družbami, da bi zagotovili izsledljivost potnikov".
Generalni direktor slovenske carine Franc Košir je povedal, da so cariniki, ki na mejnih prehodih pridejo v stik s tujci, primerno zavarovani in opremljeni. Na generalni policijski upravi pa so pojasni-
li,	da policija okrepljeno varuje državne meje in izvaja dodatne ukrepe v notranjosti Slovenije, da bi preprečila morebitni prihod ali stik z ilegalnimi prebežniki, od katerih bi lahko bil kdo tudi okužen z atipično pljučnico. Zaradi preventive je policija navezala tudi stike s pristojnimi organi sosednjih držav.
M.
Kulturni dom v Novi Gorici	Dne	3.	niaja	v	Bovcu
Srečanje in nove kulturne vezi Predstavitev knjige V strugi z Nizozemci	izbrušeni	kamni
V	nedeljo, 11. maja 200,5, so Novo Gorico obiskali predstavniki s področja kulture Kraljevine Nizozemske in veleposlanik Kraljevine Nizozemske v Sloveniji Jan C. Henneman. Nizozemsko veleposlaništvo je v zadnjih letih z organizacijo Bilateralnega fokusa okrepilo sodelovanje Nizozemske in Slovenije, med drugim tudi na po dročju kulture. Težišče dogajanja, ki je bilo najprej samo v Ljubljani, se je v zadnjem letu razširiloševNovoGorico in Maribor. Tokrat je nizozemskemu veleposlaništvu v Slovenijo uspelo povabiti nekaj glavnih figur na področju kulturnega sodelovanja med obema deželama, ki so se v Sloveniji zadržali tri dni, od petka do nedelje, ter v tem času obiskali Ljubljano, Maribor in Novo Gorico.
Leto 2004 bo namreč zaznamovalo vstop desetih novih članic v Evropsko unijo, hkrati pa bo v drugi polovici 2004 Nizozemska prevzela predse-
dovanje Evropski uniji. V tem času želi Kraljevina Nizozemska obeležiti razširjeno Evropsko unijo tudi na kulturnem področju. Delegacija, ki so jo sestavljali ga. Gitta Luiten, direktorica ustanove Mondriaan, g. Ben Hurkman, direktor fundacije za ljubiteljsko in uprizoritveno umetnost (slovitega FPK, iz katerega črpajo denar marsikateri nizozemsko-slo-venski projekti na področju uprizoritvenih dejavnosti), g. Henk Heinkamp, koordinator projektov za Srednjo in Vzhodno Evropo pri nizozemskem Ministrstvu za šolstvo, kulturo in znanost ter g. Jan Kennis, pristojen za Slovenijo v Sektorju za mednarodno kulturno politiko pri nizozemskem Ministrstvu za zunanje zadeve, je zato obiskala nekatere bodoče članice, poleg Slovenije tudi Madžarsko in Češko.
Glavni namen obiska je bil organiziranje nizozemskih kulturnih dogodkov v novih člani-
cah ter obratno. Važen cilj obiska pa je bil vzpostavitev kontaktov s pomembnimi slovenskimi kulturnimi institucijami in podjetji ter odpiranje možnosti za dolgoročnejše sodelovanje. Tako so se v Kulturnem domu Nova Gorica nizozemski gostje in veleposlanik g. Henneman na delovnem sestanku sestali z direktorji kulturnih ustanov na Goriškem ter si poleg omenjenega zavoda ogledali še Knjižnico Franceta Bevka, PDG in Mestno galerijo Nova Gorica.
Mateja Poljšak Furlan
OBVESTILO
V	ČETRTEK, 22. maja, bo ob
20.15	v veliki dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici 8. in zadnji koncert glasbenega abomnaja. Nastopil bo orkester Slovenske filharmonije, ki ga vodi Marko Letonja; na violino bo igrala Anja Bukavec.
Soča in njeni ljudje so očarali že avtorja knjige V strugi izbrušeni kamni, Pier-luigija Bellaviteja, ko se je poleti 2001 peš podal na pot od njenega izliva do izvira, saj je avtor zaključil svoj potopis prav z ugotavljanjem posebne miline, ki jo razkriva slovenski človek. Predstavitev njegove knjige minulega 3. maja v Bovcu pa je ponovno potrdila to avtorjevo spoznanje o prijaznosti in gostoljubnosti ljudi, ki jim Soča že tisočletja gladi pristno mehkobo in domačnost.
Knjigo V strugi izbrušeni kamni sta v Slomškovi dvorani župnijskega poslopja
predstavila predsednik Goriške Mohorjeve družbe msgr. Oskar Simčič ter avtorjev brat, znani goriški duhovnik
Andrea Bellavite, ker se avtor sam predstavitve ni mogel udeležiti.
Po sprejemnih besedah domačega župnika g. Viljema Čušina je msgr. Oskar Simčič najprej podal zgodovinski oris Goriške Mohor-
jeve družbe, nato pa je
i	prešel k napovedani knjigi.
V	pogovoru z avtorjevim bratom Andrejem je stekla beseda o avtorju in o njegovi nenavadni poti proti izviru, saj je bila to tudi pot duhovnega iskanja, predvsem pa pot mnogoterih srečanj ter globokih doživetij in spoznanj.
Ob sklepu se je vsem prisotnim v imenu društva Ars, ki je to srečanje pripravilo, zahvalila gospa Erna Volčički Grmovšek, vzgojiteljica v domačem vrtcu, ki je za to priložnost s svojimi malčki pripravila kar pravo razstavo otroških risb o Soči, izdelanih s soškimi kamenčki.
14
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
DAVČNI KOTIČEK
Mara Petaros
Kmetijstvo / Vrtnarstvo
Naša zvesta sodelavka dr. Mara Petaros, ki je pred dvema letoma odgovarjala na vprašanja naših bralcev o novi valuti evru, sedaj odgovarja na vprašanja o davčnih prijavah. Vsi, ki imate dvome in pripombe ali želite kakšno pojasnilo v zvezi s to problematiko, ste vabljeni, da nam pošljete vprašanja po l'axu (0481 548808) ali e-mailu (gorica@noviglas.it) ali kar po pošti (Novi glas, Travnik 25, 34170 Gorica).
