-JL i31%
LOVEC
GLASILO
SLOV. LOVSKEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI
UREDIL DR. JANKO LOKAR
LETNIK IX.
LJUBLJANA 1922
NATISNILA JUGOSLOVANSKA TISKARNA
KRALJU - LOVCU!
»Lovci Slovenije, zbrani na X. redni skupščini Slovenskega lovskega društva, pošiljajo obenem z odposlanci Hrvaškega lovskega drušiva Vašemu Visočansivu najvdanejši lovski pozdrav, izražajoč nado, da pohiti skoro Vaše V i s o -čansivo kot lovec med nas, da poklonimo tu v kraljestvu zlatoroga Vašemu Visočanstvu zeleno g r a n o.«
Tako se je glasila vdanostna brzojavka, ki smo jo poslali
2.	februarja 1921 svojemu regentu, sedanjemu svojemu vladarju.
In kralj je res prihitel k nam ter stopil kot lovec s puško na rami v naše lovske vrste.
Ponosni smo na to dejstvo, ker je s tem ustvarjena med kraljevsko krono in našim društvenim znakom nerazdružljiva vez, ki nam daje najjačje poroštvo, da ne zapadejo naša lovišča lovski pogibeli.
Kot dobri državljani dolgujemo svojemu vladarju — zvestobo, kot vneti lovci pa mu poklanjamo svojo — ljubezen, ki je nevenljiva kakor je nevenljiva poezija in lepota naših planin in naših poljan. In te sinje planine in te pisane poljane naj bi bile tudi Njemu vir one neskaljene radosti, kakršno more občutiti le lovsko srce.
To je naš novoletni — lovski pozdrav!
1'
Lovec, 1922.
Kralj na lovu v Kamniški Bistrici
O kraljevem lovu se za danes omejimo le na kraiko poročilo, ker bomo izdali podroben opis.
Kralj je prišel v Kamnik 27. decembra 1921 okrog ene s posebnim vlakom. Po slovesnem sprejemu in obedu, ki se je vršil v salonskem vozu, si je ogledal smodniščnico in se potem odpeljal v avtomobilu do Stahovice. Tu je zajahal konja in odjezdil skupaj s svojim spremstvom v Kamniško Bistrico.
Spremljali so ga njegov bratranec knez Pavle Karadjordjevič, krilni pobočnik general Stevan Hadžič, komandant dravske divizije general Djuro Dokič, maršal dvora polkovnik Jevrem Damjanovič, pobočnika podpolkovnik Velimir Dimiirijevič in Živoiin Trifunac ter ordonančna častnika major Borivoj Kostič in kapetan Branko Pogačnik. Od civilnih oseb sta spremljala kralja pokrajinski namestnik minister Ivan Hribar ter minister n. r. dr. Momčilo Ninčič. Spremljal ga je tudi oddelek kraljeve garde, kateremu je poveljeval kapetan Milan Andjelkovič, in voj pešpolka št. 40 pod poveljstvom kapetana Miodraga Andrica.
Kralj je nosil generalsko uniformo, knez Pavle pa angleško športno obleko.
Od Stahovice do lovske koče v Kamniški Bistrici je kralj deloma jahal, deloma šel peš in dospel proti petim popoldne do koče.
Tu ga je najprej pozdravil kol hišni gospodar Vladimir Gorup, nudeč mu hleba in soli.
Nato ga je pozdravil predsednik »Slov. lovskega društva« dr. Ivan Lovrenčič in njemu ter knezu Pavlu izročil društveni znak, ki si ga je pripel kralj na prsi, knez pa za čepico.
Ob osmih se je vršila večerja. Pri kraljevi mizi je bilo pogrnjeno za 12 oseb. Poleg kralja na desni je sedel knez Pavle, na levi minister Hribar, nasproti kralja pa Vladimir Gorup. Razen teh oseb so bili h kraljevi mizi povabljeni oba generala Hadžič in Dokič, polkovnik Damjanovič, dr. Ninčič, dr. Vladimir Turkovič, Davorin Turkovič, Aleksander Gorup in dr. Lovrenčič.
Po obedu je kralj igral partijo bridge.
Drugi dan (28. decembra) se je vršil pogon na divje koze v Mecesnovcu. Točno ob desetih je zajahal kralj s spremstvom konja in jezdil do drvarske koče v Žagani peči. Tu je spremstvo ostalo, kralj in knez Pavle sta pa jahala dalje. Spremljali so ju častniki Hadžič, Dimitrijevič, Trifunac, Kostič, Pogačnik ter od
civilnih oseb Davorin Turkovič, Aleksander Gorup in dr. Lovrenčič — vsi na konjih.
Družbi se je pridružil ludi iržni nadzornik Slavko Plemelj iz Ljubljane, ki si je bil izprosil od kralja dovoljenje, napravili foiografične slike zanimivih lovskih prizorov.
Poi je kazal kmečki fanl France Uršič iz Kamniške Bistrice, ki je jahal pred kraljem.
Družba je jahala pod Brano do Koščenega plaza, približno poldrugo uro, od tu do Klina je pa šla peš. Tu se je dr. Lovrenčič ločil in odšel na stojišče št. 14 pod Mecesnovec, general Hadžič je ostal pri Klinu na stojišču št. 1, kralj in knez sta pa šla dalje v Repov kot.
Puško je nosil kralju njegov telesni lovec Miloš Živkovič. Na stojišču pri kralju so ostali Trifunac, Aleksander Gorup, Živkovič in Slavko Plemelj, pri knezu Pavlu pa kapetan Pogačnik in Davorin Turkovič.
Točno ob eni se je pričel zagon. Gonjače je vodil nadlovec Valentin Slatnar. Ob dveh so padli prvi streli, in sicer je streljal general Hadžič. V gonji je bila samo ena divja koza, druge — prejšnji dan so jih tu našteli 25 — so se bile premaknile više, ko so gonjači in odbijači šli na svoja mesta.
Ob pol treh je bil lov končan. Kralj se je vrnil v Žagano peč, kjer je bil pripravljen mrzel prigrizek. Vkljub neuspehu je bil kralj dobre volje in se je odpeljal na saneh do lovske koče v Bistrici.
Zvečer ob osmih se je vršila večerja, h kateri so bili povabljeni isti gospodje kakor prejšnji večer.
Po večerji je poklonilo kralju »Slovensko planinsko društvo« fotografične slike Kamniške Bistrice. Društvo je zastopal odbornik Rudolf Rozman.
Tretji dan 129. decembra) se je vršil lov blizu koče v Mokrici. Gonili so od treh strani. Zasedena so bila le tri stojišča, ker so hoteli spraviti divjačino na kolikor mogoče majhen prostor, da bi prišel kralj tem zanesljiveje do strela. Ob tri četrt na deset je že padel prvi strel in potem je pokalo do enajstih.
Vsi udeleženci so imeli uspeh. Kralj je ustrelil dva kosa, eden je imel posebno močne roglje in dolgo brado, knez Pavle tudi dva, generala Hadžič in Dokič, ki sta stala skupaj na enem stojišču, pa vsak po enega.
Po končanem lovu je odlikoval kralj lovce in gonjače, šel k izviru Bistrice in v kočo »Slov. planinskega društva«. Ob eni se je vršil obed, h kateremu je bil povabljen tudi zastopnik »Slov.
planinskega drušiva«, Rozman. Ob dveh je zajahal kralj s sprem-šivom konje in odšel proii Siahovici. Tam, kjer se odcepi sleza od kolovoza, je stopil kralj s konja in šel peš po stezi, knez Pavle je pa jahal. Ob pol štirih je prispela vsa družba v Stahovico, sedla v aviomobile in se odpeljala v Kamnik.
Kralj je bil ves čas sijajne volje, se prijazno razgovarjal ne le z gospodi svojega spremstva, marveč tudi z gonjači. Rekel je, da pride na jesen zopet v Bistrico na lov.
Glavi obeh koz je dal nagačili, meso pa je podaril kuhinji ruskih beguncev.
Kralj opazuje koze.
Fr. Bračun:
Skovir.
Juu - huhu - huhuhu - huu - - čuvik - čujk - - rlurlurlu--
Siara Špela usiavi kolovrat ter se prekriža s koščeno roko: »Križ božji! Koga kliče neki nocoj s seboj? Ali se še spominjate? Tudi lansko leto smo predle nekako ob takem času in se pogovarjale pa je prišel na lipo ter vriskal in skovikal kakor nocoj. Drugo jutro smo zvedele, da je umrl ponoči stari, nadušljivi Božičnik tam onkraj vasi.«
»Beži no, Špela, in ne bodi trapasta!« jo zavrne stric Nace, ki sedi pri peči in puha iz čuka sinjkasie kolobarje pod strop. »Ženi se skovir, ženi. Zato tako vriska in uka na noč poln ljubezni in koprnenja kakor Šimeiov Tone, vse drugo pa je bosa. Seveda je moral tudi stari Božičnik umreti, saj jih je imel že nad devetdeset na grbi. To bi pa bil storil takrat tudi brez zaljubljenega skovirjevega ukanja.«
Toda Špela se ne da prepričati in, ker najde še nekoliko praznovernih poslušalk, se razdeli namah družba na dva tabora, ki zagovarjata vsak svoje stališče.
Skovirja pa ne moti na lipi nič, da ne bi vriskal, skovikal in grgotal na vse grlo v gluho noč. Prav posebne vrste je njegovo vriskanje. V začetku hreščav, tesnoben krik, ki preide v glasen krohot, naraste v peklensko, divje roganje in ukanje ter zamre na konec v bolestno ječanje, da te nehote obide zona, ko ga zaslišiš nepričakovano v skrivnostno tihi noči.
In vendar veleva to ukanje z neodoljivo silo drenu na prisojnem obronku, da je čas ogrniti si zlatnat plašč, in vrbi ob potoku, da je treba pognati lične, mehke mačice, prisili lešnikov grm, da si navesi čopičasiih abrankov, in jelšo, da se ovenča s kimastimi grozdi, prikliče iz še napol zmrzlih tal zlaienkasie jegliče in privabi iz močvirnega, deloma še s snegom pokritega sveta nebroj snežnobelih zvončkov. Skovirjeva visoka pesem ljubezni pomeni, da je dogospodinjila zima, njegov peklenski krohot nam javlja lepše čase ter nam prvi oznanja prihod cvet-nate pomladi.
Še včeraj je bril čez plan oster sever. Polna luna je pripeljala kmalu po solnčnem zatonu polnoštevilno zvezdno družbo na sinji nebesni obok. Sneg se je utrjal na površju v steklast skrlup. Tiho je zapustil skovir duplo v orehu poleg napol podrtega vinskega hrama, ki stoji ob oglu tam, kjer se zasuče kolovoz navzdol skoro pravokotno proti vasi. Tiho je zletel na kozelc pred vasjo, sedel na preklo poleg obešene koruznice,
ujel tam tri drzne miške in na drugem skednju dve tolsti podgani za prazni želodec ter se davno prej, preden je pordečila mlada zora okoliške vrhe, zopet prav tako tiho povrnil v samotno orehovo duplo. Proti poldnevu pa je zapihal gorek jug, razrahljal skrlup, znižal mestoma sneženo plast ter povzročil na večer gosto, vlažno vreme. Še so zadnji žarki poslavljajočega se solnca z zlatom obrobljali bele oblačke na nebu, že je privzdignil skovir peruti in poletel iz oreha proti razširnim, skoro že kopnim travnikom za vasjo. Trdno so zgrabili močni prsti neprevidnega krta, kakor šilo ostri krempeljci so mu prebodli baršunast kožušček, krepek kljun mu je pregriznil tilnik ter ga ukončal. S čvrstima nogama je skovir še dobro pregnetel plen, mu polomil rebra tei ga pogoltal — celega. Na isti način so izginile v širokem žrelu še tri miške.
Toda dasi cvičajo povsod miši in privzdigajo zemljo krti in krtice, mu ne dela lov nocoj prave zabave. Nagon, ki ga že dolgo ni več čutil v sebi, se zopet oglaša z neodoljivo silo — peti mora. Zato zleti na vaško lipo. Kaj mu mar smrti in grobov in vseh Špelinih marenj, ko mu je srce polno ljubezni in hrepenenja po bitju, ki bi čutilo z njim, po družbi prav tako ljubezni željne, debeloglave samicel Zato uka, tuli in vriska, skovika in grgota, se krohoče, roga in laja, da razburja vso pasjo svojat v vasi, da brni zvok prek travnikov in polja daleč tja v gozd, se odbija od gričev in prihaja nazaj v vas.
Čuvik - čuvik odmeva komaj slišno od nekod daleč tam izza gozdovega roba kakor jek na skovirjev juhuhu. Namah se spusti skovir z lipe, prhuta tiho kakor ogromen, črn netopir prek vasi proti polju, počine za trenutek na hrastu sredi travnika ter naravna nato polet neposredno proti osameli bukvi, ki stoji kot orjaški mejnik ob gozdovem oglu. Glasno tleskne s perutmi, se zažene z vso močjo v za tretjino večjo samico ter jo pahne z veje. Nato pa jo žene v gozd, ji sledi pri vsakem ovinku, puha vanjo kakor jezen maček in poka s kljunom, cvili in gostoli ter jo podi brez prestanka sem ter tja, dokler se samica upehana ne usede na krivo cerovo vejo, da bi počinila. Namah ji je nasproti, se priklanja in ji dvori, žvižga, vriska in uka tako ginljivo in prikupljivo, da omeči trdosrčno debeloglavko, ki ga nakonci usliši in mu sledi proti jutru v prostorno orehovo duplino.
Z mehko črvojedino pokrito dno je tako daleč proč od odprtine, da ga ne doseže zlahka človeška roka. Sicer se pa tega tudi ni treba izlepa bati. Predvsem stoji oreh precej na samoti in na konec naj se le drzne kdo nadlegovati sove! To bi jo skupil kakor Zvonarjev Tinček, ki je nekako sredi aprila proti večni
luči pripasel na vrvici svojo drugače vrlo pohlevno sivko pod oreh. Tistikral pa je vzdignila, kakor da jo je pičil modras, rep v zrak, vrgla zadek kvišku, podrla Tinčka v mejo, da je le težko izmotal truplo ter ude iz kopinja in sroboija, ter jo navda kar po vinogradu proti domu, kakor da ji je cel roj sršenov za petami. Toda tudi Tinček še ni bil prav zbral vseh kosti iz meje, ko mu prhne nekaj rjavega proti glavi in začuti ostre bolečine v tilniku, kakor da bi mu potiskal kdo bodečo irnjevko v kožo. S tesnobnim krikom in jokom jo pocedi deček za kravo ter pride brez sape domov. Pa mislite, da so mu domači povest verjeli? Naj je še tako zatrjeval, da je sveta resnica vse, kar pravi, posmehovali so se mu in mu odgovarjali, da je zadela najbrž sivka na osinje gnezdo, njega pa je skoro gotovo oplaznila veja črnega trna pri padcu ter mu prizadejala vidne, krvave praske na glavi. Toda naj pravijo, kar hočejo, sivka si je dobro zapomnila oreh in — Tinček tudi. Za vse kolače, ki jih napečejo o veliki noči v vasi, ne bi hotel iti več past sivke na večer pod oreh; še podnevi se mu izogne na daleč.
2e drugi dan je poznala vsa vas čudežno Tinčkovo zgodbo in se ji — smejala. Le dolgoletni lovski čuvaj stric Nace si je dogodek pravilno tolmačil, zahajal posihmal pridno proti zapuščeni vinski kleti ter vestno opazoval oreh in njegove skrivnostne prebivalce. Vedel je dobro, da niso naklonjeni starokopitni in praznoverni vaščani sovjemu rodu, da ga pokončavajo v lastno škodo, kjer morejo, nabijajo mrtve na hlevna vrata, češ da ne bodo zizale ponoči krav, in da uganjajo še druge vraže. Zato ni • črhnil nikomur besedice o namenu svojih izprehodov. Njemu pa je prinašalo opazovanje obilo zabave in mu prikrajšalo marši-kako uro. Veliko zanimivega je videl že s prostim očesom izza hrasta v rebri, še več pa mu je povedalo nezmotljivo poljsko kukalo, ko je poležaval na mahovitih tleh in puhal kakor Turek sinjkaste meglice med hrastove veje nad seboj.
Samica je bila namreč že izvalila na mehki črvojedini iz štirih kroglastih, belih jajčec štiri slepe, skoro gole nestvore, ki so izpregledali šele čez nekaj dni in se pokrili z mehkim mahom. Grdi kakor smrten greh so še sedaj mladiči in prav nič niso podobni starima. Kljub temu jih ljubita stara zelo ter jih branita proti vsem resničnim in dozdevnim nevarnostim. O tem se je moral prepričati poleg Tinčka i črn maček, ko se je priplazil nekega jutra skoro pod oreh. Preden se je zavedel, je že prejel udarec in nekoliko ostrih prask po hrbtu. Jezno je puhal ter reža! in — bežal, kolikor je mogel naglo, v mejo in po meji proti domu. Tudi Nacetovega jazbečarja sta neprijetno iznenadili sovi, ko
je hotel, nič hudega sluteč, po svoje zaznamenovati oreh kot najpripravnejšo vzvišeno točko v bližini. Tako uspešno sta ga obdelavah vsaka s svoje strani, da je cvileč stisnil rep med nogi ter jo pricvrl v divjem begu v varno Nacetovo okrilje. Odslej pa se izogiblje tudi Pit v velikem loku usodepolnega oreha.
Greben na severovzhodu ogrinja škrlatast plašč. Zvezde ugašajo druga za drugo. 2e se vzdigujejo najvišji vrhi iz polmraka. Niže in niže se spuščajo svetlobni prami ter razsvetljujejo tudi star, razmršen, širokovejnat hrast nad kolovozom. Kakor orjak med pritlikavci stoji hrast v rebri ter vabi s krivimi, grčastimi, gostolistnimi, z mahom in lišajem poraslimi vejami pod svoje okrilje vse, kar leta mimo. Z njega oprezata na plen pogosto kragulj ali skobec, mišar ali srakoper, tu se zbirajo na opoldanski počitek cesto tatinske vrane in klepetave srake, sem priletavajo na ogled bistrovidne grlice in oprezni poljski golobi. Neprevidno je ravnal potemtakem skovir, ko si je volil za izpre-membo proti jutru baš to drevo v svrho počitka in prebave, medtem ko se mu je naselila družica kakor po navadi pod varno streho zapuščenega vinskega hramca.
Trdno se naslanja nekoliko časa sova na poševno vejo, da je skoro ni mogoče ločiti od nje. Zato je tudi ne opazita ne vrana, ki plava z lenim poletom prek hrasta proti polju, ne srakoper, ki utripa nekaj časa v obrši. Toda blagodejno jutranje solnce, ki preseva vejevje, boža tako neznansko prijetno mehko perje, da pozabi skovir na osebno varnost ter se pomika mah na mah po veji, dokler ne pride v polno solnčno svetlobo. Tu se našopiri in povesi peruti kakor puran, se stresa, smuka pero za perescem ter se praska s kljunom na mestih, kjer so iekuii preveč nesramni. Nato pa stopica na mestu, zavija smešno vrat in stresa telo, dokler ne izgnete iz sebe gladkega, sluzastega, večinoma iz mišjih dlak in kosti, hroščevih kril in nog obstoječega svaljka. Baš zre z notranjo zadovoljnostjo za otrebkom, ko ga prestraši glasen, oster krik v bližini. Plaho se stisne sova, kar more, med veje, a prepozno je. Taščica jo je že ugledala, venomer vrešči, frfota sem ter tja, se ji bliža in umika ter razgraja čimdalje bolj divje. Že je druga na mestu in tretja, tropa radovednih sinic seveda ne sme izostati, ščinkavec se pridruži tolpi ter carar in že sta tudi kosa na hrastu. Vsa namešana družba pleše in skače, frfota in cepeta, zmerja, vika in preklinja krog sove, da komaj prenaša divji krik pobesnele tolpe. Ko pa prileti še kričava šoja na pomoč, ki se je loti z dejanjem na nesramen, prostaški način, ne vzdržijo živci več peklenskega hrupa. Namah se požene sova z veje ter odleti proti vinogradom. Z divjim vriščem, ki privabi
še sovražno vrano med napadalce, ji sledi tolpa. S smelo besnostjo napade črnuhinja skovirja, da uide komaj z dvojnim, zelo spretnim okretom okoli črešnje v vinogradu sunku trdega kljuna. Nazaj proii gozdu se zasuče divja gonja okoli oreha in mimo vinskega hramca, kjer pa izgubijo namah zasledovalke sovo. Še nekaj časa jo iščejo s krikom in vikom po gozdu, potem pa se pomiri hrup. A tudi skovir ima za danes dosti dneva m njegove živadi, zato ostane mirno do večera poleg samice pod varno hramovo streho.
Za mladiče skrbita stara s požrtvovalno ljubeznijo ter jim nanosita od mraka do zore v izobilju raznovrstne hrane. Urna je miška, skočna podlasica, a hiireji je skovir. Črnega murna v travi in slinastega polža na sočni pesi opazi bistro oko prav tako gotovo kakor jeklenosvetlega govnjača, ki je pravkar pribrnel z okornim poletom na zemljo. Tenkoslušni ušesi preslišita prav tako malo rahlo šumotanje gladkega slepiča kakor glasno regljanje rjave rosnice ali hrupno čofotanje neprevidnega klina, ki ga je pustila povodenj v močvirni mlaki poleg potoka. Nič ne pomaga kostanjastemu rogaču kleščasio rogovje in pisanemu modrasu smrtonosen strup, ako ga pograbijo bodalasti skovirjevi krempeljci. Noč za nočjo prihajata v vas in gorje miši ali podgani, na katero naletita! Prej, ko se zave, začuti ostre kremplje v hrbtu, kljun ji preseka tilnik in že je na potu proti orehu, kjer čakajo nestrpno na vejah pred gnezdno votlino na stara štirje belkasti, z mahom pokriti nestvori, da jima hlastno odvzamejo plen.
Štirim mladim sovam s štirimi lačnimi želodci ne zadostuje živež, ki jim ga nanosita v obilici stara ponoči. Čeprav sla jim natrpala do jutra do grla bisage, popoldne se začnejo mladiči iznova oglašati in čivkajo tako milo, da se napravita na konec stara tudi podnevi na lov, ne oziraje se na lastno varnost. Z neslišnim poletom se pojavita kakor duha zdaj tu, zdaj tam, zgrabita smelega vrabca na skednju, odneseta komaj godnega škorčka iz sadovnjaka in prstenastega škrjančka z njive, presenetila ličnega ščinkavca v gozdu in šareno postrv v potoku, da, celo mladi zajčki in jerebice niso vselej varne pred bodalastimi krempeljci. Vendar pa so to tako redki slučaji, da jima Nace rad odpusti te lopovščine z ozirom na nebroj različnih škodljivih glodavcev in hroščev, ki jih pokončala.
Vsled obilne in tečne hrane rastejo in se razvijajo mladiči v orehovem duplu od dne do dne. Čimdalje več pisanega perja se pojavlja med mehkim, belkastim mahom; letalna peresca preberejo ovoje. Nelične spačke izpremenita maj in junij v zastavne sove, ki sicer še vedno beračijo z milim čivkanjem za starima,
vendar pa že poskušajo ujeti prilično tudi same kako miško. Skraja seveda ne gre gladko. Nevajena noga pograbi celo takrat mimo, ako izpustita samec ali samica prednje na pol poškodovano, cepetljivo miško. Toda od noči do noči rasteta spretnost in podjetnost. Nocoj se posreči temu mladiču lov, jutri onemu, le kratko časa še in mlade sove so se popolnoma osamosvojile. Tedaj se razdruži družina. Vsak član si poišče svoje lovišče, \ starem, debelem orehu pa sameva zopet stari, debeli skovir.
Kralj ogleduje plen.
janko Barle:
Nekoliko podatkov o skalnem plezalcu.
Čeprav nisem pficeslovec, me je vendar krasni piiček vedno zanimal, odkar sem ga zagledal prvič. Frever ga zove po Zoisu: maverca, zidna maverca, marva in mrfvašica, Erjavec ga je krstil: skalni plezalec, Hrvaii ga imenujejo: zidarica, zidarčac, priljepak, priljepuša, brzelj, a v Srbiji je znan pod imenom: puzgavac. Znansiveno ime mu je: Tichodroma muraria L, nemško: Mauerläufer. Seznanil sem se z njim na zidovju zagrebške stolne cerkve, kamor prihaja la piiček vsako zimo po večkral. Ko sem ga zagledal prvič, sem mislil, da gledam ogromnega, pisanega metulja, nemirno frfotajočega po navpičnem cerkvenem zidovju.
Ker imamo o lem ptičku za naše kraje razmerno malo podatkov, priobčujem ie vrstice v Lovcu, da opozorim lovce, ki imajo največ zanimanja za lepote narave, na tega zanimivega ptička. Prosim jih tudi, da sporoče svoja tozadevna opažanja uredništvu.
Tega redkega in zanimivega gosta, ki živi na strmih, skalnatih stenah alpskega gorovja, a obiskuje le pozimi cerkve in gradove v dolini, moram čitateljem najprej predstaviti, ker ga morda še ne poznajo. Poslužil se bodem opisa pok. dr. Gvidona Sajovica, ki je priobčil o njem malo pred svojo smrtjo v »Glasniku hrv. prirodoslovnega društva« 0. 1919., god. XXXI., polovina II., sir. 169 do 1721 zanimiv članek pod naslovom: »Nekaj o skalnem plezalcu v naših krajih«. On pravi o njem: »Velikosti je brglezove, samo da je bolj vitke postave. Tudi lahno navzdol usločeni kljun je tanjši, do 4-5 cm dolg. Po živahno pisanem perju spada med naše najkrasnejše, po svojih plezalskih zmožnostih med najokreinejše ptice. Vobče je pepelnatosiv, le pod vratom in po prsih poleti črn, pozimi bel. Perulna krovna peresa so karminasto rožnata, letalna pa črnorjava in razen prvih treh v začetni polovici na zunanji strani živokarminasfo rdeča, na notranji strani pa imajo navadno po dvoje belih, oziroma rumenih lis, katerih velikost lega in število ni enako pri posameznih. Črnorjava repna peresa so belo obrobljena. Frfotajoč po strmem skalovju, nas spominja na pisanega metulja.
Kar je veverica na gozdnem drevju, to je skalni plezalec na gorskem pečevju: uren plezalec, živahna m nemirna žival. Pleza vedno z glavo navzgor obrnjen. Z dolgimi in ostrimi krempeljci se čvrsto oprijemlje skalovja. S perutnicami se pri plezanju sunkoma odganja kakor žolna in šviga spretno po skalnati steni zdaj naravnost, zdaj na levo, nato zopet na desno. Pri tem si išče
po razpoklinah in luknjah hrane, ki obsiaja iz raznovrstnega mrčesa (pajki, žuželke, njih zalega i. dr.). Za tak lov ima kaj pripraven jezik, ki je posut z resastimi kaveljci in kakor pri žolni z dvema prožnima irakoma pritrjen na lobanjo, da ga po potrebi lahko proži iz kljuna. Za domovje si izbere skalnato razpoko ali luknjo, kjer prespi noč, ležeč na trebuhu in z naprej po tleh stegnjeno glavo. Tam tudi gnezdi. Gnezditev se prične maja, mladiči so godni julija. Pozni mraz in sneg pokončata mnogo mladega zaroda. Zaradi tega in ker skalni plezalec ni družabna ptica (samec in samica živita družno samo za časa gnezditve in vzreje mladičev, potem se družina razkropi), ni nikjer posebno pogost.«
Kakor sem opazoval stare upokojence, ki so redno prihajali v zagrebško stolno cerkvo, tako sem pričakoval vsake zime z veseljem tega izrednega obiskovalca naše stolne cerkve, ki si je ogledoval cerkev seveda samo od zunanje strani. Videl sem ga pač vsake zime. Dne 17. decembra 1. 1911. sem bil celo tako srečen, da sem dobil skalnega plezalca v svoje roke, ah na žalost mrtvega. Ptiček se je zakasnil na svojem potovanju, priletel je ponoči, a ker ima noč svojo moč, je buiil z glavico v razsvetljeno okno nadškofijske presiolice in izgubil svoje mlado življenje. Spomenika mu sicer nisem mogel postaviti, pač pa ga je dosegla čast, da je ohranjen v zagrebškem muzeju.
V zimi od 1. 1919. na 1. 1920. sem se srečal s tem ptičkom večkrat. Na vseh svetnikov dan 1. 1919. je bilo prav lepo, sicer mrzlo, ali solnčno jutro. Ko sem šel ob pol osmih mimo zakristije stolne cerkve, sem zaslišal kratko, veselo ptičjo pesemco, ki me je iz-nenadila. V tej kasni jesenski dobi se ne sliši več ptičja pesem. Kdo je ta zakasneli ptič, katerega »ne mrazi nesrečna zima«? Pesem ptice v tem nenavadnem času? Oko mi je iskalo izrednega pevca in zelo sem bil vesel, ko sem opazil na vzhodni strani stolne cerkve skalnega plezalca, kako frfota po zidovju. Znani prirodopisec Girfanner, ki je poznal najbolje skalnega plezalca, vsled česar je uvrstil tudi Brehm njegov opis doslovno v svoje veliko delo, je zapisal pesem skalnega plezalca lako-le: dii dii dri diiii. V ptičji operi sicer ne bi imel s to enostavno melodijo glavne vloge, a meni je bila la pesemca v tem nenavadnem času, ko je zamrla vsaka ptičja pesem v božji naravi, vendar zelo mila in tisti ii mi je zvenel kot iz srebrne piščalke v jasni, zimski zrak. Ptiček je bil gotovo dobre volje, a jaz sem mu bil hvaležen, ker sem slišal tedaj prvikrat njegovo enostavno, a lepo pesemco. Ta mi je bila dokaz, da življenje v lepi božji naravi nikdar ne zamre in da najde listi, kdor vidi in čuje, v naravi tudi v zimi
življenje in oznanjevalce spomladi in njenega vsiajenja. Dolgo sem opazoval pisanega pevca, kako je frfoial s svojimi perutnicami in se vzdigoval in spuščal po navpičnem zidu. Pri vsakem zamahu njegovih perutnic so se zableščale karminaste barve z belimi lisami. Kdor ga je nazval: živa planinska roža, je imel prav, a ta roža je bila še lepša na mrtvih zidovih stolne cerkve v času, ko je odpadel z bližnjega drevja zadnji lisi. Spomnil sem se pesemce: »Poj, poj, ptiček moji« in v mojem srcu so se oglasile ubrane harmonije in bil sem vesel ves dan, dasi je bilo v pred-večerje dneva vseh mrtvih.
Od tedaj sem opazoval še bolj pozorno že počrnele zidove v ozadju stolnice in pričakoval, da mi se ptiček zopet pokaže. A ni ga bilo. Šele 18. decembra 1. 1919. ob pol osmih zjutraj sem ga zopet opazil na južnem zvoniku stolne cerkve precej visoko gori. Bilo je krasno jutro — 4° C. V poprejšnjih letih sem videl skalnega plezalca navadno v začetku zime, pa mislim, da odleti še dalje na jug, kadar pritisne večja zima. Čudil sem se, da ga nisem videl večkrat v tej zimi, ki je bila nenavadno blaga. Zagledal sem ga šele 6. marca 1. 1920. ob devetih zjutraj na južni strani stolne cerkve. Bilo je lepo jutro z 9° C topline. Čudil sem se, da se še ni bil povrnil v svojo pravo domovino, v skalovje Alp, ker smo imeli že pred tem nekoliko lepih, toplih, solnčnih dni. Mislil sem, da sva se srečala zadnjikrat to zimo, vendar sem se motil. Dne 12. marca ob pol petih popoldne sem ga videl zopet pri stranskih južnih vratih katedrale, ki peljejo v nadškofijski dvorec. Moj krilati prijatelj je bil takrat prav miren in sem ga videl prvikrat kot ptička, a ne kot frfotajočega metulja. Bil je na poševni strehici nad vrati, pa mu ni bila potreba, da izvaja svoje igre s perutnicami kakor tedaj, ko je na navpičnem zidu. Baš na tem mestu sem ga videl še enkrat dne 24. marca ob petih popoldne. To pot je bil zelo delaven, v svojem usločenem kljunu je imel precejšen plen, najbrže kukca z rožnatimi perutnicami. Bilo je obilo dela tudi za tako spretno ptičico, kot je skalni plezalec. V takem položaju ga še nisem bil opazoval. Prav nič ni frfoial in se tudi zame ni mnogo zmenil, čeprav sem mu naznanil s kašljanjem, da sem v njegovi bližini. Nadaljeval je mirno svoje delo. Sploh ni skalni plezalec boječ, dasi je vedno nemiren in je prav kratko na istem mestu. Bil sem samo še nekoliko korakov od njega, vendar se še ni zmenil zame. Zvonar stolne cerkve, ki ni videl baš to zimo niti enkrat skalnega plezalca, mi je pripovedoval, da ga je opazoval poprejšnja leta s svojega okna iz neposredne bližine. Čeprav ga je moral videti ptiček, ga vendar ni to nikakor oviralo, da ne bi nadaljeval v njegovi bližini svojih
raziskavanj v razpokah zidu, da bi našel iamkaj kako žuželko, pajka in drugi mrčes.
Lanske zime sem videl skalnega plezalca zopet nekolikokrai, in sicer že 30. oktobra ob četrt na devet zjutraj. Prišel je torej, samo dan prej kakor preteklo leto. Vzrok njegovega zgodnjega prihoda je bila za ta čas nenavadna zima (—7° C), ki je bila držala že nekoliko dni. Bilo je zopet prav lepo, vedro, solnčno jutro. Nisem utegnil ptička dalje opazovati; bil je na vzhodni strani svetišča stolne cerkve prav nizko in se je spustil celo na zemljo ne daleč od mene, dasi me je moral opaziti in slišati moj glas. Pozneje sem ga videl še parkrat, vendar ne tako pogostoma kakor poprejšnje zime, ker je bila lanska zima nenavadno blaga. Radoveden sem, kolikokrat se bodeva videla letos.
Skalnega plezalca nisem videl še nobenkrai v društvu, ampak vedno samega. Njegova domovina je zelo prostrana; živi v visokih gorah srednje in južne Evrope, severne Afrike in Azije tja do Kilaja. Dr. Sajovic omenja, da je skalni plezalec v Noriških, Ziljskih in Karnijskih Alpah, po Karavankah, Julijskih in Savinjskih Alpah stalen, toda ne pogost gnezdilec. Po dr. Gjurašinu prebiva skalni plezalec tudi na južnohrvatskih planinah, na Dinari in v visokih gorah Bosne in Hercegovine. Ravnatelj Varaždinskih Toplic Gabrijel Kukovič, izvrsten poznavalec prirode, mi je pripovedoval, da je gnezdil skalni plezalec na Očuri blizu Lepo-glave v kamenolomu in v okolici Laškega na Štajerskem. Zato je verjetno Seidensacherjevo poročilo (dr. Sajovic o tem dvomi), da gnezdi skalni plezalec tudi v celjski okolici. Bilo bi zato prav dobro, da se začno tudi planinski lovci malo bolj zanimati za tega lepega ptička in nam sporoče kaj več o njegovih prebivališčih in o njegovem življenju v njegovi pravi domovini — v visokih gorah. To je tudi namen teh mojih vrstic.
F.).:
Iz zapiskov starega lovca.
Slučajno mi je prišla v roke predvojna šievilka Lovca, v kateri opisuje I. Brinar čakališče, napravljeno v prvi vrsti za lov na medveda v loviščih Planinske in sosedne Snežniške graščine. Čitajoč te vrstice, se mi je razprostrla mahoma pred očmi vsa več nego petdesetletna doba mojega lovskega delovanja v teh loviščih. Veseli in burni doživljaji davnih let gredo mimo mene, v spominu srečujem vrle lovske tovariše, katere krije že dolgo zeleni grob. Koliko romantike in življenja je bilo v teh lovih, koliko pravega, nekaljenega lovskega užitka so nam nudili ti prostrani, širni gozdovi, polni najraznovrstnejše divjačine!
Lovi so se vršili vedno pod veščim vodstvom skušenih gozdarjev. Ker je bila v času moje mladosti lesna trgovina popolnoma neznatna in je bila omejena največ le na domače potrebe, je vladal v večjih delih teh lovišč veličasten mir, katerega ni motil nikdar odjek sekire. Divjačina, ki ljubi pred vsem mir in za katero so bili podani vsi življenjski pogoji, je tu izvrstno uspevala. Omenjam le rogovje srnjakov iz onih let. Nekaj jih je bilo menda razstavljenih v skupini Planinske graščine na svoje-časni lovski razstavi. Takih srnjakov ne bode nikdar več!
V trajnem, neizbrisljivem spominu so mi ostali lovi na medveda. Teh lovov sem se udeleževal redno v mlajših letih, pa tudi pozneje, dokler so mi dopuščala leta in moči.
Sklenjeni gozdi gon omenjenih dveh in sosedne Čabranske graščine ter tudi poleg ležeči kmetski gozdi, katerih skupna površina znaša čez 100.000 oralov, prijajo tej zverjadi posebno. V teh prostranih, nepreglednih šumah, kjer ga nihče ne vznemirja in moti in katere mu nudijo dovolj živeža, je medved že od nekdaj stalna zver. Prihajajo pa tudi redno iz sosedne Hrvalske iz gozdov kneza Thurn-Taxisa ali pa iz kočevskih gozdov. K temu romanju ga prisilijo predvsem neugodne življenjske razmere, pomanjkanje živeža, vremenski preobrati itd. Enega m tistega kraja se ne drži nikdar posebno dolgo, četudi smo opazovali svoje dni izjeme. Tako je imel medved stalen brlog pred desetletji v planinskih gozdih v težko dostopnih stenah pod Velikim Kožljekom. Prav tako je obiskovala medvedka večkrat redno brlog pod Debelo goro. Tudi v sosednih loviščih so opazovali podobne slučaje. Navadno se potepa medved, stikajoč za živežem, od kraja do kraja, vendar so mu najljubša samotna, zapuščena mesta, kjer vlada nemoten
££2. 15
mir, kjer nikdar ne poje sekira. Obljudenih krajev se ogiblje skrbno, dasi ga priiira včasih lakola v njihovo obližje. Kadar se je pojavil v našem lovišču, se je usiavil redno na Lačniku ali pa na strmem, skalovitem Lomu. Kot izvenrednemu prijatelju malin in lesnik mu je ugajala menda okolica teh dveh gora posebno. Prihajal je v pozni jeseni ponoči globoko doli ter se mastil z lesnikami. Če je bilo živeža dovolj in niso vznemirjali medveda, je ostal navadno več časa v okolici. Hodil je najrajši po najgrših skalnatih strminah, vedno zelo oprezen, čuječ in previden. Zato smo se zelo redko in takrat le slučajno srečali. Kako neverjetno previden je, dokazuje sledeče: pred leti so zasledili v lovišču sosedne graščine izredno velikega medveda. Javili so to knezu, ki se je namenil, ubiti ga. K napravljenemu čakališčn v precej težko dostopnem kraju so zvlekli z velikim trudom trikrat konjskih mrhovin, katere je hodil medved redno vsako noč trgat in odnašat. Ko pa je prišel knez s svojim lovcem na čaka-lišče, kjer je čakal nanj več večerov pozno v noč, ni bilo medveda blizu. Po njihovem odhodu se je pa takoj zopet približal mrhovini ter jo pošteno obdelavah Ta starec je bil izredno previden ter je srečno ušel vsemu zasledovanju, kajti neverjetna sta medvedova gibčnost in vztrajnost pri begu, ki nista v nikakem skladu z njegovo neokretno postavo.
Po širočini in dolžini odtiska stopinje v blatu kakega kolovoza ali pota, katerega je prešel, smo ocenili njegovo velikost, starost in težo. Starejši logarji so pogodili to redno zelo dobro. Razločevali smo redno tudi mrharja od mravljinčarja. V Lomu in Lačniku so se držali najrajši mrharji, ki so bili težki do 4 stare stote, medtem ko nismo dobili nikdar mravljinčarja, ki bi tehtal več kot stot.
Lov na medvede je bil pridržan le knezom in povabljenim visokim gostom. Uslužbenci jih nismo smeli nikdar streljati. Mnogo medvedov so ubili lovski tatje, katerih pa ni bilo v onih letih toliko kot v novejšem času.
Če so tudi pobili v prvih desetletjih od L 1860. dalje v graščinskih loviščih neprimerno več medvedov kot proti koncu preteklega stoletja, vendar smo opazovali takrat nerazmerno več le zverjadi kot pa zadnje čase. Menda velja za medveda isto kot za vso drugo divjačino, da se vidno manjša njegovo število
Sedaj jih ne streljajo več, oziroma le v redkih slučajih. Če sem prav poučen, so oddajale graščine gotova lovišča v zadnjih letih le pod pogojem v najem, da ostane medved izven lova, kar je gotovo vsega priznanja vredno. V loviščih Planinske graščine
opazujejo zadnja leia redno 2—4 medvede, katero leio tudi več; približno toliko jih ima sosedna graščina.
Že v mladih letih sem imel posebno veselje do lova. Pridružil sem se pri takih prilikah navadno gonjačem in je ni bilo sile, ki bi me bila pridržala doma. Pri tem me je zanimalo vse: običaji, način prireditve lova, lastnosti in navade bežeče divjačine, kraji, kjer se je lovilo itd. Lovi so bili vedno skrbno pripravljeni, kajti udeleževali so se jih navadno visoki gosti.
Če se je pojavil medved v lovišču, so dognali logarji najprej, kje se navadno drži, ter to javili v graščino, nakar so odredili lov.
V letih okoli 1860. sem bil tudi priča pretresljive lovske nesreče, ki je bila le posledica skrajne neprevidnosti in nepremišljenosti. V Lomu je bil medved. Prišla sta nanj takratni domenski upravitelj Cl. in gozdarski mojster pl. R. Lovec Blaž iz Laz ju je nastavil, nas gonjače pa razvrstil, nakar smo pognali. Kmalu nato je počil strel in brž za tem drugi. Začuli smo rjovenje medveda in vmes obupno, pretresljivo klicanje na pomoč. Tekel sem do bližnjega roba ter zagledal v dolini pod seboj CL v objemu obstreljenega medveda. Bil je strašen prizor. Od nasprotne strani se je približal medtem R., vendar si ni upal streljati, da ne zadene pri tem nesrečnega lovca. Kakor hitro ga je medved opazil, je popustil svojo žrtev ter se obrnil proti njemu, a R. je naglo dvignil puško ter prevrnil iz neposredne bližine razjarjeno zver. Pritekli so še ostali gonjači in lovci, hiteli smo v dolino, kjer je ležal ubogi Cl. kakor mrtev. Grozno ga je bil zdelal medved. Ko ga je bil objel, mu je potegnil s šapami s konca hrbta pa do pleč vso kožo. Tudi po rokah in prstih je imel kožo posneto. Obleka je bila raztrgana, ura strta. Bil je mučen pogled na reveža.
Napravili smo naglo iz s trtami zvezanih vej nosilnico, nastlali jo z dračjem in z mahom ter položili nesrečnega lovca nanjo. S precejšnjo težavo smo ga prinesli do bližnje vasi, odkoder so ga odpeljali domov. Mož je čez več časa okreval, ne spominjam se pa, da bi ga pozneje še kdaj videl na enem ali drugem takem lovu. Kakor je sam pripovedoval, je streljal na medveda, ko se mu je ta približal na kakih 50 korakov. Po strelu se je medved zgrudil za veliko, tam ležečo klado in se ni ganil več. V prepričanju, da ga je ubil, je CL prislonil puško k bližnji hoji ter šel počasi, oborožen le z velikim lovskim nožem, proti kladi. To je bila njegova nesreča, kajti v trenutku je planila razkačena zver nanj in ga podrla podse.
Strahu pred medvedom nismo imeli gonjači. Vedeli smo, da se bo vzdignil že daleč pred nami in bežal. Nevaren je postal le, če je bil razdražen ali obstreljen, pa tudi medvedka z mla-
Lovec, 1922.
17
aiči se je iakoj in brez premisleka postavila v bran. Takrai je bilo treba lovcu hladne preudarnosti in mirne, hitre roke. Ob takih prilikah smo se gonjači kaj pridno ozirali po bližnjih drevesih in kazali neverjetno spretnost v plezanju in — bezanju. Seveda ni ohranil v opasnih trenutkih vsak lovec mirne krvi in doživel sem mnogo slučajev, kjer sta bila trenutni položaj in ravnanje lovčevo za dobro zavarovanega opazovalca silno smešna. Za lovca samega pa je bila stvar seveda manj razveseljiva in smešna.
Bil sem že pri graščini nastavljen, ko se je vršil 1. 1864. veliki lov na medvede. Tega lova se je udeležil tudi pokojni avstrijski cesar Fran Josip ter mnogo plemenitašev. O tem lovu so že mnogo pisali, četudi ni nudil nikakih zanimivosti in je bil več ali manj ponesrečen.
V gozdarski hiši, Javornik imenovani, je služboval takrat logar Pintar. Bil je izvrsten lovec, daleč naokrog znan in pri ljudstvu priljubljen. To leto je bilo v lovišču izredno mnogo medvedov. Priklatilo se jih je menda vsled zgodnjega snega iz sosednih lovišč precej. Bilo je za ped snega. Pintar nam je ukazal, obiti vse hribe, da doženemo, koliko je medvedov v lovišču. Ker je bilo to zelo obsežno, smo pozvali uslužbenci vse znane gonjače ter lovce z Jezera, iz Laz in z Otoka ter obšli lovišče v posameznih oddelkih. V Lomu so se držali trije, na Lačniku štirje, na Debeli gori tudi štirje medvedje. Pri tem sva opazila z Janezom Petričem z Jezera na tako zvanem Malem 1 azčeku tri kosmatince, ki so rili pod debelo košato bukvijo, iščoč žira. Umaknila sva se ter podala na Knalo, kjer smo imeli dogovorjen sestanek. Polagoma so prihajali tudi ostali lovci in gonjači, ki so izsledili na Kozlovki tri, na Lomovščeku dva in na Pasjih potih enega medveda. Vseh je bilo torej 17. Ljudje so odšli domov, jaz pa sem šel k logarju Pintarju ter mu javil uspeh našega obsledovanja. Pintar je poslal takoj sela v graščino in obvestil o tem kneza.
Dva dni pozneje smo dobili s Planine naročilo, naj gremo v Žerovnico ter čakamo tam pri Remžgarjevi hiši prihoda — cesarja. Ko smo šli tja, se je vreme izprevrglo, začelo je pihati od juga in nato deževati. To ni obetalo dobrega izida. Nabralo se je polno radovednega ljudstva, ki je v vedno hujšem dežju z nami pričakovalo cesarja in drugih visokih gostov. Dolgo smo čakali. Končno so se pripeljali v desetih kočijah, katere smo spremili od tam do vasi Gorenje Jezero. Pod vasjo je bil napravljen na Malinišču, kjer se izliva potok Stržen v jezero, tz tramov most — vsled hudega naliva naglo narasla voda ga je
pa odtrgala in odnesla. Prepeljali smo se s čolni do Laz, od tod pa krenili peš čez Hudičeve štenge na Veliki vrh. Obstopili smo takoj Kozlovko. Lovcev je bilo 18 — naslavljala sva jih logar Pintar in jaz. Razvrstil sem gonjače; bilo jih je čez sto, odredil vse potrebno in — pognali smo. Dež je padal, da se ie kar kadilo, gonjači so izgubili pravo smer ter tavali kakor brez glave po gozdu. V gonji ni bilo divjačine razen srnjaka, bežečega mimo cesarja, ki pa ni streljal nanj. Ker je neprestano lilo kakor iz škafa, je ukazal Pintar takoj po lej prvi gonji, napravili več ognjev v bližnjih Otoških dolinah. Ob ognju, napravljenem pod hojo pri potu, je počival cesar in knezi. Hoja stoji še danes in se imenuje mesto »Pri cesarjevi hoji«. Okoli drugih ognjev so se zbrali in greli oslali gosije ter se krepčali z jedjo in s pijačo. Silna množica gonjačev je stala ob strani, oddaljena od ognjev. Bili so mokri kot miši in se tresli od mraza. Cesar jih je opazil ter opozoril kneza, nakar je ta ukazal Pintarju, da naj pristopijo k različnim ognjem. Ko so odkosili lovci, smo odslovili gonjače, jih poslali domov, gospoda pa je odjahala, spremljana od nas uslužbencev, k logarjevi hiši ter tam prenočila. Do drugega dne smo čakali, ker se pa vreme le ni hotelo obrniti na bolje, so odjezdili visoki gostje proti Št. Petru. Postreženi smo bili v hiši prav izvrstno in dobili vsak po dva tolarja za nagrado.
