o
Ph
Sebastjan CCagran
Ö OdloCcanje med pravico javnosti ^ vedeti in pravico posameznika ^^ do zasebnosti
CÖ Ö
.	Uvod
^^	Z uveljavitvijo Zakona o dostopu do informacij javnega značaja
(zDiJz) so se v Republiki Sloveniji postavili temelji za zagota-^^	vljanje transparentnega delovanja javnega sektorja. Nesporno je,
J^g	da je zDiJz postal temeljno orodje, ki javnosti oz. posamezniku
omogoCa uCinkovit pregled in hkrati tudi nadzor nad delom javne uprave. S tem, ko se je pravica do nadzora nad delovanjem prenesla na vse državljane, pa je bil opravljen tudi velik korak k bolj odprtemu in preglednemu delovanju javne uprave in prepreCevanju zlorab ter nepravilnosti. Pravica, ki omogoCa vpogled v delovanje javne uprave, v kateri se sicer odražajo temelji demokratičnega delovanja države, pa hkrati predstavlja tudi grožnjo za posameznika, da bodo z omogocanjem vpogleda javnosti v informacije javnega znacaja prizadete njegove druge ustavno varovane pravice. Pravica dostopa do informacij javnega znacaja lahko namrec dokaj hitro trci v druge ustavno varovane pravice, kot so na primer osebno dostojanstvo in zasebnost posameznika. zdijz ob nastopu kolizije med »pravico vedeti« in »pravico do zasebnosti« predvideva uporabo v nadaljevanju opisanih inštrumentov za dolocanje locnice med tem, kaj ima javnost pravico zvedeti in med tistim, kar naj javnosti ostane prikrito.
Za odlocanje o tem, kateri podatki se kot informacija javnega znacaja smejo posredovati javnosti in katerih iz razlicnih razlogov javnosti ni moc posredovati, je ob prejemu zahteve za dostop do informacij javnega znacaja v prvi vrsti pristojen prav predstojnik organa (na podrocju vzgoje in izobraževanja je to ravnatelj oz. direktor) oz. uradna oseba, pristojna za posredovanje informacij javnega znacaja.
Kljucen dejavnik za uspešno odlocanje o dovolitvi oziroma zavrnitvi dostopa do informacij javnega znacaja je tudi na podrocju vzgoje in izobraževanja predvsem dobro poznavanje predmetne zakonodaje, predvsem zdijz, Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega znacaja in Zakona o varstvu osebnih
vodenje 2|201i: 79-98
podatkov (zvop-i). Ker je zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, po moji oceni predvsem procesne narave, sem ob sestavi tega besedila podporo za vsebino materialnopravne narave iskal v odloCitvah Informacijskega pooblašCenca. V nadaljevanju bodo ob predstavitvi pravice dostopa do informacij javnega zna-caja ter varstva osebnih podatkov predstavljeni tudi mehanizmi, ki so namenjeni dolocanju meje med tem, kaj še predstavlja informacijo javnega znacaja in tistim, kar naj javnosti ostane prikrito, ter ukrepi za ustrezno ravnanje v primeru konflikta pravic.
Dostop do informacij javnega znaCCaja
Pravica posameznika, da pridobi informacijo javnega znacaja, izhaja že iz Ustave Republike Slovenije, natancneje iz 2. odstavka 39. clena, ki doloca, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega znacaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih doloca zakon. Ob sami pravici do pridobitve informacij javnega znacaja pa vsebina predstavljenega clena hkrati dopušca tudi možnost, da dolocene informacije, v kolikor je z zakonom tako doloceno, ostanejo javnosti nedostopne. Medtem ko ustava dostop do informacij javnega znacaja pogojuje z zakonsko pogojenim pravnim interesom, zDiJz takšnega pogoja ne predvideva. V skladu z dolocbami zDiJz so informacije javnega znacaja prosto dostopne vsem pravnim ali ^izicnim osebam (5. clen zdijz), prosilcu pa zahteve za dostop do informacij javnega znacaja ni potrebno pravno utemeljiti (3. odst. 17. clena zdijz), kar z drugimi besedami povedano pomeni, da prosilcu ni treba izkazovati pravnega interesa za dostop do informacij javnega znacaja. Odlocitev za prosti dostop do informacij javnega znacaja tako pomeni zakonsko razširitev dometa ustavno zagotovljenih pravic in svobo-šcin. Na tak nacin naj bi država prispevala k vecjemu in ucinkovi-tejšemu nadzoru nad izvrševanjem institucionalizirane avtoritete oziroma k vecji transparentnosti, demokraticnosti in legitimnosti njenega delovanja (Teršek 2006, 2-3).
Naičin dostopa do informacij javnega značaja in njihova plačljivost
Dostop do informacij javnega znacaja se izvaja v dveh oblikah, in sicer kot obveznost organov, da v svetovni splet sami posredujejo sklop zakonsko taksativno dolocenih informacij javnega znacaja s svojega delovnega podrocja (aktivni del) ter kot dolžnost organov,
da na zahtevo prosilca (zakon jih Imenuje prosilci, primernejši izraz bi bil vlagatelji, tako tudi Prepeluh 2003, 29-30) le-temu posredujejo informacije javnega znaCaja (pasivni del).
V sklopu tako imenovanega aktivnega dela morajo organi ob objavi kataloga informacij javnega znacaja na podlagi 10. clena zDiJz v svetovni splet posredovati tudi:
•	precišcena besedila predpisov, ki se nanašajo na delovno po-drocje organa, povezana z državnim registrom predpisov na spletu;
•	programe, strategije, stališca, mnenja in navodila, ki so splošnega pomena ali so pomembna za poslovanje organa s fl-zicnimi in pravnimi osebami oziroma za odlocanje o njihovih pravicah ali obveznostih, študije in druge podobne dokumente, ki se nanašajo na delovno podrocje organa;
•	predloge predpisov, programov, strategij in drugih podobnih dokumentov, ki se nanašajo na delovno podrocje organa;
•	vse objave in razpisno dokumentacijo v skladu s predpisi, ki urejajo javna narocila;
•	informacije o svoji dejavnosti ter upravnih, sodnih in drugih storitvah;
•	vse informacije javnega znacaja, ki so jih prosilci zahtevali najmanj trikrat;
•	druge informacije javnega znacaja.
