KOROŠKI
R A Z G L Fj»l RAVENSKIH ŽELE Z A R J EV
Leto XXXII	Ravne	na	Koroškem,	25.	januarja	1982
SREČNO TRETJE STABILIZACIJSKO LETO
mmmmm
BLOUDKOVA NAGRADA 1981 ZA ŽELEZARNO RAVNE
Ob prejemu Bloudkove nagrade je predsednik poslovodnega odbora Gvido Kacl sklical posvet, ki so se ga poleg nekaterih rekreatorjev iz tozdov in delovnih skupnosti ter telesnokulturnih in športnih delavcev udeležili tudi predstavniki občinskih telesnokulturnih organizacij in samoupravnih interesnih skupnosti, predsednik sindikata in delavskega sveta železarne Ravne ter bivša direktorja železarne Ravne, Fale in Klančnik.
Predsednik poslovodnega odbora se je njim in po njih vsem, ki so kakorkoli prispevali k temu, da je železarna Ravne dobila najvišje slovensko telcsnokulturno priznanje, iskreno zahvalil in povedal, da nagrada tudi obvezuje, zato bo treba tudi v prihodnje tej družbeni dejavnosti posvetiti ustrezno pozornost, nakar je Jože Šater povedal:
Uradna obrazložitev ob sprejemu Bloudkove nagrade se glasi:
»Organizacija združenega dela železarne Ravne na Koroškem
dobi nagrado za ustvarjanje možnosti za načrtno telesnokultumo dejavnost delavcev in krajanov.
Železarna Ravne ni v svetu znana le zaradi svoje več kot 360-1etne tradicije in plemenitih jekel, marveč tudi zaradi svojih kulturnih in drugih prizadevanj, kamor lahko prištevamo tudi čut za telesnokul-tume potrebe zaposlenih, mladine in krajanov. Telesna kultura tako v praksi postaja pomemben dejavnik družbenega in gospodarskega razvoja.
Ravenski železarji so uveljavili nekatere sodobne oblike dnevne, tedenske in letne rekreacije, kakor tudi preventivno zdravstveno rekreacijo za delavce. S sredstvi že-lezarjev so na Ravnah, kakor tudi v drugih krajih Mežiške doline, zrasli številni sodobni telesnokultumi Objekti.«
Priznati moramo, da je uradna obrazložitev v nekaj besedah povedala pravzaprav vse, kljub temu pa kaže stvar le bolj podrobno osvetliti predvsem iz dveh razlogov. Prvič, da pri vsej skromnosti tudi sebi priznamo določene uspehe, in drugič, kar je seveda še toliko bolj pomembno, da bi tudi v prihodnje vsaj tako, če že ne bolj skrbeli za razvoj in delo te koristne in potrebne družbene dejavnosti.
Če se ozremo nazaj, vse tja do leta 1945, bi težko našli kakršnokoli akcijo, dejavnost ali prireditev v telesni kulturi in športu, ki tako ali drugače ne bi bila povezana z železarno ali železarji. Pomembno je, da ne gre samo za finančno pomoč, ampak za veliko več, železarna je bila vzgon za delo, železarna je dajala utrip vsemu, tudi te-lesno-kultuimemu življenju, železarna je bila pobudnik in usmerjevalec dela. Skratka, brez železarne ne bi imeli take telesne kulture in športa, kot ju imamo. In ponosni
smo lahko na to, kar imamo, od množičnosti pa do vrhunskega športa.
Železarna je bila po svoje tudi kovačnica kadrov za telesno kulturo. Vzgojila je dobre kadre, ki so bili sposobni prevzeti odgovorne funkcije ne samo v krajevnih, ampak tudi občinskih, regijskih, republiških pa tudi zveznih telesno-kulturnih organih. Svoje delo so uspešno opravili tudi ob samoupravnem oblikovanju telesne kulture.
Gregor Klančnik
Železarna ima pomemben delež pri ustanavljanju, delu in razvoju telesno-kulturnih organizacij —od planincev, Koroškega atletskega kluba, tabornikov, strelcev, Partizana, šolskih športnih društev do Športnega društva Fužinar.
Brez pomoči železarne v vseh teh letih zanesljivo ne bi bilo zelo odmevnih republiških, državnih in mednarodnih prireditev v različnih športnih panogah, od državnega prvenstva v alpskem smučanju pod Uršljo goro leta 1946 pa do balkanskega odbojkarskega prvenstva za ženske v lanskem letu.
Brez razumevanja železarne danes ne bi mogli govoriti in pisati, da so koroški športniki v povojnih letih dosegli nad 750 naslovov republiških prvakov, okrog 300 naslovov državnih prvakov, da imamo 18 balkanskih prvakov ali da je kar 11 športnic in športnikov Raven z državnim grbom na prsih tekmovalo v odbojki, namiznem tenisu, kegljanju, plavanju, smučarskem teku in alpskem smučanju na svetovnih prvenstvih ali olimpijskih igrah.
Še najbolj pomembno pa je, da je železarna z gradnjo prepotrebnih telesno-kulturnih objektov sploh omogočila mladi-
ni, krajanom in delavcem, da se imajo kje ukvarjati s telesno kulturo, športom in rekreacijo. Kar spomnimo se pomoči in udarniških akcij pri skakalnici v Dobji vasi, pri gradnji smučarske koče in stadiona, ali na gradnjo do sedaj največje pridobitve — doma telesne kulture — z zimskim bazenom, telovadnico, prostorom za streljanje, šah in namizni tenis, na pridobitve, kot so vlečnica Poseka lin vsa zunanja igrišča v parku telesne kulture.
Železarna je zgradila tudi športno halo pri osnovni šoli Prežihov Voranc in veliko in lepo telovadnico ob osnovni šoli Koroški jeklarji, pomagala pa je graditi tudi TRIM steze in med objekti družbenega standarda v občini tudi naj večj o telovadnico v dolini — pri osnovni šoli v Mežici.
To so zanesljivo najdragocenejše pridobitve, še zlasti zato, ker so ti objekti vedno polni predšolske in šolske mladine, športnikov in delavcev — krajanov — rekreativcev. Za telesno-kulturne objekte lahko rečemo, da so to zanesljivo najbolje izkoriščeni objekti.
Ko rečemo železarna, mislimo na ljudi, ki v njej delajo, mislimo na železarje. Veliko nas je že spoznalo in večina spoznava potrebe po sprostitvi in rekreaciji, večina ima tudi razumevanje za potrebe telesne kulture in tako je bilo v preteklosti. Vse, kar je bilo narejeno dn ustvarjeno, je delo vseh železarjev. Pa vendar bi bili danes, ko se pogovarjamo, zakaj smo prejeli Bloudkovo nagrado, nepošteni, če že ne po slovensko zavistni, če ne bi za vse minulo delo tudi na tem področju priznali veliko zaslug bivšemu dolgoletnemu direktorju železarne Ravne, dolgoletnemu predsedniku športnega društva Fužinar in prvemu dobitniku Bloudkove nagrade iz naše doline — Gregorju Klančniku.
Gregor Klančnik je dobre četrt stoletja z osebnim zgledom in seveda tudi z avtoriteto pridobival in vzgajal privržence zdravega načina življenja, privržence telesne kulture in športa. Tudi pri udarniškem, društvenem delu, na športnem terenu in pri organizaciji večjih prireditev je bil vedno prvi in to je bila najboljša vzpodbuda za njegove ožje in širše sodelavce, ki jih je bilo vedno več in jim je počasi, a zanesljivo ta telesna kultura zlezla pod kožo, da so jo potem že oni prenašali in jo še prenašajo na mlajše generacije.
To je bilo za telesnokultumo življenje mladine, krajanov in delavcev bistvenega pomena. To so bili močni, dovolj armirani temelji telesnokulturne zgradbe, na katerih še danes in tudi v prihodnje lahko mirne duše gradimo!
Gregor Klančnik je bil tudi ustanovitelj športnega društva Fu.inar, ki je za svoje delo tudi že prejelo Bloudkovo nagrado, in po izgradnji doma telesne kulture tudi ustanovitelj športnih šol, ki so pravzaprav
^	V	•	I	v«	•
4-Jreztk ztvt
Prežihova življenjska pot, polna odpovedi in žrtvovanj, nazori, izpričani in potrjeni tudi v vsej njegovi razgibani revolucionarni dejavnosti, in književno delo, prežeto z njimi, še vedno močno pritegujejo pozornost slovenskih znanstvenikov, televizijskih ustvarjalcev in bralcev, ljubiteljev klenega izražanja in trmaste trdoživosti. Tudi lansko leto je potrdilo to spoznanje.
Celovški klub Prežihov Voranc je izdal knjižico Prežihov Voranc in boji za Koroško v letih 1918—1920. V nji je dr. Jože Koruza spregovoril o Prežihovih nazorih in publicistiki v času, ko se je bodoči veliki ustvarjalec nazorsko zaokrožil in se spustil v boj za novo življenje, za
nove odnose med ljudmi in narodi. Zaradi velike vneme in pomembnih uspehov, ki jih je dosegal v tem boju, je moral od doma in je nadaljeval borbo na tujih tleh. Petnajst let se ni mogel vrniti v svoje Kotlje. Žena s hčerkama se je napotila za njim — čez goro k očetu. Okrog tega dogodka je menda strnil scenarist Franček Rudolf dogajanje dokumentarne televizijske drame, ki jo je konec lanskega leta začela snemati ekipa slovenske televizije.
Založba Obzorja je izdala Izbrana dela Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca v petih knjigah. V njih so znova natisnjeni vsi trije Voran-čevi romani (Požganica, Doberdob, Jamnica),
Samorastniki in izbor novel, ki njih junaki tako ali drugače krčevito iščejo svojo pot iz vsakršnih nicin k soncu.
Avtorji spremnih besed, dodanih knjigam, vsak po svoje razglabljajo o bistvenih značilnostih objavljenih besedil in tipajo za prvinami, ki jim dajejo umetniško moč in vedno znova pritegujejo pozornost bralcev. Ti pa pridno segajo po njih. In domačim se pridružujejo tuji, ki jim pride v roke kateri izmed številnih prevodov te ali one Vorančeve knjige.
Prežih je obšel svet, Prežihovo bajto in spomenik nad njo pa dan za dnem obiskujejo skupine mladih in starih, domačih in tujih obiskovalcev. Nad deset tisoč si jih je lani ogledalo spominski muzej.
Bi lahko še kaj lepšega ugotovili ob dvaintrideseti obletnici Vorančeve smrti?
J. M.
začetek sistematične vzgoje in načrtnega športnega treninga mladih športnikov.
Pri društvenem delu je vedel za mero in prizadevnost je vedno cenil. Vzgajal je tako, da nikoli ni bilo nobenih težav, da ne bi vladal čisti amaterizem v športu. To je še danes velika odlika športnikov SD Fužinar.
Brez dvoma pa je bila, je in bo tudi v prihodnosti najbolj cenjena njegova iniciativa in odločilna podpora pri gradnji te-lesnokulturniih objektov — zlasti Doma telesne kulture.
Rekreativna dejavnost med delavci v železarni se je pod okriljem sindikata najprej spontano, pozneje pa vedno bolj načrtno odvijala. Postala je sestavni del dela sindikalnih organizacij. Predvsem je bilo to delo v začetku usmerjeno na prireditve zunaj železarne, v republiškem, zveznem pa tudi mednarodnem merilu.
Spomnimo se samo različnih sindikalnih športnih tekmovanj. Tak način dela je bil odmeven zlasti v kraju, občini, republiki pa tudi zvezi, pomanjkljivost pa je bila v tem, da so pri teh tekmovanjih sodelovali že izdelani športniki, saj je bil glavni cilj rezultat, ne pa sodelovanje, oziroma rekreativna dejavnost. Naslednja faza so bila prvenstva železarne v različnih športnih panogah, pozneje pa se že pojavljajo prvenstva obratov.
Poudariti pa je treba, da je to pač bil sistem dela povsod in da so se tudi v tem obdobju naši železarji izkazali z dobrimi rezultati tudi na športnem področju.
Organizirana rekreativna vadba delavcev se je začela uveljavljati z zaposlitvijo prvega profesionalnega rekreatorja pred dobrimi 13 leti in se je vedno bolj usmerjala v osnovne celice dela, v sklope in obrate. Medsebojna tekmovanja na različnih ravneh so bila še vedno v ospredju, vendar pa se je zaradi močne propagande in nove naravnanosti v telesni kulturi počasi začela močno uveljavljati tudi individualna vadba. Spomnimo se rdečega in modrega TRIM kartona, gradnje TRIM stez, TRIM akcij v različnih panogah itd.
Pomembna je tudi skrb železarne, oziroma sindikata, za vzgojo kadrov za vodenje rekreativne dejavnosti. Kar 20 delavcev je naredilo republiški tečaj za amaterske re-kreatorje in ti kadri so prispevali pomem-
ben delež pri razvoju rekreativne dejavnosti med delavci v naši železarni.
Pred slabimi petimi leti. je prišlo v železarni do reorganizacije z ustanovitvijo tozdov in DS. Takrat je bil ustanovljen TOZD družbeni standard.
Z ustanovitvijo te temeljne organizacije so se ustvarile tudi boljše možnosti za rekreativno dejavnost delavcev in za teles-nokulturno dejavnost mladine in krajanov.
Na osnovi ankete, ki srno jo med 3500 delavci izvedli skupaj z visoko šolo za telesno kulturo, smo začrtali naše delo in rezultati kažejo, da se to delo počasi obrestuje. Trije poklicni rekreatorji skupaj z rekreatorji v vseh tozdih in DS uspešno izvajajo naloge na novih področjih, kot so rekreacija med delom, dnevna in tedenska rekreacija. Začeli smo že s športnimi popoldnevi tozdov in DS, uspešno si utira pot tudi preventivna rekreacija. Organiziramo brezplačne tečaje za smučanje in plavanje, v Portorožu je skozi vso sezono organiziran aktivni odmor. Skupaj s službo za varstvo pri delu pošiljamo naše 30-let-nike v Poreč na desetdnevno preventivno zdravstveno rekreacijo, dolgoletne delavce na brezplačno letovanje v Portorož.
Udeležba delavcev v naši železarni, ki se kakorkoli ukvarjajo z rekreativno dejavnostjo, stalno raste in bo letos presegla že številko 2000!
Prevzeli smo v upravljanje Dom telesne kulture s stadionom in ostalimi zunanjimi igrišči ter vlečnico Poseka, tekmovalno dvorano pri osnovni šoli Prežihov Voranc, vlečnico Ošven in vlečnico Klemen na Prevaljah. Pripravljamo smučarske tekaške proge in izposojamo celotno opremo. Vzdržujemo drsališče.
Pri objektih je treba izpostaviti dve stvari, ki sta bistveni. Prvič, vsi smo lahko izredno zadovoljni in hvaležni, da so vsa ti objekti redno vzdrževani in drugič, prav zato so tudi lahko odprti za vsakogar — od najmlajših do upokojencev.
To je za celotno telesno kulturo in šport ter rekreacijo izredna pridobitev.
Nič manj ni pomembno, da kljub stabilizaciji in raznim omejitvam gradimo rekreacijski center na Ivarčkem jezeru, kjer so se železarji lani in letos izkazali tudi z udarniškim delom; da smo začeli graditi nove počitniške kapacitete v Portorožu, da smo začeli z deli na zunanjih igriščih in na smučišču Ošven ter da smo opravili veliko popravilo na zimskem bazenu.
Mirko Bavce je bil zelo dober namiznoteniški igralec in jugoslovanski reprezentant v smučarskih tekih
Tudi to veliko pove, da pni cenah, razpisih, rekreaciji in prvomajskih srečanjih ne poskrbimo samo za železarje, ampak tudi za njihove ožje svojce, upokojence ZR in otroke.
Kaj to pomeni? Predvsem to, da se zadnji dve leti bistveno spreminjajo možnosti dela, da se ustvarja ugodna klima za delo na področju družbenega standarda in torej tudi za rekreativno dejavnost delavcev in telesno kulturo nasploh.
Pomeni pa tudi to, da naš 5500-članski koletkiv vedno bolj spoznava, da potrebuje zdravega delavca, da potrebuje v delovnem in samoupravnem procesu celovito človekovo osebnost An zato v to dejavnost tudi pravočasno investira. Gre torej za upravičene dn dobre naložbe, saj bo šolar od predvčerajšnjim, dijak, študent ali učenec od danes že jutri naš sodelavec v železarni. In želimo si, da bo zdrav in sposoben.
In ali ni čudovita ta varnost, kd nam jo tudi na tem področju nudi naša železarna.
Če vse to seštejemo, potem ugotovimo, da je železarna povsem zasluženo prejela letos naj višjo slovensko telesnokulturno priznanje — Bloudkovo nagrado in smo zato vsi železarjii zaradi tega lahko ponosni!
Pozabiti pa seveda ne smemo, da je ta nagrada tudi vzpodbuda za naprej.
V prihodnje lahko naredimo še več — tako pri množični tedesnokultumd dejavnosti An vrhunskem športu, za boljšo organizacijo rekreativne dejavnosti zaposlenih, pri gradnji potrebnih telesnokultumih objektov (čaka mas povezava Ivarčko jezero — Ošven s sedežnico in ustrezno smučarsko progo, narediti moramo zelo pričakovano kegljišče in razmišljati tudi o gradnji novega letnega bazena), predvsem pa si v prihodnje ne smemo dovoliti jalovih let, ker tudi to področje zahteva načrtno sprotno in redno delo. Vsako leto moramo nekaj narediti. To naj postane naše pravilo in vodilo pri delu. In še nekaj! Ko gradimo, moramo misliti tudi na jutri in ne samo na danes. In še to! Kar naredimo, naj ostane naše.
Zagotoviti moramo še bolj uspešno delo na našem področju, da bo naša železarna plemenita po jeklu An ljudeh An da bo lahko kandidiral a tudi za naj višjo nagrado, za nagrado AVNOJ.
Razprava, v kateri so sodelovali Jaka Vi-dovšič, Štefan Filipančič, Milan Dretnik, Rado Pšeničnik, Scad Karadža, Anton Godec, Ivan 2agar, Albert Vodovnik, Vlado Mak, Gregor Klančnik in Gvido Kacl, je podrobno osvetlila dosedanje delo na tem področju in nakazala tudi vso problematiko te dejavnosti; za delo v prihodnje pa je izoblikovala naslednje skupno stališče:
— Rekreativni dejavnosti delavcev železarne Ravne moramo posvetiti še večjo pozornost in v organizirane oblike ter strokovno vodeno rekreacijo pritegniti širši krog ljudi. Posebej se moramo truditi, da za to dejavnost pridobimo tudi tiste delavce, ki v mladosti niso imeli priložnosti ukvarjati se s telesno kulturo in športom. Več pozornosti moramo posvetiti tudi vključevanju žensk.
— Vzpodbujati in podpirati moramo telesnokulturno dejavnost mladine in pri tem zasledovati osnovno izhodišče: množičnost v telesnokulturnem gibanju. Tam,
kjer so možnosti, moramo podpirati tudi razvoj vrhunskega športa, vendar izključno na čisti amaterski podlagi.
— Skrbeti moramo za vzdrževanje in s tem tudi za odprtost telesnokultumih objektov ter se truditi, da sočasno z drugimi objekti sproti gradimo tudi nove, nujno potrebne športne rekreativne objekte.
Peter Tomazin
Krajevna organizacija ZB Prevalje je več let pripravljala odkritje tega spomenika. Zbirala je dokumentacijo o padlih borcih in končno smo dobili podatke. Bili smo pred drugo nalogo — napis na plošči. Tu se nam je zataknilo, da smo z odkritjem zakasnili za celo leto. Občinski odbor ZB Ravne na Koroškem, ki je urejeval napise in naročilo plošč tudi za druge kraje v naši občini, si je za to zelo prizadeval.
Leta 1980 je krajevna organizacija ZB Prevalje dokončno sklenila, da bo uredila vse potrebno za postavitev spomenika. Obrnila se je na gospodarja Valentina Ca-sa-Zabrnika, če je pripravljen odstopiti košček zemlje. Takoj je bil pripravljen. Najprej smo nameravali postaviti spomenik pod lipo, pozneje smo ga namestili na drugem, primernejšem mestu.
Mimo lipe zdaj namreč vodi nova cesta. Za sodelovanje smo prosili Gozdno gospodarstvo Ravne. Direktor Gozdnega gospodarstva Jože Logar je priskrbel granitni kamen, na katerega smo pritrdili ploščo. Prav tako je priskrbel delavce, da so kamen postavili. Najbolj razveseljivo pa je, da bodo mladi gozdni zadružniki prevzeli varstvo tega spomenika. Uradno je listino podpisal in prevzel na spominski svečanosti 4. 7.1981 direktor Jože Logar, vendar jo bo v svojem kolektivu predal mladini.
Tako je organizacija ZB Prevalje opravila veliko nalogo. Sodelovali sta krajevna konferenca SZDL Prevalje, krajevna skupnost Prevalje pa je prevzela izvedbo programa na dan odkritja.
Verjetno je skromno napisano, saj je bilo opravljenega veliko dela. Vsem, ki so sodelovali in prispevali svoj delež, se zahvaljujemo.
Na pobudo krajevnega odbora ZB Prevalje je skupščina Krajevne skupnosti Prevalje na seji dne 12. 3.1981 sprejela
sklep
da osvoji pobudo in izroči TOK LESNA Ravne na Koroškem v varstvo spominsko obeležje padlim aktivistom osvobodilne fronte pri Zabrniku na Suhem vrhu.
člani delovnega kolektiva so sklenili in obljubili, da bodo za spominsko obeležje, katerega so sprejeli na praznik dneva borca 1981, zvesto skrbeli, ga vzdrževali, prenašali in utrjevali tradicijo NOB med svojim članstvom iz roda v rod.
Na Prevaljah, 4. 7.1981.
Telcsnokulturna in športna rekreativna dejavnost mladine delavcev in krajanov je za zdravje, dobro počutje, delovno storilnost, delovne navade, za družbeno samozaščito in splošni ljudski odpor bistvenega pomena, zato je prav, da za to dejavnost skrbimo, saj s tem železarji skrbimo tudi sami zase in za naše svojce.
TRAGEDIJA PRI ZABRNIKU
Svoboda, ki jo danes uživamo v Jugoslaviji, je bila zelo draga, saj je zahtevala skupno 1,700.000 žrtev, najboljših sinov in hčera naše domovine. Boj z okupatorjem in domačimi izdajalci je bil krut in neizprosen, predvsem pa neenak, saj smo pričeli partizani borbo skoraj goloroki proti mnogo številnejšemu, močnejšemu in do zob oboroženemu sovražniku.
Pravijo, da nesreča združuje ljudi. To se je pokazalo tudi med narodnoosvobodilno borbo, saj se je večina našega naroda strnila okrog borcev-partizanov ter jim pomagala po svojih močeh in sposobnostih. Le tako enotni ob izdatni podpori naših kmetov in delavcev smo zmogli vse napore štiriletne borbe ter končno izbojevali popolno zmago in svobodo.
V Mežiški dolini se je pričelo partizanstvo razvijati v večjem obsegu šele spomladi leta 1943. Napad na Mežico v aprilu 1943 je okupatorju dovolj jasno pokazal, da Mežiška dolina ni tisti »Miestal«, kot so jo želeli okupatorji in domači izdajalci, temveč da je sledila klicu Matjaža izpod Pece ter pričela z odkrito borbo za osvoboditev. V maju istega leta je borba terjala prvo žrtev. Sovražnik je s pomočjo izdajalca odkril partizanski bunker pri Lužniku ter v njem presenetil prvoborce. Večina jih je padla, Pludrovo družino pa so zaprli. Toda to ni omajalo borcev, nasprotno, še z večjo zagrizenostjo so se borili. Partizanske vrste pa so se širile iz dneva v dan, vedno več fantov in deklet je prihajalo v partizane.
Razumljivo pa je, da je ta neenaka borba terjala tudi žrtve. Tako se je zgodilo tudi tisti hladni zimski dan, 17. januarja 1945. Tega dne sem okrog osme ure zjutraj blizu Pečnika srečal Plešnikovo skupino sedmih partizanov — političnih delavcev — terencev. Po krajšem razgovoru in izmenjavi informacij sem nadaljeval pot proti Jamnici, Plešnik s svojo skupino pa je krenil proti Zabrniku, kjer so nameravali ostati čez dan, kajti gibanje take skupine podnevi ni bilo priporočljivo. Ker so imeli kmeta za zanesljivega, so napravili usodno napako. Namestili so se v hiši, ne da bi postavili stražo. Okrog desete ure dopoldan pa je prišla k Zabrniku stara Sumnica. Borci niso slutili, da jim ni naklonjena, zato tudi niso polagali pozornosti, ko je pozneje odšla, niti pomislili niso, da bi jih lahko izdala. Zal pa je storila prav to. Prek Šumnika je obvestila dravograjsko SS policijo. Proti večeru je okrog
SPOMENIK PADLIM PARTIZANOM PRI KMETU ZABRNIKU
Jožefa Tomaž
OPcicancii a
&pGntirt
Mogočno tam na hribčku mi bronast kip stoji: predstavlja nam človeka, ki v srcu nam živi.
Je svoje dni bil komunist, narodu svojmu v korist.
Znal pisati je resnične, tudi žalostne, pravične.
Veliko knjig je spisal, ljubil je domači kraj, veliko hodil je po svetu kot revolucionar tedaj.
Hotuljcem dobro je posvetil, saj ni rabil mitraljez: elektriko so napeljali — besedo držal je zares.
Spomini nanj še zdaj živijo, vedno ga lepo častijo.
Tja hodijo izletniki, kjer dom njegov — muzej — stoji.
Voranc gleda današnji čas, svojo domačo hotuljsko vas: tam rastejo hišice svetle, za to zahvala tudi njemu gre.
sto teh policistov obkolilo hišo ter pozvalo partizane na predajo. Naši hrabri borci pa so sprejeli neenako borbo ter se junaško borili, dokler jim ni zmanjkalo streliva. Pet jih je v tem boju padlo. Živo so ujeli Urško Razgoršek. Gradišnikov Herman, ki je bil hudo ranjen, pa se je izvlekel iz hiše ter se skril v bližnji preši. Toda policisti so bili točno obveščeni o številu borcev, ki so bili v hiši, zato niso prenehali z iskanjem, dokler niso našli še njega. Čeprav je bil že napol mrtev, so ga strahovito mučili ter ga nato odvlekli s seboj v dravograjske zapore, kjer je kmalu podlegel.
V tej kruti borbi so dali svoja mlada življenja naslednji borci:
1. Ernest-Nesti Plešnik se je rodil 26. novembra 1919 na Ravnah na Koroškem. Bil je sin delavske družine. Osnovno šolo je obiskoval na Ravnah, nato pa se je izučil za strojnega ključavničarja pri mehaniku Plajmišu na Prevaljah. Pozneje se je zaposlil v Jeklarni na Ravnah, kjer je kaj kmalu dobil stik s takratnimi člani KPS. Postal je sekretar SKOJ. Tako je s člani železamiške skupine komunistov v zelo težkih razmerah sodeloval vse do vstopa v partizane, še- preden ga je odkril gestapo. To je bilo v avgustu 1944. Okrajni odbor OF Guštanj-Prevalje mu je poveril razne naloge na terenu, ki jih je uspešno opravljal vse do usodnega 17. januarja 1945, ko je skupaj s svojimi soborci padel pri Zavrniku.
2. Marija Tratnik, p. d. Dularjeva Micka — se je rodila kot hči kmeta-gostilničarja na Selah. Družina je bila znana kot zelo napredna in zavedna slovenska družina, zato so se tam že v stari Jugoslaviji zbirali predvojni komunisti. Tudi v času NOB je cela družina sodelovala s partizani že od začetka leta 1943, v jeseni leta 1944 pa je cela družina odšla v partizane. Micka je bila dodeljena za terensko delo v okraju Guštanj-Prevalje. Bila je izredno požrtvovalna, tovariška in hrabra. Padla je 17. januarja 1945 skupno s soborci v zadnji borbi pri Zabmiku.
3. Matevž Vogl je izhajal iz kmečke družine, p. d. pri Ferjatu nad Poljano. Delal je doma na kmetiji. Ko je oče leta 1943 nenadoma umrl, je moral on kot naj starejši sin prevzeti kmetijo. Tako je gospodaril tudi potem, ko je moral njegov brat Ivan v nemško vojsko. Zaradi stikov s partizani je
j bil policiji v Mežici sumljiv, zato je 11. avgusta 1944 vstopil v partizane. Bil je do-i deljen na terensko delo v Plešnikovi skupini, s katero je tudi padel 17. januarja 1945.
4. Franc Petrej se je rodil 9. avgusta 1916 na Zelovcu pri Ravnah. Bil je nezakonski sin matere Antonije, ki je bila kmečka delavka. Po končani osnovni šoli se je Franc izučil za mlinarja, vendar zaposlitve v tej stroki ni nikoli dobil, zato je moral delati pri kmetih. V letu 1940 je dobil zaposlitev v železarni Ravne. Za NOB je začel organizirano delati že leta 1943. V partizane je
odšel marca 1944 v Koroški odred, kjer je bil najprej intendant, nato pa je bil dodeljen na teren Plešnikovi skupini, s katero je tudi padel 17. januarja 1945.
5. Albin Lah se je rodil 1. novembra 1922 v Sušidu pri Kobaridu. Izhajal je iz kmeč-ko-delavske družine. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju v Sušidu pri Kobaridu, toda bila je to italijanska šola. Njegov oče je bil že pred vojno zelo zaveden Slovenec, zato je moral ilegalno pobegniti iz Italije v Jugoslavijo. Leta 1935 pa je bila njegova družina izgnana iz Italije. Istega leta se je družina preselila v Radeče pii Zidanem mostu. Tam se je Albin izučil za trgovca.
2e v stari Jugoslaviji se je Albin zaposlil pri trgovcu Pečeju na Prevaljah. V letu 1943 se je povezal s partizanskim gibanjem. Septembra 1944 je vstopil v partizane. Bil je dodeljen na teren okraja Guštanj-Prevalje ter delal v Plešnikovi skupini, s katero je tudi padel 17. januarja 1945.
Tem herojem borbe smo odkrili spomenik pri Zabrniku. Naj bo trajen spomin junakom, ki so za naš lepši danes dali svoja mlada življenja. Vsem nam, predvsem pa našim mlajšim rodovom pa naj bo v opomin, naj varujejo naj večjo pridobitev naše borbe, to je bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti.
Organizacija ZB Prevalje se zahvaljuje vsem, ki so kakorkoli sodelovali in pomagali pri postavitvi tega spomenika, to so:
Spomenik pri Zabrniku, odkrit 4. julija 1981 5 padlim partizanom
Maks Dolinšek
Še nekaj o nekdanjem Guštanju — današnjih Ravnah
mn
Guštanj je svoj nekdanji naziv izgubil leta 1952. Preimenovan je bil v Ravne na Koroškem — trg je postal mesto.
V srednjem veku je bil Guštanj pomembno trgovsko in obrtno središče. Da so si prvotni prebivalci v srednjem veku izbrali za svoje selišče prav ta prostor, sta odločala v prvi vrsti naravni dejavnik in lega med gospodarsko zelo pomembnima prostoroma — med Podjuno (alpski prostor) in Mislinjsko dolino (prehod v zahodni rob Panonskega nižavja) — ter tretjo potjo, ki vodi v Dravsko dolino. V različnih zgodovinskih obdobjih se je uporaba teh poti močno spreminjala. V rimski dobi služi kot prehod v Norik (strateška funkcija), v srednjem veku so jo uporabljali v glavnem za izmenjavo blaga (prometna, trgovska funkcija) iz panonskega obrobja v alpski prostor (še vedno smer rimske ceste Celea—Jauenna), v obdobju kapitalizma pa ob Meži, skozi Dravograd, po Dravi, nato pa po železnici na avstrijsko prometno aorto Dunaj—Trst.
Guštanj spada med tista urbana naselja na Slovenskem, kjer je že na zunaj vidna razlika med starim in novim delom naselja. Prvi del je med nekdanjim trgom, ki leži nekoliko više od prodne aluvialne terase Meže in novimi Ravnami (gornjimi), ki dominirajo na 17 m višji wiirmski terasi na Čečovju in Javorniku. Drugi del prihaja vse bolj do izraza v novejšem času, ko poudarja prebivalstvo tudi reliefno razliko (spodnje od gornjih), še bolj pa v smislu družbenozgodovinskega razločevanj a.
Podolžni trg, ki mu je tloris narekovala že od nekdaj sem stara cesta iz Mislinjske doline v Podjuno, je imel na obeh straneh razširjenega tržnega prostora lesene hiše tržanov — v glavnem obrtnikov (krojači, čevljarji, mesarji, usnjarji, barvarji, roka-vičarji, klobučarji, tesarji, zidarji, kleparji in mnogi drugi). Združevali so se v cehe — združbe s posebnimi pravili, ki so ščitila obrtnike pred konkurenco. Prvotno so vodili ta ceh krojači, pozneje pa mesarji. Zelo ostra pravila so imeli pliberški obrtniki. Pomembne so bile tudi hiše gostilničarjev (z obokanimi vhodnimi vrati, ki so vodila v prostorne hleve) in drobnih, ne preveč imovitih trgovcev (pliberški, slovenjgraški, velikovški so bili bolj premožni in lastniki lepših urbanih stavb). Le hiši tržnega
sodnika in magistrata sta bili zidani. Trg je tekom stoletij večkrat pogorel.
Proti koncu 18. stoletja se je v bližini trga začela razvijati jeklarna (Jeklarna na Ravnah). Ta je odslej dajala kruh tržanom pa tudi okolici. Propad Avstroogrske in nastop države SHS je skoraj povzročil likvidacijo jeklarne.
Oi. dobi gradnje železnice skozi spodnjo Mežiško dolino je sledil propad Črne, v dobi koncentracije kapitala pa tudi Prevalj. (Železarna na Prevaljah finančnikom Alpinke — Oesterreichische Alpinen Mon-taingesellschaft — ni bila več rentabilna.) V času, ko so bile Ravne še v senci Prevalj — kjer je bila sredi 19. stoletja ena največjih fužin v Avstriji — so Thurni dajali večji poudarek kvaliteti svojih fabrikatov. To je železarno — Jeklarno Ravne — tudi rešilo. Tradicija kvalitetnega kovaštva žebljarske stroke je postala pomembna osnova za razvoj železarne Ravne.jVso dobo kraljevine Jugoslavije ni uspelo velesrbski buržuaziji uresničiti svojih teženj in premestiti železarne v središče države, v bližino Prijedora (predlog za prestavitev jeklarne je dal Milivoj Savič — načelnik industrijskega oddelka pri ministrstvu za industrijo v Beogradu), kar je hotela doseči s trditvijo, da se strateško važna industrija nahaja preblizu meje, in tako zakrivala svoj pohlep za večjimi profiti. Ravne so zrastle šele v socialističnem obdobju, vzporedno z rastjo modernega obrata plemenitih jekel in ene na j več j ih tovrstnih tovarn v vsej Jugoslaviji. Zaradi tega so v kraju stagnirale mnoge druge gospodarske panoge. Nekatere so celo odmrle (stara obrt). Kljub oddaljenosti od surovinskih baz naša železarna ni propadla. Pomembno vlogo je imela tudi bližina dravskih elektrarn z modernim energetskim virom ter stoletne izkušnje naših fužinarskih rodov.
'Železarna je zrasla v enega naših največjih obratov za proizvodnjo plemenitih jekel.
Po drugi vojni se je železarna začela bolj in bolj razvijati. Zato so raznovrstne obrti, ki so skozi stoletja dajale tudi tržanom kruh (pa tudi vsej okolici), začele odmirati. Železarna Ravne — nekdanja Jeklarna Ravne — je postala za gospodarsko rast najpomembnejši vir življenja, ki je tako pomen srednjeveškega obrtniškega trga Guštanj popolnoma zasenčila. Za gospodarsko rast in za življenje kraja ter tudi vse okolice je postala železarna najpomembnejši dejavnik in srednjeveški Guštanj je moral tako odstopiti svoj primat Ravnam^Predlog dr. E. Mejaka, da bi se Ravne na Koroškem preimenovale v Malgajevo v TV 15 (št. 33, str. 2) je sprožil vrsto kritik. Glej članke v TV 15 v št. 38, str. 2—3, št. 42, str. 3, št. 45, str. 2.
Nekdanji urednik Koroškega fužinarja Avgust Kuhar je v KF leta 1952, št. 6 na 16. strani napisal: »Novo ime kraja sta torej dala delo in kultura, ki sta močno pritiskala čez potok pri Poriju (gostilna pri Lipi), kjer je bila nezapisana meja med Guštanj em in Ravnami. Zanimivo, preimenovanje je prišlo slučajno v mesecu in letu, ko zasipavajo strugo potoka, katero je nadomestila kanalizacija. Tako je izginila meja, strugica je zasuta in izravnana.«
To je bil del nekdanjega Plešnikovega grabna, ki se je pred več kot 150 leti imenoval Rutnikov graben (katastrska mapa iz leta 1827). Ta se je pred nekdanjo Ditin-gerjevo hišo razcepil v dva kraka. Prvi je tekel po vrhu vršaja tega potoka in se iztekal v Mežo tam, kjer stoji danes poslopje šolskega centra. (Zahodno od potoka so bile Ravne — železarna, vzhodno pa trg Guštanj.) Drugi krak potoka pa je tekel po Ditingerjevi ulici — nekdanji ulici glavničarjev, nato pa vzhodno, desno od
livarji plošče, sestavljalci napisa na plošči, občinski odbor ZB Ravne, gozdarji pri ureditvi prostora za spomenik in nove ceste, lastnik zemljišča, krajevna skupnost Prevalje, krajevna konferenca SZDL Prevalje.
Pripis uredništva:
Članek bi objavili prej, pa smo ga dobili šele po zaključeni redakciji 4. številke Koroškega fužinarja.
Urednik
Ravne — davni spomini
Hladeja (v tej stavbi je bila v prejšnjem stoletju usnjarna — predelovalnica kož, ki je danes seveda ni več. Čreslovino so drobili v stopah v Reki pod Popičem) in dalje mimo Prindlca, kjer so ženske še med obema vojnama prale perilo, in mimo Perucija v Mežo.
V Hladejevi hiši so bila stanovanja tovarniških delavcev in uradnikov, pritlične prostore pa so uporabljali za svoje namene razni odseki KPD »Svobode« tamburaši, godba na pihala idr.
Kako je kraj Guštanj (Gutenstein, Guetenstain, Guttenstein, Guetenstein itd.) prišel do svojega imena, je težko odkriti. E. Kranzmayer — koroški lingvist, topono-mastik — misli, da je kraj dobil svoje ime od gradu in njegovih gradnikov, ki so upravljali grad z vso okolico in krajem vred. Pravi, da ima ime Guštanj — Gočtan (Gutenstein) svoje jedro v imenu utrdbe, ki da stoji na dobri, trdni skali — »guter Stein«. — Grad je stal že sredi 13. stoletja.
Prav gotovo so izhajali nekateri graščaki tudi iz nekdanjih slovenskih plemenitni-kov. Ker pa tedanja doba še ni poznala narodne zavesti, se je vsak plemenitnik brez ozira na svoj izvor bolj čutil za člana vladajočega fevdalnega razreda.
Guštanj so z okolico zelo zgodaj (ob koncu 12. ali v začetku 13. stoletja prejeli v fevd od bamberške škofije ministeriali von de Ort, od teh pa že približno v istem času njihov gradnik — guštanjski vitez — prvotno morda imovitejši svoboden kmet.
Prav gotovo je bila guštanjska okolica obdelana in poseljena že ob prihodu Slovencev. Vse kaže na zgodnjo poselitev okolice (kamena doba, doba Keltov in Rimljanov). Prebivalci so se poleg živinoreje ukvarjali že tudi s poljedelstvom. Nekaj podatkov iz koroških arhivov daje slutiti, kako je kraj v stoletjih rasel, pa tudi o lastništvu guštanjskega gradu.
O lokaciji gradu je nekaj različnih razlag oziroma namigov. Profesorja Baš in Mravljak sta bila mnenja, da je grad stal tam, kjer stoji danes župna cerkev sv. Egi-dija (lija), kar pa ne bo držalo — saj je tu po župnijski kroniki na apnenčastem griču stala že v 13. stoletju cerkvica in torej za grad ni moglo biti prostora. (Dr. Marjan Zadnikar: Romanska arhitektura na Slovenskem — Ljubljana 1959, DZS, str. 181.)
Mravljak tudi pravi, da moramo iskati mesto prvotne guštanjske utrdbe tam, kjer je stal grad »Griinfels«, Zelena peč ob Meži, da je tam tista »trdna skala«, na kateri je stal prvotni guštanjski grad. Tudi ta trditev ne more držati. Kako bi lahko zgradili grad na tem mestu v 15. stoletju, ee je tu stala že od 13. stoletja dalje prvotna utrdba. To nejasnost nam pomaga razčistiti vir iz leta 1361, ki pravi, da je poleg »gornjega« »Obergutensteina« stal še spodnji grad »die niedere Burg« (niedern purch) — ki ni nič drugega kot grad »Zelena peč«. Da je gornji grad Guštanj še obstajal leta 1609 — je pa že razpadal in spadal v deželnosodni okraj ter so se za vključitev tega gornjega Guštanja v trško obmirje potegovali guštanjski tržani, dokazuje prav omenjeni vir (Erleuterungen zum Historischen Atlas der Oesterrr. Alpenlan-der — I. Abteilung, 4. Teil-Heftl, Wien 1914.) Torej ta Mravljakova domneva ne more držati.
Vsekakor bo slutnja dr. Jara Šaši j a — arheologa (doma s Prevalj) najbližja resnici. Ta postavlja prvotni guštanjski grad na Čičmanov vrh (kota 513) severno od strnjenega naselja, saj je bil za tako utrdbo kaj primeren. Stal je na višini, imel je lep razgled po vsej okolici, kar je bilo v tedanjih časih za obstoj neke trdnjave odločilnega pomena. S treh strani so ga omejevala strma pobočja, z zahodne strani (proti Kraj-gerju, Brinjevi gori) pa se je z raznimi for-tifikacijskimi posegi dal uspešno braniti (dvižna vrata iz trdne, okovane hrastovine in debelejši, dobro utrjen obrambni zidp Druga tri pobočja pa so se takoj za obzidjem strmo spuščala v podnožje hriba — proti Meži in Strojnski Reki. Ko pa so v poznejših časih za zavzemanje trdnjav začeli poleg drugih pomagal za obleganje uporabljati tudi strelno orožje, se te niso mogle več braniti. Opustili so jih in nato zgradili primernejše in udobnejše v dolini.
®ic bon ©ai|6ntcf|/5(.
Grb Javornik
(Pri nas Zeleno peč »Griinfels« ob Meži — tam, kjer je današnja kino dvorana — nekdanji Brundulov hlev) in vrt za njo. Grad so zgradili nekako v 14. stoletju. Prikazuje ga grafika v Valvasorjevi Zgodovini nad-vojvodine Koroške — stran 78. Podoba pa je iz 17. stoletja. Njegov lastnik je bil tedaj Maximilijan Friderik von Graissrugg.
Nastajanje kraja je časovno težko določiti, saj za to ni potrebnih dokumentov. Prvi vir je šele iz leta 1248. Lahko pa je še kje kakšen starejši, a nam je do danes neznan. Nekaj podatkov iz koroške strokovne literature pa nudi osnove o nastajanju kraja. Precej gradiva za zgodovino Guštanja in Mežiške doline je zbral prof. dr. Jože Mlinarič. Največ gradiva pa je najti po arhivih v Avstriji (Dunaj, Gradec, Volšperk [Wolfsberg], Šempavl itd.). Nekaj virov pa je najti tudi v Kosovem gradivu za zgodovino Slovencev.
Ko so se Slovenci v 8. stoletju otresli obrskega jarma, so postali odvisni od Bavarcev, pozneje pa od Frankov. Po fran-
kovskem pravu je bila vsa neobdelana zemlja (te je bilo seveda največ) kraljeva last. Pomnožila se je še z obdelano zemljo, ki so jo vzeli upornim velikašem. Gotovo se je 1. 822, ko je Ljudevit Posavski nastopil proti Frankom, udeležil upora tudi marsikateri slovenski plemenitnik. Kralj je to zaplenjeno zemljo delil in daroval med škofe, samostane in med svoje zveste veli-kaše in služabnike. Okolica Guštanja je menda tako postala po negotovih virih (Ca-rinthia 1. 1907, str. 109—130) okrog leta 1007 leta last bamberške škofije. Dobila jo je v času njenega prvega škofa Eberharda — nekdanjega tajnika cesarja Henrika II. Ustanovil jo je z namenom, da bi se posvetila pokristjanjevanju slovanskega prebivalstva v vzhodnem delu Koroške, na štajerski meji — torej tudi pri nas, na območju Podjune in Labotske doline. Na severu od Drave je segala od Vrat (pri Dravogradu) do Vurmat-grabna (Pirchegger). Kljub prejšnjemu, milejšemu irskemu načinu pokristjanjevanja bavarskih duhovnikov so bili Slovenci v naši okolici še vedno pogani, ki so še vedno častili svoje stare bogove, verovali v rojenice, sojenice, črte in »bogove nad oblaki,« ter še naprej pokopavali rajne v gomilah in ne v blagoslovljeni zemlji po pokopališčih. Po virih so razpolagali z guštanjsko okolico bamberški škofje vsaj že od 13. stoletja dalje pa tja do
1.	1759, ko je cesarica Marija Terezija za milijon goldinarjev odkupila vse bamberške posesti v Avstriji ter s tem končala večne prepire o lastništvu.
Koroški zgodovinar Klebel ne ve zagotovo, kako je bamberška škofija prišla do lastništva naših krajev. V Carinthiji I. (1955) — str. 247 — pravi: »Unklar bleibt wie Bamberg zur Lehenschaft iiber die Burg Gutenstein gekommen ist« (Nejasno ostaja, kako je Bamberg prišel do utrdbe Guštanj) — vsekakor ga ni dobil kot državni fevd, temveč kot osebno darilo (alod), kar pribija tudi štajerski zgodovinar H. Pirchegger.
Za nezanesljiv vir pa lahko štejemo trditev Vajkarda Valvasorja, ki v svoji »Die Ehre des Erzherzogthums Karnten« na strani 80 pravi, da je bil Guštanj že okoli leta 1013 v lasti vdove po grofu Starhardtu und Haynburg — Elizabete, rojene v. Auf-fenstein, ki je za svojo ženitovanjsko darilo dobila Guštanj in Reberco (Rechberg).
V fevd so prejeli od bamberške škofije našo okolico vsaj že v začetku 13. stoletja štajerski ministerijali von (de) Ort, ki so bili doma iz bližine Traunskega jezera v Gornji Avstriji. Med štajerskim plemstvom so se pojavili že leta 1207 (Crones, str. 130). Kot maršal štajerskih regentov je naveden v letih med 1190—1217 Hartnid von Ort (Muchar). Bili so zelo vplivni ministerijali. Omenjeni Hartnid je bil stalen spremljevalec štajerskega deželnega kneza Leopolda. Bil je tudi savinjski maršal. Bil je na mnogih pohodih in posvetih, pa tudi v stalnih prepirih s sekovskim škofom in salzburškim nadškofom. Zaradi brezobzirnih in roparskih posegov proti Salzburgu je prišel v spor tudi s Friderikom von Stubenber-gom, ki ga je ob neki priložnosti ujel in spravil v ječo. Zaradi ropanja ga je postavil pred deželno sodišče. Ker pa se je branil povrniti škodo, je izhiral v ječi. (Reim-cronik Hornech’s). Vojvoda Friderik je vse
njegove fevde zasegel. (Naropane posesti je moral že prej vrniti). Hartnid de Ort iz zapora ni več prišel. Tam je umrl nekako okoli leta 1245. Zato sta bila pri sestavljanju pogodbe 1. 1248 namesto umrlega Hart-nida II. (starejšega) de Orta navzoča le njegova vdova in sin Hartnid-mlajši III. — (umrl 1. 1262) (glej 750 let Guštanja, str. 61). Prav tako dokazuje smrt Hartnida podelitev Guštanja in okolice v fevd Ulriku Vov-brškemu (Ulrik von Neunburg). Dal mu ga je v fevd 1. 1281. bamberški škof Bertold. Torej je bila bamberška škofija vrhovni gospod Guštanja. Grad in okolico pa so še naprej upravljali stari gradniki-vitezi in ministerijali guštanjski.
Pomanjkanje za vojsko sposobnih ljudi je višje plemenitnike prisililo, da so opremili svobodne ljudi z orožjem in tako imeli vedno pripravljeno vojsko proti svojim notranjim in zunanjim sovražnikom — predvsem pa ob sklicu ob splošni potrebi (Auf-gebot), česar se je običajno posluževal vladar. Za vojaško službo je bila vitezu dodeljena zemlja (fevd) z več kmetijami, da se je lahko vojaško primerno opremil. Zato je bil dolžan služiti pod zastavo svojega gospoda-seniorja, ki pa ga ni smel uporabljati za nevojaške namene, razen za dvorske posle (lovec ...). Ko je bil ministerijal vpoklican pod orožje, se je moral na lastne stroške javiti svojemu fevdnemu gospodu (seniorju), ki mu je nato dal za vsakega oklepnika konja in 3 funte denarja. Če je ministerijal v borbi padel, so v različnih primerih sledile različne norme nasledstva (sorodstvo ... — po Mucharju).
Prvotno je živel vitez še skromno na svojem dvoru (pridvorno gospodarstvo), od koder je upravljal vso dodeljeno mu posest. V burnem 11. stoletju so se ti oskrbniki umaknili na vrhove teže dostopnih hribov, gričev, kjer so si pozidali utrdbe-gradove. Seveda, če so to mogli in smeli. Po poznejšem avstrijskem pravu je moral imeti tak skrbnik-gradnik-vitez najmanj 30 funtov srebra letnih dohodkov (Muchar). Imeti je moral tudi privoljenje sosednih graščakov, da si tako utrdbo lahko zgradi. Npr. tedanjega hotuljskega viteza Wernherja de Chotulach in drugih iz okolice (Chunrada de Aych-viteza z Dobjega dvora. Ta dvorec, ki je bil konec 17. stoletja v lasti ja-vorniških gospodov, je bil leta 1688 po Valvasorjevem zagotovilu že v razvalinah).
Dokler je plemenitnik-graščak (v našem primeru guštanjski gradnik) še živel v svojem dvoru (pridvorno gospodarstvo), je bilo na grajski pristavi še živahno. Ko pa je zemljo vse bolj in bolj prepuščal kmetom (zaradi krčenja, od katerega je imel velike koristi) (Rodung) in pobiral le še razne davščine v pridelkih in denarju, so te pristave osamele. V času vojne se je moral plemič (gradnik) odzvati vpoklicu z določenim številom primerno oboroženih izbranih hlapcev in podložnikov svojemu višjemu gospodu (seniorju) von Ort. Če zato ni imel denarja, si ga je moral izposoditi in včasih zastaviti celo svojo posest. Ob posebnih priložnostih, če je prišel h gradniku na ogled (obisk) s svojim spremstvom deželni knez ali kak višji predstojnik, so se plemiči med seboj posvetovali, menjavali in prodajali nevoljnike in kmetije (hube), dali pisati in pečatiti razne kupoprodajne pogodbe, darilne listine. Na takih
gostijah je mnogokrat prišlo do prepirov, ki so jih nemalokdaj razsojali tudi z orožjem. Surova sila je v tistih časih veljala največ. Vitezi so si med seboj škodovali, kolikor so najbolj mogli in kadarkoli so mogli. Še raje pa so škodovali samostanom in cerkvam, ki se niso mogle braniti z orožjem. Zato so iskale pomoč pri svojih cerkvenih predstojnikih. Iz naše okolice imamo o tem precej primerov. (Napad hotuljskega viteza na duhovna cerkve sv. Pankracija nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu. Guštanjski in slovenjgraški plemiči so oropali posesti oglejskega patriarha, za kar pa so bili hudo kaznovani: opravljati so morali hudo pokoro in bili prisiljeni opravljati velike obveznosti v prid oglejskega patriarha; če bi jih ne, bi sledilo cerkveno prekletstvo, kar v tistih časih ni bila malenkost). Ko pa se je tem silovite-žem bližala poslednja ura, so se podvrgli hudi pokori in skušali z bogatimi darovi
Grb gospodov »Zelene peči«
cerkvam in samostanom (Gornji Grad) popraviti svoje prestopke in surovosti in so se dostikrat zadnja leta svojega življenja odločili preživeti po samostanih. Svoje hčere in sinove pa so določali v redovniški in duhovni stan.
