(N '-O M _] CK d, C •rti*;«inh»w m.;.:;r.:¡íítv!iiaa::i«wtir/,;:ar,:t:;:srsï VSEBINA Vsem, ki pridejo letos v Jugoslavijo Sin jugoslovanskega izseljenca — predsednik republike Kostarike Slovenska mladina čestita predsedniku Titu Zakon o amnestiji je začel veljati B. P. Ali velja amnestija tudi za moj primer Tomo Brejc: Franceta Močilnika rja ni več med nami I. S.: V spomin Antonu Žabcu Igor Prešeren: Velenjska veleplinarna — novi gigant jugoslovanske industrije 7. P.: Naši izdelki za tujino Po domači deželi Kutumi zapiski: Neža Maurer: Revije in knjige za naše izseljence Prvi Oscar za Jugoslavijo Naši mladi ljudje: Željko Kozinc: Naša glasbena umetnost na poti v svet Slavko Jug: Lokvanj Jugoslovanska popevka v Luxemburgu Pia Peroci: Slovo Otroci berite: Pomlad (Ljudska) Branka Jurca: Adi jo, zlati časi Gilica Jakopin: Žkratki Uganke Naši na Tržaškem Sprejet je zakon o manjšinskem šolstvu Naši ljudje 'po svetu Vprašanja in odgovori Priloga: Učbenik slovenskega jezika (5. in 6. lekcija) Fotografija na naslovni struni: POMLAD V NOVEM VELENJU (foto: Zlatko Denisa) V SREDIŠČU LJUBLJANE, NA KRIŽU ■ ŠCU TITOVE IN CANKARJEVE CESTE V PALAČI KI JO VIDITE NA SLIKI, SO V II. NADSTROPJU PROSTORI SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE KADAR PRIDETE V DOMAČI KRAJ, OGLASITE SE PRI NAS! VAŠ OBISK NAS BO RAZVESELIL! Vašim otrokom in vnukom je namenjen UČBENIK SLOVENSKEGA JEZIKA ki izhaja kot redna priloga v Rodni grudi Letna naročnina za prekomorske države je 4 dolarje. Poštnina plačana v gotovini. Odgovorna urednica prof. Zima Vrščaj, urednica in tehnična urednica I n a Slokan, urednica priloge Učbenika slovenskega jezika Mila Šenk. Uredništvo jn uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva l/II. Rokopisov in slik, ki jih nismo naročili, ne vračamo. Ček. rač. pri Komunalni banki 600-704/3-155. Tiskala tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani Vsem, ki pridejo letos v Jugoslavijo Domača dežela vas čaka s toplo dobrodošlico! Gostol jubno, z ljubeznijo vas bo sprejela. Videli boste naše kraje, kakršni so danes, in spoznali, kako živimo. Razliko od nekdaj do danes boste lahko presodili sami. Posebno mas veseli, da bo med našimi letošnjimi obiskovalci iz ZDA — kakor je razvidno iz dosedanjih prijav pri vodilnih slovenskih potovalnih uradih A. Kollander in Bled J. Suhadolnik — -med našimi rojaki izletniki tudi veliko mladine, 'ki se bo večinoma letos prvič srečala s starim krajem svojih staršev in starih staršev. Ob svojem obisku bi prav gotovo vsi radi videli čimveč. Seveda je razumljivo, da je Slovenska izseljenska matica s svojimi podružnicami storila vse, da bi dragim gostom v tem ustregila. Podružnice Slovenske izseljenske matice pripravljajo razne prireditve za rojake obiskovalce. Toda o tein bomo ■spregovorili podrobneje prihodnjič, danes pa se malo ustavimo pri letošnjih izletih, ki jih naši potovalni uradi pripravljajo za rojake, in seveda pri prireditvah letošnjega izseljenskega tedna. NASI LIKOVNIKI Stojan Batič: Rudarji Akademski kipar STOJAN BATIČ se je rodil leta 1925 v Trbovljah, kjer je med okupacijo delal v rudniku. Nato je odšel v partizane. Po vojni se je vpisal na kiparski oddelek umetnostne akademije v Ljubljani. Prvič je samostojno razstavljal leta 1952. Med deli iz prvih let najdemo mnogo malih plastik, v katerih se odraža kiparjev lirični temperament. Od kasnejših del zlasti izstopa ciklus plastik, v katerih umetnik obravnava življenje trboveljskih rudarjev. Ob teh upodobitvah čutimo, da umetnik pozna do potankosti težko življenje rudarjev. Dne 4. julija piknik ob zeleni Krki Naša že tradieionalna glavna (izseljenska prireditev — piknik 4. julija — bo letos ata Otočcu pri Novem mestu, kakor smo že poročali. A dogovoru s Slovensko (izseljensko matico pripravlja to prireditev Dolenjska turistična zveza. Priprave so že v teku. Prostor za piknik je izbran. Primernejšega, kot je sončni travnik med Krko in gozdičem, streljaj daleč od hotela Grad Otočec in samo 500 metrov od avtomobilske ceste Ljubljana—Zagreb, bi težko našel. Krka je v juliju tudi izredno topla, številni ribji zarod v njej pa zamika vsakega ribiča. Laliko se bos (e kopali, pa tudi ribiči bodo prišli na svoj račun. Kdor bo želel, si bo lahko izposodil pribor za ribolov in poskusil srečo v Krkii. In kar je tudi vredno omeniti: v neposredni bližini je nov lep motel s parkirnim prostorom za avtomobile. v Podrobnejšega programa piknika prireditelji za zdaj še nočejo izdati. Zvedeli pa smo, da bo program pester. Razen zabavnega ansambla za poskočne in zabavne viže, kakor smo slišali, l)o nastopila tudi folklorna skupina iz Bele krajine, nekaj domačih narodnih pesmi pa bodo zapeli pevci iz Novega mesta. Morda pridejo na prireditev tudi pristni dolenjski svatje z ženinom in nevesto, starešino in vsem, kar sodi zraven. Seveda mi treba posebej omenjati, da bo na izbiro obilo raznovrstnih prigrizkov in pijač. ROD NA GRUDA ILUSTRIRANA REVIJA SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE V LJUBLJANI APRIL 1962 LETO IX Udeleženci piknika, ki se bodo pripeljali z lastnimi vozili, bodo lahko obiskali dnclii druge znane kraje v bližimi. Na primer Šmarješke Toplice, ki so samo 5 km oddaljene. Tam se lahko kopljejo v zunanjem in notranjih bazenih. Voda je topla do 32° C. Komaj 14 km od avtomobilske ceste so znane Dolenjske Toplice. V Kostanjevici na Krki, 20 km od Otočca, bo prav V tistem čaisu mednarodno srečanje kiparjev iz številnih držav. Omenimo naj še, da je v bližini znani kartuzijanski samostan v Pleterjah pri Šentjerneju. Gostoljubni patri radi sprejemajo goste, seveda je ogled samostana dovoljen samo moškim. Nič zato! Žane in dekleta sii pa lahko medtem ogledajo Cateške Toplice, ki tudi niso daleč. Znamenita Trška gora se pa s svojim podnožjem skoraj dotika Otočca. Torej, oe pridete v stari kraj letos 4. julija, se dobimo ina Otočcu. Nihče tega gotovo ne bo obžaloval. Prireditve izseljenskega tedna Izseljenski teden, ki iga vsako leto organizirajo izseljenske maitice Jugoslavije, bo letos v prvem tednu julija, to je od 1. do 7. Za ta datum so se prireditelji odločili zato, ker bo takrat v Jugoslaviji na obisku največ izseljencev. Glavne prireditve bodo v Makedoniji, ki se je v povojnih letih čisto prerodila. Izseljenske matice posameznih jugoslovanskih republik bodo organi- Leta 195? so Putnikooi avtobusi pripeljali ameriške rojake na piknik na prijazno Polževo pri Višnji gori Dolenjske Toplice zirale več krožnih potovanj skozi najlepše in najbolj pomembne kraje in pokrajine Jugoslavije. Potovanje, ki ga bo organizirala Slovenska izseljenska matica, bo sedemdnevno, trajalo bo od 30. junija do 7. julija. Udeleženci se žal ne bodo mogli udeležiti piknika na Otočcu. Torej bodo postavil jeni pred izbiro: piknik na Otočcu ali prireditve izseljenskega tedna v Skopju. Če se bodo odločili za prvo ali drugo, ne bodo razočarani. Tisti, ki bodo obiskali Makedoni jo, bodo v soboto, 30. junija zjutraj z letalom odpotovali iz Ljubljane v 'glavno mesto Makedonije Skopje. Tam se 'bodo 1. lin 2. julija z drugimi jugoslovanskimi izseljenci, ki 'bodo prispeli z več sirarni, udeležili prireditev izseljenskega tedina. V nedeljo, 1. julija, se bodo zbrali pred hotelom »Makedonija« v Skopju. Nato si bodo ogledali mesto itn njegove znamenitosti. Po kosilu v restavraciji »Mestni park« se bodo izletniki odpeljali z avtobusi v Saraj — znamo letovišče v bližini Skopja. Tam se bodo ob 8. uri zvečer udeležili svečane akademije, na kateri bodo nastopili najboljši makedonski umetniki. Naslednji dan, 2. julija, bodo izletniki z avtobusi odpotovali do umetnega jezera Mavrovo. Po obedu v motelu »Mavrovo« si bodo ogledali mavrovsko bidrocentralo, ki je naj večja v Jugoslaviji. Dne 3. julija se 'bodo izletniki iz Slovenije poslovili od izletnikov iz drugih republik. Vsaka skupina zase bo nadaljevala potovanje po Jugoslaviji. Rojaki iz Slovenije bodo odpotovali v Dubrovnik, kjer ostanejo ves naslednji dam, nato pa se odpeljejo v Split. Tudi v Splitu bodo preživeli ves dan, lahko pa se bodo kopali in si ogledali številne 'znamenitosti tega našega lepega starodavnega obmorskega mesta. Dne 6. julija bodo izletniki iz Spilita odpotovali na Reko. Obiskali bodo znano letovišče Opatijo, naslednji dan pa se preko Postojne (ogledali si bodo tudi znamenito Postojnsko jamo) vrinejo v Ljubljamo. Skopje, glavno mesto Makedonije Prijetni izleti sem in tja po domačih krajih in tujih deželah Čisto na kratko spregovorimo še o izletih, ki so jih naši potovalni uradi za 'letos pripravili za naše izšeljemce-obiskovalce. Potovalna agencija KOMPAS, ki jo rojaki že dobro poznajo po skrbno organiziranih potovanjih v preteklih letih, je (tudi za letošnjo sezono pripravila obširen