Druga oblika dostopa do informacij javnega znacaja pa se izvaja kot posredovanje le-teh ob prejemu zahteve prosilca. Organ je prosilcu dolžan posredovati informacije javnega znacaja, slednji pa lahko informacije zahteva ustno (neformalna zahteva) ali pisno. Poglavitna razlika med navedenima nadnoma podaje zahteve je v tem, da prosilec v primeru podaje neformalne zahteve ne uživa pravnega varstva, ker se takšna zahteva ne šteje za vlogo v smislu zakona, ki ureja upravni postopek. Predstavljena rešitev je razumljiva, saj si je težko zamišljati, kako bi prosilec dokazoval dejstva, kot na primer, da je organu sploh podal zahtevo, katere informacije je zahteval, kakšni so bili razlogi organa za zavrnitev ipd. V primeru zavrnitve ustno podane zahteve je, v kolikor se prosilec ne strinja z razlogi organa za zavrnitev le-te, smiselno podati tudi pisno vlogo in pocakati na odlocitev organa, kateri mora v primeru zavrnitve (delne ali v celoti) izdati odlocbo v pisni obliki.
Z namenom omejitve navala vlog za dostop do informacij jav-
nega značaja, ki so ga določeni organi cutili ob uveljavitvi zDiJz, se je oblikovala tudi praksa placljivosti stroškov (fotokopiranje, elektronski zapis na zgoščenki, posnetek, poštnina ipd.), ki organu nastanejo ob posredovanju teh informacij. Sprva je bila določitev cene v precejšnji domeni organov samih, kasneje pa so bile s spremembo Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega znaCaja doloCene najvišje cene materialnih stroškov za nekatere najpogostejše storitve posredovanja. Z uredbo so torej do-locene le najvišje cene nekaterih najpogostejših storitev, organi pa ceno le-teh dolocajo sami, zato je ta lahko tudi nižja. Za storitve, ki ne spadajo v krog storitev, za katere je z navedeno uredbo do-locena najvišja cena, pa lahko organi sami dolocijo ceno. V tem primeru mora organ cene dolociti tako, da upošteva tržne cene za primerljive storitve in povprecno lastno oceno stroškov ob upoštevanju amortizacije opreme. Tako dolocene cene pa mora, preden se lahko storitve po teh cenah zaracunavajo, s svojim soglasjem potrditi ministrstvo, pristojno za javno upravo (3. odst. 19. clena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega znacaja).
Kdo so zavezanci po ZDIJZ
zDiJz za zavezance, ki morajo omogocati prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega znacaja, uporablja enoten izraz »organ«. V skladuz dolocbami 1. odstavka 1. clena zdijz so zavezanci vsi državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Prosilci pa si v primeru dvoma lahko pomagajo tudi s katalogom organov, ki so zavezanci za omogocanje dostopa do informacij javnega znacaja, katerega Vlada Republike Slovenije redno osvežuje in objavlja na svojih spletnih straneh. Pri tem je pomembno opozoriti na dejstvo, da je katalog zgolj informativne narave, kar pomeni, da Vladi rs ni podano pooblastilo za dolocanje okvira zavezancev po zdijz, dejstvo, da kateri od zavezancev ni na predmetnem seznamu, pa ne pomeni oprostitve od obveze do posredovanja informacij javnega znacaja.
Odgovorna vprašanje, ali so šole in vrtci organi v smislu dolocb 1. clena zdijz, je enostaven. Kljucen element pri identifikaciji šol in vrtcev kot organov je njihova organizacijska struktura, saj delujejo kot javni zavodi, dodaten element pa je v primeru dvoma tudi dejstvo, da so ti zavodi izvajalci javnih služb. Pri iskanju odgovora se je potrebno opreti predvsem na dolocbe Zakona o za-
vodih (zz), ki v 2. odstavku 1. Clena doloCa, da so zavodi organizacije, ki se med drugim ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja in otroškega varstva. V 3. Clenu zz pa je doloCeno, da se za opravljanje javnih služb ustanovijo javni zavodi. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (zoFvi) pa v 7. clenu doloca, da se lahko javni vrtec oziroma šola ustanovi kot javni vzgojno-izobraževalni zavod ali organizira kot organizacijska enota javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda ali drugega zavoda oziroma druge osebe javnega prava. Osnovna šola in gimnazija pa se lahko ustanovita kot vzgojno-izobraževalni zavod ali organizirata kot organizacijska enota drugega vzgojno-izobraževalnega zavoda. Dodatno potrditev o tem, da so zavodi na podrocju vzgoje in izobraževanja kot izvajalci javnih služb zavezanci za omogocanje dostopa do informacij javnega znacaja, pa je moc najti tudi v dolocbah 10. clena zoFvi, ki opredeljuje obseg javne službe na podrocju vzgoje in izobraževanja ter doloca izvajalce, ki opravljajo programe iz teh javnih služb. Navedeno pa potrjujejo tudi dolocbe Zakona o sistemu plac v javnem sektorju (zspjs). Javni zavodi na podrocju vzgoje in izobraževanja ustrezajo definiciji javnega sektorja, kot ga opredeljuje 1. odstavek 2. clena zspjs, ki doloma, da javni sektor sestavljajo državni organi in samoupravne lokalne skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi, javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proracuna ali proracuna lokalne skupnosti. Stališce, da so javni zavodi na podrocju vzgoje in izobraževanja organi v smislu dolocb 1. clena zouz, pa v številnih odlocbah pojasnjuje tudi Informacijski pooblašcenec (glej npr. odlocbo št. 021-55/2008/3).
Prva obveznost šol in vrtcev kot organov v smislu zouz je imenovanje odgovorne osebe za dostop do informacij javnega znacaja. Zakon obvezuje vse zavezance, da imenujejo eno ali vec uradnih oseb, pristojnih za posredovanje informacij javnega znacaja, oziroma dopušca možnost, da vec organov skupaj doloci eno ali vec takšnih uradnih oseb. Pri tem pa se postavlja vprašanje pristojnosti tako imenovane uradne osebe. Ker o zahtevi glede dostopa do informacij javnega znacaja odloca organ, je treba izhajati iz stališca, da o tem odloca predstojnik organa (v primeru vzgojno-izobraževalnih zavodov je to ravnatelj ali direktor), uradna oseba, pristojna za posredovanje informacij javnega znacaja, imenovana v skladu z 9. clenom zouz, pa zgolj vodi postopek in praviloma ne odloca o zahtevi. Primer, ko taka uradna oseba lahko sama odloca o zahtevi, nastopi le takrat, kadar predstojnik organa na takšno
uradno osebo s pooblastilom prenese pristojnosti za odločanje o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja.