Da je imel guštanjski gradnik pristavo, ki je bila prvotno tudi njegov sedež, ni dvoma. Iz nobenega vira pa ni razvidno, kje je ta pristava bila. Ali je bila v podaljšku Čičmanovega hriba proti zahodu v smeri današnje Krajgarjeve kmetije, ali pa v nekdanjem Logu; tam, kjer sta danes upravni poslopji Gradisa in Železarne. Mnogokrat se tu omenja v 15. stoletju neka pristava Hebenstreit — pod nekdanjim Dobjim dvorom, ki pa je bila že v času Valvasorja (1. 1688), ko je bila v lasti ja-vorniškega gospoda — že v razvalinah. Prej je bila v lasti nekega Chunrada de Aych, ki je bil sopodpisnik znane listine iz leta 1248.
Pri izstavljanju pomembnih listin so bili med pričami mnogokrat tudi guštanjski gradniki, vitezi, iz česar lahko sklepamo, da so bili dokaj vplivni. Ne vemo pa niče-
sar o njihovem izvoru, le to, da so njihove priimke pisali na najrazličnejše načine (inačice).
Ena prvih znanih listin, v kateri nastopajo guštanjski gradniki, je pogodba iz leta 1248, kjer sta pri sklepanju pogodbe (Glej »750 let Ravne na Koroškem«, 1965, str. 61) bila navzoča namesto umrlega Hartnida de Ort le njegova vdova in njen sin Hartnid mlajši III., ki je umrl leta 1262. V tem dokumentu sta bila kot priči podpisana Hilt-prandus de Guttestein in Ditricus de Gu-tensteyn ter že preje omenjeni Chunrad de Aych. Ker so bili fevdi po smrti Hartnida de Ort izpraznjeni, je te fevde (med njimi tudi utrdbo Guštanj) bamberški škof 1. 1281 podelil Ulriku iz Vovber (v. Heun-burg). Tako je bil odslej Guštanj vovbrški tja do leta 1322, ko so Vovbržani izumrli. Sledili so jim Auffensteini, ki so bili lastniki Guštanja do smrti zadnjega iz rodbine, Friderika. Oba brata Friderika sta se uprla avstrijskima vojvodoma Leopoldu III. in Albertu III. (nasledniku Rudolfa IV.) in se predala knezu po dveh mesecih obleganja Pliberškega gradu na milost in nemilost. Knez ju je nato zaprl na doživljenjsko ječo v stolp gradu Stechau na Gornje Štajersko, ki ga je zgradil njun oče v te namene. Tako sta to ječo občutila na svoji koži najprej njegova sinova. Tu je eden Friderikov umrl v ječi, drugi pa se je moral odločiti za duhovniški poklic. Vse nekdanje posesti Auffensteinov (tudi Guštanj) so prešle v last deželnega kneza. Leta 1396 so postali gospodje Guštanja Habsburžani, trg pa je prižel pod neposredno zaščito deželnega kneza.
Mnogokrat se že prej pri izstavljanju raznih listin imenujejo guštanjski gradniki:
— v letih 1262, 1266, 1269, 1273 Diter Guštanjski,
— leta 1275 pa Hartnid, ki je imel posesti tudi v Savinjski dolini. Kot izstavlja-lec gornje listine se je imenoval »Hartnid iz Celja«.
Leta 1277 se imenuje neki Gundakar Guštanjski, leto pozneje pa nastopa Ditrich Guštanjski. Istega leta pa je kot priča naveden v neki drugi listini Rusticus Guštanjski.
Leta 1281 sta v Pliberku izstavila potrdilo Ulrik iz Vovber in njegova žena. V njem potrjujeta prejem izpraznjenih fevdov od Hartnida von Ort (po smrti Hartnida), med njimi tudi guštanjskega gradu z vsem imetjem in pravicami, kar je bamberški škof Bertold potrdil s svojim pečatom. Leto pozneje je dal na guštanjskem gradu Ulrik iz Vovberga izstaviti listino.
Walter Guštanjski se pojavi kot priča 1. 1284. Leta 1287 pa se je v Judenburgu Ulrik iz Vovber odpovedal vsem zastavljenim posestim v prid kralja Rudolfa, razen gu-štanjskemu gradu in celjski posesti. Leta 1293 se v Vidmu z nekaj slovenjgraškimi vitezi obvežeta tudi Gepawer in Hartnid Guštanjski, da bosta v slovenjgraški okolici služila patriarhu in naslednikom vsak s šestimi konjeniki in na lastne stroške branila patriarhovo posest in imetje zaradi nepravilnosti in škod, ki sta jih prizadejala patriarhu. Poleg tega pa so bili vsi dolžni tudi sramotno pokoro. Istega leta je v Grebinju Ulrik Vovbrški izročil Grebinj Walterju iz Guštanja, ki naj bi grad izročil
tistemu, ki ga bo določil bamberški škof.
V letih 1295 in 1296 sta med pričami izstavljenih potrdil Hartnid in Goetzel Gu-štanjski. Leta 1298. pride do delitev otrok Walterja Guštanjskega in njegove žene Haedvvige, kar je bilo v tistih časih med fevdalci močno v navadi. Delila sta si jih vovbrški grof in Konrad v. Auffenstein (primerjaj primer iz leta 1248 720 let Ravne na Koroškem, str. 61). Mravljak je leta 1933 v ČZN na strani 46 omenil, da za 13. stoletje ni več poročil o guštanjskih vitezih. Jih je pa še precej v 14. in 15. stoletju. Tako potrjuje v letih 1301 in 1305 dve važni listini Walter Guštanjski, ki je dobil 1. 1311 na prošnjo Konrada v. Auffensteinskega v fevd najrazličnejše posesti v Podjuni.
Vir iz leta 1335 poroča o duhovniku gu-štanjske fare na Prevaljah, ki ni klerik dobrlaveški, ampak le posvetni duhovnik — zato se mora ta napaka na zahtevo oglejskega patriarha po smrti tega posvetnega duhovnika popraviti. Leta 1341 se po odločitvi določenih razsodnikov pravicam do Marijine cerkve (guštanjska fara) na Prevaljah odpoveduje oglejska cerkev v prid dobrlaveškemu kapitlu.
Pomemben vir, ki govori o menjavi guštanjskega gospostva, je vir iz leta 1361.
V njem Friderik v. Auffenstein s sinovoma izroča Rudolfu IV. in njegovim bratom:
a) grad in mesto Pliberk z deželnim sodiščem,
b) obe trdnjavi guštanjski (torej je gornji grad še stal), trg z odvetniškimi pravicami,
c) območje okoli Mežice, Črne in Javorja z deželnim sodiščem, odvetniškimi pravicami in desetinami.
Leta 1381 se je gospodar Guštanja spet menjal — Hugo Devinski je dobil od avstrijskega vojvode Leopolda za posojilo 9000 funtov dunajskih denarjev v dosmrtno uporabo gospoščine Pliberk, Guštanj, Rebrco in Železno Kaplo z dolino, kakor so jo imeli Auffensteini, in drugo. Po smrti Huga pa vsa ta posest zopet pripade vojvodi. Nato pride Guštanj v roke deželnega kneza, postane tako leta 1396 deželnoknežji trg in ostane v rokah Habsburžanov vse do konca Avstro-Ogrske (1918).
V začetku 15. stoletja guštanjski gospodje v. Gutenstein niso bili več gradniki na gornjem guštanjskem gradu, saj se »obere Burg« od leta 1361 ne omenja več. Leta 1361 govori vir le še o trdnjavi Guštanj (MC X, št. 878—1381 april 6). Najbrž se nanaša ta oznaka na spodnjo trdnjavo (ni-dere Burg) — mlajšo trdnjavo, na Zeleno peč (Erleuterungen zum Historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander — Wien 1914, str. 159) — (odslej označeno kot Eri. zum H. A.).
Nekdanji gradniki gornjega Guštanja se odslej omenjajo kot oskrbniki Ivnika (Eybiswald), gradu Kamen v Labotski dolini (von Guštanjski 1420), Humberka (MC XI — 1466 MC XI — 398), Glamegga. Okoli leta 1432 je bil Jurij Guštanjski tudi upravitelj dežele Kranjske, Wolfgang Guštanjski pa leta 1454 upravitelj frankopanskih posesti na Kranjskem. So pa vitezi guštanjski še vedno vazali Bamberga, saj je Wolf-gang Gutensteiner vpisan v fevdni knjigi Jurija Schaumburga med »milites et mili-
tares« Bamberga (v letih 1459—1475, MC XI, št. 337).
Proti koncu 15. stoletja pa prihajajo nad naše kraje hudi časi. Turki se pojavljajo na mejah Koroške že leta 1469. O tem nam poroča vir iz leta 1469 (MC XI — 416), po katerem Wolfgang Guštanjski poroča z Boltežarjem v. Veisprichom in Sigmundom Kreuzerjem opatu Janezu iz Šempavla, da so bili opozorjeni od svojih vohunov, kako nameravajo Turki vdreti v deželo, če jih ne bodo zavrnili. Zato je potrebno, da opat to prepreči z doslednimi pripravami. Opozarjajo ga tudi, da svoje, za vojsko sposobne ljudi izvežba in jih pripravi, da bodo dobro opremljeni in pripravljeni nuditi sovražniku odpor.
Turki so začeli vdirati na Koroško že leta 1469. Leta 1472 so prihrumeli že s celjske strani do Slovenjega Gradca. Naslednje leto, t. j. leta 1473, pa so po podatkih P. Fister j a (Arhitektura protiturških tabo-
Grb guštanjskih vitezov
rov), ko so prvič prekoračili Karavanke, Turki morali napraviti dolg ovinek (čez Trbiž), da bi prišli v bogato Koroško zaradi zapor, zgrajenih okrog leta 1476 — prav gotovo pa že prej, ker so se jim Turki, ki so zanje že vedeli, izognili. Podatke o utrdbah so dobili od ujetnikov, pa tudi od svojih vohunov. Zato so se raje odločili za daljšo pot, ki jim je zagotavljala tudi delno prednost presenečenja med branilci. Sistem zapor, ki so najverjetneje nastale po nalogu deželnih stanov, so zgradili in vzdrževali kmetje sami. Seveda tudi branili. Prehod iz Štajerske v Mežiško dolino, ki je nekdaj šel po trasi rimske ceste skozi Kotlje, je branila posebno konstruirana zaporna veriga malih utrdb pri Šrotneku. Danes so v terenu še sorazmerno dobro ohranjene, kljub temu, da so bile lesene. Gornji tabor, ki je bil zidan, je še dokaj dobro viden. Ta sistem utrdb nad Ravnami, »turške šance«, pa tudi »rimske šance« imenovan, je branil prehod iz Mislinjske in Dravske doline v Podjuno. Izvira morda že iz starejših časov, uporabljen je bil v dobi Turkov in menda pozneje tudi nekoliko obnovljen za primer vpada Francozov, ki
pa jih ni bilo (vsaj v našem delu Koroške ne — pripoved o Mihelačevi kapelici).
Nastal je na položnem hrbtu, čez katerega je peljala cesta iz Kotelj v Guštanj. Na južni — naj višji točki se je obzidje pričelo s pravim taborom (zidanim) ob cerkvi sv. Mohorja in Fortunata, ki je bil bolj ali manj krožne oblike s premerom okrog 50 m. Cerkveni zvonik je bil kot najvišja opazovalna točka vključen v zahodno obzidje. Ves tabor je obdajal štiri sežnje širok jarek (sedem in pol m). Globok je bil 1 seženj. Notranje obzidje je bilo menda 4 sežnje visoko in 3 čevlje debelo. Z vodo napolnjen jarek in dodatno zunanje obzidje, ki ga je mogoče slutiti le v tlorisu, ter krožni stolp na SV strani, premera
5.7 m, kjer se je pričelo približno 1 km dolgo pregradno obzidje, kaže na dokaj dobro utrjenost. Zaradi majhnega notranjega prostora je bil ta tabor manj namenjen zatočišču kakor obrambi te najbolj izpostavljene točke zapore. Nizek nasip je danes vse, kar daje slutiti na zvezno utrdbo. Sklepamo lahko, da so bile te lesene palisade z branilci branjene predvsem iz ključnih točk — stolpov, ki so si sledili v razdaljah od 80 do 200 sežnjev (150 do 350 m). Te vmesne utrdbe so bile vse krožnih oblik, premera 3 sežnjev, s krožnim vodnim jarkom premera 11,4 m in globine
3.8 m, kar je predstavljalo za tiste čase prav resno oviro. Arheološke raziskave bi lahko ugotovile, ali so na teh ohranjenih zemeljskih delih bili leseni kvadratni ali morda mnogokotni stolpi opazovalnic. Vseh stolpov je bilo po Fisterju menda 6. Štejejo se od tabora proti severu. Najbolje je ohranjena tretja šanca. Na skrajni točki zapore, ki poteka v smeri JZ—SV, je na Prežihovem vrhu zadnja utrdba. Po mnenju pisca v Kunst-Topographie des Herzog-thums Karnten (1889) je iz prikazane skice 111 na strani 99 razbrati, da se je ta obrambna črta vila od javorniškega griča nad Votlo pečjo, vzhodno od Smrečnika, čez Prežihov vrh, Šmohor, do bližine Dvornikove kmetije pod goro. Prebivalstvo še danes ta zadnji obrambni okop (obronek terase) imenuje »teber« (tabor) — Rok Go-renšek v KF XXII št. 2, str. 46).
Omenjeni opis govori o rimskih šancah, ki se imenujejo tudi turške šance, da so morda iz starejših časov — in so bile ob turških nadlogah zopet obnovljene in uporabljene.
Običajno so prihajali Turki na Koroško iz Bosne čez Sotlo. Od leta 1467 do 1483 so prišli ropat v naše kraje okoli tridesetkrat, včasih tudi po štinidesetkrat na leto. Kaiko je bilo v tistih časih pri nas, opisuje sodobnik Unrest v svoji kroniki (glej 720 let Raven, str. 79). Vse te nadloge so povzročale večanje števila opustelih kmetij, kar pričajo mnogi urbarji iz tistih časov. Tudi trgu s sodiščem vred je bilo zaradi pustošenj po Turkih in Ogrih (Matjaževa vojska), ki so tedaj gospodovali v bližnjem Slovenjem Gradcu, znižanih precej obveznosti (Urbar Guštanja iz leta 1491).
Pri zasledovanju Turkov so bili Korošci pri Brežicah premagani. Med ujetimi je bil maja 1475 tudi Andrej Guštanjski. Ob podobni priložnosti pa je v avgustu leta 1478 mlademu Guštanj čanu uspelo Turkom uiti (MC XI — 512).
•mf-
»i
Guštanjska okolica je bila najbrž prizadeta tudi zaradi kmečkih uporov, saj je bilo nekaj nižjih voditeljev (četrtinikov) doma iz Mežiške doline. Virov o kakih neredih pa nimamo. Najbrž pa so sodelovali s kmeti iz Labotske doline, ki so se zbirali v Rojah (Megiser imenuje ves upor na Koroškem »upor pri cerkvi Naše gospe«) in doživeli prav gotovo usodo upornih kmetov pri Vuzenici, ko jih je Herberstein z najemniki pri prehodu čez Dravo pobil in razkropil.
Guštanjski meščani so se, kakor vse drugo meščanstvo v notranjeavstrijskih deželah, ogrevali za Lutrov nauk, ki jih je postavljal v enakopraven položaj s plemstvom. V bližnji Zeleni peči (Griinfels), SV od trga (last plemičev v. Gaisruck), je opravljal za protestante dušeskrbstvo pobegli pridigar iz bližnjega Slovenj Gradca Kimmerling (na Štajerskem so protirefor-macijske komisije prej opravile s protestantskimi meščani). Guštanjski župnik (župnija je bila do leta 1860 na Fari pri Prevaljah) je guštanjske tržane venomer tožaril v Gradcu, da prihajajo h Gais-ruckovemu predikantu na Griinfels na pomenke in da so ga često vabili na svoje domove v trgu. Zato sta se morala trški sodnik in trški svet zagovarjati v Gradcu (»zaradi nežnega postopanja s protestanti«), župnik pa je še nadalje redno poročal o verskem gibanju v trgu. Za časa nadvojvode in poznejšega »cesarja svetega rimskega cesarstva« — vzgojenega pri jezuitih, grofa Ortenburškega, je na Koroškem prišlo do izraza načelo augsburškega verskega mira iz leta 1555 (»Čigar dežela, tega vera«!), kar je odločilno vplivalo najprej na meščanstvo, po letu 1628 pa tudi na plemstvo. Med mnogimi koroškimi izseljenimi plemiči je bil tudi gospod »Zelene peči« Gaisruck. J. Ludvik Thurn, ki je kupil pliberško gospostvo leta 1601, se ni izselil. Njegova žena, verna katoličanka in katoliško vzgojeni otroci so najbrž vplivali na to. Ker je Pliberk tedaj pripadal ljubljanski škofiji, je imel Ludvik Thurn mnogo sitnosti s tedanjim škofom Tomažem Hrenom.
V tem času je divjala na severu Notranje Avstrije tridesetletna vojna, ki se je, čeprav se ni odvijala pri nas na Koroškem, čutila tudi tu. O bivanju šlezijskih najem-
nikov (ki so bili pri nas na oddihu) poroča pri nas tudi krstna knjiga guštanjske župnije na Fari. Na Dobjem dvoru in okoliških gradovih je privekal na svet marsikateri potomec teh Šlezijcev.
(Se nadaljuje)
Tereza
OflliSel
Mladost gradi si krila, da poleti v višine, dalje.
Kot strel zadel bi ptico v letu, ustavi jo spoznanje: življenje pne se v lok, dviga se in spušča — v smrt.
So ljudje, ki strel jih ne zadene, njihov let ni v ognju pokončan, moč duha počasi izgoreva, pri tleh konča se sen ncdosanjan.
m ****** mm
sjfifui
RAVNI
f I
SPOMINI BORCA ZA SEVERNO MEJO
Po razsulu avstroogrske monarhije smo hiteli vsi takratni vojaki domov. S tirolskih planin sem se vrnil 11. novembra 1918. leta. V vojski sem preživel 43 mesecev, bili smo veseli, da se je končala svetovna morija. A klicala nas je naša nova domovina Jugoslavija. V mrzlem 15. januarju 1919. sem se z nekaterimi tovariši javil pri Malgajevi četi v takratnem Guštanju. Komandir čete je bil poročnik Franc Malgaj iz Št. Jurija ob južni železnici; spominjam se še poročnika Janka Veselka iz Mežice, četni narednik je bil Rajko Kotnik, poznejši uradnik v železarni, ki so ga fašisti leta 1943 obglavili v Gradcu.
V četi je bil še narednik Kromovšek, ostalih se ne spominjam. Bil sem takoj prideljen k mi-traljeznemu oddelku, ker sem bil v avstrijski vojski mitraljezec.
V Guštanju smo prisegli novi državi, nato so nas poslali v Podgrad pri Klopinjskem jezeru, tam smo bili nastanjeni v vilah ob jezeru. Čez nekaj dni so prišli bratje Kranjci, nato je bila formirana 11. četa Ljubljanskega pešpolka. Komandir je bil Pavel Razlag, drugi oficirji pa podporočnik Lovro Lipič iz Šmihela pri Pliberku (pozneje je padel v bojih proti Madžarom v Prekmurju) ter podporočnik Konjar, četni narednik pa Novak (padel 4. maja 1919 v Šmar-jeti v Rožu), poveljnik mitralješkega oddelka je bil Joško Sadjak iz Globasnice. Iz Podgrada smo šli v Dobrlo vas, kjer smo prisegli kralju Petru I.
Na pepelnico smo odšli mitraljezci v Galicijo ob Dravi; četa je ostala še nadalje v Podgradu.
V Galiciji je bila 12. mitralješka četa, komandir je bil Petelin, podporočnik pa Jurca (padel
4.	maja v Šmarjeti), v oddelku smo imeli nekaj vojakov, ki še niso bili poprej pri mitraljezih, zato so se morali tam izpopolniti v rokovanju s tem orožjem. Naša četa je odšla v Borovnico pri Apačah, čez nekaj dni smo šli tja tudi mi. Čez nekaj časa smo odšli četa in naš mitralješki oddelek v Šmarjeto v Rožu, dva voda in naš oddelek smo bili nastanjeni v šoli, druga dva voda pa na drugih mestih. Dne 28. aprila je prišel kapetan Petelin s svojo četo, deveta in deseta četa sta bili »kvartirani« po ostalih hišah. Isti dan po polnoči je krenil cel 3. bataljon proti Glinjam, mitraljeze smo namestili na položaje ter začeli napad. Jaz z mojim oddelkom sem bil na robu gozda levo od Glinj, ter sem prisilil avstrijski top, da je umolknil, bilo je v razdalji okrog 1200 korakov, trikrat smo menjali položaj, ker je tisti top streljal vedno takrat, kadar smo mi, a naposled sem ga jaz pregnal z njegovega položaja, stal je pri skupini biš z drevjem, ker se je pričelo daniti, sem razločno videl, kje se je posvetilo in tako sem lahko dobil cilj. Vsi oficirji razen kapetana Petelina so bili skriti zadaj in tako nam zaradi slabega vodstva ni uspelo zavzeti Glinj. Desno od nas v dolini, ne spominjam se, katera četa je bila, je obležal ranjen v nogo podporočnik Kranjc. Pri umiku ga ni nobeden videl in tako je ostal tam.
Kakor je pozneje pripovedoval v Celovcu, kjer sem bil v ujetništvu, neki Volkswehrovec (tako se je namreč imenovala avstrijska vojska), Je neki domačin, doma na Ravnah, našel po-
ročnika Kranjca ležati na njivi v ozimni rži. Spoznal ga je, mu nastavil puško na glavo in z besedami: »Crkni, pes!« ustrelil svojega bratranca.
Umaknili smo se nazaj v Šmarjeto, polovica Petelinove čete je še isti dan odšla v Galicijo, druga polovica pod poveljstvom podporočnika Jurca je ostala pri nas. Kmalu so nam Volks-wehrovci vrnili obisk. Naslednji dan smo dobili še dva italijanska mitraljeza tipa Maksim; ker sem bil s tipom mitraljeza dobro znan, sem prevzel ta oddelek jaz, pridelili so mi 15 fantov, ki so znali uporabljati to orožje. V soboto, 3. maja, smo bili v naši sobi, Sadjak je ležal na postelji, jaz na drugi, nekateri fantje so igrali na karte, kar me zbudi silen pok. Priletela je granata čez Dravo v šolsko poslopje, skozi okno v nadstropje nad nami ter tam na podu eksplodirala, torej nam nad glavami. Seveda je nastala panika, žrtev pa ni bilo, le dva sta bila malo opraskana, še nekaj granat je padlo zunaj pred šolo, nato je streljanje prenehalo. Isti dan opolnoči nas prebudijo, češ, da se sliši od Glinj neki ropot, kmalu nato so že padale granate. Ko se je začelo svitati, se je pričelo streljanje s puškami z vseh strani — bili smo obkoljeni. Četa se je takoj razvrstila okrog vasi v strelce, pol mitralješke čete s podporočnikom Jurcem, tudi Sadjak s svojima dvema mitraljezoma je zavzel položaj, tudi jaz sem poslal en mitraljez na položaj, drugega pa sem obdržal v rezervi, kakor mi je zapovedal kapetan. Kmalu opazim Nemce, ki lezejo s hriba proti vasi. Takoj prenesemo mitraljez za pokopališče, ko že pade devet metrov od mene granata, umaknemo se na pokopališče, v tem prihiti eden od drugega mitraljeza ter pravi, da se je pokvaril, a Nemci tam napadajo. Takoj pošljem našega k njim na spodnjo stran vasi. Hip nato prihiti eden od 12. čete po strelivo ter me vpraša, kje je strelivo za mitraljeze. Greva v skladišče, nekaj zabojev je bilo polnih, a nihče ni bil določen za to, da bi polnil izpraznjene pasove, že prihiti več mitraljezcev po strelivo. Mislil sem, kaj bo, če nobeden ne bo polnil pasov; vsak je prinesel po dva prazna zaboja. Takoj sem poklical dva vojaka, vzel stroj za polnjenje pasov s strelivom, borba pa je trajala dalje. Porabili smo vse strelivo, ki je bilo za mitraljez, naposled pa smo vzeli strelivo za puške. Fantom zunaj je začelo primanjkovati streliva, zato je puškarjenje nekoliko prenehavalo, takoj nato so že vdrli Volks-\vehrovci s hribov v vas. Slišal sem kapetana, ki je rekel: »Naši nimajo več streliva.« Zavpil je proti Nemcem v nemškem jeziku: »Ne streljajte — mi se predamo — jaz sem komandant.« Videl sem, da je vse zaman, pobrisal sem jo na spodnjo stran vasi, istočasno pa je neki Volks-wehrovec vrgel ročno granato v hrbet kapetanu in ta je obležal na mestu. Pred menoj je tekel Jurij Kolenik (doma iz Šmarjete pri Pliberku), bil je silno dolg fant, lahko je delal velike korake, naenkrt je bil pri plotu, ki je delil cesto od travnikov, brez dotika ga je preskočil in pobegnil v gozd, čeprav so streljali za njim. (Med okupacijo so ga hitlerjanci ubili). Kolenik je pozneje pri ofenzivi, ki je sledila z naše strani, zopet sodeloval. Preden pa sem jaz pritekel do
Črna v belem
istega plota, so že bili sovražniki pred menoj in za menoj, torej ni kazalo drugega, kakor da sem dvignil roke. Za menoj je pritekel Šimon Fajmut iz Črne. Kljub temu, da je dvignil roke, so streljali na njega. Bil je ranjen v levo roko, tedaj sem ga jaz obvezal. Z druge strani so prignali še nekaj vojakov, nato so nas pognali v hišo edinega Nemca v Šmarjeti, lesnega trgovca Šelandra. Ker so nas podili v hišo kot ovce v hlev, nismo mogli vsi naenkrat skozi vrata, pa me je udaril neki prasec s kopitom puške po glavi. Da nisem bil v gneči in med vrati, bi se gotovo zrušil na tla. V kuhinji so vse za silo obvezali, nato so nas odgnali v šolo, kamor so jih pozneje še več. Natrpali so nas v sobo. Neki pijani vrag nas je spraševal, od kod smo doma, pa je povedal eden, da je Kranjec, a ga je nahrulil: »Kaj iščeš ti, kranjski pes, tukaj na Koroškem.« Vprašal je tudi mene, ko je slišal, da sem Korošec, se je zadrl: »Kaj, ti si Korošec, pa se boriš proti nam, Korošcem!« Vzdignil je puško, ter me hotel udariti s kopitom, a si je premislil, nato me je hotel ustreliti, zopet si je premislil, zabosti me je hotel z bajonetom, tedaj mu je ubranil drugi, ki je bil pametnejši od pijanega. Tudi Joška Sadjaka so prignali tja in podporočnika Lovra Lipica. Nato so nas odgnali proti Kočuhi. Malo pod Šmarjeto je stal oklopni avto, v katerem je bil eden težko ranjen, eden pa mrtev.
Ko so prišli sovražniki v Šmarjeto, je bil neki njihov orožnik zelo lačen, da je bila njegova prva pot v naše četno skladišče, pozneje so prišli tja še drugi iskat hrano. V skladišču je bila tema, pa niso poznali svojega tovariša. V strahu, da je naš vojak, so ga ustrelili. Seveda so to pomoto naprtili nam.
V borbi za Šmarjeto so padli kapetan Pavel Razlag, podporočnik Jurca, narednik Novak, podnarednik Matevž Maks s Prevalj ter Jurij Janko s Tolstega vrha pri Ravnah. Nas ujetnike so gnali skozi Glinje v Borovlje, tam so nas zaprli v živinske vagone ter odpeljali v Celovec, tam so nas izpustili iz vagonov in nas vodili po ulici. Nabralo se je mnogo ljudi, ki so pljuvali v nas ter metali kamenje. Podporočnika Lipica, ki je šel spredaj, je nekdo klofutnil, da mu je padla čepica na tla. Ni je pobral. Zaprli
Zimska pot
so nas v garnizijski zapor. Naslednji dan je prišel nek vojak ter vprašal, kdo izmed nas je ranjen (nas ujetnikov je bilo 42), takoj sem se javil in še neki Troha s Kranjskega, ki je bil tudi ranjen v glavo, odpeljali so naju v bolnico. Tja so prišli še Simon Fajmut in Joško Sad-jak, ki je bil ranjen na obeh očeh (med borbo je imel strojnico za kupom kamenja, sovražniki so streljali tja, pa so ga ranili drobci kamenja) in podporočnik Lipič, ki je pozneje pobegnil iz bolnice. V bolnici sem spoznal podporočnika Janka Gačnika, poznejšega šolskega upravitelja na Ravnah, prenašal sem ga iz sobe na vrt in nazaj. S Sadjakom sva dobila avstrijsko čepico, ostala obleka pa je bila itak avstrijska, ter sva izmenično hodila v mesto. Nekoč sem šel v trafiko vprašat za cigarete. Ker sem imel obvezano glavo, sem jih dobil, ker so mislili, da sem avstrijski vojak. V trafiki so me spraševali, kje sem bil ranjen, pa sem samo nekaj zamrmral in naglo odšel, boječ se, da bi me razkrinkali, da sem Jugoslovan.
Ker je bila moja sestra v Celovcu, mi je dala nekaj denarja, da sem si lahko kupil cigarete in včasih vina. Nekoč sem šel v neko gostilno, pa pridejo Volkswehrovci.
Videli so, da imam obvezano glavo in vprašali, kje sem bil ranjen. Takoj sem jih jaz vprašal, kje so bili na fronti. Ko mi povedo, da ni bil nobeden v Šmarjeti, sem jim povedal, da sem bil jaz tam ranjen, in takoj odšel. Čez nekaj dni sva se srečala na bolniškem hodniku z Blažem Savincem s Prevalj. Skupaj sva bila v avstrijski vojski in bila sva prijatelja. Vprašal me je, kje sem bil ranjen. Povedal sem mu, da sem jugoslovanski vojak, pa me je nahrulil, češ: »Ti si Korošec, pa si se boril zoper Korošce.« Odgovoril sem mu, da sem Slovenec. Hotel mi je dati zaušnico, pa je preprečila bolniška sestra.
Razmišljal sem, da bi pobegnil, a so nas prevarali. Prišli so popisovat, kateri je sposoben za transport, kateri bo lahko sedel ali ležal. Vprašal sem nekega stražarja, zakaj to popisujejo, pa mi je odvrnil, da nas bodo peljali v Ljubljano in tam zamenjali za Nemce, ki so bili v Jugoslovanskem ujetništvu. Naneslo pa je drugače. Naši so napravili ofenzivo in podili Nemce. Ko so bili naši že pri Dravi, je nastala v Celovcu
zmešnjava. Celo noč so ropotali avtomobili in vozovi proti Št. Vidu na Glini, a ljudje so preplašeno vpili: »Srbi gredo.«
Zjutraj smo morali pobrati naše stvari in odvedli so nas na kolodvor. Bili smo prepričani, da se bomo peljali v Ljubljano, kot so nam obljubili. Ko smo krenili od Beljaka dalje proti Dravski dolini, smo vedeli, da so nas prevarali in marsikomu je bilo žal, da ni pobegnil že v Celovcu. Ko smo prispeli v Spital ob Dravi, so nas že čakali zdravi ujetniki, ki so bili’tam v taborišču; skupno so nas odpeljali na Gornje Avstrijsko.
Zdravi so ostali v Marktringu, bolne in ranjene so nas odpeljali v Linz, kjer so nas namestili v barake, v katerih je bila prej bolnica. Hrana je bila boljša kot v Celovcu, samo je je bilo premalo. Četa orožnikov je šla na koroško fronto; polovica se jih je kmalu vrnila, druga polovica pa je za vedno ostala na Koroškem.
Ko smo šli nekoč v spremstvu stražarja na neki hrib, smo videli marsikatero zanimivost. Pogovarjal sem se s stražarjem, ter ga med najinim pogovorom vprašal, v kateri smeri je Češka in katera cesta vodi na Češko. Ni slutil, zakaj ga to sprašujem. Povedal mi je, da je od Linza do Češke meje 28 km zračne črte. Priskrbel sem si zemljevid ter popisal vasi in mesta ob cesti med Linzem in češko mejo.
V naši baraki je bil Mariborčan, podnared-nik Sonenvald, ki je imel sorodnike v Linzu. Večkrat jih je obiskal. Z njim je hodil tja tudi podnarednik Ljubljančan. Opoldne, 24. junija, sta odšla in se do večerje nista vrnila. Vprašam enega naših, kam sta šla, pa mi je povedal, da se ne bosta vrnila, ker sta pobegnila. Nato me je obiskal Joško Sadjak, pa mu pravim: »Joško, greva tudi midva.« Odšel je ter se kmalu vrnil s svojimi stvarmi, ki jih je stlačil v žepe, jaz sem prodal plašč nemškemu stražarju za nekaj tobaka, dal v žep pol žemlje, ki sem jo prihranil od večerje. Odšla sva mimo stražarja, ki naju ni zadrževal (nismo bili strogo zastraženi). Ko sva šla skozi mesto, sva opazila še nekaj naših, ki so bili na begu. Dva sta bila pred nama. Ko smo prišli iz mesta, kjer je bilo razpotje, pa nista vedela, kam. Počakala sta naju. Rekel sem jima: »Počakajta, da bova midva sto metrov naprej in potem hodita v taki razdalji, da ne bo sumljivo.« Čez nekaj časa naju srečata dva avstrijska vojaka. Prosil sem enega za papirčke za zvijanje cigaret. Res mi jih je dal 20 kosov ter me vprašal, kam greva. Odvrnil sem, da prihajava iz italijanskega ujetništva, vlak, s katerim se bova odpeljala, odhaja šele naslednji dan, sedaj pa greva obiskat znance, s katerimi smo bili skupaj na fronti. Dokler je bil dan, smo šli tako, da sta bila dva 100 metrov zadaj, ko pa se je stemnilo, sva ju počakala, da smo šli skupaj, ker je bilo bolj varno za primer, če bi nas srečala kakšna patrulja. Ko smo se bližali neki vasi, smo jo obšli, ker smo slišali na vasi še govorjenje, šli smo skozi žitna polja, a na drugi strani smo krenili zopet proti cesti in prebredli neko reko, ki pa ni bila globoka. Ko smo bili zopet na cesti, se nam je zdelo, da gre nekdo za nami, pa sem rekel: »Skrijmo se. Ko bodo šli mimo nas, bomo slišali, ali bodo govorili slovensko. Tedaj jih bomo pa poklicali.« Res smo se skrili v grmovje ob cesti, a oni so molčali, ko so šli mimo nas. Tako spet nismo vedeli, kdo je sedaj pred nami. Šele pozneje smo se dogovorili z drugimi našimi fanti, ki so tudi bili na begu, da so bili štirje in med njimi Šimon Fajmut iz Žerjava. Ker so opazili, da smo se skrili, so oni molčali, ko so šli mimo nas, to pa zato, ker tudi niso vedeli, kdo smo mi.
Šli smo skozi neko mesto, če se ne motim, je bilo Braunau. Nikogar nismo srečevali. Ob 3. uri zjutraj smo prispeli na kraj, kjer je bilo naloženih veliko hlodov, in ker se je že svitalo, si nismo upali dalje, pa smo šli na neko njivo, kjer je rž že zorila, ter se skrili. Ves dan je rosil dež, da smo bili popolnoma mokri. Delil sem s Sadjakom tiste pol žemlje. Ker sem imel nekaj tobaka in papirčke, Joško pa vžigalice, smo lahko kadili, saj jesti ni bilo nič. To noč smo prepešačili 30 km. Od 3. ure zjutraj do 21. ure zvečer smo ležali na njivi, nato smo šli zopet dalje. Računal sem, da bo do češke meje okrog 30—50 km, ker je bila zračna črta 28 km, zato sem predlagal, da gremo do 33.-km kamna po cesti, nato pa krenemo vstran, ker bo tam gotovo straža. Prispeli smo do križpotja. Na levi strani ceste je stal kažipot. Bila je tema, pa nismo mogli prebrati napisa, zato sem splezal gor in čital. Na levi tabli je pisalo, seveda v nemškem jeziku, »Gornja Avstrija«, a na desni »Češko«. »Na meji smo,« sem rekel. Blizu je stal tudi km kamen 33 km. Nikjer ni bilo nobene straže in tako smo nadaljevali našo pot, a še vedno nismo verjeli, da smo že na Češkem, ker na meji ni bilo straže. Ko smo tako pešačili kaka dva km, smo videli na levi strani ceste luč. Dva sta ostala na cesti, dva pa šla pogledat skozi okno in videla notri vojake. Ker so tedaj tudi Čehi imeli avstrijsko obleko, še vedno nisem vedel, kateri vojaki so. Ko pa smo slišali, da govorijo češko, smo vedeli, da smo na varnem. Poklical sem še ona dva na cesti ter šli noter. Povedali smo, da smo pobegnili iz ujetništva. Z »na zdar, Jugosloveni,« so nas sprejeli in povedali, da jih je že več pribežalo pred nami. Povedali so nam, da naj se podamo v Višni brod, prvo mesto na češki strani. Kaplar, ki je bil komandir straže, je rekel, da gre k svojemu dekletu vasovat, pa nas bo on spremljal. Med potjo je povedal, da naj v Višnem bro-du gledamo, kje stoji straža, in v tisto hišo naj gremo.
Ko smo prišli v mesto, smo bili lačni kot volkovi. Jaz sem takoj krenil k vodovodu, rekoč: »Ker drugega nimam v črevah, pa naj bo voda.« Enako so se napili ostali trije.
Nato smo šli po mestu. Pred neko hišo smo videli stražarja. Ko smo mu povedali, kdo smo, nas je spustil noter. Odšli smo v sobo, kjer so spali češki vojaki. Soba je bila polna, zato sem se vlegel na mizo, a Sadjak na drugo.
Še nisem zaspal, ko začutim, da se mi v želodcu obrača. Vprašam dežurnega za stranišče ter jo odkurim tja. Za menoj so prihiteli še ostali trije in tam smo izpraznili želodce, šele nato smo zaspali. Kriva je bila voda, ker smo se je preveč napili na prazen želodec.
Zjutraj, ko so Čehi vstali, so šli v kuhinjo po črno kavo ter jo pili in jedli kruh, mi pa smo žalostno gledali. Naposled so nam dali skodelice, da smo odšli tudi mi po kavo. Ko je podoficir videl, da nimamo kruha, je rekel svojim fantom: »Halo, fantje, dajte jim kruha.« Vsak je odrezal kos kruha in ga dal na mizo, da ga je bil lep kupček, mi pa smo vse pojedli.
Nato smo se šli v pisarno javit, dali so nam objavo in nas napotili v Jožefovo, češ, da se tam zbira transport za Jugoslavijo. Vozili smo se skozi Budjejovice, Prago, Pardubice v Jošefo-vo. Ko smo krenili s kolodvora, so nas srečali trije naši tovariši, med njimi Šimon Fajmut, ki so šli na vlak. Povedali so nam, da se peljejo v Prago, ker so jih tukaj odslovili, češ, da tu ni več zbirališče transportov za Jugoslavijo. Mi smo vseeno šli na komando, kjer so nam povedali isto. Dali so nam kosilo, napisali drugo objavo in z naslednjim vlakom smo se odpe-
ljali čez Kraljevi Gradec v Prago, kamor smo prispeli opolnoči, do jutra smo ostali na kolodvoru.
Sadjak je bil malo znan v Pragi še iz vojnih časov, zato je vedel, kje so dobivali prenočišče vojaki, ki so bili na potovanju. Zjutraj smo odšli tja in našli še sedem naših fantov, ki so pobegnili isti dan kot mi, med njimi Mariborčana in Ljubljančana, ki sta prva pobegnila. Odšli smo na jugoslovansko poslaništvo, ki nas je napotilo v Brno na Moravskem, češ, da bo v nekaj dneh peljal od tam transport. V Brnu smo bili pet dni, imeli smo dobro hrano. Dali so nam vsakemu 20 kron.
Odpeljali smo se na Dunaj, kjer so bili že obveščeni, da pridemo. Na kolodvoru nas je čakal neki Slovenec in nas spremil v hišo blizu postaje, kjer je bila nastanjena srbska četa. Vprašal sem podnarednika, če imajo kaj večerje. Odvrnil mi je, da nimajo. Nato sem ga vprašal, kje imajo vodo. Pove, da v kuhinji, ter mi pokaže, kam naj grem. Ko sem z vžigalicami iskal vodo, sem pogledal v kotel in našel dosti rižote. Povedal sem tovarišem, kaj sem našel, šli smo v kuhinjo in vse pojedli. Zjutraj smo dobili hrano, a za rižoto nas ni nihče vprašal. Ob 4. uri popoldan smo dobili večerjo, ob petih pa bi se morali odpeljati, a smo odšli šele opolnoči. Za pot smo dobili mesno konservo in hlebec kruha. Naslednji dan popoldan smo prispeli v Gradec ter tam čakali nekaj ur. Od tam sem poslal Gačniku pismo v Linz v bolnico. Opisal sem
Ervin Wlodyga
UVOD
V tem prispevku nameravamo navesti nekaj dejstev o ravnanju in politiki vodilnih ljudi v železarni Ravne med vojnama in v času II svetovne vojne. Dostopno gradivo nam ne dopušča, da bi lahko zasledovali celoten razvoj podjetja, zato se borno ustavili le pri nekaterih dogajanjih. Spoznali bomo, da je to ravnanje bilo značilno za tisti čas, t. J. Ptofitarsko, brezobzirno in nemoralno celo za meščanski pravni sistem. Srečali se bomo z vrsto oseb, ki se jih nekateri spominjajo ali jih poznajo po pripovedovanju. Spominjajo se njihovih dobrih in slabih strani, sodimo pa Jih lahko le po njihovih dejanjih. Lahko ugotovimo, da so bili tipični meščanski ljudje, ki sta jim bila glavna stvar le denar Im osebni prestiž. Delavsko »rajo« pa so v glavnem vsi prezirali. Ni čudno, da je večina njih prešla na stran nemškega nacizma in da so po okupaciji zvesto služili hitlerjanskemu režimu. Tudi med njimi so bile častne izjeme, niso vsi podlegli nacistični ideji, toda takoj Po okupaciji so zgubili svoje položaje.
OD UKINITVE DRŽAVNEGA NADZORSTVA
DO USTANOVITVE DELNIŠKE DRUŽBE
Železarna Ravne, ki je bila last grofa Vincenca Thurna-Valsassina, Je prišla po 1. svetovni vojni v velike težave. Že takoj po razpadu Avstro-Ogrske v začetku novembra ■ 1018 je prišlo podjetje pod državni sekvester, mta 1919 pa le pod državno nadzorstvo. Sek-
mu, kod smo mi hodili ter da lahko še drugi gredo po isti poti.
V Maribor smo se pripeljali opolnoči. Vprašal sem podporočnika na kolodvoru, kam naj gremo, pa je rekel: »Kateri ste od Ljubljanskega pešpolka, idite v Ljubljano, od Celjskega v Celje, od Mariborskega pa se javite tukaj.« Odločil sem se, da ne bom šel v Ljubljano.
Drugi so se odpeljali ob 3. uri zjutraj, jaz pa sem počakal do 5. ure ter se odpeljal proti Prevaljam. Na Prevaljah so bili nekateri naši fantje od 11. čete in so me dobro nasitili, nato sem šel domov. Bilo je 7. julija.
Ostal sem doma teden dni, 14. julija sem se javil v Pliberku na okrožni komandi. Naslednji dan pa sem dobil odpustnico, ker so tedaj odpuščali letnik 1896. To so spomini iz leta 1919. Leta 1920 pa sem bil pet mesecev pomožni orožnik za časa koroškega plebiscita, nekaj časa na Dolgi brdi pri Grebinju, a nato v Hrastu pri Labodu.
Ker sem bil zaveden Slovenec, so me hoteli nekateri izdajalci odstraniti, zato so me med zadnjo vojno hitlerjanci med prvimi izselili v Srbijo. Po osvoboditvi sem se vrnil v domači kraj.
Ponosen sem na žrtve, ki sem jih daroval na oltar domovine.
Po pripovedovanju borca za severno mejo Luka Libnika zapisal Ivan Modrej
vester je bil uveden zategadelj, 'ker je bil lastnik nemškega rodu. Thurnov svetovalec dr. Heinrich Luckmann, jugoslovanski državljan z dvojnim stanovanjem na Bledu in na Dunaju, je dosegel, da je jugoslovanska oblast preklicala sekvester že julija 1919. leta in uvedla državno nadzorstvo 30. junija 1922. Za državnega nadzornika je bil imenovan dr. Maks Obersnel.
Veliko huje je bilo za železarno to, da je zgubila stara tržišča In dobavitelje surovin. Tržišče v novi državi, Jugoslaviji, pa je ostalo neurejeno vse do njenega razpada leta 1941. Iz vojnih časov je ostala vrsta neporavnanih dolgov, ki jih uprava podjetja v novi državni preureditvi ni mogla izterjati. Denar, vložen v vojna posojila, je bil izgubljen. Zaradi tega je bil denarno-gospodarski položaj za podjetje resnično težak.
Državni nadzornik je namreč zagovarjal stališče, da je treba povečati proizvodnjo in graditi delavska stanovanja. To bi zahtevalo investicije. Uprava podjetja ni storila ničesar (edino možno bi bilo najeti posojila za investicije). Ko se je pa osamosvojila, se je usmerila na povsem drugo pot. Hotela je sicer izdelovati kvalitetno jeklo, toda v programu ni imela investicij, ki so bile potrebne za raoionalmo izdelavo kvalitetnih jekel. Zato so začeli iskati stike s tujimi firmami, predvsem za avstrijskimi, da bi od njih dobivali surovine in polizdelke. V železarni na Ravnah bi jih predelovali z valjanjem In kovanjem in prodajali kot jugoslovanski izdelek. Tako je
vodstvo železarne po navodilih dr. H. Luck-manna stopilo v stik s koncernom Gebruder Bohler et Go. A. G. na Dunaju, ki se je kaj rad odzval ponudbam in stopil z železarno na Ravnah v poslovno skupnost. V začetku so v okviru skupnosti na Ravnah valjali in kovali Bohlerjeve surovine, toda sčasoma so naročali vedno večje količine izgotovljenih izdelkov in jih prodajali v Jugoslaviji kot lastne izdelke, železarna je postala prodajni organ Bohlerjevih jeklarn in je v vedno večji meri zanemarjala lastno proizvodnjo in načelo zaščite domačega dela.
Kljub temu se je finančni položaj železarne zaradi dolgov, najetih v tujih valutah, od leta do leta slabšal in končno dozorel do te mere, da se je lastnik Vincenc Thum po nasvetu dr. H. Luckmanna odločil za preureditev podjetja v delniško družbo. K finančni transakciji se je priključil Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani, katerega vodilni ravnatelj je bil znani ljubljanski bančnik Josip Luckmann, sorodnik dr. H. Luckmanna. Ta zavod je prekril priključitev Boh-lerjevega koncerna kot glavnega partnerja. Seveda si dr. Luckmann pri tem ni znal pridobiti samo prlznalne provizije, temveč tudi vodilno upravno mesto. Tako je nastala delniška družba.
USTANOVITEV DELNIŠKE DRUŽBE
Načelno dovoljenje za ustanovitev delniške družbe je dal minister za trgovino in industrijo dr. Mehmed Spaho z odločbo VI št. 2273, dne 31. marca 1927. Kot ustanovitelja sta javno nastopila le Vincenc Thum in Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani. Ustanovna skupščina je bila v Mariboru dne 24. junija 1927, pred tem je potrdil veliki župan mariborske oblasti na podlagi pooblastila ministra za trgovino in industrijo predložena društvena pravila z odločbo št. 1575/2, dne 22. junija 1927. Na tej skupščini je bil izvoljen za predsednika grof Vincenc Thurn. Po dogovoru je moralo biti pet članov upravnega sveta jugoslovanskih državljanov, štirje pa so smeli biti tuji državljani. Kot Jugoslovanski državljani so bili izvoljeni v svet na ustanovni skupščini: dr. Vladimir Globočnik-Sorolski, upokojeni sekcijski načelnik finančnega ministra na Dunaju,
dr. Josip Leskovar, odvetnik in predsednik oblastnega odbora v Mariboru, dr. inž. Heinrich Luckmann, rudarski strokovnjak s stalnim bivališčem na Bledu in Dunaju,
Josip Luckmann, ravnatelj Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo v Ljubljani.
Za Bohlerjevo skupino so prišli v upravni
svet:
Evgen Friedlander, generalni ravnatelj družbe Gebruder Bohler et Co. A. A. iz Mod-linga pri Dunaju, dr. Franz Heissing, namestnik generalnega ravnatelja družbe Bohler z Dunaja, dr. Josip Herman Proft, centralni ravnatelj in član načelstva Bohlerjeve družbe na Dunaju.
Zasnova nove delniške družbe je s tem postala popolna. Thurn je prejel za svoje podjetje na Ravnah 4,9 milijonov dinarjev ali 35% od delniške glavnice 14 milijonov dinarjev. Najmočnejši delničar je postal vele-podjetnik Otto Bohler, ki pa je spočetka mo-
Prispevki k zgodovini železarne Ravne na Koroškem
(Obdobje delniške družbe 1927—1945)
Uradniki in tehnično osebje leta 1928, v prvi vrsti z leve proti desni stoji prvi Plankl, tretji z
desne pa Lovro Kuhar
ral previdno nastopati, da stvarno stanje ni bilo preveč očitno.
Ta ustanovna skupščina je pomenila praktično zaton samostojnosti grofa Thurna kot podjetnika, ki je imel odslej vedno manj pomembno vlogo. Od sedaj je bila ravenska železarna pod vplivom in v najtesnejši zvezi z veliko svetovno firmo In predstavnico nem-ško-avstrijske oborožitvene industrije Gebrii-der Bohler et Co. A. G.
Grof Vincenc Thurn težkega gospodarskega poraza ni prenesel in je umrl 6. aprila 1928. leta. Po njegovi smrti je prevzel predsedstvo delniške družbe dr. Josip Leskovar. V upravnem svetu mu je sledil sin Aleksander Thurn, ki je bil jugoslovanski državljan. Delnice sta podedovala sinova Aleksander (17,5%) In Jurij Thurn (17,5%). Denar delniške družbe so uporabili za odplačilo bančnih dolgov, tako da ga je za investicije zmanjkalo. Po pravilih je bil upravni svet pooblaščen, da sme povišati delniško glavnico na 20 milijonov dinarjev brez predhodne odobritve oblasti, vendar tega pooblastila do okupacije niso izrabili. Minister Spaho je za povišanje delniške glavnice zahteval, da je treba od Thurnovega deleža prodati jugoslovanskim državljanom 15% delnic. Po ustanovitvi družbe so bile delnice razdeljene tako:
Vincenc Thurn — 4,900.000 din ali 35%
Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani — 1,400.000 din ali 10%
Kredit, zavod za trg in ind. v Ljubljani kot zaupnik Bohlerjevega koncerna — 4,200.000 din ali 30 %
Bohlerjev koncern — 3,500.000 din ali 25 %
Skupaj — 14,000.000 din ali 100%.
Dodatno Bohlerjevo udeležbo 30 % poleg javno prikazanih 25 % je maskiral Kreditni zavod za trgovino in industrijo v Ljubljani kot svojo udeležbo. To je postalo očitno šele leta 1941.
Delniška družba je bila vpisana v trgovski register v Mariboru dne 13. avgusta 1927 pod prejšnjo firmo jeklarne z dodatkom »delniška družba«, toda na prvem mestu je bilo zapisano besedilo v srbo-hrvaškem jeziku, ki se je glasilo: Fabrika Čelika Djordja grofa Thurnskog u Ravnama, dioničarsko društvo —
potem šele v slovenskem jeziku: Jurija grofa Thurnskega jeklarna na Ravnah. Ime firme sledi še v nemškem, angleškem, francoskem in italijanskem jeziku. Društvena pravila so predvidevala sedež društva Ravne— Guštanj, devet članski upravni svet (člane smo že navedli). Kot nadzorni organ društva sta bila predvidena dva revizorja in načelnik. Njih delo je bilo omejeno le na pregled računskega zaključka.
