PROBLEMI ESEJI 4 
PROBLEMI 7 11988 I 299
LETNIK XXVI
PROBL MI
Eseji
4
KULTURA, ZGODOVINA, VZGOJA
Vzgojeslovno vesoljeslovje    3 Bojan Baskar
Pisava in kultura    8 Igor Škamperk
Ironija in /.aba\ a 13 Mojca Kumerdej (&■ Sinja Ozbolt
Aleksander Aleksandrovic Bogdanov in Univerza 18  Lev Kreft
Dula vas? ... a Gorizza 26 Andrej Malnič
MOŠKI MED SEBOJ
Kaj moški pravzaprav počnejo skupaj? 31 Michael Foucault
Dve besedili o homoseksualcih 33 Y>ier Paolo Pasolini
Aids skozi psihoanalizo 40 Boris Pintar
PULP
O vzroku fikcije 44 MarcelŠtefanćić, jr.
NAPADI NA JNA
Nas avion 47 AliZerdin
Momci skraćenje ... 54 Ali Zerdin
Od Kronštadta do Paraćina 09 Darko Štrajn
CIVILNA DRUŽBA
Implozija družbenega/civilna družba v čisti obliki 63 TomažMastnak
Civilna družba in sociologija 74 MilošGregorič
KRITIKA SOCIALIZMA AVANT LA LETTRE
O svobodi (uvodno poglavje) 78 John Stuart Mili
Govor 85 Alexis de Tocqueville
VZGOJESLOVNO Bojan Baskar
VESOLJESLOVJE
K
vidnejšim intelektualnim preoku-
pacijam sodobne pedagogike sodi
neutrudno mahinalno risanje
shem, ki naj bi očesu neposredno dokazale resničnost izhodiščnega tupizma, da je »vse pove-
zano z vsem«.
Mar ni fascinantna za nedolžno oko in prav zares smotrno zgrajena ta »dialektična struktura«,
ki kaže, kako so vsi sistemi na levi povezani (medsebojno prežemajoči se, medsebojno pre
pleteni, integrirani. . .) z vsemi sistemi na desni?
I. POKAŽITE NAM ČUDEŽEV
E
den od »kopernikarskih obrazov
pedagogike je tisti, ko so učenca
nehali obravnavati kot objekt
vzgoje in ga povzdignili v njen subjekt. Kako to revolucijo razložiti učen cem - pa čeprav gre
za studente univerze — na pedagoški način, se pravi, na način, ki postavlja stvari pred in nad be-
sede ali pa postopa vsaj po minimalnem načelu »paralelizma besed in stvari«, ki veleva, da
ne smemo vpeljevati učencem novih besed, ne da bi hkrati vpeljali stvari, ki jih te besede po-
menijo? Pedagog pojasni to revolucijo v treh korakih:
1. nariše shemo razmerja, v katerem je učenec objekt vzgoje
učitelj -*■ učenec
in jo komentira;
2. nariše shemo razmerja, v katerem je učenec obenem subjekt vzgoje
učitelj Д   * MČenec
in jo komentira;
3. nato doda obči komentar: »Učitelj in učenec sta zdaj v enakopravnem odnosu«.
Ob tem bi morda kdo ugovarjal, da so vse to vendar zgolj besede, zgolj črke. Res je, vse to so
3
le črke in povrhu so napisane na šolski tabli, tei mòri pedagogike. Toda ta »paralogizem« naj
bo prvo opozorilo na zmedo, ki vlada v »pedagoškem realizmu«.
Pri anatomiji, denimo, si s samimi besedami ne moremo nič pomagati. Študentom medicine
bi lahko ure in ure brez haska razlagali prepletenost drobovja v človeškem trebuhu. Zato e
bila potrebna avtopsija v medicinskem, ne Komenskyjevem pomenu besede). Ko je Leonardo
da Vinci vpeljal anatomsko risbo, so si lahko prihranili avtopsijo kakega trupla, saj se je dalo
tudi iz risbe kaj naučiti. Tako medicinsko avtopsijo kakor anatomsko risbo (oboje sodi v me-
tode »pedagoškega realizma«; pa so prakticirali že lep čas, preden je v 17. stoletju nastopila
prevratna generacija pedagogov, ki je začela razglašati, da se zgolj z besedami ni mogoče ni-
česar naučiti - če pa se je mogoče kakšno stvar kljub temu naučiti, tedaj ta stvar zagotovo
nima nobene vrednosti. Jezike in retoriko so se šolarji od antike dalje uspešno učili z beseda-
mi in zgolj z besedami, zdaj pa se je naenkrat razglašalo, da je т latinščino tistega, ki se je ni
učil po metodi Orbispitíus ali čem podobnem, nekaj hudo narobe. Tak učenec je žrtev profe-
sorskega pedantizma, ki se izživlja v praznem besedičenju: namesto da bi učencu, ko se uči,
da se drevesu latinsko reče arbor, simultano ponudili tudi definicijo drevesa in kajpada njego-
vo sličico, ostanejo kar pri besedah, in potem ni čudno, če učenec nič ne razume.
V določenem smislu e mogoče ves pedagoški projekt zvesti na Komenskjjevo avtopsijo. Pri
tej avtopsiji gre za zahtevo^ naj bodo v učnem procesu enakopravno angažirana vsa učenčeva
čutila, od očesa in ušesa do tipa. Toda to je le načelna zahteva, medtem ko je bil realni zasta-
vek Komenskvjeve avtopsi e ta, da bi se spodbilo dominacijo ušesa: torej dominacijo šolske
metode predavanja. Komenskyju je šlo za dominacijo očesa nad ušesom, medtem ko ga okuša-
vanje, ovohavanje in otupavanje učnih vsebin pravzaprav ni zanimalo (s temi čutili so si
krajšali čas šele rousseaujanski pedagogi). V resnici je vedno šlo le za oko in uho in material-
ni dokaz teh starih preokupacij so še danes avdio-vizualna učna pomagala.
Pedagogika je torej hotela, naj bi oko postalo privilegirani organ učenja. V tem smislu je bila
ob svojem nastanku vštric s sodobnostjo: v 16. in 17. stoletju se je namreč zgodil tisti teme-
ljiti prehod iz oralnega sveta v vizualni svet, kateremu je v crvi vrsti botrovala široka difuzi-
ja tiskane knjige. Tudi nastanek moderne znanosti se umešča v to »tiho revolucijo«; moderna
znanost predpostavlja dominacijo očesa. Komensky et alii, ki so vpeljali moderno pedagogi-
ko, so se intenzivno udeleževali diskusij nastajajoče znanstvene skupnosti 'Komensky je bil
celo med ustanovnimi člani angleške Kojal Soríety). Vemo pa, da je bilo nastajanje moderne
znanosti mukotrpen proces, saj v 17. stoletju ni bilo niti slučajno tako jasno kot danes, kje
poteka ločnica med znanstvenimi in magičnimi 'hermetičnimi, kabalističnimi. alkimistični-
mi . . .) postopki. Vemo, da so čez to ločnico blodili tudi največji tvorci moderne znanosti kot
Kopernik, Kepler, Newton, Vesalius in še Leibniz; le Descartesu in Galileiju je uspelo, da sta
s precejšnjo gotovostjo ubirala pot znanosti. In kako se je v tej zmešnjavi magije in znanosti
znašla pedagogika? Zelo slabo. Pedagogi 17. stoletja. Komensky in vsi ostali, so tesnobno
mašili luknje, Ici jih je odpirala moderna znanost. Na razsredičenje vesolja, na eliminacijo
magičnih vrednosti števil, črk in zvezd so reagirali s pansofijo, eshatološkim vizionarstvom,
milenarizmom, nebeško akademijo in podobnimi rečmi. Zgovorna je anekdota o srečanju
Descartesa in Komenskyja. Descartes je sicer zaupal Komenskyju načela svoje metode in se
zadržal v pogovoru z njim kar štiri ure, toda ob slovesu je vljudno pripomnil: »Z menoj bodo
ljudje vedno imeli zgolj delno spoznanje stvari, medtem ko bodo z vami imeli popolno spo-
znanje«.
Pedagogika je enako kot moderna znanost podehla primat očesu, vendar pa je »pozabila«, da
so črke domena očesa in da je štos znanosti v goli črki. Pisano besedo je s trikom »antiverba-
lizma« pretihotapila na stran besede »nasploh«, torej govorjene besede, torej ušesa, in dome-
no vizualne avtopsije rezervirala zgolj za sličice. Tako ni razvrednotila le šolskih predavanj
in retoričnih vaj, ampak tudi sleherno šolsko besedilo, kolikor ni podkrepljeno s sličicami.
Glede tega, kam kaj spada, so se torçj v pedagogiki sprenevedali že od samega začetka in tudi
pozneje niso razčistili teh pojmov. Če hočemo razumeti današnje pedagoške obsesije v zvezi
z avdio-vizualnimi pomagali, kibernetičnimi učnimi strojčki, računalnikom pa tudi šolsko
tablo in klasičnim učbenikom, se nam bo marsikaj razjasnilo ob spoznavanju pedagogike 17.
stoletja in morda si bomo lahko odgovorili na nekaj zagonetnih vprašanj, ki jih v zdravi glavi
inducira pedagoški diskurz. Na primer: Zakaj pedagogi vztrajno zaničujejo šolsko tablo, ko
pa je šolska tabla evidentno vitalno pomagalo? Zakaj naj bi bila shema na presojnici boljša
od sheme na tabli? Zakaj nimajo nič proti temu, da otrokom v šoli po radiu, gramofonu ali
magnetofonu predvajajo pravljice, ko pa je to po pedagoški doktrini vnebovpijoči verbali-
zem? Lahko konstatiramo vsaj tole, da pedagogiko še danes izrazito fascinira magija stroj-
čkov. V tem oziru se v zadnjih 300 letih ni nie spremenilo.
4
Smiselnost stvarstva, ki jo je pedagogika 17. stoletja postavljala nasproti nesmiselnemu ve-
solju moderne znanosti, v naših brezbožnih časih znova privre izpod pisala pedagogov, ki z
minucioznimi cibi rišejo sheme »ujemanja vsega z vsem« (ne pozabimo, da je »ujemanje vse-
ga z vsem« tipično mistični oziroma magični pogled na svet; Komenskv bi temu bržkone re-
kel pankorespondenca), razmerja učenca z učiteljem itn. Pedagogiko, ki se ukvarja s temi
risbicami, bi lahko opredelili kot vedo, ki v lastnih risbicah odkriva čudežno smotrnost
stvarstva. Narišem puščico v desno, dodam puščico na levo in že je starodavno razmerje med
učiteljem in učencem polno novega smisla. Mar ni to čudežno?
Moramo pa upoštevati tole. Ce bi pedagogu, očaranemu s Smislom, v katerega avrò se pred
njegovimi očrni odevajo njegove primitivne risbice, vzeli iz rok pisalo, ravnilo
in šestilo, bi se uboštvo njegovega besedovanja prisilno soočilo samo s seboj. V kolikor se je
pedagogika odpovedala scientističnim ambicijam, lahko živi le še s pisalnimi in-
strumenti geometrije. Lahko si zamislimo, na kakšen silovit odpor bi naletel poskus, da bi ji
te instrumente odvzeli.
П. MYSTERIUM COSMOGRAPHICUM
J
'ohannes Kepler je v svojih znan-
stvenih prizadevanjih podlegal sku-
šnjavi neoplatonskga Boga-Geometra.
V konstelacijah zvezd in planetov je razbiral skrivnostni red konfiguracij geometrijskih li-
kov ter teles in jih klasificiral po številih, ki so načelo njihove tvorbe (2, 3, 5 in njihove mul-
tiplikacije).
Rezultat tega je bila tabela geometrijskih, muzikalnih, astronomskih in astroloških ko-
respondenc (vse se pač z vsem ujema), v kateri se znanstvene prvine kozmografije me-
šajo z misticizmom števil. Pedagogika sicer ne trdi več, da je njeno vesolje ustvaril Bog
5
s pomočjo geometrijskih instrumentov, in tudi misterij korespondenc je prestavila iz
kozmološke ravnine v sociološko (kjer se imenuje »dialektika«), kljub vsemu pa riše
enake figure kot Kepler.
Shematski:
A = učenik
B = nastavnik
C = sadržaj
D = metode
E = medij
O = cilj i zadaci nastave
Mar le mogoče, da sodobnega pedagoga nosi luna? Da v njeni mesečini, obsijan z za-
molklo hermetično lučjo nevede, s šestilom v roki (prim. Dürerjevo Melanholijo riše figu-
re izgubljenega objekta, išče izgubljeno formulo obvladovanja Stvarstva? ¡Montaigne je na-
tolceval, da so latinski šolniki melanhoniki, tu pa se zbirajo dokazi, da so melanholiki peda-
III. MLNDLS PAEDAGOGICUS
Z
daj že vse kaže. da e v razvpiti
»dobi čipa« pedagogika omahnila
nazaj v dvoumnost, s katero je bila
inicialno zaznamovana moderna znanost. Astronomija, katere hrbtna stran je bila
astrologija; kemija, katere hrbtna stran je bila alkimija; mehanska tehnologija, katere
hrbtna stran je bila tehnologija čaranja: formula gravitacijskega zakona, katere hrbtna
stran je bil zaklinjevalni obrazec.
M = miSljcnjc
U = uíenik
N =^ nastava
S = Sküla
D = druStvu
Toda ta MUND ... ki ga kot običajno kazi Šola) je golo naključje, bo vzkliknil nejeverni
Tomaž. Morda je res naključje. Skeptiki naj si vseeno ogledajo še naslednjo risbo.
P - pohuda
R - rvzmere
A - nkt 1 vTioBt
K - koMunik«ci]a
S - !t«moupravlЈвпЈ«
1 - Identifikacija
V - vredr>otenJ«
2 - iivljenjakost
VIZ - vigoj.-lzobr.lnet.
KS - kr*)*vna skupnost
DPKO - druib.polit..kult.
oiganiieri Ju
OZD - idruier>o delo
6
Slovita pedagoška animacija tu govori Paracelsus!) je navdih Smiselnega Reda, ki ga Stvar-
stvo razodeva človečku-mikrokozmu skozi svoje okultne črke. Kdor je hotel vstopiti v Plato-
novo Akademijo, se je moral znajti v geometriji, kdor pa hoče v samoupravna nebesa, si lah-
ko na njihovi zunanji s/eri prebere, da je vstop vanje mistično dovoljen samo tistim, ki so se
zaobljubili PRAKSI V Z(ivljenju).
Racionalistično 19. stoletje bi takšno ravnanje ljudi, ki »strokovno« bdijo nad dušami naših
otrok, pa tudi nas samih, hladnokrvno imenovalo šarlatanstvo.
VIRI IM STRACIJ:
— Henata Podkrajšek. Kegulacijski koncept nastave, Školska knjiga, Zagreb 1984 ; Ilustracije 1, 3. 4)
— Johannes Kepler. Harmonices mundi, Leipzig 192.^. Ilustracija 2ì
— Rudi Lešnik, K temeljem pedagogiki in didakiikt prostega časa, Pedagoška fakulteta Maribor, Maribor 1987 (ilustracija
5).
PISAVA Igor Skamperle
IN KULTURA
Z
godovino zahodne civilizacije spre-
mlja raznorodno in že kar obsesiv-
no ukvarjanje s pisavo in jezi-
koslovjem nasploh. Ne preseneča nas torej, da so sodobne humanistične vede svojo episte-
mološke ločnico v veliki meri začrtale ravno izhajajoč iz izsledkov moderne lingvistike. V
poplavi tekstov, ki se ukvarjajo s preučevanjem jezika, znakovnih sistemov ali procesov po-
menjanja, je morda nekaj manj prostora odmerjeno problematiki, ki jo predstavlja pisava kot
oblika grafičnega prostora, pa tudi odnosa med pisavo in govorico, kolikor je pisava sled, v
kateri se bere učinek govorice. To sled, pisavo, lahko v prvem približku označimo za podo-
bo, saj je zapis nemalokrat odigral vlogo pravcatega fatičnega objekta. Pisava kot epigraph,
napis, je tudi prostor in posebna veda, ki se z njo ukvarja — epigrafija, jo obravnava z vsemi
socialnimi implikacijami: gre za različne vloge, ki jih pisava opravlja v javnem prostoru, za
ideološka odsevanja oblastnih mehanizmov, uporabo, ekspozicijo, vselejšnji boj za domina-
cijo nad njeno uporabo itd. Toda hkrati nam artikulirana pisava že sama na sebi odpira raz-
sežnosti trodimenzionalnega prostora. Pisati, to pomeni (pisati), vleči črte po neki podlagi, s
tem pa smo že stopili v zgodovino razsežnosti.' Zdi se tudi, da so pisavi zavezane tri funkcije,
značilne v ideologiji indoevropcev. Brez težav lahko uporabi pisave pripišemo vlogo protek-
cije (dominacije), administracije in menjave. Zanimivo pa je, da si je njeno uporabo treba za-
gotoviti in da je naposled ravno uporaba pisave izkaza a za odločilno, ali vsaj za stožer, for-
malno strukturo, ki je omogočila različne vpise subjekta v svet, čemur običajno pravimo
zgodovinski razvoj.
V pričujočem zapisu me je prvenstveno zanimalo, v kolikšni meri se je mogoče z analizo pi-
save približati neki zgodovini mentalitet, pa tudi zgodovini omik. ideologij ali sploh pogojev
možnega, »kot tistega nu no potrebnega ozadja, ki šele omogoča interpretacijo dogodkov«.^
Zanimiv trenutek je seveda zgodovinski začetek grške abecede, iz katere so izšle vse poznejše
evropske pisave, in katere nastanek ostaja še vedno v marsičem skrivnosten. Pravzaprav si je
težko predstavljati, kakšno radikalno novost je pomenila iznajdba grške abecede in iz nje iz-
hajajoče abecedne pisave. Njen začetek datiramo približno v obdobje med letom 750 in 700
ЈГ. n. št. Eden izmed najstarejših tovrstnih zapisov naj bi bil tisti z znane Dipylonske vaze,
catere starost zgodovinarji umeščajo v to obdobje. Po Havelocku^ je najstarejši dostopni pis-
ni tekst v grški abecedi Hesiodov. ne glede na to, da je njegov jezik »Homerjev«, tj. pisan v
ritmičnem slogu in obeležen z značilnostmi oralne komunikacije, ki naj bi se tedaj, v 7. in 6.
' J. Lacan: íí,- Analecta. Ljubljana 198.5
^ B. Rotar: íAlberto Teneti in nova zgodovina«; spirmna beseda v A. Tenenti: Občutje smrti in /juhez/^n do ^vljenja v rene-
^алл; Studia humanitatis, Ljubljana 1987
' E. A. Havelock: Tht musi Learns to Write, Vjflections on Oratity and Uteracy from Antiquity to the Present; Yale University
Press. London 1986: po ital. prev.: Laterza Bari 1987
8
stoletju dokončno umaknila pred pisavo. Toda prava prelomnica je za Havelocka 5. stoletje,
natančneje: Platon. Na ta način pa postane stvar še zanimivejša, kajti šele 5. stoletje je v pra-
vi meri stoletje »grškega čudeža«. V tem času imamo opraviti z vrhuncem politične ureditve
v polis, z začetkom filozofije in zgodovinopisja (Herodot), hkrati pa je to tudi stoletje Sofokla
in tragedije, skratka, v polni meri začetek humanizma. To je tisti »popolnoma drugi svet«,
kot pravi Vernanf*, ki je nastal potem, ko se na grškem polotoku pojavijo po razporedu Mi-
kenskega kulturnega vesolja Dorci. Sprememba grškega sveta v teh nekaj stoletjih je velika
in v prehodu od mita k filozofiji ni kontinuitete. Napačno pa bi bilo sklepati, da je logos nas-
protje mita, da je njegova opozicija in da ga opravlja. Sama narava mita je paradoksna: mit-
ski čas/prostor je večen in univerzalen, hkrati pa se je vse že dopolnilo, dokončalo.^ Po svoje
protislovna pa je tudi narava logosa, ki je v tem, da izvira iz »zdravega razuma«, a sam to ni,
saj se konstituira ravno kot distanca, interpretacija doxe. Mogoče bi lahko rekli, da se logos
vzpostavi kot pogoj možnosti, torej kot nekaj kar nima neke stalne, fiksne oporne točke,
marveč se ujema s svojim vzpostavljanjem, je ravno sama ta metoda. Toda, ali se je legitimno
vprašati, če obstaja nekaj, kar sploh omogoča takšno metodo! Je človeška zavest konstanta
a i podvržena zgodovinskim spremembam? Vernant omenja, da je s prepadom Mikenskega
kraljestva izginila tudi pisava, linearna B — pisava, ki je derivat krečanske linearne A-pisave
in je prevladovala v drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. na Kreti in na celini. Uporabljali so jo
večinoma na tablicah iz nežgane gline, sestavi alo pa jo je 73 silabičnih znakov s fonetično
formo.*" Ko se po nekaj stoletjih premolka, enkrat proti koncu 9. stoletja spet pojavi grški
svet, je tudi pisava v primerjavi s starejšimi oblikami kmalu nekaj povsem novega in drugač-
nega. Razvijati se je začela iz feničanske, ki je, čeprav še vedno v okviru zlogovnega sistema,
uveljavila fonetično vrednost in tvorila prave zametke abecede, sestavljene iz 22 naključno
konzonantnih znakov. Za razvoj grške pisave je bila posredovalna vloga feničanske pomem-
bna, toda grški obrat, ki zaznamuje rojstvo prave, v današnjem pomenu znane evropske abe-
cede je enkraten. Pri nobeni od semitskih pisav vokali niso označeni, njihova vlog posredo-
valna vloga feničanske pomembna, toda grški obrat, ki zaznamuje rojstvo prave, v današ-
njem pomenu znane evropske abecede je enkraten. Pri nobeni od semitskih pisav vokali niso
označeni, njihova vloga in uporaba je le približno določena. Pri Grkih pa zavzemajo vokali
primarno, odločilno vlogo. Grška pisava uporablja, piše vokale, kratke in dolge; gre za inte-
gralno in ne sporadično lastnost. Pet črk, A(alpha), E(epsilon), I(iota), O(omikron), Y(upsilon)
zavzame središčno vlogo, kar je nekaj povsem novega, edinstvenega v primerjavi z vsemi
ostalimi pisavami po svetu. Février v svojem klasičnem delu Historie de L'e'criture pripominja,
da je težko reči, od kod tolikšna vrednost tem črkam v grški abecedi. Podobnost črk s feni-
čanskimi je precejšnja, spremeni pa se smer pisanja, ki e v nasprot u s tradicionalno semit-
skimi, ki potekajo od desne proti levi, zdaj iz leve na desno. Začetki grške abecede so, kot
smo dejali, datirani v 8. in 7. stoletje pr. n. št., močan in nagel razvoj pa se začne v 5. stoletju.
Značilen obrat je platonizem, kjer je mogoče, kot pravi Havelock, opaziti nov koncetualni je-
zik; didaktika zamenja naracijo. Pravcati izbruh pisave pa gre pripisati tudi sorazmerno lah-
kemu življenju in obvladovanju, ki ga je omogočila nova grška abeceda. Vsi pred-grški siste-
mi pisave so zlogovni, zato je bilo vsakršno branje podvrženo poljubni tvorbi vokalov in ve-
liki ambivalentnosti oziroma netočnosti izgovorjave. Havelock pravi, da ni težko uvideti, za-
kaj nikomur ni uspelo prekoračiti meje zloga, silaba: konzonant je namreč nem, aphona. Gr-
ški sistem pa je uspel prekoračiti empirijo, in sicer tako, da je označil abstraktne, nezaznav-
ne sestavine v zlogih. V nasprotju z običajno domnevo, Grki niso uvedli ali dodali vokale,
marveč so uspeli označiti čisti konzonant. Zdi se, da je nova pisava pripomogla ali nemara
celo omogoči a vznik konceptualnega mišljenja. Spremeni se koncept jezika, možna je ab-
strakcija, z uporabo srednjega spola je mogoče generalizirati predikate. Sofokles na primer
govori o človeku ¡antrophos), o stvari nasploh, ne pa o neki določeni osebi, kar je bilo značil-
no za Homerjev svet in oralno komunikacijo. Narativna sintaksa atemporalnega sedanjika se
spremeni v statično in logično, nova govorica pa se od Homerjeve raz ikuje po pogosti upo-
rabi glagola hiti, vpeljavi povratno osebnih zaimkov, in celo vrsto nove terminologije, ki je v pr-
vem koraku trud jonskih filozofov in sokratske dialektike. Gre torej za ločitev, ko se misel
ali jezik lahko loči od govorca, ločitev ki omogoča, da naracijo zamenja eksplikacija, da govo-
rec misli jezik, da mu uspe tisto, česar ne zmore računalnik, da »misli mise «.
"* J. P. Vemant: Začetki grške misli; Siuáia humanitatis. Ljubljana 1986
'' B. Rotar: Pigmalionovapregreha; Krt. Ljubljana 1987. str. 14
^ J. G. Février: Historie de Uécriture; Bibliothèque histoirique, Pavot, Paris 1948
idem
" E. A. Havelork: idem
9
Zdi se, da je k nastopu logičnega mišljenja in novih gramaticnih možnosti bistveno pripomo-
gla pisava, ko je na vidljiv način uspela fiksirati govorico. Prav v tem trenutku se sproži tudi
močan impulz različnih autorefleksivnih postopkov, ne nazadnje sta to sam grški logos in
egalitarna ideologija grške mestne drzaye. Kot da se mora subjekt najprej fiksirati zunaj
sebe. v mrtvi točki, da lahko misli sebe. Če hoče svojo spontanost, svoja dejanja podvreči lo-
gičnemu spoznavanju, se mora najprej umestiti v neko drugost, v zunanjost oživljene mate-
rialnosti pisave. Je vznik logosa, elaboracija njegovih konceptov zavezana določenim lingvi-
stično retoričnim strukturam?
Toda napačno bi bilo sklepati, pravi Vernat, da gre za rojstvo razuma nasploh. Prej gre za
vzpostavitev neke strukture, pogojev možnosti, skozi katere je lahko spregovoril subjekt v
obliki določene racionalnosti. Navsezadnje se lahko vprašamo, ko smo že pri tej meji. pri
meji, ko vselej nekaj vznika, ko je dopuščeno, da pride do besede tisto, kar lahko prav to be-
sedo vzame v svoje raziskovanje, se navsezadnje lahko vprašamo, kakšna je bila oralna ko-
munikacija, na primer v družbah, ki ne poznajo pisave. Obstoj neke civilizacije, umetnosti,
arhitekture, politčnih institucij ni nujno zavezan ali pogojen s pisavo. Tak primer so Inki v
Peruju, ki so kljub odsotnosti pisave dosegli precej visoko stopnjo civilizacije. Ali pa primer
starih indoevropskih ljudstev, ki so svojo tridelno ideologijo, kot jo opisuje Dumézil, ohra-
njala neodvisno od zapisljivih obrazcev in pogosto celo v stiku s pisavo veliko bolj bogatih
kultur semitskih ljudstev. Morda bi lahko v tem oziru nekaj prispevala freudovska psiho-
analiza, ki je v otrokovi želji prepoznala težnjo po pripovedovanju vedno ene in iste zgodbe;
)risilo ponavljanja. V zavest vselej vdira neka težnja po ponavljanju istega, zato v družbah,
ci temeljijo na oralni, komunikaciji, pogosto opažamo določene strukture fiksnih izjav, ozi-
roma fiksiranje načinov, pogojev, skozi katere se lahko diskurz ponavlja. Havelock zato
omenja, da je primarna človekova težnja svojo misel izražati v ritmični govorici. To je ne gle-
de na sam pomen izjavljenega, subjektu omogočalo gotovost, omogočalo mu je, da se je nek
diskurz vselej ponavljal in na katerega se je lanko vedno skliceval. Gre skratka, to je mogoče
že povsem jasno razbrati, za ponavljanje označevalca. Zato so ritualne dejavnosti arhaičnih
družb tako močno povezane z ritmično glasbo, plesom in poezijo, oziroma epiko.
Prav prelom, ali bolje rečeno prehod ritmične, verzne forme poezije v prozna besedila pa je
večkrat pritegnil pozornost različnih znanstvenikov in zgodovinar ev. Razširjenost pisave
naj bi omogočala določeno racionalnost, odmik od spontane, nezavedne težnje k ponavljanju
iste zgodbe in torej tudi njeno interpretacijo. S tem v zvezi Havelock, kot smo omenili, govo-
ri o Platonu in njegovi prozi, ki se še trudi ohranjati formo dialoga; preokupacija, ki jo pri
Aristotelu ne zasledimo več. Finley v tej povezavi omenja predvsem vzpostavitveni akt zgo-
dovinopisja pri Herodotu in Tukididu. Odločilni poseg se izvrši, ko se o preteklosti začne
pisati in se van o skuša vnesti kronologija. Finley govori o zoperstavljenosti zgodovinopisja
joeziji, in dovo j pomenljiv je tudi molk filozofov, ki se o pisanju zgodovine izrazijo le na ne-
caj mestih. Najbolj znana je pripomba Aristotela v Poetiki, kjer je poezija razglašena za po-
membne šo in bolj resnično od zgodovine, kajti poezija govori o splošnih, univerzalnih stva-
reh, zgodovina pa le o posamičnih.'" Herodotov namen e, kot nam sam pove na začetku
Zgodb, da bi ovekovečil slavo velikih mož in njih dejanja, da bi torej ohranil neko preteklost.
Toda tu pride do nekega problematičnega srečanja, kjer medsebojno trčita ritualna, mitska
tradicija, ki na bi preteklost^ohranjala, a jo je hkrati ustvarjala, in moment refleksije, ko naj
bi se ta pretek ost zapisala. Čeprav gre za neposredno srečanje med oralno tradicijo in mož-
nostjo njenega zapisa, ki ga omogoča grška pisava, pa se vendarle zdi, da je odločitev za po-
slednjo arbitrarna, oziroma daleč od tega. da bi bila nujna. S tem mislimo reči, da subjekta
nič ne sili k temu, da bi posegel po razumu, da bi izstopil iz svoje lupine, kjer se počuti var-
nega v utrjenih, ponavljajočih se ideoloških praksah. Nemara je tak poseg, ki ga prinese in-
terpretativni diskurz, zaznamovan celo z določeno izgubo ugodja, ugodja, ki je zavezano ble-
blanju človeške govorice o vselej istih stvareh. Herooot, »oče zgodovine«, se zavestno odloči,
da bo pisal, čeprav je edini vir, iz katerega lahko črpa, ustno izročilo. Toda oba začetnika hi-
storiografije, Herodot in Tukidides, postavljata kriterije, izbirata med kopico materiala, ki ga
imata na voljo. Herodot za sebe pravi, da je uporabljal - oči, presojo in sposobnost
raziskovanja.' Pri Tukididu pa je stvar že resnejša in strožja: zanj je edina zares prava (in
možna i le zgodovina sodobnosti, tj. politična zgodovina. Ločnica, ki definira kriterije, je »res-
nica«, resnica kot referenca, do katere se vzpostavljata zgodovinopisje in filozofija. Toda Ari-
M. I. Kinlev: The Use and Abuse o/History; Chaliot Windus Ltd. Ijonddii 1971; po ital. prev.. Einaudi. Torino 1981
"' Aristoteles: Poetika. CZ. Ljubljana 1982. str. 7.5
" A. Momigliano; La storiografia^reca; Il posto ili Erodoto nella storia della storiografia-, Einaudi. Torino 1982
10
Stotel bo Herodota imenoval lažnivca, pripovedovalca lažnih zgodb. Za lažnivca ga bodo
imeli seveda tudi mnogi drugi. Tradicija obnavlja mite, legende brez časa, ko pa jih hoče
nekdo zapisati in datirati, je ozmerjan za lažnivca. Presenetljivo? Morda niti ne, do Bernarda
iz Chartersa in njegove Veritas, filia temporis, je res še daleč. Sploh je morda bolj problematič-
no, da se je našel nekdo, ki se odloči, da bo pisal — historia. Zgodovina, ki bo vselej že »svoja
lastna zgodba«, bo skozi krščanstvo le še utrdila tisto pozneje nastalo etimološko zvezo s -
histeria.
O prelomu z ritmično, verzno formo epike in lirike ter prehodu v prozna besedila, govori
tudi Huizinga'^, ki to spremembo obravnava kot značilnost novega, humanističnega obdobja
nasproti gotskemu srednjemu veku. Problematika prehoda epike in lirike v prozo in noveli-
stiko je prav gotovo zanimiva za literarno zgodovino. Obravnavati pa jo je mogoče tudi iz vi-
dika širših, strukturinih sprememb. Ena izmed teh je na primer način branja. Bržčas so se
tako trubadurska kot viteška lirika, romanze iz Bretonskega cikla ali znane Chanson de geste iz-
vajale z recitiranjem. Filologija, v elaboraciji Petrarka in Salutatija, je uvedla nov način bra-
nja, tihega, individualnega Dranja. v bolj ali manj istem času prihaja tudi do sprememb v
umetnostnih besedilih. To sta na primer »il dolce stil nuovo« in Boccacciova novelistika. Fi-
lologija je spodnesla sholastiko, to pa ji je uspelo tudi zato. ker je uveljavila zgodovinsko pre-
učevanje teksta, uspela je razločiti vsebino od formalne oblike.'' Filologija je univerzalna
zato, ker nima pomena, je zgolj formalna analiza. Humanitas se bo še enkrat formirala skozi
črko, z njenim branjem in preučevanjem. Humanizem 15. stoletja je s povratkom k antiki, z
uvajanjem antične latinščine in reinstauracijo starih latinskih črt, pomenil odmik od gotske-
ga srednjega veka, z interpretacijo pa tudi določen odmik od same antike. Odmik, za katere-
ga pa vemo, da ni bil nikoli popoln. To preučevanje je sprožilo zanimanje za stare pisave, v
center zanimanja stopijo antični teksti in littera antiqua. Nosilci tega gibanja so Coluccio Salu-
tati, Niccolò Niccoli in Poggio Bracciolini, ki je tudi sam izredno lepo pisal. Prav Poggio je
tudi formalno začel reformo, ki se je spremenila v florentinsko šolo, katere namen e bil do-
končno odpraviti težko berljivo gotico, uveljaviti nove predpise pisanja ter okrog o pisavo
kapitalnih rimskih črk in karolinško monuskulo. To je pisava, ki jo imamo še danes, primer
nemške texture, gotice, pa bi bilo treba obravnavati v povezavi z reformacijo in nacionalno
identifikacijo germanov.'^ Vprašanje, ki si ga zastavljamo pa e, ali bi se florentinska refor-
ma, ki je uveljavila humanistilčno rotundo in le v malenkostih predelano karolinško minu-
skulo, uspela uveljaviti, če bi ne delovala fantazma antičnih mojstrov, če bi se sami humani-
sti ne imeli za legitimne dediče Cicerona, Horaca, Tita Livija. Tacita . . . Zanimivo je tudi to,
da se literarne mojstrovine iz Trecenta, iz tistega prvega impulza, v pozni renesansi, tj. v 16.
stoletju, ne pojavijo kot samoumevna referenčna tradicija, temveč kot izbira. Pietro Bembo
bo v Prose della volgar lingua 152.5 argumentirano zagovarjal model literature, lirike in proze
dveh velikih mojstrov, Petrarke in Boccaccia, ki jima je potrebno slediti. Bi bila filologija,
njena formalna analiza, rešena metafizičnih preokupacij. resnično dovolj za humanistični
odmik od sholastike, če se ne bi z njo še naprej ohranjal nak košček mita? .Nek fantazmatski
preostanek, ki renesančnike z zanosom prepričuje o lastni vzvišeni vlogi dedičev antike in ki
je tako silovit, da lahko upravičeno sklepamo, da se je prav s to fantazmo ohranjal del njiho-
ve želje.
Tako logos kot diskurz zgodovinopisja mita ne odpravljata. Čeprav Herodot zavzema distan-
co in skeptično držo, Tukidid pa eksplicitno vpeljuje političnost, mit ni nikoli docela odpra-
vljen. Možno pa je govoriti o retorični premestitvi, ki mit spreminja v dogodek, kar je postalo
osrednja značilnost krščanstva. Ta dogodek, ki je skozi številna stoletja močno okarakterizi-
ral evropsko kulturno zgodovino, pa je na nek način historični dogodek, nemara je v tem
tudi njegova očarljivost. Jezusov križev pot je podoba, ki izniči vsako drugo podobo, ki nima
primerjave, toda v celoti gledano je to nek dogodek, ki se bo moral še zaključiti, ki se bo mo-
ral v polni meri šele dogoditi. Artikulira se tisti dobro znani čas med dvema smrtema. življe-
nje kot neujemljiv trenutek vkleščeno med prej in potem, in nemara ni čudno, da je prav v
takšni artikulaciji subjekt lahko spregovori kot subjekt znanosti in naposled tudi kot su-
bjekt analitične izkušnje. Foucault na nekem mestu pripominja, da so vprašanja, ki so si jih
zastavljali marksisti, zelo podobna onim iz prvih stoletij krščanstva: kdo smo mi, ali smo od-
večni v tej dobi, ko se ni zgodilo tisto, kar bi se moralo? Kaj se pravzaprav dogaja danes? Kaj
'•^ lluizinpa: Jesen sredn/ega vijeka; Matica Hnalska. Zafcrel) 1964
" K. (;arin: Medioevo e Rmascimento; Bibl di Cultura .Modema. Bari 19.54; 1984/(3)
'■* (;. Onretti: Untamenti di storia della scrittura ¡atina, paleografia e diplomatica; Сл»л Ed. R. Patron. Bologna 19.54
11
12
lahko storimo s tem posredovanim časom, ki je odvečen? Kdaj se bo pojavila obljubljena vr-
nitev boga?
Sled nekakšnega mitskega preostanka ali doghodka lahko zasledimo tudi pri Freudu, ki se ji
kot veliki učenjak ni hotel izogniti. V njegovi teoriji je nekaj, kar se je vztrajno ponavljalo in
Freuda pripeljalo do tega, da se je večkrat lotil konstrukcije primarnega zločina, izvirnega
ereha. Resnica, pa naj gre tudi za resnico v sodobnem, tj. znanstvenem pomenu, nastopi vse-
lej kot učinek, posledica, kot nekakšna vrnitev potlačenega, torej kot nekaj, kar se je že bilo
zgodilo. Navsezadnje si je celo sodobna astronomija ustvarila teorijo o primarni eksploziji
vesolja, znani big hang, ki najdbi se bil dogodil pred približno 15.000 milijoni let. Problem z
oskrbo začetka se ponavlja. Pisava bo racionalnemu razumu omogočila, da bo vzpostavil di-
stanco do mitskega obzorja, ga celo izključil iz polja realnosti. Vsaka izključitev pa ima za
posledico nek povratek, povratek v simptomu, kot pravi temu psihoanaliza in dodaja, da sta
potlačitev in vrnitev potlačenega ena in ista stvar. Toda sem vmes se umešča subjekt, tu
vmes je prostor simbolnega, torej prostor, kjer je možna interpretacija. Z grško mestno drža-
vo postane konstitucija ideološkega vesolja rezultat političnih, retoričnih bojev. Boj se doga-
ja na ravni interpretacije, in v antičnem Rimu bo ta boj zavzel tudi obliko boja za pisavo.
Pravzaprav imamo spet opraviti z nekakšnim paradoksom: čeprav zgodovinopisje ne pred-
stavlja obče kulture in izobrazbe, kot na primer filozofija, religija ali poezija, niti ni poseben
poklic, ali obrt, kot na primer umetnost, je osrednje mesto spopada ideoloških bojev za do-
minacijo, saj se prav ob zgodovinopisju zastavlja vprašanje legitimnosti določene družbene
strukture. Antični Rim, ki slovi kot visoko civilizirana Urbs, se odlikuje tudi po zažiganju
knjig, kar je bila dokaj običajna praksa.
Zgodovinopisje, ta »specifični interpretativni diskurz«, potegne ločnico do epov in mitov.
Razlika, ki je prisotna že na začetku, tj. pri Herodotu, je v postopku, v metodi. Gre za izbi-
ro, za kriterije verjetnosti, zgodovinsko raziskovanje. Tudi zgodovinar išče resnico, a tu gre
za nek epistemološki rez, ki e temelj metode in se mora ob vsakem posegu ponavljati, rez, ki
naj bi zgodovinopisje ločil od mitskega obzorja, iz katerega se iztrga. Gre hkrati tudi za rez v
sodobnem pomenu, ki naj bi zgodovinopisju omogoči ločitev od ideologije, ki spremlja
lastno početje. Toda prav zgodovina se izkaže, da je v sebi brezpomenska. nima svojega cilja,
kritična raziskava nudi vse preveč parcialnih razlag, odklanja postavljan e nekih osrednjih
vzrokov, ogroža tradicionalno vedenje o preteklosti in nevarno posega v ideološke strukture
javnega mnenja. Ruši utrjene podobe in skupne identifikacije, grozi, da bo preteklost za nas
postala neuporabna.
'"'J. \Mvan:lJvre 1. Les écrits techniques de Freud-(i95)-1954);¥Á. du Seuil, 1975; po ital. prev. Einaudi. Torino 1978
A. Momigliano: idem
IRONIJA IN ZABAVA Mojca Kumerdej
Sinja Ožbolt
N
■amen najinega pisanja ni defini-
finiranje pojma »postmodernizem«,
saj bi se sicer znašH v slabi ne-
skončnosti neštetih tekstov, ki razlagajo, kaj postmodernizem je in kaj ni . . . Pri prebiranju
tovrstnih tekstov dobimo namreč občutek, da se ne ukvarjajo z istim predmetom; s svojimi
antagonizmi pa nas ta pojem lahko celo hudo »razburi«.
Prvi očitek postmodernizmu je slabost na ravni referenta' — »beseda postmoderen je kot ne-
kakšen ključ, ki odpira več vrat in s katerim je mogoče početi skoraj vse.«^
Oglejmo si nekatere opredelitve in izjave:
»Postmodernistična strategija je zgodovinski replay: zgodovinske stile prikazuje v ti-
stem, kar je v njih manque; s tem ob vsakem stilu prikaže tudi subjektivno stališče, ki
temu stilu pripada kot točka njegove specifične zaslepitve.«'
»Danes se ,post-modernizem' v splošni zavesti dojema predvsem kot izkustvo nezadostnosti
modernističnega ,intelektualizma\ t. j. dojema se ga v znamenju vrnitve od ,golega poigrava-
nja z znaki', v katerem naj bi obtičal modernizem, k zakoreninjenosti v življenjskem izku-
stvu, vrnitve od neskončne metonimije interpretacij k polnosti Stvari same itd. - naša teza
je, da nam nemara edino lacanovski premik ,od označevalca k objektu', od logike označeval-
ca k logiki realnega, omogoči izpostaviti .racionalno jedro" teorij o ,post-modernizmu' on-
stran sleherne ideologije vrnitve k pristnosti, zakoreninjenosti itd.«"*
Začetki večine tekstov so si med seboj bolj ali manj podobni; ponavadi avtorji takoj opraviči-
jo svoje pisanje s tem, da nastopajo težave že pri pojmu »modernizem«, o katerem se pač ne
ve točno, koliko faz je prešel, kdaj se je začel in kdaj končal — če že sploh lahko govorimo o
njegovem koncu. Med najbolj pogumne se prav gotovo uvrščata Virginia Wolf, ki postavlja
začetek modernizma v »december 1910 ali približno takrat«Jencks, ki »obeleži« smrt moder-
nistične arhitekture: ».Moderna arhitektura je umrla v St. Louisu, v državi Missouri 15. julija
1972 ob 15'' in 32" (približno), ko je zloglasni kompleks Pruitt-Igoe, oziroma nekaj njegovih
blokov prejelo poslednji dinamitni coup de grace.«'
' Cf. Rastko Moćnik: Postmodtmizim in alternativa I. del. Ekran 5/6. Ljubljana 1985, p. 43
^ Umberto Eco: Postmodernizem, ironija in :^bava. Nova revija 28-29. Ljubljana 1984. p. 3238
Rastko Moćnik: Postmodemi-zfm in alternativa, Ekran 5/6, Ljubljana 1985, p. 43
■* Slavoj Žižek: Pet predavanj o problemih teorij fetišizma iz šole Sigmunda Freuda, v Problemi teorije fetišizma, Ljuliljana 1985.
p. 135 (odslej Žižek 1985
^ Charles Jencks: Jezik postmoderne arhitekture, Beograd 1985, p. 37
13
Beseda postmodernizem (postmodernismo) se prvič pojavi v španski literaturi v 30-ih letih;
zapisal jo je Frederico de Onis, označevala pa je reakcijo na latinsko-ameriški modernizem.
Ameriško razumevanje postmodernizma je nastalo konec 50-ih let, očitno pod vplivom Ar-
nolda Tovnbeeja, ki je pojem prvič uporabil v knjigi »A study of History«. Postmodernizem
naj bi označeval stanje civilizacije, ki je v Evropi in Ameriki nastopilo konec 19. stoletja. Za
to dobo naj bi bili značilni socialni nemiri, svetovne vojne in revo ucije, močan industrijski
razvoj, množična družba z množično vzgojo in kulturo . . . Preko literarno-kritičnih spisov
Leslyja Fiedlerja, Irwina Howa, Ihaba Hassana ter drugih se je pojem razširil v Evropo. Ame-
riška raba tega pojma je tudi v slovenskem literarnem prostoru največkrat uporabljena.
V Angliji ga je populariziral David Lodge, ki je na predavanju na Birminghamski univerzi
leta 1976 razpravljal o modernizmu, anti-modernizmu in post-modernizmu, kar pomeni, da
je vide! v postmodernizmu literarno smer ob modernizmu.
Težave so nastopale in nastopajo pri označevanju posameznih avtorjev s pojmoma »moder-
nističen« in »postmodernističen«. Predvsem prihaja do nesoglasij glede predstavnikov novega
romana, ki naj bi (vsaj Robbe-Grillet in Butor) po mnenju nekaterih že spadah v postmoder-
nizem, pa tudi Joycea in Kafko je moč najti tako med modernisti kot postmodemisti.
Do podobnih »peklenskih« zagat prihaja tudi na področju arhitekture, kjer je morda pojem
postmodernizma še najjasnejši. Pojem se prvič pojavi konec 40-ih let, in sicer v članku Jo-
sepha Hadnuta »Post-moder House«, v katerem kritizira modernistično arhitekturno esteti-
ko, ki je usmerjena k izoliranem človeku.
Slovenci smo se seveda zelo hitro vključili, saj so nas tuji teoretiki opozorili na Jožeta Plečni-
ka, o čigar kvaliteti sicer nihče ni dvomil, prevladovalo pa je mnenje, da so njegove historič-
ne forme »neaktualne«.
Zgodil se je paradoks: »zastareli« Plečnik je postal nadvse aktualen, ker se je že v svojem času
obračal v preteklost.
-Naj si privoščiva kratko digresijo (s Plečnikom): zanimive so raznolike izpovedi njegovih
učencev (ko so si Učiteljeve misli vestno zapisovali — predvsem J. Omahen, D. Grabrijan) in
knjiga Risarji: Učenjaki. Za slovenski narod je Plečnik bil, je 'in bo) Veliki (Umetnik). V svoji
obširni (publicirani^ korespondenci razglablja o »naši lastni originalni moči ... o notranjem
izvirnem nervu umetnosti ... o krepki slovenski umetnosti, polni plemenite sorazmernosti«,
ki je nastala le takrat, »ko se je izvajala nezavestno, iz edine ljubezni okrasiti nekaj svojega in
ljubega«. Navdušuje se nad našimi »poljskimi znamenji, ki so pravi monumenti in izraz
lastne volje ljudi . . . velikega hotenja naših ljudi . . .«, torej nad našim izrazom, ki je »skrita
posebnost«; v naših ornamentih »čuti naše srce«, prav tako »ve«, da »zdravo ustvarjanje« izvira
iz lastne grude, ljubezni in kr\'i. Zato se je »treba, bati knjig . . . nemških revij, židovskega
bla^a, kar mora na koncu zmešati glavo in srce.« Čeprav se Plečnik ob svojem delu »grozno
muci«, pa ugotavlja, da je »prav trpljenje najlepše in najresničnejše na svetu.« Seveda obžalu-
je, da se prav »Slovani vdajamo temu ekstremnemu« (moderni umetnosti), kajti »iz tega ni
razvoja, to je bolno na duhu in telesu.«''
Iz njegovih besed veje sama velika avtentičnost in seveda pristnost, nepokvarjenost,
domačijskost.'
Ni naključna torej današnja rehabilitacija Plečnika, saj se vključuje v narodnjaško ideologijo
(ideologijo rodu in grudei. v kateri med drugim: »... dominantno .občutenje' postane antiin-
telektualizem (to je bržkone konstanta ideologije rodu in grude), in sicer v dveh glavnih obli-
kah: v obliki tehnicizma (ki je kozmopolitski aspekt ideološke konjunkture) in v obliki
.splošne razumljivosti' (ki poleg .vladavine povpreč a' vsebuje še vso tradicionalno ksenofo-
bijo ali. natančneje, ki s ksenofobijo zagotavlja (,vladavino povprečja') . .
In če modernizem, predvsem pa avantgarda gibanja, temelji na preseganju domovinskih
meja (nastajale so internacionalne skupine . . .'. pa gre danes za obnovo teorije Blut und Bo-
den, vse to pod okriljem Zeitgeista.
<> Cf. J. Omahen: 1:фореЈ, Ljubljana 1976
7 Cf. Slavuj Žižek: Jezik, Ideologija, Slovenci, Ljubljana 1987. p. i;58 ^odslej Žižek 1987)
" Braco Rotan Risarji: Učenjaki: Ideologije v urbanizmu in arhitekturi, Ljubljana 1985. p. 221
14
v zvezi s postmodernizmom se vzpostavi tudi problem obstoja avantgard. Mnogi avtorji,
med njimi tudi Guy Scarpetta, ugotavljajo, da »ze kakih deset let opažamo na polju umetno-
sti in literature fazo sprememb, ki bi jo lahko označili kot smrt avantgard.*"*
Nasprotno pa Achille Bonito Oliva trdi, da je danes edino možna avantgarda transavantgar-
da. »Evropska in ameriška transavantgarda je v različnih smereh razvila strategijo, ki izkuša
intemacionalizem zgodovinskih avantgardnih gibanj, neoavantgardna gibanja in končno
tudi nacionalno in regionalno določenost.«'"
In prav za to gre. Avantgarda je vedno avantgarda glede na kontekst, v katerem se pojavi in
deluje, zato se s spremembami strukture družbe in forme subjektivnosti, spreminja tudi
sama avantgarda, tako v konceptu kot v formi pojavljanja. Tako tip avantgarde z začetka
20.-ega stoletja ne ustreza več avantgardi ob koncu stoletja; navsezadnje je človeštvo med-
tem izkusilo kar nekaj neuspelih revolucij in uspelih katastrof.
Naslednje vprašanje, ki se zastavlja — je zveza postmodernizma s poststrukturalizmom in
neo-konservativizmom. Habermas označuje postmodernizem. ki se mu odločno kaže kot an-
ti-moderna, za »neki novi konservativizem« , prav tako pa obsodi neokonservativizma po-
strukturiste, predvsem Foucaulta, Derridaja in Batailla.
Nasprotno pa Lyotard pojmuje postmodernizem kot konec velikih zgodb (kar pa je le ena od
danes popularnih velikih zgodb).
Hassan stlači v postmodernizem vse od J. Derridaja, J.-F. Lyotarda, M. Foucaulta, G. Dele-
uza, J. Baudrillarda, R. Barthesa, J. Kristeve do H. Marcuseja, J. Lacana in J. Habermasa, če
naj omeniva le nekatere.'^
Andreas Huyesen postrukturizem povezuje z modernizmom. To utemeljuje s tem, da kljub
razlikam med poststrukturalističnimi pro ekti, ti niso inspirirani s postsmodernističnimi
deli, pač pa so predmet njihove analize modernisti (pri tem navaja, da se B. Barthes ukvarja s
Flaubertom, Proustom in Bataillom; Foucault z Mallarméjem in Lautréamontom; Lacan s
Freudom; Kristeva z Joyceom in Artaudom itd. . . .)"