Da se je končal ta lov s takim neuspehom, je bilo krivo le skrajno neugodno deževno vreme. Kolikor smo mogli še dognati po sledovih, so krenili medvedje vsi v Smrečnico v sosedno lovišče. Pregnali so jih gonjači, ki so bili vsled silnih nalivov vsi zmešani ter so tavali neprevidno in brez cilja v gonji sem ter tja.
V poznejših letih so prirejali večkrat love na to zverjad. Kakor sem že omenil, se je udeleževal lovov redno knez, njegovi sorodniki in pa povabljeni gostje. Drugim »umrjočim« ni bilo dovoljeno streljati medveda, kvečjemu v sili in nevarnosti. Seveda ni bilo vselej zaželjenega uspeha, ki je posebno tedaj izostal, če smo količkaj neprevidno gonili in neprevidno zastavili ter nas je zavohal medved prezgodaj.
Enega prvih, ki jih je ubil tedanji gospodar graščine, knez Hugon Windisch-Graelz, smo izsledili na sv. Martina dan v snegu na Lačniku. Bil je izredno velik. Javil sem o medvedu v graščino — dan nato se je pripeljal knez s princema R. in E. Nastavil sem lovce, nakar smo pognali proti njim. Medved je prišel pred kneza na 15 korakov. Knez je streljal, zadel pa debel bukov šibič. Zver je krenila proti princu E., ki jo je tudi zgrešil. Streljal
je končno še princ R., pa iudi brez uspeha. Medved je ušel v Danski gozd proli Javorju. Lov je bil za la dan končan. Šel sem za sledom do Kačečega laza. Tu je bil razbrskal medved mravljišče, o krvi pa ni bilo nikjer sledu. Knez je prenočil v logarjevi hiši. Javil sem lam, da je medved zdrav ler da se bo vrnil po mojem mnenju zopel na Lačnik. Dobili smo nalog, prihodnji dan Lačnik zopel obstopili. Bil je res nolri. Princa R. in E. sla odšla, oslal je samo knez, ki je prijahal drugo jutro z logarjem Pintarjem k nam. Knez me je vprašal, če se je medved vrnil, kar sem poirdil. Obstopili smo zopel — dva gonjača sla šla v gonjo, da obsledila medveda ler doženela, kje približno se drži. Knez je bil nepotrpežljiv ler vprašal, kdaj se vrneia. Dejal sem: v četrt ure — in prišla sla res kmalu nalo s poročilom, da je medved pod Lačnikom v Jezerskih delih. Šli smo liho in oprezno doli. Gonjačem, ki so napravili velik ovinek naokoli, sem ukazal, ne prej pognali, dokler ne postavim kneza na stališče. Ko sem zahopal, so se oglasili gonjači ler se začeli pomikali od Božje .marire navzgor proli vrhu. Slal sem kakih 60 korakov od kneza, na drugi strani pa Pinlar in še en lovec z namenom, da medveda odvrnemo, ako bi napadel v slučaju ponesrečenega sirela kneza. Kar ga zagledam, kako taca proli nam. Poleg mene je slal čuvaj Danskega gozda. »Glej ga!« mu pravim. Medved naju je slišal, zagledal kneza, se poslavil pokonci in se obrnil proli njemu. Gonjači so se drli pod robom — medved se je za Irenulek ustavil, se uprl s šapo ob lam ležečo klado ler se začel nazaj ozirali po gonjačih. Ta Irenulek je porabil knez, vzdignil enocevko k licu in sprožil. Po strelu je vse utihnilo. Tekel sem h knezu, ki mi je pokazal mesto, kjer je slal medved. Ko pridem h kladi, sem zapazil lakoj močno krvaveč sled. Prišel je še knez za menoj in šli smo za sledom, prvi jaz, za menoj knez in za njim še en logar. Kakih 80 korakov od lam ga zagledam ležečega v goščavi. Knez je pokleknil, oddal še en slrel — medved pa se ni ganil več. Pritekli so gonjači, ki so izvlekli medveda iz goščave. Nalo so nasekali močnih hojevih vej, naložili medveda nanje ler ga vlekli po slrmini doli na pol, imenovano nova cesta. Eden gonjačev je šel v bližnjo vas po voz in voli, mi smo pa napravili ogenj ler čakali, da se vrne. Medveda smo položili lepo na vejevje, knez je sedel nanj ler si prižgal smolko. Nalo je ukazal sešteli gonjače ler odbrali posebno sposobne, ki bi se uporabili za prihodnjič. Javil sem jih Pintarju, la pa knezu. Nekaleri so bili z Laz in pa Anže z Oloka. Knez sam je napravil nekak izkaz za razdelitev nagrade med gonjače in razdelil 155 goldi-
narjev. Jaz sem jih dobil 18, osiali po 4 goldinarje, nekaieri iudi manj. Medveda smo polem naložili na došli voz in ga prepeljali do jezera, odtod pa s čolnom do Dolenjega Jezera in potem zopet z vozom v graščino.
Mnogokrat smo se trudili zaman, dasi smo računali na gotov uspeh, a medved, opreznejši od nas, nas je prevaril. Seveda smo premišljevali in ugibali po takem brezuspešnem lovu, kje smo pogrešili. Pri teh pomenkih je hotel biti seveda vsak bolj skušen, pameten ter imeti prav, kakor je pri lovih že od nekdaj. Prislovica pa, da se človek pri lovu nikdar ne izuči, ima nekaj jedra v sebi in prišla mi je pri takih prilikah vedno na misel. Pri vsem tem je pa k vsakemu lovu treba tudi nekaj — sreče.
Neko jesen je izdal zgodnji sneg več kosmatincev, ki so prehajali po lovišču. Po običajnem obvestilu v graščini je odredil knez lov ter povabil grofa Wilczka in Claryja. Prišla sta tudi princa E. in R. Po logarju Pintarju sva bila obveščena s tovarišem dan prej o knezovem povelju, da izslediva medvede, ki so bili v Smrečnici.
Čez noč je zapadel nov sneg, segajoč do kolen. Drevje se je pod njegovo težo lomilo, mestoma so visele veje globoko do tal. Pol je bila zelo utrudljiva in naporna. Dogovorila sva se s tovarišem, da obideva Smrečnico — on je krenil čez Visoki klanec na Polško pot, jaz pa čez Ilovico ob drugi strani. Sledila sva štiri medvede, po sledovih sodeč, so morali biti vsi veliki. Široko razorani sledovi so držali vsi v Lomovšček. Na Praproti sva se srečala s tovarišem ter se vrnila v Otoške doline, kjer je bil napovedan skupen sestanek. Gonjačev je bilo 32 — Lažani, Jezerci in Otočani. Napravili smo ogenj ter čakali kneza in njegovo družbo, ki so skoro nato prijezdili.
Knez je vprašal najprej Lažane, če so kaj opazili. Povedali so, da je mal medved v Velikem Vrhu, midva pa sva javila o štirih v Lomovščeku. Ker je bil Veliki vrh blizu, je odredil knez lov najprej na malega medveda. Pognali smo. Medved se je pa obrnil v gonji ter ušel mimo gonjačev proti Lomovščeku. Obstopili smo potem Lomovšček, pa — prepozno. Dobili so nas na nos tudi oni štirje prej, preden smo postavili lovce in pognali. V Lomovščeku je bil sneg ves razkopan — medvedje so iskali žir. Ker je vodil sled proii Ilovici, smo obšli to in jo obstopili, a zopet prepozno. Ves uspeh je bil ena srna, katero je ubil grof Wilczek. Medvedje so bili pobegli v Smrečnico. Bilo je že kasno za daljnji lov ta dan. Prihodnje jutro so obsledili Otočani enega v Otoškem vrhu. Gnali so ga proti Kozlovki, kjer ga je podrl grof Wilczek. Zaradi lažjega prenosa — vlekli smo
ga namreč na vejah — smo pobrali drob iz njega. Moral je biti pa bolan, ker je imel neverjeino množino glist v sebi. Grof je bil z uspehom zelo zadovoljen, pri obdaritvi gonjačev ni šiedil s cvenkom.
Škode nam niso delali medvedje mnogo. Če je napadel mrhar pasočo se živino, je bila brezbrižnost gospodarjeva ali pa pastirjeva glavni vzrok nesreče.
Gozdarski pomočnik Č. na Debelem kamnu je imel navado, izpuščati kravo na pašo brez nadzorstva. Zjutraj jo je pognal v gozd; ko se je napasla, se je sama vrnila. Pri Četvernem klancu jo je nekega dne srečal medved, jo pobil s šapo na tla, ji odgrizel vime in iztrgal čreva. Knez je poravnal škodo; Č. je dobil 100 goldinarjev. Tega medveda nismo dobili.
Neko nedeljo pred božičem sem šel po maši gledat stave za kuno. V moje veliko presenečenje zapazim medvedov sled v snegu; po sledu sodeč, je bila to majhna »krota«. Šel je naravnost v Griček pri Otoku. Obšel sem ves Griček ter dognal, da ni šel ven. Takoj sem to javil logarju Pintarju, ki mi pa ni hotel prav verjeti, trdeč, da je sedaj že prepozno za medveda. Poslal je obvestilo v graščino. Prihodnje jutro se je pripeljal knez naravnost čez jezero. Prvo vprašanje je bilo seveda, če je medved še v Gričku. Šli smo nemudoma tja, da obstopimo brez obotavljanja Griček, pa prav pred nami ga je zapustil in jo mahnil proti Tresencu tik nad jezerom. V vsej naglici smo obkolili v velikem krogu mesto, kjer sem domneval, da se je ustavil. Gonjači so bili pripravljeni, da poženo. Tekel sem še z enim gonjačem na nasprotno stran, da zavrnem medveda, če treba, da nam ne uide, kar se srečava z njim. Tekel je za plotom, jaz pa po ogradi ter kričal. Prišel je baš pred kneza in obležal v ognju. Ves lov ni trajal več kot uro. Medved ie tehtal komaj star stot.
Uvodoma omenjena čakališča so delali in uporabljali v knezovih loviščih le redkokdaj. Lovišča so bila zelo oddaljena od vasi in mrhovino je bilo deloma vsled oddaljenosti, deloma vsled slabih potov ležko dovesti do čakališč. Tudi je bilo čakanje pri mrhovini dvomljivo, če je bil medved količkaj nemiren in nestalen. Knez sam ni posebno ljubil tega načina lova, ker ga je dolgočasilo dolgotrajno čakanje in pa ker je bil strel ponoči več ali manj negotov.
Čez Praprotno drago je prehajal star, velik medved. Ker smo sled večkrat opazovali, smo sklenili, napravili čakališče. Privlekli smo mrhovine, stlačili jo v velik zaboj z redko nabitimi in z lesenimi klini pritrjenimi deskami. Bilo je to v času pete-
linjega lova. Medved je prihajal vsako noč, irgal deske z zaboja ier načenjal mrhovino. Čez dan smo priirdili deske zopet nazaj. V neposredni bližini, na stari bukvi, smo priredili čakališče ter obvestili kneza, ki je moral itak priti na petelinji lov. Takoj prvi večer, ko je prišel knez, smo se podali k čakališču. Knez je zlezel gori, Pintar, jaz in še dva logarska pomočnika smo se pa umaknili kakih 300 korakov v hrib proli Parskemu gozdu, lam smo zakurili in čakali pri dokaj svetli noči — bil je prvi krajec —, kaj bo. Ravno ob eni po polnoči smo začuli dva sirela in hiteli takoj s svetilko k čakališču »Ubil sem ga, ne vem pa, kje je,« je opomnil knez. Medveda ni bilo nikjer. Kolikor smo mogli dognati, je šel prvi strel prenizko, v drugič je pa streljal knez z debelim zrnjem, s »firkelčarji«, kakor jim pravimo, ler ga menda pogodil. Vsled teme ga nismo mogli zasledovati ter smo se vrnili k hiši.
Prihodnje jutro je šel knez s Pintarjem na petelina v Brnov-šček. Ubil ga je ter se vrnil nato v Javornik. Pintar je poslal mene in še enega uslužbenca gledat, kaj je z medvedom. Kakih sto korakov oddaljena drug od drugega sva prešla vse daleč naokrog ter prebrskala vse grmovje. Moj tovariš je že obupal. Na moje prigovarjanje sva šla vendar še pod neki rob, kjer sva ga našla vznak ležečega. To je bil eden največjih kosmatincev, kar jih je bilo ubitih za mojih časov v lovišču. Tehtal je nekaj malega manj kakor štiri stare stote. Posvetovala sva se s tovarišem, kaj naj storiva, da ga spraviva k hiši. Dobila sva oglarje, ki so peljali oglje. Razložiti so morali raz voz vse, naložili smo medveda in ga pripeljali k hiši. Knez se je pa bil medtem že odpeljal na Dunaj. Medveda smo poslali takoj v Št. Peter in odtam v graščino.
Pri mnogih lovih, ki so se prirejali na medveda v času mojega službovanja, ni bila krivda neuspeha vedno na strani gonjačev ier uslužbencev — zakrivili so ga z nepazljivostjo, s prenaglim in z nepremišljenim ravnanjem in menda tudi z razburjenostjo večkrat lovci sami. Tako smo izsledili nekoč v Kozlovki medveda. Prišel je knez in njegovi gostje. Prav vsi so streljali nanj, pa ga tudi vsi zgrešili.
Drugega smo ugotovili kmalu nato v Lomu. Gnali smo ga proti knezom, ki so stali za Lomom. Nepričakovano se je pa obrnil medved proti gonjačem, ki so se neverjetno hitro razpršili, ter jo krenil v Lačnik. Šli smo potem prav previdno in tiho tja ter zopet pognali. Knez je ravno nekaj jedel, ko se mu je približal medved popolnoma tiho. Eden mojih tovarišev je stal
pri knezu in ga opozoril na medveda. Odložil je južino, streljal dvakrat nanj, pa ga obakrat zgrešil.
V lovišču smo imeli dolgo časa starega, premetenega znanca, ki se je znal umakniti vsem nevarnostim in vsakemu zalezovanju. Neko jesen sem ga zasledil pri Lukeževem kaliču za Lomom ter šel za sledom v snegu do Tisovih doli dve in pol ure daleč. Ker sem bil mnenja, da je tam ostal, sem se vrnil k hiši ter javil tam se nahajajočim knezom o medvedu. Poslali so me še enkrat tja, da natančno doženem, kje se je ustavil. Medtem je pa krenil medved na Debelo goro, jaz pa po sledu za njim. Obšel sem Debelo goro, ne da bi opazil sledu, ki bi vodil od tam. Moral sem se pa po ukazu knezov, ki so me čakali vrh Korena, še enkrat vrniti, da natančno doženem, kje leži in kako bi bilo treba zastaviti z ozirom na lego, veter itd. Bil sem zelo utrujen in si nisem upal iti sam. Dali so mi pomagača. Ko prideva z Debele gore, so naju čakali z gonjači pri Tamni luži. Nastavili smo lovce za vrhom Debele gore. Medved je ležal na vrhu. Ko se je vzdignil, je prišel naravnost proti meni ter se takoj postavil pokonci. Nenadoma se je pa obrnil na nasprotno stran ter bežal tako hitro, da ni utegnil noben lovec streljati nanj.
Prišel je končno do grofa Claryja, ki je streljal dvakrat: s prvim strelom je zadel tam stoječo mahovnico, z drugim pa nič. Ta izredno težak mrhar je bil ubit pozneje v sosednem lovišču. Poznali smo ga deloma po njegovih odtiskih in pa po šepanju na zadnjo nogo. Držal se je dolgo pri nas.
Nekoč je ustrelil knez medvedko, vračajoč se s petelinjega lova, za kateri lov ni bilo v naših gozdih posebnega zanimanja, dasi so lovišča posebno bogata in pa prikladna tej divjačini Nekatere pomladi smo imeli 30—40 petelinov zaslišanih. Nepri-kladnosi, oddaljenost lovišč od železnice, slaba pota in še več drugih vzrokov je bilo, da so izvrševali ta lov bolj redko. V lovišču pa so bila mesta, kjer je petelin redno vsako leto pel, tam ga pred lovom niti zaslišati ni bilo treba. Vedeli smo, da je na Stanovniku, Lomovščeku, Velikem vrhu, škaršovcu itd. gotov kakor »v kletki«. Z vrha Stanovnika je bilo katerikrai slišati 3—4 Peteline, ki so se oglašali v okolišu na pobočju hkrati. Knez je le redko prihajal na petelinji lov; imel je v bližini graščine in na drugih posestvih ugodnejša in manj naporna lovišča za to perjad. Prihajali so pa na ta lov največkrat ravnatelj domene s povabljenimi prijatelji, in sicer navadno v času, ko se je nagibal petelinji lov že h kraju in ni bilo več misliti, da bi še prišel knez lovit. Če se je pa napovedal, smo se uslužbenci dan prej razkropili po lovišču zaslišavat, da smo dognali, kje se ženijo zaljubljeni pete-
lini. Navadno si je izbral poiem knez najbližja in za naskakovanje najprikladnejša mesta.
Neko spomlad smo dobili nenadno sporočilo, da pride knez dan pozneje na peielinji lov ier da je treba vse potrebno za lov pripraviti in kneza pričakati. Zaslišanih petelinov takrat nismo imeli — odšli smo knez, jaz in še en uslužbenec na Stanovnik. Moj tovariš je peljal kneza prav na vrh Stanovnika, jaz pa sem krenil malo niže na bližnji grič zaslišavai. Ko se je zdanilo, je že odjeknil visoko nad menoj strel, dobro četrt ure nato pa začujem niže v smeri proti meni dva zaporedna strela. Nisem si mogel raztolmačiti teh strelov ier sem se vrnil na križpotje, kjer mi je postalo hitro vse jasno.
Ko se je vračal knez z vrha nizdol, je srečal nepričakovano pri Jozlovem koritu medvedko-mravljinčarko, ki je racala proti njemu. Oplazil je po njej dvakrat z zrnjem — šla je še kakih 80 korakov, nato pa pala. Bila je majhna, neznatna in še zelo mršava. Tisto jutro je ubil knez še dva petelina.
Omenil sem že, da niso potekli medvedji lovi vedno gladko, hitro in enostavno; dogodilo se je tudi, da je bilo pri tem mnogo razburjenja, kričanja in — strahu.
Pozno v jeseni smo zasledili medveda na Otoškem vrhu. Prišel je kakor navadno knez z gosti. Odločil sem vsakemu lovcu mesto, razvrstil gonjače in lov se je pričel. Medveda so prignali pred princa E., ki mu je prestrelil prvo nogo v laktu. Takoj se je vzdignil na zadnji nogi ter se, rjoveč kakor obseden, obrnil proti meni. Približal se mi je z veliko naglico in nisem imel prav nič časa premišljati, kaj, kako in kam. Poleg mene stoječi logar je zakričal: »Streljaj!« Dvignil sem puško k licu in stisnil. To vse je bilo dejanje trenutka.
Medved, oddaljen od mene 14 korakov, je padel, se zvil kakor jež, vstal ter skočil čez skalo proli dolini. Takoj nato je prišel knez, kateremu sem moral vse natančno obrazložiti, kako je bilo. Po sledu in krvi se je poznalo, da je krenil medved navzdol proti Zadnjemu kraju (tako imenujemo rokav Cerkniškega jezera pod Javornikom). Knez in drugi gospodje so hiteli po ovinkih na Baškov laz, da ga prehite ier tam pričakajo. Jaz sem šel z grofom Wilczkom za medvedom po sledu. Poznalo se je na več mestih, kako je legel in zopet vstal. Bila sva kakih 150 korakov oddaljena od Baškovega laza, ko so začele pokati puške pred nama. Opozoril sem precej razburjenega grofa, da je za naju nevarno, da ne dobiva kake krogle v glavo. Grofu, ki je upal, da pride pri zasledovanju do strela, ni preostajalo drugega kot umakniti se ier se pridružiti v velikem loku ostalim lovcem. Pod
lazom je sial knez. Ko sem prišel ija, mi je pokazal smer, v kateri se je umaknila obstreljena zver, ter mi ukazal, naj vodim grofa Clary-ja po poti v dolino, kjer je bilo slišati rjovenje kosmatinca. Ker ga je izdajal glas, ni se bilo treba ozirati po sledu, zato sva se naglo približala dolini in ga — sedečega pri nizkem grmu — tudi hitro zagledala. Približala sva se mu previdno na 30 korakov. Grof je pokleknil ter zadel medveda, ki je bil obrnjen proti nama, v prsi. Medved je zarjul, odskočil, zagrabil tam stoječo lesko, debelo kake 3 palce, ter jo strl. Takoj na to pa je planil proti grofu in ne vem, kako bi se stvar zasukala, da se ni približal med tem s strani knežji lovec Seidler, ki je pogodil medveda s kroglo v uho ter rešil s tem grofa zelo razburljivega položaja. Medved, ki je tehtal 2 stota in 70 funtov, je dobil 12 strelov v život, od katerih ga je prevrnil šele zadnji.
Otočec zovemo približno 3 km dolg, gosto obrasel polotok, ki se steza v Cerkniško jezero. S tovarišem z Otoka sva zasledila v zgodnji spomladi tam medveda. Ker je bilo malo snega le po zametih ter sem ter tja v senčnih dolinah, ga je bilo zelo težko slediti, vendar sva dognala s težavo in trudom, da Otočca ni zapustil.
Po obvestilu so se dan pozneje pripeljali po jezeru knežji lovci. Kneza sem postavil na griček koncem polotoka, princ E. je stal ob vodi, v čolnu v Zadnjem kraju sem ostal jaz s princem R.-om za slučaj, če bi hotel medved čez Zadnji kraj. Komaj so pritisnili gonjači, sem že zagledal medveda od daleč, kako se je kopal po stenah naravnost proti princu E. Zakričal sem, da opozorim s tem princa, ki je gledal na nasprotno stran in ni bil do takrat še medveda opazil. Princ je streljal dvakrat nanj, prav tako princ R. iz čolna, vendar pa oba brezuspešno. Medved se je obrnil proti Gričku, prišel pred kneza, ki ga je pa zadel v mehko. Mrhar je odskočil ter bežal proti Skadolu kakih 1500 korakov daleč. Zastavili smo še enkrat. Tu je pa napravila razjarjena zver nepopisno zmešnjavo med gonjači in menda se marsikdo izmed teh pozneje ni več udeležil gonj na medveda.
Ker je bil medved obstreljen, se je pridružil gonjačem en lovec. Približali so se mu prav kmalu, pa menda neprevidno in preblizu. Kajti naenkrat je skočil razdraženi medved pokonci ler se zakadil proti gonjačem. Nepopisen vik je nastal. V strahu, da se ne dogodi nesreča, sem tekel, kar so mi dale noge, na mesto divjega kričanja. Gonjači so bežali, kot da so vsi hudiči za njimi. Meni nasproti je pridirjal eden brez sape in glasu. Vprašam ga, kje je medved, toda v tistem hipu ga že zagledam v neposredni bližini pred seboj. V največii
naglici sem sprožil, zadel sem ga s prvim sirelom v prsi, pri drugem strelu mu je prebila krogla uho ter izstopila pri očesu. Vroče mi je bilo, pa tudi srce je pošteno utripalo še nekaj časa. Knezu, ki je skoro nato prihitel, sem moral natančno dopovedati, kaj se je dogodilo, kje sem stal, v kateri razdalji sem streljal itd. Štel je korake, bili so — štirje. Približal se je medtem tudi eden knezovih gostov — ime sem pozabil —, velik, močan gospod. Bil je razburjen in puška se mu je v roki tresla, da je bilo joj. Medveda, težkega 2y2 stota, smo naložili na veje ter zvlekli do vode, kjer smo ga naložili v čoln.
Vsi medvedji lovi v preteklih desetletjih so se vršili na način opisanih. Razume se, da se nismo posluževali pri teh lovih nikdar psov. Prav mnogokrat se je dogodilo, da smo ugotovili medveda, na dan lova je bila pa gonja — brez medveda. To se je posebno rado pripetilo, če se je vreme izpre-vrglo ali pa če je nenadoma zapadel debel sneg.
Daši se umakne medved, če ni razdražen, človeku vedno in se ga ni treba bati, me je vendar ta mrcina dvakrat pošteno prestrašila. Nekoč sem šel ob zori v gozd po službenih opravkih. Bila je huda rosa. Ko stopim na prvi laz v gozdu;” zapazim pred seboj v travi in rosi sled — brezdvomno je šel pred menoj tatinski lovec. Ves zamaknjen v sled, sem prekoračil laz, stopil zopet v gozd — kar zagledam tik pred seboj medveda do polovice zakopanega v velikem mravljišču, kjer je grebel ter trgal, da je vse letelo od njega. To povsem nepričakovano srečanje v taki bližini me je silno prestrašilo. Zakričal sem z vso silo — medved je zagodrnjal in odskočil.
Hujši je bil pa strah v sledečem slučaju. Bilo je na kvalrno nedeljo leta 1886., če se ne motim. Šel sem gledat za srnjake. Ko lazim oprezno po strmi rebri Hudičevih šteng, začujem ropot in irkljanje kamenja, ki se mi je valilo prav pod noge. Kvairna nedelja! Obstal sem v neznanskem strahu, imel sem občutek, da se mi glava debeli in ves trd sem bil. Menda tudi ust ne bi mogel ta trenutek odpreti, če bi bilo treba. Ko sem se nekoliko umiril, sem zagledal kosmatinca nad seboj, ki je kopal ter razmetaval korenine okoli sebe. Ni me opazil ter je krenil počasi proti meni. Moj strah se je hipoma izpremenil v brezmejno jezo. Zagodrnjal sem: »Pravkar si ti mene prestrašil, zdaj bom pa jaz tebe!« ter sprožil vanj. Ravnal sem seveda v hipni razburjenosti ter brez vsakega premisleka. Medveda so našli pozneje precej daleč od mesta že močno nagnitega.
Tisto leto se mi je pripetilo še eno tako srečanje, katerega se pa vedno rad in z zadoščenjem spominjam. To pot sva se
srečala z volkom. Nagajali so nam io lelo lovski tatovi na vse mogoče načine ier nam napravili mnogo škode. Ugnati jih nismo mogli, ker so bili zelo prebrisani, čuječi ier so vedno pazili, kdaj gremo uslužbenci z doma itd. Našel sem na Lomu čakališče, napravljeno od lovskega tata prav blizu znanega stekališča, kjer je redno prehajala divjačina. Vedel sem, da hodi pogosto tja čakat, zato sem sklenil, da mu io zabavo pošteno izpridim. Neko popoldne — rosilo je po malem — sem sedel v bližini tega čakališča ter čakal, kakor že večkrat, brez uspeha. Začela je padati gosta sodraga med bliskanjem in grmenjem in kmalu je bilo vse belo po tleh. Vstal sem ter krenil počasi proti Brnov-ščeku. Na precej zaraslem potu zagledam naenkrat volka, ki je šel počasi proti meni. Zagrabil sem puško, v tem me je pa ugledal ier odskočil v stran, v tem trenutku sem pa tudi že pritisnil. Zadel sem ga v hrbtenico, vsled česar se ni mogel z zadnjim koncem života ganiti. Približal sem se mu z močno vejo, po kateri je hlastnil ter jo strl. Bil je težak, močan starec, za katerega me je knez nagradil.
Podal sem nekoliko spominov na medvedje love, o lovih na drugo;; divjačino, osobito na srnjad, ob priliki. Lovili so v časih moje mladosti manj kot sedaj. Te prireditve, na katerih se je postopalo vedno strogo lovsko, so nam nudile mnogo prelepega užitka. Prihajali so skoro brez izjeme dobri, vneti lovci, prijatelji narave, možje pravega lovskega duha, katerih niso plašile vremenske in druge neprilike in kateri so umeli uživati lov v vseh njegovih prijetnostih in naporih.
F. S. Finžgar:
Lovec Tomaž.
i.
Zares, da ne pišem te zgodbe v potuho in pohujšanje tatinskim lovcem, zankarjem in tem podobnim izmikačem. Zapisana naj bo v spomin tistim, ki jih ni gnala v gore tihotapsko se plazeča samogolinosi, ampak žgoča strast in globoko prepričanje, da niso tatovi. Odkritosrčno priznam, da tudi meni ni šlo nikdar v glavo kljub pisani morali in krutemu kazenskemu zakoniku, kako da bi bilo greh in tatvina, če je divji lovec prekucnil kozla in pripravil priboljšek pastirjem in oskrbnicam ter še družini preskrbel namesto krompirja v oblicah obare od divjačine za večerjo. Če pomislimo, da je bil lov še pred petdesetimi leti privilegij višjih tisoč, plemstva, grofov, baronov, graščakov in drugih magnatov in da so vsi ti plačevali za lovišča tako revno najemnino, da je v občini komaj prišel na posestnika groš zakupnine, potem ni čuda, če je med divjimi lovci vladala rečenica: po svojem lahko sami polovimo in nismo dali nikomur lova v zakup. Ko je ustrelil zakupnik par srnjakov in zajcev, je bila zakupnina krita, vse drugo mu je bilo milostno navrženo, ker je bil milostni gospod. Tudi danes je še lov Privileg višjih tisoč — ne po naslovu, pač pa po žepu. Toda danes dosegajo zakupnine take cene, da je ta denar občinam v veliko podporo in krije lep odstotek naklad. Zato je pa danes skoro vsepovsodi izginil rod divjih lovcev - vitezov in se ukvarja s tem le še kak potuhnjen zankar. Bili so časi, ko je bil župan sam poglavar divjih lovcev ne zato, ker je v njem tičal tat, ampak zato, ko je bil uverjen, da so gospodi lov prav za prav podarili, seveda prostovoljno vsied sto ozirov, ki so še vsi kore-ninili v fevdalizmu. V duši so pa le čutili to pravično krivico in so jo zato sami po svojem naravnem pravu skušali poravnati.
O teh in takih ta-le zgodba:
Kot dijak sem prišel na noč v planino pod Stolom. Iz koče je bil čuti živahen pogovor, smeh, pa tudi srdite besede.
»Dober večer!« sem vstopil.
»Bog dal dobrega!« so se mi vsi zaeno odzvali. Edino divji lovec Tomaž, ki si je stoječ ob ognjišču prižigal z velikim ogorkom tobak, ni odzdravil. Pač pa je po prižigu dvignil ogorek nadme in me narejeno jezno napadel: »Ti, študent, če si tak kot so drugi, hajdi prenočevat v rušev grm, ne pa k poštenim ljudem!«
Namršil je obrvi in razčeperil brke nad bradinem slrniščem, da bi se ga bil resnično zbal, da nisva bila prijatelja.
»Kaj pa razgrajaš?« sem se mu nasmehnil.
Tomaž je vrgel ogorek na ognjišče, sedel in povedal:
»Tako peklensko smo razgadeni na gospodo, da je nocoj ta večer sklenjeno med nami: nobeden več ne bo stopil >■ našo kočo.«
»U, zakaj pa naenkrat tako negostoljubni?«
»Prav ima Tomaž,« so se vrinili se drugi. Celo poštama oskrbnica Mina, ki mi je bila v daljnem sorodstvu, je dregnila nejevoljno s pesico v žerjavico in ponavljala: »Nobeden, prav nobeden, da veš! — Še tebe bomo spodili pod bukev —.« Ob tem pa se je že smehljala in mi ponudila lonec kaše: »Na, če hočeš!«
Stisnil sem lonec med kolena, Tomaž je pa razlagal.
»Vidiš, to je tako-le. V nedeljo večer jih je prišlo pet od Bleda, Dunajčani so bili menda, ker so znali samo po nemško: dva dedca, dve ženski in en otročaj. Postregli smo jim, ognili se jim s postelj, Mina je čepela kar tu na ognjišču in jim kurila vso ljubo noč. Zjutraj smo jim dali zajtrka, kave, pomisli, ko je niso praška s seboj prinesli, in Mina je bila tako neumna, da jim je ponudila od štruce, ki jo je dobila od doma s požinjke. Ko bi bili ti ljudje ob odhodu rekli: Bog vam povrni in poplačaj, saj bi človek niti jezika ne obrnil. Pa so šli: ženski nista rekli ne bev ne mev, dedca sta pa našopirjeno segla v žepe in dala vsak po en šoštarski tolar iukaj-le naši gospodinji. In Mina, sama božja pohlevnost jo je, jima ni zabrusila teh knofov tja v nos in ni dodala na to gosposko pamet še ene golide pomij.«
»Grdo sta naredila,« sem potrdil.
»Tako po zlodjevo grdo,« se je oglasil vedno molčeči stari črednik Koleša, »da bi bilo mene, ko nimam drugega kot zakrpano malho, do Dunaja sram kaj takega. Če prosim, prosim, sprejmem, kar ni, kakor je, se zahvalim in grem svojo pol. Če pa prišarim v hišo in velevam to in to in ono — in vse —, tedaj bom pa krščansko plačal, ali ne? — Fej, sram jih bodi! — Mina, kavo ti jaz povrnem!«
»No,« je nadaljeval zopet Tomaž, »v sredo po tisti nevihti srno pa dobili mi enega pod zobe. Rekel sem: Fanta, skočimo na vrh Stola, sneg je padel, prav gotovo osledimo kakega kozla. Pa smo šli. Med Stolmi tmed Velikim in Malim Stolom! zagledamo ob skali nekaj črnega na snegu. Tine me potegne za rokav in reče: ,Gamsi’ Gledam, gledam — kakšen gams? To je človek!
—	Črna lisa se je gugala in premikala — vedno na enem mestu.
.Poglejmo!' pravim.
Našli smo napol zmrznjenega gosposkega človeka. Takoj se usmilimo reveža in ga spravimo s Stola semkaj. Postregli smo mu, kakor se spodobi. Ko se je otajal in oživil, je segel v žep, da nam menda kaj podari. Kar naenkrat pa izbuli oči in nam jo zaluči v obraz: .Taijel Okradli ste me!’, da me je tako pogrelo
—	Tomaž je zaškripal z zobmi. Pomisli, dedec nam obesi tatu na vest, ko nimamo enega samega ukradenega vinarja vsi trije na duši. Pograbil sem puško, mu nameril in ukazal: ,Lump, nazaj na Stol m poišči, kjer si izgubili’ In kar dvignila sva ga s Tinetom in sva ga gnala prav na vrh. No, in tam pri skali, kjer je prenočeval, je ležala listnica — buškarona rejena kot breja ovca. Ponudil nama je — stotak —, pa sva rekla: .Izgubi se, nočeva!’ In sva ga pognala izpred oči.
Taki-le so. Zmrzne naj sodrga!«
Tomaž je sunil z nogo v oklep ognjišča, da se je koča potresla.
»Torej to je vaša jeza.«
»Da, le zapomni si študent: če boš kdaj tudi ti med gospodo, bodi kot se spodobi, če ne, obesi šolo na kol in pojdi za kožarja! Boš več vreden.«
Za hip je zavladal po koči molk. Le ogenj je prasketal m širil tisti ugodni vonj žerjavice, kakor ga ni nikjer drugod in so vse koče z modernimi štedilniki dolgočasna proza, hladna fabrika v primeri s to pristno poezijo.
Tomaž je vstal in šel iz koče. Zunaj so rahlo potrkavali zvončki krav, bledo so gorele zvezde vpričo polne lune in vse je bilo tiha, sveta sanja.
Tomaž se je kmalu vrnil. Sij ognja je razodel, da je bila vsa prejšnja togota zbrisana z lica, oko mu je žarelo in lice je bilo vse na smeh.
»Fantje, ali greste?«
»Kam?«
»V Rovte nad srnjake!«
»Pojdimo!« je bil prvi Tine in za njim vsi.
»Ali greš še ti, študent? Za gonjača si dober, ko si spočit.«
Trenutek sem pomolčal: divji lovci — šola — zapor — izključen — vse mi je bliskoma šinilo skozi glavo.
»Baba!« me je nahrulil Tomaž.
»Grem,« sem se lahkomiselno pridružil.
»Moška je ta,« me je pohvalil Tomaž. »Mina, ti si pa zapomni, da bo gospoda pošteno plačala tvojo kavo. Jutri bomo večerjali meso.«
II.
Za pol ure so bile tri puške zavezane v vrečo, obrazi s smodnikom tetovirani in suknjiči obrnjeni narobe. ■ Tine si je oprtal vrečo s puškami, Tomaž je stisnil pod pazduho prazno vrečo, za silo pretvorjeno v nahrbtnik — za srnjaka, če ga dobimo.
Ko smo se spustili na pot po sredini Stola, se mi je srce razburilo, da so udarci odmevali v sencih. Tomaž nas je vodil. Jaz sem bil zadnji. Kadarkoli sem se ozrl na te šarasie postave pred seboj, na počrnele obraze, ki so se v luninem svitu grozno divje odražali izpod zavihanih okrajcev, mi je bilo v resnici neprijetno. Najrajši bi bil pobegnil, se umil pri prvem studencu ter se vrnil k teti Mini. Toda sram me je bilo. Strah me je vlekel nazaj, ponos me je vezal na divje lovce in tako sem stopal za njimi gnan in vdan, naj bo, kar bo.
Tomaž je hodil kot hodijo edino sinovi gora, ki imajo na podplatih oči. Res je bila mesečina. Toda pogosto smo hodili po gozdu, skozi grmovje, steze niso bile kdovekaj pripravne in Tomaž se tudi ni mnogo brigal zanje. Kljub temu pa ni zadel nikoli ob kamen, ni se spotaknil ob korenino, ni izpoddrsnil in m klecnil. Le iuintam je zaškripal žebelj okovanega čevlja ob kamen, zašumela veja, ki jo je pripognil, in sfrfoiala ptica, ki je nočevala ob naši poti. Izpregovoril ni nihče besedice. Kamor Tomaž — tja mi, kakor on — tako mi. S toliko pokorščino se je vdala naša volja vodniku, da bi bili šli brez obotavljanja menda celo v prepad za njim.
Če pomislim danes na to, razumem Atride, Ahileje, Savle in Aleksandre, prakralje — pastirje narodov. Iz ljudske duše kot iz enega žarka se je razvila nanje kraljevska oblast- — zato so delali čuda.
Blizu polnoči se je ustavil Tomaž pri bornih svislih v javor-niških Rovtih. »Tukaj smo,« je zašepetal. »Za dve uri se lahko še nekoliko naslonimo.« Tiho je odprl vrata, zlezli smo po brunih na svisli in polegli — na gola tla. Zakaj na svislih ni bilo še sena. Namah so vsi zaspali — jaz pa nisem zatisnil očesa. Gledal sem v špranje na strehi, kjer je lila v tihih pramenih
mesečina na svisli. Slišal sem sovo, ki je ukala nekje daleč, na bukvi iik svisli je godrnjal polh — enkrat je poskočil z veje na streho, zapraskal in stekel po njej ter se spet pognal na vejo, po senenem drobu na tleh je brskala miška in prav na obraz mi je prilezla velika kobilica.
Pol večnosti sta se mi zdeli tisti uri, ki so jih lovci prespali kot dete v materinem naročju.
Prvi se je zbudil — saj se drugi ni smel in tudi prav nobeden ni imel skrbi za to — Tomaž. Posvetil je na uro: pol treh. »Fantje, kvišku!«
Kot ena misel so se vsi dvignili. Niti zazdehal ni nihče.
»Nabijmo puške!«
Zvonko so udarjali basalniki ob krogle.
»Tako. Sedaj vas razpostavim. Pa da mi dobro pogledate, če ima roglje. Zaroda mi ne ubijajte! Ti, študent, počakaj, da se vrnem!«
Brezslišno so izginili na stojišča in brezslišno se je vrnil Tomaž za dobre pol ure.
»Tako, midva jih pa poženeva.«
Spustila sva se po košenini ob gozdu navzdol. »Ta gozd je hlev za srnjake,« mi je pošepeial. »Jaz grem v sredo gozda, ti hodi ob kraju. Drži se na desno, da ne zaideš! S palico trkaj po deblih, pa ne prej, dokler ne zaslišiš mojega udarca! Pri svislih se snideva.«
Spet sem bil sam in srce je razbijalo, da sem tiščal z roko na prsi.
Kmalu se je razleglo po gozdu: tok — tok — tok. Tedaj sem pričel še jaz prodirati ob robu in trkati po deblih. Komaj nekaj minut rijem po temi, že začujem: irrunk — trrunk. Zemlja je zabobnela. Dvignjena palica mi je omahnila ob smreki, Tomaž se je oglasil: tok — tok— tok — skoki srnjaka so zabobneli, iz gozda je zaklical Tomaž: »Varda — Tine!« Še par trenutkov — pok — šumenje — in vse tiho.
Jaz se nisem upal ganiti. Tiho sem stal ob smreki, dokler ni prišel vprek Tomaž. »No, če ni to hlev! Kot bi bili privezani.«
»Ali ga je?«
»Kaj nisi slišal? Oj ti študent, kako si še neumen! Pojdiva!«
Tine je že imel srnjaka pri svislih. Ročno mu je izvalil drob in rogača potisnil v vrečo.
Tedaj pridrvi z velikanskimi skoki Anže, ki je bil na naj' višjem stojišču. »Logarji!« je zahropel.
Vsi smo se zmedli in z odprtimi usti zrli v Tomaža.
»Logarji?« je mimo vprašal. »Koliko?«
lovec, 1922.
5?» 33
»Dva.«
Od vrha doli je bilo čuii hreščanje po suhljadi in udarci kovanih palic ob skale. Tomaž je pograbil srnjaka, ga oprial in siknil: »Za mano!«
Zakadili smo se v gozd in skozenj v dolino in spet kvišku, vprek in z brega v divjem begu. Ko je začel Tomaža vendarle težiti srnjak, ga je v teku spustil z rame, v teku ga je pobral Tine, za njim Anže — edini jaz sem bežal vedno prazen. Desetkrat bi jim bil opešal, da me ni gnal strah in obup: Kaj pa sedaj? Če nas dobe? Adijo šola! In potem? Doma — oče, mati — o saj nisem smel misliti! Imel sem občutek, da gre za življenje, in bolj sem frčal kot tekel.
Parkrat je Tomaž obstal in prisluškal. Pa vselej smo nad seboj začutili stopinje; logarja sta nas zasledovala.
»Ne odležejo, zlodji!«
In spet je šlo dalje, da se usmili Bog.
Zarja se je že raztopila po gorah, prvi žarki so obsvetili planine. Prispeli smo na neko sedlo ne daleč od Valvazorjeve koče.
»Jaz sem tega sit,« se je raztogotil Tomaž in vrgel srnjaka v grm.
»Puške sem! Primojsvet, da ne bežim več.«
Hitro so razmetali vrečo in segli vsak po svoji risanki.
»Tine, tvoja je prazna. Nabij!« je ukazoval Tomaž. »Vsi za drevesa, ti; študent, jo pa naglo potegni proč! Prerij se skrivoma na planino nazaj in Mina naj izpriča vsakemu, da si nocoj spal tam! Hodi!«
Potopil sem se v gozd, pa sem vseeno še dobro slišal, ko je rekel Tine: »Ali jih vidiš?« Logarja sta se pojavila nekaj sto korakov nad lovci in obstala. Jaz sem se tiho plazil po gozdu, pa se kmalu sesedel za debelo bukev. Noge so se mi tresle ... Nemogoče mi je bilo bežati. Ležal sem skrit med koreninami ogromne bukve in prisluškoval. Vse je bilo tiho. Ko sem pa začul prve korake s hriba po grušču, se je oglasil meni čisto tuj glas: »Nazaj, če ne bom streljal!«
Tomaž je s čudovito ponarejenim glasom pozval logarja.
Zopet tiho. Toda kmalu je spet zašumelo v pesku, logarja bčividno nista hotela nazaj.
Pok — je jeknila gora.
Pok — še drugič.
Mene je spreletelo do mozga.
Tedaj se je odzvalo od zgoraj: pok — pok. Ne daleč od mene je nekaj siknilo skozi veje. Stisnil sem se tesno k bukvi.
Spel ponarejeni glas:
»Nazaj, sicer jo dobiš v glavo!«
Pok — pok — dvakrai.
Pesek je škropil krog logarjev, zahreščale so brze stopinje
—	se oddaljevale in utihnile. Logarja sta bežala.
Tudi jaz sem zbežal in se srečno pritihotapil do koče. Tam sem Mini naročil, kako in kaj, in naglo odšel po dolgih ovinkih domov.
S sedla sem pa venomer čul strele. Divji lovci so za zabavo streljali v tarčo na jezo pobeglih logarjev.
III.
Na veliko soboto ob ranem jutru sta se sešla Tomaž in Tine v lovišču »gospode«.
»Za veliko noč si kupi gospoda Tn, kdor more, mesa. Za nas reveže ga je pa Bog pripravil, jeli Tine?«
»Res je. Pojdiva ponj!«
Razšla sta se vsak na svoje stojišče ob srnjakovih siagnah1. Tomaž je sedel, položil risanko na kolena in jo napel. Kaj in kako se je zgodilo, tega sam ni vedel: puška se mu je sprožila
—	na nasprotnem bregu je pa obupno kriknil Tine.
Tomaž je prebledel, zgrabil puško, jo treščil ob skalo iri stekel Tinetu na pomoč. Zakaj hipoma se je zavedel, kaj se je zgodilo.
Iz kolena je vrela Tinetu kri.
»Tine, ali si hud?« je proseče jecljal Tomaž.
»Tomaž!« je izrekel Tine in ga vprašujoče pogledal.
Tomažu je pridrsela solza po licu in se sramežljivo skrila \ košate brke. Slekel si je suknjič, slekel srajco in jo na kose raztrgal, da je mašil kri in zavezal nogo.
Nato je nalomil in narezal vej, spletel vlako, posadil nanjo Tineta in ga spravil v dolino do poti. Potem je bežal po voz.
Z voznikom se je vrnil in prinesel vina in belega kruha pa platnenih obvez. Ves čas se ni ganil od njega, dokler ga niso doma položili na posteljo.
Nato se je napotil še po zdravnika in, ko ga je dobil, se je sam ovadil sodišču.
1 Morda bi se uvedla ta slovenska beseda za Wechsel. Stagna n. pl. ali stagne f. pl. je pot za živino po gozdu. Ljudstvo tudi pravi: »Tako hodijo zajci na pašo, da imajo kar stagne narejene«. (Pis.) — Beseda ni slovenska, ampak nemškega izvora (steigen). (Ur.)
Poslej pa ni bilo ne povesii ne pisma več o divjem lovcu Tomažu.
X
Tomaž je odsedel kazen. Ko se je vrnil spel domov, je kmalu izginil iz fare. »Noč ga je vzela,« so rekli ljudje.
Čez par let pa je prišlo pismo iz Amerike in dvesto dolarjev Tinetu za »bolečine«.
Kralj na stojišču z ustreljenim kozlom.
Iz lovskega oprtnika.
XI. obči zbor Slov. lovskega društva se bo vršil 2. febr. t. 1. v gostilniških prostorih Narodnega doma v Ljubljani. Začetek ob 3. popoldne. Ker so nastopili za lovstvo odločilni časi, pričakujemo obilne udeležbe, mnogo zanimanja in vsestranske pobude za bodoče delo. Po društvenih pravilih je treba prijavili samostojne predloge osem dni pred zborom. Pooblastila so dovoljena, vendar ne sme nikdo zastopati več kot pet članov.
Odborove seje. IX. seja 15. decembra m. 1. Prečitajo se došli dopisi in sklene njihova rešitev. Med drugim je prišla prijava, da so nakladali 10. decembra v Dolenji Lendavi na železnico poleg kupov srn tudi polne vreče jerebic in cele vence brinjevk. Ker velja za jerebice že od 15. novembra prepovedani lovski čas, pobijanje brinjevk pa je sploh prepovedano, se naznani to početje pokrajinski upravi za Slovenijo, in sicer oddelku za gozdarstvo, obenem pa se naprosita carinarnici na Jesenicah in na Rakeku, da zaplenita tako blago. Podružnica v Ptuju se opozori, da je streljal v njenem območju osrednjemu društvu nepoznan lovec 12. decembra jerebice, s katerimi je vstopil javno v vlak na ptujski postaji. — Razmišlja se o korakih, ki jih je treba napraviti v korist lova zoper tatinsko in barbarsko početje ruskih vranglovcev, ki uničujejo brezobzirno na Gorenjskem rod divjih koz, drugod pa srnjad in je-
lenjad, zlasti v Prekmurju. — Glede novega lovskega zakona je treba priti do zaključka predvsem z občim hrvalskim društvom za gojenje lova i ribarstva, čigar stališče glede lastnih lovov in razsodišč glede škode, povzročene po divjačini, je za nas nesprejemljivo. — Obči zbor za 1. 1922. se določi na svečnico ob treh popoldne v gostilniških prostorih ljubljanskega Narodnega doma.
Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani priredi letos v aprilu mladinsko tekmo in za binkošti razstavo psov vseh pasem Pogoje naznanimo pravočasno. Ker posreduje klub za svoje člane nakup in prodajo ptičarjev ter ocenjuje svojim udom pse brezplačno, vabimo vse ljubitelje ptičarjev k pristopu v klub. Članarina znaša letno 25 Din, za poklicne lovce 12-50 Din, sprejema jo klubov blagajnik F. Justin, Ljubljana, Rimska cesta 7.
Lovske karte in pristojbine za 1.1922.
Pokrajinska uprava za Slovenijo je odredila glede lovskih kart in pristojbin sledeče:
2e izdane lovske karte se podaljšajo do 31. julija 1922. Pobere se 'e polovična pristojbina, ki s"-steka v deželni lovski zaklad, in sicer za državne lovske karte po Din 7-50, za zapriseženo lovsko osobje po Din 3-75.
Nove lovske karte se izdajo osebam, ki jih niso imele za leto 1921., na starih
obrazcih, ki so še v zalogi, tudi le do 31. julija 1922, in sicer se pobere zanje tudi polovična pristojbina za deželni lovski zaklad.
Za podaljšane kakor tudi za novo izdane lovske karte je treba pobrati takse po tarifni postavki 101 a (v kolkih).
Ker se bo plačevala kolkovina do postavki 101 a nav. taks. zakona, se ne sme zahtevati za novo izgotovljene lovske karte kolkov po 3 Din, odnosno po 2 Din in po 50 p.
Na hrbtu podaljšane stare in novo izdane lovske karte se mora napisali sledeče besedilo:
Podaljšano do 31. julija 1922.
Lovi s.......psom (psi).
Plačal pristojbino Din 7‘50 (Din 375)
Oproščen takse po točki a, b, c tarif postav. 101/a.
Uradni pečat, dan in podpis.
Odstavek glede oprostitve odpade pri onih lovcih, ki morajo plačati takso.
Tujim (inozemskim) lovskim gostom se naj izdajajo, ako se ne poslužijo letnih državnih lovskih kart, dnevne lovske karte na posebnih legitimacijah. Razen takse po tarifnem zakonu naj se pobira od njih pristojbina po Din /'50 za deželni lovski zaklad.
Upravništvo »Lovca« javlja, do ima od prejšnjih letnikov v zalogi še sledeče številke: letnik L, št. 1, 4, 5, 6, 7, 10, 12; letnik II., št. 4, 5, 9, 10; letnik III., št. 2,
4, 5, 6, 7, 9, 10, 11, 12; letnik IV., št. 1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 9; letnik V., št. 1, 2, 3, 4,
5,	6, 7, 8, 9, 12; letnik VI., št. 7-8, 9-10, 11 — 12; letnik VIL 117 popolnih izdani; letnik VIII., št. 1, 2, 3, 4, 6, 7, 10, 11, 12, 20, 21. Popoln letnik stane za člane 5 Din, posamezna številka 'A Din, za nečlane dvojno, po pošti toliko več, kolikor velja poštnina. Člani, ki so se prijavili za 1. 1921. po 1. novembru, dobe od lanskega letnika samo one številke, katere imamo še na razpolago. Obenem opozarjamo iznova, da znaša članarina odslej letnih 25 Din (za zaprisežene in poklicne lovce ter gozdarje polovico) in ustanovnina 250 Din. Za inozemstvo znaša članarina, odnosno naročnina
»Lovca« 40 Din. in ustanovnina 400 Din. Kdor je prezrl nešo tozadevno objavo na strani 356., odnosno 359. lanskega »Lovca« in poslal članarino v stari izmeri, ta naj skoro dopošlje primanjkujoči znesek, sicer se mu ustavi list in se ne more smatrati za člana. »Lovec« bo izhajal tudi letos dvakrat na mesec; če bi ne mogel iziti pravočasno vsled tež-koč v tiskarni, kjer primanjkuje delavcev, izdamo po več številk skupaj. List dobi samo, kdor je plačal članarino, odnosno naročnino. Reklamacije zaradi dostave lista se morajo poslati najmanj v štirinajstih dneh po izidu glasila.
Jugoslovansko šumarsko udruženje je začelo izdajati svoje mesečno glasilo Šumarski list, ki ga bodo redno prejemali vsi člani udruženja. ]. Š. U. je mogočna organizacija vseh interesentov in prijateljev gozdarstva iz vse države ter šteje danes nad 1000 rednih članov. List prinaša članke in razprave ter društvene vesti v vseh treh narečjih. Prispevke za uredniški del kakor tudi oglase za reklamni del, ki bodo imeli posebno v lesnoindustrijskih slojih gotovo najboljši uspeh, sprejema za slovenski del uredniški odbor pri podružnici udruženja v Ljubljani, Križanke, kjer se sprejemajo tudi priglasitve novih članov udruženja.
Ravnateljstvo deželnega muzeja v Ljubljani prosi lovce, da bi po možnosti darovali muzeju ustreljene ali na drug način pridobljene, dobro ohranjene eksemplarje sesalcev vseh razredov. Pošiljajo naj se naravnost v muzej.
Lovčev koledar. Polna luna bo letos 13. januarja, 12. februarja, 13. marca, 11. aprila, 11. maja, 9. junija, 9. julija, 7. avgusta, 6. septembra, 6. oktobra, 4. novembra, 4. decembra.
Novoleten nasvet. Največ jeze imajo pri nas lovski zakupniki s svojimi čuvaji, češ da so nepošteni, leni in deloma nevešči svojemu poslu. Ta nezadovoljnost je večkrat zelo upravičena, ker nam ni znano malo slučajev, ko so pustili čuvaji svojega gospodarja in njegove goste precej časa čakati, preden
se jim je zljubilo priti na domenjeno zbirališče. Zgodilo se je celo, da so šli čuvaji v gostilno krepčat se, lovce pa so prepustili na stojiščih mirno mrazu, vetru in dolgemu času. Vrhu tega so te vrste čuvaji nevljudni in brezobzirni v svojih zahtevah. Ker neha biti lov prijetna zabava, kakor hitro imam opraviti s take vrste ljudmi, je najbolje, ako posežejo naši zakupniki samo malo globlje v mošnjiček ter si nastavijo lovca po poklicu, ki ne bo le vešč svojemu poslu, ampak tudi vdan in vesten, ker je odvisen od gospodarja. Sploh bi moralo izposlovati Slov. lovsko društvo, da bi se vršili predpisani izpiti lovskih čuvajev strogo in da bi se ne priznal brez izpita, oziroma tega nadomestujočega tečaja nikdo za čuvaja. Ko bi to dosegli, bi povzdignili takoj lovišča, kajti bilo bi poskrbljeno i za varstvo in gojenje divjačine i bi se izvrgli iz naših vrst oni zakupniki, ki nastavljajo za čuvaje svoje najboljše prijatelje, s katerimi skrbe, da ne zraste kaka srna ali zajec v njihovem lovišču. Društvo samo bi moralo nadzirati po svojih podružnicah zaprisego čuvajev in brezpogojno naznaniti na višje mesto vsa okrajna glavarstva, ki bi ne izpolnjevala v tem pogledu svoje dolžnosti. Čuvaji, ki so nastavljeni zaradi mrharije, spadajo v zapor, ne pa v gozd, zakupnika p'a, ki draži iz gole objestnosti lovišče do neverjetne višine, si naj ogleda davčna oblast, če je njegova ljubezen do države približno tolika kot je do mrharije in oškodovanja svojih soobčanov, ker ne bo dal za izbito lovišče dolgo let nihče nič. Zgolj izprehode s puško drago plačevati, se bodo namreč i najhujši verižniki kmalu naveličali.
Naši grehi. Drugi kristjani si izprašajo vest za veliko noč, lovec si jo pa mora ob koncu lovne dobe. Zdi se mi, da ne zadošča povsod za naše puško-nosce navadna izpoved, ampak bi treba ponekod hudega misijona, da bi kai zaleglo. Toliko je namreč zakrknjenosti in kosmate vesti v nekaterih lovskih družbah. Največ so grešili pri ubogem
srninem rodu. Dan za dnevom so peli ponekod braki po gozdovih in tirali to najljubkejšo naših živali ali pred cev ali pa v smrt vsled prehlajenja in oslabelosti, kajti štiri- do peturna, ponavljajoča se gonja mora uničiti tudi krepko žival. Dokler ne pridejo naši lovci do prepričanja, da jim niso nikakor v čast prepogoste brakade, tako dolgo je smešno govoriti o gojenju srn. Tu ne morejo še tako lepe besede ničesar omiliti in vse, včasih naravnost sijajne izgovore so prinesli na svojih repih le braki s svojim vabljivim in mamljivim zvonjenjem, če jih ni narekovala grda pohlepnost po denarnem papirju. Najmanj pa more dobiti odvezo, kdor strelja ali pusti streljati v varstvu zakona stoječe srnjačke in srnice. Tu bi ne smeli poznati nobenega prijateljstva. Kdor noče pripoznaii predpisov, ta ne spada v našo družbo. Iz Maribora mi poročajo, da je došla na tamkajšnjo železniško postajo iz dolenjskega Dobrega polja pošiljatev srnjačkov in srnic v teži. okrog 5 — 6 kg. Stvar velikolaškega kluba je, da se resno pomeni z odpo-šiljateljem. Nič bolje se ne godi pri nekaterih lovcih divjim kozam. Za uboge jerebice se pa zmeni po lovni dobi malokdo, t. j. na njihovo krmljenje skoro ne misli pri nas nihče. Da pritisnejo potem jerebice v snegu h kozelcem, t. j. v roke zankarjem, to je mala briga naših lovcev, ki bi najrajši, da bi se preživljale jerebice s fazani vred s snegom in z mrazom. Ko jih drugo jesen ni, je pa večkrat kriv čuvaj, ki bi jih naj menda hranil z lastnim denarjem. Še bolj enostavno postopajo oni, ki postrele na jesen ves jerebičji rod in čakajo drugo leto na ugodno priselitev iz sosednjih lovišč. Prav ti mislijo po večini, da ni treba dati zajcu nikakega miru, kakor da bi se plodil ta uhač iz zraka in prahu. S takimi »lovci« bi morali obračunati razni lovski klubi in lovske podružnice, seveda bi smele imeti manj obzirnosti kakor oni klub, v čigar področju je padel v minuli lovni dobi v prepovedanem času jelen, ki pa čaka
še zdaj na svojega maščevalca. Naš: lovske družbe ne smejo imeti zastavljenega jezika in peresa pri judu in ne smejo pričakovati kot nekatere politične stranke čudežne rešitve od zgoraj. Nastopiti je treba pot do zmage z notranjo silo in z značajem. Dokler ne storimo tega, ostane naša lovska usoda žalostna.
Napačni nazori. Na str. 285. lanskega »Lovca« se pripoveduje pod naslovom »Čuden lov«, kako so ujeli pod Krimom lisico na trnek. Dopisnik graja to početje, kar je popolnoma v redu, kajti hujšega mučenja živali si skoraj ne moremo misliti, kot je tak lov. Prav tako odobrujem grajo streljanja lisic na vsako razdaljo. Na žalost pa je med našimi lovci še vedno razširjena navada, da streljajo na roparice na vsako razdaljo. Če opozoriš takega strelca na to, da ne more učinkovati strel na tako daljavo, se ti moško odreže, da je le mogoče, da prime kako zrno žival in da pogine potem. Tako ravnanje je čista mrharija, kajti za lovce mora veljati načelo, da skuša končati vsako žival, najsi je koristna ali roparska na način, ki povzroča živali najmanj muk. Vsi pa vemo, da ne moremo doseči tega s streljanjem na kilometre. Pripovedovanje o puškah za zrnje, ki ubijajo žival na neverjetne razdalje, je bajka, ki jo raznašajo razni puškonosci v opravičilo svojega nezmiselnega početja, dasi vedo sami, da ne izdelujejo doslej takih pušek še nikjer.
V tem se torej z dopisnikom Fr. T. strinjam, nikakor pa ne morem pritrditi njegovemu nazoru, da naj se lisica v naših loviščih neguje, v kar izveni njegov dopis. To svoje mnenje utemeljuje s tem, da ne dela lisica v naših loviščih občutne škode, ker je itak malo divjačine. Ta nazor je pa popolnoma po-grešen. Tudi pri nas ne živi lisica od kobilic in sladkih koreninic, ampak v prvi vrsti od koristne divjačine. Če imamo tedaj malo koristne divjačine, se moramo za to zahvaliti tudi okol-nosti, da imamo preveč lisic. Zato se
mi ne vidi logično mišljenje, da se mora tam, kjer je vse polno divjačine, lisica do skrajnosti preganjati, kjer pa je malo koristne divjačine, tam pa da ni vredno preganjati lisic. V prvem slučaju naj se preganjajo, da se pomnoži koristna divjačina še bolj, v drugem pa ne menda zato, da bo gojene divjačine še manj. S takimi nazori ne bomo nikdar dvignili svojih lovišč, kaiti prva potreba, če hočemo lovišča zboljšati, je, da skrčimo število roparic, tedaj tudi lisic, ki so se med vojsko prav zelo razpasle. Postopati pa moramo tako ne samo v poljskih loviščih, temveč tudi v loviščih za srne, ker uničijo precej mladih srn baš lisice. Mislim, da so nam srnja lovišča že volkovi zadostno ¡zredčili, vsled česar je prav malo umestno, da preziramo še škodo, ki jo delajo lisice po teh loviščih. Gotovo je, da se bo na stanju naših lovišč prav kmalu pokazala dobra stran zatiranja lisic. Dvomim, da bi imela trditev, da ni bilo zato nič več zajcev, četudi smo lisice zatrli, kako dejansko podlago. Seveda, če je uničila bolezen zajce, jih ni moglo biti naslednje leto že polno lovišče, dasi so se lisice zatrle, gotovo pa je, da bi jih bilo še veliko manj, če bi bili pustili lisico v miru.
Zato je za povzdigo naših lovišč edino pravilno, da zatiramo s puško in z železjem lisico, kolikor moremo. Hriboviti svet pretežne večine naših lovišč itak zabranjuje, da bi mogli lisico popolnoma zatreti, česar tudi nihče ne želi. Predvsem pa moramo opustiti kratkovidno postopanje, da ne streljamo lisic v letnem času radi slabega kožuha, kar se je pri nas radi visoke cene kožuhovine zelo ukoreninilo ne samo med lovskim osobjem, temveč tudi med zakupniki.	Dr. I T.
Šolski prirodopis. V 6. razredu neke naše ljudske šole je narekoval učitelj ukaželjni mladini sledeči opis lisice, ki ga podajam zaradi zanimivosti v izvlečku:
».. . Vidi ponoči dobro, ker ima podolgovato zenico kakor mačka. Ponoči se zenica razširi. V hudi temi si pomaga z občutljivimi brčicami, ki jih ima v zgornji čeljusti. Meilast rep ji dobro služi kot krmilo. ... Plava in pleza prav dobro.« — Kaj porečete k temu, tovariši zelene bratovščine? Lisica, ki jo je imel učitelj v mislih, je bila gotovo neka pasje-mačja zmes. M. Hanzlovsky.
Višek lahkomiselnosti. Naši listi so poročali, da se je sprožila nekemu ljubljanskemu lovcu puška na vozu, ko se je peljal z lova od Sv. Jakoba. Ljudje so prihiteli prestrašeni do voza, ker so mislili, da gre za samomor. To pot pa se ni zgodilo nič, kar je več kot sreča. Ko bi strel priletel v glavo lahkomiselnežu samemu, bi ne imeli nič proti temu, a da ogroža tak človek na tak način svojo okolico, je najhujše obsodbe vredno, saj bi moral vedeti vsak lovski abe-cedar, da mora razbasati puško, čim zapusti stojišče.
Kupovanje divjačine od lovskih tatov.
Prejeli smo obvestilo o zvezah nekaterih ljubljanskih gostiln z ljudmi, ki nimajo najmanjše pravice, loviti divjačino. Te opozarjamo, da ni kazniv samo oni, ki krade, ampak tudi oni, ki daje potuho in kupuje ukradeno blago. Baš pri divjačini je vsak izgovor jalov, ker je tu najlaže dognati, kdo je upravičen loviti in kdo ni. Naše društvo bo naznanilo sodniji brezobzirno vsako tako tajno kupčijo.
Cena kož divjačine. V zadnji številki lanskega »Lovca« smo navedli tako visoke cene divjačinskih kož, da so nekaterega kar osupnile. To so cene lip-skega trga, ki je še vedno za nas merodajen. Neverjetni narastek cen ima svoj vzrok v poraznem padcu nemške marke, ki je omogočil, da so pokupili nemško kožuhovino inozemski kožuhovinarji in skoro čisto izpraznili nemške zaloge. Popolnoma razprodane so lisice, kune, vidre, dehorji, jazbeci, krti in deloma zajci. Za te vrste sirove kože plačujejo v Nemčiji prekupci na deželi še višje cene, kakor jih zaznamuje lipski trg.
Kupčija je v malem in velikem zelo živahna, vendar moramo računati, da bodo cene padle, kakor hitro si opomore marka. Upoštevati moramo tudi to, da ne pridejo sirove kože, ki jih prodajamo zdaj, za letošnjo trgovino z izdelano kožuhovino več v poštev, ker traja približno štiri mesece, preden pripravijo in pobarvajo velike tvrdke kože ter jih prikrojijo za kožuhe.
Neresnične so pa vesti, ki jih širijo pri nas kožuhovinarji o padanju cen. Te igre se poslužujejo pri nas redno pred sklepom vsake lovne in kupčijske dobe razni izkoriščevalci nepoučenosti širokih slojev. Lipska »Kiirschner Zeitung«, ki gotovo ne drži z lovci, ampak s kožuhovinarji, navaja še vedno visoke cene.
Pavlov ljubljanski semenj za kožuhovino, ki je prenehal med vojsko, oživi letos izvozna tvrdka Balkan. Vršil se bo v njenih prostorih na Dunajski cesti dne 23. januarja t. L, t. j. tretji ponedeljek po sv. Treh kraljih. Na ta semenj opozarjamo i lovce i trgovce, ker bi Ljubljana lahko nadomeščala za jugoslovansko ozemlje lipski trg.
Lov na medvede 1. 1791. Franc Ksav. Smoter je opisal v zagrebškem časopisu Luna L 1827. (str. 8.1 zanimiv lov na medvede, katerega je priredil spomladi leta 1791. tedanji deželni glavar knez Adam Turjaški neapolitanskemu kralju, ko se je vračal s svojega potovanja po Nemčiji in Avstriji v svoje kraljestvo. Lov se je vršil na posestvu Ižanske graščine, katere gospodar je bil tedaj grof Marija Jožef Auersperg. Lov je bil na veliko zasnovan; že 16. marca se je trudilo 4500 gonjačev, da so zbrali divjačino v lovišču. To delo je vodi! sam knez, a pomagal mu je gozdar iz Kočevja in nekoliko lovcev. Okrog lovišča so zažgali 24.000 ognjev, da bi preprečili s tem uhajanje divjačine. Drugi dan se je pripeljal neapolitanski kralj v spremstvu deželnih veljakov ob spremljevanju godbe po potoku Iški na Ižanski grad. Kralj in drugi lovci so se postavili v kolibe, katere so bili napravili za ta lov, in začela se je gonja »unter einem
dem türkischen Feldgeschrei ähnlichen Lärm«. Knežji gozdar iz Kočevja in grofovi nadlovci so nadzorovali lov na konjih in ga vodili. Trajalo je tri ure, da so se pokazali trije medvedi. Enega je ustrelil višji kraljevi lovec marguis Tanucci, druga dva sta pobegnila v bližnjo goščo. Gonjači so ju obkolili ter ju zopet prignali na strel h kralju, ki je podrl večjega od njiju z dvema streloma. Tega dne so ustrelili dva medveda, tri volke, enega jelena in mnogo lisic in zajcev. Prihodnjega dne je poiskal kralj medveda v brlogu. Čez dolgo časa se je medved vendar po-kazal in kralj ga je s strelom podrl. Kralj je bil z lovom zelo zadovoljen in se je glede prireditve lova in reda izrazil zelo pohvalno. Nadvojvoda Karel je ustrelil tudi enega medveda, a nadvojvoda Leopold in Ferdinand jelena. Popoldne se je odpeljalo vse društvo proti Ljubljani. Z dvajsetimi čolni so se mu pripeljale naproti na pol pota gospe s kavalirji reda boginje Dijane in spremile odlične goste z lepo godbo v Ljubljano.
Poročevalec omenja, da je prisostvoval neapolitanski kralj na tem svojem potu po Nemčiji in Avstriji 37 velikim lovom. Prvi lov je bil v Lokvah, zadnji na Ižanski graščini. Na teh lovih je bilo ustreljenih 13.765 kosov divjačine, od katerih je ustrelil sam kralj 4110 kosov. Na vsem potu ni prišel kralj v dotiko z medvedom pa so ti trije medvedi, kateri so bili ustreljeni na Igu, edini, ki so padli na omenjenih kraljevih lovih. Množica ljudi — 4500 gonjačev —, ki je sodelovala pri tem lovu, nam najbolje dokazuje, v kakem velikem obsegu so se prirejali pri nas lovi pred sto in tolikimi leti. Janko Barle.
Volk in lisica na en strel. V zadnjem snegu so v našem lovišču Preserje lovci zopet ugotovili volkove. Zato sva se odločila z bratom Franekom, da jih greva čakat. Odšla sva 15. decembra m. 1. z večernim vlakom. Predpogoji za čakanje so bili najboljši, ker je bila ta večer baš polna tuna in je prejšnjo noč sneg
iznova poDelil. Brat je odšel na Plam-nico, )az sem se pa odločil, da grem v Goveji dol nad Gorenjo Brezovico. To pa radi tega, ker mi je bilo znano, da prehajajo tam volkovi radi iz Lopate na Sleme in obratno, saj je ubil tudi brat v januarju m. 1. na istem mestu volkuljo. Vrhu tega so mi poročali lovci v zadnjem snegu, da so sledili na omenjenem mestu večkrat volkove. Ob osmih sem bil že na čakališču. Bilo je popolnoma mirno, brez najmanjšega vetra. Luna je prijazno svetila iznad Lopate. Zgago so delale samo megle, ki so se pričele kaditi iz hribovja, tako da se je včasih le megleno videlo.
Ko sem čakal že precej časa, sem zaslišal skakanje pod Lopato. Pa zopet je vse utihnilo. Kar zagledam na ovinku poti, kolikor daleč sem mogel videti s svojega mesta, žival, ki je tekla po poti proti meni. Opazil sem tudi takoj, da nese nekaj v gobcu. Vzdignil sem puško k licu, kar je pa žival opazila ter takoj obstala. Bilo pa je med nama golo grmičevje, ki me je kolikor toliKo krilo, zato se je žival kmalu pomirila in pričela naprej teči. Ko je prišla izza grmovja, sem ustrelil in v strelu se je zrušila na tla.
Ko sem zagledal žival in tudi po strelu, sem bil mnenja, da streljam lisico, ki nese zajca. Sicer se mi je videla precej velika, pa sem pripisoval to okolnosti, da je bilo mračno, ker so zakrivale luno megle.
Po strelu je žival popolnoma mirno obležala. Da pa ni bila mrtva, sem vedel, ker sem čul njeno hropenje. Streljal sem ob % na deset, hropenje je pa prejenjalo šele okoli enajstih.
Po strčlu sem čakal še naprej in zgrešil lisico, ki mi je prišla prav blizu čakališča iz gozda ter me radi tega tudi takoj opazila in odskočila. V skoku sem jo streljal previsoko. Med tem so se megle popolnoma razvlekle in je postalo čisto svetlo. Zato sem pričel opazovati z daljnogledom' ustreljeno žival. Pričelo se mi je dozdevati, da vidim obrise za lisičjo premočne glave. Zato
sem se izmotal iz različnih kožuhov in stopil na cesto. Sedaj sem videl na svoje veliko veselje, da sem ustrelil volka. Poleg njega je ležala lepa lisica.
Volk je bil samec in je tehtal 30 Kg. Ker sem videl, da je nažrt, sem mu dal vamp odpreti. Bil je poln srninega mesa in njenih dlak. Bilo mi je sedaj tudi razumljivo, zakaj ni požrl lisice na mestu. Ker je bil presit, jo je hotel kje v gozdu zagrebsti za čase, ko bi ne imel tako obilno pogrnjene mize.
Lisica je bila popolnoma nedotaknjena. Ko sem jo dal odreti, se je videlo, da je imela rane samo pod vratom, da jo je tedaj volk zadavil.
Streljal sem s patrono U tvrdke Fr. Kaiser na razdaljo kakih 25 korakov Učinek je bil kar najboljši, ker je vrglo zver v trenutku na tla. Sicer sem pa opazil tudi pri brakadah na srne, da je ta patrona najboljša, ker prekaša sedanje wollersdorfske patrone po zelo močnem in ostrem strelu.	Dr. Ivo Tavčar.
Ribarska mreža.
Odborove seje Slov. rib. društva v Ljubljani. Na seji dne 23. novembra 1921 se je prečitalo poročilo o osnutku ;i-barskega zakona. Po obvestilu ministrstva poijoprivrede v Belgradu je ribar-ski zakon končno pregledan. Vlada je sprejela v osnutek vse izpreminjevalne predloge, ki jih je stavilo Slov. ribar-sko društvo. Koristi in potrebe ribarstva v Sloveniji so v zakonu sedaj popolnoma upoštevane. — Sklene se, naprositi ljubljansko pokrajinsko upravo, oddelek za kmetijstvo, da naj da Slov. ribar-skemu društvu 100.000 postrvjih iker za društveno vališče na razpolago. — Tržni nadzornik Plemelj je ponudil ribarske-mu društvu svoje lovišče na Vrhnilfi v podzakup. Ponudbe odbor ne more sprejeti vsled pomanjkanja denarnih sredstev, pač pa sprejme z zahvalo njegovo ponudbo, da da iz svojega
lovišča na Vrhniki Slov. ribarskemu društvu potrebno število sulcev za vališče v Želimljem na razpolago. — Odobri se načeloma nakup mreže za lov sulcev za društveno vališče. Tajniku se naroči, da stavi v prihodnji seji natančne predloge o nakupu. — Obči zbor se bo vršil 2. februarja t. 1. ob desetih. Prostor naznanimo pravočasno v časopisih. — Članarina se zviša ob naknadni odobritvi občega zbora na letnih 25 Din, ker se je podražilo glasilo Lovec.
Onečiščenje Save po odtokih premo-gokopov v Zagorju in Trbovljah. 2e pred vojsko so se pojavljale pritožbe radi onečiščenja Save od Zagorja niz-dol do Zagreba po odtokih trboveljskih premogokopov in drugih podjetij v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku. Radi tega je razpisalo bivše štajersko namestništvo v Gradcu obravnavo na mestu za 3. avgust L 1914. Ta obravnava se je morala vsled mobilizacije preklicati in odgoditi na nedoločen čas.
Ker so se ponavljale posebno v zadnjem času neprestano pritožbe s strani prizadetih interesentov, osobito ribarskih društev v Ljubljani in Celju, prometnega društva v Krškem, občin v Brežicah in Sevnici, je odredila pokrajinska uprava, oddelek za kmetijstvo, uradni ogled na mestu.
Ta se je vršil dne 21. in 22. septembra m. 1. Komisije so se udeležili odposlanci zemeljske vlade v Zagrebu, vrhovnega nadzorstva voda v Ljubljani, zdravstvenega odseka ter rudarskega glavarstva v Ljubljani in okrajnih glavarstev v Litiji, Celju, Krškem in Brežicah. V imenu Ribarskega društva v Ljubljani in okrajnega loviščnega odbora se ie udeležil komisije dr. Avgust Munda. Izvedenci so bili vseučiliščna profesorja dr. Hadži in dr. Ambrož, ravnatelj drž kmetijskega kemičnega zavoda inž. Turk in profesor Franke. Vsi ti bodo oddali pismeno svoje mnenje.
Prvi dan je vzela komisija na primernih mestih v Zagorju, Trbovljah, Hrastniku in Zidanem mostu vzorce onesnažene vode, da jo preiščejo iz-
SB-, 43
vedenci bijološko in kemično in ugotovijo učinek onečiščenja. Drugi dan se je podala komisija s čolni iz Krškega do hrvaške meje in si ogledala onesnaženo vodo in naplavljeni premog na sipinah in bregovih Save.
2e na mestu se je dognalo, da le Sava od Zagorja do hrvaške meje po drobcih premoga tako onečiščena, da je uničeno vse živalstvo nižje vrste, ki služi ribam v hrano. V Savi je ugotovila komisija le malo živalstva. Malih rakov (gamarus) ni, pač pa je precej malih polžev tneretina, melanela), ki ne služijo ribam za hrano. Po mnenju profesorja Frankeia je ribjega zaroda malo, in sicer komaj osmina tega, kar ga je bilo tedaj, ko se je onečiščenje pričelo. V svrho primerjanja je vzela komisija tudi vzorce vode iz Savinie pri Zidanem mostu. V Savinji kar mrgoli živalstva, t. j. ribje hrane.
Pričakujemo, da bo uspeh komisije ta, da bo trboveljska družba že vendar enkrat napravila čistilne jame in s tem napravila konec onečiščenju Save in sistematičnemu uničevanju rib.
Potovanje jegulje. Jegulje se drste v morju v globočinah nad 10G0 m. Na spomlad potujejo iz morja v reke. Dolge so takrat približno 7 cm. V rekah ostanejo okrog 5 do 6 let. Podnevi se zarijejo v blato, ponoči si iščejo plen. Dokler ostanejo v rekah, niso njihovi spolni organi razviti. Po preteku gori navedene dobe se povrnejo v morje na drstišča. Iz morja se ne vrnejo nikdar več v reke, kjer so prebile svojo mladost. One, ki ne najdejo pota v morje, ostanejo neplodne.
Fr. Schaura, graščaka v Brodih, pošta Vransko.
Kupim 2—4 letnega prvovrstnega, resastega braka belorjave barve. Al. Mlakar, gozdar, Soteska, p. Toplice na Dolenjskem.
Prodam zaradi opustitve lova in od-, hoda k vojakom: dve dobro ohranjeni dvocevki kal. 16, dalje črnobelega braka in tri ptičarje v starosti 1J4 leta (iemnorjav), 8 mesecev (temnorjavo progasti in 6 mesecev [temnorjav z belimi prsi). Cena nizka. Ponudbe pošino-ležeče pod »Lovci«, Gomilsko, Savinjska dolina.
Naprodaj je radi selitve triletna, dresirana resavka. Pojasnila daje uredništvo Lovca.
Dveletnega ptičarja pokojnega Koširja proda za 500 Din njegova vdova Košir v Kamniku.
Prodam radi preselitve izborno, triletno brako manjše postave ter sivobele barve z rjavimi lisami. Neprekosljiva za lisice. Solistinja! Peter Gilly, Višnja gora.
Prodam trimesečnega, lepega braka brezhibnih staršev. Cena 100 Din. Frarce Andolšek v Velikih Poljanah, p. Ortenek.
Trocevka-brezpetelinka, sulsko delo. opremljena z daljnogledom, ter brzo-metka sestava Mannlicher-Schönauer, tudi z daljnogledom, se prodata. Natančnejša pojasnila daje Janko Mišič, puškar v Kranju.
Naprodaj je dobro ohranjena puška za kroglo z daljnogledom. Cena 875 Din. Na ogled je pri Tomšiču, Ljubljana, Škofja ulica 8.
Svež strihnin razpošilja na oblastveno dovoljenje dnevno drogerija Adrija v Ljubljani.
Mala oznanila.
Kupim mladiča ali mladega, dobro dresiranega irskega seterja, oziroma re-savca (psa ali psico). Pogoj je rodovnik. Ponudbe z opisom in navedbo cene na
Dražba lovov.
Lovska pravica občine Gradišče se bo oddala v zakup do 30. junija 1928 pri okrajnem glavarstvu v Mariboru (soba št. 14/11 na javni dražbi dne 26. januarja t. 1. ob desetih predpoldne.
| ..<£-11 1 j dE>..
Fr. Bračun:
Skobec.
«Pleši, pleši, črni kos!«
»Kak' bom plesal, ko sem bos? Kak’ bi plesal, bil vesel, ko m’ je skobec družo vzel?«
Narodna p.
Bam! je desetič udarilo kladivo ob zvon v stolpu župne cerkve. Sivolasi profesor v pokoju, doktor modroslovja Janko Štor zatakne črnilnik, zapre knjige pred seboj, položi pivnik na kopico popisanih listov ter jih obteži s steklenim kvadrom, vzame smotko iz zabojčka na polici in si jo prižge.
Marsikako bridko mu je že prineslo življenje. Žena in otroka sta mu umrla in ga ostavila samega na svetu; sorodniki in prijatelji, kar jih še živi, so se razpršili in ga večinoma pozabiii; zveste družice pa so mu ostale knjige in — — —
Čuj, zunaj po robniku: frip, irip, tripl Cink, Šinki se glasi pred stekli na oknu eden izmed dnevnih gostov ter zahteva burno, da ga spusti v sobo. Ci, ci, ci mu pripeva tropa črnoglavih sinic na divjem kostanju; si živ, si živ zabavljajo že izza žleba na strehi in izza bršljanovih vitic drzni vrabci; izza kostanjevega vrha opreza jeklenomodri brglez in rumenokljunec v črnem fraku na goli veji utripa že tudi nekako nestrpno z repom.
»Točni ste, bogme, kakor ural Toda zunaj je sneg, mraz in — glad; bodi vam!« Profesor vzame z mize odprt, podolgast, nalašč v to svrho zbit zabojček, katerega plitvo dno je posuto z različnim semenjem, z drobtinicami in s prekuhanim, drobno raz-čupanim mesom, odpre okno in postavi korito na napusiek. Ni še prav odmaknil roke od posode, že navali lačna krilata drhal s krikom in vikom na hrano, cepeta in skaklja po koritu, kljuje in golta, se ruva in prepira za živež, dasi ga je dosti za vse navzoče
in še za zaostajavce, ier se ne meni za sivobradca, ki stoji komaj korak ob strani s iiečo smotko v ustih in gleda smehljaje se nemirno, pisano tolpo. Namah pa se zakadi kakor strela z jasnega neba rjav ptič med krilate goste, ki se s tesnobnimi kriki razpršijo na vse strani. Baš se je mogel ščinkavec še rešiti na profesorjevo ramo, nekoliko siničk na pisalno mizo in dva vrabca v odprto košaro za papir, toda črnokrili kos je ostal v krempeljcih rumenookega razbojnika, ki izgine ž njim hiiro in brez sledu kakor zloben duh, preden se je sivobradi gospod sploh zavedel položaja in se otresel trenutne otrplosti. Jezen obleče zimsko suknjo, povezne klobuk na glavo, pograbi palico in se odpravi z doma.
Ko zapušča dobrodušni ljubitelj narave v mislih in slabe volje krov svoje hiše, mu udarja na uho iz prvega nadstropja že zopet krik in vik ptičev, prepirajočih se za živež. Drobne, krilate pevke so pač podobne naši mladini, v splošnem vedno vesele in dobre volje, ako je le želodec poln. Trenutno jih sicer prestraši in razburi koščena smrt, ako iztrga nenadoma z mrzlo roko žrtev iz njihove srede, a takoj nato so zopet lahkožive in brezskrbne kot prej. Zato jih ljubi in neguje profesor ter jim poslreza, kjer more. Saj mu tudi vračajo skrb in ljubezen pozimi z ljubko privajenostjo, v zelenih letnih časih z divnim petjem in neumornim pokončavanjem raznega škodljivega mrčesa na vrtu in po sadnem drevju. Zato pa je profesor neizprosen sovražnik drznega razbojnika, ki zasleduje s smelo nesramnostjo njegove ljubljence ter mu je prinesel danes iznova smrt in pogubo v hišo. »Toda, čakaj, lopovi Do tretjega, pravijo, gre rado! Ako te jutri zopet mika vznemirjati moje goste, prejmeš plačilo, da ga v življenju več ne pozabiš!« Tako mrmra profesor ozlovoljen ter zavije proti lični hišici koncem vasi, kjer domuje spretni strelec stric Nace, čuvaj občinskega lova.
Pa kaj hočemo! Življenje gre svojo pot. Profesor je obračal, skobec pa, ki mu je šlo za glavo, je obrnil. Res ga je čakal drugo jutro Nace dobro zakrit za hladnico na vrtu, res je prihrumel posiligost točno ob desetih k obedu, res je puhnil lovec s pihalnikom enkrat po lopovu, zbil raz dimnik par opek in reši! življenje ugrabljenemu vrabcu, katerega je izpustil iznenadeni rokovnjač iz krempljev, a res je tudi, da jo je pobrisal nepridiprav, dobro zakrit za dimnikom, zdrav in nepoškodovan bogve kam. Toda navzlic sicer neuspešnemu lovu so uživali posihmal profesorjevi ljubljenci vsaj, kadar jih je krmil, mir. Četudi je še zmanjkal danes ta, jutri oni na veliko žalost milosrčnega prirodo-Ijuba/je večina le srečno dočakala ljubezne pomladi.
Na glavo drznega lopova je določil sivobradi profesor lepo nagrado. Toda dasi se je prizadeval neumorni Nace že iz lasi-nega nagiba ier pridno zasledoval od zore do mraka vsako nižji divjačini količkaj kvarljivo bilje, se mu ni posrečilo ne s pasimi ne z zrnjem priii do živega opreznemu razbojniku. Slej ko prej je moril lopov in ubijal na drzovii način vse, kar mu je prišlo v bridke krempeljce ter razburjal s svojimi zločini ne samo profesorja, femveč fudi druge vaščane v okolici.
Nekaj dm po ponesrečenem lovu na skobca v profesorjevem vriu sloji na cesfi pred edino vaško krčmo iežek tovoren voz. Natakarica je prinesla žejnemu hlapcu, ki stoji z bičem v roki pred konjema, vrček piva ter se baš pomenkuje in šali ž njim. V tem trenutku se zažene z bolestnim krikom vrabec s cesle pod konja ter se skuša z obupnim begom rešiti nasilnega zasledovalca. Kljub lemu ga zgrabi skoro pod kopiti nemirnih živali nesramni skobec in ga nese mimo natakarice in hlapca, ki brzda komaj plašljiva konja ter se priduša in kolne, da se kar iskri. Razbojnik pa zleti okrog ogla proli sadovnjaku, ne da bi izpustit žrlev. Silno se huduje nanj iudi Zidar, ki redi edmi v vasi golobe. Trikrat mu jih je že pniiral to zimo smeli rokovnjač v golobinjakr zlezel meni nič, tebi nič za njimi, si izbral najpriročnejšega ier ga navzlic glasnemu ugovarjanju vseh očividcev odnesel. Celo Nacetu, ko je prežal neko jutro v Peničevi mužini na sloke, je napredel na pomlad tako, da mu je ne more odpusiili izlepa. Z glasnim puje se je pripodila edina sloka, ki jo je videl listi dan lovec, med drevesne vrhe. Dobro pomeri Nace, sproži in jo zadene, da začne padali. V tem Irenutku pa švigne rjava senca mimo lovca, ujame plico, preden doseže tla, in se poslovi tako naglo in nizko za grmičje, da Nace niti slreljali ne more. Zabadavo je preiskal nato vso okolico; skobec in sloka sta izginila, kakor da ju je požrla zemlja.
Toda, kdo more neki opisali vsa razbojslva, ki jih je izvajal dan za dnem skrivaj in očitno neznatni, od goloba le malce večji, drzni, okretni, neustrašeni in sila ropaželjni lopov? Vobče je skobec strah in morilec vseh manjših ptičev, posebno še strnadov, ščinkavcev in vrabcev, ki jih lovi s čudovito spretnostjo, a se loti tudi večjih in močnejših živali, kakor je sam. Opazovali so, da napade včasih iudi odraslega zajca, kateri se ga sicer obrani s tem, da se valja po tleh, vendar pa mu prizadene lopov vidne, boleče praske po životu. Na vrane, ki ga napadejo, kjerkoli se jim pokaže, navali z divjo besnostjo ter jih rani večkrat do smrti. Naumann pripoveduje, da se je lotil čaplje, jo zgrabi! za vrat in padel z ogromnim ptičem, ki je divje kričal, na zemljo. Bržčas
bi bil iudi zmagal mali morilec, da ni priskočil opazovalec prezgodaj k proiivnikoma in prerano končal boja. Golobe in jerebice obvladuje redno, piščance odnaša kar izpred človeka. Če je lačen, žre iudi miši, hrošče in kuščarje, še bolj pa mu dišijo polhi in mlade veverice. Kakor pravcat iai in rokovnjač prihrumi vsakokrai iznenada iz zasede, plane bliskoma na žriev ter izgine ž njo hilro kakor misel. Z občudovanja vredno premetenostjo zasledi zbirališča in krmišča svojih žrtev, se približa tik ob grmičjih, plotih in poslopjih mestu, se zavihti nenadoma kvišku, navali namah na nič hudega sluteče ter odnese večkrat kar dve žrtvi naenkrat. Zato se ga brezmejno bojijo vse drobne ptice. Premetenim vrabcem se posreči mestoma, uiti mu v gosto mejo ali v pripravno mišjo luknjo; skušeni golobi mu jo unesejo iupaiam, poslužuje se vsakovrstnih letalnih umetnosti; koklja in petelin se mu postavita odločno in večinoma z uspehom v bran, ščinkavec pa zakolobari urno kakor puščica okrog drevesa tik ob deblu. Ker mora obkrožiti razbojnik drevo v dosti večjem loku, porabi ptiček prebitek ter plane, če more, v najbližnji gosti grm. Včasih se zateče zasledovanec celo v človeško okrilje.
Kakor kragulj se zakadi tudi skobec večkrat v poševni smeri iz višine na plen, se prevegne vsakokrat v zraku — iudi, ako mu sledi premočrtno — ter pograbi žrtev redno od strani ali od spodaj. Večkrat se mu posreči s čudovito spretnostjo prestreči ptiča v zadnjem trenutku, preden mu uide v mejo. Rajši pa lovi sedeče žrtve, jih zgrabi na veji, jih ulovi na tleh ter jih vleče v krempeljcih za kak plot, steno, drevo ali grm, kjer jih požre. Večje ptiče oskube skrbno, manjše pogolta s perjem vred. Samica je tako močna, da nese z lahkoto goloba; dosti manjši samec odnaša ptiče kvečjemu brinjevkine velikosti.
Kar je podlasica med zvermi, je med ujedami skobec, njegova umoraželjnost ne pozna mej. V kletki mori ujete ptičke brez prestanka, dokler ne leži zadnja žrtev mirna pred njim. Celo z zavezanimi perutmi se je lotil pravkar ujeti razbojnik mahoma ptičev, s katerimi je bil zapri. Izredna umoraželjnost mu je večkrat tudi v pogubo. Zgodilo se je že dostikrat, da je planil divji morilec kar skozi stekla okna v sobo ter se pri tem ujel ali do smrti poškodoval. Nekoč se je nataknil vihravi lopov na pletenko, ko se je zakadil med vrabce, ki so ravno pobirali ob pleiilu na vrini mizi raztrošene drobtinice; neštetokrat pa so ga ujeli živega, ko se je lotil večje živali, ki je ni mogel ali hotel pravočasno izpustiti. Da je rokovnjač psoglavec, ki ga ne plaši lastna kri, sledi povsem iz povedanega. Čudno pa je, da postane redno skoro brez boja plen svojega večjega brairanea-kragulja.
Od časa do časa se dvigajo škrjančki s polja proii sinjemu nebesnemu oboku, žgolijo in drobnijo ier padajo zopet nazaj v komaj vidno ozenele brazde. V orjaških topolih na obeh straneh okrajne ceste, ki stoji pred iglastim gozdom za vasjo, žvižgajo in tleskajo škorci. Brglez drsa po razpraskanem topolovem lubu, išče pod sivim lišajem pajkov in mladih gosenic ier popeva veselo. Ščinkavec na vrbi, posuli z nežnimi mačicami, gostoli in žvrgoli, da se razlega daleč okoli. Po zidani cestni ograji se izprehaja samozavestno siva pasiiričica, cvrči ter hlasta za mušicami in hrošči; zraven v grmu pa prepeva rahlo in praznično rdečeprsa taščica.
Tanek, glasen žvižg preglasi mnogošteven spev ier ga uduši namah. S strahom in trepetom se stiskajo drobni pevci med veje ter se ozirajo plašno proti smrečju, odkoder prihaja od časa do časa rezek fij — fij. Visoko nad gozdom krožita skobca, plavata, se privijata v sinji vzduh, padata ter se sklicujeta. Čez nekoliko časa pa prekineta letalne igre, planeta v igličevje ter se podita z zaljubljenim žvižganjem od drevesa do drevesa. Naglo pa zabobnita iz gozda strela, kakor da je treščilo dvakrat zaporedoma z jasnega neba, rezko brni grom prek doline do sosednih gričev, ki ga odbijajo in daljšajo. Nejevoljno pobere strelec Nace malega samca, zgoraj iemnosivomodrega, po prsih rjastokrilega in črnkastoprečnega, samica pa mu je pobotala strel, da se je spustila skoraj navpik nekaj metrov niže ter pokazala s tem, da je odnesla celo kožo.
Nekoliko dni po tem dogodku je Nace še pridno oprezal po smrečini, toda o skobljici ni bilo ne sluha ne duha več.
Samica, ki je izzivala pozimi z neverjetno drznostjo vaščane in vznemirjala vas, se je pa zadrževala navzlic temu še v igličevju, a je postala izredno plaha, nezaupna in skrivna. Pridružil se ji je starejši samec, istoiako skušen in oprezen. Nikdar ni padlo tajni dvojici v glavo, krožiti nad gozdom in kazati svoje letalne umetnosti. Le v najgostejši gošči, kamor je zašla redkokdaj in kjer je prodirala le s težavo človeška noga, sta se podila okoli in se sklicevala s tajinstvenim, mehkim, zaljubljenim fij — fij.
Malo je živali med nami, ki bi se znale tako prilagoditi razmeram kakor skobec. Do malenkostnih ostankov je uničil človek mnogobrojne črede praorjaškega bivola, ugonobil je številne naselbine dragocenokrznega bobra, pokončal skoro potomstvo korenjaškega kozoroga, silnega medveda in bojevitega merjasca, iztrebil iz naših gozdov malone orle, krokarja in veliko uharico ter razredčil čaplje, prepelice in lastovice. Proletarci med živalmi
pa, kakor podgane in kunci, vrabci, vrane, srake, šoje m skobci, se množe navzlic zaiiranju in marljivemu zasledovanju, ker se znajo priličiii vsem, še iako različnim in oiežkočenim življenjskim razmeram. Skobca nahajamo v velemestu in na deželi, v gorovju in dolini. Izza zakajenega tovarniškega dimnika opreza prav iako uspešno na plen kakor zunaj iz listovcev in iglavcev. Medtem pa, ko je v samotnem gozdu glasen in odkrit, je v človeški bližini nezaupen in skriven, a radi tega nič manj drzen, plena- in umora-željen.
Črešnja na osojnem obronku oblači deviško krilo, breskva zraven nje ogrinja rožnat plašč. Bukovje nad vasjo m sadovnjaki dobivajo od dne do dne več zelene barve. Iz listnikov udarja že nekaj dni na uho kukavičja pesem, preprosta, enolična, a vendar vsako leto iznova toliko zaželjena. Že kukurukajo grlice po logih v brezveternih dneh. Gozd sprejema od dne do dne več prebivalcev v svoje okrilje ter jim nudi čimdalje udobnejše pogoje za življenje. Ko pa začnejo krožiti prve lastovice nad vasjo, se lotijo i skobčeve dvojice resnejše misli.
Kjer je igličevje najbolj gosto, stojita smreki, ki nosita do polovice debelne visočine suho vejevje. Zgoraj sta zapletli košate veje gosto druga v drugo kakor orjaška rokoborca, ki se skušata, kdo bo potisnil drugega k tlom in užival sam tem več zraka in solnca. Ti drevesi si je izvolila skobljica za gnezdišče, nanosila s samcem med debla dračja, suhljadi in macesnovih mladik ter izblazinila globino z drobirjem iz suhega borovega luba. Iz petero zelenkastih, različno pikastih in progastih jajčec je izvalila pet z mahom pokritih mladičev, ki sta jih stara pridno zalagala z različnim živežem.