USTANOVITEV PODRUŽNIC V ZAGREBU IN BEOGRADU TER PRENOS SEDEŽA DRUŽBE V BEOGRAD
Nova delniška družba je odprla leta 1928 v Zagrebu podružnico pod naslovom »Tvor-mca Čelika Jurija grofa Thurnskog u Ravnama, dioničarsko društvo«, katere vodstvo je hilo zaupano Slavku Verdikonu, vodilnemu slovenskemu uradniku na Ravnah. Podružnica je bila v glavnem za hrvatsko ozemlje in zlasti za dobave zagrebški in sarajevski železniški direkciji. Poleg ravenskih izdelkov je prodajala še Bohelrjeve proizvode. Likvidirana je bila leta 1941, ko je Bohlerjev koncern ustanovil za ozemlje Nezavisne države Hrvatske posebno delniško družbo.
Železarno na Ravnah je že pred I. svetovno vojno zastopala v Beogradu švicarska firma Voegeli et Co., ki je prodajala razmeroma znatne količine Thurnovega jekla v Srbiji. V novonastali Jugoslaviji je imela še naprej zastopstvo železarne za srbsko ozemlje. Naraščajoči posli, posebno v zvezi z državnimi dobavami, so kmalu zahtevali posebno predstavništvo v Beogradu. Po vključitvi železarne v interesno območje Bohlerjevega koncerna, zlasti pa po preureditvi podjetja v delniško družbo, je švicarsko predstavništvo prodajalo tudi Bohlerjeve izdelke. To predstavništvo je vodil od leta 1929 dalje Bohlerjev predstavnik Otto Rudolf Bilovvitzki.
Na podlagi sklepa upravnega sveta, sprejetega na seji dne 5. VI. 1931, je bila v Beogradu namesto prejšnjega predstavništva ustanovljena posebna podružnica, ki so jo vpisali v beograjski trgovski register. Vodja ie postal jugoslovanski državljan Bernard Svolšak, v resnici pa je ostal Bilovvitzki, za katerega je družba pri oblasteh izposlovala dovoljenje za zaposlitev. Podružnica je prevzela, kakor je bilo razvidno iz njenih poslov-
nih papirjev, tudi Izključno zastopstvo Bohler-jevih tovarn. Njeni posli so se v desetletju pred vojno močno razvili in dobivali vedno večji pomen po obsegu in vrednosti. Od trgovskega poslovanja je mela tudi pomembne posredne koristi. Poslovala je do leta 1939, ko je novo nacionalsocialistično vodstvo Bohlerjevega koncerna sedež delniške družbe Thurnove železarne preneslo v Beograd.
Predstavniki koncerna na Ravnah so si takoj pričeli prizadevati za prenos sedeža v Beograd.
Predstavnik koncerna pri beograjski podružnici ravenske delniške družbe Bilovvitzki je stopil v stik z beograjskim advokatom dr. Vinkom Zorcem, ki je do septembra 1939 po navodilu dunajske Bohlerjeve centrale izdelal povsem nova pravila za družbo v srbskem jeziku. Bistvene spremembe v primeri s slovenskim besedilom iz leta 1927 so bile poleg prenosa sedeža v Beograd v glavnem naslednje: Izpuščeni so bili vsi odstavki, ki so prikazovali historiat ustanovitve in podatek o prvotni delniški glavnici. Izpuščena je bila določba, da se mora 15 % delnic, ki so bite določene kot protivrednost za vključitev železarne v delniško družbo, Javno prodati jugoslovanskim državljanom, in da se mora seznam podpisnikov predložiti ministrstvu industrije in trgovine v pregled in odobritev, kakor tudi določilo, da Je treba prikazati število novih delnic pri morebitnem povišanju delniške glavnice ma 20,000.000 dinarjev, črtana je bila tudi določba, da morajo imeti v upravnem svetu, po novem v »upravnem odboru«, večino jugoslovanski državljani. Določbe o nezdružljivosti funkcije v upravi ali službe v podjetju s članstvom v upravnem odboru so bile črtane, prav tako tudi določbe, da smejo pregledniki, ko revidirajo računski zaključek, zahtevati pojasnila in tudi to, da mora biti računski zaključek objavljen vsaj štiri tedne pred glavno skupščino.
Takšno spremembo pravil so uradno ob-ravnali prvič na sejii upravnega sveta dne
3.	maja 1939, toda glavna tema je bila prenos sedeža v Beograd. V svet je bM pred sejo kooptiran beograjski advokat dr. Vinko Zorc. Za prenos sedeža so bilii dr. Henrik Luck-mann, dr. Ervvin Daub in dr. Vinko Zorc. Prenos so utemeljevali s prednostmi, ki naj bi jih s tem družba dosegla, zlasti so poudarjali, da bi se podjetje tako izognilo dodatnemu davku zaradi neposrednih dobav državnim ustanovam. Edino Avgust Tosti, ravnatelj Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo v Ljubljani, je bil proti.
Na glavni skupščini delničarjev pod predsedstvom dr. Josipa Leskovarja, odvetnika iz Maribora, dne 25. maja 1939, so sklenili prenesti sedež družbe v Beograd in sprejeli so nova pravila. Predstavnik Bohlerjevega koncerna pri beograjski podružnioi se Je zavzel za takojšnjo izvedbo teh sklepov. Avgust Tosti je sicer protestiral, izvedbo sklepov so mu pozneje kar prikrili. Dr.Zorc je vložil vlogo pri ministrstvu za trgovino in industrijo, da bi odobrilo sklepe skupščine z dne 25. maja 1939. Ministrstvo je to tudi storilo. Dr. Zorc je nato izposloval vpis v trgovski register pri beograjskem trgovskem sodišču, ki je objavilo v Službenih novinah (28. decembra 1939) glavne določbe novih pravil in imena čanov upravnega odbora in prokuristov.
Kmalu po prenosu sedeža se je kot glavni direktor uveljavil Otto Bilovvitzki, kot je sam povedal avtorju tega sestavka leta 1977. Tehnične posle na Ravnah je tedaj vodil direktor inž. David Lorberau, Bilovvitzki pa trgovske posle v Beogradu. Velika razdalja med njima je povzročala težave, ker sta morala oba podpisovati pomembne akte. Finančne zadeve je še urejal Lorberau, s sopodpisniki pa ni bilo težav, ker sta bila na Ravnah prokurista Franc Aschenbrenner in Kurt Jaensch. Da bi Bilovvitzkemu olajšali delo, so na predlog dr. Leskovarja na Ravnah Imenovali za prokurista uradnika Antona Korošca in ga takoj premestili v Beograd. Od tega trenutka da-ije pa je tudi denarne zadeve urejal Bilovvitzki. Lorberau je odsedaj vodil še samo tehnične posle. Kmalu po okupaciji Jugoslavije, dne 31. maja 1941, so ga upokojili. Tik pred nemškim napadom na našo državo, 1. aprila 1941, je prišel na Ravne baron Ungern von Sternberg, ki je po odhodu Lorberaua zasedel njegovo mesto. Le-ta je pozneje postal predsednik, Bilovvitzki pa član upravnega odbora.
Zanimivo im značilno za takratne razmere je tudi to, da o omenjenih spremembah mariborsko sodišče sploh ni bilo obveščeno, čeprav je bila družba pri njem registrirana. Beograjski sedež je šele 21. junija 1940 izvolil obvestiti bansko upravo v Ljubljani, da ima ravenska železarska delniška družba svoj sedež v Beogradu.
Ko se je podjetje preuredilo v delniško družbo, je bil njegov ravnatelj inž. David Lorberau, doma iz Seckaua, ki je bil služboval v podjetju že od leta 1916. Knjigovodja je bil prokurist Franc Aschenbrenner, jugoslovanski državljan nemške narodnosti, ki je bili v železarni že kakih 25 let, blagajnik pa Kurt Jaensch, poljski državljan nemške narodnosti. ki je prav tako dolga leta služboval pri Podjetju. Edini Slovenec med uradništvom, ki je lahko pričakoval, da bo prišel kdaj na vodilno mesto, je bil Slavko Verdikon, ki ga je sprejel v službo državni nadzornik leta 1920 in je bil že dobro uveden v komercialno poslovanje železarne.
Po ustanovitvi delniške družbe se to stanje v začetku ni spremenilo, a ko je bila osnovana podružnica v Zagrebu, je moral Slavko Verdikon prevzeti njeno vodstvo. Kot vodilna uradnika sta bila tedaj sprejeta dva jugoslovanska državljana, dr. Anton Pinter, ki je ostal le nekaj let, in Anton Korošec, ki je kasneje postal prokurist in je ostal v službi do n^aja 1945. K beograjski podružnici železarne je prišel leta 1929 Bohlerjev zastopnik Bilovvitzki, ki je začel igrati vse pomembnejšo viogo v podjetju. Kasneje je dal pobudo, da so sedež delniške družbe in s tem centralnega vodstva prenesli v Beograd, s tem pa je postal ravnatelj podjetja. Leta 1941, tik Pred nemško agresijo, je Bohlerjev koncern delegiral v podjetje še enega svojih ljudi, barona Ungern-Sternberga, ki Je nasledil inž. Lorberaua in postal glavni ravnatelj, medtem Lo je inž. Stane Turk, ki je bil pod pritiskom jugoslovanskih oblasti sprejet kot pomočnik ravnatelja, ostal še naprej na podrejenem Položaju.
Ko je nemški napad leta 1941 zrušil Jugoslavijo, je Bohlerjev zastopnik direktor Bilo-wizki spet prenesel sedež družbe iz Beograda na Ravne. Sedaj so na Ravnah prevzeli vodstvo le Bohlerjevi ljudje. Inženirja Staneta Turka in še nekaj drugih nameščencev,
so veljali za Slovence, so zaprli in izselili.
Ko je Ungern-Sternberg zaradi posebne vojne potrebe moral začasno zapustiti svoje mesto pri železarni, ga je prišel nadomestovat vodja livarne v Kapfenbergu inž. August Sup-pan. Leta 1942 je prišel iz Nemčije za tehničnega ravnatelja inž. Alois Fischnich, leta 1943 pa za obratovodjo inž. Josip Kogelnik. Po odhodu glavnega direktorja von Ungern-Stern-berga leta 1944 je zasedel njegovo mesto inž. Albert Kielhauser, ki je ostal na tem mestu vse do svoje smrti 3. maja. 1945. (Pri Dravogradu so partizani streljali na njegov avto in ga smrtno zadeli). Personalni in politični vodja je bil dipl. ek. Robert Weck. Razen nekaj izjem so bili vsi vodilni ljudje člani NSDAP (Nacionalno-socialistična nemška delavska stranka, uradno ime Hitlerjeve nacistične stranke).
Prodor Bohlerjevih ljudi v železarno se je začel kmalu po ustanovitvi delniške družbe. Postopoma so prevzeli vsa vodilna mesta, pod okupacijo pa ves administrativni, proizvodni in komercialni aparat.
BOHLERJEV KONCERN
Čas je, da nekaj spregovorimo o Bohlerje-vem koncernu, da bi nekoliko razumeli razmerja med to mednarodno grupacijo in našo takratno železarno.
Začetek Bohlerjevega koncerna je bila skromna trgovska družba Gebruder Bohler et Go., ki sta jo ustanovila na Dunaju leta 1870 brata Albert in Emil Bohler, nemška državljana iz Frankfurta na Maini. Družba je začela trgovati predvsem z jeklom in je najprej prevzela zastopstvo jeklarne v Kapfenbergu. Pozneje je začela sama izdelovati jeklo in jeklene izdelke in dobila je v svoje roke nekatere manjše avstrijske obrate, leta 1894 pa tudi jeklarno v Kapfenbergu.
Podjetje ja začelo v Kapfenbergu izdelovati granate za mornariške topove in drugi vojni material, v ta namen so ustanovili posebno jeklarno v Ratiboru v Nemčiji. Leta 1899 se je družba preuredila v delniško družbo Gebruder Bohler et Go. A. G. s sedežem v Berlinu. Pričela je izvažati v različne države in podjetje se je vedno bolj večalo, predvsem potem, ko je dobilo monopolni položaj pri
državnih dobavah v carski Rusiji. Velike uspehe je doseglo s proizvodnjo zboljšanih vrst brzoreznega jekla lin kvalitetnega jekla v elektropečeh. Družba je kmalu razširila proizvodnjo na topovske cevi Iz legiranega jekla, na oklepne plošče in na druge potrebščine za težko oborožitev. V letih 1913—1915 so zgradili novo veliko jeklarno v bližini Diissel-dorfa. V prvi svetovni vojni so vsi obrati družbe stalno rasli in prinašali velikanske dobičke. Zlom centralnih sil je sicer družbo spravil v težave, toda kmalu jih je obvladala. Delniški kapital, ki je ob ustanovitvi delniške družbe (1899) znašal 12,5 milijonov mark, se je postopoma poviševal do leta 1916 na 25 in do leta 1922 na 55 milijonov mark.
Leta 1924 se je družba temeljito preuredila. Osnovali so celo vrsto afilacij (pridružitev) v Zurichu, Budimpešti, Bukarešti, Pragi, na Japonskem, v Argentini. Za avstrijske obrate pa je bila ustanovljena posebna delniška družba s sedežem na Dunaju (Gebruder Bohler et Co. A. G. Wien), s kapitalom 8 milijonov šilingov. Vse te delniške družbe, tudi nemško, s sedežem v Berlinu, je združevala nova matična družba z imenom Vereinig-te Bohlersvverke A. G. Ziirich, ki je imela 19,5 milijonov švicarskih frankov delniškega kapitala, čeprav je bil finančni sedež prenesen v Švico, je glavna uprava ostala na Dunaju in v Berlinu. Koncern je imel pomembno vlogo pri oborožitvi Nemčije in njenih satelitov. Ko je hitlerjanska Nemčija priključila Avstrijo in si podvrgla Čehoslovaško, sta se berlinska in dunajska družba združili v enotno družbo Gebruder Bohler et Co. A. G. s sedežem na Dunaju. Njen delniški kapital je znašal leta 1939 45 milijonov, rezerve pa so znašale nad 36 milijonov mark. Družbo so javno prikazovati kot velikonemški koncern.
Torej je bila železarna na Ravnah le ena izmed manjših »delavnic« v vrsti številnih podjetij te nemške nacionalne družbe, ki je služila zločinski Hitlerjevi politiki In podpirala njegov osvajanj pohod. Za bajno bogate delničarje je bila dovolj pomembna kot most za osvajanje jugoslovanskega trga, po okupaciji naše domovine pa kot oborožitveni obrat.
Centrala Bohlerjevega koncerna v Beogradu
Pri inventuri leta 1939 v »pokariji« tretji z leve kasnejši tehnični direktor inž. Franjo Maliorčič
OBDOBJE OKUPACIJE
Za začetek tega poglavja navedimo nekaj podrobnosti ob vdoru okupatorjev v našo dolino, ki jih navaja v svojem poročilu, dne 6. novembra 1941. leta, Inž. August Suppan, od okupatorjev postavljeni poverjenik podjetja.
Dne 21. marca 1941, torej še v času stare Jugoslavije, je nastopil svojo, službo novo predvideni direktor baron Ungern von Stern-berg. Železarno je vodili skupaj s takratnim direktorjem Lorberauom, ki je odšel iz podjetja 1. junija 1941. leta.
Nadalje pravi, da se je začela vojna z Jugoslavijo 6. aprila ob 6. uri zjuraj in še isti dan so razstrelili železniške in cestne mostove ter predore, železarna je obratovala do 8. aprila do 14. ure. Delo je bilo ustavljeno im le varnostna posadka pri generatorjih in električnih napravah je ostala v tovarni. Devetega aprila med 19. in 21. uro so začele prihajati nemške čete. Na Ravnah in okolici je bilo le nekaj malenkostnih spopadov, v podjetju zaradi tega ni bilo škode, le visokonapetostni vod iz Velenja je bil pretrgan za 24 ur.
Delo v železarni je mirovalo do 19. aprila, torej le 10 dni. V tem času je bil ponovno vzpostavljen mir, toda z obratovanjem ni bilo mogoče začeti, ker so bile zasilne ceste na razpolago vojaštvu in ni bilo mogoče dovažati surovin, pa tudi delavci, ki so stanovali v bolj oddaljenih krajih, niso mogli prihajati na delo.
Po 19. aprilu so začeli delati v jeklarni, valjarni in kovačnici, medtem ko so ostali manjši obrati mirovali še dalj časa. Kljub temu je prodaja potekala naprej; prodajali so stare zaloge vojski in drugim odjemalcem. Približno po enem tednu so vojska, državne železnice in remontna podjetja, med njimi reperaturne delavnice v Mariboru, naročila precejšnje količine materiala. Omenjene delavnice iz Maribora so naročile 90 ton odbojnih vzmeti, ki jih je bilo mogoče dobaviti iz prejšnjega naročila jugoslovanskih železnic. Ta naročila so znašala približno 100 ton in obratovanje v jeklarni in valjarni je bilo zagotovljeno za več tednov. Dne 23. aprila je avtor poročila prevzel službo v železarni
in je prinesel s seboj iz Kapfenberga naročila za livarno in kovačnico in sedaj sta tudi ta dva obrata začela z delom. Le obrata za proizvodnjo osi in podkev ter vzmetarna so še mirovali, ker možnosti dobav na Hrvaško in v Srbijo še niso bile razjasnjene, kajti tovrstno blago so prodajali večinoma tja.
V začetku maja so pričeli aretirati »politično obremenjene osebe«. Gestapo je zaprl inž. Turka in obratovodjo delavnice za proizvodnjo osi Ivana Štravsa ter še pet članov koiektiva. Trije nameščenci skupaj z 12 delavci so zbežali s »srbskimi« četami in se niso vrnili na svoja delovna mesta.
Največje težave so bile s transportom. Vodstvu železarne je uspelo z muko dobiti pet tovornjakov. Da bi dopolnili skromne zaloge starega železa, so takoj razrezali razstreljene mostove in jih prepeljali v tovarno Premog, koks, surovo železo, apno in drugo so prevažali s kamioni s pliberške železniške postaje, do koder je normalno potekal železniški promet iz notranjosti »rajha«. Tako je bilo železarni omogočeno delo brez nadaljnjih prekinitev.
S trgovskimi pogodbami med Hrvaško, Italijo in Bolgarijo so se odprla tržišča teh držav. Izvozna dovoljenja je dal tudi šef civilne uprave (Chef der Zivillvervvaltung ■— to je bil dr. Kutschera, koroški gauleiter, ki je bil šef civilne uprave za Gorenjsko In Mežiško dolino, op. E. W.j. Drugače pa je bilo s Srbijo, ker še ni bilo jasnih stališč glede dobav na to področje, kajti od tam so stalno prihajala vprašanja in naročila.
Kontigiranje in šifriranje, ki ga je uvedla država, je povzročalo motnje v poslovanju. Od 1. oktobra dalje so dobavljali v »rajh« in na zasedena oziroma priključena ozemlja samo pod šiframi. Naročila, ki so znašala 1. novembra 5000 ton, so padla pod to številko (v poročilu ni navedeno, za koliko, op. E. W.), ker pri nekaterih strankah ni bilo mogoče uvesti šifriranja. Zaradi tega sta trpela predvsem valjarna in kovačnica ter sta živeli tako rekoč iz rok v usta. Težava s šifriranjem je bila v tem, da so bile cene ravenske železarne znatno višje od oen v »rajhu«. Edina prednost je bila, da je imela železarna kraj-
še dobavne roke. Avtor poročila dodaja, da si je vodstvo tovarne prizadevalo za izjemno dovoljenje, da bi lahko prodajalo brez šifer in šele potem bi lahko zaposlili vse obrate do polne zmogljivosti.
Novo obzidana martinovka ja začela delati kljub kočljivemu stanju, »ker bi bilo neodgovorno dopustiti v današnjem času izpad proizvodnje,« zaključuje svoje poročilo inž. Suppan. Seveda, to je le Suppanova podoba, nihče pa še ni raziskal, kaj se je pravzaprav dogajalo v železarni in okoli nje v tem usodnem letu.
Poglejmo, kaj so v tistem času počeli lastniki podjetja, t.j. skupina Bohlerjevih ljudi.
Ko so nemške čete zasedle večji del Slovenije in uvedle nemško upravo, ko je torej bilo videti, da je prejšnja državna skupnost na jugoslovanskem prostoru za večne čase porušena, so Bohlerjevi ljudje (Bilowitzki v Beogradu, dr. Luokmann v Ljubljani, dr. Daub, inž. Kron, dr. inž. Leitner na Dunaju) spoznali, da ustroj delniške družbe s sedežem v Beogradu ni več v skladu z Interesi Bohlerjevega koncerna. Kajti položaj je bil tak, da je bilo centralno vodstvo družbe v Beogradu, na ozemlju »vojaškega zapovednika v Srbiji«, podružnica je bila registrirana v Zagrebu, na ozemlju tako imenovane Nezavisne države Hrvatske, železarski obrati pa so bili na slovenskem ozemlju, ki ga je okupatorska oblast upravljala že kot sestavni del nemške države. Iz zagate, ki so si jo sami skuhali, so začeli iskati izhod s pomočjo okupatorskih oblasti. Tem so prikazali položaj v drugačni luči, češ jugoslovanske oblasti so prisilile podjetje, da je preneslo svoj sedež v Beograd.
Po intervencijah Bohlerjeve skupine v Berlinu, Beogradu 'in Mariboru je končno obveljalo stališče, da so vse spremembe, ki so bile izvedene zaradi prenosa sedeža v Beograd, za nemške oblasti pravno brez pomena, ker spremembe niso bile vpisane v mariborski trgovski register. Že poprej pa je upravni svet, okrnjen, ker so izločili dr. Josipa Leskovarja in grofa Aleksandra Thurna, s pismeno okrožnico sklenil sklicati glavno skupščino za dan 30. junija 1941 v Beogradu.
Na tej skupščini so sklenili naslednje:
1. Sedež delniške družbe prenesti iz Beograda na Ravne.
2. Celotno aktivno In pasivno premoženje delniške družbe na ozemlju vojaškega zapovednika v Srbiji prenesti na novo Boh-lerjevo afilacljo »Brača Bohier 1. komp., ak-cionarsko društvo Beograd«.
»Trgovački sud« v Beogradu je odklonil sodno objavo tega sklepa, češ, da je treba najprej družbo likvidirati, potem jo je šele mogoče črtati iz trgovskega registra, šele po intervenciji Bohlerjevih ljudi pri okupatorski oblasti v Beogradu je 19. septembra 1941 objavil ta sklep. Pri mariborskem trgovskem registru je poseben pooblaščenec okupacijske oblasti za izvedbo posameznih ukrepov z namenom, da bi zaščitil nemške pravne interese, 30. septembra 1941 odobril črtanje štirih članov upravnega sveta (črtani so bili: dva člana, katerih funkcija je prenehala že dve leti prej, lin pa dr. Josip Leskovar ter grof Aleksander Thurn) -in vpis dveh novih članov. Vpisana sta bila dr. inž. Franc Leitner, oentralni tehnični ravnatelj Bohlerjeve- | ga podjetja, ki je bil izvoljen v upravni svet že 25. maja 1939, i-n dr. inž. Franc Rapatz,
Jez pri stari valjarni, zgrajen 1856. leta
ki je biil izvoljen v upravni svet na glavni skupščini v Beogradu 30. junija 1941. Hkrati so bili vpisani trije novi prokuristi železarne (baron Ungem von Sternberg, inž. August Suppan in Anton Korošec, a dva prejšnja sta bila črtana. S temi vpisi je bila priznana podjetju neprekinjena pravna eksistenca v mariborskem registru s sedežem na Ravnah, t. j. po društvenih pravilih, ki so bila v veljavi pred sklepom glavne skupščine, ki je bila 25. maja 1939.
V Zagrebu je Bohlerjev koncern osnoval delniško družbo »Brača Bohler et Co. d. d. Zagreb«. Ustanovna skupščina je bila 3. septembra 1941. Njen vodja je postal Slavko Verdikcn, ki je dosedaj vodil staro podružnico ravenske železarne in je bila s temi spremembami ukinjena.
Dne 13. novembra 1941 je bila v Mariboru izredna glavna skupščina delničarjev. Bohlerjev koncern je zastopal dr. Rihard Kimmeil z Dunaja, Bohlerjev Kreditnemu zavodu v Ljubljani zaupani delniški paket dr. Edmund Kupnik iz Maribora, Kreditni zavod v Ljubljani Josip Luckmaon iz Ljubljane, deželo Koro-toško (s prejšnjimi delnicami grofa Aleksandra Thurna) vladni svetnik dr. Erich Zenkl iz Celovca, navzoč pa je bil tudi grof Jurij Thurn iz železne Kaple. Njemu okupacijske oblasti niso zaplenile deleža kot njegovemu bratu Aleksandru. Na tej skupščini so sklenili;
1. Razveljavili so sklepe glavne skupščine, ki je bila 25. maja 1939, o prenosu sedeža v Pograd.
2. Priznali so izključitev iz upravnega sveta dr. Josipa Leskovarja, grofa Aleksandra Thur-oo in dr. Vinka Zorca v smislu že sprejetih sklepov beograjske glavne skupščine, ki je bila 30. junija 1941.
^3. Potrdili so sklep beograjske glavne skupščine z dne 30. junija 1941, s katerim je bil izvoljen v upravni svet dr. inž. Franc Rapatz iz Kapfenberga.
4.	Potrdili so sklepe beograjskih glavnih skupščin z dne 15. aprila 1940 in 30. junija (941 o odobritvi računskih zaključkov za leto ^939 in 1940.
Prva naslednja skupščina delničarjev je bila na Ravnah dne 25. junija 1943. Odobrila j® računski zaključek za prvo polletje 1941,
otvoritveno biionoo v markah dne 1. julija 1941, računski zaključek za drugo polovico leta 1941, računski zaključek za leto 1942, povišanje delniške glavnice na 3,000.000 milijone nemških mark in nova pravila, določena v skladu z nemškim delniškim pravom. Izvoljen je bil tudi štiričlanski nadzorstveni svet, ki je imel širša pooblastila kot prejšnji upravni svet — imel je pravico imenovati oredsedstvo delniške družbe, ki se vpiše v trgovski register.
Ko so leta 1942 uvedli v Kranju poseben trgovski register za zasedeno ozemlje Koroške in Gorenjske, so železarno na Ravnah črtali iz mariborskega in jo vpisali v Kranjski register. Iz novega registra je videti, da je sedež družbe še ostal na Ravnah in da je delniška glavnica znašala 3,000.000 mark. Člani predsedstva družbe, ki so bili vanj vpisani 3. julija 1943, so bili naslednji:
1. Inž. Constantin Ungern von Sternberg, direktor, predsednik,
2. Otto Rudolf Bilovvitzki, komercialni ravnatelj, član,
3. (nž. Alois Fischnich, tehnični ravnatelj, namestnik člana.
Istočasno sta bila vpisana še prokurista Anton Korošec in dr. Matija Meznarič. Dne 10. marca je bil Alois Fischnich vpisan kot reden član. Dne 30. junija 1944 pa so črtali iz registra barona Umgerna von Sternberga, ker je šel na novo službeno mesto. Namesto njega pa so vpisali njegovega naslednika, glavnega direktorja inž. Alberta Kieihauserja kot predsednika načelstva, člani nadzornega sveta v registru niso navedeni.
Sprememba deležev na delniški glavnici
Delniški deleži so bili 6. aprila 1941 naslednji:
Aleksander Thurn — 17,5% — 2,100.000 din nom. vred.
Jurij Thurn — 17,5 % — 2,100.000 din nom. vred.
Kreditni zavod v Ljubljani, lastni paket —
10 % — 1,200.000 din nom. vred.
Kreditni zavod v Ljubljani Bohlerjev paket — 30 % — 3,600.000 din nom. vred.
Gebruder & Co. A. G. — 25 % — 3,000.000 din nom. vred.
Skupaj — 100% — 12,000.000 din nom. vred.
Delež grofa Aleksandra Thurna, jugoslovanskega državljana, je okupacijska oblast zaplenila in nakazala deželi Koroški. Delniška glavnica z valorizacijsko bilanco dne 1. julija 1941 je bila spremenjena v 900.000 nemških mark. Kreditni zavod je izročil zaupani mu paket pravemu lastniku Bohierjevemu koncernu. Posestno stanje po teh spremembah je bilo takšno:
Zaplenjeni delež grofa Aleksandra Thurna — 17,5 % — 157.500 n. mark
Grof Jurij Thurn — 17,5% — 157.000 n. mark
Kreditni zavod v Ljubljani, lastni paket — 10 % — 90.000 n. mark
Gebriider Bohler & Co. A. G. — 55 % —
495.000 n. mark
Skupaj — 100 % — 900.000 n. mark.
Leta 1943 je koncern Gebriider Bohler & Co. A. G. ob izključitvi ostalih delničarjev povišal delniško glavnico z vplačilom
2.100.000 mark na 3,000.000 mark. Hkrati je ku-pii od ljubljanskega kreditnega zavoda dotedanji delež. Po teh transakcijah je bilo lastniško stanje naslednje:
Zaplenjeni delež grofa Aleksandra Thurna — 5,25 % — 157.000 n. mark
Grof Jurij Thurn — 5,25% — 157.500 n. mark
Gebriider Bohler & Co. A. G. — 89,5 % —
2.685.000 n. mark
Skupaj — 100% — 3,000.000 n. mark.
Takoj, ko so zaplenili delež grofa Aleksandra Thurna, se je Bohlerjev koncern začel pogajati z deželo Koroško, da bi ga odkupil. Iz spisov ni razvidno, ali mu je to uspelo. Če je odkup uspel, je bil Bohlerjev delež 94,75 %, delež grofa Jurija Thurna pa 'je ostal še vedno le 5,25 %. V bilančnem poročilu (27. maja 1944), ki so ga sestavili Beblerjevi uslužbenci k bilanci dne 31. decembra 1943, je udeležba Bohlerja navedena s 94 %, delež Jurija Thurna s 3 % in delež Aleksandra Thurna prav tako s 3 %. Dopis Bfjhlerjevega koncerna dne 5. septembra 1945, ki ga je prejel tedanji delegat v železarni inž. Franjo Mahorčič, navaja lastno udeležbo v »Jeklarni na Ravnah d. d.« 94 %.
Med okupacijo sta se zaradi ukrepov Boh-lerjevega koncerna znatno spremenila obseg podjetja in struktura kapitala. Po predpisu okupatorskih oblasti je podjetje 1. julija 1941 prešlo na knjigovodstvo v markah in je v ta namen zaključilo prvo polletje 1941 v dinarski veljavi, na dan 1. julija 1941 pa odprlo knjigo v markah z valorizacijsko otvoritveno bilanco. Denarne terjatve in obveznosti so bile v tej bilanci iz dinarskih zneskov premočene v marke po ključu 20 din za 1 marko. Stvarne vrednosti premoženja pa so bile sprejete v bilanci po novi ceni, ki je dajala aktivni imovimi za 669.072,09 mark večjo vrednost, kot bi izhajala iz knjižne vrednosti. To valorizacijsko vrednost so doloma uporabili za kritje izgube v prvem polletju 1941 (141.573,69 mark), za povečanje delniške glavnice (300.00 mark) in za povečanje prihrankov (227.498,40 mark).
Vpogled v finančno stanje podjetja takoj po okupaciji nam omogočata bilanca 30. junija 1941 im otvoritvena valorizacijska bilanca 1. julija 1941:
Tovarna Ravne. V ospredju tovarna torzijsklh vzmeti, v ozadju gradbišče tovarne za izdelavo letalskih kril med II. svetovno vojno. V lesenih barakah so stanovali Rusinje, Italijanke in
Francozi ter hrvaški delavci.
Aktiva:
	30.6.1941	1.7.1941
Imovina v napravah Obratujoča imovina Izguba	8,012.980,08 din 53,638.839,14 din 2.831.473,86 din	1,006.733,— mark 2,744.930,— mark
	64,483.293,08 din	3,751.663,05 mark
Pasiva:		
Delniška glavnica	12,000.000,— din	900.000 mark
Prihranki (skladi)	1,343.704,24 din	294.683,61 mark
Rezerva	5,680.537,59 din	284.026,88 mark
Dolgovi	45,459.051,25 din	2,272.952,56 mark
64,483.293,08 din
3,751.663,05 mark
Lastni kapital podjetja s prištetimi rezervami je po bilanci 30. junija 1941 znašal 19,02 milijona dinarjev, po valoricajiski bilanci 1. julija 1941 pa 1,48 milijonov mark.
V času okupacije so se lastna in tuja sredstva podjetja močno povečala. Vzporedno pa se je zviševala njegova imovina v investicijah in kapitalu. Zlasti se je povečala vrednost naprav z investicijami, ki so jih izvajali Bohlerjevi uslužbenci in so služile izključno v oboroževalne namene tretjega najha. Če primerjamo prvo bilanco po osvoboditvi, t. j. zaključno bilanco v markah, 30. junija 1945, z bilanco 1. julija 1941, ugotovimo ogromne razlike, ki jih prikazujejo knjižne vrednosti v razdobju štirih let:
Aktiva:
(v tisočih mark) 1.7.1941 30.6.1945		
Imovina v napravah Obratujoča imovina	1.007 2.745	6.275 6.915
	3.752	13.190
Pasiva		
Delniška glavnica	900	3.000
Skladi in rezerve		
(+ dob. — izguba)	579	2.486
Dolgovi	2.275	7.703
	3.752	13.189
Lastni kapital podjetja je naraste) od 1,48 na 5,49 milijonov mark, a tudi dolgovi so se močno povečali, kar za 5,43 milijonov mark. Skupaj so se torej povečala sredstva podjetja, namenjena nemškim oboroževalnim namenom, na 9,44 milijonov mark.
Iz knjige Karntes VVirtschaft 1938—1945, Celovec 1976, avtorja Karnerja Stefana, je razvidno, da so na Ravnah zgradili od leta 1943 do 1945 tovarno za torzijske vzmeti z mesečno proizvodnjo 20.000 kosov in obrat za proizvodnjo reber za letalska krila za Messerschmittova lovska letala.
Ti novi proizvodni prostori niso bili tako izkoriščeni, kakor so si želeli Bohlerjevi oblastniki v železarni. Iz pisma generalnemu direktorju Daubu dne 15. februarja 1945 je videti, da je bilo v treh proizvodnih lopah s 13.000 kvadratnimi metri izkoriščenega le 60 % prostora, im to zaradi redukcije v obratu za proizvodnjo reber za letalska krila. Ker so odtegnili stroje za izdelavo torzijskih vzmeti, ki so bili državna last, je ostalo izkoriščene samo še 33 % proizvodne površine.
ELEKTRIČNA ENERGIJA, DELOVNA SILA,
»VISOKI« OBISK IN ZADNJE POROČILO NEMŠKIH VODILNIH USLUŽBENCEV
Gradnja novih obratov je zahtevala nove množine električne energije. Da bi zagotovili dovolj električne energije obema velikima oboroževalnima obratoma v Mežiški dolini (železarni na Ravnah in rudniku v Mežici), je začela tvrdka KELAG (Koroška delniška družba za proizvodnjo im distribucijo električne energije, op. E. W.) februarja 1943 graditi 20 KV-daljmovod med Pliberkom in Mežico. S tem je prestopilo »okrožno oskrbovalno podjetje« na zasedeno slovensko ozemlje. Tudi proizvodnja reber za letalska krila v železarni na Ravnah je bila mogoča le z zadovoljivo preskrbo z elekričnim tokom, ki ga Je takrat lahko preskrbela le KELAG. Nestrp-
no so torej pričakovali zgraditev obljubljenega voda iz Pliberka v Mežico, konec leta 1943 bi moral steči tok po njem.
V zadnjih dveh vojnih zimah 1943/44 in 1944/45 je bilo v obratih po vsej Mežiški dolini vedno večje pomanjkanje toka zaradi velikih potreb industrije, zaradi skromnih količin vode v rekah In pa zaradi delovanja partizanov. Partizani so uničevali od maja 1944 dalje 20 KV-daljnovod Pliberk-Mežica in daljnovod iz Velenja. Ker je KELAG dobavljala tok v Mežiško dolino, je izkazovala po vojni terjatve do železarne Ravne im rudnika Mežica v vrednosti 110.175,92 mark zaradi neplačanih računov za tok. železarna Ravne je bila po poročilu KELAG z dne 30. oktobra 1963 za tok od oktobra 1944 do aprila 1945 dolžna 85.794,86 mark, rudnik Mežica pa za čas od marca do aprila 1945 24.381,06 mark.
Po istem poročilu so omenjeni firmi pripadale sledeče naprave: 20 KV daljnovod od Rehta do Polene v Mežici (zgrajen 1944, gradbeni stroški 70.340 mark), daljnovod enake moči Kotlje—žerjav (zgrajen 1944, gradbeni stroški 55.360 mark), stikalna postaja Mežica (zgrajena 1944, gradbeni stroški 30.027,95 mark) ter osem manjših vodov In transformatorskih postaj. Skupna dolžina vodov je znašala 26,8 km.
O delovni sili oziroma številu delavcev med okupacijo lahko povemo le to, kar Je bilo objavljeno v Koroškem fužinarju (24. 5. 1957, str. 35). Pri železarni Ravne se je skozi zadnje stoletje število zaposlenih sukalo od 250 do 550, zadnje število je bilo doseženo le ob kaki izredni konjunkturi. Za čas okupacije pa navaja statistika, da je imel takratni »Stahlvverk Streiteben« zaposlenih povprečno 980 ljudi, od tega 94 nameščencev, po en uradnik na 9,4 delavce, število zaposlenih Je v tem času naraslo od 639 na 1060. Maja 1944 je bilo zaposlenih največ delavcev, In sicer 1362. Leto pozneje, aprila 1945, tik pred osvoboditvijo (8. maja), je delalovtovarni kar 300 ljudi manj, 955 delavcev in 105 nameščencev, torej skupno 1060 ljudi.
število delavcev se je povečalo v hitro postavljenih delavnicah za izdelavo nosilcev avionskih kril in torzijskih vzmeti za tanke. V to število so vključeni tudi gradbeni delavci. Skoraj polovico od vseh delavcev je bila prisilna delovna sila, ki so jo sestavljali državljani iz zasedenih predelov Evrope, šele ob tem podatku nam postane razumljivo, kako so lahko shajali s stanovanji ob malenkostni dozidavi (bloki na Sejmišču), kajti prisilni delavci so stanovali v barakah pod gradom. Res pa je, da je veliko delavcev, ki so se zaposlili po okupaciji, in tudi precej tistih, ki so že delali, stanovali na podeželju. Kajti vse bajte pri kmetijah, številni mlini in žage so bili obljudeni. Od vseh teh stanovanj se je ohranilo do danes bore malo.
Tabela, ki je pri roki in govori o številu tujih delavcev, je brez datuma in nam prikazuje le stanje nekega dne ali tedna. Dejansko se je število nenehno spreminjalo. Prihajali so novi delavci in številni so odhajali. Mnogo jih je gestapo deportiral in jih pošiljal v razna taborišča, kar nam dokazuje policijska knjiga v arhivu železarne. Precej tujih delavcev je pobegnilo, nekaj Jih Je šlo tudi v partizane. Iz omenjene knjige je videti, da je bilo leta 1944 deportiranih veliko italijanskih državljanov s tržaškega območja italijanske in slovenske narodnosti. Starejšim Ravenčanom je znano in tudi iz
tabele je razvidno, da so po številu prevladovali Francozi in Hrvati, pod oznako »delavci vzboda« pa so bile dekleta im žene iz Ukrajine.
Tuji delavci	ševilo	°/o
Delavci z vzhoda	44	5
Francozi	164	17
Italijani	55	6
Nizozemci	1	0
Litvanci	1	0
Hrvati (NDH)	167	17
Brez državljanstva	25	2
Skupaj tujcev	457	47
Domačini	523	53
Skupno zaposlenih	980	100
Okupator je začel z vpoklici v vojsko leta 1943, proti koncu leta je število mobilizirancev iz železarne precej naraslo. V prvi polovici 1944 je bilo mirno, proti koncu pa so ponovno začeli z vpoklioi im so z njimi nadaljevali vse do kapitulacije. Seveda, število vpoklicanih, tistih, ki so šil v partizane in ornih, ki so bili deportirani, je treba šele ugotoviti, če se sploh da ugotoviti natančne številke.
Poglejmo še število zaposlenih v letu 1945
Meseci	1.	II.	lil.	IV. V.
Nameščenci	105	105	108	105 —
Delavci	955	1003	997	955 —
Skupno	1100	1108	1105	1060 —
Na 1 nameščenca				
delavcev	9,	5 9,	6 9,	2 9,1 —
To število (1060) zaposlenih je bilo samo še 8. maja 1945. Že ta dan so zaposleni Nemci zapustili Ravne pod okriljem nemške vojske. že naslednji dan so trumoma začeli odhajati tuji, prisilni delavci in število delavstva se je v nekaj dneh zmanjšalo več kot za polovico.
Preden bomo spregovorili o pobegu hitlerjevskih oblastnikov iz železarne, omenimo še »visok« obisk iz nacistične hierarhije. Maja 1941 je nenadoma prispel na Ravne s številnim spremstvom organizacijski vodja NSDAP in vodja DAF (Nemška delovna fronta) dr. Robert Ley.
Kot je napisal, je nekdanji generalni direktor dr. Daub meseca maja zvedel na Dunaju, da misli dr. Ley obiskati železarno. Takoj se je odločil, da bo skupaj z generalnim tehničnim direktorjem Bohlerjevega koncerna dr. Leitnerjem prisostvoval temu obisku. Iz prakse mu je bilo namreč znano, da takšni obiski niso pomenili nič kaj dobrega za lastnike podjetij. Vedel je, kaj se je zgodilo Po takih obiskih v podjetjih v Avstriji, na Češkem, v Zg. šlezlji in na Poljskem. Takoj Po zasedbi teh dežel so partijske skupine obiskovale podjetja, ki so jih potem v rnno-9ih primerih takoj zaplenili. Dr. Daub je zapisal: »Z našo navzočnostjo na Ravnah se nam je tedaj posrečilo, da smo dr. Leya prepričali, da je 'to podjetje že dolgo last Bohorja, nakar se je po ogledu tovarne zahvalil ter se s spremstvom odpeljal proti Mariboru. Pred odhodom je še govoril pred celotnim kolektivom.« Seveda, če bi se vrhovi rajha odločili zapleniti podjetje, bi bil tudi neki dr. Daub proti taki odločitvi brez moči.
Po pripovedovanju nekdanjega direktorja BHovvltzkega ta obisk prvotno ni bil namenjen železarni, ampak so bili samo na poti skozi Ravne. Res je, da je tedanji vodja personalnega oddelka im politični vodja podjetja Weck celotno kolono ustavil na cesti, kar je lepo vidno na fotografiji, čez cesto pred pokopališčem pri Antonovi cerkvi je dal postaviti tovorni avtomobil, s tem pa je dosegel, da se je kolona avtomobilov ustavila. Weck je takoj stopil k avtomobilu, kjer je bil dr. Ley, ter se začel z njim pogovarjati, nakar so se z vsemi avtomobili odpeljali na ovorišče tovarne. Spregovoril je delavcem in uradnikom, ki so se morali na zahtevo personalnega šefa zbrati na dvorišču pred upravnim poslopjem v navzočnosti stražarjev iz vrst SS. Nekateri so bili srečni, večini pa je bilo neprijetno. Iz njegovega govora je bilo slišati le hvalnice tretjemu rajhu Im zahteve, o kakih pravicah ni bilo niti besede. Spremstvo se je obnašalo naduto.
Pa poglejmo, kako je končal svoje življenje dr. Ley po končani, za Nemce izgubljeni drugi svetovni vojni. Bil je v neposredni Hitlerjevi bližini, saj ga je 28. marca 1945 imenoval za vodjo Freikorps Adolf Hitler. Te funkcije ni prevzel, ker so ga prej zajeli Ameri-kanci. Kot vojni zločinec je bil določen, da bi se moral zagovarjati pred najvišjim mednarodnim sodiščem za vojne zločince v Niirn-bergu, in to v prvi skupini najhujših zločincev. Za njega se je sodba končala prej, saj se je v nurnberškem zaporu leta 1945 sam obesil Toliko o tem neslavnem obisku na Ravnah.
Poglejmo še, kako se je končala nacistična vladavina v železarni im na Ravnah. Bolj ko se je vojna bližala koncu, bolj so se tega bali vodilni v podjetju in seveda tudi člani krajevnega političnega vodstva. Niso bili tako oholi kot prej, postali so razdražljivi, nezaupljivi im zamišljeni. Delovna vnema je padla in disciplina je popustila. Delavci po obratih, ki so že komaj čakali konca vojne, so budno pazili, da ne bi Nemci še v zadnjem trenutku Izvedli kakšne sabotaže. Ker pa so vodilni' bolj mislili na to, kako bodo rešili svoje glave, niso imeli več časa misliti na uničenje. Svoje družine so že prej spravili na varno v Avstrijo.
Prav preplašeni so bil! tudi zaradi tega, ker je 3. maja padel glavni direktor inženir
Kielhauser. Tega dne so namreč partizani obkoljevali Dravograd in Kielhauser se je s svojim spremstvom v osebnem avtomobilu pripeljal z ravenske strani čez Kovtrov most, odjeknil je en sre! in direktorja smrtno zadel. Niti za njegov dostojni pogreb niso imeli več časa in ne poguma. Skrivno so se ponoči in podnevi sestajali v gostišču zunaj podjetja, tehnični direktor inž. Fischmich, ki Je po smrti Kielhauserja prevzel vodstvo železarne, personalni šef Weok, prokurist Korošec, politični vodja v kraju Legner, vodja vaške straže Tiišler in drugi, člani vaške straže (Lamdvvache) so prisluškovali pod oknom in so vedeli, da nameravajo vodilni 8. maja pobegniti s polnim tovornjakom, šoferju Filipu Toliju so vaški stražarji vzeli ključ od avtomobila, Legnerja lin Tišlerja so razorožili ter ju zaprli In zastražili v pisarni podjetja, ostali so pa že pred tem šli na grad pod zaščito vojske. Inž. Fischnich je dopoldne tistega dne prišel v spremstvu vojakov in oficirjev na dvorišče podjetja in dal sklicati celotni kolektiv. Major je vsem navzočim sporočil, da prevzema vojska vse Nemce in nemško misleče pod svoje okrilje. Za njim se je oglasil še tehnični direktor ter povedal, da ni hotel pobegniti, saj ima pri sebi brivski aparat, ki ga je tudi pokazal. Kmalu nato je sledil letalski alairm, nakar so se vsi razšli. Delo v podjetju po alarmu ni več steklo. Vodstvo je šlo skupaj v grad skupaj z vojaki, ostali so se pa porazgubili. Nemška vojska je še isti dan, v torek, 8. maja, približno ob poldeveti url zvečer zapustila Ravne, z njo pa železarniško in krajevno vodstvo ter še precej Nemcev in nemčurjev. Ob odhodu Nemcev ni bilo žrtev med domačini, naprave in stroji v železarni so ostali celi.
Ni dokazano, kateri motivi so vodili Land-vvache, oziroma njenega vodjo, da je 8. maja zjutraj preprečil pobeg vodstvu železarne in kraja ter razorožil Legnerja in Tišlerja. Vse kaže, da je ravnal tako zato, ker je vedel za tajno direktivo, da mora politično vodstvo vztrajati do konca, ne pa se prej umakniti. Torej verjetno ni šlo za domoljubno akcijo.
Vemo pa, da je zvečer istega dne Maks Večko na lastno pobudo, ne da bi imel za to kako navodilo, sestavil tovarniško stražo. Sam se spominja, da so to stražo sestavljali med drugimi Ignac Brodnik, Jože čapelnik, Andrej čapelnik, Franc Ferk, ki je kmalu po-
14. oziroma 15. maja 1945 so ustaši pri umiku zažgali župnijsko gospodarsko poslopje (pri Kotalu)
begnil in Rihard Sikora, ki so ga od 9. na 10. maj že aretirali partizani. Straža je štela 12 ljudi. Prva partizana, ki sta se srečala s to stražo, sta bila Maks Rožej im Anton Kolar.
Toda s tem še ni bito miru na Ravnah, še hujše je bilo v bližnji im daljni okolici, o čemer je že dosti napisanega;. V ponedeljek, 14. maja, zgodaj zjutraj se je začel ustaški pohod na Ravne. Bojev sicer ni bilo, ker so se sile narodnoosvobodilne vojske že prej umaknile na ugodnejše položaje. Bilo je precej streljanja v prazno. Požgano je bilo župnijsko gospodarsko poslopje, v katerem je zgorelo nekaj konj im druge živine ter vsa krma. Zgorelo je tudi nekaj avtomobilov, ki so stali na cesti. Umik ustašev, njihove vojske im civilnega prebivalstva je trajal približno dva dni. Med civilisti je bilo videti otroke, ženske, duhovnike, nune itd. Šli so po cesti in železniški progi, pa tudi po gozdnih in poljskih poteh. Nekaj posnetkov tega nenavadnega mimohoda je naredil fotograf-amater kar iz podstrešja perzonala nad staro šolo.
V teh resnično nevarnih dneh je ostal v železarni Maks Večko Je s štirimi stražarji, vs<i ostali so pobegnili. Najbolj zvest je bil Andrej Capelmik. Ko so ustaši hodili mimo tovarniških poslopij, se stražarji z Večkom na čelu niso izdajali za stražarje, ampak so hodili po podjetju brez orožja, kot da se jih nič ne tiče. Posamezne ustaše, ki so brskali po železarni, so mirno nagovarjali in so jih morda s tem odvrnili od škodljivih dejanj.
Preden spregovorimo, kako je železarna postala ljudska imovina, navedimo nekaj podatkov o financiranju in napravah v železarni iz poročila, ki so ga sestavili nekateri nekdanji vodilni uslužbenci podjetja v Celovcu takoj po končani vojni, gotovo pa pred 25. majem 1945. Kopijo tega poročila oziroma zapisnika mi je odstopil nekdanji direktor Bilo-vvitzki. Po njegovem mnenju ga je pisal nekdanji prokurist Anton Korošec. Podatkov tega poročila nismo uporabili v prejšnjem razpravljanju, ker jih ni bilo moč preveriti, zato jih navajamo posebej.
V poročilu je tudi zabeleženo, da so dobili člani predsedstva in nameščenci podjetja dne
5.	maja 1945 tri bruto mesečne plače, delavci pa le eno mesečno mezdo. Iz finančnega poročila, ki je bilo sestavljeno kot priloga, povzemamo naslednje podatke:
Financiranje podjetja: bili sta dani dve posoj'li nemške vojske: Prvo posojilo (ni razvidno, za katero finančno ustanovo gre) 2,750000,— mark, Letalska banka Berlin 2,500 000,— mark. Poleg tega so bile dane podjetju vsote za prenosne davčne st-oške: za gradnjo obrata torzijskih vzmeti 600.000,— mark, za gradnjo obrata nosilcev letalskih kril 600 000,— mark. Od kontrolorja za cene so dobili še za začetne obratne stroške do
30. septembra 1944 900.000,— mark. Za proizvodnjo nosilcev letalskih kril so bili odobreni zagonski stroški do 30. septembra •— okoli 70.000 mark, vendar jim še ta vsota ni pripadala, ker pri proizvodnji tega izdelka
31. i. 1944 niso imeli izgube. Vsi neplačani računi za vzmeti in nosilce so bili poslani v Salzburg in te terjatve so znašale čez dva milijona mark. Imeli so tudi predplačila za dobavo na Hrvaško, približno za 600.000 mark,
Dobroimetje podjetja pri celovški Bank fiir Karnten je znašalo konec aprila 1945 približ-
no 700.000 mark. V gotovini na Ravnah je bilo 7 maja istega leta približno 70.000 mark, največji del v koroških Rainer-bankovcih. Pri Kreditnem zavodu v Mariboru je bilo vse dobroimetje uporabljeno. V velikovški hranil-nioi, ekspozituri Prevalje, je bila le manjša vsota, nekaj pod 10.000 mark. Kakšno je bilo stanje pri dunajski poštni hranilnici, pa niso imeli informacij.
Vsi gradbeni obračuni so bili pri direkciji v Kapfenbergu. Kako so se denarne zadeve reševale po osvoboditvi, je zakopano v naših in avstrijskih arhivih.