Hal Foster poveže oba pojma s postmodernizmom in iz tega izpelje dve obliki: neokonserva-
tivni postmodernizem označi kot »stališče reakcije — in to ne le glede stila«, ampak tudi zara-
di »proklamiranja vračanja k zgodovini ... in vračanja k subjektu.« Postrukturalistični
)ostmodernizem »pa si prisvaja ,smrt človeka'; ne le človeka kot originalnega ustvarjalca en-
kratnih umetniških stvaritev, ampak tudi kot središčnega subjekta zgodovine.« Hkrati pa
ugotavlja, da »ta dva koncepta postmodernizma, čeprav sta si nasprotna glede stila in politi-
ke, vsebujeta določeno zgodovinsko identiteto.«'''
Ob vsem tem pa se izraz postmodernizem različno uporablja: za umetnostno obdobje po
modernizmu, za novo kulturno-zgodovinsko epol\p, za kulturno dominanto (F. Jameson) ali
za »način ravnanja« — »Kinswollen« (U. Eco). Za S. Žižka je npr. bolj subverziven »postmoder-
nističen« način od »modernističnega«. »,Nauk" modernizma je v tem, da lahko struktura,
mreža intersubjektivnih razmerij, .teče', tudi če Stvar manjka, da se lahko vrti tudi okoli
praznine, manka Stvari, šele ,post-modernistični' obrat pa pride do tega, da je že Stvar sama
zgolj pozitivirani, utelešeni manko . . .«''
Jamesonu pomeni postmodernizem »kulturno dominanto«, ki ustreza tretji fazi »razvoja ka-
jitalizma« — post-industrijs^i družbi. Pri tem se naslanja na Mandlovo periodizaci o kapita-
izma, ki |o uporabi tudi Žižek: ». . .tako kot je .realizem' dominantna forma iberalno-
kapitalisticne družbe in ,modernizem" dominantna forma birokratsko-monopolnega kapita-
lizma, je ,post-modernizem" dominantna forma ,post-industrijske družbe.'«   Na to naveže
Guy Scarpetta: Program knjige O nečistem, Pnililemi-Literatura. 1987/1, p. 57
'" Achille Bonito Oliva: La Transavanguardia intemazionale, Milano 1982, p. 52
' ' Jürgen Habermas: Moderna - nedokončan projekt, Problemi-Literatura 1987/3, p. 195
'^ lhab Hassan: Kultura postmodernizma, Problemi-Literatura 1987/3, pp. 210, 211
•3 Cf. Andreas Huyssen: Tokovi postmodernizma. Treći program/II. 1986
I* Cf. Hal Foster: (Post)modemapolemika. Marksizam u svetu 4-5. Beograd 1986 p 397
'■5 Žižek 198.5. pp. 131, 132
/Ш,рр. 137, 138
15
tri etape v razvoju »libidinalnega ustroja subjekta v meščanski družbi« : individuum prote-
stantske etike, heteronomni »človek organizacije« in »patološki Narcis«.''
Dragica Kocjančič (z Lacanom) lepo izpostavi, da je razcepljenost subjekta izvirna; izvirna je
njegova nezmožnost in blokiranost."
Vendar pa v primerjavi z drugima dvema formama subjektivnosti, če navežemo na Mandlo-
vo periodizacijo in Žižkovo analizo psihičnega ustroja kapitalistične družbe, naj patološki
Narcis ne bi bil zmožen integracije simbolnega Zakona, ampak naj bi ostajal na stopnji pred-
ojdipske odvisnosti - pod zaščitniško skrbjo materinskega »velikega Drugega« . .
Nekateri avtorji povezujejo pojem postmodernizma s pojmom shizofrenije (F. Jameson, Ch.
Jencks . . .). Baudrillard npr., govori o novem stanju stvari — o nasilnem ekstravertiranju no-
tranjosti, ki naj bi privedlo do nove oblike shizofrenije.^"
Na drugi strani pa naj forma subjektivnosti ne bi bila shizofrenija, ampak preje »patološki
narcisizem«, ki je bliže nevrozi kot psihozi.
»Patološki Narcis«, ki je sicer prilagojen okolju, je brez lastne identitete, z »občutkom notra-
nje praznine« in je »v temelju nezmožen uživanja, ki je pri njem odtujeno oz. povnanjeno v
drugem.«^'
»Patološki Narcis« vztraja v poziciji, v kateri nenehno dobiva odgovore brez vprašanja.
In kaj drugega je danes image kot nenehna samopropaganda, kot ekshibicionizem.
In kaj drugega produkcija »zabavne« glasbe, kot delovanje (materinskega) Nad-jaza, ki su-
bjektu nalaga nenehno uživanje. Ne le, da je »zabavna« glasba fetišizirano blago široke po-
trošnje, ampak naj bi celo vzpodbujala k čim širši potrošnji (muzak — mehkobna, standardi-
zirana glasba v veleblagovnicah).
In na vprašanje, postavljeno lastniku enega izmed velikih avtomobilskih koncernov, kako to,
da vedno ugane, kaj si ljudje želijo, je le-ta odgovoril: »Povsem preprosto — mi jim povemo.«
Umetnost,4ci je v času modernizma, še posebno avantgarde, zavzemala dekonstrukcijsko po-
zicijo tako do tradicije kot do samega umetniškega jezika (jezik umetniške govorice so razbi-
li do osnovnih elementov: v literaturi do črke, v slikarstvu do točke, linije, ploskve itd.), se v
postmodernizmu očitno vrača k formi, zgodbi ... in postaja že »zoprna« z nenehnim pona-
vljanjem in citati.
Videti je, da se uvaja nekakšna »Ordnung« in to ne le na področju umetnosti, ampak se »neke
vrste konstruktivnost« odvija tudi na ostalih področjih življenja: seksualna revolucija se je
izkazala predvsem za seksualno in ne revolucionarno, pa še postmoderni virus se manifesti-
ra na najbolj občutljive načine . . ., ekološke notice so se premestile iz znanstveno-
fantastičnih podlistkov med dnevne novice in tudi ni naključje, da se ekološko gibanje v
80-ih vključi v politično dogajanje . . . Vendar pa se zabaviščni park niti slučajno še ne zapi-
ra, v njem je seveda moč doživeti skoraj vse: od zabave do strahu in groze pa, spet, do ironije.
Navidezno gre torej za ponovno uvajanje konvencij, vračanje k tradiciji - vendar vse to iz
strahu: iz strahu pred koncem umetnosti; iz strahu pred kislim dežjem in ozonskimi luknja-
mi; iz strahu pred okužbami z aidsom; iz strahu pred......in poleg navedenih vsemogočih
strahov obstaja tudi strah, da ne bi zaostajali za samim Zeitgeistom in se zato zelo previdno
izogibamo domnevnih modernističnih gest (čeprav je bilo na zadnjih - 8. Documentih pove-
dano in prikazano, da je tudi postmodernizem že passé, in da pač živimo v obdobju, ki se mu
reče »Nova Moderna«).
Ponovno se intenzivira verovanje; in če ne gre ravno za krščanskega Boga oz. za neko Nadna-
ravno, pa gre lahko za Narod z navdihom Blut und Boden, kot tudi lahko za različne mistič-
'7 Cf. Žižek 1987, p. 132
"* Cf. Dragica Kocjančič: m/f, Razpol 2, 1986. pp. 132. 133
Cf. Žižek 1987, p. 13.5
^" Jean Baudrillard; Ekstaz/i komunikacije, Problemi-Literatura 1987/1. pp. 84, 85
21 Cf. Žižek 1987, pp. 115, 117
22 Cf. Žižek 1987, p. HO
16
ne »coctaile«, v katere se včasih vključuje tudi umetnost; skratka, človeštvo vse bolj ugota-
vlja, »da Bog je«, če že ne zaradi drugega, vsaj zaradi občutka večje varnosti.
»... vendar pa je problem Kafke ravno v tem, da je v njegovem univerzumu Bog še preveč
navzoč, toda kajpada v obliki, ki ni nič kaj lagodna, v obliki neke nore, obscene, grozljivo-
gnusne instance . . .«^'
»Naš ,vsakdanji', ,normalni' simbolni univerzum se lahko ,stabilizira' le tako, da zavzamemo
do objekta - razloge želje varno distanco, in groza je prav signal tega, da to distanco zgublja-
mo, da nam grozi srečanje z das Ding.«^"*
Ob ironiji, zabavi, grozi je na delu tudi užitek.
Žižek 198.5. p. 1.34
pp. 134. 135
17
ALEKSANDER Uv Kreß
ALEKSANDROVIC
BOGDANOV
IN UNIVERZA*
18 A    leksander Aleksandrovic Bogdanov
/\ (pravi priimek Malinovski) se je
ЈГљ- rodil kot drugi od šestih otrok v
družini intelektualnega uradnika (šolski inšpektor) leta 1873. Dokončal je študij medicine in
postal revolucionarni narodnik; iz te usmeritve je. kot mnogi drugih iz njegove generacije,
prešel leta 1896 k social-demokratom. Leta 1903 se je priključil boljševikom in postal član
centralnega komiteja socialdemokratske stranke kot predstavnik boljševiškega krila. V tem
času je razvil svoj empiriomonizem (v treh delih, 1904-1906) in sprožil znamenito Leninovo
polemiko »Materializem in empiriokriticizem«. Leta 1909 je skupaj z Lunačarskim, Gorkim
in drugimi organiziral partijsko šolo na Capriju, ki naj bi izobraževala delavske kadre in sta-
la nad partijskimi razkoli; spopad s to dejavnostjo, domnevno frakcionaško, je drugo sooče-
nje Lenina z Bogdanovom. Leta 1909 je bil Bogdanov izključen iz boljševiške stranke, in se
vanjo ni vrnil nikdar več. Njegovo centralno delo je »Tektologija. Generalna znanost organi-
zacije«, ki je izhajala od leta 1913 do leta 1922: prav tako vplivni pa so bili njegovi utopično-
socialistični romani »Rdeča zvezda« '1913) in »Inženir Menny« (1912), ki predstavljajo rusko
vzporednico Bellamvjevemu slavljenju tehnološke civilizacije in utopično obdelavo umetni-
ških futurističnih idej. V revoluciji se je pojavil predvsem kot oče in aktivist neodvisnega na-
stajanja nove proletarske kulture. Po tretjem valu Leninovih kritik je leta 1921 opustil delo-
vanje v Proletkultu in se iz politično-revolucionarne scene dokončno umaknil v znanstveno.
Leta 1926 je postal direktor prvega Inštituta za krvno transfuzijo, in umrl po eksperimentu,
ki ga je izvršil nad samim seboj, leta 1928.
Njegovo teoretsko delo je danes povsem ali skoraj povsem pozabljeno, in predstavlja le še
predmet spoznavanja skozi Leninovo kritiko. Toda to je le ena plat; po drugi strani pa je bil
zlasti v sovjetski ideologiji, sicer brezimno, stalno prisoten. Prvi razlog za to tiho prisotnost
njegovega vpliva je tisto, o čemer se vsi glavni akterji (posamezniki ali skupine) ruske revo-
lucije vseskozi strinjajo: razviti tehnološki svet je ideal, ki ga mora Rusija oziroma Sovjetska
zveza s pomočjo socialne revolucije doseči in preseči najrazvitejše kapitalističn dežele —ideal,
ki ga tako dobro ponazarja formula »socializem = elektrifikacija + težka industrija«, in ki na-
stopa tudi v optimalnih projekcijah socializma pri avantgardni umetnosti dvajsetih let (kon-
struktivisti, produktivisti, LEF . . Drugi razlog njegove le navidezne teoretske smrti e
metoda »stalinske«, dejansko birokratske ideologije, ki je iz piramide pobitih teorij jema a
posamične okruške in modele, kadar je zgodovinski trenutek to omogočal ali narekoval. Ide-
je Bogdanova, spet brez navedbe avtorja in tudi s pomočjo »iztrgovanja« in ubijanja kontek-
sta, so prišle z izjemno ostrino in sektaštvom na dan zlasti v obdobju prve petletke. Tedaj se
je odpor do nove ekonomske politike, povezan z vse vrste navdušenci nad egalitarizmom in
proletarskostjo revolucionarnega državnega komunizma, zlil v enotno strujo, ki se ni zave-
* Besedilo je nastalo kot raziskava v okviru projekta »Dolgoročni razvoj visokega šolstva v SK SL/wenijifí, v letu 1986.
dala, da s sektaško zagnanostjo de ansko rahlja tla za nastanek in razglasitev »brezrazredne
družbe« pod pokrovom totalitarne Države/Partije. Tedanji antiintelektualizem, ki je reformi-
ral univerze tako kot vse drugo, e seveda ravno nasproten tistemu, kar je hotel Bogdanov;
vendar zato ni manj zanimivo, kakšne univerzitetne reforme je v prvih porevolucionarnih le-
tih Bogdanov predlagal in tudi, s pomočjo Proletkulta, do določene mere izvedel.
Bogdanov je svoje ideje o organiziranju »Proletarske Univerze« naslovil na organizacijo pro-
letkultov; na konferenci kulturnih in prosvetnih proletarskih organizacij februara 1918 v
Moskvi je imel predavanje oziroma referat »Znanost in delavski razred«, ki ga je julija istega
leta objavila »Proletarska kultura« kot revija proletkultov. V tem kratkem programatskem
besedilu je idejo o proletarski reorganizaciji vzgoje in izobraževanja povezal z dognanji, do
katerih je prišel v svoji »Tektologiji«, torej s filozofskimi in zgodovinsko materialističnimi
temelji. Ta povdarek e pomemben, ker za zamislimi Bogdanova, za razliko od mnogih kas-
nejših reformatorjev, lahko razločno vidimo, kakšen »pogled na svet« jih narekuje. S tem nje-
gova univerzitetna teorija tudi presega reformatorsko pragmatiko in lahko predstavlja teore-
tični predmet kritike, ne pa le vulgarno ideologijo sektaške prakse, ki jo je lahko zavreči, ne da
bi jo teoretsko studirah.
Z razločevanjem med vulgarno ideologijo in ideologijo v izvirnem marksističnem pomenu
Bogdanov tudi začenja svoj referat. »Reči, da leži razredni značaj znanosti v obrambi interesov
danega razreda, je le pamñetni argument, ali pa čista in preprosta falsifikacija. Dejansko pa
je znanost lahko meščanska ali proletarska po svoji lastni 'naravi', prav po svojem izvoru, svojih
konceptih, svojih metodah dela in razlaganja«) Ideološkost znanosti, zaradi katere ji lahko očitamo
razredni temelj, torej ne izhaja iz slabe subjektivnosti zainteresiranih avtorjev, ampak iz sa-
mega bistva znanosti, ki je njenim akterjem objektivno dano, ne da bi se — po večini —tega
zavedali. In v čem je to bistvo znanosti, njena lastna »narava«? Tu naredi Bogdanov obrat iz
marksistične teorije ideologije v svojo organizacijsko znanost: »Narava znanosti je, da pred-
stavlja organizirano kolektivno izkušnjo ljudi in sredstvo organiziranja družbenega življenja«.^ Ce jo je
torej v prvem delu iztrgal vulgarno sociologistični marksistični »razrednointeresni determi-
naciji«, jo takoj nato postavi v družbeno-organizatorično, torej tehnokratsko-pragmatično
funkcijo. Problem meščanske znanosti, kot ga s tega vidika ugleda Bogdanov, je v tem, da
svojo organizatorično funkcijo opravlja posredovano in na razbit, nepovezan način. Delitev
dela je postala n eno lastno bistvo, in tako se znanost znajde v precepu. Izolirana je od »svoje
realne osnove: družbenega dela«.^ Zato vsa meščanska znanost temelji na individualistični
zavesti, ki nasprotuje družbeno-kolektivni potenci znanstvenega dela, in poraja specifično
znanstveni fetišizem, »abstraktni fetišizem zavesti«.'' Odtod tudi razcepljenost v membra di-
siecta specializiranih strok, ki sicer prinaša izjemno bogastvo gradiva in metod za njegovo
zapopadanje, ne more pa postati »integralna, sistematična in harmonična organizacija«.'' Spe-
cializirane vede ne morejo več komunicirati med seboj, ker so razvile vsaka svoj lasten jezik,
in še manj lahko komunicirajo z množicami, ki nobenega od teh jezikov ne razmejo.
Ko bi na tem mestu Bogdanov usmeril analizo v politično-ekonomske in družbene pogoje in
koristi od takega delovanja, bi seveda moral odkriti, da sta prav individualizem s specializa-
cijo in fetišizem znanosti pogoj za - nastajanje nove faze, faze državnega kapitalizma. Toda v
to smer ne gre; ne bomo mu očitali »razredne zainteresiranosti«, če ugotovimo, da ves njegov
visoko organizirani socializem-kolektivizem, s predstavo o proletarski znanosti in univerzi
vred, predstavlja ravno tisti drugi pol meščanskega znanstvenega fetišizma. Naloga je zanj
zdaj na dlani: ustvariti je treba proletarsko znanost, in sicer tako, da meščansko znanost iztr-
gamo individualizmu in specializaciji in jo »prevedemo« na kolektivno osnovo dela. Delavec
ima namreč drugačno »naravo« kot meščan — njegova narava je kolektivno delo, nadndividu-
alna organizacija, bratsko sodelovanje. Zato potrebuje tudi temu ustrezno znanost, ki bo or-
ganizirala socialno življenje proletarske, torej socialistične družbe. »Ta transformacija proiz-
vaja znanost, ki je življenjsko blizu delavskemu razredu. Astronomija kot znanost o usmeri-
tvi delovnih naporov v času in prostoru, fizika kot znanost o vztrajnostih, s katerimi se so-
oča kolektivno delo ljudi, fizio ogija kot znanost o silah dela, logika kot teorija družbene
' A.A. Bogdanov: »Znanost in delavski razred«, v: A. Bogdanov, La science, l'art et la classe ouvrière, Maspero, Paris
1977, stran 97
2 ibidem, stran 97
ibidem, stran 98
* ibidem, stran 98
ibidem, stran 99
19
skladnosti idej - tako bodo organizacijska orodja dela bol neposredno, lažje in globlje prodi-
rala v zavest proletariata, kot iste znanosti, kakršne so danes«.* Bogdanov je izhajal iz pro-
blema, ki ga čuti tudi sodobni znanstvenik, še močneje pa verjetno umetnik, in ki ga pogoste
predstavljajo kot problem odtujitve: izolacija znanstvenega dela vodi do občutka, da znan-
stveno delo ne služi ljudem (kar je bil sicer tradicionalni ideal vseh znanosti sredi njihovega
izvirnega »Univerzuma«), in do spoznanja, da so rezultati znanstvenega dela, prav narobe,
plen nelcih tujih neobvladljivih si , ki ga sprevračajo v sredstvo proti ljudem in družbenemu
življenju. Izhajal je prav tako iz dejstva, da se ljudje znanosti bojijo in jo čutijo kot mitsko-
magijsKo dejavnost, katere logika in rezultati so sicer pragmatično uporabni, toda obenem
usmerjajo človeško in družabno življenje v skrivnostni in najverjetneje katastrofični smeri.
Oba problema sta torej realna, in povezana z izkušnjo druge industrijske revolucije konca
devetnajstega stoletja; njegova rešitev teh problemov, ki je globoko naslonjena na socialni
aktivizem tradicionalne ruske inteligence, pa ga skozi odpoved avtonomiji znanosti in znan-
stvenika vodi v - glorifikacijo rezultatov industrijske revolucije, ki jih predstavlja kot prole-
tarsko znanost«. Ta glorifikacija je seveda pripeljana do absurda — vse znanosti morajo nepo-
sredno služiti učinkovitosti dela, do konca se morajo torej utopiti v ciljnost družbene prakse.
Vendar gre tukaj tudi za več kot le »»rusko« logiko. Bogdanov je tudi sam znanstvenik, in ni
edini iz plejade socialno mislečih znanstvenikov, ki vidi glavno oviro za družbeno koristno
in smotrno uveljavljanje znanosti v njeni ločenosti od življenja — in potegne odtod predvsem
samokritični zaključek, da se mora znanstvenik odpovedati svoji avtonomiji in postati v or-
ganizirani družbi enakopraven, nepriviligiran člen, njegova znanost pa vseskozi neposredno
družbeno koristna zadeva. Proletariat tako postane mitični medij znanstvenikove emancipa-
cije, istočasno pa sredstvo za realizacijo sodobne znanstvene utopije —utopije totalno organi-
zirane, totalno kočije, istočasno pa sredstvo za realizacijo sodobne znanstvene utopije
-utopije totalno organizirane, totalno koristne in s tem vrhunsko humane družbe, tehnolo-
škeo-delovne Indije Koromandije. Sorodnost tega ideala s sicer teoretsko nepodloženimi
predstavami boljševikov iki jim je zato Bogdanov neke vrste slaba vest), na primer predsta-
vami o družbi kot pošti (Lenin in o totalni preureditvi narave in človeka v nad-naravo in
nad-človeka (Trocki,, denuncira lahko tudi navdušeni odmev, ki ga je ideal doživel v Angliji.
Anglija je klasična dežela razcepljenosti med tehnološkim idealom organizirane družbe in
moralizatorskim dopolnjevanjem tega ideala v novo človečnost; o tem priča cela miselna li-
nija od Carlyla preko Buskina do Williama Morrisa. Zato so zamisel o funkcionalno organizi-
rani družbi odprtih rok sprejeli prav v levem krilu Morrisovih učencev, ki so si takole pred-
stavljali komunizem: »v obdobju revolucionarnega prehoda ... bo ergatokracija nedvomno
označena kot "vlada delavcev'; treba bo visoko centralizirane avtoritete vlade, ki bo izvajala
oblast na najbolj striktni način ... In ergatokracija ... bo pomenila delavsko vodenje delav-
cev, za delavce in s pomočjo delavcev. Kajti vsi, razen nedoraslih, upokojenih in nesposobnih
bodo tedaj aktivni delavci, in tedaj ne bo razredne oblasti«.' Prav za to gre: na mesto meščan-
ske demokracije-ergatokracija, oblast dela . . . nad delavci, izpeljana do skrajnih konsekvenc.
Nova znanost, znanost ergatokracije (izraz bi bil Bogdanovu gotovo pogodu), bo združena v
novi univerzi, ki bo presekala z dosedanjo razbito in nepovezano tiiverzifikacijo: vse vede
bodo združene pod enotna načela »»univerzalne organizacijske znanosti«," ki jo potrebuje pro-
letariat kot bodoči organizator celotnega človeštva v vseh vidikih življenja, de ovanja in raz-
voja tega človeštva. Ta znanost mora biti zato dostopna, in dostopnost se da kaj lahko doseči
že s kritičnim pregledom, ki bo iz znanosti izločil vse umetne in lažne probleme, s katerimi
se abstraktno in ietišistično ukvarjajo. »Kolektivna uporabnosti« in »»kolektivna razumlji-
vost« sta torej edina kriterija, ki bosta omogočila, da bo tudi znanost postala prilagojena po-
trebam delavskega boja in izgradnje socializma.
»Razširjanje spoznanj in znanstveno delo morata postati vzporedno organizirana zadeva. Dve
stvari sta tu neločljivo povezani: utelesiti se morata v obliki Delavske univerze in Delavske
enciklopedije«.'^ Prva predstavlja novi univerzalni prosvetni sistem, druga novi sistem orga-
niziranja vseh znanstvenih spoznanj v živo in povsem harmonično celoto. Bogdanov torej
predlaga nov univerzalni princip celovite družbene organizacije: vse naj se vrti okrog »»sonca
dela«. Delo pa je vzeto v njegovi razviti industrijski pojavnosti, ko delovni »fordizem« ali
*> ibidem, strani 100/Ш1
' Eden and Cedar Paul. Creative Revolution. A Studv of Communist Ergatocracy, Allen Linwin, London 1920, strani
13 in 1.5
' A.A. Bogdanov, »Znanost in delavski razred«, v navedeni izdaji, stran 101
' ibidem, strani 101/102
20
»taylorizem«, in podstavljeno kolektivnemu proletarcu kot njegov socialistični cilj. Znan-
stvena organizacija dela = socializem; delovna organizacija znanosti = proletarska znanost.
Univerza, znanost — morata biti odvisni od potreb organizacije družbe, in v tem smislu izgu-
bljata svojo samostojnost. Vendar se Bogdanov zaveda, da (zlasti ruska) družba ni taka, da bi
omogočala organiziran razvoj nove znanosti in nove univerze, če bi ju podredili obstoječi, če-
prav revolucionarni politični in ekonomski oblasti. Zato se tako v primeru znanosti kot v
primeru umetnosti zavzema za polno avtonomijo proletariate, ki naj bi si brez vmešavanja,
pač pa s podporo države in vseh njenih institucij, s samodejavnostjo ustvarjal novo znanost
in tudi novo univerzo. V znanosti se mora proletariat osvoboditi sam, in s to samoosvobodi-
tvijo se bo lahko rešil tudi kompromisne, neproletarske sovjetske države in gospodarstva, ju
preuredil po svojih potrebah. V tej potezi Bogdanova je Lenin zaslutil sektaštvo, ki je usmer-
jeno bolj proti kmečkih množicam kakor proti meščanstvu, in ga je zato ostro zavračal in se
tudi na vse kriplje trudil, da bi sektaštvo izkoreninil in samostojne proletarske organizacije
podredil državi in partiji, da bi lahko izvajal generalno prosvetljevanje kmečkih in delavskih
množic.
Tudi Bogdanov je razvil svojo teorijo prosvetljevanja, ki pa je vsaj toliko v razkoraku s teori-
jami druge internacionale (ki jih je Lenin v prosvetnih in prosvetiteljskih vprašanjih pred-
vsem prevzemal), kolikor vedno povdarja moment samodejavnosti, zahteva ukinitev gospo-
stva v razmerju učitelj-učenec ipd. ^ seveda vse v imenu pretvorbe vzgojnega procesa in pro-
svetnega aparata v proletarske procese in aparate. In če se na eni strani te proletarskosti po-
javlja povzdignjena humanistična ideja bratskega sodelovanja kot karakteristike, ki izhaja iz
delavčevega položaja v industriji, se na drugi strani taiste proletarskosti mora pojaviti stroga
disciplina, ki jo narekuje »stvar sama« in ki jo ima proletarec, spet zaradi karakteristik delov-
nega procesa razvitega industrializima, že ponotranjen v svojo psihologijo. Ko torej Bogda-
nov zahteva samodejnost delavcev, to zahteva zato, ker je prepričan, da samodejavnost mora
te karakteristike delavčevega položaja v produkciji prenesti v vse družbene sfere. V članku
»Vzgojni ideal«, ki je izšel v isti, julijski številki »Proletarske kulture«, je Bogdanov pobliže
predstavil svoje poglede na presnovo vzgojnega procesa. In spet, podobno kot v vprašanju o
položaju znanosti, Bogdanov izhaja iz za svoj čas izjemno dosledne in marksistične ocene
vzgoje in vzgojnih aparatov: »Vzgoja je delo, ki spreminja človeški zarodek v resničnega čla-
na družbe. To delo, ki vpeljuje nove skupine v družbeno organizacijo, in ki mu daje obliko, je
organizacijsko delo. Podobno je vojaški dejavnosti rekrutiranje, oblikovanje, uvajanja discipli-
ne, do povratka rekrutov. Njegovo bistvo je priprava človeka za prevzem vloge, za opravlja-
nje funkcij, ki mu pripadajo v družbenem sistemu«.'" In spet: proletarizacija vzgoje ni odpra-
va tega družbeno-državnega aparata, ampak njegova utrditev v smeri učinkovitega delovanja
na ljudi. Očitno se ne zaveda, da je ta njegova popolno organizirana vzgoja kot ideal zelo po-
dobna »pravzgoji«, ki jo sam ocenjuje kot »tip vzgoje, ki je še živalski«. Buržoazna vzgoja je
seveda, v nasprotju z avtoritarno vzgojo srednjega veka, individualistična in pripravlja ljudi
za boj vseh proti vsem in hkrati za vmestitev v iracionalno družbeno organizacijo. Proletar-
ski ideal vzgoje zato vnaša vanjo kolektivizem in bratsko sodelovanje. »Kot vemo, v tem so-
delovanju delitev funkcij več ne razdeljuje ljudi: vsak sodeluje v elaboraciji (analiza in rešite-
v), nato pri realizaciji kolektivne volje, v meri, ki jo dopuščajo njegova spoznanja in njegove
izkušnje«.'2 In če so v meščanski vzgoji nastopali trije elementi (splošna vzgojna osnova, spe-
cializacija in vzgoja karakterja), ki so bili vsak na svoj način individualistično fragmentarni,
jih proletarska vzgoja sprevrne v harmonične celote na osnovi generalnih spoznanj in gene-
ralnih metod dela na določeni stopnji razvoja. Vzgojni kolektivizem kot njena idealna meto-
da in njen cilj-proizvod ne zanika individualnosti, vendar take, ki se zaveda svo e nepopolno-
sti oz. nujnosti, da jo dopolnjujejo drugi individuumi v skupnem delu (Goethejev ideal iz
sklepa Fausta?). Ponotranjenje organizacijskih zakonitosti tehnokratskega socializma mora
biti popolno: »Vzgoja mora disciplinirati človeka družbi. Toda ne gre seveda za slepo disci-
plino, pokorščino avtoriteti, niti za fetistično disciplino dolžnosti in zakona. Nova disciplina
je disciplina žive in bratske kolektivnosti, zavestne podvrženosti njenim smotrom in njenim
splošnim interesom«." Družbeni ideal, ki ga je skušal z negativno utopijo osmešiti Zamjatin
(»Mi«), vsekakor ni le ideal Bogdanova — v tem smislu je njegova teoretično odkrita podmena
o organizirani in vzgajani družbi dragocena za raziskovanje kot predmet kritike, obenem pa
'" A.A. Bogdanov: »Vzgojni ideal«, v navedeni izdaji, stran 105
" ibidem, stran 106
12 ibidem, stran 109
'^ ibidem, stran 111
21
s svojimi visokimi zahtevami, ki segajo do slutenj sodobne kibernetične postindustrijsk(
družbe, tudi izjemno zahtevna, in anticipirana tehnokratska kritika primitivnega birokratiz-
ma. Morda prav danes spet postaja — sovjetski družbeni ideal.
Delavska, proletarska univerza pa ni ostala le ideja. Konference in kongresi Proletkulta so jc
sprejeli za svoj operativni program, in v njenem ustanavljanju toliko bolj hiteli, kolikor bolj
se je stari izobraževalni sistem upiral, da bi podvzel kakršnekoli reforme, odprl svoja vrata
delavcem, se odpovedal svoji avtonomiji itd. Za ustanovitev delavske univerze je bil seveda
potreben natančnejši koncept, ne le temeljne ideje. Tudi ta koncept je razvil Bogdanov sam
(»Proletarska univerza«, v reviji »Proletarska kultura« za mesec noveber 1918). Najprej poda-
ja izhodišča: proletariat ima poslanstvo, da podružbi znanost. Podružbljanje znanosti pome-
ni dvoje: preurediti njeno obliko in vsebino s stališča kolektivnega dela, in tako urejeno zna-
nost prenesti delovnim množicam. Za to dvojno nalogo je potrebna delavska univerza.
»Izraz Univer/a tu ni uporabljen v svojem običajnem vsakdanjem pomenu, ampak v izvir-
nem smislu. Se širše: gre za zvezo izobraževalnih in znanstvenih ustanov različnih ravni, za
njihovo splošno koordinacijo in za enotnost njihovih smotrov. Jasno je, da tak sistem mora
imeti center, in ta center mora biti ustanova za izobraževan e na najvišjem znanstvenem ni-
voju. Pa analogiji s starimi meščanskimi univerzami jo lahko imenjemo 'univerza' v ožjem
pomenu besede«.Univerza je torej center vsega izobraževalno-vzgojnega delavskega uni-
verzuma, nove družbene ustanove, ki naj nastane. Ta ustanova pa nastaja na določeni tradi-
ciji: iz izobraževalnih delavskih krožkov in klubov, ki so delovali že pred revolucijo 1905, iz
izkušenj političnih šol na Capriju in v Bologni, in iz izkušenj ob kratkem in neuspešnem po-
skusu ustanovitve delavske univerze spomladi leta 1918 v Moskvi. V tem procesu je tudi na-
stala zamisel o proletarski kulturi in o proletarski univerzi kot eni od bistvenih ustanov te
kulture. Proletariat mora poleg politike in ekonomije obvladati tudi na kulturnem področju,
in v tem nas je prva svetovna vojna potrdila: »Revolucija, ki je i^šla iz svetovne vojne, je defi-
nirala kulturno nalogo delavskega razreda v vsej njeni širini. Življenje ji je zastavilo velike
zahteve: hitro se mora samo organizirati, pa še prisiljena je, da vodi celotno vladno in eko-
nomsko življenje dežele, ki je v stanju skrajnega razrušenja in osiromašenja. Kulturno za-
ostajanje se boleče čuti pri vseh poskusih, da bi začeli z izpolnjevanjem teh nalog. Istočasno
je postalo jasno, da mehanična asimilacija organizacijskih oblik in metod stare kulture ne bo
zadostovala za dajanje rešitev, kajti njene oblike in metode so pravkar privedle do neuspeha
brez primere. Ideja o avtonomni proletarski kulturi je postala ultimatum, ki ga je zgodovina
postavila našemu delavskemu svetu«.' ' Bogdanov potegne iz prve svetovne vojne sklep, ki je
istoveten s sklepi umetniške avantgarde in kritične leve inteligence: v svetovni vojni ni svojo
nečloveškost izpričala le meščanska civilizacija, ampak tudi vsa tradicionalna kultura. Del
leve inteligence se tako v Rusiji kot po svetu s tem, tedaj sicer prevladujočim zaključkom, ni-
kakor ni strinjal, in je prav narobe trdil, da je treba staro kulturo vzdrževati, prevzemati,
ohranjati pri življenju v vseh njenih bistvenih vrednotah - ker svetovna vojna ni krah njenih
idej in usmeritev (Romain Rolland. Lukàcs, Lunačarski . . .). Sklep Bogdanova gotovo sodi v
repertoar povojnega »levičarjenja«, toda njegova podlaga je prepričljiva: žreci in svečeniki
tradiciona ne kulture so neusmiljeno priganjali množice v strelske jarke, od cerkve preko so-
cialistov tja do »humanistične« inteligence - vsi so opravičevali vojno, podcrtavali nacionali-
zem kot znanstveno doktrino, spodbujali strasti. In res je, da je občutek propada stare kultu-
re mnoge približal ideji o čistem in novem začetku, in o naslonitvi novega začetka na novo
družbeno silo - delavski razred, kot kulturno silo, ki ima edina pravico dedovati vso staro
kulturo in ustvarjati novo.
Revolucija ni zmogla takoj vzpostaviti vprašanja organiziranja proletarske univerze, saj je
imela najprej najnujnejše pred seboj: v samem toku boja in spopadov je morala uvajati ljudi
v boj, jim za to poleg opismenjevanja dajati le najnujnejša znanja ipd. Toda. »niti kratki in
ozko praktični kurzi, niti šole za družbeno opismenjevanje ne bodo mogle ustvariti osnove
za avtonomno družbeno izgradnjo«.'" Za to torej gre: za ustvarjanje temeljnih kulturnih po-
go ev, na katerih bo proletariat dejansko lahko vzel lastno usodo v lastne roke. Avtonomnost
de avskega razreda v ustvarjanju družbe po svoji podobi - to je tista avtonomija, ki leži v te-
melju zamisli o proletarski oz. delavski univerzi.
Za realizacijo te velike naloge, o kateri se očitno vsi strinjajo vsaj v besedah, pa obstaja neso-
.\.A. Bogdanov. iProletarska univerza«, v navedni izdaji, stran 141
'■^ ibidem, strani 150/1.51
ibidem, stran 151
22
glasje. Dve različni poti se ponujata: prva meni, da se je treba nasloniti na stari univerzitetni
aparat, in z njegovo pomočjo v nekaj letih formirati novo, proletarsko inteligenco. Druga, in
tej pripada Bogdanov, hoče najprej ustvariti proletarsko univerzo - ker stare univerze niso
sposobne sprejeti proletarcev, ki ne izpolnjujejo njihovih vpisnih pogojev, in se tudi sicer
upirajo reformi, in ker je njihova znanost meščanska, ne pa nadrazredna. Poleg tega pa je la-
žje ustvarjati nove ustanove, kot pa reformirati stare; Bogdanov se torej zaveda izvirne teža-
ve vseh reformatorjev: predmet reformiranja je uporen, neubogljiv, vztrajen. Za novo institu-
cijo pa je le ena ovira — slediti mora nekemu že pripravljenemu modelu, sicer bo imela teža-
ve, kakršne so pokopale preveč eksperimentalno delavsko univerzo spomladi leta 1918 v
Moskvi. »Jasno je, da mora tak mode nastajati v polni avtonomiji, v situaciji, ki je razredno-
proletarsko ideološka«.'" Kako torej kreniti v organizacijo? Za začetek je treba najti skupino
slušateljev, ki bo pretežno proletarska. Proletarska univerza mora biti odprta predvsem de-
lavcem, in to le na osnovi nujne bratske préverbe znanja. Vse proletarske ustanove, tovarne,
in vsi drugi, pa morajo delavcem omogočiti obiskovanje univerzitetnih tečajev. Zakaj uvajati
sprejemne razgovore, ki so jih prav tedaj ukinili na starih univerzah? Na starih univerzah je
ukinitev na mestu, ker znajo sprejemna preverjanja znanja izvajati le v svojem lastnem duhu
— znanstveno birokratskem. Na proletarski univerzi pa mora vse potekati bratsko, pridoblje-
no s kompletno osnovno šolo ali ustrezno avtodidaktično doseženo znanje. Tudi določene
pomanjkljivosti lahko toleriramo, če jih kompenzira večje predznanje o drugih stvareh. Na-
čeloma naj bi se izobraževali predvsem odrasli, samostojni ljudje.
Izobraževalni kadri morajo izhajati iz naših najboljših znanstvenih revolucionarnih moči;
socialistična akademija, ustanovljena v Moskvi, in podobna, ki jo bomo ustanovili v Petro-
gradu, pa jih mora pripravljati. Splošni program univerze bo potekal v treh ciklih: pripra-
vljalni ciklus, fundamentalni ciklus in specialni ciklus. Fundamentalni ciklus producira so-
cialistično zavest slušateljev — specialni pa jih uvaja v različne znanosti (tehnična, ekonom-
ska in kulturna fakulteta). Te tri specializacije pa morajo ostati toliko povezane, da se ne lo-
čijo povsem ena od druge, posebej pa preko tako temeljnih kateder, kot je n.pr. katedra za
politično ekonomijo. Tako se členi pripravljalni ciklus. Na pripravljalni ravni gre predvsem za
uvajanje v tehnike znanstvenega dela nasploh, v individualnem in kolektivnem delu: meto-
dična raba literature, izražanje idej v ustni in pisni obliki, privajanje diskusiji in debati na lo-
gičen način.
Na drugi ravni se poučujejo matematične in prirodoslovne vede; tu ne gre za širino, ampak
globino povezovanja, zato je treba uporabljati metodo poglabljanja v principe ved. V ta krog
pa sodi tudi spoznavanje tehnike in delovanje mehanizov, kot tudi tehnično organizacijskih
elementov. Na tretji ravni so družbene vede: uvod v politično ekonomijo, v svetovno in rusko
zgodovino, v temelje znanstvenega socializma, v zgodovino delavskega gibanja in načinov
organiziranja, pouk iz družbene organizacije, zlasti pa iz prava in države. V vseh smereh
mora biti porabljena zgodovinska metoda, povezava fenomenov in vse ostalo, kar sodi k hi-
storično materialistični metodi.
Fundamentalni áklus obsega naravoslovne in družbene vede. Naravoslovje se členi v štiri te-
meljne predmete:
1. Metodologija naravoslovnih znanosti
2. Osnovne teorije evolucije fkozmološke, geološke, biološke)
3. Osnovne generalne ali abstraktne teorije teorija energije, volje, atomov, strukture materi-
je)
4. Osnovne metode in sklepi biološkega proučevanja sil dela (fiziologija, splošna patologija,
psihopatologija, higiena).
S to zadnjo skupino prehajamo k družbenim vedam:
1. Zgodovina socialne tehnike s povdarkom na strojni proizvodnji)
2. Kurz zgodovine politične ekonomije
3. Zgodovina družbenih koncpcij (zgodovina ekonomskih koncepcij, pregled filozofskih si-
stemov, splošna zgodovina iterature in umetnosti).
4. Zgodovina države in prava
5. Zgodovina socializma in socialnih gibanj
6. Historični materializem in splošni sistem v odnosu do sveta znanosti (kot rezime pred-
hodnih kurzov).
'' ibidem, stran 1.5,3
23
Po teh dveh uvodnih stopnjah pripravljalni in fundamentalni) ni več strahu, da bi specializa-
cija sprožila tiste negativne efekte, ki razdvajajo meščanske znanosti v ločene, nepovezane
dele. Ta stopnja ima več smeri, ki jih Bogdanov ne prikazuje, ker so predmet specialnih
znanstvenikov; daje le primer za ekonomsko-tehnično sekcijo. Osnovni cilj delavske univer-
ze je izobraževanje samostojnih delavskih kadrov, ki bodo lahko kot aktivisti in propagandi-
sti predstavljali novo delavsko inteligenco in kot taki prevzemali funkcije v revolucionarni
socialistični preobrazbi.
Kaj se je v praksi zgodilo s to idejo?
Ker je med Proletkultom in Narkomprosom (Ljudskim komisariatom za prosvetno delo)
stalno prihajalo do konfliktov glede pristojnosti in delitve dela itudi Lunačarski je tu nasto-
pal proti zahtevam proletkultovcev). je državna izobraževalna komisija izdelala leta 1918 re-
solucijo, po kateri naj bi se Proletkult ukvarjal s kulturno ustvarjalnostjo, izobraževanje s
šolstvom vred pa prepustil Narkomprosu. Ko bi se Proletkult tega držal, bi seveda moral od-
stopiti od svojih temeljnih idej, ki niso omogočale umika v kulturni rezervat. Zlasti moskov-
ska organizacija Proletkulta tega dogovora o delitvi dela ni hotela spoštovati, in je zahtevala
ideološki vpliv proletariata na vse izobraževalne institucije. Končno so leta 1919 v Moskvi
ustanovili Proletarsko univerzo, ki naj bi ipo poročilu v »Izvesti ah« 25. marca 1919) predsta-
vljala novo svetišče proletarske znanosti. Odprl jo je Lebedev-Poljanski, na otvoritvi pa sta
bila tudi Çokrovski kot zastopnik Narkomprosa in Buharin kot zastopnik osmega kongresa
sovjetov. Že maja istega leta je bilo na univerzo vpisanih 450 slušateljev. Predsednik univer-
ze je postal N. V. Rogozinski, ki pa ni delil optimizma Bogdanova in se je bolj zavzemal za
podreditev univerze Narkomprosu; kasneje je pomagal pri reformi univerze. Rogozinskemu
je bil. v nasprotju z modelom Bogdanova, bolj všeč model partijske šole, ki je nastala na ini-
ciativo Sverdlova leta 1918 in je imela mnogo preprostejši namen: hitro izobraziti kadre za
partijsko organizacijo in propagandno delo. V to smer je dejansko tudi šla reforma; istočasno
z ustanovitvijo proletarske univerze je bil v Narkomprosu že na mizi predlog partijskega
vodstva, da se Centralna partijska šola in Delavska univerza združita, in podredita kot skup-
na izobraževalna enota neposredno Narkomprosu oz. partijskemu vodstvu. Nova ustanova
naj bi dobila tudi novo ime: »Komunistična univerza Sverdlova«, in naj bi imela dve smeri
usposabljanja - za delo v državnem aparatu in za delo v partijskem aparatu. Načrt je kmalu
prišel tudi na uho delavcem proletarske univerze, in zamisli ki jo je njihov vodja Rogozinski
podpiral), so se uprli. Zahtevali so, naj se v program združene univerze vključi vsaj se tretji,
splošno znanstveni kurz. Ta zahteva pa ni bila uspešna.
Že 17. julija 1919 je »Izvestija« objavila članek, ki je soočal obe ideji - idejo proletarske z ide-
jo komunistične univerze. Proletarska je usmerjena v poučevanje marksističnega revolucio-
narnega pogleda na svet, in zato jo po možnih rezultatih komunistična univerza prekaša, saj
bi poučevala praktične revolucionarje in ne teoretikov. Sovjetska vlada in partija sta pač za-
interesirana predvsem za »treniranje« agitatorjev, propagandistov in lokalnih organizatorjev,
ne pa za laboratorijsko raziskovanje in izdelovanje kakih delavskih enciklopedij.
Zoper ta članek je protestirala Marija Smit, profesorica proletarske univerze in kasnejša razi-
skovalka in urejevalka zbranih del Davida Ricarda. »Proletariat, je argumentirala, ne potre-
buje le lokalnih organizatorjev, ampak tudi voditelje s celovitim poznavanjem marksistične
revolucionarne ideologije. Morda ni presenetljivo, da gledajo voditelji komunistične parije z
nezaupanjem, da si je proletarska univerza tako zamislila svojo funkcijo«.'" Kajti očitno je
njihov interes, da onemogočajo avtonomno izobraževanje novih, iz revolucije zraslih vodite-
ljev. »Izvestja« ji članka niso hotela objaviti, zato je izšel v reviji »Proletarska kultura«.
Ko se je spor o univerzi razvnel na najvišji partijski ravni, je - preseneljivo — Narkompros
jodprl Proletkult in njegov koncept, proti konceptu partijske priročne kadrovske šole. Toda
3ilo je že prepozno, in v začetku leta 1920 je bila stvar že odločena. Tako je nastala »Komu-
nistična univerza Sverdlova«. ideja o proletarskem šolstvu pa je bila pokopana vse do prve
petletke, ko je izbruhnila z vso sektaško silo in brez celovitih zamisli Bogdanova - kot po-
vsem antiintelektualna ofenziva.
Rezultati idej Bogdanova so bili torej kratkorajni in revni, in sproti so se sprevračali v lastno
nasprotje. Tudi to je verjetno bil razlog, da se je praktično že konec leta 1920. dokončno pa v
" Sheila Fitzpatrick, The Commissariat of Enlightenment. Soviet Organisation of Education and the Arts under Lu-
nacharsky-October 1917-1921. Cambridge University Press. Cambridge 1970. stran 103
24
naslednjem letu umaknil iz političnega življenja v znanstveni kabinet. Ironija iali zakonito-
st) pa je bila, da je sektaštvo ostalo pri življenju, medtem ko je zamisel o resnem zrianstve-
nem delu na znanstveni dediščini šla rakom žvižgati. Kritika zamisli o proletarski univerzi
je torej izničila predvsem njeno znanstveno zasnovo in jo spremenila v partijsko šolo za
srednje kadre, obenem pa je na široko odprla vrata njihovi sektaški samozavesti, na hitro po-
srebanemu znanju in sovraštvu, ki so ga čutili do napihnjenih lažnih akademskih in univer-
zitetnih veličin. Iz teh krogov so zrasli do leta 1928 mladi voditelji, ki so počistili s predrevo-
lucionarno inteligenco in vzpostavili »proletarske« kriterije znanosti kot politično-ideološke
kriterije pravilnega biografskega izvora in moralno politične neoporečnosti.
25
DULA VAS? Andrej Malnic
. A CORIZZA \
2(f ~\ 7' pričujočem   spisu   obravnavamo
\/ nekatera' Uterarna dela, katerih
* vsebino uokvirjajo prelomni zgo-
dovinski dogodki na severnem primorskem, časovno pa so ta dela (glede na nastanek) omeje-
na s prelomom stoletja in italijansko oblastjo tega prostora med prvo in drugo vojno. Anali-
zirati skušamo odmevnost in pomen tega prostora, predvsem pa videnje samega mesta Gori-
ce v luči nacionalnega brambovstva. Brambovstva, čigar korenine moramo razumeti, kot
bomo še pokazali, ne zgolj kot rezultat polpreteklih dogodkov, marveč v sklopu ideološke
konjunkture, ki je vzpostavila Slovence kot narod.
Ce začnemo kar s Simonom Gregorčičem, goriškim slavčkom. Ze sam pesnikov vzdevek je
več kot zgovoren dokaz regionalne ideolatrije, čeprav ne pozabimo, da je Gregorčičeva izpo-
stavitev Gorice v vsem njegovem opusu le posredna, zgolj kolikor nastopa v senci reke Soče
in gorskega raja. Rekli smo - regionalna ideolatrija - in s tem merimo ne le na regionalizem
kot pesnikov osebni problem, ampak na širšo raszežnost tega pojava.^ Toda k temu se bomo
še povrnili. Sam pesnik je to svojo ideolatrijo celovito upodobili v ciklusu pesmi »Iz iskric
domorodnih«. s katerimi sodi v sam vrh slovenskega domoljubnega pesništva. Temeljna zna-
čilnost njegove domoljubnosti je namreč prav prepletanje čaščenja ozke domačijskosti, tj.
gorskega raja. in opevanja širše domovinskosti, tj. nacionalnosti, s katerim pa je Gregorčič ta
svo regionalizem vsaj skušal prebiti. Morda odveč, toda bistveno je tu pripomniti, da se oba
vsebinska sklopa vpisujeta v tisto ideološko konjunkturo, ki je edino možno alternativno zo-
per raznarodovalne pritiske nemškega in deloma italijanskega ekspanzionizma videla v ne-
okrnjeni slovenski kmečkosti.
Izjemno združitev obojega predstavlja pesem »Soči«. V njenih valovih se neoromanticizem
regionalnega zliva s panteizmom in ideolatrijo nacionalnega'. Točka tega zliva je verz »»Mar
ves da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja?«. Preroškost teh besed je spoštovanja
vredna; pripomniti pa velja, da je pesem in pesnik) zadobil(aj na profetsknosti šele post
scriptum, za nazaj. tj. z udejanjenjem prerokbe - ko prerokba ni več prerokba ampak dej-
stvo. Apologetske razlage pesmi »Soči« moremo tako razumeti kot poskus posvetitve žrtev,
ki naj navezujejo in opravičujejo pravičnost slovenskih zahtev po Gorici, in se tako zopersta-
vijo italijanskim interpretacijam po taistih ozmeljskih zahtevah''. Na soški fronti so na do-
' Povdarek je na Ivanu Preglju. Omenjamo tudi Alojza Remca in Simona Gregorčiča, ostale pisce. npr. Gradnika.
Bevka ,smo izpustili.
Gregorčič si tega vzdevka za gotovo ni dal sam.
^ Braco Rotar, Risarji: učenjaki, str 162-163.
* Italija je veliko bolj čustveno dojemala osvojitev Gorice kot npr Trsta. Niti ne zaman: italijanska propaganda je
podobo »Santa Gorizia» gradila na svojih 100000 vojakih pokopanih v veličastni grobnici Oslavje na obronku me-
sta Gorice.
mačih tleh krvaveli naši fantje, seveda pod tujo zastavo. A ne kamen, ne železo, marveč le
jesem obeleži prispevek slovenske krvi'. Da se je ta poskus pomnjenja zgodil prav v pisani
jesedi ali na njenih ramenih ni čudno, saj sta prav jezik in literatura bila najmočnejša dejav-
nika konstituiran|a Slovencev v narod*". Toda, če naj zopet navežemo na oba vsebinska sklo-
pa, namreč domacijskost in nacionalno, kamor se vpisuje že omenjeno krekovstvo. Gregor-
čič prav v tej ključni pesmi, s katero želi poveličati in zakoličiti zahodno mejo »Zedinjene
Slovenije«, le ni docela dojel ah osvojil krekovske vizije slovenstva. Kajti njegovi uniformira-
ni Slovenci se niti s skokom v Sočo niso mogli vpisovati v takratno ideološko konjunkturo
iskanja slovenstva: vojak pač v polju simbolnega ne more tekmovati s kmečkostjo, če je le-ta
sprejeta kot edina možna perspektiva narodnega obstoja. In s tem tudi reka Soča v pante-
istični obdelavi kot točka, ki naj zavezuje in opravičuje (neke sorte slovenski Stalingrad), ob-
visi v zraku".
Cesar ne zmoreta puška in bajonet, zmore kmečka trma izpod peresa pisatelja Ivana Preglja.
Oglejmo si njegovo kratko povest »Matkova Tina«', s katero Pregelj miselno zaokroži zgodo-
vinski roman »Tolminci«.
Zvečer pred tretjim petkom v aprilu leta sedemnajst sto štirinajstega, eno uro potem, ko je odzvonilo vernim
dušam, so se oglasiliilo vernim dušam, so se oglasili kakor na dogovorjeno z/iamenje vsi zvonovi na Tolmin-
skem. Prav tisto uro so se dvignili prečudni romarji na pot proti Gorici. Bili so župani, ključarji in možje
dvanajstij. V Gorico jih je klicala gosposka, da bodo priče strašne sodbe . . .
Med njimi sta tudi Matko in njegova hči Tina - v sebi nosi sad ljubezni tistega, ki »kriv mori-
tve je velike«. Ena od temeljnin sporočilnih vrednosti povesti je individualno doživljanje kaz-
ni in poraza tolminske puntarije. Ali kakor pravi Helga Glusic'":
Dramatičnost dogajanja sloni na vzporednosti Matkove in Tinine poti, pri čemer je temeljna napetost zgra-
jena s stopnjami Tinine zavesti in volje, ki glede na njeno moč in nemoč pada in raste ob stopnjujočem se pri-
bliževanju prezgodnjega poroda. Osnovni zgradheni element dramatičnosti pa je jezik Pregljeve pripovedi, ki
se v tem sicer kratkem besedilu izkaže v bogastvu ekspresivnosti, raz/iovrstnosti in posebne slikovitosti, s ka-
tero je oblikovana baladna lepota Matkove Tine. To je Pregljev glagol: Tinin oče Matko izraža svojo osebo s
tem, da tuli, rohni, brunda, odseka, vzrase zglosom, se krohota, kolne, se požene, zastoka, misel v njem jek-
ne, verjame, bolestno zakrin, vzjdrhti. Matkovo gibanje je sunkovito in niha medjezno nalgico in grobostjo ter
očetovsko skrbjo, ki sili izza surovega govorjenja.
Vendar Pregelj povesti ne zaključi s Tinino smrtjo, ki bi kot sklepna sekvenca lahko bila do-
volj silovita, da povest sklene. Nasprotno — delo se končuje z njenim očetom, ki ves čas doga-
janja pijan in besen blodi med Tolminom in Gorico. Na prvi pogled grotesken epilog; ob tra-
gičnost Tine in rojstvo otroka ter strašno smrt Gradnika, zoper čisto ljubezen in čisto žrtev,
sostavi Pregelj podobo norega očeta. Nenavaden zaključek - toda res le na prvi pogled - za-
caj tisti, ki je resnično tragična oseba, tisti, ki je zares vse izgubil, je prav Matko. Tina in
Gradnik resda tragično premineta, vendar umreta za določeno željo - idejo. Prav ta želja
-ideja Tini in Gradniku pomenita več kot njuno golo življenje. Matko pa je izgubil, če kar
naštejemo: izgubil je zeta. hčer - mater svojega vnuka, dobro ime zaradi Tinine predzakon-
ske ljubezni, in navsezadnje je kot vsi ostali tolminci izgubil boj za staro pravdo. Poleg vsega
pa gre pri njem že od samega začeka za niz spodletelih srečanj: hčer Tino na svoji poti dva-
krat zgreši. Tisto, kar vso pot med Tolminom in Gorico išče, ne ve, da ne more dobiti, kar pa
ima, ne ve, da ima, čeprav to pove: »Vse galjotom vile v vamp.« Navsezadnje se nam vsiljuje
ipisel. da je Pregelj Matka moral izpostaviti, zakaj idejo punta lahko rešijo le živi in ne mrtvi.
