KNJIŽNA IN OSTALA POROČILA
Dr. M i I« je M . V a s i é : Kroz kulturni sloj Vince I i 11. 
(Srpska akademija nauka, Spomenik C, Odeljenjc društvenih nauka, Nova 
serija 2, Beograd 1950, str. 1—87, 44 slik v tekstu in nemški povzetek.)
Delo prof. Vasica obsega dejansko dve samostojni razpravi, ki sta pa 
med seboj ozko povezani tako po uporabljenem gradivu, kakor po končnem 
rezultatu.
V svoji prvi razpravi j Kroz kulturni sloj Vince I.«, opisuje avtor po­
samezne keramične in kamnitne predmete poleg drugih pojavov, ki jih 
skuša povezati z arhajsko grško kulturo. Navaja pa tudi analogije iz po­
sameznih predzgodovinskih kultur Grške, Tesalije, Bolgarije, Romunije, 
Madžarske in srednje Evrope, vendar jih razlaga na svoj način. Razpravo 
je razdelil na nekaj odstavkov, v katerih razlaga razne pojave in razno 
gradivo. Tako govori v prvem odstavku o »kazanu« flißr/gj in »tronožcu« 
C iQÎnovçJ ter sklepa, da je datirati Vinčo v grški arliajski čas. V drugem 
odstavku obravnava »d/*<paA,os * in »heroon« iz Vince, v tretjem »stolove« 
(xq&neÇai), v četrtem »oblika hlebova i kolača« iz Vinče, v petem »terakote 
iz Vinče inikenskog polumesečastog tipa (en croissant)«, v šestem »Vinčo in 
Istros (Histria)«, v sedmem pa »Halštatsko kulturo in Vinčo«.
V drugi razpravi Kroz kulturni sloj Vinče II, skuša avtor v osmih 
odstavkih ugotoviti analogije med Vinčo im raznimi predzgodovinskimi 
kulturami ter arhajsko grškimi najdišči. Tako povezuje v prvem odstavku 
»Vinca—Istros—Jonija« dozdevno sorodnost mod »Vinčo in Istrosem«. V 
drugem odstavku »Vinca—Južna Rusija—Jonija« povezuje Vinčo posredno 
z raznimi jonskimi kolonijami in skitskimi najdišči. V tretjem odstavku 
»Vinca i Tripolje—Petrenji« povezuje ta najdišča med seboj. V četrtem 
odstavku povezuje zopet Vinčo s Cucutenijem. V petem odstavku išče ana­
logije za Vinčo v biikk in tiski kulturi. V šestem odstavku išče analogije 
za Vinčo na raznih romunskih najdiščih, kakor so Sultana, Gumelnita, 
Câscioarele, Ruginoasa in Glina. V sedmem odstavku govori o tehniki »cmih 
uglačanih-stralucido-omamenata«, ki jih baje nahaja v Vinči, prišteva pa 
sem tudi vse grafitirane ornamente v Romuniji V osmem odstavku »sli­
kana keramika u j ugoistočnoj Evropi«, skuša povezati vsa najdišča s slikano 
keramiko, kar jih je na Ogrskem, Romuniji, Rusiji itd., z »jonsko kulturo« 
ob Črnem morju. V zadnjem, devetem odstavku, pa sklopa, češ da je kultura 
v Vinči na višji stopnji kakor pa v kateri koli drugi naselbini v ozadju 
jonskih kolonij na Črnem morju.

Obe avtorjevi razpravi zasledujeta namen, da predzgodovinski oz. neo­
litski naselbini v Vinči zmanjšata visoko datacijo, da jo izključita iz skupine 
neolitskih najdišč ter povežeta z arhajsko grško kulturo. Kor se tega tiče, 
sta tudi ti dve razpravi enaki kot cela vrsta drugih izpod peresa istega 
avtorja, med katerimi je zadnja, »Jonska kolonija Vinca«, zelo jasno po­
kazala avtorjeve težnje. Nimam namena, da bi se tukaj spuščal v pole­
miko, kajti svoje mnenje in opombe glede Jonske kolonije Vince sem podal 
že na drugem mestu deloma sam, deloma pa skupaj z drugimi predzgodo­
vinami (Arheološki vestnik 1950, 216 sl. — Glasnik Zemaljskog muzeja u 
Sarajevu 1951, 5 sl.). Ocenjevani razpravi se ne razlikujeta od dosedanjih 
niti po načinu podajanja gradiva niti po docela napačni tipološki povezavi. 
Prav tako je napačna razlaga raznih pojavov opiraje se na klasične vire 
in na domnevane in nedokazane sklepe. V omenjenih razpravah pa je novost, 
ki je v dosedanjih avtorjevih delih ni bilo opaziti od njegovega preloma z 
predzgodovino. To je pa delna uporaba predzgodovinske literature in vpo- 
števanje tudi predzgodovinskih in neolitskih najdišč, poleg grško arhajskih. 
Vendar pa tudi s tem avtor zasleduje svoj namen, da namreč poveže Vinčo, 
ki jo šteje kot jonsko kolonijo, z raznimi neolitskimi najdišči in tako 
dokaže, da tudi ta najdišča in te kulture ne pripadajo predzgodovinskemu 
ali celo neolitskemu obdobju, temveč da so jonsko grškega izvora. Zanimiva 
je tudi avtorjeva primerjava med Vinčo in halštatsko kulturo, čeprav so­
glaša z datacijo poslednje (str. 33). S pomočjo povezovanja nemogočih tipo­
loških detajlov mu je zopet halštatska kultura dokaz za pravilno datiranje 
neolitske Vinče v VII. in kasnejša stoletja.
Vsa avtorjeva sklepanja nam podajajo sicer povsem negativne, toda 
toliko bolj zanimive ugotovitve, ki so približno nuslednje:
1 . Pred grškimi kolonijami na Črnem morju nimamo nikakršnih kul­
turno materialnih ostalin na področju Jugovzhodne, Vzhodne in Srednje 
Evrope (seveda lahko prištejemo še Zahodno Evropo).
2. S prihodom grških kolonistov na Črno morje se začenjajo šele raz­
vijati razne kulture v Evropi, kulture, ki so jih znanstveniki datirali previ­
soko in označevali kot razne neolitske in bronastodobne kulture.
3. Predzgodovine od neolita dalje sploh ni, ker imamo prve pojave 
kakršnega koli kulturnega življenja v Evropi šele po VII. stoletju.
Seveda so avtorjeva sklepanja brezpomembna, pa tudi sam si naspro­
tuje, ko priznava starejše kulturne periode na področju Grčije (str. 24, 30). 
Sicer bi bilo možno to še nekako zagovarjati, ker so tudi Grki kljub svoji 
superiornosti morali nekje dobiti elemente za zgraditev svoje materialne 
in duhovne kulture. Mnogo zanimivejša pa je trditev, da je bila Vinča kot 
jonska kolonija na veliko višji kulturni stopnji kakor katera koli druga (po 
vsej priliki neolitska) naselbina v ozadju jonskih kolonij. V resnici pa 
kljub svoji res visoki kulturi nima niti koščka kovine, čeprav nahajamo v 
vseh halštatskih naselbinah in grobiščih kovine, in sicer bron in železo, 
kar v izobilju.
Djordje Mano -Zi si;: Izložba materialne kulture
doba seobe naroda na teritoriji AP Vojvodine. (Vojvo-
Ub