V zapisniku sledi opis železarne, ki pa ni točen, saj nima navedenih številk za posamezne naprave ali stroje.
Obrati in naprave:
Jeklarna:
1—10 t martimovka s priklopljeno jeklo-li-varno
1 kupolka z Bessemer-hruško
1 žari Ima peč za ulitke in paiičasto jeklo, postranske naprave, kot puhaJoik, priprava peska itd.
Valjarna:
1 triblokovna in fina proga s potisno pečjo in pogonom z lastno turbino, odprema
Kladivarna in obrat za podkve:
6 parnih kladiv
kovačnica za podkve in odprema
Obrat za torzijske vzmeti:
2 kovaška stroja (600 in 3001) z ogrevalnimi pečmi in žarilno pečjo — delno s pli-
Ustaši na umiku skozi Guštanj dne 14. in 15. maja 1945.
mom, delno z električnim kurjenjem, obdelovalni stroji, stružnice, brusilni stroji, brezko-ničasti brusilni stroji, stroji za rezkanje, od-valilni stroji za rezkanje, pospravljalo i rez-kalni stroji, pospravljalmi stroji, vrtalni stroji, brusilni stroji za v zvijanje, feno-flux aparati in kontrolni' stroji, električne žari line naprave za zboljšanje jekla.
Obrat za nosilce avionskih kril:
Je v izgradnji. Montirani so obdelovalni stroji, posebne žage, rezkalni in vrtalni stroji za približno 1000 kosov na mesec.
Obrat osovin im apreturna delavnica:
Strežni-rezkalni, vrtalni im brusilni stroji
Modelna mizarska delavnica in skladišče modelov:
Stroji za obdelavo lesa, žage in stružno orodje.
Delavnica za popravila im obdelavo ulitkov:
Obdelovalni stroji, stružnica, skobelol, potisni, rezkalni im vrtalni stroji.
Energetski obrati:
Parni obrat, generatorske naprave s tremi generatorji Kerpely.
Program proizvodnje:
Surovi ingoti, caglji, paiičasto jeklo, valjano in kovano, posebno nelegirano in nizko legi-rana gradbena jekla in betonsko železo, jekleni ulitki, tankostenski liv, deli iz Besser-mer-hruške, podkve, torzijske vzmeti za tanke, rebra za letala, osi in posebno patentirane osi za konjske vprege.
Mesečna zmogljivost (ni 'navedeno, za katero obdobje gre, najbrž za leto 1945):
1. Jeklarna in jeklo! ivama:
1.0001 martioovega jekla,
30 do 401 jeklolitine iz SM-peči ali Bes-semer-hruške
2. Valjarna:
600 t paličastega jekla (in železa ter cagljev
3. Kladi varna in obrat podkev:
50 t paličastega jekla
20 do 50 t prosto kovanih kosov po kosovni teži, posebno osovinski kraki 50 t podkev
4. Torzijske vzmeti:
16.000	kosov: polovica težkih, polovica lahkih
5. Osi in patentirane osi:
20 do 301
Ni treba posebej poudarjati, da so navedene številke neprimerljive z zmogljivostjo železarne danes.
Za konec še samo nekaj besed o bistveni spremembi lastništva železarne. Kar ni moglo biti uresničeno, kljub pobožni želji leta 1919 in 1920, ker so kapitalisti že močno držali oblast v svojih rokah, je bilo v novi, socialistični Jugoslaviji revolucionarno rešeno. Zaradi sodelovanja z okupatorjem so bili vsi vodilni ljudje prod vojaškim sodiščem obsojeni, podjetje pa je bilo konfiscirano s sodno odločbo vojaškega sodišča v Mariboru št. 1034/45-8. Dne 22. avgusta 1945 je bila izrečena zaplemba imovine podjetja Jeklarne Jurija grofa Thurnskega na Ravnah. Okrajna zaplembna komisija na Prevaljah je na osnovi točke 1 'in 2 odloka AVNOJ z dne 21. novembra 1944 izrekla zaplembo vsega imetja železarne z odločbo št. 272/45 dne 29. avgusta 1945. S tem je podjetje postalo ljudska imovina v obliki državne lastnine in napredek tovarne je bil zagotovljen.
Maja 1945 je sporazumno z delavskimi predstavniki prevzel začasno vodstvo nad tovarno Franc Mrkva. Ministrstvo za industrijo in rudarstvo v Ljubljani je 29. maja 1945 postavilo za »delegata v Jeklarni na Ravnah nž. Franja Mahorčiča (v tovarniški kartoteki je vpisan vstop 25. maja 1945). Na tem mestu je ostal do meseca marca 1946, ko je bil postavljen za tehničnega vodjo podjetja. Z odlokom Ministrstva za industrijo in rudarstvo je bil 8. marca 1946 postavljen za upravnika podjetja Gregor Klančnik (v kartoteki je napisano, da je nastopil službo na Ravnah 21. marca istega leta).
Firmo so nanovo registrirali pri mariborskem trgovskem registru s sklepam Rg B
11.21 /16 dne 4. novembra 1945. S sklepom trgovskega in okrožnega sodišča v Mariboru (R 11.21/24, 3. junija 1946) pa so registrirali tudi spremembo lastništva.
LITERATURA IN VIRI
Marjan Kolar: Zgodovinski pregled koroškega železarstva, Koroški fužinar XIII/11-12 Marjan Kolar: Železarstvo v treh dolinah, Med Peco In Pohorjem 1965, str. 87—111 Ivan Mohorič: Industrializacija Mežiške do-•ine, Maribor 1954
100 Jahre Bohler Edelstahl. 1870—1970, Dunaj 1970
Ivo Kohlenbrant: Stalež med okupacijo v železarni, Koroški fužinar, 24. 5. 1957
Gregor Klančnik: Začetek samoupravljanja v železarni Ravne, Koroški fužinar 25. 11. 1975, str. 4—9 Dr. Maks Obersnel: Jeklarna na Ravnah d. d.-elaborat, izdelan leta 1946 (Osnova in glavni del tega spisa je Obersnelov elaborat) Tatjana Gostiša, roj. Obersnel, in inž. Danilo Gostiša: življenjepis in povzetek iz spominov dr. Maksa Obersnela lise Strobl, roj. Luokmann: življenjepis dr. Heinricha Luckmamoa
Mitja Šipek
Franc Fale -
Pred šestdesetimi leti se je rodil v Pustem polju, v občini Mozirje, kot 1. otrok 8-članske delavske družine. Po osnovni šoli se je izučil za kovača. V partizane je odšel leta 1943 in bil je trikrat ranjen. Po vojni je končal gimnazijo in diplomiral na višji pravni šoli.
Potem se je pričela njegova mirnodobska bogata življenjska pot na sodiščih. Leta 1954 je prišel v železarno Ravne kot sekretar podjetja, potem je bil poslanec Zbora proizvajalcev SRS, ravenski župan od 1962. do 1967. leta, zvezni poslance od leta 1967 do 1969 in končno od leta 1970 do 1979 glavni direktor železarne Ravne. Za življenjsko delo je prejel številna visoka priznanja in odlikovanja.
Razni dokumenti, najdeni v Luckmannovem arhivu na Bledu
Potrdila o državljanstvu grofov Thumov v matičnem uradu SO-Ravne Oto Rudolf Bilovvitzki: Razni dokumenti in pisma
Dr. Ervvin Daub: Opis barona Ungern-Stennberga in obisk dr. Leya na Ravnah Spomini avtorja
Spomini Maksa Večka, Delavski muzej Ravne na Koroškem
šestdesetletnik
To bi bilo silno na kratko o njegovem delovanju v šestdesetih letih.
Mi pa želimo spregovoriti predvsem o letih, ki jih je prebil pri nas, predvsem kot direktor železarne.
Ko smo izbirali možnega kandidata za tako odgovorno delo v času, ko so se nad železarno pričeli zgrinjati temni oblaki, smo bili pred težko nalogo, komu zaupati krmilo.
Samoupravljanje je sicer bilo sprejeto kot edina možna oblika dela že leta 1952, vendar še zdaleč ni bilo tako razvejano, niti izpopolnjeno, kot je danes, pa je zato toliko večja odgovornost ležala na direktorju, saj je moral marsikdaj popolnoma samostojno dajati predloge, ki naj bi bili
Franc Fale s štafetno palico, ki so jo ravenski železarji izdelali za tovariša Tita (poleg njega avtorica osnutka štafetne palice)
V	'
* s
I
v korist kolektivu in v skladu z usmeritvami celotne družbe.
Če bi gledali samo na strokovne-tehnič-ne naloge, ob obilici načrtovanih investicij, bi kazalo izbrati strokovnjaka-inženir-ja. Če bi se ozirali izključno na gospodarjenje, bi bilo prav ozreti se po diplomiranem ekonomistu. Takih »če« je bilo mogoče najti celo zbirko.
Vendar nas je vodila pri izbiri direktorja le ena misel — v prvi vrsti mora biti človek — razgledan, pošten, preudaren, pa tudi odločen, če je treba. Vsa ostala znanja mu sicer ne smejo biti tuja, toda zato ima in mora imeti pomoč strokovnih sodelavcev, ki mu zaupajo in on njim. Tako se je nagnila tehtnica pri izbiri direktorja na njegovo stran. Bil sem predsednik reelek-cijske komisije in sem bil zadolžen, da kandidata pripravim — prepričam — za to odgovorno nalogo.
Ne bom pozabil tiste seje delavskega sveta, ko smo dokončno rekli da ob njegovem pristanku na kandidaturo.
Zdelo se mi je, da mi ne verjame vsega, kar sem mu pripovedoval, da mu bomo pomagali vsi, da mu zaupamo in da smo pripravljeni z njim deliti vse dobro in hudo, kar nas čaka v tistih kriznih letih. Končno se je vdal in sprejel, še danes sem trdno prepričan, da je bila naša in njegova odločitev pravilna.
Mnogi so zmajevali z glavo, češ, kaj bo on, saj se ne razume na tehniko, niti ni specialist za ekonomijo in njegovo pravniško znanje lahko kvečjemu pripomore k birokratizaciji poslovanja. Na srečo so se taki črnogledi zmotili. Držali smo besedo in mu pomagali vsak po svojih močeh in preplavali smo skozi zelo kritično obdobje. Kar smo v največji meri od direktorja pričakovali, se je uresničilo, da je bil človek z vsem poštenjem in ni ločeval delavcev od »ta višjih«, po naravi zadržan in preudaren res ni na vrat na nos avtoritativno odločal, ko pa je bilo treba, je rekel svojo besedo in ta je bila dokončna, bila pa je beseda vseh. V času, ko je bilo še v navadi, da odloča direktor, si on te pravice ni nikoli jemal. Vsem nikoli ni mogoče ugoditi, eni so rekli, da bi moral udariti po mizi, drugi pa so trdili ravno nasprotno. Vsekakor pa tisto obdobje, lahko bi mu rekli prehodno, med čistim direktorskim načinom in čisto demokracijo ni bilo lahko, vsekakor pa je bilo zelo odgovorno, ko je moral sicer upoštevati večinsko mnenje, za odločitvami pa stati večkrat osamljen.
Med mnogimi radostmi je doživljal grenke trenutke posebno takrat, ko je kazalo, da mu kolektiv ne zaupa in, da je bila obljubljena pomoč najožjih sodelavcev le jalova obljuba, takrat, ko je prišlo v delovni organizaciji do prekinitve dela. Ce bi se tisti časi povrnili, bi danes kolektiv najbrž drugače mislil, gotovo je, da bi se z bolj treznim obnašanjem vseh težave tedanjih dni dale prav tako odpraviti na miren, kulturen in neboleč način v čast in ne v sramoto kolektivu.
Pa pustimo preteklost, nekaj smo se od nje naučili, če nič drugega, vsaj to, da se trajni uspehi lahko dosežejo le z dogovarjanjem in ne s silo.
Generacije prihajajo in odhajajo, to je naravno in prav in zadovoljni lahko potr-
dimo, da je nova generacija prav ustrezna, kulturna in preudarno gospodari, ali bolj določeno rečeno, gradi na temeljih dela vseh prejšnjih let. Uspešna pa bo le, če bomo obljubo, ki smo jo dali nekdanjemu direktorju Faletu, tudi naprej držali prav vsi, da bomo iskreno pomagali drug drugemu. En sam človek v tako številnem kolektivu ne more zgraditi veličastne stavbe napredka, če mu drugi ne pomagajo, lahko jo pa usodno poruši, tudi brez sodelovanja drugih, če skuša uveljaviti le svojo voljo in se ne ozira na nasvete in predvsem izkušnje drugih.
Pri šestdesetih, ko se počasi poslavlja od kolektiva, se lahko mirno in ponosno ozre nazaj. Ni si postavil piramide za spomin, njegovo dela pa je vgrajeno v vsakem koščku stavbe, ki jo gradimo v železarni in zunaj nje. Ni bil gluh za kulturo niti za šport, ni se držal birokratsko dogovorov, iz njih je uspel napraviti prijeten in koristen dialog, rezultati dela v železarni in zunaj nje so mu najtrdnejši dokument, da je ravnal prav, dokaz pa so mu tudi, da smo obljubo, ki smo jo dali ob njegovi izvolitvi za direktorja, zares držali.
Tristošestdeset in več let železarne Ravne priča, da je koroški fužinar delaven, trden in preudaren gospodar. Ko prebira-
Rok Gorenšek
Koroški fužinar je sicer glasilo ravenskih že-lezarjev. Tistih čudovitih ljudi, ki s svojimi žu-ljavimi rokami ob razbeljenih pečeh ustvarjajo čudež moderne tehnologije — plemenito ravensko jeklo — brez katerega ni napredka in je zato znano in iskano ne samo doma, temveč daleč po svetu, zunaj meja naše domovine. Koroški fužinar je pa več, veliko več kot samo tovarniško delavsko glasilo. Je tudi vez, ki povezuje delavca in kmeta, mesto in podeželje, ju seznanja in tako zbližuje med seboj. Vsako bližje spoznavanje pa pomeni tudi razumevanje te-
mo kroniko fužin, v njih gledamo tudi naš čas in ponosni smo nanjo. tez sto let bodo naši daljni potomci prebirali kroniko naših dni in v njej gledali vso radost, pa tudi skrb, ki ni nobeni generaciji prihranjena.
Zagledali bodo imena na tisoče zapisanih, med njimi imena tistih, ki so pri gradnji doma nosili največje hreme, in ponosni bodo na svoje prednike.
Kaj pa že ostane za človekom, ko premine? Sadovi njegovega dela za družbo so trajni dokument, ki je bolj obstojen kot klesan kamen ali vlito jeklo. Voranc je nesmrten, ker je svetu odkril podobo koroških samorastnikov, Sušnik ne bo pozabljen, ker je v srcih zakopano kulturno bogastvo znal izvabiti, oplemenititi in ga položiti bodočim rodovom v dušo, možje, ki so gradili materialne dobrine, ne bodo pozabljeni, ker so zgradili tople domove in kulturni delavci ne bodo pozabljeni, ker so udarili pečat družbi za stoletja naprej.
Fale se lahko z zadoščenjem ozira na svojo življenjsko pot na Koroškem. Postala mu je ožja domovina, hvaležna in lepa, saj jo je sam pomagal okititi v njenih naj-nežnejših pa tudi najbolj občutljivih letih.
Še na mnoga leta v tej lepi koroški domovini!
žav na obeh straneh, kar lahko le koristi vsem, ki živimo in delamo na tem koncu naše dežele.
Zato se mi zdi prav, da sedaj, ko je spet postalo aktualno in celo prioritetno vprašanje nadaljnjega in hitrejšega razvoja našega kmetijstva, predvsem pridelovanje hrane, ki je moramo pridelati več. Vsaj toliko da je bo dovolj za po trebe doma in je bo nekaj ostalo tudi še za izvoz — za dragocene devize. Zato, ponavljam, se mi zdi prav in sem vesel, da ima za to reč razumevanje in posluh tudi naše koroško delavsko glasilo Koroški fužinar, oziroma njegov ure-
Veselje Jih je pogledati
O Koroški kmetijski zadrugi
dniški odbor in glavni urednik. Izkazujeta in dokazujeta pa ta posluh tako, da sta že do sedaj ljubeznivo odstopala, upam pa, da bosta tudi v prihodnje dragoceni in skopo odmerjeni prostor na straneh glasila tudi člankom iz našega kmetijstva in kmetijskega zadružništva. Kmetijci čutimo in vemo, da o nas in našem delu premalo povemo in pišemo. To bo treba popraviti in z našimi težavami in delom seznaniti tudi delavce ravenske železarne.
Koroška kmetijska zadruga
Je in bo glavni nosilec in izvajalec nalog, ki jih kmetijstvu in kmetijskemu zadružništvu nalaga nova usmeritev za hitrejši napredek in izboljšanje našega kmetijstva.
Sedež Koroške kmetijske zadruge je v Slovenj Gradcu.
Koroška kmetijska zadruga je nastala leta 1976 z združitvijo dotedanjih kmetijskih zadrug Dravograd, Prevalje, Slovenj Gradec in trgov-skega podjetja Mesnina z Raven na Koroškem v združeno kmetijsko zadrugo.
Danes Koroško kmetijsko zadrugo sestavljajo:
— TZO Odor Dravograd
— TZO Ledina Slovenj Gradec
— TZO Trata Prevalje
— TOZD Mesnina Dravograd
■— Delovna skupnost skupnih služb v Slovenj Gradcu (DSSS).
Le redko se zgodi, da bi v kratkih šestih Mesecih kar štirje direktorji dočakali 50-let-nico svojega življenja ali »Abrahama«, kakor takemu življenjskemu prazniku po domače rečemo. To se je, oziroma se še bo zgodilo Prav v naši Koroški kmetijski zadrugi, od jeseni 1981 do pomladi 1982. leta. Ti jubilanti so:
50-letnik Franc čas, direktor TZO Odor Dravograd. Proslavljal Je 12. oktobra 1981.
Prijatelji in sodelavci ga poznajo po njego-
— Koroška zadružna hranilnica in posojilnica v Slovenj Gradcu. Hranilnica in posojilnica zbira prihranke kmetov iz vseh TZO pa tudi iz Dravske doline iz KZ Drava Radlje ob Dravi in iz gozdarskih obratov za kooperacijo pri Lesni Slovenj Gradec, ki so na Ravnah na Koroškem, v Radljah ob Dravi in Dravogradu.
Hranilnica in posojilnica vodi tudi celotno kreditiranje zasebnega in družbenega kmetijstva, to je, modernizacijo kmetij, gradnjo hlevov, nakup kmetijske mehanizacije in podobno.
V Otiškem vrhu je v gradnji nova hala za predelavo mesa s pisarniškimi prostori za upravo tozda Mesnina.
Zgrajena bo predvidoma v prvem polletju 1982. To je trenutno tudi največja investicija Koroške kmetijske zadruge, za katero je združila finančna sredstva tudi železarna Ravne na Koroškem.
Danes šteje Koroška kmetijska zadruga 280 stalno zaposlenih delavcev. Vseh kmetov na območju Koroške kmetijske zadruge je 2502, kme-tov-članov zadruge je 1650, ob koncu leta 1981 je bilo 681 preusmerjenih kmetij.
Pripis uredništva
Železarji si želimo, da bi kmetijci pridelali čim več hrane, da bo dovolj kvalitetnega mesa tudi v naših malicah in na prodajnih policah; skratka, da bo osnovnih dobrin dovolj in da bo preskrba čim boljša. O takih zagotovitvah bomo v naših razgledih radi pisali.
Urednik
vem odkritem, tovariškem nastopu. Po bistrosti duha. Zato si je tudi pridobil srca kmetov zadružnikov in delavcev v zadrugi.
50-letnik inž. Tine Vižintin, direktor TZO Ledina Slovenj Gradec. »Abrahama je srečal že 17. septembra 1981. Naš Tine je star, uspešen zadružni delavec. Poznan je daleč naokrog po naših treh dolinah. Hudomušen in dobre volje, je tudi strasten lovec in velik ljubitelj konj, ki so mu prav prirasli k srcu.
Jernej Krof
Oftl&dt pci zadcugi na Glannab
Za most vprašanje je veliko, jc marsikateremu v spotiko.
So starega že dol pobrali, pa novega še niso dali.
V Dravogradu je še most, je nepotreben in še prost.
Tega naj bi osvobodili in, če ne bodo trami prej segnili, vlekli bi ga s fičefajem — s komando z nekim papagajem okoli dravograjske bi postaje. Seve, imet bo treba vaje.
Vožnja sicer ne bo všeč, napoti jim bo Votla peč. Nazadnje kam to reč postavit, ta snov še more strmoglavit!
Pa le zaupanje imejmo, na škodo drugih sc ne smejmo: dobili bomo močen most — trd bo kakor slona kost!
Za Franca Jožefa postavljen, zato je bil tako proslavljen! Imeli bomo lep spomin, nekaj pa še pustnih (rim).
50-letnik inž. Ivo Uršič, glavni direktor Koroške kmetijske zadruge. Svoj življenjski praznik bo slavil 4. februarja 1982.
Kdo ne pozna našega inženirja Iva Uršiča, direktorja Koroške kmetijske zadruge?! Dan zn dnem se srečujemo z njim. Ponavadi je vesel, nasmejan, šaljiv in dobre volje. Včasih resen, zadržan in strog. Takšen Je pač, kakršno je stanje stvari. Vse je odvisno od tega, kako »gre delo od rok«, kakor temu po domače pravimo. Odlikuje se po svoji pristnosti, preprostosti, nenarejenosti, predvsem pa po toplem, človeškem pristopu k vsaki stvari in pa tovariškem odnosu do ljudi in sodelavcev. Je velik poznavalec in strokovnjak za vprašanja našega kmetijstva. Se posebno temeljito pa pozna težave in nadloge, ki tarejo koroške kmetije in koroške kmečke ljudi. To je njegova dragocena lastnost.
50-letnik inž. Mirko Grabner, direktor tozda Mesnina Dravograd, bo dočakal »Abrahama« 30. marca 1982. Grabner je znan po tem, da je kot direktor Mesnine stalno na nogah. Povsod ga vidiš in srečuješ. Po vsej Koroški kmetijski zadrugi, po vseh štirih koroških občinah, po vseh podjetjih ga poznajo, povsod se znajde. Je priznan organizator in graditelj. Gradnja klavnice v Otiškem vrhu je njegovo delo. Tudi gradnja nove predelave mesa v Otiškem vrhu je organizirana in teče po njegovi zamisli. Tudi v Ljubljani, na »višjih in-štancah«, je kakor doma, to mu veliko pomaga, kadar se pri gradnji kje kaj zatakne. Je tudi iniciator obnove In oživitve naše domače prašičereje.
Vsem štirim našim slavljencem za njihove življenjske praznike prisrčno čestitamo in jim kličemo še na mnoga, mnoga leta!
Ko je bil še čisto nov
Rok Gorenšek
Dvestoletnica v Koroški kmetijski zadrugi
j (ZesiHka k 50-letmci
SS3:S:SS:^SSS:^SS:SS:SSS:S:3S:SS:^3:SSS:S:S:S^3!S:S:S:^SS:SS:S:S^SSS&SS3SS^^SS:S:S:SSS:SS:SSS:SSSS:3:SS^:S:SS:SS!SSSS:SS:SS:S:SS:S:S:S^
Vsem železarjem, ki so lani srečali Abrahama, iskreno čestitamo in želimo, da bi tudi v drugi polovici svojega življenja bili kar najbolj trdnega zdravja in delovne vneme.
Računalnik je ugotovil, da je bilo lani v naši železarni kar 96 teh slavljencev.
Vsak od njih bi si zanesljivo zaslužil, da bi o njem kaj več napisali, vendar je to pri takem številu praktično nemogoče, razen tega pa mi nimamo Rokov Gorenškov, ki bi to delo opravili. Zato so naše čestitke z objavo priimkov in imen še toliko bolj prisrčne!
Urednik
50-LETNIKI V ŽELEZARNI RAVNE
Marko Bartulovič Marija Bolarič Feliks Čekon Marica Čepin Franc Černe Maks Čuješ Ana Dedič Ivan Dobnik Alojz Funtek Jože Geršak Metod Glavnik Janko Gnamuš Anton Godec Jože Gole Ciril Gorenšek Franc Gostenčnik II.
Alojz Grobelnik Vincenc Javornik Ivan Jenžek Marija Jeseničnik Franc Johman Anton Jurgec Ivan Kamnik III.
Jože Kanovnik Ferdinand Knez Mihael Knez Franc Kokučnik Ivan Kos I.
Franc Kotnik IV.
Karel Kotnik Josip Kovačič Roman Kranjc Jože Krevzelj I.
Ivan Krivograd III.
Terezija Kuzma Ludvik Lakovšek II.
Herman Lesjak Alojz Leskovec Viktor Levovnik Anica Mačič Stanislav Majerič Franc Mešnjak II Ivan Mežnarc Leopold Mori I.
Rudolf Orešnik Jakob Ošlak Mihael Paradiž Franc Pavšer
Ivanka Pečnik Karel Pečnik Alojz Pečovnik Vladimir Petrič I. Ladislav Pirtovšek Edvard Plazovnik Marija Plazovnik Valentin Plesivčnik Avgust Poberžnik Slavka Poderčnik Alojzija Pokleka Jože Polajner Franc Popič Angela Praprotnik Karel Proje Vinko Pušnik Vladimir Rac Ivica Riegel Jože Rodič Katarina Rožen Anton Rudi Alojz Slavič Ernest Svetec Julijana Svetina Peter Svetina Jože Šater Maks Šmon Marija Šrot Vladimir Štampah Anton Šteharnik I. Peter Šteharnik II. Ivan Štruc IV.
Jože Štruc Matevž Šumah Tomislav Tasič Franc Tomaž I.
Ivan Tomažič Edvard Tratnik Fridolin Tratnik Jožefa Trup Franc Turjak Aleksander Tutunovič
Maks Urnaut Valentina Verbole Filip Verčko Katica Zavec Jože Zvonar Vinko Žmaucer
9£metG&a zdta&ica
Kadar pijem mošt,
se mi srce smeji,
a kapljica v kozarcu se blešči.
Kadar pijem mošt,
še soncu hvalo dam:
sijalo je na drevje mi in hram.
Kadar pijem mošt, zahvalim jaz Boga, ker vsako leto meni dosti piti da.
Kadar pijem mošt, pozdravim vas vse, ki z mano mošta veselite se.
Mošt popili smo,
sode umili smo,
pri delu bomo pili pa vodo.
Rahla zima
mi
Rok Gorenšek
Herman Franc - Hrvatov oče - 90-letnik
V novembru 1981 smo Hotuljci proslavili dogodek, kakršnega pri nas ljudje bolj poredko doživijo — 90. rojstni dan Franca Hermana, p. d. Hrvata iz Kotelj. Hrvatovega očeta Hotuljci spoštujemo in radi imamo. Dolgo so že med nami, doživeli so, še kar dobrega zdravja, to visoko in lepo starost. Njihovi besedi, njihovim spominom tn življenjskim izkušnjam radi prisluhnemo. Jih Je pa tudi vredno poslušati in se iz njihovega bogatega življenja tudi kaj naučiti.
Hrvatov oče so se rodili pri Hauptmanu v Ra-dišah pri Starem trgu. Bili so nezakonski sin kmečke hčere. 2e v najzgodnji mladosti jih je zato čakala usoda takšnih otrok. Najprej pastir, potem pa hlapec na kmetiji. Tako so leta 1907 prišli za hlapca h kmetu Vakovniku v Podgoro pri Kotljah. Pri Vakovniku so ostali za hlapca do usodnega 1914. leta, ko so morali oditi kot vojak na fronte prve svetovne vojske. Najprej na rusko fronto v Galicijo, pozneje pa na italijansko. Iz vojske so se po hudem trpljenju vrnili živi in zdravi leta 1918. Od Vakovnika pa so se 1921. priženili na Hrvatovo kmetijo v Kotljah. Oženili so se namreč s Hrvatovo hčerko Jerico. Tako so od hlapca napredovali do kmeta in do spoštovanega gospodarja Hrvatovega grunta.
Toda tudi kot gospodarja Hrvatovega grunta jih je čakalo delo. Dela sploh nikoli ni zmanjkalo, pravzaprav pa ga na pravi kmetiji tudi ne more zmanjkati, saj je treba zmeraj kaj obnavljati in popravljati — poleg vsega drugega. Vkljub obilici dela, ki jim ga je nalagal kmečki stan, so pa Hrvatov oče vedno našli čas tudi za udejstvovanje in delo zunaj doma. Član gasilskega društva Kotlje so postali že drugo leto po ustanovitvi. Ostali so mu zapisani vse svoje življenje, do današnjega dne. Leta 1924 so postali cerkveni ključar cerkve sv. Marjete v Kotljah, tudi to so še danes. Vsa leta predvojne Jugoslavije so bili občinski izklicevalec. Prav dobro se starejši še spominjamo tistih žalostnih nedelj, ko so po maši stopili med ljudi, zbrane pod hotuljskimi bpami, in zaklicali: »Halo! Zdaj pa le poslušajte no mavo«! Zatem pa so pričeli brati tudi po eelo uro trajajoče sezname rubežev, največ zaradi neplačanih davkov in drugih terjatev.
brez njih pa ni minila tudi tista znamenita oktobrska nedelja leta 1943, ko so partizani prišli sredi okupacije s slovensko zastavo med mašo v hotuljsko cerkev, po maši pa priredili znameniti hotuljski partizanski miting pod lipami pred cerkvijo. V cerkvi so od mašnika zahtevali, da morata biti pridiga in oznanilo v slovenskem jeziku. Na duhovnikov odgovor in prošnjo češ, da ne razume slovensko, so morali Hrvatov oče kot cerkveni ključar priskočiti na pomoč in prevajati Vse, kar je povedal po nemško, v slovenščino.
V zakonu so se jim rodili štirje otroci. Dva sina in dve hčeri. Mlajši sin Rudi je padel med drugo svetovno vojsko nekje na Poljskem. Pokopali so pa tudi ženo Jerco in starejšo hčerko Micko. Toda Hrvatov rod je čvrst in ne bo kma-. tzumrl, za to skrbi vrsta zdravih vnukov, ima-)° pa tudi že pravnuka, kar je tudi bolj redka stvar.
Če povprašaš našega slavljenca, od kod njim Jako dolgo življenje in tako zdravje, se nasme-Fjo in povejo, da so temu najbrž vzrok delo, ki 8a nikoli ni zmanjkalo, pa dobra volja, smisel za
šalo, nadarjenost za igre, ples, najbolj pa petje. Petje, trdijo Hrvatov oče, krepi človeka. Dobra volja, ples, šale in smeh pa ohranjajo zdravje. In to bo najbrž kar držalo. Zakaj, vse življenje so bili radi dobre in Židane volje. Ni bilo ljudske, domače igre ali predstave, da pri njej ne bi sodelovali in igrali. Igrali so, če je bilo le količkaj mogoče, smešno, šaljivo vlogo.
Včasih, tako pravijo Hrvatov oče, ko še ni bilo radia in televizije, ko še ni bilo gramofonskih plošč in tranzistorjev ter vsega tega, česar ima današnja mladina preveč, je bila edino razvedrilo lepa domača pesem. Poleg pesmi pa razne šale
Hrvatov oče
in potegavščine, katerim se je potem smejalo staro in mlado daleč naokoli. Muzika in ples sta bila redko, le ob »lepi nedelji« in v pustu. Zato pa so takrat fantje prepevali. Posebno radi so peli in prepevali, ko so hodili ponoči »klicat« dekleta. Tako so pri nas rekli vasovanju. Posebno pogosto so se zbrali k petju ob sobotnih večerih. Renarjev vrh v Podgori je bil včasih tak kraj, kjer so se takrat, ko so bili Hrvatov oče še za hlapca pri Vakovniku, zbirali fantje in prepevali. Tam so se zbirali in prepevali čudoviti pevci: Gradiški in Podpečki puobi, Kotniški in Zvodnikovi, pa Renarjeva dekleta. Da tam ni manjkalo tudi Hrvatovega očeta, takratnega Va-kovskega hlapca, se samo po sebi razume.
Včasih, posebno pozneje, v že bolj »moških« letih, ko so vsi bili že poročeni, so pa zelo radi kaj »ušpičili«. Tu sta bila neprekosljiva mojstra ravno Hrvatov oče in rajni Anton Petrič, gostilničar »Tonij« iz Kotelj. Naj povem nekaj šal in potegavščin, zaradi katerih se je še dolgo smejala cela hotuljska soseska, in ki še danes niso pozabljene.
Rajni Ardev, kmet iz Kotelj, se je rad prepiral zaradi politike s takratnim hotuljskim župnikom Serajnikom. Zato je župnik obljubil Toniju in
Hrvatu zaboj piva, če Ardeva potegneta za nos, in ga tako ponižata. Bilo je jeseni. Ardev je kot ponavadi sedel v gostilni pri Toniju in »politiziral« z župnikom. Tonij in Hrvat sta brž natlačila vrečo s slamo in jo privezala na dolgo vrv. Nato sta vrečo zanesla v Ardevovo koruzo. Arde-vu pa sta poslala »pošto«, da je v koruzi jazbec. Ardev je seveda takoj stekel domov po železne vile in odhitel z njimi v koruzo. »Ti ga boš nabodel na vile, midva bova pa pazila, da nam ne bo pobegnil iz koruze,« sta mu še naročila. V resnici je pa eden od njiju držal za vrv in jo od časa do časa potegnil, da se je »jazbec« premikal, drugi pa je lomil storže in slamo, da se je slišalo, kakor da jazbec lomi in žre koruzne storže. Nekaj časa je bilo slišati le lomljenje storžev, ko se naenkrat na ves glas zadere Ardev: »Ga že imam, ga že imam, na vile sem ga nasadil, v vampe sem mu jih zaporal! Bojim se, da mi bo pobegnil, tako divje ruka«. Seveda, siromak ni vedel, da je »rukal« tisti, ki je imel »jazbeca« na vrvi. »Dobro ga drži, dokler da ne prideva pomagat,« sta mu zakričala in stekla k njemu. »No, kje ga imaš?« ga vprašata. Ardov pa pravi: »Tu na vilah imam nabodenega. Velika mrcina mora biti, tako je vdelaval, sedaj se je pa že umiril.« Tedaj so Hrvat močno brcnili z nogo v »jazbeca«, pa je zahreščala slama. »Hahaha, to ti je jazbec,« sta se na ves glas zasmejala s Tonijem. Ardev je na glas grdo zaklel in brez besed stekel proti domu, onadva pa seveda v gostilno k Toniju. Priče so nemudoma poskrbele, da se je vsa stvar razvedela na blizu in daleč. Z Ardevom so si bili potem seveda dolgo v jezi, toda župnik je le dal za pivo.
»Pri Volenu na Brdinjah so imeli lepo, mlado deklo. Neke nedelje smo se tam zbrali Tonij, Protič, oba sta že umrla, in jaz. Volenca — Mica, gospodinja, je bila znana kot odločna, stroga ženska, ki ni poznala šale. Pravzaprav je pri hiši ona ,hlače nosila.* Beseda je dala besedo, in tako smo zvedeli, da se gospodinja boji za svojo mlado deklo, da ji je puobi ne bi »sfretali«, kakor so takrat rekli, če je katera ledik zanosila. Puobi nimajo miru, ne podnevi, še manj pa ponoči, je tožila gospodinja. Zato moram preklemano paziti, da se kaj ne primeri.
Mi trije smo se samo spogledali, pa smo že vedeli, kako in kaj. 2e smo imeli načrt. Nocoj bomo šli »klicat« Volenovo deklo.
Ko smo se pozno ponoči poslovili in navidezno odšli domov, je Protič ostal zunaj pred hišo na ,gorici* in čakal na naju«, so pripovedovali Hrvatov oče. »Naju, mene in Tonija, je pa najstarejši Volenov sin Franc spustil nazaj v hišo. Tiho sva se splazila v kamro, kjer je ležala dekla. Povedala sva ji, kdo sva in kaj nameravava. Naročila sva ji, naj kliče na pomoč, da jo bo slišala gospodinja Volenca. In res, komaj je dekle nekajkrat zavpila na pomaganje, se je že prikazala gospodinja s prižgano lučjo v eni in z dolgo debelo palico v drugi roki. ,Ha, prekleti jajclni, ali vas že spet drži. Vam bom jaz že pokazala, grduni grdi, kaj se to pravi dekle klicati in zapeljevati. Ali vas ni sram, potrebneži! To bi počel vsak terc, za otroka, potem ko ga »pocetlja«, pa noče nobeden skrbeti, niti vedeti. Jaz vam bom že dala, kar vam gre.* Midva s Tonijem seveda Mice nisva počakala, pač pa sva urno smuk-
Štirje Hrvatovi rodovi, praded, ded, oče in sin 15. novembra 1981 ob 90. rojstnem dnevu Hrvatovega očeta
nila vsak pod eno posteljo. Tam sva se stisnila čisto v kot k steni, da naju ne bi dosegla in spoznala. ,No, kje pa sta sedaj, je zavpila in posvetila z lučjo naokrog. Aha, pod postelji sta se skrila. Takoj pridita ven in se mi poberita domov,' se je zadrla nad nama in pri tem začela neusmiljeno udrihati s palico pod postelji. Pretepala naju je izmenično, enkrat mene, enkrat Tonija. Mene je nekajkrat tako močno udarila, da sem zares zatulil od bolečine. Pa saj ni bilo čudno, udarci so bili tako močni, da so mi zlomili mezinec na roki. Toni j jih je pa dobil po nogah, da je imel vse »klobasaste«. Pri tem je Toniju zlezla srajca izza hlač. Volenca je to opazila in zavpila: ,Lej ga! Šeti hudič se je že tako pripravil, da ima že srajco zunaj!' Zato ga je še huje tepla. Ne vem, kako dolgo bi bil ta »špas« še trajal, da se ni zunaj pred oknom oglasil Pro-tič: ,Mica, Mica! Kaj ga pa »serješ«. Ali nič ne veš, da me že dolgo »slikaš«. Po čem bodo pa slike?' Sele tedaj se je Volenca zavedela, da ima na sebi le hlače na »precep«, kakršne so takrat ženske nosile. To so bile dolge hlače, ki so segale od pasu do podkolena, kjer so bile zavezane s čipkastimi trakovi, zadaj pa so bile po sredini odprte. Ko se je med tepenjem sklanjala, da bi bolje videla pod postelji, je seveda Protič zunaj pred oknom imel kaj videti. Takoj je upihnila luč. Midva pa sva se v temi pod posteljami na ves glas zakrohotala, tako, da naju je lahko spoznala in se zavedela, da sva jo potegnila. Za »fotografije« so jo pa še lep čas spraševali.
Zgodilo se je pa tudi tako, da je včasih kdo mene »potegnil«. To se mi je pripetilo prav tako z Volenco. Nekega lepega dne sem oral njivo ob cesti, ki pelje iz Kotelj proti Ravnam. Kar zagledam Volenco, kako nese otroka h krstu. Ker imamo pri nas staro navado, da dobi tisti, ki ga botri na poti prvega srečajo, od njih »kraje« (to je zavitek s pogačo, mesom in klobaso ter denarjem), sem tudi jaz pomislil, da bi bilo lepo in prav, če bi od Volence dobil »kraje«. Zato sem obrnil vprego ob cesti in pričel rezati brazdo, vstran od ceste. Še poprej pa sem nastavil na cesto svoj skoraj še nov klobuk z odprtino navzgor. Mislil sem si, da bo vanj vrgla kraje, ko bo prišla mimo. Toda zgodilo se je drugače. Volenca se je le pripognila in pobrala klobuk, potem pa odnesla vse skupaj po cesti naprej. Takoj
sem spoznal, da je tokrat ona mene »potegnila«, zato za klobukom sploh nisem več vprašal.« še mnogo podobnih doživetij vedo Hrvatov oče. Bilo bi jih za celo knjigo. Toda za ta spis naj jih bo dovolj.
Hrvatovega očeta sem ob njihovem devetdesetem rojstnem dnevu povprašal tudi za njihove najljubše narodne pesmi. Našteli so mi jih celo vrsto. Med drugim so mi zaupali tudi, da so pesem, ki sem jo v njihovem imenu objavil v eni poprejšnjih številk Koroškega fužinarja, sami zložili; to je »Pozdrav Uršlji gori«. Naj naštejem še nekaj pesmi, ki jih radi pojejo:
Miroslav Osojnik
Lani smo poročali o bibliografijah dr. Franca Sušnika in Leopolda Suhodolčana, letos pa je Koroška osrednja knjižnica pripravila za izdajo bibliografijo Karla Pru-šnika-Gašperja, koroškega Slovenca, revolucionarja, organizatorja koroškega partizanstva in Osvobodilne fronte med koroškimi Slovenci, vztrajnega in odločnega borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem, aktivista slovenskih organizacij na Koroškem, predsednika Kluba prijateljev lova in vsestranskega političnega in kulturnega delavca.
Osnovni podatki o bibliografiji so taki: BIBLIOGRAFIJA KARLA PRUSNIKA — GAŠPERJA (sestavila Marija Suhodolčan — Ravne na Koroškem: Koroška osrednja knjižnica — Studijska knjižnica, 1981. — 94 f. str.; 31 cm. Strojep. avtogr. Od leta 1944 do decembra 1981).
Bibliografija je bogata, saj zaobjema vse gradivo od leta 1944 do decembra 1981. V obsežnem popisu ni zajeta samo Prušnikova korespondenca.
Oj ti dečva moja, ali si se kaj dobro naspala, Prelepa je hotuljska fara, Moj preljubi Jaka, Hola, hola, fantje, vstajajte, Hladna jesen, Škrjanček poje, žvrgoli, Jaz pa moj gvažek, Moj puobič je v Črni doma, Odpiraj, dečva, kamrico, Ana dečva mi je snuoči dov škribova, Oj ne ženi se, le počaj na me, Ko bi jaz vedeva, kir je moj ljubi, Moj očka ima konjička dva, Pojdam v Rute ... Še bi lahko našteval, pane bi bilo konca. Toda ena je Hrvatovemu očetu najljubša, najbolj pri srcu, tista:
Jaz sem kovač pomagač,
zmeraj vesel, če ni drugač,
samo to napako imam,
da svojo Polončko preveč rad imam.
Polončka je pač no zavber dekle,
’ma ustnice rdeče pa bele zobe, očesa ima kot biserja dva, na njenih prsih počivat’ se da.
Polončko bom vzel, bom zmeraj vesel ponoči bom ljubil, podnevi pa pel, v gozdu si bom naredil svoj dom, otrok bo kot listja, tedaj bo polom.
Še prej ko bom umrl, se bom, Polončka, zadrl... Še vedno mi brca Polončka okrog srca ...
Tamle v grobu obrnil se bom, na svojo Polončko še mislil koj bom.
Pri vseh štirih kiticah pa je pripev:
Oj ti Polon, Polončiča, oj ti Polon, Polončiča, oj ti Polon, Polončiča, Polončiča.
Dragi Hrvatov oče! Še mnoga, mnoga, zdrava leta med vašimi Hotuljci in vašimi otroki, vnuki in pravnuki vam želimo iz vsega srca!
V prvem poglavju bibliografije se seznanimo s Prušnikovimi samostojnimi tiski. Večini je znano, da so že leta 1958 pri založbi Borec v Ljubljani izšli Prušnikovi »Gamsi na plazu«, in da je knjiga, ki izčrpno in zanimivo govori o partizanstvu na Koroškem slovenskem, doživela že dve dopolnjeni izdaji (1974, 1981). Ne vedo pa vsi, da je knjiga izšla leta 1980 v nemškem prevodu. Založba »Drava« iz Celovca jo je leta 1980 izdala pod naslovom »Gemsen auf der Lawine: der Kamtner Partisanen-kampf«. Leta 1981 pa je beograjska založba Četvrti juil skupaj z Borcem iz Ljubljane poskrbela za bogato opremljeno izdajo z naslovom »Divokoze na lavini«.
Prušnik je bil tudi neutruden publicist in politični delavec. V drugem poglavju bibliografije so zbrani njegovi prispevki v časopisju, zbornikih in knjigah. Številni prispevki so razdeljeni na tri večja tematska področja: prispevke o NOB, o Zvezi koroških partizanov in o koroškem narodnostnem vprašanju (302); prispevke o lju-
Bibliografija Karla Prusnika
- Gašperja
deh (110) in prispevek o lovstvu (30). Skupaj je v tem poglavju 422 prispevkov, ki zgovorno pričajo o ustvarjalnem delu Karla Prušnika.
Tretje poglavje bibliografije obsega prispevke avtorjev, ki so pisali o Karlu Pru-šniku-Gašperju. Vseh registriranih prispevkov je 265. Bibliografiji so dodani še kratek in pregleden avtorjev življenjepis, odlikovanja in priznanja za njegovo delo, imensko kazalo ljudi, o katerih je Prašnik pisal, in imensko kazalo avtorjev, ki so pisali o njem.
Bibliografija je razmeroma obsežna, saj obsega kar 94 strani. Poudariti pa je treba, da prava vloga in teža pričujoče bibliografije nista izraženi le v obsegu bogatih in izčrpnih podatkov, ki so zbrani v njej. Največjo težo dajejo bibliografiji številne anotacije. To so kratki povzetki člankov, ki poleg pregleda nad Prušnikovim delom omogočajo vsakemu bralcu sorazmerno širok pregled problematike NOB na Koroškem. To pa daje pričujoči bibliografiji še večji pomen in trajno vrednost.
Ajnžik
JKesojena ljubezen
(Odlomek iz romana — nadaljevanje)
Odnosi med Francijem in Zalko so se spremenili po tistem dogodku, ki sta ga oba imela za nekaj prepovedanega, celo pregrešnega. Čeprav se tega dejanja nista kesala, sta vendar čutila tihi prizvok krivde; obenem pa sta pogosto mislila na tiste prelepe trenutke, ki so tako hitro minili.
Franci si je močno želel, da bi lahko potrkal na okno, kjer je spala Zalka. Vedel je, da to ni mogoče, kajti Zalka je bila dobro zavarovana: spala je poleg domačih deklet, odkar je bila pri hiši. Ker niso imeli več manjših prostorov, je bila to edina rešitev. Francija je to gnjavilo; premišljeval in tuhtal je, kje in kdaj se mu bo spet ponudila priložnost, da se na varnem dobi z njo, h kateri ga je vlekla neka skrivna moč, nekaj, čemur se ni mogel upirati.
Kar si je tako močno želel, je prišlo, in sicer kmalu in samo od sebe.
Kljub kratki in redki travi so kmetje po veliki gospojnici začeli s košnjo otave. Nimamo več kam čakati, so bili enotnega mnenja. Treba je, sicer ne bo paše, so utemeljevali in se tolažili s tem, da bo tista otava, kar je bo, toliko boljša. Kakor hitro se je čulo klepanje kose pri eni hiši, so se oglasile klepe pri sosedu. In tako se je klepanje nalezljivo širilo naprej. 2e od nekdaj je navada, da kmetje pri večjih delih tekmujejo, kje bodo prej začeli in skončali.
Družinski posvet o košnji so imeli pri Tratniku na veliko gospojnico. Vsem koscem, ki so običajno kosili pri njih, je dal Franci pošto še isti dan. Čeprav so imeli že motorno kosilnico, niso mogli shajati brez koscev. Robovja, drage in okoli sadnega drevja je kljub vsej mehanizaciji še vedno treba pokositi ročno; tega pa je hilo pri Tratniku veliko. Na srečo so stari kosci, kot: Nantl, Miha, Toni, Gašper in Pepi, radi prišli. Zdaj celo raje, ker ni bilo več treba kositi v redovce, kjer kosci radi priganjajo drug drugega, ampak vsak za sebe obira, kjer je treba. Radi so prišli tudi zaradi petja; te stare šege niso marali opustiti. »Mladi nočejo ne kositi in ne peti,« so radi rekali.
Kot običajno, so začeli na pungratu, med gostim mladim sadnim drevjem. To je bilo nujno, kajti z vsakim dnem so tam daljše sence, ki zelo podaljšajo sušenje otave. Bilo je lepo in hladno avgustovsko jutro. Rosa se je kot nešteto biserov lesketala na mladi travi. Kosilnica je z močnim ropotom grobo parala jutranjo tišino; njeni izpušni plini so ovijali krošnje sadnega drevja, se počasi dvigali in izginjali. Slabe strani pa je
opravičila velika storilnost tega ropotajočega stroja. Stari kosci so z zadovoljstvom gledali za Francijem, ki je moral biti hitrih nog in rok, da je lahko spretno obvladal stroj. Koscem se res ni bilo treba gnati: lahko so se tu in tam naslonili na kosišče in gledali, kako hitro pada trava pod strojem, o katerem pred nekaj leti še sanjali niso.
Franci je bil izredno dobre volje. Užival je, ker je lahko skoraj sam podrl ves pungrat; s tem ni preveč obremenjeval koscev, ki so bili že vsi priletni, pač pa imajo za to delo še vedno veliko veselja. Še nekaj drugega je Franciju prijetno igralo okrog srca. Toda to je bila velika skrivnost, za katero ni smel vedeti nihče! Tam globoko, prav v zadnjem kotičku svojega srca mora imeti zakopano, jo skrbno varovati, kolikor dalje se bo dalo! Le tako bo ostala dolgo lepa, ker je ne bo mogel nihče oblatiti.
Zajtrk je prinesla Zalka. Po delu v hlevu se je preuredila in prišla ljubko oblečena. Saj Franciju se je zdelo tako. Tanka, rožnata in lepo prilegajoča se obleka, ki ji je jutranje sonce dajalo še poseben čar, je pokrivala mlado telo, ki je bilo vse v brstju; na bokih se je vabljivo prelivala, na prsih je izrazito izstopala in dala slutiti, kaj se skriva pod njo.
»Dobro jutro, kosci, kako kaj reže?« je veselo pozdravila in ogovorila kosce.
»E, bolj slabo,« je samokritično odgovoril Nantl. »Staramo se, staramo, kosa ne uboga več.«
»Vi uženete še marsikaterega mladega,« je dala priznanje starim delavcem.
Pri jedi so zbijali šale, predvsem na račun dekleta, ki je bilo med njimi. Zelo dostojne, kot to zmorejo le ljudje, ki mrzijo kvafanje. Zalka se ni dala ugnati; za vsakega je imela pripravljen duhovit odgovor.
»Celo nevesto že imaš v hiši,« je potem, ko je Zalka odšla, rekel Nantl Franciju, ki je z neprikritim zadovoljstvom gledal za njo.
»Moj dun, moj dun!« je po svoji stari navadi začel Miha in njegove drobne, sive oči so nagajivo vrtale v Francija. »Ne vem, če se tukaj nekaj ne smodi!« Kot da bi hotel dati tem besedam še večjo skrivnost, je hitro vstal, si zataknil za pas čepun in odšel za drugimi na delo.
Na kaj je cikal Miha, saj še ne more nič vedeti, se je spraševal Franci, ko je moral spet pridno upravljati zahtevno kosilnico? Nihče še tega ne ve in tudi ne sme, si je zatrjeval in pri srcu mu je bilo nepopisno lepo.
Pozno zvečer
Velika želja, da se ponovno združi z Zalko, se mu je izpolnila dva dni zatem; vendar ni šel trkat na njeno okno, ta priložnost se mu je ponudila sama od sebe. Zvečer, ko so zapeljali otavo, jo je Franci sparnal, da je bil na parni prostor za drugo. Bil je že trd mrak, ko ga je prišla Zalka klicat k večerji. Samoten in varen kraj, vonj nove otave, večerni mir, predvsem pa zapeljiva bližina mladega dekleta, vse to je Francija popolnoma omamilo. Sledilo je to, kar se je moralo zgoditi. Kup nove dišeče otave, iz katere je puhtela zdravilna moč mnogih znanih in nepoznanih zdravilnih rastlin, je dala zavetje dvema mladima, ki sta vroče vzela drug drugega ...
Zaljubljenca sta še poležala tesno objeta. V udih sta čutila prijetno utrujenost, v srcih nepopisno srečo. Govorila nista. Tudi nista mogla, kajti njune ustnice so večidel počivale druge na drugih. Večerni mir in samota, zbor čričkov in regljanje žab v bližnji mlaki je dajalo ljubezenski idili še večji čar.
»Kaj bodo rekli mati?« Iz omame se je prva zbudila Zalka in šepetajoče vrgla to boječe vprašanje.