Ce je tako Gradnik le člen v verigi tistega, kar se mora izpolniti, in daje Tina pripovedi emo-
cionalne razsežnosti, pa rešuje punt prav Matko. Kako?
Rešitev tu ni podana v programski obliki, nasprotno — le bledo je skicirana, da ne rečemo
podtaknjena; v zavest stopa skozi zadnja vrata, s tem ko bralec zla^oma prodira v .Matkov
notranji svet, kjer ni nikakršne sledi resignacije. Delo nas kljub tragicnosti ne pušča žalostne
pesem -Doberdob slovenskih fantov grob« je drug tak primer poveličevanja slovenske krvi.
*■ Rastko Močnik, Raziskave za sociologijo književnosti, str. 83-114.
^ Slavoj Žižek. Zgodovina in nezavedno, str. 248-251.
^ Slavoj Žižek. Zgodovina in nezavedno, str. 110-113.
Ivan Pregelj. Izbrani spisi.
1" Mihail Bahtin. Teorija romana, str. 105-134.
B
ne otožne. Z opisom notranjega sveta Matka doda Pregelj njegovim avtoritativnim" besedam
še notranjo prepričljivost. V točki popolnega zloma, ko bi se človek najmanj nadejal, Preglje-
va pripoved nenadoma oživi z nastopom besnega Matka. Tuleč predse strašni klic se obrne
proti Gorici. Njegove besede utelešajo vse izkustvo upora, vse, za kar so dali življenje puntar-
ji, zakon očetov in očetov očetov.
Kje gre tu iskati Gorico? Seveda, iskati jo moramo v sami zgradbi Tinine in Matkove hoje v
Gorico in nazaj, iskati jo moramo v sami strogi geografski določitvi dogodkov, ki daleč pre-
sega samo potrebo umeščanja le-teh v neki prostor. Toda, kakor bomo pokazali, je zopet
prav Matko s svojimi sklepnimi besedami tisti, ki omogoči razumevanje pomena mesta Go-
rice v tolminskem ljudskem izročilu; s tem pa tudi razumevanje pomena Gorice v kasnejši
nacionalni ideologiji.
Najprej, kako se v »Matkovi Tini« kaže Gorica kot mesto, ki je več kot samo umestitev doga-
janja? To vrednost bomo ugledali skozi primerjavo z določenimi biblijskimi dogodki. Pri-
merjajmo npr. zgradbo poti v »Matkovi Tini« s Kristusovo življenjsko usodo Kar se v bi-
bliji dop^olni na različnih krajih, se pri Preglju to dopolnjevanje skoncentrira na enem samem
mestu. Ce se je pač Kristus moral nekje roditi in umreti, so Pregljeve točke/mesta izvršitve
posameznih dogodkov usodne" že pred samo izvršitvijo. Gorica kot taka pogojuje dogajanje
samo, je pravzaprav njegova referenca, dojeta je kot mesto, kamor moraš iti, kjer moraš
umreti, kjer moraš iskati . . . Toda kar še moramo pokazati pa je, da te sposobnosti reference
mesta Gorice Pregelj ni dosegel le s predelavo svetopisemskega izročila , marveč je tu še na
delu ljudsko izročilo, ki stopa v našo zavest skozi notranji svet Pregljevih junakov. Kaj je to-
rej Gorica v ljudskem spominu?
Gorica deluje na dveh ravneh. Najprej je tu kot mesto, ki vsaj potencionalno že funkcionira
kot križišče svobodnega pretoka ljudi in blaga, se pravi, da je ze dojeta v modernem, tj^. kapi-
talističnem pomenu mesta^ in je v ekonomskem ter sorodstvenem smislu že niihova raz-
redna nesog asja med meščani (obrtniki), med katerimi nahajamo tudi slovenslco govoreče,
in kmeti, tu niso predmet spora (vsaj v delu »Tolminci« niso izpostavljena). Sporni so pred-
vsem prešitki fevdalne gosposke in njih zaviranje svobodnega pretoka ljudi in blaga (v na-
šem primeru mesa^, pogoja, ki sta kot vemo, osnova nastajajočega kapitalizma in z njim po-
vezanega formiranja naroda. Skratka, to drugo raven določa prav videnje Gorice kot še vedno
fevdalnega mesta,'* saj je kot sedež fevdalne gospode točka, kjer se bodo reševale reči".
" Mihail Bahiiti.Teorija romana, str. 10.5-1,4-t.
'2 primerjava obeh poti:
Usodnost posameznih mest:
Betlehem: .Marija rodi Kristusa.
Jeruzalem: Jezus križan.
Gorica: smrt Gradnika/puntarjev, mesto prve zmage punta, usodna za Tino in otroka (prezgodnji porod in smrt),
mesto razreševanja razrednih sporov, mesto proslavitve zmage nad puntom, usodna za Matka, zadnje besede po-
vesti so namenjene Gorici
zanimive so njegove razgraditve svetopisemskih oseb in vključitev te razgradnje v junake »Tolmincev«. npr:
Janez Gradnik/Janez Krstnik; simbolna vrednost odsekane glave.
Janez Gradnik/Jezus Kristus: simbolna vrednost umsrtitve.
Tina/Marija: nosečnost in romanje v mesto.
Tina/Jezus Kristus: trpljenje na poti romanja.
Tina/Jezus Kristus: smrt na koncu te poti.
' ' Ta biti že njihova je mnogo kasneje v okviru nacionalne ideologije zadobila čisto in drugačno razsežnost. Če je
Pregljev tolminec videl v Gorici mesto za lastno ekonomsko preživetje, pa vidi nacionalna ideologija v Gorici tisto
mesto, kjer naj se Slovenec oplaja.
" kar pomeni, da meščanstvo še ni dalo odločilnega pečata mestu.
''' Pregelj je tu lepo podal mišljenje preprostega tolminskega kmeta, ki je mislil, da bo z zrušitvijo lokalne oblasti v
Gorici tudi konec njegovih tegob. V tem se kaže nezmožnost videnja lastnega razrednega položaja. Puntarji se
niso zoperstavljali (vsaj v začetni fazi) cesarski oblasti (pisma na Dunaj . . .).
28
Za Pregljevega tolminca obstajata torej dve Gorici: prostorsko sicer sovpadata, časovno in
pomensko pa nikakor. Analizirajmo to drugo pomensko raven nekoliko podrobneje: glede na
to, kar smo že povedali, bi mogli postaviti enačbo
Gorica =grad,
kar se kaže npr. tudi v sami govorici Pregljevih puntarjev, ki nikoli ne rečejo, da gredo nad
fevdalca, nad grad, marveč vedno le »na Gorico«, »nad Gorico«. A tu je hkrati tudi Matko, ki
pa pove še nekaj več: »Vsem galjotom vile v vamp«. Kaj je tisto več, kar Matko pove? Ker mo-
ramo besede vamp in galjot dojeti v isti pomenski ravnini kot grad, dobimo po prejšnji ena-
kosti novo pomensko zvezo, namreč
Gorica = vamp.
Isto sposobnost označitelja, le da z drugačnim vrednostnim predznakom, ima Gorica na dru-
;i strani: za fevdalce ni zgolj upravno središče, marveč je pfav kot mesto najprimernejša ku-
isa za izkazovanje moči vladajočega družbenega razreda. Šele Travnik je bil dovolj velik za
primerno proslavitev zatrtja upora. Kar pa je navsezadnje paradoks, zakaj pržitki fevdalne
gospode slavijo zmago na Travniku, ki kot javni prostor ni njihov produkt, ker je že rezultat
potreb prihajajočega novega razreda meščanstva''.
Če je to kot zgodovinsko-ekonomski okvir vpisovanja Gorice v zavest tolmincev, ki je pri
Preglju tako prefinjeno nakazan^", pa pripada obglavljenje in razčetverjenje puntarjev ideo-
loškemu polju, ki po svetopisemskem zgledu sproducira simbol žrtve, kar Gorici podeli sta-
tus svetega mesta^V Enačba
Gorica = sveto mesto
pa dokončno utrdi tudi zvezo
Gorica = našaP-
Oglejmo si doslej povedano v luči nacionalnega brambovstva v trenutku, ko doživi program
»Zedinjene Slovenije« leta 1918 popoln polom. Zgodi se zanimiv premik dojemanja Gorice,
namreč, če je pri Preglju Gorica referenca dogajanja, pa je sedaj Gorica, in to že s samo slo-
vensko obliko imena, referenca dokazovanja legitimnosti lastnega obstoja^'. Z izgonom slo-
venstva iz kulturno-ekonomskega središča^'', po krvoprelitju na Soški fronti in skozi literar-
no evokacijo tolminskega punta zadobi Gorica nov pomen:
Gorica = Žrteti^.,
ki zavezu e pripadnike določenega naroda. Mesto kot tako je Subjekt, ki interpelira^''. To pa
jomeni hkrati tudi korenit preboj krekovskega ideala, saj so primorski Slovenci dokazovali
astno legitimnost v mestu in ne na deželi.
Podoben miselni preseg krekovstva moremo ugledati tudi pri samem Preglju. Prefinjenost
'" Galjot: »poleg pnotnega pomena veslač na galeji dobi se prizvok ničvrednega človeka, najbrž zato. ker so na gale-
jo obsojali tudi zločince« : Janez Dolan. Tolminski lokalizmi pri Preglju. Preglje\- zbornik . \ ljudski govortlici na-
stopa hkrati kot psovka za ničvredneža v moralnem pomenu. Obenem kot sinonitn za hiriče.
Vamp: z vilami najlažje ranljiva točka človeškega telesa in obenem slabsevaltii izraz za trebuh. Tudi пиЧаГога za
povdarjanje pogrešnosti fevdalne gospode.
Vile: zelo pogosto kmečko orodje/orožje, ki se za razliko od srpa in kladiva ne uteleia kulta priMlindiisirij^kega
dela. marveč zgolj upornost, so čisti simbol moške puntarije.
''' Moč prihajajočega družbenega razreda lepo pokaže Pregelj s »stavko« mesarjev in s strahom goriškega grofa, ki je
pod grožnjo puntarjev. da bodo zažgali Gorico, izpustil iz ječe tolminske kmete. Pač, bal se je. da bi se lahko v
nasprotnem primeru tj., če kmetov ne bi izpustil in bi puntarji zažgali (iorico) srd meščanov usmeril nanj.
2" razcep: Gorica kot odprto mesto in Gorica kot zaprt prostor fevdalne oblasti.
21 Ne le pri Preglju, tudi dejansko. Glej še opombo pod '4\ V »Matkovi Tini« je to še podkrepljeno s svetopisemskimi
vzporednicami.
22 Primerjaj npr. Lado Piščanec, Hrepenenje po Gorici v knjigi Med Brdi in Jadranom.
2' Ime Gorica pa v preteklosti ni bilo deležno zgolj literarne pozornosti. Pojavi se npr. v inicialkah narodnoosvobo-
dilne organizacije TIGR.
2'' Spomnimo se npr. Mahniča, Skrabca. Bevka, Gregorčiča,. . .
2'' glej opombo pod (8).
2'' Louis Althusser. Ideologija in ideološki aparati države v knjigi Ideologija in estetski učinek.
29
njegovega posega je prav v tem, da kmečkega elementa nikoli ne izpostavi močno, ves trud
josveča le notranjemu svetu unakov, ne pa njihovi razredni pripadnosti. Predvsem v »Mat-
iovi Tini« je o tem moč le sk epati. Drobci iz tolminskega ljudskega izročila (npr. simbolne
vrednosti besed kot so: vile, vamp, galjot, petelinje/kokotovo pero, leskov križec, . . .) so po-
dani zgolj v obliki sugestije. Kmečki foklorizmi so tu le začetni vzgib, ne pa rezultat neke vi-
zije narodnega programa. Pomembno je, da kmečkost prikliče spomin na puntarijo in kme-
čki bes, ne prik iče pa pokornosti in bogaboječnosti. Tudi sama religioznost tolmincev je po-
dana spet kot folklorizem, ki je v marsičem prepojen s poganskimi vražami^'. Trditev o Pre-
gljevem popolnem vključevanju v krekovsko vizijo slovenstva je tako močno preuranjena in
prehitra, saj Pregelj to vizijo presega tako glede izbora same zgodovinske tematike^", kakor
tudi glede obdelave in umetniškega posega v njo samo.
Isto zgodovinsko ozadje kot Pregelj uporabi nekohko prej tudi Alojz Remec v pripovedi »Ve-
liki punt«^'. V sami zgradbi dogajanja in podobe junakov Remčeva povest ne dosega Preglje-
ve. Nastopajoče osebe so predvsem kmetje, občutek imamo, da so tu zgolj zato, ker morajo
izpričati svoje kmečko poreklo: piščeva skrb velja zunanjemu svetu junakov, na prizorišče so
položeni kot šahovske figure, ki morajo že s samo držo/pozo prepričati bralca o krivicah in
trdosti lastnega življenja. Vendar ne individualnega kot pri Preglju, marveč kmečkega stanu
kot takega. Tudi Remčeva Gorica ostaja zgolj mesto, kjer se je pač nekaj zgodilo. Razumljivo,
Remec je le zvočnik krekovske ideologije, katero je punt zanimal s plati njegove kmečke bar-
vitosti. Kar se tu spregleda, je simbolna vrednost Gorice kot mesta v tolminskem izročilu.
Remec pa ni le žrtev fantazme kmečkega, v n em se zažira še katoliška obsedenost - klerika-
lizem. Štefan Golja, oseba, s katero pisec zaključi pripoved, je več kot zgovorna: odločitev
pomagati »temu revnemu ljudstvu« z vstopom v duhovniški stan potrjuje naš sum o Remčevi
popolni ujetovsti v krekovski r arodnostni program.
Ce torej Pregelj skletxp »Matkqvo Tino« z besom in grozečim klicem, Remec to stori z resigni-
ranim besedičenjem Štefana. Če prvi reši idejo punta v delu samem, se drugi te svoje nemoči
nehote zave, saj doda delu celo zagovor: povest je bojda napisal zato, ker da Slovenci nismo
zgodovinski narod . . . Pregelj tega kompleksa nima. Torej, če Remec piše za zgodovino, jo
Pregelj dela. če prvi tarna nad slovensko usodo, se drugi z njo spopade.
Za konec pa bi radi opozorili še na nekaj, namreč na prevladujoče mnenje o gradnji Nove Go-
rice kot izključno'politični odločitvi. Nič takega: res, odločitev sama je padla med političnimi
krogi, toda ta poteza je bila zgol^ še formalnost. V času poraza političnih bojev za zahodno
mejo so z odločivijo o gradnji »nase« Gorice hoteli iz točke največ ega zloma narediti zmago'^".
To, da moremo njeno rojstvo razumeti v okviru določene ideološke konjunkture, ki resda ča-
sovno sodi v prva leta po drugi vojni, genetsko pa ta ideološka mreža korenini v času formi-
ranja slovenske nacionalne zavesti, se kaže npr. že v samem izboru imena Nova Gorica. Prvi
del te sintagme priča o politični zmagi, drugi del pa govori o ujetosti politike v širše ideolo-
ške okvire. Pridevnik daje imenu mesta dominanten zven, samostalnik pa determinira, vse-
binsko osmisli celotno sintagmo. Determinanta je tako rezultat posega ideologije skozi lite-
raturo, dominanta pa posledica političnih apetitov.
2'' Prav ta poganska vraževernost v okviru katoliške religioznosti je precej motila fevdalni sloj in njihove predstave o
religioznem obnašanju. Za tolminsko je sploh značilno, da se je tu poganska vera precej časa obdržala. Zaznavna
je celo še v 16. stoletju; končni obračun s temi poganskimi prežitki je opravil tridentski koncil. O poganstvu na
tolminskem piše npr. France Bevk * trilogiji Znamenja na nebu.
2' puntajoči se kmet je nekaj povsem drugega kot pa bogabojači kmet.
2' .\lojz Remec. Veliki punt.
* A to je Pirova zmaga: prav odločitev o gradnji Nove Gorice pomeni dokončno odpoved Gorici, ki tako izgubi za
Slovence v matični domovini vse pomenske razsežnosti. Nova Gorica pa teh nikoli ni zadobila. Dodati pa velja, da
»stara« Gorica ima za zamejske Slovence še vedno isto pomensko vrednost: spomnimo se samo na manifestacijo
Slovencev na Travniku leta 1984.
30
KAJ MOŠKI Michel Foucault
PRAVZAPRAV
POČNEJO
SKUPAJ?
Malo pred smrtjo je Michael Foucault
privolil v pogovor z ameriškima novinar-
jema. O boju homoseksualcov, o sa-
domazohističnipraksi, predvsem pa o
prijateljstvu...
Vse kaže, da mislite, da seksualna svoboda ni izbruh skrite narave naših želja, ampak proces izoblikovanja 31
Žflje...?
Foucault: Gibanje homoseksualcev danes potrebuje dosti bolj umetnost življenja kot pa
jsevdo-znanstveno poznavanje seksualnosti. Seksualnost je del našega obnašanja, naše svo-
bode. To je nekaj, kar sami oblikujemo in kar sega veliko dlje od odkrivanja skritega obraza
naše želje, proti novim razmerjem ljubezni, novim kreacijam. Seks ni stvar usode: to je mož-
nost kreativnega življenja. Ni dovolj, da se samo uveljavimo kot gayi, temveč da ustvarimo
nek način gay-zivljenja.
Prakično je gaj-gibanje ostalo na stopnji zahteve po priznanju državljanskih pravic, ki se tičejo spolnosti.
Spolna svoboda se je omejila na razglašanje tolerance.
Vseeno je treba podpreti ta vidik. Pomembno je, da imamo možnost izbire lastne spolnosti.
Državljanskih pravic, ki se tičejo tega, ne spoštujejo povsod, in na te probleme se ne sme gle-
dati kot na rešene. V začetku 70-ih let se je sicer odvijal proces prave osvoboditve, ampak
stvari še niso dokončno utrjene. Toda skozi oblikovanja novih oblik življenja, odnosov in
prijateljstva v družbi, umetnosti in kulture, skozi naše seksualne, etične in politične izbire je
treba narediti korak naprej. Moramo se ne samo braniti, temveč tudi uveljaviti kot kreativna
sila.
Kaj menite o hitrem naraščanju števila moških homoseksualnih praks v obdobju zadnjih desetih oz, petnaj-
stih let?
Zanimajo me novosti, ki jih te prakse uvajajo. Poglejte npr. SM (sadomazohistično) subkul-
turo. Jaz ne mislin, da bi to gibanje lahko imelo kakršnokoli zvezo z razkrivanjem nagibov,
çloboko zakopanih v našem nezavednem. Sadomazohizem je dosti več kot to: je pravo obli-
covanje novih možnosti užitka, o katerih se ljudem prej ni niti sanjalo. Ideja, da je SM pove-
zan z latentnim nasiljem, da je SM-praksa način sproščanja nasilja in agresije, je neumna.
Dobro vemo. da te prakse niso agresivne. Sestojijo iz iskanja novih možnosti užitka z eroti-
zacijo nenavadnih delov telesa. Gre tudi za vrsto ustvarjanja, za katero je značilno to, kar jaz
imenujem deseksualizacija užitka. Zelo napačna se mi zdi tako ideja, da mora telesni užitek
vedno izhajati iz seksualnega užitka, kakor tudi ideja, da naj bi bil seksualni užitek osnova
vsakega našega možnega užitka. SM prakse kažejo na to, da lahko vzbudimo užitek z zelo
nenavadnimi stvarmi, z zelo nenavadnimi deli našega telesa in v zelo specifičnih okoliščinah.
Ali menite, da nas lahko SM, torej eksplicitna erotizadja moči, oblasti, kaj nauči o oblasti in o užitku?
Lahko rečemo, da je SM erotizacija oblasti, strateških odnosov. Vendar me pri SM preseneča
način, kako se razlikuje od družbene oblasti. Oblast je strateško razmerje, ki se je ustalilo v
institucijah. Mobilnost socialnih razmerij je torej omejena in nekatere branike je zaradi nji-
hove institucionaliziranosti in razdrobljenosti po sodiščih, zakonih, ipd., zelo težko omejiti.
V nasprotju s to strogostjo je zelo zanimivo videti, kako SM igre vselej temeljijo na fluidnih
32
strateških odnosih. Res je, da obstajata vlogi, vendar pa vsakdo zelo dobro ve, da sta ti vlogi
lahko zamenjani. Včasih se prizor začne z gospodarjem in hlapcem, na koncu pa hlapec po-
stane gospodar. In četudi sta včasih vlogi ves cas isti, zelo dobro vemo, da gre pri tej stvari
vedno za igro.
Drugače rečeno: ali so pravila prekršena, ali pa med igralci obstaja dogovor o mejah, ki naj se
jih ne bi prekoračilo. Ta strateška igra, ki je pravzaprav nekakšen vir telesnega užitka, je
zelo zanimiva. Vendar pa si ne bi upal trditi, da gre pri takšnem erotičnem odnosu za repro-
dukcijo strukture oblasti. Gre bolj za udejanjanje te strukture preko strateške igre, ki lahko
nudi spolni ali telesni užitek.
V čem se ta strateški odnos v seksu razlikuje od oblastnega?
SM praksa je uživan e in SM je zares Subkulturen. To je inventivni proces: strateški odnos
uporablja kot vir te esnega užitka. To ni prvič, da se strateške odnose uporablja kot vir
užitka. V srednjem veku je bila strateška igra prav tako institucija dvorske ljubezni. Med
fanti in dekleti, ki plešejo v sobotnih nočeh, lahko prav tako vidimo celo vrsto strateških od-
nosov.
Zanimivo je, da se v heteroseksualnem življenju ti strateški odnosi pojavijo že pred seksom,
služijo njegovemu doseganju, medtem ko so v SM notran i, kot dogovor o uživanju v neki
posebni situaciji. V enem izmed primerov so strateški odnosi čisto socialni in vključujejo
človeka samo kot socialno bitje, medtem ko je v drugem vključeno telo. To je ta prenos stra-
teških odnosov iz sfere dvora na področje seksualnosti, prenos, ki se mi zdi zanimiv.
Pred letom ali dvema ste v intervjuju za »GAI PlED« rekli, da ljudi pri homoseksu-
alcih ne vznemirjajo najbolj samo seksualni odnosi, temveč predvsem možjiost čustvenih odnosov, kijih imajo
homoseksualci zunaj normativnih modelov.
Trenutno me zelo zanima problem prijateljstva. V Antiki in potem še stoletja je bilo prija-
teljstvo vrsta zelo pomembnih socialnih odnosov, v njegovem okviru so imeli 1 udje določeno
svobodo, neko vrsto izbire, obenem pa je bil to tudi izredno čustven odnos. Prijateljstvo je
seveda zajemalo tudi ekonomske in socialne obveznosti - treba je bilo pomagati prijatelju.
Mislim, da je v 16. in 17. stoletju take vrste prijateljstvo začelo izginjati - vsaj v okviru mo-
ške družbe. Prijateljstvo je začelo postajati nekaj drugega. Ze v 16. st. najdemo tekste, ki eks-
plicitno kritizirajo prijateljstvo kot nekaj nevarnega.
Vojska, birokracija, administracija, izobraževanje (v modernem pomenu teh besed) ne more-
o delovati v okviru tako tesnih odnosov. V vseh teh institucijah lahko opazimo napor za os-
abitev in minimiziranje čustvenih odnosov. Ta pojav je še posebno očiten v šolah. V fantov-
skih gimnazijah je bil eden izmed temeljnih problemov ne samo, kako seveda preprečiti, da
bi se fantje med seboj ljubili, temveč tudi, kako preprečiti, da bi se med njimi ne razvijala
prijateljstva. V tem smislu bi bilo zanimivo preučevati npr. jezuitsko strategijo.
Mislim, da moramo zdaj, ko smo preučili zgodovino seksualnosti, poskusiti razumeti zgodo-
vino prijateljstva oz. prijateljstev. Ena izmed mojih hipotez je, da je homoseksualnost, seks
med moškimi, postal problem v 18. st. Vstopil je v konHikt s policijo, s sodnim sistemom . . .
Družbeni problem je postal zato, ker je prijateljstvio izginilo. Ko je bilo prijateljstvo po-
membna in družbeno sprejeta zadeva, ni nihče opazil, da se moški med seboj tudi ljubijo.
Ali se ljubijo ali ne, to včasih ni bilo pomembno, iz tega niso izpeljevali nikakršnih družbe-
nih posledic. Ko pa je prijateljstvo kot кикцгпо sprejet odnos izginilo, tedaj se je zastavilo
vprašanje: KAJ MOŠKI PRAVZAPRAV POČNEJO SKUPAJ? Takrat je to postal problem.
Trdno sem prepričan, da je izginotje prijateljstva kot družbenega odnosa in razglasitev ho-
moseksualnosti za družbenopolitičnomedicinski problem en in isti proces.
Katere institudje moramo izoblikovati ne samo za našo obrambo, temveč tudi za oblikovanje novih družbenih
form, ki bi resnično ponujale alternativo?
Pravzaprav ne vem. .Mislim, da je treba tisto, kar se je dogajalo v 60-ih in v začetku 70-ih let,
obvarovati. V tistih časih je šlo za politično inovacijo, kreacijo in eksperiment, za katerega
pa niso zaslužne na velike politične stranke ne programi. Ne moremo zanikati, da se vsakda-
nje življenje vsakogar od nas od tedaj ni spremenilo, tudi moje se je. Ponavljam pa, da niso
bile stare in tradicionalne pohtične organizacije tiste, ki so dovolile ponovno zastavitev tega
vprašanja.
Izšlo v »THE ADVÓCATE», Los Angeles, 7. avgusta 1984: iz »LE NOUVEL OBSERVATEUR» prevedla
Natalija Gorščak in Gregor Cotoiič.
DVE BESEDILI O Pier Paolo
HOMOSEKSUALCIH Pasolini \
z\i)i;\\i{(.i{i. z\kAjsi...
|)i4'\ujul('<'\u upuiiibu;
... so pokazali Bronski Beat in lani v Ljubljani odigrali koncert, vendar so bili prepričljivi samo v trdil- 33
nem delu stavka: ZA denar gre. Koncert so propagirali z geslom, da je to prvi proti-aids koncert pri nas. In
kaj ponujajo kot proti-aids kampanijo? - Pet kondomov, ki plavajo nad poslušalci, in nekaj pesmi z besedili
v angleščini, kije tuja dobršnjemu delu mlade publike. Po nekaj ljudi, ki se sprehajajo po dvorani v majicah
in z napisom na njih: Safe sex. In to v času, ko v New Yorku delijo poleg vstopnic v disco club še kondom,
uspešno akcijo v boju proti aidsu je izvedla Mladina, ko je na poletno številko tednika nalepila kondom.
Skratka, Bronski Beat so pokazali, da jim je prvi del naslova pomembnejši od drugega; taje prepuščen revni
fantaziji organizatorjev.
Čemu prevajati Pasolinija? Čemu prevajati tekste, kijih je Pasolini napisal leta 1974, ko še nihče ni slutil
prodora aids-ai Pasolini je ta, ki morda lahko odgovori na drugi del vprašanja
Za denar gre. za kaj še . . .?«. Pri njem negre za denar, niti za aids. Gre za demokratičnost družbe, ki se
izfrpa že Zgolj v demokratičnih izjavah, in za razmerja med ljudmi Pasolini zna ubesediti izkušnjo pesni-
ka, komunista, režiserja in homoseksualca. Ko pravi, da drugačna spolna usmerjenost ne pušča nobenih ne-
izbrisnih sledov in da pušča človeka takšnega, kakršen je, ne pride navzkriž Z nobenim od dognanih
dejstev o aids-u. Senca »božje kazni«, kije na začetku padla na homoseksualce, je pri seznanjenih z dejstvi o
naravi bolezni Že povsem zbledela. Njegovi teksti so priložnost, da postanejo jasna nekatera dejstva o raz-
merju moči v družbi in o ozadju represivnih momentov v drži vladajočih. Po tej logiki je »nevrotično
Žrtje«, ki ga omogoča Bronski Beat, diametralno nasprotno racionalnemu vpogledu v strukturo družbe.
Sprejemanje spolno drugače usmerjenih temelji torej bolj na pritisku množičnih medijev in na prestiŽM Z}>ez4
zabavne glasbe kot na vednosti in racionalni drži. Temelji torej na iracionalnemu prestižu, ki se iz iracio-
nalne demokratičnosti po potrebi lahko spremeni v iracionalno represijo, pač glede na razmerja sil v družbi-
Teksta sta prevedena iz zbirke Freibeutersrhriften. Die Zerstörung der Kultur des Einzelnen
drucb die Konsumgesellschaft (Piratski spisi. Kako potrošniška družba izniči kulturo
posameznika). Knjiga je izšla pri založbi Klaus Wagenhach v Berlinu, v zbirki Quarthefie, številka 96.
Vsebuje izbor Pasolinijevih člankov in polemik, da bi z njimi predstavili politično kulturo v Italiji, ki po
besedah urednikov v Nemčiji ne obstaja več Pasolini je namreč svoje članke objavljal na prvih straneh časo-
pisov, kljub temu, da je veljal za neke vrste disidenta. Za začetek smo se odločili,
da prevedemo članka, ki obravnavata položaj homoseksualcev v družbi in reakcije na te družbene skupine.
Članek Ječa in bratstvo homoseksualne ljubezni je izšel v časopisu Л1 mondo«, dne 11.4. 1974
članek Homosekfiualci'pa v у^Тетро«, dne 26. 4. 1974. '
M.F.
JEČA IN BRATSTVO ТГ\ о^о^^     pričujoč prispevek je čla-
HOMOSEKSUALNE LJUBEZNI        "^к v časopisu, ki pripada isti po-
Л- litični smeri kot jaz in v katerem
se izraža opozicija; gre za članek nekega urednika, ki je morda popolnoma nedolžen in ki
morda sploh ni opazil, kakšne neverjetne stvari je tam pisal in ga zato ne bi rad napadel v
osebni polemiki.
Tema članka je »Spolno življenje v italijanskih zaporih«; k obravnavanju te teme je avtorja
vzpodbudil dogodek, ki se je pred kratkim zgodil v Milanu: petnajstletnika so ujeli pri maj-
hni tatvini; ker v mladinskem kazenskem zavodu ni bilo več prostora, so ga odpeljali v zapor
San Vittore. V njegovi celici sta bila še dva zapornika, ki sta ga skušala zlorabiti (po nekate-
rih časopisnih poročilih sta bila oba starejša moška, po drugih pa sta bila stara približno
enako kot žrtev ali vsaj zelo mlada;. Mladenič se je upiral in je zato moral trpeti njuno bru-
talno reakcijo. Kot je splošno znano, »ni nobenega naklepa mučenja, ki ga ne bi inspiriral po-
gled žrtve« : potemakem je na primer .Maria Goretti za svo e žrtvovanje prav tako odgovorna
kot njen izvrševalec). Vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je dogodek v celici San
Vittore brutalen, žaljiv in gnusen - kot vse. kar »človeka« zreducira na »stvar«. Enako bi ve-
ljalo vsekakor z drugimi različicami, kar pa je glede na bistvo nepomembnOy, če bi bila na-
mesto mladeniča v celici deklica, ženska ali odrasel moški; v bistvu gre za primer šizoidnega
izvrševanja moči (v tem primeru arhaične, in individualne moči telesnega nasilja), ki odriva
drugega od sebe in ga oropa tistega absolutnega minimuma svobode, ki obstaja v telesni svo-
bodi.
Obstajajo zakoni, ki take stvari sankcionirajo: in italijanski kazenski zakonik določa tukaj -
morda presenetljivo modro, da jo zagodem svojemu prijatelju De Marsicou — enake zakone
za oba spola. Želim si le. da napredne sile v Italiji tega ne želijo spremeniti, ko govorijo o re-
formi kazenske zakonodaje - v reakcionarnem smislu. Kajti sposobni bi bili za kaj takega —
če sodim po zgoraj omenjenem članku (ki prav gotovo ne izraža osamljenega mnenja, prav
nasprotno).
Zdaj pravzaprav prehajam k temu, kar želim povedati. »Progresivni« intelektualni svet Italije
si je od mentalitete '68 ohranil tiste poteze, ki so mu bile duhovno še posebej sorodne in ki
so lahko živele naprej še takrat, ko je bilo protestno gibanje v splošno olajšanje že pokopano.
Ena od teh potez je izsiljevalka nestrpnosti, nasilno-nevrotičen pritisk k takojšnjim refor-
mam. Ta nestrpnost je - kulturno gledano - gotovo častna: vrača se k »paradise now« ameri-
ške nove levice pred protestnim gibanjem (to pomeni k tipično »reformističnemu« kulturne-
mu toku\ Verbalizem in terorizem, s katerima nestrpnost danes običajno nastopa (kar velja
tudi za članek, ki ga obravnavam), sta mnogo manj plemenitega porekla: prihajata naravnost
iz kulturnega duha italijanskega malomeščanstva, ki ga nesrečno-slaba vest zmeraj in nepre-
stano zasleduje in razburja. Nesrečno-slaba vest ga peha v večni nemir in ga naredi pripra-
vljenega za vse — omahljiva masa, ki postane lahek plen prvemu, ki pridiga primat akcije
pred mišljenjem 'ob tem je zadnje improvizirano na že skoraj subkulturni ravni, kjer mark-
sistični nauk mimogrede prirejajo zahtevam sociologije — ki sicer ni marksistična, je pa zato
modna - in celoto potem še napolnijo z ostanki in najstrahotnejšimi splošnostmi vulgarnega
humanizma in katolicizma). Povprečni italijanski intelektualec s slepo vztrajnostjo, ki je za
njega samopotrjujoča in za druge vsiljiva, ne izpusti nobene priložnosti več, da se plemenito
vmeša povsod tam, kjer je potrebno stvari braniti, kar medtem počne že vsa inteligenca - in
koga briga, če jih je celo sam do včeraj odrival, ignoriral in obravnaval kot utopične in nepo-
pularne. Ena od teh stvari je reforma izvrševanja kazni. Kot da bi trpel zaradi kakšne vrste
raptusa', ne zamudi povprečni italijanski intelektualec - on, ki ve, da je popolnoma in brez
dvoma na strani dobrega — nikoli prve dobre priložnosti, da kriče razbobna svoje mnenje o
situaciji v zaporih, kar potem na splošno poveže z nepopustljivo zahtevo po takojšnjih refor-
mah kar — poudarjam še enkrat - godi njegovemu samoljubju,. Razumljivo, tudi sam sem za
reforme, in sicer »takoj« (o tem sem že leta 1962 posnel film). Zavedam se tudi, da se to, kar
danes mislim in rečem, zgodi v prostoru splošne in programirane tolerance, ki je vzposta-
vljena od zgoraj navzdol: in tam zgoraj bodo v tem primeru uporabili moje avtonomno miš-
ljen e. mojo marksistično ideologijo in moje radika ne strasti, da izvede o reforme, ki so jih
medtem celo vladajoči spoznali kot nujne fin za katere med svojimi tradicionalnimi zastop-
niki ne najdejo več »ideo ogov«).
Prav to toleranco vladajočih - v okviru katere se sme opozicionalec vesti s skoraj tako ple-
menito in divjo prepirljivostjo - je vredno analizirati in demaskirati. Kajti ona je končno
vzrok cele vrste nesporazumov in napačnih vidikov v moralnem, ideološkem in političnem
34
smislu). Na primer: vsi zaporniki so »dobri« in spadajo »k nam«. N ihov boj za reforme je zato
potrebno podpirati, in sicer ne samo brez razlik (kar je čisto pravilno), ampak s skoraj terori-
stičnimi sredstvi. To vodi k resnično grotesknim protislovjem. V našem slučaju sta na pri-
mer zapornika, ki sta hotela posiliti mladeniča, »slaba«, in sicer radikalno »slaba«, »slaba« v
smislu najbolj reakcionarne morale stare ideologije gospostva. Ampak kako sta potem hkrati
naša brata, katerih boj za reforme naj ne bi vzbudil samo naše politčlne solidarnosti, temveč
tudi naše človeške simpatije? Tukaj je za intelektualca povod zadostoval, da se je soočil s
protislovjem - namesto da bi označil ta dva nesrečnika (kot bi dejal Manzoni) preprosto kot
»slaba« in ju tako prepustil norosti zakona linča, ker nista našla za svojo seksualno potrebo
druge sprostitve kot te, da s skupnimi močmi napadeta šibkejšega. Drug primer: toleranca
vladajočih na seksualnem področju je čisto enoznačna (in s tem v bistvu Dolj represivna kot
kadarkoli prej): heteroseksualnemu paru prizna mnogo več pravic kot včasih, in to tudi iz-
ven zakona, toda najprej predstavijo takšen par kot prisilno-obvezen vzor - niti malo druga-
če kot par konzument-avto.
Ne imeti avta in ne živeti v dvoje lahko velja danes, ko je splošna obveznost, da imamo avto
in odnos v dvoje (pošast potrošniškega gospostva z Janusovo glavo), le kot velika nesreča, ko
neznosna frustracija. Heteroseksualna ljubezen, ki je tako neomejeno dovoljena, da se le že
izrodila v prisilo, se je razcvetela v neke vrste »družbeno erotomanijo«. Poleg tega niso seksu-
alne svobode zahtevali in izvedli od spodaj, ampak je bila vzpostavljena od zgoraj navzdol
(ko je potrošniško-hedonistični oblastniški aparat navidezno popustil vztrajnemu pritisku
progresivnih elit). In končno »velja vse to samo za večino«. Manjšine (bolj ali manj določljive)
so izključene iz velikega nevrotičnega žrtja. Tistim, ki so »ubogi« še v klasičnem smislu, ne-
katerim skupinam žensk, grdim, bolanim in - da se vrnemo k naši temi - homoseksualcem,
je prepovedano uživanje nove svobode, svobode večine, ki si sicer jemlje pravico iluziorne to-
lerance, vendar je pri tem bolj netolerantna kot kadarkoli.
Urednik, ki se v našem članku ukvarja s problemom seksualnosti v zaporu, se naredi za go-
vornika večine in se vede končno že kot perfekten rasist. Homoseksualec in homoseksual-
nost se pojavljata pri njem kot formi »slabega«, vendar zatrtega slabega, ki mu e dodeljen
prostor, kjer se je spremenilo v »drugačnost«; kjer je zato postalo neznansko, demonično,
onečaščujoče. O tem se sploh ne govori; predstava homoseksualnega občevanja deluje kot
apokaliptična grožnja, kot dokončna obsodba, ki obsojenega temeljito spremeni v njegovem
bistvu. Stari katoliški strah se je tukaj pomešal z novim posvetnim zaničevanjem, ki se po-
stavlja nasproti tistim, ki ne znajo občudovati vrednosti heteroseksualnega odnosa, te čudo-
vite svobode, ki jo uživa nič manj kor prevladujoča večina. Ob misli, da obstajajo v zaporih
homoseksualni odnosi (kar je čisto normalno), se progresivnemu povprečnemu intelektualcu
strdi kri v žilah: čuti, da ima opravka z nečim neznosnim in si dela skrbi kot tisti, ki je glo-
boko pretresen in ki vendar nç more - kot ostali - vsega skupaj ignorirati, ampak se mora s
problemom resno spoprijeti. Živčno brska po statistikah: »22 procentov homoseksualcev je
svojo anomalijo že prineslo v zapor, 78 procentov pa si jo je šele tam pridobilo!« »47 procen-
tov je navedlo, da so imeli homoseksualno razmerje z drugimi zaporniki.« Globoko prizadet
čita poročilo, ki ga je napisal Salierno (v katerem — gotovo nezavedno — razkriva fašistično
poreklo svoje kulture). Predlaga takojšnje reforme (kaj bi drugega?), in sicer neko vrsto »le-
galiziranega izvrševanja ljubezni«, kar bi končno delovalo po starem modelu javnih hiš. Re-
zultat njegovega prizadevanja pa je vendar ^in upajmo, v nasprotju z njegovimi nameni) edi-
ni in samo naslednji: za upravo je špijoniral glede seksualnosti zapornikov in s tem dosegel,
da je osebje še bolj poostrilo nadzor in represijo. Zato so ponižani zaporniki prepuščeni le še
izbiri med samostansko abstinenco in masturbacijo. Vse skupaj je izrazito komično - in tudi
tragično. Tragično je to, da intelektualec, ki se ima za naprednega, izobraženega in človeške-
ga, ne razume, da lahko ta problem rešimo samo s tem, da ga najprej dedramatiziramo.
Tragično je, da ne razume - in pri tem je tako trd in brutalno konformističen -, da se v ho-
moseksualnem občevanju ne uteleša »slabo«, ali bolje: da ni na homoseksualnem občevanju
sploh nič slabega. To je spolno občevanje kot vsako drugo.
Toda kje sta — raje ne rečem toleranca — inteligenca in um, če tega ni mogoče razumeti? Ne
vžiga nobenih večnih znamem, ne pušča nobenih madežev, da bi po^stal nedotakljiv, in ne
vodi niti v rasne deformacije. Človeka pusti prav takšnega, kot je bil. Se več, pomaga mu, da
doživi ves svoj »naravni« seksualni potencial, kajti nikogar ni, ki ne bi bil »tudi« homoseksu-
alec. Ravno to, in nič drugega, kaže homoseksualnost v zaporih.
Pri vsem skupaj gre za eno od mnogih oblik sprostive, katere analiza in odobravanje sta na
35
splošno v ponos modernemu intelektualcu. Kdor je - četudi v sili - izživel svojo homoseksu-
a nost (pri čemer mu je morda pomagal pogum, ki ima svoje korenine gotovo prej v ljudstvu
kot pri meščanih - in tukaj tiči razredno pogojen moment sovraštva do homoseksualnosti),
ta se gotovo ne bo več, vsaj ne na tem področju, obnašal rasistično ali kot preganjalec. Njego-
уа človeška izkušnja bo bogatejša za košček »realne« tolerance, ki je do takrat ni posedoval.
Ce je imel srečo, potem je morda obogaten za poznavanje lastnega spola, za poznavanje tega,
do česar - usodno in čisto naravno - ne more imeti drugega odnosa kot homoerotičnega -
tako v sovraštvu kot v bratstvu.
HOMOSEKSUALCI T~4 francoska znanstvenika sta na-
I I pisala pedagoško zasnovano knji-
go o homoseksualcih, ki bi bila
primerna, da v časopisnih kioskih nadomesti (po temah podobna) zmašila erotične, pogrošne
ali komercialne narave (kar je vsekakor utopično). Knjiga se zdi poštena, jasna, izčrpna, de-
mokratična in zmerna. In vse to tudi je. Kot kritik, seveda tukaj ne govorim ko literarni kri-
tik, začenjam proti svoji siceršnji navadi s tem, da tokrat naprej navajam vrsto posebej pove-
denih citatov, da bralce vpeljem v temo, ki je prej ko slej tabu (kakor sta pravilno opazila av-
torja te knjižice, Daniel in Baudry)
1. »Vredno je torej — naj stane, kolikor hoče — prelomiti tabu. Ne živimo več v času, v kate-
rem bi lahko mučne in kočljive stvari prešli enostavno z molčanjem ali jih represivno zadu-
šili — glede tega smo si prač vsi edini. . . Teme, ki so dolgo časa veljale za prepovedane, kot
na primer kontracepcija, splav in spolna razmerja mladine, so danes predmet časopisnih re-
portaž ter radijskih in televizijskih oddaj. Toda težko bi trdili, da velja to - vsaj v Franciji
—tudi za homoseksualnost.«
2. »Kot izvor vsega tega bi lahko stal majhen stavek Pavla iz pisma Efežanom: 'Stvari ne
smete niti imenovati po imenu."«
3. »Celo tisti del tiska, ki je znan po svojih liberalnih in razsvetljenskih nazorih, ravna ob
tem presenetljivo konformistično.«
4. »V tistih družbah, ki so se rešile krščanstva, je prevzelo starodavno rehgiozno prekletstvo,
ki ima pregloboke korenine, da bi lahko enostavno izginilo, obliko zgrešenega racionalizma
in živi tako naprej v vsej svoji zadrtosti: tako imata SZ in Kuba izredno ostre zakone proti
homoseksualcem za zaščito ljudstva pred pregrehami propadajočega kapitalizma.«
5. »Poleg tega je značilno, da je Hitler poslal v koncentracijska taborišča tri kategorije manj-
šin, da jih iztrebijo, in to je utemeljil z zaščito rase: Jude, Cigane in homoseksualce (z zadnjimi,
ki so jih označili z roza trikotnikom, so ravpali še posebej gnusno. Kljub temu so edini, ki po
vojni niso zahtevali pravico po povračilu). Se več — tako bi lahko dopolnili —, so edini, za ka-
tere se v bistvu sploh nič ni spremenilo in katerim ni bila dodeljena niti najmanjša oblika re-
habilitacije.«
6. »Statistično gledano lahko torej izhajamo iz tega, da je do 15 oseb, s katerimi ima opraviti
naš bralec, vsaj ena homoseksualec. Ugotovitev, ob kateri se je vredno zamisliti.«
7. »... nobenega primera ni, da bi se odraščajoči zaradi posilstva usmerili v homoseksual-
nost. Kaj takega resno domnevati celo samo za trenutek, le očitno absurd. Ravno obratno:
doživeta trauma praviloma povzroči, da se prizadeti za vedno odvrne od homoseksualnosti.
Vzemimo torej, da je sprovociral nasilje in — zavedno ali nezavedno — iskal to, kar se mu je
končno zgodilo.«
8. »Ničesar ni . . ., kar bi dovoljevalo zaključevati ali samo domnevati, da obstaja med homo-
seksualnost o in nevrozo razmerje vzroka in učinka, pa čeprav samo minimalno: povezava je
— če sploh obstaja — v dejtvu, da družbene obsodbe homoseksualnosti deluje nevrotizirajoče.«
9. »Sodniki se pogosto pokažejo presenetljivo prizanesljivi do obtožencev, ki so obtoženi za-
radi mučenja, poškodbe ali celo usmrtitve homoseksualca; kot bi si mislili: 'Prav mu je.'
' \ erjetno gre za del Pavlovega pisma Efežanom (Ef 5, 3), ki se v slovenskem prevodu Biblije glasi: ^Nesramnostpa in
vsaka nečistost ali lakomnost nas je med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim; tudi ne nespodobno vedenje in ne-
spametno govorjenje ali norčevanje, kar se ne spodobi, ampak rajši zahvaljevanje.«
36
Istočasno se večkrat zgodi, da je homoseksualec, ki stoji pred sodiščem zaradi katerekoli
stvari, obsojen enostavno zato, ker je kot homoseksualec kriv že sam po sebi.«
10. »Pomembno je, da si razjasnimo naslednjo, psihologom dobro znano nezavedno reakcijo:
večina tistih, ki z zaničevanjem napadajo homoseksualce, delajo to samo zato, da se jim ni
treba postaviti za lastno zatrto homoseksualnost. Glede tega se je Jean-Paul Sartre zelo jasno
izrazil: 'Kar zadeva tiste, ki so pri obsodbi Geneta uporabljali najostrejše besede, sam prepri-
čan, da je za njih homoseksualnost stalna in stalno zata evana skušnjava in tako tarča njiho-
vega ogorčenega sovraštva: srečni so in zadovoljni, če ahko homoseksualnost sovražijo na
nekom drugem, kajti to jim omogoča, da odvrnejo pogled od sebe.'«
11. »'Odobravanje homoseksualnosti in uživanje mamil [potrebno bi bilo upoštevati značil-
no povezavo] nima niti najmanjše zveze z delavskim gibanjem', je razložil Pierre Juquin,
član centralnega komiteja Komunistične partije Francije (»Nouvel Observateur«, 5. 5. 1972).«
12. »... sreča petnajstine človeštva ni stvar, mimo katere bi lahko šli z lahkim srcem.«
Ducat citatov, ki preprosto temeljijo
na zdravem človeškem razumu, na
tistem minimumu neposredno jas-
nih stvari, ki se dajo povedati o tej temi. Vendar se »knjižica« Daniela in Baudrya pri tem ne
ustavi. Knjižica je popularna razprava, vendar znanstveno utemeljena in zaradi tega kom-
pleksna.
Kljub temu bi dodal nekaj opzak (ki jih bo bralec razumel šele po branju tukaj pretresanega
teksta — kar mu sicer lahko samo toplo priporočam).
Prvi premislek zadeva Freuda. Splošno znano je, da zmore le psihoanaliza razložiti, kaj ho-
moseksualnost pravzaprav je. Tudi Daniel in Baudrv vesta to: vendar istočasno sporočata:
prvič - s premočnim poudarkom na zdravem človeškem razumu —, svoje pridržke do froj-
dovske interpretacije, in drugič, da je Freud po n unem mnenju odgovoren za uvrstitev ho-
moseksualnosti kot »anomalije« nasproti »normalnosti« (meščanske družbe), ki jo je Freud
pasivno in morda celo boječe sprejemal. Mislim, da to ni res. Ko Freud govori o »normalno-
sti« (kar je vedno mišljeno čisto normalno in shematizirajoče), misli pri tem v glavnem na
»normalnost« kot ordo naturae, ki nepretrgan preživi vse čase in družbene ureditve. Celo v
družbah, kjer odobravajo homoseksualnost, leži »normalno« vedno v »povprečju«, se pravi v
seksualnem vedenju večine. »Anomalija« je beseda kot vsaka druga, dokler ji dajemo raciona-
len (in ne pozitiven, niti negativen) pomen.
To »pomanjkanje« ozira do naziranj »normalnega« sveta pri obeh avtorjih, ki sta kljub sploš-
nim merilom v glavnem sprjemala »revolucionarno« držo (Front homosexuel d'action révo-
lutionnaire), se pokaže tudi na drugem mestu: obsojata - kot da bi se želela prilizovati raz-
kačeni večini — neodgovorno dejanje »pedofilnega razuzdanca«, čigar erotični interes je us-
merjen na »efeba«^, na odraščajoče, ki so na pragu mladosti. To je običajen očitek, ki temelji
na prepričanju, da bo še neodločen mladenič (biseksualen — št. 3 Kineseyeve razdelitve) tako
usmerjen v homoseksualnost. To vsekakor nasprotuje vsemu, kar sta o tem povedala avtorja.
Namreč: kdor je biseksualen, to tudi ostane; če bi ta moral zdaj - hipotetično rečeno — dati
svoji homoseksualnosti določeno prednost, hi to ne hilo nič hudega.
Razen tega seksualna sproščenost v nobenem primeru ne izključuje poklica pedagoga. So-
krat je bil razuzdanec. Od Lisida do Fedre je imel številna ljubezenska razmerja z dečki. In
kdor ljubi dečke, ta enostavno mora ljubiti vse dečke (in prav tu tiči razlog za njegov pedago-
ški poklic).
Ne glede na vse to: mladeniča fki je do takrat nedolžen - kar ni nič drugega kot smešna hipo-
teza) pripraviti do homoseksualnega občevanja ne pomeni odvrniti ga od heteroseksualnosti.
V spolnem življenju obstaja nek »avtonomni«^moment: to e avtoerotika, in sicer ne samo v
psihološkem, temveč tudi v telesnem smislu. Ce mladega č oveka pustimo samega na samo-
tnem otoku, bo imel še naprej spolno življenje. In kar končno zadeva definicijo »mladoletni-
štva«, imata Daniel in Baudrv velike težave: s spremembo zakona e bila v Franciji v obdobju
vichyjskega fašizma določena polnoletnost z 21 leti. Naravnost b azna zadeva. V Italiji, kjer
2 Ephebos (iz stare griëine): mladenič med 18. in 20. letom, ki je sposoben nositi orožje.
37
(nepojasnjeno na tem področju) veljajo Napoleonovi zakoni, je meja mladoletnosti pri 16 le-
tih (in ne pri 18, kot sta trdila Daniel in Baudry).
To »dejstvo« me je napotilo k drugi misli (ki je zopet polemo k drugi misli (ki je zopet pole-
mična - tukaj bi mi um svetoval, da priporočam to knjigo brez polemike). Gre za naslednje:
Daniel in Baudry poskušata - s trdnim prepričanjem v silo ideje in moč njenega delovanja -
problem homoseksualnosti postaviti v zvezo z naraščajočo toleranco (ki praktično že obsta-
ja, čeprav prihaja zakonodaja kot ponavadi z zamudo), s toleranco, ki se ravna po heterosek-
sualnem odnosu (kontracepcija, splav, zunajzakonski odnosi, seksualnost mladostnikov in v
primeru Italije še ločitev) in na katerega želita enostavno obesiti (politični) problem manjšin.
