------    426   ------
Naši dopisi.
Iz Rusije 21. dec. —r\. — Moj današnji dopis bodo častiti čitatelji ravno na novega leta dan čitaii. Tedaj uže navadni slučaj potrebuje, da začnem tako , kakor omikani ljudje začenjajo novo leto — s čestitanjem — in za čestitanje imam mnogo predmetov: Novo leto, Božični prazniki, nova Avstrija, triumfalni prazniki junaškega polka, ki ae je po krvavih bojih z ljutitn sovražnikom zmagonosno vrnil iz daljne divje dežele v rojstni kraj — in toliko in  toliko  drugih praznikov in
radostnih zmag tisoč osemsto sedemdeset devetega leta, a kar je glavno: oficijaino priznanje z miniaterskega prestola, da „v Avstriji tudi Slovani se ne smejo pritiskati ob stenol(i — Iskreno tedaj čestitam Slovencem, kakor vsem Slovanom stare in nove Avstrije, in ker so vse naše želje pravične in poštene , želim, da bi se vse izpolnile in da bi novo leto oaramotiio in uničilo vse nepoštene strasti in krivične nakane naših vragov. In vragov imamo mnogo, velikih in malih, vnanjih in notranjih. Največi vrag pa, kakor posamesne oaobe, tako tddi celega naroda po besedah modrijana Sokrata je: „ne poznati samega sebe." Al pustimo modrovanje, nevarno bi utegnilo biti, da se ne spiaši kaka „miš".
Ruski državni budget za minulo leto je pokazal tak rezultat, kakoršaega niti v Rusiji nikdo ni pričakoval , da ne govorimo o zagraničnem čaaopiaji, katero ves svet perverjati skuša, da Rusija je finančno trhla kakor Turčija. Vseh državnih stroškov je bilo 598 milijonov in 325.000, dohodkov pa 625 milijonov in 972.000, tedaj presežek dohodkov nad stroški je znašal 27 milijonov in 500 000 rubljev. Tako blagoprijeten izid budgeta se objasnuje tako : 1. z blagoustrojstvom države, 2. z modrodržavjem, kateremu m treba parlamentov, ki večidel nič ne rode, mnogo pa požirajo, 3. s previdnostjo finančnega ministra, ki ima navado, pri sestavi budgeta prijemati v račun minimum pričakovanih dohodkov in maksimum bodočih navadnih stroškov. — Žitna pravda med ruskimi „zahodno-liberalnimi" in „slavjanofilskimi'( časopisi se je sukala celo poletje in celo jesen, dokler niso iažnjivca „Groloaa(' zavoljo raznih laži na 5 mesecev v prepoved djali. „Moskovake Vedo-niosti" so priobčile v obrambo domačih zemijedelcev ia domačih trgovcev proti domačim liberalnim časopiscem dolg članek, iz katerega naj privedem le ne&oliko vratic: »Začetek tega leta se je zaznamenoval pri nas z znano kužno komedijo. Ta kužna komedija je imela velik vpliv na našo žitno trgovino. Karantenne naprave so naše in tuje ladije z našim žitom zadržavale na morji in naši zemljedeici in trgovci so trpeli veliko škodo. •. karantenne prepovedi naših sosedov so bile drage za nas, pa še dražeje so zdaj one za naše sosede, kateri so si jih omislili. Oni so hoteli škoditi le nam, pa škodili so še več samim sebi, zakaj oni nam zdaj tisto škodo, ki smo jo takrat po njih trpeli, drago plačujejo in so veseli, da imajo priliko plačevati jo. Vse tisto naše žito, ki bi ga bili inostranci lahko spomladi polagoma in dober kup od nas izvažavali, so oni sami zadržali pri naa do jeseni, to je, do najbolj neugodnega za izvaževanje časa, ter zdaj hite sami, dobrovoijao, drug pred drugim, uabivati, poviševati in v goro gnati ceno za naše žito na svojo škodo in na korist našim zemljedelcem in trgovcem, in dognali so žitno ceno, najprej se svojo intrigo proti nam, potem pa z intrigo drug proti drugemu, do neslisane visote". Ne vem, kaj bi rekli Amerikanci, ko bi začeli naši prodajalci prodajati po receptu naših milosrčnih zahodno-liberalnih čaao-piscev. —