»Saj ne vedo.« Franci ni vedel kaj bolj pametnega.
»Zvedeli bodo, gotovo. Takšne stvari ne ostanejo dolgo skrite,« je govorila Zalka vedno bolj trezno.
»Previdna morava biti! Ko pride čas, bo itak vseeno, kaj bo kdo rekel.«
»Me imaš rad, Franci?«
Pritrdilni odgovor je nadomestil dolg in vroč poljub.
Od tistih dob se je Franciju zdelo, da ima za njega življenje večji smisel. Počutil se je nepopisno srečnega in zadovoljnega. Zalko je z očmi naravnost požiral: na drobno jo je preti-paval od nog do glave; občudoval je vsako njeno kretnjo, govorico, nasmeh, vse se mu je zdelo nadvse simpatično, prisrčno in nepopačeno. V njenih temnih, živih očeh je bral veliko vdanost, čeprav je še vedno rada zapela tisto svojo nagajivo: ». . .če mi pa greh storiš, od hiše grem.«
Zimsko pokrivalo
»Ne, nikoli!« je Franci sam sebi zatrjeval, »od hiše ne boš šla, ti si že naša in boš ostala! Grunt in jaz te potrebujeva! Ti si novo upanje Tratnikovega rodu in grunta! Podaj mi roko in skupaj se bova podala na življenjsko pot, ki morda ne bo lahka, a je lahko kljub temu srečna!«
Počutil se je, kot da bi bil na novo rojen. Zagrenjenost in potrtost, ki sta ga navdajali po prvi prepovedani ljubezni, sta ga polagoma zapustili, ko je prišel od vojakov; imel je čedalje več veselja do dela in do grunta. Zdaj, ko je v njem vzklila in s polnim plamenom zagorela druga, tokrat resnična ljubezen, pa je postal poln poleta in načrtov. Bil je prepričan, da je našel družico, ki ga je voljna spremljati in deliti z njim vse dobro in slabo na sicer težki, toda lepi življenjski poti. Kako lepo je delati načrte, kadar veš, kdo je tisti, ki ti jih bo pomagal uresničevati! Na tihem je bil zelo hvaležen materi, ker mu je odprla oči takrat, ko je bil še mlad in neizkušen slepo zaljubljen v Tončko. Če mati tega ne bi storila, bi bila Tončka zdaj že prav gotovo pri Tratniku. Kdo ve, če bi bilo vse v redu? Bolj ko je primerjal Tončko in Zalko med seboj, večjo razliko je ugotavljal. Zalka je precej mlajša in lepša od Tončke, si je zatrjeval v veliki zaljubljenosti.
Mehanizacija, ki se je nezadržno širila tudi na hribovitih kmetijah, je počasi, toda vztrajno uvajala med kmete traktorje. Skraja prav previdno in nekako sramežljivo. Najprej so jih kupili dobro stoječi kmetje, ki so v ta namen posegli bolj globoko v les. Bilo je res zanimivo. Dve leti prej je napredni Lečnik iz Podkraja še nekako boječe kupil rabljen traktor od gozdarskega obrata, tega je prodal naprej in si kupil novega, najmodernejšega! Prav nič se ni oziral na to, kaj bodo rekli ljudje.
Glede mehanizacije ni imel Franci veliko pomislekov, saj si je poleg motorne kosilnice kupil tudi obračalnik, toda na traktor si ni upal niti pomisliti. Predstavljal si je, da je to za njega nedosegljivo in nemogoče. Pretežaven in prestrm je njihov grunt za kaj takega. Pri Tratniku so primorani, da še naprej redijo vole in z njimi delajo.
K velikemu delovnemu poletu, ki je zajel mladega Tratnika, sta pristavila svoj piskrček tudi direktor kmetijske zadruge Kunc in šef obrata za zadružništvo Šmon. Zavedala sta se, da sta po službenem položaju dolžna agitirati za kmetijske stroje, ki so se jih zaradi zastarele miselnosti mnogi kmetje zelo branili.
Tako sta dobila v roke tudi Francija, ki je imel na zadrugi opravke.
»Mladi Tratnik, nabavi si traktor!« je začel direktor.
»Franci, zmigaj se že enkrat!« se ga je bolj po domače lotil Smon. Franci se je izvijal zaradi denarja.
»V naši državi imajo zdaj kmetje najugodnejše kreditne pogoje,« je hitel zatrjevati Kunc. »Pomisli, kredit je dolgoročen z minimalno obrestno mero! Položiš tridesetodstotni polog, ki se ti obrestuje, kredit pa boš začel odplačevati šele čez dve leti. Takih ugodnosti nima pri nas nihče.«
»Če misliš iti v organizirano tržno proizvodnjo — kar je nujno, če nočeš fretati — potem ne boš shajal brez traktorja,« je nalagal na ogenj Šmon.
»Kljub vsem ugodnostim moram imeti še vedno čedno vsoto za polog,« se je branil mladi Tratnik.
»Kapital imaš v hlevu. Prodaj najstarejšega vola, pa bo denar tu!« se je hitro znašel direktor.
»Če si boš kupil traktor, ne boš več potreboval volov; namesto njih boš redil dve kravi več, s tem boš imel več mesečnega dohodka.«
Moža od zadruge sta govorila zelo prepričevalno. Franciju se je zdelo, da ga imata v precepu, iz katerega ne more uiti.
»Kdo bi hotel podpisati kot porok za tako veliko vsoto denarja?« je navrgel še en pomislek.
»Imamo že ustaljeno prakso, da podpisujejo kmetje drug drugemu. Zaradi tega ni nobene bojazni. To je samo zakonita formalnost, s katero si mora banka zavarovati svoj delež.«
»Ne znam voziti traktorja,« se je še spomnil nekaj v svoj zagovor.
»To se boš že navadil, gotovo kar kmalu. Sicer pa nameravamo v zimskem času organizirati tečaj za voznike traktorjev.«
Franci se še vseeno ni odločil. Pravzaprav se tudi ni mogel, kajti za tako važno stvar je vsekakor moral vprašati mater.
»Bom premislil,« je obljubil pri slovesu.
Tratnica se sprva ni mogla odločiti za tako velik nakup, privolila je šele, ko Franci ni odnehal. Dogovorila sta se, da bosta jeseni prodala Prama in Seka, kar bo zadostovalo za polog. V kratkem je vložil prošnjo za posojilo, ki mu je bilo odobreno brez pripomb.
* * *
Mlada zaljubljenca sta preživljala srečne dneve. Zvrhana čaša opojne ljubezni se jima ni izpraznila, saj sta jo sproti dolivala.
Zalkino okno je bilo Franciju še vedno nedostopno. Kako vroče si je želel, da bi spal poleg nje, se stiskal k toplemu, voljnemu telesu; jo božal, poljubljal in se z njo pogovarjal. Na vse to je mislil in si želel v urah nespečnosti, ko se je premetaval v postelji v svoji podstrešni sobi. Nedaleč od njega spi, ali pa morda tudi bedi ona, ki si gotovo prav tako želi k njemu v objem.
Čeprav jima ni bilo dano, da bi spala skupaj, sta vendar dostikrat našla priložnost za ljubezenski objem. To se je vselej dogajalo hitro, bežno in v stalnem strahu, da ju pri tem kdorkoli ne zaloti. Prav to se je začelo Franciju upirati. Želel si je, da bi bil lahko poleg ljubljenega dekleta celo noč, da bi bilo dovolj časa za pogovor in ljubkovanje, ter da bi si jo lahko mirno in nemoteno vzel... Tako pa sta bila primorana, da sta se sestajala pri belem dnevu, ob katerikoli uri in pri različnem delu. Kako iznajdljivi so zaljubljeni ljudje! Pri njihovem namenu jih ne zadrži nobena, še tako velika ovira, skrb ali čuječnost staršev; noben ključ ali okenski križi. Kar je namenjeno za skupaj, pride, pa naj bodo ovire še tako velike.
Zaljubljenca sta skrbno čuvala svojo skrivnost. Saj sama sta bila o tem trdno prepričana.
Toda kaj ostane prikrito skrbnemu in čuječe-mu materinemu očesu? Podoba je, kot da ima neko skrivno, čarobno moč, proti kateri se ne kaže upirati. Skrivaj in shrani za sebe, kar misliš, da je samo tvoje, prišel bo dan, ko bodo zvedeli drugi, najprej pa mati. Materino srce skrbno bdi nad srečo svojih otrok in težko prenese, da ljubezen do njenega otroka deli še kdo drug, doslej še tujec. To je vsekakor hud udarec, ki ga mora preboleti marsikatera mati.
Tako je tudi mati Tratnica kaj kmalu zapazila spremembo v odnosih med Francijem in Zalko. Njuno medsebojno sporazumevanje in vedenje je dalo slutiti, da nekaj ni v redu. Opazila je namreč, da se večkrat zmenita kar z očmi; to jo je bolelo, bila je namreč mnenja, da se v njeni hiši ne sme zgoditi ničesar, za kar ona ne bi smela vedeti. Sum je rastel in kljuval, njena skrb je bila vsak dan večja. Da ni kaj med njima?! Te misli se je ustrašila, odganjala jo je od sebe, toda vračala se je vedno znova kot sitna jesenska muha. Je mogoče, da bi se Franci kaj takega spozabil? Se mu morebiti dekle nastavlja? Ni mogoče, si je dopovedovala. Je že mogoče, čisto človeško in naravno je, ji je spet dopovedoval drugi glas, kateremu ni marala prisluhniti. To mora razčistiti čimprej. S Francijem se mora pogovoriti, prej da bo prepozno. Mlada sta še oba, tudi neizkušena, nesreča je lahko hitro tu. Da bi ta deklina prišla k Tratniku za mlado, tega ona ne bi dovolila! Mlada gospodinja mora biti iz domačega kraja in kmečka! To si je ponavljala vsak dan, premlevala in tuhtala, toda pogovor s Francijem je odlagala. Večkrat se je že namenila, vendar se je v zadnjem času premislila.
Neko nedeljo sta bila s sinom sama doma. Zalka in dekleta so šle v cerkev, sama je bila že pri prvi maši. Kot nalašč se je Franci zadrževal v
kuhinji; bral je časopis, sama pa si je dala opraviti s pospravljanjem. Zdaj ali nikoli. Materi se je zdelo, kot da stoji pred veliko preizkušnjo, ki jo bo morala opraviti pred lastnim sinom. Danes tega mučnega pogovora ne sme odložiti; čas beži, lahko prinese kaj slabega.
»Franci, povej mi, kaj imaš z Zalko!?« je udarila brez vsakega uvoda.
Vprašanje je Francija očitno presenetilo. Z napol odprtimi usti je vprašujoče gledal mater; šele čez čas se je zganil.
»Kako to mislite?«
»Ne delaj se neumnega in po pravici povej!«
»Je vam najbrž kakšna kvaternica kaj načebe-žila.«
»Nihče mi ni kaj čebežil, to vidim sama. Lepo te prosim, Franci, bodi pameten; premlad si še za take stvari in tudi mudi se ti ne!« Njen zapo-vedovalni glas se je hitro spremenil v prosečega. »Poglej, naj se dekletu kaj zgodi! Lahko si ga polomiš za celo življenje. Počakaj še, dekleta rastejo vsak dan in še lepša se bo našla!« Naredila je kratek premor. »Ne rečem,« se je obotavljaje opravičevala, »Zalka je pridna in v redu dekle, toda za naš grunt ni! To ti odločno povem in te svarim.« je končala s spet povišanim glasom.
Franci ni rekel več nobene. Gledal je v časopis in se delal, kot da bi bral, vendar tega ni bil zmožen. Njegov molk je imela mati za tiho priznanje. Bila je mnenja, da je za začetek povedala dosti, zato je šla iz kuhinje.
* * *
Zalka je na vsem lepem prenehala peti. V njeno veselo in živahno naravo je kar čez noč prišla velika sprememba. To spremembo je povzročil nekdo, ki je v opojno čašo mladih zaljubljencev prilil grenkega pelina. Ta ,nekdo' je bil nesrečen slučaj, ki zanesljivo zasleduje vsak zaljubljen par. Podoba je, kot da čaka in preži, da bi mogel čimprej skaliti srečo. Pri mnogih parih mu to uspe.
Zakaj je sreča tako kratkotrajna? To vprašanje si je postavilo že marsikatero bitje pod soncem. Morda zato, ker se takrat, ko smo srečni, tega ne zavedamo; to dojamemo šele takrat, ko je sreča že mimo nas. Malokdo prizna: »Srečen sem,« velika večina spozna to prepozno z grenkim spoznanjem: »Srečen sem bil.«
V kratkotrajno srečo zaljubljenega para so se kar čez noč pritihotapile tri grozeče sestre; pravzaprav stare tete, ki tako rade pridejo v goste: strah, skrb in negotovost. Prva se je vznemirila Zalka. Pri sebi je opazila čudno spremembo in občutila, da z njo ni vse v redu. Popadla sta jo obupen strah in skrb, vendar tega ni zaupala niti Franciju. Treba je nekaj časa še počakati, morda se bo uredilo, se je tolažila, vendar tolažba je bila slaba; veliko močnejša je bila negotovost, ki je neprestano kljuvala v njej. Postala je tiha in ta-lovna.
»Kaj te skrbi?« je silil v njo Franci.
»Nič, nič,« je tajila, ker se ji je zdelo še prezgodaj, da pride z resnico na dan.
Tolikobolj je trpela sama. Hudo ji je bilo tudi zato, ker se o tem ni mogla z nikomer posvetovati. Prvo leto, ko je prišla k Tratniku, je prav tako imela velike težave, strah in skrb. Nekega jutra je namreč opazila, da ima umazano perilo; tudi v postelji je pustila sled. Kako se je tega ustrašila, ne bo pozabila nikoli! Pomislila je na nevarno bolezen, in to na mestu, kjer bi nikoli ne pokazala nikomur, niti zdravniku. To je skrivala nekaj dni in sreča, da je to opazila mati Tratnica. Kako sproščeno se je počutila takrat, ko ji je mati pripovedovala, da je stvar; ki jo ima
vsaka ženska; pride v določenem rednem času in sama premine. Seveda je takrat ženska bolj občutljiva, paziti se mora težkega dela, predvsem pa prehlada. »Ja, ja,« je na koncu vzdihnila mati, »ženske smo velike reve na tem mestu!« Kako skrbno in ljubeče ji je pripovedovala te skrivne reči, o katerih ji je zamolčala njena mama. Se naj zateče po pomoč k njej tudi zdaj? Ne, nikakor ne, za nobeno ceno. V jezi bi jo prav gotovo pretepla kot majhnega otroka. Naj pove to Franciju, ki je v tem prav tako malo poučen kot ona? Vendar, skrb, ki jo bosta nosila oba, bo lažja. Odlašala je še nekaj dni, preden se je odločila.
»Franci! nekaj je narobe z menoj,« je rekla nekega jutra v hlevu.
»Ni mogoče!« Koš, ki ga je imel na hrbtu, je padel na hodnik, sam pa je bil v hipu pri njej.
»Kaj praviš?« je hotel še enkrat čuti, čeprav se je že s svojim vedenjem izdal, da dobro ve, za kaj gre.
»Zibala bova,« je kakor iz daljave čul jokajoč in drhteč glas.
»Prav gotovo se motiš,« se je toliko zbral, da je rekel tolažilno besedo. »Kako to veš,« ga je skrbelo dalje.
»Nisem dobila svojih reči.«
»Počakaj, dobila jih boš!« To je rekel s tako odločnim glasom, kot da bi se to moralo zgoditi zato, ker on tako reče.
»Tudi jaz sem mislila tako, toda zdaj je že tri tedne, odkar je izostalo. Vsak dan sem še imela rahlo upanje, toda danes zjutraj, ko me je prisililo na bruhanje, sem se trdno prepričala. Kaj bo zdaj, Franci?« Naslonila se je na njegove prsi in tih, krčevit jok je stresal njeno telo.
»Nekaj sem bral, da tista reč izostane tudi zaradi kakšne bolezni, celo prehlada. Tudi velik strah pred nosečnostjo je lahko temu vzrok.« Franci sicer sam ni bil prepričan o tem, toda nekaj je moral reči v tolažbo njej, ki se mu je zaupala in se mu je nadvse smilila.
»Izginila bom, kar čez noč bom šla, da me tukaj ne vidijo več.«
»Nikamor ne boš šla! Moja si in pri nas ostaneš, pa je tisto res ali ne!« je skušal govoriti kar se da prepričevalno.
»Če ne bom šla sama, me bodo nagnali tvoja mati. Toliko jih že poznam.«
»Če bo to resnica, jih morava na to počasi pripraviti. Zato je najbolje, da ostane zaenkrat še vse med nama. Vem, da bo to hud udarec za vse pri hiši, posebno za mater, vendar se bodo morali s tem vsi sprijazniti. Naj bo karkoli že, jaz sem s teboj,« se je omehčal in jo nežno poljubil na odrti obraz.
Preživljala sta težke, mučne dneve. Stare tete, kot: strah, skrb in negotovost, sta imela vsak dan na obisku. Nista jih mogla odgnati, četudi sta se jih še tako otepala. Podajale so si kljuke na vratih in se jima škodoželjno režale. Veliko skrivnost sta držala zase in sama trpela. Tudi Franci je bil vsak dan bolj prepričan o tem, kar pa si ni upal priznati na glas. Se vedno je tolažil: »Boš videla, vse bo še v redu, če ne prej, pa prihodnji mesec!« Vedel je, da Zalke s tem ni potolažil, vsakokrat je namreč opazil, da so se ji orosile oči.
Njuna velika skrivnost pa je sama počasi prihajala na dan.
Kako naj taka stvar ostane prikrita med ženskami, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, se skupno perejo in preoblačijo? Le predobro vedo druga za drugo, kajti mesečni urnik, po katerem se mora ravnati vsaka, je znan vsem v gospodinjstvu.
Tako so tudi Tratnikova dekleta kmalu ugotovila, da je Zalka po svojem urniku zaostala.
Njihov sum je sprožil opazovanje, ki je sum čedalje bolj večalo. Zdaj so vedele, zakaj je Zalka utihnila in ni več nasmejana. Prej rožnat obraz ji je postal bled, kar so si razlagale s tem, da je to posledica strahu in skrbi, predvsem pa velike spremembe, ki je nastala v mladem telesu po nesrečnem naključju in zaradi nepoučenosti. V potrditev so štele tudi to, ker je šla Zalka večkrat predčasno od mize. Zalka ni slutila, da jo vsak dan opazuje troje parov oči.
Dekleta so sklicala bojni posvet. Ni bil dolg, a toliko bolj srdit in napet.
»Kje je staknila to?« je bila radovedna najmlajša, Pepka.
»Saj nisi povsem slepa, da ne bi videla,« Anč-kin glas je bil ogorčen.
»Kje neki? Doma. Domači pridelek je to,« je odsekano in glasno poudarjala Francka.
»Križ božji! Franci!« Pepka je skoraj zavpila.
»Sveta nebesa, mati!« Ančka je obupano sklenila roke, njen pogled je obšel zaskrbljene obraze.
»Materi bo treba povedati!«
»Najprej jo primimo same.«
»Ne, nikar! To je velika stvar. Gre za ugled hiše. O tem naj odločajo in ukrepajo mati sami.« Franckin predlog so molče sprejele.
»O ti prekleta mrcina! Kaj si nam naredila?« je po kratkem in napetem molku izlila svojo jezo na ubogo dekle Ančka.
»Kriva sta oba ... je že tako ... priložnost.« Francka je bila v svoji sodbi bolj pravična.
Bojni posvet so končale s sklepom, da to čimprej povedo materi.
»Jaz mislim, da moramo biti pri tem navzoče vse. To bo mater hudo prizadelo, lahko store kaj nespametnega.«
Dogovorile so se, da bodo za to veliko nalogo poklicale tudi Minko.
Marija Hriberšek
<J)e6em mlade tkalke
Tako bi spala pri mami doma .. .
Skoz strop mi bije sto statev v uho šklepeče, šklepeče, se zliva z brnenjem transmisij, jermenja.
O, če bi že vsaj zora vstala, da lahko bi oddala zaboj s prejo zelenemu Nemcu in da bi zbežala njegovim pohotnim, zelenim očem.
Saj sem še otrok, a čutim prav jasno, da me sili v objem.
O — jaz ne bom tvoja: ne dam se premotit prijaznim očem ...
Zdaj ura je pet.
In zarja za Kozjakom vstaja. Ah, ne, ni lahko živet.
Vsak večer začne se od kraja.
Tako bi spala pri mami doma.
Sred dneva bi sladko sanjala.
Mitja Sipek
VTISI S POTI PO OBLJUBLJENI DEŽELI
Pred mnogimi leti mi je učitelj vero-nauka vtepal v glavo zgodbe o obljubljeni deželi Mezopotaniji, kamor je menda Mojzes popeljal izvoljeno ljudstvo iz suženjstva. Nikoli si nisem prav zapomnil kako se že imenujeta reki, med katerima leži obljubljena dežela in kje je ta Babilon, kjer so se menda ljudem zmešali jeziki, ko so gradili čudežni babilonski stolp in zato sem bil deležen marsikatere graje, pa tudi klofute. Pa se je namerilo tako, da sem to obljubljeno deželo in tudi ostanke čudežnega babilonskega stolpa zares videl in za vedno sem si zapomnil kako se imenujeta reki, med katerima leži Mezopotamija — po naše »medrečje«, nekdanja obljubljena dežela.
Naneslo je tako, da sem moral v Irak, v bližino Bagdada, da usposobim ultrazvočni aparat in da potomcem izvoljenega ljudstva povem in pokažem, kako se taki reči streže — nekakšen ultrazvočni tečaj v Iraku, eden izmed štiridesetih, ki sem jih do sedaj vodil v domovini.
Ko sem izvedel da dokončno moram na pot, se nisem počutil ravno odlično, saj je tam vojna. Ker se še spominjam strašnih dni druge svetovne vojne in ker si nisem mogel predstavljati, kakšna je ta vojna v daljni deželi, sem si odkrito želel, da bi prej zbolel — pa nisem — in tako sem šel na pot. Od Beograda do Bagdada je letelo letalo iraške linije in po treh urah in pol je v popolni temi pristalo na bagdadskem letališču.
Po opravljenih carinskih formalnostih, ki niso bile nič drugačne kot pri nas, sem
v temi stopil na tla obljubljene dežele. Čeprav je bil že skoraj november, je vame puhnil val vročine, da sem bil v hipu moker, morda malo še od prej, ko sem zadrževal dih, kako bomo pristali.
Na letališču so me počakali kolegi — Jugoslovani, ki delajo tam že nekaj let — in me s precej zdelano »toyoto« odpeljali nekaj deset kilometrov izven Bagdada, kjer je bilo delovišče.
Dobil sem apartman — v vojaški baraki, toda s prho, hladilnikom, ki pa ni deloval ter obvezno klimatsko napravo. Še ta večer so mi povedali, kar sem moral do jutra vedeti: da vode ne smem piti, razen, če jo prekuham — če bi imel kje; da jo moram filtrirati — sicer je pa ni bilo, tudi v vodovodu ne; da moram zjutraj ob 6. uri vstati in oditi na zajtrk v menzo, bosanskega tipa, ki pa je bila, kot se je izkazalo, odlična, in da se moram ob 7. uri (po naše ob 5. uri) javiti direkciji.
Zaspal sem kot ubit in dočakal lepo sveže jutro, se postavil v vrsto v menzi in ob sedmih že »nastopil službo«. Čez kako uro je vročina pritiskala že dokaj zoprno in proti opoldnevu sem le še ilovil zrak, ki pa je na srečo zelo suh in čez peščeno raven, ki je zjutraj vsa bela, stalno piha vetrič. Mislil sem, da je padla huda slana, toda kako, ko pa je bila v ranih jutranjih urah temperatura med 15 in 20 stopinjami C. Izkazalo se je, da slana ni bila slana, temveč sol, ki ponoči zleze iz zemlje, kajti zemlja je polna soli. Taborišče je bilo obdano z nekaj obroči straž in protiletalskih baterij, saj še ni bilo tako dolgo, ko so iranska letala hudo nadlegovala gradbišče
in so bile dirke v protiletalska zaklonišča del dnevnega reda.
Predstavili so me iraškim inženirjem, s katerimi naj bi en teden sodeloval in jih naučil uporabljati ultrazvok. Obljubili so mi tudi prevajalca za angleščino in zares so ga imeli, odličnega »angleža«, toda kaj, ko o tehniki, še manj pa o defektoskopiji, ni imel pojma. Tako sem se vdal v usodo in vpregel mojo angleščino, ki sem jo pred več kot dvajsetimi leti nabral v Ameriki. Skraja je šlo bolj trdo, toda proti koncu prvega šihta smo se kar dobro sporazumevali, če pa ni šlo drugače, smo si pomagali z rokami. Tovarna je pač tovarna, tako je pri nas kot v Iraku, le da je tam nova in opremljena z najmodernejšimi napravami, zato nima pomena pripovedovati o zgodah in nezgodah na šihtu. Izkazalo se je, da me jc poleg ultrazvočnega aparata tam čakal še elektromagnetni aparat »magnatest«, ki so ga kar mimogrede vključili v program. Za obe smeri je bilo treba napisati še skripta, seveda v angleščini, no, časa mi popoldan in zvečer ni manjkalo.
Ker tam zelo spoštujejo delovni čas, zares se držijo ure, toda tudi z dela odidejo natančno ob 15. uri, sem imel popoldan dovolj časa za ogled mesta in okolice.
V taborišču ni manjkalo avtomobilov, v glavnem toyote in volve, pa tudi šoferjev je bilo dovolj, zato sem že drugi dan odšel na kratko pot v Bagdad.
Mesto je oddaljeno kakih trideset kilometrov, ceste so izključno štiripasovne, komaj dograjene, vozil pa nešteto in sama velika. Kak fičo bi se v trenutku izgubil v tej gneči in zmečkali bi ga, ne da bi kdo sploh opazil. Iračani vozijo v glavnem hitro, kolikor pač motor da, na križiščih, ki običajno nimajo semaforjev, pa obvelja dobesedno pravica močnejšega, vsekakor pa smerokazi niso potrebni. Ce kdo resno misli zavijati, nakaže to namero z roko, to pa ni da bi spregledal. Za čudo pa na križiščih ni ravno mnogo trkov, čeprav ni lahko videti avta, ki ne bi imel tako ali drugačno buško, če pa si kdo hoče ogledati verižne nalete na ravni cesti, lahko to z malo potrpljenja dočaka. Ker ni dežja, tudi ni mokrih cest, zato pa so prašne. Ko čez pustinjo zapiha, se dvigne oblak prahu, da je od daleč videti, kot da se približuješ ljubljanski megli v pozni jeseni. Pokrajina ni ravno živopisna, sipine peska, tu in tam gozdiček dateljnovih palm in sredi peska vas z nizkimi kočami iz ilovice in prekritimi s trsjem. Namesto oken so v ilovnati steni nekakšne luknje za zračenje, vrat običajno ni, vsa vas pa je obdana z ilovnatim zidom, podobno, kot smo navajeni na Kosovem, le da je tu zid iz opeke. Nad ravnimi krovi pa štrlijo v razgret puščavski zrak televizijske antene vseh vrst in oblik, kar priča, da prebivalci teh vasi ne živijo ravno v pomanjkanju, pa tudi vročine ne
Ostanki obzidja južnega dela Babilona
Tržnica pred džamijo v Kerbali
tipi j o, saj je zemljanka idealen hladilnik, pa še potrebno vlago zadržuje.
Bolj ko smo se pomikali proti Bagdadu, manj je bilo videti ilovnatih koč in vse več zidanih. Sploh pa je vsa okolica eno samo gradbišče. Tu gradijo ceste, mostove, nadvoz, tovarne, črpalke; delajo vsi, ki lahko ponudijo dobro kvaliteto in hiter rok, cena niti ni tako važna, saj je nafte na pretek in ta je zlata.
Prvi znanilec velemesta je nova džamija, ki jo je menda Naser zgradil in podaril prijateljski državi, žal, je bila obdana z najrazličnejšimi gradbenimi konstrukcijami, tako da sem jo lahko le skozi avtomobilske šipe ulovil za spomin. Tam se je menda dogajalo vse sorte in nekateri jo imenujejo »krvava džamija«. Se nekaj kilometrov in že se pripeljemo v pravo mesto Bagdad, kjer je bil doma Ali Baba — — ima tudi spomenik v mestu.
Mesto je skoraj izključno pritlično, najvišja stavba ima le šest nadstropij, je pa silno razvlečeno, kakih 30 km po dolgem, in ima okoli 4 milijone prebivalcev. Nič posebno imenitnega ne srečaš na poti proti centru, edino, kar mi je med vožnjo uspelo ujeti, je bil vhod v vladni kvart. Vsi vhodi v mesto in bolj pomembne kraje vodijo skozi visok obokan vhod, ki pa je slikovito pobarvan in modra barva skoraj povsod prevlada. Razen strogega centra, ki je grajen in se še dograjuje moderno s precej orientalskega simbolizma, ni v mestu nič posebnega. Mošeje so, kot povsod v tej deželi, okovane od vrha do tal z zlatom ogromnih vrednosti. Verniki se neprenehoma zgrinjajo okoli njih, vstopajo in izstopajo, vendar je vstop dovoljen samo pravovernim in nikomur drugemu, zato skrbijo plečati stražarji, oboroženi z zajetnimi palicami.
Vročina je neznosna, poleti doseže tudi 60 stopinj C in ni mi bilo razumljivo, kako vzdržijo ženske od temena do peta zavite v črne halje, vendar ne z zakritimi obrazi, medtem ko so oblačila moških nekakšne nočne srajce, praviloma bele, tu in tam druge barve, toda nikoli črne. Na glavi pa brez izjeme vsi nosijo tipično palestinsko Pokrivalo in okoli vratu rutico, ki jo uporabijo kot zaščito pred peskom, ko potegne veter. Tako je zunaj mesta, v mestu pa je seveda mogoče videti normalno evropsko oblečene. Mnogo je tujcev, največ poslovnežev, le malo pa turistov, vsaj sedaj, v teh nemirnih časih. Jugoslovanov je v Iraku kakih 16.000 in vsi so zelo dobrodošli. saj so bili skoraj edini, ki niso obrnili hrbta in jo pobrisali, ko se je začela vojna. Zato ni čudno, če se sredi Bagdada v neskončno majhnih trgovinicah ali ob stojnicah na cesti še najlaže pomeniš po srbohrvaško. Vsak domačin je tamkaj trgovec. Zc kot majhen otrok, ko komaj pozna denar, kup« pet škatlic cigaret, se vsede na rob pločnika in prične trgovino. Proda pa le štiri škatle, pete pa ne, ker bi bilo s tem trgovine konec, tega pa ne bi prenesel. Cene niso nikjer oznanjene, razen v veleblagovnicah. Potem pa gre tako, kot je na crientu običajno — prodajalec ponudi za dvakrat višjo ceno, kot je blago vredno, kupec pa za štirikrat nižjo in potem se zedinita nekje na sredini. Treba pa je reči, da niso vsiljivi, tudi bakšiša nihče ne terja, še manj pa se je bati, da te bo kdo okradel,
razen, če le preveč ponujaš. Kazni za krajo in sploh prekrške so drastične in veljajo tudi po 20 let zapora, zato dolgoprstneži neradi tvegajo.
Kako je mogoče kupovati v takih trgovinicah, tujec ne more kar takoj razumeti. Če je trgovinica dolga tri metre, dva metra pa široka, je že prava NAMA, saj v njej lahko dobiš skoraj vse. Vprašanje je le, kako najti, blago je naloženo, pravzaprav nametano drugo na drugem in nikoli ne verjameš, da bo prodajalec našel to, kar iščeš. On pa seže v kup in v nekaj trenutkih izvleče prav to, kar si si zaželel.
Seveda pa so veleblagovnice, ki pa so le redke, sodobno organizirane in še kar dobro založene, največ z japonskim, ameriškim in drugim blagom, le kaj tipičnega iz dežele ne moreš kupiti. Razen tega pa je vsak kupec, ki stopi v veleblagovnico in iz nje, strogo kontroliran in si že zaradi tega marsikdo premisli, da bi se prerival mimo stražarjev. Taki ukrepi so v sedanjem času, jasno, popolnoma utemeljeni. Se ena težava je — kupovati moreš le za iraške dinarje in za nobene devize — le te moraš
prej dokaj drago zamenjati v banki, če je odprta.
Skozi Bagdad teče reka Tigris in ob njenih bregovih so čudežne prodajalne zlatnine »zlati suk«, je dolga ulica, kjer se prodaja izključno zlato in nakit, med njim ogromno kiča in za drag denar. Menda je vsem orientalskim mestom prirojena nesnaga na cestah. To pa niti najmanj ne moti prodajalcev, ki po večini sedijo na tleh, niti kupcev, ki med roji muh iščejo svoje blago, od sadja do nekakšnega »faširane-ga«, ki se peče kar na ulica na vrtečem se pekaču. Ko se malo pomakneš iz centra, srečaš ruševine vsake vrste, pa sem pomislil, da je padla bomba. Povedali so mi, da tako hudo ni bilo, pač pa so ruševine bile tam že pred vojno in bodo še po njej.
Žeja v tej vročini ne poneha in nehote se ozreš za kako dobro kavarno, vendar zaman. Kavarne našega tipa, razen v nekaj hotelih, ne poznajo. Kavarna je podobna kolodvorski čakalnici, kjer posedajo moški in pijejo čaj ter se pogovarjajo neskončno dolgo. Čas v tej deželi ne pomeni nič. Alkohol je sicer mogoče dobiti — vsaj pi-
Takih ruševin najdemo v puščavi več in čakajo na arheologe
Rekonstrukcija starega Babilona po načrtih, najdenih v izkopaninah
vo, vendar je za naše pojme zelo drago in za vrček piva dobiš šest litrov 'bencina ali 12 litrov nafte.
Pohajkovanja po Bagdadu se kaj hitro naveličaš in si zaželiš hladne filtrirane vode v svoji garsonjeri. Izvedel sem, da je v bližini slavni Babilon. 2e naslednji dan sva se š kolegom, starim znancem dežele, odpeljala v 90 km oddaljeno svetopisemsko mesto Babilon. Pot naju je vodila v smeri Kuvajta proti Sat Al Arabu, kjer potekajo najhujši boji. Vendar sva bila še vedno dobrih 200 km oddaljena od fronte, zato naju ni vojna nič skrbela, kot tudi ne Arabcev, ki niti najmanj ne kažejo, da jih zanima, in če ne bi videl premikov do zob opremljenih vojaških konvojev, bi se na vojno niti ne spomnil, vsaj podnevi ne.
Babilon je bil pred kakimi 3000 leti center dežele, tam so vladali nesmrtni vladarji. Za časa Amuritov, 1850. leta pred našim štetjem, ko je živel v Babilonu znani zakonodajalec Hamurabi, in v času Nebu-kadnezarja II. (605—563), je mesto najbolj cvetelo in še za časa Aleksandra Velikega-Makedonskega, ki je v Babilonu vladal in 'leta 322 pr. n. š. tam tudi umrl, mu ni minil sijaj. V grško-rimskem času so bili znani zidovi Babilona in Seramidini viseči vrtovi, ki jih prištevamo k sedmim čudom sveta.
Mesto leži na reki Eufrat in je bilo obdano s 16 kilometrov dolgim obzidjem. Okoli mesta je bil speljan vodni kanal, ki je branil nepoklicanim pristop v mesto.
Danes se vidi le malo ostankov mesta. Vstopimo skozi »Ištarska« vrata in gremo po »procesijsfci cesti« k temeljem Babilonskega stolpa. Skoraj 2000 let so bili zidovi s čudovitimi freskami pokopani pod slanim peskom in vendar so barve ostale tako pristne, kot da so bile nanešene včeraj. Z
izkopavanji so pričeli Nemci, našli so tudi mnogo originalnih načrtov, tako da je bila izdelana rekonstrukcija mesta. Človek ne more verjeti, da hodi po cesti, ki je bila pred več kot tri tisoč leti tlakovana s pečenim klinkerjem in zalita z asfaltom, pa je še danes v neverjetno dobrem stanju.
Videti je še ostanke obzidja, temelje visečih vrtov (domnevajo), mnogo kaj pa je še pokopano pod peskom. Na koncu izkopanega dela mesta stoji znameniti babilonski lev z odbito glavo.
Množice turistov domačih pa tudi tujih, se vsak dan zgrinjajo po častitljivem mestu, vendar le najbolj vztrajni vzdržijo v peklenski vročini, čeprav na začetku zime. Zal ni mogoče kupiti nobenega diapozitiva ali razglednice, pri izhodu si lahko ogledaš za tako znamenitost dokaj skromen muzej in kupiš edino razpoložljivo literaturo, knjižico »Babilon«, napisano v štirih jezikih.
Isti dan sem si ogledal še sveto mesto Kerbalo. Mesto je sorazmerno majhno po obsegu, ima pa okolii 400.000 prebivalcev. To je eno izmed bolj znanih svetih mest, ki ima štiri mogočne mošeje, vse okovane v zlato, okoli njih pa je nepopisno razdejanje in kupi smeti po ulicah, kjer se odvija orientalsko tržišče in sploh javno življenje. V Kerbali je menda živel Homeini celih trinajst let, kot izgnanec. Kontrasti med silnim razkošjem džamij im nepopisno zmedo na cesti, so za Evropejca nerazumljivi. Živopisne trgovinice množica stojnic z vso kramo, ki si je v najbolj bujni fantaziji ne bi mogel zamisliti, vse to je podoba, ki jo srečaš v vsakem od teh mest in zopet vsakdo trguje mimo, lagodno, brez vsakega razburjenja, kar bo, pa bo!
Ko sem se od vročine, prahu in postopanja po puščavski zemlji zvečer vrnil v ta-
borišče, sem bil presenečen. Namesto starega, pokvarjenega hladilnika sem dobil novega, pa še kuhalnik zraven, tudi voda je tekla in tako sem bil preskrbljen s pitno hladno vodo. V hladilniku pa je bila tudi zaloga zdravil, med drugim injekcije proti tetanusu, injekcije proti piku škorpijona. Čemu pa to? Pojasnili so mi, da ni priporočljivo imeti vrat v sobo odprtih, da se ne bi vgnezdil kak nepoklican škorpijon in da so zato tudi mreže na oknih. Sedaj pa še to, Iko je že pri odprtih vratih neznosno vroče.
To noč pa sem doživel, kar me je sram povedati. Naenkrat zarezgeče mitraljez, potem še protiletalski top, nato se čuje brnenje oziroma tuljenje letal. Kaj je to, koga naj vprašam, baraka je lesena. Za vsak primer pojdi čim niže, tako sem se naučil v vojni in tako sem tudi storil. Naslednji dan so mi rekli, da so bile le vaje, toda kdo bi vedel, kaj tam razumejo pod temi »vajami«.
Take predstave so se ponavljale skoraj vsako noč, na kar sem se navadil, toda tudi tisti, ki so bili že več mesecev tam, niso ravno z nasmeškom poslušali teh »vaj«. Tedaj sem si že vroče želel, da bi moje poslanstvo1 minilo.
Bil je verski praznik, takoj nato pa še petek, njihova nedelja, iin časa za potepanje zopet dovolj. Odpravili smo se v Samaro, drugo, nekoliko manjše, toda znamenito mesto v smeri proti turški meji. Volvo je pridno požiral kilometre, vendar poti ni in ni bilo konec. Pokrajina na obeh straneh ceste je bila dolgočasna.
Nešteto tovarn opeke in ob njih ilovnata naselja delavcev, potem zopet kak dateljnov nasad in na vsakih nekaj kilometrov razbit osel. Ker karamiboliranih oslov ni nihče pospravljal, kvečjemu ga je kdo zrinil na rob cestišča, bi človek pričakoval, da bo peklensko smrdelo po razpadajoči mrhovini, toda nikjer smradu. Zrak je tako suh, da sproti osuši trupla, ujede jih nekoliko oberejo in posušeni mehovi ali kar skeleti samevajo ob cesti, vse dokler ne pride generalna čistka, ko jih poberejo vzdolž cest.
Ko smo končno priči j azili do Samare, smo- se najprej podali k največji znamenitosti mesta, vijačnemu stolpu, kakih 150 metrov visokemu, ki na vijačni poti k vrhu na zunanji strani nima ograje, zato si marsikdo premisli, da bi vztrajal do vrha. No, ker smo Slovenci priznani gorniki, sem seveda splezal do vrha, ker pa je ploščad na vrhu le malo več kot tri metre v premeru, gneča teles pa velika, je prav čudno, da nihče ni zgrmel v prepad. Vzpon se je izplačal. Enkraten pogled se je odpiral po širni puščavski brezkončnosti, kjer je tu pa tam tičal -kak palmov gaj, ali se je vil potoček, ki pa je prav tako nenadoma izginil, kot se je pojavil.
Ker je Samara -sveto mesto, si je seveda veljalo ogledati tudi mošejo, zopet vse v zlatu, in neizbežno tržnico okoli nje.
Na poti nazaj v Bagdad smo videli različne ruševine sredi puščave. Radovednost nas je gnala, da smo pogledali, kaj je tam. Dokaj dobro ohranjeni prostori v spodnjem delu stavbe so največkrat zatrpani s peskom in nihče ne ve povedati, kaj je tam bilo in kdaj. Vse še čaka na lopato arheologov.
Vijačni stolp v Samari (znamenitost mesta)
Pot nazaj nam je prinesla nekaj presenečenj. Voznik — naše gore list — je pozabil tankaiti, ko pa je opazil, da jez gorivom pri kraju in je zapeljal na črpalko, je ugotovil, da mu ta dan ne dajo goriva, ker pač ni Prišlo iz rafinerije — to se v teh časih kaj lahko zgodi tudi v deželi, kjer nafta kar sama rine iz zemlje.
Z najboljšimi upi smo nadaljevali pot in čakali, kdaj bo pričel volvo tarokirati. Prevozili smo morda že 100 kilometrov, ko je avto zares začel pokaži j e vati. Ker vozač za nami ni bil na to pripravljen, je seveda brez mnogo komedij zapeljal v naš patentni odbijač, kar pa volvi ni škodilo, njemu pa morda je, vendar ga tudi to ni vznemirilo, v lahnem toku se nas je izognil in izginil v pločevinasti reki, nas pa prestavil za kakih 50 metrov naprej na rob ceste. Kaj pa sedaj? Bagdad je še najmanj trideset kilometrov daleč, tam bo pa že odprta kakšna črpalka. Ustavljali smo vozila in vljudno nam je že ikar prvi ustavil. Kolega, ki je znal nekoliko arabsko, je potožil našo smo-1° in prijazni možic, čokoladne barve, je kil takoj pripravljen pomagati — samo, če imamo cev za pretakanje. Izkazalo se je, da je tudi plastična cev v prtljažniku, toda posode ni. Ob cesti smo staknili plastično posodo in že hoteli pretakati, toda kaj? Vozač ni vedel ali ima volvo diezel ali ben-cinca. Darovalec je bil diizlaš. Spogledali smo se in že je eden od naših pričel natančneje ogledovati našega upehanega konjička. Aha, na zadnji strani je črka »D«, to pomeni, da je diezel.
Pa sem le še podvomil in predlagal, da °dpremo pokrov. Če ima svečke, je »ben-cinc«, če pa ima »boš pumpo«, je pa dizlaš, kot moj džip, sem se zmagoslavno spomnil.
0 bo ta pravo, so odobravali sopotniki •—
a_mi šoferji. Odprli so harvbo in odkrili '■ žigalno tuljavo. Pa je le bencinc, sem
zmagoslavno zaključil identifikacijo. Morali smo ustaviti drugega darovalca, ki je imel bencinca in tako smo prišli do prve črpalke v predmestju Bagdada.
Delo je sicer teklo po načrtu, vendar je kazalo, da bom moral bivanje še podaljšati, vendar so nastopile težave. Pomanjkanje vode prve tri dni, sol v zraku in prah pa morda še kaj drugega, vse to je vplivalo na mojo občutljivo kožo in lotila se me je huda alergija. Čez dan ali dva sem bil pokrit z izpuščaji, ki so pekli, ko sam ogenj in šele prihod našega zdravnika, 'ki mi je priskrbel zdravila proti alergiji, me je zopet spravil toliko v red, da sem lahko delal. Potekel je že drugi rok za mojo vrnitev in še ni kazalo, da bom lahko odpotoval. Poslednji teden sem ves živčen pričakoval, kaj se bo še vse prilepilo na mojo srbečo kožo. No, pa se je le izteklo. Prišel je poslednji, šestnajsti šiht, primopredaja, slo-\ o od sodelavcev, ki so dobrodušno, toda skoraj z zavistjo pogledovali za avtom, ki me je v trdi temi odpeljal na letališče. Naslednje jutro sem končno stopil na hladna zimska, toda domača tla na beograjskem letališču.
Čar tisoč in ene noči, zgodba o Ali Babi in blišč Babilona, trebušni ples in lepotice jutrove dežele so vtisi, s katerimi potuješ v obljubljeno deželo. Vračaš pa se popolnoma drugačen. Niti sledu o blišču in pravljici. Dežela, ki je bila nekoč raj na zemlji, pa se je zadelj neke kataklizme potopila pod morsko gladino, o čemer govorijo pričevanja o vesoljnem potopu in silne količine soli v zemlji, ta dežela je sedaj pusta, peščena in nerodovitna.
Da bi iztisnili iz nje žetev, je potrebno pest za pestjo te zemlje izprati, da bi se izlužila sol, šele potem rodi, rodi bogato in neprestano. Zemlja hrani bajna bogastva in to ljudstvo uživa njene sadove že sedaj, če pa jih bodo znali uporabiti pametno, tako kot sedaj načrtujejo in so že pričeli, če bodo vse začeto zgradili, bo ta dežela postala znova obljubljena dežela. Ljudstvo, ki živi tod, nosi pečat starega Babilona s seboj. Pretekla bodo še desetletja in več, da se bodo ustalile delovne navade in načini življenja, ki so sestavni del moderne
proizvodnje, ki bo nuja takrat, ko bo zemlja prenehala dojiti potomce izvoljenega ljudstva s svojo krvjo — z nafto. Daleč je še ta čas, čeprav se ti zdi tako blizu, da bi ga peš dohitel.
Ko pa stopaš po »cesti procesij« starega Babilona skozi veličastne hrame bogov, ki so danes le še kostnica nekdanje bleščeče kulture, se šele prav zaveš, kako je življenje minljivo in kako je blišč opojen le takrat, kadar sije sonce, in nikoli več. Zaveš se svoje domovine, ki je skromna, pa vedno zelena in vedno ljubeča, kot mati za vse sinove, ki se vračajo, vseeno ali so bogati ali revni.
Marija Hriberšek
aki obiaki && &iceia in
Temni oblaki. Le kam se podijo?
Saj tu ni Drave, da šli bi se past. Odkod se jim jemlje ta barva in rast, zakaj tako čudno šumijo?
Zakaj nas boječe slutnje budijo?
Taki oblaki so strela in grom.
Naj mimo nas odhitijo!
Nocoj spet mislim na dragi naš dom, spominjam se divjih, viharnih noči, ko drevje se lomi, v bojazni ječi.
In rastejo reke in od nekod pošastno šumi.
Ko strele se vžigajo, votlo bobni.
S tesnobo v prsih grem za oblaki. Zakaj mi razbijaš, ti staro srce?
Saj jutri bo sonce, in mimo vihar. Umiri se vendar, saj svita se že!
s >%
X v ■■	5	.	v.	s	\
;$|§	X	'
Avtor zapisa, v ozadju džamija z zlato kupolo v Samari
Ivan Modrej
Le predi,	de
V dobi, ko industrija še ni bila tako zelo razvita in ko se blago ni moglo tako hitro in poceni ter s tako majhnim rizikom izmenjavati kakor dandanes, so bili kraji in ljudje mnogo bolj navezani nase, na svoj ožji krog in na medsebojno pomoč. V kakem kraju so izdelovali to, drugod si dobil drugo blago, kakor so bile pač krajevne razmere (zemlja, pridelki itd.) in h kakršnemu delu so se prebivalci po svojem značaju, izobrazbi in po starodavnem udejstvovanju (tradiciji) nagibali.
Pa ne le neizogibna potreba je navajala ljudi, da so bili kolikor mogoče samim sebi vse, da so bili kar najmanj odvisni od daljne in prometno težko dosegljive tujine. Tudi njihovo preprosto gospodarstvo jih je k temu bolj ali manj sililo. Doma so si blago med seboj zamenjavali, za tuje blago pa je bilo treba šteti gotov denar, ki ga je bilo tako malo. In da so dobili kaj v mošnjiček, so nosili v svet izdelke svoje vaške in hišne obrti. Ker jim je domača obrt prinašala prav lep zaslužek, so se je v vedno večji meri oprijemali. Kajti nagrada za pridnost je bila večja kot pri kmečkem delu. Tu je moral podložnik od svojega pridelka in posredno tudi od uspehov svojega truda in pridnosti dajati zemljiški gosposki desetino in razne druge postranske dajatve, medtem ko je dobiček od svojega obrtnega dela neokrnjen vtaknil v svoj žep. Zato pa so tudi po vseh vaseh tkali, vsaka kmetica je predla. Z izdelovanjem raznih vrst suk-nenega in polsuknenega blaga, s prejo sukanca in volnenih nogavic so se ukvarjali po vseh slovenskih deželah. Najbolj razširjena prodaja teh domačih platnenih in volnenih izdelkov je bila na Gorenjskem in Dolenjskem. V naših hribovitih krajih se je ohranila gojitev lanu in preja, lan so gojili za lastne potrebe do zadnje vojne.
Lan je industrijska rastlina, ki je imela nekoč velik pomen kot surovina za tekstil v naših krajih. Na kmetijah so imeli lan shranjen v manjših vrečah po več letnikov. Vreče so bile zaznamovane po letnicah. Vsako leto so vsejali najstarejše seme, laneno seme je bilo še kalji-vo, seme plevela pa je že zamrlo. Na tako preprost način so naši predniki čistili laneno seme. Da bi bilo med vsejanim lanom manj trave in raznega plevela, so ga navadno vsejali v staro njivo, kjer je bila travna ruša že oslabljena. Vendar je kljub temu med lanom rada rasla trava.
Njivo so dobro pognojili, da bi bil pač lepši. Na njivi, kjer je bil vsejan lan, se je rad pojavil plevel »predenica«, ki je lanene bilke zvezal in jih pritegnil k zemlji. Zato so laneno njivo ople-li. Pri tem delu so navadno ženske sedele kar na rastočem lanu, pravili so, da lan ni lep, če mu ženska ne pokaže »riti«. Resnica je bila pa ta, da je bil opleti lan lepši kot pa tam, kjer ga niso opleli. Lep je bil pogled na modro cvetoči lan, ko ga je vetrič božal, da je valovil, kot valovi na morju.
Lan se seje zgodaj spomladi, dozori v mesecu avgustu. Popipali so ga s koreninami vred, ker so še tudi v koreninah dobra vlakna.
Za pipanje lanu ni bilo treba nobenega orodja. Če je šel kdo na kakšno delo brez vsakega orodja, so ga navadno posmehljivo vprašali »Ali greš lan pipat«? Pipali so ga tako, da so zgrabili z obema rokama toliko lanenih stebel, kolikor jih lahko obsežeš, stisnili skupaj in izpulili, zemljo so otresli ter laneno slamo položili na
tla. Ko izpipajo drugo pest lanu, ga položijo čez prvo navzkriž. Iz desetih pesti lanene slame se naredi kupček v velikosti srednjega žitnega snopa. Ko se je lan popipal in je bila zemlja suha od jutranje rose, so naredili snope in jih postavili pokonci, tako da so bile korenine zgoraj. Zvečer pa so te lanene snope zvozili domov in zložili v kozolec ali kope, da se je sušil tri tedne. Nato so te snope na gumnu »riflali«. To je bila močna klop, dolga okoli 2,5 m, na sredini je imela štirioglato luknjo, v to odprtino velikosti 5 X 4 cm se je vtaknil »rifel«, narejen je bil iz jesenovega lesa, zgoraj širok okoli 40 cm, spodaj pa se je zožil, da se je lahko vtaknil v to odprtino na klopi. Na vrhu tega »rifelna« je bila zabita vrsta žebljev. Narejeni so bili ročno, bili so ploščati in koničasti na obe strani. Na vsaki strani tega »rifelna« sta sedela dva in udarjala z lanenimi snopi in vlekla k sebi. Udarjala sta izmenično. Na ta način so dobili lanene glavice, ki so romale še v mlatilnico, nato še v »vetnik«, da so dobili očiščeno seme. To laneno seme se je rabilo tudi kot dragoceno zdravilo pri živini.