Težave pri pridelovanju čebule,
Rad bi vedel, kdo odgovarja za morebitno napako, če mi izpolnijo npr. davčno prijavo 730 na pooblaščenem uradu: jaz ali uradnik? Hvala za odgovor.
Za morebitno napako v davčni prijavi odgovarja vedno davkoplačevalec oziroma davčni zavezanec, ki je odgovoren bodisi za podatke, ki jih izroči pooblaščenemu uradu s prvim dokumentom, kot tudi za obračune. Ravno zaradi tega mora pristojni pooblaščeni urad, ki bo davčnemu zavezancu izpolnil prijavo, izročiti naslovljencu eno kopijo obračuna (obrazec 730-4). Ta pa s podpisom potrdi, da so bili davki izračunani pravilno. Zato mora davčni zavezanec obračun temeljito
pregledati in preveriti, če je uradnik pravilno prepisal podatke, ki jih je davkoplačevalec predstavil s prvim obrazcem, ki ga mora oddati na pooblaščenem uradu do 15. junija. Pri tem moramo biti zelo pozorni in pazljivi, saj se je že zgodilo, da je uradnik pozabil prepisati kak bistven podatek in je zaradi tega davčni zavezanec prejel kazen, ker ni prijavil vseh odhodkov oziroma ni prejel povrnjenega denarja, ker uradnik ni prepisal vseh davčnih odbitkov ali davčnih terjatev iz prejšnjih let, do katerih je imel davkoplačevalec pravico. S podpisom na obračunu, ki ga vrne uradniku, potrdi, da so bili davki pravilno obračunani.
Prestižna knjižna izdaja
Nov deželni vodnik
vin
Pred dnevi se je sestal odbor za pripravo Vodnika deželnih vin s kontroliranim poreklom, ki bo letos izšel že tretjič. Vodnik je nastal na pobudo Trgovinskih zbornic vseh štirih pokrajin naše dežele, ki so si tudi prevzele finančno breme. V pripravljalnem odboru zastopajo tržaško pokrajino dr. Walter Sta-nissa kot predstavnik tržaške Trgovinske zbornice, vinogradnik Euro Parovel kot predstavnik Konzorcija za zaščito vin s kontroliranim poreklom Kras ter dr.
Mario Gregorič kot izvedenec za tržaško pokrajino, ki ga je imenovala tržaška Trgovinska zbornica.
Na seji je bila predstavljena anketa, izvedena med vinogradniki, ki so lani sodelovali pri pobudi. Večina anketiranih (85%) se je o njej izrazila pozitivno in zagotovila svoje sodelovanje tudi pri letošnji izdaji. Vinogradniki, ki spadajo pretežno k mlajši generaciji (povprečna starost je 44 let), so mnenja, da je vodnik učinkovito sredstvo tako za promocijo deželnega teritorija kot posameznih kmetij, medtem ko nudijo ostale podobne publikacije, ki izhajajo na državni ravni, manj podatkov o teritoriju in proizvajalcih, ker so osredotočene pretežno na predstavitev vin.
V lanskem vodniku je Tržaško pokrajino predstavljalo sedem vinogradnikov, kar pomeni 3,8% vseh prisotnih kmetij. Število je, glede na de-
lež, ki ga ima naše vinogradništvo v deželnem obsegu, zadovoljivo. Menimo pa, da bi bili tržaški vinogradniki lahko še močneje zastopani. Odmevnost pobude je precejšnja, zato vabimo naše vinogradnike, da sodelujejo v čim večjem številu. Rok za predstavitev prošenj za sodelovanje zapade 16. maja. Res je, da so bila morda naša vina, ki so sicer dosegla dobre ocene, v prvih izdajah rahlo podcenjena. Verjetno pa je prišlo do tega, ker niso organoleptične lastnosti avtohtonih tržaških sort (vitovske in terana) dovolj poznane izven pokrajinskega obsega. To je bil, vsaj v določeni meri, omejevalni dejavnik, ki je pogojeval ocenjevalce, ki so sicer vestno in profesionalno opravili svoje delo. V zvezi s tem velja poudariti, da je pripravljalni odbor določil zelo stroge kriterije pri izbiri članov ocenjevalnih komisij z namenom, da se preprečijo še najmanjši spodrsljaji in napake.
"Mnenja smo, da je prisotnost naših vinogradniških kmetij v tako pomembni elitni družbi prodoren uspeh tržaškega vinarstva, ki u-činkovito pripomore k boljšemu poznavanju tržaških vin in širše našega kmetijstva ter ne nazadnje našega teritorija z vsemi njegovimi krajinskimi, kulturnimi in etničnimi zanimivostmi in posebnostmi", še piše v tiskovnem sporočilu Kmečke zveze.
Mnogi vrtičkarji to pomlad ugotavljajo, da jim propadajo čebula, česen in tudi šalotka. V naših krajih je pojav sicer opazen že zadnjih nekaj let in spravlja vrtičkarje v slabo voljo, ker si velikokrat ne znajo pomagati.
Poznamo kar nekaj bolezni čebulnic. Največjo škodo pa lahko povzroči čebulna muha, saj lahko popolnoma uniči pridelek. La-tinsko ime te škodljive žuželke je Hylemia atiqua Meig in pripada rodu dvokrilcev (Diptera).
Rastline, ki jih napade čebulna muha, sivo-ru-meno pobledijo, venejo in odmirajo. Listi se kolenčasto krivijo in sušijo. Srčne liste zato zlahka izpulimo, na njihovih koncih pa opazimo razjede ali pa gnilobo. Naposled začno gniti tudi čebulice.