program prijetnih in zanimiir vih izlletov. Največ zanimanja bo brez dvoma za petdnevno potovanje z avtobusom po Sloveniji. Izletniki bodo obiskali letovišče Otočec ob Krki na Dolenjskem, od tam pa nadaljevali pot na štajersko v Makole in v Maribor. Iz Maribora jih bo pot vodila v Yeletnje in dalje na Gorenjsko, na Bled in v Bohinj. Tak izlet je res kot skrbno izbran šopek domačih lepot. Prva skupina 'izletnikov po Sloveniji odrine na pot že dne Ih. junija. Prijetno in zanimivo bo tudi avtobusno potovanje po Jugoslaviji skozi Zagreb v Banjo Luko do Sarajeva, od tam pa dalje v Mostar in Dubrovnik. Večdnevno bivanje v Dubrovniku bo dalo vsakomur najlepšo priložnost za ogled edinstvenih kulturnih spomenikov tega svetovno znanega letovišča na Jadranu. Iz Dubrovnika se bodo izletniki vračali ob lepi jadranski obali po novi avtomobilski cesti. Na to potovanje krene skupina 2. junija. Dne 18. junija je na programu sedemdnevni izlet po Sloveniji in Istri. »Kompas« bo organiziral tudi izlet na prireditve izseljenskega tedna v Makedonijo, o katerem pa smo (Spregovorili na drugem mestu, poleg tega bo isti potovalni urad pripravil za rojake tudi več skupinskih izletov v bližnje evropske države. Tako bo iz Ljubljane 6. junija odpotovala skupina na izlet po Italiji, dne 26. junija pa iz avtobusom na izlet po Avstriji, Zahodni Nemčiji, Švici in Italiji. Tudi potovalni urad »Izletnik« je pripravil za rojake številna presenečenja Tudi potovalna pisarna IZLETNIK v Ljubljani bo v letošnji sezoni organizirala nekaj prav prijetnih krajših in daljših izletov za naše izseljence. Datumov posameznih izletov sicer še niso določili, zato vam zdaj povemo le, kam vse bodo izletnike ti izleti popeljali. Štatenberg je ime starega baročnega gradu v Makolah na Štajerskem, ki je bil po vojni preurejen v letovišče. V ta idilični stari grad, kii ima nekaj sobam urejenih še čisto »po grajsko« s starini pohištvom 'in stenskimi freskami, ki iso jih po vojni obnovili znani restavratorji — bo »Izletnik« na svojem dvodnevnem izletu popeljal rojake. Tani jih bo čakalla kopica prijetnih presenečenj, med drugimi tudi ta, da jih bosta kakor pred dve sto leti, sprejela pristni grof in grofica v 'starinskih oblekah 'Z lasuljami in stregli jim bodo pravi grofovski istrežaji. Dubrovnik Francisco Orlič s soprogo pred hišo, d kateri je živel leta 1921—1922, ko je z materjo obiskal domači kraj Za •tiste, ki ine bodo utegnili ma dailjše izlete, bo kakor inalašč enodnevni izlet na Sopoto pod Kumom na Dolenjsko ali na Po bonski piknik, kjer bodo lahko zaplesali in po domače zapeli. Zanimiv in privlačen bo tudi štiridnevni izlet čez Bohinj in Pokljuko na Bled, nato pa mimo strmih sten Julijskih Alp čez Vršič v slikovito dolino Trente in ob Soči do Slovenskega Primorja. Ogledali si bodo Koiper, eno naših najlepših letovišč Portorož, ter se na povratku ustavili v Postojni, kjer bodo seveda obiskali tudi Postojnsko jamo. Na štiridnevnem izletu bodo izletniki na vrata slovenske Istre le potrkali, na naslednjem sedemdnevnem izletu pa bo izletnikom naša Istra na široko odprla vrata svojih lepot in posebnosti. Obiskali bodo Poreč s tisočletno baziliko in Pulj s starodavnimi rimskimi zidovi. V Rabcu, Opatiji, Crilkvenici in drugih letoviščih Kvarnerskega zaliva se bodo morda tudi številni izletniki za urico pridružili kopalcem, dokler jih pot ne bo popeljala naprej proti hladni senci gozdov in jezer na Plitvicah in nato proti Zagrebu, glavnemu mestu Ljudske republike iHrvatske. Iz Zagreba pa — kam drugam kakor v Slovenijo in v njeno belo glavno mesto Ljubljano. Naj zaključimo. Saj smo zadosti povedali, da se ne bi morda kdo bal, češ v starem kraju mi bo dolgčas. Kje neki! Prav nasprotno. Cas bo prehitro mineval — tako kakor v sanjah —- kakor so nam zagotavljali že številni ¡rojaki, ki so nas obiskali v preteklih letih. Naj pripomnimo še to: za vse informacije vam bo rade volje na razpolago Slovenska izseljenska matica, ki ima svoj urad v Ljubljani na Cankarjevi cesti št. 1, v II. nadstropju, nasproti glavne pošte in znanega hotela Slon. Torej — prav srečno potovanje in nasvidenje na domačih tleh! Sin jugoslovanskega izseljenca -predsednik republike Kostarike Naši ljudje, ki so pred desetletji odšli za delom na tuje, so se v tujih deželah na različne ¡načine uveljavili. Mnogi so si pridobili ugled kot znanstveniki, kulturni lin javni delavci, ali kot gospodarski strokovnjaki. Na nedavnih volitvah v republiki Kostariki je prepričljivo zmagal kandidat narodnoosvobodilne stranke — sin jugoslovanskih izseljencev Francisco Orlič. Njegova roditelja Ivan Orlič in Georgina, rojena Bolmarčič, .sta bila doma z revnega otoka Krka v Dalmaciji. Odšla sta za delom v Kostariko, kjer se jima je leta 1907 v San Ramenu rodil sin Francisco. Mladi, bistroumni Dalmatinec se je krepko vrasel na tujih tleh. Zdaj je ena najpomembnejših osebnosti Kostarike kot gospodarski strokovnjak in politik in 8. maja bo prevzel posle predsednika dežele. Svoje prve gospodarske uspehe je dosegel z nasadi kave. Poleg teh je lastnik več kmetijskih posestev, rudnika in tovarne čevljev. Oženjen je s Kostaričanko iz stare ugledne ¡družine. Čeprav tako daleč od rodne dežele ¡svojih staršev, zvesto nosi v srcu ljubeč spomin nanjo. Dvakrat je kot otrok obiskal z materjo Dalmacijo. ¡Prvič mu je bilo komaj leto dni, drugič pa 14 let. Takrat sta z materjo ostala na Krku leto dni in .se je v tem času mladi Orlič dobro seznanil z ljudmi im deželo svojih staršev. Nedavno je Francisco Orlič tretjič obiskal našo deželo. Spremljala ga je tudi soproga. Kot uglednega predstavnika tuje ¡dežele so ga sprejeli in pozdravili zastopniki naših oblasti. Uglednemu ¡rojaku je tajnik Izvršnega sveta LR Hrvatske Jure Ivezič priredil v Opatiji svečano večerjo. Svečan sprejem so mu priredili tudi v prostorih občinskega odbora na Cresu. Med svojim bivanjem v Jugoslaviji je rojak Orlič s soprogo obiskal ¡rodni kraj svojih staršev Pirnat na otoku Krku, Cres iim druge kraje, ki so mu ostali v prijetnem spominu iz časov, ko je kot 14-letni deček živel v Dalmaciji. Na Reki si je ogledal nekatere industrijske objekte. Oh slovesu je naglasil, da je ¡ponosen na svoje jugoslovansko poreklo in da ¡se ima najbrž prav temu zahvaliti za svoje uspehe, ki jih je dosegel v gospodarstvu in politiki. Glede Kostarike pa je dejal, da ¡se bo odločno zavzel za to, da se bo gospodarstvo te ¡dežele, ki je še nerazvita, razvijalo po predhodnem gospodarskem načrtu, v katerem bo ¡država investitor velikih gospodarskih objektov. Seveda pri tem ne izključuje tudi osebne pobude. Toda bistveno je: brez plana m napredka! Predsednik Jugoslavije maršal Tito bo letos 25. maja dopolnil ?0. leto. To je radosten jubilej oseh naših delovnih ljudi doma in izven naših meja. Kakor vsa leta doslej, mu je tudi letos ponesla jugoslovanska mladina o posebni štafeti voščilne čestitke. Štafeta mladosti se je začela 7. aprila na naših železarskih Jesenicah. V prvi štafeti, o kateri je bila naša delavska in kmečka mladina, je ponesel štafetno palico mladi kovinar iz Koroške Bele Ludvik Zajc. Skupno bodo mladinske štafete pretekle kakih 7000 km. Njihova pot se bo zaključila 25. maja v Beogradu, ko bo zadnja štafeta v imenu mladine iz d se Jugoslavije izročila predsedniku Titu štafetno palico. Slovenska mladina čestita predsedniku Titu Ob sedemdesetem rojstnem dnevu ti slovenske mladinke in mladinci želimo vse najboljše. Ponosni smo nate. Naučil si nas hoditi vzravnano in misliti odkrito. Naučil si nas dajati ljudem in rečem njihov pravi pomen in smisel. Samo reci nam, pa bomo prenesli jezera med hribe in rekam spremenili tokove. V vse nas, mlade Jugoslovane, od Jesenic do Djevdjelije, si zanesel besede, ki bodo za vselej ostale v nas in se prepletale z našo mladostjo: skupne težnje, skupne odgovornosti v svetu, ki ga doživljamo in skupne resnice o nas samih. Zakon o amnestiji je začel veljati Odslej lahko več deset tisoč jugoslovanskih emigrantov tudi imensko uredi svoje odnose z domovino. Oproščeno je ljudem, ki so se med vojno in po njej pregrešili zoper svojo domovino, seveda če niso hudi vojni zločinci in zagrizeni sovražniki Jugoslavije. Vsa jugoslovanska diiplomatsko-kouzularna predstavništva v 'tujini so dobila navodila, kako naj izvajajo določbe zakona o amnestiji. Ta predstavništva bodo čimbolj vsestransko proučila primer vsakega emigranta, ki bi se želel vrniti. Menijo, da bodo tudi najbolj zapletene primere lahko uredili najpozneje v nekaj mesecih. To je naravno, saj traja nekaj časa, da na primer emigrantovo prošnjo za ureditev državljanstva iz tujine dobi od pristojnih organov njegov okraj in da se po isti poti vrne nazaj. Emigranti, za katere velja amnestija, lahko dobe jugoslovansko potno