Kolofon Uvodnik Odsev, glasilo obcine Trzin . Na naslovnici Jesenska idila v starem delu Trzina Fotografija: Miha Pavšek Glavna in odgovorna urednica: Vesna Sivec Poljanšek, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Bricelj, Tanja Jankovic, Nataša Pavšek, Miha Pavšek, Majda Šilar, Dunja Špendal Redni avtorji prispevkov: Matjaž Erculj, Janez Gregoric, Andrej Grum, Boštjan Gucek, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Barbara Kopac, Zdenka Kopac, Brigita Ložar, Alenka Marjetic Žnider, Marjetka Pajk, Katja Rebolj, Zoran Rink Avtorji fotografij: Tanja Bricelj, Natalija Nataša Frelih, Tanja Jankovic, Barbara Kopac, Zinka Kosmac, Miha Pavšek Lektoriranje: Darja Tasic Tehnicno urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: IR IMAGE, d. o. o. Oglasno trženje: IR IMAGE, komunikacijska agencija, d. o. o., Medvedova ulica 25, 1241 Kamnik Telefon: 01/ 83 96 400, Faks: 01/ 83 96 411 E-mail: info@ir-image.si Glasilo izhaja enkrat mesecno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplacno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 Gradivo za decembrsko številko oddajte najkasneje do srede, 5. decembra. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preoblikovanja nenarocenih prispevkov. Obcina Trzin Spletna stran: w w w.trzin.si E-mail: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43 01/ 564 45 44 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.0 0 – 14.00 Sreda: 8.0 0 – 13.0 0 in 14.00 – 18.00 Petek: 8.0 0 – 13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v obcini Trzin so na voljo tudi v obcinskem informativnem središcu na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Od besed k dejanjem V dneh, ko pišem te vrstice, nas od vsepovsod zasipavajo s predvolilni­mi vsebinami pred prihajajocimi lokalnimi volitvami, v zvezi s katerimi nam županski kandidati vseh vrst obljubljajo vse mogoce. Toda ko sem si oni dan na nacionalni televiziji ogledala že tretje soocenje županskih kandidatov najvecjih slovenskih mest, sem imela vseh teh obljub, iskre­no povedano, vrh glave: kandidati so kot za stavo natrošali gledalcem (in potencialnim volivcem) toliko blešcecega, da mi ta predvolilni golaž preprosto ni vec teknil. V življenju me namrec prepricajo in navdušijo dejanja, in to na vseh podrocjih, ne le pri trenutno tako aktualnih lokalnih volitvah. Kajti ce ne pljuneš v roke in ce potem ne vztrajaš pri zastavljenem toliko casa, da delo na koncu tudi opraviš, je vse skupaj obsojeno na neuspeh. Tako tudi mladi Trzinki Živi Korošec, o kateri lahko berete v tej številki Odseva, ne bi uspelo prehoditi 800 kilometrov slovite romarske poti El Camino v Španiji. Samo z obljubami, da bo to nekoc storila, bi bila zgolj ena od vseh tistih, ki imamo v glavi zacrtan enak ali podoben cilj. Ampak Živa se je dvignila nad vse sanjace te vrste, vzela pot pod noge in kot za šalo »požrla« nekaj sto kilometrov. Žulji, utrujenost, domotož­je? Seveda je bilo tudi vse to na njeni poti, a je prepreke premagala z zavidanja vredno odlocnostjo in zagnanostjo. Podobno se svojih podvigov loteva tudi mlada jahacica Tia Ana Teka­vec, ki dosega najboljše, najbolj blešcece rezultate. Obilo odrekanja je potrebnega za to, a Tio Ano ženejo naprej vedno novi cilji. In da ne pozabim omeniti še »jeklenega« Toneta Škrlepa, tega legen­darnega maratonca, ki bi lahko jesen življenja preživljal, na primer, ob televiziji, a je klišejsko pritoževanje nad tegobami starosti zamenjal z zahtevnimi rednimi treningi in z nacinom življenja, ki mu je zvest tudi še na pragu sedemdesetih. Prav vsi omenjeni so mojstri dejanj in zato tudi segajo po najsvetlejših zvezdah … Naj bodo takšni ljudje iz naše srede vzor vsem nam, in to tudi tistim, ki nam bodo lahko že kmalu, že od druge polovice novembra dokazovali, kako zmorejo svoje besede preliti (tudi) v dejanja! Glavna in odgovorna urednica Vesna Sivec Poljanšek Skupna obcinska uprava obcin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce, Vodice »Medobcinski inšpektorat in redarstvo« Mengeška cesta 9, 1236 Trzin E-mail: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.0 0 – 11.00 Sreda: 9.0 0 – 11.00 Pomoc na domu Pomoc na domu v obcini Trzin izvaja na podlagi koncesijske pogod­ be Dom pocitka Mengeš. Storitve izvajajo socialni oskrbovalci, uspo­ sobljeni za oskrbo na domu, te storitve pa so: • pomoc pri osnovnih dnevnih opravilih, • gospodinjska pomoc in • pomoc pri ohranjanju socialnih stikov. Osnovni namen in cilj izvajanja storitev pomoci na domu je, da omogocimo upravicencem cim bolj kakovostno bivanje v domacem okolju, s tem pa hkrati nadomešcamo institucionalno varstvo. Trudimo se, da zagotavljamo uporabnikom prijazno in strokovno oskrbo in da jim tako pomagamo ohranjati samostojnost v domacem okolju. Pomoc na domu izvajamo vse dni v tednu, tudi ob sobotah, Foto: Freepik nedeljah in praznikih, med 7. uro in 14.30. Podrobnejše informacije na telefonskih številkah 051 327 317 in Tudi kosila razvažamo vse dni v tednu. 01 723 7228 in na spletni strani www.dpm.si. . Obcinske novice Soocenje kandidatnih list in strank Obcinska uprava je tudi pred letošnjimi volitvami organizirala soocenje kandidatov, ki bi naslednja štiri leta radi krojili usodo našega kraja in življenje v njem. V nabiralnike smo tako dobili obvestilo o soocenju kandidatov za župa­na in tudi kandidatov za clane trzinskega obcinskega sveta, a ko so obca­ni 8. novembra ob 19. uri napolnili dvorano kulturnega doma, so nekateri šele tam izvedeli, da jih caka le soocenje kandidatnih list; nekateri pa so to menda vedeli že prej. Soocenje je vodil Osmir Ružic - Ružko, ki je že takoj na zacetku pojasnil ta zaplet: pošta je bila namrec oddana pred prazniki, sestanek, na kate­rem so se z glasovanjem odlocili, da bo soocenje županskih kandidatov šele v ponedeljek, 12. novembra, pa je sledil šele po praznikih. Po vseh teh letih delovanja obcinske uprave pa bi najbrž lahko pricako­vali boljšo organizacijo, se vam ne zdi? Na soocenju so predstavniki sedmih kandidatnih list in strank za zacetek na kratko in bolj ali manj prepricljivo predstavili svoje programe, pri cemer pa so se bolje odrezali kandidati z daljšo vkljucenostjo v delovanje obcine. Volilne obljube kandidatov ste lahko prebrali tudi v prejšnji številki Odseva. Vecina je med prednostnimi nalogami navedla postavitev gasilskega doma, novega kulturnega doma in športne dvorane ter razširitev športne infrastrukture, obvoznico mimo starega dela Trzina in povezavo med Mlakami in OIC. Nekateri so podprli tudi revizijo oziroma znižanje cen komunalnih storitev ter podaljšanje proge mestnega prometa do Trzi­na. Med zanimivejšimi pa je bila napoved uvedbe participatornega pro­racuna in zmanjšanja števila obcinskih svetnikov in s tem vzpostavitve vecinskega volilnega sistema. V nadaljevanju soocenja so predstavniki list in strank odgovarjali na vprašanja, ki so jih obcani poslali na elek­tronski naslov obcine, in tudi na vprašanja iz obcinstva. Med poslano elektronsko pošto se je pojavilo nekaj predlogov in vprašanj v zvezi s kulturno dedišcino (višina sredstev za obnovo župnijske cerkve) in narav­no dedišcino (zašcita trzinskega gozda in voda), s prometom (ureditev PARTICIPATORNI (participativni) PRORACUN je sistem razpo­rejanja dela proracunskega denarja tako, da o njegovi porabi odlocajo neposredno obcanke in obcani. Ti predlagajo in nato izberejo projekte, za katere mislijo, da bodo izboljšali življenje v njihovi soseski. S tem se aktivno vkljucijo v procese upravljanja obcine, poveca se transparen­tnost obcinskega poslovanja in ucinkovitost porabe javnega denarja, vzpostavita se dialog in zaupanje med obcani in obcinsko upravo. Vi­šino sredstev, namenjenih financiranju takih projektov, doloci obcina v postopku predloga proracuna. Na grobo se celotni cikel izvaja v štirih fazah: obcani predlagajo projekte, obcina te projekte ovrednoti, obca­ni na glasovanju izberejo projekte za izvedbo, na koncu pa jih obcina izvede. Participatorni proracun so prvic uvedli leta 1989 v brazilskem mestu Porto Allegre, v nekaj desetletjih pa se je ta nacin razširil po vsem svetu. Pri nas sta ga prvi uvedli obcini Ajdovšcina in Komen (ure­dili so vaška jedra, rekreativne površine, posodobili avtobusne postaje ...), zatem so ga uvedle obcine Nova Gorica, Logatec, Ankaran in Mari­bor, pocasi pa ga uvajajo tudi drugod. javne razsvetljave in plocnika na Mengeški cesti, plužeja njenih bankin in posodobitev železnice) in s problematiko ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Iz obcinstva pa so prišla vprašanja glede prostora za delovanje društva tabornikov, glede ureditve povezovalne poti med Mlakami in OIC ter nespluženih bankin in plocnikov ob Mengeški cesti, glede popoldan­skih prevozov osnovnošolcev, ki živijo v OIC, iz šole domov (pouk se jim koncuje ob razlicnih urah), glede zašcite šolskega igrišca pred cloveškimi in pasjimi iztrebki, pa o možnosti in poteku trase Ljubljanskega mestne­ga prometa do Trzina, o možnosti vkljucevanja otrok v vrtec med letom in o umiritvi prometa na Jemcevi cesti ob jutranji konici. Sodec po vprašanjih bi bilo morda smiselno ponovno organizirati zbore obcanov, saj so pokazala, da svetniki pravzaprav sploh nimajo pravega stika z obcani in njihovimi potrebami oziroma ga imajo le z ožjim krogom. Že pred osmimi leti je Miro Štebe v Odsevu napisal: »Idealno bi bilo, ce bi novi svetniki združili sile in zaceli skupaj premagovati težave, ki jih bodo cakale pri vodenju obcine. Tekmovali bi lahko le v tem, kdo bo dal boljše predloge, kdo bo za Trzin naredil vec.« Zakljucila pa bom z besedami ene od predstavnic kandidatnih list: »Bo­dite odgovorni tudi vi, dragi obcani in obcanke, in pojdite na volitve.« Upam, da ste tako tudi storili. . Tanja Jankovic, foto: Tjaša Jankovic V našem kraju Odprtje razstave o Ivanu Hribarju Ivan Hribar je zaznamoval svoj cas tako s svojim politicnim kot tudi pravniškim in publicisticnim delovanjem. V cast temu Trzincu, ki si je zaradi svoje predanosti slovenskemu jeziku, kulturi in narodu nasploh v preteklosti pridobil sloves najbolj priljubljenega ljubljanskega župana, sta Obcina Trzin in Medobcinski muzej Kamnik ob koncu oktobra pripravila imenitno razstavo. Razstava, postavljena na Jefacnikovi domaciji, kjer se je Hribar rodil, 18. septembra 1851, prikazuje njegovo življenje, razvoj in poklicno de­lovanje s slikovnim gradivom in razlicnimi Hribarjevimi zapisi. O tem je v nagovoru ob odprtju razstave spregovoril tudi župan Peter Ložar, Hribarjeve besede pa je povzela direktorica Medobcinskega muzeja Kamnik, magistrica Zora Torkar, ki je ob tem navedla še nekaj podrob­nosti iz njevega življenja in dela, ki je pustilo opazno sled. Hribar se je med drugim zavzemal za razvoj šolstva in poudarjal pomen posa­meznikov, ki so kulturno zaznamovali naš prostor, kot, denimo, Trubar in Prešeren. Vecini Slovencev je Hribar znan predvsem kot ljubljanski župan, ven­dar je sprva deloval kot direktor ljubljanske izpostave ceške zavaro­valniške banke in je zaradi izredne zagnanosti pri delu prejel tudi naziv castnega obcana Ljubljane, nastopil pa je tudi kot poslanec v dežel­nem zboru, kot prvi poslanec Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in zatem tudi kot jugoslovanski senator, ki ga je imenoval sam kralj Aleksander. Ko je prvic nastopil službo ljubljanskega župana, pa ga je cakala zahtevna naloga, saj je Ljubljano nedolgo tega prizadel mocan potres, zato je bilo mesto potrebno takojšnjih popotresnih ukrepov. V casu Hribarjevega županovanja je bil tako sprejet prvi urbanisticni nacrt mesta, po katerem so nekatere predele popolnoma preuredili oziroma zgradili na novo, denimo Resljevo in Miklošicevo ulico, prišlo je do regulacije Ljubljanice, poskrbel je za delovanje tramvaja, elek­trarne in plinarne … Kljub mnogim osebnim dosežkom in neomajnosti pri boju za našo lastno državo pa je tudi zanj nastopilo obdobje, ko ni vec videl iz­hoda. V casu italijanske okupacije se je položaj tako zaostril, da je Hribar, ovit v našo zastavo, zabredel v Ljubljanico in utonil. Slovensko zemljo je zapustil z besedami: »Raje svoboden pod zemljo kot nesvoboden zgoraj nje.