Ne verjamem, da je sodobna oblika tolerance pristna. Vzpostavljena je »od zgoraj navzdol«:
gospostvo konzuma vzpostavlja to toleranco, ki formalno zahteva absolutno fleksibilnost
navad, zato da posameznik tako postane dober potrošnik. Družba, brez predsodkov in spro-
ščena, ki je ustvarjena tako, da multiplicira odnose parov in (heteroseksualne) potrebe,
ustvari popolnoma neizogibno pohlep po konzumnih dobrinah. Za mentaliteto liberalnega
Francoza je to gotovo težje razumljivo kot za progresivnega Italijana, ki je odrasel v fašizmu
in prihaja iz kmečke in zgodnjeindustrijske družbene ureditve — in stoji zato »brez moči«
pred tem silnim fenomenom. Možnost neomejene seksualnosti za mladino današnjega dne ni
več svoboda, marveč prisila, za katero stoji strah, da ne bi zadostili vsem dovoljenim svobo-
dam. Zato ne smejo obstajati več nobene starostne oejitve. Zakoni, ki še naprej postavljajo
takšne meje, so medtem postali smešni (in veljajo zato samo še za homoseksualne odnose).
Ne delajte si nikakršnih utvar, pošteni in romantični starši (ki jih misel »biti represiven« tako
pretrese): med dvema mladima različnih spolov, četudi sta še zelo mlada in spolno komaj
zrela, obstaja enak erotičen odnos kot pri dveh odraslih.
To govorim, ker mislim, da se Daniel in Baudrv predajata napačnim upom, ko mislita, da bi
ta toleranca lahko vključila tudi homoseksualnost; to bi bilo mogoče le takrat, če bi govorili
o pošteni toleranci, o toleranci, doseženi »od spodaj navzgor«. V resnici imamo tukaj opraviti
z navidezno toleranco, ki napoveduje čase intolerance in rasizma, kot sta obstajala v Hitler-
jevem času (čeprav vse to morda ne bo prevzelo tako grozovitih oblik). In zakaj? Ker je res-
nična toleranca ki si jo je novi model gospostva le navidez prilastil) družbeni privilegij izo-
braževalnih elit: medtem se smejo ljudske mase navduševati za gnusno parodijo tolerance, ki
jo v resničnosti gojijo v že skoraj nevrotični obliki intolerance in fanatizma (kar je bilo nekoč
tipično za malomeščanstvo).
Zato lahko knjigo Daniela in Baudrya bere in razume nihče drug kot izobražene in zato tole-
rantne elite: samo one so verjetno sposobne osvoboditi se tabuja homoseksualnosti saj ga
imajo še vedno v sebi). Mase so nasprotno obsojene na še dodatno zaostritev svojega prasta-
rega bibličnega strahu — v primeru, da so ga imele; če pa ga niso imele 'kot v Rimu, na jugu
Italije, na Siciliji, v arabskih deželah), so pripravljene pri priči zatajiti tradicionalno toleran-
co ljudstva in prevzeti intoleranco tistih novih, umetno oblikovanih mas, ki so nastale v
meščanskih, s toleranco blagoslovljenih deželah.
Na tem mestu postane stvar polemična. Tudi knjiga Daniela in Baudrva nakloni »politične-
mu aspektu« probleme precej strani. Vsekakor prevladuje v njuni analizi antikomunizem, ki
- tako pravico naj bi imel tudi z ozirom na homoseksualnost - je vendar nekoliko sumi iv:
kajti točno se prilega prestrašenemu pritisku zmernosti in integraciji, ki že na skoraj gan jiv
način prežema vso knjigo. Vendar pomanjkljiva analiza razmerja homoseksualnosti in poli-
tike pri Danielu in Baudrvju ne temelji toliko na njunih vprašljivih političnih nazorih, kot
mnogo bolj na njunih vprašljivih nazorih glede homoseksualnosti. Iz njune knjige izhaja —
vsekakor implicitno —, da homoseksualec ljubi in želi drugega homoseksualca. V resnici so
stvari [)opolnoma drugačne: na splošno to pomeni: v velikem številu primerov - vsekakor v
sredozemskih deželah; homoseksualec ljubi in želi heteroseksualca, ki se je pripravljan spu-
stiti v homoseksualno izkušnjo in čigar homoseksualnost ne sme postati vprašljiva niti za
trenutek. On mora biti »Mož«. (Tako je heteroseksualec manj izpostavljen sovraštvu, ko se iz
čiste radovednosti in da se izdivja, spusti v homoseksualno izkušnjo; kajti ravno to potrju e
njegovo heteroseksualnost.) Kot edino politično tehtno dejstvo navajata Daniel in Baudry, da
homoseksualnost ni razširjena samo med bogatimi in buržoazijo, marveč tudi med delavci in
revnimi; iz česar lahko zaključimo, da je homoseksualnost neka brezrazredno univerzalne-
ga. To ni povsem nepomembno, kajti homoseksualnost - z vidika razreda - postane tako
vseobsegajoč in zato neizogiben problem. Marksizem, ki tega problema ne dopušča ali se mu
38
izogiba — in to po možnosti iz zaničevanja - ni manj nevaren kot fašist, ki je v francoskem
parlamentu predlagal, da bi homoseksualnost definirali kot »socialno zlo«. Vendar ne gre
zato. »»Politični aspekt« homoseksualnosti je treba iskati drugje, čeprav leži tudi na skrajnih
mejah javnega življenja. To želim pokasniti z dvema primeroma: ljubezensko razmerje med
Mauricem in Alecom v sijajnem Forsterjevem romanu iz leta 1914 in ljubezen med delavcem
in šolarjem v prav tako sijajni (žal neobjavljeni) Sâbinini pripovedi.
V prvem primeru doživi .Maurice, človek iz angleške visoke buržoazije, v ljubezni, ki mu jo
nudi »»telo mladega služabnika Aleca, edinstveno izkušnjo: skozi to izkušnjo spozna drug
družbeni razred. Prav tako delavec s tržaškim šolarjem, le v obratnem smislu. Samo razred-
na zavest ne zadošča, če ni dopolnjena z razrednim vedenjem (kot sem pred leti povedal v eni
svojih pesmi). Toda ne glede na izmenjavo »razrednega vedenja«, ki je tako koristna in skriv-
nostna in ima za moje pojmovanje - in morda samo za moje — tako presegajoč pomen; ne
glede na to bi rad znotrajrazrednosti Daniela in Beudrvja, ki sem jo označil kot univerzalno,
postavil nasproti naslednji Leninov stavek o Judih (napisan po letu 1917): »»Večina Judov so
delavci in zaposleni. Oni so naši bratje, ki jih kapital zatira tako kot nas, oni so naši tovari-
ši .. . Çogati Judje so kot naši bogataši . . . zatirajo delavce, jih ropajo in sejejo razdor med
njih.« Ce želimo homoseksualnosti znova dati prostor v »»normalnosti«, potem ne vidim bolj-
še poti ko te, ki jo je Lenin pokazal na primeru Judov; to je pot. ki nima svojega izhodišča v
perspektivi tolerantnega sožitja. Sicer se zdi. da sta Daniel in Baudry pozabila prav najbolj
vzvišen odgovor, ki ga je dal homoseksualec na zavraten in barbarski pogrom tako imenova-
nih »»normalnih«: v mislih imam samomor homoseksualnega protagonista v Cocteaujevi Beli
knjigi, ki si je vzel življenje, ko je videl, da je za človeka neznosno »»biti prenašam.
39
AIDS SKOZI Boris Pintar
PSIHOANALIZO
N" ajvečje odkritje 20. st. ima ustroj
fantazmatskega scenarija. Aids je
prva bolezen v človeški zgodovini,
o kateri javnost ve prav toliko kot zdravniki, kar pomeni, da tudi zdravniki ne vedo nič kaj
dosti. Najbolj ogroža štiri rizične skupine ljudi, kar gledano skozi enostavno retroaktivnost
pomeni, da so bolezen razširile, če ne kar povzročile, prav te skupine: homoseksualci, narko-
mani, hemofiliki in ljudje odvisni od transfuzije krv i. Zadnja skupina je nedolžna žrtev, ki so
jo s kontrolo krvi že rešili pred, od drugih povzročeno, povečano rizičnostjo. Tudi hemofiliki
so nedolžna žrtev, vendar vanje ni usmerjen najmočnejši žaromet sočutja javnosti, ker so že
tako nepreklicno in posibilno dedno bolni. Narkomani v javnosti, z vso protimamilaško in
protimafijaško vojno , niso zapisani z ničemer dobrim, poleg tega pa bi tako ali tako prej ali
slej umrli. Sočutje javnosti le usmerjeno na nedolžne otroške žrtve, ki se rodijo narkomanom.
Homoseksualci, kot pooserjljena nelagodnost sodobne zahodne civilizacije, so torej domi-
nantni strukturni element podjetja aids. Vanje so usmerjene oderske luči in naenkrat so za-
polnili časopisne stolpce.
S prvim časopisnim valom aidsa. ki ga je prinesel iz razvratne in dekadentne poznokapitali-
stične .\merike 'ZDA\ je prišel tudi ameriški peder, če naj uporabimo ta lep slovenski izraz.
To je peder, ki zamenja na mesec 100 sto partnerjev", ki se valja v faličnem užitku, užitku
idiotov, promiskuitetni orgijastični peder, ki [ioriva in je porivan na vse možne konce in kra-
je hkrati. To je peder, ki je po prvi trač informaciji povzročitelj aidsa. Peder polnega užitka,
orgazma brez manka. Užitek je zreduciran na svojo čisto obliko — bleščava polnega užitka
sovpade z razkritjem tega bebavega, poženščenega, trivialnega, mehkužnega, strahopetnega,
ničnega bitja, izgubljenega v nasladi, tega pol- in pod-človeka. Toda fantazma nam nekaj
pove le o svojih tvorcih, skoraj nič pa o predmetu, na katerega se nanaša.
Zdi se, kot da je fantazma spolnega razmerja pristala pri homoseksualcih, da se je homosek-
sualec znašel na hipotetičnem mestu polnega užitka, ki je izvirno prazno. Homoseksualec
kot subjekt, ki se zanj predpostavlja, da uživa.
In naključje je hotelo, da se je homoseksualec - mali a - »razširil« iz oblastvenih struktur.
Kot da torej oblast, ki naj bi sama stala na hipotetičnem mestu polnega užitka, verjame, da je
to mesto drugje. Oblast postane subjekt, ki se zanj predpostavlja, da verjame. In ljudstvo
svoje verovanje delegira preko oblasti, verjame po ovinku.
' Zdi se. da je mafija eden izmed temeljnih elementov strukture sodobnega sveta, vsekakor pa s svojo organizira-
nostjo med bolj uspešnimi. - In v zadnjem času se celo pojavijo vprašanja, če bi sodobni simbolni univerzum, kot
je, brez mafije sploh lahko obstal.
2 Iluzija ne sme biti preveč iluzoricna. če hoče postati realna, se pravi spreminjati zgodovinsko realnost, kar je
njen namen.« - Brž izračunamo, da je to 3.33 na dan.
40
Kaj moti ljudi pri homoseksualcih, kaj moti nekoga tretjega, če se dva homoseksualca med
sabo onegavita? »Nič, samo . . .« njun lastni užitek, kot tisto, kar nam je v resnici neznosno.«
V sodobnem političnem jeziku se to glasi: »Nič, samo ... da razširjajo aids.«' Ali hočemo re-
šiti homoseksualce pred aidsom, ali hočemo rešiti človeštvo pred aidsom. ali hočemo rešiti
homoseksualce pred njihovim lastnim užitkom? V tem pogledu ima aids strukturo fantaz-
matskega scenarija.
Danes imamo že »humanejšo« verzijo, da je prišel aids iz daljne Afrike, od črncev, pojavila pa
se je še »humanejša«, da je prišel od opic - proti tej verziji so varuhi moralnosti in intimnega
človeškega, seksualnega odnosa med moškim in žensko, tako imenovane »nove senzibilitete«
(postmodernistične?) brž povzdignili svoj glas. Najhumanejša verzija bi seveda bila, da je
aids prišel iz vesolja, kolikor se ne bi zdela neprepričljiva. Kakorkoli že, homoseksualci so
dobili svoj pečat, svojo kleveto, ki je neizbrisljiva. Ostane le še prostor za izkazovanje lastne
humanističnosti, ki ga je zasedla celo katoliška cerkev, in v tem primeru prehitela partijo, s
katero sta si.sicer v stališču do homoseksualnosti precej blizu.*'^.
Homoseksualcem se v skra nem primeru obeta, da lahko ostanejo »novi Judi«, in to univerza-
Inejši od samih Judov. Kolikor danes, ko smo dodobra napolnjeni s humanistično ideologijo',
nihče več ne upa javno verjeti, da so Judi krivi za gospodarske in ostale težave, pa bi z neko-
liko domišljije homoseksualci lahko kaj hitro postali »krivi«^ za ekonomske, ekološke, natali-
tetne, nacionalne" in vsakršne krize sodobne civilizad e. Kot se da opaziti, pa že postajajo
središče usmerjanja agresivne energije'. Homoseksua cev se drži nekaj dodatnega, nekaj
»nenaravnega« . nek presežek, ki jih loči od rasističnih in nacionalnih zatiranj, »paradoksni
moment samonanašanja«. Homoseksualci so tista točka (točka prešitja), pred katero odpove-
do tudi intelektualistični predsodki.
^ Tako se glasi tudi argument naših političnih struktur, ki pa zveni nekoliko neprepričljivo, saj bi se dalo predpo-
staviti, da bi jim bilo bržčas vseeno, če bi se homoseksualci med sabo iztrebili (če zanemarimo biseksualce, ki
niso deležni tolikšne javne pozornosti, ki pa »edini« lahko razširijo bolezen na »zdravo« družbo . in bi se tako rešili
motečega elementa v dokončni socialistično - človeški ureditvi družbe.
Najbolj enostavno, ne pa postransko, primerjavo med evropskim kapitalizmom in socializmom bi lahko naredili
na odnosu le-teh do seksualnih manjšin. In presenetljivo je, kako je ravno socializem netoleranten, celo z uporabo
kazenskega pregona, do seksualnih manjšin.
■* Morda se Cerkev prav zaradi svoje aseksualiziranosti laže postavi v bran homoseksualcev.
^ V empirični sociološki raziskavi P. Jambreka Podružbljanje prava str. 260: so objavljeni rezultati anketirancev
glede na izobrazbo, članstvo v ZK in religioznost, ki so odgovarjali na vprašanje: »Katere skupine ljudi naj bi so-
dišča obravnavala strožje oziroma mileje: Cigane, mladino, homoseksualce, reveže, ljudi na položajih, sezonske
delavce, ustaše in četnike, potepuhe in delomrzneže?« Najvišji odstotek za strožje obravnavanje homoseksualcev
doseže skupina, ki jo druži članstvo v ZK '27,5; (višji od nečlanstva, višji od nižje in visoko izobraženih, višji od
nevernih in kativno vernih). Hkrati pa člani ZK strožje od homoseksualcev obrljvnavajo ljudi na položajih 40,0),
reveže ,43,6). potpuhe in delomrzneže '60.0* ter ustaše in četnike Í72,51.
To je podatek, ki j zaskrbljujoč, in nad katerim bi se morala Zveza komunistov zamisliti in se odločiti, ali se bo
ukvarjala z osvobajanjem človeka kot človeka, aU s preganjanjem homoseksualcev, revežev in potepuhov. In koli-
kor bi se odločila za drugo varianto, je zrela, da se kot avantgarda samoukine.
^ V razširjanju humanistične ideologije pa se ni nihče preveč trudil, da bi homoseksualnost ločil od sodomije. oziro-
ma da bi sploh »humaniziral« neobičajne spolne prakse.
Zdaj, ko revija Mladina prinaša na svetlo nova dejstva iz biografije tovariša Aleksandra Rankoviča in polpretekle
jugoslovanske družbene stvarnosti, se pri ljudeh kaj hitro sliši ugovor: »Vsaj nekaj, za kar so ga obtoževali, pa že
mora biti res. Cisto za prazen nič ga pač ne bi odžagali.«
,Na podobne sklepe lahko naletimo tudi glede usode Židov pod nacisti: »Vsaj za nekaj so pa Zidi gotovo bili krivi,
čisto iz gole kaprice jih ne bi mogli toliko pobiti.«
Ko pa imamo minimalno jedro krivde racionalno ali neracionalno), pa se že lahko sproži ves aparat pregona z
najstrašnejšimi posledicami. Saj se pregon osnuje na krivdi/nekrivdi. in ni prav nič pomembno, ali je »krivda« ve-
čja ali čisto majhna. Zato niso opravičljive nikakršne »dialektrične modrosti« kot: »Nekoliko pa so bili Židi tudi
sami krivi. . .« ali analogno »Saj so homoseksualci samo krivi . . .«.
^ In še ta »intemacionalizem« homoseksualcev, ki da jim nacionalna samobitnost — nacije, ki jih je izvrgla čez rob —
ni prva skrb.
»Lahko še počakamo«, da bodo začeli odkrivati homoseksualce, ki so še bolj zakriti od Judov, razen kolikor se ne
uporabi bulvarskega koda, pod katerega lahko pade vsakdo. - Torej bo za odkrivanje homoseksualcev treba upo-
rabiti priznanje in s tem sodobno inkvizicijo.
Psihoanaliza nas je menda naučila vsaj to, da človeška spolnost ni dan produkt biologizma in da analogije med ži-
valsko in človeško spolnostjo niso niti posrečene niti priporočljive.
41
Kot so homoseksualci »najuniverzalne si Judi«", pa je tudi aids najuniverzalnejša bolezen v
človeški zgodovini. Teoretsko gledano bi lahko dejali, da je aids realno, ki ne eksistira. a ima
svoje lastnosti. - In tudi, ko bodo za to čudežno bolezen iznašli cepivo, se bo še vedno lahko
pojavila vsakih deset, sto let, kadar bo to »potrebno za ureditev in seksualno stabilizacijo
civilizacije«'^. .Na nek način je aids univerzalnejši (realnejši) od samega boga.
Vendar uradno aids ne velja za moško homoseksualno bolezen, torej nas le asocira na moško
homoseksualnost. In tako bi lahko postavili vprašanje, od kod pri moški populaciji tolikšna
nelagodnost (pray gotovo večja kot pri ženksi populaciji) ob vse, kar spominja na moško ho-
moseksualnost. Ce vzamemo za primer samo ljubljansko Televizijo, lahko opazimo, da je
poročanje o aidsu skoraj po pravilu ženska zadeva.
Kot je videti, se tudi naše politične strukture počutijo nelagodno ob homoseksualnosti in
aidsu. ki ju. kot se zdi. enačijo, in se tej tematiki raje izognejo. Le semtertja prepovedo kak-
šen »pederski kongres, sklicujoč se na medicinske ali še bolj bedaste sociološko - provoka-
tivne (pravi čas in kraj j razloge. Homoseksualnost »morajo« tolerirati, da dosežejo vsaj mini-
mum civilizacijske oblasti, hkrati pa, sklicujoč se na javno mnenje, ki ga s svojimi predsodki
same poustvarjajo, onemogočajo kakršnokoli organizirano združevanje homoseksualcev in
lezbijk". Zdi se. da je treba storiti vse, da bi onemogočili hipotetično meso polnega užitka.
Retorično sofistično vprašanje:
Kako lahko družba, ki ni sposobna prenesti niti svobode seksualnosti, sanja o svobodi miš-
ljenja?
In če zaključimo: Aids ima poleg medicinskih konotacij prav toliko fantazmatskih. zato je
aids par excellence psihoana itska stvar (das Ding).
PRIPOMBE

a nek način, če bi gledali na psi-
hoanalizo zelo ohlapno, bi bil aids
po svojih socialnih lastnostih po-
doben nekakšni masovni (svetovni, »psihoanalitski terapiji« homoseksualcev; vendar prosti
takšnim špekulacijam govori sama omejenost človeške imaginacije, ki si ne more zamisliti
tako bolnega »psihoanalitika«. Bržčas pa bo bilo kaj takega mogoče, ko bodo računalniki po-
stali psihoanalitiki.
S tem. ali ima v primeru Dore prav Lacan ali Freud, se lahko psihoanalitiki igrajo rusko ru-
leto, eno pa je gotovo, kliničnih primerov psihoanalize se ne da reševati post mortem. — Lah-
ko pa pripomnimo da psihoanaliza ni enostavno dialektika.
Psihoanaliza trdi. da sama ne ve nič o ženskem užitku. Kot pa je poznano, so v sodobnosti
žene psihoanalitikov več ali manj psihoanalitsko usmerjene, tako da imajo idealne pogoje, da
med samim spolnim aktom proučujejo moški in ženski užitek. Tako psihoanalitikom, kajti
zdi se. kot da bi v nekaterih psihoanalitskih tekstih naleteli na implikacije, da je »homosek-
sualni« užitek enak ženskemu, ni potrebno hitlerjansko preganjati, nadzorovati in mučiti
homoseksualcev »za proučevanje ženskega užitka«. In tako gotovo lahko prav kmalu priča-
kujemo prvih dognanj o ženskem užitku, na dognanja o »homoseksualnem užitku« pa bo po-
trebno še počakati, saj od psihoanalize najbrž ne moremo kaj prida pričakovati, kljub temu.
da je homoseksualnost par excellence psihoanalitsko področje, vsaj dokler bo homoseksual-
nost uvrščala samo med patološke histerije, perverzije, nevroze etc. Vsekakor pa bo psiho-
analiza v raziskovanju »homoseksualnega užitka« morala omejiti svoje kompetence v upora-
bi tehnično — instrumentalnih sredstev, če si ne bo hotela, saj se zdi, da si je psihoanaliza na
homoseksualnosti polomila svoje mlečne zobe, polomiti tudi drugih zob, razen kolikor psi-
hoanaliza ni slon.
Ze res, da sodobnega subjekta/gospodarja žene neznosna sla po vedenju o užitku, da hoče
priti do dna užitku, vendar pa so raziskovanja CIE. KGB in UDBE o »homoseksualnem užit-
" Tu ne fcre pozabiti, da »homosksualec« ni nov izum, saj usoda homoseksualcev v tretjem rajhu ni bila nič boljša od
židovske, le da niso bili tako javno eksploatirani.
'2 Zanimiva je primerjava s kavarniško teorijo, ki trdi. da sta prška ih rimska civilizacija propadh prav zaradi spolne
razbrzdanosti.
Seveda se političnim oblastem, ki niso neposredno voljene, ni treba ozirati na seksualne' manjšine.
42
ku« neekonomična in v prvi vrsti znanstveno vprašljiva, če že zanemarimo humanistične
norme. Problem glede znanstvene relevantnosti tovrstnih raziskav predstavlja že dejstvo, da
večina (pri »nas« 98 %;'■' agentov sodobnih tajnih organizacij boluje za patološkim narciz-
mom. Tako je za psihoanalitike znanstveno mnogo efektivnejše, če si za raziskovanje »homo-
seksualnega užitka« najamejo kakšnega honoseksualca.
Kot je objavila Mladina (24. 4. 1987;. je v Sloveniji 100.000 homoseksualcev in lezbijk, kar se
skorajda pokriva s številom psihoanalitikov in psihoanalitičark' ', tako da če bi vzeli za pri-
mer Slovenijo, ima le-ta dobre pogoje za tovrstvo raziskovanje.
Da bi govorili o identičnosti homoseksualnega« in ženskega užitka, nimamo najmanjše os-
nove, kolikor pa ima homoseksualec skupnega z žensko, kolikor je moški, ki se vpiše na žen-
sko stran v spolni razliki^ pa vendarle za hoiposeksualca ne moremo reči. da je ženska, lahko
bi kvečjemu dejali, da e Ženska — torej tista Ženska, za katero psihoanaliza trdi, da ne obsto-
ji. Seveda bi tako pris i do problematične in smešne trditve, saj bi to v skrajni konsekvenci
pomenilo, da so homoseksualci bogovi. Kolikor je ta trditev teoretsko nevzdržna, pa se iz
psihoanalize da precej konsistentno izpeljati tezo, ako bo bil Bog, bo bil Homoseksualec"".
Prav tako se zdi, da je s filozofsko-psihoanalitskega gledišča homoseksualnost solipsizem«.
Univerzalni Eros, Eno, katerega drugi dejavnik, ki deluje kot ovira, je Thanatos - ki ga utele-
ša-pozitivira aids.
April 1987
Zavod za statistiko Pintar Corporation.
'5 Ibid.
"> Tu nam ne gre za politicno-teološke teze. temver za teoretsko izpeljavo.
LITERATURA
Lacan: Se, zb. Analecta, izredna št. r. Problemi, Ljubljana 1985
Žižek: Zagata socialne fantazme, v: Evakuacija duha 2, FF, Lj. 1986
Riha, Žižek: Problemi teorije fetišizma. Analecta. Ljubljana 1986
Dolar Struktura fašističnega gospostva, Analecta, Ljubljana 1982
Dolar: Subjekt, ki se zanj predpostavlja, da uživa, v: Struktura seraja
Glasilo Freudovskega polja: Razpol 2. Prob.-Razp. 10-11, Lj. 1986
Močnik: Beseda Besedo, ŠKUC. Ljubljana 1985
Alain Grosrichard: Struktura seraja. ŠKUC in FF, Ljubljana 1985
Foucault: Nadzorovanje in kaznovanje, DE, Ljubljana 1984
Freud: Dve analizi, Analecta, Ljubljana 1984
zbornik: Uvod v sociologijo, Druga knjiga: Oblike združevanja in kulture iuredil Peter Jambrek), DDU-Univerzum,
Ljubljana 1979
Jacques Leibowitch: Aids, CZ, Ljubljana 1985
slovensko in ostalo jugoslovansko časopisje
4;5
o VZROKU FIKCIJE Marcel
Stefancicjr,
44 ri romanu — in tukaj je Lukacs
\J dovolj velika avtoriteta — naj bi
J. šlo 7.a degradirano iskanje avten-
tičnih vrednot v degradiranem svetu. Roman naj bi bil zato »oblika moške zrelosti«. In če naj
to povemo malce bolj grobo: roman, to je zastavljanje napačnih vprašanj in prejemanje na-
pačnih odgovorov, pri čemer ima bržčas kakršnakoli »odsotnost« odgovora status »»napačno-
sti«, »neadekvatnosti« ipd. Bistveno napako romanesknega »problematičnega junaka« mora-
mo videti v dejstvu, da njegovo »pot« predstavlja gibanje hierarhije od Univerzalnega k Parti-
kularnemu, od Občega k Posebnemu, da se potemtakem praktično že na prvi strani pojavi z
bolj ali manj izdelanim in sklenjenim »kategorialnim« oz. »konceptualnim aparatom«, s »si-
stemom vrojeiiih splošnih idej«.
\' noveli pa se vedno zgodi prav narobe: gibanje hierarhije od Univerzalnega k Partikularne-
mu in potem nazaj k Univerzalnemu nadomesti - kot nekaka »negativizacija procesa« —
skok oz. »obrat« od Partikularnega k Partikularnemu. nekako »uspelo« srečanje dveh Parti-
kularnosti. .Novela je prostor, v katerem je mogoče na še tako napak zastavljeno vprašanje
. vedno dobiti pravi odgovor. Novela je lahko zato »oblika neskončne mladosti«.
Kje smemo videti ta novelistični »obrat« od Partikularnega k Partikularnemu, to »uspelo«,
»nespodletelo« srečanje dveh serij, ki se v strogem smislu - za razliko od romana, mar ne? -
sami dejavnosti »naracije« upirajo?
Praktični aspekt tega novelističnega »obrata« bomo izolirali v nekaj novelah Stephena Gra-
nea, ameriškega pisca, ki ni v življenju napisal niti enega samega romana (temu se je najboj
)ribližal v svoji malce daljši noveli the Rea Badge of Courage), zato pa je napisal celo serijo od-
ičnih novel.
Uporabili bomo torej štiri novele: An Episode of War, The Blue Hotel, The Open Boat in Maggie: a
Girl of the Streets.
1. An Episode of War. Ker se znajdemo sredi vojnega meteža, je razumljivo, da se ljudje pobi-
jajo ali pa vsaj zadajajo drug drugemu rane. Tako je neki poročnik močno ranjen v roko.
Kmalu priskaklja zdravnik in že smo soočeni s temle dialogom, kratkim, a značilnim.
Poročnik: Menda mi je ne boste amputirali.«
Zdravnik: »Kje pa, nesmisel, nesmisel ... Ne bom je amputiral.«
Zelo kmalu zatem pa se novela konča s temle stavkom:
»In to je zgodba o tem. kako je poročnik izgubil roko.«
Povsem »napačno« vprašanje prejme »pravi«, smeli bi reči. »dejanski«, historični odgovor. Za-
kaj lahko to vprašanje '»Menda mi je ne boste amputirali.«) jemljemo kot »napačno«, čeravno
se »realizira«, če naj uporabimo ta izraz? Preprosto zato. ker ranjenčevo (poročnikovo) čeblja-
nje lahko dojamemo le kot »nesmiselno« blebetanje, blodnjo, »polzavestno« haluciniranje, br-
bljanje, potemtakem kot del deliriènega. imaginarnega« scenarija, ki se kot tak upira pozi-
tivni« dejavnosti narativnega scenarija in od katerega sam historični tok pripovedi ne more
biti v ničemer »neposredno« odvisen. Poročnikova halucinacija »Menda mi je ne boste am-
putirali.«) se realizira:plot, siže povsem preplavi story, fabulo, celo do te mere, da se izkaže, da je
šlo pravzaprav ves čas zgolj TA to »And this is the story of how the lieutenant lost his arm.« in
da je vse ostalo pač story\ tam le zato, da bi prikrilo pravi »vzork fikcije«, njeno »drugost«,
njeno »radikalno drugost«, njeno »drugo senco«, če hočete. Da je zaplet >finta«i prav v tem,
spoznamo šele v trenutku, ko je to že obenem postalo tudi story, ko potemtakem story že po-
stane plot.
2. The Blue Hotel Zdaj se znajdemo v nekem povsem mirnem mestecu, ppstavljenem nekam
v globoki ameriški Zahod, v mestecu, v katerega prispe ^ujec (menda Sved, zato ga bomo
tako tudi imenovali;, ki se namesti v hotelu. Dospelega Šveda kmalu obsede misel, da ga
bodo ubili: ». . . zdi se mi, da me bodo ubili.« To misel potem v različnih inačicah obsedantno
ponavlja do onemoglosti: to se zdi kajpada vsem nesmiselno, »sillv«, halucinantno, prismoje-
no, Sved se jim zdi nor, bebav, blefira, fantazira, čveka, ne ve, kaj govori. Syed se je pač pre-
več »vživel« v »podobo Divjega zahoda«, ki ga že zdavnaj ni več. Na koncu Šveda res ubijejo.
Tisto, kar se je nam zdelo za nameček, kot brezpomenski, nepomembni presežek »bolne in
sfantazirane domišljije«, česar trajanje se nam je zdelo odveč, kot skrivnostni preostanek
neke halucinante, imaginarne operacije, kot poteza v »prazno«, se zdaj v hipu »strdi«. Ta fan-
tazma varuje oz. zastira neko »realno«, neko »strukturirajoče« načelo prav dejstvo, da bo
Šved na koncu zares ubit!), ki pa mora ostati do konca story skrito kot nekak »odsotni vzrok«.
Iz tega smemo sklepati, da je »skriti«, »odsotni vzork« same story prav plot, zaplet, sižf ali na-
tančneje, sižfjsko jedro (»Sižejsko jedro novele čistega tipa predstavlja en sam dogodek, zakaj
novela kot kratka pripoved je usmerjena na enotno in nepretrgano dojetje.«, Minail Petrov-
ski, Моф1о^1ја novele. Ruski formalisti, MK, 1984), organsko središče, ki je potemtakem glede na
samo sebe vedno malce premaknjeno, kar pa že tudi pomeni, da je vedno premaknjeno tudi
glede na »zmogljivost« in »identifikacijsko sposobnost« bralčeve percepcije, glede na »enotno
in nepretrgano dojetje«. (A propos siže: »Osrednji del sižeja . . . kot svojevrstnega gradiva
-Stoff — novele . . . očitno zajema en sam dogodek, sižejsko jedro, ki je predmet pripovedi . . .«,
M. Petrovski, ibid.)
3. Maggie: a Girl of the Streets. Шл^џ\^ je močno zaljubljena v Petra. Smrtno, bi lahko rekli.
Toda v nekem prav posebnem in nadvse intimnem trenutku svojih pubertetniških sanjarjenj
pa si je »zamiš jala kakega pol ducata deklet, ki se ljubijo z njim« ». . . she imagined some
half-dozen women in love with him.«). To se seveda zdi spet kot nepomembno, nesmiselno
najstniško fantaziranje, kot haluciniranje »zaljubljene druše«, kot del fantazmatskega imagi-
narija. Na koncu se njena halucinacija spet »realizira«: »V posebnem oddelku krčme je sedel
moški (Peter!!) s pol ducata deklet.« (»In a partitioned section of a saloon sat a man with a
half-dozen women.«) Nedoločna samostalniška postavljenost (đ nas opozarja na »tujo« do-
mačnost tega stavka, tega mesta, ki nam povrne halucinacijo v »petrificirani« obliki. Sizß, si-
žejsko jedro kot organsko središče same novele se spet izkaže kot »odsotni«, »skriti vzrok pri-
povedi, story. Zato bi lahko že tudi govorili o nekakem »implicitnem neskladju« med sižejem in
pripovedjo: pripoved je tam le zato, da bi skrila sižejsko jedro, da bi skrila svoj lastni vzrok,
vzrok fikcije. .K propos »neskladje«: »Za nastanek novele potemtakem ni potrebno samo deja-
nje, ampak tudi nasprotno dejanje, določeno neskladje.«, Viktor Sklovski, Zgradba novele in ro-
mana, ibid.;
4. The Open Boat. Brodolom, klasičen in popoln. Pred nami je čoln s štirimi brodolomci. V
neki noči, ko vsi ostali že spijo, uničeni in razdejani, dopisnik še napol bedi in skozi njegova
razrita usta (dobesedno) privrejo verzi nekega pesnika, verzi, ki grejo takole: »Legionar leži
umirajoč v Afriki . . . itd.« Ta pesniška »slutnja smrti«, kot pravimo, njemu samemu kot su-
bjektu« vzame besedo: verzi spregovorijo dobesedno na njegovem »mestu«, s tem pa je beseda
dana nekomu drugemu, neki »tuji«, »odtujeni«, »eluzivni«, halucinantni pesniški govorici, ka-
tere »odtujenosti« in »razsrediščenost« je še stopnjevana z dejstvom, da je dopisnik te verze celo
»pozabil, da jih je pozabil«. .\a njegovem mestu potemtakem spregovori »potlačena« oblika
samega sižejskegajedra, kolikor se ta halucinacija na koncu spet »realizira«, s čimer se »boleči-
na v srcu pesnika» prelevi v »resničnost — kruto, žalostno in fino« »actualitv - stern, mourn-
ful and fine«). Nekdo je že takrat na tem. da umre. To je strojnik, ki na koncu zares umre
(»Legionar leži umirajoč . . .«). Halucinacije v tem primeru (in tudi v prejšnjih treh primerih)
ne smemo dojeti kot »perturbacije realnosti«, temveč kot »vdor« v realnost, kot »invencijo«
realnosti. Spet imamo uspelo, nespodletelo srečanje dveh serij, nato »neskladje«, ki se izniči
45
spričo »zakrpanja« samega fantazmatskega imaginarija, potemtakem neko vsebinsko »ne-
skladje«, ki se izniči na »potlačitvi« formalnega »neskladja« med pripovedjo in sižejskim jedrom.
Sižfjsko jedro je ponovno razčlenjeno kot »skriti vzrok« pripovedi: pripoved moramo dojeti kot
formo, vzpostavljeno na potlačitvi sizßjskega jedra, vzroka fikcije, procesa produkcije, ali natančne-
je, na pot ačitvi presežka mesta produkcije nad mestom reprezentaáje. Ob tem se kajpada vztrajno
vsiljuje misel, da je sama pripoved nebistvena, da se resnica izvije neodvisno od pripovedi, da
vse zvijače in ovinki zgolj odlagajo in odstavljajo pravi rešitev, »enigmatični«, »paradoksalni«
zasuk ! da bo poročnik izgubil roko, da bo Šved ubit, da se bo Peter znašel s šestimi ženska-
mi, da^bo nekdo umrl,, da pripoved konstruira svojo nepotrebnost, saj dopisnikova, poročni-
kova. Svedova in Maggiejina haluciniranja nekako ne »tečejo«, ne »grejo«, obvisijo v »praz-
nem«, ne ujamejo se v »celoto«: razlog« svoje eksistence prikrivajo v sami notranjosti svoje-
ga delovanja, ali kot smo rekli včasih, »strukturo vzroka« zastirajo v samem prostoru učin-
kov. V resnici pa moramo videti \ pripovedi prav tisto »vsebinsko formulo«, ki onemogoča, da
bi se novela spričo razkritja organskega/sižejskega jedra žanrsko sprevrnila na raven preproste
anekdote (npr. pri Boccacciu).
Vzemimo, denimo, Šveda. Njegova vpisanost v polje pripovedi temelji prav na potlačitvi njegove
vpisanosti v polje sižejskega jedra, kar pomeni, da je, smeli bi reči, »dvojno vpisan«, saj je, po
eni strani, udeležen na »prvi sceni v polju pripovedi . po drugi strani pa na tej »sceni« repre-
zentira neko »drugo sceno«, ali natančneje, v tem polju .pripovedi) drži mesto nekega »druge-
ga« mesta, pač sižejskega jedra. Zato ni nič čudnega, da Šved na tej »prvi sceni« učinkuje skraj-
no enigmatično, bebavo, nesmiselno, halucinantno, kar še dodatno stopnjuje njegova obse-
sionalna in delirantna fiksacija v legendarni svet Divjega zahoda, fiksacija, ki se bije z dej-
stvom, da se vse^skupaj dogaja v urejenem, mirnem in civiliziranem meščanskem kozmosu.
V tem smislu je Švedova smrt rezultat dejstva, da je to normalno družbeno stanje, ta obstoje-
či meščanski kozmos že sam v sebi sprevrnjçn. deformiran, »divji«, »zahodnjaški«, »kavboj-
ski«, »revolveraški« itd. Z drugimi besedami: Šveda pokonča nekdo, ki ga ta obdolži goljufa-
nja p/i kartanju, pri povsem »kavbojski« igri. »Lažna nemoč« fantazmatskega imaginarija
(pač Švedove halucinacije) se izniči spričo vrnitve potlačeneg,a sižejskega jedra kot da bi šlo za
»delujoče osebe«, ki se skušajo izogniti »usodi prerokbe«,: Sveda ubijejo in nçkaj mesecev
kasneje »mož z vzhoda« razkrije nekemu »kavboju«, da je tisti človek, ki ga je Šved obdolžil
goljufije in je moral zato tudi umreti, zares goljufal. Konec sižfja še ni tudi konec pripovedi
(»Nedorečenost razpleta še ni nedokončanost pripovedi«, M. Petrovski, ibid.).
Pripoved, story je vzpostavljena na »potlačitvi« samega »vzroka fiikcije«, potemtakem svojega
lastnega »odsotnega« in »skritega vzorka«.
46
j
NAŠ AVION Ali Žerdin
Jugoslovanski nadzvočni lovec ni
prvi poskus jugoslovanske arma-
de in vojaške industrije, s katerim
naj bi »dvignili splošni nivo tehnološke razvitosti« jugoslovanske industrije in prispevali k
»integraciji jugos ovanskega gospodarstva na novih temeljih«. Med te poskuse nedvomno so-
dijo izdelava domačega tanka (M 84), oba aviona (Galeb in Orel s svojimi verzija-
mi) in še kaj. Nadzvočno letalo torej ni edini »skok v tehnološko razvitost 21. stoletja«, pač pa
le en od delov mozaika. Trenutna raven tehnološke razvitosti dokazuje, da so bili dosedanji
skoki neuspešni, v najslabšem primeru pa so pomenili skok nazaj ali celo skok v brezno.
Tako med dele omenjenega mozaika sodi tudi jeseniška jeklarna, postavljena zaradi intere-
sov vojaške industrije, ki ni prinesla kdo ve koliko k prehodu v post-industrijsko družbo,
zato pa je celi državi prinesla še en finančni dizaster. Novi avion torej ni prelomni projekt,
pač pa del kontinuiranega procesa.
Domača javnost je za novi avion prvič izvedela na brniškem letalskem mitingu ob odkriva-
nju spomenika Edvardu Rusjanu. General Anton Tus je novemu avionu pripisal ogromen
pomen in ga primerjal celo s projektom Eureka. To se je zgodijo leta 1986. Žalostno pa je, da
so v tujini ob istem času vedeli o našem projektu mnogo več. Se enkrat je torej na dan prišla
znamenita — skoraj framasonska - praksa vrhov vojaške hierarhije in vojaške tehnokracije,
ko lahko o projektu sodimo le ob pomoči podatkov, ki jih objavljajo tuje specializirane revi-
je. Vse lepe besede o podružbljanju naše obrambe se prav na tej točki (ki je - mimogrede -
izjemno pomembna) izkažejo za lažne, cel koncept pa zaradi molka uradnih instanc začenja
smrdeti po manipulaciji.
Kot rečeno: general Tus je novemu avionu pripisal izjemen pomen (potegnil je vzporednico
med Eureko in našim čudom). Ta metafora kaže na neverjetno neznanje in nerazumevanje
sodobnih razvojnih procesov. Avionu bi lahko pripisali tudi takšne lastnosti, kot jih je imel
za inovacije projekt Apollo, pa bi s tem udarili popolnoma v prazno. Apollo je človeštvu pri-
nesel polet na Luno, pa tudi teflonske ponve, VD—40, specialne kulije in še kaj. Dejstvo pa le,
da se je projekt Apollo odvijal v popolnoma drugačnem prostoru. Hkrati se tudi projekt
Erueka odvija v prostoru, ki nima nobenih skupnih točk z našim prostorom.
Kaj so značilnosti projekta Eureka: najprej moramo vedeti, da težko govorimo o Eureki kot o
»projektu«, torej postopku, s katerim skušamo doseči nek cilj. Eureka je prostor z zelo ugodni-
mi lastnostmi. Cilji Eureke niso natančno definirani, pač pa fluidni. Zato pa so natančno de-
finirane lastnosti tega prostora, natančno je definirana ce otna infrastruktura, znotraj katere
naj bi se dogajale inovacije. Vsi sodobni poskusi tehnološkega razvoja mora o izhajati iz ene
lastnosti inovacije: inovacije ne moremo planirati. Inovacije se dogajajo nepredvidljivo, odvisne so
od znanstvene imaginacije, intuicije, naključij. Prav zato je natančna definicija zahtevnih
inovacijskih podvigov nesmiselna.
47
Zato pa lahko definiramo in planiramo pogoje, znotraj katerih prihaja do inovacij. Kaka
družba se lahko trudi, da potencialno število inovacij doseže, ali pa se mu skuša približati.
Potencialno število inovacij pa predstavlja vsoto vseh zamisli, za katere pa ni nujno, da bodo
kdaj realizirane. Najbolj napredne družbe lahko dosežejo, da je število nerealiziranih zamisli
kar najmanjše. Tehnološki razvoj se torej ne dogaja na neki premici, pač pa v prostoru. Ce
skušamo postaviti enačaj med Eureko in našim avionom, je to tako, kot bi rekli, da je pro-
stor enak premici.
Logika, ki nam jo skušata vsiliti vojaška industrija in vrh vojaške hirearhije, je popolnoma
drugačna od logike, ki je značilna za Eureko. Najprej definiramo cilj razvoja (avion), šele po-
tem pa ugotavljamo, kako bomo zakoličili prostor, znotraj katerega se bodo zgodile vse po-
trebne inovacije. Pri tem projektu ni jasno, do kakšnih sprememb bo prišlo znotraj same
znanstvene infrastrukture, ni jasno niti to, ali bodo pogoji za znanstveno in raziskovalno
delo boljši ali ne, jasen je le cilj! Z vsem tem nočem reči, da cilj ni dosegljiv. Ravno obratno,
cilj lahko dosežemo, vprašanje pa je, kakšna bi bila cena.
Najprej poglejmo, kakšne sploh so lastnosti našega invocijskega subsistema. Sele ob pozna-
vanju teh lastnosti lahko ugotovimo, koliko nas bo vse skupaj stalo. Jerovšek (Delovna orga-
nizacija, veliki sistemi in gospodarski razvoj, 1986, str. 154) ugotavlja, da tehnološko-
inovacijski eksploziji na zahodu ne moremo slediti, kot vzrok pa navaja naslednje lastnosti:
1. nimamo zadosti kapitala, da bi ga investirali v skladu s tehnološkim imperativom;
2. naše znanje o tehnološkem imperativu in obsegu tehnološke eksplozije je premajhno;
48  3. nimamo zadosti inovacij;
4. znanja, ki ga zahtevamo, ne znamo motivirati in organizirati tako, kot to zahteva moder-
na tehnologija:
5. na mikro in makro ravni imamo nefleksibilno organizacijo, ki ni sposobna hitrih prilago-
ditev;
6. imamo kadrovsko politiko, ki ne more favorizirati talentov, sposobnosti ali znanja, kot to
zahteva tehnološko-inovacijska eksplozija.
Kako naj torej na novi avion gledamo v luči prej naštetih lastnosti inovacijskega subsistema?
Ali za vojaško industrijo velja lastnost, da bi bila brez kapitala, ki bi ga investirala v skladu s
tehnološkim imperativom? Kapital očitno ni problem, nenazadnje je finansiranje razvojnega
programa armade urejeno bolje kot investiranje drugih razvojnih programov. Vprašanje pa
je, če bo ta kapital 'zagotovljen je iz relativno stabilnih proračunskih virov) res investiran v
skladu s tehnološkim imperativom. Glede na to, da druge veje industrije tega ne znajo, bi
težko trdil, da je vojaška industrija kakšna posebnost, saj njene specifike do zdaj ni razkril
nihče.
Najprej: ali znanje vojaške industrije presega znanje drugih vej in si s tem tudi zagotavlja
vsaj povprečno vedenje o obsegu tehnoloških eksplozij v isti branži drugod po sv^tu? Ce tega
vedenja ne posedujemo, je nesmiselno razmišljati o takem podvigu, kot je avion. Ce pa to ve-
denje posedujejo, se postavljajo druga vprašanja: od kod vojaški industriji in njenim razvoj-
nim oddelkom možnost, da temu razvoju sledijo, in zakaj je prav vojaška industrija favorizi-
rana?
Nadaljujmo: znano je, da nimamo dovolj inovacij: ali je vojaška industrija v tem izjema, na
kakšen način je dosegla to stanje? Za inpvacije morajo biti razmere ugodne, potrebna je moč-
na infrastruktura, ki vse to omogoča. Ce inovativnost vojaške branze ne presega po^vprečja
drugih branž, bomo inovacije za avion »naklamfali« do leta 3000 in ne do leta 2000. Ce pa je
inovacij več, naj za božjo voljo povedo, kako to dosežejo, da se bodo razvojni oddelki v dru-
gih branžah organizirali na podoben način. Vojska nekaj več kot 8 % lastnega proračuna na-
menja znanstveno-raziskovalnemu delu, 43 % pa tehničnemu opremi anju. V teh 8 % bi se
lahko skrivala skrivnost, saj finance iz teh virov ustvarjajo dovolj soliden okvir za inovacije.
Problem pa je seveda v tem, da civilna industrija tega odstotka ne bo nikoli dosegla. Znano
je, da v jugoslovanskem merilu znanstveno-raziskovalnemu delu namenjamo pribl. 1 % na-
cionalnega dohodka. Ta številka je v primerjavi z r^vitimi državami katastrofalna, saj tam
znanstvenikom namenijo 15 do 30-krat večji delež. Ce vojsko pojmujemo kot samostojen si-
stem in pri tem ugotovimo, da znanstvenemu delu nameni 8 % sredstev, s katerimi razpola-
ga, celotni družbeni sistem pa za raziskave nameni le 1 % nacionalnega produkta, je stvar že
bolj jasna. Zaradi priviligiranega položaja vojaških znanstvenih institucij lahko le-ti posega-
jo po projektih, ki po zahtevnosti presegajo sposobnosti sorodnih civilnih ustanov.
Spet se vrnimo k Jerovškovim tezam o lastnostih našega inovacijskega subsistema: znanje,
ki ga imamo, je nemotivirano in slabo organizirano. Ali obstaja možnost, da bi vojaška indu-
strija svoje znanje organizirala na manj tog način? Ob de stvu. da je vojska sama po sebi
izjemno toga induanje organizirala na manj tog način? Ob dejstvu, da je vojska sama po sebi
izjemno toga industrija, bi v bolj fleksibilno organizacijo znanosti težko verjel. Ob dejstvu,
da se vojaški kompleks vse do danes ni odzval na številna vprašanja o novem letalu, bi dvo-
mil v njegovo prožnost. Očitno tudi njega zavezujejo vsa pravila, značilna za druge dele ar-
made, ta pravila pa so toga in preprosto skregana z logiko postindustrijske družbe. Dvomi-
mo torej lahko, da bi bil armadni inovacijski subsistem bolje organiziran od ostalih delov,
prav tako ne moremo pričakovati, da bi bili bolj fleksibilni, saj o lastni organizaciji ne more
odločati samostojno, pač pa se moramo ravnati po skupnem armadnem organizacijskem
vzorcu.
V zadnji točki Jerovšek trdi, da naša kadrovska politika ne favorizira talentov. Ali je vojska
izjema, in če je, kako ji uspeva uveljaviti pozitivno selekcijo?
Ce povzamem: vojaški inovacijski subsistem se od ostalih inovacijskih subsistemov razlikuje
predvsem po tem, da razpolaga z relativno visokim deležem skupnega proračuna, namenje-
nega delovanju nekega sistema. Ob vseh drugih postavkah pa lahko dvomimo o njegovi su-
periornosti.
Poglejmo si še nekaj podatkov o jugoslovanskem inovacijskem subsistemu: leta 1968 smo
imeli patentiranih največ domačih patentov, tj. 180. To število ves čas pada, tako da je leta
1983 dosegalo le še 26 % v primeri z letom 1968: imeli smo le še 46 patentov, glej Marko
Kos, Kriza inovacije — kriza tehnične inteligence. In še podatek o institucionalizirani razi-
skovalni sferi (isti vir): cela raziskovalna sfera pri nas je s svojimi 7000 raziskovalci v obdo-
bju od 1970—'.981 registrirala le 16 patentov, tj. en patent letno na 1255 raziskovalcev. V
»Siemensu« je bilo to razmer e 220-krat boljšel Kako naj torej v tej inovacijski bedi dosežemo
tako bolestno ambiciozen ci j. ko jc nadzvočni avion? .argument zagovornikov novega letala
bi bil naslednji: če smo zgradili Orla, Galeba, Jastreba, domači tank itd., zakaj ne bi zgradili
še lovca? Možnosti za izdelavo domačega lovca namreč obstajajo, dejstvo pa je. da bo ta pro-
jekt potekal v prej omen enih okvirih. Hkrati bi to lahko pomenilo, da se praktično vse do-
mače inovacije odvijajo okrog projekta »lovec«, vsi ostali projekti pa stojijo.
Predpostavimo, da bi projekt stekel s polno paro. Ob dejstvu, da več ali manj vsi projekti, ki
bi vodili v tehnološko razvito družbo, stojijo, bi to imeli naslednje posledice. Celotna inova-
cijska dejavnost bi se doga ala le na eni liniji in ne znotraj nekega prostora. Na tej liniji bi se
morale dogajati inovacije, ki bi peljale do točno določenega cilja: dvojne hitrosti zvoka. Ker
inovacij ne moremo planirati ali jih krotiti na kak drug način, bo za dosego cilja uporabljen
le en del izumov. Ker vsi ostali obsežnejši projekti stojijo, prelivanje teh izumov ne bo mož-
no. Graditelji lovca ne bodo mogli računati na morebitne inovacije v komplementarnih pa-
nogah, saj teh panog enostavno niso razvili do stopnje, ki bi lahko patentirale izume na po-
dobnem nivoju. Prišlo bo torej do entropije inovacij, torej do stan a, ko inovacije, ki niso di-
rektno uporabne, ostajajo v predalih, namestç da bi jih vnovčili v kateri drugi veji. Res je. da
je stanje, ko ne prihaja do inovacij, usodno. Se mnogo huje pa je. če do inovacij prihaja, pa
ostajajo neuporabljene. Prav v tem je prednost inovacijskih podjetij, ki se dogajajo v prostoru
in ne na eni sami liniji. Ob tem, da je verjetnost, da se bo inovacija sploh zgodila, v prostoru
mnogo večja, hkrati ne obstaja strah, da bi inovacija ostala neuporabljena. Ob projektu »lo-
vec« pa se bo dogajalo prav to — in pred tem nas ne more obvarovati noben ukaz iz takšnega
ali drugačnega štaba.
»SKOK V TEHNOLOŠKO X    ^to 2000 je neke vrste mitična toč-
RAZVITOST 21. STOLETJA« I   ,      •\*'J''7 P^. J*^'
■  -* zelo kmalu. Navaden matematični
račun   pokaže,  da   se   bo  zgodilo  čez   11   let.   Skok  v   21.   stoletje,   ki   se   ne  bo
zgodil niti letos ali neslednje leto, pač pa v nekaj letih idesetletju). torej ne bo skok. pač pa
korak korak na mestu?l Vsi, ki govorijo o skoku v 21. stoletje, bi se počasi morali zavedati.
da je ta futurološko-mitična točka takorekoč tu. Izračun, ki so ^a sposobni inteligentnejši
predšolski otroci, pravzaprav kaže na prozornost teze o skoku. Ce bi hoteli ublaž,iti razliko
med svetom in domačim stanjem, bi tako ali tako morali startati na 22. stoletje: Šele na tej
točki bi lahko govorili o izenačitvi z ostalim svetom. Pretirani optimizem skokovitega« raz-
49
50
voja nosi vsaj še nekaj nevarnosti. Z ideologijo »skokovitega« razvoja smo se lahko srečali že
takoj po vojni. Strategijo tega časa bi lahko pojasnili že z nekaj stavki: prenehajmo biti
agrarna država in postanimo industrijska sila. Akumulirani kapital iz kmetijstva prelijmo v
industrijo, s tem pa bomo iz zaostalosti 19. stoletja preskočili v solidno razvitost 20. stoletja.