Čebulna muha pozna štiri razvojne stadije. To so stadij odrasle žuželke ali ima-go, stadij jajčeca, stadij ličinke in stadij bube. V našem podnebju zaključi ta žuželka tri razvojne kroge z vsemi naštetimi stadiji, le izjemoma prezimi v obliki muhe, ki je 6 do 8 mm dolga in svetlejša od hišne muhe. V začetku se takoj ne pari, zato išče cvetoče rastline in iz njih sesa nektar. Časovno se
česna, šalotke
to ponavadi ujema s cvetenjem višenj, to je navadno aprila. Iz bub izlegle muhe se po hranjenju parijo, nato pa poiščejo rastline gostiteljice in na njih odlagajo jajčeca posamično ali v skupinah po 4 do 12 skupaj. Odlagajo jih v zavetnih legah v zemljo okoli čebule ali pa na
V
A
samo rastlino med liste, na čebulico. Najraje ob koreninski vrat tik pri tleh. Ena samica odloži od 100 do 200 jajčec v roku 7 do 10 dni. Muha nato kmalu pogine, ob zadostni zračni vlagi pa se iz jajčec po 3 do 8 dneh izležejo žerke, ki se zavrtajo v čebulo in se hranijo tako, da uničijo glavni poganjek. Posamezna žerka lahko uniči tudi več rastlin še posebej, če so rastline še majhne. Žer-ke so rumenkasto bele barve, breznoge, imajo debelejši zadek, proti glavi, ki je tem-
nejša, se zožijo. Odrasle dorastejo do 10 mm v dolžino. Razvoj ličink ob obilni prehrani traja 2 do 3 tedne, potem pa se preobražene zabubijo v tleh blizu čebule ali v sami čebulici. Konec junija in v prvi polovici julija ali najkasneje avgusta se bo iz bub izlegla druga generacija muh in pričel se bo tako drugi razvojni krog, ki je enak prvemu. Razlikujeta se le toliko, kolikor različne so vremenske in okoliške razmere. Tretji rod se pojavi septembra in je lahko zelo nevaren predvsem za por. Odrasle ličinke tretjega rodu zlezejo iz čebule v zemljo in se preobrazijo v bube ter v tej obliki prezimijo.
V boju proti temu škodljivcu v domačem vrtu lahko uporabmo enostavni biološki pripravek, se pravi mleko in vodo v razmerju 1:1, s katerim na razdaljo enega tedna škropimo čebulo od dne, ko požene prvi kalček do srede maja. Pridelovalci čebule lahko v jeseni ali pa zgodaj spomladi tudi razkužijo tla, ki so namenjena pridelavi čebule, s talnimi insekticidi. Talne insekticide moramo vnesti v tla do 10 cm globoko in to v času, ko je zemlja primerno ogreta saj se s tem izboljšata
delovanje in učinkovanje sredstev, upoštevati pa moramo tudi karenco, ki je lahko dolga tudi 3 mesece in več.
Izmed kemičnih ukrepov je najbolj učinkovito in najmanj obremenjujoče za o-kolje razkuževanje čebulčka z insekticidi tik pred saditvijo. Po vzniku pa je možno čebulo škropiti z insekticidi, za kar je najprimernejši tisti čas, ko opazimo prve napadene rastline, ki jih najprej izpulimo in sežgemo. Škropimo pa s pripravki kot so: Basudin 40 WP, Fastac, Ho-staquick 50 EC in drugi ter upoštevamo različne karen-čne dobe. Med škodljivce čebule uvrščamo tudi stebelno ogrčico, se pravi žuželko Ditylenchus dipsaci, ki je velika le od 1 do 2 mm in ki se zadržuje v rastlinskem tkivu ter ga izsesa. Ličinke v pred-odraslem stadiju zelo rade zapustijo rastline, posebej še, če le te propadajo in se sušijo. V tleh lahko preživijo tudi nekaj mesecev ali let brez prisotnosti gosti-teljskih rastlin.
Med boleznimi, ki napadajo čebulnice, pa sta zlasti nevarni siva plesen (Botryo-tinia Fuckeliana), ki jo povzroča zelo razširjena gliva, ki napada tudi druge zele-njadnice, in čebulna plesen, se pravi (Peronospora de-structor), proti katerima se borimo s pripravki, kot so: Mo dra galica, Bordojska brozga, Bordojska brozga Caffa-ro WP, bakreni Antracol, Ri-domil MZ 72 VVP in druge.
Razprostira se na 9-145 hektarih
Trnovski gozd je zelo dobro ohranjen
Z njim že dvesto trideset let načrtno gospodarijo, kar je edinstven primer v Evropi
V Sloveniji razvijajo regijske parke in med predlogi je tudi tisti za ustanovitev takega parka v Trnovskem gozdu.
Zanj imajo ugodne naravne pogoje. Trnovski gozd obsega gozdnogospodarski enoti, Trnovo in Predmeja, s skupaj 9.145 hektari gozdov, ki so zelo dobro ohranjeni in vzdrževani. Posebnost so kraj imenovan Govci, ki se prepadno spušča proti Trebuši, in Pu-štalska ter Čepovanska reber, ki se dvigata nad Čepovansko dolino. Gozdovi uspevajo v pasu 460 do skoraj 1.500 metrov nadmorske višine. Za celotno območje so značilne obilne padavine, ki so ugodno razporejene preko celega leta.
Zahvala, da je ostal Trnovski gozd zelo dobro ohranjen, gre več kot 230-letnemu načrtnemu gospodarjenju, kar je eden redkih primerov tudi
v Evropi. Vsi lastniki so imeli do njega odgovoren odnos oz. so z gozdom dobro gospodarili, na osnovi gozdnogospodarskih načrtov. Po smrti zadnjega goriškega grofa leta 1500 je Trnovski gozd postal last avstrijskega dvora, po prvi svetovni vojni je
postal italijanski državni gozd, sedaj pa je last slovenske države.
