68 Didakta 201 ZA UVOD V članku bi rada predstavila svoj pogled, ki je vezan na tematiko razhajanja mnenj, idej, vrednot in razmišljanj med mlajšo in srednjo oz. starejšo generacijo. Prav te razlike so eden od velikih izzivov današnje družbe. Zaradi naštetega se že čuti- jo posledice tako za mlajšo kot tudi starejšo generacijo. Gre za problem medgeneracijskega razhajanja. Svoje misli o tem, kakšne so že oz. bodo tudi v prihodnje posledice in kaj nas čaka, če bomo s premajh- no aktivnostjo, z neangažiranostjo kar dopustili medgeneracijsko raz- hajanje in ga, sicer z nekakšnim kritično-uporno-grenkim obžalova- njem, a vendar, sprejeli kot družbeno danost, bom strnila v pričujočem prispevku. MEDGENERACIJSKA RAZHAJANJA Medgeneracijska razhajanja so v današnjem svetu in družbi močno prisotna. Kot pripadnica mlade gene- racije se tega problema zavedam in si želim, da bi bili mladi deležni pri- ložnosti, ki si jih zaslužimo. Pridno se izobražujemo, željni smo znanja in kariernega razvo- ja. Vsak dan znova pa nas doleti real- nost, da v naši ljubi, dragi domovini za nas perspektivno življenje žal ne bo mogoče. Vse več mladih vsako leto ne samo razmišlja o študiju in delu v tujini, marveč svoje namere tudi realizira. Zapuščajo našo državo, ker iščejo boljše karierne in eksistencialne mo- žnosti zunaj nje. Statistika namreč pravi, da Sloveni- jo letno zapusti 8000 mladih, starih med 25 in 43 let. 17 odstotkov otrok, do 15. leta, se odseli skupaj s svoji- mi starši v tujino in zapusti državo Slovenijo. Eksperti iz Ekonomske fa- kultete so prišli do zaključka, da se slovenski državljani, ki se odselijo, v večini primerov ne vrnejo nazaj (Vir 1). Zakaj se vse to dogaja, zakaj druž- ba ne poskrbi za nas mlade, zakaj se srednja, življenjsko pozicionirana generacija (v večini) noče zaveda- ti nastalega problema in mu pusti prosto pot? Zakaj država, politika mladim ne zagotovi pogojev, da bi se lahko razvijali, izobraževali in kasneje tudi delali v svoji, naši do- movini? Ali je našim predhodnim generacijam res vseeno, da odhaja- mo, zapuščamo državo in se nočejo zavedati, da smo prav mi tisti, ki bomo ustvarjali dodano vrednost, polnili pokojninsko blagajno in v starosti skrbeli zanje? Vse to so vprašanja, ki me vzne- mirjajo in hkrati opogumljajo, da na- redim korak naprej. V naši domovini ob takšnih, zdaj uvelja- vljenih pogojih, kot so nezagotavljanje materialne, soci- alne ter ekonomske varnosti mladih v družbi, žal ne vidim možnosti za perspektivno življenje, za razvoj svo- jega potenciala in posledično svoje karierne poti. Zavedati se je potrebno, da ravno srednje, življenjsko pozicionirane generacije, ki so zadolžene za eko- nomsko in politično sfero v državi, mladim ne omogočajo pogojev za uspešen in pričakovan razvoj. Kaže, kot da res ne razumejo absurda, v katerem so se znašle. Pokojninski sklad, ki trenutno velja v Sloveniji, dolgoročno ni vzdržen. Uporablja se Bismarckov sistem, ki je znan tudi kot sistem prispevkov. Ta vrsta sistema se uporablja tudi v Nemčiji, Avstriji, Italiji, Belgiji, Špa- niji, Franciji, Združenih državah Amerike. Za ta sistem je značilno, da prispevke plačujejo tako delodajalci kot delojemalci, višina pokojnine pa je v večji meri odvisna od zaslužkov v nekem obdobju. Pokojnine so v teh državah odvisne od preteklih pri- spevkov (Vir 2). Paradoks, ki se pojavlja, je, da ravno tisti mladi, ki so oz. bodo v bližnji prihodnosti odgovorni za napaja- nje tega sklada, zapuščajo državo. Da je ironija še večja, odhajajo tisti, ki bi lahko dosegli najvišjo dodano vrednost in s tem posledično v pokoj- ninski sklad prinesli največ denarja. Mladi ne želimo biti več del te čudne igre, ki jo občutimo v naši družbi. Zmožni smo se odpeljati z avtom ali letalom in zapustiti državo. MEDGENERACIJSKO RAZHAJANJE Lara Prijatelj, dijakinja 4. letnika gimnazije, program Mednarodna matura, Gimnazija Bežigrad, Ljubljana Vse več mladih zapušča državo, saj iščejo boljše karierne in eksistencialne možnosti za razvoj in napredek. Družba je v razhajanju, premalo se zavedamo posledic, ki jih prinaša »beg možganov«. Situacija v državi je zelo resna in polemična. Pridno se izobražujemo, željni smo znanja in kariernega razvoja. Mladi ne želimo biti več del te čudne igre, ki jo občutimo v naši družbi. Zmožni smo se odpeljati z avtom ali letalom in zapustiti državo. Didakta 201 69 Ob vsem tem pa se mi zastavlja vpra- šanje, zakaj je izven meja