Lanene snope so nato razgrnili po travniku, da se je »uležal«. Tam je bil navadno tri tedne in vsaj trikrat ga je moral zmočiti dež. Polagali so te snope vedno tako, da je bil zgoraj vedno tisti del, kjer je bilo prej seme. Ko je bil »uležan«, so ga s srpi dvignili iz trave in naredili precej velike snope, ki so jih povezali z brezovimi šibami. Snope pa shranili pod streho, kjer je lanena slama čakala na primeren čas in vreme v mesecu oktobru. Za teritev pa mora biti zelo suha, zato jo prej posušijo v »frnaČi«.
»Frnača« je iz kamenja in malte zidana stavba, nekoliko tudi v zemlji, z notranjim premerom okoli 1,5 X 1,5 m, visoka pa je približno en meter nad zemljo. Pokrita je navadno s skodlami ali »šinteljni«. Vanjo je bil speljan pod
zemljo 4 do 5 m dolg obzidan rov, ki je spredaj služil kot kurišče, naprej pa kot dimnik. V »fr-načo« so na leseno mrežo, ki je bila zbita iz lat, naložili razvezane lanene snope, tesno drugega ob drugega, da je bilna polna in topel zrak ni prosto uhajal. Frnača je imela majhna dvokril-na vrata ter je bila vsaj meter do dva višja od kurišča. Kolikor lanu so med teritvijo vzeli iz »fmače«, toliko so ga dodali še neposušenega. Kuriti so začeli že zjutraj ob 3. uri, da je bil naloženi lan suh, ko so prišle terice na delo — še tudi v mraku; če so pa zvečer še v mraku trli lan, so se šalili, »da smrt prežvekuje«.
Kurili so s suhimi bukovimi drvmi, ki imajo manj dima in veliko toploto, da se je lan dobro sušil, paziti pa je bilo treba, da se ni vžgal. Svetili so si z baklami, pozneje s petrolejkami. Kurjač je moral biti previden, da je pravilno uravnaval kurjenje in toploto. Za trenje so uporabljali trlice »obsekavke«, s katerimi so navadno moški, če teh ni bilo, pa ženske, bolj na grobo otrli posušen lan, nato so s trlicami »gla-javkami« napol otrto predivo otrli na fino in naredili zvitke ter jih polagali v koše. Tare se tako, da se leseno rezilo »trlice« dvigne, na desko pod njim položi lanena slama, potem pa se z rezilom udarja nanjo, da se odlušči zunanji olup — »pezdir« — od vlaken. Trlice so bile močne, iz jesenovega lesa. Trenje lanu ni bilo lahko delo, saj je terici, ki je pridno trla več dni, desnica otekla v zapestju.
Naporno delo so si olajšali s pripovedovanjem šal, raznih zgodb, smešnih in resničnih. Če je kdo mimo šel, so ga terice ujele, zvezale s po-vesmom, mu čestitale in je moral dati nekaj denarja, da se je odkupil. Če ni nič dal, je ena zgrabila »pezdir« in mu ga zatlačila za srajco. Nekateri so delali velike ovinke, da niso prišli do teric. Ubraniti se pa ni mogel, ker so se vse spravile nanj.
Tisto »pezdirje« je zelo srbelo za vratom in po hrbtu, zato so se ga moški bali.
Pri kmetu Začnu v Podpeci je na tak dan prišel mimo v spremstvu logarja guštanjski grof, ko se je vračal z lova na Peci. Tudi njega in spremljevalca so zvezale terice; grof se je bo-
Pri delu
gato odkupil, ker mu je ugajalo, ko ga je toliko žensk objemalo. Bilo je to leta 1904.
Po teritvi je treba predivo zopet »riflati« »na grebenu«. To je okoli 80 cm dolga deska, ki je na koncu okrogla, podobna je loparju za vsaja-nje kruha v peč. Na tem loparju so bile zabite tri ali štiri vrste ostro brušenih žebljev. Privije se na podolgovato klop, da dobro stoji. Zvitke prediva posušijo in ogrejejo na krušni peči, ker se tako prej posuši, nato ga riflajo na »grebenih«. Kar je v sredini, je bolj fino — »poves-ma«, zunanje pa je bolj grobo predivo — »ko-delja«, iz katere predejo ves pezdir, to so resice, ki so v preji in platnu odveč. To delo ni bilo težko, bilo pa je zoprno zaradi prahu. Zmikan lan je bil pripravljen za prejo. Prede se v kolovratu, ki ima na ogrodju zgoraj nataknjeno preslico. »Povesma« se je prevezala, »kodelja« pa nataknila. Preja je bila zimsko delo za ženske. Podnevi so predle, kolikor jim je čas dopuščal, zvečer pa dolgo v noč.
Za razsvetljavo je bil samo »kabu« — tako so pravili v naših krajih. Bila je 50 cm dolga in 30 cm visoka polkrožna odprtina v zidu, od koder je bil speljan dimnik v glavni dimnik. V »kablu« so kurili s kratkimi poleni, za toploto pa je skrbela zakurjena krušna peč. Ogenj v »kablu« je dajal svetlobo, bila je migetajoča in slaba, ali pa so si svetili z borovimi baklami, če je bilo več predic okoli krušne peči. »Kabu« je bil v bližini peči v »veliki hiši«. Danes so vse te odprtine, ki so nekoč dajale ob večerih svetlobo, zazidane. Pri redkih kmetijah še lahko danes vidiš te nekdanje vire svetlobe. Zdaj nam sveti elektrika. Ravno tako so izginile tudi nekdanje sušilnice lanu, »fernače«.
Na nekaterih kmetijah so jih uporabljali do zadnje vojne za sušenje sadja, predvsem tepk. Na treh kmetijah sem videl, da jih uporabljajo v zimskem času za sušenje mesa in klobas.
Ko je laneno predivo spredeno, ga je treba raz vretena previti na motovilo in narediti štrene. Včasih so bili s tem delom gotovi do pusta ali vsaj do sredine štiridesetdanskega posta. Na dan sv. Jedrte, 17. marca, niso smeli presti, da ne bi kodelje snedle miši. To svetnico slikajo v koledarjih z opatovo palico, po kateri plezajo miši, veljala je kot priprošnjica, ki kmeta obvaruje pred nadlogami poljskih in vrtnih miši.
Po končani preji so štrene oprali in posušili. Med pranjem se je predivo rado zlepilo, a so ga 2 lesenim batom premlatili in z rokami premu-lili. Zdaj nataknejo štrene na »gampret« in zvijejo klobčiče.
Pri vitju mora nit teči skozi »Stritih«, to je lesen ročaj, ki je prevrtan zgoraj in spodaj, da teče nit pod prstom. Ko se začne navijati, se navadno navija na oreh. Zadnji konec niti na-V1 jajo na šibico in vtaknejo v klobčič, da ga tkalec vidi.
Za tkanje je imel tkalec troje tkalčevskih sto-0v — statev. Za »hodnje« ali grobo platno, za tančico ter za volneno sukno, zraven še veliko motovilo za snovanje, dolg zabojček z osmimi predali za klobčiče pri snovanju, kolovrat za navijanje preje na »tuljave« (špulce), in dva »potna« — lesena valja. Na enega je navil osnutek raz motovilo, na drugega pa se je pri tkanju navijalo platno. Te statve je bilo treba opreti v strop in tla s' štirimi drogovi (štafelni), da se niso premikale. Razen tega je imel tkalec še nruge drobnarije, na primer majhno leseno parno z nasajenim gamsovim rogom, to je rabil, a je niti razprostrl, če so se sprijele. Osnutek raz motovilo je tkalec meril in štel na lakte cm), za vsak laket osnutka je potreboval
funt »votka« = 0,56 kg. Osnutek so niti po dolžini, »votek« pa niti po širini platna. Ko je navil osnutek na »pom«, je napeljal niti skozi statve, jih zvezal s tkalskim vozlom, vložil tuljavo z »votkom« v čolnič (snovalnica) in tkanje se je pričelo. Na stropu so bili pritrjeni »grebeni«, nanje se tkejo platna, ki se navijajo na veliko leseno štreno. Statve so poganjali z nožnimi poganjalniki (pedala). Z zadnjico je bil tkalec naslonjen na poševno desko, s telesom pa nagnjen naprej k statvam. Z desno roko je pognal »snovalnico« (votek) skozi statve, z levo ga je ujel, medtem pa že z desno roko prijel ročaj na statvah in potolkel, da je pritisnil »snovalnico« do kraja.
Nato je z desno nogo pritisnil na »pedal«, levo pa dvignil in s tem niti osnove premenjal, zgornje dol, spodnje gor. Isto je ponovil z nasprotno roko. Tkanje je bilo naporno delo. V kmečki sobi, kjer je tkal, se je precej prašilo. Za tkanje so imeli svoje mere, to so bile 11, 12, 14, ali pa 10. Za svoje delo je tkalec dobil plačilo v denarju, za vsak laket določeno ceno. Če pa so se domenili, je dobil k denarju še nekaj žita. Na večje kmetije, če so imeli dosti lanene preje, je prišel tkalec s statvami na dom, drugače pa so kmetje nosili prejo na njegov dom. Zavetni kin priprošnjik tkalcev je bil Blaž, ki goduje 3. februarja.
Stkano platno je bilo treba še obeliti. V lepih sončnih dnevih so ga razgrnili na travnik in večkrat na dan polili z vodo. To beljenje ter obračanje in polivanje platna je trajalo tudi po ves teden. Nato so ga dali v velik škaf (čeber) in nanj nalili vroče vode z lugom ter ga močno pre-mencali, da je bila odpadna voda čisto rjava, to so ponovili dvakrat ali trikrat. Nato so ga spet belili in polivali na soncu, da je postalo res belo. To domače platno so uporabljali za prte v posteljah; ker je bilo platno preozko za posteljo, so zašili dve polovici tako, da ni bilo roga na sredini prta.
Za mizna pogrinjala so ga še navadno lepo obšili. Veliko so ga uporabljali za moške delovne srajce, za ženske predpasnike (delovne), za brisače, ter za »krušnice«, to je prtiček, v katerega so zavijali kruh, kadar so nosili malico na polje ali v gozd, če so tam delali.
Vsakoletne teritve lanu so se na kmetijah zelo razveselili. Prvič zato, ker je to skupinsko delo, kmetje pa so bili veseli vsake družbe, saj je bilo ob tem delu zaposlenih deset do dvanajst ljudi, večinoma žensk. Drugič pa zato, ker se je ob teritvi morala posebej izkazati kmečka kuhinja in so se takrat naužili najrazličnejših dobrot, ki jih je gospodinja postavila na mizo. Glas o dobri hrani je nekdaj krožil daleč naokoli.
Vsaka kmečka gospodinja je bila ponosna, če je lahko pokazala polno skrinjo bal domačega platna. V začetku našega stoletja pa je pridelovanje lanu in tkanje domačega »hodnega« prsta začelo pešati. Do druge svetovne vojne so na nekaterih kmetijah še sejali lan in predli predivo. Po vojni pa je domača obrt tkanja platna v naših krajih prenehala. V Črni pri hiši, ki še danes nosi ime »pri »Gmajnarju«, so bili tkalci več rodov.
Zadnji tkalec pri tej hiši je tkal še leta 1923. Tkali so »hodni« prt in sukno. Druga tkalnica pa je bila pri »Motniku« v Mušeniku pri Črni. Sredi 19. stoletja je v ta idilični svet neusmiljeno udarila ura spremembe vsega političnega, gospodarskega, socialnega in kulturnega življenja.
Zatonil je srednji vek fevdalizma, tudi v vseh trdovratno upirajočih se ostankih. S trdim in vihravim zamahom je vsekal stroj v novi čas svoj obraz. Stroj določa odslej usodo človeka.
Pošastni tempo razvoja tehnike 20. stoletja je to suženjstvo brezsrčnemu in brezkrvnemu stroju le še utrdil in poglobil.
Stroj je seveda človeku olajšal telesne napore in trpljenje, mu v mnogočem olepšal življenje, mu dal neslutenih udobnosti, a črnih skrbi ga ni otel in srca mu s srečo ni ogrel.
TERICE
Me smo vrle Korošice, brhke, pridne smo terice, glejte: posušeni lan izpreminja naša dlan ročno, hipoma v predivo.
Še nedavno krasil njivo lepi višnjevi je cvet.
Huda to je zanj pokora, da mu kras je ves odvzet, da se treti dati mora, toda ne pomaga nič!
Težko se dobi belič; treba kmetu je orati, njive plodne posejati in če da nebes Gospod kal in rast in cvet in plod, večkrat mora v žep poseči, preden žito je doma.
In če je šlo vse po sreči, še pokoja ne pozna: treba je sušiti, treti, preden mraz pritisne hud in pečica se zaneti; pa še zdaj ne mine trud.
Treba okrog peči je sesti in v večerih dolgih presti, da se more na livadi platno beliti spomladi.
Me smo vrle Korošice, brhke, pridne smo terice, s petjem čas si krajšamo, delo ž njim si olajšamo, če pa kdo krog nas postaja, če predrzno nam nagaja, kazen mu takoj sledi.
Repič zadi mu visi in zastonj se ogleduje, ko se mu vse posmehuje.
Repič mu pripnemo tam, kjer ga z roko ne doseže, tam, da sam ga ne odveže.
Če skesan obljubi nam, da predrzno, nagajivo motil teric več ne bo, ako prosi nas lepo, naj mu snamemo predivo, še enkrat se zasmejimo, repa ga osvobodimo, saj smo dobrega srca, ki usmiljenje pozna, saj smo mirne Korošice, krotke, blage smo terice.
Mohorjev koledar 1900. Spisal Fr. Neubauer
Po pripovedovanju zapisal Ivan Modrej.
Mojca Prašnički
Kako planinarijo naši najmlajši?
Kaj me je napotilo, da sem se odločila napisati malo širše o akciji »Ciciban — planinec« v obeh ravenskih vrtcih?
Uspel 6. seminar za vodje skupin cicibanov planincev, ki je bil 17. oktobra 1981 v vrtcu Solzice na Ravnah. Organizatorji so bili Mladinska komisija PZS, VVO Ravne na Koroškem in MO PD Ravne. Udeležba je bila številna: sodelovalo je 38 predstavnikov, vodij akcije iz 21 PD in VVO. Strokovno smo ga obogatili s predavanjem »Psihološke osnove motivacije«, pripravila ga je prof. Neva Križnik iz Maribora.
Drugi del seminarja je bil poln spoznanj, izkušenj, izmenjav mnenj o akcijah širom po Sloveniji. Tisti, ki pa so se za akcijo šele odločili, so pridno vpraševali in zbirali podake, informacije. Verjemite, prijetno je bilo ugotavljati, kako planinarijo najmlajši Primorci, Notranjci, Gorenjci, Korošci. Zavzeto smo skušali pomagati reševati probleme Mariborčanov, Celjanov. Sprejeli smo nekaj sklepov in nalog:
— priročnik »Ciciban — planinec« dopolniti z dosedanjimi praktičnimi, organizacijskimi in metodičnimi izkušnjami;
— VVO Ravne (enota Solzice) naj dopolni priročnik s pravilnikom o varnosti predšolskih otrok in vzorčnim programom za akcijo Ciciban — planinec kot prilogo in sestavnim delom letnega delovnega načrta organizacije za leto 1981/82;
— priročnik dopolniti s temami:
Vloga vodnikov pri delu s skupino cicibanov — planincev;
Vključevanje otrok iz KS v akcijo Ciciban — planinec;
Motivacija otrok pred in med planinskim izletom;
Taborjenje s skupino cicibanov — planincev.
Vsi, ki s cicibani planinarimo, upamo, da bo seminar in dopolnjeni priročnik »kriv«, da bomo še naprej uspešni planinci in da bodo tisti, ki z akcijo šele začenjajo, zbrali dovolj poguma in veselja do narave.
Dejstvo, da so bili udeleženci seminarja zelo zadovoljni in polni hvale o vsem, kar so videli in slišali na Ravnah, pomeni za vzgojiteljice in planinske vodnike, ki to akcijo vodimo, veliko spodbudo za nadaljnje delo.
Nekaj podatkov in izkušenj o akciji ciciban — planinec Ringa — raja v ravenskih vrtcih: akcija teče že 4. šolsko leto. Pobudnika sta bila predstavnika MO PD Ravne na Koroškem, Ivi in Vili, ko sta se pred leti udeležila seminarja v Radomljah. Njuno navdušenje je padlo na plodna tla, vzgojiteljice in vodstvo vrtca so se za akcijo ogrele, pričeli smo.
Kako?
Potrebno je bilo izdelati program izletov, premisliti o njihovem namenu in vsebini. To ni bilo težko, saj smo doma v kraju, ki ima na vseh straneh čudovite izletniške točke, ki so med drugm tudi pomembni zgodovinski pomniki (npr.; Kefrov mlin, Prežihovo, Rimski vrelec, Navrški vrh ...). Skoraj vse točke so od vrtca primerno oddaljene, otroci so jih fizično zmogli. Vselej smo se navdušeni in »čisto nič utrujeni« vračali v vrtec.
V akcijo smo vzgojiteljice vključile vse otroke starejših skupin. Včasih so se nam na izletih pridružili tudi sredinci.
Kako smo se na izlete pripravljali?
Dogovorili smo se, kam bomo krenili. Ker izlet ni sam sebi namen, smo si vselej zastavili cilj, smoter. O tem smo se natančno pogovorili. Tudi na primerno obutev in
obleko nismo pozabili. Poleg vsega pa smo vselej poskrbeli za varnost otrok — zagotoviti je bilo treba dovolj spremljevalcev. Pri tem so nam pomagali planinski vodniki in varuhinje iz vrtca. Planinarili smo torej v dopoldanskem času. Pa bo kdo rekel, enajst izletov je precej, ali ne bo zaradi izletov trpelo drugo vzgojno delo?
Tudi ta problem smo rešili. Planinarjenje — akcijo smo tesno povezali z letnim načrtom vzgojnega dela. Izleti se povezujejo in vključujejo v vsa vzgojna področja:
1. intelektualna vzgoja:
a) Spoznavanje okolja: Gotovo so izleti najboljša priložnost za spoznavanje domačega kraja z bližnjo in daljno okolico, rastlinskega in živalskega sveta.
b) razvijanje govora: na izletih, v naravi se otroci govorno zelo sprostijo, ob opazovanju širijo besedni zaklad, spoznavajo nove pojme in izraze.
c) razvijanje predstav in pojmov: narava daje mnogo priložnosti za spoznavanje, utrjevanje količinskih, velikostnih pojmov, ob opazovanjih otroci bolje logično sklepajo, primerjajo, odbirajo, klasificirajo.
2. estetska vzgoja:
a) iikovna: z opazovanjem si širijo, utrjujejo predstave, kar pomaga pri likovnem izražanju, širijo si občutek za barve, kompozicijo, razporeditev.
b) glasbena: v naravi lahko prepevamo, posnemamo glasove iz narave, se mimogrede naučimo krajšo pesmico.
c) gibalno — ritmično: prav za to plat vzgoje je narava nenadomestljiva in najboljša motivacija. Kar otroci vidijo, doživijo, mnogo laže gibalno izrazijo.
3. telesna vzgoja: vsi vemo, kolikšen vpliv ima svež zrak in gibanje v naravi na vsak organizem. Za otroški organizem pa je to dvakrat pomembnejše. Otroci na izletih hodijo, premagujejo vzpetine, tekajo, skačejo.
4. moralna vzgoja: tudi to vzgojno področje je zelo pomembno. Na izletih lahko s pridom razvijamo, poglabljamo različne moralne vrednote, vrline, oblikujemo značaj, karakterne lastnosti, tovarištvo, medsebojno pomoč in pozornost.
Tako organiziramo izlete že vsa leta. Izkušnje so dobre, uspehi in navdušenje otrok pa so merilo, da bomo tako tudi nadaljevali.
Dvakrat letno pa si »privoščimo« tudi daljši avtobusni izlet, prav tako v dopoldanskem času, ki ga organizira in financira MO PD Ravne. O takem daljšem izletu se je prav tako potrebno dobro dogovoriti. Planinski vodniki so se doslej z organizacijo takih izletov zelo potrudili. Izbrali so zanimive poti in točke. Kje smo že bili: v dolini Tople, na slovenjegraškem Pohorju — ogledali smo si partizanske Pavčkove bolnice — na Narav-skih ledinah, lani spomladi pa smo obiskali graničarje na karavli v Koprivni.
Na teh izletih so seveda »glavni« planinski vodniki. Ob takih priložnostih vzgojiteljice ugotavljamo, kako zelo v vrtcih manjkajo vzgojitelji.
Še nekaj besed o opremi:
Kot sem omenila, se pred vsakim izletom pogovorimo o primerni opremi (prava obutev, vetrovka, bunda, ruta ali kapa ...). Vzgojiteljice ugotavljamo, da so otroci dobro in
Naši mladi planinci
Novosti naše Koroške osrednje knjižnice - študijske knjižnice
Med 4930 knjigami, ki jih je Koroška osrednja knjižnica — študijska knjižnica Ravne na Koroškem dobila v letu 1981, so tudi tele:
SPLOŠNO — BIBLIOGRAFIJE — ZBORNIKI
Štiglic, B.: Teorija sistemov. 1. — Maribor,
1980.
Kljajič, M.: Teorija sistemov. — Kranj, 1980. Bibliografije
Vojiinovič, M. — O. Kujovič: Civilna zaštita.
Bibliografija. — Zagreb, 1981 Skračeni naslovi jugoslovenskih serijskih publikacija — lista. — Beograd, 1981. Medunarodni standardni bibliografski op' monografskih publikacija. — Beograd,
1981.
Bibliografija prevoda u SFRJ. 1979. — Beograd, 1981.
Anotirana bibliografija odgoja i obrazovanja.
God. 6. — Zagreb, 1981.
Skendžič N.: Bibliografija Jugoslavije — knjiga, brošure i muzikalije. 1950—1980. — Beograd, 1981.
Bibliografija znanstvenih in strokovnih objav Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij Ljubljana — Ljubljana, 1980. Slovenska bibliografija. 27., 28. letnik. 1973, 1975. — Ljubljana, 1981.
Slavenska knjižnica. Novosti. 27. zvezek. — Ljubljana, 1981.
Seznam časnikov in časopisov, ki jih prejemajo v letu 1981 Univerzitetna knjižnica in knjižnice visokošolskih delovnih organizacij, vključenih v univerzo v Mariboru. — Maribor, 1981.
Koblar-Horetzky, A.: Zapuščina Ivana Jagra.
2.,	3. — Ljubljana, 1981.
Bibliografija izdaj Državne založbe Slovenije. 1975—1979. — Ljubljana, 1980.
primerno opremljeni, za kar gre seveda zahvala in pohvala staršem. Lani pa smo od PD dobili še nahrbtnike, ki smo jih opremili z našitki Ciciban — planinec, in jih zdaj hranimo v vrtcu. Ko gremo na pot, jih z veseljem napolnimo z malico in oprtamo. O izletih rišemo, vsak ciciban riše o izletih v svoj dnevnik Ringa — raja, vzgojiteljice pa vpišemo datum in kraj izleta. Za 8 opravljenih izletov prejmejo otroci našitek Ciciban '— planinec, za 11 pa značko Ringa — raja.
če kratko povzamem:
— Naša akcija je množična, zajema vse cicibane starejših skupin.
— Izletniške točke so nadvse primerne.
— Planinski vodniki so naši dobri in zvesti sodelavci. Torej imamo pri akciji vso podporo MO PD Ravne.
— Odmev pri starših je ugoden. O akciji se pogovorimo na 1. oddelčnem roditeljskem sestanku pred pričetkom šolskega leta.
— Akcija je nalezljiva, saj otroci često poročajo takole: »Tovarišica, mi smo bili pa včeraj na .našem’ planinskem izletu.«
—■ Odkar teče v vrtcu akcija Ciciban — Planinec, se je mnogo cicibanov in staršev wključilo v PD. Tako smo čisto spontano poskrbeli za podmladek in dvignili interes za Planinarjenje v kraju.
Bibliografija delavcev inštituta za pljučne bolezni in tuberkulozo. 1927—-1980. — Golnik, 1981.
Suhodolčan Marija: Bibliografija Karla Pruš-nika-Gašperja. 1944—1981. Ravne na Koroškem, 1981.
Knjižničarstvo
Vzajemna knjižnica. — Ljubljana, 1981.
Strokovno posvetovanje slovenskih knjiži '■ čanjev in 25. občni zbor Društva bibliotekarjev Slovenije. Rogaška Slatina, 1981.
Otrok in knjiga. 10., U. zvezek. — Maribor,
1980.
Enciklopedije
Enciklopedija Jugoslavije. Knj. 1. A-Biz.
Zagreb, 1980.
Ežegodnik BoTšoj sovetskoj enciklopedii. Vypusk 24. — Moskva, 1980.
Periodika — zborniki
Mladi rod. Posebna izdaja ob 30. letniai izhajanja. — Celovec, 1981.
Koroško mladje. 41, 42., 43., 44. — Celovec, 1981
Pšeničny V.: Uresničevanje svobodne menjave dela v financiranju mladinskega periodičnega tiska v SR Sloveniji v obdob > 1975—1979. — Ljubljana, 1981.
Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja.
Knj. 7. — Nova Gorica, 1980.
Popotnik. Sodobna pedagogika. 1880—1950 —
1980.	— Ljubljana, 1980.
Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Knj. 31. — Ljubijana, 1981. Koroški koledar 1981. — Celovec, 1980. Slovenski koledar 1981. — Ljubljana, 198'. Loški razgledi. Letnik 27. — Škofja Lok::
1980.
Muzeji
Vodnik po Muzeju ljudske revolucije Slovenije — Ljubljana, 1980.
Čebelarski muzej, Radovljica. — Radovljica.
1980.
Varovanje v muzejih. — Ljubljana, 1981.
FILOZOFIJA
Sruk, V.: Filozofsko izrazje in repertorij. — Murska Sobota, 1980.
Kocbek, E.: Sodobni misleci. — Celje, 198!. Hribar, T.: Resnica o resnici. — Maribor,
1981.
Kalan, V.: Dialektika in metafizika pri Aristotelu. — Ljubljana, 1981.
Šter, J.: Socialistična morala in morala v socializmu. — Ljubljana, 1981.
Psihoanaliza in kultura. Freud, Adorno, Marcuse, Assoun, J. A. Miller, Milner, G. Milner. — Ljubljana, 1980.
Freud, Adorno, Marcuse, Assoun, J. A. M; ’ -ler, Milner, G. Milner. — Ljubljana, 1983. Platon: Sofisti. — Maribor, 1980.
Platon: Kratilos. — Maribor, 1980.
Camus, A.: Mit o Sizifu. — Ljubljana, 1980. Žižek, S.: Hegel in označevalec. — Ljubliiv
1980.
Janžekovič, J.: Filozofski leksikon. — Celje,
1981.
Hrušovsky, I.: Dialektika biti in kulture. — Ljubljana, 1981.
Jerman, F.: Pogovori o filozofiji — Ljubljana, 1980.
Aurobinde, Š.: Človeški ciklus. — Ljubljana,
1980.
Ingarden, R.: Eseji iz estetike. — Ljubljana,
1980.
Marksizem
Kuvačič, I.: Marksizem in funkcionalizem. — Ljubljana, 1980.
Temelji programov idejnopolitičnega usposabljanja in marksističnega izobraževanja v ZK Slovenije. — Ljubljana, 1980.
Sruk, V.: Komunistovo dejanje in misel. — Ljubljana, 1981.
Marksistična misel. Letnik 2. Št. 2. — Kranj,
1980.
Vestnik SAZU — Inštitut za marksistične študije. 1980/1. Ljubljana, 1980.
Buharin, N. I.: Teorija historijskog materializma. — Zagreb, 1980.
Kreft, L.: Berimo Marxa. — Ljubljana, 1981.
Ziherl, B.: Zbrana dela. Knj. 1. — Ljubljana,
1980.
Lenjin, V. I.: Registri. Tom 1—40. — Beograd, 1979.
»V naravo«
Črno in belo
Debenjak, B.: Friedrich Engels — zgodovina in odtujitev. 2. izd. — Maribor, 1981.
Lenin, V. I.: Izbrana dela. Zvezek 3. — Ljubljana, 1981.
Aktualni problemi marksizma. — Ljubljana, 1980.
Sruk, V.: Nazorska vprašanja. — Maribor,
1980.
Vloga in pomen marksističnega centra MK ZKS Ljubljana. — Ljubljana, 1981.
Psihologija — etika
Posvetovanje psihologov Slovenije. Portorož, november 1979. — Ljubljana, 1980.
Buzan, T.: Delaj z glavo. — Ljubljana, 1980.
Lamovec, T.: Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacije, emocij, osebnosti in učenja. — Ljubljana, 1980.
Moris, D.: Otkrivanje čoveka kroz gestove i ponašanje. — Beograd, 1979.
Trstenjak, A.: Človek v ravnotežju. 2., popr. izd. — Celje, 1981.
Trstenjak, A.: Človek v stiski. 2., izpopolnjena izd. — Celje, 1981.
Musek, J. — V. Pečjak — M. Polič: Uvod v psihološko metodologijo. — Ljubljana,
1981.
Trstenjak, A.: Psihologija ustvarjalnosti. — Ljubljana, 1981.
Bergant, M.: Družina — zakon — ljubezen na razpotju. — Ljubljana, 1981.
Bohak, J.: Srednja leta. — Celje, 1981.
PDS. Uporaba psihodiagnostičnih sredstev. — Ljubljana, 1981.
Ramovš, J.: Alkoholno omamljen. 1. — Celje,
1981.
VERSTVO
Prenovljeno bogoslužje. — Ljubljana, 1981. Konstitucije reda Manjših bratov Minoritov.
— Ptuj, 1980.
Jezernik, M.: Friderik Baraga. — Ljubljana,
1980.
Naslovnik slovenskih škofij 1981. — Ljubljana, 1981.
Protestantska in katoliška reformacija. Zv. 7.
— Koper, 1981.
Lippert, P.: Trpeči človek se pogovarja z Bogom. — Ljubljana, 1981.
Kristjani za prihodnost. — Ljubljana, 1981. Grmič, V.: Življenje iz upanja. — Ljubljana,
1981.
Smerkolj, T.: Evangelijske misli. — Ljubljana, 1980.
Mali pogrebni obrednik. — Ljubljana, 1980. Fajdiga, V.: Lurd. — Ljubljana, 1981.
Merton, T.: Luč nevidne Resnice. — Ljubljana, 1981.
Koncilija, R.: Cankar o družbeni vlogi Cerkve na Slovenskem. Inavguralna disertaca-ja. — Ljubljana, 1981.
Daniel-Rops: Sv. Vincencij Pavel, graditelj sodobne Cerkve. — Ljubljana, 1981.
Kronika župnije Veržej. — Veržej, 1981.
Topol vuh. Knjiga veča poglavara naroda Kiče. — Kruševac, 1980.
Gregorič, J.: Cistercijani v Stični. — Ljubljana, 1980.
L.ukman, F. K.: Gregorij Veliki in njegova dela. — Celje, 1980.
Adresar katoličke crkve u SFRJ. — Zagreb,
1981.
DRUŽBENE VEDE — SOCIOLOGIJA — STATISTIKA — POLITIKA — POLITIČNA EKONOMIJA — PRAVO — JAVNA UPRAVA — SOCIALNO SKRBSTVO — ŠOLSTVO — TRGOVINA, PROMET — NARODOPISJE
Sociologija — sociografija
Kardelj, E.: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. 4. izd.
— Ljubljana, 1980.
Temelji nove Jugoslavije. — Beograd, 1980. Kraigher, S.: Za socialistično samoupravno demokracijo. 1., 2. — Ljubljana, 1980. Mastnak, M.: Sociološki oris razvoja in strukture družbe. — Maribor, 1981. Kardelj, E.: Socializam i revolucija. — Zagreb, 1980.
Kardelj, E.: Problemi naše socialistične graditve. Zv. 10. — Ljubljana, 1980.
Golavšek, A.: Nekateri marksistični temelji sociologije. — Ljubljana, 1981.
Vlahovič, V.: Sabrani radovi. 1.—7. kmj. — Beograd, Titograd, 1981.
Pečuljič, M.: Univerza prihodnosti. — Ljubljana, 1980.
Veselinov, D.: Agrarno pitanje u Jugoslaviji.
— Beograd, 1981.
Igličar, A.: Vodilo za predmet Sociologija. — Ljubljana, 1980.
Ideologija in estetski užitek. — Ljubljana,
1980.
Runpik, A.: U znaku »D«. Politički profil Savezne Republike Njemačke. — Zagreb,
1981.
Die Kurden. Volk ohne Staat. — Wien, 1980. Roth, J.: Kurdi. Geografija zatiranih. — Ljubljana, 1981.
Mastnak, M.: Uvod v razumevanje razvoja in strukture družbe. — Maribor, 1981.
Statistika
Statistični podatki po občinah SR Slovenije.
Zv. 1—13/1981. Ljubljana, 1981.
Statistični letopis SR Slovenije. Letnik 19., 20. 1980, 1981. — Ljubljana, 1980, 1981. Statistični letopis Ljubljana ’80 Ljubljana,
1980.
Statistični pregled za občine Dravograd, Radlje, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec. Št. 3/1980. Št. 1, 2, 3/1981. — Ravne na Koroškem, 1980, 1981.
Statistisches Jahrbuch der Landeshauptstadt Klagenfurt. Berichtsjahr 1979. — Klagen-furt, 1980.
Kristan, A.: Statistika. — Maribor, 1981. Mednarodne razsežnosti statistike. — Ljubljana, 1981.
Ferligoj, A.: Naloge iz statističnih metod. — Ljubljana, 1981.
Vogelnik, D.: Uvod v socialnoekonomsko statistiko. — Ljubljana, 1981.
Bleiec, M.: Uvod v statistiko. — Ljubljana,
1981.
Leskovar-Špacapan, G.: Zbirka nalog iz statistike. — Maribor, 1980.
Politika
Lipušček, U.: Spopad na Šat el Arabu. — Ljubljana, 1980.
Stefanovič. D.: Poljsko poletje 1980. — Ljubljana, 1980.
Pota Poljske. — Ljubljana, 1980.
Smole, J.: Protislovja današnjega sveta. — Ljubljana, 1980.
Lukič, R.: Politička teorija države. 2. izd. — Beograd, 1979.
Bibič, A.: Interesi in politika. — Ljubljana,
1981.
Sorel, G.: Revolucija i nasilje. — Zagreb,
1980.
Mao Ce Tung: Kineska revolucija i socijali-zam. — Zagreb, 1980.
Altman, G.: Velika razprava o pomenu in cilju neuvrščenih. — Ljubljana, 1981.
Sterle, J.: Pisma iz Havane. — Ljubljana,
1980.
Kritična teorija družbe. — Ljubljana, 1981.
Vratuša, A.: Profili neuvrščenosti. — Ljubljana, 1980.
Grličkov, A.: Sodobni svet in socializem. — Ljubljana, 1981.
Osolnik, B.: Jugoslavija v gibanju neuvrščenih. — Ljubljana, 1981.
Tito — Churchill. Strogo tajno. — Beograd, Zagreb, 1981.
Piekalkievvicz, J.: Dolga roka Izraela. — Ljubljana, 1981.
Mojsov, L.: Bolgarska delavska partija (komunistov) in makedonsko narodno vprašanje. — Ljubljana, 1981.
Koliševski, L.: Makedonsko narodno vprašanje. — Ljubljana, 1981.
Enver Hodžina Albanija. — Beograd, 1981.
Seton-Watson, H.: Nacije i države. — Zagreb, 1980.
Migracija. Jugoslovanski delavci v Stuttgartu in okolici. — Ljubljana, 1981.
Poli, J. in S.: Tko je financirao Hitlera. — Zagreb, 1981.
Delavsko gibanje — komunistična partija
Trinajsta seja CK ZKJ. — Ljubljana, 1980.
Petnajsta seja CK ZKJ. — Ljubljana, 1980
Sedemnajsta seja CK ZKJ. — Ljubljana,
1980.
Devetnajsta seja CK ZKJ. — Ljubljana, 1981.
Dvajseta seja CK ZKJ. — Ljubljana, 1981.
Broz J. — Tito: šestdeset let revolucionarnega boja ZK Jugoslavije. — Ljubljana, 1980.
Blatnik, V.: Rojstna leta in prvi boji delavskega razreda. 1., 2., 3. — Ljubljana, 1980.
Prispevki za zgodovino delavskega gibanja. Let. 20. Zv. 1—2. — Ljubljana, 1980.
Božič, B.: Delavsko gibanje in socialistična revolucija v Jugoslaviji — Ljubljana, 1980
Justinek, I.: Idejnopolitično usposabljanje v osnovnih organizacijah Zveze komunistov. — Ljubljana, 1980.
Lolič, M.: Mladost revolucije. — Ljubljana,
1980.
SKOJ 1919—1945. — Ljubljana, 1980.
Kronologija naprednega delavskega gibanja na Slovenskem (1968—1980). — Ljubljana,
1981.
Revolucionarno vrenje v Pomurju v letih 1918—1920. — Murska Sobota, 1981.
Šetinc. F.: Po Titovi poti — Zagreb, 1980.
Viri za zgodovino komunistične stranke na Slovenskem v letih 1919—1921. — Ljubljana, 1980.
Žižmond, E.: — S. Soršak: Aktualni problemi in naloge komunistov v sistemu družbenoekonomskih odnosov. — Ljubljana, 1981.
Broz J. — Tito: O liku komunista — Ljubljana, 1981.
Zadnja nastopa Josipa Broza Tita in Edvarda Kardelja pred političnim aktivom SAP Kosovo — Ljubljana, 1981.
Broz. J. — Tito: Poruke ’79. — Beograd, 1980.
Filipič, F.: Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov.	1919—1939.
Knj. 1., 2. — Ljubljana, 1981.
Prva seja republiške konference ZSMS po 10. kongresu ZSMS. — Ljubljana, 1981.
Politična ekonomija
Sočan, L.: Osnove selektivne razvojne politike. — Ljubljana, 1981.
Vrhunec, M.: Boj za novo mednarodno gospodarsko ureditev. — Ljubljana, 1977.
Lavrač, I.: Medrepubliški model jugoslovanskega gospodarstva. — Maribor, 1980.
Mulej, M.: O novem jugoslovanskem modelu družbene interpretacije. — Maribor, 1981.
Servan-Schreiber, J.-J.: Svjetski izazov. — Zagreb, 1981.
Servan-Schreiber, J.-J.: Svetovni izziv. — Zagreb, 1981.
Černe, F.: Splošna teorija ekonomskega sistema družbe. — Ljubljana, 1981.
Usmerjanje družbenega razvoja. — Ljubljana, 1981.
Acta historico—eoconomica Iugoslaviae. Vol. 7. — Zagreb, 1980.
Sočan, L.: Osnove ekonomske politike za uresničevanje selektivne razvojne usmeritve. — Ljubljana, 1980.
Gorz, A.: Delavska strategija in neokapitalizem. — Ljubljana, 1980.
Mencinger, J V. Bole — A. Bajt: Alternative ekonomske politike. — Ljubljana, 1980.
Bole, V. — J. Mencinger: Ekonomski model jugoslovanskega gospodarstva. — Ljubljana, 1980.
Delo — samoupravljanje
Socijalistično samoupravljanje u Jugoslaviji.
— Beograd, 1980.
Pašič, N.: Politično organiziranje samoupravne^ družbe. — Ljubljana, 1980.
Družbeni dogovor o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. — Ljubljana, 1981.
šuvar, S.: Samoupravljanje i alternative. 4., dop. izd. — Zagreb, 1980
Sindikati in kultura. — Ljubljana, 1981.
Združeno delo. Zv. 27., 28., 29., 30., 31., 32., 33. — Ljubljana, 1980, 1981.
Lojk, J.: Plan potreb po kadrih v kulturi in umetnosti za obdobje 1981—1985. — Ljubljana, 1981.
Kristan, I.: Samoupravljanje. — Ljubljana,
1980.
Vsebina in postopek sprejemanja samoupravnih splošnih aktov o temeljih planov.
— Kranj, Maribor, 1980.
Samoupravni sporazumi o delitvi dela, kadrovski politiki in informacijskem sistemu na zdravstvenem področju. — Ljubljana,
1980.
Predpisi o varstvu pri delu. — Ljubljana,
1980.
Predpisi o varstvu pri delu. Zv. 6. — Ljubljana, 1981.
Delo in varnost. Zv. 59. — Ljubljana, 1980.
Rotter, B.: Varno delo v gostinstvu, obratih družbene prehrane in trgovinah z živili.
2.,	predel, in don. izd. — Ljubljana, 1980.
Justinek, I.: Tehnični in tehnološki napredek in samoupravljanje. — Maribor, 1981.
Združeno delo v boju za socialistično samoupravljanje in družbenoekonomski razvoj. L, 2., 3. — Ljubljana, 1981.
Kavčič, B. — T. Klasinc — A. Šterbenc: Samoupravne delovne skupine. — Ljubljana, 1981.
Konferenca sindikata v občini Ravne na Koroškem. — Ravne, 1981.
Mlakar, J.: Pravilnik in navodilo o evidencah s področja varstva pri delu s komentarjem. Ljubljana, 1981.
Priročnik o varstvu pri delu. — Ljubljana.
1981.
Združeno delo v teoriji in praksi. — Ljubljana, 1981.
Kušče—Zupan, S. — M. Petek: Pripomoček mentorjem za delo s pripravniki. — Ljubljana, 1981.
Drusany, V.: Varnostnotehnični priročnik. 2. dop. izd. — Ljubljana, 1981.
Rant, M.: Delo je smotrno odrediti le, če je je pripravljeno. — Kranj, 1980.
Siekloča, D.: Oblikovanje dela. — Kranj, 1981.
Peternelj, B.: Varstvo pri delu. 2., dop. izd. — Kranj, 1980.
Dan samoupravljalcev 1981. — Ljubljana
1981.
Oman, I.: Operativni sistemi kadrovanja v združenem delu. — Ljubljana, 1981.
Albreht, R.: Družbena lastnina. — Ljubljana,
1981.
Zgodovinski proces konstituiranja socialističnih samoupravnih produkcijskih odnosov. — Ljubljana, 1981.
Mrrnak, I.: Vzgojnoizobraževalni sistem v združenem delu. — Ljubljana, 1981.
Troha, Z.: Samoupravna delavska kontrola.
— Ljubljana, 1981.
* zgojnoizobraževalna dejavnost v združenem delu. — Ljubljana, 1981.
Dolinar, F. — L. Jevšenak: Pripravništvo v teoriji in praksi. — Ljubljana, 1981.
Društvene nauke i razvoj samoupravljanja.
— Ljubljana, 1981.
Arah, J.: Ugotavljanje in priznavanje pridobljene delovne zmožnosti. — Ljubljana,
1981.
Projekcija razvoja kadrov SR Slovenije ra srednjeročno obdobje od 1981—1985. — Ljubljana, 1981.
Samoupravljanje stanovalcev. — Ljubljana,
1981.
Tavčar, J.: Socialne razlike na področju osebnih dohodkov. — Ljubljana, 1980.
Samoupravni splošni akti. Del. 4. — Ljubljana, 1981.
Zakonitost in oblike družbenega nadzora ter organiziranost 'in nastopanje organov za inšpekcijsko nadzorstvo. Del 1., 2. — Ljubljana, 1981.
Enotna klasifikacija dejavnosti in poklicev.
— Ljubljana, 1981.
Odgovornost delavcev za kršitve delovni obveznosti ter odškodninska odgovornost.
— Ljubljana, 1981.
Sajovic, B.: Medsebojna razmerja združevanja dela in sredstev. — Ljubljana, 1981.
Samoupravljanje. — Ljubljana, 1981.
Rojc, E.: Izobraževanje za delo in samoupravljanje. — Ljubljana, 1981.
Hočevar, F. — B. Mesec: Prosti čas. 2., raz-širj. izd. — Ljubljana, 1981.
Šinkovec, J.: Samoupravno sporazumevanje o združevanju dela in sredstev. — Ljubljana, 1980.
Rozman, V. — J. Novak: Sklenitev delovnega razmerja in razporejanje delavcev. •— Ljubljana, 1981.
Priliv strokovnih kadrov v letu 1981— Ljubljana, 1981.
Zupan, M. — B. Petrič: Delitev po delu — kaj je to? — Ljubljana, 1980.
Metodološka predpostavka samoupravljanja.
— Ljubljana, 1980.
Finance
Samoupravna preobrazba gospodarjenja z denarjem. — Ljubljana, 1980.
Kralj, J. — L. Repovž: Finančno upravljanje organizacij združenega dela. — Ljubljana, 1980.
Crnkovič, R.: Denar in kredit v organizaciji združenega dela. 2., popr. izd. — Ljubljana, 1981.
Bobek, D.: Organizacija bank in bančni poli za potrebe zunanje trgovine. — Maribor, 1980.
Kersnič, L.: Notranji plačilni promet. — Ljubljana, 1981.
Predpisi o devienem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino s komentarjem. — Ljubljana, 1980.
Penič, J.: Carine in carinsko poslovanje. — Maribor, 1980.
Drljača, A.: Sistem deviznega poslovanja in kreditnih odnosov Jugoslavije s tujino. — Ljubljana, 1981.
Gospodarsko gibanje
Družbeni plan občine Ravne. — Ravne na Koroškem, 1980.
Družbeni plan občine Dravograd. — Dravograd, 1980.
Družbeni plan občine Slovenj Gradec. — Slovenj Gradec, 1980.
Klemenčič, T.: Komunalno gospodarstvo. — Ljubljana, 1980.
Tretja slovenska razstava domače in umetne obrti. — Slovenj Gradec, 1980.
Pravo
Urejanje delovnih razmerij v pravilnikih. — Ljubljana, 1980.
Zakon o notranjih zadevah. — Ljubljana,
1980.
Zakon o varstvu pred požarom. — Ljubi, r-na, 1977.
Ilešič, M. — F. Pernek: Pravno varstvo potrošnikov. — Ljubljana, 1980.
Predpisi o obligacijskih razmerjih. Zv. 4., 5., 6. — Ljubljana, 1980, 1981.
Igličar, A.: Družba in pravo. — Ljubljana,
1980.
Pravni dokumenti za urejanje okolja. 4., 5.
— Ljubljana, 1980.
Nemeš, T.: Upravni postopek ,in upravni spor. — Maribor, 1980.
Požar, D.: Osnove kazenskega prava SFRJ.
— Maribor, 1980.
Popovič, S.: Upravno pravo. Opči deo. 10. izd.
— Beograd, 1980.
Vrhovšek, M.: Prekrški, s katerimi se kršijo zvezni predpisi. — Ljubljana, 1981. Ribičič, C.: Družbenopolitični zbori. — Ljubljana, 1981.
Rupnik, J.: Mesto in vloga kolektivnega vodenja in upravljanja v političnem sistemu SFRJ. — Ljubljana, 1981.
Šetinc, M.: Odločanje v delegatskem sistemu.
—■ Ljubljana, 1980.
Ribičič, C.: Ustavni vidiki uresničevanja kolektivnega dela in odgovornosti. — Ljubljana, 1980.
Predpisi o lastninskopravnih razmerjih z uradnimi pojasnili. — Ljubljana, 1981. Zakon o pravdnem postopku. •— Ljubljana,
1981.
Perenič, A.: Relativna samostojnost prava. — Ljubljana, 1981.
Izgradnja političnega in pravnega sistema socialistične samoupravne družbe. —- Ljubljana, 1981.
Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa.
— Ljubljana, 1981.
Zakon o varnosti pri delu. — Ljubljana, 1981. Pravni sistem Federativne socialistične republike Jugoslavije. — Ljubljana, 1980. Stjepanovič, N.: Upravno pravo u SFRJ. — Beograd, 1978.
Zakon o orožju. — Ljubljana, 1981.
Cigoj, S.: Teorija obligacij. — Ljubljana, 1981, Ribičič, C.: Izvršni svet v delegatskem skup-
Smučarski tek je vedno bolj priljubljen
mmm
'»-m 'S^lf
Rekreacija je tudi za ženske v najlepših letih
ščinskem sistemu Jugoslavije, Ljubljana,
1981.
Strohsack, B.: Pravne odgovornosti. — Ljubljana, 1981.
Ivanjko, Š.: Oris pravnega urejanja premoženjskega in osebnega zavarovanja. — Ljubljana 1981.	_
Geč-Korošec, M.: Družinsko pravo SFRJ. Del 1. — Ljubljana, 1981.
Androjna, V.: Postopek za prekrške. — Ljubljana, 1980.
Ustavni razvoj socijalističke Jugoslavije. — Beograd, 1981.
Pečar, J. — D. Maver — Ž. Zlobec: Tatvine
v samopostrežnih prodajalnah. — Ljubljana,
1981.
Cigoj, S.: Odškodninsko varstvo okolja v jugoslovanskem pravu. — Ljubljana, 1981.
Sajovic, B.: Temelji družbenolastninskih in premoženjskih razmerij. — Ljubljana, 1981.
Zakon o stanovanjskem gospodarstvu s komentarjem. — Ljubljana, 1981.
Strohsack, B.: Delovna razmerja. 2., dop. izd.
— Ljubljana, 1981.
Strobl. M. — I. Kristan — C. Ribičič: Ustavno pravo SFR Jugoslavije. — Ljubljana,
1981.
Musa, K.: Arbitraža v organizaciji združenega dela. — Ljubljana, 1981.
Vodopivec, K.: Kriminologija za pravnike. Del. 2. — Ljubljana, 1981.
Deisinger, M.: Kazenski zakon SR Slovenije.
— Ljubljana, 1981.
Deisinger, M.: Kazenski zakon SR Slovenije Ljubljana, 1981.
Kušej, G.: Uvod v pravoznanstvo. — Maribor, 1980.
Dmitnovič, N: Priročnik o zemljiški knjigi z obrazci. — Ljubljana, 1980.
Pavčnik, M.: Praktikum za uvod v pravoznanstvo. — Ljubljana, 1980.
Ribičič, C.: Ustavni vidiki uresničevanja kolektivnega deda in odgovornosti. — Ljubljana, 1980.
Rakočevič, S.: Uvod v sistem državne uprave v SFRJ. — Ljubljana, 1981.
Javna uprava — vojne vede
šmidovnik, J.: Temeljni pojmi o upravi. — Ljubljana, 1980.
Referendum o prostorskem preoblikovanju krajevnih skupnosti v občini Ravne na Koroškem. — Ravne, 1981.
Bučar, F.: Upravljanje. — Ljubljana, 1981.
Raziskovalna skupnost Slovenije. Poročilo o delu. Del 1., 2.: (1-, 2. knj.). Ljubljana, 1980.
Korelc, L.: Oklepna sredstva in boj proti njim. — Ljubljana, 1981.
Smeri in cilji razvoja civilne zaščite v SR Sloveniji v obdobju 1981—1985. — Ljubljana, 1981.
Ziherl, B.: Subverzivna propaganda. — Ljubljana, 1981.
Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita v TOZD in KS. — Ljubljana, 1981.
Bebler, A.: Razorožitev. — Ljubljana, 1981.
Zakon o orožju. — Ljubljana, 1981.
Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita. 1., 2. — Beograd, 1979, 1980.
Jeseničnik, H.: Sociološki vidiki vojaške mobilizacije v krajevni skupnosti. Diplomska naloga. — Dravograd, 1980.
Jedrska biološka zaščita. — Ljubljana, 1981.
Socialno varstvo in varstvo
Kuhelj, J.: Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. — Ljubljana, 1980.
Dinamika bolniškega staieža v SR Sloveniji in proučevanje nekaterih vzrokov. — Ljubljana, 1980.
Predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb. — 2., dopl. izd. — Ljubljana
1981.
Humanizacija z vidika invalidnosti in zdravstvenega varstva. — Ljubljana, 1981.
Mavčič, A.: Bilateralni sporazumi Jugoslavije o socialni varnosti glede na zavarovanje za primer bolezni. — Ljubljana, 1981.
Zbornik člankov in razprav Višje šole za socialne delavce. Ljubljana, 1980.
