Letnik I.
Inserati se jemljejo zastonj.-
v lažnjftvft obleki*
Izhaja, kedar ga je volja.
Rokopisev ne potrebuje in ne daje nazaj, anonimnih naznanil ne sprejema. Odgovorni vrednik: Slovenski duh.
St. 3.
Velja 10 kr.
Bralcem!
„Brencelj“ si prizadeva na vso moč, da vstreže častitemu občinstvu; poteza na-se vse literarne moči in pretresuje le važne stvari, kakor je dokazal v vsaki številki. Da pa se prikupi Še bolj, naprosil si je sodelavcev med veljaki liberaluhov, kteri mu bodo hoté in nebotč dajali tvarine, kajti v kratkem bo izhajal okinčan s podobami — že veste koga.
Naročujte ga teddj, da Vas ne bo pikal, kajti kdor si ga ne naroči, je sovražnik njegov. Tecite tedaj v administracijo njegovo, ali pa se oglasite pri vredniku, da najdete milost pred stolom njegove kritike.
Prihodnji „Brencelj“ prifrči 20. t. m.	Brencelj.
Uradni del.
Po nasvet^ konšt. društva iù ž njim zedinjenih tumarjev podelila se je tistim čevljarskim fantam, kteri so pomagali pri sloveči bakljadi „slava“ vpiti, vsakemu žemlja in pol klobase.
Grosp. učitelj Neve-niti-nič in njegov sekundant C el-gol, ki sta nedavno hvalila „Brenceljna“ in njegovega vrednika v neki gostilnici, sta dobila pravico, imeti vsa imena, ktera sta podelila listu. Drugi je obljubil za hvalo, tapecirati „Brenceljnu“ pete.
Neuradni del.
Nova doba.
Narodna stranka nam je nevošljiva, da smo si izbrali same veljake za mestni odbor, tedaj nas psuje, meče blat na nas in zakaj ? Zato, ker smo varovali Čisto objektivno stališče in pri volitvah niti ozirali se na osebo, niti na vednost. Ni to mar liberalizem v naj-obširnejšem obziru? Pri nas zamore mestni svetovalec biti, kdor hoče, še celò „vahtarjem“ in „feldbebelnam“ se odpró vrata rotovža.
Očita se nam, da smo postavili med drugimi za kandidata g. Sakraischegg-a, ki
bóje ne zna niti brati niti pisati. Cernu neki ? Kdor se pridruži naši. zastavi, znd vse to v trenutku, ako bi bil ravno poprej največi be dak, kajti duh inteligencije ga obsede hipoma in kar govori, ne govori on sam, ampak duh, kteri ne more goljufati in ne goljufan biti. Nevednost je tedaj pogrešek le v nacijonalnem šotoru, kdor je naše vere, je bistra glava, da si tudi ne ume trohice o pomenu volitev ali mestnega svetovalca.
Prišli so novi časi kapitala, nova doba inteligencije je predrla nacijonalne megle in drugo solnce bo sijalo čez nemško Ljubljano. Naša stranka ima može, ne nasprotna. Poglejmo nacijonalne veljake. Prvi je dr. Bleiweis, trd nemec, kakor kaže imé. Mož je sicer doktor, deželni poslanec, predsednik več nevernih in nevarnih društev, a on ne veruje na Dežmanovo misijo, liberalno zveličanje in ni ud konšt. društva. Kdor pa ima toliko slabih lastnost, ni popolna, tedaj nepomen-ljiva, obskurna oseba, ki ne more nikdar priti v nemško kraljestvo. — Drugi je dr. Costa, majhen pa gibljiv možicelj, znan po Issleib-ovi „Thierfabelni“, kteri, kakor je Dežman oči-vidno dokazal, nima niti objektivnega stališča, niti principa principov. Tudi ne znd iz glave vseh fraz, kakor Dežman, kteri ž njimi vse dokaže, karkoli hoče, in jih spusti med so-
il
vražnike, ko strele. Tudi dr. Costa ni niti ud konšt. društva, niti naročnik sv. pisma, ki se imenuje „Tagblatt“, tedaj ne vé nič, ni sposoben, voditi ljudstvo, kajti le v „Tag-blatt-u“ je zapopadena vsa modrost, vse resnice in sploh potrebne vednosti. Vrh vsega tega je mož majhna oseba, nima skoro nič života, kako mora tedaj tako stalo nositi veliko glavo!