V stoletjih, odkar ljudje obiskujejo Trnovski gozd, se je odnos do njega zelo spremenil. Sedanje vrednotenje gozdov je drugačno, kot je bilo nekoč. Daleč v preteklosti sta bila pomembna le priprava lesa za kurjavo in lov. Sedaj pa prednjači ekološka vloga gozdov, sledi ji socialna funkcija in šele na zadnjem mestu so potrebe po lesu za kurjavo oz. za predelovalno industrijo. Marko Janež, vodja območne enote Zavoda za gozdove Slovenije, v Tolminu, je v pogovoru za naš časnik poudaril, "da je način gospodarjenja s Trnovskim gozdom zelo sodoben, in zato ne pričakujejo nobenih težav ali ovir pri prilagajanju slovenskega gozdarstva merilom in zahtevam EU".
M.
Agroind Vipava 1894
Uspešno
poslovanje
Po trenjih v preteklih letih, ko so v Agroindu Vipava 1894 izvajali lastninsko preoblikovanje te organizacije, ki je dedič zadružnega gibanja in več kot sto let stare vinske kleti v Vipavi, so se odnosi umirili, zato je poslovanje družbe spet stabilno in donosno. Lani je imel Agroind okrog 5 milijard tolarjev prihodkov, od tega pa so ustvarili nad 53 milijonov dobička. Kar najbolj preseneča in ugodno odmeva v javnosti velik dosežek iz vinske kleti, ki je največja v Sloveniji. Gre za 10,5 milijonov litrov vina, kar je največja prodaja med vsemi slovenskimi vinskimi kletmi. Najbolj so prodajo vin povečali v Združenih državah Amerike, Avstriji in Italiji.
Direktor družbe Agroind Vipava 1894 dipl. inž. Joško Ambrožič je v pogovoru za naš časnik povedal, da morajo prodajo vin zmanjševati, ker so zaloge pošle, kar se v Vipavi oz. nikjer v Sloveniji že več let ni zgodilo.
M.
Tako v skupinah kot posamično so v angleškem jeziku poročali o svojem delu, drugim posredovali svoje sklepe in mnenja. Dvorana, ki so jo tržaški dijaki čudovito okrasili v ta namen in kjer si poleg evropske zastave lahko videl zastave štirih sodelujočih držav, je postala nekakšen evropski mikroparlament. V nacionalno mešanih skupinah so mladi preučevali nekaj tem, izdelali predloge ter se o njih izrekli z glasovanjem. Med drugimi predlogi so glasovali tudi o uporabi različnih jezikov v EU, o evropskih u-krepih proti uživanju mamil,
0 poenotenju evropskega šolanja, o enakih možnostih pri študiju in zaposlovanju itd.
V	ostalih dnevih so organizatorji obogatili osrednje srečanje z obiskom Krasa, Trsta, Rižarne, Ljubljane, Glinščice, Ogleja in dnevom pou-' ka na šoli, kjer so se dijaki pomerili v slovenščini, italijanščini, grščini in latinščini, matematiki in likovni vzgoji. Posebej gre tu omeniti sodelovanje in gostoljubnost družin tržaških dijakov, ki so z veseljem in požrtvovalnostjo sprejele dijake, ter tudi g. To-
1 neta Bedenčiča, ki je gostoljubno odprl vrata Marijanišča na Opčinah za ljubljanske in nekatere francoske dijake.
Kaj pa slovo?
Naši in dijaki drugih šol so bili res zadovoljni, da so srečanje uspešno izpeljali. Njiho-
vi	žepi so polni naslovov, njihovi mobiteli polni sporočil in njihove misli polne bodočih, poletnih in zimskih načrtov. Eden od teh prav gotovo zadeva skorajšnji obisk Tržačanov na Švedskem konec maja.
1 5
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
POTOPIS
Od Nove Gorice do Santiaga (27)
CAMINO FRANCES
Nace Novak
Vse skupaj je postajalo zelo resno. Tako resno, da se je oglasil notranji glas in mi zapovedal, naj začnem teči, če se hočem izogniti neljubim posledicam ene največjih norosti, ki sem jih naredil v življenju; v poletnih sandalih skozi sneg na višini 1500 metrov.
VValter je hodil nekaj korakov pred mano, Emilia pa je zaostajala že za kakšnih dvajset metrov, tako da sem jo še komaj videl, ko sem se ozrl.
Najprej sem dohitel VValterja. "Hej, mene tako trese, da bom začel "laufati". Mislim, da je to edina rešitev," sem mu odkrito povedal, potem pa dodal: "Emilia zaostaja. V teh razmerah to ni dobro. Grem pogledat, kako je z njo," in sem se obrnil in z desetkilogramskim nahrbt-
nikom na ramenih stekel nazaj po cesti.
"Kako gre? A zmoreš? Bo šlo?" sem jo vprašal, namesto odgovora pa mi je samo
to, da moram teči, če nočem naslednjih nekaj dni z vročino preležati v kakšni postelji, za katero bi moral po možnosti še drago plačati. Ujet v razdvojenost sem stekel naprej do VValterja.
"Mislim, da je Emilia v težavah. Vedno težje naju dohaja. Kako je s tabo ? Si v redu? A lahko popaziš nanjo, ker se bom sam res spustil v tek? Sploh pa mislim, da bi
pokimala, češ, vse je o.k., pa čeprav pri tem ni bila najbolj prepričljiva. Vedel sem, da me potrebuje ob sebi, a tudi
bilo najbolj pametno, če bi začeli kar vsi trije teči," sem zdrdral skozi od mraza tresoče se ustnice.
"Ne skrbi, mene ne zebe tako hudo. Kar pojdi. Bom že poskrbel," je rekel in se ustavil, da počaka Emilio.
"Pojdi že," je rekel, ko sem ga z vso resnostjo opazoval. Nisem mu stoodstotno zaupal.
"Kaj pa če grem naprej in kmalu zatem tudi VValter odpove in obstaneta v tem zajebanem vremenu. Kdo bo kriv ?" me je nažiralo.
"Teci!" meje nahrulil VValter, očitno jezen, ker je spoznal, da mu ne zaupam. In sem stekel. V sandalih in s težkim nahrbtnikom po cesti navzdol. Srce mi je začelo hitreje utripati in takoj sem se bolje počutil. Vedel sem, da lahko kljub premraženo-sti in težkemu bremenu, ki me je oviralo, vsaj nekaj kilometrov pretečem brez težav.
