4 Kolofon
■ Proteus 79/1 • September 2016
Naslovnica: Medvedji mladič. Foto: Petra Draškovič Pelc.
Proteus
Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc
http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2016.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote aliposameznih delov brezpisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus:
prof. dr. Nina Gunde - Cimerman
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah - Turnšek
prof. dr. Tomaž Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov.
Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna naročnina je 45,00 EUR, za upokojence 37,00 EUR, za študente 35,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
Uvodnik
Človek šele v dialogu postane to, kar v resnici je.
(Mihail Bahtin)
V uvodniku bomo razmišljali o dveh temeljnih predpostavkah, brez katerih znanost ne bi mogla obstajati, ju pa znanstveniki običajno ne mislijo, saj ju imajo za samoumevni. Razmisleka vredna je prav ta »nemisleča« samoumevnost.
Prva »samoumevna« predpostavka je, da vse živo in neživo na tem svetu predvsem in v prvi vrsti je — filozofi temu »je« pravijo bit sveta. Znanost tega svojega temelja, biti sveta, sicer — kot je zapisal nemški filozof Martin Heidegger v besedilu Znanost in osmislitev (Predavanja in sestavki, 2003) - »nikoli ne more obiti«, je pa ta znanosti — zaradi »vprašanj in metod njenega načina raziskovanja« — »povsem nedosegljiv(-a)«. Znanost biti sveta res ne more »videti«, jo pa lahko mislijo raziskovalci. Prvi korak na tej poti je spoznanje, da znanost nikoli ne more zaobjeti »bitne polnosti sveta«. Znanstveniki tako stopijo na pot bivanjskega, filozofskega osmišljevanja sebe in svojega početja v svetu. To pa je mogoče le z jezikom: »Bit (sveta), ki jo je mogoče razumeti, je jezik/govorica. [...] Jezik/govorica je sredina, v kateri se združujeta jaz in svet, ali bolje: v kateri se predstavljata v svoji izvorni sopripadnosti.« Misel je
zapisal filozof Hans-Georg Gadamer (1900-2002). Prva predpostavka nas je tako pripeljala do druge »samoumevne« predpostavke, da znanosti nikakor ni mogoče početi brez jezika. Predpostavka se zdi skoraj nevredna omembe zato, ker prevladuje globoko zakoreninjeno prepričanje, da je jezik le »sredstvo« za ubesedovanje nečesa »bolj pomembnega« - namreč misli. Vendar tako prepričanje spregleduje — kot je zapisal Rastko Močnik (1944-) v prispevku Znanost in naravni jeziki (Delo, Sobotna priloga, 3. septembra 2016) -, »da je snov misli jezik [...]. Za jezik to pomeni, da ga ni mogoče ločiti od misli, ki se v njem mislijo [...].« Jezik torej ni »sredstvo« za izražanje misli, ampak je - v svojih konkretnih uresničitvah - misel sama. V svoji knjigi Marksizem in filozofija jezika (izšla je leta 1929, zahodna znanstvena javnost jo je spoznala v 70. letih 20. stoletja, v slovenščini pa jo imamo od leta 2008) je misel bolj posplošeno zapisal že ruski jezikoslovec Valentin Vološinov (1895—1936): »Kjer je znak — tam je tudi ideologija.« Ali bolj razumljivo: Vse človekove ideološke stvaritve — umetnostne podobe, religiozni simboli, različna besedila, šale ... - imajo pomen: odražajo in prelamljajo - kot prizma svetlobo - dejanskost oziroma bit, ki obstaja zunaj njih; na krat-
Uvodnik 5
ko, dejanskost dojemajo in interpretirajo z določenega gledišča. So torej znak, najpomembnejši med njimi pa je jezik. In kaj določa ta »prelom« dejanskosti v jeziku? Ker je jezikovna skupnost sestavljena iz nosilcev z različnimi družbenimi interesi, ta »prelom« dejanskosti »določa križanje raznosmernih družbenih interesov«. Jezik kot ideološki znak je zato vedno arena družbenih bojev.