Tako dobro je bilo zakrito gnezdo od vseh strani, da ga ni izsledilo celo Naceiovo sokolje oko, dasiprav je izlikal lovec baš v tem času pridno za gnezdi po gozdih, odstrelil marsikako vrano in srako ter zatrl obilo krilatih škodljivcev v lovišču. Toda tudi samec je bil iako oprezen, da ni priletel nikdar naravnost s hrano k samici na gnezdu, temveč le po ovinkih, ko je dobro premotril okolico. Tako sta delala pozneje tudi oba stara, ko je že rahlo grgutalo v gnezdni globini vedno lačno potomstvo. Nemara bi jo bila sploh unesla rokovnjaška dvojica z lopovskim zarodom vred, da jih ni izdalo razbojniško rokodelstvo, ki so ga opravljali skupaj na debelo v času, ko so mladiči že nekako dorasli.
Neko jutro stopa Nace po zaraslem pešpoiu skozi iglavje proti vasi. Malo nad potom stoji sirovo oklesan, z mahom porasel kamen-mejnik na goličju med dvema smrečicama, ki se zdi
Naceiu ia dan z okolico vred nekako nenaravne barve. To je treba preiskati! S trudom se prerije med iglasto in smolnato goščo do goline, ki nudi nepričakovan prizor. Povsod okoli mejnika in na tem ležijo glave, kljuni, repna peresa, noge, male in velike, strgane peruti sveilosive, modrikaste, rumene, črne, rjave barve, oskubljen mah siničk, drozgov, strnadov, taščic, po-gorelčkov, brglezov, ščinkavcev, kratko in malo zemeljski ostanki vseh mogočih malih ptičev do najmanjšega goliča, ki je izlezel komaj iz jajca, prava mesnica zloglasne tolovajske družbe.
Ne da bi dolgo pomišljal, se postavi Nace za prvo debelejšo smreko, odkoder se mu nudi tudi kolikor toliko ugoden razgled na sosedno drevje, vzame iz nahrblnikovega žepa piščalko,1 ki oponaša srnji klic, pripravi puško ter zapiska polglasno: fij. Od vseh strani se mu oglašajo neskušeni lopovi, se spreletavajo po drevju in padajo zadeti na tla. Nace je vedel dobro izkoristiti priliko. Streljal je le, kadar je opazil skobca sedeti na drevesu, ne da bi ga količkaj zakrivalo vejevje. Skobec prenese ne verjetno mnogo. Večkrat se dogodi, da odleti sicer na smrt zadeti lopov še v poševnem poletu v goščavo, kjer ga ni moči najti ali pa obvisi za krempeljce v gostem vejevju. Vedel je tudi iz skušnje, da je lov na razbojniško drhal prvič najuspešnejši, ker zbegajo lastni in lovčevi klici mlade in siare tako, da se obnaša drugače vrlo nezaupna svojat neverjetno nespametno in brezglavo. Čez dobro uro je viselo na zadrgah raz Nacetov nahrbtnik vseh pet, po hrbtu rjavosivih, po prsih rumenkastih in rjasiopegasiih mladičev s staro samico vred, ki je kazala zgoraj olivnato, spodaj belkasto barvo z rjastimi prečkami. Le samec je odnesel srečno pete ter se izselil daleč v stran.
Tako ponosno ko takrat še ni kmalu korakal Nace s kakim plenom proti vasi, a tako prisrčno ga tudi še ni nikdar pozdravil in sprejel sivobradi profesor. Kaj čuda, ako je trajala tisti dan seja v prvem nadsiropju profesorjeve hiše neobičajno dolgo, da je Nace zamudil kosilo in jo šele proti večeru klamoteril nekako negotove hoje proti domu.
1 Opozarjam, da si moremo napraviti piščalke, ki oponašajo srno in prikličejo srnjaka, privabijo kragulja in skobca, jako lahko sami na način, kakor sem ga opisal v »Razbojniku«. (»Lovec« 1921.)
P. Gilly:
Nesrečna puška.
Sv. Hubert je zaščitnik lovcev in njegov godovni dan, i. j.
3.	novembra, sem redno v sveti, prosti naravi, ako le morem. Tako je bilo i 1. 1914.
Po močvirni Dednodolski dolini krenem zarana proti hribu Kuclju (748 m), vodeč svoja braka na verižicah. Pridružil se mi je še tretji brak solovca, ki mi je bil reden pomagač na lovskih, samotarskih pohodih. Pod vasico Blečji vrh spustim pse ob bistro prek skal penečem se potočku Višnjici, sam pa krenem po ozki, strmi stezi proti vasi navzgor in lik roba z gostim leščevjem obrasle brežine dalje proti tako zvanim Tržnim, z redkim brinjem in z mnogimi peščenimi gozdnimi kolovozi obdarovanemu vznožju Kuclja.
Malo nad potočkom, ki tvori tamkaj krasna slapa, se nahajajo lisičine in ni ga dneva, da bi ne prepodili psi vsaj eno zvitorepko v njih obližju. Rad zahajam v ta del lovišča; s srednjega roba mi obvladuje oko prek obojestranskih globin mnogo sveta in, če mi tudi ne pride divjačina baš pred cev, se zabavam z opazovanjem nje in zasledujočih psov. Za pobijanje mi ni, naslada mi je že opazovanje bežečih in zasledujočih živali.
Došel sem tik vznožja deloma z gozdom obraslega hriba, ne da bi dvignili psi kako žival. Krenem dalje po zapadni poti proti grebenu Čelo in na parobku, pod katerim se vije razdrapan, peščen kolovoz, se usedem in čakam, kaj pogodijo psi.
Zuti, moj pridni, stari debeluhar, se oglasi na sledu v goščavi malo nad menoj. Prav pridno iščejo psi, a divjad leži listopada ko pribita — kar ne morejo je prepoditi. Ko mi predolgo čakanje na istem mestu ne ugaja več, jo zavijem po levi poti dalje proti Čelu. Tudi na tem grebenu se razcepijo pota na četvero delov in baš vrh križišča je peščen griček, s katerega obvladuješ z višine pota daleč naokoli. Dva psa sta prišla za menoj in se izgubila po sledu v jarek pod Čelom. Stojim tako nekako četrt ure na gričku, ko opazim po kolovozu, po katerem sem prišel sam, prav počasi skakljati zajca, ki se je ukral tretjemu, še na starem mestu stikajočemu braku. Vprav po mojem sledu kolovrati, prisluškuje in striže z uhljema, a razdalje je med nama še okoli 100 korakov. Ako ne odskoči, mi pride gotovo pred cev. Psi so vedno še tihi. Ko se mi približa zajec na strelno možnost, ga počim, dasi mi ne ugajajo prav nič taki lahki streli. Počasi grem z grička navzdol pobirat plen, ko priteče na strel
en brak po sledu, pobere zajčka in ga hoče odnesli v jarek. Ta pes, ki ni bil moj, je imel lo grdo razvado, da se je lem bolj žuril z zajcem proč, čim bolj sem kričal nad njim in ga obmetaval s kamenjem — radi opolzke strmine nisem mogel sam brzo za njim. Svel je ilovnat, deloma peščen in vlažen, izpod-drsnilo mi je in s koncem puškinih cevi sem zadel ob mokra ila-Dohitevši vražjega psa, ki pa je bil sicer prav dober iskač — brezhibnih brakov dozdaj na žalost še ne poznam —, mu vzamem zajca ter krenem, ves zasopel, proti robu navzgor. Puško osnažim ilovnate navlake in cevi od znotraj tudi previdno prepiham. Prek vasi Blečji vrh grem proti Polici, idilično ležeči vasi. Psi so mi prepodili še troje zajcev, ne da bi jih streljal, ker je bežala divjačina le v dolino, znamenje bližajočega se snega. Nad Cerjem, ozko, z leskovino in brinjem poraslo brežino, prepodi Žuli zajca in ga preganja sam, druga psa sta gnala poprej že enega na poliško stran, kjer ga še nista popustila. Gonja se obrača proti meni. Stojim nad križem ob cesti in gledam prek doline. In res: prav počasi jo maha dolgouhec po srednjem grebenu daleč pred braki. Par skokov — pa prisluškuje in zopet hop — hop — hop dalje, nato napravi možica, dvigajoč uhlja in prisluškujoč, ali je že mir za njim. Poseda in poseda, dela običajne ključe in se zopet usede. Zračne razdalje je med nama okoli 220 korakov, a v resnici loči naju še globok jarek, torej je le malo nade, da bi se sploh bolj zbližala. Vendar je ves položaj jako zapeljiv za strel s kroglo iz irocevke.	Zato naj poči še	en strel na čast sv.	Hubertu! Toda
čudno: strel mi odpove, kar	se mi še ni zgodilo	do takrat.	Na-
pnem še enkrat, pomerim mirno in bolj visoko — ker je kroglina cev podnašala — na še vedno sedečega zajca ter pritisnem. Grozen, nepopisno rezek pok me skoro ugluši, siv puh mi šine pred očmi — puškine cevi odlete k tlom, samo kopito držim v desnici. Ko hočem dvigniti ne vedé, kaj se je zgodilo, cevi, viseče na	jermenu, opazim,	da so mi trije prsti	leve roke	raztrgani ter	da mi bruha kri iz prstinih ostankov.	Zavem se	šele
zdaj — brez pravih bolečin, da sem pohabljenec s puško vred, pri kateri se je raznesla cev za kroglo prav pri patroni. Ostali del cevi in obe zgornji sta ostali nepoškodovani.
Duševnega razpoloženja ob tem spoznanju ne opišem. Z žepnima robcema, ki jih imam vedno po dva s seboj, ovijem krvi polno levico in šele tedaj so me obhajale slabosti, povzročene po živčnem razdraženju. Bolečin še nisem občutil. Psi so pritekli na pok k meni. Vse njihovo vedenje ob meni pri vohu moje krvi, njihovi pogledi in okolnost, da je stari moj Zuii zatulil
lovec, 1922.
^ 53
ob moji strani, me je dovedlo do spoznanja živalske duše, kar mi osiane v spominu do moje zadnje ure. Ne samo človeka, i zvesto žival spoznaš šele v — nesreči. Morda bolj kot kak človek ostane pes dobremu gospodarju vdan prijatelj. Zabavljica »pasja duša« ima izvor v nepoznanju zveste živali.
Obesil sem ostanke puške prek rame in odšel proti l^km oddaljeni Polici, spremljan od psov. Prijatelj mi je pomogel sočutno v krčmi in me popeljal takoj z brzim konjičem proti Ljubljani v deželno bolnico. Pse in puško sem poslal domov po zanesljivem slu s sporočilom o nesreči. Prave bolečine mi je povzročila le neobhodno potrebna zdravniška operacija. Šesti dan sem bil že doma, deseti dan po nesreči že zopet — na lovu, saj je bila desnica čila in na povezani nestvor levice sem polagal itak samo puško. Pri prvih strelih po nesreči sem bil streloplah; zatiskal sem oči in streli so šli bogve kam. Utrdil sem se po streljanju s flobertovko in kmalu postal miren strelec ko poprej. Lečenje je Irajalo nad četrt leta. Na levici so mi bili odtrgani nohtni členki sredinca, naprstnika in mezinca, da mi je ostala sicer roka cela, me je obvaroval puškin kopišček. Vsa nezgoda me je zadela toliko bolj v živo, ker mi je bila onemogočena vsaka godba.
Pravi vzrok nesreče mi ni jasen. Puška (kaliber 16 X 16 X8) je bila dobavljena par let pred nesrečo od tvrdke Peterlongo v Inomostu za ceno 380 kron. Cevi so izdelane iz finega Kruppo-vega jekla z označbo na njih. Kroglin strel je bil za bakreno-nikelnasio ovojeno kroglo. Dolžina cevi znaša za zrnje 74 cm z zajamčeno izbornim učinkom, kar moram potrditi i sam, ker tako učinkovite puške še nisem imel. Pri krogli je bila posebnost. Rabili so se naboji v dolžini 82 mm, tedaj mnogo daljši kot običajno. Ker sem rabil kroglino cev zelo redko, sem si kupil hkraii s puško tudi petdeset patron za kroglo in edino te sem uporabljal. Poslal sem puško 1. 1913. v Borovlje, da se mi osnaži in cevi nanovo počrne. Pri tej priliki mi je pisal osebno znani ivorni-čar in me opozoril, da nima trocevka avsirijske zasirelne označbe na ceveh. Povprašal me je, kakšne predpise mi je dal dobavitelj za basanje smodnika, ker mu je nerazumljivo, zakaj so medeni tulci 82 mm dolgi, ko so pairone, shranjene v kopitu, samo na polovico polnjene s smodnikom in bi zadoščali za to količino smodnika pol iako dolgi tulci. Nadalje me je opozoril, da ni cev za kroglo pri nabojišču čisto brezhibna ter da si mi je ne upa v Borovljah nanovo s kroglo zastreliti z brezdimnim smodnikom, ker bi se lahko pokvarili cev in puška.
Posvarjen sem bil tedaj, a zaupal sem le dobavni tvrdki preveč, posebno ker nisem rabil strela s kroglo skoro nič, ko ni srn pri nas, a drugam tudi nisem več hodil na srnji ali kozji lov. Le za vajo sem upalil seminlja kak strel s kroglo. Ker sem rabil le drugje basane patrone, sodim, da je bil naboj s smodnikom brezvestno podvojen v tulcu, ki je bil že od vsega počeika predolg za odpor irocevke in da mi je to povzročilo razstrelitev cevi. Res sem zadel poprej s koncem cevi v zemljo, a notranjost cevi sem bil zanesljivo osnažil, kakor sem povedal, ker sem skrajno previden, odkar sem stal v mladih letih tik lovca, kateremu so se razletele cevi vsled male kepice snega koncem njih. Da bi bi! ostal kamenček v mali cevi za kroglo in zdrknil do patrone ter tako povzročil nezgodo? Možnost priznavam, a da je krivda pri patroni sami, je verjetneje. K puški sem si dal narediti tretjo cev, a samo za zrnje in patrone kalibra 32 iz medenine. S tem sem si pridobil za naše lovske razmere idealno puško: za jerebe in zajce v bližini rabim le to cev. Strel je poceni, medeni tulci so dolgo uporabni, pok je malenkosten, učinek pa presenetljiv.
Lord, škotski seter Gvidona Šetina iz Jarš.
Slavko Plemelj:
Današnje stanje sulcev v vodah Slovenije.
Sulci so nekaka posebnost naših voda in imajo s športnega in z gospodarskega stališča važen pomen. Poudariti pa moram, da je ta krasna riba pri nas kot po drugih pokrajinah močno nazadovala, in sicer iz dveh razlogov, ki sta si po vplivu precej enaka. Eden je uravnava naših vodnih strug v zvezi z onesnaženjem voda po obrtniških napravah, drugi pa negospodarsko lovljenje ribe po športnih in obrtnih ribičih. Ko so pričeli pred par desetletji loviti sulca na trnek v večjem obsegu, so vode z redkimi izjemami brzo nazadovale do današnje občutne praznote. Sloveniji mora biti kot važni točki obširnega tujskega prometa veliko do tega, da zasigura tujcu-športniku, ki nam donaša obilo denarja, možnost športne ribolovi, ki je velika privlačna sila. Tudi nam mora biti do tega, da dvignemo domači ribarski šport, ker donaša lov te iskane ribe velike vsote.
Kaj pa naj storimo, da zopet dvignemo sulca?
Glede uravnave voda pripomnim, da se ta ne bo vršila po Sloveniji v takem obsegu, da bi opustošila naše vodovje popolnoma, temveč da bo ostalo še dovolj proste vode, ki bo nudila sulcu zadosti življenjskih možnosti. V deloma uravnanem vodovju opažamo večje osredotočenje sulcev na posameznih dobrih prostorih. Več škoduje onesnaženje voda po različnih obrtniških napravah in tu je naša naloga, da udejstvimo v tem pogledu dobre zakonite določbe in pazimo na njihovo strogo izvrševanje. Delna uravnava naših voda je neizogibno potrebna in z gospodarskega slališča tako važna, da ne stoji v nikakem razmerju z zahtevami ribiča. Vsled tega se moramo sprijazniti s tem dejstvom.
Negospodarska lov je pa polje, kjer slorimo lahko mi sami vse, da odstranimo io veliko hibo, ki lako redči sulčji rod. Gospodarska lov, združena z vlaganjem umetno vzgojenih sulčkov, more v kratkem času zopet poboljšati naše vodovje. Kakšna je gospodarsko dobra lov? Pri nas opažamo splošno mnenje, da ne moremo s trnkom v večjih vodah tudi z ostro lovjo vode izprazniti. Ta nazor je popolnoma napačen. Kdor pozna prakso te lovi, mora pripoznaii, da izredči par dobrih ribičev lovišče, četudi lovi morda le enkrat na teden v njem, v kratkih letih temeljito, posebno še, ker nikakor ne odgovarja zakonita najmanjša mera smotreni zaščiti sulca in se vrhu tega pri nas niti te ne drže. Posestnik sulčjega lovišča si mora biti najprej na jasnem, koliko ima odraslih sulcev. Šele primerno množini sulcev določi letni plen, katerega ne sme prekoračiti. V loviščih, ki so več ali manj prazna, je pa nujno potrebno, da lov kolikor mogoče ustavimo za dobo več let in skrbimo z vsakoletnim vlaganjem za zarod. Vprašanje, koliko sulcev naj izlovimo iz lovišča, rešimo najlaže na sledeči način: zakonita najmanjša mera za Slovenijo je 54 cm, to je sulček z dobro kilo. Načelo gospodarske lovi rib je pa v splošnem to, da polovimo ribo šele tedaj, ko se je enkrat drstila. Sulec se drsti z redkimi izjemami prvič šele, ko doseže 3 do 4 kg. S tem nam je dana popolnoma naravna najmanjša mera, io je teža najmanj treh kilogramov. Pri tem je treba še io pomisliti, da se razmnožujejo sulci naravnim potom jako slabo, ker uničijo navadno poplave v aprilu in maju ves zarod, tako da ostanejo samo sulčki onih let, v katerih ni spomladanskih poplav, kar se pa ne zgodi pogosto. Sulček mora prestati obilo težav, preden se prerije do kilograma in doseže ono velikost, ki mu kolikor toliko olajša obstanek in zasigura rast. Naravnost nesmiselno je, da umorimo sulčka z enim kilogramom, ki ga imamo vsepovsod neprestano na trnku, in si pri tem celo mislimo, da smo napravili bogve kakšen plen. Mali sulčki prijemajo skoro vsak dan in, ako jih jemlješ, tedaj izropaš svoje lovišče in nimaš od tega nič, ker ti komaj deset sulčkov zaleže za enega dobrega. V kratkem času ni ne malih ne velikih več. Svetujem s kar najjačjim poudarkom vsem lastnikom sulčjih lovišč, da zahtevajo brezobzirno pri sulcih od vseh ribičev najmanjšo težo treh kilogramov. Izgovori na ranjene sulce naj se preiščejo temeljito. Po moji skušnji se zapne komaj 10 odstotkov malih sulčkov v škrge in tako rani, da bi izpuščeni poginili. Tu navajam sledeči zgled: na moj predlog je določil ljubljanski športni klub Sava za svoje vode za lovno dobo 1921/22 najmanjšo težo treh kilogramov. Na podlagi le določbe smo izpustili tri četrtine ujetih sulcev nazaj, med lemi gotovo dve
četrtini nad dosedanjo zakoniio mero 54 cm. Večje število malih sulčkov znači, da se lovišča popravljajo, ko bi pa polovili te male sulčke, bi jih zopet upostošili. V nekem drugem lovišču smo ulovili en dan nad 30 sulcev, spustili smo jih pa zopet v vodo nazaj 26 pod težo 3 kg, dasi v pretežni večini nad zakonito najmanjšo mero. Slično se je dogodilo tudi ob priliki drugih lovi. Ribiški pazniki, ki spremljajo športnike, se pri tem najbolje vzgajajo in pridobivajo za gospodarsko lov.
Število ribičev, ki naj love v enem lovišču, tudi ne more biti poljubno veliko. Poznal sem več voda, kjer je bil cof neprestano • v vodi, kot bi prihajali sulci iz neba v vodo. Pripoznajmo, da je to nemogoča stvar, ki pomenja v praksi uničenje vode.
K temu vprašanju spada lovopust sulca. Zakoniio je sulec zaščiten marca in aprila. Ta določba ne odgovarja smoireni zaščiti te ribe prav nič. Glede početka zaščitne dobe s 1. marcem ni ugovora, pač pa glede konca. Začetkom maja se sulci pogosto še drste, kot na primer lansko pomlad. Sulci se nahajajo v maju še na potovanju, torej pogosto v vodah, kjer žive samo ob času drsti, kjer jih brez pomisleka love in slabe tako prave sulčje vode. To pa nikakor ne gre in je potrebno, da se raztegne lovopust še na maj. Klub Sava je ustavil za svoja lovišča vsako sulčjo lov od
i.	marca do 1. novembra. Poleti imamo lipane, postrvi, ščuke itd., vsled tega naj ima sulec mir.
Najmanjša mera treh kilogramov v zvezi s kolikor mogoče pospešenim vlaganjem sulčkov bo brez dvoma popravila vode in število sulcev podesetorila. Ko bomo imeli zopet kaj, tedaj bomo lahko povabili tuje športnike, kot Angleže, na sulčjo lov, katera jih zelo zanima, in jih seznanili s svojo domovino.
Še nekaj naj omenim! Metanje granat in dinamita je nekoliko ponehalo, posamezni Slučaji se pa še čujejo od Save in Savinje. Take slučaje je treba zasledovati z vso silo in gledati, da bodo krivci eksemplarično kaznovani. Ribiške čuvaje moramo temeljito poučiti in navaditi, da brezpogojno ubogajo. Zato jih je pa treba plačati, kakor jim gre, da si ne bodo iskali s krajo zaslužka.
Glede umetne gojitve sulcev za vlaganje mislim, da je dolžnost pokrajinske uprave in Slovenskega ribarskega društva, da posvetita temu za enkrat najvažnejšemu vprašanju vse moči.
Novi ribarski zakon za Jugoslavijo, katerega razglasitev pričakujemo v kratkem, bo omogočal večji vpliv vlade, da pospeši gospodarsko ribogojstvo. Dolžnost vseh lastnikov in zakupnikov lovišč pa je, da store tudi sami kaj, da se vode zopet dvignejo.
Ivan Zorec:
Na kvairao sredo.
»Po čeljustih bi ga bil, če bi mi kdo rekel, da me je strah,« je dejal Pobere, ki je bil star kakor zemlja in je živel na kolu, kakor ne bi mislil nikoli umreti. »Ampak takrat so mi pa le šli lasje pokonci!«
»I, kaj pa je bilo?« so se začudili vasovavci. Še čevljar pred nizko zastrto sveiiljko je odnehal v nabijanju in se je ozrl.
»Hudič sam je bil —.«
»Saj ga ni!« se je nasmehnil čevljar, ki je hodil v mladih letih nekaj po svetu in se marsičesa naučil, še celo nemško.
»Ti veš svojo, jaz pa svojo!« je odrezal starec in ječe pre-jezdil desno nogo čez levo koleno.
»Kar povejte, oče, kako je bilo!« je tiščal Ščitnikov hlapec, ki je rad poslušal take stvari.
»Kako je bilo — ? Malo manj kakor šestdeset let je že tega. Pred božičem je bilo, brez zime skoraj in brez snega. Samo noči so bile nekaj ščeiinaste. Rajnka mi je bila bolna, otroci pa majhni in živi kakor žerjavica, da sem jih komaj pod streho zganjal. Za vse sem bil sam: živini sem pokladal — sam; peč sem kuril in kuhal sem — sam; babnico in otroke sem stregel in cedil — sam; vse sam.«
»O bog pomagaj vendar!« je vzdihnila Goršela.
»Da, taka služba ni za dedce. Kar sem v roko vzel, pa se mi je zdruznilo! Kajpak: precej trd in močan sem bil v parkljih. In ona — bog ji daj dobro, kjer je — je stokala od bolezni in od pogubečnosti, ko je videla čepinje in škodo.«
»Kaj niste imeli dekle ali kakšne ženske pri hiši?«
»Imel deklo, pa se je bila ravno takrat nekaj zavrgla in jo potegnila v Trst ali Reko, kaj vem, kam ... No, pa sem dejal: babnica bi se spravila najprej spet na noge, če bi ji imel kaj dobrega dati. Ali kaj boš, če nimaš, kjer bi jemal? — Na, pa mi šine v glavo: zajca pojdi čakat! — ,Ti, Micka? sem dejal babnici, ,saj boš kako nocoj, kajne? Otroci spijo vsi. Glej, tja-le v
Mandkov laz stopim malo, pa bom zdaj, zdaj tu; morda podrem kakovega zajca, da ti ga jutri pripravim.'
,Za božji časi' se ustraši ona. .Kvatrna sreda je, velik greh bi bil, če bi plašil nocoj živali.'
,E, sreda je kakor vsaka druga sreda.'
,France, nikarl Noben lovec ne bi nocoj lovil, slehernega bi bilo groza.'
,0, mene ni bilo strah še nikoli!' vijem jaz.
,Ne bo prav, France!' straši ona.
Jaz pa sem že snel puško, na podu sem si brž natlačil vrečo ajdovih plev in sem jo ubral proti lazu. Kar dobro se mi je zdelo! Najbrž sem se bil že preveč pobabil, ko nisem že dolgo nikamor prišel z doma. Kakor bi bilo včeraj, tako natanko še pomnim vse... Noč je bila mesečna, samo neki majhen oblak je včasih ponagajal visokemu mesecu. V lazu sem za neko skalo sedel na vrečo in sem gledal po njivi; malo prej smo bili lam pobrali repo in zeljnate glave. Na tako njivo prav radi hodijo zajci paberkovat.«
»Obkorej pa je bilo?«
»Z doma sem šel morda ob desetih zvečer, morda kaj prej ali kasneje, čakal pa sem skoraj do polnoči.«
»Mene bi bilo strah —,« je nekdo zinil.
»Saj bi te bilo lahko. — Le čakajte: Tako sem sedel na plevah, v noge me je skušalo zebsti pa gledal sem. In vse tiho je bilo, čisto tiho. Ko bi se bilo vsaj v hosti kaj oglasilo ali pa v dolini: pa nič, nič! Kar sitno je bilo še meni. Babničine besede so mi sedele v ušesih. Zajca pa od nikoder in od nikoder. Ozrl sem se po zvezdah — šmarni križ je bil ravno nad Muljavo, mesec se je umaknil pod tisti sitni oblak, v dolino je legel čuden pomrk. štiški samostan pa je belo gledal iz mraka in je bil velik in čisto obsejan z mesečino. Svetloba je lezla počasi na vse strani, oblak se je umaknil in — šencana reč! — za lučaj pred menoj je pokonci sedel velik zajec in me je gledal... gledal«
»Jehaia! Jehala!«
»Počasi dvignem puško ... pomerim ... pomerim ... Ko mislim sprožiti, že sedi vštric njega še drug velik zajec... Pomerim med oba... križani bog, zajcev je zmerom več, zmerom več...! Prekucujejo se... skačejo sem... skačejo tja... in zmerom več jih je in zmerom bliže so ini... Zdaj pomerim kar v sredo ... zajcev je naenkrat vse živo in veliki so kakor psi.,.«
»Bog nas varuj: škratje so bili!«
»Nihče drugi ne! — He, pa ii siisnem puškico pod pazduho, klobuček v roko, pleve kar pusiim in jo uprasnem: jarke in meje sem kar preskakoval!«
»Tak Vas je bilo vendarle slrah?«
»Slrah, močno strah! — Za seboj sem slišal, kako pošast drevi za menoj in kako preskakuje jarke in meje in vse in zmerom za menoj... Majhno živ sem bušil v hišo!
Jezus nazarenski, kaj pa je?‘ zajavka babnica.
,E nič!‘ pravim. ,Zeblo me je, pa sem tekel, da sem se ugrel/
Drugi dan, ko sem živini pokladal, se je oglasil pri meni Volar; saj je že bogu račun dal. Tisto leto ga je vzelo, ko je lan tako pozebel, da ga še za seme nismo imeli potlej.
,1, France/ pravi, ,ne zameri, saj ne bom nikomur pravil: kaj pa je bilo, da si jo tako pobiral sinoči?1
,Kdo — jaz?‘
,Ti, ii — za teboj sem jo cedil pa jaz! Še zdaj me je strah!1
Nerad, pa ni bilo drugače: vse sem mu povedal.
,France, meni je pela še huje. Glej/ pravi, ,pod lazom sem pa jaz čakal zajca. Okoli polnoči se mi zazdi, da raste za ko-zelcem neka senca ali kaj. Gledam ... gledam ... kaj ii je vendar iisio-le? O sakramokra: menih, pravi menih... v beli halji, s črnim predpasnikom gori do podbradka, na glavi s črnim široko-krajnim klobukom ... menih, kakršne so poznali še moj rajnki stari oče v iem-le našem samostanu... Grozovito velik dedec: kozelc mu je bil komaj do prsi. In naravnost nadme in zmerom bliže ... Naenkrat sem zaslišal, kako nad lazom nekdo teče. Zdaj me je oblil mrzel pot in prhnil sem kakor zajec iz detelje. Na prelazu sem baš še videl, kako si planil čez mejo in po irali za leščevjem. Bog ve, kaj je šele ta videl, sem si mislil in sem jo zdrsnil za teboj. Saj bi bil zavpil, pa od strahu nisem mogel; malo me je bilo pa tudi sram.
In tako sva se drevila! Veš, kaj.. /
Nazadnje sva se smejala oba. Na kvatrno sredo naju pa ne bi bil nihče več spravil nikamor na lov «
iz lovskega oprtnika.
Lov in orožnišivo. Ker nam prihajajo še vedno razne pritožbe o površnem postopanju našega orožništva napram neupravičenim lovcem, naznanjamo, da je dobilo vse orožnišivo vnovič ukaz, da mora nadzirati vestno vse puškonosce glede orožnih listov in lovskih kart, oziroma glede streljanja v prepovedanem lovskem času. Kjer bi torej imel kak naš član glede pomanjkljivosti gori omenjenega nadziranja kako pritožbo, jo naj sestavi tako, da jo lahko pošljemo poveljstvu V. orožniške brigade v Ljubljani, ki bo poskrbelo za popoln red.
Nagrade za volke. Ministrstvo za gozde in rudnike je dovolilo z odlokom z dne 12. januarja 1922, štev. 21.661, iz
1.	1921., da se smejo izplačevati nagrade za pokončevanje volkov po sledečih predpisih:
1.	Vsakomur, ki se izkaže, da je ujel ali ubil volka v območju pokrajinske uprave, se izplača nagrada, ki znaša za volka brez razlike spola 375 Din, za mladiča s skoiišča 75 Din.
Za pri gonji ujetega ali ubitega volka se plača le 250 Din.
2.	Vsak ujet volk se mora ubiti, ubitemu pa se mora pri županstvu iztakniti jezik.
Za volkove, katerim je iztaknil jezik kak zasebnik ali od katerih se pred-lože samo kože, se ne izplačajo nagrade.
3.	Da je bil volk, za katerega sc zahteva nagrada, resnično v območju
pokrajinske uprave v Sloveniji ujet ah ubit, se mora dokazati pristojni politični oblasti s potrdilom pristojnega županstva.. V potrdilu je treba navesti čas, kraj in druge okoliščine, ki so merodajne za podkrepljenje verodostojnosti.
4.	Kdor volka ujame ali ubije, ima pravico le do nagrade, lastninsko pravico do ubitega ali ujetega volka ima oni, kateremu gre po veljavnih zakonih.
5.	Ta razglas zadobi moč s 1. februarjem 1. 1922.
Naša sodišča. Na zajčji brakadi mi je obviselo kar šest brakov zaporedoma v zankah, ki so bile pravkar nastavljene. Srečen slučaj pripelje lovskemu zakupniku v pest zankarja J. Pirca iz znane družine zankarjev, ko je imel še pri sebi zanke, ki jih ni bil utegnil nastaviti Orožnikom izda še tatu-tovariša A. Win-tra, pri katerem so našli tudi zajčje kože. Pri sodni razpravi je bilo prisojeno ). Pircu 1 dan zapora, A. Wintru pa 4 dni. Tako slavno sodišče v Radečah. Da tako kaznovanje tatvin več škoduje nego koristi, je jasno, ker se ljudje iz nizkih kazni naravnost norčujejo in izgubljajo še zadnje ostanke smisla za razlikovanje med mojim in tvojim. Na eni strani pod raznimi vplivi stoječa porota, na drugi dobrohotno sodišče — potem se pa nikar ne čudimo, da izginja med ljudstvom poštenost in narašča s sirovostjo podprta nepoštenost. Popustljivost na ne-
•pravem mestu ni bila nikdar čednost, najmanj pa v sedanjih podivjanih časih!
Letošnji Pavlov semenj v Ljubljani sc je obnesel prav dobro. Kupcev je bilo dovolj in cene kožuhovine take, kakršne je bilo naznanilo v prejšnjih številkah naše glasilo. Vsak lovec, ki ni držal slabega blaga previsoko, je prišel na svoj račun. Cene so bile ie-le: kune (belice in zlatice brez razlike) 1000 Din, lisice 200—250 Din, vidre 750 Din, jazbeci 100 Din, divji mački 50 Din, de-horji 70 Din, zajci 17—18 Din. Tistim, ki so vedeli več kot naše glasilo ali so bili preskopi, da bi si ga naročili, se cede sedaj sline za izgubo, ker so prodajali kune po 500, lisice po 100—150 in zajce po 5 Din. Opazil pa sem, da ne ve velik del naših lovcev ravnati s kožami. Ti naj bi šli v šolo k starejšim lovcem, ki so vešči tega posla, kajti slabo shranjena koža ni lovcu v čast in ne njegovemu žepu v korist.
Čuden oglas. »Slovenski Narod« je prinesel 13. januarja t. L sledeči oglas: »Iščejo se divji zajci: 12 samic in 2 samca; 24 jerebic: 20 samic in 4 samci. Ponudbe pod .Divji zajci“ na anončm zavod Drago Beseljak & drug, Ljubljana, Sodna ulica 5.« Prav radoveden sem, kdo je ta hrabri lovec, ki se je zatekel k anončnemu zavodu zaradi dobave divjih zajcev in jerebic, ko vendar ve, da ni pri nas v nobenem lovišču teh živali toliko, da bi jih lahko oddajal pošten lovec. Ali je morda to prikrita iz-podbuda za lovske tatove in zankarje? Tudi ne vem, čemu potrebuje omenjeni zaprositelj med jerebicami 20 samic in 4 samce. Ali je našel kak nov način jerebičjega parjenja? Morda pa je bil tako dober strelec in gojitelj, da je streljal le samice, samce pa puščal? Vsekakor čudno in značilno.
Volčja nadloga. Dne 26. novembra 1. 1921. ob devetih dopoldne zagledam v zglednem lovišču graščaka Kozlerja v velikolaškem okraju približno na 500 do 600 korakov pravega velikana volka, ko je baš vlekel srno, s katero je izginil v gozdu. Zasledoval sem ga, vendar sem
kmalu izgubil sled, ker ni bilo še snega. Našel sem s pomočjo psa samo letošnjega srnjačka, kateremu je bil požrl volk le nekaj droba.
V	istem lovišču sem imel priliko čez 14 dni zatem opazovati na približno 300—400 korakov srednje velikega volku, ko se je z nekega hribčka okoli ene popoldne razgledoval. V omenjenem lovišču je namreč mnogo srnjadi, ker jo ščitijo in le malokdaj love. Istočasno z volkom sem videl 5 srn, ki so hodile nemirno sem in tja brez pravega obstanka, ker so pač vohale volka.
Zalezoval sem volka, vendar me je kmalu zaslišal vsled zmrzle zemlje ter jo ubral proti Travni gori. Značilno je, da se je volk skrbno ogibal snega in bežal le po kopnem.
V	velikolaškem okraju se vidi -in sledi
volk skoro, 'kjer hočeš, naredil je že precej škode na srnjadi in, če ne bomo zatirali z vso resnostjo in z vsemi sredstvi tega požeruha, bodo kmalu izginile vse srne, vsaj so itak ponekod že jako redke.	). D.
Divji prašiči na Dolenjskem. Kras lepih gozdov bajk polnih Gorjancev so divji prašiči, ki se zadržujejo večinoma v gozdu Padež, ki meri 400 oralov in je last trgovca Bahovca iz Ljubljane.
V	letih 1918., 1919. in 1920. sem hodil na prošnjo kmetov iz Birčne vasi in iz Lakonc pri Novem mestu, katerim so delali divji prašiči občutno škodo na njivah, posebno na koruzi, čakat na glavne stečine ter sem prečul marsikatero noč v družbi drugih logarjev ali pa sam ter doživel veliko zanimivega.
Divje svinje so prihajale, gosto menjajoč svoje stečine, če je bilo bolj svetlo, vselej pozno v noč, najrajši okoli polnoči, zelo oprezno in tiho. V temnih nočeh, posebno ob neurju in viharju, so se pojavljale prej in so se nam približale zmeraj na nekaj korakov, glasno prhajoč. Bale se nas niso čisto nič, četudi smo se glasno obveščali drug drugega. Seveda je bilo težko streljati, ker nismo videli v takih nočeh v gozdu niti dva koraka predse.
Neko noč sem čakal pri luninem svitu v družbi logarja F. Šurla iz Lakone divje prašiče na glavni stečini precej daleč v gozdu. Ura je bila že pol dveh zjutraj, kar zaslišiva, da preganjajo ljudje na njivah pod vasjo Mehovo, četrt ure nad nama, divje svinje s koruznih njiv z glasnim kričanjem in s streljanjem. Čez kakih pet minut čujeva oddaleč, da se pode prašiči naravnost proti nama. Bil je krasen trenutek lovske napetosti, katerega ne pozabim vse svoje življenje. Okoli deset divjih prašičev je priteklo z glasnim prhanjem in hitro kakor konji naravnost k nama na enajst korakov, spredaj zelo velik merjasec-vodnik. Streljala sva oba na velikega in je obležal na moj prvi strel, v glavo zadet, na mestu. Druge svinje so prhale tačas okoli naju sem ter tja, dokler se niso porazgubile v grmovju.
Ustreljeni merjasec — cenila sva ga s Šurlom na 200 kg — se je valjal pred nama, grozno kruleč. Skočila sva k njemu, da bi mu zadala zadnji udarec, ta hip se je pa vzdignil in se bolj plazil, kot je tekel, po gostem grmovju pred nama, od časa do časa padajoč. Bila sva mu vedno za petami do neke globoke doline, v katero se je skotalil z groznim tuljenjem in v kateri je utihnil. Vsled nastale teme sva morala opustiti nadaljnje iskanje. Na nasirelu sva našla celo lužo krvi in močan krven sled je kazal merjaščevo pot do doline, kjer nama je izginil. Jaz takrat nisem imel kot oskrbnik časa, da bi iskal dalje.
Čez kakih štirinajst dni sva zvedela, da je našel merjasca približno 1000 korakov stran neki tamošnji lovu vdani posestnik drugi dan mrtvega. Zatajil ga je in obdržal zase.
Neko drugo noč sva čakala z logarjem Jenkom. Bila je precej temna noč. Okoli polnoči zaslišiva, da se nama bližajo svinje. Sedela sva na zemlji v gozdu. Prišli so trije divji prašiči in so se nama približali na kakih 15 korakov. Bila je taka tema, da sem jih komaj razločeval. Oddal sem dva strela na največjega; cenil sem ga na 150 kg.
Ostala sta zbežala na strel, obstrelier.i pa se je zapodil kruleč proti nama, da sva iskala urnih krač zavetja za skupino gabrov. Približno pet minut je razsajal okoli naju. Streljati nisva mogla vsled teme. Enega od ubeglih dveh prašičev je obstrelil ne daleč od naju na stečini čakajoči logar Ludovik Smrekar iz Padeža.
Divje svinje so se razmnožile na Dolenjskem, odkar je ušla mojemu prejšnjemu gospodarju, graščaku Gorijaniju z Ruprčega vrha, iz ograje stara svinja s štirimi mladiči. Poprej se je pa že klatil po Gorjancih velik merjasec, ki so ga cenili tamošnji logarji na 250—300 kg.
Leta 1918. so naredile divje svinje kmetom iz Birčne vasi, iz Lakone in z Mehovega na koruzi precej škode, v letih 1919. in 1920. pa že manj, ker se je število te zverjadi vsled preganjanja in odstrela precej skrčilo. I. Donko.
Pri polni luni. Bilo je baš pred tri in dvajsetimi leti na božični večer, ko sem jo mahal samcat ob šestih zvečer kot edini gost iz gostilne v svoj brlog. Pri-šedši sredi vasi, poči strel. Da bi te bes? Še nocoj ni miru!
Lepa in velika vas, o kateri govorim, ima živahen promet in leži ob severnem vznožju zelo strmih gor ob hrvaški meji v bližini Sotle. Razprostira se po vznožju gor, med gorami in po njihovih obronkih. Ob Sotli in njenih pritokih je široka, divna ravan s krasnimi in nad vse rodovitnimi njivami in z razsežnimi travniki. Tukaj je križišče štirih važnih cest. Omenim še, da gleda na vas in daleč proti severu in vzhodu s strme gore veličastna romarska cerkev. Strma in ponekod nekdaj skoraj nepristopna pobočja tu omenjenih gora so bila včasih pravi raj za dolgouhce, srne, lisice in jazbece. Ponočni lov pri polni luni je bil v teh krajih od nekdaj zelo razvit, še bolj pa tatinski. Poznal sem lovce, ki so prinesli domov v enem večeru do štiri zajce, včasih lisico, najčešče pa premrle ude in ledene sveče na brkih. Najboljši čas za takšno čakanje je od šestih do desetih zvečer. Pogoji so:
polna luna, tiha, mrzla zimska noč in majhen snežiček.
Ker je sveiila baš omenjeni božični večer luna iako krasno, da bi pobral šivanko na cesti, zemljo pa je pokrival majhen snežec, tako da je bilo vse odeto v belo odejo, ni čuda, da je zavrela v meni lovska kri. Hajdi torej hitro v stanovanje! Škornje-copate na noge, zimsko suknjo na hrbet, kapo na glavo, šal za vrat, puško na ramo, nekaj nabojev v žep, palico v roke pa na brdo, da vidim, kdo poka zajce celo na božični večer!
Toda uzmovič me je rano zapazil, spoznal in odkuril. Našel sem pri »hruški« samo njegov sled, drugega nič.
Da je treba za ponočni lov ob polni luni precejšnje mere potrpežljivosti, ve vsak tak lovec iz lastne skušnje. Stati je treba cele ure tiho kolikor mogoče, poslušati napeto, a na vse zadnje se pri-podi kakšen pes-ktaiež ali se ti priguga vinski bratec, da je vse skaženo. No, jaz sem imel srečo. Nobenega vznemirjenja ni bilo na čakališču. Divna zimska noč pri polni luni! Tvojo nadnaravno krasoto je treba videti, občudovati in uživati. Popisati je ni mogoče dostojno. V komaj streljaj oddaljeni vasi potihuje počasi »ropot in prepir, zemljo ziblje sen in mir,« ti si pa zatopljen v občudovanje pred seboj razprostrte lepote. Kar naenkrat udari na tvoje uho rahel cep - cep, ki te vzbudi iz zamaknjenosti. Zdaj pa zdaj ti pride pred cev zaže-ljeni uhač. Toda mojega zajčka, preplašenega še po mojem predniku lovcu-tatu, je bila sama previdnost. »Hruško« si je zapomnil že prvič dobro, četudi si menda ni bil v svesti, kakšna nevarnost je prežala poprej tamkaj nanj. Zato se je približeval le korakoma in se vlekel po največji goščavi. Videl sem tu in tam samo senco. Če sem prilicil, ga ni bilo več. Prepričan sem bil že, da mi jo sigurno zdrav odnese, ker se je držal po obronku gozda navzdol proti gostemu smrečju, ki je obrobljalo tamkaj gozd. Hipoma pa si je premislil, uverjen, da je od nevarne »hruške« že dosti
daleč, ter jo je potegnil kar po črez na piano, se postavil kakor za stavo m ostro pogledal proti »hruški«.
Kaj zdaj? Zajček je najmanj 50 korakov od mene. Če ne streljam, bo sicer lovsko moje ravnanje, ali zajčka ne dobim. Zato hitro puško k licu in pumf! Učinek strela ni bil takoj viden. Zajček mi ga je tako zameril, da se je obrnil in bežal v tisto gosto bukovo goščavo, ki ga je varovala poprej tako izborno smrti. Ko mi je kazal še nekaj hipov izza debelega javora hrbet in re-pec, se je pomaknil više v varnejši kraj.
Zopet je bilo tiho in mirno. Ostal sem tudi sam čisto miren. Računal sem tako: če sem zajca zadel, je neumestno hoditi sedaj ponoči za njim, delati trušč in si pregnati morda druge zajce, ki so že v bližini, saj ga itak najdem jutri. Če ga pa nisem zadel, spoznam tudi jutri.
V zvoniku je odbila ura osem. Oglašati so se jeli raki in me ščipali kljuD klobučinasiim škornjem občutno v prste. Pa čuj, po skoraj enournem mirovanju zacepeče moj zajček. Nehote se začudim: »Kaj si še tu? Kaj je nisi pobrisal nazaj v goro?« Cepetanje se ponavlja v kratkih presledkih in mojo uho dobi vtis, da se bori moj zajček z bledo smrtjo. Tako je tudi bilo. Še par močnejših sunkov in zajček se prikobali po polzkem snegu mrtev v dolino.
Ta nepričakovani uspeh me podžge, da vztrajam še pri hruški, in ne zastonj. Čez pol ure pricaplja naravnost proti hruški še orjaški starina. Vštric hruške obstoji začuden in dobi par zrn naravnost v glavo, ki mu upihnejo hipoma luč.
Zdaj sem pač hitel pobirat ustreljena zajca in jo ubirat h gorki peči. Prebil sem dobri uri v jeklenomrzli zimski noči in to mi je bilo popolnoma zadosti.
Drugi dan, na Štefanovo, se je raznesla kmalu po vasi vest o mojem ponočnem uspehu. Lovski zakupnik, ki lovi že davno po večnih loviščih, me je še izpodbujal, v njegovem hlapcu pa sem dobil tekmeca. Ta, dober strelec, ¡e upihnil pri polni luni že marsikateremu
zajčku življenje, nekoč celo lisjaku. Poznana so mu bila vsa najboljša ponočna čakališča okoli vasi, zalo se je takoj poučil pri meni, kje sem dobil zajca. Ko mu povem, pravi, da ne gre v jamo — pri nas majhna dolinica pod goro —, ampak naravnost k »vrbi«. Ta je stala ob spodnji strani dveh njiv ob občinski cesti, do katere segata njivi. Njiva levo od vrbe je bila takrat posejana z ozimno pšenico, torej z izvrstno zajčjo pašo pozimi.
Ker je šel hlapec k vrbi, sem se podal jaz k »drenu«, oddaljenemu kakih 300 korakov od mojega čakališča prejšnji večer. Ob šestih sva bila že vsak na svojem mestu, toda tokrat ni bila sreča mila ne meni, še manj pa mojemu tovarišu. K meni je sicer priskakljal en zajček, a me je dobil na nos, ker mi je pokazal izza obronka samo svojo debelo bulico, po kateri sem zastonj upalil.
Po strelu sem čakal mirno dalje. Zdaj poči pri sosedu — čez trenutek drugič. Potem glasno kašljanje in nato zopet tišina. Ker ni bilo zmenjeno, da ie kašljanje znak odhoda, se nisem odzval, ampak čakal naprej. A glej ga zlomka! Uzmo-vič od prejšnjega večera se je zopet oglasil in mi siraiil vse zajce, da ni bilo nobenega več blizu.
Ko sem se slednjič naveličal zastonj zmrzovati, grem gledat k sosedu. Tovariša ne najdem več pri vrbi. Na njivi je bilo par zajcev. Ko me začujejo, postrižejo drug za drugim z ušesi in jo pomaknejo v goro. Na snegu tudi ni bilo poznati, da bi bil šel solovec zajca pobirat.