Kaj vse sodi pod informacijo javnega značaja, izjeme in izjeme od izjem
zDiJz je pri opredelitvi pojma informacija javnega znaCaja uporabil zanimivo rešitev, saj je razlaga le-tega podana zelo odprto. Prost dostop do informacij javnega znaCaja tako obsega dostop do skorajda vseh informacij, s katerimi organ razpolaga. NatanCnejše razmejitve med tem, kaj je informacija javnega znacaja in kaj ne, izhajajo iz vsebine 4. clena zDiJz, kjer je doloceno, da je informacija javnega znacaja vsaka informacije, ki
•	izvira iz delovnega podrocja organa in
•	se nahaja v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb.
Informacija torej mora biti povezana z delovnim podrocjem organa, ni pa nujno, da jo organ izdela sam. Lahko jo pridobi od drugih organov ali celo od zasebnopravnih oseb. Pomemben dejavnik pri tem pa je dejstvo, da organ pridobi informacijo v okviru dejavnosti, ki spada pod njegove pristojnosti. Na podrocju vzgoje in izobraževanja temeljni vir dolocanja delovnega podrocja predstavlja zoFvi. Pojem delovnega podrocja, kot ga opredeljujejo dolocbe zoFvi, pa je za dolocanje delovnega podrocja za namene zagotavljanja dostopa do informacij javnega znacaja preozek, saj nekatera delovna podrocja izhajajo še iz drugih podrocnih zakonov in podzakonskih aktov (pravilnikov, sklepov, uredb ipd.). Iz navedenega je moc izpeljati zakljucek, da so dolocene informacije, ce-prav organ z njimi razpolaga, niso pa bile pridobljene v okviru dejavnosti, ki spada v pristojnosti takšnega organa, torej dokumenti niso neposredno povezani z delom organa, izven zakonsko dolo-cenega obsega informacij javnega znacaja in jih organ prosilcem ni dolžan posredovati. Tudi sicer pa je glede na zakonsko opredelitev pojma informacije javnega znacaja lažje dolociti, kaj ni informacija javnega znacaja, saj zdijz precej bolj natancno doloca »negativno definicijo« tega pojma, ko doloca, kaj vse ne predstavlja informacije javnega znacaja oziroma katerih informacij, ki bi glede na splošno definicijo sicer lahko spadale v krog informacij javnega znacaja, organ ni dolžan posredovati javnosti. zdijz tako
doloca izjeme od nacela prostega dostopa do informacij javnega znacaja.
V 1. odst. 6. celna zdijz je doloceno, da lahko organ prosilcu zavrne dostop do informacij javnega znacaja, ce se zahteva nanaša na:
1.	podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen: gre za zakon o tajnih podatkih in se nanaša na podatke, ki so zaradi javne varnosti, obrambe države, zaupnosti zunanjih zadev ali zaupnosti obvešcevalne in varnostne dejavnosti državnih organov opredeljeni kot tajni;
2.	podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe: so podatki, katere družba kot take oznaci s pisnim sklepom ter podatki, za katere je ocitno, da bi nastala obcutna škoda, ce bi zanje Izvedela nepooblašcena oseba;
3.	osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov: so katerikoli podatki, ki se nanašajo na posameznika, ne glede na obliko, v kateri so Izraženi;
4.	podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti individualnih podatkov o porocevalskih enotah skladno z zakonom, ki ureja dejavnost državne statistike;
5.	podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davcnega postopka ali davcne tajnosti, skladno z zakonom, ki ureja davcni postopek;
6.	podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi Izvedbi;
7.	podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi Izvedbi;
8.	podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi Izvedbi;
9.	podatek Iz dokumenta, ki je v postopku Izdelave, in je še predmet posvetovanja v organu, njegovo razkritje pa bi pov-zrocilo napacno razumevanje njegove vsebine;
10. podatek o naravni oziroma kulturni vrednoti, ki v skladu z zakonom, ki ureja ohranjanje naravne ali kulturne dedišcine, ni dostopen javnosti zaradi varovanja naravne oziroma kulturne vrednote;
11. podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov, in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa.
Zgoraj zapisane izjeme pa ne morejo biti razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja, kadar gre za:
•	podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v redkih izjemah, ki jih zDJiz izrecno do-loCa in
•	podatke, ki so povezani z onesnaževanjem okolja.
Na podlagi predstavljenih izjem lahko ugotovimo, da je dostop do informacij javnega znacaja omejen v primerih, kadar bi razkritje dolocenih informacij imelo negativne posledice. Vse izjeme morajo imeti podlago v ustavno varovanih pravicah in vrednotah, razlagati pa se morajo restriktivno. zDiJz te izjeme doloca taksativno, kar po moji oceni ni ravno najboljši nacin reguliranja. Menim, da bi bilo primernejše dopustiti omejitev dostopa tudi v primerih, ko gre za druge informacije javnega znacaja, ki ne sodijo v okvir izjem od i. do 11. tocke 1. odst. 6. clena zdijz, njihovo razkritje pa kljub temu povzroca negativne posledice. V takem primeru bi šlo za dolocitev t. i. generalne klavzule. Po drugi strani pa se ob tehtnejšem pregledu kot šibki oziroma pojmovno premalo doloceni izkažeta tudi izjemi t. i. še nedokoncanih aktov in t. i. internih dokumentov. Obe izjemi predvidevata omejitev do dostopa že zgolj v primeru, ko organ sam oceni, da bi razkritje dolocenih informacij povzrocilo napacno razumevanje njegove vsebine ali motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Zakon organom v navedenih primerih pušca veliko manevrskega prostora za diskrecijo, saj je za zavrnitev dostopa dovolj že možnost nastanka obeh navedenih negativnih posledic.
Ne glede na obstoj katere od zgoraj zapisanih izjem pa se v dolocenih primerih tudi sicer lahko zgodi, da se dostop do informacij javnega znacaja kljub vsemu dovoli, ker javni interes glede razkritja prevladuje nad javnim interesom ali interesom drugih oseb za omejitev dostopa javnosti do dolocenih informacij. Gre za t. i. izjeme od izjem, ko je potrebno pretehtati, katera od pravic (pravica javnosti vedeti ali druga pravica, ki upravicuje omejitev dostopa) pri tehtanju pozitivnih in negativnih ucinkov obeh opcij prevlada. Pri tem si organ lahko pomaga z v nadaljevanju opisanim testom
javnega interesa oziroma testom škode. Do takšnega presojanja pa ne more priti, kadar gre za informacije, ki so tajni podatki, ozna-Ceni z najvišjo stopnjo tajnosti; podatki, ki vsebujejo ali so pripravljeni na podlagi tajnih podatkov tuje države ali mednarodne organizacije ter podatki v zvezi s tajnostjo dela poroCevalskih enot in zaupnostjo ter tajnostjo davCnega postopka.