dovoljenje. Po tem zakonu lahlko obiščejo svojo državo, lahko jih obiščejo člani njihovih družin in si še drugače urede osebni položaj. Seveda pa morajo emigranti, ki žele dobiti jugoslovansko potno dovoljenje ali se vrniti v domovino, urediti prej državljanske zadeve. Zategadelj se morajo osebno, če to ni mogoče pa pismeno, obrniti na naj-bližje diplomatsiko-konzularno' predstavništvo. Tam morajo 'dati osebne podatke in oddati tudi dokumente, n. pr. staro osebno legitimacijo oziroma staro potno dovoljenje. To je potrebno- zato, da bi ugotovili, če je emigrant naš državljan. Potem lahko zaprosi za jugoslovansko potno dovoljenje oziroma dovoljenje za povratek v domovino. Vsak emigrant, za katerega velja amnestija, se bo povsem samostojno odločil za repatriacijo. Vsi, ki se žele vrniti, bodo deležni naj večje pomoči. Po vrnitvi v domovino bodo imeli enake pravice kot vsak jugoslovanski državljan. Emigranti, 'ki so uredili s v o j e razmere v tujimi, lahko urede državljanstvo in dobe jugoslovansko potno dovoljenje, čeprav še naprej žive v državi, kjer so sedaj. Zaprosijo lahko celo za dovoljenje, da se iz Jugoslavije izselijo člani njihove ožje družine — žena, otroci, starši, s katerimi žele živeti skupaj. Kolikor se želi kateri izmed njih oženiti z našo državljanko, lahko to stori po svojem pooblaščencu. Tako tisti emigranti, ki žive v oddaljenih državah, ne bodo imeli velikih potnih stroškov. Če pa so emigranti sklenili zakon s tujo državljanko in se žele vruiti v domovino, lahko dobe dovoljenje za vselitev vse družine. Amnestiranci lahko dobe iz domovine izpiske iz matičnih knjig, potrdila o šolski izobrazbi in druge dokumente, ki jih potrebujejo, da bi čim ugodneje uredili položaj v državi, kjer žive. Znano je, da bodo ti dokumenti v mnogočem olajšali materialni položaj emigrantov. V Zahodni Nemčiji na primer plačujejo naši emigranti samski davek, ki znese celo 30 odstotkov njihovih dohodkov, čeprav imajo družino v Jugoslaviji. Ko bodo dobili ustrezne dokumente, jim .ne bo več treba plačevati tega davka. Naši pristojni organi, predstavništva v tujini, redakcije naših časopisov im družine emigrantov dobivajo pisma, iz katerih je razvidno veliko zanimanje naših emigrantov za amnestijo, čeprav skušajo nekatere skupinice zagrizenih sovražnikov 'preplašiti emigrante, češ da bodo z ureditvijo svojega državljanstva izgubili zaposlitev in pravico do bivanja v državi, kjer žive sedaj. Te govorice so brez vsake podlage, tembolj, ker so v več državah pristojni organi izjavili jugoslovanskim predstavništvom, da nikakor ne bodo ovirali emigrantov, ki žele urediti državljanstvo. Amnestija, ki jo je sprejela skupščina, zadeva osebe, ki so med vojno sodelovale v kvislinških formacijah in po vojni 'zapustile državo. Med njimi je precej državljanov, ki jih je zapeljala lažna propaganda. Amnestija velja tudi za tiste oficirje, podoficirje in vojake nekdanje jugoslovanske vojske in druge, ki so prišli v vrste tako imenovane politične emigracije iz ujetrniških taborišč za internirance oziroma s prisilnega dela. Amnestija zaideva tudi tiste, ki so pobegnili iz Jugoslavije. To iso pretežno mlajši ljudje, ki so se nepremišljeno, največkrat iz avanturizma, odločili za ta korak. To mi prva amnestija, ki smo jo sprejeli po vojni. Tudi doslej smo postopoma opraščalii odgovornosti in kazni tiste ljudi, ki niso bili neposredno izvrševalci oziroma organizatorji hudih vojnih zločinov in ki niso storili hujših prekrškov. Tako smo ravnali 'tudi .s tistimi, ki so jih pozmeje zapeljali, da so sodelovali v boju proti svoji 'državi. Neposredno po osvoboditvi države smo pri nas odpustili ljudem prekrške, storjene v zablodi, im jim dali zelo široke amnestije. Tudi pozneje smo poleg pomilostitev, zlasti leta 1931. oprostili tudi ljudem, ki so se pregrešili proti svoji državi med gonjo Infermbiroja. S tem smo oprostili odgovornosti veliko ljudi, jim oprostili kazen in omogočili, da so se vrnili domov k družinam in se vključili v delo, ki ustreza njihovim poklicem. Ali velja amnestija tudi za moj primer? München, Böhmerwalclplatz št. 2 jugoslovanski generalni konzulat Pred vratarsko ložo in okenci v veliki sprejemnici se zbirajo skupine ljudi. Vprašanja padajo od vseh strani: -- Kje mi priporočate, da bi preživel letos počitnice na Jadranu? Koliko velja penzion? Koliko samo kosilo? — Kako dobim tranzitni vizum? - Kako dolgo bom moral čakati na vizum za obisk Jugoslavije? — Iz nemških listov nisem mogel dobro razbrati, na koga se nanaša novi zakon o amnestiji. Ali mi lahko to bolj pojasnite? — Ali je novi zakon o amnestiji že uveljavljen? Tako in podobno vprašuje vsak dan veliko število ljudi uslužbence našega konzulata. Na drugi strani okenc, o uradnih prostorih, ni nič drugače. Telefoni brne. Vprašanja so ista. Mize so prepolne pisem enake ali podobne vsebine. Preberimo jih nekaj. — Prosim spoštovani naslov, da mi odgovori, če bodo hudo kaznovani tisti, ki so nezakonito šli preko meje samo zato, da bi si kupili avtomobil ali motorno kolo, zdaj pa bi se želeli vrniti. Prilagam marko za odgovor in prosim, da mi odgovorite na poštno ležeče ... Naslednje pismo: - Poneveril sem osemdeset tisočakov in sem v strahu pred kaznijo nezakonito šel preko meje v Avstrijo iti nato v Nemčijo. Prosim, sporočite mi, kolikšna kazen me čaka za ta moj prestopek, če se ornem domov? Tukaj težko živim. Vso zimo sem nosil letni plašč. Tudi denarja za povratek n 'mam ... T ret je pismo: - Preko meje sem prišel kot turist. Tu sem se izgubil od skupine, ki se je vrnila brez mene. Nisem imel denarja za povratek, zato sem ostal, da si prislužim za pot. Toda to je težko, kajti treba je tudi živeti. Mi lahko posodite denar za povratek? Takoj ko pridem domov, vam ga bom vrnil... Četrto pismo: — Govorili so mi, da sem rojena za film in da bi o inozemstvu pri filmu prav gotovo uspela. Poslušala sem jih in prišla. Na vse načine sem si prizadevala, da bi uspela, a me nihče niti poslušati ni hotel. Zdaj sem pomivalka v gostilniški kuhinji. Sram me je vrniti se domov ... Peto pismo: - Poslušal sem znance in verjel, da se tukaj cedita med in mleko. Bil sem pač mlad. Nezakonito sem prekoračil mejo in dodobra spoznal, da so me bridko nalagali. Predolgo bi bilo, če bi pripovedoval, kaj vse sem težkega doživel. Ko sem že skoraj obupal, sem se srečal z dekletom — tukajšnjo domačinko, ki mi je vlila nove vere in zaupanja vase. Ustvaril sem si družino. Dva otroka imava. T udi službo sem dobil boljšo, da kar živimo. Le hudo me muči domotožje. Oče in mati sta stara in bolehna. Tako žalostna pisma nam pišeta. Rad bi ju z družino obiskal, jima predstavil ženo in njune vnučke. Ali lahko pridemo? Bom kaznovan, ker sem nezakonito prekoračil mejo? Težko pričakujem odgovora... Vsa pisma so si podobna. V vseh ena sama velika želja. Domovina, ki so se ji nekoč izne- V Miinchenu na Bohmermaldplatzu št. 2 je v prostorni sprejemnici jugoslovanskega generalnega konzulata n teh dneh vedno polno ljudi... verili, se jim je približala in vsi bi tako radi spet segli v njeno drago, ponujeno roko ... Ze o prvih tednih po objavi vesti o napovedi novega zakona o amnestiji v Zvezni ljudski skupščini in ekspozeju Aleksandra Rankoviča je naš generalni konzul v Miinchenu prejel kakih sto pisem z vprašanji enake ali podobne vsebine, skoraj enako število ljudi pa je prišlo osebno z istim namenom. Z nekaterimi smo se srečali v sprejemnici in se z njimi razgovarjali. Neki starejši možak nas je, ko je spoznal, da prihajamo iz Jugoslavije, vprašal: — Prosim, povejte po pravici. Pregledal sem vse nemške časopise. Vsi so o tem pisali, le prekratko. Zanima me, če se novi zakon nanaša tudi na moj primer. Tukaj sem nad eno leto, to je pol leta dlje, kakor mi je bilo po vizumu dovoljeno. Da vam po pravici povem, prišel sem. ker so pripovedovali, da je tukaj mogoče hitro prislužiti kakšno vozilo. Pa sem spoznal, da to tako hitro ne gre. Zelo sem varčeval in končno privarčeval za motorno kolo. Kaj menite, ali ga bom lahko pripeljal s seboj domov? Če pridem brez njega, se mi bodo sosedje posmehovali, da sem šel zastonj na tuje ... — Kdo ve, če vse drži, kakor pišejo časopisi, — je dodal drugi starejši možak, ki je prisluškoval pomenku. Počakal bom, da vidim, kako bo s prvimi. Če jih ne bodo zaprli, bom šel še jaz nazaj. Veste, jaz ne verjamem tako hitro. V Nemčiji sem že od 1941. leta. Marsikaj so nam pripovedovali tukaj... — Ali vas je tu še veliko bivših vojnih ujetnikov? — Precej, toda vsi še ne vedo za amnestijo. Jaz sem prišel kot izvidnik, da na kraju samem ugotovim, kaj je s to rečjo in kaj ljudje govore, potem se bomo pa odločili. Veste, — je dodal tiše, — tukaj ne smemo niti glasno govoriti o tem, da bi se želeli vrniti, ker so tu tudi takšni, ki