Da bi bilo vse skupaj še težje, me je začel mehur opozarjati, da dolgo ne bo več zdržal tako napolnjen. Ko nisem mogel več zdržati, sem se vseeno ustavil. Po nesreči sem si med odpenjanjem hlač odprl tudi gumb, prste pa sem imel še vedno tako premražene, da
ga po olajšanju nisem mogel več zapreti. Nič drugega mi ni preostalo, kot da sem nekako zagrabil odpete hlače in nahrbtnikove naramnice pod nepremočljivim pon-čom in tekel dalje.
"Run, baby, run. Run for life," mi je odmevalo v glavi. Kakšne tri kilometre sem tekel, potem pa se mi je, na enem od ovinkov skozi sivino oblakov, nasmehnilo sonce. Bilo je res neverjetno. Tudi snežiti je nehalo. Mi je bila ponujena pomoč? Kakorkoli že, izkoristil sem trenutek, vrgel s sebe pelerino in nahrbtnik, si "ornk" pomel roke, potem pa izvlekel iz nahrbtnika suhe anorak hlače, puli in flis ter se preoblekel.
Takoj, ko sem nadaljeval s pot, se je vreme spet skisalo. Snežilo ni več, saj sem se že dovolj spustil, zato pa je začelo znova zoprno in na gosto deževati in močno pihati, tako da sem tekel naprej. Zadnja dva kilometra sem tekel po ozki stezici, ki je vodila v vas El Acebo, in ko sem končno zagledal prvo od hiš, bi se skoraj zjokal. Vedel sem, da sem rešen. Da mi je uspelo. Da je najhujše mimo, da česa tako drama-! tičnega ne bom več zlahka
doživel in da je bila to najhujša preizkušnja, ki mi jo je zagodel Camino, oziroma sem si jo zakuhal sam s kretenskim nespoštovanjem moči in nepredvidljivosti matere narave.
Zavetišče je bilo hvala bogu privatnega značaja in u-rejeno v prizidku vaške gostilne, tako da sem se takoj, ko sem vstopil v pravljično topel prostor, zaletel naravnost j v točilni pult. Natakarju sem naročil Šilce žganja, pa še enega in še tretjega. S tremi šnopčki sem bil v trenutku pijan, a važno je bilo, da mi je alkohol razširil žile in postavil premraženo in prestrašeno dušo nazaj na pravo mesto.
Zares sem si oddahnil šele čez dobre pol ure, ko sta se do zavetišča privlekla tudi VValter in Emilia. Bili smo rešeni. Za tistih nekaj minut sončnih žarkov, poslanih od boga, sem plačal z ročno uro, ki sem jo izgubil med tekom, a bolje je na cilj priteči brez ure, kot pa zmrzniti ali se nekaj dni zdraviti z uro na roki. Za večerjo smo si privoščili odlično paello z morskimi sadeži in srečen zaključek nesrečne etape zalili z domačim vinom tintom.
/ dalje
Na štadionu 1. maja pri Sv. Ivanu
Skavtska “fuzbalada”
Na skavtski spletni strani www.szso.org med drugim beremo tole sporočilo: "Klan Uč'nklan iz stegov Trst 3 in Trst 4 se je tudi letos odločil, da organizira skavtski nogometni turnir pod nazivom Druga slovenska skavtska fuzbalada. Bili smo izredno navdušeni nad lanskoletno izvedbo fuz-balade, saj je ta pritegnila veliko pozornost znotraj skavtskih vrst. Nova prijateljstva in spoznanja, zdravo skavtsko druženje in športno udejstvovanje, so le nekateri od cele vrste razlogov, da si ponovno zavihamo rokave ter izpeljemo tudi letos ta izziv. Novost letošnje prireditve je, da omogočimo udeležbo čim večjemu številu klanov-noviciatov (ekip). Seveda namen srečanja temelji na zbliževanju vseh slovenskih skavtinj in skavtov, ne glede na pripadnost orga-nizacije-združenja ali države, iz katere prihajajo."
In resje Klanu Uč'nklanu uspelo organizirati veliko šport-no-skavtsko srečanje v soboto, 3., in nedeljo, 4. maja. Srečanja se je udležilo nad 120 mladih navdušenih in manj navdušenih nogometašev skavtov iz Slovenije in zamejstva. Večina skupin je v Trst prispela že v soboto popoldne in prenočila v skavtskem domu v Dragi. Večerni taborni ogenj je ponudil vsem udeležencem enkratno priložnost za medsebojno spoznavanje. Veliko pomembnejša pa je bila nedelja, ko so se ob 9-ih pridružile še ostale skupine. Začetnim pozdravom je sledila sv. maša v cerkvi pri sv. Ivanu, nakar se je turnir začel. Ekipe so bile razdeljene v dve koli, v prvem so se med sabo pomerili skavti
iz Idrije, Domžal, Logatca, Bovca in Tolmina ter taborniki Rodu modrega vala, v drugem kolu pa klanovci iz Novega mesta, Gorice, Kras'n klana in gostitelji Uč'nklana. Iz prvega kroga so se najbolje odrezali klanovci iz Idrije, drugo mesto pa so zasedli taborniki RMV, v drugem kolu pa so bili zma-| govalci klanovci iz Gorice, drugo mesto pa so zasedli Uč'nk-lanovci. V dveh zelo razburljivih polfinalnih tekmah so U-č'nklanovci premagali skavte iz Idrije, Goričani pa tabor-
I	nike, tako da je bil finale der-by med dvema zamejskima ekipama: Gorica proti Trstu. Goričani so prvi zadeli gol, ki pa ga je sodnik razveljavil. Tržačani so se nato zbrali in v goriško mrežo "zmetali" kar tri gole. V drugem polčasu so se Goričani z dvema zadetko-! ma nevarno približali Tržačanom, a je sodnik piskal konec tekme in zmagovalci letošnje, Druge slovenske skavtske fuz-balade, so bili gostitelji klana Uč'nklana. Pokale, majčke in kapice za zmagovalce je skavtom podarila Zadružna kraška banka. Končna lestvica: 1. mesto Trst 3-4, 2. mesto: Gorica, 3. mesto: Idrija, 4. mesto: taborniki RMV.