Informacija javnega značaja se nahaja v obliki dokumenta
zDiJz v 4. Clenu doloCa, da gre za informacijo javnega znaCaja v primerih informacij, ki izvirajo z delovnega podroCja organa in se nahajajo v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. zDiJz za vse te oblike uporablja enoten izraz »dokument«.
V zvezi z obravnavano problematiko pa se v praksi pogosto pojavlja dilema, kako postopati v primerih, ko organi doloCenih informacij nimajo v obliki dokumenta. Pri tem se je glede obstoja pravice dostopa do informacij javnega znaCaja pomembno zavedati, da zdijz ne določa obveznosti organov ustvarjati ali pridobivati dokumente, s katerimi v času obravnavanja vloge prosilca ne razpolagajo. Prav tako organom ni treba pridobiti dokumenta, ki ga nimajo ali nimajo veC v svoji posesti. Potrditev zapisanega pa nedvomno izhaja tudi iz odloCb Informacijskega pooblašCenca, ki v svojih odloCbah poudarja (glej npr. odloCbo št. 090-44/2010/8), da so organi dolžni posredovati zgolj informacijo javnega znaCaja, ki v trenutku podaje zahteve že obstaja in z njo razpolagajo. Organi tako niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti informacije, saj se dostop do informacij javnega znaCaja nanaša zgolj na tako imenovane »surove« informacije (PliCaniC in drugi 2005, 83). Organom informacij za prosilca tudi ni treba zbirati, obdelovati ali analizirati. Navedeno pa ne velja za primere pridobitve izpisov iz elektronskih baz podatkov. V teh primerih morajo organi takšne informacije posredovati tako, da pripravijo ustrezen izpis iz baze podatkov. V preteklosti so se pogosto pojavljale zahteve za pridobitev prepisa oz. elektronskega zapisa celotnega seznama službenih elektronskih naslovov vseh uCiteljev, vzgojiteljev, predavateljev in ravnateljev v vseh vzgojno-izobraževalnih zavodih, ki spadajo v sistem javnega izobraževanja. Ker organi takšnim zahtevam niso ugodili, je prišlo do kar nekaj odloCb Informacijskega pooblašCenca na to temo. V zadevi Pikal d. o. o. zoper Ministrstvo za šport je na primer ministrstvo svojo zavrnitev zahteve argumentiralo z obrazložitvijo, da z zahtevano informacijo ne razpolaga. V pritož-
benem postopku je bil, ker se prosilec z obrazložitvijo organa ni strinjal, z namenom ugotovitve in razjasnitve dejanskega stanja (ugotovitve, ali zahtevana informacija obstaja v obliki dokumenta) pri organu na podlagi dolocb ii. clena Zakona o Informacijskem pooblašcencu izveden t. i. in camera ogled. Bistvo takšnega ogleda je v možnosti Informacijskega pooblašcenca kot pritožbenega organa, da sam oceni in presodi dejstva, ki so odlocilna v zvezi z odlocanjem o dostopu do informacij javnega znacaja. Na podlagi takšnega pregleda lahko pritožbeni organ sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na morebitne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov, preveri, ali zahtevana informacija obstaja v obliki dokumenta ipd. V konkretnem primeru je na podlagi in camera ogleda ugotovljeno, da zahtevani dokumenti pri organu ne obstajajo. Nadalje je bilo potrjeno stališce, da organ ni dolžan na novo ustvarjati, na novo pridobivati ali izdelati dokumentov, ki so predmet zahteve, ce v casu vložitve le-te z njimi ne razpolaga (odlocba št. 021-37/2006/3).
Prav tako pa informacij organi niso dolžni posredovati, ko je zahtevani dokument že javno objavljen ali je dostopen v javni zbirki. V takem primeru organ zadosti zakonskim zahtevam že, ce prosilca le napoti na tak dokument.
Osebni podatki
Varstvo osebnih podatkov je v praksi eden izmed najpogostejših razlogov za zavrnitev dostopa do informacij javnega znacaja. Tako kot pravica pridobitve informacij javnega znacaja ima tudi varstvo osebnih podatkov svojo neposredno podlago v ustavni materiji, zato v praksi ni mogoce izkljuciti situacij, ko si nasproti stojita dve v ustavi zagotovljeni pravici. Kljucen pogoj za uspešno tehtanje pozitivnih in negativnih ucinkov razkritja dolocenih informacij javnega znacaja, ki utegnejo predstavljati poseg v zasebnost in dostojanstvo posameznika, je dobro poznavanje osnovnih pojmov ter pravil zbiranja in obdelave osebnih podatkov. Zavodi na pod-rocju vzgoje in izobraževanja pogosto zbirajo osebne podatke za dolocene namene, ki nimajo zakonske podlage in so veckrat namenjeni olajšanju njihovega poslovanja, ne vedoc, da gre v tem primeru za nezakonito zbiranje in obdelavo osebnih podatkov posameznikov.
Za razumevanje instituta varstva podatkov je nedvomno bistvenega pomena razumevanje in pravilna razlaga pojma »osebni podatek«. Osebni podatek je katerikoli podatek, ki se nanaša na po-
sameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Podatek pa se nanaša na posameznika takrat, kadar je ^izicna oseba na podlagi takšnega podatka dolocena ali dolocljiva, torej se jo lahko neposredno ali posredno identificira. Nadn, na katerega se posameznik identificira, ni bistvenega pomena, saj zakon razlicnih nadnov ne našteva taksativno, temvec jih navaja zgolj primeroma. Med možnimi nadni so tako našteti sklicevanje na identifikacijsko številko (EMŠo ali davcno številko) ali na enega ali vec dejavnikov, ki so znacilni za posameznikovo ^izicno, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto. Bistvenega pomena za odlo-canje o tem, ali se podatek nanaša na posameznika, pa je pogoj, da se posameznika lahko identificira na nadn, ki ne povzroca velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko casa. Osebni podatek je tako treba smatrati kot vsak podatek, ki ga je brez večjega napora moc povezati z določeno osebo. Identifikacija se lahko opravi neposredno na podlagi osebnega imena, posredno na primer z uporabo emša, številke zdravstvenega zavarovanja, davcne številke, telefonske številke, registrske oznake vozila, številke potnega lista ali drugega dokumenta ter s povezovanjem pomembnih kriterije ali dejstev, ki na primer omogocajo identifikacijo dolocene osebe znotraj majhne skupine (Pirc Musar in drugi 2006. Med osebne podatke sodi tudi elektronski naslov, ce pripada tocno dolocenemu posamezniku.
