Življenjsko delo 
ene čebele je pol žličke medu
Edine živali, ki ne poginejo, ampak umrejo, so čebele. Čebelji rod je 25 milijonov let starejši od človeškega, zato sose pred Ijudmi sladkali z medom medvedje in clovečnjaki. Pradavne slike v jamah kažejo, da so Ijudje že vkameni dobi dobro poznaličebele. Včasu faraonov so egip-čanski čebelarji prevažali panje čebel v barkah vzdolž Nila in iskali najbolj primerno cvetlično pašo. Tudi stari Grki in Rimljani so bili iz-kušeni čebelarji, filozof Aristotel pa je prvi razlikoval čebele delavke, matice in trote ter poročal o delitvi nalog med delavkami. Egipčanski balzamerji so med uporabljali pri mumificiranju, Babilonci pa so ga po-lagali na žrtvenik, da bi pomirili jezne bogove. Med je že tisočletja živi-!o, dodatek za pecivo, sredstvo za pripravo pijač in zdravilo.
Med vsebuje inhibine, ki ' njem uničujejo vsakršne mikroorgani-zme. Sestoji iz 80 odstotkov grozdnega in sadnega sladkorja v čisti obliki, zato ga lelo sprejema vsega, nič ga ne izloči. Vsebuje tudi vita-mine, mineralne snovi, hormone in fermente. Grški filozof Pitagora je trdil, da je dočakal visoko starost le zato, ker je vsak dan zaužil precejš-njo količino medu.
Hipokrat, oče zdravilstva, je med predpisoval proti boleznim jeter, ledvic in črevesja. Hipokratov recept proti katarju, ki je prvi recept sploh. predpisuje: vroče mleko z medom!
Dandanes je zanimanje za čebelarstvo čedalje manjše, potrebe po medu pa so vse večje. Nepogrešljiv je v zdravilstvu, prehrani in celo ko-zmetiki. Za Aristotela je bi! med rosa, precejena iz zvezd in mavric.
Danes ja znanstveno dokazano, da je življenjsko delo ene čebele de-lavke pol čajne žličke medu. Za pol kilograma medu mora 40.000 čebel preleteti 140.000 kilometrov, v eni uri pa obleti delavka, ki išče nektar, okoli 800 cvetov.                                            Ciril Zupančič