« Še vec o Bogomilu Trzinskem, kot je bilo Hribarjevo umetniško ime, lahko izveste na razstavi o njem na Jefacnikovi domaciji v Trzinu. Vabljeni! . Besedilo in fotografije: Barbara Kopac Mag. Zora Torkar, direktorica Medob­cinskega muzeja Kamnik, je v svojem govoru med drugim spregovorila tudi o Hribarjevih dosežki in uspehih na raz­licnih podrocjih. Slovesnost v spomin padlim Zveza borcev za vrednote NOB Trzin in Obcina Trzin sta v sobo­to, 27. oktobra, pripravili spominsko slovesnost pred spomenikom žrtvam druge svetovne vojne pri trzinski osnovni šoli. V kratkem kulturnem programu so nastopili pevci mešanega pevskega zborc-ka Društva upokojencev Žerjavcki pod vodstvom zborovodkinje Neli Zidar Kos in rectitatorki, osmošolki Nika Zavrl in Kristina Grošelj, so­delovala pa sta tudi praporšcaka Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Slavnostni go­vornik je bil predsednik obcinske zveze borcev Jože Kosmac, ki je pri spomeniku ob šoli, na katerem so zapisana imena 30 padlih borcev iz Trzina, spomnil še na spominski plošci v Jemcevi in Kmeticevi ulici in na druga spominska obeležja po Sloveniji, ki so, kot je dejal, pomnik junaštva in tragicnih usod ljudi tistega casa, ob tem pa je na kratko orisal tragicno usodo nekaterih padlih junakov iz Trzina. Med njimi je bilo tudi nekaj še ne polnoletnih, drugi so ta prag komaj prestopili, tretji pa so bili stari le nekaj vec, ko so za lepše življenje vseh nas v vojni vihri skupaj s premnogimi drugimi dali najdražje, kar so imeli – svoje življenje. Govornik pa je vse udeležence slovesnosti spomnil tudi na spomenik vojne za samostojno suvereno Slovenijo, postavljen na mestu, kjer je umrl pripadnik takratne Teritorialne obrambe, ki se je v tistem casu preoblikovala v Slovensko vojsko. . Besedilo in fotografija: Tanja Jankovic V našem kraju Veliki carovniški žur med bloki Zadnji cetrtek v oktobru, pred zacetkom krompirjevih pocitnic, je mlajša generacija trzinskega turisticnega društva Kanja organizirala tradicionalni Veliki carovniški žur. Letošnja scena je bila po zaslugi carovnice Ajde nekoliko drugacna kot sicer, dogajanje pa je kot vedno koordinirala velika maga Nuša. Plošcad se je za tri ure prelevila v zacarani prostor, odet v pajcevi­no, ki so ga varovali duhovi na grmickih in buce. Carovniško rajanje je obiskalo veliko mladih družin z malcki, med katerimi je bilo tudi nekaj zamaskiranih v strašljive prikazni, kot je za praznik carovnic primerno. Male carovnice, okostnjaki, vampirjii in druge šeme so tekali naokoli in se noro dobro zabavali, veliko pa se jih je ustavilo tudi na ustvarjalnih delavnicah, kamor so jih vabile prijazne carovnice. Katarina jim je pokazala, kako iz lizike ustvariti duhca, pri Darji so duhca izrezovali iz papirja, Maja jih je usmerjala pri sestavljanju oko-stnjaka iz vatiranih palck za ušesa. Veliko otrok je potrpežljivo cakalo v vrsti tudi za carobno poslikavo obraza, ki so jo pricarale copica vajene carovnice Klavdija, Jasna, Urška, Andreja, Kristina, Petra in Živa. Dolge vrste so se vile tudi pri sladkih prigrizkih in napitkih dveh carov­nikov Tomažev. Malcki so zadovoljno srkali carobni napoj, pa ceprav so v prozornem vrcu po njem plavale ocem podobne bele kroglice. Nadvse so jim teknile tudi dišece palacinke, ki sta jih zacarana zakonca Li­povšek komajda sproti napekla. Ne boste verjeli, a otroci so jedli tudi okusno oranžno bucno juho, k cemur so jih zagotovo pripravile magicne besede carovnika Mihe. Letos so na žur, med obiskovalce, priletele tudi velike carovnice in odplesale svoj carovniški ples. To jih je bilo veselje videti! Zacarani in nezacarani malcki so se zabavali in rajali vse do mraka, ko se je dogajanje med bloki pocasi umirilo. Otroci, družine in stari starši so se odpravili domov, prizadevni organizatorji pa so skrbno pospravili vse, kar je pricalo o zabavnem carovniškem rajanju. . Besedilo in fotografije: Tanja Jankovic V našem kraju Janez Toplišek, avtor slovenske rodoslovne biblije Clovek, ki ne pozna prednikov, nima korenin Janez Toplišek me je pricakal na svojem domu v Novem Trzinu in me skoraj takoj po pozdravu vprašal: »Ste poroceni Bricelj ali je to vaš dekliški priimek?« Pravzaprav dokaj logicno vprašanje od nekoga, ki je avtor temeljnega slovenskega prirocnika za rodoslovce, tako rekoc slovenske rodoslovne biblije, vec kot 450 strani obsegajoce knjige s podnaslovom »Vodnik po poteh naših prednikov«. Janez Toplišek, ki že dolga leta živi v Novem Trzinu, je eden vodilnih slovenskih rodoslovcev. Pred kratkim je izdal prenovljeno in dopolnjeno izdajo knjige Rodoslovje, temeljnega prirocnika za raziskovanje rodbinskih korenin in prednikov. Prvic je knjiga izšla leta 2004, pred kratkim pa je pri založbi Lin­gula izšla druga, prenovljena in do­polnjena izdaja. Ob tej priložnosti smo se za Odsev pogovarjali z nje­nim avtorjem Janezom Topliškom, sicer diplomiranim pravnikom in magistrom organizacije informa­cijskih sistemov ter enim od usta­novnih clanov Slovenskega rodo­slovnega društva. • Zacniva na zacetku – kaj sploh je rodoslovje ali genealo­gija? Rodoslovje je pomožna zgodo­vinska veda, podprta s pravili in metodami, veda, ki zahteva siste­maticno delo. Medtem ko je gene­alogija v zgodovinarskih krogih po­vezana z raziskovanjem plemstva in pomembnih ljudi, se slovenski pojem rodoslovje uporablja predvsem za raziskave družin. Gre torej za vedo, ki zahteva veliko interdisciplinarnega znanja, ki ga lahko rodoslovec pridobi s casom. Pri rodoslovju namrec ne gre brez ucenja, a s tem nikar ne prestrašite bralcev, kajti ko zacneš razi­skovati, te rodoslovje zasvoji in ucenje, cas in motivacija niso vec problem. • Zakaj ljudje pravzaprav raziskujemo družinski rodovnik in svoje prednike? Motivi za raziskovanje družinskih korenin so lahko zelo razlicni. Za ne­koga je povod nenavaden priimek, ki nakazuje na to, da bi lahko izviral iz tujine, da je morda povezan s kako znano osebo, morda modre krvi … a roko na srce, do te skoraj nihce ne pride. Slovenci imamo namrec po vecini kmecke korenine. Sicer pa je temeljni motiv za proucevanje pred­nikov najširše psihološko ozadje, to je iskanje svoje identitete. Clovek, ki ne pozna svojih prednikov, nima korenin, zato ne more oblikovati svoje identitete. Ta psihološki moment je za vecino rodoslovcev kljucen (ceprav vcasih podzavesten). • Nekje ste cudovito opisali idealnega rodoslovca. Bi zaupali ta opis tudi bralcem Odseva? Idealen rodoslovec naj bi bil zgodovinar, antropolog in etnolog, pa tudi pravnik in informatik. Znanje nemšcine je skorajda nujno, znati je treba tudi latinšcino, saj so do leta 1784 vse knjige pisane v latinšcini, na obmej­nih podrocjih pa pomaga tudi znanje italijanšcine oziroma madžaršcine. Nekaj zanimivih izrazov iz Arhivskega prirocnika za rodoslovce * copulatio/copulati = zveza (poroka)/ porocena (zakonca) * derelicta = vdova * materna = botra * oriundus = izvirajoc po rodu (iz/od) * proximus = sosed • Kaj pa gotica? Vaša knjiga vsebuje celo bralne vaje za gotico. Gotica je težava tudi za izkušenega rodoslovca in vsakega zgodovinarja, saj te na to ne pripravi nobena šola. Tu je spet pogoj vsaj osnovno znanje nemšcine, sicer niti ne slutiš, kaj piše. Pri tem pa je treba uporabiti dolo­cene metode, tudi bralne vaje, iskati sorodne besede v drugih dokumentih in s pomocjo tega dešifrirati vsebino zapisa. V knjigi je temu namenjen le manjši del, saj sem to vsebino zbral že v Arhivskem prirocniku za ro­doslovce. Ta je manjšega formata, da ga rodoslovec lahko vzame tudi s seboj v arhiv, med drugim pa vsebuje tudi latinsko- in nemško-slovenski slovar, abecedo gotice, najpogostejše slovenske priimke, zapisane v gotici, in da, tudi bralne vaje. • Ste pomislili, da bi kdaj organizirali tecaj za rodoslovce, ki bi vkljuceval bralne vaje? Ce bi se zbrala skupina ljudi, ki jih rodoslovje zanima, zagotovo. V preteklosti so taka šolanja potekala v okviru univerze za tretje življenjsko obdobje in takrat sem sodeloval pri poucevanju uporabe racunalniških pro­gramov za rodoslovce, saj sem enega od njih tudi prevedel v slovenšcino. • Ko sva že ravno pri tem – kateri racunalniški program bi predla­gali za izdelavo družinskega drevesa? Vecina slovenskih rodoslovcev uporablja program Brother’s Keeper, pri­bližno tretjina pa program FTB (Family Tree Builder). Oba sta prevedena v slovenšcino in v osnovni razlicici brezplacna, pa tudi preprosta za uporabo. • Kako je internet spremenil rodoslovno raziskovanje, ce primer­jate rodoslovje danes in pred 14 leti, ko je prvic izšla knjiga o rodoslovju? Spletna dosegljivost številnih virov je bistveno olajšala iskanje podatkov in zgodb, saj lahko zdaj dobimo marsikaj že iz domacega naslanjaca. To je rodoslovju vsekakor dalo nov zagon, enako pa tudi genske analize, ki se izvajajo v zadnjem desetletju in so postale tudi cenovno dostopne. • Kaj bi svetovali rodoslovcu zacetniku? Kje se lotiti, kako zaceti raziskovati svoje korenine? Vsekakor je smiselno zaceti z ugotavljanjem, od kod izvira tvoj priimek. O svojem priimku lahko vec izvemo v Leksikonu priimkov na spletu, podat­ke o pogostnosti priimka dobimo na statisticnem zavodu, pa v rodoslov­nem indeksu priimkov (genealogy.si/srdindex), kjer lahko preverimo, ali je V našem kraju iskani priimek kdo že raziskoval. Med rodoslovci je splošna praksa, da si redno izmenjujejo podatke. Nato obicajno poišcemo župnijo (in pražupni­jo), kjer so živeli predniki, naprej pa išcemo podatke v cerkvenih arhivih. Vsakemu zacetniku svetujemo tudi izdelavo osnovne zgradbe družin­skega rodovnika na podlagi informacij sorodnikov, pri cemer se izkažejo za najboljši vir starejše sorodnice. Potem se velja vprašati, kje bomo za doloceno osebo dobili najbolj natancne podatke. Ni namrec dobro, da bi se kar brez premisleka podali v arhiv. Pravi zacetek predstavlja namrec iskanje podatkov v povezavi s tocno doloceno osebo. Kje vse najdemo vire rodoslovnih podatkov, je opisano v knjigi na vec kot 450 straneh. Omenim naj le tri nova poglavja, ki jih pr va izdaja ne vsebuje in so bila za tokratno, drugo izdajo napisana na novo. To so plemiško rodoslovje, staro casopisje in razlicni cerkveni viri. Tu boste poleg statusa animarum ali knjige žu­pljanov, ki je odlicen vir za vsakega rodoslovca, našli tudi slikovne prikaze zapisnikov o štolninah, knjigo oznanil, sezname cerkvenih sedežev … Tudi v crni kroniki v starem casopisju lahko srecamo marsikaterega svojega sorodnika, pogosto v precej nenavadni situaciji. Zelo koristno je tudi, ce se zacetnik vkljuci v dopisno listo rodoslovcev pri Slovenskem rodoslovnem društvu (rodoslovje.si/dopisna lista), kjer si clani Družinsko drevo je bržkone najbolj popularen rezultat rodoslovcevega dela. Na sliki je primerek, obogaten z umetelnim kaligrafskim prikazom – avtor raziskave Franc Škufca, graficna obde­lava Katarina Rojc; iz knjige Rodoslovje, stran 440. izmenjujejo izkušnje, vprašanja, odgovore ... Tu se najde ogromno znanja in informacij. Zakaj bi namrec ponavljali napake, ki jih je nekdo že naredil. Koristno je tudi priti na mesecna srecanja društva – drugi torek v mesecu v prostorih Škofijske gimnazije v Šentvidu. Naslednje srecanje bo 11. decembra ob 18. uri, dobrodošel pa je kdorko­li, ni nujno, da si clan društva. • Do kod sega povprecen slovenski družinski rodovnik? V Sloveniji sega v povprecju do približno leta 1750, od tam naprej pa je vse odvisno od tega, kako stare knjige ima katera župnija. Nekatere imajo knjige tudi še za 50 ali 100 let globlje v preteklost, Piran ima krstne knjige celo od leta 1450. Povprecje pa je sredina 18. stoletja, torej nekako 10 generacij, kar je skupaj s stranskimi vejami že ena lepa meter in pol dolga »plahta«. Pri rodoslovju vedno poudarjamo tudi to, da je treba dati drevesu življe­nje. Golo drevo prav zaživi šele tedaj, ko je podatkom dodana zgodba: kdo so bili naši predniki, kako so živeli, kaj so delali … ko dodamo vse tisto, kar je sicer popisano v družinskih kronikah. Opozarjam pa, da stvar ni tako preprosta, kajti raziskovanje marsikoga zasvoji in se ne zaustavi le pri rodbinski veji, ki si jo je najprej zadal, ampak gre njegovo raziskovanje v širino. Vec ko odkriješ, vec vprašanj vznika na novo. Nekateri se tako preko rodbin lotijo še celih vasi, celo župnij … • Za konec – ali morda veste, od kod izvirajo najstarejše trzinske rodbine? Nisem seznanjen s tem, ali je trzinske rodbine že kdo raziskoval, Trzin pa ima to veliko sreco, da je spadal pod prafaro Mengeš, kjer imajo ene naj­starejših župnijskih knjig in bi se na tem podrocju zagotovo dalo marsikaj raziskati in pridobiti mnogo odgovorov. . Besedilo in fotografije: Tanja Bricelj Nic novega glede usmerjevalnih tabel Zakoracili smo že goboko v november, neurejene usmerjevalne ta­ble v Kidricevi in Mlakarjevi ulici (pri NLB) pa še vedno kazijo naš kraj, s table v Kidricevi pa je medtem že celo odpadel nevarno viseci kovinski del. Podjetje Amicus teh tabel kljub veckratnim obljubam še vedno ni popravilo ali zamenjalo. In ker ima obcina s tem podjetjem podpisano pogodbo o vzdrževanju, obnavljanju in dograjevanju vseh elementov informacijskega sistema, ki zajema informacijske table, usmerjevalne table, koncne table in oznacbe ulic, smo se obrnili nanje, z vpra­šanjem, ali lahko oni glede teža­ve kakor koli posredujejo pri tem podjetju. Županova višja sveto­valka za zašcito in reševanje, obrambo, varnost in druge zade­ve Vika Kreca nam je odgovorila, da bodo izvajalca pozvali k od­pravi pomanjkljivosti in se hkrati dogovorili za skupni ogled vseh informacijskih tabel v Trzinu. O nadaljevanju te zgodbe bomo seveda porocali. . Besedilo in fotografiji: Usmerjevalne table še vedno niso popravljene; z ene od njih je medtem celo odpadel nevarno viseci kovinski del. Tanja Jankovic V našem kraju Moc carovnic na gradu Jable Domace Kulturno-umetniško društvo Franc Kotar in Kulturno društvo Antona Lobode iz Loke pri Mengšu sta tudi letos združila moci in ponovno ustvarila za mnoge nepozabno doživetje na najstrašnejši dan v letu, 31. oktober. Ta dan pra­znujemo v Sloveniji sicer dan reformacije, a se zadnja leta vse bolj uveljavlja tudi kot star poganski praznik noc carovnic, ki ga praznujejo predvsem v angleško govorecem svetu. Organizatorji so to rajanje letos poimenovali Moc carovnic na gradu Jable, središce dogajanja pa je bilo na dvorišcu tega bližnjega gradu, ki je odlicno prizorišce za take dogodke. Zacelo se je z bucnim sejmom, delavnicami in predstavo za otroke, sledi­lo pa je še nekaj grozljivih, zabavnih, vrocih, plesnih in glasbenih dogodkov. Nad vsem dogajanjem je poleg organizatorjev skrbno bdela požarna stra­ža trzinskih gasilcev in gasilcev iz Loke pri Mengšu, medijski pokrovitelj pa so bile kamniške Modre novice. In kaj, menite, je bilo najbolj oblegano? Hosta groze, seveda, spektakel, ki so ga domaci kudovci skupaj z domžalskimi taborniki Roda skalnih taborov pripravili tokrat drugic. Zanimive delavnice in nastopi umetnikov Za številne carovnike, carovnice in razlicne prikazni od blizu in dalec in tudi za tiste brez mask so se grajske duri na široko odprle ob 15. uri. Številni obiskovalci, med katerimi je bilo tudi veliko družin z otroki, so si na grajskem dvorišcu lahko ogledali in kupili unikatne izdelke in pokušali carobne napoje in zacarane prigrizke. Otroci so se seveda najprej zapodili v grajsko kuhi­njo, na ustvarjalne delavnice, kjer so brezskrbno risali in ustvarjali grozljive izdelke iz papirja. Precej si jih je izbralo tudi bolj ali manj grozljivo poslikavo obraza, ki so jo nato ponosno razkazovali. Zelo oblegana je bila tudi otroška predstava Ritmicno škatlaste pravljice znanih reperjev Murata & Joseja, ki sta popoldne kar dvakrat do zadnjega koticka napolnila grajski avditorij. V interaktivno predstavo s tremi