„Kočno znamenje (križ) na pravnih listinah." 297
„Ročno znamenje (križ) na pravnih
listinah."
Pod tem za^lavjem priobčuje gospod notar Baš na strani 230. tega lista članek, ki naravnost izziva odgovor. Gospod pisatelj trdi, daje z določbo §-a 294. civ. pr. r. in člena I. uvodnega zakona k njemu derogovana določba §-a 888. obč. drž. zak.; da so odslej vse zasebne listine, »podpisane« s križem ali drugim rokoznakom, — ako to ni sodno ali notarsko poverjeno — brez dokazne moči sploh za to, da bi bila vsebina listine po volji onega, ki napravi pod njo znamenje svojo roke; da take listine še celo za zemljeknjižno predznambo ne veljajo (§ 26. zemlj. z.); da je odpravljena tudi določba §-a 589. obč. drž. zak. in da bode odslej treba vse podkrižane zadnje volje brez izjeme legalizo-vati, in končno da so odpravljene olajšave, katere so glede legalizovanja uvedli posamični deželni zakoni na podlagi državnega zakona z dne 5. junija 1890, št. 109 drž. zak.
Vsa ta izvajanja gospoda pisatelja izvirajo iz docela napačnega pojmovanja določbe §-a 294. civ. pr. r.
Ta § namreč določa, da tvori listina, kojo podpiše izdatelj, ali na koji je njegovo ročno znamenje sodno ali notarsko poverjeno, poln dokaz za to, da izjave, nahajajoče se v tej listini, izhajajo od izdatelja. Formalnosti, prepisane v tej določbi zakona, so torej le pogoj za dokazno moč listine, ne pa za njeno veljavnost. Pogrešek v sklepanji gospoda pisatelja tiči torej v tem, da se ne razlikujeta pojma: dokazna moč listine in pa nje veljavnost.
S tem pa so podrti že vsi zgoraj navedeni zaključki. Vso dotične navedene zakonite določbe ustanavljajo rekvizite za veljavnost listin, a ne za njih dokazno moč. Rekvizit za veljavnost listin pa civilno-pravdni red ni derogoval.
Da je temu res tako, izhaja iz nastopnega.
Člen I. uvodn. zak. k civ. pr. r. na kateri se sklicuje gospod pisatelj — pravi jasno, da izgubijo veljavo vse določbe zastran predmetov, kateri so urejeni v civilno-pravdnem r edu. V §-u 292. do §-a 296. pa ustanovlja civilno-pravdni red le
298 ,,Ročno znamenje (križ) na pravnih listinah."
določbe o dokazni moči listin, nikjer pa o njih veljavnosti. Da, uvodni zakon je tako rigorozen, da pusti v veljavi celo propise državljanskega prava, ki glede dokazne moči zasebne listine zahtevajo še posebne potrebnosti (člen VII št. 2). Vsled tega je ostala v veljavi določba § a 1001. obč. drž. zak., ki glede stopnje dokazne moči (ne veljavnosti) zadolžnic propisuje še posebna svojstva.
Iz tega izvajam, da ostanejo v veljavi vsi prepisi materi-jalnega prava glede zasebnih listin. Take določbe pa so prav one, o katerih trdi gospod pisatelj, da so derogovane, in sicer:
a) §-i 883., 884, 886. obč. drž. zak., kateri prepisujejo, da, ako se dogovori pismeno pogodbo, ni sklenjena, torej ni eksistentna, ni veljavna, dokler je stranke ne podpišejo, in da mora oni, kedor ne zna pisati, na listino postaviti svoje ročno znamenje v navzočnosti dveh prič.
b) § 580. ibid., ki zahteva, da oporočnik, ki napravlja izvan-sodno pismeno oporoko, a ne zna pisati, mora mesto podpisa v navzočnosti vseh treh oporočnih prič na oporoko postaviti svoje ročno znamenje. Da se ta formalnost ne dotika samo dokazne moči oporoke, ampak nje veljavnosti, določa jasno in točno § 601 ibid., ki pravi, da je oporoka neveljavna, ako oporočnik ni vporabil vseh prepisanih potrebnosti.
c) § 26. zemlj. zak., ki določa, daje vknjižbe in predznambe moči dovoliti sami na podlagi listin, ki so napravljene v obliki, prepisani za njih veljavo (»in der zu ihrer
.     ¦  Giltigkcit vorgoschriebenen Form«).
Glede oseb, ki ne znajo pisati, prepisana pa je taka oblika listine v §-u 886. obč. drž. zak. Za vknjižbe zapoveduje pa § 31. odst. 1. zemlj. zak. zaradi sigurnosti zemljiško-knjižnega prometa še posebej, da morajo podpisi na dotičnih zasebnih listinah biti legalizovani.
Zakon z dne 4. junija 1882, št. 67 drž. zak., pa je donesel to olajšavo, da je potrebna samo legalizacija podpisa one stranke, katere pravico je z vknjižbo omejiti, otežiti, odpraviti ali na drugo osebo prenesti. Podpisa stranke torej, v katere korist se vknjižba zvrši, ne treba legalizovati, torej zadostuje.
'        Sodno-zdravniSka mnenja. 299
ako stranka ne zna pisati, nje križec s podpisom dveh prič (§ 886. obč. drž. zak.).
d) V zvezi s pod c) povedanim je zakon z dne 5. junija 1890, št. 109 drž. zak., ki daje deželnim zborom pravico v rečeh pod 100 gld. odpraviti legalizacijo.
Jasno je torej, da se civilno-pravdni red, ki vrcja pač vso drugo tvarino, nego li zemljeknjižni zakon, prav nič no dotika specijalnih določb, ki so podano v zemljcknjižnem zakonu in dražili posebnih zakonih v svrho ureditve in sigurnosti zemlje-knjižnega prometa.
Gospod pisatelj so ludi pritožuje, da mu je nek sodnik zavrnil zemljeknjižno prošnjo, ker lastnoročni podpis kupca ni bil potrjen s podpisom dveh prič v smislu §-a 434. obč. drž. zak. ter da je sodnik izjavil se, da mu napravi veliko vegelje, ako more koga odbiti. Kar se tiče poslednje točke, je na administrativni poti sredstev dovolj, da višje oblastvo navadi dotič-nega sodnika dostojnega občevanja in mu tudi dopove, da je končni smoter njegovega poklica ves drugi, nego odbijanje prošenj. Kar se pa tiče zavrnitve prošnje na podlagi §-a 434. obč drž. zak., bi se bilo lahko upotrebilo rekurz in se sklicevalo na člen IV. uvodnega zak. k zemlj. zak., s katerim je ta § obč. drž. zak. odpravljen.
Moj zaključek je torej povse protiven zaključku gospoda notarja Baš-a in slove ob kratkem: Nikakor ni res, da bi ročna znamenja na zasebnih listinah morala biti legalizovana, ako listina nimi spocifičnega namena, tvoriti v pravdi poln dokaz v smislu §-a 294. civ. pr. reda. ,.' /. Kavcnik.