Nadzvočni avion je le posodobljeni korelat ideologije skokovitega razvoja iz let 1945—1955. Z
nevarnostmi te ideologije smo dovolj dobro seznanjeni, posledice pa čutimo še danes.
Kidrič je na 5. partijskem kongresu leta 1948 govoril o graditvi socialistične ekonomije. Gre
za retorično briljanten govor, ki hkrati povzema vse značilnosti takratnih ideoloških vzorcev
očitno pa ne le takratnihi). Takole je govoril:
»Ali imamo premog, in to ne le lignit in rjavi premog?! Ja, imamo ga! Imamo ga celo več, kot
je potrebno. Imamo tudi črni premog, čeprav ga nimamo ravno veliko! Ali imamo premog,
primeren za koksiranje? Imamo!
Ali imamo nafto? Ja, imamo. V nedrjih zemlje je imamo celo več, kot je potrebno.
Ali imamo železovo rudo? Ja. imamo jo! Celo več je je, kot bi je potrebovali!
Ali imamo baker, svinec, cink, nikelj, krom, mangan, antimone, živo srebro, bizmut, zlato,
srebro, selen, aluminij? Imamo!
Ali imamo fosfate? Imamo!
,\li imamo možnosti za proizvodnjo žvepla? Imamo!
Ali imamo možnosti za proizvodnjo nitratov? Imamo!
Ali imamo bombaž in volno ter možnosti za njihovo predelavo? Imamo!«
Ce bi sodobni vojaški politiki kaj dali na retoriko, bi govor o novem avionu izgledal takole:
Ali imamo usposobljene strokovnjake? Imamo!
Ali imamo pilote, ki nov avion nestrpno čakajo? Imamo! In ti pilot so boljši od tujih!
.\li imamo strokovno bazo? Imamo! Sestavlja jo 25000 strokovnjakov (podatek navaja Laza-
nski v razvpitem članku »Avion iz Zajčje dobrave«).
Ali imamo letalsko industrijo, ki bo uresničila zamisli strokovnjakov? Imamo, v njej dela
70000 marljivih delavcev (podatek spet navaja Lazanski v istem članku).
Itd, itd . . .«
Ko Kidrič govori o razvoju in o vseh zmogljivostih, nekaj najpomembnejših dejstev enostav-
no presliši oz. zamolči: Zamolči, da je država brez industrijske tradicije, brez intelektualnih
kapacitet, da razvoj od samega začetka sloni na voluntarizmu, da razvoj poteka pod budnim
partijskim nadzorom in ne po tržni logiki . . . Hkrati zamolči, da bo z razvojem industrije
padlo kmetijstvo.
Apologeti novega aviona prav tako radi spregledajo marsikatero dejstvo. Predvsem to, da je
ekonomija tako na psu, da tako obilne investicije ne bi prenesla, cía smo brez inovacijskih
kapacitet, da so podobne projekte že izvajali, pa se niso kdo ve kako obnesli, čeprav tehnolo-
ško niso bili tako zahtevni (Orel!). Razvoj novega aviona sloni na etatistično-direktivno-
voluntarističnih osnovah in ne na neki tržni logiki. Ključna zamolčana točka je seveda do-
končna afirmacija vojaškega industrijskega kompleksa, in to v času, ko vsi drugi industrijski
kompleksi tonejo. Ta razvoj pa bi za seboj nujno potegnil tudi drugačno politično logikp. Ob
vsem tem ni prav nobenega dokaza, da bi lovec res lahko prinesel tehnološki preboj. Ze ob
vseh večjih vojaških tehnoloških projektih so navajali pozitivne posledice od integracije
gospodarstva do tehnološkega razvoja), vendar resnejših poročil o koleraciji med razvojem
vojaških naprav in siceršnjim gospodarskim razvojem ni in najbrž tudi ne bo. Skupni ime-
novalec zahtevnejših tehnoloških projektov, ki jih je izvedla JLA. je celo ta. da so se končali
tik pred prehodom v krizo ali pa že ob izbruhu krize, začeli pa so se pred njo. Ali niso prav ti
projekti s svojo megalomanijo prispevali h krizi, k zadolževanju? Dokler tega odgovora ni, je
govorjenje o lovcu nesramnost, ne pa resno razpravljanje.
»o NOVEM LETALU NE ODLOČA ~¥ T iceadmiral Stane Brovet e v pogo-
Q »       inKitrtA \l  voru za Delo o novem  etalu po-
SAMO ARMADA ...«   y   ^^^^, predhodniki.
ja vseeno zelo malo. Tako recimo še ni znano, kdaj se je cel projekt začel, do
catere faze je že izveden. Vsi ti podatki bi bili zelo pomembni, saj bi nenazadnje povedali,
koliko denarja so do zdaj požrli. Hkrati pa je izjava o tem. da armada ne odloča o letalu, več
kot zanimiva. Najbrž ni bila zvezna skupščina tista, ki bi Ijila dala zeleno luč za samo raz-
mišljanje o letalu, čeprav bi bil tako potek edino smiselen? Če armada čuti potrebo po lovcu,
naj to potrebo predstavi v skupščini in naj jo argumentira. Na tej ravni bi lahko govorili o
strateškem pomenu^ novega lovca, o tehnološki smiselnosti, o finančnem zalogaju, o politič-
nih konsekvencah. Če bi skupščina sprejela sklep o nujnosti graditve novega letala. I^i j)ogo-
vori o izvedbi lahko stekli. Vojaška industrija bi dobila nalogo in določen proračun. Storija z
našim avionom pa se odvija popolnoma drugače. Najprej smo o novem lovcu lahko brali v
tujih strokovnih revijah, na sejmih v tujini so že poznali nekatere konstrukcijske rešitve za
naš lovec, projekt je že tekel in očitno kar intenzivno, če se je vojaški industriji zdelo smisel-
no odhajati na tuje in navezati stike, čeprav domača javnost in očitno tudi skupščina (!) o
vsem tem nista vedela ničesar. OJastaja sicer možnost, da je skupščina o morebitni izdelavi
letala razpravljala na zaprti seji. Če se je kaj takega res zgodilo, gre za neverjetno potegavšči-
no. Politično bi to pomenilo skok v 19. soteltje (če že vsi govorijo o tehnološkemu skoku v
21. stoletje;. Če pa skupščina o avionu še ni razpravljala, čeprav projekt teče. sta vojaška ip-
dustrija in vojaški vrh v svoje roke prevzela pooblastila, ki bi jih morala imeti skupščina. Ce
viceadmiral Brovet trdi, da o avionu ne bo odločala le armada, projekt pa teče, ni to nič dru-
gega kot sprenevedanje. Brovet hkrati trdi, da bodo odločitev sprejeli po vsestranski analizi 51
vojaškega, gospodarskega in komercialnega učinka. Istočasno pa lahko v Startu in Naši
obrambi prebiramo ugibanja, kakšen motor bo imel naš avion, v tujini pa so podobna vpra-
šanja postavljali že leta 1985 'če ne celo prej). Vprašan e motorja ni niti del vojaške, niti eko-
nomske, niti komercialne analize. Motor je vprašanje konstrukcijske rešitve. Januarska šte-
vilka revije Aerosvet poroča, da se v tem trenutku že usposabljajo kadri, ki bi sodelovali pri
izvedbi šolanje poteka tudi v tujini!;, preučujejo možnosti tehnološke podpore, ki bi prihaja-
la iz tujine, usposobljeni so laboratoriji, pripravljeni tuneli za aerodinamične poskuse! Torej
je faza, ko bi izdelovali strateške, komercia ne in gospodarske analize že za nami, začela pa
se je operativna faza! Ali viceadmiral Brovet tega ni vedel? Ali je bilo zaporedje, ki ga je nava-
jal viceadmiral Brovel §premenjeno? Ali smo najprej poiskali povsem operativne rešitve, šele
potem pa vse ostalo? Če to drži, potem postopki vojaške oligarhije nikakor niso legitimni,
pač pa pomenijo navadno izsiljevanje. Kaj bi se npr. zgodilo, ce bi ustrezni organ sklenil, da
aviona ne bomo gradili? .Najbrž bi jih postavili pred dejstvo, da je bilo do tega trenutka nare-
jenega toliko in toliko, da so kadri za izvedbo projekta usposobljeni, da so usposobljeni tudi
laboratoriji, zdaj pa bodo te kapacitete ostale neizkoriščene! Organom, ki bi (bodo!) sprejeli
sklep, torej ne preostane nič drugega, kot da spoznajo, da poti nazaj ni. Teren, na katerem
naj bi se odvijala debata o novem avionu, je že zdaj prepariran tako. da se mu ne moremo
izogniti.
»NADZVOČNI AVION: HITREJŠI OD UMA« A    leksander Tijanić je v Slobodni
/% Dalmaciji projekt novega aviona
primerjal z »ruskim sindromom«:
Njihova vojaška industrija gre v vesolje, civilna industrija pa ne zna narediti niti dobrih če-
vljev«. Zares! Od Sputnika naprej je cela sovjetska politika stavila le na reprezentativno voja-
ške projekte in tam dosegla marsikaj. Zato pa drugje toliko manj! Primerjanje našega aviona
z Apollom je zato zavajajoče. Primerjamo ga lahko le s Sputnikom, ali novejšimi sovjetskimi
vesoljskimi dosežki. Ob tem, da vsi ti projekti služijo vojski, so odličen ideološki mehanizem
(»V nekaj letih bomo ujeli zahod!« i. Rusi so s Sojuzom lovili zahod, mi z lovcem lovimo 21.
stoletje. Šoju^ je res ujel Skylab, zato pa ni bila povprečna ruska industrija niti za ped bliže
ameriški. Še vedno jim je delal težave navaden zaporožec ali moskvič. Res je, da bi lahko naš
lovec ujel 21. stoletje, vseeno pa bo Jugoslavija ostala industrijsko nerazvita država, avion pa
ji bo prinesel še kakšen drobec dolgov za povrh.
Qb tem, da bi novi lovec lahko imel obrambno funkcijo, bo imel predvsem reprezentativno.
Ce bi bil avion namenjen le obrambi, bi ga kupili v tujini in si ne bi delali težav s celim raz-
vo nim postopkom. S ceno do tega trenutka uradno ni postregel še nihče, tako da ne moremo
trditi, da bi bila prav visoka cena ovira. Komentatorji pa so zato omenjali pomisleke, ali naj
kupimo vzhodni ah zahodni avion. je dilema res tako huda, zakaj ne kupimo obeh? Pol
enih pol drugih! Menda bi naša neuvrščena vojaška diplomacija že znala skleniti tak posel?
Res je sicer, da bi morali inštruktorji oditi na dvojno šolanje v tujino, vseeno pa bi bilo to ce-
nejše kot pošiljanje moštva strokovnjakov za razvoj aviona na po4obno pot. Te dileme pa so
nepomembne, ker avion predstavlja reprezentativen predmet! Ce bo vojska res naredila
avion, to ne bo pomenilo le tega. da zdaj avion imamo in nas brani pred napadom. Predvsem
bo pomembno to, kdo ga je naredil, katera institucija v državi je bila sposobna skočiti v 21.
stoletje. \ reviji Aerosvet smo že lahko prebrali: »Na krilih YU-supersonika ima Jugoslavija
enkratno možnost, da naredi pomembne tehnološke prodore, da mobilizira najboljše med in-
ženirji, da vrne sijaj vojaškim poklicem in ponos naciji.« Prva posledica bi ¡jila torej ta. da bi
militarizirali najboljše tehnične kadre. To priznavajo že poluradna glasila. Že v tem trenutku
je število civilnih tehničnih kadrov katastrofalno nizko, in še te bi pobrala vojska. Potem res
ne bo čudno, če bomo leteli z nadzvočno hitrostjo, le normalnih čevljev ne bomo znali nare-
diti.
Poti sta torej dve: .\li naj militariziramo najboljše tehnične kadre in s tem dosežemo varnost
na nebu. vrnemo vojski in vojaškim poklicom sijaj in naciji ponos, hkrati pa pristanemo na
to, da bomo v vseh ostalih branžah ostali brez vrhunskih kadrov? To je prva pot. Druga pot
je bolj odprta, cilja ne bi definirali, pač pa bi nam bilo popolnoma dovolj, da bi ustvarili nek
relativno ugoden prostor, znotraj katerega bi lahko civilna znanost delovala stanu primerno.
Ta pot naciji ne bi vrnila ponosa. Ravno obratno, streznila bi jo. Naši narodi so bi i ponosni
35 et, potem pa so se naenkrat zvedli, da so ponosni zaman. Po tej kratki streznitvi naj bi
jim dali - vsaj po prvi varianti — novo transfuzijo ponosa, še en Sojuz, ki bi svetil na nebu na-
mesto zvezde danice.
Zakaj naj bi vojaškim poklicem vrnili sijaj s takim projektom, kot je nadvzočni lovec? Še da-
nes se živo spominjam poročnika Gafurja, ki je vsako dopoldne s štoparico meril, koliko se-
kund porabimo za to. da razstavimo in sestavimo puško. Prav tako se zelo dobro spominjam
prijatelja Florija Islamaja, ki je znal puško razstaviti in sestaviti v 18 sekundah. Želo dobro
se spominjam, kako smo bili vsi ponosni na njegov uspeh. Prav tako se zelo dobro spomi-
njam 22. decembra, korakanja in razbitih jajc. Spominjam se prijatelja, ki je zaradi koraka-
nja uriniral kri. In zelo dobro se spominjam, da smo takšne bedarije počeli celo dobesedno
celo leto: korakali, vadili koračnice, razstavljali puško in stopali, kdo bo hitrejši. Prepričan
sem. da vsaj 90 % vojakov vojaški rok preživlja na podoben način. Sam namreč nisem bil v
kakšnem kazenskem oddelku, kot solidnega gimnazijca pa bi me lahko porabili za kakšno
drugo stvar. Kako naj torej taki instituciji vrnemo sijaj? Res je, vse skupaj lahko zloščimo do
nezavesti, a ob nedeljah bodo vojaki še vedno pobirali listje z rokami, ker jim razvodnik ne
bo dovolil, da bi si naredili grablje. Lahko imamo nadzvočni avion, s katerim bomo 9. ma a
1995 nad Zvezno skupščino prebijali zvočni zid in slavili 50-letnico zmage. Vseno pa bodo
vojaki zvečer čevlje losčili tudi po podplatih, ker jih kaplar sicer ne bo spustil v zgradbo.
Pot. s katero si hoče armada vrniti sijaj, je popolnoma napačna. Že ko se bo otresla svoje ne-
nehne obsedenosti po sijaju, bo to druga, bolj sodobna institucija. Zunanji blišč ne sme po-
meniti ničesar več. Nekaj ugleda si bo pridobila, ko bo spremenila odnose na mikroravni (s
tem pa bo šlo še nekaj sijaja!). Nekaj ug eda si bo pridobila, ko bo končno priznala, da ni »či-
sta ko suza« ;ob tem bo šlo spet nekaj sijaja . In nekaj ugleda si bo pridobila, ko bo omogočila
kritiko lastnega početja ter pri tem upoštevala tudi pravico do zmote zdaj pa pojejo obtožni
predlogi!). Ugled je nekaj drugega od sijaja. Sijaj zaslepi, ugled ne. Do ugleda ne moremo priti
na silo, do sijaja pa lahko. Ugled je kategorija demokratične politike, sijaj pa kategorija, ki
sodi v ideološke magacine. .4vion bi armadi prinesel sijaj, ugled pa bo morala poiskati na
drug način.
Projekt »avion« v tem trenutku nedvoumno sporoča, da je vojaška letalska industrija tista, ki
ve, kako naprej. Glede na to, da nobena druge panoga ne ve natančno, kako naprej, vojaška
industrija samo sebe ponuja kot model za druge. Viceadmiral Rrovet celo izjavlja, da armada
ve, kakšnega človeka potrebuje. Vedo, kakšen bi moral biti človek 21. stoletja. Ta imperativ
je nenavaden. Čemu bi se moral prilagoditi človek 21. stoletja? Ali bo človek moral ustrezati
zahtevam tehnologije ali politike? Gre za namig o mentalni ortopediji za ljudi, ki ne bodo
ustrezali zahtevam politike in tehnologije 21. stoletja. Le dva režima 20. stoletja sta se baba-
la z vednostjo o človeku prihodnost, pa jih zaradi dobronamernosti in prijaznosti tega pisa-
nja ne bom omenjal. Ta tendenca je politično izjemno nevarna, nedvomno pa dosti bolj od
vseh domnevnih sovražnih napadov na armado.
KAKO GA BOMO PRODALI? "Г^ ojda bomo nadzvočni avion tudi
l-C prodajali. Kam? Kako? V tem tre-
■U nutku vsaj ena velesila Francija)
svojih avionov ne zna prodati, čeprav v kvaliteto mirapeov ni treba dvomiti.
Trg je torej zasičen, daleč najboljše pogoje za prodajo izdelkov pa imata vodilni velesili. Kako
naj torej prodamo letalo? Ali bomo ubrali podobno varianto kot jugo-america. ko lahko
Američan dobi posodobljeno inačico fička tako. da kupi veliko limuzino, doda nekaj dolarjev
in za nagrado dobi še juga? Kupec jumbo jeta bi - če )i dodal še nekaj odstotkov - dobil do-
datno opremo: YU lovca. Upam, da si vojaška oligarhija trgovine z letali ne predsta\ Ija na tak
način.
Kam naj ga prodamo? Rusom in Američanom ga ne bomo mogli. Odpadejo tudi države
vzhodnega in zahodnega bloka. Preostanejo neuvrščene in nevtralne države in še to le tiste,
ki niso pod neposredno kontrolo katere od velesil . Ali naj lovca prodamo F^tiopiji? Bojda je
bil zadnji obisk v teh krajih zelo uspešen. Kam torej? Rrovet navaja, da bi izdelek pokril vse
devizne investicije v ta program. Ce je res tako. naj pove. katera dria\a bi želela ku[)iti naš
novi avion, katera država bi to zmogla, pove naj tudi, kako je bilo z drugimi avioni, kolikšen
je bil njihov izvoz . . . Sicer bo vse skupaj izgledalo kot blefiranje ali pa pretvarjanje, da imaš
v rokavu še enega asa. Vprašanja so torej postavljena povsem dobronamerno! . in če je ar-
madi res toliko do tega, da bi bila celotna javnost informirana o njenih dosežkih, naj nanje
odgovori. Tipanja v temi je bilo dovolj.
C.\TCH 22 priznanjem, da znamo postav-
jati le vprašanja, se hkrati uja-
^ memo tudi v past. ki jo je v epopeji
»Avion iz Zajčje dobrave« nastavil Miroslav Lazanski. .Navaja namreč anekdoto o
svojem srečanju z nekim ameriškim senatorjem, zadolženim za kontrolo vojaškega proraču-
na. Vprašal ga je. kaj se dogaja z letalom F-18 »Hornet«. Odgovora ni dobil, pač pa mu je se-
nator obljubil, da mu bo poslal ekspertizo svojega svetovalca. Senator se je namreč opravičil,
da o avionih ve mnogo premalo, da bi dajal kvalificirane izjave, čeprav se z njimi poklicno
ukvarja. Poanta zgodbe? .Neupravičeno je soditi o stvareh, o katerih ne veš dovolj. Sodbe pre-
pusti ekspertom. Ce to logiko izpeljemo dosledno do konca, bodo sodbe stvar enega samega
človeka, torej tistega, ki ve o celi stvari vse in največ. Lazanskemu bi lahko očitali, da je teh-
nokrat, da priznava le ekspertsko mnenje. To bi bilo celo nekako skregano s konceptom SLO
in DS, saj so v tem konceptu prav vsi poklicani, da nekaj stori o za naso stvar. S tem na zan-
ke, ki jo nastavlja Lazanski, se nismo razvozlali. Očitke o nekvalificiranosti lahko deliš ta-
krat, ko obstajajo realne možnosti, da si kvalifikacije pridobiš. Ce pa informacije obstajajo, a
so dostopne le peščici, to ni več problem posameznika, ki bi rad izrekel sodbe, čeprav za to
ni kvalificiran, pač pa problem skupine, ki vsem. ki bi si želeli pridobiti kvalifikacije, infor-
macije sistematično prikriva. Na eni strani bi torej želeli razsojati o pomembnih vprašanjih,
pa ne moremo, ker vojaška oligarhija informacije skriva. Hkrati pa nas terenske ekspoziture
te iste vojske zmerjajo, češ da smo navedneži, ki bi se radi vmešavali prav v vse. Res, avion,
hitrejši od razuma!
53
MOMCI, Ali žerdin
SKRAĆENJE...
"Г 7" drugi   polovici   septembra   1988
Ж/   je iz armade prišla še ena gene-
▼    racija »odsluženih« vojakov. V mar-
sičem pa je šlo za posebno generacijo, saj je bila zaznamovana s primerom »»Kelmendi««. Le
nekaj dni pred odpustom iz vojske je namreč Azis Kelmendi v paraćinski vojašnici ubil štiri
vojake, pet jih je ranil, na koncu pa je pokončal še samega sebe.
Dejstvo, da je do paraćinskega masakra prišlo tik pred odpustom, ni nepomembno. Eno od
najpogostejših opravil v vojski je namreč širjenje govoric o »skračenju«. Dobesedno vsaka ge-
neracija si najde popolnoma racionalen razlog za trditev, da jih bodo iz vojske izpustili precej
згеј, kot naj bi'jih sicer. Glede na pogostost govoric lahko sodimo, da gre za eno od pomem-
snejših lastnosti samega sistema. Govorice o skraćenju se praviloma sklicujejo na >»že pre-
brane ukaze o skraćenju« v kakšni drugi vojašnici, na »»dobro obveščene kroge« iz neposredne
bližine vrhov oficirske hierarhije ali pa na informacije oziroma namigovanje v časopisju. Go-
vorice o skraćenju se širijo zelo sistematično, značilno pa je, da jih nobena uradna instanca
ne zanika. Prav to dejstvo navaja na misel, da bi bila reprodukcija gospostvenih mehanizmov
v vojski brez govoric o skraćenju otežena. Dvom o resničnosti govoric po eni strani zavezuje
k pokorščini, po drugi strani pa nudi upanje. Govorice o skraćenju so disciplinski mehani-
zem, ki deluje natanko toliko časa, kolikor obstaja upanje, da bo do pričakovanega »»skraće-
nja« res prišlo. Ko pa se izkaže, da sklepa ne bo, se pokorščina in disciplina iz obdobja čaka-
nja na »»skraćenje« spremeni v razočaranje ali bes.
Okoliščini, da je Kelmendi masaker izvedel v času tik pred odpustom iz vojske, so dosedanja
pisanja namenjala relativno malo pozornosti, na procesu proti »pomagačem« pa je sploh niso
omenjali. Hkrati pa je ta okoliščina še kako pomembna. Prav bes oz. razočaranje, do katere-
ga pride tik pred koncem 'ker »skraćenja« pač ni bilo), vojašnico spreminja v eksplozivno
zmes. Kdor teh dni ni izkusil na lastni koži. tega ne ve. Ta okoliščina je med drugim pomem-
bna tudi zato. ker lahko prav na tej točki začnemo ugotavljati, v kolikšni meri je za tragedijo
kriva tudi armada kot institucija. Pred krivdo se je izogibala tako. da je Kelmendijevo akcijo
preimenovala v terorističen napad, za katerim stoji organizacija. Zaradi dejstva, da javnosti
niso dostopni nekateri osnovni opodatki, je o naravi akcije težko razmišljati in sklepati,
hkrati pa vse nekonsistentnosti »teorije« o organiziranem dejanju takšno interpretacijo po-
stavljajo v polje manipulacije.
Med procesom proti Kelmendijevim »pomočnikom« ni na obtožno klop sedel noben oficir.
Najvišji čin obsojenega je bil čin desetarja. Res je sicer, da je Josip Broz o desetarju govoril
kot o motorju armade, popoln absurd pa je, če se ugotavljanje kazenske odgovornosti konča
že na tej stopnici. Ob podobnih primerih v tujini bi bil prvoobtoženi sam komandant vojaš-
nice, sledila pa bi cela interna hierarhija. Med člene v verigi bi na zahodu sodil tudi odstop
obrambnega ministra, saj tak pokol dokazuje, da stanje v vojašnicah ni normalno.
Le takšna veriea ugotavljanja odgovornosti je logična, saj moč, ki jo ima komandant vojašni-
ce, od njega zanteva ekvivalentno mero odgovornosti. Prav ekvivalenca med močjo in odgo-
vornostjo bi morala biti značilnost vsakega resnega sistema - tudi kasarniškega. Samo-
upravni sistem pa z načelom »demokratične« distribucije moči za sabo potegne tudi načelo o
razpršenosti odgovornosti. Na tej točki se kasarniški sistem v SFRJ vede tako, kot bi bil sa-
moupravni. Moc |е maskirana, odgovornost razpršena. Namesto da bi bil odgovoren tisti, ki
ima največjo izvršilno moč v vojašnici (torej komandant), so krivi ljudje, ki so bili Kelmendi-
ju najbliže. Odgovorni so torej tisti, ki so bili Azisu najbolj podobni ali pa neoposredno na-
drejeni. Podobnost ugotavljamo po načelu nacionalnosti.
Hkrati pa je popolnoma jasno, da moč v kasarni ni nikoli bila, ni in nikoli ne bo porazdeljena
demokratično, pač pa izrazito oligarhičnp. Le oficirska oligarhija ima možnosti spreminjanja
organizacijskih vzorcev kake vojašnice. Ce je organizacijski vzorec tak, da ne preprečuje ak-
cij tipa Paračin (ali nanje celo napeljuje!), potem je kriv tisti, ki je tak organizacijski vzorec
vzpostavil. Do tega trenutka v javnost ni prišla še nobena vest, ki bi govorila o morebitnem
ugotavljanju odgovornosti interne (kasarniške) hierarhije in o morebitnih kaznih. Ker se to
ni zgodilo, lahko upravičeno trdimo, da je armada popolnoma prepričana o svoji nedolžnosti.
To pa najbrž pomeni, da ne nameravajo spremeniti prav ničesar (niti ljudi na pomembnih
položajih, niti organizacijskega vzorca, niti prakse).
Takoj po masakru je paraćinski dogodek dobil neverjetne medijske razsežnosti. V medijih se
je zgodilo takorekoč vse. V Politiki smo lahko čez celo naslovnico brali članek o Albancu, ki
e streljal na Jugoslavijo, podobno izjavo je za medije ponovil vodja armade in admiral naših
adij, Tanjugova poročila pa so nam takoj dala slutiti, da gre za mračne albanske sile, ki stoji- 55
jo nek e v ozadju. Ze prvi Tanjugov komentar je trdil, da gre za načrtovano akcijo. V prvih
poročilih smo lahko izvedeli vse o iridentistični usmerjenosti družine Kelmendi in vse o nje-
nem rodovniku, o mladostnih prestopkih Aziza Kelmendija (hotel je uiti v Albanijo) itd. Ze
3rvi namig je bil jasen, čeprav se je preiskava komaj dobro začela. Mediji so sproducirali sli-
co teroristične akcije, ta s ika pa se je presenetljivo natančno skladala s sliko, ki jo je ponujal
tudi admiral Mamula. In prav nič nenavadnega ni bilo, ko so preiskovalci le še potrdili tisto,
kar je že zdavnaj prej vedel prvi mož naše obrambe in takoj za njim mediji.
Teroristična akcija torej: znan naj bi bil naročnik, znani naj bi bili pomočniki, znani naj bi
bili motivi, znan je bil storilec. Ob tej vsevednosti pa ne velja prezreti, da je bil le storilec res
znan, vsi drugi elementi enačbe pa so bili prazni. Teorijo o teroristični akciji bi lahko podprli
le z enim dejstvom, ki ne izvira naravnost iz preiskovalnega postopka ali pa izjav vojaške
hierarhije oz. medijev. Gre za teze o libanonizaciji kosovskih razmer. Ce bi bila ^elmendije-
va akcija res teroristična akcija, bi bile teze o libanonizaciji takorekoč dokazane. Se vedno se
lahko spominjamo libanonskih samomorilskih kamionov, ki drvijo v vrata ameriških ali
francoskih vojašnic. Shema paraćinskega masakra je do neke mere podobna libanonskim ak-
cijam: priprava, akcija, samomor. A obstaja pomembna podrobnost, ki trditve o teroristični
naravi akcije postavlja pod resen vprašaj: v Libanonu teroristična ^kupina takoj po akciji
sporoči kateremu od medijev, da prevzema odgovornost za dejanje. Ce bi imel Kelmendi za
sabo skupino in bi bil sam le eksekutor, bi organizacija najbrž prevzela odgovornost in s tem
javnost opozorila, da obstaja.
Na lanskem partijskem plenumu o Kosovu so razpravljalci ugotavljali, da je indenta spre-
menila svojo taktiko. Pred leti so organizirali odkrite manifestacije, zdaj pa naj bi delovali
podtalno, vsrkala naj bi se v pore kosovske družbe in delovala iz teh skritih mest. Javnost naj
torej ne bi opazila tega delovanja, vplivali pa naj bi le na mikroravni in s te ravni ustrahovali
lokalno srbsko-črnogorsko prebivalstvo. Ta interpreacija je nastala le nekaj mesecev pred
Kelmendijevo akcijo, najbrž pa ne bomo pretiravali, če rečemo, da gre za uradno partijsko
stališče.
Trditve o terorističnem ozadju Klemendijeve akcije bi torej zahtevala redefinicijo uradnega
partijskega stališča o Kosovu. Nesmiselno bi bilo sicer tehtati, katero stališče je potrebno
spremeniti. Vseeno pa partijsko stališče (če ni šlo spet za stališče, ki ni bilo analitično pre-
verjeno' daje slutiti, da je trditev o terorističnem ozadju dvomljiva.
KAMIKAZE... T Judi, ki za uspeh akcije žrtvujejo
I . življenje, imenujemo kamikaze. Ali
' ^ je bil Kelmendi kamikaza,^torej vo-
jak, ki je dobil od nekoga ukaz, se na akcijo pripravil in jo izvršil? Ze ome-
njeno mnenje, da se Jugoslavija libanonizira, bi lahko napeljalo na misel, da je bil Kelmendi
res kamikaza. Vseeno pa se razmere, v katerih navadno sreču emo kamikaze, bistveno razli-
kujejo od naše situacije. Japonci so strmoglavljali na ameriške ladje zaradi neposredne ne-
varnosti desanta na otok. Podobno grožnjo za nacionalni obstoj predstavljajo ameriški vojaki
v Libanonu. Tudi iranski otroci, ki jurišajo na minsko polje, umirajo v situaciji neposredne
ogroženosti celega naroda. Razmere so torej radikalno drugačne in nemogoče bi bilo trditi,
da je Kelmendi res kamikaza. Kaj je bil torej?
TERORIST ... "\ 7" ojaški preiskovalni organi so že
\/ nekaj dni po umoru našli dokaz
T da je bil Kelmendi terorist; pisal
je nacionalistične pesmi . . . drugi dokaz: Kelmendijev oče je imel doma skrito neprijavljeno
pištolo. Dokaz o teroristični naravi akcije torej leži kar v samem kulturnem modelu Alban-
cev. Znano je, da je nošenje orožja zelo pomemben del albanskega kultur-
nega modela. Nesmiselno bi bilo sicer razsojati, ali je tak kulturni model dober ali slab, dej-
stvo pa je, da takšen je. Nošenje orožja oz. posedovanje le-tega je na Kosovu pravilo in ne
izjema. Te specifike se je zelo dobro zavedal tudi Rankovič: Hajredin Hoxha poroča, da so
pozimi leta 1955-56 na Kosovu izvedli akcijo zbiranja orožja: zbrali so 30000 pušk in pištol,
po končani akciji pa so jih polovico vrnili. Med akcijo so organi državne varnosti pretepli več
kot 30000 ljudi, 100 pa jih je zaradi poškodb umrlo. Rankovič je trdil, da se na Kosovu pri-
pravlja vstaja, ta trditev pa je omogočila izvedbo akcije. Nek kulturni model naj bi torej po-
stal neposredna politična (teroristična) grožnja. Posedovanje orožja naj bi bilo hkrati že poli-
tična opredelitev.
Kako dvorezna je povezava med posedovanjem orožja, pisanjem nacionalističnih pesmi in
terorizmom, pokaže enostaven obrat: trdimo, da so vsi, ki pišejo nacionalistične pesmi in/ali
posedujejo neprijavljeno orožje, potencialni teroristi. To je seveda nesmiselna trditev, zato
dokaz s pesmimi in očetovim skritim revolverjem ni niti minimalen dokaz. Namigovanju o
povezanosti mgd pisanjem pesmi, in posedovanjem orožja in terorizmom lahko sledi le še
množična hišna preiskava in novo pobiranje orožja.
Obstaja še en dokaz, ki naj ђ1 jasno kazal na Kelmendijeva teroristična nagn enja: pred leti je
hotel pobegniti v Albanijo. Ce bi bil to res dokaz, bi Kelmendi tudi tokrat skušal ubrati isto
pot. Tako pa jo je sam končal komaj kilometer od vojašnice. Paračin leži v srednji Srbiji, tako
da albanska meja niti peš ne bi bila nedosegljiva. Teroristi oz. diverzanti akcijo izvedejo in se
zatem umaknejo. Nevrotiki pa delujejo drugače.
MAŠČEVANJE .. nri ^'"'i P° P*'^'°^^* ^*"*' srečali s prvo
I posplošitvijo: Za Kelmendijevo deja-
Л. nje je naenkrat kriva cela družina.
Lokalni partijski komite je izdal ukaz, da morajo družino bojkotirati - tak naj bi bil star obi-
čaj. Zanimivo je. da avantgarda kar naenkrat začne upoštevati arhaične lokalne metode. Os-
novna partijska referenca ni več lasten program, pač pa zakonik Leke Dukandžinija. Desa
Džordževič. predsednica kosovske borčevske organizacije, je takoj po masakru izjavila, da je
Kelmendijeva rojstna vas Dušanovo leglo iridentistov. Za pokol ni več kriv le en človek, kri-
va je cela družina, kriva je cela vas. Ob dejstvu, da se je med dokaznimi materiali znašel kar
celoten albanski kulturni model, lahko krivdo še bolj razširimo. Od generalizacije krivde na
cel narod pa do uvedbe »law and order« ukrepov je le en korak. Zgodil se je: zvezne policijske
enote so okrepile pokrajinske varnostne organe in uvedle novo izredno stanje. Do prihoda
policijskih enot je prišlo zaradi stalnih srbskih demonstracij, histerično klimo pa je že pred
tem sproduciral primer »Kelmendi«.
Generalizacija krivde lahko vodi v arhaične oblike maščevanja: krvno maščevanje. Možna pa
bi bila tudi teza. da je prihod zveznih varnostnih organov nek posodobljeni povračilni ukrep.
56
ORGANIZACIJA ...   'Т~\ reiskovalni postopek naj bi doka-
zal. da je za Kelmendijem stala
oreanizacija. Med sojenjem v Nišu so
to organizacijo postavili na zatožno klop. Peterica obtoženih in kasneje obsojenih s pravico
do pritožbe; prihaja s Kosova, en pa iz ostale Jugoslavije. Vojaško sodišče je enostavno zaob-
šlo možnost, da bi se Kelmendiju »odtrgalo«, pač pa so takoj začeli iskati
sodelavce. Sodelavce so našli na košarkaškem igrišču. Tam naj bi načrtovali akcijo. Sodeč po
časopisnih poročilih, je ta sestanek trajal le nekaj minut, v tem času pa naj bi se dogovorili
vse potrebno. Ob tem je zelo potrebno navesti okoliščino, da je zvezni sekretar za obrambo
kmalu po masakru izjavljal, da je bil pokol izveden namerno: torej v prištevnem stanju.
Tej izjavi je sledila situacija, ko je bil vsak dvom, da bi bil pokol izveden v okoliščinah, ki ni-
majo ničesar skupnega s premišljenostjo, nezaželen. Prof. Bavcon je bil deležen zelo hudih
napadov samo zaradi skepse o upravičenosti ad hoc izjav vrhov vojaške hierarhije. Bes, do
katerega je prišlo po Bavconovi skepsi, je vsaj nenavaden. Hkrati pa se moramo zavedati, da
so zgodovinske situacije, v katerih skepsa poraja bes drugih, zelo nevarne. Značilno je, da je
prof. Bavcon bes srbskih in bosanskih pravnikov izzval precej pred samim procesom, torej v
trenutku, ki ni bilo — pravno vzeto — jasno še nič.
PROCES ..." V ' " iški proces je bil značilen po zme-
Ж di: obtoženi so preklicali cel kup
^ izjav iz preiskovalnega postopka in
zatrjevali, da so jih prisilili k izjavam, kasneje pa so vsaj del izjav ponovno potrdili. Morda
najbolj kontradiktorna navedba v obtožnici zatrjuje, da je en od obtoženih Kelmendija naučil
uporabljati avtomatsko puško. Gre za točko, na kateri je mreža že sicer dvomljivih dokazov
dokončno raztrgana. Nezaslišano je, ce moraš vojaka po enajstih mesecih vojaščine učiti,
kako se uporablja avtomatska puška. Se huje pa je. če ta isti človek {torej človek, ki pred pa-
rimi urami ni imel pojma o avtomatu) s tem orožjem pobije pet ljudi!
Za vsako organizacijo je značilno, da jo vodi neka racionalnost. To velja tudi za teroristično
organizacijo: izbira ciljev je definirana prav s to racionalizacijo, enako velja za izbor izvajal-
cev akcije, način izvedbe akcije itd. Ce neka organizacija akcijo načrtuje, najprej analizira
okoliščine, v katerih bo akcija izvedena, potem ugotavlja, kolikšna je mera tveganja, sledi iz-
bor najprimernejših izvajalcev ... Ta izbor zagotavlja, da je mera tveganja najmanjša. Tak-
šno pot ubirajo vse organizacije: delovne, politične in teroristične. Racionalnost je torej kon-
stitutivni element organizacije.
Ali bi organizacija za izvedbo teroristične akcije izbrala Kelmendija? Dejstva so naslednja:
Kelmendi naj bi se podučil o uporabi avtomata šele nekaj ur pred izvedbo »dobro načrtova-
ne« akcije. Ob tem je bil Kelmendi politično že kompromitiran, saj je hotel pobegniti v Alba-
nijo. Ali bo organizacija res izbrala človeka, za katerega bi lahko domnevali, da je zaradi
bega v Albanijo pod stalnim nadzorstvom? V največji stiski bi organizacija sicer pristala tudi
na takega človeka, na noben način pa ne bi izbrala človeka, ki ne zna uporabljati orožje, s
katerim bo šel v akcijo.
Akcija, ki jo organizacija izvede v vojašnici, je nedvomno izjemno pomembna, saj je mnogo
zahtevnejša od akcij v »običajnih« razmerah. Zakaj bo torej Kelmendija, ki ni z^^l uporabljati
— po navedbah tožilcev - avtomatske puške, zaupali tako tvegano podjetje? Ce res ni znal
uporabljati puške, bi bil primeren za pisanje grafitov, ne pa za pokol.
Člen obtožnice, ki govori o inštrukcijah iz »gadžanja i naoružanja«, je najbrž najbolj sporen
del celega procesa. Ce je trditev, da Kelmendi ni znal uporabljati avtomata, tpčna, sa lahko
vprašamo, kako v enotah poteka pouk, če vojak o avtomatu ne ve ničesar. Ce pa je vedel,
kako se tej stvari streže, je nesmiselno trditi, da ga je nekdo o vsem poučil in tega človeka
potem postaviti pred sodišče. Armada sama bi se tu morala odločiti: ali prizna, da je njena
organizacija popolnoma neracionalna, saj človeka ne zna podučiti niti osnovne stvari, ali pa
je neracionalna obtožnica, v kateri ugotavljajo, kako so Kelmendija po enajstih mesecih učili
uporabljati avtomat. Za nameček je po enajstih mesecih brazplodnega truda dojel bistvo av-
tomata v nekaj minutah.
Se en paradoks obtožnice navedimo: sodišče je postavljalo vprašanje, kje je Kelmendi dobil
puško. Takšno vprašanje bi bilo smiselno, če bi bil Kelmendi civil, ne pa vojak. V vojski pa
57
se vsakemu zdi popolnoma samoumevno, da do puške prideš tako, da jo vzameš iz omare in
neseš cilju nasproti. Dobiti puško v vojski je najbolj enostavna in samoumevna stvar. Zato je
iskanje krivca (tistega, ki je puško preskrbel) nesmiselno.
KELMENDI JE BIL NOR ...        animivo  je,  da   te   inteфretacije
M ni skušal uporabiti noben uraden
vir, čeprav gre za inteprretacijo, ki
je zelo verjetna. Ze primer »Plut« je dokazal, da se v vojski od časa do časa komu lahko odtr-
ga. Takrat ni nihče govoril o nacionalističnem ozadju itd. Hkrati pa smo v zadnjih mesecih
ahko prebrali, da je do masakrov tipa Paračin prihajalo pogosto tudi na drugih koncih sveta
(zadnji soroden primer: zgodil se je v Indiji, 8 je bilo mrtvih . . .).
Vendar Kelmendi ni smel biti nor! Če bi bil Kelmendi res nor, bi celotno shemo odgovorno-
sti morali obrniti. Trenutno je logika naslednja: ker je Kelmendi storil svoje dejanje namerno
in premišljeno, je kriv. Krivi so tudi vsi, ki si jih e izbral za pomočnike. To pa je tudi vse. Vsi
ostali so nedolžni: z izjemo desetarja Alibašiča. Pri desetarju se odgovornost armade kot in-
stitucije konča.
Če pa bi bil Kelmendi verificirano nor, bi odgovarjal še cel kup drugih ljudi: od vojaškega
zdravnika do komandanta kasarne. Bili bi odgovorni, ker niso opazili, da imajo v svojih vr-
stah psihopata. Hkrati bi bili odgovorni, ker so prav s svojim vedenjem in s tipom organiza-
cije proizvedli takšnega človeka.
Seveda: tu nekaj smrdi: normalen tip odgovornosti bi po prej opisani logiki uveljavili le, če bi
bil Kelmendi nor. Normalna odgovornost (odgovornost je premosorazmerna z močjo) torej
ne more biti uveljavljena, če nimamo opravka z norcem. Šele ko je izpolnjen ta pogoj (»Norec
je med nami!«), odgovornost normalno zafunkcionira. S tem pa je logika odgovornosti prive-
dena do absurda. Na eni strani se lahko sprijaznimo s situacijo, ko imajo nekateri veliko
moči in malo/nič odgovornosti, na drugi strani pa lahko spremembo tega stanja dosežemo le,
če priznamo, da je nekdo nor. Ker vojska noče spremeniti okolja, ko imaš moč in nimaš od-
govornosti, razglasi človeka, ki e evidentno nor, za preračunljivega in hladnokrvnega zločin-
ca s celim organizacijskim zaledjem.
58
OD KRONŠTADTA Darko Štrajn
DO PARAĆINA
Soldaten sehn sich alle gleich
Lebendig und als Leich.
Wolf Biermann
V
ideološki foklori jugoslovanske
scene,   obeležene   z   znamenitim
slovenskim sindromom, vse bolj
spektakularno paradira problematika armade. Seveda govorimo o tistem, kar se z gledišča t.
im. obrambnih interesov, imenuje »napadi na JNA«. Kaj to pravzaprav pomeni?
Za začetek postavimo tezo. da e »obramba JNA pred napadi« pravzaprav označila nepredvi-
deno uspešni prodor v javnost koncepcije civilne družbe. .Ne glede na to, da je sama koncepcija
civilne družbe morda teoretsko pomanjkljiva, da so politični subjekti, ki naj bi se formirali
na njeni osnovi, stvar samo potencialne samopostavitve v nastajajoči dinamiki politične plu-
ralizacije, pa je ta koncept v zadostni meri izraz na prvi pogled avtentičnega in spontanega
gibanja, ki deluje »odspodaj navzgor«. V tem smislu je »gibanje za civilno družbo« v jugoslo-
vanskih razmerha del svojevrtne diskontinuitete demokratičnih gibanj v zgodovini sociali-
stičnih držav: od Kronštadta do Gdanska. Vsa ta ljudska gibanja proti »birokratski uzurpaci i
oblasti« — torej gibanja, ki so prestopila mejo dela v intelektualnih, študentskih ali delavskih
včasih tudi verskih krožkih — so bila končno zadušena z vojsko. V luči koncepcije civilne druž-
be je namreč mogoče opredeliti vsa ta gibanja kot giban a upora civilne družbe proti komu-
nistični) državi, ne glede na to, ali so se ta gibanja v danih terminoloških okoliščinah sama za
kaj takeea razpoznala, ali ne. Toda nedvomno je. da so vsa ta gibanja uveljavljala temeljno
pravico, ki je za civilno družbo konstitutivna, namreč pravico do državljanske neposlušnosti, kar
je, kot vemo, neodtujljiva pravica iz časa ranega meščanskega liberalizma. Gre za pravico, ki
sicer nikjer ni formalno-pravno uzakonjena, vendar je legitimna v okviru tradicije naravnega
prava, ki začne veljati takoj potem, ko formalno pravo ne zagotavl a več tako temeljnih pr\ in
kot so: dostojanstvo človeka, svoboščine državljana, enakost pred zakonom in še vrsto tudi
novejših civilizacijskih pridobitev. Vse socialistične družbe so bolj ali manj opravile s temi
temeljnimi pravicami v imenu »obračuna z buržoaznimi tradicijami«. Gibanje, ki se na pod-
lagi teh »buržoaznih pravic« postavi proti državi, se seveda nujno konfrontira z njenim re-
jresivnim aparatom. Tovrstna gibanja v socialističnih državah so praviloma, na svoji poti do
'aze širokega ljudskega gibanja, morala prebiti ovire cenzure, policijskega nadzora, sodnega
preganjanja in nobeno doslej se ni preživelo soočenja z vojaško silo. Na splošno je torej mo-
goče reči, da je armada v socialistični državi tisti instrument birokratske i oblasti, ki določa
mejo njene demokratičnosti. Seveda v bistvu isto velja tudi za buržoazno državo, toda upo-
števanja vredna razlika ki pomeni komparativno sistematsko prednost zahodnih demokra-
cij«) je v širini meja demokracije. To seveda ni edina razlika. Res je, da tako tradicija, kot se-
danjost buržoaznjh državj;če seveda ta predikat vzamemo dokaj široko, saj z njim lahko
opredelimo tako Cile kot Švedsko) pozna fenomen militarističnih režimov v številnih vari-
antah, toda le v redkih primerih in v redkih zgodovinskih obdobjih je mogoče v buržoaznih
sistemih videti takšno »intimno« povezanost politične in vojaške oblasti, kot jo lahko vidimo
v vseh socialističnih državah, od nastanka prve med njimi naprej, -\rmada je ravno toliko
59
»ljudska«, kot je »ljudska« birokratska vladavina. Razvita demokratična buržoazna država
določa armadi njeno varnostno funkcijo in jo ohranja v distanci od normalnega političnega
boja. V zahodnih demokracijah potemtakem vsakdo lahko verbalno po mili volji »napada ar-
mado«, v večini teh držav, kjer še imajo obvezno regrutacijo, je možno civilno služenje voja-
škega roka in predstavniki vrha vojaške hierarhije praviloma le redko javno razlagajo svoje
politične nazore. Te nebistvene razlike v primerjavi s socialističnimi sistemi, kjer je prepo-
vedana vsaka še tako dobronamerna kritika armade, kjer (razeiLv NDR) ni civilne službe, in
kjer generali živahno sodelujejo v državni politiki, pa vseeno pomenijo uveljavljeno civiliza-
cijsko pridobitev. Civilno življenje je avtonomizirano in prav tako je avtonomizirano unifor-
mirano življenje armade. Znana paradigma socialistične kritike buržoaznega sistema bi se-
veda ob tem omogočala trditev, da je vsa ta neobremenjenost civilnega z vojaškim »iluzoric-
na«, češ da bi armada ob vsaki resnejši ogroženosti razredne vladavine uporabila svoja sred-
stva itn. Toda. čeprav ni razloga za dvom v takšno ugotovitev, je le treba upoštevati, da ista
kritika ugotavlja tudi »iluzoričnost« vseh »buržoaznih svoboščin«, kakršne so: svoboda tiska,
svoboda politične opredelitve, relativna pravna varnost itn. Kolikor torej ta kritika služi za
upravičevanje stanja, kjer vsega tega ni niti v »iluzorični« obliki, toliko je njena teža zlahka
izmerljiva.
Če bi tu razpravljali o splošnem problemu militariziranosti sveta, bi seveda morali govoriti o
tem, da je za pacifizem dovolj dela na obeh straneh železne zavese, če naj bi dosegel popolno
demilitarizacijo. Vojska seveda z določenega gledišča pomeni enak absurd iz reda travmati-
zirajočega realnega kjerkoli že je, ne glede na to, kako je umeščena v državno strukturo.
Toda tu govorimo o konkretnem problemu »napadov na armado« v SFRJ in smo omenili ne-
katera izhodišča za konkretno razlikovanje med političnimi situacijami, v katerih se razliku-
jejo tudi reakcije na državljanske pobude. Tu pa smo že na področju ireduktibilne specifič-
nosti, spričo katere smo na začetku tega zapisa tudi govorili o »ideološki folklori«.
Čeprav je armada v prvi vrsti represivna državna naprava, pa je jasno za njen položaj v druž-
bi in za njeno notranjo kohezijo nujna tudi ideologija. Ta je sestavljena iz naslednjih pogla-
vitnih elementov:
1. JNA je armada, ki je nastala v NOR.
2. JNA je obrambna in ne agresorska armada.
3. JNA je hrbtenica sistema SLO.
4. JNA je kovačnica bratstva in enotnosti.
5. V JNA ni samoupravljanja
6. Služenje vojaškega roka je za mladega človeka (moškega) dokaz zrelosti.
7. JNA je pripravljena na boj proti zunanjemu in notranjemu sovražniku.
Vsak od teh »aksiomov« je podkrepljen s točno določeno interpretacijo, ideološka shema je
nadalje oprta na kult vrhovnega komandanta, ki legitimira vso komandno hierarhijo, dodat-
no pa jo notranje vežejo izreki, ki se uporabljajo v vsakodnevni »praksi« — npr: što više znoja
u miru, to manje krvi u ratu ipd. Kot vsaka ideološka konstrukcija, ima tudi ta ideologija te-
meljno samonanašalno pravilo, ki se tu kaže v obliki zapovedi o brezpogojnem sprejemanju
njene neizpodbitnosti od vrhovnega poveljnika do navadnega vojaka. Sprejemanje te ideolo-
gije kot neizpodbitne jamči enotnost armade in bojno moralo. Medtem ko je značilnost civilnih
ideologij to, da so bolj ali manj odprte in so zmožne prenesti različne spremembe, pa v zapr-
tem vojaškem kozmosu skorajda ni možna nobena sprememba interpretacije in še manj »ak-
siomov«. Funkcioniranje vojaške ideološke konstrukcije je nadalje izredno poučno in nazor-
no. Proces interpretacije, ki ga izvaja ta ideologija je popolnoma utečen in za razliko od in-
terpretacije v civilnih ideologijah, ki zavzamejo območje subjektivnega v navidezno sponta-
nem prepletenem učinkovanju vzgojno-izobraževalnega, kulturnega, politično-ideološkega,
verskega in družinskega procesa, je v armadi »vcepljanje« ideologije organizirano in pozuna-
njeno. Da dokažeš za civilno ideologijo, da je njena moč pravzaprav v njenem zunanjem
sprejemanju ne pa v kakšni notranji »odtujenosti« subjektivnega ipd.), je treba kar nekaj
analitičnega truda. Ideologija JNA je v tem pogledu veliko nazornejša: zadosti je. če vsak vo-
jak »obvlada« nekaj temeljnih pravil, kar pomeni, da vsakdo ve, v kaj se ne sme glasno dvo-
miti. Vsakdo tudi ve za »nenapisano pravilo«, da se »v vojski ne diskutira«, v vsakem trenut-
ku izvedljiva demonstracija naučenosti vojakov, da ponovijo stokratno ponovljena pravila,
pa prikazuje »visoko stopnjo moralno politične pripravljenosti in enotnosti«. Ob tem pa se
»celota« te pripadnosti pripadnikov JNA skupni ideologiji dopolnjuje z množično-
strukturnimi elementi (»narodna« in »šlagerska« muzika) in z vrsto, v vseh vojskah sveta
60
znanih, vojaških obnašanj kot so npr. »vatanje krivine«, kolektivno prikrivanje prestopkov,
sporazumevanje v značilnem vulgarnem mačističnem žargonu itn.