Angleška politika se tepe sama se seboj. Salis-bury je imel dolg govor, v katerem nahajamo Čudae cvetice: „Poljska je imela najbolj mrzko in gnjusno ustavo, kakoršno si moremo misliti, vendar je Poljska uživala sočutje vse liberalne Evrope, ker se je štela za steno proti tisti državi, katere so se vsi baii." Dalje Salisbury psuje Jugoslovane ter pravi, da Turčija je taka, kakoršna je nekdaj bjla Španija, Francija, Poljska, ter nadaljuje rekoč: ,,Ce ne morete zaupati Turku, pa zaupajte avstrijskemu stražniku, ki stoji na vratih turške trdnjave; on bo Turčijo ohranil pred njenimi nezadovoljnimi pisanimi narodiči." Pač lep kompliment je naredil Salisbury »avstrijskemu stražniku"! Gladstoo,
____    427    —
bodoči angleški minister, buča bulj prekanjena, kakor Salisburvin Beakonsfield, sicer Albijonec čiste krvi, je T svojem kandidatnem govoru izustil vse drugačne misli: „Dežele, ki so nedavno bile, in ki so deloma se turške, ne smejo postati lastnina ne ruska, ne avstrijska, ne angleška, ne kake druge države, ampak one morajo postati lastnina tistih narodov, kateri v njih žive." Če je ¦Gladston mož-beseda, ko postane tje na spomlad ali na leto minister, bo napovedal Avstriji vojsko za „novo Avstrijo" in to tem bolj, ker narod, ki živi v Bosni in t Hercegovini, kriči po vsej Evropi. Iz Hercegovine in Bosne, pa tudi iz Beligrada so se čitali čudni dopisi v italijanskih, francoskih, angleških in ruskih časopisih. Kolikor je tega mogoče v Avstriji tiskati, Slovenci lahko čitajo v čeških „Narodnih listih" in še lože v srbski novosadski „Zastavi". Vvodnih člankov o „novi Avstriji" veči ruski časopisi uže davno niso pisali; te dni pa je eden iz njih zinil, ali prav za prav vzdihnil, rekoč:
„Lasje vstajajo človeku po konci,   ko čitamo" itd.....
Potem pa našteva nekoliko tistega, kar je čital, ter je nazadnje povedal Srbom tako basen: „Bil je nekdaj v neki kovaški vasi nek kovač, ki je mislil, da on je edini mojster-kovač med sosedi kovači. Sosedje kovači so kovali vsak svojo kovino. Mojster-kovač pa je želel kovati tuje konje. Konj je dolgo držal nogo, pa ker podkev mojstra-kovača ni bila primerna kopitu, se je konj naveličal stati ter je skočil k svojim jaslam. Mojster kovač je za konjem zakričal: To je mrha, ter je začel kovati druzega konja. Mojster-kovačeva podkev spet ni bila primerna kopitu, konj je zarezgetal ter je skočil k svojim jaslam. Mojster-kovač se je še bolj razsrdil, rekoč: Ti mrha mrhasta! ter se je lotil tretjega konja. Al tudi tretji konj ni imel kopita vstvarjenega po mojster-kovačevi podkvi. Konj je zarezgetal ter vdaril s kopitom ob steber, vse se je potreslo. Sosedje-kovači so pritekli iz vse kovaške vasi, na konja kri-čavši: Mrha! mrha! mrha! a kovaču so rekli: Ne kopito za podkev, ampak podkev za kopito je treba kovati,   mojster-skaza!    Kaj   je bilo dalje,   o tem  konec
basne bo.....                             *
V Gorici 28. dec. — Naša bližnja Podgora je pa res blažena vas! (S t raci ce na levem in njim nasproti Podgora na desnem bregu Soče — to je vse skupaj naše fabriško predmestje). V Podgori sta se v kratkem času pripetila dva samomora, in danes nam „Soča" spet nekaj čudnega od ondot pripoveduje. Kar se tiče poslednjega samomora, godile so se o priliki do-tičnega civilnega pogreba (7. dne t. m.) neke reči, ki so kazale, kako se pri nas postave izvršujejo. Imamo stari kazenski zakonik, imamo nove osnovne državne postave, pa ne da bi se kdo ex officio potegnil za razžaljene paragrafe teh postav. Za tega del je bila cerkvena oblast prisiljena postaviti se po koncu in zahtevati, da naj se — liberalne postave izpolnujejo. Pregrešil