Obdelava osebnih podatkov
Naslednji od kljucnih pojmov na podrocju varstva osebnih podatkov je »obdelava osebnih podatkov«. CCeprav so zakonske dolocbe o tem, kaj vse pomeni obdelavo podatkov, izcrpne, je v praksi pogosto moc zaznati primere, ko na podlagi napacnega razumevanja pojma »obdelava podatkov« prihaja do zbiranja in obdelave osebnih podatkov izven obsega dolocb zvop-i. Po definiciji iz 3. tocke 6. clena zvop-i obdelava osebnih podatkov pomeni kakršnokoli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporocanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, blokiranje, anonimiziranje, izbris ali unicenje ne glede na to, ali je obravnava rocna ali avtomatizirana. zvop-i za razliko od zdijz ne našteva natancno vseh oblik dejanj, ki pomenijo obdelovanje osebnih podatkov, ampak z uporabo besede »zlasti« zgolj primeroma našteva možne oblike obdelova-
nja, tako da lahko tudi kakšno drugo ravnanje s podatki pomeni njihovo obdelovanje. Na podlagi tako zastavljene definicije sodijo pod pojem obdelava osebnih podatkov prakticno vsa ravnanja, ki jih je mogoce izvajati z osebnimi podatki.
Osnovno pravilo v zvezi z obdelavo podatkov narekuje, da se lahko osebni podatki obdelujejo zgolj, kadar je to doloceno z zakonom ali na podlagi osebne privolitve posameznika. zvop-i pa nadalje loci še pravne podlage v javnem in v zasebnem sektorju. zvop-i med javni sektor uvršca vse državne organe, organe lokalnih samoupravnih skupnosti, nosilce javnih pooblastil, javne agencije, javne sklade, javne zavode, univerze, samostojne visokošolske zavode in samoupravne narodne skupnosti. Iz predhodno predstavljene obrazložitve vzgojno-izobraževalnih zavodov kot zavezancev po zdijz-u je mogoce brez dvoma zakljuciti, dale-ti spadajo pod javni sektor.
Zakonov, ki dolocajo zbiranje osebnih podatkov na podrocju vzgoje in izobraževanja, je veliko - na primer Zakon o delovnih razmerjih (zdr), zofvi, Zakon o vrtcih, Zakon o osnovni šoli, Zakon o gimnazijah, Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Kadar se osebni podatki obdelujejo na podlagi zakonov, že iz samih dolocb le-teh izhajajo zbirke osebnih podatkov, na-cin zbiranja, morebitne omejitve, rok hrambe in namen uporabe zbranih osebnih podatkov. V dolocenih primerih pa je ne glede na to, da je obdelava osebnih podatkov dovoljena že z zakonom, potrebna privolitev posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. To je potrebno v vseh primerih, kadar za javni sektor zakon to izrecno doloca in zahteva. Takšni so primeri zbiranja osebnih podatkov otrok za vodenje evidence otrok, ki potrebujejo svetovanje oziroma pomoc (46. clen Zakona o vrtcih, 95. clen Zakona o osnovni šoli za obdelavo narekuje soglasje staršev) in podatki za evidenco o gibalnih sposobnostih in morfoloških znacilnostih (45. clen Zakona o gimnazijah in 86. clen Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju za obdelovanje teh podatkov predvideva soglasje dijaka).
V primeru, ko se osebni podatki posameznika zbirajo na podlagi osebne privolitve, mora biti posameznik predhodno pisno ali na kak drug ustrezen nacin seznanjen z namenom takšne obdelave. Zakon izrecno ne doloca, v kakšni obliki mora biti osebna privolitev posameznika podana. Osebna privolitev je tako lahko podana bodisi pisno bodisi ustno oziroma na drug nacin, ki predstavlja ustrezno privolitev, na podlagi katere je mogoce nedvoumno sklepati, da je posameznik privolil v obdelavo njegovih osebnih po-
datkov. Vsekakor pa se privolitev ne predpostavlja sama po sebi, ampak se obstoj privolitve presoja od primera do primera, upoštevaje pravila civilnega prava. Na podrocju vzgoje in izobraževanja zavodi, ko za obdelavo osebnih podatkov ni zakonske podlage, osebne podatke o posameznikih pogosto obdelujejo v nasprotju z zgoraj zapisanim. Najbolj pogosti so primeri obdelav osebnih podatkov brez privolitve posameznika, kot na primer objava fotografij ter imen in priimkov vseh uciteljev z namenom, da bodo starši lahko vedeli, kateri ucitelj uci dolocen predmet. Takšno obdelavo osebnih podatkov zaposlenih, tj. objava njihovih fotografij, ne moremo umestiti med potrebno in primerno obdelavo osebnih podatkov za namen Izvrševanja pogodbe o zaposlitvi v smislu dolocb zdr. Niti pa ne gre zagovarjati stališca, da je objava dovoljena na podlagi dolocb zdijz. Res je, da gre v primeru zaposlenih za javne uslužbence, a v danem primeru ne gre za podatke, povezane s porabo javnih sredstev (v primerih podatkov o porabi javnih sredstev se za obdelavo osebnih podatkov ne potrebuje osebna privolitev, saj za to obstaja zakonska podlaga), ki bi se lahko na podlagi dolocb zdijz objavili na spletni strani šole. V skladu z zapisanim je obdelava osebnih podatkov možna le na podlagi osebnega privoljenja zaposlenih, pri cemer pa morajo biti zaposleni z namenom obdelave, tj. objavo fotografij na spletni strani šole ali publikaciji, seznanjeni. Zapisano stališce je mogoce najti tudi v odlocbah Informacijskega pooblašcenca (glej tudi mnenji št. 0712-1/2011/910 in 0712-804/2007/2), Iz katerih Izhaja, da objava imena in priimka ucitelja skupaj s podatkom o tem, kateri predmet uci, ni sporna, medtem ko so primeri obdelave osebnih podatkov, ko se navedenim podatkom doda še fotografija, dovoljeni le ob predpogoju, da delavec s tem soglaša in da je seznanjen z namenom obdelave njegovih osebnih podatkov.