drugače? Poglejmo državo, kot je npr. Nem- čija. Slednja ima isti pokojninski sistem kot Slovenija, vendar z eno ve- liko razliko. Sistem tam deluje, saj se starejši zavedajo opisanega proble- ma in tako oni posledično ustvarjajo in vzdržujejo delovna mesta za pri- hajajoče generacije. Obstajajo tudi drugi svetli prime- ri držav. Na Norveškem, na primer, imajo mladi že na samem začetku kariere takšno službo, ki jim omogo- ča optimalen razvoj in jim prinese tudi najvišje možno pla- čilo. Tam družba namreč razume, da slednji potrebu- jejo denar, saj le tako lahko začnejo ustvarjati družine in posledično po- skrbijo za nove generacije otrok te države. To pomeni, da se denarni cikel ne more porušiti. Norveška uporablja Beveridgeov model pokoj- ninskega sistema. Beveridgeov sistem temelji na zgo- dovinskem razvoju pokojninskih zavarovanj v Angliji, kjer sta se uvelja- vila minimalna pokojnina, ki pokriva celotno starejšo populacijo, in bo- gata izbira dodatnih pokojninskih načrtov, s katerimi si posameznik v starosti lahko zagotovi višji standard. Cilj takšnega pokojninskega sistema ni vzdrževanje določene ravni do- hodka v starosti, ampak predvsem preprečevanje revščine. V takem sis- temu ima vsak državljan pravico do minimalne socialne varnosti v obli- ki enotne nacionalne pokojnine. Te pokojnine se običajno izplačujejo iz državnega proraču- na (Vir 2). V Sloveniji je bila (v letu 2018) mi- nimalna plača 842,79 evrov (bru- to!). Dovolj poveden podatek glede ma- terialne, socialne ter ekonomske var- nosti v naši državi, četudi naša plača ne bi bila le minimalna. Z nizko plačo ali celo brez polne redne zaposlitve mladi ljudje ne morejo začeti ustvarjati družine, no- vorojencev je posledično vse manj. In tako se pri nas vrtimo v krogu. Situacija, v kateri smo se znašli danes, je negotova. Mladi se pogosto poču- timo nemočne. Po drugi strani pa imamo odgovornost do svojih staršev, da v njihovih starejših letih zanje skr- bimo, kot so oni skrbeli za nas. Zato moramo resno in odgovorno opozar- jati na odgovornost, ki jo imajo danes srednje in starejše generacije do nas mladih v smislu za- gotavljanja dobrih življenjskih, delovnih in družbeno pravičnih pogojev. Zahreščala je po- polna disharmonija vrednostnih sis- temov med generacijami. Od odnosa do življenja, države, migracij, svo- bode govora, ekologije ... Zagotoviti je potrebno tudi dobre gospodarske in politične pogoje, saj bo družba le tako uspešna in kompatibilna. Mladi bomo ostali v državi, ime- li družine, otroke in generacije ne bodo izumrle. Če tega ne bodo zago- tovili, se bomo oboji znašli v resnih težavah. Rešitev torej je, da se mladi aktivno približamo starejšim in obratno, z veliko mero strpnosti in da se odkri- to in iskreno izpostavijo vse razlike, ki nastajajo med generacijami. Če se ne povežemo, nihče od nas ne bo uspešen. Otroci bodo morali za- pustiti domovino in živeti daleč od svo- jih staršev, ki bodo, glede na ekonom- ska predvidevanja v zvezi z našimi zdaj uveljavljenimi po- kojninskimi skladi, živeli v vse slabših razmerah. Mladi moramo ukrepati, da ne bomo imeli občutka krivde, da nismo na- redili ničesar za prihodnost, našo in naših staršev. ZA ZAKLJUČEK S tem prispevkom bi rada sporoči- la, da je potrebno razmišljati o svoji prihodnosti in prihodnosti svojih najdražjih, tudi v zvezi s širšimi pe- rečimi družbenimi vprašanji. Zato: generacijsko razhajanje – ga bomo kar dopustili? Težka odločitev, kot so težki kovčki. (Vir 3) VIRI Vir 1: Dostopno na http://www. mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/ delovna_razmerja_in_pravice_iz_dela/ socialno_partnerstvo/minimalna_ placa/. Vir 2: Dejan Podjed. Zagotavlja- nje vzdržnih pokojnin v prihodnje. Dostopno na https://www.dlib. si/stream/URN:NBN:SI:DOC- -4CFZLN17/5e924056-bd95-42a3- -8efe-4bce63ac4d8a/PDF, 1. 11. 2018. Vir 3: Slika, dostopno na https:// www.mladina.si/media/www/slike/ evropa/2013/11/__400/beg-mozga- nov.gif, dostopno 15. 11. 2018. Zahreščala je popolna disharmonija vrednostnih sistemov med generacijami. Z nizko plačo ali celo brez polne redne zaposlitve mladi ljudje ne morejo začeti ustvarjati družine, novorojencev je posledično vse manj. In tako se pri nas vrtimo v krogu. Ukrepati moramo, da bomo naše najdražje lahko slišali in videli osebno in ne le preko Skypa, medtem ko bomo tisoč kilometrov stran od njih. Moramo ukrepati, saj bodo tako imeli naši otroci svoje babice in dedke blizu.