Poglejte našega dr. Käsmacherja! Oijaška postava, srdit pogled; kedar korači s svojim pudeljnom čez „zvezdo“, nista oba mar ponosna prikazen? Se mar ne dozdeva vsakemu, da sta oba na svetu stvari, kteri se ne dasti ločiti? Ako bi dr. Costa imel psička, bi mogel biti ta kako majheno krotišče, kterega bi dr. Käsmacherjev pudelj hipoma prekucnil.
Kar šteje una stranka drugih glav, so vse le buče, njihovi lastniki drobnica, ki teka le za zvoncem ali trobento ; mi pa hodimo ponosno za telečjo kožo, ktera dà bobneč glas.
Ako se vse to natančneje pretrese, razvidi se, da smo le mi sposobni, vladati ljubljan-
sko mesto. Pod našo vlado ne bo treba plinove svečave, kajti naša inteligencija vtemnf svetlobo dijamantoyo, celò solnca ne potrebujemo , ker svetloba ljubljanska razsvetlila bo celò deželo od Grintovca do Nanosa in še dalje čez morje. Tedaj smemo ponosno izreči: Ljubljani se je napočila nova dóba.
Dopis.
Iz Kočevja. @ Tudi v naš okraj je priletel „Brencelj“ in pičil največega naših liberaluhov, gosp. dr. Marš-Al a. Ta gospod namreč misli napraviti v sredi mesta velikansko kolibo, v kteri se bodo kuhale vse liberaluhom potrebne vednosti in prodajale po prav nizki ceni ah se celò dajale zastonj. Dalje bo v tej kolibi agentura za konšt. društvo v Ljubljani, mož bo sam prijel boben in vabil po mestu k pristopu. Menda je misel dobil pri svoji nazočnosti v Ljubljani, kjer mu je dal odbor konšt. društva pohvalnico, da on sam stoji trdno in pošilja surove dopise v „Tagblatt“ ; razložiti
Feljton.
Brencelj med Mameluki.
Ker se je brencelj med Mameluki prvikrat dobro amiziral in se nasrkal do sitega njihovih idej, izmisli si, vnovič frčati v ono deželo „prokletih grabelj“ ter zapomniti si izreke ondotnih modrijanov.
Pot do te dežele je jako nevarna, pelje vedno skozi sovražne straže, ki neprenehoma „in’s Gewehr“ vpijejo. Tu je odprto žrelo kake liberaluške kače, tam preži na popotnika konšt. zmaj, dalje odprta je „Tagblattška“ mlaka, po zraku švigajo kalmuške strele in soparica je spridena s „Fortschrittsgeist-om“, kteri omami vsakega in ga hoče zadušiti. Mestna vrata ograjena so s paragrafi, med kterimi je raz-pregel pajk svoje mreže, in marsiktera mušica je že obvisela, dokaz temu votli mehovi, ki na rantah visijo. Tam prodaja stara „tetika“ tuje blago in sedi za svojim košem zavita v oficijelni plajšč. Le malokdo se zmuza tej pazljivi straži.
Brencelj je brez dvoma srečna žival; kamor prifrči, najde mastnih oseb, kterim se dà piti rudeča kri. Proti večeru prifrči v mame-luško mesto. Pa kaj neki se godi, da je toliko ljudstva na nogah? Je li požar, ki žuga vpepeliti celo mesto? Sp mar pripeljali kakega medveda ali kako drugo pošast v mesto?