se je zoper nje soseboo nek P—k. Pač skrajni čas je, da se pri nas konec stori raznoterim surovim in hudobnim nepostavnostim. — Kaj je pa „Soča" lepega in spodbudnega iz Podgore prinesla? Nek P. A. je 22. t, m. za 3500 gol d. bankovcev raztrgal in ko-ščeke v stranišče vrgel. Mož ima troje otrok; žena mu je ni davno ušla, ker ni mogla pri tako čudnem človeku živeti. — Sveti večer, prav med jutranjicami (po 11. uri ponoči) je nastal v neki štaeuni na Travniku požar. Vojaki in mestni gasilci so koj ogenj zadušili. — Gorica je — dunajsko predmestje postala. Sloveči Fiirst in njegovi igralci se v našem gledišču se svojimi d;vtipi izkazujejo. Nemške predstave v Gorici! To so bele muhe; ali Furstova nemška kultura je celč našemu „Isonzo"-u všeč, da-si se ne igra „italianamente". — Skleniti   moram   z   vremenom   in   potico.   Takih
praznikov, kakor smo jih imeli mi, ni jih bilo po širokem svetu:   nebo,   kakor ribje oko in temperatura čez dan malo da ne spomladanska. — Od včeraj sem je pa že spet  bolj   mrzlo.  —  Naši poslanci so   nam potrdili, kar se je bilo že prej  razglasilo ,   da je  namreč odme-njenih  za  javna dela v naši deželi  80.000 gol d. To je našim revežem dobra potica. — Srečno novo leto! V Kostanjevici 4. dec.   (O predavanji gosp. Dolenca dalje in  konec.)    Gosp.   vodja Dolenc nas  je   na   dalje podučil  o tem,   kar je vinorejcu  o umnem   ravnanji z moštom   vedeti  treba.    Razložil nam je najprej kipe nje   mošta.    Med   kipenjem   mošta   se   spremenijo nekatere snovi kemično, zato je na vrenji mošta veliko ležeče.    Voda,  se ve da ostane voda;   drugače pa je s sladkorjem,  ki se spremeni v alkohol, ki da vinu moč, in v ogljenčevo kislino.    Več ko je   sladkorja v moštu, močnejše bo vino, ,zato ni prav,   da vinorejci preveč s trgatvijo hite.   Ce je vreme lepo,   se  množina sladkorja v grozdu vsaki dan zvekša, zato ima vino iz dobro zrelega grozdja veliko alkohola.   Pri nas sem pa opazil, da ravno po takih vinogradih, kjer grozdje slabo zori, radi najprej obirajo,   zato pa tudi malovredni cviček pridelajo.    Merodajni je pri   nas sv. Miha,   naj   bo uže jesen kakoršua hoče.   Se ve da bolj prebrisaai tudi tukaj radi počakajo s trgatvijo, če se oi bati ranega mraza, kolikor mogoče dolgo, al takim se rado primeri,   da se vreme naglo obrne, ter da jim sneg grozdje zapade. Te nezgode se naši vinorejci silno boje ,   in  ravno   zavoljo tega marsikdo preveč hiti s trgatvijo. Pri nas je splošna misel,   da   se mošt iz zmrznenega grozja nikdar ne sčisti, ter vedno mošt ostaoe.    Gosp. Dolenc pa je tudi v   tej   reči   poslušalce   svoje   drugače   podučil,  ter  jih potolažil,   ko   bi   se  jim   kedaj taka dozdevna nesreča pripetila.    Rekel je,  da če sneg grozdje zapade,  treba je grozdje  pri miru  pustiti  toliko časa,   da  ga   solnce prav dobro ogreje;   da je   vino iz  takega grozdja prav izvrstno, in po Nemškem celč jako iskano.   Gospodarji, ki ste do  zdaj mnogokrat o najgrjem vremeni hiteli izpod snega grozdje pobirati, ter ste s snegom tudi množino vode v mošta ne malo pomnožili, vino pa spridili, delajte   po nasvetu  gosp. vodje,   gotovo bo to,   kar je Nemcem dobro,  tudi vam prav in koristno.    Voda,   če tudi je je v moštu mnogo, ne povzroči vinu nobene bolezni,  drugače pa je z alkoholom, ki se rad skisa,  da vino cika po kisu,  če ni posoda dobro zabita,  in pa s beljakovino,   ki  največkrat   vino popolnoma spridi,   in tako imenovano  „zavrelico",   ki  je   zdravju  škodljiva, napravi.   