(JC)
Na znanstvenem liceju Franceta Prešerna v Trstu
Mednarodno srečanje dijakov štirih evropskih šol
V	soboto, 3. maja, so se dijaki prvega in drugega tržaškega klasičnega liceja poslovili od svojih švedskih vrstnikov. Le-ti so se vračali v zeleno, z gozdovi in jezeri obdano švedsko mestece Gav-le, oddaljeno kakih sto kilometrov od Stockholma.
Švedski dijaki so bili gostje tržaških klasikov celih osem dni.
Skupaj z ostalimi tremi liceji so v prejšnjih dneh ustvarjali zadnji del evropskega mednarodnega projekta, ki nosi naslov Ustava mladih za mlado Evropo. Kaj je pravzaprav pomenilo to srečanje?
Pobuda sodi v sklop evropskih projektov, ki povezujejo in zbližujejo šole različnih držav pripadnic Evropske unije. Eden izmed glavnih ciljev tovrstnih srečanj je medsebojno zbliževanje in spoznavanje mladih evropskih državljanov, ki se soočajo z drugačnimi stvarnostmi. Ob tem dijaki navezujejo neposredne stike, ki spodbujajo tvorno grajenje temeljev evropske pripadnosti in skupnega evropskega duha.
Licej Franceta Prešerna je v tem šolskem letu prevzel
koordinacijo projekta, ki je združeval (lijake štirih licejev oz. gimnazij iz prav toliko različnih evropskih držav. K projektu so poleg tržaškega pristopili še Licej Montaigne iz mesta Mulhouse v Franciji, Gimnazija Bežigrad iz Ljublja-
Seveda pa je bilo zaključno srečanje vseh štirih šol v Trstu za naše mlade Evropejce posebno doživetje. Ob zaključnem dnevu so goste v nadvse prijetnem vzdušju pozdravili ravnateljica liceja, prof. Loredana Guštin, predstojnica Urada za slovenske šole dr. Lučka Barej, predsednik krovne organizacije SSO Sergij Pahor, pokrajinski predsednik krov-
ne ter Gimnazija Vasaskolan iz mesta Gavel na Švedskem. Vseh sodelujočih dijakov je bilo kar sedemdeset. Raziskovalno delo po skupinah med šolskim letom sta vodila po dva profesorja za vsako šolo. Za tržaški licej sta bila to prof.
' Jan Bednarik in prof. Barbara Lapornik, ki sta skrbela tudi za celotno organizacijo projekta. Mladi so tako lahko med letom preučevali ustavo lastne države in njene značilnosti, zgodovino evropske ideje, nacionalni in evropski parlament, vprašanje kulturne identitete in narodno raznolikost evropske družbe.
ne organizacije SKGZ I-gor Gabrovec, predsednik Evropskega urada za manj razširjene jezike Bojan Brezigar in vsi profesorji, ki so srečanje pripravili. Naj omenimo imena profesorjev ostalih šol: prof. Mario Zarotti, Christer Zeeck in Olle Kali iz Švedske, prof. Valentina Maver in Mateja Dover iz Ljubljane, prof. Patrick Schachter in Alain Pretet iz Mulhousa. Dijaki so pozorno sledili pozdravom in se takoj odzvali na pobudo, ki jim je nudila možnost, da s sovrstniki štirih držav, s katerimi so se tudi prvič srečali, oblikujejo skupne predloge. Mladi Evropejci so našli skupen jezik, debatirali, sodelovali, zabeležili medsebojne razlike in stičišča
v	sprejemanju drugih kultur.
AKTUALNO
16
ČETRTEK, 15. MAJA 2003
Z JO. STRANI
Krvodajalci...
Isto upanje je izrazil tudi števerjanski župan Hadrijan Corsi. Goriški župan Vittorio Brancati je spregovoril o veliki vrednoti družbene solidarnosti in o tem, da moramo že mlade učiti soodgovornosti do drugih; med drugim je napovedal, da bo v kratkem v Gorici programska konferenca o prostovoljnem delu. Podpredsednik goriške pokrajine Franco Sturzi je razvil nekaj misli o odnosih med prostovoljnimi društvi in javnimi ustanovami, medtem ko je primarij transfuzijskega oddelka goriške bolnišnice Raffaele Cata-pano govoril o vlogi in težavah krvodajalstva v okviru državnega zdravstvenega sistema. Predsednik goriške pokrajinske zveze prizadetih Mario Brancati se je zahvalil krvodajalcem za njihova plemenita prizadevanja, predsednik goriškega okraja prostovoljnih krvodajalcev Egidio Bra-gagnolo pa je ugotovil, da se premalo ljudi (žal tudi zdravnikov!) zaveda pomena krvodajalstva, ki hi ga bilo potrebno bolje ovrednotiti in o njem osveščati že otroke v šolah.
Sledilo je podeljevanje priznanj in medalj krvodajalcem, ki so s svojo požrtvovalnostjo in vztrajnostjo lep zgled človekoljubja. Pred nagrajevanjem pa je predsednik goriške sekcije ADVS Marco
Fonzar priklical na oder dvorane domačina Ivana Vogriča (na mali sliki), v katerem je našel navdušenega krajana, sogovornika, ki si že nekaj časa prizadeva, da hi prišlo do števerjanske sekcije krvodajalcev. Z veliko mero zaupanja mu je javno položil na srce to željo goriške sekcije in izrazil podporo pri ustanovitvi krajevne sekcije, do katere naj bi prišlo že v tem letu.