vodijo nekakšne spiske, nam grozijo in nas čakajo v mraku ... V kotu sprejemnice je sedel možak srednjih let. Bil je slabe volje, ker so mu pravkar povedali, da amnestija ne velja za — folksdojčerje. — Le zakaj, prosim vas, — se je jezil. Tega res ne morem razumeti. Mirno sem živel v svoji vasi vse do leta 1941. Nihče me ni vprašal, kdo sem in kaj sem. Moj levi sosed je bil Hrvat, desni pa Srb, jaz v sredi pa Švaba. Začela se je vojna in prišli so Nemci. — Hanzl, ti si Nemec, ha jel na fronto! Če ne greš, te čaka zapor ali ustrelitev. — Prestrašil sem se in oblekel unifoimo. Čez teden dni, hajdi Hanzl na fronto. Med vso vojno sem bil na vzhodni fronti. Nastopal, odstopal, bolehal, zabušaval — in z zmrznjenimi nogami čakal konec vojne. Vojne je bilo konec, a Franceta Močilnikarja ni več med nami Umrli je tovariš France Močilnika r. Z veliko žalostjo smo sprejeli to vest vsi — njegovi številni prijatelji v domovini, z žalostjo se poslavljajo od njega njegovi nekdanji sodelavci — v rudarski pokrajini Pas de Calais v Franciji. Za vselej je prenehalo biti zlato* srce zavednega delavca-rudarja, funkcionarja in organizatorja naprednega delavskega gibanja. Rodi I se je leta 1893 v Zagorju ob Savi. Še mlad se je skupaj z mnogimi zavednimi rudarji iz naših premogovnih revirjev takoj po prvi svetovni vojni up:rl oblasti stare Jugoslavije, ki je že ob svoji ustanovitvi začela brezobzirno preganjati razredno delavsko gibanje. Leta 1922 je postal elan KPJ. Oblast se je maščevala tudi nad Francetom. Po veliki rudarski stavki leta 1922 zanj v stari Jugoslaviji mi bilo več dela. Leta 1924 je odšel v Francijo, v rudarsko pokrajino Pas de Calais im se zaposlil v tamkajšnjih premogovnikih. Zavest, da se je treba dalje boriti meni so dejali: — Hanzl, ti ne smeš v Jugoslavijo! Nisem se boril proti svoji deželi, nisem niti bil v Jugoslaviji med vojno, a zdaj naenkrat: Ne smeš! Mislil sem si: Jeze se na nas zaradi vsega, kar so jim storili esesovci in nas zato ne marajo v Jugoslaviji. Toda jaz nisem bil esesovec in se sploh o Jugoslaviji nisem boril. Ne razumem. Rad imam kraj, v katerem sem se rodil. Rad bi ga videl, kakšen je zdaj. Prosim, fotografirajte mi mojo rodno Rumo, kadar boste potovali kaj tam krog in mi pošljite sliko. Naj velja kolikor hoče!... To je samo en izsek, samo enega obiska, samo enega jugoslovanskega konzulata samo enega dne. A konzulatov je mnogo in v mnogih slišiš te dni vprašanja: Prosim, ali velja amnestija tudi za moj primer? ... g p. za osvoboditev delavskega razreda, mu ni dopuščala, da bi miroval. Postal je član KP Francije. Orl ustanovitve »Podporne Jadnote« leta 1928 -ugledne, napredne, podporne in kultumoprosvet-ne organizacije naših rudarjev v Pas de Calaisu, pa do druge svetovne vojne je ib id ves čas njen vodilni funkcionar, predsednik ali pa tajnik. Dalj časa je bil tudi sekretar sindikalne sekcije jugoslovanskih rudarjev pri C. G. T. v tej pokrajini. Aktivno je deloval v organizaciji »Ljudske pomoči«, ki je od leta 1932—1939 med našimi rojaki v Pas de Calaisu zbrala velika finančna sredstva za pomoč političnim jetnikom v «tari Jugoslaviji, pozneje pa tudi iza pomoč republikanska Španiji. Med drugo 'svetovno vojno je bil aktiven član francoskega 'gibanja odpora proti Hitlerjevi fašistični okupaciji Francije. Po zmagi nad fašizmom je bil predsednik pokrajinskega odbora »Združenja Jugoslovanov« v Pas de Calaisu ter član predsedstva Glavnega odbora tega združenja v Parizu. Leta 1946 se je s prvo skupino izseljencev vrnil v domovino. Dalj časa je bil svetovalec ministrstva za delo LRS za izseljensko vprašanje, obenem pa je s svojimi bogatimi življenjskimi in strokovnima izkušnjami pomagal uveljavljati novo delavsko in socialno zakonodajo. Bil je med ustanovitelji Slovenske izseljenske matice, član Glavnega odbora in prav do smrti tajnik krajevne podružnice v Zagorju. Za svoje vedno ustvarjalno delo pred osvoboditvijo in po njej je bil odlikovan z Redom bratstva in enotnosti H. stopnje. Zavratna rudarska bolezen — silikoza — mu je preprečila 'nadaljnjo aktivnost 'in ga končno tudi iztrgala iz naših vrst. To bi se bilo zgodilo že prej. toda Franceta je držal pokonci čist blagodejni zrak domačega kraja in srečna zavest, da je k osvoboditvi delovnih ljudi svoje domovine s isvojo dolgoletno dejavnostjo tudi sam pripomogel. Pred dvema letoma sem ga obiskal v bolnišnici. Prisluškujoč hrupu tovornih avtomobilov, ki so nedaleč od bolnišnice dovažali gradbene potrebščine za nova poslopja, se je zamišljeno ozrl proti Kamniškim planinam in dejal: »Misel, k,i me je spremljala vse življenje, je zdaj še trdnejša. Življenje je nekaj vredno samo tedaj, ce je posvečeno gmotni in duhovni blaginji delovnega človeka.« Imel je nekaj maj lepših vrlim naprednega delavskega borca: oster čut za osebno poštenje, veliko življenjsko vedrino in topel odnos do človeka. Naj teče sodobno življenje še tako naglo, tovariši, kakršen je bil pokojni France Močil-mikair, ne bodo pozabljeni. Slava njegovemu spominu! Tomo Brejc V spomin v Antonu Sabcu Že o prejšnji številki smo objavili kratko vest o nedavni smrti Antona Šabca, znanega slovenskega novinarja v ZDA, dolgolelnega sodelavca vrste slovenskih listov, ki so oziroma ki še izhajajo na ameriških tleh. Žalostni novici o njegovi smrti pri avtomobilski nesreči — na sprehodu ga je blizu njegovega doma povozil avtomobil — kar nismo mogli verjeti. Skoraj nemogoče se nam je zdelo, da bi bilo to res, saj smo še ves teden po tem pri nas v Sloveniji prejemali izvode Prosvete, v katerih je z zanosnimi besedami opisoval, kam ose bo po domačih krajih povedel rojake, s katerimi je nameraval kot skupinovodja že konec maja priti k nam na obisk. Zdaj ga ne bo. Skupina bo pripotovala brez njega, z drugim vodnikom. Nasvidenje! s katerim se je lani od nas tako prisrčno poslovil, se ne bo nikoli več uresničilo. S pokojnim Antonom Šabcem smo se v zadnjih letih dvakrat srečali na domačih tleh. Današnji napredek in preobrazba domače dežele sta ga iskreno navdušila in razveselila. Z odprtimi očmi in srcem je hodil po naših krajih, se pomenkoval z našimi ljudmi in si vse skrbno beležil. Njegovi Utrinki iz domovine, ki so izhajali v Prosveti v nadaljevanjih, so na privlačen in poseben način, na podlagi dokumentiranega gradiva podajali podobo medvojne in povojne Jugoslavije. Kakor smo razbrali iz številnih dopisov v Prosveti, so bili Utrinki iz domovine med najbolj priljubljenim berilom za Prosoetine bralce in naročnike. Čeprav je bil v starem kraju na počitnicah, oddiha ni poznal. Delal — pisal je neutrudno od zgodnjega jutra do poznega mraka, kakor da bi slutil, da mu bo pero, ki mu je pomenilo življenjski smisel, kmalu nasilno iztrgano iz rok. Doma je bil iz Slavine pri Postojni, v Ameriki pa je živel že 45 let. Svojemu novinarskemu poklicu je bil predan z vsem srcem. Svoj čas je bil urednik Glasa naroda. Nato je urejeval Glas svobode, Enakopravnost, Ameriško domovino, Glas Slovenske dobrodelne zveze. Zadnje dve leti pa je bil pri Prosveti urednik rubrike Clevelandske vesti. Včlanjen je bil v društvu Prešeren št. 17 SDZ, Klubu slovenskih upokojencev in o Tiskarski uniji. Njegova izguba je globoko prizadela našo clevelandsko naselbino in številne bralce njegovih člankov v drugih krajih ZDA in Kanade. Tudi rojstna domovina bo ohranila lep spomin nanj! Velenjska veleplinarna - novi gigant jugoslovanske industrije Daljinski plin iz Velenja bo dajal energijo skoraj vsem velikim industrijam v Sloveniji Velenjski rudnik lignita je ne samo največji premogovnik v Sloveniji, marveč se uvršča med največje tudi v Jugoslaviji. Njegova prednost pa ni samo v tem, da daje že dainies velike količine lignita (letno približno 2 milil j orna ton), marveč predvsem v velikih zalogah. Strokovnjaki, ki so ocenili zaloge lignita v Velen ju, so ugotovili, da ho ta .rudnik še vedno »živel«, ko bodo mnogi drugi že davno izčrpani. Predvidevajo, da so zaloge v Velenju tolikšne, da zagotavljajo rudniku obstoj še najmanj 150 let, in sicer še takrat, ko ho maksimalno razvil svojo 'proizvodnjo (na 6 milijonov ton letno, predvideno okrog 1. 