Drugi dan se mi je čudno zdelo, da ni prišel zakupnikov hlapec k meni par korakov čez cesto, da bi povedal, kaj je sinoči doživel. Ko ga poiščem iz same radovednosti na dvorišču, ga najdeni vsega zamišljenega in naravnost žalostnega in potrtega. Počasi in s trudom izvlečem končno iz njega, kaj je bilo: »Gospod, sinoči niso bili to pravi zajci! Ko ste Vi ustrelili, se ni zmenil nobeden za strel. Prišlo jih je sedem obenem
na njivo, samih velikih zajcev. Vsi so razkopavali sneg, se pasli po njivi in. strigli z ušesi. Gledal sem zajce z veseljem. Ko se mi približa eden največjih zadosti, pomerim in ustrelim. Videl sem ga kakor na mizi pred seboj. Pa zajec se za moj strel še zmenil ni. Malo je pomigal z ušesi, par korakov prestopil proti meni pa zopet brskal po snegu. Nato pomerim in ustrelim drugič. Zajec ostane čisto miren, brska in koplje po snegu naprej in ž njim vsi drugi. Začela me je groza obhajati, kajti zajci so postajali vidno večji in so se vsi obračali proti meni. Zakašljal sem, dal puško na ramo pa domu! Nikoli se mi ni ponoči kaj takega pripetilo!«
»Kaj pa zajci?« vprašam.
»Nisem se več ozrl po njih.«
To so bili res čudni zajci. Jaz sem našel na njivi samo tri, pa so bili čisto navadni. Vsi so takoj zbežali, ko so me slišali. Hlapec mi je svečano zatrdil, da ne gre na Štefanovo zvečer nikoli več zajcev čakat.
Da me je radovednost takoj gnala na lice mesta, da se prepričam, kako je streljal hlapec ponoči, mi ne bo menda nihče zameril. Pa zajci so bili njivo ponoči po najinem odhodu tako prekopali in prehodili, da se ni dalo dognati, kje je stal tisti usodepolni zajec, po katerem je hlapec streljal.
Tudi tretji večer je bil za nočni lov kolikor toliko ugoden. Na svoje vabilo hlapca dobim odločen odgovor: »Ne grem.« — »Jaz pa grem, ker se ne boiim vseh zajcev!« In šel sem, pa ne k vrbi, ampak zopet nad vrbo h »hruški«. Noč ni bila več tako svetla, tudi topleje je bilo in večkrat je obsenčila koprena oblakov luno. Po polurnem čakanju prideta naenkrat dva zajca, drug za drugim kakih 10 korakov narazen, najbrže par Hoteč imeti oba, pomerim po prvem. Pa glej, kaj so to res hudobci, pa ne zajci? Po strelu čepita oba kakor pribita vsak na svojem mestu. To me ujezi. K nesreči je obsenčil baš takrat oblak nekoliko mesec. Upalim zopet po prvem, ali ko blisk jo pomakne pravo-
kotno na prejšnjo smer v goščavo. Drugi še vedno čaka na kakih 20 korakov, kaj bo. Odprem puško prav tiho, jo nabašem vnovič, prilicim in vzamem zajca kolikor mogoče natančno na muho. Uspeh in učinek prav tista kakor pri prvem.
Kaj je bilo? Praznoveren lovec bi bil dodobra prepričan, da hodijo hudobci mesto zajcev na pašo. Natančno preiskovanje je razkrilo uganko. Kdor je streljal ponoči že večkrat divjačino, se je gotovo prepričal, da strelja navadno previsoko, torej čez divjačino. In baš to se je meni zgodilo. Na nasvet nekega lovskega tovariša sem napravil podnevi več novih nabojev z večjo množino smodnika za daljnostrele in jih vzel zvečer pomotoma s seboj. V snegu se je kaj lepo videlo, da sem ustrelil dvakrat čez prvega pa pod drugega zajca — tretjič pa čez drugega.
Da sem imel navadno nabite naboje in povrh še šestake ali osmake, pa ne št. 1, bi bila oba zajca moja, kar vem iz poznejše skušnje.
Povedal sem drugi dan hlapcu vse to, a mi ni verjel, ampak je najbrže še danes trdno prepričan, da je streljal takrat na Štefanovo zvečer po hudičih, pa ne po zajcih.	Star lovec.
Z današnjo sliko škotskega seterja nadaljujemo seznanjanje naših lovcev s ptičarji po podobah. Lordov opis je priobčen v Lovcu 1. 1920., str. 148.
Riba rs k a mreža.
Odborove seje Slov. rib. društva v Ljubljani. Na seji dne 4. januarja t. 1. se je določila ribiču v Želimljem, pričenši s 1. januarjem 1922, mesečna nagrada 200 Din. — V želimeljskem vališču se napravijo ilovnate jame za gojenje kru-stacej. — Načeloma se vzame v zakup Zelimeljščica za dobavo postrvjih iker.
—	Dokončno se sklene nakup mreže stavnice za lov sulcev za dobavo iker.
—	Vladi se bo priporočalo zvišanje lo-viščnih pristojbin, ker niso za samosvoja
lovišča te pristojbine v nikakem razmerju s stanjem valute. — V okviru Okr. ribarskega odbora se ustanovi fond za izdavanje poljudnih spisov o ribarstvu ih gojenju rib.
Pospeševanje ribarstva s predavanji in s poljudnimi spisi. Ribogojsivo je v Sloveniji na nizki stopnji. Ribnikov skoro ni. Ribiči po poklicu izkoriščajo vode negospodarsko. Lovijo, ne da bi skrbeli, za naraščaj in ne da bi vlagali mladice. Ne zavedajo se, da je umno gojenje rib le v njihovo lastno korist. H gospodarskemu izkoriščevanju voda jih je treba, šele vzgojiti. Zato treba pouka, predavanj in poljudnih riboslovnih knjig.
Radi tega je sklenil odbor Ribarskega društva v Ljubljani, da ustanovi posebno glavnico za pospeševanje ribarstva s predavanji in z izdajanjem poljudnih spisov o ribogojstvu. Odbor se je tudi že obrnil na vlado s prošnjo, da mu nakloni v to svrho podporo.
Ribarski tečaj na Bledu. V dneh od 28. do 30. decembra prošlega leta se je vršil na Bledu prvi tečaj za umetno ribo-gojstvo. Vodil ga je naš znani najboljši. in svetovno upoštevani ribarski strokovnjak prof. Ivan Franke ob primernem številu udeležencev.
Na Bledu se nahaja še staro ribje va-lišče ob potoku Rečica, ki tvori glavni dotok jezera. To vališče je dal ribarski odsek pri kmetijskem oddelku pokrajinske uprave prirediti ter opremiti z. novimi, modernimi, tako zvanimi Scher-belhuberjevimi valilnimi pripravami, v nekaterih bližnjih studencih pa je dal napraviti začasna vališča, tako da znaša obsežje vse naprave do pol milijona iker. Te blejske naprave so le začasne, ker se namerava zgraditi v Bohinju to leto nov, moderni ribogojni zavod z velikim vališčem tza poldrugi milijon ikerl in s primernimi ribniki za odgoje-vanje ribjega zaroda. Načrti za to največjo ribogojno napravo so že izdelani in je zasiguran tudi že potrebni kredit. Iz tega osrednjega zavoda nameravajo zalagati vsa manjša krajevna vališča z ikrami, medtem ko bi dobavljali zarod
se-. 67
naravnost ribarskim gospodarjem. Potrebno pa je, da se spoznajo interesentje temeljito, in to tudi praktično z vsemi posli umnega ribogojstva. V to svrho je sklenil omenjeni odsek za ribarstvo, prirejati večdnevne ribarske tečaje, katerih prvi se je vršil zadnje dni lanskega leta na Bledu. Čas za njega prireditev narekuje narava. Kakor lansko leto, so se tudi letos drstile postrvi radi majhnih voda izredno pozno in tako se je vršila glavna lov za pleme baš o božiču.
Naš skušenj prebogati ribarski nestor prof. Ivan Franke je obdela! s svojimi predavanji na tem prvem tečaju poleg splošnih naukov o ribah in ribogojsivu predvsem pridobivanje iker, njihovo umetno oplojevanje in valjenje. Udeleženci so imeli priliko, praktično spoznati vsa dela v ribjem vališču, osmukanje ple-menk in samcev, vlaganje iker v valilnice, primerno uravnavanje vodnega dotoka itd. Končno se je dotaknil predavatelj tudi vprašanja prepotrebnega varstva naših ribjih voda in zatiranja škodljivcev ribarstva, proti katerim je treba nastopiti z vsemi sredstvi. Zadnji dan se je završil s kratkim izletom v Sotesko, kjer nudi Sava Bohinjka vse oblike gorskega toka. Tu je videti mnogo drstišč, posebno od postaje nizdol do mostu in pod jezom v Siengah.
V zgodnji pomladi, ko pride čas za vlaganje zaroda v proste vode, se bo vršil drugi ribarski tečaj na Bledu, ki bo obravnaval v glavnem odgajanje zaroda in umno gospodarstvo v ribjih vodah. Želeti je, da se udeleže tega tečaja poleg kmetijskih in gozdarskih strokovnjakov posebno tudi naši kmetovalci, ki imajo priliko in veselje, udejstvovati se na tem pri nas še sila zanemarjenem gospodarskem polju.
Ribarske knjižice. Pokrajinska uprava je zvišala pristojbino za ribarske knjižice na 25 Din, knjižico samo pa je treba kolkovati s kolkom 5 Din.
Velikega sulca je ujel dr. Avgust Munda dne 18. decembra m. 1. v bližini izliva Ljubljanice v Savo. Tehtal je 16 kg. V želodcu je imel dve mreni po najmanj kilogram teže. Sulec je kazal vse znake velike starosti: velike plavuti, veliko glavo z atrofijo čeljustnega mišičja in razmeroma suh život. Na podlagi preiskave luskin se je cenila starost ribe nad 30 let.
Mala oznanila.
Kupim mladiča ali mladega, dobro dresiranega irskega seterja, oziroma resavca (psa ali psico]. Pogoj je rodovnik. Ponudbe z opisom in navedbo cene na Fr. Schaura, graščaka v Brodih, pošta Vransko.
Naprodaj so iz psarne Grlovo (Ljutomer!: 1. šestletna plemenska nemška kratkodlakarica Gerda Goldbach, avstr, rod. knjiga 1111 G; 2. enoletni Stop Grlovski (z delno dresuro); 3. trimesečna Lux Grlovski in Frigl Grlovska. Oddajo se najvišjemu ponudniku, ki naj priloži svoji ponudbi znamko za odgovor. Hana dr. Schwarzowa, Ljutomer.
Prodam zaradi pomanjkanja prostora 1 y2 letnega udomačenega, popolnoma krotkega srnjaka. Cena po dogovoru. Valentin Lučin, Šiška, Maurerjeva ulica štev. 214.
Kupim mladega ali starega ptičarja (psa ali psico). Barva postranska stvar. Miha Rantaša, lovec, Bunčani, p. Križevci pri Ljutomeru.
Prodam ali zamenjam za dobro iro-cevko dva para jelenovih rog (dvanajstin štirinajsterak) v skupni teži 15 kg. En par ima naravno, drugi umetno lobanjo. — Prodam tudi puško za tarčo (8 mm) za 625 Din. France Bizjak, gozdni oskrbnik, Železniki.
Kupim dobro ohranjeno browning-brezpetelinko kal. 16. Ponudbe na upravništvo »Lovca«.
Fr. Bračun:
Foksterijer.
Prvoino je bil Paks*, jaz pa sem ga prekrstil v Spaka.
Spak ima resasto dlako sive barve s črnimi lisami, kebasi repec ter obljubljen rodovnik, ki pa ne dela časti prvotnemu Spakovemu krušnemu očetu. Navzlic ier/alvam nimam namreč do danes še ničesar v rokah ter radi tega ne morem nič zanesljivega poročati o Spakovih prednikih. Ako pa upoštevamo poleg njegove zunanje podobe še njegovo drznost, neusirašenost in gibčnost, pridemo do zaključka, da se pretaka po krepkem telescu dosti ierijerske krvi.
Ko ga je prejel oče po železnici, me je obvestil, da spada Spak brez dvoma med najbolj živahne zastopnike plemena canis familiaris, kar jih je imel kdaj pri hiši. Predvsem ga izredno zanima mačka, ki mora koncem koncev teči, naj še tako praska in puha. Prav tako ga mika perutnina, ki izgleda, odkar je Spak pri hiši, kakor da bi se najhuje misila. Kar se pa tiče močnega nagnjenja do usnjatih izdelkov, s katerimi pride v dotiko, ga smemo kljub Erjavcu in drugim avtoritetam na tem polju šteti med — glodavce. Vobče je Spak vedno vesel in dobre volje, dasi ga pobrati živahna delavnost dostikrat s pasjim bičem. Taka vmesnica pa mu zježi le še bolj kocine po životu, mu zgubanči ustnici, da se zabliskajo beli zobi, in mu izvabi iz grla vse prej ko skesani rrr. Neposredno po takem postopanju se strese kakor moker koder ter uganja zopet burke.
Tako nekako se je glasilo pismo, ki je pospešilo moj odhod iz mesta. Spak se mi je predstavil, da me je drzno obvohal od
* Pax = mir, in sicer »nemški mir«, ki so ga hoteli Velenemci narekovati vsemu svetu. Bili so po razpadu ruske fronte tako prepričani o svoji zmagi, da so dajali celo psom taka imena; toda »pax« se je izpremenil v spaka!
Lovec, 1922.
69
vseh strani, se namrdnil ler mi želel svoj »dobro došel« z običajnim rrr. Kljub neprijaznemu pozdravu pa naju je košček domače klobase kaj hiiro spoprijateljil.
Sploh opažam, da izraža Spak svoje mnenje o vsaki neznani, summ ali neprijetni sivari z manj ali bolj krepkim renčanjem. Tupatam zmerja iudi proiivnika in psuje z rezkim rjav, rjav. Ta izraz mu je najgrša psovka, ki jo rabi le v najhujši jezi ier mu znači najpodlejša dejanja in najosiudnejše sivari. Pri sosedu so imeli Nerona, rjavega prepeličarja, ki ga je črtil Spak bolj ko pijanec vodo. Že leto je tega, kar je vzel Nerona konjederec, ko ga je srečal brez nagobčnika na cesti, toda Spak ga ni pozabil do današnjega dne. Samo besedi »Neron gre« ga spravita takoj iz sobe, po možnosti kar naravnost skozi okno. Namah je z bojevitim rjav, rjav na cesti, pregleda in preduha s silno vnemo vse okrog oglov ier se pomiri šele, ko se prepriča, da rjavca ni v bližini.
Prepir in sovražnost med sosedi je povzročil Neron, ko je še nedoletnemu Spaku prilično v prvih dneh njegovega bivanja v vasi precej robato pretipal rebra. Zato pa jo je moral Neron pozneje večkrat sila urno voziti naprej po cesti in prek rešilnega domačega plota kljub okoliščini, da bi mogli iztesati iz njega tri Spake. Prav posebno se mu je mudilo, če je prišel ierijerju, kar se je po navadi dogajalo, še Pit na pomoč. To pozornost pa je povračeval hudobni Neron s tem, da je redno puščal posetnico na kilomeierskem kamnu poleg ceste pod hišo v neznansko jezo ren-čavega Spaka ter da je ponoči izza varnega plota grozil Spaku in Pifu, da ju bo ubov, ubov, kar je izzvalo hitro i pri nas dvojen odmev in ugovor.
Spakova neusirašenost, gibčnost in izredno ostro zobovje so mu priborili med vaškimi revsači prvenstvo in utrdili ugled tako, da je igral že po prvem letu svojega življenja merodajno vlogo na vasi. Navzlic temu mu je predla včasih huda, posebno kadar ga je prignala vsemogočna sila ljubezni pod okno kake vaške krasotice in se ga je lotilo več tekmecev naenkrat. Iz takih meiežev je prišel nekolikokrat v pomilovanja vrednem stanju domov, a poboljšal se ni, pač pa je z obrestmi poplačal vsakemu upniku posojilo, kakor hitro je nanesla prilika.
Tudi Pita obvladuje brezpogojno. Gorje, ako je pomišljal, iti Spaku v pomoč, kadar je spremljal Nerona proti domu! Ves čas je hodil nato godrnjaje in renčaje okrog njega ter ga zmerjal po pasje, dokler se mu ni umaknil Pit ves skesan v psinjak. Kadar počiva Spak, mu mora biti Pit dostikrat v zglavje. Od kraja ni temu nič kaj prijala ta vloga, toda Spak ni popuščal in na konec
se je dobrodušni jazbečar vdal v svojo usodo. Smešen prizorček nastane, ako povzdigne Pit zadnjo nožico z namenom, prevrstiti sitne podnajemnike svojega črnega kožuščka in se popraskati. Takoj je Spak pokonci, stopica s svarilnim rrr okrog Pita, ga opominja na dolžnost in mu grozi tako dolgo, da se umiri. Nato pa se uleže Spak zopet poleg tovariša tako, da leži vsaj njegova glava na Pifovem trebuhu. Ako se hoče igrati ž njim, godrnja in cvili okrog njega, ga pograbi zdaj za nogo ter odskoči, zdaj za uho, mu pove včasih, da je rjav ter mu ne da miru, dokler se ne prične gonja. Tu bi ju morali videti: dolgoskokega terijerja in krivonogega jazbečarja, kako se lovita po trati pred hišol Desetkrat preskoči Spak Pita, preden se posreči temu, da ga ujame. Nato pa grizeta drug drugega z ravsom in s kavsom, se valjata po trati in se obdelujeta, kakor da jima je bridka resnica, dokler ne visi obema jezik pedenj na dolgo iz gobčka. Ko se naveličata, lenarita naprej vsak v svojem kotu.
Po poklicu je Spak mišelovec. Kakor hitro švigne na podu miška mimo njega, obstoji kakor okamenel ter se ne gane, dokler se zopet ne pokaže; v tem trenutku jo pograbi mirno in preudarno. Še rajši lovi na prostem, kjer žive po sirniščih, senožetih i. dr. raznovrstne poljske miši, krtice in krti. Tu jih more, ako jih obvoha, tudi iz tal izkopati, kar dela lov še bolj mikaven. Nič zato, ako obvisi tupatam taka mrcina na ustnici, da jo le težko otrese; poginiti mora, kakor mora ugasniti tleči smoikin čik, naj še tako grize nos in bode očil Še več zabave nudi jež, ki si domišlja,, da je brezpogojno varen za svojim bodičastim oklepom. Tepec, kako se moti! Četudi krvavijo nos in čeljusti, neugnani Spak mu izbije domišljavost temeljito iz bulice. Vsekakor pa je jež nekaj čisto drugega kakor strahopetne vaške mačke, ki ne morejo opustiti neumnega plezanja na drevo. S tem pa seveda še davno ni rečeno, da prezira Spak bojevite muce — za mlade se ne meni —, ako naleti nanje. Koncem koncev pa najde, če vse drugo odpove, kak kamen, razbit lonec ali ostrorobno stekleničino dno. Čim teže obvladuje tako robo, tem ljubša mu je. Zato navleče, ako mu ne-doslaja boljšega opravila, včasih z največjo požrtvovalnostjo cele kupe pred prag ter se ne meni za ljuio jezo dekle Jere, ki jih mora odslranjaii.
Jako rad se koplje. Celo pozimi si ne pomišlja, da prinese iz ledene vode kamen ali poleno, ki smo ga vrgli vanjo. Najljubša pa mu je seveda voda poleti. Takrat plava in se potaplja v tolmunu kakor pravcata vidra, dokler se ne naveliča. Nato pa se stresa na bregu, da pršijo vodne kapljice daleč naokrog, se briše, godrnjaje od naslade, po travi in polega na solncu ali pa si ogreva telo
z izdatnim gibanjem. Nekoč ga zaslišim po kopeli grozovito tuliti v bližini. Ves v strahu radi nedoumnega pojava hitim, kar me neseta nogi, na mesto. Spak sedi pod vrbo z iztegnjenim vratom in proti nebu zasukanim gobčkom ter tuli in zavija tako milo, kakor da bi mu rezal iz kože podplate kos za kosom. Ko me ugleda, plane kvišku ter se zažene po vrbinem obodu skoro do vej, kjer mu zmanjka opore. Štrbunk — in že je v vodi, na bregu, na vrbi in zopet v vodi! Tako se vrti nekaj časa kakor korec na mlinskem kolesu, zdaj zgoraj na vrbi, zdaj spodaj v vodi, nato pa sede zopet v obupu pod vrbo ter zatrobi nanovo proti sinjim višavam svoj mozeg in kosti preiresujoči auuuu. Medtem sem si jaz ogledal vrbo od vseh strani. Nekoliko nad potok nagnjeno deblo je proti suhemu koritasto izdolbeno; nekako dva metra od tal pa je v obodu velika luknja, ki ni nudila Spaku zadostne opore; prepereli vrh je šiorast in rupast. Niti na štoru niti na vejah ni opaziti ničesar nenavadnega. »Če se niso Spaku nenadoma skisali možgani, mora tičati nekaj v luknjah na štoru; poskusimo!« V dveh, treh ni ničesar; kakor hitro pa pošegeče šiba v četrto, plane mimo roke siva žival naravnost v vodo. Namah je tudi pes v potoku in, preden doseže vodna podgana rešilno luknjo ob bregu, jo že drži Spak za tilnik ter mi jo predloži na konec v obliki, ki je sesekanemu zrezku še najbolj podobna.
Tako je Spakovo delo. Gorje vsakemu živemu bitju, ki pride v doiiko z grozonosnim zobovjem! Manjše živali zmeljeia čvrsti čeljusti v brezlično, z dlako ali s perjem pomešano mesnato gmoto, v večje se zagrize z divjo besnostjo ter ne popusti, dokler čuti še življenje v nasprotniku ali pa da mu ostane vsaj truda vreden kos proiivnikove kože v zverskem gobcu.
Uk mu od trenutka, ko me je pripoznal za gospodarja, ni delal posebnih težkoč. Nekaj časa sva se borila za nadvlado: on s tem, da je renčal vame, mi kazal zobe ter me prilično celo neprenežno pograbil za roko, jaz z bičem, s pračo in s peskom. Toda kmalu je obvladala lokava tehnika sirovo silo. Kaj hitro se je naučil nositi predmete ter se navadil jih iskati. Na žalost pa mu stvar ne sme zagibati med čeljustma, da je ne bi neusmiljeno stisnil. Ves trud, odvaditi ga te napake, je zaman. Z žeblji nabitega »ježa« nosi rahlo po pol ure okoli, ne da bi ga pokvaril, od nastreljenega divjega goloba in ne do smrti zadete veverice pa pride v roke le nelična, mesnata brozga.
Ko je dovršil leto in šolo, sem ga vzel nekolikokrat na lov s seboj. Z zanimanjem je sledil prvič zajca, ki se je pasel ponoči po deteljišču, dokler ni našel praznega ležišča. Tu je temeljito prevohal jamico, nato pa začel z vnemo razkopavati prst; toda
čim bolj je kopal, lem manj je dišalo po zajcu. Radi tega se je začel ozirali proii — nebu, kakor bi hoiel reči: »Če mrcina ni v zemlji, je pa morda odfrčala kakor prej vrana v zrak«. Le fežko sem ga uveril, da se stvar s lem vonjem ne zakoplje v zemljo in ne odleli po zraku, lemveč da mu je Ireba le pazljivo iskali v okolici, da pride zopel na sled. Na konec se požene dolgouhec z njive v dir, Spak pa z glasnim rjav, rjav za njim. Po bliskovo gre gonja vzdolž po brazdi, se zasuče v pravem kolu na omejku ler zopel pravokolno v repno njivo. Davno jo je že zajec pri-brisal iz repe, posedel za Irenuiek ob robu, vihal nekoliko ušesi in poslušal, napravil nalo okoli hrasla lično zanko, preskočil na pešpot, romal kakih slo korakov proii vasi ler po istem polu nazaj, preskočil v prožnem skoku kolovoz ler se izgubil v koruznim na njivi, ko jo pnmaha ludi Spak do hrasla. »Okoli in okoli drevesa gre sled, a muca nikjer! Kaj, ko bi bil na hraslu? Poglejmo!« Začne se lorej vzpenjali po deblu in ga vohali od vseh sirarn, dokler mu zopel ne pridem na pomoč ler mu z vso razpoložljivo zgovornostjo dopovem, da laki muci ne plezajo na drevje. Še ga spravim na pešpot za zajcem; ko mu pa ludi tukaj zmanjka sleda, pride ves obupan k meni ler leže pod hrast, kakor bi hotel reči: »S lakim slrahopelnežem, ki se ne upa, da se pomeri v poštenem dvoboju z menoj, in s lakim brezznačaj-nežem, ki rabi najpodlejša sredstva, da zabriše sled za seboj, se ne pečam!« Tako je ludi v bodoče ostalo. Nekaj časa išče; če se mu zdi, poskoči ludi za zajcem, dokler ga vidi, a stokrat rajši lovi miši in izkopava krte.
Tudi nada, da se navadi sledili in gonili poleg jazbečarja, se je izjalovila. Naj vriska Pif še tako za zajcem, Spak prede v moji bližini nekje sem ler Ija ler mi ga ludi čislo gotovo odžene. Nalo pa priskaklja k meni, kakor bi hotel pohvale, da me je rešil napada neznačajne zverine. Če se mi pa posreči kljub temu, da preslrežem zajca in ga ubijem, je dolgoskoki Spak skoro golovo prvi pri njem. Tedaj pa si morava navzlic najkrepkejšim ugovorom z moje strani delili dolgouščev kožuh, da se vidi zajec naposled kakor ciganski otrok poleli.
Prav tako neporaben je za jamarja. Gre sicer v vsak rov, ki le malo diši po jazbecu ali lisici, kljub temu se ne potrudi zadosti, da bi poiskal lu žival z vztrajnostjo. Če jo slučajno zadene na svojem obhodu, jo obdeluje, dokler je ali ne ugonobi ali ne izžene iz jazbine ali pa, kar se največkrat dogodi, dokler mu zver ne zmeša sleda za seboj ler se ne skrije v kako stransko razpoklino. Tu je varna pred njim, kajti Spaku zadostuje, da je pokazal svoj zaletavi pogum in ugnal prolivnika; zvijače pa so mu zoprne.
Po ieh usodepolnih skušnjah ga puščam na lovskih pohodih doma, pač pa hodi z menoj na izprehode. Tu skače Spak na povelje prek palice, poišče in prinese izgubljeno, pleše po zadnjih nogah kakor pravcati medved ier kaže še veliko drugih umeinosh. Domači ga imajo radi, ker zaleže za tri mačke pri hiši, meni pa je ljub družabnik in neustrašen, zvest varuh.
*
Arabec je boljar med konji, foksterijer med psi. Sicer ga presega hrt v hitrosti, koder v bistroumnosti in bernhardinec v moči, toda tako lepo se ne skladajo te tri lastnosti v nobeni drugi pasji vrsti. Že na prvi pogled se prikupi lični, izredno mišičasti, a navzlic temu vse prej ko okorni psiček srednje velikosti, ki prekaša po vedno živahni nravi ter neustrašnem pogumu, po gibčnosti in prožnosti ter veliki razumnosti malodane vse ostale lovske pasme. Med Angleži zavzema foks že stoletja odlično vlogo v športu in lovu; rabijo ga predvsem kot jamarja in za iztikanje. Čimdalje bolj se udomačuje tudi pri Nemcih in Čehih, kjer je lovstvo jako lepo razvito. Zato se čudim, da kažejo naši lovski krogi tako malo zanimanja za te prvovrstne lovske pse.
Na celini živita dve vrsti fokstenjerjev: kratkodlaki in resasti; v ostalem ni razlike. Barve je terijer pretežno bele s črnimi, večkrat tudi z rjavimi ali rumenimi lisami. Gobček je dolg in rtast, ušesi kratki in klapasti, telo čokato in prožno. Mišičaste noge so srednjevisoke ter stoje tako, da zavzemajo kakor pri dobrem ježnem konju kar največ prostora. Radi tega ima telo veliko sioj-nost in skočnost.
Pristen foksterijer kaže brez dvoma veliko lovsko strast in bistroumnost ter ima izboren nos, ako je čiste pasme.
Na zemlji rabi terijer pridno nos ter išče in goni prvovrstno. Na jerebice ga moremo navaditi, da stoji in jih prinaša kakor pristen ptičar; od zasledovane divjačine se da laže odpoklicati kakor trmasti jazbečar. Za srne ni priporočljiv, ker goni prenaglo. Vendar pa moremo izučenega terijerja rabiti z uspehom za iz-sledenje nastreljene divjačine. Ranjena žival mu ne uide izlepa Ko jo dohiti foks, jo brez pomisleka napade in zadavi. Nekateri psi te pasme prikličejo lovca z lajanjem na mesto plena.
Tudi za lov pod zemljo so mu daljše noge le v korist. Pomislimo, da je tudi lisica visokonoga, a se more kljub temu sila naglo gibati po lisičini in vztrajno kopati. Če razume foks lov pod zemljo, prekaša brez dvoma jazbečarja radi svoje neodoljive napadaželjnosti. Ker je sila krepek in ima veliko odpornost v nogah, more izvleči iz primernih rovov mah na mah celo živega
jazbeca. Vobče je silen morilec, ki ne bega kakor jazbečar sovražnika z napadi in umiki, temveč se ga loti na življenje in smrt takoj, ko zadene nanj. Radi tega je neobhodno potreba, da ga navadimo izvleči zadavljeno žival iz rova.
Za jamarja moramo mladega foksierijerja prav tako uriti kakor mladega jazbečarja; s poukom pa pričnemo že, ko doseže nekako starost pol leta. V tem oziru bodi merodajno pravilo Leejeve knjige: »Foxterrier«, kjer pravi skušeni Charley Littleworth:
»Kadar unjo foksierijerja za njegovo pravo, prvotno opravilo, grešijo največkrat, da ga spravijo prezgodaj v stik z zverino na zemlji. Če jo najde tu lahko, tako rekoč brez truda, izgubi svoj naravni nagon, poiskati jo pod zemljo, in, če se je bojeval že z lisico ali jazbecem na zemlji, kjer delita oba sovražnika drug drugemu težke rane, ne bo imel terijer navadno več volje in zabave, opravljali isti težki posel pod zemljo v popolni lemi. Pustimo ga začetkoma delati z nosom na svetlem in ga navadimo šele nato s prigovarjanjem, da zleze v jazbino; tu bo, ako je sploh kaj prida, najprej preizkusil vonj in se sčasoma nasrkal potrebnega poguma, da bo vdrl v rov in napadel vse, kar se mu ustavlja.« K temu pripominja Lee: »V tem oziru se popolnoma strinjam z Liltleworihom. Poznal sem dosti lerijerjev, ki so bili popolnoma pokvarjeni za lov, ker so jih učili prej daviti, preden so znali rabiti nos. Celo prvo podgano naj mladi psiček izsledi, preden jo zadavi.«
Vaja »doli!«
Hana dr. Schwarzova:
Na nevidni vrvici.
Nekoč sem spisala članek o vzreji mladih psov, pa so padli po meni z rogajočim se zasmehom vsled mojih do nedopustne meje neumnih nazorov. Ker ne pomenja še velikostne blaznosti, ako se oglasi kdo o svojih skušnjah, se nikakor nisem čutila prizadete. Cesto krepke udarce sem sprejela z dobro voljo in se nisem dala ozlovoljiti. »Nekdo« n. pr. me je vprašal, če dresiram mladiče že v materinem telesu, da se izognem poznejši posamični dresuri! Bolje bi pa bilo, ako bi ne skočili ti zagrizenci, ki znajo vse bolje in so se priključili določenemu krogu, takoj besno pokonci, če se drzne drug smrtnik reči B mesto običajnega A, in bi ne smatrali za izzivanje, ako se loči kdo od prvotnega nazora in skuša priti na drug način do uspeha, o katerem potem poroča. Skušnje, ki sem si jih pridobila pri dresuri psov, so me prepričale o prednostih vzgoje mladičev napram poznejšemu ostremu postopanju. Vsi še tako različni načini pasje dresure vodijo lahko vsak zase do najboljših uspehov, a to je čisto gotovo, da si mora izbrati vsak dreser oni način, ki se njemu najbolj prilega. Ne zadostuje, da si vzameš poljubno dresurno knjigo in jo odpreš pri poglavju A ter jo predelaš s psom z ognjevito vnemo, mirno pričakujoč čudežev, ki jih naj bi ustvarila v knjigi opisana vzgojna metoda. Učitelj sam mora namreč knjigo z razumom rabiti in Kiti kos svoji nalogi. Mojstra Diezla »Nizki lov« imenuje parforsno dresuro »vzgojo s krutimi sredstvi«. Odraslega psa, naj je še tako nepokvarjen, ne moreš namreč na noben način z dobrohotnostjo krotiti. Tu ne pomaga nič drugega kot kazen in delo z bolečimi učnimi pripomočki. Ne glede na to, da se mi zdi primerneje, pripraviti psa do dobrega dela brez brezštevilnih batin, ako morem to doseči po drugem potu, mi je zoprno, kazati živali svojo nad-moč z bičem in s podobnim. Brez tega pa se mi ni posrečilo nikoli naučiti kaj poštenega starejšega, nevzgojenega psa. Zato je umevno, da se potegujem za dresuro mladih psov, ki napravi lovskega psa brez biča in bodečega ovratnika za dobrega lovskega tovariša. S tem pa ne trdim, da sem sovražnica ostre dresure, t. j. ono v smislu Diezlove opredelitve sovražim. Zame je parforsna dresura nekaj drugega, namreč ona vzgoja, ki brezpogojno zahteva takojšnjo izvršitev povelja in to tudi doseže. Toda medtem ko potrebuješ pri doraslem psu za priučitev brezpogojne pokorščine in nagle izvršitve povelja bič, bodice in neizprosno strogost, zadostuje pri mladem psu komaj zaznatna
sila, bodisi da je io pritisk z roko, potegljaj z vrvico ali udarec ob dlani — stvari, ki že vplivajo na malega psa, ker še nima lastne volje. Na ta preprosi način potisneš vse vedenje psa v tir, kjer ga hočeš imeti. Tako igra »doli« pri moji vzgoji psičkov drugo največjo vlogo. Nekaterim je »doli« celo duša vse dresure. Četudi trdijo ti morda preveč, vendar ne moremo tajiti, da imamo pri neodrekljivi poslušnosti, združeni z bliskovitim izvrševanjem povelja »doli«, psa popolnoma v rokah, kar nam služi jako dobro pri nadaljnji vzgoji.
Poslušnost na žvižg in klic ter točen »doli«, pri čemer mora ostati pes na mestu, sta edini točki moje mladinske vzgoje, ki ju utrdim do skrajne meje, tako da tičita psu v krvi in mesu. Pri tem postane pes, ker se bavim že zgodaj z njim, naglo zrel in izvenredno bister ter človeku vdan.
Kako pa delam? Psiček ima s tremi tedni oči že čisto odprte, vendar pa vidi še komaj kaj od svoje okolice. Zanimivo je opazovati, kako se poslužuje malic baš ob tem času samo svojega nosa. Zato pozna dobro posodico za mleko, v kateri mu dajem že od desetega dne mlačnega kravjega mleka. Skledice ne vidi, kakor hitro jo pa prinesem v njegovo bližino, voha pazno, obrača nos sem in tja, kobaca do posode ter začne lizati. Njegovi tovariši, ki so se baš iztezali prav ljubko, ožive tudi in se kobale k cmokaču.
Ko poznajo vsi skledico dobro, pričnem s smoirenim navajanjem na žvižg. Psički spe. Tiho se priplazim k njim in malo zaropotam, nakar je naenkrat vse živo. Moj ljubljenec Gero odpre svoj gobček na široko, zdeha nedostojno, a se uleže, ko se nične gane, zaspano k bratcem in sestricam. Zdaj zažvižgam narahlo in pomolim hitro Geru skledico pod nos. Ostali, naglo predram ljeni od Gerovega cmakanja, se tišče tudi k posodi in pijo, dokler ne napravim konca z žvižgom.
Pri vsakem hranjenju delam tako. Najprej zažvižgam in potem jim šele dam skledico. Ker bi ne imeli vsi pri njej prostora, si uredim stvar tako, da vzamem pozneje dva in dva iz hišice na krilo. Čez kratek čas poznajo psički žvižg in mu slede z veseljem. Ker pa hočem ponavljati vajo češče, kot je število njihovih hranilnih obrokov, saj se rede tudi od materinega mleka, si pomagam z malimi koščki kuhanega mesa, katere poiaknem na žvižg hitro v odprte gobčke prihiielih psičkov. Da mora biti psica-mati izprva odsotna, se ume samo ob sebi.
Pouk stopnjujem v enaki meri, kakor razširjajo psički svoje poskuse hoje iz hišice na prostor pred njo. Seveda se postavim vedno v bližino, kajti mladiči vidijo še komaj na 2—3 metre, pri-
Lovec, 1922.
55* 77
klonim se k njim in držim skledico globoko. Ogibljem se vsaki iežji nalogi, kakor n. pr. da bi puščala čakali mladičke na žvižg dalje časa, preden bi prišli do jela, kajti mlad pes je naglo ozlovoljen. Kake težave mora premagati na svojem izprehodišču! Velik kamen, stopnice itd. Zelo dobro je, ako postavimo izprva na izprehodišču enega od mladičev k mleku in nato zažvižgamo. Ako vidijo oddaljenejši katerega od svojih že pri skledici, jih to izpodbode, da premagajo pogumno vsako oviro in pritečejo, odnosno se privale na klic. Kadar izgublja stara psica mleko, ponavljam vajo med sesanjem, kajti mali opazijo kmalu prednost pitja iz polne sklede pred sesanjem praznih siskov in zaupajo žvižgu še bolj.
S šestimi tedni se nam zde mladiči že izborno poslušni. Brezpogojno ubogajo na žvižg, v spanju se zdrznejo, če ga začujejo, poznajo svoje ime m poslušajo na klic. Temu jih priučim prav tako kol žvižgu, samo da vzamem vsakega posameznega v postranski prostor. Na žvižg puste celo svojo običajno hrano, ker vedo, da jih čaka potem nekaj boljšega.
Nikdo pa naj ne misli, da je s tem vse doseženo. Poslušnost je v psu še premalo ukoreninjena, kajti doba 3—4 tednov ne zadostuje, da bi postala poslušnost na žvižg psu druga narava. V starosti 2—3 mesecev odreče naenkrat poslušnost, toda prav ta okolnost služi v njeno okrepljenje, ker se začne zdaj parforsna dresura v mojem smislu.
Z Gerom se nahajam na dvorišču, ki meji na psarno. Pes divja okrog mene, beži za vrabci ter se lovi, a izvršuje pri tem zgledno dana povelja. Na klic ga pogladim, na žvižg mu dam kaj dobrega. »Gero, sem!« Zakličem baš, ko nori za posebno nerodnim metuljem. Tu odreče prvi pot. Sicer se ustavi v diru, a obstane na mestu in mahlja sramežljivo z repom. Zato zapiskam. Gero ve natanko, zakaj gre. Žvižg ga tudi primakne za dva koraka bliže mene, toda vzbujati se mu začne prvikrat lastna volja, ki tudi zmaga. Ker noče priti, stoji. Čisto varnega se pa ne čuti. Rep, ki ga je nosil doslej pokonci, pada globlje in globlje. Mirno stopim k njemu in ga udarim rahlo na zadnji konec. To je Geru preveč! Globoko užaljen hiti k zaprtim vratom psarne in se skuša vanjo stisniti. Grem za njim, mu iznova ukažem: »Gero, sem!« ter ga pri tem zopet malo udarim. Medtem je spoznal pes, da ne more v psarno, kjer se mu ni zgodilo nikdar nič neljubega, zato se obrne, da bi ušel udarcem. Tu zažvižgam in se naredim, kakor bi smatrala njegov obrat za uboganje svojega žvižga, obenem ga pa zasučem z eno roko v svojo smer, z drugo ga pa pobožam. »Priden Gero, priden moj pes!« ga hvalim in
preženem tako njegovo delno nezaupljivost. Nato zopet zažvižgam in mu vržem nekaj v gobček. Med hvalo se potegnem za dolžino roke nazaj in vodim psa na klic vedno zopet za seboj, dokler ne pride mali paglavec sam prostovoljno in veselo, kar se dogaja kmalu.
Gero se zopet igra. Doslej je ubogal mehanično. Ubogljivost mu je redno prinesla nekaj, skušnja, da sledi neposlušnosti neprijetnost, mu je manjkala. Ko zakličem, se zakadi, da bi ušel na žvižg skozi vrata psarne. Toda na to sem pripravljena. Neubogljivca kaznujem s tem, da ga bežečega k psarni obmetavam s prgiščem prsti. Mehka zemlja ne more boleti, naj pade na glavo ali na hrbet, napravi pa padajoč na malega psa velik vtis. Rahlo zažvižgam ter zakličem, hkrati pa poudarim svoje povelje z metom zemlje. Vsakikrai se je še obrnil nato pes, ker je našel vrata psarne zaprta, in pribežal k meni, nakar je bil poplačan — zažvižgati moram pa ob pravem časul
Marsikak mladič se prihuli v strahu v moja krila, drugi mi pa pripoveduje z jokanjem ali lajanjem o čudnem dogodku, ki se mu je pripetil, ter ne more s prilizovanjem in skakanjem ob meni dovolj izraziti veselja, da je pri meni.
Pri tej vaji nimam psička privezanega, kajti tak majhen pritlikavec spozna kmalu, da tiči vir sile v vrvici, s katero ga nehote privlačim. S tem, da ga kaznujem na daljavo, ga pripravim do predmneve, da je popolnoma v moji oblasti. To prepričanje se lahko utrdi pri mladem psu, ki se tudi na izprehodih ne oddalji daleč od gospodarja, ker uporabim kazen ali silo lahko pri vsaki priložnosti. Na izprehodih ga celo nalašč zapeljem, da odreče. Sicer bi imel tu priliko, pobrisati jo, toda to mu ne pride na misel, nasprotno išče na podlagi skušenj pred kaznijo pri meni varstva. V kratkem sploh ni treba več kazni. Komaj zasliši žvižg, že prileti in prejme poln razumevanja plačilo. Če pa je mladič kedaj tako daleč, potem sem dobila igro pri poslušnosti. Zdaj je treba samo vaje, da se preizkusi poslušnost psa v raznih prilikah. Skušnjav, da bi odrekel, se ne manjka, n. pr. tuji psi, h katerim hoče teči, zgnite stvari itd. Glede tega pripominjam, da ni nič zoprnejšega kot psi, ki lete k vsakemu kupu blata, da ga naenkrat pogoltnejo, nakar pridejo, v svesti si krivde, h gospodarju, da si obrišejo svoj peklensko smrdeči gobec ob njegovih hlačah. Izgovora, da potrebuje pes to nesnago radi pomanjkanja prave hrane, ne pustim veljati, kajti to je le navada zgodnje mladosti. Ako opazim, da je pobral pes kaj na tleh, da bi to požrl — od počeika pobira na prostem v svoji požrešnosti pesek, kamenčke, gnilo listje itd. —, ga oplašim s pfui in z udarcem ob dlani! Ako ne izpusti nato
sivari, mu jo vzamem s silo in ga udarim pn tem, če je ireba, iudi po nosu. Če storim iako parkrat s poudarkom in z vso resnostjo — na izprehodih se lahko poslužim tudi meta prsti, združenega z glasnim pfui, v trenutku, ko hoče pobrati mrhovino —, se bo izognil pes kmalu sam od sebe vsaki nesnagi.
»Doli«, na katero povelje se morajo uleči moji psi kot blisk, učim mladiče od šestega tedna naprej. Kadar pride mladiček na žvižg k skledici za hrano, ga pritisnem v zadnjem trenutku pred njo k tlom, medtem ko zakličem »doli!«, rečem pa takoj »gori!« in ga pustim žreti. Od začetka ga prisilim k tlom komaj za sekundo, da mu ni treba izvajati kakega odpora, kateremu smo sicer lahko kos, a bi utegnil v psu vzbuditi nerazpoloženi e napram »doli«, odnosno napram ležanju na tleh. Dobo tega ležanja povečujem v istem razmerju, v katerem raste pri psu spoznanje, da je to nekaka priklada k dosegi hrane.
Največje važnosti je, da pazimo pri tej vaji od vsega začetka na pravilno lego: glava globoko med prednjima nogama. Pa tudi pozneje nam ne sme zadostovati, da pes kakor si bodi leži. Mnogi se tolažijo: pozneje bo že prav napravil. S tem si hočejo prihraniti dolgotrajno delo te vaje in pri njej potrebno veliko pazljivost. Nikakor ni prav, da smo očarani, če padejo mladiči na ukaz brezprigovorno, nakar si pa skoro popravljajo lego nog in glave, tako da je potrebno povelje »gori«, da ne zabrišejo učinka. Padec na tla je nekaj preprostega, popolnoma mirno obležanje tvori šele pravo zahtevo glede ubogljivosti psa. Prav tega moramo naučiti mladiče z velikansko točnostjo in vztrajnostjo. Vežbanje pomeni vse. Namesto klica »gori« pozneje samo zažvižgam, žvižgu pa sledi kaka pasja slaščica. Kadar mladič že sam obleži, se odstranjujem polagoma z vzdignjeno roko, vedno pripravljena, da preprečim s pravočasnim pritiskom vsak najmanjši gib psa.
V hitrem padanju jih urim med igranjem na dvorišču s tem, da pritisnem na »doli!« mladiča naglo k tlom. Izprva izpustim pred njim košček mesa, vsled česar skloni sam glavo globoko. Svariti moram pred tem, da bi puščali mladiča na daljšo daljavo delati »doli«. Šele, kadar pada že dalje časa dobro in iudi mirno obleži, ga vadimo lahko na 2—3 metre, pa le če gre mladič proti nam, in to, kadar teče mimo nas tako, da ga lahko pograbimo, da mu odvzamemo takoj veselje do rešilnega obrata.
Tako naučim mladiča tega dela. V starosti 4—5 mesecev je že neverjetno trden v njem in izvrstno pripravljen za nadaljnji pouk.
Druga mladinska preizkušnja ptičarjev.
Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani priredi tudi letos mladinsko tekmo, in sicer 23. aprila v neposredni bližini Ljubljane. Zbirališče je na dvorišču Hribarjeve tovarne na Zaloški cesti. Začetek ob pol osmih zjutraj. Preizkušnja se vrši ob vsakem vremenu, če se oglasi zanjo do 18. aprila najmanj pet tekmecev, od katerih morajo na dan preizkušnje dejanski nastopiti najmanj trije.
Pogoji preizkušnje so:
1.	Pripuščeni so k preizkušnji ptičarji vseh vrst, ki so rojeni v letu 1921., vendar s to omejitvijo, da se upoštevajo kot tekmovalci samo oni psi, ki so vpisani v Jugoslovanski rodovnik ptičarjev ali v kako od kluba pripoznano rodovno knjigo, odnosno ki imajo pravico do vpisa. Ostali psi se preizkusijo izven tekme, torej samo za oceno, če dobe na smotri pred preizkušnjo najmanj red dobro. Preizkušnja sama ne daje tem psom nikake pravice do vpisa.
2.	Sodniki so: Viljem Fiirer, Evgen Križaj in dr. Janko Lokar, vodja preizkušnje pa dr. Ivan Lovrenčič.
3.	Darila so tri: I. 60 Din, II. 40 Din, III. 25 Din. Razen tega posamezna častna in posebna darila. Vsak pes dobi od kluba diplomo z navedbo dobljenega darila in s kratko oznako njegovega stasa in njegove odlakanosti. Preglednica tekme se objavi obenem s iekemskim poročilom v Lovcu.
4.	Preizkušnja razpade v tri dele: a) delo po sledu; bi poljsko delo (pri tem se preizkusi tudi streloplahost); d preizkušnja ostrosti.
Učinitve psov se zaznamujejo s številkami: 0 = nezadostno, 1 = zadostno, 2 == precej dobro, 3 = dobro, 4 = prav dobro, 4 i = izvrstno (v prav posebnih slučajihl.
Seštevanje doseženih toček v svrho razdelitve daril se ne vrši. Obveza, dati psu, ki je izpolnil vse najmanjše zahteve, dotično darilo, ne obstaja. Sodniki odločujejo po prostem preudarku, ali se naj uvrsti preizkušanec v kak izmed darilnih razredov, oziroma ali ne pride v poštev za kako darilo. Podelitev najvišjih pohvalnih priznanj ter posebnih daril (častna se smejo dati samo vodnikom, lastnikom in rediteljem takih psov, ki dobe eno izmed prvih treh daril) ni vezana na posebne predpise. Ako pride več tekmecev v poštev za 1., 2. ali 3. darilni razred, določijo zopet sodniki po svojem preudarku vrsto.