Po prireditvi je Vogrič za naš tednik takole komentiral dogodek: "Upam, da bo do ustanovitve sekcije končno prišlo. V Steverjanu je dejavnih kakih 30 krvodajalcev, ki so vpisani v goriško, sovo-denjsko, ločniško in krminsko sekcijo; mislim, da jih lahko najdemo še 10, kar je več kot dovolj za ustanovitev sekcije. Goriška sekcija je provokativno priredila današnji praznik
v Steverjanu, da bi spobudila našo samozavest. Ko sem v pričakovanju današnje prireditve obiskal naše vinogradnike, ki hi za to priložnost darovali kakšno steklenico vino, sem jih hkrati želel sensibilizirati in spodbuditi, da bi pristopili k akciji; tako sem pridobil vsaj tri člane." Ivana smo vprašali, kako to, da se je odločil za to pot: "Žal sem krvodajalec le 6-7 let. Priznati moram, da se v mladih letih nisem znal odločiti za to. Največji zagon mi je dala 10 let mlajša sestra. Danes sem ponosen, da sem pri stvari. V večini primerov nekdo postane krvodajalec tam, kjer najde prijatelje, oz. tam, kamor ga povabijo. Zato z odprtimi rokami vabimo prav vse Steverjance, naj se odzovejo na naš poziv in pristopijo k nastajajoči sekciji števerjanskih krvodajalcev!"
Z 10. STRANI
Župan Brulc...
Župan Brulc je izrazil svoje presenečenje nad "prekrasnimi prostori". "Ponosen sem, da imate toliko... Ker ste si vse to sami prigarali, je to še toliko bolj vredno." Poudaril je vlaganje energij v kulturo, ki je ohranila našo narodno skupnost tudi v temnih trenutkih. Z zadovoljstvom je omenil dobre odnose z županom Brancatijem in podčrtal, da ima slovenska manjšina izjemno vlogo. "Ne glede na strankarske ali religiozne razlike smo vsi najprej Slovenci. Enakovredno vas bom upošteval kot kogarkoli drugega."
O Katoliški knjigarni je Brulc povedal, da jo pozna že od nekdaj. "Novi glas dobivam, z novinarji imam zelo dober odnos. Iz tega tednika in iz Primorskega dnevnika sem se ogromno naučil." Informacije morajo krožiti, med sabo se moramo vse bolj obveščati: o tem je prepričan Brulc, ki se tudi zaveda, da "nas čaka dosti dela". Evropa je na poseben način pozorna do tega našega "mi-krosveta", kjer lahko zgledno živimo v spoštovanju različnosti in drugačnosti. "Razumem vaše poslanstvo tu... Hvaležen sem vam, da ste vse to ohranili in oplemenitili."
Branko Černič je v imenu Katoliškega tiskovnega dru-
štva razložil vlogo te ustanove ter vlogo Kulturnega centra in ustanov na Travniku za naše ljudi po vsej Goriški. Franka Žgavec je orisala delovanje KČ Bratuž še zlasti po temeljiti prenovi leta 1996, ko je na novo zaživelo; danes redno sodeluje na gledališkem in glasbenem področju tudi s kakovostnimi novogoriškimi ustanovami. Predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete Damjan Paulin je nekaj povedal o Zvezi; ta je brez vsakega dvoma najbolj kapilarno razširjena kulturna organizacija, ki združuje društva in krožke od Brd do Krasa in se lahko ponaša z odličnimi uspehi, polega tega pa že vsaj nekaj desetletij sodeluje z nekaterimi novogoriškimi kulturniki in izobraženci. Cvetko Saksida je
prvič obiskal sedeže naših goriških ustanov: "Moram vas pohvaliti... Vse ste zgledno nadgradili."
Damjan Hlede in Silvan Kerševan sta spregovorila o perspektivah slovenskega glasbenega šolstva v Italiji, ki niso prav rožnate. Izrazila sta željo, da bi prišlo do skupne glasbene ustanove, ki bi bila obenem tudi močan simbol čezmejnega povezovanja. Marjan Markežič, urednik otroške revije Pastirček, ki skrbi za to, da se otroci učijo, zabavajo in vzgajajo, je poudaril skrb za najmlajše, "ki so naša prihodnost".
Srečanje se je končalo v bolj sproščenem vzdušju in načrtovanju skupnih korakov; ti neusmiljeno rušijo zid, ki bo dokončno padel čez manj kot leto dni.
114. Viktorinov večer na Ptuju
Novi Maksimilijan Kolbe?
V	starodavnem minoritskem samostanu na Ptuju se je v petek, 9. maja, zbralo zelo številno in pozorno občinstvo. Društvo izobražencev Viktorina Ptujskega je priredilo svoj 114. Viktorinov večer. Soprirediteljica je bila Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa. Naslov večera pa se je glasil: Novi Maksimilijan Kolbe iz minoritskih vrst?
Srečanje je bilo posvečeno minoritu s Cresa p. Placidu Corteseju. To je bil duhovnik, časnikar in urednik v Padovi, dobrotnik naših internirancev v italijanskih taboriščih, Judov, skrivačev, sodelavec v demokratičnem odporu proti trinoštvu, za katerega se v Trstu končuje škofijski del bea-tifikacijskega postopka, ker je novembra 1944 umrl kot mučenec ljubezni, ki ni izdal svojih sodelavcev, kot žrtev nacističnega uničevalnega stroja
v	"bunkerju" Gestapa na O-berdankovem trgu v Trstu.
O p. Corteseju je Novi glas že pisal, zlasti ob izidu prve izdaje odlične biografije, ki mu jo je posvetil p. Apollonio Tottoli, ob začetku beatifikacijskega postopka 29. januarja 2002 v Trstu in ob spominskem večeru z biografom, pričevalci in poznavalci njegovega življenja in dela v Društvu slovenskih izobražencev.
Knjiga o p. Corteseju je kasneje doživela izpopolnjeno drugo izdajo. Hrvaški minorit p. Ljudevit Anton Maračič pa je sestavil njeno
1
poljudno priredbo v hrvaščini. To delo so zdaj na 87 straneh priročne in prikupne oblike pod naslovom Mučenec nacizma pater Placido Cortese izdali v slovenskem prevodu naši minoriti ob 30-ietnici samostojne slovenske province, natisnili pa so jo sobratje v Padovi.
