otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. (Priloga Vrtcu.) Štev. 12. Ljubljana, dnč 1. decembra 1897. V. tečaj. Na sveti večer. (Slika. — Spisal Ivan.) (Konec.) III. Hl^^flačudeno so se pogledovali druzega dne pri |§p|j§|ll Mohorjevih drug drugega, ko niso nikjer našli W7^!m malega Stanka. Ugibali so to in ono, iskali ga tu, iskali ga tam, a vse zaman. čez nekaj časa opomni Gregor, da je našel zjutraj vrata odprta, dasi je prvi vstal. Martin seveda se je togotil in jezil nad nepremišljenostjo onega, ki je pustil ključ v vratih, česar pa ni storil nihče drug, kot on sam, kakor je bila pri hiši že stara navada. Grizlo ga je namreč močno, kaj bodo sedaj Ijudje o njem dopo-vedovali, kako je trdosrčen in brezbrižen, njegovi otroci pa so bili tega še celo veseli, ker jim sedaj tako nihče ne bo mogel niti smel lepih igra&c proč jemati. Komaj stopi gospodar Mohorjev malo trenutkov pozneje na hišni prag, pa se prikaže vaški cerkovnik 12 178 na dvorišču, naznanjajoč že od daleč, da ima zanj nekaj važnega. In res, cerkovnik mu v groznem za-čudenju začne pripovedovati, kako je našel danes na vse zgodaj, ko je šel dan zvonit, na cerkvenem pragu vsega prehlajenega, skoro na pol zmrzlega Stanka. Nesel ga je takoj v svojo hišo, kjer sedaj nevarno bolan leži in grozovito blede . . . Ob otrokovi postelji stoje tudi gospod župnik, pričakujoč skoro otrokove smrti. Martin je bil kakor okamenel. »Kaj, on je pri vas? Kako — kako pa je ven prišel ? Jaz sem mu odkazal v spodnji sobi posteljo, a ga zjutraj nisem več našel. Ne vem zakaj, ne vem kam, kako je odšel«, hiti Mohorjev v prvi zadregi. Potem pa se napoti nazaj v hišo, se prepravi godrnjaje in v skrbeh deloma tudi za svoje dobro ime ter odide k cerkovnikovim. Nekoliko pred njim je tjekaj prišel tudi okrajni zdravnik. Štel je ravno silne udarce žiline na desnici Stankovi, ko vstopi oskrbnik bolnega deteta. »Ne bo nič«, izpregovori zdravnik naposled zelo važno, »otrok je prehudo prehlajen; k večjemu še jeden dan preživi.« Varuhu je bilo ko na živem oglju. Njegovo srce se je ob pogledu na bolnega otroka vender-le omeh-Čalo in sveto je obljubil v bodoče biti usmiljen .... Jedenkrat si je skrivaj celo otrnil dve svetli solzi. »Gospod zdravnik, bodemo prenesli malega k nam, na moj dom, v mojo hišo ? Jaz sem varuh njegov«, ogovori Martin Mohorjev pol boječe, pol proseče zdrav-nika. »Smrti ni potreba prenašati iz jedne hiše v drugo; preje bi pazili na otroka, preje«, bil je kratki, a zapo-vedovalni odgovor zdravnikov. Stanko je ostal torej pri cerkovnikovih, varuh njegov se pa napoti zvečer zopet k njetnu, nič več se nadejajoč, da ga dobi še živega. A bil je še živ. Drugega dne pride Martin zopet, a Stanko še ni umrl, umrl ni tudi naslednjega dne, temveč jel je na obče začudenje okrevati. Ni bilo še preteklo popolnoma tri tedne po oni osodepolni noči, ko bolnik popolnoma okreva na telesu. Na duhu pa Stanko ni okreval. Ona mračnost je ostala v njegovi duši, a vrhu tega je sko-dovala bolezen tudi njegovemu sluhu — postal je gluh. Takega so poslali nazaj k Mohorjevim, kamor je prišel z glupim nasmehom in motno gledajoč okrog sebe. V sobi so bili ob njegovem prihodu vsi otroci navzoči; igrali so se z njegovimi igračami. Ko Stanko vstopi, pozdravijo ga zopet % glasnim smehom, hiteč poskrivat igrače. On jih je seveda za-pazil, a ni se več zjokal, nasprotno: on se je tudi za-smejal, a zasmejal se tako rezko in glupo, da so se ga otroci v resnici zbali — — IV. čeprav se je zima vedno bolj bližala, vender niso hoteli Mohorjevi otroci ostati v izbi, kjer je prebival odslej gluhi Stanko, sedeč kot nekdaj v kotu vlažnem in mrzlem, vedno nasmihajoč se in s široko odprtimi očmi gledajoč po izbi. Bil je skoro vedno sam in pred njim na tleh so ležale lepe igrače, katerih so se otroci tudi začeli bati, ker so Stankove. Le pisanega konjička je držal slabo-umni sirotek trdo in krčevito. Sosedje