1975). To je torej prednost velenjskega premogovnika. Ima pa ta rudnik tudi veliko slabo stran. Velenjski premog vsebuje kakih 45 °/o vlage im 8°/o negorljivih snovi — pepela. V toni premoga je torej 45 %> vode in pepela. Ce računamo., da bo rudnik leta 1975 dajal kakih 6 milijonov ton lignita, vidimo, da ho pri tem nad 3 milijone ton nepotrebnega balasta. Za ekonomista so seveda to številke, ki dajo misliti. Premog je namreč treba razvažati, eii pa ravno ekonomično, če prevažamo sto in sto kilometrov daleč ne samo gorivo, marveč poleg njega tudi prav toliko balasta. To je jugoslovanske strokovnjake že takoj po vojni napotilo na študijsko raziskovanje. Seveda pa takrat ni bilo dovolj denarja — država je imella druge važnejše naloge, treba je bilo zgraditi težko industrijo, železarsko, ko vinsko-predelovalno, strojno in druge industrije. Sele zdaj, -ko je osnovna industrija v Jugoslaviji v glavnem že zgrajena, je Velenje postalo spet aktualno. Gre za predelavo velenjskega lignita v visoko kvaliteten daljinski plin, iz katerega bodo v orjaškem energcikemijskem kombinatu izločali ves balast (vodo in pepel), obenem pa bodo pri predelavi lignita v plin dobivali celo vrsto najrazličnejših kemičnih proizvodov. Prihranek pri transportu je torej prva prednost, ki jo dobimo, če lignit vplinjaimo. Ekonomisti so izračunali, da bi morali vložiti v rekonstrukcijo železniških prog in nabavo vagonov, da bi zagotovili povečan transport 5 milijonov ton velenjskega lignita, približno 8 milijard. Ta znesek pa je že petina vseh stroškov, ki jih bomo imeli z zgraditvijo in opremo energokem ičnega kombinata ali velepliname v Velenju. Seveda pa prihranki pri transportu niso edina prednost tega načrta. Daljinski plin, ki ga bomo dobili z vplinjanjem lignita, je ne samo visoko kalorično, kurivo, marveč tudi zelo cenena energija. Računi ekonomistov so pokazali, da je kurjava z daljinskim plinom približno za 75 °/o cenejša kot z električno energijo! Zato tudi ni nič čudnega, da ta plin uporabljajo v ogromnih množinah v vseh industrijsko naprednih državah (v ZDA ga letno porabijo približno 500 milijard m3, v Sovjetski zvezi nad 130 milijard m3 itd.). Ce bi rudnik Velenje prodal lignit, ki ga nameravajo predelati v daljinski plin Jv drugi fazi letno približno 2 milijona ton), bi dobili zanj kake 4 milijarde. Za daljinski plin, ki ga dobimo iz iste količine lignita, bo plinarna v Velenju dobila 5.4 milijarde din, torej za 1.4 milijarde več. In če sledn jič upoštevamo še vse stranske kemične proizvode, ki jih bomo dobili pri predelavi lignita v daljinski plin (kalcijev amionnitrat, amonsuilfat, urea, surovi bencin, surovi fenoli, katranski proizvodi itd.), bo znašala vrednost letne proizvodnje v bodočem velenjskem kemičnem kombinatu kakih 22 milijard din. To pa je že polovica vseh sredstev, ki bodo potrebna za popolno dograditev velenjske veleplinarne. Seveda pa samo številke še ne morejo pokazati vseh prednosti tega velikega projekta, za katerega uresničenje že dela na stotine strokovnjakov — tehnikov, inženirjev, tehnologov, projektantov, urbanistov, geologov, ekonomistov in 1 Že več let ogrevajo stavbe o Velenju s paro, ki vrihaia po velikih ceveh iz stare termoelektrarne. V prihodnjih letih bodo te cevi in paro zamenjali podzemeljski plinovodi, ki bodo dovajali plin iz Velenja Jesenicam, Ljubljani, Mariboru in drugam drugih. Predvsem bo uporaba daljinskega plina v gospodinjstvu omogočila zboljšanje standarda, v industriji pa večjo ¡storilnost. Z uporabo plina namesto trdih goriv se bo zboljšala higiena, odpadle bodo vse nadloge, ki jih povzročajo plini, dim, saje, pepel, ¡ogorki im ves prevoz trdih goriv. V industriji bodo odpadle težave, ki nastajajo z onesnaženjem voda z generatorskimi odplakami. Daljinski plin je tudi brez primesi, čist, brez žvepla, ne smrdi in ¡ima visoko kalorično vrednost (od 3600 do 4050 kalorij). V prvi fazii bodo v Velenju letno vplinili približno milijon ton lignita, v drugi fazi pa dva milijona. Za potrebe industrije ¡bodo letno pridobili v prvi fazi kakih 400 milijonov m3 plina, za široko potrošnjo pa 100 milijonov m3 (v drugi fazi se bo ta količina ustrezno podvojila). Slovenija ima pravo ¡srečo, da stoji Velenje skoraj natanko v središču vseh glavnih potrošnikov tega plina. Iz Velenja bo speljan en krak naravnost proti severu do železarne v Ravnah. Druigi krak se bo odcepil proti jugu do Polzele, od tam pa spet en kraik proti vzhodu do Celja, Štor in 'Pragerskega ter naprej v Maribor in Ruše, iz Pragerskega pa v Kidričevo. Iz Polzele pa bo speljan drugi krak proti zahodu čez Vransko in Kamnik do Ljubljane in naprej do Kranja in Jesenic. Veliki potrošniki velenjskega plina bodo skoraj vsa velika industrijska podjetja v Sloveniji — tako železarne Ravne, Štore in Jesenice, tovarna glinice in aluminija v Kidričevem, cinkarna v Celju in še mnoga druga podjetja. Plinovodi bodo le 1 m pod zemljo, tako da ta dela ne 'bodo zahtevala prevelikih stroškov. Plinovodi bodo domačega izvora (Mannesmamn cevi, 'ki jih izdeluje železarna v Sisku), glavne naprave za vpliinjanje lignita pa bo seveda treba uvoziti. Vse večje industrije v Sloveniji — železarne Ravne, štore in Jesenice, Kidričevo, Ruše, celjska cinkarna itd. — že pripravljajo svoje načrte za rekonstrukcijo tako, da računajo z energijo, ki bo prihajala iz Velenja. Predvideno je namreč, da b'i prva faza velenjske veleplinarne že šla v pogon leta 1964, najkasneje pa v letu 1965. Strokovnjaki ,so izračunali, da stane 1000 kalorij toplotne energije, pridobljene na osnovi sedanjih tehnoloških postopkov, 3.06 do 3.93 dinarje, ista množina toplotne energije, pridobljena iz daljinskega plina, pa le 2.50 ¡din. Tako bo samo industrija na energiji prihranila letino nad eno milijardo 255 milijonov dinarjev. Skoraj prav takšen Pa ho prihranek tudi v široki potrošnji (1 188 milijonov letno), kajti daljinski plin je za 35 °/o cenejši od navadnega. Priprave za izgraditev tega giganta jugoslovanske kemične industrije so že v teku. Še nekaj let — im Velenje bo postalo glavno središče slovenske kemične industrije. igor prešeren Naši izdelki za tujino Mariborsko gradbeno podjetje »Hidrogradnje«, ki se je specializiralo za graditev hidroelektrarn, jezov in mostov ter na tem področju v Jugoslaviji doseglo velike uspehe, je letos prvič prevzelo gradbena dela v tujini. Konec marca so bile podpisane pogodbe za zgraditev treh mostov v Siriji, ki morajo biti dograjeni v treh ¡letih. Vrednost gradbenih del, ki jih bodo opravili strokovnjaki podjetja »Hidrogradnje«, bo znašala približno milijon dolarjev. Letos bo Jugoslavija prvič izvozila nekaj svojih strojev tudi v Kambodžo. Sicer ne gre za velike količine, pomembno pa je to, da so si jugoslovanski stroji prvič utrli pot tudi v to azijsko državo. Kambodža je v Jugoslavija naročila tri kombajne tovarne »Zmaj« iz Zemuna, tri traktorje tovarne ITM iz Rakovice pri Reograidiu in dva ladijska Dieselova motorja, ki ju je izdelala tovarna »Torpedo« na Reki. Podjetje »Crvena zastava« iz Kragujevca v Srbiji, največja tovarna za izdelavo avtomobilov v Jugoslaviji, (letos bo izdelala 22.000 avtomobilov), ki izdeluje avtomobile po licenci tovarne »FIAT«, bo letos izvozila na Finsko 700 avtomobilov7 tipa Fiiat-D (Fiat 750) in prav7 toliko na Madžarsko. Z Madžarsko je sklenila pogodbo, po kateri ji bo dobavila v letih 1963 do 1965 vsako leto po 1000 takšnih avtomobilov. Sredi marca so na Peki v največji jugoslovanski ladjedelnici »5. maj« splovili na morje motorno linijsko ladjo »Kolianovvski«, ki ima 10.580 ton nosilnosti. To ladjo je naročila polijiska agencija Pd-skie linie oceaniezne« iz Gdinje: ladja bo vzdrževala zvezo med Pol jsko in Južno Ameriko. Opremljena je z najsodobnejšo opremo', ki je vsa izdelana v Jugoslaviji. Motorji razvijajo 7S00 KM in ladja prevozi 17 milj na uro. V kratkem bodo v tej ladjedelnici začeli graditi še eno tako ladjo za Poljsko. Zagrebška tovarna »Jedinstvo«, ki je izdelala že več tovarniških oprem za inozemstvo, bo letos začela dobavljati Kubi vso opremo za veliko tovarno olja. Vse načrte in strojno opremo za to tovarno bodo izdelali v »Jedinstvu«. Tovarna olja na Kubi bo lahko dnevno predelala do 200 ton bombažnega semena v olje. Strokovnjaki tovarne » Jediinstvo« bodo poskrbeli za popolno dograditev te tov arne in bodo tudi izurili ves strokovni kader, ki bo zaposlen v oljarni. V ladjedelnici »Uljanik« v Pulju so konec marca splovili motorno ladjo »Sennar«, prvo jugoslovansko ladjo za sudansko trgovinsko mornarico. Ladja ima 4.800 ton nosilnosti, njeni stroji razvijejo 5.450 KM, ladja pa doseže naj večjo hitrost 16.5 vozlov na uro. po domači deželi V Straži pri Novem mestu ho podjetje Novoles začelo graditi nov stanovanjski blok za svoje delavce. En ‘blok pa je skoraj že dograjen. Ta bo imel v pritličju trgovski lokal in sodobno- gostilno, ki si jo v Straži zelo- želijo. Na zgornjem toku Drave je dograjena šesta hidrocentrala Ožbalt in bo v kratkem začela obratovati. HC Ožbalt im HC Vuhred sta največji elektrarni v sistemu dravskih elektrarn. S tremi agregati bo HC Ožbalt proizvedla 320 do 380 milijonov kwh letno ali 20 °/o vse energije na zgornji Dravi. Postojna bo dobila nov hotel. Zgrajen bo na Titovem trgu. Delo se bo- začelo v kratkem. Letos bodo za graditev hotela potrošili 80 milijonov. Z vodogradbenimi in melioracijskimi deli je bilo lani