Po Dolenjskem je bilo lani ,,zavrelic" mnogo, marsikateri vinorejec je moral svoje vino po tleh razliti. Tudi te nesreče   se   vinorejec   po nauku gosp. Dolenca lahko otme.    Polovica beljakovine   se   vleže   ko sdrožje ali blato na dno, druga polovica pa ostane v vinu, katera se pa mora tako dobro,   kakor drožje iz soda,   še do časa iz vina odpraviti, če nočemo imeti „zavrelice". Ue ostane beljakovina v vinu,   prične preje ali pozneje gnjiti,   vreti in vino je pokvarjeno.    Gosp. Dolenc nam je toraj iz lastne skušnje   svetoval   sledeče,   če nočemo imeti zavrelke.    Precej po božiču se mora vino prvikrat pretočiti.    Pri pretekanji   naj   se   na pipo natakne taka lukničasta cev , kakor jo imajo navadne vrtnarske škropilnice, da vino bolj narazen prsi, ter z zrakom v doti ko pride,   kar stori,   da   se  beljakovina  zagrize in potem v sodu zopet ko blato na dno leže.   Cez tri mesece se   vino na enaki način v popolnoma osnaženi sod zopet pretoči, in tako vsake tri meseca, dokler vino kaj blata naredi;   vendar   naj   se  le vprvič in   vdrugič toči na   iuknjičasto   torilce,   pozneje   pa   naj   se   pretaka   s pumpo ,   katero lahko več gospodarjev skupaj kupi. — Povedal nam je gosp. vodja tudi, kako ravnati z moštom, da je vino dobro; in sicer kako z belim, kako s črnim
____   428   -----
vinom, Al ker „Novice" z današnjim listom končajo letošnji tečaj , zato bodem o predavanji gosp. Dolenca še na dalje poročal v prihodnjem letu. Naj dostavim danes le še to, da bi nam al. deželni odbor g. vodjo Dolenca prihodnje leto se poslal, da bi mu bilo moči pričeti poduk dopolniti. Poslušalcev bi se gotovo več zbralo, ker marsikdo obžaluje, da ni o popotnem pod-učevanji g. Dolenca nič vedel in slišal. — Mnogo pametnih, za blagor naše revne Dolenjske vnetih mož sem slišal govoriti, da bi bilo treba prositi, da bi se vino-rejska šola, katera je med časom svojega obstanka na Slapu vipavske vinorejce gotovo že zdramila in vipavski dolini z naukom in izgledom mnogo koristila, preselila kam na Dolenjsko, kjer bi odprto imela veliko polje za blagonosno delovanje. Res, da popotno podu-čevanje lahko mnogo koristi, al vse drugače lahko koristi šola. Saj vemo, da kmet raji stori, kar je dobrega videl, kakor pa, kar je slišal.                                L. A.
Spodnji Zemon pri Ilirski Bistrici 19. dec. P. — Uže
dolgo nisem „Novicam" nič poročal, toraj ne vem, kje bi začel. Naj bo, bom pa z burjo, koja na3 skoro vsak dan nadleguje. Strehe nam je silno raztrgala, tako da gola rebra kažejo, a ljudje jih nimajo s čim popraviti. Ker niso lansko jesen bili vsled moče mogli ozimine sejati, tudi ni bilo kaj žeti, toraj ni bilo ne zrnja ne škupe. Zato so po pravici ljudje v skrbeh, kako si bodo strehe zopet popravili. Burja nam je tako zrak ztnrzela, da je bilo 3. dne t. m. nad 16° R. mraza. Zidovi v kletih so čez in čez s srenom prevlečeni, kakor bi bili ereberni. Mnogim je korun zmrznil, poglavitni živež naših kmetov. Revni ljudje so začeli javkati, kaj bodo delali na spomlad, ker ne bo niti živeža, niti semena. In to posebno zato, ker ni tu zdaj nobenega zaslužka; in še ta nesreča je, da smo od Istre zaprti, tako, da ako ima kdo kako pest sena, ga ne more v denar spraviti. Po pravici se tedaj bojimo, da letošnja huda zima bo imela hude nasledke za sabo, posebno za nas No-tranjce; zato živo želimo, da bi naši državni poslanci nas krepko branili pri sklepanji čolne pogodbe. Naša Notranjska nikoli nič žita ne proda, a kupi ga vsako leto več ali manj; vsaj ga nam še za domače potrebe nikoli dovelj ne priraste. Toraj želimo, naj bi se kup-čijska pogodba za9tran