Vološinov je jezik — v nasprotju z utemeljiteljem modernega jezikoslovja Ferdinandom de Saussurom (1857—1913) — razumel torej v njegovi dejavni, družbeni razsežnosti. Nasprotoval je Saussurovemu ločevanju »jezika« kot abstraktnega sistema normativnih »jezikovnih oblik« (slovnica, slovar) od njegove konkretne uporabe ter prepričanju, da je predmet znanstvenega preučevanja lahko le abstraktna, sistemska stran jezika, ne pa njegove konkretne uresničitve (posamična pisna in govorna besedila). Vološinov je Saussura popolnoma upravičeno postavil »na trdna tla«: jezik kot sistem normativnih jezikovnih oblik je »samo znanstvena abstrakcija«, ta abstrakcija pa konkretni dejanskosti jezika nikakor ne ustreza. Volo-šinov jo je opisal takole: »Sleherna izjava, ne glede na to, kako pomenljiva in izdelana je sama po sebi, je zgolj moment nepretrganega govornega in pisnega občevanja (življenjskega, literarnega, spoznavnega, političnega). To pa je tudi samo zgolj moment nepretrganega vsestranskega postajanja danega družbenega kolektiva.« Vsaka izjava in njen pomen sta vedno individualna in neponovljiva. Sta izraz »konkretne zgodovinske situacije«, iz katere sta se porodila. »Od tod izhaja, da pomena izjave ne določajo samo lingvistične oblike, iz katerih je sestavljena — besede, morfološke in sintaktične oblike, glasovi, intonacija —, temveč tudi zunajbesedni momenti situacije. Če zgubimo momente situacije, bo za nas izjava postala prav tako nerazumljiva kot v primeru, da bi zgubili njene najpomembnejše besede. Pomen izjave je konkreten — kot tisti zgodovinski trenutek, ki mu ta izjava pripada.« Še posebej pomembno pa je, kako je Vološinov pojmoval razumevanje v jeziku: »Sleherno razumevanje je dialogično. Na vsako besedo izjave, ki je predmet razumevanja, nekako nanašamo svoje besede, ki ji odgovarjajo. Pomen ne pripada besedi kot taki. Dejansko pripada besedi, ki se razprostira med govorci.« Pomen se lahko rodi le v dialogu med govorcem in poslušalcem. Mihail Bahtin (1895-1975) je v tem spoznanju zaslutil človekovo bivanjsko usodo: »Človek šele v dialogu postane to, kar v resnici je — za druge in za sebe.« V dialog sta tako stopili znanost in filozofija. Spoznanje pa je tudi politično.
Vološinov je ustvarjal namreč v letih po oktobrski
revoluciji. Revolucija je bila tudi za mnoge mlade intelektualce priložnost in izziv, ki je bil enkraten v 20. stoletju. Želeli so si nič manj kot na novo zasnovati celotna znanstvena področja. Njihov cilj ni bilo suho akademsko raziskovanje, ampak ustvarjanje znanstvenih teorij o človeku, ki bi lahko pomagale k izgradnji nove socialistične družbe. O tem je v svoji knjigi Ustvarjanje mišljenja (1979) sijajno pisal ruski psiholog Aleksander Luria (1902-1977): »Svojo poklicno pot sem začel v prvih letih velike ruske revolucije. Ta edinstveni dogodek je neizbrisljivo vplival na moje življenje in življenje vsakogar, ki sem ga poznal. / Če primerjam svoje izkušnje z izkušnjami zahodnih in ameriških psihologov, obstaja pomembna razlika. Mnogi evropski in ameriški psihologi so izredno nadarjeni. Kot vsi odlični znanstveniki so prispevali svoj delež pri pomembnih odkritjih. Toda večina jih živi mirno življenje. Njihovi življenjepisi popisujejo njihov poklicni razvoj ter ljudi in dogodke, ki so jih oblikovali: starše, učitelje, poklicne sodelavce, miselne dosežke, pri katerih so sodelovali. Njihovo delo je bilo sestavljeno v glavnem le iz raziskovanja in poučevanja na univerzah. / Razlika med nami je v družbenih in zgodovinskih dejavnikih, ki so vplivali na nas. Od samega začetka je bilo očitno, da bom imel malo možnosti za urejeno, sistematično izobraževanje, na katerem temelji znanstveno delovanje. Namesto tega mi je življenje nudilo čudovito spodbudno okolje dejavne, hitro razvijajoče se družbe. Vsa moja generacija je bila prepojena z energijo revolucionarnih sprememb — osvobajajočo energijo, ki jo ljudje čutijo, ko so del družbe, ki je sposobna ustvariti ogromen napredek v zelo kratkem času.« Leta 1798 je Immanuel Kant (1724-1804) trdil nekaj podobnega za francosko revolucijo: tudi ta je ljudi navdajala z entuziastično željo po soudeležbi pri ustvarjanju bolj človeške družbe. Ta globoko etični entuziazem je po oktobrski revoluciji postal spoznavno vodilo »nove«, družbeno angažirane znanosti. Danes prevladuje popolnoma drugačno spoznavno vodilo, namreč brezobzirna tekmovalna akademska »kultura« »objavljaj ali pogini«, v kateri tudi Nobelov nagrajenec za fiziko Peter Higgs — kot je priznal sam - ne bi nikoli odkril svojega bozona. Kakovost znanstvenih spoznanj očitno določajo — so torej njihov sestavni del - tudi razmere, v katerih raziskujejo znanstveniki. Pot do dobre, družbeno in človeško angažirane znanosti bo lahko tlakovalo le prizadevanje znanstvenikov — in ne samo njih - za take družbene razmere, ki bodo omogočale sprostitev njihovih ustvarjalnih moči.
Tomaž Sajovic