Naslednji primer spornih obdelav osebnih podatkov na podrocju vzgoje in Izobraževanja so objave dosežkov ucencev na raz-licnih tekmovanjih brez privolitve staršev oz. ucencev. Iz definicije pojma osebni podatek, kot je predstavljena zgoraj, je mogoce ugotoviti, da objava imena in priimka ucenca, ki je sodeloval na dolocenem šolskem tekmovanju, nedvomno pomeni objavo osebnega podatka. Prav tako pa je osebni podatek tudi rezultat, ki ga je ucenec dosegel na takšnem tekmovanju. Objava takšnega podatka tako pomeni obdelavo osebnih podatkov, za katero je potrebna ustrezna podlaga. Podrocni zakoni, ki urejajo zbiranje podatkov vzgojno-izobraževalnih zavodov, jasno dolocajo namen zbiranja in uporabe osebnih podatkov. Objava imen, priimkov ter rezul-
tatov, doseženih na šolskih tekmovanjih, ne sodi v okvir zakonske podlage za obdelavo osebnih podatkov, zato je potrebno pri takšni obdelavi upoštevati dolocbe zvop-i, ki dolocajo, da lahko javni zavodi obdelujejo osebne podatke tudi na podlagi osebne privolitve posameznika, kadar ne gre za izvrševanje njihovih nalog kot nosilcev javnih pooblastil. Iz mnenj Informacijskega poobla-šcenca izhaja, da potrditev zapisanega, namrec da lahko vzgojno-izobraževalni zavodi objavljajo imena in priimke ucencev skupaj z doseženimi rezultati na tekmovanjih le na podlagi predhodno pridobljenega soglasja ucenca oz. njegovih staršev, ce gre za mladoletne osebe (mnenje št. 0712-1/2011/910).
Z vidika varstva osebnih podatkov pa se nepravilnosti pokažejo tudi v primerih zbiranja elektronskih poštnih naslovov. Tovrstna obdelava osebnih podatkov nima zakonske podlage v podrocnih zakonih (zbiranje elektronskih poštnih naslovov ne spada med naštete kategorije osebnih podatkov, ki bi jih na podlagi podrocnih zakonov vzgojno-izobraževalni zavodi lahko zbirali), zato se lahko ti osebni podatki obdelujejo zgolj na podlagi pisne privolitve posameznikov. Vzgojno-izobraževalni zavodi nemalokrat zbirajo elektronske poštne naslove staršev in ucencev, pri cemerpa ne upoštevajo dejstva, da morajo, v kolikor ne gre za obdelavo osebnih podatkov za namene izvajanja obveznega vzgojno-izobraževalnega programa, za obdelavo osebnih podatkov, kar zbiranje elektronskih poštnih naslovov nedvomno je, pridobiti pisne privolitve posameznikov. Iz mnenja Informacijskega pooblašcenca št. 07122/2010/2319 izhaja celo, da brez predhodne privolitve posameznika ni dovoljeno niti zbiranje elektronskih poštnih naslovov za namene izvajanja spletnih ucilnic, saj gre za sredstva, ki v ucnem programu niso opredeljena kot standardna, prav tako pa za izvajanje spletnih ucilnic elektronski poštni naslov posameznika ni potreben, saj se lahko prijava izvede z uvedbo uporabniškega imena in gesla.
Kot nezakonito pa je mogoce oceniti tudi vsakršno zbiranje davcnih številk in podatkov o zaposlitvi, ki jih vzgojno-izobraže-valni zavodi ponekod zahtevajo od staršev z obrazložitvijo, da bi zbrani podatki v primeru neplacanih storitev, kot je na primer šolska prehrana, zmanjšali stroške poizvedb v primerih izvršb (mnenje Informacijskega pooblašcenca št. 0712-778/2007/2). Obdelava tovrstnih podatkov nedvomno ne sodi v obseg osebnih podatkov, ki jih vzgojno-izobraževalni zavodi lahko zbirajo na podlagi podrocnih zakonov, saj med osebne podatke staršev praviloma sodijo podatki o imenu in priimku, naslovu prebivališca in telefonski šte-
vilki, na katero je mogoce posredovati nujna sporocila. Kot v vseh prej naštetih primerih je za zakonito obdelavo navedenih osebnih podatkov potrebno predhodno pridobiti soglasje posameznika ter ga seznaniti z namenom obdelave le-teh.
OdloCCanje med posredovanjem informacij javnega znaCCaja in varstvom osebnih podatkov posameznikov
Informacije, ki se nanašajo na osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, predstavljajo eno od enajstih omejitev dostopa do informacij javnega znacaja iz 6. clena zdijz. Ker pa varstvo osebnih podatkov ni doloceno kot absolutna Izjema, je mogoce, da se dostop do informacij javnega znacaja kljub vsemu dovoli. To se zgodi v primeru, ko javni interes glede razkritja prevladuje nad interesom posameznika za omejitev dostopa javnosti do dolocenih informacij. Gre za primere že predstavljenih Izjem od Izjem, ko mora v prvi fazi že tisti, ki odloca o zahtevah prosilcev (v primeru vzgojno-izobraževalnih zavodov je to ravnatelj ali direktor), oceniti, katera od nasproti stojecih si pravic prevladuje. Pri tem si lahko pomaga z Izvedbo testa javnega interesa oziroma testa škode.
Test javnega interesa
Izvajanje testov javnega interesa je v slovenskem pravnem redu novost, ki se je uveljavila z novelo zduz-A. Ker je pravica pridobiti informacijo javnega znacaja omejena z zgoraj navedenimi Izjemami, je bilo v praksi, sklicujoc se na le-te, precej enostavno javnosti onemogociti dostop do informacij, ki dejansko sodijo v okvir informacij javnega znacaja. Ob dolocitvi, da se Izjeme, ki onemo-gocajo dostop, ne uporabljajo v primerih, ko gre za podatke o porabi javni sredstev in za podatke v zvezi z delovnimi razmerji javnih uslužbencev ter v primerih podatkov o onesnaževanju okolja, je bil z navedeno novelo zakona narejen še dodaten korak k odprtosti in transparentnosti poslovanja javnega sektorja. Z uvedbo instituta testa javnega interesa se je možnost neupravicenega sklicevanja na zakonsko dolocene Izjeme, ki onemogocajo dostop do informacij javnega znacaja, torej možnost zapiranja informacij, še bolj zožila. Zaradi navedenega test javnega interesa kot najvišja oblika presoje sorazmernosti predstavlja bistvo zdijz. Test nam-rec javnosti omogoca širok manevrski prostor za razkrivanje informacij, ki bi sicer glede na zakonsko dolocene Izjeme ostale zaprte.