Za dosego L, II. ali III. darila je potrebna primerna učiniiev v vsakem predmetu. Najmanjše zahteve za vsak razred nagrad nam kaže naslednja vrednotnica:
Predmeti preizkušnje	Zahtevana učinitev		
	I. darilo	11. darilo	III. darilo
a) Delo po sledu .......	3	2	1
b) Poljsko delo: 1. Nos		3	3	2
2. Iskanje		3	2	1
3. Stoja		2	1	1
4. Poslušnost		2	1	1
r ~ . J glasna ....	3*	2	1
5. Gonja zajca j tjha	—	3	2
c) Preizkušnja ostrosti		3	2	1
5.	Potek preizkušnje. Psi se preizkusijo v vseh predmetih posamezno. Glavna važnost se polaga na naravno zasnovo. Upoštevati se morata mladost in neskušenost preizkušancev. Dresurne učiniive ne prihajajo v poštev, vendar mora pokazati pes v vseh slučajih privržnost do svojega vodnika. Odločno sireloplahi ali rokobojni psi se izključijo od nagrad. Pri preizkušnji streloplahosti se odda v bližini iščočega psa strel; poskus se sme ponoviti.
a)	Delo po sledu. Klub zahteva preizkušnjo po sledu vodnika. Izvrši se kol prva točka s slabim vetrom na prostoru, ki mora biti na dan preizkušnje po možnosti prazen ljudi. Vodnik se mora odstraniti 400 korakov ob lahko zaznatnih predmetih (mejniki, drevesa, meje itd.), ki jih določijo prej sodniki, in mora napraviti pri tem tri najmanj 50 korakov dolge ključe. Sodniki opazujejo po možnosti s kake vzvišene točke, kako dela pes na sledu svojega vodnika. Pes mora videti, da se je odstranil njegov gospodar in v kateri smeri se je, dalje pa ne sme samo ob sebi umevno gledati za njim. Začetek in smer sledu morata biti tako izbrana, da je vsako motenje psa po gledalcih izključeno. Neobhodno potrebno ni, da najde preizkušanec svojega vodnika. Sodniki polagajo največjo važnost na to, da dokaže pes z lepim sledenjem zasnovo za delo z nizkim nosom.
* Le glasni gonjači smejo dobiti I. darilo.
Dl Poljsko delo. Največje vrednosti je dober nos in hitro, vztrajno iskanje, v kolikor se more oboje v kratkem času preizkušnje presoditi. Učinitev v stoji se zahteva; mladi pes mora pokazati, ali obljublja postati za perutnino dobro ali manj dobro zasnovan pes. To, da prepodi perutnino ali skoči za njo, se ne šteje v napako. Gonja dlakaste divjačine iz strasti ali na vodnikovo povelje se zahteva. Sodniki presojajo, kako goni pes, ali glasno ali tiho, ali na oko ali z nizkim nosom po sledu. Prvo darilo sme dobiti samo glasno goneč pes. Glasno gonjo morajo dognati sodniki med preizkušnjo, druge svedočbe ne veljajo. Sodniki presojajo tudi hitrost in vztrajnost pri gonji. Poslušnosti se zahteva le toliko, da pride pes, ki nima baš opravka z divjačino, na vodnikov žvižg ali klic rad in se da navezati.
c) Preizkušnja ostrosti. Prirojeno sovraštvo zoper dlakaste roparice se preizkusi na lisici ali mački, ki mora biti neranjena. Vsakemu psu se mora dati prilika, pokazati svoje obnašanje na prosto bežeči roparici, dovoljeno je pa tudi privezati živali okrog zadnjega života lahko, dolgo vrv, ki ne sme rezati in katera se ne sme držati med preizkušnjo samo. Vodnik se ne sme dotakniti roparice v nobenem slučaju.
Prav dobro dobi tisti pes, ki roparico večkrat zgrabi in strese. Če jo samostojno zadavi, dobi izvrstno.
6.	Preizkušnji smejo prisostvovati kot gosti vsi, ki se zanimajo zanjo, a morajo hoditi najmanj 100 korakov za sodniki in ne smejo stopati po obdelanem polju. Navodilom rediteljev in sodnikov se mora vsak brezpogojno pokoriti; vsak prestopek njihovih ukrepov se kaznuje s 5 Din, odnosno v hujšem slučaju z izključitvijo od gledanja.
Pri preizkušnji ostrosti se morajo gledalci odstraniti.
Vodniki morajo prinesti s seboj puško in pairone.
7.	Od preizkušnje se izključi ob izgubi prijavnine, kdor poda vedoma napačne podatke o priglašenem psu, kdor pripelje gonečo se psico ali nalezljivo bolnega psa, kdor se ne briga za odredbe sodnikov, kdor pušča psa, ki ni pozvan, prosto okrog letati. Cvileči ali sicer nemirni psi se morajo voditi na vrvici izven dosluha. Vsak pes mora biti prisoten, kadar pride na vrsto, sicer izgubi lahko pravico udeležbe.
8.	Priziv proti sodbi sodnikov je mogoč le neposredno po njeni razglasitvi pri kakem članu klubovega načelstva; v tem slučaju je treba založiti 10 Din jamščine, ki zapade pri zavrnitvi priziva. O prizivih in sploh vseh sporih razsojajo navzoči člani klubovega načelstva skupno s sodniki. Njihova odločba je brez-prizivna.
Vsak poskus, izpodbiti to odločbo pozneje, kakor tudi vsaka neprisiranost sodnikov napadajoča kritika imata lahko za posledico črtanje iz imenika klubovih članov.
9.	Vodja preizkušnje se pozna po rdečem, sodniki po belem, reditelji po zelenem znaku in živinozdravniško nadzorstvo po rdečem križu.
10.	Prijave in prijavnino za preizkušnjo je treba poslati najmanj do 18. aprila klubovemu tajniku Radu Hribarju v Ljubljani, Zaloška cesta 14.
Prijava mora obsegati: a) ime in eventuelno številko rodovnega lista psa; bi pasmo; el spol; č) barvo in odznake; dl točne rojstne podatke; el ime in številko rodovnega lista staršev (pri čistokrvnih psihi; fl ime in bivališče vzreditelja, lastnika in vodnika; g) pripoznanje določil preizkušnje.
Prijavnina za psa znaša pri klubovem članu 10 Din, pri takem prijavitelju, ki je član in lovec po poklicu, 5 Din, pri vseh drugih 25 Din, odnosno pri poklicnih lovcih 15 Din.
Lovcem po poklicu, ki so člani kluba in pripeljejo k preizkušnji lastne čistokrvne pse, povrne klub železniške vozne stroške.
Kdor se prijavi po 18. aprilu, mora plačati dvojno prijavnino. Ta pripade v vsakem slučaju klubu, tudi če priglašenec ne pride ali pa odstopi od preizkušnje.
Prijava po pričetku preizkušnje je nemogoča.
Iz psarne H. dr. Schwarzove, Ljutomer:
Štiritedenski mladiči iz Jute Marchegg II (32 F) od Treua Grlovskega (105 F).
Fr. Siarovaški:
Kako je zibal orožnik srnjaka in prodajal Laskar kozla.
Pozdravljeni, bratje v sv. Hubertu! Pozdravljeni vsi, kar vas je to- in onstran bodeče žice! S smrekovo vejico, pomočeno v gorko kozlovo kri, vam pošiljam lovske pozdrave! Čujte moje lovske zgodbe in čudite se jim! Tako vam povem, da služim že nad pet in dvajset let sv. Hubertu in da nosim prav toliko časa s častjo in ponosom lovsko orožje z vsemi potrebnimi listinami.
Kar se tiče mojega resnicoljubja, povem, da sem v svojih prostih urah profesor latinščine in drugih starih jezikov, da pa ne rabim pri svojih lovskih dogodkih, ki jih rad pripovedujem v veseli družbi, nikoli latinščine, ker imam za šest dolgih zimskih uric izvirnega gradiva dovolj. Čemu bi tedaj mučil svojo domišljijo z izmišljenim pripovedovanjem? Edino to se pripeti: ako prinesem trinajst jerebic domov, ne štejem onih, ki jih je pobil moj lovski čuvaj, tudi je bilo pri teh trinajstih jerebicah pel dvojnih strelov in pri nesrečnem številu 13 kakor odrezano: pes ni hotel več slediti, jerebice niso več držale itd. No, laki smo po večini vsi... Ali je res ali ni?
To pa, kar bodete slišali danes, je sama čista resnica in moj glavni junak je še živ in vam zgodbo ponovi za kozarček brinjevca, a tudi tropinovca se ne brani. Piše se Janez Bratina, po domače Zuta Laskar in živi visoko gori na Otlici nad Ajdovščino v naši lepi Julijski Benečiji. Tudi hišno številko bi lahko zapisal, ako bi jo vedel; ker je pa ne vem, nočem lagati. V ostalem, ako ga obiščete, vam pove vsak otrok, kje je njegova koča. Ta Zuta Laskar je mož visoko v šestdesetih letih. Hodi vedno upognjen, kakor bi nosil koš ali pa kaj iskal po stezi. Po največji burji ne nosi kožuha, ker ga nima; še za spodnje hlače in za onuče ne mara. Kaj, celo umazano srajco nosi vedno odpeto, ker ga brani mraza naravni kožuh na prsih in drugod. Ta je sicer že precej siv, ali navzlic temu gorak ko medvedova koža. Kadar se mu naberefa po dolgih kocinah ivje in led in mu teče v gorki sobi voda po
irebuhu in še niže doli, se nasmeje in reče: »Hudirja, kako me to — ščegeta!« — Mož lovi že nad petdeset let, vse brez orožnega lista in lovskega dovoljenja. Tudi še nisem slišal, da bi bil Zuta častni član kakega lovskega kluba. Koščen je in močan, da je kaj: s kozlom tridesetih kilogramov hiti čez skalovje in prepade, da ga je lepo videti; še koža se mu pri tem ne ogreje, akoprav ni imel ves dan drugega v čeljustih kakor debel in masten — čik ... S svojimi malimi očmi pod štrlečimi in košatimi obrvmi vidi srnjaka na dva kilometra daleč. S kroglo zadene na dvesto korakov, da je veselje v prvi vrsti njemu samemu, manj pa gozdarjem in orožnikom, ki ga ne morejo zalotiti pri delu. Kaznovan je bil že večkrat, ali večji del njegovih junaških činov ni našel sodnijskega priznanja, ker se vedno izmuzne. Vobče moram v obrambo gozdarjev in orožnikov povedati, da je lov na tatove po Čavnu, Dolu, Otlici in po tribuških stenah jako težavna in nevarna stvar, kar mi rad vsakdo verjame, ki pozna te kraje in ki je lazil ondod za divjačino.
Nekega dne decembra leta 1913. prideta že zgodaj v jutro orožnika v Predmejo in se ustavita pri gozdarju Jelenčiču, ki je imel obenem gostilno in prenočišče. )elenčič je še danes v službi na Trnovem nad Gorico in vam rad potrdi živo resnico mojega pripovedovanja. To je tedaj že druga zanesljiva priča te zgodbe in naj vas vse skupaj zlomek vzame, ako morda še dvomite!
Po kratkem zajtrku in prijaznem razgovoru z gozdarjem mislita orožnika nadaljevati svoj službeni izprehod tja do Lokev, kjer so tudi dobre gostilne; posebno je Winklerjeva priporočljiva. Ker je imel Jelenčič dela nekje v Smrekovi dragi, so se odpravili na pot vsi trije ter hodili v prijetni družbi in prav taki službi.
Kake pol ure od Predmeje slišijo tam nekje visoko pod Mrzovcem — strel...
»To je Zuta!« reče gozdar. »Danes nam pa ne uide!«
Urno vzame daljnogled iz nahrbtnika in išče po strmini Mrzovca...
»Ga že imam! Vidita, tam-le pleza! Zuta je, Zuta! Čakaj, lopov! Danes si naš!«
Vreme je bilo jasno, lahka burja je pihala, sneg je ležal samo po vrhovih in po globokih dolinah — pravi božji dan za lov.
Po kratkem posvetovanju se razvrstijo po strmih stezah. Mlajši orožnik je razgrnil celo špecijalno karto in bulil vanjo, kakor bi iskal fotografije Laskarja, ako je res on streljal...
To trojico zagleda Laskar, pa brez daljnogleda in brez špecijalne karte in jo mahne s srnjakom po neverjetno strmih in nevarnih bližnjicah onstran Mrzovca proti svoji koči. Puško je
skril pod votlo skalo, ker doma vobče ni imel nikoli orožja... Poli, po kaienh je sploh mogel hodili krščen človek, so bile dobro zastražene, petelini napeti, preganjavci dobro zavarovani ter vsi trije v najboljšem razpoloženju, da zakriče: »Stoj ali...!« Pol ure jih je dušil ta prijazni vzklik, s katerim so mislili pozdraviti našega junaka. Ker ga pa le ni bilo, so izpremenili bojni načrt, posebno iz tega važnega razloga, ker se je gozdarju močno dozdevalo, da jo je ubral Zuta po potih, po katerih se pač nikdo rad ne izpre-haja, ako ni baš v tako neprijetnem položaju kakor naš prijatelj.
Ko so bili onstran hriba, kjer se je moglo že malo laže hoditi, je nosil Laskar svoj plen med gostimi smrekami, po mahu in vlažnem listju, sicer previdno, a navzlic temu v dokaj pospešenem gibanju proti svoji samotni koči. Jelenčič, ki je pazil kot star gozdar in lovec na vsak glas in šum, na vsako pohojeno travo, na vsak odtis čevlja na tleh, je dognal, da je Zuta zbežal...
»K njemu na dom!«
Komaj dobre četrt ure potem so stali naši znanci v nizki, okajeni Laskarjevi hiši. Zuta je sedel pri — zibeli, molil — rožni venec in — »z bradoj giblje, z nogoj ziblje« ...
»Dober dan jim Buoh dej, haspuod feršner in haspuodje arožniki!« jih prijazno pozdravi hišni gospodar. »Pa pruosm, de bi bolj na tihu šrajali, ker imam bounika... Rievče je glihkar zadrejmalu, vejo, ima gliste inu vročinu ... Hm, kaj pa bi prou-zaprou radi?« Medtem je Zuta rahlo popravljal odejo in ruto nad glavo bolnikovo in venomer — zibal...
»Hišo ti moramo preiskati, ker si ustrelil pred dobro uro srnjaka pod Mrzovcem!«
»Škuoda, de ni rejs! Prou duobro bi se priliegu takule an kuos mesa! Ja, ko smo bli mladi in zdravi, smo žie kašn’mu za~ smedili. Pa zdej! ... Pruos’m, le mal buolj na tihu!«
Orožniki in gozdar so prevrnili vso revno šaro po izbi, zabadali so z bajoneti v ležišče, gledali pod posteljo in pod omare itd., šli so potem na senik, v listnik, v hlev, kjer je samevala suha kravica — vse zastonj! Orožnik iztakne mala vrata, ki so vodila v podstrešje. »Tu bo srnjak skrit!« reče veselo. Ali vrata so trdno zaklenjena. Zopet se podajo v hišo in zahtevajo ključ.
»Babnica ha je menda kam skrila, pa ha že najdemo,« pravi Zuta zopet tiho, da ne prebudi otroka, ki ima — revče — gliste in vročino. »Pa ko bi eden od haspuodov tačas malu pozibu?« ...
In v resnici sede mlajši orožnik na klop in začne koristno delo, a Zuta gre z drugima dvema iskat ključa in odpirat »gornje line«.
Zopet nič! Srnjaka ni pa ga ni!
»Dobro si ga skril, Zulal Pa nam že prideš v pesi in pred cev! Ker vedi, jaz le ne bom lovil po skalovju, ampak moja karabinka le najde, ko le prvič zopel najdem pri laivini.«
»Je žie duobro, haspuod arožnik! Pa duobro nej se imajo!«
Zamenjal je pri zibeli svojega začasnega nameslnika, ki še ni bil usposobljen za lake domače naloge, kakor se mu je videlo na kislem obrazu, in zopel je izvlekel iz žepa rožni venec in začel svoje bogoljubno delo.
Medlem sla odšla orožnika z gozdarjem po slrmem klancu proli Predmeji, kakor je lo videl Zula skozi malo okence.
»Taku, zdej li bo kmalu buolše, rievče, in ludi glisle li pasajo, li muj vuolrok v zibeli!« Pri lem odgrne odejo, pod kalero je ležal — srnjak, kaleremu je bil v največji naglici nalaknil staro avbo na glavo, spodnji del pa zavil v jopo svoje žene...
»Anli se nejsi prehladilu, ko so le haspuod arožnik laku fajn zibali?« ... Polehlal ga je še enkrat, ga prijel pod levo pazduho, mu pri okencu vzdignil glavo in nad njo sključil koščene prsle v grdo in veliko — figo, ki jo je kazal za svojimi dragimi gosli...
Vi mislile, oj bratje v sv. Hubertu, da je povesi že končana. Le poslušajte še dalje! Ne bodite laki, kakor so drugi moji po-slušavci, ki začnejo že po eni urici mojega pripovedovanja zehali, da se jim vidijo piškavi kočniki v čeljustih.
Z veščo roko in ostrim nožem je Zula lepo razdejal svoj plen. Njegova žena, ki je pravkar prišla z Otlice, kamor je bila šla po soli in kruha, je zanetila ogenj in v črni ponvi scvrla jetra in pljuča srnjakova.
»Hualen buod Buoh, prou fajn jed si pripraula, Barba! Samo malu prievč čebiiLce je blu. Se mi je začielu sprhavali iz že-luodca. Nu, pa griem na pou lilrčka v Predmejo. Snej, snej, Barba, viš, še duosli je oslalu. Pa s kruhom pomaži in očisti ponu!«
Na svežem zraku je Zula parkral močno zakolcal in jo mahnil do Predmeje v gostilno do gospoda »feršnerja«. Z velikim zadovoljstvom si je pogladil trebuh in potem še maslna usta, nato pa še enkrat skrčil dolge, koščene prste v grdo — figo. Ostal je v kuhinji, iz katere so vodila vrata v sobo za boljše goste.
»Duober dan jim Buoh dej, haspa, pa ano buč’co od pou litra nej mi prinesejo. Tisfga Isirijanca, vejo, ki je ana prou dobra p’jač’ca. Žiena m’je napraula cvrtje, pa je b’lu malu prievč če-buFce, pa s’m žejn od hudirja.«
Oospa Jelenčičeva mu prinese vino in Zula izprazni posodo v dveh krepkih požirkih. Dobro je slišal, da sta orožnika z gozdarjem v drugi sobi, dasi so se razgovarjali tiho.
»Pa še enu buč’co naj mi prinesejo, ko s’m iaku frdamansku žej’nl... Pa kaj mislijo, haspa, al’ so g 1 i s 1 e nevarna bolejz'n za alruoke? Škuoda bi blu za airuoka, ki je laku fajn fantič! Kakšna šiiri lejia bi znalu imejii, pa vaga žie anih dva in dvajsli kilu, vejo, haspa, kakor an duob’r srnjak...«
»Pi vi vendar nimale tako majhnih olrok, Zuia?«
»Ne, ne! Jest mislim na lake stvari le redkokdaj več. Pa moja hčier ga je dobila, ko je b’la v Trstu v službi. Pa an fajn fantek je, kakor srnjak je. Sej so ga danes še an haspuod arožnik pomagali zibati...«
»Orožnik?«
»Ja, ja! Nej le prašajo neh haspuoda feršnerja, de je b’lu glih takuo. So bdi danes pri meni, ne vejm, kaj so h’teli, po anem srnjaku so prašali, pa ga nej b’lu...«
Orožnika in gozdar so kar škripali od jeze. Ko so odhajali skozi kuhinjo mimo Laskarja, je ta prav ponižno vstal in jih spodobno pozdravil.
»Le pomni, Zuta, se že še vidimo!«
»E, zakaj pa ne, če bomo še živi in zdravi! Nej le še pridejo, zdej vejo, kje sem doma.«
Nato je izvlekel mošnjiček in hotel plačati.
»Nej pridejo, haspa, in nej si vzamejo plečilu, ker jest iaku slabu vidim. . . Sej vejm, da so pošteni.«
»Tako, Zuta, eno krono in dvajset vinarjev je mojih.«
»Je žie prou in duobro. Na njih se zanesem. Pa nej mi povejo, kulku d’narja še imam? Ko bi moja babnica štejla, vejm, de bi ji kej med prsti ostalo.«
»Še bo za pijačo in za tobak. Imate še več ko dvajset kronic.«
»Zahvalen buod’ Buoh! — Zdej jih pa lepu pozdraulam, haspa.«
*
* *
Prvo nedeljo potem je prodajal naš Zuta pod Kraševčevim kozelcem v Lokavcu h. št. 69 — kozla, ustreljenega na strmih iribuških robovih. Bilo je baš po večernicah. Moški so se po-izgubili po krčmah, žene pa so šle domov, ker so pač dobro vedele, da so tudi v gostilni samo za nadlego.
Laskar pa jih je vljudno vabil:
»Vi sosejde, taku vam povejm, de imam tu pod kozelcem strašnu fajn h a m s a. Glih ta pravi je: ne premlad ne prestar. Le pohlejte, de je rejs hams in ne kakšna stara kuoza. Le po-hlejte, de ima še suoje — pravice... In kaku kruoflno me s u o ima! Le ukupTe ga par funtov. Buoste videle, kakuo
buosie zadovoljne. Sejkam ga po cejni, po kruon’ci ga dam in še malu ,pravice1 dam za pr’vagu, ki je še posebno kruofina.«
Tako se je začela kupčija. Na slan klopi je Laskar odiral in sekal kozla in ga iehlal na neki viseči tehtnici. Povem vam, da bi bil Zuta prodal kozla, da je tehtal slo kilogramov, da mu ni prehitro zmanjkalo »privage«. Tako mu je ostal ves hrbet, ki ga je prodal v gostilni »Na Rebkovšču«, roge pa sem dobil jaz m rečem vam, da nimam lepših v svoji zbirki, dasi se ponašam z devetimi trofejami kozlov, ki so prišli na tribuških stenah pred mojo cev.
Tisti večer se ga je bil Zuta nalezel. Zgovoren, kakor je že itak, je pripovedoval drvarjem in drugim prijateljem v predmejski gostilni, kako je zibal orožnik srnjaka in kako so se žene trgale za »kruoftno meso« in za »privago«. Neki nevoščljivec ga je naznanil in orožniki so ga gnali drugi dan v Ajdovščino. Pri obravnavi je tajil v,s e, da je tako-le v šali in pri vinu za svoj kratek čas govoril... Sicer pa, da ne more več loviti, ker ima preslabe oči, da ne vidi na deset korakov daleč, da še svojih bornih grošev ne more šteti. Skliceval se je na gospo Jelenčičevo, ki si mora vedno sama odštevati denar za vino. »Le naj jo pokličejo, hnadlivi haspuod rihtar, de je rejs taku. Saj so bdi haspuodje arožniki tudi pri meni, vse so prebrskali kakor kakuoši na gnoju, srnjaka pej nej b’luo.«
Gospa gozdarjeva je nekaj dni zatem potrdila kot priča pod prisego, da mora v zadnjem času Laskarju preštevati denar, ker baje slabo vidi. Orožnika z gozdarjem pa zopet nista mogla priseči, da je res baš Zuta streljal na srnjaka, in tako je sodnik »radi pomanjkanja dokazov« našega junaka zopet — oprostil, kakor je to razvidno iz sodnijskih spisov.
Ali mi verjamete ali ne?
Iz lovskega oprtnika.
Umrl je na Polici pri Višnji gori dne 11. februarja i. 1. posestnik in gostilničar janez Skubic, po domače Možak. Bil je znan lovski gostilničar in pred leti sam lovec. Mnogim lovcem poznan, vedno postrežljiv in vesel v njihovem krogu naj sedaj v miru počiva!	P. G.
Naš XI. redni obči zbor dne 2. februarja t. 1. je oivoril predsednik, pozdravljajoč vse došle lovce, zlasti pa zastopnike Pokrajinske uprave. Spominjal se je umrlega odbornika Koširja ter pozval navzoče, da se dvignejo v znak sožalja raz sedeže. Nato je podal kratko poročilo o važnejših dogodkih minulega leta, v katerem je omenjal ustanovitev mnogih podružnic, obrazložil pravni položaj novega lovskega zakona, pojasnil plačevanje in pomen taks ter sklenil s pozivom, naj se trdno oklenejo društva vsi lovci in strnejo svoje sile za po-vzdigo lovstva.
Nato je poročal tajnik podrobneje o društvenem poslovanju, blagajnik pa o stanju društvenega premoženja. Koncem leta je imelo društvo 1478 rednih in 106 ustanovnih članov; za letos je plačalo članarino že 713 članov.
Po kratkem poročilu gospodarja in računskega preglednika Avčina, ki je predlagal odboru odrešnico, se je izrekla vsem društvenim činiteljem od-rešnica in zahvala. Predsednik je predlagal, da naj se domakne blagajniku za njegov trud še 125 Din k prvotno pri-
znanim 250 Din, torej vsega skupaj 375 Din. Sprejet pa je bil predlog odbornika Turka, da se da blagajniku in tajniku po 500 Din.
Dalje je sporočil predsednik, da so društvena pravila, katera smo do danes zelo pogrešali, dokončno pregledana in da so zborovalcem na vpogled. Ker je pa čas predrag, naj ne bi razpravljali točko za točko, ampak sprejeli pravila v celoti, kakor so. Obči zbor je pritrdil temu predlogu soglasno.
Nato so sledile volitve. S pooblastili so se izkazali sledeči gospodje: Križaj 1, dr. H. Souvan 3, Justin 1, Lazarini 1, Potokar i, dr. F. Lokar 2, Hribar 1, Drol 1, Korbar 2, Molan 2, Klun 5, Rus 4, dr. Leitgeb 4, dr. Ravnihar 3, Schwinger 5, Ševčik 4, Rudež 3, Kukec 5, Klobučar 1, Lučin 1, Mladič 1, Langus 5, Meden 1, Zupan 5, Kos 1, Herfort 1, Matajc 2, Kapus 1, Urbanc 4, dr. Tavčar 4, Fran Tavčar 1.
Za skrutinatorje je imenoval predsednik dr. Dolenca, Justina in dr. Leitgeba.
K besedi se je oglasil podpredsednik dr. Ravnihar, nasvetujoč občemu zboru, da ostane pri sedanjem predsedniku, ker bi ne bila umestna izprememba.
Izid volitve predsednika je proglasil dr. Leitgeb. sledeče:
Dr. Lovrenčič 153 glasov, dr. Bevk 22, dr. Ravnihar 3.
Vnovič izvoljeni dosedanji predsednik dr. Lovrenčič se zahvali za izkazane*
mu zaupanje ter odredi takoj volitev podpredsednika. Za tega je bil izvoljen dosedanji podpredsednik dr. Ravnihar s 135 glasovi; ostali kandidati so dobili: dr. Bevk 28, Prohazka 5, dr. I. Tavčar 2, ]. Turk 1 glas.
Po izvršenih volitvah predsednika in podpredsednika so se volili odborniki, računska preglednika in namestnika. Predsednik je odredil volitev po listah in prečrtal odborovo listo. Opozicija je prijavila svojo listo. Pri glasovanju je bilo oddanih za odborovo listo 145, za listo opozicije pa 30 glasov. Izvoljeni so bili naslednji odborniki: dr. Stanko Bevk, inž. Anton Rudež, dr. Avgust Leiigeb, Anton Krsnik, Anton Juvančič, inž. Anion Šivic, Vilko Kukec, Ivan Zupan, inž. Ante Ružič, Ivan Rozman, Milan Lah, dr. Janko Lokar,1 Anton Martinc, dr. Janko Ponebšek, dr. Hubert Souvan, Vence Jakil, dr. Ivan Tavčar ml, Josip Turk, Edvard Vencajz, inž Fran Tavčar, Julij Mazelle, Miroslav Pogorelec, Anton Mladič, Ivan Rus, Evgen Križaj ter za preglednika računov: Fran Avčin in Viktor Tančic, za njuna namestnika pa: Feliks Justin in Viktor Herfort.
Po končanih volitvah naprosi predsednik blagajnika, da poroča, kakšen proračun je napravil za tekoče leto zlasti glede društvenega glasila, češ da je vprašanje, ali bo mogoče izdajati glasilo enkrat ali dvakrat na mesec, pereče. Blagajnik predlaga izdajanje glasila kakor doslej po dvakrat na mesec, ker je dobilo društvo podporo od Pokrajinske uprave (gozdarski oddelek! in ker je upanje, da se ne bo znatno skrčilo število članov v tem letu.
Po različnih nasvetih se je zedinil obči zbor glede tega vprašanja na dr. Souvanov predlog: Vsi smo načeloma za dvakratno mesečno izdajo, prepušča-
1 Pred občim zborom sem naprosil odbor pismeno, da me ne sprejme v svojo kandidatno listo. Kljub temu izvršene izvolitve ne morem sprejeti iz razlogov, ki sem jih obrazložil odboru v pismu z dne 9. februarja t. 1. Dr. J. L.
mo pa odboru, da izdaja glasilo po lastni uvidevnosti, oziraje se na društveno blagajno; če ne gre drugače, pa po več številk skupaj.
Predlog odbora glede članarine za leto 1922. (Din 25-—, oziroma Din 12-50) je bil sprejet, zavrnjen pa, da naj se povrne k odborovim sejam prihajajočim zunanjim odbornikom potnina.
Predsednik prečita samostojna predloga P. Gilb/ja glede obsega lovišč in pokončevanja maček in obrazloži, da se je oziralo na ti točki že pri sestavi okvirnega lovskega zakona.
Inž. Tavčar stavi nato nujni predlog, da naj se izpremene društvena pravila v toliko, da se bodeta volila predsednik 'in podpredsednik za triletno dobo, od ostalega odbora naj bi se pa letno izločila tretjina odbornikov. Predlogu ni pripoznal obči zbor nujnosti, radi tega ni prišel v razgovor.
Vprašanja so stavili sledeči gospodje:
Rač. sv. Potokar vpraša radi plačevanja taks za lovske karte. Predsednik pojasni, da se je vršila tozadevna anketa, pri kateri se je zavzelo društvo za ublaženje taks, da pa je vztrajal finančni delegat na stališču, da se morajo plačati takse v polnem znesku za dobo, določeno v zakonu o taksah, to je od 1. avgusta 1921 do 31. julija 1922.
Dr. Kobal vpraša, kaj je z lovskim zakonom in zaščito srn. Predsednik odgovarja, da je bil predlog na anketi, ki se je vršila pri gozd. oddelku, sprejet v zadevno naredbo. Naredbo je, kakor se poroča, v bistvu sprejel zakonodajni odbor in pride sedaj v skupščino. Dokler pa ne dobi zakonske moči, naj pač ščiti vsak v svojem lovišču srnjad sam.
Molan vpraša glede vožnje po državnih železnicah ter pravi, da je izdalo vodstvo drž. železnic v Zagrebu v tej zadevi okrožnico. Predsednik pojasni, da je veljala ta olajšava le za člane Lovačkog udruženja u Beogradu, ne pa za naše člane, da pa se je ukrenilo vse, da dobimo enake pravice tudi mi.
Potokar vpraša nadalje radi slabega krmljenja jerebic v nekaterih
loviščih ljubljanske okolice in radi nabave divjačine. Inž. Tavčar mu odgovarja, da si je on prizadeval osebno v imenu društva dobiti divjačino iz Prekmurja, da pa ni našel na merodajnih mestih zadostne podpore. Osobito se je izreklo takratno poverjeništvo za kmetijstvo proti uvozu zajcev in fazanov v naša lovišča. Potokar meni nato, da bi se naj divjačina vsaj izmenjavala. Predsednik: Predlog se bode objavil v Lovcu.
Ker želi nadoficijal Cof, da bi se članarina lahko plačevala tudi v obrokih, mu odgovarja blagajnik, da se v praksi to že itak izvaja. Tudi se bo objavilo v Lovcu, da plačujejo člani lahko članarino v obrokih.
Ko ugotovi predsednik, da se je dnevni red današnjega zborovanja izčrpal, poprosi, zahvaljujoč se za obilno udeležbo, pooblaščenja, poslati Nj. Veličanstvu kralju brzojaven pozdrav slovenskih lovcev, ter zaključi ob šestih zvečer obči zbor. — Pozdrav Nj. Veličanstvu je bil takoj odposlan in je prišla iz kabinetne pisarne topla zahvala.
Križaj—Ružič.
Odborove seje. I. seja 9. februarja t. 1. Po ugotovitvi običajnih formalnosti prečita predsednik zahvalo, ki jo je poslala kabinetna pisarna Njeg. Veličanstva kralja za vdanostni pozdrav občega zbora. — Nato so sledile volitve raznih društvenih činiteljev. Na prošnjo odbora izjavi Zupan, da je pripravljen obdržati blagajniške posle še nadalje. Prav tako obdrži na soglasno željo odbora posle gospodarja Rozman. Dosedanji tajnik E. Križaj se hoče posvetiti psoslovju, vsled česar je že poprej prosil za odvezo od tajniških poslov. Vsled tega je bil določen na predsednikov predlog za tajnika inž. Ružič, ki sprejme to mesto s prošnjo, da ga podpirajo pri delu skušenejši odborniki. Nagrada za njegovo delo se je določila s 125 Din na mesec. — V upravni svet Zelenega križa so bili vnovič izvoljeni dr. Bevk, Martinc, inž. Šivic in Zupan.
Na predlog predsednika so bili nato v svrho razdelitve in pospešitve dela ustanovljeni naslednji odseki: 1. Pravni odsek: dr. Ivo Tavčar, nadsv. Anton Mladič, nadsv. inž. Anton Šivic, dr. Avgust Leitgeb. Privzame se v smislu § 18 pravil s posvetovalno pravico dr. France Lokar. 2. Finančni odsek: dr. Hubert Souvan, Ivan Zupan, Anton Martinc, inž. Anton Rudež, Julij Mazelle in Vence Jakih Privzet: Rih. Schwinger. 3. Organizačni in propagandni odsek: inž. Fran Tavčar in inž. Ante Ružič. Privzeti so: Viktor Tančic, Fran Avčin, Franc Štrajher. 4. Uredniški odsek se ustanovi pozneje. 5. Gospodarski in zabavni odsek: Jos. Turk, Miro-, slav Pogorelec, inž. Fran Tavčar, Ivan Rozman. Privzeti so: Viktor Herfort, Feliks Justin, Evgen Križaj. 6. Poročevalec za psoslovje je: Evgen Križaj. — Prvo ustanovno sejo naj bi sklicali: za pravni odsek dr. I. Tavčar, za finančni dr. H. Souvan, za organi-začni inž. F. Tavčar, za gospodarski Josip Turk. Odseki se morajo konstituirati v roku 14 dni in morajo o tem poročati na prihodnji odborovi seji. — Sklene se pospešiti vprašanje osrednje zaveze lovskih društev. — Društveni tajnik bo posloval v Križankah, tel. št. 271. — Povabilo pokrajinske uprave za Slovenijo, gozdarski oddelek, naj se izjavi društvo glede pregleda predvojnih lovskozakupnih pogodeb, se odstopi pravnemu odseku. — Predsednik naznani, da bodo pravila v nekaj dneh dotiskana. — Občega zbora podružnice v Mojstrani dne 12. februarja se udeležita dr. Lovrenčič in Tančic, ustanovnega občega zbora podružnice v Celju dne 19. februarja pa dr. Souvan, Tančic, dr. Lovrenčič in Pogorelec. — Vprašanje financiranja podružnic se prepusti finančnemu odseku kakor fudi prošnje: Kluba ljubifeljev ptičarjev ža prispevek k letošnji pomladni preizkušnji ptičarjev in razstavi psov vseh pasem, mariborske podružnice za odstop društvenih znakov po nabavni ceni ter prošnja šol-
skega vodstva v Stoprcah za znižanje članarine. — Ponudba družbe Croatia, da sprejme zavarovanje lovcev zoper nezgode in poškodbe pod pogojem, če se zavarujejo vsi člani, nadalje prijava, da sta bila natovorjena dne 4. februarja t. 1. v Kočevju dva železniška voza (!) pobite divjačine, menda za Italijo, in pritožba, da so ustrelili v nekem lovišču vranglovci pred kratkim nedoraslega jelenčka, se odstopijo pravnemu odseku. — Na redno letno skupščino Hrvatskega društva za gojenje lova i ribarstva v Zagrebu dne 19. februarja se pošlje po možnosti nekaj odposlancev odbora, če bi pa bilo to nemogoče, pa vsaj brzojaven pozdrav.
Inž. Ružič.
Veliki lovski ples, ki ga je priredilo Slovensko lovsko društvo — podružnica Maribor — dne 5. januarja v dvorani pivovarne Gotz v Mariboru, je uspel kar najsijajneje. Priprav, ki so se vršile komaj dobre tri tedne, se je bil poprijel podružnični odbor s pomočjo precej širokega damskega odbora z vso vnemo in s popolnim uspehom. Ti damski odbori! Že dalje časa jih opazujem v njihovem delovanju pri vseh mogočih večjih in manjših prireditvah — spominjam se najraznovrstnejših plesov, pokrajinskega sokolskega zleta v Mariboru leta 1920., cvetličnih dnevov, prireditev jugoslovanske Matice itd., itd. — in morarn jim priznati, da se naravnost čudim požrtvovalnosti, s katero vrše vedno ene in tiste osebe svoj mnogokrat nehvaležni posel. Tej požrtvovalnosti je treba pripisovati v prvi vrsti lepo uspelo prvo slovensko lovsko prireditev v Mariboru. Čast in hvala damam!
Razen odbornikov, ki so pač vsak po svoji moči tudi pripomogli, da se je ples tako lepo obnesel, si je stekel največ zaslug prof. Gvajec, ki je žrtvoval mnogo svojega dragocenega časa, da je ozaljšal in priredil v družbi našega dekoraterja odbornika prof. Cotiča dvorano kar najokusneje s smrečjem ter z lovskimi znaki in da je srečno razporedil paviljone.
Lovci vse bivše Spodnje Štajerske so posetili v precej velikem številu prireditev in pokazali s tem, da se mislijo v bodoče strniti v krepko vrsto, ki bo dvignila lovstvo v severnem delu naše lepe domovine. Osrednje društvo so zastopali predsednik dr. Lovrenčič, tajnik E. Križaj, urednik Lovca dr. Lokar in par drugih lovcev iz Ljubljane. Razen domačink in domačinov, ki so prav pridno skrbeli v raznih paviljonih in kočah za dobrobit plesnih posetnikov, so naravnost tekmovali Ljutomerčani, Ormo-žani, Rušani in Limbušani, kdo bi bolje postregel žejnim plesalcem s svojo res izborno kapljico.
Plesne točke sta svirala dva oddelka godbe mariborskega 45. pešpolka. Ples so otvorili podružnični odborniki, na čelu jim predsednik ravnatelj Klobučar z velespoštovano gospo županjo mariborsko, nakar je trajalo rajanje do ranih ur.
Prireditev je počastil s svojo navzočnostjo visoko čislani župan mesta Maribora, g. Grčar, poveljnik mesta g. polkovnik Babič, glavar g. dr. Lajnšič ter mnogoštevilno odposlanstvo mariborskih nemških lovcev in razne druge ličnosti. Častniški zbor tukajšnje posadke je bil le pičlo zastopan, blesteli so pa s svojo nenavzočnostjo mariborski »planinci«, ki so s tem posvedočili, da ne marajo lovcev na svojih prireditvah.
Moralni in gmotni uspeh prireditve sta povsem zadovoljiva.	—p.
Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani opozarja vse, ki se zanimajo za pso-rejo, na mladinsko pomladansko preizkušnjo ptičarjev, katere pogoji so priobčeni v tej številki. Dobro došel je vsak! Čim večji je venec gledalcev, tem veselejše znamenje za razvoj naše pso-reje je to!
Klubov predsednik Fr. Urbanc je posredoval pri pristojnih oblastvih glede pasjega davka v Ljubljani in dosegel za lovske pse njegovo znižanje na polovico, t. j. na 50 Din. Za ta korak bodo klubu hvaležni ne le člani, ampak tudi oni ljubljanski lovci, ki še niso čutili v
sebi toliko časti in zavednosti, da bi pristopili h klubu, ampak uživajo rajši brez kake lastne žrtve sad tujega dela. Vsak lovec, ki hoče kupiti za svoje pse znamke, se mora izkazati z veljavno lovsko karto, s koliko psi lovi, kajti le za toliko psov je deležen znižanja.
Klub je tudi pripravljen, prirejati pso-slovna predavanja povsod, kjer bi želeli to njegovi člani. V to svrho ni treba drugega, kot da naznanijo po dopisnici klubovemu tajniku Radu Hribarju [Ljubljana, Zaloška cesta 14], kje in kdaj ter iz katere snovi si žele predavanje.
Reja za tip ali za učinitev? Gostobeseden in nerazsoden nastop nekega psoslovnega Benjamina ob priliki razgovora o oplemenitvi naših psic-plemenk je povod teh vrstic. Ako hočemo napredovati na kateremkoli polju, je prvo, da ne začnemo tam, kjer so drugi že davno nehali. Nemci, mojstri psoslovja, so si že nekaj let na jasnem, da je reja za tip nemogoča, ako zahtevamo učinitvene vrednote. Pri njih so minili časi, ko so mislili, da zadostuje za vzrejno smer vzorna slika te ali one pasje pasme. Vedo namreč, da je smešno, ako bi hotel presojati kdo po tipu lovsko sposobnost psa. Če ima torej kak pes z izbornimi lovskimi lastnostmi drugačno glavo kakor tipi Meyerja in Brandta, zato še ni kot plemenjak nemogoč, temveč mi bo ljubši za ople-menitev moje psice kot kak lovsko slabo zasnovan pes s tako zvano tipično glavo. Umevno pa je, da si bom izbral od dveh v lovskem oziru enakih psov onega z lepšo zunanjostjo. Toda vzreja po sami zunanjosti je danes že končana stvar. Za modernega odrejevalca psov je tip neka notranja enotnost. Tip postane, a po njem ne stremim, torej ni moje izhodišče. Tip je vsota vseh onih telesnih in duševnih zmožnosti in lastnosti, ki so pogoj in jamstvo lovske uporabnosti za vse one namene, v katere hočem rabiti dotično pasje pleme. Tip nastane po reji v plemenu na ta način, da uporabljam za pleme vedno lovsko najboljše živali, torej je posledica smotrene vzreje.
Pri tej priliki še nekaj: za izbero plemenjaka nam bodi merodajno vedno to, ali izvira pes iz izenačenega legla ali ne, t. j. vprašati se moramo, kaki so bili njegovi bratje in sestre. Treba je torej kritično premotriti plemenjakov rod, da vidimo, kako se podedujejo njegove telesne in duševne lastnosti. Psi, ki stoje v rodu po svojih lastnostih osamljeni, so dostikrat slabi plemenjaki, ker ne prehajajo njihove vrline na zarod. Ta prehod je tem sigurnejši, čim bliže si je kri matere z ono očeta. Prevelika inokrvnost torej ni dobra. Primerna, po zaželjenih lastnostih določena istokrvnost je najboljša. Ta istokrvnost pa ni enaka istoplodnosti, ki rada zmanjšuje inteligenco in živahnost psov.
Draga dresura. Nemškoavstrijski dreserji lovskih psov zahtevajo mesečno za psa 9 kg zmletega ječmena ter 21 kg enakega ovsa razen 1200 nemškoavsirij-skih kron v denarju. Razume se, da se naši dreserji ne morejo ravnati po njih. ker pri nas še ni kot v Nemški Avstriji tisočak najmanjša denarna enota, za katero se kaj dobi. Tudi moramo upoštevati, da to, kar se imenuje pri nas dozdaj dreser, ne dosega v kakovosti nemškoavstrijskih psovodcev.
Priporočljiva knjižica. V znani nemški lovski založbi I. Neumann v Neudammu na Nemškem je izšla nedavno knjižica z naslovom: Der kleine Mlinsierlander-Vorstehhund. Spisal je to knjižico nemški psoslovec dr. Fiiderik Jungklaus. Knjižica ima namen, seznaniti širje občinstvo z nizkim tipom nemških ptičarjev, z vestfalskim španjol-čkom. Kakor so obračali Nemci svojčas hrbet svojim domačim pasmam psov in drveli za Angleži, tako so pozneje skušali povzdigniti to, kar je domačega. Med pristne nemške lovske pse štejejo tudi dve pasmi španjolčkov, namreč bavarskega in vestfalskega prepeličarja. V slovenskem jeziku, n. pr. Erjavec, se rabi cesto izraz prepeličar za ptičar, Nemci pa v tem pogledu strogo razlikujejo med prepeličarjem in ptičarjem. Pri nas so prepeličarji še povsem ne-
znani, kajii mi poznamo le visokega ptičarja in pa pritlikavega španjolčka.
Nemški prepeličar je 35 —53 cm visok, torej' približno tako kakor naši braki, belopisan, dolge dlake. V lovskem pogledu stoji nekako med brakom in ptičarjem in se uporablja v glavnem za grmarjenje. Ima izvrsten nos, veliko veselje do vode, prinaša lepo, sledi obstreljeno divjad dobro in' je zelo oster na roparice. Spominjam se, da sem videl podobne pse v Dalmaciji v okolici Solina. Lovci so mi zatrjevali, da jim odležejo za braka in ptičarja. Sploh je Dalmacija naravnost idealna zemlja za pse grmarje.
Omenjena knjižica opisuje zanimivo vestfalskega prepeličarja. Toda pisatelj se ne omejuje le na to pasmo, marveč obdelava vsa psoslovna vprašanja, ti-čoča se izvora in razvoja posameznih pasem, z občudovanja vredno temeljitostjo in vsestransko poučenostjo. Doma je prav tako v zgodovini brakov, ki so prav za prav njegovi ljubljenci, kakor v oni ptičarjev, jamarjev ali katerekoli lovske pasje vrste.
Kdor se bavi s psoslovjem, naj prečita to knjižico pazljivo, brez dvoma bo našel mnogo novega, zanimivega in koristnega v njej. Na koncu omenim še, da se pisatelj živo zanima za lovske in psoslovne razmere pri nas Slovencih.
Dr. Lovrenčič.
Stekli psi so začeli zopet strašiti po naših dnevnikih. Zdaj ugrizne tu, zdaj tam kakega »mirnega« pešca pes, ki je sigurno stekel. V čast naši živinozdrav-niški oblasti moramo priznati, da je doslej presodila s trezno kritiko vse take slučaje, ki temelje na tem, da je »mirni« pešec dražil »steklega« psa, ki ga je potem malo čavsnil, kajii znano je, da hoče imeti celo pes mir. Dva taka slu-, čaja sem preiskal sam in, ker sta zanimiva, ju sporočim. Koncem novembra fe ugriznil »stekel« pes enajstletnega dečka blizu Florijanske cerkve v Ljubljani in pol ure za tem ne daleč stran drugega dečka. Za naše dnevnike siguren slučaj stekline. Dečka sta tudi
šla na mestni fizikat, kjer so ju pregledali in izprašali. Po njuni izpovedi sta se bila zadržala dečka povsem mirno, tako da je bil slučaj ,res sumen. Tudi jaz sem izpraševal fanta, pa govorila sta tako, da sem že računal s pasjo zaprtijo. Mestni fizik je odredil, da morata dečka v zagrebški Pasteurjev zavod. Eden je res odšel, drugi je pa ostal. Ko sem ga vprašal, zakaj ne gre, se je nasmehnil in začel sramežljivo praviti, da ga je ugriznil pes X-a, ki živi in ni stekel, ampak ga je popadel, ker ga je sunil z nogo, ko je grizel pred hišnimi vrati kost. Drugi deček se je vrnil zdrav iz Zagreba in jč tudi po vrnitvi trdil, da je bil čisto miren, pač pa je zavpil nad psom: »Boš šoul«, ker je šel preblizu njega, ob kateri priliki ga je zagrabil. Pes da je bil gotovo stekel, ker je držal rep med nogami in je bežal prihuljeno, kakor da bi nosil pes rep in glavo samozavestno pokonci, kadar ga kamenjajo kaki paglavci ali osujejo kake sirovine!
Ta slučaj govori mnogo! Gotovo je vsakdo za previdnost in prav pri tej bolezni je je več bolj na mestu kot manj, a če je nepotrebno časniško pla-šenje umestno, je drugo vprašanje. Če se nam zdi hudo, da trpi človek po nedolžnem, ne pustimo niti živali brez vzroka trpeti! Kontumac je pa na vsak način hudo trpljenje.