Navzlic temu, da sta v splošnem ta ideologija in red, ki vlada v armadi, podobna v stoletjih
preizkušanim formam in normam v vseh armadah, pa je v ideologiji JNA veliko desperatno
retadiranih specifičnih potez, ki so izraz posebne pozicije JNA v retardiranem in nefleksibil-
nem politično-ekonomskem sistemu SFRJ. Tu moramo tudi videti razloge za to, da je na dr-
žavo v celoti naslovljena ideja civilne družbe doživela najhujšo reakcijo prav v točkah, ki za-
devajo armado. Vrsta idej, ki so se porodile v mirovnem gibanju in v delu preostalih družbe-
nih gibanj, ki se zavzemajo /a avtonomizacijo civilne družbe, je zadela kakšno od prvin
obravnavane ideologije JNA. Čeprav so pobude iz sfere gibanj (ki pa so svojo odmevnost pri-
dobile, ne zaradi »moči« ali številnosti pripadnikov gibanj, marveč zaradi prisotnosti v javno-
sti) pretežno ponujale diskusijo o posodobitvi armade in njene funkcije, so bile. ob »ogorče-
nosti pripadnikov JNA«, z državno-partijskega vrha enotno zavrnjene kot »napadi na JNA«,
katerih namen je »oslabiti njeno bojno pripravljenost z diskreditiranjem JNA« itn. Končna
razsodba, da »napadi na JNA« predstavljajo »napad na Jugoslavijo«, je seveda simptom dej-
stva, da kritika JNA zadeva obstoječo koalicijo državne birokracije in konservativne partij-
ske frakcije v njenem najmočnejšem členu, hkrati pa dolgotrajno gojena nedotakljivost JNA
jomeni izgovor za obračunavanje s fantazmatskim notranjim sovražnikom, kar še dodatno
crepi konstantno izogibanje odgovoru na zahteve po konkretnih reformah na ekonomskem
in političnem področju.
Na območju ideologije JNA pa gre jasno za to, da bi vsaj minimalno sprejetje katerekoli po-
bude družbenih gibanj, pomenilo tudi spremembo na področju vsakega od »železnih aksio-
mov« te ideologije. Zato se moramo sedaj spustiti v obravnavo vsakega od teh »aksiomov«
posebej, pri čemer bomo skušali nakazati točke, v katerih jih ogrožajo pobude in kritike z
območja gibanja za civilno družbo.
od 1. Trditev, da se je JNA »rodila v NOR«, zatopa določeno interpretacijo N08, ki je v okvi-
ru ideologije JNA pridobila težo mitološkega temelja. »Pozabljeni« so npr. fakti, da so pretež-
ni del NOB-a obstajale nacionalne partizanske enote, da je nadalje motiviranost borcev te-
meljila na voluntarizmu in manj na drilu, na bolj »relaksiranem« sistemu poveljevanja itn.
Postavljanje tega aksioma v nasprotje z dokazljivimi zgodovinskimi dejstvi opozarja na di-
skontinuiteto med gverilsko vojsko in normalno državno armado, ki sloni na principu prisil-
ne regrutacije in na »obuki«, ki samo na zunaj računa na patriotsko motiviranost vojakov, si-
cer pa se nanaša na običajni dril. Vsakomur, ki je preživel vojaški rok, je dobro znano, da je
večina drila posvečena ustvarjanju in ohranjanju mehanizmov poslušnosti in manjši del pri-
dobivanju t. im. vojaških spretnosti. Končno je »neprijetno« tudi opozarjanje na civilno po-
moč NOB-u, kar predstavlja enega izmed argumentov za uvedbo možnosti civilne službe.
ad 2. Vse armade na svetu so »obrambne«, ali vsaj zase tako trdijo. Tisto, kar je problematič-
no ni »obrambna funkcija« armade, ampak njene »garancije« nedotakljivosti družbenega in
političnega sistema, kar pomeni seveda danega sistema oblasti, v kateri so najvišji predstav-
niki armade zastopani po »funkciji«. Ob tem, da ni sporna obrambna funkcija armade glede
na zunanjega agresorja, da solidna armada v real-politiki pomeni argument v zunanji politi-
ki in ob tem, da posamezne zahteve po unilateralni razorožitvi tudi v družbenih gibanjih
niso mišljene zares, pa je za koncepcijo civilne družbe sporna potencialna agresivna potenca
armade na notranjem območju in s tem povezana spojenost vojaške in civilne oblasti v dr-
žavnih vrhovih. Ponavl anje znamenite formule, »napadi na JNA so napadi na Jugoslavijo«,
hkrati opozarja na posebno pozicijo armade v sistemu oblasti in na njeno »pripravljenost« na
notranjo agresijo v primeru ogroženosti »Jugoslavije«.
ad 3. Naj bo koncepcija »podružbijenosti obrambe« v SLO kakršnakoli že je, vendarle omo-
goča interpretacijo, ki se ponuja s stališča ideje avtonomije civilne družbe. Sistem SLO bi v
tej interpretaciji armado podrejal civilni družbi, vzdrževal nad njo javni nadzor ob tem, da
bi, ob smiselnejši in manj rutinski organizaciji obrambnih priprav, lahko nemoteno ohranjal
pripravljenost civilnega prebivalstva na obrambne naloge. Seveda bi vsajenost SLO v civilno
družbo preprečevala zlorabo mehanizmov sistema SLO za krotitev državljanske neposlušno-
sti (npr. ob stavkah, ali uporabljanje organov SLO v bazi za tajno-policijski politični nadzor
ipd.) V sedanjih razmerjih med JNA in sistemom SLO armada lahko intervenira v civilnem
življenju že s tem, da v eventuelnem kritičnem trenutku organizira vojaške vaje. »Aksiom« o
armadi kot »hrbtenici sistema SLO« torej govori predvsem o širini armadnih pooblastil na ci-
vilnem področju. Potemtakem seveda lahko pričakujemo, da se bo armada še nadalje vztraj-
61
no upirala vsem »napadom«, ki merijo na preobrnitev sedanjega razmerja, ki tudi sicer ni v
disharmoniji s pozicijo samoupravljanja nasproti birokraciji.
ad 4. Svojo spojenost s politično državo armada demonstrira tudi s svojim deklariranjem o
utrjevanju »bratstva in enotnosti«, parole, ki reprezentira nesposobnost vladajoče birokrat-
ske strukture, da bi ohranjala integriteto države v pluralni formi na osnovi ekonomskega in
socialnega programa. Reakcije na nezmožnost oblasti za reforme v obliki sklicevanja na na-
cionalno identiteto (tu pride do problematičnega vprašanja »nacionalne vojske«) seveda nuj-
no zadenejo na vojaško interpretacijo unificirajoče parole.
ad 5. V JN'-\ ni samoupravljanja menda iz zgolj »praktičnih« razlogov. (Značilna pojasnila
imajo obliko ironije: »Ko sovražnik napada, ni mogoče sklicati samoupravnih organov, ki naj
demokratično izberejo varianto obrambe.«) V perspektivi »originalnosti jugoslovanske poti v
socializem« pa se za konstrukcijo socialistične civilne družbe vsaj teoretično mora postaviti
vprašanje, a i se ne bi v kontekstu takšne družbe mogla uveljaviti tudi »originalna kopncep-
cija armade«, ki bi v prid svoji učinkovitosti temeljila še na čem drugem kot na drilu in brez-
pogojni poslušnosti.
ad 6. Navidez nedolžni aksiom (ki je sicer precej uveljavljen tudi v vsakdanji folklori), ki po-
nuja armado za iniciaciisko nalogo, je razvidno adoptiran v vojaško ideologijo kot vez s pa-
triarhalno mentaliteto, ki v SFRJ daleč presega zgolj etnološko obeleženost. Nasprotno! V se-
riji ekvivalenc, ki sestavljajo nacionalne ideologije in jugoslovansko ideologijo, je prav patri-
alhalnost tista, ki izraža »fevdalno« potezo lokalnih in centralnih skupin v oblastniški struk-
turi. Enačaj med pojmoma »moški« in »vojak« pa znotraj armade predstavlja »najsubtilne ši«
element interpelacijskega mehanizma vojaške ideologije, ki ga komandirji na vseh ravneh v
armadi obilno uporabljajo, da se včasih skoraj zdi, da gre za namerno in celo reflektirano de-
javnost z integrativnim namenom. To je tudi »aksiom« armadne ideologije, ki ga vojaki, za
razliko od ostalih »aksiomov«, celo jemljejo zares, kar se v njihovem žargonu zelo očitno kaže
v rabi besede »peder«, s katero se označu e vse najhujše pri osovraženem karakterju. (Najpo-
gosteje so »pedri« za vojake desetarji, »pedri« pa so seveda tudi povečini vsi srečneži, ki se »iz-
mažejo« služenju roka.) Patriarhalni element armade seveda nujno nasprotuje feministične-
mu delu družbenih gibanj, ki se v soočanjih s patriarhalizmom ne more izogniti konfrontaci-
ji z enim od njegovih najtrdnejših oporišč — z armado.
ad 7. Svojo naperjenost proti »neregularni« družbeni spremembi armada izraža s svojo paro-
lo o boju proti »notranjemu« sovražniku. Zaradi tajnosti vsega v zvezi z armado ni mogoče
vedeti, ko iko žrtev te parole je med samimi vojaki. Kdor je sltižil JNA, dobro ve kakšni ne-
varnosti se izpostavlja vsakdo, ki se ne drži nenapisanega pravila, da je v vojski najbolje mol-
čati — še posebej o zadevah političnega značaja, ^'amozna »obaveštanja služba« v armadi ima
vsa sredstva za »produciranje notranjih sovražnikov«, koliko pa jih »proizvede«, je vprašanje,
ki doslej ni dobilo odgovora. Publicirani primer iz Paračinu, vsaj po poročilih sodeč, predsta-
vlja žalostni uspeh »ooaveštajne«, ki je verjetno dovolj usposobljena za to, da obtožencem po-
loži priznanja na jezik. Najbrž ni treba posebej utemeljevati v kakšnem nasprotju je ta »ak-
siom« z zahtevami družbenih gibanj po ukinjanju verbalnega delikta.
»Napadi na JNA« so potemtakem tudi hkrati napadi na Jugoslavijo, torej na tisto ekonom-
sko-politično strukturo, ki se ne more izkopati iz dolgotrajne krize in, ki je polna številnih
blokad proti prodoru konstruktivnih reform. Armada bi se kot člen konservativnega bloka
zapletla v »diskusijo« z družbenimi gibanji, četudi bi ta, denimo, skušala zavestno cenzurira-
ti svojo kritiko armade in pobude za uvedbo sprememb v njenem položaju, sprememb v na-
činu služenja vojaškega roka in zahteve po kontroli javnosti nad oboroževalno industrijo ter
z njo povezano trgovino.
Po drugi plati je za sedaj težko pričakovati, da bi v armadi prišle do besede »racionalne« ten-
dence, lei bi jim bilo jasno, da uvedba civilne službe (z ustreznimi pogoji) ne bi ogrozila re-
grutacije in tudi ne »časti« služenja vojaškega roka, da ustrezna distanca med armado in poli-
tičnimi oblastnimi instituci ami daje armadi legitimnost profesionalne ustanove in, da je vo-
jaka mogoče naučiti vojaških spretnosti tudi brez brutalnega drila.
Končno pa je, za razliko od gibanj državljanske neposlušnosti pod socializmi, sedanje giba-
nje za civilno družbo prodrlo v sfero javnosti, kjer je obračun z vojaškimi sredstvi težje iz-
vedljiv kot npr. na ulicah. S sredstvi »analize člankov, ki napadajo JNA« obračun z gibanji ne
bo posebno učinkovit. Ali je potemtakem gibanje za civilno družbo iznašlo formulo, ki ga za
raz iko od vstaj od Kronštadta do Gdanska, postavlja za armadi nevidno tarčo?
62
IMPLOZIJA Tomaž Mastnak
DRUŽBENEGA
/ CIVILNA DRUŽBA
V ČISTI OBLIKI
Poskus kritike reskripture
socialističnega scenarija
L
aclau in Mouffe se uvrščata v tisti
rok sodobne misH, ki ga odUkuje
»naraščajoče odmikanje od vsakrš-
ne fiksnosti in vse večji poudarek na bistveno nestalni logiki družbenih odnosov«. (Laclau,
Mouffe 1987, 26). V tem obzorju skušata reformulirati »projekt levice«: kritika tradicional-
nega marksističnega esencializma naj bi sproducirala teoretsko pozicijo, s katere bi bilo mo-
goče artikulirati levo politiko, ki bi lahko računala na uspeh v današnjem političnem in
družbenem prostoru. To zamišljeno novo levo politiko imenujeta projekt radikalne demo-
kracije in ga povezujeta z nujno razširitvijo socialistične strategije.
V tem tekstu želim problematizirati ta politični projekt, nakazati neke konceptualne meje
njegove veljavnosti. Pri tem bom izhajal s premis pozitivnega teoretskega zastavka, ki sta ga
Laclau in Mouffe izdelala s kritiko tradicionalnega — in tradicionalističnega — socialističnega
imaginarnega.
Točka, na katero je mogoče opreti problematizacijo projekta radikalne demokracije, je kata-
strofična vizija »implozije družbenega« (Laclau, Mouffe 1985, 188). Možen dostop do kon-
ceptualizacije implozije družbenega vidim v reafirmiranju pojma civilna družba. O reafirma-
ciji govorim, ker Laclau in Mouffe ta pojem zavračata kot nepotreben ali tudi neustrezen -
pri tem se sklicujeta na aktualne teoretske in politične razprave, v katerih je bila civilna
družba »ponovno odkrita« (cf. Keane 1988). Njun temeljni argument je, da je ta pojem morda
»koristen« v nedemokratičnih deželah Vzhodne evrope, ne pa tudi v demokratičnih zahodno-
evropskih sistemih.
Tu se ne morem spuščati v prikazovanje in ocenjevanje razprav o civilni družbi na Zahodu;
za argumentiranje, ki bo sledilo v tem zapisu, pa je smiselno povzeti oziroma eksemplificira-
ti, kako avtorja gledata na civilnodružbene diskusije na Vzhodu. »Mislim,« pravi Laclau, »da
ideja o ostri ločnici med državo in civilno družbo predstavlja v določeni meri resnično alter-
nativo za dežele Vzhodne Evrope, v katerih birokratski sistem uveljavlja tisto, kar so nekate-
ri budimpeštanski pisci imenovali 'diktatura nad potrebami', kjer je država neka tuja real-
nost, ki izvaja represijo nad civilno družbo.« Mouffe ga dopolnjuje: »V demokratični ureditvi
se nam država ne prikazuje kot sovražnik; gre nam za demokratizacijo države, za iskanje na-
činov, ki bi omogočili ljudem dejansko udeležbo pri državnih odločitvah.« Ne umanjka niti
opozorilo, da civilne družbe ne gre idealizirati, kar je v njej »mesto mnogih razmerij podreja-
nja«. (Laclau, Mouffe 1987, 24, 25; Laclau, Mouffe 1986, 131-133.)
Dovolil si bom nekaj takojšnjih komentarjev k tem stališčem. 1. »Diktatura nad potrebami«
je le ena med mnogimi teoretizacijami socialističnih sistemov — prav tako diskutabilna, se
pravi vpisana v odprto polje razpravljanja, kot druge —, v Vzhodni Evropi pa je ostala brez
večjega odmeva. Pisci sami vedo, da »današnji vzhodni levičar ne simpatizira pretirano z go-
63
vorom«, ki ga uporabljajo, in knjigo naslavljajo na »zahodnega levičarja« {Fehér eia/. 1986, 9).
Sklicevanje na to delo samo še potencira osnovni problem: medsebojno (ne)razumevanje di-
skurzov Vzhoda in Zahoda. 2. Vprašljivo je, če je mogoče vzhodnoevropske sisteme označiti
za birokraske. Dandanes je takšna oznaka predvsem znak levičarske komodnosti, ki neref-
lektirano parazitira na levoboljševiški ideologiji, njeni lepi duši. Ze prva konceptualizaci a
»socialistične civilne družbe« 'Szelén^ 1979) — z naslonitvijo na Маха Webra - opozarja, da
birokracija predpostavlja civilno družbo, in tako odpira polje razmišljanja, v katerem se lah-
ko zahtevo po birokraciji všteje med temeljne demokratične zahteve'. Birokracije v Vzhodni
Evropi ni in civilna družba ni nasprotovanje »birokratskemu sistemu«. 3. Podobno velja za
državo: vse bolj se uveljavlja prepričanje, da države »v pravem pomenu besede« v socialistični
Evropj ni. Prizadevanje za civilno družbo je zato prav lahko zavzemanje za rehabilitacijo dr-
žave. Ce pa pristanemo na to, da vendarle govorimo o državi, problem Vzhodne Evrope ni v
tem, da je država »neka tuja realnost«, ampak v tem, da to ni. 4. Verjetno ni resnega teoretika
in realnega politika v demokratičnem »taboru« Vzhodne Evrope, ki ne bi razmišljal tudi o
»demokratizaciji države« ali bi jo celo zavračal. Civilna družba ni nadomestek za demokrati-
zacijo države, ampak je realno jamstvo zanjo: brez civilne družbe si ni mogoče zamišljati de-
mokratične države. (Drugo vprašanje je seveda, kako pojmovati demokratizacijo države: par-
ticipativni model ali perspektiva napredovanja neposredne demokracije, ki jo, kot se zdi, na-
kazujeta Laclau in Mouffe, gotovo nista edini opciji.) In če je kaj prispevalo k razgradnji po-
dobe države kot sovražnika, je bilo to zlasti in predvsem »ponovno odkrivanje« civilne
družbe. 5. V prizadevanjih za ireikonsitucijo civilne družbe v Vzhodni Evropi je od vsega za-
četka jasno, da države ni mogoče preprosto enačiti z izvajanjem represije nad civilno družbo
in da civilna družba, na drugi strani, nikakor ni že kar »kraljestvo svobode« ali ekvivalent de-
mokracije. Gre za spoznanje, da je civilna družba conditio sine qua non demokracije: edini
prostor, ki omogoča boje za demokracijo.^.
Sklep, ki sledi iz tega, bi lahko formulirali takole: Laclau in Mouffe vzhodno evropsko situ-
acijo slabo poznata, njune predstave o Vzhodni Evropi nasploh in o vzhodnoevropskih raz-
pravah o civilni družbi posebej so pretežko predteoretske. Ta ugotovitev bi bi a nična -
Vzhodna Evropa pač ni predmet njunega teoretiziranja -, če avtorja na tako podobo Vzhod-
ne Evrope ne bi opirala ključnega argumenta proti nekemu teoretskemu podjetju: če »totali-
tarna Vzhodna Evropa« ne bi bila dokaz proti teoretizaciji civilne družbe na Zahodu, če ne bi
služila kot alibi za suspenz neke teoretske problematike. V tem smislu je vzohnoevropska
zunanjost not neke teoretske problematike. V tem smislu je vzohnoevropska
zunanjost notranji moment teoretskega diskurza Laciaua in Mouffe, in ce je njuna predstava
o vzhodnoevropskem totalitarizmu predteoretska, se je treba vprašati, kaj to pomeni za nju-
no teorijo. Se drugače rečeno: ne gre mi za to, da bi uveljavljal vzhodnoevropske refleksije
proti zahodnoevropskim ali da bi celo zabrisoval razlike med Vzhodom in Zahodom. Niti ne
zahtevam, da je treba raziskovati Vzhodno Evropo ali teoretizirati o civilni družbi. Moje
vprašanje je natančnejše: kako Vzhodna Evropa funkcionira v nekem zahodnoevropskem
diskurzu', kakšna teoretska konstelacija producira tako funkcioniranje in kakšne teoretske
učinke ima tako funkcioniranje Vzhodne Evrope? In ker je, v danem primeru, s tem poveza-
na problematika civilne družbe, dodajam, da se mi zdi rešitev vprašanja, ki jo ponujata La-
clau in Mouffe, vprašljiva. Razdelavi tega vprašanja je posvečen ta tekst: najprej bom orisal
možno interpretacijo »ponovnega rojstva civilne družbe« (Rupnik 1979), potem pa na to na-
vezal poskus tematizacije problematike, ki je zgoščena v »imploziji družbenega«.
Pri interpretaciji reinvencije civilne družbe v Vzhodni Evropi'' se bom opiral na esej Václava
Havela Moč nemočnih. Tak izbor narekuje po eni strani ekonomija pisanja, po drugi pa
' Lafort npr. opozarja, da socialistični totalitarizem »celo v območju birokracije« destruirá kompetentnost. (Cf. Le-
fort 1981. 107.
Med zahodnimi avtorji je na to posebej opozarjal Alain Touraine 'cf. npr. Touraine 1980, 19.3 sq. Dober prikaz za-
hodnih razprav v: Pierson 1986. 133 sq.
Nasploh bi lahko, menim, govorili o dveh prevladujočih modelih. Prvega bi bilo mogoče opisati s pomočjo »struk-
ture seraja«: referenca je seveda Grosrichard 198,5; na strukturno podobnost med historičnim evropskim diskur-
zom o azijatskem despotstvu in novodbnim diskurzom »meščanskega sveta« o socialističnih sistemih opozarja že
Dolar 1985, 212. Na drugega lahko apliciramo očitek, ki so ga feministke naslovile na »novega moškega«, naklo-
njena njihovi »stvari«: veliko doživel, ničesar razumel cf Benard. Schlaffer 1985;. Skratka, nelagodje. ki niha med
prestrašenostjo in zaljubljenostjo.
■* A'zhodno Evropo«, »Vzhod« uporabljam kot skrajšavo za socialistično »drugo polovico Evrope« (cf. Kursbuch
198,5; in zlasti za vzhodno Srednjo Evropo.
64
zlasti dejstvo, da gre za eno prvih in najvplivnejših konceptualizacij te reinvencije'.
Havel — njegovo razmišljanje bom povzel v najbolj grobih obrisih — označuje »naš sistem«
kot posttotalitarizetn. Življenje v posttotalitarizmu označuje kot »življenje v laži«. Nasproto-
vanje »življenju v laži« se najprej pojavi kot posameznikova odločitev za »življenje v resnici«:
»Zdi se, da je življenje v resnici podlaga, iz katere primarno poganja tisto, kar bi lahko, v naj-
širšem pomenu besede, razumeli kot opozicijo v posttotalitarnem sistemu« (Havel 1985, 41).
To porajanje opozicije »se ne dogaja na ravni realne, institucionahzirane, kvantifikabilne
moči (. . .), temveč na povsem drugi ravni: na ravni človekove zavesti in vesti, na eksistenčni
ravni« (ibid.). To raven imenuje področje oziroma sfero predpolitičnega, in s tem krajem na-
stanka je neizbrisno zaznamovana vsa opozicijska dejavnost.
»Življenje v resnici«, stkano iz številnih individualnih odločitev, je pretežno anonimno oziro-
ma polanonimno. Odvija se »v 'skrivni sferi', v polmraku, v katerem je stvari težko ostreje
začrtati ali analizirati«, pogosto ga ni mogoče opisati konkretneje kot — preprosto »sestavino
družbenega ozračja ali razpoloženja« (ibid., 49, 64-65). Vendar »se lahko — pač zaradi narave,
domnev in poklicev posameznih ljudi, pa tudi zaradi številnih naključnih okoliščin, denimo
specifičnosti lokalnega miljeja, prijateljev itn. — tu in tam na tem širnem in anonimnem oza-
dju prikaže koherentejša in vidnejša pobuda, pobuda, ki transcendira 'zgolj' individualni re-
volt in se preobrazi v zavestnejše in bolj strukturirano delo z jasnejšim ciljem. Točka, na ka-
teri življenje v resnici preneha biti samó negacija življenja v laži in se na določen način arti-
kulira, je točka, na kateri se rodi nekaj, kar bi lahko imenovali 'neodvisno duhovno, socialno
in politično življenje družbe'« (ibid., 65). To »neodvisno življenje družbe« se nujno začne
strukturirati, »ne more se izogniti določeni organizaci i in institucionalizaciji«, to pa je — po
Havelu — »najzrelejši«, »najbolj artikuliran izraz 'živ jenja v resnici'«. Cehi so ga označili
)redvsem z dvema pojmoma: Vaclav Benda je vpeljal »vzporedne strukture«, Ivan Jirous pa
concept »druge kulture«. Jirous je sprva mislil »predvsem na nekonformistično rock glasbo
in tiste literarne, likovne in gledališke dogodke, ki so bili blizu senzibilnosti teh nekonfor-
mističnih glasbenih skupin«, vendar so ta izraz »zelo hitro začeli uporabljati za celotno po-
dročje neodvisne in zatirane kulture, se pravi ne le za umetnost in različne umetniške struje,
ampak tudi za humanistiko, družboslovje in filozovsko misel. Ta 'druga kultura' je, se razu-
me, ustvarila osnovne organizacijske oblike: samizdatske izdaje knjig in revij, privatne pred-
stave in koncerte, seminarje, razstave ipd.« (ibid., 78). Havel zato sklepa, da je kultura privi-
legirano področje neodvisnega družbenega življenja, »sfera, v kateri lahko opazujemo 'vzpo-
redne strukture' v njihovi najrazvitejši obliki« (ibid., 79). Vendar se konceptualizacija ni za-
ustavila pri tem. Benda razmišlja o možnostih za razvijanje »vzporednih struktur« tudi v
drugih sferah: »od vzporedne informacijske mreže do vzporednih oblik izobraževanja (pri-
vatne univerze), vzporednih sindikatov, vzporednih stikov s tujino, vse do nekakšne nipote-
ze o vzporedni ekonomiji. Na podlagi teh vzporednih struktur potem razvije pojem 'vzpo-
rednega poUsa' oziroma države, aÜ natančneje, v teh strukturah vidi zametke takega pohsa«
(ibid.).
Na tej točki, na kateri neodvisno družbeno življenje začne proizvajati perspektive
»vzporednega političnega življenja«, Haval vrne razmišljanje na začetek, v predpo-
liticno^ sfero - »vsi poskusi družbe, da bi se upirala pritisku sistema, v bistvu začenjajo na
področju predpolitičnega« - in ga povzame z retoričnim vpraševanjem: »kaj so namreč vzpo-
redne strukture drugega kot področje, na katerem je mogoče živeti drugačno življenje, živ je-
nje, ki je skladno s svojimi smotri in se, po drugi strani, struktuira v skladu s temi smotri?
Kaj so ti inicialni poskusi družbenega samoorganiziranja drugega kot prizadevanje določe-
nega dela družbe, da bi - kot družba - živel v resnici, se otrese! samoreproduktivnih vidikov
totalitarizma in se tako radikalno iztrgal iz udeleženosti v posttotalitarnem sistemu? Kaj je
to drugega kot nenasilni poskus ljudi negirati sistem v sebi samih in postaviti svoja življenja
na novi temelj, na temelj lastne prave identitete?« ibid.)
To zadnje vprašanje ponuja izhodišče za problematiziranje nekaterih Havelovih stališč. In-
spirativnosti njegovega prispevka namreč ne vidim le v odpiranju »praktičnih« perspektiv,
marveč tudi v tem, da je zastavil več konceptualnih, teoretskih problemov, ki jih je še treba
reševati.
5 Cf. Lukes 198,5: Michnik 1987; splošneje Dalos 1986. - Nekoliko obširnejši prikaz Havelovih pogledov gl. v:
Mastnak 1988.
65
66
Zamisel o postavitvi življenja na temelj »prave identitete« ni naključna. Dominantna logika
Havelovega razmišljanja e logika (polne) identitete. Na eni strani je sklenjena celota postto-
talitarizem: »Življenje v laži lahko vzpostavi sistem samo, če je vseobsegajoče. To načelo
mora zajemati in prežemati vse. V nobenem primeru ne more koeksistirati z življenjem v
resnici, zato ga vsakdo, ki prestopi mejo, zanika v načelu in ogrozi v celoti« (ibid., 40). Posttotali-
tarizmu kot polni identiteti »življenja v laži«, je na drugi strani, postavljena nasproti prav
tako polna identiteta »življenja v resnici«. Odločitev za »življenje v resnici« je izstop iz »življe-
nja v laži«, identiteta »življenja v resnici« se vzpostavi na račun identitete »življenja v laži«.
Gre za relacijo dveh entitet s fiksnima, takorekoč narelacijskima identitetama, ki se le kvan-
titativno spreminjata: več ko je ene, manj je druge, kot da bi ljudje, metaforično rečeno, na
nekaki družbeni tehtnici prestopali iz ene skledice v drugo.
Zgodba, ki jo Havel pripoveduje, zgodba o moči nedolžnih, predstavlja drugačno podobo. Po
eni strani je odločitev za »življenje v resnici« resda »clean cut</', vendar ta zareza posameznika
ne prestavi iz enega sveta v drugi, ampak njegov svet oziroma življenje podvoji. Poslej živi v
obeh svetovih, rneja med njima je sicer jasna, ne pa tudi fiksna. Mislim, da šele tu prav velja
načelo, s katerim Havel opiše »konflikt med življenjskimi in sistemskimi smotri« v posttota-
litarnem sistemu: linija konflikta »defado teče skozi vsako osebo« (ibid., 37, cf. 65). Po drugi
strani tudi posttotalitarizem kot sistem »življenja v laži« všteva »življenje v resnici«: to drugo
ni negiranje tega sistema, temveč je konstitutivno zanj. Nerelacijskih identitet pač ni.
Posttotalitarizem je lahko takšen, kakršnega prikazuje Havel, le tako in s tem, da vključuje
drugo samega sebe, da vračunava svojo nemožnost". Spostavitev »življenja v resnici« zato ni
izguba identitete sistema, ampak najdenje njegove identitete, oziroma natančneje: šele s to
izgubo se zares spostavi identiteta Sistema. Totalnost posttotalitarizma je nepopolna, in šele
preko te netotalnosti lahko pretendira na totalitarnost.
Če sta »življenje v laži« in »življenje v resnici« — oziroma sistem in svet življenja: Havela bi
lahko, nekoliko prisiljeno, imenovali spontanega habermasovca - relacijska pojma, je sistem
seveda šele tisto, kar tvorita oba; da gre za tvorbo sistema, pa je mogoče mis iti le, če relacije
ne mislimo kot fiksne in dane. S tem povemo pač to, da »življenje v resnici« v tem smislu ni
izvensistemsko; in če je zunanje glede na »življenje v laži«, je ta zunanjost iste narave kot ti-
sto, na kar se kot zunanjost nanaša, je iz istega »materiala« kot »življenje v laži«, kot zuna-
njost pa se vzpostavlja skozi razliko do sistemske »laži«. Ta banalnost: da sta »življenje v laži«
in »življenje v resnici« ne le relacijska, ampak obenem tudi diferencialna pojma, namreč ni
samoumevna. Posttotalitarizem je - idealnotipsko — sistem relacij brez diferenc. Opisali bi
ça lahko kot sprevrnjeni poststrukturalizem. Logika objektivnosti posttotalitarne družbe je
ogika ekvivalence.
Afirmacijo diferencialnosti pripisu em subjektni poziciji »življenja v resnici«. To subvertirá
logiko ekvivalence s spostavitvijo diferencialne narave družbenega. Afirmacija diferencialne
narave družbenega je v sistemu, v katerem je edino pozitivno določilo družbenega to, da ga
ni (in temu se rece »družba«), afirmacija družbenega kot pozitivnega, spostavitev pozitivne
(vendar nikdar dokončne ah dokončane) pozitivnosti družbenega. Ne realna eksistenca nega-
tivnosti družbenega (»družbe«), temveč negativna eksistenca realnosti družbenega kot pozi-
tivnega projekta.
»Življenje v resnici« je kot afirmacija diferencialne pozitivnosti družbenega subverzija druž-
be. Vendar te subverzije družbe ne moremo pojmovati, tako kot Havel, kot zanikanega »iz-
stopa iz družbe«, niti ne strukturiranja in institucionaliziranja »neodvisnega družbenega ži-
vljenja« kot kreacije množice »skupnosti povezanih s tisoči skupnih tegob« (Havel 1985, 94),
oziroma »vzporednega polisa« kot »alternativne skupnosti« (cf. Uhi 1985). Takšno razumeva-
nje je logična konsekvenca dveh, med seboj povezanih konceptualnih problemov.
Prvi je predstava, da mora biti »eksistenčna revolucija«, se pravi posameznikova odločitev za
»življenje v resnici«, šele družbeno artikulirana, podružbljena. V nasprotju s tem menim, da
je »eksistenčna revolucija« nujno že artikulacijska praksa in individualni prehod iz »življenja
v laži« v »življenje v resnici« neposredno, neizogibno in neizbrisno družbena izkušnja*. Če se
dogaja v sferi predpolitičnega - in velika Havelova zasluga se mi zdi, da je to tako prepričlji-
Cf. Dolar 1987
To vprašanje Havel načenja v intervjuju z Krico Blair, ko govori, da je moment funkcioniranja postotalitarističnega
sistema tudi to, da se »popolnoma vsi pritožujejo nad tem, kako je«. Ta sistem vključuje določeno artikulacijo ne-
zadovoljstva, ki jo Havel opisuje kot »večno robantenje« (Havel 1986).
" O tem gl. razhajanje med Habermasom in Ederjem. Habermas opozarja nanj v Habermas 1985, 234; cf. Eder 1985.
vo pokazal —, pac ne moremo sklepati, da se odigrava (zato) tudi v sferi preddružbenega.
Preddružbenosti ni (denimo kot podstati družbenih artikulacij); prav sfera predpolitičnega
pa je eminentno družbena sfera) pri čemer pa družbenost spet ni substanca političnega).
Prehodu iz individualnosti v družbenost inverzen problem je »izstop iz družbe«. Tako kot
vstopa v družbenost ni, ni niti izstopa iz nje (še s smrtjo ne). O »izstopu iz družbe« je mogoče
govoriti, dokler ni zatresena predstava o družbi kot celoti. Dokler funkcionira družba kot
jrešita totalnost s polno identiteto, je mogoče opozicijo tej in taki družbi konceptualizirati
cot alternativno polno identiteto zunaj nje: družbi se alterira s skupnostjo (ali množico
skupnosti), pri čemer je skupnost entiteta s polno identiteto tudi zato. ker je po definiciji si-
stem posameznikov s fiksnimi identitetami.
Havel se na eni strani otepa s tema ideološkima predstavama in problemov, ki jih porajata,
seveda ne more konceptualno rešiti (po eni strani lahko o prehodu iz »eksistenčne revolucije«
v »neodvisno življenje družbe« pove samo. da je kontingentno. po drugi pa je prisiljen doka-
zovati, da »življenje v resnici« vpliva na družbo, in mu mora zato pripisati moralno univer-
zalnost), na drugi pa opiše realnost, ki se je tega starega predstavnega sveta že osvobodila.
Na eni strani namreč »neodvisno družbeno življenje« nastopa kot pluralnost ad hoc prjektov,
ki se praviloma ne sklenejo, in ga^ne moremo pojmovati kot skupnost. Na d^ugi ni sklenjena
niti posttotalitaristična družba: »Življenje v resnici« je zunaj in znotraj nje. »Življenje v resni-
ci« po eni strani producira družbenost in po drugi dekomponira družbo. Kar se kaže za »iz-
stop iz družbe«, se pokaže za »vstop« v družbenost. In to nemogoče »vstopanje v družbenost«,
se pravi nastopanje družbenosti, je dejanski dokaz nemogočosti družbe.
Ce zajamemo vse vidike »neodvisnega družbenega življenja« — od individualnih do institutio-
nalnin — s pojmom civilna družba (in ta pojem v socialističnoevropski realnosti dejansko
opisuje te in take aktivnosti^, lahko civilno družbo v prvem približku označimo kot ločeva-
nje družbenosti od družbe. Civilna družba je konstitucija realne pozitivnosti družbenega kot
nečesa drugega in drugačnega od pozitivnosti neobstoja družbenosti, od realno eksistirajoče
demontaže in destrukcije družbenega: družbe. Popularno označevanje civilne družbe kot
masprotja državi je ze nekaj orugotnega glede na nasprotje civilne družbe do
družbe. »Ponovno rojstvo civilne družbe« je predvsem oziroma najprej smrt družbe.
Smrt družbe je metafora ne le za konceptualno neulovljivost družbe (Laclau 1986. 23), am-
pak zlasti in prej za konec lova na družbo: za pripoznano neveljavnost družbe kot objekta
diskurza (Laclau, Mouffe 1985, 111). Civilna družba je realno obstoječi dokaz, da je družba
»nemožen objekt«: če Laclau in Mouffe pravita, da četudi se »družbenemu ne posreči utr-
diti se v inteligibilnih in vzpostavljenih oblikah družJhe, pa vendar obstaja, in sicer samó kot
prizadevanje po konstrukciji tega nezmožnega objekta« ibid., 112), lahko dodamo, da je ci-
vilna družba realizacija tega prizadevanja, vendar realizacija nemožnosti kot nemožnosti.
Civilna družba je realna izguba družbe: implozija družbe; izguba družbe pa je, pozitivno,
pridobitev pluralnosti realnih, odprtih form družbenosti.
Ta prvi in preliminarni sklep bi lahko razumeli kot aplikacijo teoretskega podjetja Laclaua
in Mouffe na specifično vzhodnoevropsko problematiko, ko| interpretacijo reinvencije civil-
ne družbe v socialistični Evropi z uporabo njune teorije. Ce smo vzhodnoevropski sistem
označili za sprevrnjeni poststrukturalizem, smo ga s pomočjo Laclaua in Mouffa - \iOiXmark-
sistihoào razumeli: postavili z glave na noge. Dobili smo cjvilno družbo, ki bi jo bi o mogoče
—vsaj deloma — vklopiti v scenarij radikalne demokracije. Ce pa privzamemo. da se »za navi-
dezno homogenostjo in koherentnostjo« »teoretske zgradbe« Laclaua in Mouffe »skrivata dva
nezdružljiva teoretska diskurza. ki bi ju lahko označili kot "poststrukturalistični" in "laca-
novski'« (Žižek 1985, 107)', je ta sklep samo pol zgodbe. Da bi nakazal še njen drugi del, bom
eksploatira! nekaj rezultatov lacanovske kritike Hegemony and Socialist Strategy. Ta kritika se,
JO moje, zgosti v »precizaciji« pojma antagonizma«, ki e, po mnenju lacanovski bralcev in
critikov imenovane knjige, njen ključni teoretski donesek.
Laclau in Mouffe naj bi uporabljala dva koncepta antagonizma, njunih pomenov pa naj ne bi
strogo razločevala. Antagonizem jima najprej pomeni »mejo družbenega v smislu odnosa, ki
ni nikjer pozitivno prisoten, pomeni prav nezmožnost pozitivnosti, drugič pa nastopa kot
ceka realna relacija, ki poseduje vse atribute pozitivnosti«. (Kobe 1987, 62.) Ali, kot razvija
Žižek: gre za razliko med »antagonističnim bojem v realnosti in med 'čistim", realnim anta-
' Kobe 1987, 5.5, pravi, da med tema dvema diskurzoma posreduje še nek tretji, »ki je po svoje celo pred-
poststrukturalis tičem.
67
gonizmom«. V antagonističnem boju realnosti gre za negacijo zunanjega nasprotnika, v či-
stem antagonizmu za skušnjo avtonegativnosti; v prvem primeru je pozitivnost naše pozicije
s^mo v negaciji nasprotnikove, v drugem je nasprotnik pozitivacija naše avtoblokiranosti.
(Zizek 1987 b, 66, 68.)
Ce se s tem razločevanjem vrnemo k interpretaciji civilne družbe, lahko ugotovimo, da im-
plozija družbe spostavi dve poglavitni ravni antagonističnih bojev: antagonistični boj civilne
družbe proti družbi, ki postavlja realnost družbenega, in antagonistični boj civilne družbe
proti državi, ki se lahko artikulira, ko se sesuje družba, se pravi antagonistični boj, ki obe-
nem tudi postavlja realnost države. (Ker posttotalitarizem ni etatizem in je destruiral tako
družbenost ko državnost, je komplement rekonstrukcije civilne družbe »rehabilitacija« drža-
ve.) In če to isto razločevanje apliciramo na Hegemony and Socialist Strategy, lahko sklepamo, da
je nosilni koncept projekta radikalne demokracije antagonistični boj v realnosti.
Del prizadevanj za rekonstrukcijo civilne družbe pa uhaja konceptu antagonističnih bojev v
realnosti. Na ravni, ki jo Laclau in Mouffe - povsem v duhu revolucionarne socialistične tra-
dicije - ne čislata kaj preveč in ji pravita »sociološki deskriptivizem«'", jih lahko opišemo kot
boje, iniciative, gibanja, ki so se odpovedali spreminjanju sveta, revolucionizmu, prevračanju
sistema (iz načelnih, ne »taktičnih razlogov«), ki so pozitivno in konstruktivno naravnani,
kompromisarski in legalistični, defenzivni in konservativni... Na ravni teoretizacije, kakrš-
no sta zastavila Laclau in Mouffe, pa lahko te pozitivne družbene boje vežemo na koncept
čistega antagonizma. To so družbene aktivnosti različnih intenzivnosti in obsega, ki izhajajo
iz lastne blokiranosti, ki se ukvarjajo z avtoblokiranostjo, ki torej za svojo konstitucijo ne ra-
bijo zunanjega nasprotnika in jim v njihovih praksah ne gre za negacijo nasprotnikove pozi-
cije, temveč se spoprijemajo z lastnimi pregradami in mankom, obdelujejo svoje meje in
omejenosti, (realno) živijo svojo nezmožnost. Tu gre za prakso čistega antagonizma, natan-
čneje: za skušanje, prakticiranje čistega antagonizma v realnosti. To so aktivnosti implozije
družbenega.
Implozijo družbenega razločujem od implozije družbe. Menim, da šele mišljenje implozije
družbenega morebiti odpira pot do novih teoretskih konceptov in ne le do aggiornamento že
znanih. Drugače rečeno: Mislim, da je družbeno Laciaua in Mouffe kompromisna rešitev: ne
kopromis v politiki (za katerega se vsekakor ogrevam), ampak kompromis teorije s politiko:
reskriptura levičarskega scenarija". Družba pri Laclauu in Mouffe ni »padla«, prevedena je
bila v tendenco, odrinjena na obzorje; družbenost je nesuturirana družba, je druži>a v tendenci,
družba kot horizont. Njuna teorija družbenosti je realistična teorija družbe. V svoji necelosti je
družba naposled našla identiteto, iz imaginarne tvorbe je postala simbolna.
Imlpozija družbenega je za Laciaua in Mouffe inverzija oziroma simetrični nasprotek totalita-
rizma — in tako grožnja demokraciji: »če je ena od nevarnosti, ki ogroža demokracijo, nedvo-
mno totalitarni poskus preseči konstituivnost antagonizma in zanikati pluralnost, da bi se
ponovno vzpostavila enotnost, pa ji grozi tudi simetrično nasprotna nevarnost, namreč
umanjkanje slehernega nanašanja na to enotnost. Kajti ta enotnost, četudi je nemožna,
ostaja obzorje, ki je — če vzamemo, da artikulacije med družbeni razmerji ni — nujno, da bi
preprečilo implozijo družbenega in odsotnosti kakršnekoli skupne referenčne točke. To raz-
paranje družbenega tkiva, ki ga povzroči razsutje simbolnega okvira, je druga oblika zgino-
tja političnega« (Laclau, Mouffe 1985, 188).'^
Družbeno kot neccia družba je simbolna celota, in prav kot celota, ki se odreka polnosti
smisla, družba sploh šele lahko obstaja: »Družba obstaja zgolj, kolikor ni polna, kolikor ni
ona sama, oziroma to sploh je ona sama: družba je možna tako, da ni možna, in skozi lastno
nemožnost« (Kobe 1987, 62). Laclau in Mouffe sta tako, paradoksno, dokazala, da družba ni
Socializem je radikalno protisociološki — po znani Lukácsevi dikciji je sociologija »meščanska znanost«. Kakor je
rzakrojil družbeno v enotnem, homogenem revolucionarnem projektu, tako je ukinil sociologijo v »revolucionarni
znanosti«. — Nadvse zanimiv prikaz položaja sociologije v »realnem socializmu« gl. v Zaslavska 1987. Za naše raz-
pravljanje je posebej zanimivo, da Zaslavska definira za predmet sociologije, ki jo je »prebudila« modernizacija so-
vjetskega sistema, perestrojka, civilno družbo, taka odločitev predmeta pa še posebej zahteva razmejitev sociolo-
gije od »znanstvenega komunizma« (Zaslavska 1987, 1635).
' ' Predmarksistični Marx uporablja figuro >codice5 rescripti« (cf. Marx 1842, 198).
To logiko argumentacije v naših krajih dobro poznamo iz vsakdanjih nastopov državnopartijskih fukcionarjev;
zavrneš dve skrajnosti (levo in desno) in greš naprej po »Titovi poti«. Pri tem v imenu svoje pozicije obsodiš nas-
protnike, s pomočjo nasprotnih pozicij nakažeš svojo, pri tem pa ti ni treba ničesar reči ne o svoji poziciji ne o
skrajnostih.
68
veljaven predmet diskurza, in postavila družbo kot veljaven predmet diskurza oziroma ve-
ljaven diskurz o družbi. Implozija družbenega je, nasprotno, več od tega: je razsutje implodi-
rane družbe, družbe kot (možne) sombolne celote. Implozija družbenega ne pomeni, da
družba ni možna, ampak da družbe ni. Implozija družbenega je družbeno realno, ob katerem
spodleti totalizirajoča simbolizacija, družbeno realno, ob katerem se razpara politični hege-
monizem in ob katerem se pretrga tudi teoretski diskurz Laclaua in Mouffe.
Zaplata, ki naj bi zakrpala to razparanje teoretskega tkiva, je totalitarizem. Tako se izmakne
resnejši tematizaciji tudi ta, in ne le to: s tem ko Laclau in Mouffe postavita kot nasprotje
implozijo družbenega, se jima ni treba podrobneje vpraševati po odnosu med totalitarizmom
in radikalno demokracijo. Ustavimo se najprej ob tem problemu.
Totalitarizem je po movan po Claudu Lefortu — na katerega se sklicujeta Laclau in Mouffe —
kot »anuliranje znakov delitve na državo in družbo in anuliranje znakov notranje družbene
delitve« fLefort 1981, 103). Spostavljen je v imenu enotnosti: razdvojitev civilne družbe in
države, politične in administrativne oblasti ter zanikanje družbene delitve (kot »ostanka pre-
teklosti«) in brisanje družbene heterogenosti (ibid., 101-103) spostavi samozadostno in ho-
mogeno družbo, transparentno in skladno samo s sabo, družbo, ki je sama svoj oblastnik, za-
konodajalec in vedež.
Implozija družbenega bi bila simetrično nasprotje totalitarizma, če bi bila res, ne bi bilo
»artikulacije med družbenimi razmerji«. V tem primeru bi imeli na enem polu popolno arti-
kulacijo in na druge nobene. Vendar Laclau in Mouffe nikjer ne dokažeta, da je artikulacija
md družbenimi razmerji - kot se zdi: per deßnitionem — odsotna, oziroma ne utemeljita, zakaj
naj bi je ne bilo. To preprosto privzameta kot dano. Ta privzeta danost se mi zdi problema-
tična, čeprav je konsistentna s tradicijo, ki jo Laclau in Mouffe posodabljata, in koherentna z
njunim teoretiziranjem.
Laclau in Mouffe vključita v svoj diskurz dva momenta, ki sta ključna za konstituicijo mark-
sistične teorije (in socialističnega političnega imaginarnega): 1. po movno dezorganizacijo ci-
vilne družbe, se pravi tak pojem civilne družbe, iz katerega so odmišljeni mehanizmi druž-
bene integracije in regulacije. Taka »dezorganizirana civilna družba« (Riedel 1975, 270) seve-
da naravnost kliče po povezovanju in uravnavanju od zunaj, po politični integraciji in regu-
laciji. To pa je že, 2., dediferenciacija političnega in družbenega in dominacija politične logi-
ke. Hegemony and Socialist Strategy postane tako paradoksno podjetje: zastavi si nalogo proizve-
sti novo logiko družbenega, proizvede pa nov političen koncept. Natančneje: nova logika
družbenega je povsebovana v novem tipu pohtičnega razmerja.
Takšna artikulacija ima — kot rečeno — dolgo tradicijo. Centralen avtor v tej tradiciji, ki deli-
mitira »gibanje v produkciji« od »gibanja v zgodovini« in »gibanja v družbi« ter razredu »po-
polne odtujitve« na ravni »gibanja produkcije« pripiše vlogo »družbenega gibanja« z zgodo-
vinskim poslanstvom, ki torej pojmovno utemelji delavsko gibanje, v tradiciji, ki »preseže«
razliko med političnim in socialnim gibanjem ter z zatrditvijo neločljivosti med njima kon-
ceptualizira revolucionarno gibanje »totalne revolucije«'^, je seveda Marx. Laclau in Mouffe
pripisujeta njegovi teoretski intervenciji pomen, ki ji gre. Njeno specifičnost opišeta kot
uvedbo novega načela konstitucije političnega prostora: spopada med razredi (razredoma),
njuna kritika »Marxove intervencije« — da to »politično načelo družbene delitve ohrani nes-
premenjeno bistveno komponento jakobinskega imaginarnega: postuliranje enega utemelje-
valnega momenta preloma in enotnega prostora, v katerem se konstituira politično« - pa ne
problematizira konstitutivne razsežnosti tega načela delitve: da gre za delitev, ki je »hkrati
družbena in politična« (Laclau, Mouffe, 151-152).
Na tej podlagi lahko zda primerjamo iplozijo družbenega, radikalno demokracijo in totalita-
rizem. In implozija družbenega in radikalna demokracija nasprotujeta totalitarizmu na ravni
»notranje družbene delitve«: prva je, po definiciji, nasprotek enotnosti, ki jo želi spostaviti to-
talitarizem, druga pa izhaja iz kritike jakobinskega imaginarnega in konsekventno postulira
množitev »momentov preloma« in diverzifikacijo političnega prostora. Tako ena kot druga
afirmirata družbeno pluralnost, različnost, odprtost . . . Pomembno pa se razlikujeta na rav-
ni odnosa do — tradicionalno rečeno — razločevanja med civilno družbo in politično državo.
Za radikalno demokracijo je to razločevanje kvečjemu postransko, za impozijo družbenega je
konstitutivno: implozija družbenega je civilna družba v »čisti obliki«.
Ker radikalna demokracija vzame dediferenciacijo družbenega in političnega kot dano (in
IT Cf. Pankoke 1970; nekaj več tudi v Mastnak 1987.
69
tako seveda ne reflektira esencializma, s katerim je bilo to poenotenje pri Marxu vpeljano), ji
e skupno s totalitarizmom, da obadva gledata na družbo kot na politično družbo, da e arti-
iulacija družbenih razmerij zanju naravnost politična. Mnenje, da je artikulacija med druž-
benimi razmerji odsotna, je ena ključnih značilnosti totalitarizma. Za(o izključuje družbeno
lastno dinamiko in družbo organizira »od zunaj« oziroma »od zgoraj«. Ce privzamemo Lefor-
tovo mnenje, da je totalitarizem mogoč šele, ko ni več nobene sile nad družbo in se družba
samoustvarja, lahko totalitarizem označimo kot paradoksno družbo, ki je samosvoja in sa-
mostojna, ki nima več nobene instance med sabo, vendar je podrejena naddružbeni prisili, in
družbo, ki se giblje izključno po lastnih zakonih, a je postala negibna, nima več lastne dina-
mike. To je seveda totalitarizem na ravni zabrisane razlike med civilno družbo in državo, to-
talitarizem kot globalna politična družba. Radikalna demokracija politični logiki totalitariz-
ma, ki jo označujejo enotnost, uniformnost, homogenost, transparentnost, sklenjenost siste-
ma . . ., nasprotuje s politično logiko pluralizma, heterogenostjo, različnosti, nepredvidljivo-
sti, odprtoasti ... Ne pa tudi temu, da politična logika (samoumevno) artikulira družbeno.
Kljub vsej politični dinamiki ostane družbeno samo negibno: družbene dinamika Laclau in
Mouffe ne moreta misliti, ko govorita o njej, vselej mislita že nekaj drugega.
Implozija družbenega se razlikuje od totalitarizma in radikalne demokracije po tem, da pre-
lomi identiteto med družbenim in političnim, da totalitarni politični družbi ne nasprotuje z
netotalitarno politično družbo, ampak družbeno depolitizira, osamosvoji in afirmira nepoli-
tično družbeno. Laclau in Mouffe upravičeno pravita, da je »to razparanje družbenega tkiva
(. . .) druga oblika zginotja političnega«. Ce je zato že treba govoriti o zrcalni podobi totalita-
rizma, potem je to njegovo simetrično nasprotje demokracija in ne implozija družbenega.
Radikalno demokracijo, implozijo družbenega in totalitarizem lahko primerjamo še na tretji
ravni, na ravni odnosa do oblasi. Totalitarizem pojmuje oblast dobesedno, kot nekaj materi-
alnega ali realnega (Lefort 1981, 102). Radikalna demokracija se naveže na »demokratično
revolucijo«, se postavi po robu tej »sprevrnitvi demokratične logike« in pojmuje oblast kot
simbolno, kot »prazno mesto« (ibid., 95). Dedič »demokratične revolucije« je tudi implozija
družbenega, s tem da se s premestitvijo problematike na drugo raven znova izmakne prepro-
stemu zrcaljenju totalitaristične logike. Z implozijo družbenega je kot »prazno mesto« poj-
movano tudi družbeno.
Ce zdaj še nadalje primerjamo radikalno demokracijo in implozijo družbenega, se lahko vr-
nemo k predstavi o imploziji družbenega, ki sta jo zarisala Laclau in Mouffe.