Ravno zaradi tega pa je pri opravljanju tega testa potrebna precejšnja mera odgovornosti, saj ga je potrebno opravljati z zadostno mero previdnosti in zgolj v primerih, ko je razkritje dolocene informacije posebnega pomena za širšo javnost.
Pri testu javnega interesa gre tako za izvajanje t. i. testa tehtanja (balance test). Z njegovo pomocjo osebe, ki obravnavajo zahteve za dostop do informacij javnega znacaja, v primeru pritožbe pa tudi Informacijski pooblašcenec kot pritožbeni organ in sodišca v postopku upravnega spora pretehtajo, ali pravica širše javnosti vedeti prevladuje nad drugimi pravicami, ki so kot izjeme od dostopa opredeljene v 6. clenu zouz-A (Pirc Musar, Rodež in Petric 2005). V primeru varstva osebnih podatkov kot ene od izjem se z izvajanjem testa javnega interesa preucijo ter pretehtajo vsi negativni in pozitivni ucinki morebitnega razkrivanja informacij, ki hkrati pomeni razkritje varovanih osebnih podatkov. Z izvajanjem testa javnega interesa se ugotovi, ali nad pravico posameznika do varovanja njegove zasebnosti prevlada pravica vedeti, torej javni interes. V praksi pa se v primerih izvajanja testa tehtanja uporablja tudi t. i. škodni test (harm test). V osnovi gre za doseganje istega rezultata tehtanja, saj izvajanje škodnega testa pomeni ugotavljanje, ali lahko razkritje dolocene informacije dejansko in ne zgolj hipoteticno ogroža neko pravno varovano dobrino oz. ali bo zaradi razkritja te informacije javnosti nastala škoda, ki presega škodo, ki bo nastala, ce se javnost z doloceno informacijo ne seznani. Dostop do informacije je zato mogoce zavrniti le, ce se tehtnica med škodo, ki grozi ob razkritju informacije in škodo zaradi zapiranja dokumentov nagne proti škodi zaradi razkritja oz. ce bi bila škoda, storjena ob omogocanju dostopa, vecja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. V praksi pridejo t. i. testi škode najveckrat do uporabe pri tehtanju med škodo, ki bi nastala zaradi zavrnitve dostopa in škodo, ki bi jo lahko povzrocilo napacno razumevanje še nedokoncanega dokumenta ali škodo, ki bi zaradi razkritja dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa, povzrocila motnje pri delovanju le-tega. Takšen primer je opisan tudi v odlocbi Informacijskega pooblašcenca Prosilec zoper Srednjo upravno administrativno šolo Ljubljana (št. 021-1/2005/27). Iz odlocbe izhaja, da je prosilec med drugim zahteval tudi gradivo (zapisnike) konferenc uciteljskega zbora. Organ je zahtevo zavrnil z obrazložitvijo, da se zahteva nanaša na podatek, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oz. dejavnostjo organa in bi njegovo razkritje povzrocilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa. Iz odlocbe izhaja, da je pritožbeni
organ po izvedbi testa škode zakljucil, da bi razkritje tovrstnih dokumentov javnosti v tolikšni meri ogrozilo kriticno, inovativno in ucinkovito delovanje organa, da obstaja resna in konkretna nevarnost motnje v njegovem delovanju. Dokumentacijo uciteljskih zborov je pritožbeni organ ocenil kot notranje dokumente, ki nastajajo ob oblikovanju politike organa in so namenjeni zgolj notranji rabi le-tega. S takšno naravo se omogoca Izvajanje procesa, ki varuje notranje razmišljanje organa, s cimer se omogoca odkrito in do zaposlenih odprto razmišljanje, ki pa bi bilo omejeno, ce bi bili takšni dokumenti dostopni širši javnosti.
V zvezi z Izvajanjem testa javnega interesa in škodnega testa lahko zakljucimo, da gre za teste tehtanja, pri katerih se odloca, ali v konkretnem primeru javni interes prevlada nad omejitvami. Javni interes pa je potrebno razumeti v smislu tega, kar je v interesu javnosti, ne pa v smislu tega, kar je javnosti zanimivo.
Upravičeno pričakovanje javnih uslužbencev
Iz dolocbe 3. tocke prvega odstavka 6. clena zdijz Izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t. i. varovanega osebnega podatka, kar pomeni, da je dostop do informacij javnega znacaja omejen zgolj v primeru, ko gre za razkritje, ki pomeni hkrati tudi kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z dolocbami zvop-i. Iz navedenega se lahko Izpelje zakljucek, da ni vsak osebni podatek hkrati varovan osebni podatek, katerega razkritje bi bilo nedopustno. (Ce Izhajamo Iz zgoraj predstavljene definicije osebnega podatka, po kateri gre za katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na to, v kateri obliki je izražen, pri cemer je posameznik dolocena ali dolocljiva oseba, je mogoce sklepati, da sama navedba imena in priimka brez drugega identifikacijskega znaka (na primer naslova, emša ipd.) še ni nujno osebni podatek, ampak ga takšnega naredijo šele dodatni podatki, ki se nanašajo na posameznika.
Pri razkrivanju osebnih podatkov javnih uslužbencev pa je potrebno opozoriti še na doktrino pričakovane zasebnosti. Po tej doktrini je potrebno pri odlocanju o zavrnitvi dostopa do informacij javnega znacaja zaradi varstva osebnih podatkov razlikovati med dvema elementoma: pricakovanjem zasebnosti in upravicenostjo pricakovanja. Sprejeto je stališce, da javni uslužbenec ni upravi-cen pricakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, delovnega mesta, položaja, place, službenega naslova, in tistih delov uspešne prijave na delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije osebe,
potrebne za zasedbo doloCenega delovnega mesta. Oseba, zaposlena v javnem sektorju, ima tako zaradi naCela odprtosti bistveno zmanjšano priCakovanje zasebnosti. Na zapisani podlagi temelji tudi doloCba 3. odstavka 6. Clena zdjiz, po kateri so z vidika varstva osebnih podatkov prosto dostopni tisti osebni podatki, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca.
Prva alineja tretjega odstavka 6. Clena zdijz doloCa, da se ne glede na podano izjemo po 3. toCki prvega odstavka 6. Clena zdijz dostop do zahtevane informacije dovoli, Ce gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. toCke prvega odstavka 6. Clena zdijz ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naroCila, doloCata drugaCe.