Odmev tišine. Ob 50-letnici organiziranega delovanja Zveze slušno prizadetih Sloveni-, je. — Ljubljana, 1981.
Tavčar, J.: Socialna politika v združenem delu. — Ljubljana, 1980.
Tretji kongres socialnih radnika Jugoslavije. Bled, 1980.
Šolstvo
Osnovne šole po krajevnih skupnostih v začetku šolskega leta 1979/1980. — Ljubljana,
1980.
Osnovno šolstvo. Družbeno varstvo otrok. — Ljubljana, 1980, 1981.
Zbornik I. Prispevki raziskav k vzgoji predšolskih in šolskih otrok. Ljubljana, 1980.
Vzgoja in izobraževanja danes in jutri. Unesco. — Kranj, 1980.
Seznam predavanj Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani za študijsko leto 1980/
1981. — Ljubljana, 1980.
Podhostnik, K.: Didaktika. — Ljubljana, 1980.
Usmerjeno izobraževanje. — Ljubljana, 1981.
Zbornik Višje pravne šole. Let. 1. — Maribor,
1980.
Problemi uresničevanja marksistične zasno-vanosti vzgoje in izobraževanja. — Ljubljana, 1980.
Program funkcionalnega izobraževanja 1981. — Ljubljana, 1981.
Predpisi o vzgoji in izobraževanju v SR Sloveniji. 2., spremenj. izd. — Ljubljana, 1981.
Dvajset let Višje agronomske šole. — Maribor, 1980.
Soldo, M. — B. Stanič: Planiranje, programi-
raije i vrednotenje rada u osnovnoj školi. — Zagreb, 1980.
Weber, T.: Teorija in praksa pouka zgodovine v osnovni šoli. — Ljubljana, 1981.
Vresje ’81. Almanah maturantov gimnazije Ravne. — Ravne, 1981.
Ignot. Almanah maturantov srednje tehniške šole Ravne, — Ravne, 1981.
Kranjc, A.: Metodika dopisnega izobraževanja. — Ljubljana, 1981.
Jug, J.: Uvod v raziskave izobraževanja. — Kranj, 1981.
Kolar, N.: Spremljanje in usmerjanje dela vzgojiteljic v VVO. — Ljubljana, 1981.
Izobraževalno-raziskovalni program za pridobitev magisterija in doktorata znanosti na VEKŠ. — Maribor, 1981.
Voglar, M.: Otrok in glasba. — Ljubljana,
1981.
Lebarič, N.: Vzgojno delo z otroki, ki so moteni v razvoju, kot sestavina programa predšolske vzgoje. — Ljubljana, 1981.
Podojsteršek, M.: Stanje in možnosti širjenja tehnične kulture v osnovnih šolah občine Ravne na Koroškem. Diplomska naloga. Maribor, 1981.
Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence. 1980—1981. Let. 24. — Celovec, 1981.
Kramar, M.: Pedagoški položaj učencev v šoli samoupravne socialistične družbe. — Ljubljana, 1980.
Gorjanc, F.: Avdiovizualna učna sredstva. — Ljubljana, 1981.
Glavič, P.: Izobraževanje kemijskih tehnologov v Sloveniji. — Maribor, 1981.
Predmetniki, določeni z vzgojnoizobraževal-nimi programi za pridobitev strokovne izobrazbe v srednjem izobraževanju. — Ljubljana, 1981.
Naše kmetijske šole. 18. — Maribor, 1981.
Letno poročilo univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani za leto 1980. Ljubljana, 1981.
Kožuh, B.: Metodološke značilnosti reforme naše osnovne šole. — Ljubljana, 1981.
Problemska konferenca o usmerjenem izobraževanju. — Ljubljana, 1981.
Valentinčič, J.: Sodelovanje s starši Ljubljana, 1981.
Socialno delo na področju vzgoje in izobraževanja. — Ljubljana, 1981.
Prodanovič, L.: Vzgojitelji in starši. — Ljubljana, 1981.
Obvestila Univerze v Mariboru. Leto 1979—
1980. Maribor, 1980.
Zbornik za historiju školstva i prosvjete. Zv.
13.	— Ljubljana, 1981.
Priročnik za uporabo učnih sredstev kabineta prve pomoči in zaščite v osnovni šoli. — Beograd, 1980.
Naš praznik. Center za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani. 1900—1980. — Ljubljana, 1980.
Trgovina — promet
Hrastelj, T.: Organizacija in tehnika mednarodnega poslovanja. — Maribor, 1980.
Embalaža — transport. Bitenčevi živilski dnevi ’81. — Ljubljana, 1981.
Združevanje dela in sredstev na področju ekonomskih odnosov s tujino. — Bled, 1981.
Nemec, J.: Gospodarska prodajna pogodba doma in v zunanji trgovini. — Ljubljana,
1981.
Narodopisje
Kremenšek, S.: Uvod v etnološko preučevanje Ljubljane novejše dobe. — Ljubljana,
1980.
Slovensko ljudsko izročilo. — Ljubljana, 1980.
Poglavja iz metodike etnološkega raziskovanja. Zv. I. — Ljubljana, 1980.
Mein grosser Marchenschatz. — Erlangen,
1980.
Slovenske ljudske pesmi. Knj. 2. — Ljubljana 1981.
Kumer, Z.: Od Dolan do Šmohora. Iz življenja Ziljanov. — Celje, 1981.
Ozke dilce so tudi za dekleta
MATEMATIKA _ PRIRODOSLOVNE VEDE _ ASTRONOMIJA — FIZIKA — KEMIJA — GEOLOGIJA — BIOLOGIJA — BOTANIKA _ ZOOLOGIJA
Koželj, B.: Osnove tehnoloških sistemov. — Kranj, 1980.
Carinthia II. Jahrg. 169., 170. — Klagenfurt, 1979, 1980.
Matematika
Vidav, I.: Algebra. — Ljubljana, 1980. Hudoklin-Božič, A.: Stohastični procesi. — Kranj, 1980.
Hladnik, M.: Naloge in primeri iz funkcionalne analize in teorije mere. — Ljubljana, 198°.
Prijatelj, N.: Uvod v matematično analizo.
1.	— Ljubljana, 1980.
Poslovna matematika. — Ljubljana, 1980. Hronštejn, J. N. — K. A. Semedjajev: Matematični priročnik. — Ljubljana, 1980 ”idav, I.: Afina in projektivna geometrija. — Ljubljana, 1981.
Jesenko, J. — M. Bren: Vaje iz matematike.
Del l„ 2. — Kranj, 1980, 1981. v idav, I.: Višja matematika. Del 1. 7., spre-menj izd. — Ljubljana, 1981. vadnal, A.: Diskretno dinamično programiranje. — Ljubljana, 1976.
Križanič, F.: Matematika. 1., 2. berilo. Ljub-Ijana, 1981
Jamnik, R.: Matematika. — Ljubljana, 1981. Jns, S.: Zbirka nalog iz finančne matematike.
Ljubljana, 1981.
Križanič, F.: Linearna algebra. 2. natis. — Ljubljana, 1980.
Astronomija
Prosen, M.: Raziskovalne vaje iz astronomijo. -7 Ljubljana, 1981.
v oinberg, S.: Prve tri minute. — Ljubljana, a 1981'
Asimov, I.: život u svemiru. — Beograd, 1981. Harke, A. C.: Morje in vesolje. — Ljubljana,
1981.
Fizika
Muršič, M.: Osnove tehniške mehanike. Del T L Statika. — Ljubljana, 1980.
Lapajne V. — V. Žvab: Fizika. — Ljubljana,
p.1?80-
lzika. Poskusi in vaje uz fizike. Priročnik za učitelje. — Ljubljana, 1981.
Koskdn, N. J. — M. G. širkevič: Priročnik elementarne fizike. — Ljubljana, 1980. lzikalni praktikum. 2. — Ljubljana, 1981. tri n,a<*.,J'• Pidka. Del 3. — Ljubljana, 1981. dnvk, K. — H. Soline: Zbirka fizikalnih Problemov z rešitvami D. 1. 4., popr. izd. — Ljubljana, 1981.
Hribar, M.: Rešene naloge iz fizike z republiških tekmovanj. 3., popr. izd. — Ljubljana, 1981.
Grilc, E.: Vaje iz statistike. Mehanika 1. — Maribor, 1981.
Čermelj, L.: Materija in energija v sodobni fiziki. — Ljubljana, 1980.
Fajfar, P.: Osnove dinamike. — Ljubljana,
1980.
Kemija
Kočevar, M. — A. Petrič: Navodila za vaje iz organske kemije. 2., dop. izd — Ljubljana, 1980.
Biokemija. Del 2. — Ljubljana, 1980.
Karlson, P.: Biokemija. — Ljubljana, 1980. Komar, M. — D. Doganoc: Kemijske analize živil izbor važnejših postopkov. — Ljubljana, 1981.
Kemija. 2., dop. izd. — Ljubljana, 1981. Komar-Kansky, J.: Laboratorijske vaje iz fizikalne kemije. — Ljubljana, 1981. Gorenc, B. — D. Gorenc: Zbirka nalog iz ana-lizne kemije za farmacevte. — Ljubljana,
1981.
Bukovec, N. — N. Bulc — P. Šegedin: Vaje iz anorganske kemije. 2., predel, izd. — Ljubljana, 1981
Zbornik referatov s posvetovanja. Mešanje in kemijski reaktorji. — Maribor, 1981.
Geologija — meteorologija
Grafenauer, S.: Pe.trografija triadnih magmatskih kamnin na Slovenskem. — Ljubljana, 1980.
Geologija. Razprave in poročila. Knj. 23. D.
1.,	2. — Knj. 24. — Ljubljana, 1980, 1981. Pučnik, J.: Velika knjiga o vremenu. — Ljubljana, 1980.
Štrucl, J.: Die schlichtgebundenen Blei-Zink-Lagerstatten Jugoslawiens. — Wien, 1981. (Posebni odtis).
Plutonic Emplacement in the Eastem Karavanke Alps. — Ljubljana, 1978. (Posebni odtis).
Botanika — zoologija
Hegi, G. — H. Merxmtiller — H. Reisigl: Alpska flora. — Ljubljana, 1980.
Božič, I.: Naš ptičji svet. 2. — Ljubljana, 1981. Botanički atlas. — Beograd, 1981.
Biološki vestnik. Letnik 28., 29. — Ljubljana,
1980, 1981
Godiol, L.: Stepska flora v severozahodni Jgoslaviji. — Ljubljana, 1980..
Banič, I.: Repertitorij mikrobiologije za študente stomatologije. 5., dop. izd. — Ljubljana, 1981.
Schauer, P.: Humana genetika. — Ljubljana,
1981.
Zgonec, S.: Vrtnice. — Ljubljana, 1981. Marinček, L.: Predalpski gozd bukve in velike koprive v Sloveniji. — Ljubljana, 1981. Pavšič, M.: Temelji genetike. — Ljubljana,
1980.
Brglez, J.: Zajedavci pri pticah v Sloveniji. — Ljubljana, 1981.
Zidar, M.: O psih. 4., dop. izd. — Ljubljana,
1980.
Šiket, L.: Papiga skobčevka. — Ljubljana,
1981.
Drašlar, K.:	Fiziologija trihofootriijev pri
stenici. — Ljubljana, 1980.
Garms, H. — L. Borim: Živalstvo Evrope. — Ljubljana, 1981.
Snoj, N. J. Ocvirk: Praktikum o ribjih boleznih. Izpop. izd. — Ljubljana, 1981. Gerbec, V.: Priročnik za vodenje tečajev v kinološkem društvu. — Ljubljana, 1981. Furlan, J.: Fiziologija prehrane in presnova rastlin. 2., dopol. izd. — Ljubljana, 1981. Didaktik der Okologie. — Koln, 1981.
Medicina
Srakar, F.: Ortopedija. 2., popr. izd. — Ljubljana, 1980.
Prehrana zdravega in bolnega dojenčka. — Ljubljana, 1981.
Holrojd, St. in S.: Sve o ljubavi i seksu. — Beograd, 1981.
4.	konferenca o arteriosklerozi in arterijski trombozi. — Ljubljana, 1981.
Likar, M.: Usoda nalezljivih bolezni. — Ljubljana, 1981.
Šimič, S.: Endoskopija u ginekologiji i oibste-triciji. — Zagreb, 1981.
Adamič, š.: Temelji biostatike. — Ljubljana,
1980.
Analiza in zdravstvena ocena delovnega mesta. Knj. 1., 2. — Portorož, 1980.
Lukič, F.: Rak ni smrt. — Trst, 1980.
Družinski zdravstveni leksikon. — Ljubljana,
1980.
Hočevar-Rupnik, F.: Fiziologija dela. — Kranj, 1980.
Hudolin, V.: Alkoholizem. — Ljubljana, 1980.
Medicinska enciklopedija. Knj. 1. A  I. ________
Ljubljana, 1980.
Zdravstveno varstvo v vzgojnovarstvenih organizacijah. — Ljubljana, 1980.
Gradišnik, A. — H. Požarnik: Zdravstvena vzgoja. Knj. 1. — Ljubljana, 1980.
Gradišek, A. — H. Požarnik: Zdravstvena vzgoja. Knj. 1. — Ljubljana, 1980.
Sodobna interna medicina. D. 6., 7. — Ljubljana, 1980, 1981.
Milovanovič, M.: Sudska medicina. 8., pre-štamp. izd. — Beograd, Zagreb, 1979.
Mižigoj-Repovš-Štukelj: Prva pomoč. 5., dop. izd. — Ljubljana, 1980.
Zbornik predavanj 16. podiplomskega tečaja iz kirurgije za zdravnike splošne medicine.
— Ljubljana, 1980.
Bolezni kosti in gibal v SR Sloveniji. .— Ljubljana, 1980.
Polivalentma patronaža z nego bolnika. — Ljubljana, 1980.
Šolska (zdravstvena strežba v letu 1979. — Ljubljana, 1980.
Eorisov, PS.: Pregled razvoja medicinske miselnosti in odkritij. D. 1., 2. — Ljubljana,
1980.
Dvaindvajseti Tavčarjevi dnevi. — Ljubljana, 1980.
Lambič, I. S.: Odabrana poglavja iz srčanih aritmija. — Ljubljana, 1980.
Konjajev, Z.: Moj otrok. — Ljubljana, 1980.
Transcendentalna meditacija. — Zagreb, 1979.
Ristič, J.: Medicina i društvo. — Beograd, 1975.
Bemar, ž.: Veličina i iskušenja medicine. — Beograd, 1975.
Likar, M.: Zdravje v družini. — Ljubljana,
1980.
Bohinc, P.: Esej o psihi in psihotropnih učinkovinah. — Ljubljana, 1980.
— Zagreb, 1980.
Ward, H. L. — M. Simring — J. Aurer-Ko-želj: Praktikum kliiničke parodontologije. —• Zagreb, 1980.
Aurer-Koželj, J.: Osnove kliničke parodontologije. — Zagreb, 1980.
Budihan, M. V.: Navodila za predpisovanje zdravil. — Ljubljana, 1981.
Piper, H. Ch.: V bolezni se učimo. — Ljubljana, 1981.
Vse o lepoti za vsako žensko. — Zagreb, 1981.
Erjavec, M.: Nuklearna medicina. — Ljubljana, 1981.
Popovič, M. — D. Milovanovič: Prisilne i fo-bične neuroze i njihovo lečenje. — Ljubljana, 1981.
Reoencefalografija. — Ljubljana, 1981.
Haidžiselimovič, H.: Zglob kuka djeteta. — Zagreb, 1981.
Klinička onkologija. 2. prer. i proš. izd. — Zagreb, 1981.
Hadžiselimovič, H.: Krvni sudovi srca, — Zagreb, 1981.
Medsebojno delovanje zdravil. — Ljubljana*
1981.
Suič, M.: Život i zdravlje starijih osoba. — Zagreb, 1981.
Lešničar, J.: Klopni meningoencefalitis. — Celje, 1981.
Milčinski, J.: Medicinsko izvedenstvo. — Ljubljana, 1981.
Skok, A.: Delo patronažnih sester v SR Sloveniji. — Ljubljana, 1981.
Ruszkowski, I.: Normalan i poremečen hod čovjeka, — Zagreb, 1981.
Kališnik, M.: Navodila za vaje iz histologije z emhriiologijo. 3., pred. in izpop. izd. — Ljubljana, 1981.
Hudolin, V.: Psihiatrija. — Zagreb, 1981. Allgeier, K.: Tako zdravimo arteriosklerozo.
— Ljubljana, 1981.
Naš malček. — Ljubljana, 1980.
Sketelj, J.: Vpliv odpadnih voda na vodotoke v našem alpskem svetu. — Ljubljana, 1981. Vatovec, S.: Mlečna žleza in njen izloček. — Ljubljana, 1981.
Fortič, B.: Uživanje tobaka — naslada in zlo.
— Ljubljana, 1981.
Požarnik, H.: Umetnost staranja. — Ljubljana, 1981.
Adamič, Š.: Temeljni biostatike. — Ljubljana, 1980.
Suvin, M.: Stomatološka protetika. 1. 5., dop.
izd. — Zagreb, 1979.
Suvin, M.: Djelomična proteza. Stomatološka protetika. 2. 4., prer. i dop. izd. — Zagreb, 1980
Lerer, S.: Vitezi medicine. — Beograd, 1981. Triindvajseti Tavčarjevi dnevi. — Ljubljana,
1981.
Deset let Inštituta za medicino dela, prometa in športa. — Ljubljana, 1981.
Zbornik radova zveze fizioterapevtov in delovnih terapevtov Jugoslavije. Nova Gorica, 15.—17. oktobra 1981. — Ljubljana, 1981. Pediopsihiatrija. 3. — Ljubljana, 1981. Rugelj, J.: Alkoholizem in združeno delo. — Ljubljana, 1981.
Oblak-Lukač, A.: Nevarne snovi. — Ljubljana, 1981.
Jušič, A.: Klinička elektromioneurografija i neuromuskularne bolesti. — Zagreb, 1981. Sušnik, J. — V. Verhovnik: Ekološke in fiziološke obremenitve v rudarstvu — Ljubljana, 1980.
Infektologi j a. 4., dop. izd. — Zagreb, 1980. Sodnomedicinska opravila zdravnika splošne medicine. — Ljubljana, 1980.
Aktualna problematika spolnih bolesti. — Zagreb, 1980.
Mikulandra, R.: Blizanačka trudnoča. — Zagreb, 1980.
Medved, R.: Sportska medicina. — Zagrel
1980.
Laurence, D. — D. N. Bennet: Klinička farmakologija. — Zagreb, 1980.
Štirinajsti ortopedsko-travmatološki dne v. Jugoslavije. Maribor, 14.—18. X. 1981. — Maribor, 1981.
Tjelesna aktivnost i zdravlje. — Zagreb, 1981. Varl, B.: Notranje bolezni. — Ljubljana, 1981
Gasilstvo
Vrhovec, P.: Osnove požarne samozaščite. — Ljubljana, 1981.
Gasilsko društvo Kotlje — udeleženec CTIf 81 (Stuttgart-Boblingen, ZRN). — Kotlje,
1981.
Dolenc, F.: Kemija v gasilstvu. 2., izpop. izd.
Ljubljana, 1981.
Deveti kongres Gasilske zvefze Slovenije. — Ljubljana, 1980.
Farmacija — veterinarstvo
Bohinc, P.: Farmakognozija. 1. Farmacevtska biologija. 1. — Ljubljana, 1981.
Vidmajer, J.: Zelišča, čaji in kozmetika. — Ljubljana, 1980.
Messegue, M.: Zelišča za zdravje. — Ljubljana, 1980.
Anatomija domačih živali. Miologia. — Neu-rologia in oesthesiologia. — Ljubljana, 1978,
1980.
Zbornik Biotehniške fakultete univerze v Ljubljani. Veterinarstvo. Let. 17., 18. — Ljubljana, 1980, 1981.
Napotki za zdravljneje in preprečevanje mastitisa pri kravah. — Ljubljana, 1980. Vatovec, S.: Fiziologija hormonalnega sistema domačih živali. — Ljubljana, 1981.
Tehnika
Kiker, E. — R. Cajhen: Regulacijska tehnika. — Maribor, 1980.
Ferjančič—Štiglic, D.: Analiza električnih vezij. — Maribor, 1980.
Razprave zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij v Ljubljani. — Ljubljana, 1980. Ogorelec, A.: Osnove logičnih avtomatov za elektroenergetske postroje. — Ljubljana,
1981.
Furlan, J.: Osnove nelinearnih elementov.
— Ljubljana, 1980.
Furlan, J.: Intergrirana vezja. D. 1., 2. — Ljubljana, 1980 Bavdek, S.: Mikroskop in mikroskopiranje.
Ljubljana, 1980.
Mlakar, J.: Osnove električnih vezij in signalov. — Ljubljana, 1980.
Železnikar, A. P.: Prevajalniki — Ljubljana,
1980.
Podlesnik, M.: Gonila s strožčastimi zobniki.
D. 1. — Maribor, 1980.
Šuhel, P. — S Ferkolj: Energijska elektrotehnika. — Ljubljana, 1980.
Wedam, A.: Elektrotehnika. I. — Ljubljana,
1980.
Tehniška enciklopedija. Knj. 7. — Zagreb,
1980.
Čebulj, A.: Optimiranje sistemskih postrojev. — Ljubljana, 1980.
Zavadlav, D.: Električni stroji. 1. — Maribor,
1980.
Kerne, J.: Merske enote SI. — Ljubljana,
1980.
Petrešin, E.: Hidromehanika. — Ljubljana,
1981.
Raziskava realnih vrednosti slovenskih, jugoslovanskih in uvoženih energetskih virov za področje SR Slovenije kot porabnika. D. 2. — Ljubljana, 1980.
Keršič, N.: Zbirka nalog iz osnov elektrotehnike. — Ljubljana, 1980.
Šmarčan, D.: Obdelovalni stroji. 2. — Maribor, 1980.
Kladnik, R.: Nove merske enote v tehniških strokah. — Ljubljana, 1980.
Kraut, B.: Strojni priročnik. 6. slov. izdaja popol. predel, in popr. — Ljubljana, 1981.
Osnove vakuumske tehnike. — Ljubljana,
1981.
Peklenik, J. Avtomatizacija obdelovalnih sistemov. — Ljubljana, 1981.
Krope, J.: Tehniško risanje in strojni elementi. — Maribor, 1981.
Tehniški predpisi za izdelavo in uporabo parnih kotlov ... — 2. spremenj. in dop. izd.
— Ljubljana, 1981.
Dobovišek, Ž. — A. Čemej: Tehniške meritve v strojništvu. — Maribor, 1981.
Zbornik referatov 9. jugoslovanskega posvetovanja o mikroelektroniki. — Ljubljana,
1981.
Leonardis, S.: Komunikacijska vezja. D. 1., 2.
— Ljubljana, 1980, 1981.
Taccoen, L.: Vojna za energijo se je začela.
— Ljubljana, 1981.
Rajar, R.: Hidromehanika. — Ljubljana, 1981.
Devetak, G.: Tehnične inovacije. — Ljubljana, 1980.
Avtomatizacija proizvodnje. — Ljubljana,
1981.
Tiauner, L.: Vaje iz mehanike tal in temeljenja. — Maribor, 1980.
Černigoj, B.: Toplotne turbine. — Ljubljana,
1978.
Željeznov, M.: Osnove teorije elektromagnetnega polja. — Ljubljana, 1981.
Cajhen, R.: Tiristorski pretvorniki s prisilno komutacijo. — Ljubljana, 1981.
Kurent, T. — L. Muhič: Diagrami za določanje dnevne osvetljenosti delovnega mesta. — Ljubljana, 1981.
Gologranc, F.: Uvod v preoblikovanje. — Ljubljana, 1981.
Rajar, R.: Hidravlika nestalnega toka. — Ljubljana, 1980.
Vemez, R. W. Vienny — R. Zahner: Avto-elektrika. — Ljubljana, 1981.
Zbornik referatov simpozija o elektronskih sestavnih delih in materialih. — Ljubljana,
1981.
Avtomatizacija strege in montaže. — Ljubljana, 1980.
Splošni tehniški slovar. D. 2. 2. izd. — P—Ž.
— Ljubljana, 1981.
Kmetijstvo
Tajnšek, T.: Stmine in koruza v Sloveniji. — Ljubljana, 1980.
Kmetijski tehniški slovar. Knj. 5. A — Kmetijski stroji. — Ljubljana, 1979.
Verbič, J.: Zreja telet in telic. — Ljubljana, 1980.
Kač. M. — J. Maček: Kemična sredstva za varstvo rastlin. — Ljubljana, 1980.
Jenčič, R.: Mehanizacija gorskih kmetij. — Ljubljana, 1980.
Počitnice na kmetiji. Slovenija. — Ljubljana, 1981.
Preizkušanje sort poljščin in vrtnin v Sloveniji v letu 1979. — Ljubljana, 1980.
Zbirka samoupravnih splošnih aktov in pogodb v organizacijah združenih kmetov. — Ljubljana, 1981.
Zbornik Biotehniške fakultete univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Kmetijstvo. Št. 35. — Ljubljana, 1980.
Kmetijski priročnik 1981. — Ljubljana, 1980.
Hmeljarski vodič po Jugoslaviji. — Žalec, Bački Petrovac, 1981.
Gozdarstvo — sadjarstvo — vrtnarstvo —
živinoreja — lovstvo
Kotar, M.: Rast smreke na njenih naravnih rastiščih v Sloveniji. — Ljubljana, 1980-
Gozdna učna pot Bolfenk—Razglednik. — Maribor, 1980.
Žumer L. — M. Tratnik: Tehnološka-eko-nomska problematika in smernice nadaljnjega razvoja predelave drobnega lesa v SR Sloveniji. — Ljubljana, 1980.
Čoki, M.: Gozdarski in lesnoindustrijski priročnik. Tablice. 5. izd. — Ljubljana, 1980.
Marinček, L.: Gozdne združbe na klasičnih sedimentih v jugovzhodni Sloveniji. — Ljubljana, 1980.
Lipoglavšek, M.: Gozdni proizvodi. — Ljubljana, 1980.
Gozdni rezervati v Sloveniji. — Ljubljana,
1980.
Zbornik gozdarstva in lesarstva. Let. 18. — Ljubljana, 1980.
Na Ošvenu
Statut temeljne organizacije kooperantov gozdarstva Radlje ob Dravi. — Radlje,
1980.
Statut temeljne organizacije kooperantov gozdarstva Slovenj Gradec. — Slovenj Gradec, 1980.
udež, M; Klasično in sodobno vinarstvo
— Ljubljana, 1981.
!W,ra’ D': Vinski tabernakelj. — Maribor.
1981.
D?-šek, T.: Vinogradništvo. — Ljubljana
Sikovee, S.: Sodobno kletarjenje. 2., dop. in razsirj. izd. _ Ljubljana, 1980. znanost in praksa v govedoreji. Zv. 5. — Ljubljana, 1981.
aT pvnik-Cmok, N.: Splošna živinoreja. — Ljubljana, 1981.
ihar, J.: Pčelarenje nastavljačama. 3., dop. i prer. izd. — Ljubljana, 1981. nmagič, H. —- J. Rihar — D. Sulimamo-T P°’ezni, škodljivci, zastrupitve čebel
— Ljubljana, 1981.
owarth, S.: Miniaturni vrtiči. — Zagreb, Ljubljana, 1980.
ovenski lovski priročnik. 3., dop. izd. — Ljubljana, 1980.
ovec pri preprečevanju in zatiranju stekline. — Kranj, 1981.
Gospodinjstvo
Gliha, M. — M. Kodele: Prehrana. — Ljubljana, 1980.
Levstek, P. — j. Pirc — Š. Pogačar: Hitra kuhinja. — Ljubljana, 1980.
Moderna kuharica za vsakogar, za začetnike m sladokusce. — Ljubljana, 1981. num, A. — p. Levstek: Kuharstvo. — Ljubljana, 1981.
Andlovič, P.: Slaščice. — Ljubljana, 1981. rum, A. Hitro pripravljanje jedi. — Ljubljana, 1981.
°k°rn, D.: Dietna kuhinja. — Ljubljana,
Kernmajrr, H. G.: Tako je kuhala moja mama. — Koper, 1980.
Vse o pecivu. — Koper, 1980. okel, \y. — P. Mengelatte — A. Abela-met: Jedila za. družabne priložnosti. — Ljubljana, 1980.
onando, W.: Pletenje. — Ljubljana, 1981. Gleitsrnann, H. — E. S. Schmidt — E. TUr-ls: Pletenje. — Ljubljana, 1981.
Vodstvo in organizacija industrije, trgovine In Prometa
Hauc, A. — š. Kajizer — F. Marn: Sistemski Pristop k upravljanju proizvodnje. —
p Vlubljana, 1979.
^ročnik za izdelavo srednjeročnih planov S "P gospodarstva. — Ljubljana, 1980.
’ Uspešnost strokovnih delavcev v IvaniP' T hjnhtjama, 1980.
• ’ .. Raziskovanje in projektiranje or-_ ganizacije. — Ljubljana, 1980.
emenčič, T.: Komunalno gospodarstvo. — Ljubljana, 1980.
'I-k, I.: Izkazovanje in presojanje rezulta-Kn?V+ PO^^vanja OZD. — Ljubljana, 1980.
mtnik, F.: Analiza bilance z revizijo. D Tur ir Maribor, 1980.
, k, I.: Finančno računovodstvo. — Mari-T b°r, 1980.
h: Stroškovno računovodstvo. 2., dop. Mož'’ Maribor, 1980.
zma, S.: Delo poslovodnega delavca. — Zb J - na, 1981-
urnik 13. simpozija o sodobnih metodah t .računovodstvu o poslovnih financah. —
W v a’ 1981>
’ R-i Načrtovanje poslovanja v organi-
Mik]C'Ja združenega dela. — Maribor, 1981.
„1 ’ c\: Sistemi in metode obračuna po-
Prau Ja' D' 2' ~ Maribor, 1981.
^irfLseis> L.: Avtomatizacija informacijskih
Ve7fam°v. — Maribor, 1981.
tu« ’	—	D. Zbašnik: Plačilni promet s
S	— Maribor, 1980.
zdr?-na menJava dela v organizacijah
  uzenega dela s področja gospodarstva.
Sekol ^ana’ 1981-ri ,°C’ J-: Odgovornost proizvajalca stva-r^ipako. — Ljubljana, 1981.
Karljikovič, D. — Z. Pupovac: Predpisi o oblikovanju in družbeni kontroli cen. 2. — Ljubljana, 1981.
Jurejevčič, T.: Kompleksna analiza poslovanja. — Maribor, 1981.
Možina, S.: Sociologija organizacij združenega dela. — Maribor, 1981.
Povečan izvoz — dejavnik razvoja slovenskega gospodarstva. — Maribor, 1980.
Turk, I.: Od ekonomike gospodinjstva do ekonomike združenega dela. — Ljubljana.
1981.
Sedmo posvetovanje o ekonomiki in organizaciji združenega dela. — Ljubljana
1981.
Rodič, A. — M. Gainov: Obvezno združevanje dela in sredstev trgovskih in proizvajalnih OZD. — Ljubljana, 1981.
Meško, I.: Uporaba linearnega optimiranja.
— Maribor, 1980.
Možina, S.: Poslovna sociopsihologija. — Ljubljana, 1975.
Sedmo posvetovanje o pripravi srednjeročnih planskih dokumentov OZD gospodarstva za obdobje 1981—1985. — Portorož,
1980.
Racinalizacija in modernizacija administrativnega poslovanja. — Ljubljana, 1981.
Bertoncelj, I.: Kako ustvariti uspešen izdelek. — Ljubljana, 1980.
Snoj, B.: Embalaža — sestavina politik izdelkov in komuniciranja v marketingu. — Ljubljana, 1981.
Andrejčič, R.: Svetovanje in prenos znanja.
— Kranj, 1981.
Krisper-Krautberger, M.: Varstvo označb
geografskega porekla. — Ljubljana, 1981.
Jerovšek, J.: Izobrazba in ekonomska uspešnost. — Ljubljana, 1980.
Mešl, M.: Regionalno planiranje v primeru Koroške regije. Diplomska naloga. — Ravne na Koroškem, 1981.
Pučko, D.: Problemi planiranja v organizacijah združenega dela. — Maribor, 1981.
Bratko, I.: Inteligentni informacijski sistemi. — Ljubljana, 1981.
Osolnik, B.: Nova mednarodna informacijska komunikacijska ureditev. — Ljubljana, 1981.
Belak, J.: Informacijski sistemi. — Maribor,
1980.
Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa. — Ljubljana, 1981.
O prometnih predpisih. — Ljubljana, 1981.
Juriševič, F.: S pošto skozi preteklost Slovenskega Primorja in Istre. — Koper, 1981.
Industrija in obrt
Pelhan, C.: Uvod v metalurgijo. — Ljubljana, 1980.
Paulin, A.: Kovinarstvo, 2., popr. izd. — Ljubljana, 1980.
Razvojne usmeritve orodjarstva v Sloveniji. — Ljubljana, 1981.
Večko, M.: Ugotavljanje optimalnih pogojev kaljenja na vertikalnem stroju za plemensko površinsko kaljenje. Diplomska naloga. — Ljubljana 1973.
Bose, K.-H.: Uporabljajmo sončno energijo.
— Ljubljana, 1980.
Schiffer, H.-J.: Tehnika v hiši. — Ljubljana, 1980.
Richards, H.: Kovine. Uporaba in popravila. Ljubljana, 1980.
Ameln, H.: Centralno ogrevanje, obnova, popravilo. — Ljubljana, 1980.
Lochner, D. — W. Ploss: Toplotna in zvočna izolacija v stanovanjih. — Ljubljana, 1980.
Sušenje lesa. — Ljubljana, 1980.
Šestnajsti strokovni simpozij o novitetah v tekstilni industriji. — Ljubljana, 1981.
Bavdek, S.: Koža in njeni derivati. — Ljubljana, 1981.
Računalništvo
Nadrah, N. — M. Žumer: Osnove programiranja računalnikov. — Ljubljana, 1981.
Zakrejšek, E.: Fortran. 4. natis. — Ljubljana, 1980.
Leskovar, S.: Digitalni sistemi. D. 1. — Ljubljana, 1980.
Zakrajšek, E.: Fortran. 4. natis. — Ljub-6. natis. — Ljubljana, 1980, 1981.
Bele smreke
Uporaba mikroprocesorjev v merilni tehniki. Referati. — Ljubljana, 1980.
Bratko, I. — V. Rajkovič: Uvod v računalništvo. 6. natis. — Ljubljana, 1981.
Računalništvo. Zbirka nalog. 1., 2. natis. — Ljubljana, 1981.
Računalništvo v gozdarstvu in lesni industriji v Sloveniji. — Ljubljana, 1981.
Ferišak, V.: Organizacija elektroničke ob-rade podataka. — Zagreb, 1978.
šuhel. P.: Mikroračunalnik v avtomatskih merilnih sistemih in programibilni avtomatiki. — Ljubljana, 1981.
Divjak, S.: Računalniške grafike. — Ljubljana, 1981.
Matko, D. — B. Zupančič: Računalniški sistemi v vodenju procesov. Ljubljana, 1981.
Divjak, S.: O računalnikih za neračunalni-karje. — Ljubljana, 1981.
Vidmar, R.: Začni s TOPS-10. — Ljubljana,
Računalniška mreža univerze. — Ljubljana,
1981.
O uporabi mikroprocesorjev v merilni tehniki. — Ljubljana, 1981.
Nadrah, N.: Cobol. — Ljubljana, 1980.
Gradbeništvo
Pajk, M.: Kalkulacije gradbenih del. — Ljubljana, 1979.
Zbirka predpisov o graditvi objektov. — Ljubljana, 1980.
Radosavljevič, Ž.: Armirani beton. 2. izd. •— Beograd, 1978.
Fajfar, P.: Zasnova potresnovarnih zgradb. — Ljubljana, 1981.
Prelog, E.: Računanje gradbenih konstrukcij. D. 2. — Ljubljana, 1980.
Lipičnik, M.: Ceste. Zv. 1., 2. — Maribor,
1981.
Tehničar. Gradevinski priručnik. Knj. 1., 2..
3.,	4., 5., — Beograd, 1980.
UMETNOST — URBANIZEM — ARHITEKTURA — LIKOVNA UMETNOST — FOTOGRAFIJA — GLASBA _ FILM — GLEDALIŠČE — ŠPORT
Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. Let. 16. — Ljubljana, 1980.
Ahačič. D.: Umetnostna vzgoja. Osnove gledališke umetnosti. — Ljubljana, 1981. Varstvo spomenikov. 23. — Ljubljana, 1981. Umetnostna vzgoja. — Ljubljana, 1981. Stopar, I.: Stare celjske upodobitve. — Celje,
1980.
Urbanizem — arhitektura
Pogačnik, A.: Urbanistično planiranje. __________
Ljubljana, 1980.
Zadnikar, M.: Samostan Stična. 4., razširj. izd. — Maribor, 1981.
Žigon, A.: Cerkev sv Martina v Šmartnem pri Litiji. — Maribor, 1980.
Rozman, V.: Konstrukcije stavbnega pohištva. — Ljubljana, 1980.
Likovna umetnost
Forma viva. 17., 18., 19., 20. mednarodni simpozij kiparjev. — Kostanjevica, Maribor, Portorož, Ravne, 1981.
1.	jugoslovanski trienale ekologija — umetnost. — Maribor, 1980.
Jakac, B.: Portreti kulturnih in javnih delavcev. — Maribor, 1980.
Salon Ars Radlje. Razstavni katalog. — Radlje ob Dravi, 1980—1981.
Tihec. Kronologija nekega nastajanja. — Maribor, 1980.
Slikarska kolonija ’80. — Ravne na Koroškem, 1980.
Slikarska kolonija ’80. — Ravne na Koroškem, 1981.
Cevc, E.: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. — Ljubljana, 1981.
Makarovič, G.: Slovenska ljudska umetnost. — Ljubljana, 1981.
Dunajski bidermajer. Razstavni katalog. Ljubljana, 1981.
Jovanovič, Z.: Karikatura. Črtani film. — Beograd, 1981.
14.	bienale grafike. — Ljubljana, 1981.
Janko Dolenc. Katalog razstave. — Slovenj Gradec, 1981.
Društvo koroških likovnikov Ravne na Koroškem. 1. skupna razstava v Vairvarinu. — Ravne, 1981.
Leonardo da Vinci. Slikarsko delo. — Beograd, 1981.
Diirerjeva grafika, Razstavni katalog. — Ljubljana, 1981.
France Slana. Razstavni katalog. — Ljubljana, 1981.
Umetniki in spremljevalci. Slovensko umetnostno življenje 20. stoletja v ogledalu portretov in portretnih karikatur. Razstavni katalog. — Ljubljana, 1981.
Slovenski impresionisti. — Ljubljana, 1981.
Komelj, M.: Božidar Jakac in Dolenjska. — Novo mesto, 1981.
Glasba
Glasba. Zbirka leksikonov Cankarjeve založbe. — Ljubljana, 1981.
Prek, S.: — M. Orlič: Metodika klasične kitare. D. 1. — Zagreb, 1977.
Tenet, F.: Rečnik džeza. — Beograd, 1980.
Bedina, K.: List nove glasbe. — Ljubljana,
1981.
Sivec, J.: Dvesto let slovenske opere. — Ljubljana, 1981.
Cvetko, D.: Južni Slovani v (zgodovini evropske glasbe. — Maribor, 1981.
Socialna komponenta v zborovskih pesmih za otroke in mladino. (Festival Kurirček). — Maribor, 1980.
Dravec, J.: Glasbena folklora Prlekije. Pesmi. — Ljubljana, 1981.
Naša 20. obletnica. Društvo upokojencev Prevalje — pevski zbor. — Prevalje, 1980.
Lebič, L.: Tangram za komami orkester. — Ljubljana, 1981.
Vres Prevalje: Koncertna knjižica. — Prevalje, 1981.
Mešani pevski zbor »Srce«. — Dobrla vas,
1981.
Film — fotografija
Osnove filmske umetnosti. Umetnostna vzgoja. — Ljubljana, 1981.
Tanhofer, N.: Filmska fotografija. — Zagreb,
1981.
Eisenstein, S. M.: Montaža, ekstaza. — Ljubljana, 1981.
Kurillo, J.: S fotoaparatom v naravi. — Ljubljana, 1981.
Kiegeland, B.: Fotografieren. — Miinchen,
1980.
Grabnar, B.: Noč temna, ki tare duha. — Ljubljana, 1981.
Sedemnajsti republiški festival amaterskega filma Slovenije. Prevalje, 25. oktobra 1980.
— Prevalje, 1980.
Festival industrijskega in obrtnega filma Jugoslavije. — Prevalje, 1981.
Gledališče
Spolin, V.: Improvizacijske vaje. — Ljubljana, 1980.
Švacov, V.: Temelji dramaturgije. — Ljubljana, 1980.
Gippius, S. V.: Gimnastika čutil. — Ljubljana, 1980.
15.	Borštnikovo srečanje. — Maribor, 1980. Borštnikovo srečanje ’81. — Maribor, 1981. Predan, V.: Po premieri. .— Ljubljana, 1981. Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. Let. 16. — Ljubljana,
1980.
Rejna, F.: Rečnik baleta. — Beograd, 1980. Šport
Ulaga, D.: Telesna vzgoja, šport, rekreacija.
— Ljubljana, 1980.
Ravnik, J. — M. Lipovšek: Odsevi in obličja. — Maribor, 1980.
Škarja, T.: Everest. — Ljubljana, 1981. Pravilnik o auto-moto športu. — Beograd,
1981.
Automoto šport. — Beograd, 1981.
Kristan, S.: Gimnastične vaje. — Ljubljana,
1980.
Benčič, H.: Zasnova programa na področju športne rekreacije. — Ljubljana, 1980. Bergant, S.: Polnokrvnost — nov pojem. D.
2.	— Ljubljana, 1981.
Lešnjak, P.: Igre. — 2., dopl. izd. — Ljubljana, 1981.
Hiebler, T.: Pustolovščina Everest. — Maribor, 1981.
Prosen, M. — J. Rotar — P. Svetlik: Orienti-ranje v naravi. — Ljubljana, 1981.
Cousy, B. — G. Power: Košarka. — Ljubljana, 1980.
Sila, B.: Osnovna šola jadranja na deski. — Ljubljana, 1981.
Bonatti, W.: Moje gore. — Maribor, 1980.
Ruchpaul, E. Hatha joga s pravo mero. — Ljubljana, 1980.
Koroška alpinistična odprava »Andi ’80«. Cordillera Vilcanota. — Ravne na Koroškem, 1981.
Rokada. — Ravne na Koroškem, 1981.
Balkansko odbojkarsko prvenstvo BOP 81. — Ravne na Koroškem, 1981.
JEZIKOSLOVJE — KNJIŽEVNOST
Jezikoslovje
Novak, F.: Poslovni in uradovalni jezik.
— Ljubljana, 1980.
Schuster-šewc, H.:	Historisch-etymologi-
sches Worterbuch der ober- und niederser-bischen Sprache. 7., 8. — Bautzen, 1980,
1981.
Linguistica. In memoriam Milan Grošelj, Oblata. 1., 2. — Ljubljana, 1979, 1980. Bajec, A. — P Kalan: Italijansko-slovenski slovar. 4. izd. — Ljubljana, 1980. Andoljšek, E. L. Jevšenak — T. Korošec: Povejmo po slovensko. — Ljubljana, 1981, Žgur, A.: Deutsche Gramatik. 3., vollig neu bearb. u. erw. Aufl. — Ljubljana, 1981 Tomšič, F.: Priročni nemško-slovenski slovar
— Maribor, 1981.
Minovič, M.: Uvod u nauku o jeziku. 6. izd.
— Sarajevo, 1980.
Rusko-hrvatski ili srpski frazeološki slovar.
D. 1. A—N. — Zagreb, 1979.
Worterbuch der bairischen Mundarten in Osterreich. 18. Lieferung. Polle I — Pratze.
— Wien, 1980.
Slavistična revija. Let. 29. — Ljubljana, 1981. Vilfan, L.: Nemščina za tehniške šole. — Ljubljana, 1981.
Benson, M.: Srpskohrvatsko-engleski rečnik.
2., prer. i dop. izd. — Beograd, 1981. Benson, M.: Englesko-srpskohrvatski rečnik.
2., ispr. izd. — Beograd, 1980, 1981.
Grad, A.: Angleško-slovenski slovar. 3. izd. --Maribor, 1981.
Grad, A.: Slovensko-angleški slovar. 4. izd. — Maribor, 1981.
Debenjak, D.: Nemško-slovenski in sloven-sko-nemški slovar. — Ljubljana, 1981. Mermolja-Šestan, M. — D. Benčič: L’italian0 facile. — Ljubljana, 1981.
Gradičnik, J.: Priročni slovensko-nemški slovar. — Maribor, 1981.
Jurančič, J.: Slovensko-srbohrvaški slovar. — Ljubljana, 1981.
Načrt pravil za novi slovenski pravopis. —-Ljubljana, 1981.
Gledališki besednjak. — Ljubljana, 1981. Škerlj, R.: Češko-slovenski slovar. — Ljubljana, 1981.
Kotnik, J.: Slovensko-italijanski slovar. —-Ljubljana, 1981.
Književnost
Kos, J.: Morfologija literarnega dela. — Ljubljana, 1981.
Berger, A.: Dadaizem, nadrealizem. — Ljubljana, 1981.
Kuret, N.: Duhovna bramba. — Ljubljana,
1981.
Pirjevec, D.: Strukturalna poetika. — Ljubljana, 1981.
Štih, B.: Knjiga, ki noče biti requiem. —-Ljubljana, 1981.
Socialna komponenta v književnosti za otroke. 17. festival Kurirček. — Maribor, 1979.
Grafenauer, I. Literamo-zgodovinski spisi. --Ljubljana, 1980.
Jurak, M.: English poetry. — Ljubljana, 1980.
Poezija revolucije v književnosti jugoslovanskih narodov. 13. festival Kurirček. — Maribor, 1975.
Rupel, D.: Besede in dejanja. — Koper, 1980.
Sodobni hrvaški esej. — Ljubljana, 1980.
Sodobni srbski esej. — Ljubljana, 1980.
Ravenska tržnica
Sodobni makedonski esej. Bosensko-hercegovski esej. Črnogorski esej. Esej jugoslovanskih narodnosti. — Ljubljana, 1980. orana pisma Louisa Adamiča. — Ljubljana,
1981.
Pogačnik, J.: Na križiščih zgodovine. — Ljub-ljana, 1981.
Zadravec, F.: Umetnikov »črni piruh«. — Ljubljana, 1981.
Vidmar, J.: Esej o lepoti. — Trst, 1981.
Lesar, I.; Poetika pripovedne proze Cirila nhjSrna^a' — Ljubljana, 1981.
Lbdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. — Mednarodni simpozij v Ljubljani od 26.—28. junija 1980. — Ljubljana, 1981.
Debeljak, J.: Popotovanje k Levstiku. — Maribor, 1981.
**eji o kulturi. — Ljubljana, 1981.
Vm/nar, J.; Presoje. — Maribor, 1980.
Kmčič, B.: Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga. — Ljubljana, 1980.
Pibernik, F.: Med modernizmom in avantgardo. — Ljubljana, 1981.
Misel o moderni umetnosti. — Ljubljana, 1980. Detela, L.: Povojni slovenski koroški nesniki m pisatelji. — Celovec, 1977.
Ocvirk, A.: Literarno delo in jezikovna izraz-na sredstva. — Ljubljana, 1981.
Literatura. 2., dop. izd. — Ljubljana, 1981. Kmecl, M.: Rojstvo slovenskega romana. — Ljubljana, 1981.
Breznik, S.: Poskus vrednotenja Drabosnja-kovega pesništva. Diplomska naloga. — Ljubljana, 1971.
Kodrin> M.: Posebneži in njihova vloga v delih Prežihovega Voranca. A-diplomska na-loga — Ravne na Koroškem, 1980.
“Urač, J.: Porumeneli listi. — Ljubljana, 1981. Lipuš, F.: Zmote dijaka Tjaža. — Borovlje, Trst, 1981.
Lipuš, F.: Der Zogling Tjaž. — Salzburg, Wien, 1981.
Suhodolčan, L.: Pri nas in okoli nas. — Ljub-Dana, 1981.
Suhodolčan, L.: Mornar na kolesu. 2. izd. — Ljubljana, 1981.
Suhodolčan, L.: Snežno znamenje. — Ljubljana. 1981.
Domoznanstvo — zemljepis —
“IOGRAFIJE — ZGODOVINA Domoznanstvo
Slovenj Gradec. Monografija. — Slovenj Gradec, 1980.
Lurk, J.; Mariborsko Pohorje. — Maribor, T *980-
nstošestdeset let Železarne Ravne. — Ravne . ha Koroškem, 1980.
tv : Občina Ljutomer. — Ljubljana, 1981.
!striški zapisi. 1. — Ilirska Bistrica, 1980. Grosuplje in okolica. — Grosuplje, 1980.
,ynik, j.; Lepa si, zemlja slovenska. — Celje, 1981.
r°žen, J.: Oris sodobne zgodovine Celja in okolice. — Celje, 1980.
^981*	zemlje, jezik kruha. — Trst,
kranjski zbornik. 1980. — Kranj, 1981.
T,j ..e z Zabukovico. — Žalec, 1981. idrijski razgiedi. 1978—1979. — Idrija, 1980. nornik občine Grosuplje. Zv. 11. — Grosuplje, 1980.
'nko, I.: Beneška Slovenija. Hajdimo v Rezijo. — Celje, 1980.
nrska Sobota. Občina in mesto. — Murska bobota, 1980.
Soslavija. Republike in pokrajine. — Beo-grad, Ljubljana,	1980.
UnK — Rijeka,	1980.
ubrovnik. — Zagreb, 1981.
J"* srednjovekovnoga Splita. — Split, 1981. Irak K-: Zagreb je Zagreb. —	Zagreb,	1981.
1980^e pays	nouveau fleuve.	—	Pariš,
2e,nlJepis
^1980rS^a’ 'PurlsL^n’ vodnik. — Ljubljana, Beise durch Sibirien. Bildreisefiihrer. — Mo-
Kw 1981 •
ee> J. B.: Indonesian. — London, 1979.
Fruhlingswandern im bliihenden Karnten.
Wanderkarten 1—16. — Klagenfurt, 1980. Geografski zbornik. 19. 1979.—20. 1980. — Ljubljana, 1980, 1981.
Geografski vestnik. Let. 52., 53. — Ljubljana, 1980, 1981.
Acta carsologica. Krasoslovni zbornik. 9. — Ljubljana, 1981.
Geographica slovenica. 11. — Ljubljana, 1980. Zivanovič, I.: Putujmo zajedno, putujmo Ju-goslavijom. — Zagreb, 1981.
Kikinda. Vodič. — Kikinda, 1980.
Krajnc, S.: Sveta dežela. —• Ljubljana, 1980. Flisar, E.: Južno od severa. — Murska Sobota, 1981.
Ljubljana. Pregledna karta ljubljanskih občin. — Ljubljana, 1981.
Habe, F.: Predjama — grad in jama. — Postojna, 1980.
Blegoš. — Škofja Loka, 1980.
Ludvig, E.: Nil. Življenje neke reke. — Ljubljana, 1981.
Biografije
Tito in Rdeči križ Jugoslavije. — Ljubljana,
1980.
Staubringer, Z.: Titovim putem. 1945. — Zagreb, 1980.
Staubringer, Z.: Po Titovi poti. 1945. — Ljubljana, Zagreb, 1980.
Stefanovič, Z.: Podpis: Tito. »Bili smo Titovi šifranti.« Kazivanja Branke i Pavla Saviča.
— Zagreb, 1980.
Staubringer, Z.: Ne staljinizmu. — Zagreb,
1980.
Naš Tito. 3., dop. izd. — Zagreb, 1980.
Titova poslednja bitka. — Zagreb, 1980. Babič, K: Josip Broz — naukovanje u Sisku 1907—1910. — Sisak, 1980.
Tito pri nas. — Radovljica, 1980.
Drug Tito. — Zagreb, Rijeka, Ljubljana, 1980. Vučkovič, M. — M. Pisar — S. Badel: Dragi predsedniče Tito. — Beograd, 1980, 1981. Ljubičič, N.: Izreden pomen Titovega vojaškega dela. — Ljubljana, 1981.