Radikalna demokracija in implozija družbenega se srečata v pojmu »demokratične revoluci-
je«. Radikalna demokracija se definira kot razširjanje »demokratične revolucije« na vse več
podjetij družbenega življenja. (Strogo vzeto je to seveda prej kpncept ekstenzivne ali ekspan-
zivne demokracije kot radikalne, a to niti ni tako pomebno.) Ce se skličemo na maloprej na-
četo problematiko, lahko radikalno-demokratično razširjanje »demokratične revolucije« raz-
beremo kot politizacijo vse obsežnejših področij družbenega. Postmarksističen projekt je v
tem pogledu dosleden nadaljevalec marksističnega. Ce je jakobinstvo iznašlo moderni pojem
revolucije kot politične revolucije, je ena ključnih potez »Marxove intervencije« aplikacija
tega pojma na družbeno. Revolucija je bila postavljena za matrico (trans)formiranja družbe-
nega, družbeno podrejeno logiki jakobinskega političnega, razdelitev družbe »na dva tabora,
ki je hkrati družbena in politična«, vsiljena za generator družbenega imaginarnega. Laclau in
Mouffe sta to logiko, pač skladno s svojo kritiko .Marxovega posega, multiplicirala. Ob tem,
če naj tako rečem, kvantitativnem donesku je tudi kvalitativen: logiko, o kateri govorimo,
sta sofisticirala. Socializem se trudita — in v tem sta res radikalna - naučiti misliti politično.
Ker sem socializmu že vseskozi oponašal fundamentalistični politicizem, je treba to trditev
razložiti, da ne bi zvenela neresno. Spet se bom sklical na Leforta, ki pravi, da »levica ni mis-
lila politično, ker ni spoznala simbolne narave oblasti v demokratični družbi in moderne dr-
žave« Lefort 1981, 97). Prav mišljenje te simbolnosti oblasti je temeljna premisa in odlika
radikalne demokracije. Problem vidim v tem, da političnost postane tako rekoč obči ekviva-
lent za eksplikacijo in modeliranje vseh form aktivnosti, ne e političnih. Treba je odstraniti
ali potlačiti razliko med civilno družbo in državo''' ter odvrniti implozijo družbenega.
'"* Laclau in Mouffe se po eni strani zavzemata za Iconjukcijo liberalizma in demokracije Laclau, Mouffe 1985, zla-
sti 171 sq.; Mouffe 1986,, ki je obenem njuna reafirmacija se pravi: predvsem reafirmacija liberalizma' v sociali-
stičnem scenariju, po drugi pa opuščata ali minimalizirata tako ključen moment te tradicije, kot je distinkcija
med civilno družbo in državo. .Morda je to cena, ki jo je treba plačati za konjukcijo liberalizma in demokracije s
socializmom':'
70
Zdaj lahko poskušam nekoliko bolj utemeljiti uvodno povezavo problematike implozije
družbenega in civilne družjse. Tako civilna družba kot implozija družbenega subvertirata
občost logike političnega. Ce civilno družbo pojmujemo kot sfero, ki je v antagonističnem
razmerju do države, impliciramo tudi realni antagonizem logik, po katerih se konstituira in
funkcionira vsaka od teh sfer. Morebiten prehod iz ene sfere v drugo bi nujno zahteval trans-
formacijo identitete. V tem primeru gledamo na civilno družbo kot na nekaj pozitivnega ikot
na pozitivnost pluralnih in odprtih form družbenosti). Razlika med civilno družbo in državo
oziroma razcep med njima je učinek obstoja civilne družbe na eni strani in države na drugi),
do razlike/razcepa prispemo iz civiln^ družbe. Po drugem pojmovanju pa pridemo do civilne
družbe iz razlike, razcepje »izvoren«. Šele ta razcep, na eni strani, »do konca« desubstanciali-
zira politiko. Demokratična revolucija jo je desubstancializirala v odnosu do oblasti in drža-
ve; ta razcep jo desubstancializira še v odnosu družbenega. Demokratična revolucija je poj-
movala kot »prazen prostor« oblast; z derevolucioniranjem demokracije je tudi družbeno po-
stavljeno kot »prazen prostor«, si ga ne moremo predstavljati kot impozicije na^el politične
revolucije na družbeno - družbenega v tem primeru pač ne bi demokratizirali. Ce pa naj bi
ga, mora ekspanzija »demokratične revolucije« vsebovati prelom, ki omogoča, da družbeno
sproducira analogno prestrukturiranje oziroma rekomponiranje »prostora«, kot se je odigralo
v sferi političnega. Ta prelom potemtakem ne pomeni nič drugega, kot da od »demokratične
revolucije« ostane samo še demokracija. Na drugi strani je tako desubstancializirana civilna
družba kot sfera družbenega. In ker razcep, iz katerega se lahko konstituira civilna družba,
»sam na sebi ni nič oziroma je prav ta nihil, iz katerega je možna kreacija Kobe 1987, 54),
sem večkrat zagovarjal mnenje, da je nastanek civilne družbe creatioex nihilo.
Vendar vprašanje ni le, od kod se konstituira civilna družba, marveč — če je ta dva vidika
sploh mogoče ločevati — tudi kako se konstituira. Prvemu pojmovanju odgovarja antagoni-
stični boj v realnosti: civilna družba se konstituira v spoprijemu z državo, v drugem primeru
se spostavlja v spopadu sama s sabo. Logika njene konstitucije e logika čistega antagoniz-
ma. V tem smislu sem implozijo družbenega označil za civilno družbo v čisti obliki. Ce po-
vzamemo Laclaua in Mouffe, je civilna družba v čisti obliki potemtakem uverižena v serijo
ekvivalenc »odsotnost kakršnekoli skupne referenčne točke« - »razparanje družbenega tkiva«
- »razsutje simbolnega tkiva« - »izginotje političnega«.
Ce civilno družbo pojmujemo kot prazen prostor, je nemogoče govoriti o »razparaiiju druž-
benega tkiva«; šele v tem smislu pa ne le politično, ampak tudi družbeno pojmujemo kot
simbolno. Zato »razsutje simbolnega okvira« tudi ni nič drugega kot razsutje simbolnega
okvira; ne anulacija simbolne produkcije, temveč »skupne referenčne točke«. To pa je »zgino-
tje političnega«, kolikor je politika ustvarjenje »skupne referenčne točke«. Strogo vzeto seve-
da ne gre za »zginotje političnega«, temveč za njegovo limitranje. Namesto da bi politiko
simbolno uokvirjala družbeno, zdaj implozija družbenega omeji doseg politike kot občega
ekvivalenta. Omejevanje politike kot denarja konstitucije družbenega je kriza »demokratične
revolucije«. »Demokratična revolucija« je namreč definirana kot sprememba, ki uveljavi logi-
ko ekvivalence kot »temeljnega sredstva produkcije družbenega« (Laclau. Mouffe 1985, 155).
Civilna družba v čisti obliki je odpisanje logike ekvivalence kot logike produkcije družbene-
ga. Logika produkcije družbenega je tu, naj ponovim, logika čistega antagonizma, osvoboje-
na nujnega ali prisilnega ekvivalenčnega veriženja, samoumevnega vpisovanja v kak strate-
ški politični projekt. Je obdelava »razcepa realnega«, ki ne beži v boje v realnosti''.
Socializem je malone popoln primer političnega projekta oziroma sistema, ki se ne more so-
očiti s svojo omejenostjo, nezmožnostjo, in že bolestno beži v boje v realnosti"'. Sodi v tisti
»akcijski repretoar« - formiran v 19. stoletju - za katerega je značilno, da so se »akterji, ki so
sodelovali pri njegovem ustvarjanju, nagibali k definiranju samih sebe v jeziku ekonomskih
in političnih sistemov, ki so jih imeli na piki« (cf. Cohen 1985, 685). Prav to je tisto, kar ci-
vilnodružbene aktivnosti, ki jih tematiziram, načelno zavračajo: opozicionalizem. Havel, de-
nimo, pravi: »Zadnji razlog, zakaj mnogi zavračajo izraz 'opozicija', ie, da je v tem pojmu ne-
kaj negativnega. Ljudje, ki se definirajo s pomočjo tega pojma, se definirajo v odnosu do vna-
prejšnje 'pozicije'. (. . .) seveda je neprijetno, če se počutijo primorani definirati svojo lastno,
izvirno in pozitivno 'pozicijo' negativno, v jeziku nečesa drugega, in razmišljati o sebi pred-
»Da bi ubežah razcepu realnega, uprizarjamo boje v realnosti.« Kobe 1987, 62.; O vprašanju realnega cf. Zožek
1987a, 173sq.
Simptom te »bolnosti« je nenehno izumljanje {notranjih in zunanjih) sovražnikov. Sovražniki so edina prava lju-
bezen socializma.
71
vsem kot o ljudeh, ki so proti čemu, in ne preprosto kot o ljudeh, ki so, kar so.«'" Havel s tem
svojim sklepom problema seveda ne reši: prav ta »ki so, kar so«, je problem. Havel ga postavi
tako, da zapreci »beg« v antagonizem v realnosti, postavi sceno za uprizoritev čistega antago-
nizma. Take konsekvence ima tudi njegova zastavitev problema na družbeni ravni, ko defi-
nira posttotalitarizem kot »kompleksno, globoko in dolgoročno nasilje nad družbo, oziroma,
natančneje, samoposiljevanje družbe« — Havel 1985, 68.) Vprašanje, v katerega sili ta konste-
lacija, je vprašanje »novega pojma subjekta« (cf. Riha 1987). Laclau in Mouffe se mu izmuz-
neta tako. da tradicionalni ; politični) subjekt razpršita v mnoštvo subjektivnih pozicij, anga-
žiranih v različnost antagonističnih bojih v realnosti. Subjekt razcepita v realnosti oziroma
po realnosti, da bi se izognila »razcepu v realnem«.
Množica subjektivnih pozicij je vpisana v logiko »politične menjave« (Pizzorno) - ta logika je
odpovedala pri razlagi aktivnosti »novih skupin« (cf. Cohen 1985, 691 sq.) -, nanjo pa e, lo-
gično, oprta logika ekvivalence; drugi pogoj, ki omogoča funkcioniranje logike ekvivalence,
je »skupna referenčna točka«. Ta skupna referenčna točka je pri Laclauu in Mouffe sociali-
stična strategija. Laclau in Mouffe sta socializmu vcepila nekaj občutka za realnost (sociali-
zem bi sicer lahko definirali kot Kealitätsverlustpolitik), ko sta razdrla postularne imaginarno
identiteto družbe, vendar pa kritike polne družbene identitete nista komplementirala z raz-
delavo formiranja identitete kolektivnih akterjev. Zaobšla sta problem, ki ga je Jean Cohen
označila kot »podvojitev problema identitete« (ibid., 694), vprašanje strategije je — če govori-
mo v jeziku socioloških teorij - zasenčilo vprašanje identitete.
Implozija družbenega opisuje stanje, v katerem se problema identitete ne more več reševati z
negiranjem nasprotnikove pozicije, ostane izkušnja lastne nezmožnosti, in v »prostoru« te iz-
kušnje — ki je vse bolj brez preteklosti, prihodnosti in alternative — je mogoče kreirati lastno
»pozicijo«'". Implozija družbenega je ničelna točka produkcije družbenega. To je produkcija
družbenega, ki je prosta vsakršnega poslanstva v ekvivalenci. Po eni strani je osvobojena
vklenjenosti v logiko politične menjave. Paradoksno se prav s tem otrese procluktivizma, ki
ga je socialistična radikalizacija »demokratične revolucije« prignala do postulata »socializaci-
je družbe«''*. Produkcija družbenega postaja, metaforično receno, narcistično, onanistična,
orfejska, sadovska . . . morda gav/lezbična. socialistični obsedenosti z »oplajanjem vrednosti«
in brezdušnemu fundamentalističnemu totalitarizmu dela nasproti - morebiti - vzdihuje
družbenemu vsaj malo duše^". Po drugi strani je razvezana od (socialistične^ strateške »skup-
ne referenčne točke«. Opraviti imamo s sceno brez scenarija. Radzdrtje »sibmolnega okvira«
pa ni že tudi izginotje simbolne produkcije: če lahko s tem v zvezi govorimo o Indiz Sprachlo-
sigkeit« cf. Alternative 1982), ve ja ta obnemelost za razmerje do »družbe« in »politike«. Im-
plozija družbenega kot družbeno realno, ki ne dopušča simbolne totalizacije družbe ali poli-
tičnega projekta, obenem generira družbene simbolizacije brez totalizirajočih (strateških)
scenarijev. Sprachlosigkeit ]t jezik implozije družbenega.
V tem jeziku bi Hegemony and Socialist Strategy ne bilo mogoče napisati, niti prevesti vanj. Ce
nič drugega, pa ga s stališča radikalne demokracije ni mogoče odpisati kot nečesa marginal-
nega. Po knjigi Laclaua in Mouffe koncepta marginalnosti ni vec mogoče resno uporabljati
(čeprav se tudi avtorja na koncu svojega dela spozabita). Sicer pa sta Laclau in Mouffe pro-
blemu, ki se izmika njunemu konceptu radikalne demokracije, dala vsaj ime: implozija druž-
benega.
''' Havel 1985, 56. cf. 58. Podobno je pisal Rudolf Battek: »Tisto, kar mora postati za nas temeljno, je iniciranje, ne
oporekanje. Se pravi, sami sebe moramo razumeti najprej in predvsem kol iniciatorje priliodnjih možnosti in ne kot suh-
veravce, odpadnike ali upornike, ki so proti-a, proti-b aliproti-c. Prepustimo upiranje in represijo vladajočim silam in pretvorimo
»Äfo o/wz/a/o v vse jasnejšo pozicijo!« Battek 1985, 104. cf. 106.1
Stojan Pelko je ob filmu Tima Hunterja Kiver's Edge med drugim zapisal: »To ni vec klasična podoba mladih upor-
nikov, ki se postavljajo nasproti družbenim normam - saj ta podoba še vedno predpostavlja, da so norme nekaj
zunanjega. \ filmu River's edge pa je razsulo te zunanje plati tolikšno, da preprosto ni več protipola, nasproti kate-
remu bi se bilo mogoče postaviti. Razcep, ki je včasih potekal po črti neprilagojeni/družba, je zdaj interioriziran -
sprva v skupino vrstnikov, v skrajni konsekvenci pa v slehernega od likov posebej. Od tod izhajata vsaj dve te-
meljni potezi filma: specifična raztrganost tako lika kot tudi same igre vsakega od akterjev ter odsotnost sleherne
identifikacijske točke. Pelko 1988.
" Izraz je uporabila Rosa Luxemburg malo pred smrtjo Luxemburg 1918i. Njegova vsebina je natanko tisto, kar
Laclau in Mouffe vključujeta v svoj projekt kot »podružbljanje produkcijskih sredstev« oziroma »družimoprilašča-
nje produkcije« Laclau. Mouffe 1985, 178i. S tem »momentom« je v radikalno demokracijo vključena anahroni-
stična perspektiva družbe dela cf. Offe 1984\
"^^ »Desir de jouir voila et liberté de jouir voila l'âme du mouvement social.« .Mercier de la Rivière, L'ordre natural et es-
sentiel des Sociétés Politiques, London 1767, cit. v: Rammstedt 1978, 33.
72
LITERATURA
Alternative 1982: »Indiz 'Sprachlosigkeit'?«, let. 25, It. 142, Berlin.
Battek, R., 1985: »Spiritual values, independent initiatives and politics«, v: Havel et al. 1985.
Benard,., Schlaffer,., 1985: Vieleritbt нпа itichts verstanden, Reinbeck b. Hamburg.
Cohen, J., 1985: »Strategy or Identity: New Theoretical Paradigms and Contemporary Social Movments«, Sxial Re-
search, let. 52, St. 4.
Dalos, Gy., 1986: Archipel Gulasch. Die Ejistehung der demokratischen Opposition in Ungarn, Bremen.
Dolar. M.. 1985: »Subjekt, ki se zanj predpostavlja, da uživa«, v: Grosrichard 1985.
Dolar, M-., 1987: »Beyond Interpellation«, referat na simpoziju Nova družbena gibanja kot politična ravei/iost metafore*,
Ljubljana.
Eder, K., 1985: Gtschichte als Lemprozfssi, Frankfurt/M.
Fehér, F.. Heller, A.. Markus. Gv.. 1986: Diktatura nad potrebama, Beograd.
Grosrichard. A.. 1985: Dieneue Unübersichtlichkeit, Frankfurt/M.
Havel, v.. 1985: »The power of the powerless., v: Havel etat 1985.
Havel, \ ., 1986: »A Human Face in Prague«, An interview conducted bv E. Blair, rkp. deloma prevedeno v: Nova revi-
ja, let. 6, št. 67-68).
Havel, v.. et al., 1985: The Power of the Powerless, ur Keane. J., London. Melbourne, Sydney, Auckland. Johannesburg.
Keane. J., ur., 1988; Civil Society and the State, London, .New York.
Kobe. Z.. 1987: .Razredni boj in antagonizem«. Problemi, let. 25, št. 9-10.
Kusbuch 1985: »Die andere Hälfte Europes-. št. 81.
Laclau. E.. 1986: »Diskurzivne artikulacije in antagonizem«. Vestnik, let. 7, št. 1-2.
Laclau. E., Mouffe, Ch., 1985: Hegemony and Soríalist Strategy, London.
Laclau. E.. Mouffe. Gh.. 1986: »Razprava z Emestom laclauom in (Tantal Mouffe ob knjigi Hegemonv and Socialist
Strategy«. Problemi, let. 24. št. 4-5. 73
Laclau. E., Mouffe. Ch.. 1987: »Nekoč je bila revolucija«, intervju. Mladina, št. 39, 13. november.
Lefort, C, 1981: Uivention démocratique, Paris.
Lukes, S., 1985: «Introduction», v: Havel et al 1985.
Luxemburg, R.. 1918: »Die Sozialisierung der Gesellschaft«, v: Gesammelte Werke, zv. 4, Berlin íDDR 1974.
Marx, K., 1842: »Das philosophische Manifest der historischen Rechtsschule«, v: .Mega'^ I/l. Berlin DDR 1975.
Mastnak. T.. 1987: »Geht es noch darum, die Gesellschaft zu verändern?«, referat na simpoziju Nova družbena gibanja
kot politična razsežfiost metafore, Ljubljana.
.Mastnak. T.. 1988: >0 moči nemočnih«. Katedra, let. XXIX. št. 6.
Michnik, A., 1988: »Demokracija je vprašanje človekovega obstoja«, intervju E. Blair. II. del. Dnevnik, 19. januar
Mouffe. Ch.. 1986: »Liberalizem in radikalu demokracij«. Vestnik, let. 7, št. 1-2.
Offe, C, 1984: Arbeltsgesellschaft«, Frankfurt/.M. New York.
Pankoke. E., 1970: Sociale Bewengung — Sociale Frage - Sodale Politik, Suttgart.
Pelko,S., 1988:»Igratizares.'«, Mladina, h. 7. 19. februar,
Pierson, ch., 1986: Marxist Theory and Democratic Politics, Oxford.
Rammstedt. O.. 1978: Soziale Bewegung, Frankfurt/M.
Riedel, M., 1975: »Hegels Begriff der bürgerlichen Gesellschaft und das Problem seines geschichtlichen Ursprungs«,
v: Riedel. M.. ur.. Materialen ZM Hegels Rechtsphilosophie, zv. 2, FVankfurt/M.
Riha, R.. 1987: »Die neuen sozialen Bewegungen — ein neuer Subjektbegriff?, referat na simpoziju Nova družkenagiba-
nja kot politična razsež/iost те1фге, Ljubljana.
Rupnik. J., 1979: .Dissent in Poland 1968-78: the end of Revisionism and the rebirth of Civil Society«, v: Tökes, R.,
Opposition in Eastern Europe, Oxford.
Szelényi. I.. 1979: »Socialist Opposition in Eastern Europe: Dilemmas and Prospects«, v: Tökes, R., ur., Opposition in
Eastern Europe, Oxford.
Touraine, .\.. 1980: L'aprèssocialisme, Paris.
Uhi, P.. 1985: »The alternative community as revolutionary avant-garde«. v: Havel et al. 1985.
Zaslavska, T., 1987: »Sociologija in perestrojka«. Teorija in praksa, let. 24. št. 12.
Žižek, S., 1985: »Je možna lacanovska teorija družbenega?«, v: Riba, R., Žižek, S., Problemi teorije fetišizma, Ljubljana.
Žižek, S., 1987a: jezik, ideologija, SLovenci, Ljubljana.
Žižek, S., 1987b: »Elementi samokritike . Problemi, let. 25, št. 9-10.
* Referati s tega simpozija bodo objavljeni v: Vestnik, let. 9 i 19881, št. 1.
CIVILNA DRUŽBA IN Miloš Gregorič
SOCIOLOGIJA
nega izmed, resda na polprica-
kovanih, rezultatov oktoberskega
J jugoslovanskega simpozija na te-
mo Civilna družba in država bi lahko opredelili kot naraščajočo divergenco teoretskih para-
digem znotraj sicer nevprašljivega sozvočja temeljnih liberalnih zaključkov, ki jih današnje
»kritično družboslovje« naslavlja na diskurz vladajoče samoupravne ideologije. Disonanca
seveda zadeva najprej samo opredelitev pojma civilne družbe in se, če smemo tako reči, nika-
kor ne giblje ves čas na isti ravni. Nimamo opravka zgolj z različnimi tematizacijami, ki so
sad različnih izhodišč, tj. različnih aspektov, s katerih se pristopa k problematiki. Poleg
omenjene različnosti obstajajo tudi »aspekti«, ki transcendirajo raven sociološkega postavlja-
nja vprašanj ter s tem radikalno premeščajo polje diskusije. Nismo daleč od resnice, če ta
razcep opredelimo za poglavitni (najproduktivnejši donesek simpozija. Dodati je potrebno
le, da je bil ves čas implicitno prisoten že v dosedanjih razpravah in da je legi-
timna posledica nečesa, čemur bi pogojno rekli notranji razvoj koncepta civilne družbe.
,Na prvi pogled so sociološke tematizacije civilne družbe naletele na isto težavo kot že po-
prej poskusi, da bi pojem prevedli v programski koncept integralnega samoupravljanja. V
obeh primerih je pojem civilne družbe nekako odveč. Pri samoupravni režimski) recepciji je
integriran v ideološko projekcijo organske skupnosti svobodnih proizvajalcev, ki temelji na
vsebinski demokraciji, tj. na ukinitvi formalnih mehanizmov posredovanja, ukinitvi funk-
cionalne diferenciacije družbenih podsistemov, torej v zadnji instanci na odpravi dualizma
med družbo in državo. Koncept civilne družbe zgolj v drugačni obliki ponavlja to eshatolo-
ško vizijo in dodaja specifične poudarke, ki pobliže osvetljujejo vprašanje pravne države in
oblasti v predhodnem obdobju socializma, itd. Odveč je pripomniti, da temelji ta ideološka
prisvojitev koncepta na utajitvi teorije razcepa med družbo in državo, ki je konstituiven za
diskurz civilne družbe. Pravzaprav ne ve. kam bi s samo sintagmo, zato ji pritakne naziv sa-
moupravna.
Natančno ta problem se ponovi pri socioloških elaboracijah civilne družbe in nemara lahko
že samo dejstvo, da je paradoks sociološke definicije sploh prišel do zavestne formulacije,
štejemo za že omenjeni notranji razvoj koncepta. Na problem je opozoril Pavel Gantar (gl.
Gantar 1987), in po njem ga povzemam:
»Ge lahko teoretsko in politično problematiko civilne družbe izčrpamo v kategorijah teorije
modernizacije, tedaj se zastavlja vprašanje smiselnosti uporabe pojma civilne družbe.«
(ibid., str. 47)
Skratka, tako kot pri samoupravni recepciji, je tudi pri sociploških tematizacijah diskurz ci-
vilne družbe »uspešno« preveden v že obstoječe ideologije. Ce je pri tem vladajoča ideologija
v pravem pomenu besede prekratka 'integracija pojma v samoupravni diskurz je pač možna
zgolj za ceno potlačitve za teorijo civilne družbe konstitutivnega razcepa na družbo in drža-
74
vo), je po drugi strani sociološka definicija prehitra. Diskurz civilne družbe je izražen v kate-
gorijah ene izmed socioloških teorij in je v njih popolnoma izčrpan.
»Pri Adamu in Pučniku je . . . civilna družba 'le' drug izraz za modernizacijo, je 'le" drug iz-
raz za tehnologijo reguhranja.« (ibid, str. 47)
V izgubo naj bi potemtakem šel nek hevristični presežek pojma civilne družbe, ki ga mora-
mo predpostaviti, če naj bo govor o civilni družbi sploh smiseln in če naj tako ustreže načelu
Occamove britve, ki prepoveduje pomnoževati neko bit brez vsakršne koristi.
Ta skromni premislek nas precej neskromno prestavi v samo srž problema. Vprašanje, ki se
zastavlja, se glasi: je omenjeni presežek pojma civilna družba g ede na sociološki diskurz
sploh konceptualno določljiv? Tako se ponudita dva odgovora, ki pravita, da ne. Za negativni
dokaz bomo šteli komaj pregledno množico teorij, ki jih John Keane v predgovoru k novi
knjigi - reprezentativnemu zborniku teorij različnih avtorjev (Keane 1988, pred izidom) -
skuša urediti v poglavju, ki ne brez razloga nosi naslov Old Themes, New Confusions. Drugi
odgovor je posplositev prvega in ga lahko zgolj ponovimo: pojem civilne družbe ni brez pre-
ostanka določljiv v sociološkem diskurzu, kajti če bi bil določljiv, bi bil odvečen in zato ne-
smiseln. Posreden dokaz - množica teorij civilne družbe, ki druga drugi vračajo »očitek « par-
cialnosti oz. omejenosti stališča. Vsebina pojma je potemtakem to, kar vsaka izmed teh teorij
zase trdi, in hkrati še nekaj več. Je vsota vseh parcialnih aspektov plus prostor za še eno teo-
rijo več.
METATEORIJA CIVILNE DRUŽBE? -p| remislek, ki se ea loti J. Keane,
I-' zato da bi uredil »zmedo«, je ne-
A    kakšna meta-teorija različnih pristo-
pov k tematizaciji distinkcije med civilno družbo in državo:
»Soočeni smo z množico konfuznih pomenov in nasprotujočih si rab distinkcije, zato se zdi
nujno poskusiti z nekaj previdnimi razločki. Shemo država-civilna družba lahko razumemo
na tri različne načine. Čeprav se ti trije pristopi lahko — in ponavadi tudi se — križajo in do-
polnjujejo, lahko proizvedejo tudi različne vrste trditev, zato jih moramo pazljivo razločeva-
ti« (ibid., str. 13-14).
Kar je v zadnji instanci skupno vsem tematizacijam je to, da se diferencirajo v tri skupine
glede na pristop k predmetu. Toda kriterij te diferenciacije je že vpisan v samem predmetu.
Sam predmet je tisti, ki »streže več načelom hkrati«, zato ga ni možno enoznačno intepretira-
ti. Keanove »three different ways« so naslednje:
1. Analitični pristop — raziskuje izvore, razvoj in transformacije posameznih in-
stitucij ali celotnega sistema. Identificira ključne institucije in akterje ter
proučuje njehove medsebojne reakcije. Ne gre mu za formiranje vrednostnih
sodb, temveč za formiranje eksplanatornega razumevanja kompleksnih
družbeno-političnih realnosti.
2. Politični pristop — dihotomija med civilno družbo in državo služi kot kriterij za
»what must be done 'and what must not be done«. Gre seveda hkrati za pre-
sojo, kakšna naj bodo sredstva za dosego oziroma ohranjanje zaželenih ci jev.
Shema civilna družba-država nudi oporo v strateško političnih vprašanjih, ki
zadevajo opozicijska nova družbena gibanja, vendar tudi strateško reakcijo
nanje.
3. Normativna dimenzija - gre za pristope, ki izpostavljajo strukturalno sistem-
ske mehanizme razločevanja med družbo in državo. Ti pristopi (A. Heller
idr.) proučujejo, razvijajo in adaptirajo klasična načela politične doktrine li-
beralizma 18. 19. stoletja, se pravi delitve in kontrole oblasti, državljanskih
svoboščin, političnega pluralizma in sistema politične reprezentacije, skrat-
ka formalno-pravne demokracije.
Različne teorije civilne družbe se v svojih analizah očitno srečujejo z nekim paradoksom, ki
kljub nameri vsake, da bi pojmovno pozitivno določila svoj predmet, povzroči, da se jim
predmet izmakne, razcepi, same pa ostanejo njegov vselej zgo j parcialni vidik. Refleksijski
obrat, ki mnoštvo teh pristopov izpeljuje iz narave samega pojma, zato le potrjuje, da je ta
pojem inkosistenten »rešitve« potemtakem ne moremo poiskati v neki novi (še eni) teoriji:
75
»Namen vzpostavive teh distinkcij ... ne bi smel biti v tem, da bi proizvedli novo filozofska,
sociološko in politično paradigmo. Usmeritev na formiranje velike teoretske pojasnitve pre-
teklih, sedanjih in prihodnjih odnosov med državami in civilnimi družbami bi bila prezgod-
nja, če že ne popolnoma nezaželena. Rezultirala bi najbrž v prehitrih filozofskih poslploši-
tvah, v poenostavljenih socioloških observacijah in drznih a i zavajajočih političnih napot-
kih« (ibid., str. 14).
Toda iz vsega tega potegne Keane prav nenavaden sklep: »Zato mora biti namen razjasnitve
splošno konfuznih in prekrivajočih se uporab distinkcije država-civilna družba mnogo
skromnejši: razviti interpretativno stališče, ki bo koristno v zgodovinskih in socioloških raziska-
vah, normativnih diskusijah in politični akciji« (ibid.).
Tu nas avtor pusti v dvomih. Iz teksta pač ni razvidno, v čem bi se «interprétative standpo-
int* razlikovalo od »new paradigm«. Razen morda v tem, da se mu zdi paradigma premočan
izraz in jo je zato potrebno moderirati, prevesti v skromnejši izraz »interpretativno stališče«.
Toda, če z interpretativnim stališčem misli stališče brez filozofske, sociološke in politične
paradigme, kako naj potem pričakuje koristnost v zgodovinskih in socioloških raziskavah,
normativnih diskusijah in politični akciji?
Protislovja se potemtakem nismo rešili, prej obratno, šele sedaj smo zares stopili vanj, kar
nas lahko navdaja z upanjem, da bo mogoče konceptualno določiti »essentially contested ca-
racter« distinkcije civilna družba-država. Keanova namera, da bi razpršil meglo in fundiral
metateorijo civi ne družb, takorekoč produktivno propade. Namesto tega proizvede sim-
ptom, ki se kaže v nihanju (odstotnosti definicije razlike) med interpretativnim stališčem in
novo paradigmo. Simptom, ki ga reprezentira sama dvoumnost besede stališče, kolikor obe-
nem označuje vrednostno sodbo in nek kraj, topos interpretacije. Toda ali nismo na ta način
jrišli ravno do topološke definicije presežka in konstitutivne opozicije, ki se zgošča v njem?
'redpostavimo dve možnosti:
1. Interpretativno stališče je kljub nasprotnim zagotovilom Keana nova (filo-
zofska, sociološka in politična) paradigma, če naj zadosti njegovemu kriteri-
ju »praktične« uporabnosti/koristnosti v teoriji in političnem delovanju. V
procesu interpretacije torej nujno naleti na samo sebe kot na paradigmo, ki
je del svojega lastnega predmeta, tj. množice konfuzne rabe distinkcije.
2. Interpretativno stališče ni nova paradigma, temveč mesto, na katerem se kri-
žajo različni pristopi. Analitični, politični in normativni pristopi na tem me-
stu sovpadejo v stališču, ki reprezentira njihovo skupno sintezo. Natančno ta
sinteza zadeva naš problem. Lahko rečemo, da je prav ta sinteza tisti prese-
žek, ki je nedoločljiv v socioloških, politoloških ali normativnih kategorijah,
saj za vsakega od omenjenih pristopov reprezentira manko ostalih dveh. To-
pološka definicija presežka bo zato označevala njihov presek, mesto, kjer vsi
ti manki sovpadejo v skupen manko, ki ga zasede označevalec civilna druž-
ba.
»Posebnost problematike« reprezentira zato neki »nič«, neko prazno mesto, na katerem se
prelamljata dve realnosti - realnost teoretskega in političnega diskurza: označevalec civilna
družba predstavlja ničelno stopnjo teorije znotraj političnega angažmaja in ničelno stopnjo
teorije znotraj političnega angažmaja in ničelno stopnjo političnega znotra teoreskega di-
skurza. Je torej dvojno vpisan, kar ni posebej vzpodbudno, vsaj kar zadeva odpravljanje kon-
fuzije. »Konfuzna« raba distinkcije civilna družba-država, s katero se ubada John Keane, je
po eni strani čista posledica mehanizma dvojnega vpisa, toda po drugi strani je prav zaradi
tega ireduktibilna. Na tem mestu diskurz civilne družbe pade v samo realnost, drugače reče-
no — označevalec civilna družba je tisti shifter, ki teorijo pripne na realnost političnih bojev
in je zato kot obči mehanizem naddoločen z vsakokratno konkrecijo teh bojev, katerih del je.
Ali je potemtakem sploh legitimno govoriti o metateoriji teoretskih diskurzov civilne druž-
be? Vprašanje lahko tudi drugače zastavimo: kateri tip teorije lahko priredimo Keanovemu
interpretativnemu stališču, če naj le-ta ne bo nova teoretska paradigma? En (posreden) odgo-
vor smo dobili že na simpoziju. Pavel Gantar »rešuje« protislovnost problematike tako, da
zanika veljavnost njene sociološke obravnave:
»Kategorialni aparat diskurza civilne družbe ... ne spada v območje sociologije. Je 'privilegi-
ran' predmet političnih in ustavnopravnih ved . . .« (Gantar, ibid., str. 47)
76
Toda s tem, ko se rešimo sociologije, zgolj potrjujemo Keanovo tridelno shemo in reproduci-
ramo »konfuzijo«. Označevalec civilne družbe daje/omogoča konsistenco konkretnim demo-
kratičnim bojem tako, da politični angažma neodvisne javnosti, novih družbenih gibanj,
strokovnih združenj, alternativnih medijev, posameznikov itd. poimenuje z bojem za civilno
družbo. Tako kot v sociologiji je tudi v političnih vedah očitno, da je tisti presežek, ki je ire-
duktibilen. samo ime — če za sociologijo predstavlja točko, kjer teoretski diskurz sovpade s
svojo izjavljalno pozicijo in začne delovati politično, pa predstavlja v politologiji in politič-
nem angažmaju tisto mesto, ki se vpisujejo v teoretski in ideološki boj, ki bo vsakič znova
določil njegov pomen.
LITERATURA
Gantar, P., 1987: »Sociologija in civilna družba«. Družboslovni razprave, št. 5.
Keane, J. (nr.), 1988: Civil Socieiy and the State. New European Perspeđives, London - New York.
77
o SVOBODI lohn Stuart Mill
(UVODNO POGLAVJE;
■Tg -r -г tem eseju ne bom razpravljal o
\/ tako imenovani Svobodni volji, za
T katero žal mislijo da je nasprotje
napačno imenovane doktrine Filozofije nujnosti; razpravljal bom o Civilni ali Družbeni Svo-
bodi; o naravi in mejah oblasti, ki jo družba lahko legitimno izvaja nad posamezniki. O vpra-
šanju torej, ki ga zelo redko postavljajo in o njem nasploh še manj razpravljajo, ki pa s svojo
latentno navzočnostjo močno vpliva na praktična protislovja našega časa: še več, zdi se, da
bo to postalo temeljno vprašan e prihodnosti. Seveda pa še zdaleč ne gre za novo vprašanje,
saj je na nek določen način deli o človeštvo že v najzgodnejših obdob in; toda na stopnji raz-
voja, ki so jo zdaj dosegli najbolj civilizirani deli človeštva, se zastav ja v novih razmerah in
zato zahteva drugačno in bolj temeljito obravnavo.
Spopad med Svobodo in Oblastjo (Authority) je tista v oči bijoča značilnost rimske grške in
ang eške zgodovine, ki jo poznamo že v najzgodnejši mladosti.Toda, v starih časih je šlo za
spopad med podložniki ali razdredi podložnikov na eni strani in Vlado na drugi. Svoboda je
takrat pomenila zaščito pred tiranijo političnih voditeljev. Domnevali so namreč (razen v ne-
katerih ljudskih vladavinah stare Grčije), da je ljudstvo nujno v antagonističnem razmerju z
voditel i, ki mu vladajo. Voditelji so bili vladajoče Eno ali pa vladajoče pleme ali kasta in so
oblast bodisi podedovali, bodisi so si jo priborili, ne glede na vse skupaj pa je niso izvajali v
zadovoljstvo vladanih; ti pa se - kakorkoli so že poskušali zavarovati pred njo - niso drznili
ali pa se niso hoteli z njo spopasti. Takrat so mislili, da je oblast nekaj nujnega, vendar hkrati
tudi zelo nevarnega; da je oblast orožje, ki ga oblastniki lahko uporabijo proti svojim podlož-
nikom prav tako Icot proti zunanjim sovražnikom. Na najšibkejše člane skupnosti preži ne-
šeteto ptic roparic; če so jih hoteli zavarovati pred njimi, je bilo nujno, da obstoji še ena ptica
roparica, ki je močnejša od vseh drugih, s čimer omejuje njihovo oblast. Kralj roparic je tudi
sam navadna ptica roparica, zato je bilo nujno, da so bili podložniki neprestano pripravljeni,
da se branijo pred njegovimi kremplji. Cilj patriotov je bil torej postaviti meje oblasti, ki jo je
kralju dovoljeno izvajati nad ljudstvom; in to omejitev so imenovali svoboda. Doseči so jo
poskušali na dva načina. Prvič s tem, da so si prizadevali zagotoviti spoštovanje nekaterih
privilegijev (immunity), ki so jih imenovali politične svoboščine ali pravice: če jih voditelji
niso spoštovali, je to pomenilo, da kršijo svoje dolžnosti; v tem primeru — so menili — sta spe-
cifičen odpor ali pa vstaja popolnoma upravičena. Drugič, kasnejše sredstvo je ustanova
ustavne kontrole (establishment of constitutional checks); ta je omogočila, da je soglasje
skupnosti ali telesa, ki naj bi zastopal interese skupnosti, postalo nujni pogoj za vsa pomem-
bnejša dejanja vladajoče oblasti. V prvo omejitev je vladajoča oblast v večini evropskih držav
morala privoliti. Ne pa tudi v drugo: doseči jo - v tistih deželah, kjer so jo deloma že dosegli,
за doseči jo popolnoma - je postala temeljna naloga vseh privržencev svobode (lovers of li-
)ertv). Tako je bilo zelo dolgo časa: človeštvo se je zadovljilo s tem, da se je vedno znova bo-
jevalo z novimi in novimi sovražniki, hkrati pa je bilo njihovim upom zadoščeno, če se jim je
posrečilo kolikor toliko uspešno omejiti oblast gospodarjev, ki so mu vladali.
Zaradi napredka v človeških zadevah pa je napočil čas, ko so ljudje prenehali verjeti, da je
naravna nujnost, da so vladarji neodvisna oblast z interesi, ki nasprotujejo interesom ljudi.
Nenadoma se jim je zazdelo, da bi bilo precej boljše, če bi bili razni državni magistrati njiho-
vi zakupniki (tenants) ali delegati, ki bi jih lahko odpoklicali. če bi to želeli. Le tako, so bili
prepričani, se bodo zavarovali pred tem, da vlada ne bi svoje oblasti izvajala v škodo ljud-
stva. Postopno je nova zahteva po tem, naj bodo voditelji izvoljeni za določen čas, postala te-
meljna zahteva vseh ljudskih strank, kjerkoli so te že obstajale: ta zahteva je delno izpodrini-
la vse prejšnje poskuse, kako omejiti oblast vladajočih. Ko se je boj za to, da bi vladajočo
oblast s peroidicnim izbiranjem (periodical chioce) vzpostavljali vladani, nadaljeval, so neka-
teri posamezniki začeli misliti, da ljudje nasploh pripisujejo prevelik pomen omejitvam
oblasti. Te — so bili prepričani — naj bi bile varovalno sredstvo pred interesi voditeljev, ki so
bili po pravilu nasprotni interesom ljudstva. Zdaj pa so želeli doseči, da bi bili ljudstvo in vo-
ditelji identični: da bi bili interesi in volja voditeljev hkrati tudi interesi in volja naroda. Na-
roda pa seveda ni treba zavarovati pred njegovo lastno voljo. Ni se bati, da bo začel tiranizi-
rati samega sebe. Ce mu bodo voditelji dejansko odgovorni, če jih bo nemudoma mogoče od-
poklicati, potem jim ljudstvo lahko zaupa vso oblast, saj jim s tem samo diktira, kako naj jo
uporabljajo. Njihova oblast bi bila tako v obliki, najprimernejši za izvajanje, koncentrirana
oblast samega naroda. Ta način mišljenja ali morda bolje občutenja je značilen predvsem za
zadnjo generacijo evropskega liberalizma, v njegovi kontinentalni sekciji pa dominira še da-
nes. Tisti, ki priznavajo, da je početje vlade treba omejiti — razen seveda, kadar ne govorijo o
vladah, za katere bi bilo po njihovem mnenju boljše, da sploh ne bi obstajale - izstopajo med
političnimi misleci Kontinenta kot bril antne izjeme. Prav lahko bi se zgodilo, da bi podobna
čustva prevladala tudi v naši deželi, če bi se razmere, ki so jih podžigale, še naprej nespreme-
njeno razvijale.
A je že tako, da prav tako kot pri političnih in filozofskih teorijah tudi pri ljudeh uspeh raz-
krije slabosti in napake, ki jih v primeru neuspeha sploh ne bi opazili. Predstava o tem, da
ljudem ni treba omejiti njihove lastne oblasti nas samimi seboj, bi bila popolnoma nevpraš-
Ijiva, če ljudska oblast ne bi nikoli obstajala: če bi ostala nekaj, o čemer lahko le sanjamo ali
pa beremo, da je obstajala v davni preteklosti. Prav tako predstave o njej ne bi postavljali
)od vprašaj nekateri kratkotrajni odkloni v njeni zgodovini, kot je npr. francoska revolucija,
cjer si je — v njenem najmračnejšem trenutku - peščica posameznikov prisvojila oblast: tu
namreč ni šlo za kontinuirano delovanje institucij ljudske oblasti, ampak za nenaden in silo-
vit upor proti aristokratskemu in buržoaznemu despotizmu.
Sčasoma pa so se demokratične republike razširile po velikemu delu zemeljske površine in
postale eden najmočnejših členov skupnosti narodov; razprave (observations) in kritike, ki
so se posvečale izvoljenim in svojemu ljudstvu odgovornim vladavinam, so se posvečale veli-
kemu, obstoječemu dejstvu. Zdaj so nenadoma opazili, da fraze kot »samo-vlada« ali pa
»oblast ljudstva nas samim seboj« ne izražajo dejanskega stanja stvari. »Ljudstvo«, ki oblast
izvaja, ni vedno tisto ljudstvo, nad katerim se oblast izvaja: omenjena »samo-vlada« ni vlada
josameznika nad samim seboj, ampak vlada posameznika nad vsemi drugimi. Se več, volja
judstva je dejansko volja najštevilčnejšega ali najaktivnejšega dela ljudstva: je volja večine,
ali pa volja tistih, ki so vse druge uspeli prepričati, da so v večini: prav tako bi se zgodilo, da
bi si ljudstvo zaželelo zatirati del samega sebe; proti temu se je treba zavarovati prav tako
kot proti vsem drugim zlorabam oblasti. Omejitev moči vlade nad posameznikom zatorej ne
izgubi svojega pomena niti teda , ko so tisti, ki so na oblasti, z zakoni zavezani skupnosti, to
je, njenemu najmočne šemu de u. Tako umevanje se je brez težav uveljavilo pri mislecih,
prav tako pa so ga vzeli v zakup tisti pomembni razredi v evropski družbi, katerih pravi ali
pa domnevni interesi nasprotujejo demokraciji: v političnih špekulacijah pa je »tiranija veči-
ne« postala del tistega zla, proti kateremu se mora družba boriti.
Tako kot vse tiranije je tudi tiranija večine že od nekdaj poskušala (gl. orig.) vzbujati stra-
hospoštovanje na najbolj preprost in vulgaren način: skozi delovanje javnih oblasti. Toda
razmišljujoči ljudje so hitro opazili, de se v trenutku, ko družba sama kot celota postane ti-
ran nad posamezniki, ki jo sestavljajo - načini tiraniziranja ne omejijo več le na dejanja, izvr-
šena z rokami svojih političnih funkcionarjev. Družba lahko — in to tudi počne — odloča o
pravilih, ki se jih bo držala: toda če se odloča napačno ali pa če odloča o stvareh, v katere se
ne bi smela vmešavati, lahko nenadoma začne izvajati tiranijo, ki v mnogočem presega druge
oblike političnega zatiranja; čeprav uporablja neprimerno manj stroge kazni, pušča hkrati
precej manj prostora za beg, saj prodira globoko v podrobnosti življenja in s tem zasužnjuje
tudi dušo samo. Varstvo pred tiranijo magistratov torej ne zadošča: potrebno je tudi varstvo
79
sred tiranijo prevladujočega mnenja in občutenja; pred težnjo družbe, da ne samo s civilnimi
caznimi. ampak še z mnogimi drugimi sredstvi vsiljuje svoje ideje in svojo prakso kot edine
veljavne načine vedenja tudi tistim, ki se z njimi ne strinjajo; varstvo pred tem, da bi okovala
razvoj v verige in bi — če bi le mogla — onemogočala formiranje individualnosti, ki ne bi bila
v skladu z uhojenimi potmi, s čimer bi izsilila, da bi se značaji ljudi oblikovali le po vzorcih,
ki jih sama predpisuje. Obstajati mora meja med legitimnim vplivom kolektivnega mnenja
na posameznika in njegovo osebno svobodo; najti jo in hkrati onemogočiti njene zlorabe pa
je za normalen razvoj človeških odnosov (human affairs) prav tako pomembno kot zavarova-
ti se pred politično tiranijo.
Tem stališčem v načelu ne bo nihče ugovarjal; pri praktični rešitvi problema, kam postaviti
mejo - kako vzpostaviti primerno ravnovesje med osebno svobodo in družbeno kontrolo -
pa je še zmeraj vse odprto. Bivanje dobi za posameznika svojo vrednost šele tedaj, ko se po-
samezniku posreči omejiti delovanje drugih ljudi. Zato je treba vzpostaviti pravila vedenja:
najprej z zakonom, pri mnogih stvareh, ki jih z njim ni mogoče uravnavati, pa z vladavino
mnenja. Temeljno vprašanje medčloveških odnosov je, kakšna naj ta pravila bodo; a z izjemo
nekaterih najbolj očitnih primerov je prav na tem področju človeštvo najmanj napredovalo.
Težko bi našli dve obdobji ali pa dve deželi, kjer bi te probleme rešili enako; rešitve ene de-
žele ali enega obdobja pa se drugim zdijo deveto čudo. Hkrati pa ljudje v vsaki posamezni
deželi v svojih lastnih rešitvah ne vidijo prav nič problematičnega, kot da gre za stvari, o
katerih se vse človeštvo še od nekdaj strinja. Pravila, ki so se vzpostavila med njimi, se jim
zdijo samoumevna in samoopravičujoča. Ta univerzalna iluzija je lep primer magične moči
navad, ki niso samo, kot pravi pregovor, človekova druga narava, ampak jih pogosto zame-
njujejo s prvo. Učinek navade na onemogočanje nesporazumov pri spoštovanju pravil vede-
nja, ki so jih ljudje vzpostavili drug nad drugim, je še popolnejši zaradi uveljavljenega mne-
nja, da —bodisi da bi te stvari ljudje pojasnjevali drug drugemu, bodisi da bi odgovore na
vprašanja poskušal poiskati vsak sam — razlaga o tem, zakaj se je treba držati kakšnih navad,
ni potrebna. Ljudje so se navadili, da verjamejo — in to prepričanje so še utrdili tisti, ki bi
sami sebe radi imenovah filozofe — da se je pri takih zadevah bolje zanesti na občutja kot na
razum; da je razum pri tem celo nepotreben. Temeljno načelo, ki usmerja mnenje ljudi o
tem, kako naj se uravnava človeško vedenje, je občutje, zakoreninjeno v umu vsakega posa-
meznika, da je od vsakogar treba zahtevati, naj se vede tako, kot bi on sam — ali pa tisti, s ka-
terimi simpatizira — hotel(i), da se vede(jo). Seveda ne bo nihče sam sebi priznal, da so krite-
riji njegovih sodb njegova lastna hotenja (likings); če pa mnenje o vedenju ni podkrepljeno z
razumsko razlago, ga lahko obravnavamo le kot posameznikovo preferenco; in če se razum-
ska razlaga nato omeji le na apeliranje, češ podobne preference imajo tudi drugi ljudje, smo
še vedno na istem, le da imamo namesto s hotenji posameznikov opraviti s hotenji več ljudi;
s tako argumentacijo podprta preferenca je navadnim ljudem povsem zadostna razlaga za
njihovo ravnanje; še več, poleg tistega, kar predpisuje religija, je tudi edina razlaga njihovih
pojmov o morali, okusu in spodobnosti; hkrati pa je celo njihovo temeljno vodilo pri inter-
pretaciji religije same. Na mnenje ljudi o tem. kaj je hvale ali graje vredno, učinkujejo zelo
različni vzroki, ki vplivajo na njihove želje glede vedenja drugih — teh pa je prav toliko, koli-
kor je želja, ki se tičejo kateregakoli drugega predmeta. Včasih gre za njihov razum — spet
drugič za predsodke in praznovernost; pogosto za njihova socialna čustva, neredko za asoci-
alna, za njihovo nevoščl ivost ali ljubosumje, za aroganco in napuh: za njihova hrepenenja in
strahove, ki se tičejo njih samih - za njihov legitimen ali nelegitimen samo-interes. Ce v de-
želi obstoji vladajoči razred, potem velik del morale izhaja iz njegovjh razrednih interesov, iz
občutij njegove razredne superiornosti. Morala, ki je vladala med Spartanci in Heloti, med
lastniki plantaž in črnimi sužnji, med velikaši in njihovimi podaniki, med plemstvom in tla-
čani, med moškimi in ženskami, je bila v veliki meri rezultat teh interesov in občutij; tako
generirana čustva v medsebojnih odnosih hkrati vzvratno vplivajo na moralna občutja čla-
nov vladajočega razreda. Ce pa je. po drugi strani, vladajoči razred izgubil svojo vladajočo
pozicijo ali pa je njegova vladavina nepriljubljena, potem prevladujoča moralna čustva pogo-
sto zaznamujejo mrznjo do superiornosti same. Drugo, pomembno determinirajoče načelo,
ki vpliva tako na delovanje kot na prizanesljivost (forbearance) ljudi, utemeljujeta pa ga tudi
zakon ali mnenje, je servilnost človeške vrste do tistega, za kar ljudje domnevajo, da so aver-
zije ali preference njihovih trenutnih oblastnikov ali njihovih bogov. Te servilnosti, ki je v
svojem bistvu sicer sebična, ne gre zamenjevati s hipokrizijo: iz nje je namreč vzklilo popol-
noma avtentično čustvo gnusa in mržnje: zaradi njega so ljudje zažigali čarovnice in hereti-
ke. Seveda so splošni in očitni interesi družbe imeli med mnogimi temeljnimi vplivi pomem-
bno vlogo pri oblikovanju moralnih čustev, vendar je to bolj posledica simpatij ali antipatij.
80
ki izhajajo iz njih samih, kot pa razumske odločitve, ki bi jo ljudje sprejeli zaradi teh intere-
sov: simpatije in antipatije, ki imajo z interesi družbe malo skupnega, so namreč v pravnem
redu (establishment of moralities) skoraj enakovredno zastopane.
Pravila, ki določajo splošne navade, ki jih je treba slepo izpolnjevati, hkrati pa jih sankcioni-
rata tudi zakon in mnenje, so torej praktično determinirana s hotenji in averzijami družbe ali
pa njenega velikega dela. Nasploh tisti, ki so zaradi naprednosti svojega mišljenja ali občutij
prišli v konflikt z družbo, tega splošnega stanja stvari niso postavljali pod vprašaj - pa če-
prav se v posameznih segmentih z njim nikakor niso strinjali. Bolj so se posvečali razisko-
vanju, čemu naj bi bila družba naklonjena ali nenaklonjena, kot pa vprašaju, ali naj bi hote-
nja in averzije družbe za posameznika hkrati pomenila tudi zakon. Več ji je bilo do tega, da
poskusijo spremeniti občutja ljudi glede tistih vprašanj, zaradi katerih so sami postali here-
tiki, kot pa da bi branili načelo svobode z vse heretike nasploh. Edina izjema, kjer so razme-
re dosegi višjo raven, je versko prepričanje: primer, ki je poučen iz več razlogov, ne nazadnje
tudi zato, ker je zgled zmotljivosti tistega, kar imenujemo moralni čut: odium teologicum je v
svoji iskreni poboznosti namreč primer moralnega občutenja. Tisti, ki so prvi prelomili z
jarmom, ki je samega sebe imenoval Univerzalna cerkev, ji tudi sami na začetku niso bili
pripravljeni priznati pravice do različnega religioznega prepričanja. Ko se je ta spopad kon-
čal brez zmagovalca, so se vse vpletene strani morale zadovoljti s tem. da so se omejile na te-
ritorij, ki so ga že osvojile; ko so manjšine ugotovile, da nimajo prav nobene možnosti, da po-
stanejo večina, jim ni preostalo nič drugega, kot da tiste, ki jih niso mogli spreobrniti, prosi-
jo, da jim priznajo pravico do različnosti. Predvsem ta spopad je bil vzrok, da so kot načelo
začeli zagovarjati tiste pravice, ki posameznika ščitijo pred družbo; zahteva, naj družba izva-
ja oblast nad posamezniki, je bila tako postavljena pred vprašaj. Za religiozno svobodo, ki o
danes imamo, se velja zahvaliti predvsem tistim velikim piscem, ki so zagovarjali svobodo
zavesti kot neodtujljivo pravico, ter hkrati zanikali, da bi moral biti posameznik zaradi svo-
jega religioznega prepričanja odgovoren drugim. Toda v človeški naravi je, da so ljudje pri
stvareh, ki jim zares nekaj pomenijo, netolerantni do drugačnosti, zato so versko svobodo
malokje zares prakticirali: razen seveda tam. kjer je prevladala želja, naj se teologi s svojimi
prepiri ne vmešavajo v versko indiferentnost. A tudi v najbolj tolerantnih deželah imajo ve-
rujoči, kar zadeva versko tolerantnost, nekaj zadržkov. Nekje dopuščajo različna mišljenja o
vsem. kar se tiče cerkvene vladavine in the matters of church goverment); spet drugi so tole-
rantni do vseh, le do Papistov in Unitarcev ne; tretji bodo prenašali vse. ki verujejo v razode-
to religijo 'revealed religion); nekaj jih je v svoji prizanesljivosti naredilo še korak naprej,
prav vsi pa so se ustavili ob veri v boga in v državo prihodnosti. Ta pa. kjer so verska čustva
večine še močna in prvobitna, versko atolerantnost seveda ni mogla pognati globokih kore-
nin.