zgodbicami, v kateri Murat ustvarja glasbo z oponašanjem razlicnih zvokov z usti (human beatbox) in jo sproti nasne­mava na posebno napravo (looper), je Jose s ploskanjem, petjem in odprtim dialogom spretno vkljucil tudi otroke in ti so z veseljem sodelovali. V tem delu dneva je grad in carovniško dogajanje obiskalo najvec ljudi, zato je bila na grajskem dvorišcu in v okolici gradu vsaj dve uri precejšnja gneca, nato pa se je nekoliko polegla. V avditoriju so si obiskovalci zatem lahko ogledali tudi petminutni film Grozljivka domacina Mateja Krevsa, ki v njem tudi igra. Ob 18. uri je obi­skovalce na grajskem dvorišcu zabaval stand up komik Štefan Šuma­nac - Šumi, pol ure kasneje pa ga je na prizorišcu zamenjalo šest clanic ženskega pevskega zbora Trzinke, ki so tokrat preoblecene v carovnice z Ongra odplesale carovniški ples. Nastopu mlade kamniške skupine China Traffic, ki se je predstavila z modernim postpunk oziroma indie rockom, je sledil skoraj polurni ognjeni šov dveh ognjenih virtuozov, zaradi kate­rih je marsikateremu gledalcu zastal dih. Po koncertu dveh predstavnikov skupine Lusterdam, ki igra post rock in kitarski pop s pesmimi grungea in countryja, pa je na na grajskem dvorišcu le še pešcica obiskovalcev plesala ob zvokih DJ-jev iz Re-Pulz Crew. Oblegana hosta groze Najvec obiskovalcev je privabila, kot smo omenili že na zacetku, hosta groze, v kateri pa so naši kudovci tokrat pripravili nekoliko drugacen gro­zljivo-strašljivi spektakel. Predsednica trzinskega kulturno-umentiškega društva Brigita Ložar nam je ob tem povedala: »Naši igralci Matija Šmuc, Anže Zupanc in Veronika Weixler so sestavili in režirali novo zgodbo, v njej pa je igralo tudi nekaj otrok iz show skupine. V zgodbi spremljamo grajsko družino; starša sta s hudicem sklenila pogodbo, da zamenjata svojo hcer Ano za zelo zaželenega dedica svoje posesti, za sina Filipa. Ker pa svoje obveznosti nista izpolnila, pride hudic sam po hcer, in to kar na slavnostno vecerjo, na katero so povabljeni tudi obiskovalci, in jo odpelje v zacarani gozd. Obiskovalci mu zato z našim vodicem igralcem sledijo v hosto in poskušajo Ano rešiti. Na poti pa srecujejo razlicne pošasti.« Zanimanje za pohod po hosti groze je bilo izredno veliko in skupine, v ka­terih so organizatorji sprva predvideli le po 10 ljudi, nato pa so jih povecali, so se takoj napolnile. Reševalci grajske hcerke in kasnejši pohodniki so bolj ali manj pogumno sledili svojim vodicem po temnem gozdu, v katerem so bili med pošastmi, ki so strašile, tudi klovn, jezdec na belem konju, dojen­cek, nepremicna gospa v belem ... Ob tem se je od dalec obcasno zaslišalo kricanje. In ce reševalcev ni prestrašlilo vse to, jih je zagotovo prikazen, ki se jim je prikradla za hrbet. Pravzaprav je sploh niso videli, nenadoma pa so nekje zadaj slišali glasen zvok motorne žage, ki se je vse bolj približeval ... in strašljivo vzdušje se je le še okrepilo. Ce si bil prej kolikor toliko miren, se ti je korak zdaj zagotovo pospešil sam od sebe, ko pa si v trdi temi še V našem kraju na hrbtu zacutil dotik ... aaaaaaa ... so noge hitro prestavile korak v dir. Mnogo otrok se je že ob prvem zvoku motorne žage iztrgalo iz rok odraslih in steklo proti grajskim vratom, na varno ... Žal pa veliko zagretih obiskovalcev ni upoštevalo navodil koordinatorjev in so v gozd prihajali neorganizirano, iz vseh smeri, s tem pa so motili potek dogajanja v hosti groze in ovirali igralce. Ložarjeva ob tem ne skriva razocaranja: »Tisti v organiziranih grucah zaradi tega niso doživeli vsega tako, kot je bilo nacrtovano, kot bi, ce bi se ljudje držali pravil. Nekateri so bili tudi tako pretirano zagnani, da so hodili na ogled po dvakrat in še veckrat, to pa je bilo nepošteno do drugih, cakajocih. Najhuje pri vsem pa je, da so sami odhajali v gozd tudi starši z majhnimi otroki in to, da smo slišali tudi, kako so mamice svoje otroke nagovarjale h goljufanju in nekatere otroke, ko so zmerjali nastopajoce in organizatorje in jim celo grozili ... Ce se prepoznate v tem, razmislite, kakšno škodo delate sebi in vsem drugim.« V upanju na snidenje prihodnje leto Zaradi razmocenega terena in cloveškega dejavnika se je pred vhodom v hosto groze zgodila tudi manjša nezgoda, a na sreco brez hujših posledic, vseeno pa so organizatorji zatem iz varnostnih razlogov prekinili oziroma zakljucili obiske hoste groze, in to na veliko razocaranje cakajocih, ki so tako lahko samo poslušali navdušenje tistih, ki jim je še uspelo priti v hosto groze. »Bojim se, da bi se, ne glede na to, kakšne kontrolne in varnostne ukrepe bi prihodnje leto uvedli pred temi prireditvami, vedno našli posa­ mezniki, ki bi te ukrepe kršili. Zato bomo dobro premislili, ali se bomo tega projekta sploh še lotili,« je še povedala Ložarjeva. Ne glede na vse je prireditev tudi tokrat uspela, saj jo je po ocenah or­ganizatorjev obiskalo podobno število ljudi kot lani, okoli 1300. In kako bo prihodnje leto? Ložarjeva odgovarja: »Vsekakor se vsako leto nekaj nau­cimo; tako trenutno delamo pregled projekta s predlogi za izboljšave. Kaj bomo pripravili (ce dogodek sploh bo), pa še ni znano, saj imamo pred tem vsaj še 50 drugih vecjih in manjših dogodkov, ki terjajo našo pozornost. S predsednico KUD-a iz Loke pri Mengšu, Natašo Vrhovnik Jeric, pa se vsem, ki so tokrat sodelovali, iskreno zahvaljujeva za sodelovanje in trud, ki so ga vložili v letošnjo prireditev.« Le upamo lahko, da bodo organizatorji tudi prihodnje leto pripravili carovniški spektakel, vkljucno s hosto groze. Morda pa nas bodo obi­skovalci prihodnjic presenetili in bodo upoštevali pravila in napotke or­ganizatorjev. . Besedilo in fotografije: Tanja Jankovic Popotovanje po Panami z Igorjem Fabjanom Popotnik Igor Fabjan nas je na svojem potopisnem predavanju konec oktobra popeljal v Panamo, slikovito tropsko deželo z veliko kolicino pa­davin in sorazmerno majhnim temperaturnim nihanjem, ki je zato zelo primerna za oglede vse leto. Uradno placilno sredstvo v Panami je balboa, poimenovano po špan­skem osvajalcu Vascu Núńezu de Balboi, ki je kot prvi Evropejec preckal sloviti Panamski prekop. Zanimivo pa je, da obstaja balboa zgolj v obliki kovancev, medtem ko so v obliki bankovcev v državi v obtoku ameriški dolarji. Razkorak med sodobnostjo in preteklostjo je v državi še vedno opazen. Javna prevozna sredstva so, denimo, že povsem posodobljena, vožnja je mogoca tudi s podzemno železnico in z na novo opremljenimi avtobusi, kjer se placuje s posebno kartico za javni promet, na drugi strani pa so še vedno v uporabi stari šolski avtobusi, porisani in popisani s slikovitimi vzorci in napisi, na katerih je placevanje mogoce zgolj z gotovino. Enako velja za arhitekturo. Mesta so po vecini že povsem prenovljena, na obrobjih pa se še vedno najdejo tako starinske zgradbe kot tudi take, ki odslikavajo revšcino. A povsod po državi poteka temeljita prenova, saj se prestolnica pripravlja na vecje svetovno srecanje katoliške mladine v zacetku leta 2019. Ko je lastništvo Panamskega prekopa leta 2000 v celoti prešlo v pa­namske roke, se je življenjski standard v državi mocno izboljšal, saj pluje skozi prekop letno vec tisoc ladij, s cimer država lepo zasluži, prebival­ci pa služijo seveda tudi s turizmom. In cetudi je uradni državni jezik španšcina, vecina turisticnih vodicev tekoce govori angleško in pri svojih vodenjih vedno upoštevajo tudi želje obiskovalcev. Panama ponuja obilo užitkov, od gurmanskih, v obliki okusne kave, ki jo pridelujejo po vsej državi, in kakava, iz katerega ustvarjajo razlicne vrste cokolade, do banan, ki so izredno priljubljene tako med domacini kot med turisti, in uživanja ob ogledu barvite arhitekturne in muzejev, ob katerih zastaja dih, za povrh pa se država lahko pohvali tudi s cudovito naravo, predvsem s prostranimi gozdovi, z izrazitimi gricevji in slikovitimi otocji. Poleg Panamcev je v mestih mogoce opaziti tudi pripadnike indijanskih plemen, ki pridejo tja v želji po zaslužku. V Panami živi okrog tri milijone ljudi, od tega le še sedem do osem odstotkov pripadnikov indijanskih plemen, ki pa so, cetudi jih je tako malo, izredno pomemben del kulture te barvite dežele, vredne obiska. . Besedilo in fotografija: Barbara Kopac Portret meseca Tone Škrlep, neumorni trzinski triatlonec »Za šport nismo nikdar prestari!« Prelepa trzinska okolica nas vabi na sprehode, pa vendar se nam ne ljubi vedno zapustiti udobja doma in se podati ven, v naravo, na športni trening. Tovrstnih izgovorov pa ne pozna naš vrli Trzinec, jekleni triatlonec Tone Škrlep, ki bo prihodnje leto praznoval 70-letnico. Letos se je na triatlonu ironman v Italiji, na katerem morajo udele­ženci preplavati 3800 metrov, pre­kolesariti 180 kilometrov in odteci 42 kilometrov, spet tako izvrstno odrezal, da je z doseženim drugim mestom v svoji starostni skupini dosegel normo za uvrstitev na slo­viti ironman na Havajih prihodnje leto. Tam bomo Toneta, s katerim se že dolgo poznava in sva se zato med pogovorom sprošceno tikala, spremljali v mislih in zanj dr žali pe­sti za cim boljšo uvrstitev na tem prestižnem športnem tekmovanju. Tone živi aktivno, ne glede na letni cas. Tek v naravi mu je sicer najbolj pri srcu, a pozimi ga zamenja z vadbo na sobnih napravah za nabiranje kondicije, ob vsem tem pa gre rad tec na smuceh ali pa obuje drsalke in gre drsat. Gibanje je preprosto njegov nacin življenja. Vrhunski trzinski športnik pogosto pove, da je za njegove dosežke v športu zaslužna tudi njegova soproga Jožica, ki mu vedno stoji ob strani. Rad rece, da je ona njegov najboljši „trener“, obenem pa ga spremlja na tekmovanjih in ga bodri pri njegovih pripravah na športne izzive. Jekleni triatlonec Tone Škrlep • Odlicne športne rezultate lahko da le dobra priprava, pri tem pa je pomembna tudi prehrana; za to skrbi soproga, da po tekmah hitro nadomestiš izgubljene kilograme. Ali se morda prehranjuješ na kak poseben nacin, vnašaš v obroke nacrtno vec beljakovin, potrebnih za gradnjo mišic? Se kdaj v prehrani tudi pregrešiš? Pri prehranjevanju ne kompliciram prevec; ob redni, doma pripravljeni hrani, ki je bogata z ogljikovimi hidrati, pa uživam tudi dodatke, ki jih telo potrebuje za cimprejšnjo regeneracijo, saj se ta z leti upocasni. • Domnevam, da bi bilo brez podpore in razumevanja v družini vse skupaj precej težje. Prej si se moral usklajevati z ženo in sinovoma, zdaj si tudi že dedek. Kako krmariš med družinskim in športnim življenjem in ali gre morda tudi kateri od vnukov po tvoji poti? Ker je šport nacin našega življenja, je 20-letni Luka nogometaš, 15-le­tna Kaja je rokometašica, pri triinpolletni Leni pa se pustimo presenetiti. • Iz sedanjosti se podajva malo v preteklost in se dotakniva zacet­kov tvoje športne poti. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja si se zacel aktivno ukvarjati s športom, v okviru takratne akcije Brazde vzdržljivosti. Ali si bil že pred tem športno aktiven? Si se s športom ukvarjal rekreativno ali pa te šport takrat še ni privlacil? Šport me je vedno privlacil, posebno atletika, vendar v mladosti nisem imel možnosti, da bi se z njo resneje ukvarjal. Rad se spominjam brazd vzdržljivosti, ki jih je vodil Mito Trefalt. Preplavali smo Blejsko jezero, pre­tekli 21 kilometrov, na maratonu Franja smo prekolesarili 164 kilometrov, tekli smo na smuceh in šli na pohod v hribe. Pred tem sem igral nogomet in bil aktiven tudi v drugih športih, denimo v hokeju. • Kako in kdaj pa se je zgodil usodni »klik«? Je bilo to morda pove­zano s srednjimi leti in tisto pregovorno krizo ali pa si si želel s športom preprosto izboljšati življenje? Tone s soprogo Jožico in avtorico tega prispevka, Dunjo Špendal Po brazdah sem spoznal, da mi bolj ustrezajo individualni športi. In tri­atlon je bil šport, ki sem ga hotel preizkusiti. • Kako so bili videti zacetni treningi? Vrhunski športnik namrec ne postaneš cez noc. Si se o tem kje pozanimal, prosil koga za kak nasvet? Imam prijatelje, vrhunske športnike, ki so mi rade volje pomagali z na­sveti. Vclanil sem se tudi v triatlonski klub in zacel trenirati plavanje, kolesarjenje in tek. • Kako si potem stopnjeval svojo formo in kdaj si zacutil, da si kos vecjim izzivom? Na zacetku sem se udeleževal krajših triatlonov, ko pa sem se bolje spoznal in mi je šlo dobro, sem se preizkusil še na vecjih razdaljah. • So bili treningi v casu, ko si bil še v službi, drugacni od zdajšnjih? Treninge sem prilagodil casu, ki sem ga imel. Treniral sem po službi, vcasih pozno v noc. • In koliko ur na teden treniraš zdaj? Leta so tu in moji treningi so po urah enaki kot pred dvajsetimi leti, vendar ne tako hitri. Delijo se na vec vrst, na bazicne, razvojne, predtek­movalne in tekmovalne. Povprecno treniram od 10 do 20 ur tedensko. • In kako je videti, okvirno, tvoj sedanji dnevni trening? Ker je najbolje trenirati po enakem vrstnem redu, kot si športne panoge sledijo na tekmovanju, imam zjutraj na sporedu plavanje, nato pride na vrsto kolesarjenje ali tek. Razdalje pa dolocim po vrsti treninga. • Zanima me, kako je z mentalno pripravo. Na startu vidimo tek­movalce odmaknjene, v svojem svetu ... Pomagam si z vizualizacijo. To pomeni, da si v glavi naslikam uspešno koncano tekmo in si potem to ponavljam. Poleg tega pa imam v glavi predvidene tudi vse rešitve za možne zaplete na tekmi. Z izkušnjami in pozitivnimi mislimi se potem sprošceno podam na start. • Z drugim mestom na letošnjem ironmanu v Italiji si potrdil nor­mo za svetovno prvenstvo na Havajih, kjer si že bil. Malo opiši to prvenstvo, prosim; kakšni so obcutki, ko veš, da greš znova tja? Svetovno prvenstvo Ironman Hawaii je vsako leto. Nanj se kvalificirajo najboljši tekmovalci z vsega sveta – po vseh celinah je okrog 30 tekem. Tekmovalci smo razvršceni po starosti v kategorije, na vsakih 5 let. Naj­vec pozornosti se posveca profesionalcem, pri katerih imamo tudi Slo­venci svojega predstavnika. Letošnje svetovno prvenstvo je jubilejno, 40. po vrsti. Na prvenstvo