Ne, taka dogodba ne vabi nikogar na trg, kajti v mameluškem mestu viditi je vsak dan dovolj pošasti; prišel je v mesto obče-
znani Konfuci ‘), kteremu je napravila kalmu-ška stranka Blattagovcev 2) slovesno bakljado. Ker pa je bilo število teh veljakov jako pičlo, pobrali so vse po mestu, kar nosi znamenje prokletih grabelj na klobuku in čivka kalmu-ški jezik.
Radovedna muha zmeša se med to drobnico in dere s celo drhaljo proti trgu inteligencije. Hajdi, kakošen je bil ta špektakel! Ljudje, ki črtijo vsak drug jezik, jamejo vpiti: Slama!s) ter krožijo v enem naprej* * da bren-celjna bolé ušesa. Odleti tedaj v tih prostorček ter jame premišljevati , kakošen duh je šinil v mameluške fantaline, da na vse grlo kričijo in sicer v jeziku, kteri je pasjemu lajanju zelò podoben.
Brencelj, znana bistra glava, izvé hitro prav vzrok te prikazni. Konfuci je bil slišal namreč, da njega čislajo le Mameluki, to je, stranka, ktera se imenuje tudi „liberaluhi“, da pa ljudstvo ne mara za-nj ter ne veseli se njegovega prihoda. Da bi se tedaj vidilo, ko da bi bili Mameluki narod, najeli so si vsi učenike narodnega jezika, da umejo in zamo-rejo klicati : Slama ! A to ni še vse. Da ima dalje cela dežela podobo kalmuške stranke, sklenilo se je, učiti tudi mutaste ta klic in jih vaditi, da bodo zamogli svetiti z bakljami, kedar bo primanjkovalo želodarjev, 4)
') Pri nas: minister.
s) Pomeni srdito drhal steklih Mamelukov. s) Drugače: Slava!
*) Ondotni kmetje jih imenujejo Skrice.
si je dal osnovo „ljudske kuhinje“ omenjenega društva, kjer se bo menda belilo vse z Dež-manovem maslom. Tega zdravila je pripeljal cenjeni naš doktor in zdravnik celo dežo s sabo. in je pri bolnikih storil že dokaj Čudežev ž njim. — Te dni bomo imeli misijo konšt. društva, ktero bo poslalo gosp. dr. Käsmacher j a in gosp. Dežmana v naše mèsto in okolico, da populita še ostalo slovensko luliko iz naše nemške pšenice. Pri tej priložnosti naznanili so se odpustki za vsako laž, ktera se zgodi' v prid liberaluškega napredovanja.
Lokalno.
?£? (Konšt. društvo) imelo bo po dolgem mirovanji zopet sejo. Program ji je ta-le:
1.	Razgovor p vprašanji : Gre rak nazaj ali j naprej? 2. Pretres jako važnega vprašanja: Kedar ima konšt. društvo sejo , je li toliko glav v dvorani, kolikor oseb? 3. Profesor Pi s ker bo rešil dosedaj ne še razvito zastavico: Krevlja pet, križ deset, pet pa tri, kol’k to st’ri? 4. Nasvet gosp. dr. K äsmache rja: Slavni zbor naj sklene, da se izvoli polž za častnega uda, da bo poslanec društva. 5. Nasveti posameznih udov.
*—* (Nov komet.) Včeraj proti deveti uri zvečer dere vse v „zvezdo“, po mestu se je bilo razglasilo,, da se vidi tam nov komet. Vse se ozira kviško, al zastonj napenja oči,
Dalje izvé „prekleta“ muha, da je nek veljak kalmuške stranke jim plačal nekaj butelj „Extrait de Dežman“, kterega so se bili revčki, ki imajo le nialo ali Čisto nič v glavi — kar pa nič ne dé, da so le želodi na klobuku —- tako nasrkali, da jim je gorel iz glave. Imenuje se to žganje še tudi duh inteligencije, in sicer zavoljo tega, ker prežene vsako inteligencijo in se vseli kaj rad v prazne in butaste glave.