v Sloveniji zavarovane 39.507 ha orne zemlje. V Suhorju v Beli krajini je imela sindikalna podružnica domačega lesnopredelovalnega podjetja, ki se izelo lepo razvija in napreduje, občni zbor. To je vsekakor zasluga pametnega gospodarjenja im delavskega samoupravljanja. Lani so izdelali za 102 milijona raznih llesnih izdelkov, letos pa imajo v načrtu, da bodo- vrednost proizvodnje povečali na letnih 160 milijonov dinarjev. Podjetje si je uredilo tudi lastno menzo, v kateri se hrani večina delavcev. Na Koprskem grade več turističnih objektov. Zello živahno je zlasti v Luciji, Strunjanu, na Lo-retu, v Žusterni in pri izlivu Rižarne. V Luciji nameravajo sporazumno z avstrijskimi interesenti, s katerimi se pogajajo, urediti velik camping, kjer bo kakih sto bungalowov (nizke hiše z verandami, zgrajene na pol iz lesa. na pol iz trstja), v katerih bo kakih 400 postelj. Pri Strunjanu grade avtocamp. Lepo napreduje tudi graditev avto-campa na Loretu nad Izolo, v Žusterni pa bodo v kratkem začeli graditi motel ter bodo uredili obalo za kopalce. Ob izlivu Rižarne, kjer je bila doslej farma bobrov, bodo uredili privlačno izletniško točko — narodni park, kjer bo postopoma nastal tudi lovski živalski vrt z vrsto divjih živali, ki žive na Koprskem. Do tja bo- speljana moderna cesta, ob njej pa bo urejen avtocamp. Ribogojnica o Novi Gorici je dobila dva nova bazena. Domača ribiška družina bo vložila v Sočo in njene pritoke 10.000 soških postrvi, 20.000 krapov in 30.000 lipanov, v reko Vipavo pa 5.000 krapov in 2.000 lignjev. Iška vas pod Krimom Iz okolice Kočevja Del Litije z mostom Iz Črnomlja V Hočah pri Mariboru so odprli novo zdravstveno postajo, ki ima tudi zobno ambulanto. Tudi slovenska ladjedelnica se je zelo uveljavila. Slovenija pred vojno inii imela ladjedelnice, saj ni imela niti dostopa do morja. Po osvoboditvi se je zelo razvila razmeroma majhna ladjedelnica v Piranu. Letos bo vrednost proizvodnje v piranski ladjedelnici presegla 2 milijardi. Med drugim so prevzeli tudi naročilo dveh remorkerjev za Gvinejo. Jesejiiška železarna je dosegla zelo lep uspeh, ko je februarja izdelala nad 28.000 ton jekla in tako presegla svojo mesečno nalogo za kakih 6 fl/o. Potrošnja električne energije je d Sloveniji v zadnjih letih izredno hitro narasla. Konec lanskega leta je znašala že nad dve milijardi kw, ali 3.6-krat več kakor v lletiu 1951. To kaže, da je potrošnja električne energije pri nas naraščala mnogo hitreje kakor drugod po svetu, kjer se običajno potrošnja elektrike podvoji v desetih letih. Kakih 3500 ha sadovnjakov in 1500 ha vinogradov bo do 1. 1965 obnovljenih v Sloveniji. Delo se bo začelo letos, predvsem v Pomurju, na Štajerskem in tudi na Dolenjskem. Tretji električni plavž v naši državi so začeli graditi v železarni Iljašu v Bosni. Zgrajen bo letos. Prvi električni plavž je 'bil pri nas po vojni zgrajen v Štorah pri Celju. V reškem pristanišču zaključujejo graditev velikega žitnega silosa, ki bo visok nad 60 metrov in bo lahko sprejel 5000 vagonov žita. Žito bodo z ladij presipavali naravnost v silos kar mehanično in ga prav tako natovarjali na ladje in vagone. Silos bo dograjen že letos poleti. Na Avali v Beogradu bodo zgradili 200 metrov visok televizijski stolp, ki bo med najvišjimi tovrstnimi objekti v Evropi. Zgrajen 'bo iz železo-betona. V višini sto metrov bo vgrajena petnadstropna hiša iz stekla in aluminija, kjer bodo klimatske naprave, aparati za UKV, P I I' in televizijo ter razgledna terasa z barom. V neposredni bližini tega televizijskega stolpa bodo zgradili restavracijo in kavarno. Popis živine v Jugoslaviji je pokazal, da imamo 25.3 milijonov glav goveje živine, prašičev, ovac in konj ter nad 28 milijonov perutnine. Samo na družbenih posestvih rede približno pol milijona glav govedi. \ kulturni zapiski Revije in knjige za naše izseljence Po osem svetu so razkropljeni naši ljudje in po vsem svetu gredo knjige in revije, kijih izdajajo izseljenske matice. Med slike starih poti iz domovine se mešajo druge iz vseh dežel sveta. Tako so revije pravzaprav vez med domovino in novim domom, med starim — nepozabnim in novim — nujnim. V mnogih pismih izseljencev nahajamo željo po tihih dolinah in globačah, po nizkih hišah, kjer sta doma mir in sreča. Ljudje, daleč od domovine, sredi strojev in nemirnega sodobnega življenja, si žele tistega, česar se spominjajo iz mladosti — kar pa je pri nas v domovini tudi pravzaprav že preteklost. Brez žalosti povem to — celo z rahlim občutkom veselja, saj je v tistih mirnih, senčnih globačah cesto manjkalo kruha in pod slamnato streho se je tihotapil mraz. Tega ne pripovedujem zato, da bi vam vzela svetle spomine, ne — imejte jih! Čuvajte jih, saj so lepi spomini človeku topla roka v urah samote in žalosti. Pripovedujem vam zato, ker se cesto križajo vaše želje z dejansko vsebino knjig izseljenskih matic. Vi bi radi mirne vasice, nizke hišice z nageljnom in rožmarinom, stare pesmi, plese, narodne noše, domače platno, čipke, leseno posodo, zgubane, tihe ženice, stare, grčave možake, hrepeneče dekle ob oknu in fantovsko pesem na vasi, ozke steze in žive meje, perico ob potoku, veliko krušno peč in zibelko ob njej. V revijah pa so moderni stanovanjski bloki, velike tovarne, asfaltne ceste, hladni laboratoriji; kombajni žanjejo žito, traktorji orjejo, stanovanjske skupnosti organizirajo pralnice, kupujejo televizorje. Pravzaprav ni nič več tako, kot se spominjate. Izginile so slamnate strehe in tihe doline —• izginil pa je tudi mraz iz naših stanovanj in za vsakega je dovolj 19 6 1 dela in kruha. To domovino, kakršna je v resnici danes — z vsem novim —, najdete po revijah in knjigah. Lani je minilo 10 let od ustanovitve izseljenskih matic — ob tej priložnosti je praznovala desetletnico tudi revija »Matica«, ki izhaja v Zagrebu. Vsak mesec razveseli s svojo pisano vsebino Hrvate križem po svetu. Če pregledamo več njenih številk, vidimo, da izbira prispevke po načelu: najvažnejše, naj zanimive j še. Prve strani nas seznanijo z glavnim dogodkom tekočega meseca, z gospodarskega, političnega ali kulturnega področja. Poudarek je v reviji na izredno lepih, dognanih reportažah o naših krajih in ljudeh. Slikovna oprema je bogata. Revija ima nekaj stalnih rubrik; seveda se njihovi naslovi menjajo, a zajemajo nekako tole: Zanimivosti v naši domovini, Izseljenci nam pišejo, Knjige za vas in Koledar važnejših dogodkov tekočega meseca. Na splošno: Revija je bogata, živa in aktualna. Oglejmo si še letošnji koledar hrvatske »Matice«: Naslovna stran in koledarski del sta v znamenju starih reliefov mojstra Radovana (XIII. stol.) iz Trogir a. Sledijo pesmi — stare, znane kot je »Li-jepa naša domovina«, nato članki o gospodarskem in političnem razvoju, pa spet pesmi znanih hrvat-skih pesnikov: Krkleca, Tadija-noviča, Cesarica, Posebno mesto je odkazano (v vseh letošnjih koledarjih) Ivu Andricu, Nobelovemu nagrajencu. Sledijo sestavki o Dubrovniku, Trogiru, Liki, o ljudskih pesmih in ljudskih pesnikih. In za zaključek »Jugoslovani se smejejo« — naš domači humor. Izseljenska matica Srbije pa izda šestkrat na leto revijo »Zavi-čaj«. Letos izhaja že osmo leto, prav tako kot »Makedonija« ali pa »Rodna gruda«. Revija ima jugoslovanski značaj, saj priobčuje poleg člankov in reportaž s področja LR Srbije še prispevke o Črni gori, Bosni in Hercegovini, celo o Sloveniji, Hrvatski ali Makedoniji. Poleg tega dokaj izčrp- no seznanja bralce z važnejšimi političnimi dogodki, gospodarskim napredkom države; poroča pa n. pr. tudi o novem srbohrvaškem pravopisu. Dosti slik in toplih besed je posvečenih tudi delu mladine na delovnih akcijah in v fizkulturnih društvih. Stalne rubrike (vsaj deloma) so: Prek naše zemlje (kjer se seznanimo z vsemi najnovejšimi pridobitvami) in Pisma izseljencev. Tu pa tam ima revija otroško stran, poroča pa tudi o novih knjigah. Prijetna osvežitev so narodne pesmi z notami. »Zavičaj« napravi vtis ustaljene, široko razgledane revije. Nekaj podobnega bi lahko rekli o koledarju »Zavičaj» 1962: dokaj kratki, jedrnati politični in gospodarski članki iz vse Jugoslavije, pa narodne in umetniške pesmi (tudi prevodi slovenskih: Prešerna, Aškerca, Župančiča), odlomki iz umetniških del (Čopiča in seveda Andrica) in reportaže (n. pr. Nova mesta v Jugoslaviji). Vmes pa je polno prijetnih anekdot in lepih fotografij. Treba je priznati, da zajema koledar na široko in da je ubral metodo, ki je najbliže izseljencem: novo vedno gradi na starem, staro prepleta z novim. V Skopju izhaja revija »Makedonijai« — lična, nekako zračna v primerjavi z drugimi. Morda ji daje tak videz dvojna barva naslovov. Revija ni natrpana: vsaka slika ima svoj prostor, prav tako vsak članek. »Makedonija« ne teži toliko po aktualnosti