Pri nas v Angliji je zaradi posebnosti politične zgodovine jarem prepričanja težji, jarem za-
kona pa lažji kot večini drugih eevropskih držav: čutiti pa je tudi precejšnje nezaupanje do
vmešavanja zakonodajne in izvršilne oblasti v privatne zadeve, ne toliko zaradi pravilnega
stališča do samostojnosti posameznika, ampak predvsem zaradi še vedno ukoreninjenega
mnenja, da se interesi vlade razlikujejo od interesov javnosti. Večina se namreč še vedno ni
naučila dojemati oblasti vlade kot svoje lastne oblasti, mnenja vlade pa kot svojega lastnega
mnenja. Ko se bo ta premik zgodil, bo osebna svoboda izpostavljena enakim pritiskom vla-
de, kot je že zdaj izpostavljena pritiskom javnega mnenja. Toda danes je proti poskusom za-
kona, da bi nadzoroval posameznike tudi tam. kjer ti nadzora niso vajeni, mogoče mobilizi-
rati kar precej občutij, in to ne glede na to, ali gre za zadeve, ki se dogajajo zunaj ali znotraj
legitimne zakonske kontrole: še posebej zato, ker so ta - načeloma sicer popolnoma zdrava -
občutja napačno rabljena enako pogosto kot pravilno. Dejansko namreč ne poznamo nobe-
nega načela, s kateri bi bilo mogoče preverjati ustreznost ali neustreznost vladnega vmeša-
vanja. Ljudje se glede tega pač odločajo v skladu s svojimi osebnimi preferencami. Ko neka-
teri vidijo, da se dogaja kaj dobrega, ali [)a da je. ravno narobe, treba premagati kakšno zlo, bi
vso zadevo najrajši prepustili vladi, da jo uredi; spet drugi pa rajši prenašajo tudi najhujše
družbeno zlo, kot pa da bi vse skupaj prepustili tistim družbenim telesom departments of
human interests , ki so odgovorni v adi. In ljudje se za prvo ali drugo varianto odločajo v vsa-
kem primeru posebej, pac glede na generalno linijo svojih čustev; bodisi v skladu s stopnjo
interesa, ki ga imajo v zadevi, ki naj bi jo urejala vlada, bodisi glede na prepričanje, ki ga
imajo o tem, kaj — ali pa kaj ne — naj bi vlada storila na način, ki jim je všeč; zelo redko pa se
glede na načelno mnenje — ki bi se ga nato tudi konsistentno držali — odločajo o tem, za kate-
re zadeve se spodobi, da jih ureja vlada, in za katere ne. Zato se mi zdi - glede na odsotnost
pravila ali načela — da se prva stran moti enako pogosto kot druga; vmešavanja vlade pa si
81
ljudje enako pogosto želijo, kot ga tudi enako pogosto preklinjajo.
V tem eseju nameravam obravnavati eno samo, zelo preprosto načelo, ki naj uravnava prisilo
in kontrolo, ki jo družba izvaja nad posameznikom, bodisi s fizično silo, utelešeno v zakon-
skih kaznih, bodisi z moralnim nasiljem javnega mnenja. To načelo pravi, da je edini razlog,
zaradi katerega se človeštvo lahko vmeša v svobodno delovanje svojih posameznih delov,
njegova samozaščita. Da je torej nad članom civilizirane skupnosti mogoče izvajati oblast
jroti njegovi volji samo teda . kadar so zaradi njegovega delovanja ogroženi drugi. Njegovo
astno dobro, bodisi fizično a i moralno, (za vmešavanje) ni dovolj mocan razlog. Posamezni-
ka ni mogoče utemeljeno prisiliti, naj nekaj stori ali se čemu odpove, zato ker drugi menijo,
da bi bil srečnejši, če bi ravnal tako. kot oni mislijo, da je prav. Nestrinjanje je lahko dober
razlog, da s posameznikom polemiziramo, ga skušamo v kaj prepričati, lahko ga celo rotimo,
vendar mu zaradi tega ne smemo ničesar prepovedovati, ali pa mu — če nas ne bi ubogal —
zato storiti kaj zalega. Kaj takega je mogoče opravičiti le. če si nekdo preračunano prizadeva
prizadeti koga drugega. Edini segment posameznikovega vedenja, zaradi katerega je ta odgo-
voren družbi, je segment, ki zadeva druge. V vseh tistih segmentih, ki zadevajo le njega sa-
mega, pa mora biti absolutno neodvisen. Posameznik je suveren nad samim seboj, nad svo-
jim telesom in razumom.
.Morda je odveč poudarjati, da velja ta doktrina le za tista človeška bitja, ki so dosegla neko
stopnjo zrelosti. Tu ne govorimo o otrocih ali mladoletnikih, ki še niso dosegli tiste starosti,
pri kateri zakon določa mejo polnoletnosti; za njih morajo namreč še vedno skrbeti drugi in
jih varovati pred njihovim lastnim delovanjem in pred zunanjim svetom. Iz istih razlogov
tudi ne bomo razpravljali o tistih družbah, pri katerih je zaradi zaostalosti nezrela vsa rasa.
Težave, ki nastopijo v najzgodnejših obdobjih na najnižji stopnji napredka, so tako velike, da
je skorajda nemogoče izbirati načine, na katere bi jih lahko presegli; vladarju, privrženemu
duhu izbohšav, je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo, da bi dosegel - drugače sicer nedoseg-
ljiv - cilj. Če imamo opraviti z barbari, je despotizem lahko povsem legitimna oblika vlada-
vine -če ga razumemo kot sredstvo, s katerim naj bi presegli barbarstvo. Svobode kot načela
ni mogoče uvajati v razmere, ki še niso dosegle tiste stopnje razvoja, na kateri je človeštvo
sposobno urejati svoje zadeve v diskusijah, kjer sta obe strani svobodni in enakovredni. Do
te stopnje pa človeštvu ne preostane nič drugega, kot da slepo uboga Akbarje ali Karle Veli-
ke —če ima to srečo, da si jih najde. Takoj pa ko postane zmožno, da ga na poti k lastni po-
vzdigi vodita prepričanje in prepričevanje (to stopnjo so narodi, ki jih tu obravnavamo, že
zdavnaj doseg i . postane bodisi neposredno nasilje bodisi nasilje v obliki kazni zaradi nepo-
korščine nesprejemljivo kot sredstvo, ki služi v dobro človeštva; mogoče ga je zagovarjati
zgolj kot pripomoček, ki zagotavlja varnost drugih.
Poudariti velja, da svojih argumentov nikakor ne namravam utemeljevati s sklicevanjem na
idejo o abstraktni pravici kot nečem, kar je onkraj koristi (utility). Korist razumem tu v naj-
širšem pomenu besede, kot permanenten interes človeka kot progresivnega bitja: kot zadnji
apel v etičnih vprašanjih. Zavzema se za to. da bi ti interesi, ki avtoriziraio podreditev spon-
tanosti posameznika zunanji kontroli, zadevali le tisto njegovo dejanje, ki se tiče drugih. Če
kdo s svojim delovanjem škoduje drugim, ga je treba kaznovati po zakonu; če zakonskiti
kazni ni mogoče uporabiti, pa z vsesplošnim nestrinjanjem. Hkrati pa je posameznika treba
prisiliti, da - če je treba — stori tudi stvari, ki so v dobro drugih: dolžan je. denimo, pričati na
sodišču; po svojih najboljših močeh mora sodelovati pri obrambi skupnosti ali pri čemerkoli
drugem, kar je v korist skupnosti, ki ga varuje; ne sme se izogibati dobrim delom, reševati
mora. denimo, življenje soljudi, če so ta ogrožena, nemočne pa mora varovati pred krutostmi;
skratka, posameznik mora biti družbi odgovoren tudi takrat, kadar ne stori stvari, ki so nje-
gova očitna dolžnost. .Nekdo torej lahko družbi škodi ne le s svojim delovanjem, ampak tudi
z nedelovanjem; v obeh primerih pa mora biti — zaradi škode, ki jo tako povzroča - drugim
enako odgovoren. Seveda pa je v drugem primeru treba neprimerno previdneje izvajati pri-
tisk nad posameznikom kot v prvem. To, da mora nekdo odgovarjati drugim, če jim stori kaj
zlega, je pravilo: to. da ji mora biti odgovoren tudi. če zla ne onemogoči, pa je ta izjema hudo
upravičena. V vseh stavreh, k - drugim enako odgovoren. Seveda pa je v drugem primeru
treba ne jrimerno previdneje izvajati pritisk nad posameznikom kot v prvem. To, da mora
nekdo o( govarjati drugim, če jim stori kaj zlega, je pravilo; to. da ji mora biti odgovoren tudi,
če zla ne onemogoči, pa je ta izjema hudo upravičena. V vseh stavreh, ki se tičejo zunanjih
odnosov posameznika, je ta de iure odgovoren tisti, na katerih interese se njegove zadeve ne-
posredno nanašajo; ali pa, če je treba, družbi, ki te interese varuje. Seveda je mogoče vsakič
najti dovolj dobrih razlogov, zaradi katerih te odgovornosti ni treba izvajati; vendar pa mo-
82
rajo ti razlogi, ce naj jih upoštevamo, vedno temeljiti na posebnih okoliščinah primera: bodi-
si da velja pričakovati, da bo posameznik ravnal pametneje, če ga prepustimo njegovi lastni
preudarnosti, kot pa da bi ga — v okviru svoje ob asti — družba kontrolirala na način, ki ji je
za to na voljo; bodisi da gre za primer, pri katerem bi izvajanje kontrol proizvedlo več zla,
kot bi ga s tem onemogočili. Kadar zaradi takih razlogov ni mogoče računati na odgovornost
pred družbo, morajo interesi tistega, ki deluje, sami stopiti na prazen sodni stol in tako zava-
rovati interese tistih, ki nimajo več zunanje zaščite; v tem primeru mora posameznik same-
mu sebi soditi kar se le da strogo, saj primer sam ne dovoljuje, da bi bil podvržen sodbi svo-
jih soljudi.
Poznamo pa še eno sfero, v kateri ima družba — kolikor se razlikuje od posamznika — le po-
sreden interes, če ga splob ima: gre za ves tisti del človekovega življenja, ki se tiče le njega sa-
mega; če pa že zadeva tudi druge, jih zadeva le skozi njihovo privolitevjn sodelovanje, ki pa
morata biti brez kakršnihkoli iluzij, popolna svoboda in prostovoljna. Ce pravim, da zadeva
le človeka samega, mislim to neposredno in v prvi instanci: vse, kar ga zadeva, lahko namreč
skozi njega samega zadeva tudi druge; ugovarjanja, ki bi lahko bila posledica tega sklepa,
bom obravnaval kasneje. To je torej pravo področje človeške svobode. Obsega najprej notra-
nje področje zavesti; zahteva svobodo vesti v najširšem smislu; svobodo misli in občutij; ab-
solutno svobodo mnenja o vseh stvareh, praktičnih ali spekulativnih, znanstvenih, moralnih
ali teoloških. Morda se komu zdi, da bi svobodo izražanja in objavljanja mnenj veljalo vred-
notiti z drugimi načeli, češ da gre tu za tisto področje človekove dejavnosti, ki zadeva druge;
ker pa gre za zadevo, ki je skoraj tako pomembna, Kot svoboda mišljenja sama, hkrati pa jo
je mogoče v glavnem utemeljiti z istimi razlogi, teh svoboščin ne gre ločevati med seboj.
Drugič, o načelo zahteva še svobodo okusa in poklica (pursuit); možnost, da si svobodno za-
črtamo meje svojega življenja tako, kot nam ustreza; da svobodno počnemo tisto, kar hoče-
mo, pri čemer mora biti izpolnjen tale pogoj (subject to such consequences as follows): da
se nam soljudje ne vmešavajo v naše početje vse dotlej, dokler jim ne storimo kaj slabega, pa
čeprav se jim naše početje zdi neumno, perverzno ali napačno. In drugič, svoboda posamez-
nika znotraj istih meja predpostavlja tudi svobodo združevanja (liberty of combination
among individuals) zaradi kateregakoli razloga, če s tem le ne povzročamo škode drugim; se-
veda pa morajo biti tisti, ki se združujejo, polnoletni, hkrati pa pri združevanju ne smejo biti
zavedeni ali vanj prisiljeni.
Družba, ki teh svoboščin ne spoštuje, ne more biti svobodna, kakršnakoli že je oblika njene
vladavine; in če jih ne spoštuje absolutno in popolnoma, ne more biti v celoti svobodna. O
svobodi lahko govorimo le, če sami in na svoj način odločamo o tem, kaj je dobro za nas, da
le s tem ne ogrožamo in motimo drugih. Vsak posameznik je poklican, da sam varuje svoje
telesno, spiritualno in mentalno zdravje. Ljudje bodo več pridobili s tem, če bodo drug dru-
gega pustili, da živi tako, kot mu je všeč, kot pa, če ga silijo, da živi tako, kot se zdi prav dru-
gim.
Seveda ta doktrina ni nič novega in mnogim se bo morda zdelo, da pripovedujem splošne in
znane resnice; khrati pa bi danes težko našli doktrino, ki bi bila v očitnejšem nasprotju s splo-
šnimi tendencami, ki prevladujejo v obstoječem mnenju (current opinion) in v praksi.
Družba (glede na svojo prosvetljenost) se je zelo naprezala, da bi posameznika prisilila, da bi
se vedel v skladu z n enimi predstavami o osebni in družbeni odličnosti. Antične skupnosti
so bile prepričane, tedanji filozofi pa so to prepričanje le še utrjevali, da mora nad vsakim seg-
mentom zasebnega vedenja (private conduct) bdeti država, čes da je neposredno zainteresira-
na za mentalno in fizično disciplino vsakega svojih državljanov; tak način mišljenja je bil v
teh majhnih republikah, ki so jih obkrožali močni sovražniki, morda celo dopusten, saj so
jim neprestano grozili zunanji napadi: kratko obdobje sproščanja notranjih energij ali samo-
vodenje bi zato lahko povzročilo notranje pretrese, ki bi bili usodni: takrat si kratkomalo
niso mogli privoščiti, da bi čakali na blagodejne učinke, ki jih prinaša svoboda. V sodobnem
svetu pa so politične skupnosti večje, predvse pa je prišlo do delitve med spiritualno in po-
svetovalno oblastjo (zato je usmerjanje človeške zavesti v drugih rokah kot urejanje posvet-
nih zadev) zato se zakon ni mogel enako, prav tako kot nekoč vmešavati v
jodrobnosti vsakdanjega življenja; toda mašine moralne represije so z večjo neutrudnostjo
cot kdajkoli prej poskušale zatreti vsakršna odstopanja od prevladujočega mnenja o samo-
spoštovanju: najmočnejši element, ki je stopil v formacijo moralnih občutij, je religija, v njej
pa se je ambicija cerkvene hierarhije, da si pribori nadzor nad vsemi segmenti človeškega ži-
vljenja, prepletala z duhom puritanizma. Nekateri sodobni reformatorji, ki so sicer kar na-
jodločneje nasprotovali religijam preteklosti, nikakor niso presegli samega odnosa cerkva ali
83
sekt do spiritualnega gospostva: predvsem gospod Comte je z svojim družbenim sistemom,
kot ga je razvil v Système de Politique Positove, poskušal vzpostaviti despoizem družbe (čeprav
bolj z moralnimi kot z legalnimi sredstvi), ki je daleč presegel tudi najdrznejše sanje najtrših
disciplinatorjev med antičnimi filozofi.
A ne glede na to, kaj si mislijo posamezni filozofi, je današnji svet vse bolj naklonjen mnenju
naj družba - bodisi skozi zakonodajo, bodisi skozi pritisk mnenja - še razširi svojo oblast
nad posameznikom: Ker vse spremembe v sodobmen svetu zgolj krepijo oblast družbe,
hkrati pa zmanjšuje oblast (power) posameznika, tu nikakor nimamo opraviti z zlom, ki bo
lepega dne spontano izginilo, ampak postaja, prav narobe, iz dneva v dan hujše. Težnji ljudi,
da drugim bodisi kot voditelji bodisi kot sodržavljani vsiljujejo svoja mnenja in nagnjenja
kot pravila vedenja, so v energično podporo nekatera najboljša in nekatera najslabša čustva,
ki so posledica človeške narave (incident to human nature), tako da to težnjo bolj ali manj
stalno obvladuje želja po oblasti; ker oblast v svetu zaradi spleta okoliščin narašča, lahko
pričakujemo, da se bo krepila tudi ta težnja — razen če se ji ne bomo postavili po robu z ščiti
moralnih prepričanj.
Na začetku svoje razprave bralca ne bom vpeljeval v splošno problematiko; ustrezneje bo, če
se za nameček omejimo na eno od obravnavanih področij, pri katerem je sedan e javno mne-
nje vsaj delno priznalo veljavo načelom, ki sem jih zagovarjal zgoraj. Gre sgveaa za Svobodo
Mišljenja, od katere je nemogoče ločiti svobodo govora in svobodo pisan a. Čeprav smo vse te
svoboščine v deželah, k er zagovarjajo religiozno tolerantnost in svobodo institucij pretežno
del politične morale, sp osna pamet in ljudje, ki oblikujejo javno mnenje (leaders pf opinion)
vendarle toliko ne priznavajo in sprejemajo njihovih temeljev, kot bi pričakovali. Ce te teme-
lje podrobneje proučimo, namreč ugotovimo, da se nanašajo na precej širše področje, tako da
bo razpravljanje o njih najboljši uvod tudi v vsa druga vprašanja. Tiste pa, ki v moji razpravi
ne bodo slišali nič novega, pa prosim, naj mi oprostijo, ker sem si drznil prispevati še eno
razpravo o predmetu, o katerem razpravlja človeštvo že tristo let.
Prevedel Miha Kovač
84
GOVOR Alexis
de Tocqueville
v zakonodajni skupščini ob razpravi o načrtu ustave
(12. september 1848), glede vprašanja o pravici do dela'.
U
• pam. da od mene ne pričakujete
odgovora na pravkar povedano, le-
to namreč vsebuje popoln in zaple-
ten sistem in moja naloga ni postavljati mu nasproti nek drug sistem.
V tem trenutku je moj namen edinole razpravljati o amandmaju, v prid kateremu ali bolje, o
katerem je pravkar govoril poprejšnji govornik.
Kakšen je ta amandma? Kakšen je njegov domet? K čemu po mojem neizogibno teži?
Najprej beseda o delu Komisije.
Komisija, kot vam je povedal govornik pred menoj, e imela dejansko dve redakciji, toda
imela je in še ima le eno samo misel. Sprva je bila ime a neko začetno formulo, toda besede,
izgovorjene na tej tribuni pa tudi drugje, in še bolj kot besede so ji dejstva dokazala, da je
bila ta formula nepopoln in nevaren izraz njene misli. Odpovedala se ji je, ne misli, ampak
obliki.
Ta formula je ponovno v rabi in prav zdaj jo imamo pred seboj.
Naj bo. Soočimo obe redakciji. Primerjajmo ju v novi luči dejstev:
S svojo zadnjo redakcijo se komisija omeji na to, da družbi zada nalogo pomagati vsem rev-
nim, najsi bo s svojim delom najsi bo s svojo podporo v ožjem pomenu in v okviru svojih
sredstev. Nedvomno je s tem hotela državi naložiti obsežne so, plemenitejšo nalogo od tiste,
ki jo je le-ta imela do zdaj: ni pa hotela narediti nekaj popo noma novega: hotela je razširiti,
uzakoniti, urediti javno dobrodelnost, pravzaprav ni hotela nič drugega kot javno dobrodel-
nost. Amandma pa prav nasprotno dela nekaj drugega in še več kot to; ta amandma - s smi-
slom, ki mu ga dajejo izrečene besede, predvsem pa nedavna dejstva, amandma, ki sleherni-
ku daje vsesplošno, popolno, nepridržljivo pravico do dela, neizogibno pripelje do tele posle-
dice: država bo skušala priskrbeti delo vsem tistim, ki se zanj potegujejo in ga potrebujejo, v
tem primeru se bo morala postopoma industrializirati. Tako bo postala edini vsepovsod pri-
sotni industriale in s tem tudi tisti industriale, ki edini ne sme zavračati razpoložljive de-
lovne sile, kar pomeni, da bo kot delodajalec tudi najmanj zahtevna. To jo bo neizogibno pri-
sililo, da se bo postavila za glavnega in v nekem smislu kmalu tudi za edinega industrialca.
Ko enkrat pride do tega, davek preneha biti sredstvo za delovanje vladnega mehanizma in
postane glavno sredstvo za preskrbo industrije. Tako se ves kapital zasebnikov nakopiči v
' Predmet razrave je bil amandma gospoda Methipja iz Drôma k paragrafu 8 iz uvoda v ustavo, dej Moniteur. 13
maj 1848.) Govorniki, ki so bili za amandma, se pravi za pravico do dela, so bili gospodje: Peltier. Ledru-Rollin. Cré-
mieux. Victor Considérant. Billault in drugi. Govorniki proti amandmaju so bili gospodje: Tocqueville. Duvergier
de Hauranne. Thiers, Dufaure in drugi. Gospod Ledru-Rollin je bil tisti, ki je odgovoril Tocquevillu. Amandma so
zavrnili s 396. glasovi proti 187. (Moniteur, 13 september 1848.)
85
državnih rokah in država končno postane lastnik vsega. In to je komunizem. (Vznemirjenje.
Kadar pa se zgodi nasprotno, da se država hoče izogniti usodni nujnosti, o kateri sem prav-
kar govoril; če noče več le sama in z lastnimi sredstvi skrbeti za zaposlitev vseh tistih, ki se
zanjo potegujejo, ampak skuša le bedeti nad delom, ki ga delavcem še vedno nudijo zasebni-
ki, je neizogibno prisiljena poizskusiti z zakonsko uredbo industrije, ki jo e, če se ne motim,
vkl učil v svoj sistem cenjeni govornik pred menoj. Tako je primorana skrbeti za to, da se
ne bi pojavila brezposelnost; pri razporejanju delavcev moramo paziti, da med njimi ne bi
prišlo do konkurence; določati mora plače; včasih omejiti, drugič zopet pospešiti proizvod-
njo; z eno besedo, postati mora glavni in edini organizator dela. (Nemir.)
Čeprav imata, kot je videti na prvi pogled, redakciji komisije in amandmaja nekatere skupne
točke, pa vseeno vodita do zelo nasprotujočih si rezultatov; sta kot dve poti, ki se začenjata
na isti točki, ob koncu pa ju ločuje neizmeren prostor: ena privede do vse bolj razširjene jav-
ne dobrodelnosti; na koncu druge pa zagledamo, kaj? Socializem. (Znamenja pritrjevanja.)
Ne slepimo se, kajti prav nič ne pridobimo, če odlagamo razprave, katerih načelo je v samem
temelju družbe, in ki se prej ali slej, tako ali drugače, včasih z besedami, včasih z dejanji po-
javijo na površini. To, za kar gre danes, to, česar se morda njegov avtor sploh ne zaveda, a je,
vsaj kar se mene tiče, jasno kot beli dan, kar mi omogoča videti v samo bistvo amandmaja
spoštovanega gospoda Mathieja, to je socializem . . . (Daljše vznemirjenje. Mrmranje na le-
vi.)
Tako, gospoda, prej ali slej se mora vprašanje socializma, ki se ga vsi boje in ki si ga doslej še
nihče ni upal načeti, končno pojaviti na tej tribuni, skupščina ga mora razrešiti; deželo mo-
ramo razbremeniti bremena socialistične misli, ki ji tako rekoč leži na prsih; priznam, da
sem se predvsem zaradi tega povzpel na tribuno, ker je nu no, da ob tem amandmaju razreši-
mo vprašanje socializma; nujno je, da vemo, da narodna skupščina ve, da vsa Francija ve, ali
je februarska revolucija bila socialistična ali ne. (Zelo dobro!)
Povedali smo že, zdaj ponavljamo; nič kolikokrat sem za junijskimi barikadami slišal vzklik:
naj živi republika, demokratična in SOCIALNA. Kako razumemo te besede? Gre za to, da
moramo to vedeti, gre predvsem za to, da narodna skupščina to povelevi.)
Skupščina mi lahko ver ame, da pred njo ne nameravam proučevati različnih sistemov, ki
jim je skupno to, da jih ahko imenujemo socialistične. Rad bi le na hitro skušal prepoznati
tiste značilne lastnosti, ki so vsem tem sistemom skupne, in ugotoviti, če je to, kar ima ta vi-
dez in te poteze, tisto, kar je hotela februarska revolucija.
Če se ne motim, gospoda, je prva značilna poteza vseh sistemov, ki se imenujejo sociaUstični,
odločno, nenehno, pretirano sklicevanje na človeško strast do gmotnih dobrin. (Znamenja
odobravanja.) Zato so nekateri dejali, da »gre za rehabilitacijo mesa«, drugi pa, da »delo, celo
tisto najtežje, ne bi smelo biti le koristno, pač pa tudi prijetno«; zopet drugi so govorili, da
»ljudi ne bi smeli nagrajevati po njihovih zaslugah, ampak po njihovih potrebah.« In končno
vam je zadnji od socialistov, o katerem bi rad govoril, prišel sem povedat, da je, po njegovem,
namen socialističnega sistema in tudi cilj februarske revolucije omogočiti vsem neomejeno po-
trošnjo.
Upravičeno torej pravim, gospoda, da je značilna in splošna lastnost vseh šol socializma od-
ločno, nenehno sklicevanje na človeško strast do gmotnih dobrin.
Obstaja še en razlog, to je zdaj posreden, zdaj neposreden, vendar nepretrgan napad na sama
načela zasebne lastnine. Vse od prvega socialista, ki je pred petdesetimi leti dejal, da je lastni-
na vir vsega zJa na tem svetu, pa do le-tega, ki smo ga poslušali na tej tribuni in kije - manj us-
miljen od prvega prešel od lastnine к lastnikom - trdil, da je lastnina kraja. Vsi socialisti,
upam si trditi, da na nek način vsi, neposredno ali posredno, napadajo privatno lastnino.
(Res je! Res je!) Ne rečem, da jo vsi napadajo na tako odkrit, in če dovolite, nekoliko grob na-
čin, tak kot ga je uporabil eden od naših kolegov; pravim pa, da jo vsi, če je že nočejo kar iz-
ničiti, spreminjajo, zmanjšujejo, ovirajo, omejujejo, da nastane jiekaj povsem drugega, kar
sploh ni več tista zasebna lastnina, ki je že od nekdaj poznamo. (Živahna znamenja pritrjeva-
nja.)
Imamo še tretjo in zadnjo lastnost, tisto, ki je zlasti v mojih očeh, značilna za socialiste vseh
barv, vseh šol, to je globoka nezaupljivost do svobode, do človeškega razuma, globoko zani-
čevanje posameznika kot takega, kot človeka. Vsi kar naprej nenehno poizkušajo na vse mo-
86
goce načine popačiti, prikrajšati, omejiti človekovo svobodo. Prepričani so, da država ne
sme biti le upravljalec družbe, ampak mora biti tako rekoč tudi gospodar slehernega člove-
ka, kaj pravim gospodar, njegov učitelj, njegov vzgojitelj (Zelo dobro!); neprestano mora biti
ob njem, krog njega, nad njim, da se mu ne bi kaj pripetilo; mora ga voditi, varovati, podpi-
rati, vzdrževati, miriti: z eno besedo, to je, kot sem pravkar dejal, večji ali manjši zaseg člove-
kove svobode. (Nova znamenja pritrjevanja); če bi na tej točki moral na vsak način najti neko
splošno formulo, s katero bi izrazil, kako gledam na socializem kot celoto, bi dejal, da je to
nova formula služnosti. (Zelo živahno odobravanje.)
Vidite, gospoda, da se nisem spustil v podrobnosti sistemov; naslikal sem socializem v nje-
govih g avnih obrisih, ti zadostujejo, da ga prepoznamo; povsod, k er jih boste videli, bodite
gotovi, da gre za socializem in povsod, kjer boste naleteli na socia izem, boste lahko prepo-
znali te lastnosti.
Torej, gospoda, kaj je z vsem tem? Ali je, kot smo mislili že tolikokrat, nadaljevanje, legitim-
na dopolnitev, izpopolnitev francoske revolucije? Ali je, kot je bilo rečeno že tolikokrat, do-
polnitev oziroma naraven razvoj demokracije? Ne, gospoda, ne eno ne drugo. Gospoda, spo-
mnite se francoske revoluci e; povrnite se k temu strašnemu in slavnemu izviru naše moder-
ne zgodovine! Ali je francoska revolucija, zato ker je spregovorila smislu za materialno v člo-
veku, njegovim gmotnim potrebam, kot je včeraj trdil nek govornik, ustvarila toliko velikih
stvari, da se je proslavila v svetu? Ali torej mislite, da se je vse zgodilo le zaradi govorjenja o
plačah, udobju, neomejenem potrošništvu, brezmejnem zadovoljevanju telesnih potreb?
Državljan Mathieu (iz Drome): Nič podobnega nisem rekel.
Državljan de Tocqueville: Ali mislite, da je z govorjenjem o vsem tem zmogla zdramiti, oživiti,
postaviti na noge, privesti do skrajnosti, vreči v vrtinec vojne vihre, soociti s smrtjo eno celo
generacijo? Ne, gospoda, nikakor ne! Vse to je zmogla ustvariti zato, ker je govorila o pleme-
nitejših in lepših stvareh; govorila je o ljubezni do domovine, o njeni časti; govorila je o po-
štenosti, nesebičnosti, velikodušnosti, slavi; kajti, konec koncev, gospoda, o tem bodite pre-
pričani, le en način je v skrivnosti, kako pripraviti ljudi, da ustvarijo kaj velikega: to je skli-
cevanje na velika čustva. (Zelo dobro! zelo dobro!)
In lastnina, gospoda, lastnina! Nedvomno je francoska revolucija odločno in kruto nastopila
proti nekaterim lastnikom; toda samo načelo privatne lastnine je vedno spoštovala in cenile;
v svojih zakonih ga je postavila na prvo mesto. Nobeno ljudstvo ga ni obravnavalo bolj spo-
štljivo; vtisnila ga je na naslovno stran svojih zakonov.
Francoska revolucija ni zasebne lastnine le uzakonila, ampak jo je celo razširila, saj je med
državljani povečala število lastnikov. (Različni vzkliki. — To je tisto, kar zahtevamo!)
Zahvaljujoč temu, gospoda, se nam danes ni treba bati pogubnih posledic doktrin, ki so jih
socialisti širili po vsej deželi in celo tukaj v tej dvorani; ker je francoska revolucija v naši
Franciji kar iz desetih milionov ljudi naredila lastnike, lahko mirno dopustimo, da se vaše
doktrine pojavijo na tribuni; možno je, da bodo družbo razočarale, toda, zahvaljujoč franco-
ski revoluciji, je ne bodo nikoli mogle resneje prizadeti ali celo uničiti. (Zelo dobro!)
In končno, gospoda, me glede svobode preseneča, da je bil stari režim (l'ancien régime), ki se
v mnogih vprašanjih ni strinjal s socialisti, to mu moramo priznati, s svojimi političnimi ide-
jami od njih manj oddaljen, kot bi mogli verjeti. V celoti jim je bil dosti bliže od nas. Stari re-
žim 'l'ancien régime) je pravzaprav javno izpovedoval prepričanje, da je država edina, ki je
modra, da so subjekti nebogljena in šibka bitja, ki jih je treba neprestano voditi za roko iz
strahu, da ne bi padli ali se ranili; da je dobro nenehno nasprotovati, ovirati, zatirati svoboš-
čine posameznika, da je treba zakonsko urediti industrijo, zagotoviti kakovost proizvodov,
preprečiti svobodno konkurenco. Stari režim (1'anciene regime) je imel o tem prav tako mne-
nje kot današnji socialisti. In kdo, prosim vas. kdo je bil tisti, ki je mislil drugače? Francoska
revolucija.
Gospoda, kdo je odstranil vse te zapreke, ki ovirajo svobodno gibanje oseb, dobrin, idej? Kdo
je povrnil človeku njegovo individualno veličino, ki je njegova prava veličina, kdo? Nihče
drug kot francoska revolucija. (Odobravanje in protestiranje.; Francoska revolucija je tista,
ki je odstranila vse te zapreke, ki je stria vse te verige, ki bi jih vi hoteli pod nekim drugim
imenom obnoviti. Niso le člani te nesmrtne skupščine, te zakonodajne skupščine, te slovite
skupščine, ki je utemeljila svobodo ne le v Franciji, ampak tudi v svetu, zavrnili doktrin sta-
rega režima (l'ancien regime). Poleg njih so bili še pomembni ljudje iz vseh drugih skupščin,
87
ki so sledile zakonodajni: med njimi je bil celo predstavnik krvave diktature Konventa. Ni
dolgo tega, kar sem bral njegove besede, tukaj so: »Izogibajte se«, je govoril Robespierre,
»izogibajte se stare obsedenosti . . .« vidite, da ni nova. (Smeh.) »Izogibajte se stare obsedeno-
sti — pretirane želje po upravljanju; pustite posameznikom, pustite družinam pravico svobo-
dno delati vse. kar ne škoduje drugim; pustite komunam pravico do urejanja svojih lastnih
zadev; z eno besedo, vrnite svobodi posameznika vse, kar ji je bilo nezakoniti odvzeto, kar ne
pripada javni oblasti.« (Vznemirjenje.)
Kaj mislite, gospoda, da bi tako veliko gibanje, kot je bila francoska revolucija, privedlo do te
družbe, ki nam jo z užitkom slikajo socialisti, do te urejevane in urejene, toge družbe, kjer za
vse skrbi država, kjer ni posameznik nič, kjer je v družbi nakopičena in zgoščena vsa moč,
vse življenje, kjer je edini človekov smoter ugodje. Ta družba, ki ji primanjkuje zraka, kamor
svetloba skorajda sploh več ne prodre. Kako, naj bi bila mar francoska revolucija nastala z
namenom ustvariti to družbo čebel ali bobrov, to družbo, ki je prej družba razumnih živali
kot pa svobodnih in civiliziranih ljudi? Je mar zaradi tega toliko slavnih ljudi umrlo na boj-
nih poljih ali na moriščih, je mar zaradi tega toliko slavne krvi prepojilo zemljo, je mar zara-
di tega vzplamtelo toliko strasti; se je mar zaradi tega na svetu pojavilo toliko genijev, toliko
vrlin!
Ne, nikakor ne. Prisegam na tiste, ki so umrli za to veliko stvar, da niso umrli zaradi tega,
umrli so zaradi nečesa večjega, bolj svetega, vrednejšega njih in človeštva. (Zelo dobro!) Ce
tega ne bi bilo, bi bila revolucija brez koristi in izpopolnjen stari režim (l'ancien régime) bi
zadostoval. (Daljši nemir.)
Pravkar sem dejal, da se ima socializem za zakonito nadaljevanje demokracije. Ne bom se
spraševal, tako kot mnogi naši kolegi, po pravi etimologiji besede demokracija. Ne bom
iskal, kot so včeraj, po vrtu grških korenov, da bi izvedel, od kod prihahja ta beseda. (Smeh.)
Demokracijo bom iskal tam, kjer sem jo videl, živo, dejavno, zmagovito, v edini deželi na
svetu, kjer obstaja, kjer je lahko edina v modernem svetu zasnovala nekaj velikega in trajne-
ga, v Ameriki. (Šepetanje.)
Tamkajšnje ljudstvo živi v razmerah, ki so celo enakopravnejše od naših; tam je vse - druž-
beno stanje, običaji zakoni - demokratično; tam vse izhaja iz ljudstva in se k ljudstvu vrača;
ob tem pa vsak posameznik uživa popolnejšo neodvisnost, večjo svobodo kot v kateremkoli
drugem času ali v katerikoli drugi deželi na Zemlji. Skoz in skoz demokratična dežela, pona-
vljam, edina demokracija današnjega sveta, edine zares demokratične republike, ki jih po-
znamo iz zgodovine, in v njih boste zaman iskali socializem. Ne le. da se teorije socialistov
niso polastile duha javnosti, ampak so igrale tudi tako neznatno vlogo v razpravah in javnih
zadevah tega velikega naroda, da niti neti mogli reči, da so vzbujale strah.
Amerika je danes tista dežela, kjer se demokracija izvaja najbolj suvereno in dežela, kjer ima-
jo socialistične doktrine, za katere trdite, da se tako dobro skladajo z demokracijo, najmanj
veljave; je tista dežela, kjer bi imeli ljudje, ki podpira o te doktrine, gotovo najmanj predno-
sti, ko bi se pojavili. Kar se mene tiče, priznam, da ne bi imel nič proti, če bi odšli v Ameriko,
toda v njihovo dobro jim to odsvetujem. (Bučen smeh.)
Eden od članov: Prav zdaj prodajajo njihove dobrine.
Državljan de Tocqueville: Ne, gospodje, demokracija in socializem ne gresta skupaj. To sta
dve stvari, ki se ne le razlikujeta, ampak si tudi nasprotujeta. Ali bi demokracija po naključju
ustvarila bolj nadležno, bolj malenkostno, bolj omejujočo vlado od vseh drugih, z edino razli-
ko, da bi jo izvolilo ljudstvo in da bi sodelovala v imenu ljudstva? Kaj bi torej vi naredili dru-
gega, kot da bi tiraniji pripisali legitimnost, ki je nima in ji tako zagotovili moč in vsemogoč-
nost, ki ju pogreša. Demokracija siri področje neodvisnosti posameznika, socializem ga zo-
žuje. Demokracija slehernemu človeku pripisuje vso vrednost, ki je mogoča, socializem iz
slehernega naredi sredstvo, orodje, številko. Demokracija in socializem imata le eno skupno
besedo, to je enakost, vendar opozarjam na razliko: demokracija hoče enakost v svobodi, so-
cializem pa enakost v prisili in služnosti. (Zelo dobro! zelo dobro!)
Potemtakem februarska revolucija ne bi smela biti socialna; če je tako, je pomembno, da si
drznemo to tudi povedati in ne le povedati, ampak odločno in odkrito razglasitj, kot pravkar
delam. Kadar nimamo določenega namena, ne potrebujemo niti sredstev zanj. Ce nočemo do
cilja, nam ni treba stopiti na pot, ki pelje do njega. Danes vam predlagajo, da stopite nanjo.
Ne smemo slediti tisti politiki, ki jo je nekoč nakazal Baboeuf, stari oče vseh modernih soci-
88
alistov. (Odobravajoč smeh.) Ne smemo se ujeti v zanko, ki jo je sam razkril ali bolje, ki jo je
v njegovem imenu razkril njegov prijatelj in učenec Buonarotti. Prisluhnite temu. kar je go-
voril Buonarotti; vredno je poslušanja, celo po petdesetih letih.
Eden od članov: Tukaj ni babovistov.
Državljan de Tocqeville: »Odprava zasebne lastnine in ustanovitev velike narodne skupnosti je
bila končni smoter njegovih del (Baboeufovih namreč). Vseeno pa je dobro pazil na to, da bi
ga takoj po zmagoslavju podvrgel redu; mislil je, da je treba ljudstvo v celoti pripraviti do
tega, da obsodi zasebno lastnino iz potrebe in koristi.
Tukaj so.glavni recepti, na katere se je zanašal, da mu bodo služili (govori tisti, ki mu poje
hvalo): »S pomočjo zakonov vzpostaviti tak družbeni red, kjer bi lastniki sicer začasno se
lahko obdržali svoje premoženje, bili pa bi ob izobilje, zadovoljstvo in ugled; kjer ne bi - pri-
sil eni porabiti večji del svojih dohodkov v prid kulturi in za davke, izčrpani pod težo vse ve-
čjih dajatev, odmaknjeni od javnih zadev, brez vsakršnega vpliva — v državi predstavljali nič
drugega kot le razred sumljivih tujcev. Tako bi bili prisiljeni emigrirati in zapustiti svoje
premoženje ali se omejiti na to, da bi privolili v ustanovitev vsesplošne skupnosti.« (Smeh.)
Eden od predstavnikov: Pa smo tam!
Državljan de Tocqeville: To, gospoda, je' Baboeufov program; z vsem srcem želim, da ne bi bil
obenem tudi program februarske revolucije; ne, februarska revolucija mora biti demokratič-
na, toda ne socialistična . . .
Çlas na levi: Pač! (Ne! ne! - MedkHc.)
Državljan de tocqueville: In če ne socialistična, kakšna potemtakem bo?
Član na levi: Rojalistična!
Državljan de Tocqueville (se obrne v to smer): IVIorda bi zares to postala, če bi vam dovolil, da
delate po svoje (živahno odobravanje), a ne bo.
Ce februarska revolucija ni socialistična, kakšna naj bo potemakem? Ali je, kot mnogi pravi-
jo in tudi verjamejo, popolno naključje? Ali ni nič drugega kot zgolj zamenjava oseb oziroma
zakonov? Tega ne verjamem.
Ko sem lansko leto, meseca januarja govoril pred poslansko zbornico v prisotnosti takratne
večine, ki je mrmrala v svojih klopeh, sicer iz drugih razlogov, ampak na isti način kot prav-
kar mrmra zaradi teh . . . (Zelo dobro! zelo dobro!)
(Govornik pokaže na levo)
Dejal sem jim: Pazite, veter revolucij se dviga; kaj ga ne čutite? Smo na vulkanu. Tako sem
dejal; Moniteur lahko potrdi. In zakaj sem to dejal . . . (Medklic na levi. ;
Sem bil mar tako slaboumen in verjel, da se revolucije približujejo zato, ker je na oblasti tak
ali drugačen človek, ker je za trenutek vznemiril deželo tak ali drugačen pripetljaj iz politič-
nega življenja? Ne, gospoda. To kar me je pripravilo do tega, da sem verjel v blizanje revolu-
cij, to je bilo nekaj, kar je pravzaprav tudi povzročilo revolucijo. Spoznal sem namreč, da je
globalna kršitev najsvetejših načel, ki jih je francoska revolucija razširila v svetu, zaprla moč,
vpliv, dostojanstva, tako rekoč, življenje samo v ozke meje enega samega razreda tako kot v
nobemi drugi deželi na svetu. Celo v aristokratski Angliji, deželi, ki smo jo takrat večkrat
pomotoma jemali za zgled in model; v tej aristokratski Angliji je ljudstvo v znatni meri, če že
ne povsem neposredno, pa vsaj posredno, sodelovalo v javnih zadevah; če že ni volilo samo
(vo ilo pa je pogostokrat), je vsaj doseglo to, da so slišali njegov glas in spoznali njegovo voljo
tisti, ki so vladali; in res so ga slišali in ljudstvo je slišalo njih,
Tukaj nič podobnega. Ponavljam, vse pravice, vsa moč, ves vpliv, vsa dostojanstva, politično
življenje na sploh, vse se je dogajalo v skrajno ozkih mejah enega samega razreda; zunaj nje-
ga pa nič!
Tako! to je tisto, zaradi česar sem verjel, da je revolucija pred vrati. Videl sem, kako se je v
tem maloštevilnem privilegiranem razredu zgodilo to, kar se sčasoma vedno zgodi znotraj
malih ekskluzivnih aristokracij, namreč, razpad javnega življenja, razcvet korupcije, prevla-
da spletkarjenja nad poštenostjo, vsesplošen propad in pokvarjenost.
89
90
Toliko, kar zadeva gornjo plast.
Kaj se je dogajalo spodaj? Pod tem, kar so takrat imenovali pravna dežela, je bilo resnično
ljudstvo, ljudstvo, s katerim niso ravnali tako slabo, kot so govorili; (kajti, zlasti do padlih
moči moramo biti pravični), katerega pa niso jemali dovolj v obzir. To ljudstvo, ki je živelo
tako rekoč zunaj vsakršnega uradnega gibanja, si je ustvarilo svoje lastno življenje: z duhom
in srcem se je vse bolj oddaljevalo od tistih, ki naj bi ga vodili, oboje, tako duha kot srce pa je
prepustilo tistim, s katerimi se je čutilo povezano. Mnogi med temi so bili brezplodni utopi-
sti, z njimi se pravkar ukvarjamo, ali pa nevarni demagogi.
Videl sem dva razreda, enega številnega, drugega majhnega, kako se vse bolj oddaljujeta drug
od drugega; enega zavistnega, nezau mega, besnega, drugega pa brezbrižnega, včasih sebič-
nega in brezčutnega; ker sem ju vide . kako korakata vsak zase in vsak v svojo smer, sem re-
kel, sem imel pravico reči: Veter revolucij se dviga in kmalu bo prišlo do revolucije. (Zelo do-
bro!)
Ali je februarska revolucija nastala zato, da bi uresničila nekaj podobnega? Ne, gospoda, tega
ne verjamem. Prav tako kot sleherni med vami verjamem nasprotno, nočem nasprotno; to
hočem ne le v prid svobode, ampak tudi v prid javne varnosti.
Ne bi mogel reči, da sem v februarski revoluciji sodeloval, ker pa je do te revolucije že prišlo,
hočem, da bo to resna revolucija, zato da bo zadnja. Kolikor vem so le resne revolucije tudi
trajne. Kajti revolucija, ki ničesar ne proizvede, ki je že od svojega rojstva sterilna, ki ni niče-
sar dala od sebe, lahko služi le eni sami stvari in sicer, da prikliče v življenje druge revolucije,
ki pridejo za njo.
Hočem torej, da bi februarska revolucija imela nek smisel in sicer jasen, natančen, lahko do-
jemljiv smisel, ki bi ga vsi razumeli.
In kakšen je ta smisel? Podal ga bom v nekaj besedah: februarska revolucija mora biti pravo
nadaljevanje, resnična in resna izvršitev tega, kar j^ hotela francoska revolucija, uresničitev
tega, o čemer so naši očetje lahko le premišljevali. (Živahno pritrjevanje.)
Državljan Ledru-Kollin: Hočem besedo.
Državljan de Tocqueville: Februarska revolucija mora biti to, ne več ne manj. Francoska revolu-
cija je hotela družbo brez razredov. Nikoli ni pomislila na to, da bi državljane delila, tako kot
počnete vi. na lastnike in proletarce. Teh besed, obremenjenih s sovraštvom in napadalnos-
tjo, ne boste našli v nobenem od pomembnih dokumentov francoske revolucije. Hotela je, da
ne bi bilo političnih razredov: restavracija in julijska monarhija pa sta hoteli nasprotno. Mi
moramo hoteti to, kar so hoteli naši očetje.
Francoska revolucija je hotela, da bi bili davki enaki in to resnično enaki za vse državlane,
vendar ji to ni uspelo, kajti davki so vsaj v nekaterih predelih ostali neenaki, izenačiti jih
moramo mi. Tudi glede tega moramo še enkrat hoteti to, kar so hoteli naši očetje in uresniči-
ti to. česar oni niso mogli. 'Zelo dobro!)
Povedal sem že, da si francoska revolucija nikakor ni domišljala, da bo ustvarila neko druž-
beno silo, ki bo neposredno in sama po sebi skrbela za bogastvo, udobje, blagostanje sleher-
nega državljana; ki bi zamenjala skrajno dvomljivo modrost vladajočih za praktično in zain-
teresirano modrost vladanih. Verjela je. da je zadovoljivo izpolnila svojo nalogo, če je sleher-
nemu državljanu omogočila, da je prišel do razsvetljenja in svobode. Zelo dobro!)
Imela je trdno, plemenito, ponosno vero — katere, tako se zdi, vi nimate — v to, da pogumne-
mu in poštenemu človeku zadostujeta le dve stvari, razsvetljenje in svoboda; če ju ima, po-
tem od tistih, ki mu vladajo, ne zahteva nič drugega.
Revolucija je hotela razsvetljenje in svobodo, ni pa imela niti časa niti sredstev, da bi to
svoje hotenje uresničila. Zato moramo mi to hoteti in tudi storiti.
Končno je francoska revolucija želela še nekaj, zaradi česar je postala v očeh ljudstva ne le
posvečena, ampak sveta. Hotela je uvesti dobrodelnost v politiko. Dolžnosti države do reve-
žev, do tistih državljanov, ki trpijo, si je zamislila širše, splošneje, plemeniteje, kot je bilo to
mišljeno do tedaj. Ta ideja je tista, ki jo moramo povzeti, ne pa, ponavljam, da postavljamo
daljnovidnost in modrost države na mesto daljnovidnosti in modrosti posameznika, ampak,
da s sredstvi, s katerimi razpolaga država, zares učinkovito priskočimo na pomoč vsem ti-
stim, ki trpijo; na pomoć vsem tistim, ki bi, potem ko so izčrpaH vse svoje vire, obubožaU, če
jim država ne bi pomagala.
To je tisto, kar je hotela storiti francoska revolucija, to je tisto, kar moramo storiti mi.
Ali je to socializem?
Na levi: Da! da! Nič drugega kot to.
Državljan de Tocqueville: Ne, Ne! To ni socializem, pač pa je krščanska dobrodelnost, aplicirana
na politiko, to ni nič . . . (Medklic)
Državljan predsednik: Ali ne razumete; jasno je kot beli dan; vi niste enakega mnenja; saj se bo-
ste povzpeli na tribuno, toda ne prekinjajte.
Državljan de Tocquville: V tem ni ničesar, kar daje delavcem pravico nad državo, ničesar, kar
sili državo, da se postavi na mesto daljnovidnosti, gospodarnosti, poštenosti posameznika,
ničesar, kar bi državo pooblaščalo, da se vmešava v industrijo, da ji predpisuje pravila, da za-
tira posameznika, zato da bi mu lahko bolje vladala ali, kot se nesramno dela, da ga rešuje
pred njim samim, tam ni nič drugega kot krščanstvo, uporabljeno v pohtiki.
Da, februarska revolucija mora biti krščanska in demokratična, toda ne socialistična. Te be-
sede v celoti povzemajo mojo misel, zato z njimi končujem. (Zelo dobro! zelo dobro!)
(Izfleček iz Moniteurja, 13-september 1848.)
Prevedeno po: Oeuvres complètes d'Alexis de Tocqueville, publiées par Madame de Tocqueville, zv. 9: «Études économi-
ques, politiques et littéraires», 2. izd., Paris 1878, str. 536-552. Prevedla Jelka Kemev-Štrajn.
91
PROBLEMI
Eso j i
4
1 Г(м1п1^1\<|
Ksrji      v ¡asta jalušič, Miha Kovač, Tomaž Mastflak, Iz-
tok Saksida, Marcel Siefančič jr., Darko Strajti,
Zdenko 1'rdlovec
l.ili-ratcira     Andrej Hlalnik. Ales'Debeljak, Alojz Ihan, Mi-
lan Kleč, l^uka Xíirak, jasa Zlobec, Bojan Žmavc
Ка/|)га\ C     Miran Božorič, Mladen Dolar, Rastko .Močnik,
Stojan Pelko, Rado Riha, Braco Rotar, Slavoj Žižek.
Idgovunii iireilnik in \. d. glavnega urednika Slavoj 'Zizek
Sekretar iirednišl\ a .Alenka Zupančič
Ohllkovali-c Ranko Novak
Ti-hniilii urrdilik Peter'Zebre
(fraileña priprava MilanSimčič
Tl^k Kočevski tisk, Kočevje
S\ <■! г('\ ijr     .Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Mladen Dolar,
Miha Kovač, Rastko Močnik, Luka Novak, Braco
Rotar, Marko Vršič, Jože Vogrinc, jaša Zlobec,
Slavoj 'Žižek (delegati sodelavcev); Ciril Baškovič
(predsednik), Milan BalažJc, Pavle Gantar, Va-
lentin Kalan, Dragica Korade, Duško Kos, Lev
Kreft, 1 'ladimir Kovačič Mojmir Ocvir (delegati
širše družbene skupnosti)
Naslov ur(-<lnišl\a     Ljubljana, Gosposka 10/1
Iradne ure     Ponedeljek, od 13. do IS. ure; lorek, od 17. do 19. ure
Tokori ni.'un     50101-678-4716}, zoznakozfiPROBI^LML
Letna narornina     Za leto 19SS je naročnina 25.000.— din, zfl tujino
dv'jH'j
Izdajatelj     RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4
Naklada      1 }00 izi'odov
Cena ti';ievilk<-     )000.-dm
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slove-
nije. Po sklepu Republiškega sekretariata za kul-
turo in prosveto šl. 421-1/74, zdne 14. marca
19 74, je revija oproščena davka od prometa proizvodov