so prihajali sprva večkrat ga obiskavat, nosili so mu karkoli in so ga pomilovali. No, Stanko se je tudi njim smejal, sosedje so se ga pa na vse zadnje navadili in niso več prihajali. Prve snežiake so že krile zemljo. Vrabci so po-stajali čim dalje bolj nadležni; silili so že celo na skedenj, ker jim je jelo na polju hrane zmanjkovati. Iz vaških dimnikov se je čim dalje bolj na gosto ka-dilo, Ijudje so se začeli zbirati okrog pečij. Otroci, ti so že tudi vedno bolj nadlegovali babice in dedeke, ki vedo povedati tolikanj lepega in zanimivega. Starejši pa so se sestajali, meneč se, kam pojdejo po mah za jaslice, kam po pastirčke, kje so bile lani najlepie jaslice, kako jih bodo letos sami delali sebi in Jezuščku na veselje, vrhu tega pa še o mnogih tako zelo važnih rečeh . . . 12* 180 ^^^^H ------ ^^M Samo pri Mohorjevih je bilo letos nekako mrzlo in tiho. češče so sedeli otroci okoli peči sami, ko se nakrat razlegne vedno bolj glupi smeh Stankov in so preplašeni zbežali ven v kuhinjo. Samo pri Mohorjevih se niso letos pogovarjali o jaslicah in o lepem božič-nem večeru — — Kaj ne da, moji otročiči, kako žalostno, kako ža-lostno! Kaj ne, da se vam smili ubogi Stanko, da se vam smilijo tudi ubogi otroci, ki so se že dovolj po-korili za svoje grdo ravnanje. A že vidim, vi hočete še kaj več zvedeti o Stanku. Cujte, vedno je bolj hiral in hiraJ, njegovo še-le okrevano telo je jelo zopet bolehati, čim dalje manj se je nasmihoval in zbolel je zopet nevarno, nevarno. — Bil je vsak dan slabsi, le svojega pisanega konjička ni izpustil. Usmiljeni Ijudje, ki so zvedeli za njegovo bolezen, začeli so na novo prihajati, nekateri izmed njih seveda deloma tudi zato, da napasejo svojo radovednost. Ti so trdili, da mali bolnik več ne učaka svetega večera, drugi jim pa niso hoteli verjeti tega in so trdili na-sprotno, da jih učaka še več, nego li vsi skupaj. j A ti poslednji so se motili. ^ Stanko ni več okreval in, ko se je svetega dne neobičajno mnogo ljudij zbralo ob njegovi postelji, je nesrečni gluhonemec izdihnil svojo dušo, nasmehnivši se tako ljubo, kot da čuje oni glas, ki ga je čul trikrat v prelepih sanjah, kot da vidi i sedaj one lepe dečke in ono hišo, svetlo kot solnce. »A, glejte, glejte . . .« vskliknil je se in izpustivši konjička je bil že — angeljček. Navzoči mu zatisnejo oči, Martin pa poskrbi, da se ravna ž njim vsaj po smrti — angeljčku dostojno . . 4 Dolgo zaželeni sveti večer je prišel. Po Jiišah so se lesketali lučini žarki po malih pastircih, po backih in po novorojenem Jezuščku v štalici med mahom. Nad njimi pa je veličastno plaval angelj, znaneč mir ljudem , na zemlji. | 181 .^^^M Pred jaslicami so klečali otroci, so se čudili in so molili, čuteč v srcu neko srečo in zadovoljnost, kot se jo čuti le na sv. večer. Pri Mohorjevih pa ni bilo jaslic, bil je tam an-geljček sara. Neizrečeno bel in lep je ležal tu med lučicami gluhi Stanko, s čegar obličja je popolnoma izginila ona motnost in pobitost. čudil se mu je vsakdo, kdor ga je prišel kropit. Kar nakrat se oglase zvonovi: a peli so tako ubrano in tako milo, kot bi hoteli vso srečo nebes iz-liti na zemljo. čuli so se še posebno lepo na trati za Mohorjevo hišo. Tam so ljudje nocoj tudi najbolj ho-dili, z namenom na poti v cerkev pokropiti še angeljfika Stanka. * * * I nocoj, slušatelji mali, je sveti večer in nocoj je obletnica smrti malega mučenca. Kakor lani, tako gleda on tudi letoa kot angeljček nad zvezdami na zemljo, kjer je mali Jezušček v jaslicah, in ta pot tudi on kliče : Mir ljudem na zemlji, ki so v bedi in trpljenju svete in potrpežljive volje . . . Vi pa pokleknite in priporočite se temu angeljčku, da bo i on med številom onih dečkov, ki Vas — če bodete vedno pridni in pokorni — popeljejo v ono blisčečo hišo, svetlo kot solnce. A glejte, luči pri jaslicah so že prižgane, pohi-tite k njim in veselite se jih — saj je sveti večer nocoj! — —