Delni dostop do informacij javnega značaja
Dejstvo, da dokument, ki ga zahteva prosilec, vsebuje informacije iz 6. Clena zdijz (med njimi so osebni podatki), še ne pomeni av-tomatiCno, da se prosilcu dostop do takšnega dokumenta v celoti zavrne. V kolikor dokument ali njegov del le delno vsebuje takšne informacije in jih je mogoCe izloCiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, se takšne informacije izloCijo iz dokumenta, prosilca pa se seznani z vsebino preostalega dela dokumenta. TehniCne vidike omogoCanja delnega dostopa natanCneje opredeljujejo doloCbe 21. Clena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega znaCaja. Na podlagi doloCb uredbe se šteje, da je doloCene informacije mogoCe izloCiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, Ce je mogoCe:
•	ko gre za dokument v ^iziCni obliki, na kopiji ^iziCno odstraniti, preCrtati, trajno prekriti ali drugaCe napraviti nedostopne ter
•	ko gre za dokument v elektronski obliki, v kopiji zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugaCe napraviti nedostopne.
V primeru, ko bi bilo moC izloCene informacije razbrati na podlagi drugih informacij v dokumentu, se šteje (2. odst. 21. Clen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega znaCaja), da informacij iz dokumenta ni mogoCe izloCiti. Tak primer predstavlja dokument, ki je tako prepleten z osebnimi podatki, da informacij, glede katerih dostop ni dovoljen, ni mogoCe
izlociti. V takšnem primeru delnega dostopa ni potrebno odobriti, saj bi prosilec prejel dokument, v katerem bi bili podatki do te mere izloceni, da bi bil dokument brez uporabne vrednosti. Zapisano stališce potrjuje tudi sodba Sodišca Evropskih skupnosti Olli Mattila zoper Komisijo in Svet Eu, s katero je sodišce odlocilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ker bi bili dostopni podatki brez posebne vrednosti za prosilca.
Sklep
Pravica dostopa do informacij javnega znacaja državljanom omo-goca izvajanje udnkovitega nadzora nad delom javnega sektorja, kar posledicno preprecuje zlorabe, nepravilnosti in koruptivna ravnanja ter spodbuja uspešnejše in odgovornejše delovanje le-tega.
Ravno iz razloga preprecevanja neupravicenega zapiranja dostopa do informacij bi morala postati odprtost poslovanja organov njihova osnovna dolžnost. Zakonodaja sicer daje organom vec možnosti, da zaradi varovanja drugih zakonsko opredeljenih interesov javnosti dostop do informacij onemogocijo, vendar pa je potrebno te primere obravnavati kot izjeme in jih ne gre razlagati široko. Kako pomemben je dostop do informacij javnega znacaja, se kaže tudi v institutu testa javnega interesa, kjer se pretehta, ali se lahko razkrijejo tudi informacije, ki bi sicer glede na zakonsko dolocene izjeme morale ostati javnosti nedostopne. Test javnega interesa predstavlja temelj zakonodaje, ki ureja dostop do informacij javnega znacaja in je najvišja oblika presoje, ki jo pri uravnavanju dostopa do informacij javnega znacaja posamezna država lahko doseže.
O tem, kako pomembno vlogo ima dostop do informacij javnega znacaja, pa prica tudi institut delnega dostopa, kjer je v ospredje postavljeno pravilo, da se, ce je to le možno, prosilcem izrocijo dokumenti, na katerih so zahtevane informacije, prikrite pa so informacije, ki predstavljajo zakonsko dolocene izjeme.
Le s skrbno in odgovorno uporabo ter dobrim poznavanjem zakonskih dolocb in opisanih institutov bo mogoce dosed želen korak naprej, ko zahteve javnosti po obvešcenosti ne bodo vec sma-trane kot nekaj škodoželjnega, negativnega in nepomembnega.
Literatura
Pirc Musar, N., S. Bien, J. Bogataj, M. Prelesnik in A. Žaucer. 2006. Zakon o varstvu osebnih podatkov s komentarjem. Ljubljana: Gv založba.
Pirc Musar, N., S. Rodež in A. Petric. 2005. Kako in kdaj uporabljati test javnega interesa. Ljubljana: Ministrstvo za upravo rs in Pooblašcenec za dostop do informacij javnega znacaja. Pirc Musar, N., F. Tersten, G. Virant, B. Brezigar, I. Šoltes, P. Gantar, A. Jerše, R. Ivelja, M. Košir, I. Štuhec in J. Tepina. 2006. Tudi danes imate pravico vedeti. Ljubljana: Informacijski pooblašcenec. Plicanic, S., G. Perenic, U. Prepeluh, B. Bugaric, N. Pirc Musar, T. Pucelj Vidovic in V. J. Vazzaz. 2005. Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom eu in primerjalnopravno prakso. Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Prepeluh, U. 2003. Dostop do informacij javnega značaja: primeri evropskih institucij, zvezne države New York in Slovenije. Ljubljana: Mirovni inštitut. Teršek, A. 2006. Pravica dostopa do informacij javnega značaja,
doktrinami obseg pravice, preozka razlaga zakona. Ljubljana: Pravna Fakulteta.
»Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega znacaja.«
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ro8/predpis_URED3688.html »Zakon o delovnih razmerjih.« http://zakonodaja.gov.si/rpsi/roo/predpis _zAK0142o.html
»Zakon o dostopu do informacij javnega znacaja.« http://zakonodaja.gov
.si/rpsi/ro6/predpis_zAK0 3336.html »Zakon o gimnazijah.« http://zakonodaja.gov.si/rpsi/roo/predpis _zAK045o.html
»Zakon o informacijskem pooblaščencu.« http://zakonodaja.gov
.si/rpsi/ro8/predpis_zAK0 4498.html »Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.«
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ro5/predpis_zAK0445.html »Zakon o osnovni šoli.« http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ro8/predpis _zAK0448.html
»Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju.« http://zakonodaja
.gov.si/rpsi/ro2/predpis_zAK0 982.html »Zakon o sistemu plac v javnem sektorju.« http://zakonodaja.gov
.si/rpsi/ro8/predpis_zAK0 3328.html »Zakon o varstvu osebnih podatkov.« http://zakonodaja.gov
.si/rpsi/ro6/predpis_zAK0 39o6.html »Zakon o vrtcih.« http://zakonodaja.gov.si/rpsi/ro7/predpis
_zAK0447.html »Zakon o zavodih.« http://zakonodaja.gov.si/rpsi/roo/predpis _zAK0io.html
■ Mag. Sebastjan (Cagran je predavatelj v Šoli za ravnatelje. sebastjan.cagran@solazaravnatelje.si