colnine ne sklepala le na ljubo ogerskim in dunajskim židovskim trgovcem, koji bi radi, da bi bilo žito drago; al pomisli naj se, kolika nadloga je zdaj dragina živeža za revniše stanove in kolika bi še utegnila nastati, ker vendar v Avstriji več ljudstva živež kupuje nego prodaja. Iz takih nepremišljenih po-godeb bi utegnili prav žalostni in hudi nasledki postati, posebno pri nas, na Primorskem, Isterskem in drugod. — Za sadno drevje se bojimo, da nam ne posahne, ker so letos začele jablane močno bolehati, tako, da 90 se nekatere skoro čisto posušile. Ravno tako se širi češ pljeva bolezen ? tako , da se prav mlada drevesca kar posuše; najprej korenike, potem pa veje. — Trte so letos večidel prav zdrave, les lep, bledo-rumena, nekatere se dobe tudi bolne. Letos je bilo jako malo vina, tedaj bodo židje več lepih denarcev za svojo delano žlobodrijo izvabili; posebno niže vrste krčmarji so nekaj časa pri glasovitem Židu Sternu v Zagrebu, koji ume dobro ponarejati vina, kupovali. Prav bi bilo, da bi naša vlada strogo stopala na pete takim spodkopoval-cem človeškega zdravja. — Iz Kalabrije je prišel septembra meseca Ivan Prime, koji je hudo mrzlico sabo prinesel in žalibog ga je na Martinov somenj pokončala. Za ranjkim „Janezom Mihotovem" je vsem okoličanom žal, kdor koli ga je poznal. Zapustil je mlado vdovo in tri otročiče. Naj bo vrlemu rodoljubu žemljica ahkal
Iz spodnje Idrije 20. dec. (Še enkrat o naših nad-logah.) V 42. listu „Novic" sem čital, kako da je naš poprejšnji župan gosp. B. Leskovec veliko škodo puha idrijskih žgalnih peči živega srebra, popisal. Z dobro vestjo rečem, da je škode prej več kakor manj. To dokažem lahko s svojim lastnim gruntom. Nekdanji lastniki mojega grunta so redili mnogo drobnice: še čez 40 ovac in 15 do 20 koz, imeli so po 6 volov, 8 krav, 9 telet, in vsako leto so par volov in več drobnice, volne, sira in masla prodali. To je verjetno, kajti cerkovnik ima v svojih zapiskih zraven žita tudi hleb sira kot davščino vsako leto vpisan, katerega mu še zdaj plačujem. Naj povem , kako je pa današnje dni ravno pri tem gruntu. Drobnice ne asorem prav nič rediti, in goveje živine nič več domd si prirediti. Če mi kako leto kako telee živo ostane, ni za rejo, ker je sila majhno, pa večkrat tudi vse pokvarjeno, tako, da 4 tedne staro še na nogah stati ne more; treba je ga nositi k kravi in od krave; ko se zakolje, je 12, k ve-čemu 35 funtov težko. Prejšnje čase so naša teleta od 40 do 80 funtov in še več tehtnla. — Leta 1874. sta dva pravična komisarja po skušnjah našla, da vsak dan 3*17 funtov živega srebra v dim iz peči uide in nam škoduje. Po mojih mislih so le trije dobri funti za škodo v taki daljavi prenizko cenjeni, vsaj skušnje učijo, da se goveji živini na paši uže o treh tednih zobje gug-ljejo. Radoveden sem , kakošen odgovor bo dal g03p. dr. Schindlef, c. k. deželni živinski zdravnik, ki je bil s komisijo maja meseca leta 1877. tudi v mojem hlevu in se sam prepr čai škode, ko je videl, da imajo goveda zobe ogugane. Res, komaj čakamo, da bi vlogo našega vrlega poslanca gosp. K lun a al. ministerstvo kmalu in nam na pravico rešilo. Res, čudno se nam godi v vaacem oziru , tudi za les in drva v cesarskih gozdih. Nekemu posestniku, ki ima le J/4 grunta, so za gruntno odvezo od cesarskega gozda 1174 gold. 83 kr. pripoznali in dali 14 oralov in 922 sežnjev, meni pa, ki imam cel grunt, so pripoznali 88 gold. 45 kr., in mi cesarskega gozda le J86 ? sežnjev odmerili. Kje so tu enake pravice? V Crne^m vrhu in na Vojskem so dajali na celi grunt po 30 do 35 oralov, v spodnji Idriji pa tako malo.