grem šestic, moj najboljši dosežek pa je bil uvrsti­tev med deset v kategoriji od 55 do 60 let. Težko je opisati svoje obcutke, ko pa enkrat opraviš ta havajski triatlon, te nekaj kar vlece spet tja. • So priprave na ironman na tedenski ravni drugacne od tvojih obicajnih treningov? Društva Obstajajo programi, po katerih delam in si jih prilagodim glede na svoje pocutje. • V preteklosti si imel tudi že poškodbe, a se ne daš ... Kako skrbiš, da ne greš cez meje svojega telesa? Ali zacutiš, ko/ce se telo zac­ne upirati oziroma te opozarjati, da si z njim prevec neizprosen? Pravijo, da postaneš z leti pametnejši. Pa ni vedno tako. Kar nekaj casa sem potreboval, da sem dojel, da mi telo govori, da ne zmore vec tega, kar zahteva glava. Prihodnje leto bom dopolnil 70 let in svojih treningov vca­sih sploh ne merim vec, kajti vesel in srecen sem, da to še lahko pocnem. • Te je v kakšnih slabših trenutkih že kdaj »prijelo«, da bi vse sku­paj pustil in se zgolj priložnostno ukvarjal s športom? Veliko je bilo trenutkov, ko ni šlo vse po nacrtih, pa vendar še nikoli, res nikoli nisem pomislil, da bi vse skupaj obesil na klin. S športom se bom ukvarjal, dokler bom zdrav. • Si znaš sebe po toliko letih aktivnosti sploh predstavljati v miro­vanju, v neaktivnosti? Upam, da mi bo zdravje še dopušcalo, da bom delal to, kar imam rad. Zavedam pa se, da bom moral enkrat tudi sam med svoje žerjavcke. Pa saj so aktivni na vec podrocjih in bom zase gotovo našel kaj primernega. • In za konec še vprašanje za tiste, ki mislijo, da so prestari, da bi se zaceli ukvarjati s športom – smo kdaj res prestari? Kakšen mladec se bo verjetno zasmejal, ampak leta so samo številka. Za športno aktivnost nismo nikoli prestari, vseeno pa moramo ob tem upoštevati svoje zmožnosti. . Dunja Špendal, foto: Zinka Kosmac in osebni arhiv Toneta Škrlepa Društva Festival vezenja Povšter v Velenju 20. in 21. oktobra je Mestna obcina Velenje skupaj s soorganizatorji pripravila 5. mednarodni festival vezenja in v velenjski Rdeci dvorani se je predstavilo vec kot 200 ustvarjalcev vezenin iz Slovenije, Hrvaške, Franci­je, Italije, Nemcije in Srbije. Letos se je na vabilo za udeležbo odzvalo tudi naše turisticno društvo. Naši predstavnici, mentorica Milena Crv in Majda Mušic, sta na dodeljeni stojnici v velenjski dvorani razstavili svoje izdelke. Ob njuni licno ureje­ni stojnici se je ustavila marsikatera obiskovalka in tudi razstavljavka in obcudovale so prefinjeni, brezcasni rišelje, nadgrajen s toledo vzorcem. Tema letošnjega festivala vezenja je bil »povšter« – blazina, vzglavnik, glavni cilji festivala pa so ohranjanje in oživljanje ljudskega vezenja kot prelepe kulturne dedišcine ter spoznavanje in izmenjavanje razlicnih tehnik vezenja iz posameznih pokrajin oziroma držav. Festival pa si ob tem pri- Okusno urejena stojnica trzinskih vezilj na festivalu vezenja v Velenju zadeva tudi dokazati, da doživlja vezenje, dejavnost, ki je bila pred casom že skoraj pozabljena, da­nes znova razcvet, tako pri okras­ju za dom kot pri modnih oblacilih, in da je vse bolj tudi tržno zani­mivo. Organizatorji festivala si prizadevajo, da bi k sodelovanju pritegnili cim vec starejših, ki že obvladajo vezenje, in tudi takih, ki si želijo to znanje šele pridobiti in tako delovati v prostocasnih de­javnostih v svojem kraju, ob tem pa se trudijo tudi, da bi zanimanje za to lepo dejavnost spodbudili tudi med mladimi in da bi stare tehnike vezenja povezali s sodobnimi trendi in tako dokazali, da lahko ljudska in sodobna umetnost skupaj ustvarjata presežke. Med razstavljenimi vezeninami je bilo prikazanih veliko razlicnih vzor­cev, tehnik vezenja, barv in vbodov. Najvec vezenin je bilo v rišelje tehni­ki, tudi na naši stojnici. Vezenine v naših domovih ne bogatijo samo vsakdanjika in praznika, temvec notranje bogatijo tudi osebe, ki se ukvarjajo s to lepo rocno spretnostjo. To sta dokazali tudi naši predstavnici Milena in Majda, ki sta dostojno zastopali trzinsko turisticno društvo Kanja in našo obcino. Za prikazane vezenine so naše društvo in naši predstavnici dobili prizna­nje za ustvarjalno sodelovanje na 5. mednarodnem festivalu vezenja. . Majda Šilar, foto: Zinka Kosmac in Majda Šilar Društva Mesecne novice trzinskih gasilcev Oktober je mesec požarne varnosti, zato je bilo v tem mesecu v našem sektorju in zvezi izpeljanih tudi kar nekaj društvenih vaj. 9. oktobra je gasilsko društvo Pšata-Dragomelj organiziralo vajo na osnovni šoli Dragomelj. 19. oktobra je društvo Jarše-Rodica pripravilo vajo v Avtocentru Šubelj. 23. oktobra je društvo Stob-Depala vas izpeljalo nenapovedano vajo na Motocentru v Depali vasi. Na vajo so bila preko regijskega centra po­klicana gasilska društva Stob-Depala vas, Trzin in Pšata-Dragomelj, in sicer z namenom medsebojnega sodelovanja enot, saj v realni situaciji posadke nikoli niso optimalne, ob intervencijah pa je sodelovanje nujno. 25. oktobra je bila vaja še v Heliosu, v organizaciji Gasilske zveze Dom­žale. 19. oktobra smo imeli v društvenih prostorih predstavitev našega dela za vrtce in osnovno šolo. Mlajšim smo razkazali vozila in opremo, sed­mošolcem pa smo prikazali, kako ukrepati, ce zagori olje v kuhinji, ce zagorijo elektricne naprave, kako pristopiti k zacetnim požarom in kdaj se umakniti, poklicati in pocakati na pomoc gasilcev. 26. oktobra so se naši operativni clani udeležili vaje tehnicnega reševanja v Logatcu. Urili so se v reševanju pri prometnih nesrecah. Udeleženci gasilskega kviza na osnovni šoli Venclja Perka v Domžalah Tekmovanji, izlet, intervencija ... V preteklem mesecu smo se udeležili tudi dveh tekmovanj. 20. oktobra je bil na domžalski osnovni šoli Venclja Perka gasilski kviz za mladino, ki ga je organiziralo prostovoljno gasilsko društvo Študa. Iz našega društva so sodelovale ekipe mladink, pionirk in pionirjev. Tokrat stotinke sekunde niso bile na naši strani, saj so mladinke zasedle ne­hvaležno cetrto mesto med petnajstimi ekipami, ekipa pionirjev je bila šesta, pionirke pa so zasedle dvanajsto mesto med skupno triindvajse­timi ekipami. 27. oktobra smo se clani udeležili tekmovanja v gasilskem krosu v Meduli­nu pri Pulju. Tekmovali sta dve moški in ena ženska ekipa. Moška ekipa, v kateri so bili Gašper Pevec, Adam Oblak, Uroš Mušic in Matic Pirc, je zasedla odlicno tretje mesto. Zaostali so le za gasilci iz Bistrice ob Sotli in iz društva Rogaška in pobrali vsa tri odlicja za Slovenijo. Dekleta so zasedla odlicno peto mesto, druga moška ekipa pa zaradi napake pri branju zemljevida devetnajsto mesto. Tekmovalo je kar 38 ekip iz Hr­vaške in Slovenije. Ponosni lastniki medalj s tekmovanja v gasilskem krosu v Medulinu 20. oktobra je bil organiziran izlet za clane društva. Letos smo se odpe­ljali na Gorenjsko. Najprej smo se ustavili na Brezjah, od tam smo pot nadaljevali do Planice in nato še do Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani, izlet pa smo zakljucili s prijetnim druženjem ob skupni vecerji. V oktobru smo imeli eno intervencijo: 11. oktobra ob 19.02 smo preko regijskega centra za obvešcanje dobili obvestilo, da je na Mengeški cesti podivjan bik. Na kraju smo ugotovili, da je bik ušel iz ograde in da je napadal mimoidoce na polju za hišami ob Mengeški cesti. Na pomoc so nas poklicali policisti. Kar nekaj casa je trajalo, da se je bik umiril. V temi smo ga izsledili s termovizijsko kamero in ga ob pomoci lastnika pospremili nazaj v ogrado. 29. oktobra smo se v Domžalah poslovili od clana prostovoljnega gasil­skega društva Domžale – mesto. Z gasilskim pozdravom: Na pomoc! . Dušan Kosirnik, foto: Arhiv Andreje Kosirnik in PGD Trzin Tradicionalni pohod po štirih obcinah Turisticno društvo Vodice organizira vsako leto na zadnjo soboto v ok­tobru jesenski pohod iz Sela pri Vodicah na vrh Rašice, cez Dobeno do Mengeške koce in nazaj v Selo. Na pobudo trzinskega turisticnega dru­štva Kanja se pohoda udeležujemo tudi Trzinci, ki pa imamo za razliko od drugih pohodnikov start in cilj pohoda v Trzinu. V deževnem jutru se nas je pred trzinsko osnovno šolo tokrat zbralo šest pohodnikov. Z urnimi koraki smo precili Mlake, šli mimo športnega parka v gozd in od tam proti vasi Rašica. Na križpotju, od koder vodi ena pot proti vrhu Rašice, druga pa proti vasi Selo pri Vodicah, smo se spustili navzdol, v Selo. Pri koci športnoskakalnega društva so nas pogostili z grozdnim cajem in kranjsko klobaso. Gonilni sili turisticnega društva Vodice, Darja in Lojze Kosec, ki nas vsako leto z veseljem sprejmeta, sta bila letos vidno razocarana, ker se je pohoda udeležilo zgolj 20 pohodnikov. Po postanku, potem ko je šel hujši naliv mimo, smo jo mahnili naprej proti Šinkovemu turnu, od tam pa smo se po ozki stezi ponovno zaceli vzpenjati. Pot po gozdu je zelo skrbno oznacena, a zaradi mokrih tal smo napredovali bolj pocasi. Na Mengeško koco smo prispeli malo cez poldne in ugotavljali, da smo tudi dež uspešno pregnali. Kultura Meik WiKing LYKKE: DansKo isKanjE najsrEcnEjših LjuDi na svEtu Prevod: Neža Kralj Založba: Ucila, 2018 Meik Wiking, avtor uspešnice Hygge – umetnost dobrega življenja po dansko, se je tokrat lotil vprašanja srece. Cetudi že vec let po svetu kroži trditev, da so Danci med najsrecnejši­ mi narodi na svetu, ce niso celo najsrecnej­ši, pa avtor v tem delu meni, da so košcki srece skriti po vsem svetu. Morda so Danci kot narod res najbolj zadovoljni, tako sami s seboj kot z življenjem nasploh, a Wiking pravi, da je izvor te radosti mogoce odkriti kjerkoli, kadarkoli. In ker se v svojem poklicu ukvarja z raziskovanjem izvora srece, je ja­sno, da je to v tem delu dobro raziskano in temu primerno tudi predstavljeno. Kdo pa si ne bi želel odkriti, kako lahko naj­demo še vec srece, zase in za svojo družino? Bralni koticek knjižnicarke Zdenke Kopac Obiskovalci trzinske knjižnice jo dobro poznate – vedno na­smejana in energicna knjižnicarka Zdenka Kopac je prava zakladnica namigov za odlicno branje. Vstopite v njen bral­ni koticek, v katerem se vedno najde kaj zanimivega! Ana HAzLer Diši po LjubEzni Založba: Ana Hazler – samozaložništvo, 2018 Diši po ljubezni je knjižni prvenec prevajalke, pisateljice in pravlji­carke Ane Hazler, ki je s tem delom stopila na pot iskanja srece. Kot danski pisec Meik Wiking se tudi protago­ nistka tega dela, Mija, obicajno slovensko dekle, odpravi na potovanje, na njem pa odkriva smisel življenja, išce svoj košcek srece in si hkrati utrjuje svoje mesto pod soncem. Na svoji poti se sooca z izzivi, ki jih prej ali slej v življenju izkusimo vsi, in okuša radost in sadove ljubezni, po kate­rih hrepenimo vsi. Ni treba, da so ti sadovi izstopajoci, pomembno je, da nam nekaj pomenijo in da prinašajo sreco. . Kulturni posladek z izvirno vsestransko ustvarjalko Konec oktobra je Trzin obiskala mlada pesnica in gledališka in filmska igralka Anja Novak, ki od leta 2015 deluje v Mladinskem gledališcu v Ljubljani. Zakljucila je diplomski in magistrski študij dramske igre, leta 2014 je prejela Prešernovo nagrado za predstavo 1981, leta 2015 pa še eno, za svoje izvirno delo Imela bi otroke, vrt in petnajst zajcev. Je vsestranska umetnica, enako izvirna v pisanju pesmi in pri igri, vse to pa združuje s svojo posebno življenjsko energijo in odnosom do življenja. Sodeluje tudi pri filmskih projektih, prejela je vec nagrad na Borštnikovem srecanju in tudi filmsko nagrado vqesna. Povezovalka Saša Hudnik je z gostjo spregovorila o vsebini in pomenu njenih pesmi. Kot pravi tudi Anja v enem od besedil, ki smo jih sliša­li na literarnem veceru, so njene pesmi za tiste bolj izživete povsem nedolžne, za tiste z manj življenjskimi izkušnjami pa morebiti malce pretirane. Ne glede na obliko pa pesnica govori o življenjskih stvareh, o prelomnicah, ki doletijo vsakogar, o pripetljajih, ki lahko zaznamujejo vsako življenje. Ne pesni o neresnicnih dogodkih ali izmišljenih likih, poje o ljudeh iz mesa in krvi, ki se soocajo z izzivi, kakršne smo (ali bomo) imeli tudi sami. V tem je car njenih del. Med pogovorom je umetnica med drugim poudarila, da je pri odraslih prepogosto pozabljena tista pristna igriva otroškost, ki je prisotna v vseh njenih pesmih. Obenem je povedala, da izvirnost njenih besedil izhaja tudi iz njene odprtosti do vseh in vsega. Kajti ce ne bi zmogla odkrito govoriti tudi o težkih in bolecih temah, tega tudi v pesmi ne bi zmogla preliti. Bolecina je po njenem del življenja, z njo se prej ali slej soocimo vsi, je pa res, da cas zaceli vse rane. Anja je tako v svojih bese­dilih razkrila vsakdanje bolecine, vendar prikazane na »nebolec« nacin. Obiskovalci smo vsekakor preživeli nadvse prijeten vecer v družbi umetnice, ki ne izstopa zgolj po svojem življenjskem nazoru, temvec tudi po svojem delovanju. Cetudi je klasicno izobražena umetnica, iz nje vre energija, kakršne pri mladih dandanes, žal, primanjkuje, in ki v marsicem odstopa od povprecja. Osvežujoce je videti tako motivirano osebo, polno nacrtov, katere življenje se je šele dobro zacelo. In tako se že nadejamo njenih novih podvigov, za katere upamo, da jih bo prav tako podelila z nami. . Besedilo in fotografija: Barbara Kopac Kultura Naš obcan med pešcico izbrancev na uricah poezije v Cankarjevem domu Festival za tretje življenjsko obdobje je prvovrstna prireditev za starejše v Sloveniji in je tudi najvecja taka prireditev v Evropi, ponuja pa razlicne delavnice, razstave, aktivno udejstvovanje za starejše (in mlajše) in predvsem edinstveno priložnost za medgeneracijsko povezovanje in sodelovanje. Letos je bil ta festival organiziran že osemnajstic, v pro­gram pa so bile tudi tokrat vkljucene tudi literarne urice, v okviru katerih se s svojimi izvirnimi prispevki predstavijo clani društev upokojencev iz vse Slovenije. Tudi za letošnjo prireditev je bil odziv izredno velik, a zaradi casovne udeležba še toliko pomembnej­omejitve je svoja dela lahko predstavilo le nekaj ustvarjalcev. Tokrat ša, saj je z njo dokazal, da lahko so bili izbrani clani belokranjske