Nešovič, S. — T. Stanojevič: Josip Broz Tito.
— Ljubljana, 1981.
Titova poslednja bitka. 2. izd. — Ljubljana,
1981.
Broz, J.-Tito, Intervjui. — Zagreb, Beograd,
1980.
Stanojevič, T. — D. Markovič: Tito. Život i delo. (1892—1980). — Beograd, 1981.
Matošec, M.: Heroj Tito. — Zagreb, 1980.
Broz, J.-Tito: Zbrana dela. Knj. 6. Oktober 1940—april 1941. — Ljubljana, 1980.
Broz, J.-Tito: Zbrana dela. Knj. 9. 18. februar do 18. april 1942. — Ljubljana, 1981.
Broz, J.-Tito: Zbrana dela. Knj. 10. 9. april do 3. junij 1942. — Ljubljana, 1981. Prežihove svečanosti. — Ravne na Koroškem,
1979.
Mandelštam, N.: Spomini. — Ljubljana, 1980. Marinko, M.: Izbrana dela. Knj. 1. — Ljubljana. 1980.
Slovenski biografski leksikon. Zv. 12. Taborska — Trtnik. — Ljubljana, 1980.
Zukov, G. K.: Uspomene i razmišljanja. D. 1., 2. — Zagreb, 1980.
Zukov, G. K.: Spomini in razmišljanja. D. 1.,
2.	— Zagreb, 1980.
Medvedev, R.: Buharinove poslednje godine.
— Zagreb, 1980.
Vandenberg, Th.: Nofretete. Arheološki življenjepis. — Maribor, 1980.
Dr. Ivan Ribar u zapisima suvremenika. — Zagreb, 1980.
Vipotnik, J.: Edvard Kardelj. — Ljubljana,
1981.
Blaževič, J.:	Svjedočanstva	revolucionara.
Knj. 1., 2., 3., 4. — Zagreb, Beograd, Sarajevo, 1980.
Crnjanski, M.: Knjiga o Mikelandelu. — Zagreb, 1981.
Osterreichisches biographisches Lexikon. 1815—1950. 36., 37. Lieferung. — Wien, 1979,
1980.
Cvetko, D.: Davorin Jenko. — Ljubljana, 1980. Janež, S.: Fran Levec. — Ljubljana, 1980. Haffner, S.: Hitler. — Ljubljana, 1980.
Petrič, J.: Svetovi Louisa Adamiča. — Ljubljana, 1981.
Weiss, D.: Harvey. Nenavadni zdravnik. — Maribor, 1980.
Hoffmann, B. — H. Ducas: Albert Einstein. Ustvarjalec in upornik. — Maribor, 1980.
Na Čečovje
Vogrinc, J.: Nočem umreti v Šleziji. — Ljubljana, 1981.
Mušič, M.: Jože Plečnik. — Ljubljana, 1980.
Rebula, A.: Jacques Maritain — človek in mislec. — Ljubljana, 1981.
Kurinčič, F.: Na tej in oni strani oceana. — Ljubljana, 1981.
Goebbels, J.: Dnevnik. — Maribor, 1981.
Kocjan, G.: Josip Jurčič. — Ljubljana, 1981.
Prawer, S. S.: Karl Marx in svetovna literatura. — Ljubljana, 1981.
Bebler, A.: Čez drn in strn. — Koper, 1981.
Pertini, I.: Ječe in pobegi. — Ljubljana, 1981.
Warner, O.: Lord Nelson. Portret admirala.
— Maribor, 1980.
Zadravec, F.: Alojz Gradnik. — Ljubljana,
1981.
Kmecl, M.: Fran Levstik. — Ljubljana, 1981.
Humar, J.: Primož Trubar, rodoljub ilirski. — Koper, Trst, 1980.
Rebula, A.: Duh velikih jezer. Lik Ireneja Friderika Baraga. — Celje, 1980.
Britovšek, M.: Korenine stalinizma in negativne posledice kulta osebnosti v graditvi socializma. — Ljubljana, 1980.
Praček-Krasna, A.: Moja ameriška leta. — Koper, 1980.
Prušnik, K.-Gašper: Gamsi na plazu. 3., dop. izd. — Ljubljana, 1981.
Prušnik, K.-Gašper: Divokoze na la vini. — Beograd, 1981.
Prušnik, K.-Gašper: Gemsen auf der Lawine. Der Karntner Partisanenkampf. — Klagenfurt, Ferlach, 1980.
Gašperjevo delo odmeva. Prispevki v periodičnem tisku ob izidu nemškega prevoda »Gamsov na plazu«. 1980, 1981.
Janez Trdina — biolog. — Ljubljana, 1980.
Bujak, A. — M. Malinski: Ivan Pavao II. — Zagreb, 1981.
Kulturna zgodovina
Burckhardt, J.: Renesančna kultura v Italiji.
— Ljubljana, 1981.
Kulturna dediščina v zavesti Slovencev. — Ljubljana, 1981.
Courtbandt-Canby: Razkrita preteklost. Potovanje skozi Stari svet. — Ljubljana, 1981.
Deželnozborski spisi kranjskih stanov. — Ljubljana, 1980.
El Dorado. Zlato Kolumbije predšpanske kulture I.—XVI. stoletja. — Ljubljana, 1981.
Smole, M.: Graščina Srajbarski turn. ____________
Ljubljana, 1980.
Smole, M.: Graščina Turn ob Ljubljanici. ________
Ljubljana, 1980.
Kološa, V.: Banski svet Dravske banovine. 1913—1941. — Ljubljana, 1980.
Smole, M.: Graščina Ribnica. — Ljubljana
1980.
Bezek, V.: Analitični inventar fonda občine Izola. D. 3. Obdobje od 1901—1918. — Koper, 1980.
Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij, Modinci 1981. Kmet in kmetijstvo v panonskem prostoru po prvi svetovni vojni do svetovne gospodarske krize. — Maribor,
1981.
Kulturne novice. Glasilo organizatorjev kulture na republiškem seminarju na Ravnah na Koroškem od 26.—31. oktobra 1981. — Ravne, 1981.
Petintrideset let KUD Prežihov Voranc Ravne na Koroškem. — Ravne, 1981.
Vorančevi dnevi ’81. — Ravne na Koroškem,
1981.
Arheologija
Arheološki vestnik. Let. 30., 31. — Ljubljana, 1979, 1980.
Zbornik, posvečen Stanetu Gabrovcu ob šestdesetletnici. — Ljubljana, 1980.
Poročila o raziskovanju paleolita, neolita in enolita v Sloveniji. — D. 7. — Ljubljana,
1979.
Arheološka preteklost Dobove. — Brežice,
1981.
Zgodovina
Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zv. 2. — Ljubljana, 1980.
Grafenauer, B.: Struktura in tehnika zgodovinske vede. — Ljubljana, 1980.
Drugi svjetski rat. Knj. 1., 2., 3. — Zagreb,
1980.
Druga svetovna vojna. Knj. 1., 2., 3. — Ljubljana, 1981.
Zgodovina v slikah. Knj. 16. 1918—1945. — Ljubljana, 1980.
Prikril, B.: Tri tisoč let pomorskega vojskovanja. — Ljubljana, 1980.
Južnič, S.: Novejša zgodovina. (Izbrana poglavja). — Ljubljana, 1981.
Vukmanovič, S.-Tempo: Borba za Balkan.
— Zagreb, 1981.
Svetovna vojna. — 2., dop. izd. — Ljubljana,
1981.
Mikeln, M.: Pekel 1941. — Ljubljana, 1981. Stoletje svetovnih vojn. — Ljubljana, 1981. Vodnik po fondih Zgodovinskega arhiva Ljubljana. — Ljubljana, 1980.
Taborsko gibanje na Slovenskem. — Ljubljana, 1981.
Persico, J. E.: Prodiranje v rajh. — Ljubljana, 1981.
Thomas, H.: Spanjolski gradanski rat. Sv. 1.,
2.	— Rijeka, 1980.
Zeitschrift des Historischen Vereines ftir Steiermark. Jahrgang 72. — Graz, 1981. Časopis za zgodovino in narodopisje. Let. 51.
— Maribor, 1980.
Carinthia I. Jahrg. 170., 171. — Klagenfurt, 1980, 1981.
Zgodovinski časopis. Let. 34. — Ljubljana,
1980.
Gradnik, V.: Primorski prostovoljci v boju za severno mejo. — Koper, 1981.
Barker, E.: Churchill in Eden v vojni. — Zagreb, 1980.
Križman, B.: Pavelič izmedu Hitlera i Mussolinija. — Zagreb, 1980.
Utovič, M.: Mauthausen. Spomini iz taborišča. — Ljubljana, 1980.
Zgodovina NOB
Babič, B.: Ljudje in boji na Kozari. — Trst, Ljubljana, 1979.
Vukotič, M.: Memorijalni prostor Boško Buha.
Jabuka. — Beograd, 1979.
Dakič, M.: Memorijalni park Petrova gora. — Beograd, 1980.
Jokič, G.: Nacionalni park Kozara. Prijedor.
— Beograd, 1978.
Jokič, G.: Neretva. Makljen. Jablanica. Prozor.
— Beograd, 1979.
Jokič, G.: Markonjič grad. — Beograd, 1979. Jovetič, R. — M. Stamenovič: Spomen-park Kraljevo. — Beograd, 1979.
Deakin, F. W. D.: Gora trdnjava. — Ljubljana,
1980.
Leksikon narodnooslobodilačkog rata i revolucije u Jugoslaviji. 1941—1945. Knj. 1. A—Lj. Knj. 2. M—2. — Beograd, 1980. Blaževič, J.: Meč, a ne mir. — Ljubljana, 1981. Pavlič, S. — V. Smolej: Partizansko šolstvo na Slovenskem. — Ljubljana,
Krall, J.: Partizanske ciklostilne tehnike v Slovenskem Primorju. — Ljubljana, 1981. Slovenski bataljon 1. kraj iške proletarske udarne brigade. — Ljubljana, 1980. Zgodovinska vloga OF. — Ljubljana, 1981. Stari pisker. — Celje, 1981.
Brecelj, M.: Ob štiridesetletnici Osvobodilne fronte slovenskega naroda. — Ljubljana,
1981.
Ftičar, Š.: Spomeniki NOB in revolucionarnega delavskega gibanja v občini Lendava. — Lendava, 1980.
Domicili v slovenskih občinah. — Ljubljana,
1981.
Stranice pri Frankolovem. — Ljubljana, 1981. Bili so uporni. Zaprti, pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu. Vodnik po koncentracijskih taboriščih in zaporih ...
— Ljubljana, 1981.
Ostrovška, M.: Kljub vsemu odpor. 2., iz-pop. izd. Knj. 1., 2., 3. — Maribor, 1981. Jarc, J.: Rog, središče slovenskega narodnoosvobodilnega boja. — Ljubljana, 1981. Sibelja, F.: Med prvimi partizani na Krasu.
— Koper, 1981.
Vidic, J.: Semenj v Bistrici. — Ljubljana, 1981.
Pavlin, M.: V ognju in snegu. — Ljubljana
1981.
Kos, J.: Rašica. — Ljubljana, 1981.
Jarc, J.: Črnomelj. — Ljubljana, 1981.
Volčjak, V.: Partizanska bolnišnica »Franja«' — Idrija, 1981.
Strle, F.: Tomšičeva brigada. 2., izpop. izd. — Ljubljana, 1981.
Fajfar, T.: Odločitev. 2., dop. izd. — Ljubljana, 1981.
Ob 40-letnici vstaje na Kamniškem. — Kamnik, 1981.
Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji Knj. 6. Marec-april 1943 — Ljubljana, 1981
Perat, J.: Odločitev v puščavi. — Koper, 1980.
Mitič, S.: Spomen-park Kumrovec. — Beograd, 1979.
Jokič, G.: Foča. — Beograd, 1980.
Jokič, G.: Spomen park. Kragujevački okto-bar. — Beograd, 1979.
Marija Hriberšek
<J)&lnoč ba menda...
Tako sc bojim!
Polnoč bo menda, na kopših sedim sama, sama.
Dolg je sukalni stroj, včasih utrga se tenka nit in naglo zaskoči jekleni valj.
V meni sc bije boj . . .
Povežem nit in spet vse se vrti.
Tako torej — dve sta odšli, kaj neki se spodaj na svitkih godi?
Zunaj je zima in v meni je mraz.
Petnajst let imam.
Počasi, počasi odmika se čas v blaznem vrtenju stoterih vreten.
Lačna sem, lačna.
Že tri dni samo žgance jem.
Res, oče in mama, lačna sem!
Ne samo kruha.
Tudi besede, misli prijazne — kako je lepo nekaterim ljudem!
Divje vrtijo se siva vretena, črna, rumena, rjava, zelena, suknjajo sc v nitih in se v svitkih redijo.
Ha, zdaj sta prišli: zaripli sta v lice in lasje lepljivi so spod rute ušli.
Motno le slutim, čemu obema žarijo oči.
Pozimi 1935
Ali ga že imate?
Rok Gorenšek
Čudovito lepo, jasno poletno popoldne je bilo. Nad vso deželo, od Uršlje gore do Golice, od Pece do Poharce, se je bočilo visoko, modro nebo brez oblačka. Zelenilo koroške pokrajine se je na obzorju stapljalo z globoko sinjino neba, čez katerega je zlato žareče zahajajoče sonce pošiljalo od zahoda proti vzhodu dolge, svetle puščice svojih zlatih žarkov.
Vročina poletnega dne je pojenjavala. Brnenje m cvrketanje čričkov, čebel, os, kobilic, muh, komarjev in obadov se je stišalo. Kačji pastirji so obmirovali in negibno obsedeli na vodnem rastlinjaku bližnjega ribnika. Ptice so se oglasile in se začele spreletavati po drevju. Živina na paši se je umirila in se pričela pridno pasti ob robu gozda nad poljem, ki je zložno padalo in se spuščalo proti dolini, kjer so se belile hiše in domačije. S polja je v globino temnozelenega gozda vodila pot. Globoko v ilovico izjedena globača s strmimi, visokimi robovi. Na robovih globače sta si sedela nasproti in se igrala pastirček in pastirica, ki sta pasla živino. On je sedel na gornjem bregu globače, ona na spodnjem, gole, bo-se noge pa so jima bingljale čez rob v globačo.
Pastirček je bil droben pobič, ki je komaj pričel hoditi v šolo. Na sebi je imel le kratke hlače z naramnicami in srajčko s kratkimi rokavi. V rokah je držal bič, s katerim je zavračal in pasel sivino. Sedaj se je pa igral z bičem tako, da je z njim metal kamenčke, ki so ob pravilnem za-mahu z bičem z glasnim brnenjem odletavali visoko v nebo in daleč proti dolini. Pastirček je bil doma z bližnje večje kmetije v soseski. Pasel pa Je domače krave, junce in telice. Pastirica, ki mu Je sedela nasproti in ga občudovaje gledala pri *gri, je bila revna deklica, doma pri sosedovi baj-ti. Bila je nekaj starejša kot on, oblečena je bila samo v tanko, prekratko oblekco brez rokavov.
°d tanko obleko so se ji že risale obline in poganjali vršički nežnih ženskih prsi. Vsa njena Postava je izdajala mlado, naglo se razvijajoče in z°reče dekliško telo. Pasla je svojo lepo, sivo Jtozo, ki je dajala mleko, edino bogastvo številni bajtarski družini. Kozo je smela pasti skupaj s sosedovo živino na sosedovih pašnikih in v njegovem gozdu, z dovoljenjem soseda, pastirčko-^ega očeta. Toda sosedovo dovoljenje še ni bilo dovolj, da bi bila lahko kozo v miru pasla. Pasla )0 je lahko le tedaj, če sta si bila s pastirčkom »dobra« med seboj, če sta se razumela in bila Prijatelja. Gorje pa, če sta se sprla ali stepla. Tedaj se pastirica ni smela s kozo niti prikazati na Pašniku ali v gozdu. Nekoč, ko sta bila hudo jptta in v »jezi« med seboj, je pastirica pasla °zo na skrivaj, čisto na drugem kraju gozda, akor pa je pasel pastirček svojo živino. Pastirca je zamašila svoji kozi zvonček z listjem, da fvončkljanje zvončka ni izdalo kraja, kjer se je °za pasla. Pastirčku pa se je vendarle čudno zdelo, kje bi lahko koza bila. Posebno še, ko je sosedovega pastirja zvedel, da pastirica ne Pase koze pri njih. Zato jo je začel vneto iskati, retaknil in preiskal je ves gozd in na neki skri-1 trati zares našel kozo, ki se je pasla z zamaše-jIrn zvoncem, privezana z dolgo vrvjo za bližnje revo. Ni dolgo premišljal, odvezal je kozo in jo . 8nal daleč proti »Košutnim mlakam«, kjer jo v gostem »Kogovskem lesu« pustil privezano vrvjo in zamašenim zvoncem. Pri bajti so kozo
seveda kmalu zgrešili. Nastal je jok in stok. Pastirica je bila tepena, toda koze kljub temu niso našli nikjer v gozdu. Šele čez tri ali štiri dni, ko je oče pastirčka zvedel, da je koza skrivnostno izginila, se je brž domislil, kaj bi lahko bilo temu vzrok. Zgrabil je pastirčka za ušesa in ga tako trdo privil, da je ta takoj priznal, da je kozo odgnal in privezal v samotnem, gostem sosedovem gozdu, zato, ker sta se s pastirico sprla in si bila v »jezi«. Kozo so našli k sreči še živo in zdravo. Pastirček in pastirica pa sta se pobotala in poslej spet skupaj pasla živino in kozo ter se igrala na paši.
Tako sta torej tisto lepo poletno popoldne sedela vsak na svojem robu globače in se igrala. Pastirček je z bičem metal kamne, pastirica pa je spletala rože v venček. Od časa do časa pa se je nagajivo zastrmela v pastirčka, sedečega ji nasproti. Tudi on jo je kdaj pa kdaj zvedavo in radovedno pogledal. Nenadoma pa se ga je polotil čuden, dotlej nepoznan občutek. Nekaj, kakor izmenoma vročina in hlad. Bilo mu je, kakor, da bi mu bili šli mravljinci po hrbtu. Pred očmi mu je zatrepetalo. Prvič v njegovem kratkem, mladem življenju ga je obšlo tako čudno, nepoznano, nedopovedljivo čustvo. Deklica pred njim na drugi strani globače je namreč nehote in nevede razmaknila noge, krilce ji je zdrknilo navzgor, in pred širokoodprtimi, strmečimi pastirčkovimi očmi so se prikazala bela zaobljena dekliška stegna v vsem njihovem čaru in lepoti. Med njimi pa rahlo vzbočena, rjavkasto nadah-njena ozka špranja, porasla z redkimi, zlatoru-menemu puhu podobnimi dlakami. Pastirček je ostrmel. Roka z bičem mu je omahnila. Brez besed, z odprtimi usti je nemo in nepremično upiral oči v špranjo med dekletovimi nogami. Pri tem pa mu je bilo tako vroče, tako tesno pri srcu, da je komaj dihal in lovil sapo. Pastirica ga je tedaj pogledala in takoj spoznala, kam gleda in kaj vidi. Stresla se je, hitro je stisnila nogi skupaj in si z obema rokama naglo potegnila krilo do kolen. Obraz ji je pri tem zalila živa rdečica, od sramu pa je globoko povesila oči.
S pastirčkom pa se je tedaj nekaj zgodilo. Povrnil se mu je govor, laže je zadihal, obenem pa je popustil neznani, tesnobni občutek v njegovih prsih. Spodrinil in nadomestil ga je popolnoma drug občutek, občutek nekakšne radovednosti, kljubovalnosti in hudobije. Stegnil je roko in se z vrhom biča dotaknil dekličinih kolen in ji rekel: »Zakaj si stisnila in skrila noge? Vzdigni krilo in jih daj narazen! Pokaži mi tisto, kar imaš med nogami!« Toda pastirica ni nič odgovorila, le še tesneje je stisnila bedra in si še z večjo ihto vlekla krilo navzdol ter pri tem rdela v obraz kot kuhan rak. Pastirček je medtem postajal vse bolj osoren, hudoben in nepočakan. Zavihtel je bič deklici nad glavo in zavpil: »Zadnjič ti rečem! Ubogaj in daj noge narazen in mi pokaži tisto med tvojimi nogami! Kaj imaš tam? Pokaži! Če ne pakažeš, te bom udaril, da boš pomnila!« Pastirica pa je le še tesneje in krčeviteje stiskala stegna skupaj in si brez uspeha vlekla prekratko krilo čez kolena. Tedaj jo je udaril! Zamahnil je in jo udaril z bičem z vso močjo, da se ji je čez golo roko in ramo zarisala rdeča proga. »Au,« je za-
sneženi šopek
vpila deklica, »boli! Mama, pamagaj mi!« Pastirček pa je ni prenehal tepsti. Spet in spet je zamahnil z bičem in jo udaril z vso močjo, kar je je premogel. Ob tem pa je zamolklo in zadihano sikal: »Pokaži mi! Daj noge narazen! Pokaži! Pokaži! Pokaži! Kaj imaš tam!« Pastirica je glasno zajokala, solze so ji curkoma tekle po licih. Pastirček pa je bil brez usmiljenja. Prijel se ga je nekakšen nerazumljiv, hudoben, otroški bes, tako da je še z večjo močjo udrihal po deklici. Naenkrat pa je deklica na ves glas kriknila: »Na, pa poglej in se me naglej, grdavž grdi! Samo ne pretepaj me več!« Pri tem si je potegnila krilo navzgor in razširila noge, da je lahko dobro videl špranjo med njenimi nogami. Pastirček jo je tedaj prenehal udrihati. Pogled na dekličino goloto mu je namreč zopet obudil tisto čudno, nepoznano, tesnobno čustvo. »Zakaj pa imaš tisto tam med nogami,« je komaj izdavil. »Ne vem! Zato, da lahko lulam pač ... Sicer pa to ni špranja, ampak češplja, tako ji pravijo druga dekleta,« je odgovorila pastirica in zopet temno zardela. Hotela je stisniti noge, toda pastirček je takoj grozeče vzdignil bič. »Pusti mi, da gledam! Tako vroče mi je in ves se potim.« Pastirica se je počasi umirila in tiho obsedela z razširjenimi in razgaljenimi nogami pred njim. Pastirček pa jo je z bičem, pripravljenim za udarec, dolgo nepremično gledal. Naenkrat pa ga je prijelo, da je storil nekaj, kar niti sam ni nameraval storiti. Z vrhom biča se je rahlo dotaknil njene špranje med nogami. Pastirica je hipoma stisnila noge in glasno zavriskala: »Au, ti si baraba, da veš. Mami te bom zatožila. In prej, kakor je mogel storiti karkoli, je skočila pokonci in pobegnila proti domu.
Pastirček pa je sam obsedel na robu globače in ni mogel razumeti, kaj ga je prijelo, da je bil tako surov in hudoben ter neusmiljen z deklico. Razumeti seveda tudi še ni mogel, od kod tista tesnoba in neznani nedopovedljivi občutki, ki so ga obšli ob pogledu na razgaljeno pastirico.
Sonce je zašlo za goro. Pastirček je vstal, zbral živali in jih pognal proti domu. Z živino vred je gnal domov tudi kozo. Pri lesi ob vhodu na
Ivan Modrej
Jeklova domačija
Za zrcalom v kotu sobe je bila zataknjena črno obrobljena podobica. Namesto svetnika je bila na podobici fotografija kmečkega moža. Bila je osmrtnica, kakršno imajo navado tiskati ob smrti premožnejšega kmečkega gospodarja. Segel sem po podobici in polglasno prebral:
»V molitev in v spomin priporočamo Janka Kupca, po domače Jekla. Petdeset let je gospodaril na velikem, 1331 m visoko ležečem posestvu, kjer njegov rod kmetuje že nad 350 let.«
»Osmrtnica za očetom,« je rekla hči Ančka, ki je prišla v sobo. Pokazala je na mizo: »Tole starino poglejte!«
Bila je masivna kmečka javorova miza, v katero je bil ob robu krog in krog z različnim lesom vdelan celoten koledar, dnevi in nedelje ter meseci. V središču pa je upodobljeno Kristusovo trpljenje, kelih trpljenja, petelin, bič, sulica z gobo, križ, kladivo, lestev, klešče in kocka za igranje.
Sredina mize ima dvojno vloženo zvezdo sredi druge zvezde, v središču mize je vstavljeno JHS, pod imenom pa trije žeblji. V kotih mize pa so zaznamovana imena gospodarjev in gospodinj. V desnem kotu je vdelana letnica 1786. Ta starina bo kmalu stara 200 iet.
Za delavnike v koledarju na mizi je uporabljen črn hruškov les, za nedelje in praznike pa rdeč češnjev, upodobitvi simboličnih predmetov Kristusovega trpljenja je služil les pušpana, češplje, vsega devet različnih lesov.
Takšno mizo je delal domači umetnik vso zimo, tri do štiri mesece.
Zato najdemo take mize, ki upodabljajo koledar, le pri večjih in bogatih kmečkih domačijah. še starejšo in večjo mizo imajo baje pri Prodnikovi domačiji nad Solčavo. Pravijo, da je tako velika in da je toliko ljudi sedelo okoli mize, da je moral pastir nekdanje čase stopiti na sredo k skledi in iz nje deliti hrano okoli mize sedečim.
Tako pravijo. Resnica pa je, da imajo po gorskih kmetijah zato tako velike mize, ker je bilo na domačiji vedno veliko ljudi. Veliko je bilo zemlje in živine. Jeklovi imajo še sedaj veliko zemlje iim veliko živine. To je mogočna, obširna planinska domačija.
Jeklova domačija je že v takšni višini, da češnje odcveto konec junija, dozore pa v septembru, tik pred mrazom.
Jeklova Ančka ve povedati, da je leta 1961 jedla z drevesa češnje še 1. novembra. Tisto leto je bila izredno mila in dolga jesen. Drugače pa pridelujejo tod le krompir, zelje,
gorico ga je pričakala pastirica. Nasmehnila se mu je in mu dejala: »Hvala ti, da si prignal tudi kozo domov. Veš, grd si bil danes popoldne z menoj. Toda mami te pa le nisem in te ne bom zatožila.«
krmo za prašiče, nekaj solate in zelenjave v poletnih mesecih. Sneg zapade oktobra in izgine konec aprila.
Košnja, sušenje in spravilo sena poleti, sekanje ter spravilo lesa po zimi in poleti sta poglavitni deli hribovcev. Zelo težko in naporno delo. Glede hrane je na domačiji odlično. Dovolj imajo mesa, saj letno zakoljejo precej prašičev ter ovce in kravo. Najemajo pač delovno silo. Dovolj imajo jajc, mleka, masla, sira in skute, ki je prava specialiteta. Narejena z oljem, čebulo in papriko je jed, po kateri se da veliko piti, pa tudi delati. No, mi smo pili. Domačija premore razne vrste pijač. Zdrava hrana, zdrava pijača in zdravo življenje.
V dolino do črne je 18 kilometrov, najbližji sosed pod njim je kmetija Kumer. Njive obeh kmetij se drže skupaj. Samotne kmetije čepe v rebrih in sedlih kot koklje in se vidijo vse od Pece do Raduhe tja do Solčavskih planin. Ljudi na teh kmetijah je vedno manj.
Le mogočne stare stavbe in obsežne planote, pašniki, njive in travniki pričajo, kako so se pred stoletji predniki trdo in za življenje spoprijeli z naravo. Predniki so prišli iz doline. Zgodovina priča, da so hoteli biti svobodni ljudje, a svobodo so si morali priboriti. Bili so svobodnjaki in podložni le deželnemu knezu.
Rod za rodom je krčil gozdove in napravil njive in travnike do današnje velikosti. Pet gospodarjev je po letu 1786 na družinski mizi zaznamovalo svoje ime.
Jekli so pognali korenine in želje po svobodnem življenju globoko v zemljo. Svobodo so branili pred Turki. Tam čez so poskušali priti. Bližnji prepad še sedaj nosi njihovo ime. Baje so Jekli skupno s sosedi precej Turkov pometali v to brezno. Jekli so branili svojo svobodo tudi pred Francozi in ohranili slovenski materini jezik do današnjih dni.
Do najbližje šole, ki je bila nekdaj pri sv. Jakobu, je dobro uro in pol hoda. Kdo je mogel tja pozimi, ko je v teh krajih vedno snega čez meter in pol? Ko snega ni, je treba delati na kmetiji. Toda dolge zimske popoldneve in večere so znali nekoč ti gorniki izkoristiti za branje in izobraževanje.
Tako se je tudi pokojni oče Janko sam naučil pisati, brati in računati. Zbiral je knjige, da je imel večjo in lepšo knjižnico kot učitelj v črni. Pred nekaj leti se mu je pridružila tudi njegova življenjska tovarišica Jeklova mama v večnem počitku pri Farni cerkvi v Koprivni.
Sedanje Koprivce zabavata tudi radio in televizija. Ob posebnih priložnostih pa se mladi ljudje zberejo pri enem izmed sosedov, kjer prirede ples in zabavo. So se zbirali. Sedaj že dolgo ne več. Zato ne več, ker na hribovskih kmetijah ni več mladine.
Sproti odhajajo mladi ljudje v dolino. Tam zlahka dobe delo v tovarnah, pa stanovanje in laže živijo. Tako težko je reči, kot uganiti, zakaj pravzaprav odhajajo v dolino. Dogaja se namreč prav nasprotno, kar so delali nji-
hovi predniki pred več stoletij, ko so se selili iz doline na sončna pobočja naših pianin.
človek bi sodil takole: življenje in delo na kmetih, zlasti še v hribih, je 9iilino težavno. Mladina je izpulila korenine iz zemlje in odhaja tja, kjer je delo in življenje lažje. Na kmetih nisi nikdar prost, nikdar brez skrbi.
V dolini si prost vse nedelje in praznike, 16 ur je tvojih. Moti v tem preseljevanju le to, da tisti meščani, ki najbolj kriče razglašajo, da kmetu pomagajo do boljšega življenja s tem, ko so ga silili v tovarne, najbolj vneto kupujejo zapuščene in stare kmetije, šupe, kovačije, zidanice na štajerskem in jih preurejajo v vile in vikende.
Poljanec iz Podjune se je nekoč po napornem pešačenju ustavil pri kmetiji Jeki. Utrujenemu in znojnemu so postregli z jedačo in domačim črničevcem, da si je malo dušo privezal. Oddahnil si je, se ogledal naokrog v Peco — Raduho.
Naposled je dejal: »Tu pri vas pa ja nimate nobene ravnine!« Jeki pa mu odvrne: »Ravnine imamo tu pri nas več kakor pri vas v Podjuni; toda naše ravnine so pač bolj pokonci in v gore naslonjene.« Jeki je imel v mislih velikost posestva v hektarjih.
čudovit je svet tam pod Peco, od kader je videti obrise zelenega Pohorja in na ono stran čez solčavske planine.
Toda čudovit samo, če so na grebenih im jasah domačije, ki so obljudene s prijaznimi, dobrimi ljudmi.
Ob našem obisku lani je cvetela še rumena arnika. Naj nihče ne zameri, če arnika dehti grenko. Zlasti pa arnika, ki govori o težavnem življenju hribovskih kmetov.
Marija Hriberšek
pi& p& ge£a[} pLe&e
Ob meni spiš in dihaš mirno.
Ne čuješ, kak viharja piš po vejah pleše, tuli, bije
in morje sem buči nemirno.
Razbičal je vihar še mene.
Vse sile v sebi sem napela da ne bi tebi, moj Justin, te svoje stiske razodela.
Le spi, moj mili, dihaj mirno,
saj čaka spet te težek dan!
Naj veter tuli, veje zvije, valovje biča čez modro ravan!
Ti zbudi se spočit, naspan!
Nasmej sc jutri v miren dan!
Franc Konečnik
Švicarske razglednice
Uvod
Švica, dežela jezer, livad, gozdov in predvsem dežela prečudovitih gorskih masivov, leži v srcu Zahodne (politično) Evrope. Nam Jugoslovanom — je ni treba posebej predstavljati. Vsi jo poznamo kot deželo turizma, še bolj pa kot deželo kvalitete, deželo. ki je postavila kakovost izdelkov, uslug in storitev pred količino (kvaliteta pred kvantiteto!).
Švica ima z Jugoslavijo mnogo skupnega: Politično — kot opazovalka v gibanju neuvrščenih, geografsko — podobne klimatske in talne razmere (Slovenija), energetsko — zelo oialo lastnih surovinskih virov in ne nazadnje naše »zdomce«, ki so v Švici zelo cenjeni.
Kot praktikant sem bil zaposlen v francoskem delu Švice več kot eno leto. V tem čašo sem deželo prepotoval po »dolgem in Počez«, potem pa sem skočil še v Francijo (Evien, Chamonix) in Italijo (Domodosola) in v bližino Lichtensteina. Nisem bil na nobeni 9°ri (pri tem mislim vrh), čeprav sem stal na pobočjih mnogih (Mont Blanc, Eiger, Mat-terhorn itd.). Vzpone in gore so v Fužinarju opisovali že drugi, zato tega v tem potopisu ne bom počenjal, pač pa bom vzel pod lupo to, kar se dogaja v dolinah.
Ekonomska geografija
Zaradi neugodnih vremenskih razmer in te-komunikacijo je bila Švica dolga sto-
zav
etja revna država. Sedanji napredek je predvsem rezultat pridnosti in enotnosti različ-n'b ljudi, ki sestavljajo konfederacijo, katere začetek sega v leto 1915. Švicarji znajo izkoristiti pozicijo države, naravne lepote in spretnost v obrti in industriji. Danes je Švi-Ca dežela z visoko razvitim in učinkovitim turizmom, cvetočo industrijo (tekstil, inženi-rin9. kemična in prehrambena).
a)	Kmetijstvo
Tako kot pri nas, je večina kmetij (farm) Majhnih. Visoke pridelke dosegajo z uporabo y©likih količin mineralnih gnojil, mehanizaciji5Jn izbranih semen. Na zahodu In severu ržave pridelujejo žita v triletnem kolobarju, dolinah gojijo predvsem krmne rastline. Pačniki in livade prevladujejo v gorskih Kodelih Alp in Zahodne Jure.
Približno polovica pšenice (ni slučajno, da Pridelujejo ravno pšenico) pride iz kantonov ern, Vaud in Fribourg, ki imajo največ ravninskega sveta. Ječmen raste do višine 4°0 m, koruzo pa gojijo v toplem predelu | 'cino, obala Ženevskega jezera, kanton Va-'ais in dolina Rhine).
Kljub izrednim prizadevanjem Švica nor-alno pokrije samo tretjino svojih potreb po [ar,i- Ostalo mora. uvoziti iz Argentine, Av-alije, Kanade in ZDA.
tuH-et°S S0 P086!3*1 večje površine s pšenico kr 'kV ^oven'ji. vsemu »posiljevanju« edl ^os'^enc' se lahko tolažijo, da ln'. ki morajo pridelovati pšenico v manj 9°dnih razmerah.
nav-
niso
Kot pri nas, gojijo Švicarji tudi krompir. Ne zato, ker ga radi jedo, pač pa za krmo prašičem. Meso prašičev, krmljenih pretežno s krompirjem in ječmenom, je namreč mnogo boljše!
Kanton Ticino, obale jezer in kanton Va-lais so zelo primerni za zelenjavo. Pridelek ne zadovoljuje skupnih potreb, kot pri nas, površina vinogradov nazaduje, čeprav so Švicarji znani, da »izkoristijo vsak kvadratni meter površine.«
Sadjarstvo napreduje v osrednjem in vzhodnem predelu (jabolka in hruške), v predalpskem in Jura platoju (češnje, marelice, sli-
ve). Zanimivo je, da večino jabolk v kantonu Aargou predelajo v sok. V sezoni je jabolčni sok glavna pijača pri večini kmetov. Na mizi pa je tudi v mestih. Če bi namesto jabolčnika uživali sok tudi pri nas, lahko sklepamo, da bi bili medsoseški odnosi mnogo boljši, kot so sedaj.
Sladkorna pesa je zelo razširjena, pa tudi tobak.
živinoreja
Kako je ta veja kmetijstva razširjena in priljubljena v Švici, vemo vsi. Večina ve za švicarski sir, manj jih pozna simentalsko pasmo govedi.
Ob obisku palače OZN (sedež bivše lige narodov — predhodnice OZN) sem bil zelo presenečen, ko sem opazil ovce, kako se mirno pasejo okoli zgradbe.
V zadnjem času se širi kozjereja. Koze redijo v čredah, tako kot pri nas ovce.
. ^ V
- "zM" I- <	-
* "	T1-5,	•v*	-s"?*'	&	r-~sy-.
v Uj
Aigle (v ozadju Dents du Midi)
• ss m >:
PST
- :-r
im*
Ženeva, center številnih mednarodnih organizacij in ustanov
Gozdarstvo
Iz švicarskega primera se lahko tudi mi nekaj naučimo. Pretirana sečnja je zelo zmanjšala obseg gozdov, kapaciteto za vodo (naraščanje rek — poplave) in povečala erozijo.
b) Industrija
Švica je revna v mineralih, zato uvaža večino surovin za industrijo. Od zalog je ie nekaj kamene soli, antracita, lignita, asfalta in železa. Po nekaterih podatkih ima Švica le en rudnik s podzemnim načinom eksploatacije, vse drugo je površinski kop.
Termoeiekrarn na premog ni, lahko pa vidimo take na mazut, ki jih pri nas odpisujemo. Namesto da bi gradili visoke dimnike, postavijo celo centralo na vrh ali pobočje hriba. Tako ščitijo rodovitno zemljo v dolini in preprečujejo onesnaževanje okolja. (Iznajdljivost brez primere!) Hidroelektrarne gradijo na pobočjih dolin, reko pa zajamejo mnogo bliže izvira kot pri nas (rezervoarji za zimske mesece).
Železarn, ki bi prodajale polizdelke, je malo. Z izjemo Cerlafingena, Choindeza, Schaffhausena (jeklarna) in Emmenvvelda večina livarn izdeluje končne izdelke ali pa je tesno povezana s finalistom.
Znane so švicarske lokomotive, turbine, električni stroji, orodje in precizni stroji. Švica je še vedno na prvem mestu v proizvodnji ur, čeprav jo Japonska zelo ogroža pri urah Ouartz.
Tekstilno, kemično, prehrambno in drugo industrijo bomo kar preskočili, ker za bralce Koroškega fužinarja niso toliko zanimive, ustavili pa se bomo pri
c) Zunanji trgovini in turizmu
Tako kot mi, ima tudi Švica negativno zunanjetrgovinsko bilanco, vendar je razlika med izvozom in uvozom mnogo manjša kot pri nas. Težav z izvozom zaradi kvalitete ni, pač pa so težave z uvozom, ki se sestoji predvsem iz surovin in hrane.
Razliko v zunanjetrgovinski bilanci krije Švica z dobički iz inozemskih investicij (znane so švicarske banke v tujini), z denarjem, ki ga porabijo tuji turisti, iz zavarovalništva in z nakazili »zdomcev«. Tudi Švica ima svoje državljane po svetu. Ti niso na »začasnem« (kot naši), pač pa že kar na »stalnem« delu v tujini. Srečamo jih v Kanadi, ZDA, Avstraliji in drugod.
Zdravo podnebje, številna jezera in gore, izviri mineralne vode, toplice in razne zanimivosti so naredili švico turistično deželo »par excellence« s stoletno tradicijo. Iznajdljivi, kot so, so Švicarji razvili učinkovit hotelski sistem, turistično organizacijo, dobre ceste, natančen železniški promet (švicarska železnica je tako točna, da dopušča uravnavanje ur po odhodu in prihodu vlakov!) im sistem žičnic, ki je brez primere na svetu. Kljub težavam pri gradnji zaradi nemogočih ovir so Švicarji speljali gorsko železnico celo na Jungfraujoch. švicarski primer nam dokazuje, da je obisk tujih turistov dober, če je turistična ponudba in vsa infrastruktura dobra. Propaganda ni potrebna. (Zadovoljni turist je stalni gost — ta pa prinaša dohodek!)
Dežela z minimalno inflacijo in brezposelnostjo
Ko sem se po sedmih letih odsotnosti spet vrnil v francosko Švico, sem najprej primerjal cene pred odhodom in cene ob prihodu.
Floralna ura v Ženevi (eno od preprostih, pa učinkovitih turističnih atrakcij)
Vinogradi v okolici Veverja, kjer je živel Chaplin
v.'.;'.
»iti
mmrnm
Vedno pripravljen pomagati
Seveda nisem mogel primerjati vseh cen, Pri tistih, ki sem Jih, pa inflacije ni bilo. Neuradno znaša stopnja inflacije sedaj okoli 8 odstotkov. Temu sem se zelo začudil, tako da sem se začel spraševati, kako je to sploh mogoče, posebno še, ker je brezposelnost minimalna (takrat odstotek vseh zaposlenih). Znano je, da precej zahodnih držav poskuša brzdati inflacijo prav z »metanjem delavcev ua cesto«, to je, s povečevanjem brezposel-
Marija Hriberšek
<2 neznanka
V polnočnem taktu bijejo kolesa, v kupeju modra lučka le gori.
Z neznanko sva se vlegli na klopi in vsaka s svojo tiho bolečino pri dragih sva, slovo še zdaj boli.
Kradoma si brišem solze slane •n vidim: tudi ona joče.
Pogledam bliže. Prazen je rokav na tla ji padel.
Rahlo včasih zaječi.
»Roke nima!« Je mogoče?
Sram me postane;
*daj tuja bol srce prevzame.
Kako je mlada, lepa!
Obkroža belo lice venec temnih las —
•n kakšen stas!
Le krog usten
bol ji vrezala je gubi dve — in mi pove:
»Tam v Rušah skoraj sem končala, sekunde merile so konca pot.
Po štirinajst ur pri stroju sem garala, da hčerki Jasni lepše bi bilo.
In tisti dan se spet je vil korund Čez valje,
Vse je ropotalo
•n v dimu. je živelo, migotalo.
Hitim, hitim, kar se le da.
Na dete mislim, ki doma *e čaka, da se vrne mama:
•O revica, kako je sama.
*n komaj sedem let ima .. .*
Kako sem padla, niti zdaj ne vem.
Roko so valji mi zgrabili, i° vlekli dalje in — zdrobili.
Kako sem jo odtrgala, ne vem, transportni trak jo je odnesel dalje ...
In moji kriki so se izgubili — nihče ni čul me. Pa sem v svoji zadnji sili stekla dol, zgubila sem zavest...
Zdaj taka sem. Imam ljubečo Jasno.
Samo zaradi nje bom še živela.«
»A on?« — Moj bivši mož je šel na tuje ■n druge žene v Nemčiji ljubkuje — ako živela bom naprej — ne vem.«
nosti. Ko sem se pogovarjal z nekim po-strežčkom (izkazalo se je, da nima posla), mi je povedal, da ga je izpodrinil prav Jugoslovan, ki je bil cenejši pri svojih uslugah.
Ko je bila stopnja brezposelnosti v Švici le 1 odstotek, so švioarji zganjali tak vik in krik, kot bi bila brezposelnost najmanj deset odstotna (trenutno ZDA, Anglija).
Lahko je vladati v deželi Švicarski
Kot nevtralna država Švica v zunanji politiki nima skoraj nobenega vpliva. Stopnja
Težko je življenje ljudem, ki so kakorkoli prizadeti. Na se lahko vdati v usodo in se sprijazniti s tem, da si prikrajšan za veliko lepega, veselega in koristnega. Velik odstotek ljudi s to ali ono telesno pomanjkljivostjo se mora prebijati skozi življenje. Nekateri kljub vsemu dobro uspejo. Vdajo se namreč v usodo; vestno opravljajo svoj poklic in so tako prav koristni člani družbe.
Eden takih je bil Mihael Dretnik — Zmo-lakov Miloš — kakor smo mu rekli stari znanci. Prebolel je hudo otroško bolezen, zaradi katere je izgubil sluh, s tem je izgubil tudi dar govora. Kljub tej veliki nesreči je v življenju zelo dobro uspel. Uspel je zato, ker je imel bister razum, pridne roke in izredno močno voljo do dela. Uspešno je končal osnovno šolo za gluhoneme v Ljubljani, izučil se je mizarske obrti. V železarni se je v svoji stroki še specializiral in bil petintrideset let priden in vzoren delavec.
»nevmešavanja« v zunanje zadeve je taka, da Švica sploh ni članica OZN, čeprav ima na svojem ozemlju palačo OZN. Newsweek je nedavno objavil zemljevid, na katerem so švioa, Španija, švedska, Finska, Jugoslavija in celo Albanija prikazane kot nevtralne države. Upanje v »bodoči vojni«.
Kar se pa tiče notranjih problemov, švicarska vlada vse rešuje z referendumi. Volja večine je v Švici zakon. Kot ena prvih demokracij ima Švica tudi zelo razvito samoupravo na ravni kraja in občine.
Poleg svojega poklicnega dela je rad prijel tudi za druga, predvsem kmečka dela. Rad je storil uslugo vsakemu, ki se je v stiski obranili na njega. Zato žaluje za njim vsa soseska.
Pri izbdni življenjske družice je imel zelo srečno roko. Dobil je ljubečo ženo, ki mu je polnih petindvajset let stala zvesto ob strani in mu tako lajšala težko življenjsko pot. Na ,2molakovi ravni' si je postavil lep in prijeten dom; ustvaril si je družino, s katero je mirno, srečno in zadovoljno živel. Vse je bilo v najlepšem redu, toda... Na to vprašanje ne vemo odgovora, vsaj zadovoljivega ne. Usoda?!
Bil je tik pred upokojitvijo. Zakaj je moral biti prikrajšan za zasluženi pokoj? Ali ni bil v življenju že zadosti prikrajšan? Tudi na to ne vemo odgovora. 2e je koval načrte, kako bo preživljal čas, ko mu ne bo več treba v službo. Brezdelje mu je bilo namreč popolnoma tuje, zato je nameraval
Enotna arhitektura, skladna pokrajina. Prevladuje Chalet (gornja polovica hiše je iz lesa, ki ga
je v Švici dovolj)
Ajnžik
Živel je srečno v svetu
■ I V I
tišine
Miloš Dretnik
biti tudi kot upokojenec še naprej aktiven. Načrte pa mu je prekrižala kruta bolezen, ki je rabila samo dobrega pol leta, da je
močnega hrusta popolnoma izčrpala. Na operacijsko mizo so ga pripeljali naravnost z delovnega mesta.
Davno, že kot otrok, se je spopnijaznil s svojo usodo. Ni se vdajal črnim, brezupnim mislim; ves se je vrgel v delo in zato je tudi uspel! Sprejeti življenje tabo, kot je; ker se ne da spremeniti, ga narediti vsaj znosnega, to je velika modrost, pravijo. Vdano je prenašal vse težave, vdano in potrpežljivo je prehodil tudi svojo zadnjo pot na Kalvarijo!
Lahko je za zgled nam, ki radi že za vsako malenkost jamramo ali že kar obupujemo! Tudi v še tako težko življenje, zastrto s pustimi, temnimi oblaki, kdaj pa kdaj pokuka sonce in ga razjasni, prinese tudi lepe in vesele trenutke.
Miloš je bil kljub svoji veliki nesreči do-brovoljen človek. Bil je vesele, živahne narave. Na obrazu sta mu vedno žarela prijaznost in nasmeh, kar tako blagodejno in nalezljivo deluje na človeka. Kakor je znal prijeti za delo, tako je tudi — če je bilo treba — znal voziti gavdo. Skratka, bil je človek na mestu. Kar ni mogel povedati z besedo, je dal čutiti s prijaznostjo, z nasmehom. Podoba je bila, kakor da mu je tudi na mrtvih ustnicah ležal — bolesten — nasmeh ...
Marija Hriberšek
gacacCLnem
Opolnoči, ko gozd tako skrivnostno šumi, sam s svojo stisko v začaranem krogu si stal, a nisi jokal in nisi se bal ne Boga, ne hudiča.
Daj, dragi, zdaj v uri strahov dokaži, koliko si mož!
V bližini zavija krdelo volkov.
Vse čute napni, moj fant! Pogum naj te v risu drži!
Jutri te čaka šopek rož ...!
Slovo od partizanske matere
Ugasnila je kar čez noč, kot da ne mara nikogar vznemirjati. Tako se je za vedno poslovila Dvornikova mama, »Hruškina«, kot smo ji po partizansko rekli. V Šentanelu ne pomnijo take množice pogrebcev, kot se jih je zbralo na dan slovesa od Dvornikove matere.
Le kaj je bilo v tej sključeni ženici, ki je lani prestopila 80. leto, da je tako čudežno delovala na mlado in staro. Še tisti, ki so jo komaj poznali in so jo videli le enkrat, srečanja niso pozabili im so prišli, da se poklonijo njenemu spominu. Spoštovanje do dobrega človeka je tista sila, ki je zgrnila to velikansko množico ljudi na njeni zadnji poti. Preživeli partizani, ki smo jo poznali kot mater, nič manj občuteno kot njeni otroci, smo obstali ob grobu globoko prizadeti. Živo so se pred nami vrstili dnevi in noči izpred skoraj štirih desetletij, ko smo jo srečevali na njenem domu, partizansko mater, ki je z nepojmljivo korajžo ustregla slehernemu borcu, čeprav za ceno lastnega življenja in življenja svoje družine. Niiso bile poglavitne materialne dobrine, ki jih je dajala, ne da bi kdorkoli vedel, kako je ob taki obilici obiskov sploh prišla do njih, poglavitna je bila njena nezlomljiva vera v svobodo, njen pristni materinski čut do vseh trpečih in njena tiha čudežno pomirjevalna beseda, ki jo je privoščila vsakomur, čeprav je v urah siltne bolečine sama bila najbolj potrebna tolažbe.
Marsikaj je že bilo napisanega o njej in še bo, vendar beseda, kakorkoli je že bila povedana, ne more izraziti vse veličine
Dvornikova mama
njenega življenja. Če bi ji postavili veličasten spomenik, ne bi mogel izpričati čustev, ki so nas obhajala ob njenem slovesu.
Šestintrideset let je minilo od tiste pomladi, ko je bila njena vera okronana z zmago in mnogokaj smo v skoraj štirih desetletjih pozabili, take matere, kot je bila »Hruškina« mama, pa ni mogoče pozabiti in spomin nanjo bo ostal živ še, ko že davno ne bo več živih prič njene žrtve.
Še enkrat lahko zapišemo to, kar je bilo izrečeno ob njenem slovesu:
»Blagor narodu, ki so ga rojevale take matere.«
Stroški Koroškega fužinarja v letu 1981 Po 41. členu zakona o javnem obveščanju (Uradni list SRS 1973, št. 7) objavljamo podatke o stroških Koroškega fužinarja v letu 1981.
Lansko leto so izšle 4 številke Koroškega fužinarja, v povprečnem obsegu 60 strani. Naklada je bila stalna — 4200 izvodov. Stroški za tisk in poštnino 951.332,80 dir Avtorski honorarji________________69.980,75	din
Skupaj
1,021.313,55 din
Fotografije so prispevali: Peter Tomazin, Foto Zelnik, Maks Dolinšek, Fotolaboratorij ZR, Ervin Wlodyga, Franc Rotar, Rok Goren-šek, Mitja Sipek, Rudolf Ludvik, Franc Ko-nečnik, Mojca Prašnički, Ajnžik in FotoarhiV Koroškega fužinarja. Naslovna fotografija fotolaboratorij železarne Ravne.
Za vsebino člankov s tematiko iz NOB odgovarja občinski odbor ZZB Ravne na Koroškem.
Izdaja delavski svet železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Silva Breznik, Jože Kert, Fanika Korošec, Rudi Mlinar, Jože Šater, Mitja Šipek, Maks Večko, Dušan Vodeb in Jože Zunec. Glavni in odgovorni urednik^ Jože Sater. Telefon 861 131, interni 497. Lektof Marija Potočnik. Tiska CGP Večer, Maribor
V svetu Koroškega fužinarja so poleg članov uredniškega odbora tudi: Stanko Bodnef, Jurij Glavica, Ivan Leitinger, Filip Jelen, Marija Kolar, Ladislav Kukec, Janez MrdaV-šič, Franc Rotar in Ivan Žunko.
Glasilo je po 7. točki prvega odstavku 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekretariata za informacije SRS, 421/72 prosto plačila prometnega davka.