Častito vrednistvo „No*ic" , ki je uže večkrat, in vselej dobro svetovalo, lepo prosim, naj tudi meni pove, kako bi si mogel svoje stare pravice za le3 v cesarskem gozdu nazaj pridobiti, ker se še nisem podpisal, da sem a tem zadovoljen, kar so mi odmerili?*)
Anton Kenda.
Iz notranjske Bistrice 26. dec.   ¦—  Pri non volitvi
občinskega starešinstva aa jablanišk^ občino biii so 21. dne t. m. izvoljeni: Josip Potepan (S^rljev) iz Dolnjega Zemna kot župan, Anton Skrl iz Dolnjega Z^mna, Miha Gržina iz Vrbice in Jože Logar iz Vrbova pa kot svetovalci.    Vsi so vrli in zavedni narodnjaki!   Slava!
Iz Škofje Loke 28. dec. — Naša tombola na korist stradajočim Istrijancm, napravljena na Stemarjih je dc-nesla 36 gold.
*) VaŠ dopis žalibog kaže, da je sodba o odvezi Vaših gozdnih pravic uže dokončno rešena , — da tedaj redne pomoči ni več zoper konečno razsodbo. — Znabiti, da dobite več prostora za odškodovanje — pa bi bil primerno slabeji ali vsaj bolj oddaljen. Celi grunt in J/4 grunt se ne da, prav primerjati, ker že vsak celi gruat ni 4krat večji kot vsak */4 grunt, ampak je dostikrat razmera prav narobe; odškodovanje se meri po velikosti potrebščine opravičenega zemljišča, — oralov se pa tem več odloči, čem manja je njihova vrednost. Sploh je pa čez ia čez pripoznano, da so odškodnine zelo> ze!6 pičlo odmerjene za kmeta.                                    Vred.
-----    429___
S Šenturske Gore 23. dec. (Čudna natorna prigodba.) Pridai včeraj zjutra v vas Pšato po imenu, stoječo med Poženkooa in Gradom v duhovniji cerkljanski, izvem natorno prigodbo, katera se mi dozdeva vredna, priobčiti jo. Pravili so mi ljudje, da so na dan pred godovno sv. Barbare, to je, 3. dan t. m. čuii o polu enajsti uri do poludne močno šumenje v gori, kakor dohajočega viharja, ki je pihal iz votline, kjer potok Pšata izvira. Voda, navadno tako velika, da ne dalječ od izvira uže mlinske kamne vrti, prenehala je kako četrtinko ure teči; potem pa je zopet privrela iz globokega kotU. Pripovedovali so mi ljudje, da se je to v preteklem času uže nekaterekrati zgodilo. — Prečudne pojme imajo priprosti ljudje o tej natorni prikazni. Rekli so mi, da v gori je neznansko jezero, v katerem velika riba živi, katera včasih toliko vode popije, da potlej ne priteče na beli dan. Prvo bi znalo nekoliko resnično biti; al drugo je sama neumna domišljija. Po mojih mislih bi se dala ta reč tako le razložiti. Pšateška gora, po večem obstoječa iz Halinskih skladov zgornie terciarne tvorbe, med katerimi je od Poženka do Zatiške vasi nekoliko Kasijanskib nasadov vkiinjenih, je v svojem drobu vsa votla; to pričajo kotline, katere se v zvišeni dolini, stegujoča se od imenovane vasi do Sidro-škega jarka, nepretrgano obilno nahajajo. V tej dolini tudi nobenega studenca ni, ker vso s planin dohajočo vodo ti podzemeljski podmolji požirajo, iz katerih se le v znožji gore, kjer je zemlja bolj glinasta in ilovčasta, na pripravnih mestih na dan pritije. Znano pa je, kar večkrat gledamo, da voda, zlasti kedar je velika, zna orati in razkopavati, podirati in odnašati; lahko je mogoče, da tudi potok Pšata, kedar naraste, v svojem podzemeljskem teku od časa do časa tu in tam kaj izpere, podkoplje in prerije, da se, ali njena struga na kakem mestu pogrezne, ali pa se kaj porušivši skup pade in vodo nekoliko časa zajezi. — Tje na spomlad, kedar bodo uže daljši in gorkejsi dnevi, hočem to zanimivo goro na drobno preiskati; znabiti se mi tudi posreči splaziti se v kako votlino, od katerih vedč ljudjč toliko strašnega pripovedovati, in jo ogledati.