skcije Društva upokojenih pedagoških obcina Trzin, ceprav je med naj­delavcev Slovenije, kluba MORS Maksa Perca in clani društev upoko-manjšimi slovenskimi obcinami, jencev Krim Rudnik , Škofja Loka, Ivancna Gorica , Moravske Toplice, Pe-ponudi še kako kakovostna dela, trovce, Odranci, Sveti Toma ž , Postojna, Ljutomer in Pivka, med njimi pa ki pric ajo, da obcina ceni in spod ­je bil tudi kulturnik iz trzinskega društ va upokojencev, Emil Milan Kufer-buja kulturo. šin, spreten rezbar, pisec in izvrsten kuhar, ki je kuhal tudi maršalu Titu. Emilu Milanu Kuferšinu cesti- Trzinski literat se je na tokratnem dogodku, ki ga je vodila in pove-tamo za udeležbo na tako po­zovala predsednica Komisije za kulturo pri Zvezi društev upokojencev membnem kulturnem dogodku in Slovenije, Marija Orešnik, predstavil s svojima izvirnima pesnitvama, mu želimo še obilo takih pesni­naslovljenima Želja in Nagajiva. Obe je predstavil širšemu poslušal-ških prebojev. . stvu na edinstven nacin in s svojo izbiro požel zaslužen navdušen aplavz. Ker gre za najvecjo tovrstno prireditev v Evropi, je Milanova Barbara Kopac, foto: Urška Boljkovac Prevzetna Uršika je (res) nasrkala Franckov živ-žav, priljubljeni trzinski otroški gledališki abonma, je napovedal uvodno predstavo nove abonmajske se-zone z naslovom Pozor, prevzetna Urška je nasrkala! A šalo na stran: resnicni naslov prve letošnje predstave, name­njene najmlajšim ljubiteljem gledališke umetnosti v Trzinu, se je glasil Kje si, Uršika zala? Kot je že v navadi, je dvorana trzinskega kulturno-umetniškega dru­štva v ok viru Franckovega abonmaja sprejela obilo mladega obcin­stva tudi tokrat , ko so organizatorji povabili v goste dvanajstclansko prete žno dekliško igralsko zasedbo z osnovne šole Dob in je ta v nede­ljo, 14. oktobra, pod mentorskim vodstvom Jasmine Bejtovic mladim gledalcem ponudila odgovor, kje konca prevzetna in ošabna Uršika, ko s povodnim možem odplešeta v valove. Naj vam razkrijemo: punca res nasrka, ali bolje, napije se vode in obleži v podvodnem kraljestvu zelenega spaka. Vendar ne sama. Ob njej se znajdejo ostudna bitja, vešce, ki ji zavidajo njeno lepoto, njeno svilnato polt in lepo belo obleko in se zacnejo zaradi tega iz nje nor­cevati in ji govoriti, da je grda. Scasoma se tudi Uršika naleze njihove zlobe in tudi sama postane takšna, kot so one. Ko pa postaja Uršika Prav poseben literarno-kulturni vecer Spoštovani obcani in obcanke! Kulturno-umetniško društvo Franc Kotar Trzin vabi na 2. literar­no-kulturni vecer v tej sezoni – prireditev bo v cetr tek, 29. novem­bra, ob 19. uri v dvorani Marjance Rucigaj. Pridružite se nam ob kozarcku vina in pogovoru z gostjo, ki pa naj za zdaj ostane presenecenje. . Vaš KUD Franc Kotar Trzin vse bolj podobna vešcam, zacne zanimanje povodnega moža zanjo plahneti in ni dolgo, ko si v podvodno kraljestvo pripelje novo deklico iz cloveškega sveta, Uršika pa tako spozna, da so bile tudi zlobne vešce nekoc lepotice, ki jih je povodni mož ugrabil. Ker pa vsaj v otroških zgodbah dobro vedno zmaga, se Uršika v tej predstavi reši iz podvodne jece, reši pa jo prav tisti, ki bi mu pripisali najmanj moci – v »gornji svet« jo vrne služabnik povodnega moža in tako neslišno in skoraj neopazno poskrbi za srecen konec te prikupno izvedene predstave. . Besedilo in fotografija: Tanja Bricelj Kultura Kulturno obarvan vikend svetega Martina Po ljudskem izrocilu sveti Martin »iz mošta naredi vin«, v Trzinu pa dela po novem tudi iz praznih dvoran polne. Prav vsi trije dnevi letošnjega Martinovega vikenda so bili namrec polni kulturne vsebine, ob tem pa so uživali stari in mla­di. V petek, 9. novembra, so nas navdušili pevci moške skupine Oktetek, dan zatem gledališcniki Gledališkega društva Radece, v nedeljo, na martinovo, pa še odlicni mladi igralci iz Kranjske Gore. Martinovo, kakršno bi si v Trzinu še želeli! Zacnimo na zacetku – petkov koncert je bil eden tistih, pri katerih obi­skovalec že ob vstopu v dvorano zacuti prijetno vzdušje, ko vse kar ne­kako cvrci od pricakovanja. Nepoznavalcem je kaj kmalu postalo jasno, zakaj je tako, kajti fantje iz crnuške skupine Oktetek premorejo vse, kar je potrebno za idealen pevski (ne pivski!) vecer na martinovo, to je za­peljive glasove, korpulentne postave, inteligentno duhovitost in roman-ticno spogledljivost. Postregli so s takim repertoarjem, da so zadovoljili vse generacije. Svoj vokalni vecer so napovedali kot vecer dalmatinskih in drugih uspešnic, a na repertoarju so se znašle tudi priljubljene sloven­ske, kot so Mojcej, Potrkan ples in Naš macek, pa irska Molly Malone in italijanska Santa Lucia, sledile so obljubljene dalmatinske, od Gibonni­jevih Projdi vilo in Oprosti do Oliverjeve Cesarice. Med pesmi pa so nas popeljali z duhovitim povezovalnim besedilom, v katerem so clani vo­kalne skupine Oktetek razdrli marsikatero tudi na svoj racun. Tako smo, denimo, izvedeli, da zelo radi pojejo ljubezenske pesmi dekletom in že­nam, obcasno tudi svojim, ob koncu pa so se izvajalci poslušalcem tudi vljudno opravicili za to, ce so morebiti zapeli prave tone … na nepravih mestih. Vsekakor je bil to koncert, ki je za piclih pet evrov ponudil odlicen kulturni dogodek, zakljucen z degustacijo vin in sirov, ki jih je prispevalo trzinsko sirarsko podjetje Champignon. Pri Oktetku je vse »za dobro vago« – na njihovem koncertu smo dobili precej vec, kot smo pricakovali. Po napovedanem repertoarju dalmatinskih in drugih uspešnic je sledil tako gromek aplavz, da so crnuški pevci postregli še s tremi dodatnimi pesmimi. Drama, kriminalka, psihotriler Sobotna gledališka matineja je v Trzin spet pripeljala gledališcnike iz Radec, ki smo jih lani spremljali v glasbeni komediji Rocky Horror Show; letos pa so nas žanrsko presenetili. Predstava Vrv, ki so jo podnaslovili »vznemirljiva drama«, je že v zacetku ustvarila napeto vzdušje, v njej pa se ni skrivala le drama, pac pa tudi kriminalka in psihotriler. Na odru smo lahko spremljali poslovilno zabavo, vecerjo, ki se odvija na skrinji, v kateri leži … Mirko, eden od treh sostanovalcev, ki je po mnenju drugih dveh manjvreden. Ta dva ga ubijeta, potem pa povabita na vecerjo njegove starše, njegovo zarocenko, prijatelja in njihovega skupnega osnovnošol­skega ucitelja, ki gleda na svet zelo nekonvencionalno. Vrv je predstava o umetnosti umora. Igralci so ohranjali napetost in jo stopnjevali vse do konca, ko detektivski profesor razkrije umor in pove briljantnima glavnima likoma, Nataši in Marjanu, nekaj temeljnih življenjskih resnic. Kot genialni uglajeni psihopat iz visoke družbe je tudi tokrat blestel Tomaž Lavrinec, ki je upodobil glavnega junaka tudi v njihovi lanski predstavi. Kot nam je zaupala novice iz zaodrja organiza­torka Brigita Ložar, pa si igralci zaslužijo še prav posebne cestitke za dobro uprizoritev. »V zasedbi je prišlo do kar dveh zamenjav oziroma vskokov, kot recemo v gledališkem žargonu. Zamenjavi sta dobila lika Janje in strežnice, gospe Vilcnik, pri cemer so eno zamenjavo opravili vsega en teden pred predstavo.« Predstavo je režiral Klemen Nikolic. Kriminalna drama in psihotriler Vrv je trzinskim ljubiteljem gledališca na pladnju ponudila v prebavljanje idejo, da je tudi umor lahko umetnost. Igralcem Gledališkega društva Radece pa velja cestitati tudi zato, ker so se uspešno spopadli s kar dvema zamenjavama. Malcke navdušil Grdi racek Nedelja, 11. novembra, je zakljucila kulturniško pester vikend z otroško abonmajsko predstavo Grdi racek, ki je v okviru Franckovega živ-žava privabila v dvorano KUD-a Franc Kotar prav lepo število staršev ter ba­bic in dedkov z otroki. Mladi igralci Otroške dramske skupine Kultur­no-prosvetnega društva Josip Lavtižar Kranjska Gora so pod vodstvom režiserke Metke Frelih prikovali nase pozornost otrok, saj so bili na odru zanesljivi in gibalno izjemno ekspresivni. Njihovo prepricljivo igro je do­polnila odlicna kostumografija, prikazali pa so tudi veliko uigranost in disciplino na odru. Odlicna kura Zvonka in kuža Reksi sta s svojimi po­sebnostmi poskrbela tudi za otroški smeh, vse skupaj pa se je seveda koncalo na tocno tak nacin, kot si je pred 175 leti zamislil Hans Christian Andersen – s spoznanjem, da nosi vsak grdi racek v sebi svetlobo, src­nost, socutje, brezpogojno ljubezen in odpušcanje. Torej znova vsebina, in to tako rekoc pred domacim pragom in za vrednost vsega dobrih treh kapucinov, ki nakravžla otroške možgancke in nariše na obraz nasmeh. Škoda bi jo bilo zamuditi. . Kultura Napovedi kulturnih dogodkov V prihodnjih tednih je pred nami znova pestra bera kulturnih dogodkov v organizaciji KUD-a Franc Kotar. • IZJEMOMA v sredo, 28. novembra, ob 20. uri, v dvorani Marjance Rucigaj Biserka Cicerov – AVSTRALIJA MALO DRUGACE V Avstraliji turisti po navadi obišcejo Sydney, Cairns z velikim koral­nim grebenom in deževnim gozdom, Uluru, sveto goro aboriginov, in mogoce še mesto Darwin na severu. Tokratna predavateljica pa je s skupino prepotovala 6700 kilometrov iz Darwina do Pertha, in to s prirejenim avtobusom, v katerem so imeli šotore, spalne vrece, vse potrebno za kuhanje, hrano in drugo prtljago. Ustavljali so se na manj znanih krajih, se kopali v tolmunih, jezerih, težko dostopnih soteskah, v turkiznem morju, se sprehajali po obali školjk in plavali med pisanimi ribami, morskimi psi, mantami in morskimi levi. Vstopnina: 2 evra • V soboto, 1. decembra, ob 20. uri, v Kulturnem domu v Trzinu Gledališce Velenje: Tramvaj Poželenje Režija: Dejan Spasic Avtor besedila: Tennessee Williams Beseda režiserja Dejana Spasica: »Vas je strah, da boste nekega dne kar znoreli? Da boste izgubili kontrolo in ne boste vec vedeli zase? Imate kdaj obcutek, da vas bo življenje enostavno požrlo? – Se vam kdaj v takih trenutkih zdi, da je ljubezen edini možni pobeg, da vsaj za trenutek popusti življenjski brezup? – Tramvaj Poželenje vozi samo v eno smer. Ko si enkrat na njem, ko si enkrat znotraj, ni poti nazaj. Narava je pametnejša od nas, življenje je vecje od nas, naši nagoni so mocnejši od nas. Tramvaj Poželenje – Tramvaj Življenje.« Vstopnina: 8 evrov Za abonma in za izven PRAVOCASNO DO VSTOPNIC! Vstopnice za vse navedene prireditve in predstave lahko rezervirate na spletni strani www.kud-trzin.si ali po te­lefonu 070 424 878. • V nedeljo, 9. decembra, ob 16. uri, v Kulturnem domu Kulturni zavod GODOT: In še Rdeca kapica? Igra: Tadej Pišek (iz Reke ljubezni) Predstava traja 30 minut in je primerna za otroke od 3. leta oziroma za vrtce in prvo triado osnovne šole. Vsi poznamo pravljico o deklici z ljubko rdeco kapico, zgodbo o de­klici, ki na poti k bolni babici sreca zlobnega volka. Pa jo res dobro poznamo? Je volk zares tako hudoben? In ali je bolna babica res naj­boljše kosilo za lacnega volka? S pomocjo otrok, lutk in glasbe bomo zato vsem znano zgodbo se­stavili na novo, morda poiskali drugacen konec, predvsem pa se bomo ob tem imenitno zabavali. Naša Rdeca kapica se zacenja namrec na koncu, ko sta Rdeca kapica in babica rešeni, volkov trebuh pa zašit in se Rdeca kapica ponovno poda na pot skozi gozd k babici. Zdaj je strah pred volkom še vecji in v gozd si ne upa nihce vec – razen naše Rdece kapice. Je volk res tako strašen? Zakaj je pravzaprav vedno zloben lik, ki se ga vsi bojijo? Zakaj pojé tako babico kot Rdeco kapico, zakaj mu v neki drugi pravljici dišijo trije prašicki in zakaj se mu v spet drugi pravljici cedijo sline po kozlickih? Tega … ja, tega pa ne ve niti sam. Misli na­mrec, da volk tak pac mora biti … Vstopnina: 5 evrov Za abonma Franckovega živžava in za izven Obrazi Trzina Popotniški podvig Žive Korošec Camino – pot, ki ti spremeni pogled na svet Vse se je zacelo pred slabim letom, ko si je komaj 18-letna gimnazijka Živa Korošec vbila v glavo, da hoce pre­hoditi skoraj 800 kilometrov dolgo romarsko pot na severu Španije. Pustolovski izziv se je glasil El Camino ali Jakobova pot. In Živa je tako najverjetneje najmlajša Trzinka, ki ji je to poletje uspel ta podvig. Z Živo sva govorili kmalu po prihodu domov, ko z glavo pravzaprav sploh še ni bila doma, in takrat se je porodila ideja, da njeno izkušnjo prelijem na papir. Zakaj? Ni veliko ljudi, sploh pa ne najstnikov, ki bi bili pripravljeni skociti iz svojega udobja, se odklopiti od znanega in se sami podati peš, za dober mesec dni, vsak dan znova v neznano. Kot pravi, je bila to edinstvena, nepozabna izkušnja: »Vse skupaj je preseglo moja pricakovanja.« Trzinska gimnazijka Živa Korošec je pri 18 letih sama prehodila španski camino. Seveda si je tudi denar za pot prislužila sama, z delom ob šoli, ob tem pa je imela še vedno cas tudi za druženje in šport. • Živa, kdaj je padla odlocitev za odhod na to slovito romarsko pot? Za pot sem izvedela iz dokumentarnega filma in pomislila sem: »To je pa nekaj zame.