Naši otroci. Oton Riihle je predkratkim izdal študijo o proletarskem otroku, ki pretresljivo slika bedo delavske mladine. Pisatelj se opira pretežno na številke iz Nemčije in riše predvsem nemške razmere; ampak če je trpljenje delavskega otroka v Nemčiji kakor trpljenje v vicah, je usoda mlade- ga proletarskega rodu v Avstriji — pe-klo. Zato velja strahotna slika, ki jo podaja Riihle, še v izdatno hujši meri tudi za Avstrijo. Križev pot proletarskega otroka se začenja že v maternem telesu: betlehemsko moritev provzroča kapitalistična družba nad proletarskimi otroci, še preden so rojeni. Od tisoč porodov bolniškemu zavarovanju podvrženih delavk je v Nemčiji 156 splavov. Preden uzro solnčno luč, okusijo proletarski otroci glad, ki jih spremlja vse življenje, preden se nijh pljuča napijo božjega zraka, jih zamore otrovni plini, ki jih vsrkavajo nosne matere. Zaradi nezadostne prehrane delavkmater, zaradi pregnanega dela, ki ga opravljajo, zaradi strupenih hlapov, ki jih vsesavajo, umirajo proletarski otroci že v maternem telesu, ali pa prihajajo na svet slabiči, brez življenjske sile, obsojeni na neizogiben pogin, preden se izteko njih leta. — V Švici pride povprečno 3,9 odstotkov otrok mrtvih na svet, otrok fabriških delavk pa je 8,2 odstotkov mrtvo rojenih. V posameznih strokah, n. pr. v industrijah s svincem in živim srebrom ali pa v tobačni industriji so številke še bolj strašne. Kakor v Švici je tudi v ostalih deželah število mrtvorojenih proletarskih otrok nerazmerno visoko; na Angleškem li. pr. je 35 delavk v svinčeni industriji imelo 90 negodnih porodov. Od rojstva šibkim in bolehnim proletarskim otrokom preti od prvega trenotka, ko ugledajo luč sveta, nova nevarnost —• smrt iz mlečnega lončka. Pod šibo kapitalistične tlake zanemarjajo proletarske rnatere svoje otroke, v času, ko so skrbne izreje najbolj potrebni. Odtod velikanska umrljivost dojencev v industrijskih deželah pod strahovlado razvitega kapitalizina! V Chemnitzi se je vzpela umrljivost dojencev na 78,8 odstotkov vseh živorojenih otrok. V Brombergu na 76 odstotkov. V Gradcu je umrljivost otrok v imovitih slojih enaka ničli, v srednjih slojih prebivalstva znaša 4,2 odstotke, v deiavskih plasteh poskoči na 35,9 odstotkov, v najsiromašnejših celo na 59 odstotkov. Proletarski otroci, ki so ušli smrtonosnim nevarnostim dojenške dobe, so obdani od drugih nevarnosti, ki jim strežejo po življenju. V rasti in v teži zaostajajo za otroci imovitih razredov. Po preiskavah švedskega fiziologa Axel Keya so proletarski otroci v starosti od 8 do 10 let za 6 centimetrov, v starosti od 11 do 15 let za 5 centimetrov manjši od meščanskih otrok; pri deklicah v enaki starosti znaša razloček 3 centimetre. Razloček v teži med proletarskimi in meščanskimi otroci znaša pri dečkih od 8 do 10 let do 5 kilogramov, pri deklicah do 3 kilograme. Enake rezultate je pokazala preiskava dr. OeiBlerja v Freibergu. V Berlinu je konštatiral mestni zdravnik dr. Bernhard, da je le 42,7 odstotkov dečkov in le 39,1 odstotkov deklic njegovega šolskega okoliša zadostno prehranjenih. Zaradi slabotnega telesnega razvitka plenijo težke bolezni najnebrzdanejše med proletarsko mladino. Solski zdravnik v Vilkovu je dognal, da je 94,3 odstotkov preiskanih otrok obremenjenih z boleznijo ali pa pohabljenih. Jako pogoste so med proletarskimi otroci ušesne bolezni, črna senca kužnih bolezni. Jecljanje je škrofulozi, stanovalki mračnih kleti, tik za petami. Od 7 slepih otrok je 6 ubožnih. Slepota je navadno posledica legarja, ošpic in škrlatinke ali pa nezgod, ki so jim proletarski otroci, brez nadzorstva sami sebi prepuščeni, mnogo bolj izpostavljeni. Strahotna je oblast jetike nad otroci nemškega proletariata. 25 odstotkov umrIjivosti med šolsko mladino je pripisati tuberkulozi, ki raste iz nezadostne hrane in nezdravih stanovanj. Nič manj strašno ni število pohabljenih proletarskih otrok. Leta 1906 in 1907 so v Nemčiji našteli 89.782 mladih pohabIjencev, po ogromni večini proletarskega rodu. Enaka je z gluhonemimi in slaboumnimi otroci; Damaschke jih je v Nemčiji naštel 70.000. Slaboumnost je pogosto posledica kužnih bolezni ali pa alkoholizma v nežnih otroških letih in alkohoIizma staršev. Vsa nezmerna beda, vsa sramotna beua ne vznemirja meščanske družbe in neresen je njen boj zoper to zlo. Utroških vrtcev in zavetišč je vse premalo, in delo, ki ga opravljajo, je v kričečem nasprotju z zt<5m, ki se proti njemu bore. Credi bolezni, katerim zapadajo proletarski otroci, zaradi domače bede, se pridružujejo še bolezni, ki jih poraja prenapolnjena šola z nezadostnimi pripravanii in slabo učno metodo; nervoznost, glavobol, sv. Vida ples je sadje sedanje šole. Schmid-Monard v Halle je preiskal do 8000 dečkov in deklic na različnih šolaii in se je prepričal, da je 30 odstotkov dečkov in 40 odstotkov deklic v starosti od 11 do 13 let ter 60 odstotkov dečkov m 70 odstotkov deklic v starosti 16 do 17 let žrtev navedenih živčnih bolezni. Število otrok, ki z delom pridobivajo podlago svojega obstanka, je v Nemčiji več nego miljon. Na Saksonkem se ubija 22,S odstotkov vseh šolskih otrok s pridobivajoeim delom; v posameznih krajih so številke še hujše. Nič čuda ni, da je taka izreja in vžgoja proletarskih otrok bližnjica v peklo korekcijskih zavodov in ječ in da so od dne do dne množeči se samomori beg iz življenske strahote, ki je delež proletarskiii otrok. Ruhlejeva knjiga je od začetka do konca pekoča obtožnica sedanjega družabnega reda, ki zanemarja, trpinči in pobija proletarske otroke. V primeri s sramotnim zločinom mešeanske družbe je Ilerodov greh nedolžna igrača. »Kakor izpreiniiija kapitalizem telesno življenje proletarskega otroka v mučeništvo. duš°o zivljenje v puščavo, prav tako ustvarja vse pogoje, da se nravno življenje izpremeni v močvirje.« Če se vzlic vsem grozotam in strahotam, ki nas kakor tesna veriga obdajajo vsenaokolo in ki od njih žive posestni razredi, če se vzlic temu neskončneinu močvirju velik del proletariata dušno in moralno vzdiga nad svoje zatiralce in pretresa njih strahovlado, je to dejstvo učinek blagodejne socialistične vzgoje; zgodovinska naloga socializma je, da spravi s sveta pregrehe in zločine, s katerimi je kapitalizem zamočviril človeško družbo. Po »Zarji«.