S. Robič.*)
Iz Ljubljane* — Slovenci na Kranjskem začnemo novo leto z važnim političnim činom ~ z volitvijo poslanca v državni zbor. Prihodnjo soboto, 3. dne januarja, bodo naši Dolenjci na 3 mestih (v Trebnem, Radečah in Koeevji) hiteli na volišče, da si namesto umriega grofa Barbota izber6 novega poslanca. Da volilci zaupanje , ki so ga prej stavili na blagega grofa Barbota, preneso vsi zdaj na gospoda tudi vsega našega, to je, na princa Ernesta Windischgratza, to je zdaj dognano, kajti ,,Slov. Nar." in „Slovenec" sta našim Dolenjcem prav do dobrega razjasnila, zakaj da si v sedanjih naših političnih razmerah ne moremo želeti bolj ga zastopnika naše dežele v državnem zboru, kakor je v Litijskem okraji dobro znani in visoko spoštovani princ E : nest Windischgratz; — gospoda Navratil in Hren pa sta od svoje strani pošteno storila vse, da se odstrani vse, kar bi motilo en ogla sn o volitev prihodnjo soboto. „Novice" so namreč uže v svojem zadnjem iistu objavile, da je gg. Navratil v Metliki se na ljubo princu Windischgratzu odpovedal kaadidaturi državnega poslanstva, danes pa moremo isto to poročati od gosp. Hrena, državnega pravdnika v Novomestu , ki je 29. dne t. m. prvomestniku narodnega volilnega odbora, dr. Jan. Bleiweisu pisal to-le: vda se odvrne vsak razdor med nami, se iz domoljubja in zarad   discipline   odpovem vsakej kandidaturi ter prosim
*) Tudi mi Vam želimo veselo novo leto in dobro srečo v Vaših veliko vrednih znanstvenih preiskavah!           Vred.
častite volilce, naj meni blagovoljno namenjene glase vse dado po centralnem odboru priporočanemu kandidatu princu Ernestu Windischgratzu. Jaz sam sam pisal gospodom, s katerimi sem bil zarad kandidature v dogovoru, naj ta moj sklep razglasijo volilcem svoje okolice. S tem mislim je stvar popolnom vredjena." — Tako sta res oba ta domoljuba hvalevredno dokazala , da vest« po vse ceniti disciplino, brez katere, ča vsak na svojo stran glasove napeljuje, srečne volitve niso mogoče. Po takem, če tudi Kočevarji z nami volijo, je enoglasna volitev princa Ernesta Windischgratza gotova, in Krajna naša se bode po vsej pravici ponašati smela z njo. — Naj dostavimo tu le par besedi nekaterim volivcem , ki težko razumejo, zakaj se pri volitvah ne sega zmerom le po poslancih onega kraja, kjer se volitev vrši. Naj ti naši deželani vedo, da vsa druga je volitev odbornikov v občinski zastop, — zopet druga je volitev poslanca v deželni zastop, in zopet druga volitev poslanca v državni zastop. To je trojna lestvica poslanstev; vsaka pa potrebuje svojih mož; poslanec, ki seii v državnem zboru, mora — razi-n razmer svoje dežele, katero zastopa — poznati tudi razmere druzih dežel in držav, da je kos svojemu poslanstvu.
—   (Močvirski odbor) je 29. dne t. m. imel sejo, v kateri ja obravnaval več zadev, med katerimi je bila ena najvažnejših ta, da po obširni debati se je soglasno potrdil predlog gosp. Kotnika, da se vsi načrti, katere sta odboru predložila gosp. inženirja Klemenčič in Potočnik, izročijo gosp. Podhajskemu na Dunaji, da jih presodi in izreče svoje mnenje o njih.