Trgovina z divjačinskimi kožami letos še ni ponehala kot druga leta. Cene ne padajo, ampak rastejo, ker je zapros velik. Predvsem povprašujejo po velikih, gostodlakastih kožah, katere so pripravne za prebarvanje. Teh pa ni veliko, ker je bila jesen mila in se ni razvil kožuh divjačine tako, kot bi se bil v hladni jeseni, pobeljeni z debelo slano. Zlasti na Nemškem primanjkuje prvovrstnih kož. Ker je pa oddala Amerika baš nemškim tvrdkam ogromna naročila, so poslale te. v zadnjih tednih svoje potnike na Balkan, da pokupijo tam, kolikor morejo. Pri, tem jih vodi dvojna misel: prvič so kože naše divjadi izvrstne, drugič pa so naši lovci prav
malo poučeni o dnevnih cenah. Trenutno plačujejo lisice po 300 Din in kune po 1500 Din. Naši domači prekupci, od katerih so napravili nekateri na račun lovcev do Pavlovega semnja samo pri kunah 25—30000 Din čistega dobička, so zopet pri delu. Zato zapojem svojo staro pesem: ako hočemo svojim žepom dobro, si ustanovimo čim prej lastno vnovčevalnico kož, z njenim vodstvom pa poverimo take može, ki uživajo splošno zaupanje, da zberemo do prihodnje trgovske dobe veliko zalogo kož, kajti le v tem slučaju bomo mogli vplivati na cene. Na ljubljanskem Pavlovem semnju so prodali v skladišču Balkana kun zlatic 84, kun belic 75, lisic 568, zajcev 1300, vider 8, dehorjev 50, divjih maček 42, jazbecev 95, srn 40 in 2 volka.
Nakupovanje žive divjačine v Jugoslaviji. Da nimamo divjačine niti sami zase dovolj, o tem so si sigurno edini vsi pošteni jugoslovanski lovci. Kljub temu so se pojavili na raznih krajih naše divjadi revne domovine prekupci, ki iščejo za Italijo velike množine živih zajcev, fazanov in jerebic. Ko so skušali letos v službi Francozov nahajajoči se prekupci iz Nemčije v Francijo izvažati živo divjačino, je takoj posredovalo pri vladi udruženje nemških lovcev in doseglo prepoved izvoza. Mi na žalost kaj takega ne moremo pričakovati od naših ministrov, a naša lovska društva bi preprečila! lahko v lastnem delokrogu vsak izvoz. Torej pozor!
Žive fazane so si naročili nekateri naši lovci na Češkem ter jih tudi dobili. Tako smo vsaj začeli zarejati to v lovskem oziru velezanimivo perjad v slovenskih loviščih. Ali jo pa bodemo tudi dovolj gojili in čuvali?
Vrane spadajo med največje škodljivce nizkega lova. Letošnja zima, ki je pritisnila s tako silo, da spita skupaj miš in mačka, je kakor ustvarjena za njihovo pokončavanje s strupom, kajti brez tega jim ne pride nikdo do živega. Zato opozarjamo na članek »Pokončavanje vran s strupom« (Lovec 1920, str. 177).
Žalostne razmere. Od prevrata se ču-jejo med lovskimi krogi vedno pritožbe, da so naša lovišča prazna. Vzdihujemo in jadikujemo, da ni mogoče temu od-pomoči, češ da ne moremo dobiti za popolnitev in osveženje krvi žive divjačine iz tujine. Upravičeno bi torej pričakovali, da se bodo trudili zakupniki, ohraniti vsaj to divjačino, kar je še imajo v svojih loviščih. Tako delajo vsaj drugod, kjer so res pravi lovci, ki imajo tudi srce za divjačino in niso samo stre-ljači, ki brozgajo ob lovnem času dan na dan po lovišču, ko pa nastopi lovopust, jim je lovišče deveta briga. Skušnja zadnjih dni kaže, da je pri nas v precejšnji množini zastopana zadnja vrsta »lovcev«.
Letos je zapadel sneg, kakršnega že nekaj let nismo imeli. Vrhutega je še pomrznil. Jerebice, glavna divjačina naših lovišč, ne morejo do zemlje in nimajo nobene hrane. Iz lovišč na barju, kjer sem imel priliko opazovanja, so pritisnile večinoma vse k Ljubljanici, a so že tako onemogle, da se pripeti, da cepne pri letu prek Ljubljanice marsikatera v vodo in utone. Tudi ptice roparice imajo lahek lov in dober plen. Razmere tedaj kričijo po tem, da se mora uboga žival krmiti.
Navzlic temu pa niso redki najemniki lovišč, katerim se zdi škoda vsakega krajcarja za krmo divjačine. To nelovsko postopanje sem imel priliko že lani ponekod opazovati. Ker vidim letos isto, moram biti prepričan, da stoje ti zakupniki odločno na stališču, da je denarja za krmo škoda.
Na žalost je med nami še preveč ukoreninjeno mnenje, da ni potreba lovcu drugega, kakor da strelja in pobija divjačino. O tem, da se mora za divjačino v stiski tudi skrbeti in žrtvovati, ne vedo mnogi naši lovci ničesar, oziroma nočejo vedeti, ker jim to bolj kaže. Ceneje je na vsak način, o tem ni dvoma.
Zadnji čas pa je, da se spametujejo zakupniki in prično krmiti. Ako že nočejo tega storiti iz usmiljenja do ubogih živali in pravega lovskega čuvstvovanja.
naj storijo to za vraga vsaj iz dobička-željnosti, kajti drugače bodo nosili prihodnje leto puške po praznih loviščih na sprehod. Izgovor, da je krma predraga, ne velja, kajti kdor zmore danes visoke najemnine za lov, bo zmogel tudi še izdatke za krmo. Drugače naj se pa ne vmešava med lovce! Dr. I. T.
Še nekaj o naših grehih. Sicer nimam namena bogve kako poučevati, ker je naš list že opetovano opominjal in navajal lovske kroge k prepotrebnemu, izdatnemu in pravilnemu krmljenju uboge divjačine v hudih zimah.
Toda ti opomini so izvzemši par častnih slučajev prav malo ali pa čisto nič zalegli, kakor se je prepričal lahko doslej marsikdo izmed nas po lastni skušnji in mnogostranskem opazovanju.
Ko se osmeliš kritizirati tako malomarnost in površnost, da ne rečem popolno brezbrižnost pred javnim zborom, pa naj zadene to v živo kogarkoli, ti počne leteti od vseh strani groženj in zabavljivk na uho, češ kako krivico jim delaš, da se vtikaš v zadeve, ki te prav nič ne brigajo. Blatijo te in sramote vsestransko in za »krivico, ki si jim jo storil«, bi naj bila to še premila kazen.
Na tem mestu se nočem spuščati v žigosanje posameznih slučajev, dasi mi ne manjka gradiva, storil bom pa to prav gotovo, ako ne bodo zalegli vedni opomini in navajanja. Takrat pa nastopim brezobzirno ter upam, da ne bom osamljen v tem boju, saj bi bila to sramota za vso našo zeleno družbo.
Za to pot se omejim le na opozoritev umestnega načina krmljenja jerebic in fazanov ter na uspešno zatiranje škodljivcev male lovne divjačine v zimah, kakršna je letošnja, ki jo menda vendar občuti tudi najbolj kosmata lovska duša, če ne drugače, pa vsaj na lastni koži, saj že cepajo zmrzle ptice raz drevje. Da je tu nujna moralna dolžnost vsakega lovca, da izdatno krmi in varuje v lovišču preostalo fazanjo in jerebičjo zalogo, ako si je hoče vsaj nekaj še ohraniti za prihodnjo lovsko dobo, da mu je ne poberejo prav vse kragulj, li-
sica, zankar in mraz, je jasno. Ne zadostuje pa, da posuješ enkrat na teden ali pa še ne pod prvi kozelc, ki stoji ob shojeni stezi, prgišče smetnega zrnja, tudi ni vseeno, ako pošlješ svojega čuvaja ali kogarkoli v lovišče z borim naročilom. Ker se ti ne zljubi samemu od tople peči, nimaš niti trdnega zagotovila, da se tvoj ukaz izvrši. Zato pa ne misli, da si že z dobrim namenom opravil svojo dolžnost in da ti ne sme nikdo več očitati v tem pogledu malomarnosti in površnosti. Dragi moj, tudi ti ješ vsak dan, tudi ti iščeš zavetja pred snegom in mrazom, enako pa potrebuje i žival vsaj najbolj potrebne hrane in zavetja, da si obdrži še nekaj odporne življenjske sile proti vsem pretečim ji nevarnostim. Z dolgotrajnim stradanjem v mrazu in na zmrzlem snegu si je prav gotovo ne pridobi.
Ako poka v jesenskem času vsak dan ali pa po večkrat na teden puška v lovišču in ti ni žal zmočiti škornjev v jutranji rosi in slani ter se ne smiliš samemu sebi, ko se potiš ob takih prilikah s polnim nahrbtnikom, tedaj sc vsega tega ne plaši tudi v trdi zimi.
Vzemi za izpremembo s seboj namesto puške lopato in namesto nabojev v nahrbtnik nekaj kilogramov izdatne krme, odmeči na primernih krajih sneg do kopnega, zavaruj tak prostor kot s streho s smrečjem ali z drugim gostim vejevjem ter natrosi tu krme. Ako ti je to delo prenaporno, naroči to čuvaju, vsekakor pa se prepričaj večkrat na lastne oči, da se izvršuje tvoje naročilo res točno.
Žival najde pod priporočenim okriljem vsaj deloma zavetje pred bistrim očesom kragulja, ne zmrzuje na snegu ter ji ne zakrije prvi snežni metež na-trošene krme.
Delaj pa to vsaj v takem časovnem razmerju kot si pohajal jeseni v lovišče in nikdo ti ne bo več očital, da ne vršiš svoje lovske dolžnosti in ti ne bo delal neupravičene jeze.
Krmljenje pod kozelcem in ob skednjih ni nikakor priporočljivo. Semkaj
speljava s trošenjem zrnja našo lovno perjad zankar in ti ga ne smeš podpirati pri njegovem zločinskem početju. O takih neumestnostih sem se prepričal na lastne oči že parkrat na ljubljanskem polju ter sem slišal v tem oziru od občinstva tudi že pikre opazke.
Zankarski posel razumejo že frkolini v kratkih hlačah, kaj šele skušeni zan-karji in prevejanci, ki umejo poloviti celo kito jerebic z v alkoholu namočenim zrnjem. Zato se ne boj od časa do časa prepotrebnih korakov, da se pojaviš vsaj včasih kot strah zankarjev v lovišču.
Pri takih pohodih se ti nudi najlepša prilika še za drugo prekoristno delo, ki ga opravljaš baš ob hudem zimskem času najuspešneje.
Vrane in srake, najhujše škodljivke mladega jerebičjega, fazanjega in zajčjega zaroda, se ti naravnost ponujajo. Če jih ne zastrupljaš, jih pa vsaj sireljajl Naj ti ne bo žal par nabojev, saj bo vsak strel izdaten, ako jih privabiš v bližino zasede s kepo strjene krvi ali s kako drugo vado. Letošnja zima naravnost izziva za pokončevanje imenovanih škodljivcev.
S pastjo in s strupom uničuješ uspešno krivokljune roparje.
Poznam lovišče v ljubljanskem okolišu, kjer se je uničil ob pravilni uporabi strupa že nebroj te svojati.
Seveda pa ne smemo opustiti pri tem najbolj izdatnem načinu uničevanja vsestranske previdnosti. Zastrupljevanje naj izvršuje le skušen lovec, oziroma čuvaj.
Vse to pa da nekaj dela, toda ako si že toliko oblagodarjen s cvenkom, da odrineš tudi v današnjih razmerah lahko težke tisočake (kar ni usojeno vsaki ubogi pari s sicer najboljšimi nazori!] za najemnino svojega lovišča, ne plaši se odriniti še nekaj krp za njegovo vzdrževanje, ki naj bo drugim v vzor. Veselje, zadoščenje in korist boš imel pa le ti. Če imaš že grablje v rokah, se ne boj še vil! Tudi kmet najprej gnoji, seje in sadi, potem šele žanje.
Tako naj tudi pravi lovec predvsem divjačino goji, varuje in krmi, to pa izdatno, če) nastopi tak čas nujne potrebe kot je letošnja zima. Če misliš, da ti bo rodila spomlad, kar ti je vzela zima, imaš pač svoj nazor, ki ima še to ugodnost, da te nič ne stane.
S temi vrsticami sem si olajšal nekoliko vest, čeravno bi menda sam sebi lahko potrdil, da mečem tudi jaz bob ob steno, toda na tihem pa le upam, da pade kako zrno na rodovitna tla in vzbudi v tem ali onem čuvstvo pravega lovca.
Kljub omalovaževanju in neokusnemu zapostavljanju posameznika, kakor je pri nekaterih v naših vrstah v navadi, se pa ne bojim ob priliki po potrebi tudi ostreje nastopiti za stvar, ki mora biti nam vsem sveta, če hočemo res biti to, za kar se izdajamo.	A. P.
Ribarska mreža.
II. redni obči zbor Slov. rib. društva v Ljubljani se je vršil dne 9. februarja 1922 v hotelu Unionu.
Po pozdravnem nagovoru predsednika je podal društveni tajnik obširno poročilo o delovanju društva. Posli društva so se v teku leta zelo pomnožili, ker je prevzelo društvo tudi delokrog okrajnega ribarskega odbora. Radi tega mora voditi društvo dvojno blagajno. Blagajniško stanje je povoljno. Prebitek okrajnega ribarskega odbora za leto 1921. znaša Din 2578-01, stanje blagajne ribarskega društva z 31. januarjem 1922 pa Din 1131-73.
Zvišanje članarine na letnih 25 Din se je odobrilo; članarino je dovoljeno plačevati v četrt- in polletnih obrokih.
Za predsednika društva je bil vnovič izvoljen primarij dr. Ivan Robida, za podpredsednika pa višji sodni svetnik Anton Mladič. V odboru so: Vladimir Kapus, revident drž. žel., dr. Rudolf Kobal, sanitetni major, dr. Avgust Munda, drž. pravdnika namestnik, Slavko
Plemelj, tržni nadzornik, Vilko Tome, revident juž. železnice, vsi v Ljubljani, dalje Edvard Dolenc, trgovec v Kranju. Za preglednika sta bila izvoljena: Viktor Adamič, višji revident juž. žel., in lekarnar Vinko Prohazka, oba v Ljubljani.
Sklenilo se je, da imajo k odborovim sejam pristop s posvetovalnim glasom vsi člani društva.
Tržni nadzornik Plemelj je predlagal, naj pozove društvo vlado, da razširi za sulca zakonito mero od 54 cm na 65 cm in da podaljša prepoved lovi za sulca do 1. junija, za postrv pa do 1. aprila. O predlogu se je vnela daljša in zanimiva debata, v katero so posegli dr. Robida, dr. Kobal, Plemelj, dr. Munda, Kapus, Auersperg in Pristov. Obči zbor je sklenil pozvati vlado, naj skliče anketo ribiških interesentov v Sloveniji, osobito tudi ribarskih društev v Celju in Mariboru, ki naj dokončno odločijo o zakoniti meri in o prepovedi lovi za vse ribe.
Ob sklepu občega zbora je pozval predsednik člane, naj se udeležujejo obilno prijateljskih sestankov, ki se bodo vršili vsak tretji petek v mesecu v hotelu »Union« (soba »V rožicah«].
Odborove seje Slov. rib. društva v Ljubljani. Na seji dne 20. januarja 1922 se je poročalo o vališču v Želimljem in sklepalo o dobavi in prevozu sulčjih iker v Želimlje, kjer se napravi ledenica, ker se bo rabil led za prevoz mladic. — Nakup mreže stavnice za lov sulcev za dobavo iker je izvršen.
Ribarske zakupnine. Posestniki nekaterih samosvojih lovišč se pritožujejo, da so zakupnine v primeri s stanjem valute nizke. Tu gre za zakupne pogodbe, ki so se sklenile pred prevratom ali kmalu po prevratu. Takih pogodeb seveda ni mogoče razveljaviti iz razloga, da zakupnine ne odgovarjajo več stanju valute. Prav tako se ne bo mogoče ogniti plačevanju visoke zakupnine, ko se bo valuta zopet ojačila.
V Nemčiji širijo radi tega misel, naj
bi se določila v ribarskih zakupnih pogodbah mesto stalne zakupnine vsota, ki bi se menjavala po stanju valute.
Mala oznanila.
Prošnje za pripustitev k državni preizkušnji za gozdno varstvo in tehnično pomožno službovanje in k preizkušnji za lov in lovskovarstveno službovanje naj se vlože do 3 1. marca 1922 pri gozdarskem oddelku pokrajinske uprave za Slovenijo v Ljubljani [Križanke]. — Pravilno kolkovane prošnje je treba opremiti v smislu določil naredbe bivš. avstr, poljedelskega ministrstva z dne 3. februarja 1903, drž. zak. št. 30, odnosno št. 31. Preizkušnja bo meseca septembra 1922 pri gozdarskem oddelku v Ljubljani. Natančnejši rok se naznani pravočasno kandidatom, pripuščenim k preizkušnji.
Proda se: 1. Trocevka brezpetelinka kal. 6-658J4 mm, 20X20, opremljena z daljnogledom Kahles 2>ŽX, 100 patron za kroglo in 130 tulcev za zrnje; 2. fotografski aparat Nettel 9X12; 3. Zeissov daljnogled s šestkratno povečavo. Predmeti so razstavljeni na ogled pri puškarju Fr. Kaiserju, Ljubljana, Šelenburgova ulica.
Prodam dveletnega kratkodlakega ptičarja s popolno dresuro. Cena po dogovoru. Jakob Zalaznik, Ljubljana, Stari trg št. 21.
Naprodaj je izučen nemški kratko-dlakar lepe zunanjosti. Naslov pove upravništvo Lovca.
Sin gozdarja, 19 let star, išče primerne službe na veleposestvu ali pri lesnem podjetju. Služil je že kot logarski pomočnik ter ima znanje v navadnih gozdnih in lovskih poslih. Zmožen je slovenskega, hrvafskega in ogrskega jezika v govoru in pisavi, nemškega v govoru. Zahteve zmerne, ker mu je glavno na tem, da se še bolj izvežba v tej stroki. — Ponudbe na oskrbništvo veleposestva Železniki, Gorenjsko.

Slavko Plemelj:
Kralj na lovu v Kamniški Bistrici.
Dvorni lov je bil napovedan šele meseca decembra. Koi pogosto je iudi leios zapadel debel sneg visoke planine in onemogočil lovcem pohod na sirme planinske obronke, le divje koze so lazile veselo po debelem snegu in obirale redko travo po pečinah, radujoč se nebeškega miru.
Lovcem nam je bilo ob prihodu visokega gosta težko pri srcu, ker je bila prireditev vsake pravilne večje gonje izključena. Gonjači bi ne prišli niti v celem dnevu do postojank in bi se nahajali poleg tega neprestano v smrtni nevarnosti. Stari nadlovec Tine je določil vsled tega za pogon niže ležeči svet, Me-cesnovec, kjer je bil dognal kakih 25 do 30 koz.
Po tri ure trajajoči poti je dospela precej številna družba prvi dan lova do Meces-novca. Gonjači so bili šli po isti poti zjutraj pred nami. Napravili so pogreško, da se niso pomaknili ponoči na postojanke. Ko so se namreč pomikali navzgor, so jih koze opazile in jo odkurile na vrhove. Kdor pozna to žival, ve, da vzame tropa, ki se dvigne, po navadi še ostale
lovec, 1922.
S521	101
s seboj, iako da ne ostane navadno živ rep v onem delu. Ne vedoč, kaj se je po nesreči pripetilo, so se postavili gostje na stojišča. Njegovo Veličanstvo in knez Pavle sta prispela po strmem jarku vzlic silno neprijetni poti in drugim neugodnostim urno na najvišja stojišča. Kralj je imel ob zledenelem, globokem jarku lepo napravljeno stojišče, odnosno sedišče, skrito za romantično skrivljeno bukvijo. Kot naslonjalo mu je služilo suho bukovo deblo. Zadaj so se poskrili dvorni lovec, najemnik lova Gorup in eden izmed lovskih čuvajev. ]az sem si izkopal luknjo v sneg, da bi ujel od tam kako zanimivo fotografsko sliko, ko bi pridrvele koze s strmin tik do nas. Nad nami se je razprostiral precej visok greben, porasel spodaj s posameznimi bukvami in zgoraj z gorskimi macesni. Kljub temu je bil svet dobro pregleden. Pogon je bil majhen in bi sigurno uspel, če bi bili prišli gonjači ponoči na postojanke nad koze. Tako pa je bilo težko računati, da bodo vzdržale koze okrog 30 gonjačev in 10 oseb lovskega spremstva na tako majhnem delu, kjer je bil skrit dohod nemogoč. V splošnem sem pa opazil, da so divje koze v teh gorah mnogo manj plašne nego drugod, znak, da love v teh loviščih lovsko.
Ko je dospel knez Pavle na najvišje stojišče, se je začul zategel pisk, znamenje za počefek gonje. Ta je bila izvrstno prirejena, ker so se pomikali gonjači v lepem redu in točno po načrtu proti lovcem. Kralj je opazoval z vidnim ter živim zanimanjem ostre skalne grebene, a na žalost se ni hotela od nikoder prikazati kozlova glava. Četrt ure po začetku gonje je bilo jasno, da koz ne bo, ker bi se bile morale že pokazati. Čitafelji si lahko napravijo sliko, kakšni občutki obhajajo človeka v takem položaju. Kralj je sedel mirno kot kip še nadalje in končno jo res priskače neka koza vprek hriba kakih 600 korakov od kraljevega stojišča. Dobro je vedela za nas spodaj; opazila nas je bila najbrž že, ko smo se pomikali na stojišča, zato ni hotela na noben način navzdol. Šla je zopet navzgor in hotela prodreti črto gonjačev. Ker pa je spoznala, da gre navzgor težko, je pričela drveti v velikanskih skokih v dolino na stojišče prvega pobočnika, generala Hadžiča. Kralj se je divil neverjetni spretnosti živali na skalovitem, globoko zasneženem svetu. V par trenutkih je bila koza v jarku in je dospela do generala na 30 korakov »kao na krilima«. Štirje streli zaporedoma vsled brzega bega niso zadeli. Na kraljevem stojišču smo čepeli še vedno mirno, dasi je — vsaj mene — občutno zeblo v noge.
Ko so dospeli gonjači, do vratu pokriti s snegom, navzdol, je bil konec gonje in visoki gost se je dvignil s sedeža. Kazal ni
nikake nezadovoljnosti, kar bi bil sloril najbrž marsikateri drugi, čeprav bi ne bil naš kralj. Brzih korakov smo dospeli do generala Hadžiča, ki je slišal marsikatero šaljivo, ker je mogel pokazati od svojih krogel le luknje v snegu. Po skokih koze se je videlo, da se je zavedala položaja in da je bežala temu primerno.
Vodja gonjačev, stari Tine, je bil ves iz sebe in revež je imel sigurno težko noč po taki smoli, toda tolažil se je, da mora biti drugače drugi dan, ko jo odrinejo gonjači že ponoči.
Za pogon drugega dne je bila določena Mokrica. Stojišče kralja se je nahajalo komaj pol ure od lovske koče na izvrstni kozji stečini. Že prejšnja dneva smo opazovali kakih 5 do 600 korakov od koče lepega, starega kozla, ki se je, ne meneč se za precej hrupni promet v dolini, mirno pasel po strmih bregovih, raz katere so bili odnesli plazovi sneg. Ob devetih dopoldne se je odpravilo lovsko spremstvo peš skozi gozd na stojišča. Pot je bila precej strma in opolzka. Pred kraljem je stopal mlad lovski čuvaj kot vodnik. Kralj je hodil izvrstno. Tudi minister Ninčič jo je mahal dobro navzgor, le tupatam je ošinil kralja s pogledom, iz katerega bi se mogla citati prošnja za majhen oddih. Zadnji košček poti do stojišča, ki je bilo vzorno prirejeno pod visoko skalo v votlini, je bil precej strm. Poleg kralja se je usedel minister Ninčič, zraven pa Gorup in eden izmed obeh dvornih lovcev. Drugi dvorni lovec se je skril kakih 20 korakov niže v skalno votlino, jaz pa sem našel zavetišče pod koreninami nekega padlega drevesa. Kriti smo bili vsi izvrstno.
Par trenutkov še in na stojišču je bilo mirno kot v cerkvi. Kakih 100 korakov pod nami se je nahajal knez Pavle ob deblu visoke smreke, niže doli pa generala Hadžič in Dokič, skupaj na enem stojišču. V dolini naznani rog pričetek lova. Nad vse razveseljivo je bilo, da ni potekla niti minuta, ko je zaropotalo pred nami v gozdu in z nenavadno brzino je pridrvela velika koza s kozličem proti nam v smeri na stojišče kneza Pavla. Dva močna strela streseta gozdno tišino, za nekaj trenutkov še tretji in zopet nastane popolna tišina. Hitro poleče ob napeti pozornosti pet minut. Kar se pojavi v gozdu kakih 150 korakov pred nami črno telo, za njim še drugo ter izgine takoj nato v jarku. Kmalu pa se prikaže na skalnatem grebenu nad nami pisana glava s tipičnimi roglji. Krasna divja koza stopi na skalnati rob Za njo se pojavi še druga, tretja, četrta in peta. Nepremično stoje popolnoma prosto na skalnem grebenu in oprezujejo navzdol, kjer se jim zdi nekaj sumno. Zato se ne morejo odločiti za nobeno smer, kam bi jo odkurile. Vsepovsod sami gonjači,
»
ki iulijo iz vseh grl, da so morale koze prav v sredo sklede. Bila je veličasina slika in vsakemu lovsko čutečemu srcu mora ostati v neizbrisnem spominu. Nehote sem pokukal, kaj se godi pod mano ob skalni votlini. Kralj je dvignil počasi puško, angleško karabinko premera 11 mm, a moral je meriti brez vsake naslonitve, ker so bile koze strmo nad nami, oddaljene kakih 60 korakov. Oster tresk močne pairone, divja koza naznači na-lahko strel in se prevrže za skalni rob. Ostale izginejo v trenutku ter oddirjajo nazaj. Zopet tiho. Meni je rojilo po glavi, kdaj se bo prikradel stari, veliki kozel in nas opeharil na kak zvit način. Dolgo je moral premišljevati, kaj pomeni danes ta velikanski hrup v njegovem kraljestvu. Trideset gonjačev je kričalo v velikem polkrogu na vse grlo in se pomikalo vedno bolj navzdol. Končno ie le moral dvigniti lene ude in počasi, brez šuma je prilezel odvzgor navzdol po robu skalnega grebena. V takem trenutku zatrepeče vsakemu pravemu lovcu srce. V tem slučaju je bila napetost še mnogo hujša. Kralj je kozla takoj opazil in tudi dvignil puško. Precej časa ni počilo, a kozel bi mogel skočiti vsak irenuiek za skalni rob m nam za vselej izginiti izpred oči. Stal je nepremično in oprezoval okrog sebe. Tu jekne oster pok ob skale. Kozel se prevrže hipoma nekaj korakov navzdol, se pobere in posioji s skrivljenim hrbtom, znak hudega strela v mehko. Glasno repetiranje vzdrži; drugi in še tretji strel sledita brzo drug za drugim. Smrtno zadet se vzpne kozel kvišku, se prekucne v zraku in telebne z velikim ropotom čez pečine v bližino našega stojišča, kjer obleži. Na vseh obrazih je bilo opaziti ob tem ropotu, ki učinkuje na lovsko dušo kot najlepša godba, vidno zadovoljnost. Vsem se je odvalil kamen od srca, saj smo bili ob toliki smoli iz vode.
Gonjači so postajali vedno glasnejši in zopet so morale koze priti pred lovce. Na istem mestu kot veliki kozel se pojavi ena sama, v telo močna divja koza. Takoj zavoha kri in postane silno nemirna. Za premišljevanje pa ni imela časa, kajti močno obstreljena je planila po grebenu navzdol in pridrvela komaj na 10 korakov do kralja. Trije brzi streli drug za drugim jo podero.
Na spodnjih stojiščih je tudi pričelo Veselo in pogosto pokati. Pa tudi spremstvo v dolini je imelo svojo izredno zabavo. Zbralo se je na travniku in opazovalo potek zanimivega lova. Od spodaj so se namreč izvrstno videle vse posameznosti. Tri divje koze so pridrvele celo v dolino in hotele uteči prek nje. Glasno kričanje jih je zopet zavrnilo in par minut za lem je že grmelo na najspodnjem stojišču. Še parkrat so se pojavile na kraljevem stojišču koze, nato pa so že prispeli prvi gonjači.
Takoj smo prinesli kralju krasnega kozla, katerega si je naiančno ogledal. V lelo je bil kozel slab, siar 10 lei, brada je bila sia-rosii primemo še zelo lepa, rogovi pa izredno krasni, sicer ne debeli, a visoki in nenavadno razprostrli. Število njihovih ioček znaša 8T5.
Gonjači so naložili plen na rame in, kot bi ne imeli ničesar na hrbtu, so odhiteli urnih korakov v dolino. Tudi lovsko spremstvo je bilo v četrt ure v dolini, kjer so sprejeli visokega gosta gromki klici: Živel naš kralji
Ko so prinesli gonjači ves plen — šest divjih koz —, so stopili v vrsto kot vojaki ter prejeli vsak svojo spominsko svetinjo in visoko denarno nagrado. Z navdušenim: Živel naš kralj! so odhiteli veselo po Bistriški dolini proti domu. V lovski koči, sploh po vsej Kamniški Bistrici je vladalo po srečnem lovu naj-krasnejše razpoloženje.
To pot je imel stari Tine drugačen obraz kot prejšnji dan in prav pogosto je obrnil glavo krasnega kozla sem in tja ter zamrmral: »Salabolt, to so pa roglji!« Doživel je srečo, da je mogel pokloniti visokima gostoma, kralju in knezu Pavlu, borovi vejici, namočeni v kozlovi krvi.
Zadnji del poti do stojišča.
Oton Keile:
Kaj pripovedujejo gonjači o kraljevem
lovu.
France Uršič, 24 let star, doma iz Bisirice, ki je vodil Nj. Veličanstvo na stojišče, pripoveduje:
Prvi dan je bil lov v Mecesnovcu pod Planjavo (okoli 1200 m nad morjem!. Jahal sem neposredno pred kraljem, ki je govoril prav prijazno z menoj ter me povpraševal, kako daleč še gremo s konji, kaka je pot, kako se obela lov. Jahalo nas je 9. Od lam, kjer smo razjahali, smo šli dobro uro peš.
Kraljev^ stojišče je imelo št. 11 (stojišča so že več let opremljena s številkami). Ko smo prišli do njega, sta ostala pri kralju g. Gorup in lovec Bodlaj. Jaz sem šel s princem Pavlom in z g. Turkovičem naprej na št. 8, kjer je ostal princ Pavle. Šel sem potem nekoliko nazaj. Tudi princ je bil zelo živahen in zgovoren ter jako prijazen. Dal mr je, ko je prišel na stojišče, jesti in piti, kolikor sem hotel. Rekel mi je še, zakaj se sramujem, da ne vzamem več. Kot omenjeno, sem se potem, ko se je začel lov, odsiranil z lovcem Kemperlelom za kakih 20 korakov, da so bili ostali bolj skrili. Prvi dan ni prišlo nič na strel. Doli smo šli najprej kake % ure peš, potem smo jahali. Princ Pavle m bil nič vznevoljen, ker ni prišel do strela. Bil je najboljše volje in je še rekel: »Mogoče bo jutri kaj.« Pripomnil je tudi: »Ubogi gonjači, ki morajo hoditi po tako nevarnih krajih!« Padel je parkrat v sneg, a se je temu prisrčno smejal. Pri Žagani peči smo prišli do kralja. Tam stoji bajta. Kralj je prišel iz nje in se smejal. V koči so malo pojedli in se odpočili. Nato je razdelil kralj med vse gonjače (34) po 100 Din. Denar je vročeval podpolkovnik Dimiiri-jevič. Kar je pristopil k meni g. Gorup in mi rekel, da bom peljal kralja na sankah v dolino. Naročil mi je, da naj zanesljivo in počasi vozim. Takoj nato je prišel kralj in povprašal, kako bova sedela na sankah. Usedel se je kar po turški, češ: »Ja ču sedeti po turski«. Odpeljala sva se. Vozil sem čisto počasi. Ko sva prišla na bolj strm breg, me je vprašal kralj: »Ali ne moreš brzeje voziti?« Ko sem dejal, da lahko, mi je rekel: »Ajdi, vozi bržol« Potem sva pa šla kakor krogla. Kralj se je smejal glasno. Vožnja je bila nevarna in sem občudoval kraljev pogum in dobro voljo. Ena • sama napačna zavora, pa bi se bila lahko oba zvrnila v jarek in se pobila ali tudi ubila. Vozila sva z največjo naglico, tako da sem si že sam mislil, da je taka vožnja prehuda. Princa Pavla je vozil moj brat Tine. Pravil mi je, da sta tudi zelo naglo vozila in da se
je princ Pavie celo pol smejal. Daroval je mojemu bratu še 100 dinarjev. Težko je povedali, koliko časa sva rabila s kraljem v dolino. Po mojem mnenju niii čeiri ure.
Ko sva dospela s kraljem na sankah prav do koče, se mi je zahvalil in me pohvalil. Rekel je: »Izvrstno je šlo.« Drugo spremstvo je šlo deloma s konji, deloma peš v dolino. Drugi dan sem zopet peljal kralja na slojišče. Šli smo peš pol ure od koče v lovišče nad Studencem pod Mokrico. Kralj je imel št. 1. Puslil sem kralja na tem stojišču; pri njem so bili g. Gorup, dvorni lovec ter g. Plemelj. Potem sem peljal princa Pavla na stojišče »V studencih«. To je bilo nanovo določeno nalašč za princa. Ko sem ga peljal na stojišče, je bil najboljše volje in je še rekel, naj pazim, da ne padem, ker skačem kakor kozel. Padel pa nisem. Napravil sem mu na stojišču sedišče iz mahu, prav tako tudi g. Turkoviču. Nato sem odšel, da sem dal gonjačem znamenje za začetek gonje z rdečim robcem. Za mojim znakom je zatrobil v rog dvanajstletni Alojzij Erjavec.Tako se je začel lov, oziroma gonja. Kralj se je smejal, ko je videl, kako maham z rdečim robcem. Stal sem tedaj med kraljem in princem, od kralja kakih 40, od princa 50 korakov. Nato sem se podal na prinčevo stojišče. Še preden sem dospel tja, sem že opazil koze, ki so šle proti princu. Stisnil sem se in sede opazoval. Ko je izginil prvi kos za rob, sem brž skočil na prinčevo stojišče naprej. Tisti kos — bila je koza — je prišla potem čisto blizu k princu, a jo je zgrešil, tudi Turkovič ni zadel, nakar jo je ustrelil spodaj general Hadžič. Čez 10 minut približno je prišlo šest kosov proti princu. Ustrelil je enega, drugi so skočili doli proti generalu, ki pa ni zadel. Na kraljevo stojišče se ni videlo z našega stojišča, pač pa se je privalil prav blizu k nam star kozel, ki ga je ustrelil kralj.
Princ Pavle ni bil nič nejevoljen, ko je prvi pot zgrešil. Bil je pa zelo vesel, ko je potem ustrelil nekega kozla. Lovec Tine, ki je vodil gonjače, je dal kralju in princu ruševo vejico, ko je prišel do njih stojišč. Jaz sem šel med tem po prinčevega kozla. Ker je bil še živ, sem ga zabodel. Nesel sem ga nato v dolino.
Ko je prišel kralj v dolino, se je pustil z vsem spremstvom, z lovci, z gonjači in.z ustreljenimi živalmi fotografirati. Potem smo dobili vsi svetinje, drugi srebrne, jaz, Janez Bodlaj in Tine Slatnar pa zlate. Mi trije smo dobili lastnoročno izročene svetinje, drugim jih je pripel podpolkovnik Dimitrijevič. Zatem sem jaz populil za kralja brado. Tine je držal pri tem kozla za roge. Kralj je gledal z zanimanjem, ko sem ruval brado. Vprašal me je, koliko se lahko naredi od enega kozla brad za klobuk. Povedala sva mu s Tinetom, da dve: ena velika, druga majhna. Prav za-
1111111111111111 M1111111 • 111 > ■ 111M1111111111111111111111111111111 f 11 )• 1111111111111111 ■ 11111111111111111 ■ 111111 ■ 11111111111 ■ 11 ■ 11 ■ 1111111111111111111111111 ■ )_l 1111111 < I ■ 11111111111111111 ■ lt_
Kralj jaha skozi gozd.
~.iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiii................................ ■imiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiii
dovoljen je bil in je rekel: »Dobro, dobro!« Tine Slatnar je peljal nalo kralja v kočo.
G.	Turkovič mi je naročil, naj spravim gonjače skup, da sc bomo zahvalili za svetinje. Ko je prišel kralj iz koče, je rekel Janez Bodlaj: »Vašemu Veličanstvu se zahvaljujemo za odlikovanje!«, nakar smo vsi trikrat zavpili: »Živijo kralj!« Kralj je bil vesel in je rekel, da mu ugaja, da smo se zahvalili, ko nas ni nobeden učil. Po kosilu je stopil kralj še k Tinetu in rekel: »Stari Tine, v septembru pridem zopet!« Podal mu je roko. Segel je tudi meni v roke in me vprašal, če živim vso zimo v Bistrici. Ko sem mu to potrdil, se je smehljaje poslovil od mene. Takoj nato je šel h' konju in so vsi odjahali.
*
Tine Slatnar, lovec pri Gorupu in Turkoviču, doma iz Bistrice, 70 let star, priča:
Prvotno je bilo namenjeno, da bom peljal jaz Njega Veličanstvo na stojišče, Bodlaj pa naj bi šel z gonjači, toda rekel sem, da je bolje, če grem jaz z gonjači, ker poznam bolje svet, Bodla) pa naj bo pri kralju. Prvi dan sem odšel z gonjači ob sedmih v Mecesnovec pod Planjavo.
Uspeha ta dan ni bilo. Ko sem prišel do kralja z gonjači, sem se spoštljivo odkril in pozdravil. G. Gorup je rekel: »To je naš Tine, ki komandira ves lov.« Kralj me je vprašal, koliko imam let. Povedal sem mu, da sedemdeset. Vprašal me je nadalje, če imam deco. Rekel sem mu, da ne, pač pa ženo. Podal mi je takoj roko. Vprašal me je tudi, če še vedno lahko hodim po brdih. G. Gorup je rekel: »Kakor kozel.« Kralj se je prisrčno zasmejal. Potem smo odšli v dolino.
Drugi dan sem odšel ob pol sedmih z gonjači pod Mokrico. Kralj je stal na stojišču št. 1. Že prej sem vedno preudarjal, da bi spravil nekega starega kozla, ki je bil posebno lep, na kraljevo stojišče, ter menil, da mora ta na vsak način priti do kralja. Držal se je vedno v tistih krajih. Kaj se je godilo na stojišču, ne vem, ker sem bil pri gonjačih. Naenkrat sem zagledal toliko zaželjenega starega kozla-velikana. Spoznal sem ga oddaleč po velikih, odprtih rogljih Obrnil se je proti meni, a jaz sem ga zavrnil, da je tekel proti kralju. Kako ga je streljal kralj, nisem videl, ker sem bil še precej više. Pozneje sem prišel do mesta, ki se imenuje zdaj »Kraljevo stojišče«. Kralj je bil še na mestu in baš je prinesel Bodlaj velikega kozla, katerega je bil ustrelil kralj. To je bil tisti veliki kozel, katerega sem hotel in tudi nagnal do kralja. Ko pridem blizu, pozdravim in kralj se zasmeje. Rekel je Bodlaju: »Aha, Tine se smeje!« Dal sem kralju, princu in generalu ruševe vejice.
Poiem smo šli proti koči. Tam smo se zahvalili za prejeto odlikovanje. V imenu vseh se je zahvalil Bodlaj. Prej sem šel še kazat kralju in spremstvu, kje izvira Bistrica. Ob slovesu mi je podal kralj roko in rekel: »Zbogom, stari Tinel Ako Bog da, se vidiva jeseni v septembru.« Bil je ves čas prijazen in vesel. Občudoval sem kraljevo gibčnost in čilost, kako je lep, kako ima lepe zobe. Vedno se mi sanja od kralja, da zalezujeva skupaj. Veselim se jeseni in komaj pričakujem, da pride kralj. Star sem že, a vendar lahko hodim po planinah. Za kralja pa naredim vse, kar je treba. Ženi pripovedujem poiem zjutraj: »Nocoj sva pa zalezovala s kraljem po Mokrici.«
Gonjači pravijo zdaj vsi: »Mi smo zdaj kraljevi gonjači.« Pohvaliti jih moram, da so bili prav pridni, še tisti stari lenuhi, ki se drugače radi povlečejo in hodijo bolj po planem, so se to pot trudili, kar so se mogli. Vsi pravijo, da pojdejo zopet, kadar pride kralj na lov.
*
Janez Bodlaj, lovec, 26 let star, doma iz Zahala, pravi:
Medtem ko je bil določen France Uršič, da popelje princa Pavla na stojišče, sem dobil jaz nalog od gg. Gorupa in Turkoviča, da peljem Nj. Veličanstvo na stojišče.
Medtem ko je jahal kralj s spremstvom, sem šel jaz zadaj, in to do Žagane peči, poiem sem šel jaz spredaj. Ko je kralj razjahal, mi je dal jahalno paličico, jaz sem mu pa dal gorsko palico. Nesel sem tudi kralju puško in plašč. Šli smo do št. 11, kjer je bilo stojišče za Nj. Veličanstvo. Tam sem dal kralju plašč, oziroma sem ga oblekel ter puško in mu pokazal, kje približno bodo prišle koze.
Dvorni lovec je dal najprej kralju, potem g. Gorupu, nato pa meni kozarček žganja. Dobil sem tudi cigaret.
Prvi dan ni bilo nič. Kralj je bil kljub temu dobre volje. Od daleč, na kakih 600 korakov, je pač videl neki kos, a do strela ni prišel. Kralja sem poiem peljal nazaj. Ker mu je drčalo, sem se ponudil, da ga bom opiral. Podal sem mu roko in tako sva šla po strmi poti doli. Ko sva prišla do konj, sem mu dal jahalno šibo, kralj pa je vrnil meni gorsko palico. Občudoval sem hitro in sigurno hojo kralja na strmi, nevarni poti. Ko sem ga nekoč opozoril, da je nevarno, in ga trdno prijel, da ne bi padel, mi je rekel: »Janez, ja neču pasti. Idi napredi«
Pri konjih je takoj vprašal, kje je Dušan (za kralja določeni konj). Ko so pripeljali Dušana in ga je kralj že zajahal, se je Dušan vzpel, potem pa je šel mirno naprej do Žagane peči.
Pozabil sem povedati, da se je kralj na razpotju k št. 14, kjer so prišli lovci vkup in so čakali princa Pavla, prijazno razgovarjal
Od Nj. Veličanstva kralja ustreljeni kozel-starec.
(Prepariral: Viktor Herfori, Ljubljana.)
im n n umi tiiiiiiJHiiniiii timi im luititituitiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiif
^ lil
z gonjači. Nekega siarega gonjača, po domače Španca, je vprašal, medlem ko ga je prijel za uho, zakaj ima zamorčka v ušesih. Špane je rekel, da ne ve zakaj. Ko je bil še majhen, so mu ga dali nolri. Ko je povedal g. Gorup, da mislijo ljudje, da jih ne bolijo oči, ako imajo zamorčka, je rekel kralj, da imajo ludi v Srbiji io vero, da ne bole oči, ako ima kdo moških uhan v ušesih. Pri koči pri Žagani peči sem dobil naročilo od pobočnika,'naj popišem vse gonjače. To sem sioril. Dobil sem naio več zavojev cigaret za razdelitev med gonjače. Pobočnik me je vprašal, kdo bi bil dober voznik, da bi popeljal kralja v dolino. Pokazal sem Uršiča. Šel sem v dolino in potem tisti dan nisem več .videl kralja.
Drugi dan smo čakali ob devetih kralja pod kočo v Bistrici. Stali smo v vrsti. Med drugimi je dal kralj tudi meni, potem Špancu in Uršiču roko. Odšli smo na stojišče pod Studenci pod Mokrico (stojišče 1). Kralj je zelo hitel na stojišče. Ponudil sem niu nogavice čez čevlje, da se laže hodi po ledu in snegu, a jih ni hotel imeti. Na stojišču smo zopet dobili kot prvi dan žganja in cigaret.
Lov se je začel. Takoj sta bili dve divji kozi blizu kralja, na 40—50 korakov, a ni hote! streljati, ker je bila koza z mladičem. Potem jih je prišlo 6 ali 8, a je kralj zgrešil, potem je še enkrat zgrešil. Ovirati ga je moral plašč, da ni zadel, kajti naenkrat je vrgel nekako z jezo plašč stran ter se pripravil na strel. V tem trenutku je bil že velikanski kozel na 80—100 korakov pred kraljem (nad kraljem na neki skalil. Tega je kralj ustrelil. S prvim strelom mu je odbil nogo, drugi strel je bil lopaličen. Potem je ustrelil kralj še nekega manjšega kozla. Prvi kozel je bil redko velik in je imel tudi lepe rogove. Med letos, oziroma lani v Bistrici ustreljenimi štiridesetimi je bil ta najlepši. Kralj je zahteval, naj se mu prinese veliki kozel, ki ga je ustrelil. Pustil se je fotografirati z ustreljenim kozlom. Nato smo šli v dolino. Tam smo se še zahvalili za prejeta odlikovanja, in sicer sem se zahvalil jaz v imenu vseh z besedami: »Zahvaljujemo se Nj. Veličanstvu. Bog živi našega kralja!«, nakar smo vsi trikrat zavpili: »Živijo!« Kralj je bil zelo vesel in je še vprašal, kdo je to odredil. Ko je zvedel, da sami, nas je pohvalil. Za slovo je segel Tinetu Slatnarju, Uršiču in meni v roke ter rekel: »Na svidenje v septembru!« Potem je odšel. Pripominjam, da je bilo splošno navdušenje za kralja, in vsi čakamo težko jeseni, ko pride zopet. Že zdaj se pogovarjamo vedno, kje bi bilo najbolje loviti. Po mojem mnenju na Brani in pa na Podih, seveda bi moralo biti lepo vreme. Tam so najlepši kozli, ki pridejo redko na strel.
Fr. Bračun:
Lahkoživim.
V	sredi lisinaiega ioga poveša iemnozelena smreka iežke veje proti zemlji, da zakrivajo od vseh strani površno spleteno gnezdo na veji tik ob deblu. Gnezdo je zvrhoma natrpano z docela godnimi mladiči, da se vidi kakor ogromen, spodaj iz dračja, zgoraj iz pisanega perja spleten klopčič, ki pa oživi namah, ko se oglasi stara šoja v bližini; kakor na povelje ji zeva nasproti iz pestre gruče sedem široko odprtih kljunov s srce preiresujočim grgutanjem. Ob taki priliki zdrkne najskrajnejši mladič z gnezd-nega roba ter sfrfota v poševnem poletu med borovničje pod smreko. Tu ga zapazita dijaka, ki nabirata tam okoli dehteče šmarnice, ter ga vzameta s seboj.
Prvi dan odkaže gospodinja nepričakovanemu gostu bivališče v okrogli cajnici na mehkih cunjah. V ta svitek se tišči 2ak ter motri z vodenomodrimi očmi radovedno, a nezaupno novo okolico. Toda že drugi dan mu ne prija več gnezdo; zato si privošči kratek izprehod pod postelj, kjer ga izsledijo šele po daljšem iskanju. Radi tega samolastnega ukrepa mu za prvo silo primerno opremijo — kurnik. Toda Žaku ne ugaja niti to v bistvu prostorno, ali nizko stanovanje kokošjih proletarcev. Najsi so večje odprtine med posameznimi paličicami še tako pazno zamašene, bistroumnega 2aka ne spravi to v zadrego, ampak zasledi po temeljiti preizkušnji vedno klin, ki ga more podreti ali vsaj potisniti na stran. Tako dela slej kakor prej izlete v najbližnjo, dostopno mu okolico. Slednjič spozna celo gospodinja, da kurnik res ni posebno prikladno bivališče za Žaka, zato mu prepusti v posest lepo obnovljeno in prebarvano zračno hišico.