« Predvsem zato, ker imam rada pustolovšcine in pocitni­ce, na katerih ne lenarim. Ce sem v enem kraju dolgo casa, mi postane dolgcas. Tudi sošolka je rekla, da bi rada šla, in nekega dne sva se pre­prosto odlocili in si kupili letalske vozovnice v Španijo. • Kako si se pripravljala na to pot? Si bila pred odhodom kaj živcna? O poti se nisem kaj dosti pozanimala, raje sem se podala v neznano. Prebrala sem, da jo lahko prehodi tudi vsak zacetnik; pac zacne s kraj­šimi razdaljami. Ampak z razdaljo ni bilo težav, saj sem bila dovolj utr­jena. Pred odhodom sem bila vznemirjena in polna pricakovanj, mislim, da nisem tisto noc pred odhodom skoraj nic spala, ker nisem zmogla »izklopiti« možganov. A strah je bil odvec, potovanje je bilo enkratno in nepozabno, sploh nimam besed! Camino stke nova prijateljstva • Kakšna so bila tvoja pricakovanja? Nisem imela kakih posebnih nacrtov, vedela sem le, da si želim preho­diti celotno pot. Ena od stvari, ki sem si jih obetala na romanju, je bilo prijateljstvo, in res, spoznala sem vec ljudi z razlicnih koncev sveta, dru­žili smo se predstavniki razlicnih celin. To mi je dalo dodatno motivacijo, da pridem vsak dan do prenocišca, »alberga«, kjer smo bili z novimi pri­jatelji dogovorjeni, da se spet dobimo. Tako sem vsak dan komaj cakala, da se spet vidimo. • Po kateri poti si šla? So vse enako zahtevne? S sošolko sva izbrali severno pot, ob oceanu, ker je vreme tam manj vroce, pot pa manj obljudena in bolj razgibana. To sva izbrali predvsem zaradi vremena. Zaceli sva v San Sebastianu v Baskiji, blizu franco­sko-španske meje, zacetni kraj te, druge etape pa je sicer Irun. V San­tiago v Galiciji vodi vec poti; ne vem, katera je najtežja, zdi se mi, da je odvisno od motivacije, družbe, teže nahrbtnika … Vendar je vse ves cas cisto odvisno od dneva in od poti tisti dan in je gotovo tako na vseh daljših poteh. • Na poti pa si kmalu ostala sama? Sošolka je imela težave s koleni in je vztrajala dva tedna, dlje žal ni šlo. Zato sem potem nadaljevala kar sama. • Kakšen je bil tvoj pohodniški dan? Obicajno sem vstala že okoli 5. ure, da nisem hodila po najvecji vrocini in da sem zanesljivo dobila prenocišce. Ob prihodu na cilj smo se vsi naj­prej stuširali, nato pa smo poiskali hrano – v baru, restavraciji ali v trgo­vini. Potem smo imeli na voljo še ogromno popoldanskega casa, vendar ni po navadi nihce raziskoval mest, saj smo bodisi spali v majhnih vaseh bodisi smo bili preutrujeni, da bi hodili še po mestu. Velikokrat smo že Trzinci - n š ponos Obra zi Trzina kar zgodaj zaspali ali pa smo se družili in si izmenjevali informacije o kulturah, navadah, obicajih in drugem ali pa smo se igrali razlicne igre. • Koliko prtljage je ravno še dovolj na takšni poti? Na pot sem vzela prevec stvari, ceprav sem bila na zacetku prepricana, da imam opreme ravno prav. Moj nahrbtnik je tehtal okoli deset kilogra­mov. Ker pa imam že nekaj casa težave z rameni, so me ta pogosto zelo bolela, in zato sem nahrbtnik olajšala, za približno dva kilograma. • Kdaj ti je bilo najtežje? Psihicno in fizicno je bil najtežji prvi teden, ker nisem bila navajena cel dan samo hoditi, dobila pa sem tudi res grde žulje. In seveda prvih nekaj dni zatem, ko je sošolka odšla; takrat je bila pokrajina dva dni enolicna in srecala nisem skoraj nikogar. Takrat sem veckrat na dan poklicala domov in klepetala z domacimi. Potem pa je do zadnjega tedna cas minil, kot bi mignil; hodila sem tako »spotoma« Zadnji teden pa je bil res naporen, saj se bližaš cilju, ki ga že težko pricakuješ. Ko veš, da imaš le še okrog sto kilometrov, pa se kar malo poleniš. • Koliko si prehodila v dobrem mesecu dni? Vsega skupaj skoraj 800 kilometrov, na dan v povprecju okoli 25, am­pak odvisno od prenocišc in volje. V enem dnevu sem prehodila najvec 42 in najmanj 13 kilometrov. Hodila sem med 20. junijem in 23. julijem. Odklopila sem in se prepustila neznanemu • In potem koncno na cilju? Ko smo s skupino deklet prispele v Santiago, smo imele dovolj casa za raziskovanje in pocitek. Najbolj hecno pa je bilo, da nismo vedele, kaj bi pocele. Samo sprehajale smo se sem in tja po mestu, ker nismo bile va­jene biti pri miru. Camino te cisto spremeni, res je enkratna izkušnja, saj se privadiš na cisto novo okolje in ljudi. Ko poskusim to komu razložiti, pa se mi zdi, da tega ne moreš razumeti, ce nisi bil tam. • Bi lahko potem rekla, da je bilo to res pravo romanje? Romanje se mi zdi tesno povezano z duhovnostjo, z nekim globljim ciljem. Jaz pa sem bolj kot kaj drugega razmišljala o sebi in o življenju. Pred odhodom sem pricakovala samo, da si bom malo »precistila« glavo, se odklopila. • Kaj je zate svoboda? Svobode ne jemljem kot pojem, ki pomeni, da lahko clovek dela, kar hoce. Zame je svoboda predvsem to, da si lahko za nekaj, kar delaš najra­je na svetu, vzameš cas in te pri tem nic in nihce ne omejuje. Svoboda je zame nekaj, zaradi cesar nisem pod stresom in pri cemer sem sprošcena. Najbolj se mi je vtisnila v spomin energija camina • Kaj ti bo najbolj ostalo v spominu? Najbolj se mi je vtisnila v spomin energija camina. Ceprav smo romarji na tej poti iz razlicnih razlogov in smo iz razlicnih kultur in z razlicnim družbenim ozadjem, smo vsi na istem – vsi spimo v natlacenih sobah in se tuširamo v umazanih kopalnicah in vsi zaudarjamo po potu, vendar nam je bilo vsem glede tega vseeno. Lahko se pogovarjaš s komerkoli in o cemerkoli. S prijatelji smo se šalili, da »kar se zgodi na caminu, tudi ostane na caminu«. Super je bilo to, da smo se samohodci lahko priklju­cili kakšni skupini. Vsi so namrec zelo prijazni in sprejmejo vsakogar. Ali pa smo hodili skupaj tisti, ki smo bili sicer sami. • Bi naredila kaj drugace, ce bi šla vnovic? Nic ne bi spremenila! Resda sem imela pretežek nahrbtnik in sem dobi­la veliko žuljev, ampak ravno to je to, kar naredi pustolovšcino zanimivo. • Kaj te je pot naucila? To, da moram stvari jemati bolj sprošceno in da moram bolj uživati v obicajnih stvareh. Vendar je to zdaj, ko sem v popolnoma drugacnem okolju, težko. Potem ko sem prišla domov, cel teden sploh nisem vedela, kaj naj pocnem sama s seboj. Imela sem nekakšno »pocamino depresi­jo«, ki jo ima veliko romarjev. Še zdaj se mi zdi vse skupaj neresnicno in vse to pogrešam. Romanje je bilo tako dogodivšcina kot tudi ucenje • Ali je bila odlocitev za romanje prava in ob pravem casu? Odlocitev je bila definitivno ob pravem casu, romanje je bilo tako do­godivšcina kot tudi ucenje, mi je pa veliko romarjev reklo, da sem zelo odrasla. • Kaj pa nacrti za naprej? Mislim, da zdaj, ko sem nazaj v stari rutini gimnazije, nisem vec tako sprošcena kot na caminu. Da bi se bolj spremenila, bi morala spremeniti okolje, ampak saj bo to kmalu. Po maturi si želim za eno leto iti v Mehiko kot »au pair«, da bi raziskovala kulture Latinske Amerike in se še bolje naucila špansko, preden bom nadaljevala svojo pot s študijem. • Kaj bi sporocila svojim vrstnikom? Kaj priporocaš tistim, ki bi tudi radi šli na to pot, pa še malce dvomijo? Sporocila bi jim, da naj poskušajo biti kdaj zunaj svoje cone udobja, naj se kdaj pa kdaj odklopijo od tehnologije in od vsakodnevne rutine. Vsem, ki pa še niso prepricani, ali bi se odpravili na romanje, to zelo pri­porocam. To je res edinstvena, neverjetna izkušnja, za vsakogar, ki ima rad malo drugacen dopust oziroma ima v sebi željo po pustolovšcinah. . Nataša Pavšek, foto: Osebni arhiv Žive Korošec in Nataša Pavšek Trzinci - naš ponos Šport Tudi s pomocjo Trzink do naslova svetovnih vice prvakov Plesalci in trenerji plesnega kluba Miki smo se septembra udeležili dveh svetovnih prvenstev na Ceškem in smo se v Slovenijo vrnili s številnimi vrhunskimi uvrstitvami. V disciplini street dance show sta pri mladinskih parih že tretje leto zapored poslušala slovensko himno ob osvojitvi na­slova prvakov Maša Skocaj in Žiga Farkaš, med solisti pa je to prvo leto doživel Valentin Trobevšek. Srebrne medalje in naslova vice prvakov pa so se veselili plesalci otroške in mladinske formacije v disciplini street show, med njimi tudi Trzinki Tina Kecelj in Lana Prostran. Plesalci so zaceli plesno sezono že 20. avgusta, s fizicnimi in psihicnimi pripravami na svetovna prvenstva, od 20. do 23. septembra pa so se v Ustiju nad Labem pomerili med najboljšimi plesalci sveta v kategoriji street dance show. Trenerji in koreografi Anja Juric, Andraž Mrak in Na­stja Horvat so na tekmovanje pripravili kar 62 plesalcev, ti pa so s svo­jimi nastopi navdušili mednarodne sodnike in dosegli odlicne rezultate, v štirih disciplinah celo najboljše uvrstitve slovenske reprezentance. Tre­tje leto zapored sta slovensko himno na najvišji stopnicki ponosno pela Maša Skocaj in Žiga Farkaš, ki sta si odlicje priplesala s trdim delom, odlicnim vodenjem trenerjev Anje in Andraža in podporo staršev. Tudi v pevskih sposobnostih pa se je preizkusil Valentin Trobevšek, ki je s tocko Mr. Bean, s številnimi komicnimi vložki, na plesišcu predstavil plesno igro. Lanski svetovni prvaki, otroška street show formacija, so z odlicno toc­ko z naslovom Rudarjenje izkopali srebrni pokal in medalje. Trzinki Tina Kecelj in Lana Prostran, plesalki mladinske street show formacije, pa sta skupaj s soplesalkami s tocko What if Jack … osvojili naslov svetovnih vice prvakov, in to že peto leto zapored. Trenerja in koreografa Anja in Andraž sta poleg že omenjenih tock tik pod stopnicke pripeljala še otroško pionirsko malo skupino Na paši in na 7. mesto mladinsko malo skupino Kupid, clanska zasedba s Trzinko Evo Mušic pa je pod vodstvom trenerke in koreografinje Nastje popravila lansko uvrstitev, saj je s tocko High School Musical priplesala na odlicno 4. mesto. V Pragi je od 28. do 30. septembra na svetovnem pr venstvu v show ple­sih pod vodstvom trenerke in koreografinje Maje Vidonja sodelovala tudi Mikijeva show ekipa 24 plesalk. Slovensko plesno reprezentanco so za­stopale v dveh kategorijah, v mladinski s pravljicno formacijo The Story of the Tree, ki se je v konkurenci 26 skupin uvrstila v zlato sredino, na 15. mesto, v clanski pa z malo skupino sedmih plesalk v kategoriji show dance, s tocko What have we done to our Planet in dosegle 7. mesto. Vsi plesalci so se pod vodstvom trenerjev na nastope na prvenstvih odlicno pripravili in izvabili solze navdušenja tudi pri trenerjih. Naši plesalci so tako vstopili v novo plesno sezono s svežo energijo in motivacijo, svoje znanje pa bodo v tej sezoni nadgradili še z dodatnimi treningi gimnastike s trenerjem Petrom Sternadom. Ob tem se staršem naših plesalcev zahvaljujem za njihovo spodbujanje in za zaupanje v delo našega kluba. . Saša Eminic Cimperman, predsednica plesnega kluba Miki, foto: Arhiv PK Miki 10-letnica vzponov na Dobeno Športno društvo Skirca Trzin vabi pod motom Gremo do Blaža vse leto, da se peš ali s kolesom cimveckrat povzpnete na Zgornje Dobe­no, do kmeckega turizma Blaž. Ob vsakem vzponu prejmete pri Blažu kontrolni žig (najvec enega na dan). To žigosanje traja od 1. januarja do 30. septembra. Za najmanj 10 pa do 24 opravljenih vzponov prido­bite bronasto medaljo, od 25 do 49 opravljenih vzponov je nagrajenih s srebrno medaljo, za 50 do 99 vzponov prejmete zlato medaljo, za 100 in vec vzponov pa platinasto medaljo. Na zakljucni prireditvi, tudi letos drugi petek v oktobru, se nas je pri kmeckem turizmu Blaž zbralo 62 pohodnikov in kolesarjev. Dobeno je pri srcu pohodnikom iz Mengša, Loke pri Mengšu, Trzina, Domžal in Crnuc. Primož Premk in Jani Muha sta najprej podelila medalje trem po­hodnicam, ki so se med ženskami najveckrat povzpele do Blaža, sle­dila je podelitev medalj trem pohodnikom z najvec vzponi, nato pa sta podeljevalca razdelila medalje še drugim pohodnikom, glede na število njihovih vzponov v devetih mesecih tega leta. Najvztrajnejša pohodnica je imela letos kar 269 vzponov. Prav vsi smo prejeli lepe ru­mene majice in razlicna sponzorska darila podjetij Laby´s, Fiat, Velo, Led Lancer, Škoda Škerjanec in HP Commerce. Kmecki turizem Blaž nas je pogostil s slastno malico, za zabavo pa je poskrbel še humorist Peška. Petkov vecer nam je v smehu in dobri volji kar prehitro minil. Ob slovesu smo si obljubili, da bomo tradicijo vzponov Gremo do Blaža zagreto nadaljevali tudi v naslednjem desetletju obstoja te obli­ke rekreacije. . Besedilo in fotografija: Milica Erculj Telovadba za starejše Trzince Pogrešali smo jo – rekreacijsko telovadbo za malo starejše. Potem pa je 23. oktobra 12 odraslih, malo starejših moških, pogumno vsto­pilo v mladinsko sobo v kleti Centra Ivana Hribarja in se prepustilo vajam pod vodstvom Žane Babnik. Pravzaprav se ne ve dobro, kdo je te moške spodbudil, da so prišli v »telovadnico«. Iz (ne)zanesljivih virov pa je bilo slišati, da so za to krive ženske – dovolj jim je bilo namrec posedanja njihovih mocnejših polo­vic pred televizorjem ter neskoncnih pogovorov o nogometu in politiki. Po tihem pa so najbrž upale tudi, da bodo postali malo bolj živahni, ko se bodo vracali s tedenskih napornih fizicnih treningov! Kakor koli že, prva ucna ura je bila naporna in je bilo tudi kar nekaj stokanja in prelitega znoja, a tudi smeha. Drugic bo že bolje, smo si po tihem dajali korajžo. Smo pa, bolj ko se je bližal konec vadbe – odslej se bomo dobivali redno vsak ponedeljek ob 11. uri –, težje dihali, saj je prostor z umetno svetlobo, nizkim stropom in slabim zracenjem malo manj primeren za trzinske »sokole«. No, zdaj, ko imamo to rekreacijo za malo starejše, ki jo organizira Center aktivnosti Trzin (CAT), nam ne bosta vzela poguma niti gost zrak in nizek strop telovadnice. Smeh in dobra volja nas bosta spre­mljala še naprej in ne bomo niti pomislili, da ne bi telovadili. . Besedilo in fotografija: Aleksander Cicerov Trzinci - naš ponos Šport in šah Kot po tekocem traku so si priskakali stopnicke Mengeški orli(ci) so tudi v preteklem mesecu široko razprli krila in jadrali dalec proti dnu skakalnic. Anže Lanišek, clan slovenske mla­de A-reprezentance, je koncal letošnjo poletno razlicico svetovne­ga pokala, tako imenovano veliko nagrado Mednarodne smucarske zveze (FIS) kot naš tretji najboljši skakalec – v skupni razvrstitvi na 37. mestu, na clanskem državnem prvenstvu v Kranju pa je pristal na sedmem mestu. Zelo uspešno je poletno sezono sklenil tudi Taj Ekart (do 15 let), ki se je na tekmi za pokal Cockte na Gorenji Savi sredi oktobra izka zal s tretjim mestom, z novimi kolajnami pa so svoje vitrine tudi prej­šnji mesec obogatili tudi mlajši varovanci trenerjev Aleša Selaka in Luke Brnota, ki so kot po tekocem traku posegali po najvišjih mestih. Na zadnji postaji tekmovanja za pokal Alpe-Adria v Trbižu so si priskakali kar osem kolajn: z najžlahtnejšo se je na prireditvi v Italiji ovencal Tit Voranc Božic (11 let), drugi mesti sta osvojila Nik Ber­gant Smerajc (11 let) in Jaka Perne (9 let), z bronastimi odlicji pa so se okitili Timo Šimnovec, ki je tako pripomogel k novi trojni zmagi SSK Mengeš v konkurenci enajstletnikov, ter Živa Andric (10 let), Alen Pestotnik (10 let), Erik Tomažic (9 let) in Lovro Drnovšek (7 let). V skupnem seštevku tega tekmovanja, v katerem je mengeški klub osvojil odlicno