\»                                                                                                                                                              -v
—• (Čitalnični občni zbor) se je vršil na sv. Štefana dan pod vodstvom podpredsednika gosp. dr. Zupanca; udeležilo se ga je okoli 60 udov. Po poročilu blagajnika in tajnika, o katerem prihodnjič obširneje poročamo, nasvetoval je najprej g. odbornik Hribar v odborovem imenu nekatere premembe društvenih pravil, namreč, da se kakor plačujoeim in častnim društ-venikom tako tudi izvršuj o čim odločijo vse one društvene pravice, — da bode občni zbor v prihodnje volil 15 odbornikov, izmed katerih ima dvanajst pripadati plačujočim, trije pa izvršujočim društvenikom in da si odbor potem iz svoje srede izbere predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika in knjižničarja. Potem je dr. Karol Bleiweis isto tako v odborovem imenu z ozirom na gospodarske potrebščine nasvetoval poviksanje čitalničnih letnih doneskov in sicer s tem, da samci na leto 1 goid., po 2 gold. pa društveniki z rodbino plačujejo. Vsi ti nasveti so po temeljitem razgovoru, v katerem se je primernost nasvetovanih prememb pripoznavala, skoraj enoglasno obveljali. Konečno je zbor sklenil, da se bode nov odbor volil še le tedaj , kedar vlada premenjena pravila potrdi. Ker so se pravila uže predložila vladi, je upati, da bode kmalu zopet občni zbor.
—  (V občnem zboru vSokola" 21. dne t. m.) je bil za starosto izvoljen gosp. Franjo Ravnihar, za pod-starosto gosp. Juvančič, za odbornike pa so bili izbrani gospodje: Armič, Geba, Gunter, Jeločnik, Kališnik, Kreč, Muiaček. Bivšemu starosti gosp. Pr. Dreniku je zbor izrekel iskreno zahvalo za njegovo požrtovalno delovanje. Tudi je ukrenil zbor, da „Sokoli" ne bodo več imeli rudeče srajce.
—   (Za stradajoče isterske Slovane) namerava čitalnica v združbi z dramatičnim društvom in s „Sokolom" veliko akademijo napraviti v javnem gledališči; dan in program te predstave se bode kmalu odločil in objavil.
------    430   ___
— Milodari božični v sirotnisnici in v Alojzi-jevisči na korist ubogim šolarjem ste se tudi letos lepo vršili; povsod je bila preblaga soproga gosp. c. kr. deželnega predsednika pričujoča.
—  (Vreme) se je 29, dne na večer nagloma pre-vrglo v eno stopinjo gorkote, ko smo zjutraj še 14 stopinj mraza imeli.
—  Kakor „Karnt. Volksstimme" poroča, se bode v cerkvi v Naklem nad Kranjem, rojstnem kraji za cerkev in državo mnogozaslužnega škofa tržaškega dr. Legata, postavil mu spominek. Doneske za ta spominek bo nabirala tiskarna društva sv. Mohorja v Celovcu. Pričakovati je, da ne bodo le Kranjci, ampak tudi drugi častilci umrlega škofa se udeieiežili te užs dolgo nameravane naprave.
— (Predpustne veselice v Čitatnici ljublj.) se vsled odborovnega sklepa napravile bodo sledeče: trije majhni plesi in sicer v soboto dne 10. januarja, potem pa eden izborni ples z besedo v nedeljo dne 1. februarja prihodnjega leta.
—  Iz Zagreba nam je došlo sledeče
vabilo na naročbo »Puckih novin".
Vse Slovence, kateri želč; da se seznanijo s hrvatskimi razmerami in s hrvatskim jezikom, posebno opp-zorujemo na tednik ,,Pucke novine", kateri že 3 leta v Zagrebu izhaja. — V ta časopis pišejo najbolji hrvatski ljudski pisatelji in sicer tako umevno, da ga Slovenci brez vsake težkoče razumiti morejo. Bilo bi za Slovence mnogo koristneje in za našo medsebno vzajemnost veliko vspešneje, ko bi se, namestu po nemških Časnikih, ozirali na novice hrvatske in sploh slovenske. Vsak naobražen Slovenec moral bi vaaj en hrvatski list si naročiti. — „Pučke novine" izhajajo v obliki slovenskih „Novic" vsako soboto na celi poli, ter veljajo po posti prejemane za vse leto 4 for. 60 oovč., za pol leta 2 for. 30 novč., za četrt leta 1 for. 15 novč. Slovenskim dijakom dajemo list za polovico gori označene cene. Vredništvo sprejema tudi slovenske dopise v svoj list, se ve, samo toliko jih popravi, da jih vsaki Hrvat lahko razumi. — Kdor namena naročiti se na ta list, naj se podviza, da pri razpošiljanji ne bode zaprek.
V Zagrebu meseca decembra 1879.
Ljude vi t Tomšič, vrednik in izdavatelj „ Puckih novin".