Na začetku so omenjeni večer na Ptuju torej pripravili za predstavitev knjige. Uvedli so ga odlomki o p. Placidu Corteseju, ki jih je iz nje prebral Frenk Muzek, nastop Zbora sv. Viktorina pod vodstvom Sonje VVinkler in pozdrav p. Tarzicija Kolenka. Okroglo mizo je vodil p. Janez Samperl, ki je bil zadolžen za slovensko izdajo in je predstavil sodelujoče. Avtor temeljne italijanske izdaje p. Apollonio Tottoli iz Trevisa je
govoril o življenjski poti p. Corteseja. Kardiologinja dr. Majda Mazovec iz Ljubljane ! je obudila spomine na čas, ko so ona in druge medvojne slovenske študentke v Pado-
vi	s p. Cortesejem vodile dobrodelno akcijo za internirance v Chiesanuovi, za skrivače in preganjance. Časnikar Ivo Jevnikar iz Trsta, ki je napisal Spremno besedo za slovensko izdajo biografije, je opozoril na Cortesejevo usodno povezanost s Slovenci in na nove vire, ki prihajajo na dan. Vicepostulator p. Tito Ma-gnani iz Padove je orisal značilnosti in dosedanji potek beatifikacijskega postopka. Prof. Doroteja Emeršič s Ptuja je kot prevajalka hrvaške knjige spregovorila o svojem delu in globokih občutkih, ki so ga spremljali. Provincial slovenskih minoritov p. Slavko Ster-mšek iz Ljubljane se je zahvalil vsem sodelavcem pri oživljanju spomina na svetli lik krščanskega pričevalca. Zahvalo je izrazila še predstavnica Društva sv. Viktorina Božena Čačkovič. Naj še o-menimo, da je bil v dvorani tudi že doprsni kip božjega služabnika p. Corteseja, najnovejše delo domačega kiparja Viktorja Gojkoviča.
Globoko občuteni večerje dopolnilo odprtje fotografske razstave Duh Assisija - v Klarinem letu - med nami, o kateri sta spregovorila avtor Goran Sabolič in gvardijan p. Milan Kos.
(U)
Slovenska škofovska konferenca
Zbor
Konferenc
redovnih
ustanov
Slovenije
Tajnik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje nam je poslal sporočilo za javnost, v katerem poroča o rednem zboru Konferenc redovnih ustanov Slovenije in srečanju s člani SSK, ki sta bila v torek, 6. maja dopoldne, v samostanu sester Frančiškank brezmadežnega spočetja na Brezjah. Popoldne so se slovenski škofje sestali na 16. redni seji.
Gostja dopoldanskega srečanja je bila dr. Darja Škraba-Krmelj, ki je predavala o soočenju s psihičnimi težavami in o različnih oblikah zasvojenosti. Drugi del dopoldanskega srečanja je bil posvečen uresničevanju sklepov plenarnega zbora glede karitativne dejavnosti v Cerkvi na Slovenskem.
Na 16. redni seji Slovenske škofovske konference so škofje obravnavali različne vloge in prošnje, pastoralna vprašanja, vprašanja glede odnosov med Cerkvijo in državo, težave glede delovanja in financiranja škofijskih arhivov in delovanje Tiskovnega urada Slovenske škofovske konference. Škofje so se med drugim seznanili s pripravami na Srednjeevropski katoliški shod, ki bo dosegel vrhunec v romanju narodov v Maria-zell v Avstriji od 21. do 23. maja 2004.
Zaščitijo naj se vsaj ostaline Sv. Katarine
Cerkev nad Solkanom je bila znana in priljubljena
Pri Sveti Katarini so se do leta 1943 ohranile štiri slovesnosti na leto
V	novi številki Oznanil, glasila župnij Kapela, Kristus odrešenik, Kromberk in Solkan, je objavljen tudi poziv za zaščito ostalin nekdanje cerkve na Sv. Katarini, skalnatem griču nad Solkanom, kjer deluje gostišče Kekec. Prvo prošnjo za zaščito in popravilo cerkve je že 16.3.1959 p. Atanazij Kocjančič poslal tedanjemu Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani.
Sloves omenjene cerkve izhaja iz zelo oddaljene preteklosti, saj je bila nekakšna središčna matica Solkana. Iz zapuščine grofov Coronini je razvidno, da je na skalnatem griču nad Solkanom obstajal grad do 1.1400. Nad njim je bilo naselje, imenovano "Vil-
la ad Castrum silicanum cum coemetrio circa s. Calhari-nam". Torej je bila cerkev in okoli nje pokopališče. Benečani so tam postavili okope proti Turkom. Cerkev sv. Katarine je bila žrtev kar treh vojn, s Turki ter prve in druge svetovne vojne. L. 1867 je bil vikariat sv. Katarine sicer prenesen v Kromberk, vendar so se pri sv. Katarini vse do I. 1943 ohranile 4 slovesnosti na leto. Tedaj pa je bila cerkev močno poškodovana.
V Oznanilih menijo, da bi morali vsaj ostaline nekdanje cerkve primerno zaščititi, saj gre za objekt verskega, kulturnega in zgodovinskega pomena za vso Goriško.
M.
Slovesnosti ob 50-letnici župnije na Kapeli nad Novo Gorico
Naslednjega 16. novembra bo minilo 50 let, odkar je apostolski administrator dr. Mihael Toroš povzdignil samostojni vikariat na Kostanjevici nad Novo Gorico v župnijo in jo "za trajno" izročil frančiškanom.
Od tedaj deluje župnija, imenovana Kapela, ki opravlja versko poslanstvo, tako kot frančiškanski samostan na istem območju Kostanjevice. S praznovanjem 50-letnice župnije so pričeli v nedeljo, 11. t.m., z Maj-nico. Šodelovali so otroški in mladinski pevski zbori z območja mestne občine Nova Gorica. Slovesnosti bodo dosegle vrhunec 16. novembra, natančno 50 let po ustanovitvi župnije.