kot »Matica«, ni tako vsesplošna kot »Zavidaj« — njena odlika je prisrčnost. Razume se, da poroča o vseh važnejših domačih dogodkih, poleg tega pa piše tudi o makedonskih listih, ki izhajajo v drugih državah, stalno priobčuje makedonske narodne pesmi z notami, seznanja bralce s kulturnimi pridobitvami Makedonije: tako z literaturo, dramskimi in filmskimi dosežki, prinaša tudi reprodukcije umetniških slik in poroča o drobnih osebnih zadevah: dedovanja, poroke ... Med fotografijami sodobnih stanovanj, tovarn in kombajnov nahajamo obiralke bombaža, pastirja, tkalko ali pa makedonsko kolo. Tudi v makedonskem koledarju je čutiti podobno prisrčnost. Poleg člankov o pridobitvah v novi Jugoslaviji srečamo prispevke izseljencev: njihova pisma, pesmi in opis njihovega darila — nove bolnišnice za TBC v Skopju. Z umetniškimi prispevki maked inskih pesnikov in pisateljev (Bcaža Koneskega, Aca Šopov a, Slavka J anevskega, Srba Ivanovskega in drugih) se prepletajo makedonske narodne pesmi. Reportaže govore o makedonskih mestih, o preteklosti, o Cirilu in Metodu, pa tudi o Pirinski in Egejski Makedojiiji, ki sta izven LR Makedonije. Kratki sestavki nas seznanjajo s tujimi manjšinami v Makedoniji, z življenjem otrok in z izdajanjem makedonskih knjig v drugih državah. Tako, pa smo končali sprehod po revijah in koledarjih naših izseljenskih matic, po drobno potiskanih listih, ki povezujejo nekdanje življenje s sedanjim, staro domovino z novim domom v svetu. NEŽA MAURER Prvi Oscar 2 V bližini Hollyrvooda, v Santa Monici, so ne- davno podelili letošnje nagrade Ameriške akade-A mije za filmsko umetnost in znanost, znane pod imenom OSCAR. Te nagrade dobe vsako leto najboljše filmske stvaritve na svetu. Letošnjega Oscarja za najboljšo filmsko risanko je prejelo jugoslovansko filmsko podjetje Zagreb-film za ri-U sam film Dušana Vukotiča Nadomestek. Tako je pripadla Jugoslaviji najpomembnejša Q svetovna nagrada za filmsko risanko, ki je tem večjega pomena, če vemo, da je komisija izmed Q predloženih filmskih risank izbrala le dvajset naj- boljših. Od teh pa jih je prišlo v ožji izbor le pet. S Izmed teh petih so bile štiri risanke iz ZDA, od od katerih je bil 1 film iz proizvodnje W alt a Dis-L neya, ki mu pravijo tudi oče risanega filma, ostali trije risani filmi pa so bili iz znane filmske pro-A izvodnje Wamer Bross. Edini evropski risani film je bil jugoslovanski Nadomestek, ki je tudi V zmagal kot najboljši in prejel Oscarja. Oscar, ki ga je dobila Jugoslavija, je velik dogodek za našo kinematografijo, je priznanje zagrebški šoli risanega filma in odličje, ki ga je zasluženo prejel domiselni režiser, scenarist in animator Dušan Vukotič, ki je dobro znan v medna-o rodnem filmskem svetu. «tli 'V lij»RODNA GR S! naši mladi ljudje Slovenska glasbena umetnost na poti v svet Predstavljamo vami dva izmed naših mladih i-lovenskih glasbenih poustvarjalcev, ki s svojim delom prinašajo še več novine v slovensko kulturno življenje. Čeprav še mladi, so najuglednejši slovenski 'instrumentalisti. Dva od teh, violinist Igor Ozim in pianistka Dubravka Tomšičeva pa sta že zaslovela itn stojita na pragu velike koncertantske kairiere. Dekle z osminko na sivem, puloverju Najprej me je presenetila njena skromna obleka. Karirasto krilo in siv pulover, na katerega je pripeta kovinska osmiinka. Pozimi domuje Dubravka Tomšičeva v Ljubljani, na domu svojega očeta, univerzitetnega profesorja. Glas- beno življenje je namreč na višku, njen Dubrovnik, po katerem je dobila ime in kjer stalno domuje, pa je pozimi pust, prazen in vlažen. Sicer pa, počasi. Morda vsi ne vedo, kako je bilo z Dubravko Tomšičevo. — Rodila se je v decembru štiridesetega leta. Takoj po vojni, s petimi leti, pa je postala najmlajši slušatelj na Akademiji za glasbo ... Čudežni otrok. Vsako leto je prirejala koncerte ipo jugoslovanskih mestih. Ljudje so bili presenečeni in navdušeni nad muzikalno,st j o ter znanjem te deklice, ki je imela pod klavirjem še pručko, da ji ne bi noge bingljale izpod stola. Dobila je ameriško štipendijo za študij na Ju,Hard Academy, kjer je bila leta 1957 diplomirana. Isto leto je končala gimnazijo, čez poldrugo leto pa še college. V tem času je priredila koncert v eni izmed največjih in najbolj znanih koncertnih dvoran na svetu, v Carnegie Hallu. Spremljala jo je Newyorska filharmonija. Slišal jo je veliki pianist današnje dobe Arthur Rubinstein in jo povabil k sodelovanju. Sprejel jo je, edino v tem času, v svojo mojstrsko' šolo. V ta čas sežejo najilepši Dubravki,ni spomini. Pred dvema letoma se je vrnila domov in veliko koncerti rala. Gostovala je v Italiji, ZSSR im Zahodni Nemčiji. Te dežele je osvojila in zdaj ne ve, kdaj se bo lahko odzvala vsem vabilom, ki kar naprej prihajajo. Slaoko Jug Ti si zdaj moj beli lokvanj na umirjeni gladini, lokvanj, ki mu steblo d mračnih globočinah korenini. Saj bi te lahko utrgal nad vodo — blesteči kelih, a o dlaneh bi mi ostala rosa listov ovenelih. Jaz pa bolj kot cvet na vodi rad bi videl v globočino, saj si zame beli lokvanj še globoko pod gladino. Ko so se otroci njegoDih let še igrali z žogami in lesenimi konjički, je Igor Ozim že imel soojo Diolino, nastopal na koncertih in nav dušen al poslušalce. Zdaj mu je trideset let — mladega violinista in njegove čudežne gosli pa pozna že skoraj ves svet Štiri strune na štirih kontinentih Z Igorjem Ozimom sva kar na hilro odpravila njegove splošne podatke: »Star sem trideset let, koncertiram pa deset let, približno od takrat, ko sem končal študij pri znanem londonskem violinistu im glasbenem pedagogu Maxu Rostalu. Že prej sem seveda končal študij na ljubljanski Akademiji za glasbo. V naši družini ni bilo poklicnih znanstvenikov, moj oče je bil novinar, bili pa smo glasbeni ljubitelji. Violino sem zelo zgodaj dobil v roke, z osmimi leti pa sem že koncertiral. Vendar nisem nikakršen čudežni otrok, mislim namreč, da je pojav tako zgodnjega igranja danes normalen. Zdaj sem profesor na Akademiji. Imam svoj razred in v njem šest učencev, ki pa bolj malo vidijo svojega učitelja. Ta namreč precej potuje po svetu in koncertira.« Slap besed, tako značilen za odgovore Igorja Ozima in pa podkrepljen z njegovim sproščenim smehom, se je tako odprl. Moja naloga je, iz povprečnega violinskega talenta narediti solidnega violinista. Treba je vzgajati učenčevo osebnost. Sicer pa se zavzemam za naravno selekcijo. Mrzki so mi moderni pripomočki, s katerimi hi radi dvignili raven povprečne violinske igre.« Igor Ozim je nekakšen slovenski Ahasver. večni popotnik z violino. Vse skandinavske dežele, ZSSR. Poljska, Madžarska, obe Nemčiji, Anglija, Švica, Italija. Francija. Avstrija. Grčija. Japonska, Avstralija. Nova Zelandija. Havaji, Fidži. Brazilija. ZDA itd. — to so postaje njegovega desetletnega koncertiranja. Kmalu spet odpotuje v Skandinavijo, potem pa bo z novim repertoarjem koncertiral doma. zf.LJKO KOZINC Jugoslovanska popevka v Luksemburgu Na festivalu v Luksemburgu, kjer so izbrali najboljša popevko Evrope, si je med konkurenti iz 16 držav pridobila jugoslovanska popevka »Ne prižagaj luči v mraku« četrto mesto. Popevko je uglasbil znani slovenski skladatelj in dirigent Jože Privšek. Beograjska pevka popevk Lola Novakovič, ki je na festivalu v Luksemburgu zapela jugoslovansko popevko »Ne prižigaj luči v mraku«, je vse zelo navdušila. ELA PEROCI Slovo Ilustriral Milan Bizovičar Naš vrt je najlepši pozimi, ko ga pokrije prvi sneg. Takrat je to vrt iz pravljice, ki nam -jo je pripovedovala babica. Pripovedovala nam je o novem letu. In Andrej je šel potem k stari klopi na vrtu, ki je bila pokrita s snegom, in na njeno zasneženo naslonjalo s prstom napisal: Srečno novo leto! To srečno novo leto pa se je prelomilo na pol. Ne znam vam povedati, kako se je pravzaprav prelomilo, kajti prelomilo se je v naših srcih. Vedeli smo, da se bomo v tem srečnem novem letu od vrta poslovili. To bo slovo od sreče, ki jo že od nekdaj poznamo, in pot k sreči, ki še ne vemo, kakšna bo. In vsak dan je bilo slovo bliže. Tega se nismo včasih niti dobro zavedali, le ob pogledu na staro klop na vrtu smo razumeli, da čas hitro teče. Pohitite, je rekla mama. Poiščite vse svoje igralce, ki so še kaj vredne, in jih pospravite v zaboj, ki sem vam ga pripravila. Ko smo to storili, nam je zopet rekla: Pohitite! Zberite vse svoje knjige in jih spravite v zaboj, ki sem ga pripravila. Knjige, ki ste si jih izposodili pri sosedovih, pa vrnite. In vedno bolj se je mudilo. Mama nam je znova in znova govorila: pohitite. Končno nam je rekla: Pospravite svoje šolske reči, poslovite se od svojih prijateljev, od šole in od tovarišice učiteljice, poslovite se od vseh sosedov in od stare bolne gospe v podstrešnem stanovanju, potem pa mi pridite pomagat, da