To vse je brencelj hitró spoznal, pobral hitro svoja kopita in odletel v drago domovino. Vendar sklene, kupiti si omenjeno zdravilo za vse potepuhe *), kteri so največa gnju-soba na celem svetu in se nahajajo tudi v ljubljanski puntariji — nekteri imenujejo to gnjezdo hudobnih duhov „čitalnica“. — Po omenjenih dogodbah poboljšan se bo brencelj zapisal brez zamude v kazino in se učil tam omike od tistih pogorelcev in penzijonistev, ki so dosedaj „žrli“ Slovence, . sedaj pa bodo „žrli“ brenceljna, kajti neki gospod je obljubil, da si bo naročil 50 „prokletih“ muh, ktere bo Čisto sam pozobal. Dober tek, pane Can d’ Ogni!
na nebu. ni videti ne ene zvezde. Ze se sliši nevoljno mrmranje, ljudstvo misli, da je prišlo gledat „aprila“. „Kje je nova zvezda?“ šumi po drhali. „Tam je!“ odgovori majhen deček, kaže proti kavarni na voglu zvezde in se tiho izmuzne. Vganil jo je deček, kajti tam je sedel na klopi — dr. Tur ni če k.
'0 (Za radovedno ljudstvo.) Sred-postno sredo je, kakor je od nekdaj navada, gosp. dr. Käsmacher „staro babo žagal“.— Ker ima ta slovesnost velik pomen, vidilo se je veliko gledalcev, kteri so imeli lepo priložnost, Čuditi se znani iztirjenosti imenovanega gosp. doktorja.
§§. (Zaslužena kazen.) Turnerju, ki je pri zadnji bakljadi namestu „hoch!“ kričal „slava!“, se je pri tej priči skrehnil jezik in revče je v smrtni nevarnosti. Ne moremo dosti grajati navado, spakovati se v pasjem jeziku; posebno starišem priporočamo, da pazijo na svoje otroke, kajti kogar doleti enaka nesreča, je skoro gotovo zgubljen, celò znamenito Dež-manovo maslo ne more zaceliti strašne rane.
!§! (Muzikalično.) Tenori filharmoničnega društva so pri zadnjem koncertu zašli v tako sinjo višavo, da je nazoči dr. Giskra si mašil ušesa in svojemu sosedu rekel: „Menda pevcem tega društva planinski zrak ni zelò ugoden.“
O (Naznanilo naročnikom.) „Brencelj“ si je naročil „Tagblatt“, da se bo zavijal vsaj po pošti v njegovo kožo in tedaj izhajal, kakor je naznanil, v lažnjivi obleki.
(Napad.) Žalostno je, da moramo tolikrat grajati tukajšne nepristavnosti. Zopet se nam je bil naznanil komplot, namenjen veljavnemu možu nemškutarske, tedaj napre-dovalne stranke. Včeraj po kosilu sprehaja se omenjen domorodec v zvezdi, kar ga vstavi človek, ki je na poti iz Čitalnice, ga prav prijazno pozdravi ter mu pomoli roko. Ali sama konštitucijonalna previdnost, morda tudi duh inteligencije mu dà misel v glavo, da ne prime mu pomolene roke. To ga je rešilo velike nevarnosti, kajti ako se pomisli, da je bil prišel omenjeni hudodelnik naravnost iz čitalnice, kjer se je napil nacijonalne pive, razvidi se, da je imel namen, streti unemu roko, in ker je mislil prijeti desnico, gotovo je imel namen, vničiti najvažnišo moč „Tagblatt-a“. Kdor po-znä principe naših nasprotnikov, pritrdil nam bo, da je napadenec ravnal le po pravici, da je izročil hudodelnika deželni sodniji.