drugo mesto v ekipni konkurenci, so koncali med najboljšo trojico Nik Bergant Smerajc in Tit Voranc Božic, ki sta si delila prvo mesto med decki, starimi 11 let, in Jaka Perne (9 let), ki se je v seštevku štirih tekem prav tako povzpel na najvišjo stopnicko. Koncno tretje mesto so osvojili Živa Andric (10 let), Alen Pestotnik (10 let), Erik Tomažic (9 let) in Gal Sedmak (8 let). To pa še ni bilo vse; Nik Bergant Smerajc (do 12 let) in Živa Andric (do 11 let) sta se veselila tudi naslova državnih prvakov, v Velenju oziroma Logatcu, njuna uspeha pa sta s srebrnima kolajnama do­polnila Tit Voranc Božic (do 12 let) in Alen Pestotnik (do 11 let). Vsi, ki bi se jim radi pridružili in tudi sami izkusili enkratne obcutke letenja, ste prisrcno vabljeni na treninge v telovadnici osnovne šole v Mengšu, vsak ponedeljek med 16.30 in 19.30. Za informacije pa lah­ko tudi poklicete, na telefonsko številko 041/767-397 ali 041/750­404, in povprašate o vsem, kar vas zanima o treniranju skokov. . Miha Šimnovec, foto: Andrej Smerajc za dušo in telo Jabolko za vsak dan Tokrat tematsko nadaljujemo prispevek iz prejšnjega Odseva – o jabolkih, in sicer kot popotnico knjižici receptov z jabolki, ki smo jo v društvu Florijan pripravili ob razstavi jabolk v sodelovanju s trzinskim vrtcem in osnovno šolo. Recepte so prispevali starši otrok, vzgojitelji vrtca, Iva Dolenc in clani društva Florijan. Iz omenjene knjižice je tudi tale preprosti recept za okusno slašcico: Jabolcni mafini Sestavine: 350 g naribanih jabolk 125 g olja 2 jajci 1 žlicka vaniljevega sladkorja 80 g sladkorja 130 g polnozrnate moke 130 g bele moke pol žlicke sode bikarbone 2 žlicki pecilnega praška 2 žlicki cimeta pest zmletih lešnikov Postopek: Vse suhe sestavine dobro premešajte, v drugi posodi pa razmešajte mokre sestavine. Nato to dvoje združite, vlijte v modelcke za mafine in pecite 25 minut pri temperaturi 175 stopinj Celzija. Tako pripravljeni mafini so socni in okusni. Knjižico smo izdali simbolicno 16. novembra, na letošnji dan sloven­ske hrane, to je na dan, ko imajo v vseh slovenskih šolah tradicionalni slovenski zajtrk. Tokratni projekt je povezan tudi s slovenskim par­tnerstvom za tla, tema pa je izbrana zaradi dejstva, da je v zadnjih letih na svetu izginilo vec rodovitne zemlje kot kdaj prej in da se ta trend ne umirja. V eni pesti rodovitne prsti pa je lahko tudi vec milijard organizmov, ki so pomembni tako za rast rastlin kot za vzdrževanje pestrosti živalskega sveta, ob tem pa tudi za pitno vodo, uravnavanje izpusta toplogrednih plinov, kroženje energije v naravi idr. Knjižica z recepti je dostopna na FB strani društva Florijan in na spletni strani trzinskega vrtca, narocite pa jo lahko tudi na elektron­skem naslovu drustvo.florijan@gmail.com. . Društvo Florijan, foto: Pixabay Ustavimo se in zacutimo svojo bit! Stopite v širok razkorak z rokami v odrocenju, dlani obrnite proti nebu. Ponavljajte globoke vdihe in izdihe in vztrajajte v tem položaju, imenovanem zvezda. Kako dolgo bo sijala vaša zvezda? Potrudite se, da cim dlje. Ne poslušajte svojih misli, ki vam bodo morda govorile, da ne zmorete vec. Ta preprosta vaja vas lahkotno nagovarja, da se ustavite v dne­vu, ki hiti, in vsaj nekaj minut preživite v cudoviti jesensko obarvani naravi, se sprostite in zadihate. Nekje med vdihom in izdihom si po­darite priložnost, da zacutite svoje telo in si dovolite samo biti in se cutiti. Brez nalepk, ki so vam jih nalepili drugi, in tudi brez tistih, ki si jih nevede lepite sami. Pogumno opazujete svoj odziv, ko postane vaja težka in zacutite bolecino v mišicah. Ne pobegnite pred bole­cino, ampak si jo dovolite v polnosti zacutiti. Upajte si in le dihajte. Kadarkoli premoremo pogum, da v polnosti cutimo tudi obcutke, ki nam niso ljubi, nas življenje nagradi. Globlje ko si upamo cutiti strah, bolecino, žalost, globlje lahko cutimo tudi radost, pogum in brezskrbnost. Zatorej, upajte si, upajmo si. . Petra Šuštar, foto: Osebni arhiv Petre Šuštar Vabljeni na Petrine vadbe! Petra Šuštar, vedoželjna profesorica športne vzgoje, ucite ljica meditacije, voditeljica programov Abonma za dušo in telo in Moja velika carovnija ter avtorica slikanice s pravljicno meditacijo Smaragdni gozd želja in koledarja z vajami spro šcanja za leto 2019, v Trzinu tudi letos vodi poseben program za dušo in telo, in sicer v prostorih studia Powerhouse zavrl na Ljubljanski cesti 48, vsak torek od 18.30 do 19.45. Vec informacij in prijave na: www.pri5ri.si, petra@pri5ri.si Prgišce nasvetov Že diši po praznikih Še malo in zadišalo bo po praznikih. Zadišalo pa ne bo le zaradi peke domacih piškotov, potic in drugih sladic, ampak tudi zaradi praznicnega vzdušja, ki bo velo iz vsakega koticka vašega doma. Nekoc smo domove okraševali le za kratek cas in praznicno vzdušje tako ni trajalo dolgo. Danes pa je popolnoma drugace. Koticke doma lahko zacnemo postopno krasiti že zdaj, v drugi polovici novembra, torej tik pred zacetkom adventnega casa, nato pa dodajamo okraske, veje, pentlje in lucke in tako stopnjujemo praznicno vzdušje. Pobrskajmo po omarah in poišcimo prte in prevleke za blazine, ki jih že dolgo nismo uporabili, naberimo veje, bršljan, storže, sami izdelaj­mo okraske … Gotovo imamo kje v omari košarice, sklede in svecnike. In le pogumno pri barvah, praznicno okrasje pa naj se ujema s slogom in barvami doma! Casa imamo še dovolj, da lahko v miru dodelamo letošnji praznicni slog svojega doma. Pri tem pa naj vam bodo v pomoc tudi naši namigi! Pravljicno vzdušje Podeželski slog je že sam po sebi topel in romanticen, zato naj se z njim ujemajo tudi praznicni okraski. V veliko keramicno vazo postavi­mo bele in rdece veje. Na polico ali na rob nape namestimo girlando z okrasi. Razlicni odtenki rdece barve, karo vzorci in prikupni okraski ustvarijo v podeželski kuhinji pravo pravljicno vzdušje. Praznicna dobrodošlica Tudi v predsobi naj zaveje pra­znicno vzdušje! Poišcimo vecjo vazo in dajmo vanjo veje, ki smo jih sami nabrali. Okrasimo jih z luckami. Predsoba bo tako priku­pnejša in tudi svetlejša. Naj nas spomni na decembrske praznike vsakic, ko vstopimo vanjo. Tudi ko bomo lucke po praznikih od­stranili, pa lahko vazo z vejami pustimo v predsobi, saj imenitno okrasi prostor. Adventni vencki – ocarljivi in nepogrešljivi Brez adventnih venckov skoraj ni decembrskih praznikov. Že v teh dneh jih lahko obesimo na vrata, okno ali steno in postavimo na mizo. Vencki so lahko iz razlicnih materialov, z zelenjem ali brez, okrašeni ali brez okrasov. Nami­znim dodamo še svece. Lahko jih kupimo ali, še bolje, izdelamo sami. Vencku dodajmo osebno noto, tako bo v praznicno okrašenem domu zasijal v vsej svoji lepoti. V odtenkih bele in srebrne V svetlo dnevno sobo se imeni­tno poda okrasje bele in srebrne barve. Praznicno vzdušje pricarajo storži na steklenem pladnju, svece in lucke ter pogrinjek. V takšnem okolju se bomo lahko ves decem­ber predajali užitkom ob pitju caja in klepetu z domacimi in prijatelji. Preprosto, a ucinkovito Razgibano podstrešno stanova­nje, opremljeno s starinami in de­tajli, je težko še dodatno okrasiti. Za praznicni pridih zadostuje že pletena nizka košara, v katero po­ložimo jabolka in velik šop rdecih vej. Naj se ve, da bo prvi decembr­ski dobri mož že kmalu prišel med nas … Tako lahko skorajda brez stroškov ustvarimo preprost, a cu­dovit okras s pridihom praznikov. Za ljubitelje naravnega Ljubitelji naravnih okrasov in barv si lahko na mizico ob kavcu po­stavijo vecji lesen krožnik in ga napolnijo s storži in naravnimi okraski. Ko so prazniki na vrhuncu, pa lahko med storže postavimo še kakšen svetlec okras, kot so novoletne bunke in figurice. . Marjetka Pajk, u. d. a. i., foto: Osebni arhiv Marjetke Pajk Vremenska sekir(i)ca Namesto jeseni babje poletje in podnebno opozorilo v velikosti stopinje in pol Izteka se meteorološka jesen, prva dva meseca tega trimesecja pa lahko oznacimo kot pravo babje poletje. Kaže, da bo to ena najtoplejših jeseni, odkar imamo na voljo zanesljivejše podatke o vremenu, to je v obdobju poldrugega stoletja! Topla jesen je šla na roko prav vsem pridelovalcem sadja, poljšcin, vrtnin, torej vsega, kar raste nad zemljo, na in v njej ter pod njo in je mogoce pojesti in seveda – ustrezno predelano - tudi popiti. Pridelek že dolgo ni bil tako obilen in sladek, del tega pa ste lahko pokusili že neposredno po (p)obiranju in pospravljanju in tudi sveti Martin je že »nar›dil iz mošta vin«, nekaj najboljših izdelkov te vrste in drugih pa šele pride. Poleg okusnega vina še, na primer, dobro kislo zelje in repa. Podobno je bilo tudi s padavinami v oktobru - po izdatnejšem dežju konec prve dekade smo imeli obilno moco spet šele od 27. oktobra naprej in smo tudi v Trzinu presegli stotico, kar pa ni nic posebne­ga; kot že zapisano, pa je posebno morda to, da je vecina padavin padla v zadnjih petih dneh, in to za polno merico tudi v nadaljevanju »krompirjevih« združenih praznikov, dneva reformacije in spomina na mrtve, ko je zadišalo tudi po poplavah vecjih razsežnosti. K sreci pa je le zadišalo, z izjemo nekaj neurij, ki so se lokalno znesla nad naravo in prebivalci. Temperatura zraka nad dolgoletnim povprecjem V Trzinu ni bilo cesa hujšega, kolicina padavin pa je bila celo nekoliko manjša od dolgoletnega povprecja (1981–2010); v omenjenih petih dneh smo prejeli 70 litrov, prve dni novembra še dobrih 20 litrov na kvadratni meter, pred tem, že v zacetku oktobra, natancneje 6., pa smo prejeli še desetlitrsko padavinsko pošiljko. Jeseni se kaj rado zgodi, da vremenska postaja pri trzinski šoli zara­di izrazite jutranje rose to zabeleži kot padavine, ki pa praviloma ne presegajo kolicine 0,3 milimetra. Takih dni je bilo oktobra kar 12; prav vsi verjetno niso bili povezani z jutranjo roso, vecina pa. A kako ne bi bilo tako mocne jutranje vlage, ko pa smo imeli opravka s tako viso-kimi dnevnimi temperaturami zraka, da so kar enajstkrat presegle 20 stopinj Celzija?! Povprecna mesecna temperatura zraka je bila za dve stopinji Celzija nad dolgoletnim povprecjem, kar je dvakrat vec od pricakovanega enostopinjskega odstopanja, pozitivnega ali negativ­nega. Precej pretoplo je bilo sredi meseca in predvsem konec meseca, najnižja temperatura zraka pa se ni spustila pod 3 stopinje Celzija, medtem ko je šla v rekordno toplem septembru še za stopinjo nižje! Praviloma imamo oktobra pr vo slano, in to pogosto tudi vec juter, lah­ko tudi zapored, letos pa je mraz ocitno dobro in dalec »zapakiran«. Ko bo prišel nad nas, pa bo spet jok in stok in bomo ugotavljali, da tak sunkovit temperaturni prehod ni dober za naša telesa, sploh tista manj odporna, ki se v takih razmerah pogosto odzovejo z boleznijo. Vremenska postaja OŠ Trzin oktober 2018 Kazalec Podatek Datum/Niz Ura/Obdobje Povprecna temperatura zraka (°C) 12, 3 1.–31. 10. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 21,9 10. 10. 14.45 Najnižja temperatura zraka (°C) 3,2 23. 10. 7.4 0 Najvecji dnevni hod T zraka (razlika maks./min. T, v °C) 15,9 (21,4/5,5) 24. 10. 0.00–24.00 Število dni s padavinami > 0,2 (> 1 mm) 26 (10) 1.–31. 10. mesec Mesecna kolicina padavin (mm) 110 1.–31. 10. mesec Najvecja dnevna kolicina padavin (mm) 36,8 28. 10. 0.00–24.00 Letna kolicina padavin 903 1.1.–31.10. deset mesecev Najvišja hitrost vetra km/h / smer 54,7 30. 10. 13.40 Število dni z maksimalno dnevno T zraka = 20 °C 11 1.–31. 10. mesec Izbrani meteorološki podatki za Trzin za oktober 2018; celoten arhiv je dostopen na spletnem naslovu trzin.zevs.si/summary.html (preglednica Letni in mesecni povzetki). Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin). 26 | Odsev — Glasilo obcine Trzin Trzin’c vas gleda Cas za (trajnostne) spremembe na vseh ravneh Pocasi se bodo tudi zadnji nejeverni Tomaži zavedeli posledic pod­nebnih sprememb, ki smo jih to jesen še kako obcutili. Morda vam je sicer godilo toplejše vreme, gotovo pa vam niso obcasni skokoviti temperaturni in padavinski prehodi; tu bi nam bolj ugajal zmerni ena­komerni prehod. V zacetku oktobra so vodilni znanstveniki v svetu predstavili nedvoumne dokaze, da je treba dvig temperature omejiti na poldrugo stopinjo Celzija. Novo porocilo IPCC, Mednarodnega pa­nela za podnebne spremembe, ki so ga narocile in sprejele vse sve­tovne vlade, kaže, da lahko v prihodnosti preprecimo številne nevarne posledice globalnega segrevanja, ce te meje (1,5 °C) ne presežemo. Potrjuje pa tudi, da je ta cilj še vedno dosegljiv, vendar zahteva hitre in daljnosežne spremembe v vseh vejah gospodarstva, pa tudi na lo­kalni in osebni ravni. Ne sprašujte se torej vec, kaj lahko storimo za to, temvec zacnite s tem kar pri sebi doma. Ne nazadnje bi se morali zaceti ukvarjati s tem tudi zdaj že v glavnem znani zmagovalci leto­šnjih lokalnih volitev, saj smo ena najbogatejših in najpametnejših slo­venskih obcin. Vendar pa denar in pamet ali pa pamet in denar nista vedno oziroma nujno povezana, nikakor pa nista trajna. Spremembe je mogoce doseci tudi drugace, ne le enkrat na štiri leta, z obiskom »vaškega cirkusa«, ki nam obljublja vrhunsko in nepretrgoma traja­joco štiriletno predstavo. »Enomandatni« razmislek pa je v primeru podnebnih sprememb seveda nezadosten, saj gre pri tem za tek na dolge proge oziroma že kar za maraton, in to tudi brez predsedniških opozorilno obarvanih pajkic … . Besedilo in fotografija: Miha Pavšek Trzin’c vas gleda Prometno obvešcanje in opozarjanje ob domacih cestah Minuli mesec smo vas v tej rubriki »dražili« z uvedbo mestnega avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa do Trzina in s pripravo celostne prometne strategije Ljubljanske urbane regije. (Ste bili po­zorni na ta dva morebitna »korencka« trzinskih volilnih list?) Vse lepo in prav, a ko se ozremo po cestah pred domacim pragom, je ob njih toliko prometnih znakov in obvestil, da pogosto ne locimo vec zrnja od plev. Na kratko povedano, kot pravi moja znanka, izvorno Trzinka, sicer pa že vec kot desetletje Zgornja Dobenka, je