zložimo vse, kar imamo, na selitveni avto. Tako je prišlo slovo od sreče, ki jo že od nekdaj poznamo, in šli smo na pot k sreči, ki še ne vemo, kakšna bo. Ko smo zložili vse, kar imamo, na selitveni avto, nam je oče pomagal, da smo zlezli še mi, otroci in mama in še babica in dedek na avto, potem pa je rekel šoferju, naj odpelje. Sedeli smo na zabojih in kakor se je avto premikal, smo se zazibali zdaj sem zdaj tja. Z oken so nas sosedje gledali in nam pomahali, potem pa je ostala ulica za nami in po vrsti še druge ulice. Avto je vedno bolj hitel. Molče smo se vozili in držali v rokah vsak svojo dragocenost, da bi se med zaboji ne razbila. Mama je varno držala na kolenih vazo, ki jo je nekoč dobila za rojstni dan. Babica je nosila kavni mlinček, dedek pa svoj novi dežnik. Otroci smo pestovali vsak svojo najljubšo igračo in Jelka se je zelo bala za punčko, ki ima prave lase. A nosili smo s seboj še mnogo več, zato smo molčali vsak v svoje misli zatopljen. Dedek je v mislih nosil s seboj staro klop z vrta in jablanovo senco, kajti, kdo ve, kje bo v novem kraju in v novem domu posedal in kadil svojo pipo tobaka. Babica je nosila s seboj zeleno trato pod oknom in zahajajoče sonce, kajti, kdo ve, kam bo v novem domu gledalo njeno okno. Mama je nosila s seboj cvetočo jablanovo vejo in nekaj rdečih jabolk, kajti kdo ve, kdaj bo na novem vrtu razcvelo in obrodilo kakšno drevo. In otroci smo nosili s seboj vse stezice po vrtu in našo sončno cesto, nosili smo s seboj jutranji pozdrav sosedovih otrok in večerno slovo, nosili smo pomlad, poletje, jesen in zimo z našega vrta. nosili smo vrisk in jok z naše ulice, nosili smo s seboj oso srečo od rojstva do danes, nosili smo tudi svojo šolo, kajti kdo ve, kakšna bo šola, kamor bomo odslej hodili in kdo ve, s kom se bomo igrali. Oče pa je nosil s seboj upanje, da bo v novem domu za vse vse prav. Tako je bil selitveni avto do vrha naložen in naše slovo je bilo lažje. otroci berite Branka Jurca Slišala sem ptičko pet, zapela je kuku. Ktera mora nek to bit, ki poje tak lepo? Adijo, zlati časi taiko so mi rekli mama, oče, babica in dedek, še 'preden sem odšla v šolo. Jaz pa, da ibii šla v šolo in rekla: To je gotovo kukavca, je mojga srca ljubica. Kuku, kuku, kuku, kuku, tako je kukala. Ljudska Adijo, zlati časi! ne, to pa že ne! Odrasli ise skrbi bojijo: mama, ki dela v tovarni, oče, ki gradi cesto, babica, ki kuha, dedek, ki mizari in tesari, seka drva in nosi premog. Utrujeni so! Veseli so, če nimajo skrbi. Radi, pa še kaiko radi počivajo. Jaz pa ne! Ne maram počivati! Adijo, zlati časi, so mi rekli, jaz pa jim odgovarjam: V šoli sem rada. Hotelo se mi je otrok, in v razredu jih imam — 'ue ipreštejem jih. Vsak dan v šoli je zanimiv: pojemo, rišemo, režemo, gnetemo, šivamo, se igramo ... Skrbi? Za domačo nalogo moram narisati vlak, in zakaj iga ne bi! Kar zmorem, lahko naredim! Zato po pravici povem: Zlati časi se zame tudi v šoli niso končali. Gitica Jakopin Iz dežne meglice na nočne stezice so škratki stopili; v zaspane domove čez mokre plotove so osi se zgrnili — luči pogasili, otročke pokrili, cvetice zalili so z drobno roko. In brž so se tiho, oj, tiho, pretiho, vrnili na nočno stezico, strnili z deževno meglico. Stara baba grbasta, stara baba škrbasta kraj vode poseda, se v zrcalo gleda. UC[.IA Oton Župančič Bela golobica, črn vran — krog zemlje se lovita noč in dan. »on ni uup Oton Župančič Zlato valovje okrog in okrog bredem do pasa, ne zmočim si nog. ojrz Oton Župančič Naši na Tržaškem V Mavhinjah smo ustanovili društvo, ki nas bo združevalo pri kulturnem in športnem delu. Imenovali smo ga GRMADA, po hribu na Krasil, kakor se je nekoč imenovalo društvo, ki je združevalo naše očete. V društvo smo povabili tudi mladino iz bližnjih vasi Cerovelj, Vižovelj. Sliv-nega in Prečnika. Cim več nas bo, tem prijetneje bo. Dne 25. februarja smo imeli izlet v Postojno. Ogledali smo si znamenito Postojnsko jamo in Predjamski grad, zvečer pa smo se poveselili s Postojnčani v hotelu Javornik. V spomin na to prijetno srečanje so nam Postojnčani podarili sliko Postojnske jame, mi pa njim cvetje in sliko Devinskega gradu. Podobne izlete bomo še organizirali. Pri svojem društvu nameravamo ustanoviti tudi čitalnico. Imamo pa težave s prostori. Zdaj je sedež našega društva v najetem privatnem stanovanju. Prepričani pa smo, da bomo tudi te težave prebrodili. Redni letni občni zbor kmečke zveze v Trstu, ki je bili 11. marca, je obravnaval razne pereče zadeve in težavni položaj, v katerem se je znašlo kmečko prebivalstvo v tržaški okolici. V resoluciji, ki jo je sprejel občni zbor, je med drugim poudarjeno, naj se v prosvetni politiki upošteva, da predstavljajo slovenski kmetje na Tržaškem večino kmečkega prebivalstva, 'ki je potrebno in si želi tudi primerne strokovne izobrazbe. Zato naj se brez odlašanja ustanovi, kmetijska strokovna šola s slovenskim učnim jezikom. Pisatelj Tone Seliškar nas je s svojim nedavnim obiskom zelo razveselil. Zelo smo hvaležni Slovenski prosvetni zvezi, ki je povabila k nam v Gorico in Trst našega znanega in priljubljenega književnika Toneta Seliškarja. Obiskal je naše ljudi v Gorici in nekaterih goriiškdb vaseh. Nato pa je ponesel svojo žlahtno besedo in duhovit humor k nam v Trst in v naše slovenske vasi Prosek, Dolino in Kontovel. Ko je govoril z nami in nam bral iz svojih del, so se naša srca na široko odprla. Srečanja z njim so bila in bodo za nas, predvsem za našo mladino, nepozabna. Želimo, da bi Seliškar še prišel med nas in da bi obiskal tudi otroke po naših vaseh. V marcu so o Trstu odprli razstavo del slovenskega kiparja Draga Tršarja. To je po enajstih letih v Trstu prva razstava slovenskega umetnika. V tržaških kulturnih krogih je vzbudila veliko zanimanja. Slovesne otvoritve so se udeležili zastopnik generalnega vladnega komisarja, predstavnik občine, jugoslovanski generalni konzul in drugi. Že enajst let poje pevski zbor iz Dola in Poljan. V tern času se je krepko' uveljavil, čeprav je maloštevilen. Pevci so se naučili nad sto pesmi, s katerimi zbor nastopa po* slovenskih vaiseh, v Gorici in tudi v koprskem radiu. Sprejet je zakon o manjšinskem šolstvu Ljudska skupščina Slovenije je na svojem zasedanju dne 9. aprila sprejela osnutek zakona o dvojezičnih in manjšinskih šolah. Z dvojezičnim šolstvom narodnostnih manjšin v Jugoslaviji smo naše bralce že seznanili v posebnem članku, ki je iizšel v januarski številki Rodne grude. Manjšinsko šolstvo je bilo s splošnim zakonom o šolstvu v svojih pravicah in dolžnostih povsem izenačeno z drugim šolstvom pri nas oziroma je sestavni del enotnega šolskega sistema v Jugoslaviji. Tako je novi zakon le uzakonil že uveljavljene pravice narodnostnih manjšim, v naši deželi, kakor je ina 'zasedanju naglasil član Izvršnega sveta Vlado Majhen. V Sloveniji sta najmočnejši narodnostni manjšini madžarska in italijanska. Na območjih občin Lendava, Petrovoi-Šalovci in Murska Sobota živi po statističnih podatkih 16.000 prebivalcev madžarske in slovenske narodnosti. Na narodnostno mešanem območju soboškega okraja je 16 dvojezičnih šol z 2400 učenci obeh narodnosti. Vzgojni uspehi na teh šolah, doseženi s takšnim načinom izobraževanja, so pokazali, da je način dvojezičnega izobraževanja na tem območju najbolj primeren. V koprskem okraju je v devetih osnovnih šolah, dveh gimnazijah in italijanski ekonomski šoli, italijanskem oddelku vajenske šole in v štirih otroških vrtcih 43 oddelkov s 442 učenci, ki jih poučuje v njihovem materinem jeziku 52 profesorjev in učiteljev. Tem šolam so bila vedno zagotovljena denarna sredstva za osnovno dejavnost. Mnogi dijaki italijanskih šol nadaljujejo študij na višjih in visokih šolali v Ljubljani, Zagrebu, Pulju in Trstu. Ti študenti dobivajo ustrezne štipendije. V Sloveniji deluje pri republiškem svetu za šolstvo tudi posebna komisija za manjšinsko šolstvo, ki spremlja to delo in šolam pomaga. naši 1 jud )e ] po svetu Iz Francije IZ DELA DRUŠTVA »SAVA* V PRETEKLEM LETU V nedeljo, 28. januarja smo imeli v prostorih gostilne Poisson občni zbor. Udeležba članov je bila lepa. Po pozdravu predsednika smo z enominutnim molkom počastili spomin lani umrlih članov, nato pa smo z zanimanjem sledili poročilom o delu društva v preteklem letu. Razveselilo nas je, da je kljub izdatkom (podpore bolnim članom, darilo vdovam in upokojencem, izplačilo štirih posmrtnin, plača pevovodji itd.) stanje društvene blagajne zadovoljivo. Tudi delovanje društva v preteklem letu je bilo prav živahno. »Sava« se je odzvala številnim vabilom tukajšnjih rudarskih in drugih društev in s svojim pevskim zborom sodelovala na njihovih prireditvah. Udeležili smo se proslave francoskega drž. praznika lt. julija, 11. novembra proslave Jeanne