Z. (Daleč smo!) Sprehajalci v „zvezdi“ imeli so včeraj lepo priložnost, gledati dogodbo, ktera mora razkačiti najbolj mirno kri. Veli-kansk pes, ki je nosil okrog vrata nacijonalne barve, napade majhnega „pinča“, kterega za-
*) Pomeni toliko, kakor pri nas beseda Slovenci.
vratnik je bil zlato-rudečo-rumen, ter ga hoče zadaviti. Kdor ima le količkaj bister um, spoznal bo, da je bil nacijonalen pes našuntan. Daleč smo tedaj že prišli, da celò psi ne spoštujejo barv „rajha“!
Slovstvo.
Davno že se jè čutila potreba obširnega besednjaka, kteri obsega vse dosedaj znane besede, ki se rabijo pri psovanji in zmerjanji narodnih časnikov. Gosp. Marš-Ali bo tedaj izdal vse izraze, ktere je dosedaj rabil, v brošuri, ktera bo izhajala dvakrat na teden. Ker je imenovan gospod v vsakem obziru sposoben in kos temu delu, pričakovati je, da bo knjiga izdatna in spolnila vse želje; tedaj jo živo priporočamo čast. občinstvu.
Preklic.
Zadnji „Brencelj“ je omenil, da so mene naredili kandidata zavoljo mojih zaslug o taroku. Temu nasproti tu očitno izrečem, da pri taroku še nisem nič zaslužil.
B. J. Loch.
Listnica rrednišlra.
GoSp. K. D. v Ljubljani. Vašo. sliko prejeli. Pride kmalu v rabo.
Gosp. C. v Ljubljani. Naznanilo, kakor vidite, stavili Smo na prvo mesto.
Vreme.
Pretečeni teden je bil zelo prijeten. Sicer je v nedeljo padal nacijonalni sneg in v pondeljek je bilo po ulicah veliko slovènskega blata, a kmalo je predrlo megleno obnèbje solnce nemške kulture, ktero zdaj neprenehoma sije.
Po noči liberalna luna in naše zvezde na nebu. V kratkem bo nacijonalni mlaj.
Brenceljnov kandidat:
ki ne zna niti brati niti pisati.
A
k,
>A^ ^A^ xA^ ^A^	>A* ,V	5*?
/rr%	yy
*
*
*
*
*
*
*
*
Naznanilo.
*
*
*
Kdor koli sé želi znebiti sitnega Tf „Brénceljna“, naj se blagovoli oglasiti pri meni, kajti jez jih požrem po pet- jjf deset na enkrat.
Can d’ Ogni,
lačen slavojedec.
*
*
*
„Vf,	^A*	>A* *A* *A*	*A*	>Af
Tlf
Išče se
slovensko pleče,
na kterem bi se poskušala šibkost in trdnost leskövine.
Pogoji se izvedò pri
Jedrn,
svetovalec za bece.
Odgovor.
Ko sem postal kandidat liberalne stranke, jeli so se prepirati, ali se pišem Sakrai-s c h e gg ali Z a k r a j š e k. Meni je vse enako, ali me pišejo po. tej ali uni pisavi, kajti^ jaz nisem še nikdar niti bral niti pisal svojega imena.
*$< Zakrajšek,
mestni nadžupan in spe.
Prav lahka metoda,	. f&
uči se ^
po kteri se zasluži kak popoldan od 3—7. ure.
groš,
I
1/2 kr..
profesor.
iPflPffffffllfWIII
! ! Gut Heil ! !
Dve turnerski obleki sti izpraznjeni za dve leti. Sposobnosti, značaja an vere se ne tirja nobene, le zdravo grlo, da more vpiti s krepkim glasom: „Gut Heil!“ Več o tem na Žabjeku ali pri nadzomištvu „nagradu“.
; Prečastitemu občinstvu naznanjam, da prodajam po konšt. društvu privilegirane
peči nemške kulture
(deutsche Kulturöfen)
po vsaki, za reveže celò po prav nizki ceni.
Legat, lončar.