vsega prevec. Ce so ob tem na cesti še »ležeci policaji«, lahko te zaradi vseh silnih opozoril in ob­vestil tudi spregledamo. Še boljše pa je ne spregledati tistih z »liziko«, ker nas to pogosto tudi stane ... Takole pravijo pravila (9. clen Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah) – za domaco rabo smo izlušcili le bistve­na: • Prometne znake postavljamo poleg vozišca oziroma cestišca ali nad njim, na desni strani v smeri vožnje, in sicer tako, da ne ovirajo prometa vozil in pešcev ter da jih ne zakrivajo udeleženci cestnega prometa ali druge ovire. Ce udeleženci cestnega prometa prometnega znaka na me­stu, kjer je postavljen, zaradi gostote prometa ali drugih razlogov ne bi mogli pravocasno opaziti, mora biti ta ponovljen tudi na nasprotni, levi strani ceste ali smernega vozišca, ce je potrebno, pa tudi nad vozišcem. • Vodoravna razdalja med robom vozišca ali odstavnega pasu in najbližjo tocko oziroma projekcijo najbližje tocke prometnega znaka mora biti na cestah v naselju, ce je cesta omejena z robniki in brez površin za pešce in kolesarje, najmanj 0,30 metra, oziroma najmanj 0,75 metra, ce cesta ni omejena z robniki in brez površin za pešce, hkrati pa ne vec kot 2 me­tra. • Minimalna vzdolžna razdalja med prometnimi znaki na cesti (razdalja med dvema) mora biti pri najvišji dovoljeni hitrosti do 50 kilometrov na uro najmanj 15 metrov, pri hitrostih od 50 do 90 kilometrov na uro pa najmanj 30 metrov. • Na istem nosilnem drogu sta lahko po navpicni osi namešcena najvec dva prometna znaka v smeri vožnje, pri cemer pa mora biti znak za nevarnost vedno na vrhu droga. Tako, zdaj veste, kako se tem stvarem uradno streže, in potemtakem clovek ne ve vec, ali smo Trzinci glede tega bližje butalcem (tistih z veliko zacetnico ne smemo užaliti!) ali telebanom. Pri nas so vsi znaki resda le na desni, lahko pa vzamete v roke meter ali pa razdaljemer (klasicnega ali kar laserskega) in se lotite preverjanja njihove postavi­tve pred svojim hišnim pragom (pri sosedu raje ne …), v vaši ulici ali pa ob kateri od prometnejših trzinskih cest. Obvoznica je seveda izvzeta, saj bi bilo to pocetje prenevarno, povrhu vsega pa je to državna cesta. Še najpametneje bi bilo, da bi si clovek pred prvo vožnjo po našem naselju (ali katerem od njegovih treh delov) ogledal znake ob cesti kar peš ali s kolesom. Tako bi si jih hitreje in lažje zapomnili in bi potem med vožnjo po Trzinu lahko še telefoniral. To slednje je sicer prepove­dano, a ce hodite kdaj, na primer, po Ljubljanski cesti, lahko brez težav potrdite, da se tudi marsikateri domacin požvižga na to prepoved. Pa še nekaj vas bo tam morebiti presenetilo (ali pa tudi ne), na­mrec, da se po tej cesti veliko kolesarjev vozi kar po vozišcu name­sto po dvignjeni kolesarski stezi, ki je zaradi uvozov precej valovita in mestoma že skoraj skokovita; še posebej tisti s cestnimi kolesi ali »specialkami«. Pa o tem kdaj drugic, ko se bomo seznanili s »cudežem«, ki se mu rece nivojski plocnik in/ali kolesarska steza, kar imamo tudi v Starem Trzinu, na Jemcevi. Do takrat pa si le oglejte vse trzinske znake in obvestila – samo med uvozom pri Mlakah in skalnim krožišcem pri najboljšem sosedu jih je na dolžini nekaj vec kot 100 metrov kar 28, od tega 9 prometnih znakov, med njimi tudi en za kolesarje. Pri tem pa dveh panojev za oglasna sporocila, ki sta bila minuli mesec volilno obarvana, seveda nismo šteli, saj so taki oglasi »minljive« narave. . Besedilo in fotografija: Miha Pavšek razno Jesenska šola racunalništva Na Srednji šoli Domžale smo med jesenskimi pocitnicami pripravili že cetrto jesensko šolo racunalništva. Prijavilo se je 12 nadobudnih racu­nalnicark in racunalnicarjev iz zadnj triade, z osnovnih šol Frana Albreh­ta, Marije Vere in Janka Kersnika Brdo ter osnovnih šol Dob, Ihan, Dra­gomelj, Rodica in Domžale. Jesenske šole so se udeležili: Urban Brezar, Luka Javoršek, Eva Kvas, Gaj Ravnikar, Tim Jasenc, Ažbe Juhant, Mark Gedrih, Gaja Vdovc, Aleksander Rakun, Val Pokorn, Aljaž Kutnar in Aljaž Lebenicnik. Namen te šole racunalništva je bil seznaniti udeležence z razlicnimi prakticnimi vajami, ki jih izvajajo dijakinje in dijaki v izobraže­valnem programu tehnik racunalništva. Prvi dan se je zacel s hitrim pregledom zgodovine fotografije, pri ce­mer je bil predstavljen tudi pionir na tem podrocju, Slovenec Janez Pu­har, nato pa so si udeleženci ogledali delovanje fotografskega aparata – ucenci so fotografski aparat razdrli in si ogledali, kako se zrcalo, ki vodi svetlobo do iskala, med proženjem umakne in kako deluje zaklop. V objektivu so si ogledali spreminjanje postavitve zaslonke in prouce­vali njen pomen za ostrino. Definirali so motiv in kompozicijo in si na prakticnih primerih, na fotografijah, ogledali razlicne kompozicije, zaradi deževnega vremena pa so svoj fotografski projekt izvedli kar v ucilnici. Nato so slike z enostavnim orodjem pregledali, jih po potrebi rahlo po­pravili in skrcili in pripravili za objavo na morebitnem natecaju za razsta­vo fotografij. Prvi dan so zakljucili z igranjem dvoranskega hokeja v novi veliki telovadnici, kjer so prav vsi pokazali borbenost in voljo do zmage. Drugi dan so v skupinah po tri upravljali robota LEGO Mindstorms EV3. Najprej so se seznanili z nje­govimi sestavnimi deli. Posebej so si ogledali enoto EV3, ki omogoca priklop razlicnih motorjev in sen­zorjev in povezavo z racunalnikom. Nato so se seznanili še s program­sko opremo, ki omogoca progra­miranje v intuitivnem okolju, za­snovanem na ikonah. Za nalogo so morali izdelati programsko opremo za razlicne situacije, pri cemer je bil cilj pripeljati robotka cez poligon, hitrejši pa so imeli poleg tega še možnost za upora­ bo razlicnih senzorjev za popestritev robotovega odzivanja na poligonu. Kaj hitro pa smo se že lotili prvega projekta, imenovanega Štirikotniki, v katerem so ucenci sestavljali razlicne programe s stopnjevanjem zah­tevnosti. Najprej je bilo treba robota premakniti naravnost, nato se je moral premakniti za kot 90 stopinj, sledil je program, ki je robota prema­knil v obliki kvadrata in pravokotnika, seveda z uporabo programskega bloka za potek, imenovanega Loop. V nadaljevanju so ucenci programi­rali robota tako, da je prevozil narisani poligon, in se tako seznanili še z drugimi nacini gibanja robota. Na koncu pa smo se lotili še programa, ki omogoca robotu sledenje crti s pomocjo barvnega senzorja. Dan so udeleženci zakljucili z igranjem namiznega tenisa v plesni dvorani. Vabljeni na zanimive delavnice za nadarjene ucence! Srednja šola Domžale prireja v cetrtek, 29. novembra, pisane delavnice za nadarjene ucence. Vabijo osnovnošolce iz Domžal in bližnje okolice, torej seveda tudi trzinske osnovnošolce. Udeleženci bodo usvojili številna nova znanja, ki jim bodo v prihodnosti prišla prav na razlicnih podrocjih življenja. Tretji dan so ucenci pridobili znanja iz osnov elektrotehnike in pro­gramiranja. Najprej so spoznali osnovne pojme, nato pa so sestavili najprej osnovno vezje za delovanje svetlece diode (LED), potem so vezje nadgradili z upravljanjem vklopa in izklopa te diode v ustreznem zaporedju, in sicer s pomocjo atraktivnega mikrokrmilnika Arduino. Zatem so vajo še dopolnili s simulacijo vklopa dveh diod za primer že­lezniškega prehoda. Še vec, sprogramirali so še simulacijo semaforja, z uporabo treh diod, in simulacijo vklopa petih takih diod, z ucinkom morskega vala, za konec pa še »fade efekt« z uporabo PWM-modu­lacije na razlicnih svetlecih diodah. Dan so spet zakljucili športno, z igranjem dvoranskega nogometa v veliki telovadnici. Cetrti dan so udeleženci šole racunalništva pridobili znanje iz omre­žij. S pomocjo simulacijskega orodja CISCO Packet Tracer so nastavili varno omrežje, v nadaljevanju pa so morali postaviti varno domace brezžicno omrežje in z njim povezati razlicne naprave. Prav vsi so na­logo uspešno opravili. Na koncu je bilo organizirano še tekmovanje v programiranju z uporabo platforme CodeCombat in programskega jezika Python. Po tekmovanju je sledila podelitev medalj in diplom za najboljše. Mentorji Gregor Cedilnik, Mojca Jager, Borut Jagarinec, Rihard Boni­fer in Tadej Trinko smo bili z delom vseh udeležencev nadvse zadovoljni in si jih želimo ponovno videti bodisi na naslednji jesenski šoli bodisi v prvem letniku programa tehnik racunalništva. Na šolo se namrec vpiše vsako leto tudi vec takih, ki so sodelovali na naši jesenski šoli. Še podatek o zmagovalcih našega tekmovanja: zmagal je Mark Ge­drih, drugo mesto je osvojila Gaja Vdovc, tretje pa Tim Jasenc. Cestitke vsem. Se vidimo spet prihodnje leto! . Tadej Trinko, prof., foto: Arhiv SŠ Domžale razno Študijski krožek Etno-fletno znova vabi! Bi radi spoznali kulturno zapušcino svojih prednikov, se poglobili v raziskovanje narodove dedišcine in se povezali z domaco skupno­stjo? Potem storite to, kar je pred vami naredila že lanska generacija udeležencev študijskih krožkov in zacnite obiskovati krožek Etno-fle­tno. Ta bo tudi letos potekal pod vodstvom energicne in idej polne mentorice Branke Urbanije, na Jefacnikovi domaciji v Trzinu, prvo srecanje pa bo v cetrtek, 20. decembra, ob 18. uri. In kaj lahko pricakujete od teh srecanj? Udeleženci lanske sezone študijskega krožka Etno-fletno so se na rednih srecanjih poglobili v raziskovanje starih poklicev, obrti in znacilnih jedi s podrocja Tr­zina in okolice, na koncu pa so svoja dognanja strnili v domiselno zgodbo, to opremili z vrhunskimi ilustracijami in nastala je knjiga Ajdovski kevder, ki lahko pride prav tako uciteljem in vzgojiteljem kot vedoželjnim bralcem vseh starosti, obcini Trzin in Mengeš pa jo lahko ponosno uporabljata tudi kot domiselno protokolarno darilo ob razlicnih priložnostih. Mentorica študijskih skupin Branka Urbanija, ki v okviru svoje akademije BUDA izobražuje vedoželjneže tudi na drugih podrocjih, denimo na podrocju nevrolingvisticnega programiranja (NLP), krea­tivnosti, umetnosti bivanja in še cesa – urnik izobraževanj omenjene akademije najdete na spletni strani buda-academy.org –, obljublja, da bo na Etno-fletno tudi letos bar vito, zanimivo, obar vano z doma­co pesmijo in dobrotami ali z eno besedo – fletno bo! . Vesna Sivec Poljanšek, foto: Arhiv Branke Urbanija in Vesna Sivec Poljanšek Tako tiho, skromno si živela, takšno tudi si življenje imela. Zdaj rešena vseh si bolecin, nate nepozaben bo ostal spomin. ZAHVALA Življenjsko pot je v 86. letu starosti sklenila naša draga mama, babica, prababica, sestra in teta Marija Mušic iz Trzina, iz Ulice pod gozdom 6 Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, znancem, sodelavcem in prijateljem za izreceno sožalje, darovano cvetje, svece in svete maše. Zahvala gre tudi gospodu župniku Boštjanu Gucku za lepo opravljen pogrebni obred, službi Vrbancic za brezhibne pogrebne storitve, pevcem kvarteta Krt, gasilcem, društvu upokojencev in vsem drugim, ki ste jo pospremili na njeni zadnji poti. Žalujoci: vsi njeni Obvestilo o zimskem urniku odvoza bioloških odpadkov Uporabnike z obmocja obcine Trzin obvešcamo, da je 5. novem­bra zacel veljati zimski urnik odvoza bioloških odpadkov. V zimskem casu odvažamo te odpadke vsakih 14 dni, tedensko pa jih bomo zaceli odvažati znova marca. Urnik odvoza najdete v preglednici in tudi na spletni strani jkp-prodnik.si. . Javno komunalno podjetje Prodnik Praznjenje posod za biološke odpadke se izvaja: • od vkljucno marca do vkljucno oktobra na 7 dni; • od vkljucno novembra do vkljucno februarja na 14 dni. ZIMSKI URNIK PRAZNJENJA: 44. teden 2018 ponedeljek, 29. oktober 2018 46. teden 2018 ponedeljek, 12. november 2018 48. teden 2018 ponedeljek, 26. november 2018 50. teden 2018 ponedeljek, 10. december 2018 52. teden 2018 ponedeljek, 24. december 2018 2. teden 2019 ponedeljek, 7. januar 2019 4. teden 2019 ponedeljek, 21. januar 2019 6. teden 2019 ponedeljek, 4. februar 2019 8. teden 2019 ponedeljek, 18. februar 2019 napovednik RACUNALNIŠKE DELAVNICE na Srednji šoli Domžale Termin: od ponedeljka, 21. januarja, dopetka, 25. januarja 2019, vsako popoldne,od 14. do 18. ure Prijava na SŠ Domžale: • osebno v tajništvu šole, vsak dan do 14. ure, • po telefonu: 01-724-06-30 ali po • e-pošti: tajnistvo.ssdomzale@guest.arnes.si Prijave sprejemamo do cetrtka, 17. 1. 2019.Število mest je omejeno, zato pohiti. Aktivnosti Društva upokojencev Žerjavcki 27. 11. ob 18. uri: praznovanje 20. obletnice ustanovitve Društva upo­kojencev Žerjavcki, v dvorani KUD, 3. 12. ob 8.40: z vlakom iz Mlak v Ljubljano, na veseli dan kulture, 21. 12. ob 16.30: prednovoletno srecanje clanov društva, v šoli v Trzinu. DRUGE AKTIVNOSTI • Kolesarji do nove sezone nabirajo moci s pohodi, kolesa pa med­tem pocivajo. • Pohodniki hodijo na krajše ali daljše sprehode ob torkih, ob 8. uri, izpred Mercatorja. • Balinarji pocivajo do toplejših mesecev. • Strelci vadijo streljanje z zracno puško na strelišcu strelskega dru­štva v trzinski osnovni šoli, ob ponedeljkih, od 17. do 18. ure. • Krožek rocnih spretnosti se je to sezono preselil na Jefacnikovo domacijo – clanice ustvarjajo ob cetrtkih, od 10.30 naprej. V svoje vrste še vedno vabijo tudi nove clane. • Pevski zbor – tudi pevci se pod vodstvom nove pevovodje zbirajo na Jefacnikovi domaciji, ob torkih, in prepevajo od 17.30 do 19. ure. V svoje vrste še vedno vabimo tudi nove clane. Vse, ki še niste vclanjeni v naše društvo, vabimo, da se vclanite po novem letu. Razlog so tako ugodnosti za imetnike clanske izkaznice kot velik nabor društvenih dejavnosti. Še vedno pa pozivamo tudi, da se tisti, ki ste pripravljeni delati za društvo, prijavite kandidacijski komisiji. Kontaktna oseba je Franc Bardorfer, tel. 041 218 196. . Zoran Rink, predsednik Društva upokojencev Žerjavcki Trzin Društvo upokojencev Žerjavcki Trzin • 1998–2018 • VABIMO na slavnostno prireditev ob 20-letnici društva, v TOREK, 27.11.2018, ob 18. uri, v Kulturnem domu Franca Kotarja, Trzin, Mengeška 9. Vljudno vabljeni! LALI d.o.o. 041 927 640