V	hrani Žak ni izbirčen. Kruh, posebno pšeničen, turščični žganci, vsakovrstno sadje, muhe, kobilice, najbolj pa sirovo meso mu gre izborno v slast. Tečna hrana in zdrav želodec ga hitro učvrstita in okrepita, da ga po zunanjosti ne ločiš več od stare šoje. Le sireči si še da ter odgovarja na vsak košček mesa s stresanjem peruti in z milim grgutanjem. Manjše kose požira cele, večje potisne med prste na nožiči ter jih trga s kljunom. Ko se je nasitil, razmeče ostalo hrano po kletki ali pa jo poskrije v pesku in ob straneh. Zato dobiva navadno le toliko živeža, kolikor ga požre za obed.
Veliko spretnost kaže, da ujame s kljunom mimo letečo muho ali druge predmete, ki mu jih spustimo od zgoraj v kletko alt pa vržemo od strani. Svojo hišico popravlja brez nehanja.
Nobena žica,, noben klin in noben stebriček mu ni na pravem mestu; vse bi rad preuredil po svoje, a pretrdno je izdelana kletka, da bi zapuščal njegov trud vidne sledove.
Opoldne po kosilu redno počiva. S skrivljenim vratom sedi na najvišjem klinu v kletki, zapre oči ter dremlje s povešeno glavico kakor pijanec v beznici ali pa zavije vrat, vtakne kljun med mehko perje ter se ne meni za ves svet okrog sebe.
Proti svojim sorodnikom nastopa skrajno brezobzirno, ku-kavno. Ni dolgo tega, kar ga je obiskala sestra. Presenečen in nezaupno jo je opazoval nekaj časa od vseh strani. Ko pa se ona ni zmenila za nevljudnega kavalirja, se ji je približal ter jo potegnil za rep. Miroljubna sestrica se mu je nato umaknila na klinu, kar ga je šele prav opogumilo za nadaljnje lopovščine. Takoj je pri njej, jo vleče za perutnico, ji iztrga košček mesa naravnost od kluna in ga požre sam, na konec pa jo pograbi za goltanec, kar pa izzove krepek ugovor vseh gledalcev.
Nad vse ljubezniv je napram gospodinji. Kakor hitro se približa kletki, ji prifrči nasproti, našopiri teme v čop ter raztegne rep v pahljačo, ji daje poljubčke ter zavija glavico kakor zaljubljenec pred svojo izvoljenko. Slovenščine ne mara, pač pa se mu je priljubila že v zgodnji mladosti nemščina. Komaj se namreč oddalji gospodinja od njega, jo začne klicati nazaj z žalostnim glasom, kakor bi umiral: Frau, Frau!
Proti drugim ljudem se obnaša različno. Vobče smemo reči, da mu ugaja še najbolj ženski predpasnik; za moške se ne briga dosti, otroke pa opazuje redno s kritičnim očesom. Nezaupljivo jih gleda od strani, gubanči čelo v čop ter poka s kljunom, ako se mu bliža otroška roka. Če zaide navzlic temu otroški prsi skozi žičevje v kletko, kavsne po njem s tako silo, da ga odmakne drznež po bliskovo.
Narava ga je obdarila z izvrstnim posluhom ter ga usposobila, posnemati vse mogoče zvoke. Le poglejte ga, kako sedi na klinu in se zabava po svoje! Baš je trikrat zaporedoma zakikirikal kakor pravi kokoi. Zdaj čeblja, kakor bi hotel oponašati lastovico, začivka kakor pišče, zacvili kakor pes, vplete vmes nekoliko hreščečih glasov, kakor bi trobil na otroško trombico, zamijavka nekolikokral, da iztegne vrabec na strehi vrat ter se ozira ves v strahu okrog sebe, zažvižga kakor kos ter zakoko-daka kakor kokoš, ki je iznesla jajce. Nato pa se zadere hripavo in hreščeče, se prestavi na klinu ter začne z vso vnemo obdelavah s kljunom staro kruhovo skorjo, ki mu jo je vtaknila gospodinja med žico. Drobtinice trosi okrog po tleh ali pa jih zlaga na drugo stran na prečnico. Pri tem poslu ga zbode v
oči sveiia žrebljeva kapica iz medi, na kateri je že neštetokrat poskušal svojo umetnost. Od vseh strani se je loteva, toda tudi danes nima sreče. Kar ugleda na dnu kletke košček mesa. Z enim samim skokom je pri njem, sfrči nazaj na klin, briše s kosom sem ter tja, da ga popolnoma oprosti peska, ter ga krepko prisloni k leseni palici. Toda že v naslednjem trenutku se premisli. Nejevoljno pograbi zopet meso s kljunom, se ozira nekoliko časa neodločno okrog po kletki, preskoči s klina na klin in zopet nazaj na prvotno mesto, vtakne košček med z bridkimi krempeljci oborožene prste na nogi ter ga začne trgati m goltati, kakor bi ne bil videl že tri dni grižljaja. Mahoma pa spusti ostanek na tla, preskoči na drug klin, kjer visi posoda z vodo, napravi nekoliko požirkov, zježi čelo v čop, potisne glavico nekolikokrat zaporedoma v hladilno tekočino ter si vsak pot poškropi telo; pri tem poslu se stresa kakor do kože premočen koder, da pršijo vodne kapljice na vse strani. Nato skoči na najvišji klin v kletki, osmukne vsako peresce zaporedoma, začenši z repom, ter se venomer stresa, dasi ni posebno moker. Ko se je še dvakrat pošteno pretegnil, počene, skrči vrat ter se za trenutek umiri.
Nepopisno je njegovo veselje, ako ga izpustijo za kratek čas iz tesne kletke. Tedaj bi morali videti Žaka, kako leta v krogu kakor vrtoglav toliko časa, dokler se ne upehal Iz skušnje ve, da stekla na oknu niso zrak; zato se jih izogiblje. Le kadar upira toplo solnce blagodejne žarke naravnost v sobo, zleti na okno, se našopiri kakor jež, ki se je zvil v klopčič, ter se vda sladkemu brezdelju.
Ako pride gospodinja v sobo, ji sfrči Žak včasih na glavo ter ji hoče po svoje urediti lase. Pa ženska je trma; popolnoma nedostopna je za po Žakovem mnenju tako praktične migljaje. Včasih pa ji obsedi na rami. Na vratu ima žena majhno bradavico, ki ji po prepričanju Žaka kvari lepoto; zalo ga posebno bgde. Kadar pride do nje, jo hoče meni nič, tebi nič s kljunom odstraniti, za kar pa ne kaže nehvaležna oseba zadostnega razumevanja.
Nekoč ga pozabi gospodinja, preden odide na trg, zapreti nazaj v kletko. Tako ostane Žak sam brez nadzorstva v sobi. Nekoliko časa sedi mirno na stolu, nato pa se začne ozirati. Ravno nasproti mu visi na steni slika božje Dijane. To si je treba od blizu ogledati! Hipoma je na okviru Toda premalo bela mu prihaja iz kopeli deviška boginja lova, zato jo temeljito pobeli od temena do petišča. Kdo mu naj zameri, če se ni držal pri tem poslu strogo obrisov; saj ga ni učil nikdo slikati!
Lovec, 1922.
115
Toda dalje časa iako viseli na okviru ni zabavno; ireba se •je odpočili. Na mizi leži drobna knjižica: Šorlijeva »Bob in Tedi«. To mora korenito prelistali in prečiiaii, saj so še dandanes dobre knjige redke! Ukaželjni Žak začne lorej kar z naslovnim listom. Rsk — in že leži ubogi Tedi pod mizo! Na isti način prečila knjigo nekako do polovice, ko ga dregne v oči odsev svetlega gumba na suknji, ki visi razgrnjena na gugalnem stolu. To naj je najnovejša moda? Fej, to je neokusno! Namah je na stolu, strga s požrtvovalnim naporom gumb raz suknjo, premišljuje trenutek, kaj bi, nato pa sfrči na tla ter ga skrije v prostor med peč in steno. Takoj nato pa je že zopet na suknji ter jo ogleduje od vseh strani. Ostali gumbi ga ne mikajo več, pač pa se mu zdi, da ima suknja premalo gumbnic. Zato izdolbe, ne da bi dolgo premišljal, z velikim trudom še eno na — hrbtu.
Na koncu poskusi svojo srečo v vrtnarstvu. Na oknu cveiejo lični korčki v nizkem, podolgovatem lončku. Že je Žak pri njih, jim trga rožnate glavice ter jih sadi poleg stebelc v zemljo, očividno v misli, da se bodo tako še bolj bohotno razvile in razcvele. Toda ko ni uspeha, plane ves v obupu gospodinji, ki je stopila v tem trenutku v sobo, nasproti ter ji s hreščečim glasom pripoveduje, da so že preč — preč!
Tak je Žak, največji noroglavec in vetrnjak pod milim, božjim solncem, lopov in rokovnjač kakor vse njegovo bližnje in daljnje sorodstvo, živi sprimek najrazličnejših lastnosti, kratko in malo ptič, ki mu je nrav prav tako protislovna kakor njegovo perje, ki si baš tako nasprotuje z nežnomehkimi in rodo-irdimi bojami. Navzlic vsemu temu pa je prirasel pesirobojni cigan na srce vsem domačim ter jih razveseljuje in draži v isti meri kakor njegovo sorodstvo po logih in gozdih ljubitelja narave in pravega lovca.
*
V grmu črnega trna je spletla žlabudrava penica iz tankih bilk, drobnih koreninic in dlak okroglo gnezdece, ga ovila zunaj z gosto pajčevino, da se vidi od daleč, kakor da je prepredel pajek grčo, ter izvalila štiri mladiče. Gol in negoden je še zarod, zato ga samica pridno greje.
Iz bližnjega gozdiča prileti k meji na pašnik pisana šoja, vrta po mahu, brska po travi, obrača suho listje, šavsne mimo letečega hrošča, priskače do krtine ter jo začne razgrebati. Hipoma pa se premisli, skoči na nizko drenovo vejo v meji ter si smuče s kljunom peresa svojih zalih peruti. Nato začne vzhičena od toplih žarkov pomladanskega solnca oponašati različne zvoke in klice drugih živali. Pri tem opravilu se davi
in zavija smešno vrai, da se ji vidi, da proizvaja le s težavo svojo umetnost; vendar se ji posreči večinoma posnemanje, čeprav je pomešanih vmes neubranih, hreščečih glasov. Tuintam pa zavije glavo ter poškili proti gnezdu na črnem trnu. Skrbna samica se je že prej iz prirojene bojazljivosti pred malo zaupanja vzbujajočo potepenko še bolj stisnila v gnezdu, zdaj pa se skoro ne upa dihati. Namah prekine šoja petje ter se povzpne na drenu do iste višine z gnezdom. Zdaj šine ptiček kakor puščica z gnezda, pade pred ciganko frfotaje na tla ter odskakuje nespretno in nerodno v zrak, kakor da si je pravkar zlomil perut Šoja naperi teme v čop, utripa z repom ter pogleduje noželjivo in neodločno zdaj staro penico na tleh, zdaj negodne mladiče v gnezdu. Hipoma pa priskoči h gnezdu, zgrabi s kljunom goliča, skoči ž njim na tla in v senco gostega kopinovega grmiča, švrkne nekolikokrai po ptičku, ga raztrga in požre. Nato našopiri perje, se strese ter vrne nazaj na črni trn. Takrat pa sprejmeta rokovnjaško vlačugo oba stara s pogumnim napadom ter s krikom in z vikom, ki privabi tudi sosede iz bližine. Prvi je na mestu drobni kraljiček. Srdito stresa venomer rep ter daje duška svoji razjarjenosti z več ko stokrat ponovljenim rr — rr. Z druge strani prihiti bližnji sorodnik napadene dvojice, črno-glavi kovaček ter se vtika v boj, kakor bi bil na boben z glasnim tak - tak - tak. Naglo je tudi rdečeprsa taščica na mestu. Ko spozna razbojnico, obstoji kakor okamenela ter ne more spraviti od začudenja in razburjenosti drugega glasu iz grla ko očitajoč, zategnjen: iii -sii! Celo dva vrabca se pridružita tolpi ter zmerjata po svoje, kar se da. Vse to pa razdraži poiepulji tako živce, da se ozre še enkrat pohlepno na gnezdo ter se poslovi.
Taka je šoja. Včeraj je sedela skromno in ponižno zraven iz maha in lišaja spletenega ščinkavčevega gnezda, kjer leži pet sinjkastih, z rjavimi pegami in temnejšimi pikami posutih jajčec, pa se ni menila zanje; danes je stikala od drevesa do drevesa in od grma do grma, dokler ni našla gnezda z jajci, ki jih je po volčje pospravila. Ves teden se ni brigala za milo čivkajoči zarod pesiroperesnega liščka na hruški, dasi se je klatila vsak dan tam okoli. Naenkrat pa se je loti poželjenje, že je ob gnezdu, vlači ptička za ptičkom iz njega, načne vsakega, spušča ostanke na tla ter strga na konec celo gnezdo. Dan za dnem se hrani kakor trapist le z rastlinskim živežem, z želodom, bukovico, lešniki, s kopinami in z malinami ter kvečjemu še s hrošči, z žuželkami, gosenicami in metulji, mahoma pa se ji vname želja po mesu. Uro daleč naokrog stika po polju in gozdu,
dokler ne najde saj koščka ostudne mrhovine, s katero se natrpa, da smrdi od daleč kakor udeb na gnezdu. Baš je prifrčala pod hrast. Želod za želodom izginja v žrelu, ki se dozdeva malodane brez dna, kar ugleda poleg leskovega grma okornega slepiča. Hitro je v njem. Ker jo pa želod ovira pri poslu, ga izbljuva, muči živalco do smrti, pokusi košček, pusti ostanke ter misli že od-leteti, ko se spomni zopet želoda. Toda še na misel ji ne pride, da bi pozobala le enega; pač pa izvrta poleg želoda luknjo v zemljo, položi plod vanjo, ga zakrije s prstjo, pogladi površino, izvrta poleg drugega želoda novo luknjo ter nadaljuje tako, da zakoplje nekako polovico želoda. Pa naveliča se skoro, pusti ostalo, kjer leži, ter odleti.
Nikdar ne moreš uganiti, kaj bo napravila, saj tega navadno še sama ne ve. Stori pač, kar ji pride baš na misel. V trenutnem razpoloženju si napravi včasih gnezdo blizu tal tik ob pešpotu ter se ne meni za potnike, ki hodijo mimo; če pa se ji zdi, ga skrije skoro v vrh visokega drevesa sredi največje goščave. Včasi ga splete umetno iz tankih mladik in dolgih mahovih vitic, ga izblazini udobno z mehkimi koreninicami ter ga pritrdi tik ob smrekovem deblu, drugič nanosi na rogovilasto bukovo vejo daleč od debla le nekoliko dračja, katerega pokrije zanikamo in površno s suhim listjem. Mestoma zleže v lepo, polkroglasto in jamasto gnezdo le štiri, sračjim podobna jajčeca, drugič jih najdemo v ploščnaiem, redkem gnezdu dvakrat toliko, pa drugače pobarvanih.
Med zverinami sta lisica in kuna najnevarnejša sovražnika posebno mladega šojinega zaroda, ki ni nikdar varen pred njima, med sovami jih zalezuje ponoči najbolj skovir. Zato jim pa tudi vračujejo šoje milo za drago, kadar le nanese prilika. Na prav nesramen način dražijo in mučijo ubogega skovirja, kjerkoli se pokaže podnevi. Kakor hitro opazi šoja osovraženo košatorepko v gošči, jo zasleduje korak za korakom z glasnim krikom in vikom, ki razburi namah vse klepetavo sorodstvo v bližini in svari vse živali daleč naokrog, da ne preostane razbojniški vlačugi drugega, kakor da jo odkuri brez plena v najbližnjo rupo. Gorje vitki iihotapki, ki se drzne v dnevni svetlobi iz svojega brloga! Neprestano jo spremljajo nadležne vriščalke in se ne umirijo prej, dokler se jim ne skrije v luknjo. S tem pa opozarjajo šoje tudi človeka na malopridno svojat in marsikaka lisica in kuna sta že postali na ta način nepričakovan plen paznega lovca. Prav tako more biti šoja tudi lovcu na zalazu v nadlego in mu lahko pokvari vso zabavo, ker ga prav tako naznanja in izdaja divjačini njen svarilni krik.
Med podnevnirm ujedami sia šojam v naših krajih najbolj nevarna kragulj in njegov manjši brairanec skobec. Kjer sia se razplodila ta, iam se silno krčijo irope pesiroperesnih glumačic, a vendar ne izgine šoja iudi po iakih krajih popolnoma, ker ima preveč soli v glavi; le še bolj pazna, oprezna in skrivnostna je. Toda v vzornih loviščih sia kragulj in skobec redka gosia, ker jima posvečajo vestni lovci preveč pozornosti. Tam pa se more šoja v istem razmerju razmnožiti, kakor se redčijo vrste drobnih, prekorisinih krilatih pevcev. Zato iudi ne smemo trpeti šoj, srak in vran po sadonosnikih in parkih. V teh slučajih ne preostaja drugega, ko da posežemo s kruto pestjo vmes ter omejimo raz-ploditev na srednjo, naravno mero. Ako iziikamo pomladi pridno za gnezdi ter postrelimo poleti in v jeseni z drobnocevko še neskušeni, mladi zarod, dosežemo primeroma hitro svoj namen. Mlada šoja daje tudi izvrstno pečenko, katere ne smemo prezirati. Razen tega se moremo okoristiti tudi z njenim pestrim perjem, katerega kupujejo modistke in klobučarji radi.
Res je, da ima vsaka šoja obilo lopovščin na grbi, da pleni in razdira gnezda našim obče koristnim pevkam in dela mestoma na gozdnih nasadih občutno škodo, navzlic temu pa vsadi iudi marsikak hrast in marsikako bukvo, razmnožuje lešnik in oskoruš, kopino in malino, pokonča nebroj škodljivega mrčesa ter otežuje lisici in kuni roparsko obrt. Sicer pa: ali ni ta ptica že sama po sebi tako lepa in šegava in ali ne prinaša toliko izpremembe in življenja v gozdno tišino, da vzbuja pogled nanjo radost in občudovanje vsakemu prirodoljubu?
Dr. Avgust Munda:
Suičji zarod v naših vodah.
Svetovna vojska je zadala nbarsivu težak udarec. Ročne granate, puške in neupravičena lov sploh so uničevali ribji zarod. Medtem ko so se navadne ribe deloma že opomogle, se ni pomnožil zarod plemenitejših rib, zlasli sulcev še toliko, da bi dosegel predvojno stanje. A tudi drugi vzroki so, ki povzročajo, da je sulcev v naših vodah vedno manj. To so predvsem uravnave vod, ki jemljejo ribam potrebna zaklonišča, in onečiščenje voda po naraščajoči indusiriji (trboveljska premogokopna družba!).
Z napredovanjem kulture se širi tudi zanimanje za šport. Število rib se manjša, a število športnih interesentov se veča. Tvor-nice ribarskega orodja pa izumevajo leto za letom novo orodje, ki je izdelano z veliko točnostjo. Pred nekaj desetletji so mislili, da sploh ni mogoče uloviti sulca na trnek, danes je lov na sulce s trnkom že nekaj vsakdanjega.
Vse to so vzroki, da se suičji zarod v naših vodah vedno bolj krči. Bati se moramo, da ne izgine plemenita riba s časom popolnoma iz naših voda. Radi tega je treba gledati z oblastvene strani na to, da se to prepreči. Predpisi, ki jih je bila izdala vlada v varstvo plemenitejših rib, zlasti sulcev, danes ne zadostujejo več, ker so se razmere izpremenile.
V naslednjem hočem seznaniti s temi predpisi in odgovoriti na vprašanje, v koliko se naj izpremene, da se ohrani plemenita riba našim vodam.
Obstoječi predpisi (§ 54. kranjskega rib. zakona) določajo, da mora odrediti vlada za plemenitejše ribe čas, v katerem se ne smejo loviti. To dobo je določila za sulce od t. marca do 30. aprila.
Vprašali se moramo predvsem, ali in kak smisel ima laka prepoved. Povod prepovedi je la, da so ribe za časa drsii skup-ljene na ozkem prostoru in na plitvih mestih, da so manj boječe in oprezne in da jih je ob lej priliki laže lovili. Tudi je treba ribam nudili ob drstenju mir, da se vrši drstenje nemoteno.
Vprašanje, na kak način naj čuvamo ribe v času drstenja, je mogoče rešiti na dva načina: prvi bi bil ta, da sploh ne lovimo na prostorih, kjer se drste ribe, drugi pa ta, da določimo dobo, v kateri je ribja lov radi drstenja prepovedana. Prvi način prepovedi ima prednost, da se more drstenje nemoteno vršiti, ker je na onem mestu zabranjena vsaka lov, torej tudi lov rib, ki se takrat ne drste.
Po tej prepovedi je torej prepovedano loviti le na drsiiščih, medtem ko je lov na drugih mestih, kjer se ribe ne drste, dovoljena vse leto. To pa je slaba stran te prepovedi, ker se morejo z njo okoristiti neodgovorni elementi in se uspešno izgovarjati, da so ulovili prepovedano ribo na mestu, kjer lov ni zabranjena. Splošna prepoved ribolovi na določenem prostoru ima le pomen, ako združimo z njo prepoved, da se dotična vrsta rib za časa drstenja sploh ne sme loviti. Prepoved lovi na določenem prostoru je torej treba združiti s časovno omejitvijo ribolovi. To načelo je sprejel bavarski ribarski zakon, ki določa Cel. 80), da sme oblasivo na predlog upravičenca ribolovi odrediti mesta, kjer se za časa drstenja ne sme izvrševati nikaka ribja lov in kjer se mora v tem času tudi vse opuščati, kar bi motilo ribo pri drstenju [vožnja s čolni, kopanje peska, sekanje grmovja, spuščanje rac itd.).
Tudi kranjski ribarski zakon, ki velja še vedno v Sloveniji, odreja (§ 55.), da sme vlada, upoštevajoč čas drstenja plemenitejših rib, v določenih vodah odrediti dobo, v kateri je zabranjena vsaka ribolov, ako se s tem znatno ne otežkoči gospodarsko izkoriščevanje voda. To določilo se ni menda v Sloveniji nikoli izvajalo.
Prostorno omejitev ribolovi pozna tudi osnutek ribarskega zakona za kraljevino SHS. Vrhovno ravnateljstvo za ribarstvo je pooblaščeno, da more vsak čas popolnoma zabraniti bodisi na določenem prostoru, bodisi v celi zemlji lov onih rib, ki so redke ali ki jih želi razmnožiti. Taka prepoved pa ne sme trajati več kakor tri leta [čl. 64). Tudi more staviti pod izrečno zaščito poedine vode bodisi deloma ali v celem njihovem prostranstvu (čl. 65).
To so dalekosežne in korenite prostorne omejitve ribolovi.
Uspešna za ribarstvo pa je predvsem časovna omejitev ribolovi. To načelo so prevzele vse moderne zakonodaje. Časovna omejitev more biti splošna (absolutna) ali pa posamična (indivi-
dualna). Absoluina omejiiev ribolovi zabranjuje vsako vrsto lovi. Uvedena je v Prusiji. Ker se drsti večina rib v pomladi in v jeseni, je zabranjena v Prusiji na pomlad in na jesen za dobo enega do dveh mesecev vsaka ribolov. Ta način prepovedi se praktično ne da izvesti, ker je prestroga. Ribiči po poklicu ne morejo po več mesecev v letu izvrševati svoje obrti. Pruska vlada je bila primorana radi tega odrediti, da je tudi v času, ko je ribolov zabranjena, dovoljeno loviti tri dni v tednu. S tem pa je postala prepoved ribolovi brezpomembna. Načelo absolutne prepovedi ribolovi za časa drstenja je torej prestrogo, če se jo pa skuša omiliti, postane iluzorna. Radi tega je uvedla večina držav individualno prepoved za čas drsti. Namen te vrste prepovedi je, da se določi individualno za vsako ribo ali vrsto rib doba, v kateri se ta ali ona vrsta radi drstenja ne sme loviti.
Tega načela se drže tudi predpisi, ki veljajo v Sloveniji. Ta način čuvanja rib je najpravičnejši in nudi zadostno varstvo ribam za časa drstenja. Ker se ribe v različnih krajih, ob različnih podnebnih razmerah ne drste točno ob tistem času, ni mogoče v zakonu natančno določiti za vsako ribo dobe, v kateri se ne sme loviti radi drstenja. Zakon naj bi se torej omejil na to, da prepušča krajevnim oblasivom, naj odrede, upoštevajoč krajevne prilike, dobo, v kateri je lov radi drstenja zabranjena. Na tem stališču stojita obstoječi kranjski ribarski zakon in tudi osnutek edinstvenega ribarskega zakona za kraljevino SHS, ki določa v členu 60: »Za časa drstenja se riba ne sme loviti. Vrhovno ravnateljstvo za ribarsivo je pooblaščeno, da odredi po krajevnih prilikah čas, v katerem se ne smejo loviti poedine ribe.«
Proti temu načinu prepovedi se je ugovarjalo, da omogoča zlorabo, ker se nahaja v večini voda več vrst rib in ker je mogoče uloviti razen rib, ki niso v drsti, tudi take, ki so takrat v prepovedi.
Individualna prepoved ribolovi za časa drstenja je uspešna le, če se prepove tudi razpečavanje in uživanje takih rib za časa drstenja. Prepoved, spraviti ribe za časa drstenja na trg, je upravičena tudi radi tega, ker so ribe takrat suhe in skoro neužitne. Ta prepoved se nahaja tudi v obstoječem kranjskem ribarskem zakonu [§ 64.). Osnutek novega ribarskega zakona pa odreja izrečno (čl. 63), da je zabranjeno prodajanje in kupovanje rib, ako je lov v tem času zabranjena.
V Švici sta individualni in generalni način prepovedi lovi ob drsti združena. Na spomlad je vsaka lov prepovedana, na jesen pa se ne smejo loviti le ribe, ki se takrat drste.
Doba, v kateri se riba radi drstenja ne sme loviti, je v obstoječih predpisih primerno določena. Sulčja drst je do konca
aprila običajno že končana. Vendar bi bilo dobro pri sulcu, ker je riba redka in radi lega potrebna osobilega varstva, dobo prepovedi podaljšati. Meseca maja je sulec izstradan in vsled tega zelo požrešen. Običajno stoji na plitvih mestih koncem curkov in ga je lahko uloviti. Priporočljivo bi bilo, da se razširi doba prepovedi za sulce vsaj tudi na mesec maj. Športni ribič poleti sulca sploh ne lovi. Umestno bi bilo, da se zedinijo vsi športni ribiči, športni klubi in ribarski društvi v Celju in Mariboru, ki imata tudi vodovje v zakupu, v tem, da ne bodo lovili sulcev v poletnem času. Ljubljanski športni klub »Sava« je sklenil že preteklo leto, da smejo njegovi člani loviti sulce le od novembra do konca februarja. Ta sklep bi priporočali vsem zakupnikom ribolovnih lovišč v posnemanje.
Mimogrede omenjam, da bi kazalo podaljšati tudi dobo prepovedi za postrvi, ki se drste v jeseni, vsaj do 1. maja. Do takrat so postrvi po drstenju slabo rejene in skoro neužitne.
Da se očuva ribji zarod, določajo ribarski predpisi tudi, da ne smemo loviti rib, ki nimajo zakonite mere, in da moramo take ribe, ako jih ulovimo slučajno, zopet spustiti v vodo. Namen te določbe je, da pustimo ribo vsaj toliko časa na miru, dokler ni postala sposobna, da se vsaj enkrat v življenju oplodi. To je nravni in gospodarski pomen določila o zakoniti meri.
Salmonidi postanejo plodni običajno v 4. letu. Plodoviiost je najbujnejša v 5. do 6. letu. Sulčja samica, težka 5 kg, ima približno 5000 iker, torej 1000 iker na kilogram. Zakonito mero pri sulcu bi bilo treba torej določiti tako, da se ne sme jemati sulcev, ki niso dosegli popolne stopnje plodovilosli. To stopnjo doseže sulec v
5.	ah 6. letu. Takrat tehta približno 3 do 4 kg. Šele v tej starosti se more uspešno ploditi. Obstoječa zakonita mera, ki določa, da ne smemo jemati sulcev, ki nimajo 54 cm dolžine Cv bivši Štajerski samo 45 cmt, je torej mnogo prenizka. Sulec, ki tehta 3 do 4 kg, meri 65 do 70 cm, ako pa je slabo rejen, pa še nekoliko več.
Nujno je torej potrebno, da se zakonita mera za sulca primerno zviša.
Bavarski športni ribiči so zahtevali, naj se določi mera za sulce na 60 do 65 cm, ker postane ta riba plodovita šele, ko doseže to dolžino. S to zahtevo pa niso mogli prodreti, ker so se ji upirali ribiči po poklicu.
V Sloveniji se ne bo nihče upiral, ako se zviša primerno zakonita mera za sulce po gori označenem načinu in načelu. Lovišča v Sloveniji, v katerih se nahaja sulec, so skoro izključno športna, t. j. ona niso le v rokah športnikov, temveč so tudi taka, da se ne izplača njihovo gospodarsko izkoriščanje. Sava od izvira
do Brežic izvzemši Bohinjko ni nikjer tako rodovitna, da bi mogel ob njej živeli ribič po poklicu. Ta torej ne prihaja v poštev pri zvišanju zakonite mere za sulce, ribiči športniki pa se tej upravičeni zahtevi itak ne morejo in ne smejo upirati, ako hočejo biti športniki. Sicer pa je sulec tako redka riba, da ne prihaja za trg v poštev.
Umestno bi bilo, da priporočajo nbarska društva in ribarski klubi svojim članom, naj jemljejo le sulce, ki merijo najmanj 65 cm ali ki tehtajo najmanj 3 kg. Teža 3 kg bi bila v praksi bolj priporočljiva kakor mera po dolžini, ker dosežejo tudi slabo rejeni sulci to mero, tehtajo pa jedva kilogram in pol.
V tem pogledu se je v Sloveniji mnogo grešilo. Sicer dobri športni ribiči jemljejo sulce, ki tehtajo komaj kilogram. Vendar je že več zakupnikov lovišč sklenilo in se obvezalo v pogodbi, da ne bodo jemali sulcev, ki tehtajo manj kakor 3 kg. Ljubljanski ribarski klub »Sava« izvaja to načelo že več let. Uspehi tega postopanja so že sedaj vidni. Sulčji zarod so bo opomogel le tedaj, ako bodo vsi zakupniki postopali enako.
Sulce, katere hočemo zopet spustiti v vodo, pritisnemo rahlo k tlom in jim izrežemo s škarjami trnke. Nato jim odstranimo pijavke, ki so se ujele v meso nasproti škrgam. Pri tem pa moramo paziti, da jim ne ranimo škrg. Odstranitev pijavk je potrebna, ker mučijo sulca in ga ovirajo v rasti.
Lovišča, v katerih se drže ribiči le mere, ki jo predpisuje zakon, morajo začeti s časom pešati. Profesor Franke je pred več leti spustil v Ljubljanico (lovišče št. 45) sulčje mladice. Nekaj let nato je polovil neki ribič iz tega lovišča v eni športni dobi 82 sulcev, ki so tehtali vsi le največ po 2 kg. Uničil je torej s tem skoro ves sulčji zarod poprej, kakor so dosegli sulci plodovitosf. Ves trud profesorja Franketa je bil s tem uničen.
Iz gori navedenega sledi, da ne zadostujejo zakoniti predpisi za očuvanje sulčjega zaroda v naših vodah. Zato priporočamo vladi, da izda čimprej predpise, s katerimi se bo zaščitil sulčji zarod v naših vodah izdatneje kakor doslej.
J“jS -	' = ' \W		
	* USTEf^ v |	
		
Fr. Bračun:
Zimskega dne v Ravnem logu.
Osira burja brije po bregu nizdol, se podi prek klanca, da plešejo nežni, snežni kristali divji ples, se upira v lesene vrine ograje, da ječijo pod silnim navalom, prehaja na dvorišča, se zaganja z divjo besnostjo v s slamo krite vaške hišice in iuii od jeze, ker se ji z uspehom upirajo nizka bitja. Zato jih obmetuje z ledenimi snežinkami, kakor da jih hoče pokopati pod rahlo gmoto, stresa drevesa in drvi naprej v odprto krajino z vriščem in s hrupom. Medlo migljajo lučice skozi stekla na oknih v sivo temo.
»Ako se do polnoči prevedri, jo mahneva jutri proti Ravnemu logu, France,« nagovori oče Hrastar izza zapečka sina, ki pomaga za kratek čas luščili fižol v toplo zakurjeni sobici samotne vaške hišice. »Po laki vihri vstajajo zajci pozno, prehodijo malo m se dajo lahko izsledili.«
»Tudi jaz sem si že zaželel snega, oče,« odgovarja sin visoko-šolec, ki se nahaja za božič doma pri starših. »Saj pohajam že dosti dolgo skoro brez uspeha po naših hribih. V suhem vremenu nima tudi pes voha in zajci so pri nas redki.«
»Zato pa zastavni, primojdunaj! Vsak za dva poljska mačka,« se posmeje oče Hrastar, potrka s pipico po klopi, strese pepel na tla, vtakne pipico v telovnik ter se pridruži ostalim, ki sedijo za mizo pred kupom stročja ter luščijo podolgasfi plod v košarice.
»Da, zastavni že, pa zategli tudi, bogme, da me je zadnjič grdo oštel profesor, ki obeduje v Narodnem domu, kako se drznem pošiljati gostilničarki tako predpotopno svojad, ki mu je z žilavim mesom skoro polomila zobe.«
»Seveda nista zakrivila tega greha ne ti ne zajec,« pripomni mati, »ampak kuharica, ki ga ni držala dosti dolgo v obari, da ga primerno zrahlja.«
»To veš že ti bolje, Ana! A res je, da so naši gorski zajci vse drugače utrjeni in dosežejo vobče večjo starost ko tisti poljski muci. Ne dvomim sicer, da je zajčji rod pri nas v hribih in doli na
polju isti, toda kakor se moramo i mi hribovci borih že od mladosti z dosii večjimi pnrodnimi iežkočami in je naš boj za obsianek brezprimerno težji, kakor ga bijejo poljanci, borba, ki nas utrdi in učvrsti, da se razlikujemo splošno že po telesni moči in velikosti od onih, tako nekako bo razmerje tudi med zajci. Zato pa občutimo tudi večje veselje, ako se posreči komu izmed nas prekucniti mrcino, in smo vse bolj ponosni na plen, kakor tisti tam doli, ki jih pobijajo na kupe.«
»Prav imate, očel Čim več truda in napora stane plen, tem večje zadoščenje prinaša. Če pa upoštevam še lepoto naših hribov in gozdov, sveži gorski zrak in živce krepčajočo samoto, pa morem skoro trditi, da nam ni treba zavidati oholim poljancem.«
Tako se je pletla govorica pod preprosto slamnato streho še pozno v noč. Zunaj pa je bučal vihar ter žvižgal, piskal in godel snežinkam k divjemu plesu — — —
Piki Pek! Pik! Pok! Nenavadno glasno se glasijo drugi dan udarci sekire v čistem vzduhu po visokoplodnem gozdu pod Ravnim logom. Strmškov Tomaž obsekuje podrto bukev. Mišičasti roki korenjaškega hribovca sučeta z vnemo težko orodje, da pada mah na mah ob deblu na vejo in odletavajo bledorumene treske krhkega lesa na vse strani. Pek - rsk! Kakor moško bedro debela veja se je odčesnila in zdrknila z ropotom na tla. Za trenutek postavi mož sekiro poleg sebe v sneg ter si obriše z rokavom rosno čelo.
»Dobro srečo, Tomaž!« ga zmoti tedaj pozdrav od zadaj, »Priden si in prizadeven, ko si že tako zgodaj na delu.« Tako hvali oče Hrastar, ki je prisopihal pravkar s sinom za hrbet marljivemu drvarju. »Bolje si jo pogodil s smotrenim poslom kakor midva, ki jo mahava za slepo srečo. Ali je kak sled tam gori?«
»Kaj hočem, Hrastar?« odvrne Tomaž. »Zima je tu, predpust se bliža in doba, ko bom kakor druga leta z zvokom trobe kratkočasil po gostijah in veselicah poljance. Medtem mi pa vendar žena in otrok ne smeta zmrzniti doma. Sleda bodeta našla tani gori. Prav za našim hlevom se je sprehajal ponoči dolgouhi štrkolin. Gotovo ni daleč.«
»Pa srečno in hvala ti lepa za napotek! Morda bo pa le kaj uspeha.«
»Bo, bo že! Le dobro zastavita dolgopeica, da vam jo prezgodaj ne popiha z ležišča!«
Tomaž si pljune v roki in se loti iznova posla, Hrastar in sin jo pa udarita po vijugastem tiru proti vrhu.
Nekoliko više gori preneha visokoplodni gozd ter preide pobočje v dolgo in ozko planoto — večinoma pašniki, senožeti
in nekaj njivic. Svet je večidel odpri in pregleden, le ob robih porasel s pritličnim grmičjem in brinjem. Danes ga pokriva deviško bela odeja, na kateri se vidi tir proti Strmškovi koči kakor širok šiv neokretne roke. Tu se razdružiia lovca. Starejši jo mahne po tiru naprej proti koči na drugem robu planotice, mlajši pa jo udari kar prek, da pride v ovinku do istega cilja.
Še pred edinim človeškim prebivališčem na Ravnem logu zadene oče Hrastar na značilni zajčji sled, ki vodi za Strmškov hlev, odtod nizdol na rob gozda ter naprej med pritlično brinje. Stari Hrastar posioji ter se ozira okoli. Povsod drugod je, kolikor more pregledati svet, snežna odeja gladka in nedotaknjena, tam med brinovimi grmi pa, le glej, gre sled naprej, v isti smeri nazaj in zopet po istem mestu naprej, da je nastal v snegu pravcat ozek tir. Ako ne vodi sled kod po jarku med brinjem naprej v gozd, mora ležati zajec tam doli.
Pravkar se je prikazal od nasprotne strani France. Hrastar mu mahne z roko in mu da znamenje, da obstane in se pripravi na strel, sam pa šuta z napeto puško v rokah oprezno proti mestu, kjer zmanjka sleda. Tudi v jarku ni opaziti zajčje stopinje. »Kje si, stric?« Za trenutek obstane Hrastar. Tedaj pa se požene dolgouhec v velikanskem skoku izpod grma onstran jarka v sneg ter pobira pete naglo, kolikor ga ne ovira mehka gmota, naprej po jarkovem robu. Toda prepozno je. Korak v stran stopi Hrastar, dvigne puško k licu, pomeri dobro med zajčeva uhlja in sproži, da zagrmi strel mogočno prek planote, bobni dalje v dolino ih se odziva v mnogokratnem jeku od sosednih gor. Zajec se prekopicne v jarek, odskakuje na mestu meter visoko od tal ter škropi z rdečim življenjskim sokom okolico.
»Izborno ste ga pogodili, oče!« pohvali sin strelca. »Dober začetek obeta srečen konec!«
»Ha, ha! Še ga pihne stari Hrastar, če je treba!« se odzove ponosno oče sinu ter gazi premišljeno proti mestu, kjer ga čaka v jarku v zadnjih krčevitih stresljajih zajec. »Ta ne bo več dražil Strmškove I.ene in ji sladkosnedal pomladi po fižolu. Toda zdaj pa le naprej, da izslediva drugega! Ti gaziš laže po celem snegu kakor jaz z zajcem. Drži se torej bolj sredine planote, jaz pa jo mahnem ob robu gozda! Če zadeneš na sled, mi zahopaj dvakrat zaporedoma; ako pa skoči zajec nepričakovano, streljaj! V podobnem slučaju storim jaz enako. Oglasi se mi torej in mi pridi gotovo v pomoč, ako zaslišiš zaporeden hop-hop!«
Nato se zopet razideta oče in sin.
Nekako dober kilometer v stran od Strmškove koče stoji blizu onostranskega gozdovega roba Završnikov kozelc. Trenutno
čaka pod podstrešjem polno sena in otave, da ju zvozi gospodar velike senožeti na Ravnem logu prilično s sanmi na dom. Proti kozelcu jo nameri France, gazi sneg, ki mu sega vobče čez koleni, postoji tupaiam, da si obriše znoj s čela, ter se ozira pozorno okoli. Nikjer ni madeža na deviško čistem pregrinjalu. Le tam ob kozelcu — ali se mu morda le dozdeva? — vodi temnejša črta prek porcelanasiobele preproge. To si je treba ogledati od blizu!
Težko haca mož po celem snegu, pa še preden pride docela na mesio, kjer stoji ob smreki samotni kozelc, spozna sled v snegu, stopinje kakor oglišča podolgovatega romboida.
»5rez dvoma kuna! Glej! Tam je prišla iz gozda, priskakljala po tleh do stebra in od iu — ni več sledu. Tudi na oni strani kozelca ni opaziti stopinj v snegu. Kaj, ko bi bila dragoceno-krzna tatica na stanu?«
Tako premišlja polglasno France, ko zasliši iz gozda zategnjeni: hoop-hoop! Z glasnim hop odgovori na očetov klic, pregleda še v naglici položaj okrog kozelca ter jo mahne v smer, odkoder mu je došel zvok.
Kakor general pred bitko, ki si je že popolnoma na jasnem, kako je treba sovražniku do živega, stoji stari Hrastar pod gornjim robom gozda, kjer ga preseka vzdolž plitev vodni jarek, prav za prav suha hudournikova struga, ter pričakuje nestrpno pomočnika. Zajca si je obesil na bližnjo bukev, da mu ni v napoije. Sneg si je razkopal izpod nog, da stoji na kopnem, z ustnicama pa guli nerazdružni čuk in puha sive meglice v zrak. Neprestano prestopa z noge na nogo, si tare goli roki drugo ob drugi ter se ozira v dolino. Tu ga zmotijo koraki za hrbtom.
»Dobro, da prihajaš, France,« pozdravi Hrastar sina. »Skoro me že zebe ob mirni stoji. Tam doli v leščevju sem zopet ob-sledil enega. Sled vodi v goščo, a nikjer iz nje. Kar tu sem se postavi, jaz jo pa mahnem po sledu za dušmanom. Ni šmeni, da ne pride kdo izmed naju do strela! Imej torej odprte oči!«
Po teh besedah se začne pomikati stari Hrastar po lastnem tiru navzdol, France pa se postavi na mesto, kjer je oče razkopal sneg. Nekaj časa zre za starim, ki hodi v ovinku navzdol, da obide leščevje, nato ga pa moti v pozornosti tropa čopastih siničk, ki se obešajo spretno po golih bukovih mladikah in si iščejo z vnemo bub in drugega mrčesa med razpokanim lubom. Sinicam se pač tudi pozimi še najbolje godi. Res jih tare mraz, ali pomanjkanja, ki ga trpijo druge živali, ne čutijo, saj jih čaka povsod bogato obložena miza. Zdaj je najbližnja opazila mirno stoječega lovca. Namah prileti čisto blizu na vejo ter se mu klanja
in čudi, kakor da ga hoče izpraševali: »Kdo si ii — ii?« V hipu so tudi oslale drobne piičice na veji, opazujejo nenavadno prikazen od vseli sirarn ier izražajo svoje mnenje v mnogo-šievnem ci-ci-ci. Ker pa sloji lovec mirno na meslu in se ne gane, izgubljajo nezaupanje in zanimanje zanj, se.lotevajo polagoma iznova posla, plezajo urno po tankih mladikah sem ler ija, se obešajo sprelno z glavo navzdol na vejice ier preiščejo in izpraznijo vesino vsako razpoko v lubu.
Gromovi! »pozor!« iz leščevja zmoli mladega Hrasiarja v opazovanju. Komaj se pripravi na sirel, je že zajec skoro pri njem. Preblizu je in prenevarno je sireljali proii leščevju, ko ne ve, kje sloji oče. Zalo se umakne zg korak na siran. Tedaj ga pa opazi zajec ier se požene v- silnem skoku iz jarka v odprlo goščo, toda le, da ga prekucne sirel v sneg. Namah je lovec pri njem, ga pograbi za zadnji nogi, ga vzdigne od ial ier ga udari za uhlja z roko, da se umiri. Naio mu predre z nožem nad kolenom zadnjo nogo, pretakne drugo šapico skozi luknjo, nese zajca nazaj na stojišče in ga obesi kar vrh očeiovega na prirezano vejo.
Medlem prisopiha tudi siari Hrastar iz leščevja.
»Kje je zajec, France? Menda ga vendar nisi zgrešil?«
»Le pomirite se, oče! Že je zlezel na bukev kar na vašo mrcino.«
»Hentaj! To bo vesela stara, ko jo primahava na dom! Samo trenutek sem videl smukniti sivo liso po leščevju navzgor. Ker nisem mogel streljati, sem le opozoril z vzklikom.«
»Baš prav, oče, da me ni povsem presenetil! Zdaj pa hočem vodili jaz vas na vse bolj dragocen plen kakor je ta na bukvi.«
»Ali si morda obsledil kuno lam zgoraj? Na samotnem Za-vršnikovem kozelcu domuje silno rada.«
»Uganili ste. Toda na kozelcu je natlačeno polno krme. Kako spraviva žival iz skrivališča?«
»To ni bas težko,« mu odvrne oče. »Kakor veš, kuna silno mrzi godbo. Strmškov Tomaž pa, ki trobi na lovski rog, nama bo gotovo na uslugo in nama zatrobenta pod kozelcem tako presunljivo, da naju bodo še jutri bolela ušesa. Najbolje je, da vzamem jaz zajca in ju ponesem pod kozelc, ti pa, ki hodiš laže, pojdi po Tomaža! Kar tu-le okoli jo udari!«
Oče in sin se razideta. Stari jo mahne s težkim bremenom po sinovem tiru proti kozelcu, ta pa si poišče najpriprav-nejšo pot po robu planote, kjer je vihar skrbno izpihal sneg v dolino. Tu more po kopnem hitreje naprej in pride kmalu do bukve, ki sameva nekako na južnem robu planotice. Opoldansko solnce upira medle žarke v belo krajino, obseva bukev in pod
njo — ali ga varajo oči? — velike, bele, šipkovim podobne, pritlične cvete. Brez dvoma! Črni teloh cvete tu ter se ne meni mnogo za belo okolico, zlatičnica z mesnatimi listi in cveti ter z močno strupenim sokom, ki pravi o njem prislovica:
»Par kapljic lice pordeči, deset človeka umori.«
Okrog in okrog si okrasi France klobuk z lepim cvetjem, nato pa nadaljuje pot proti gozdu.
Lep je Ravni log in zanimiv ob vsakem letnem času. Celo bela snežna odeja ne more zatreti življenja, ki se kaže v mnogih premenah skoro ob vsakem koraku. Kje imajo poljanci cvetje v snegu? Kvečjemu zjutraj na z ledenimi cvetlicami okovanem steklu. Prav tako pa nahajamo v gorskem svetu živali, ki jih polje večinoma ne pozna. Na pomlad gruli v prostranih gozdih pod Ravnim logom bistrovidni grivar in cicericija pestroperi jereb, gnezdita lenivi mišar in rokovnjaški kragulj, vse leto rezgeče tu črna žolna in vriska v toplejših mesečnih nočeh skrivnostni skovir, na pla-notico zahajajo na pašo skokonoge srne ter se klatijo okrog plemenite kune, katerih svojsiva označujejo sledeči stihi:
Belice kune in zlatice razločiti baš težko ni: kot črešnjev cvet beli se oni, kot svila grlo tej žolti, a krvoločna ena kakor druga je za živalstvo naše prava — kuga.
Kljub temu pa zavidajo hribovci poljancem za udobnejše življenje, ker ne znajo ceniti prirodnih krasot, s katerimi jih je bogato obdarila narava.
Medtem je obsekal Tomaž bukev ter sesekal in zložil vrhovino na kup. Ko mu razloži France željo in mu ponudi smotko v darilo, zadene sekiro na ramo ter se napoti drage volje z lovcem proti domu.
Stari Hrastar je baš iznova izpraznil pepel iz kratke pipice v sneg, ki ga je nanosil ponoči vihar pod kozelc, ko se prikaže France s spremljevalcem v bližini. Malo pozneje stoji že mešana družba pod streho samotnega poslopja ter posluša vojni načrt.
»Ti, France,« ukazuje Hrastar, »se postavi tja-le na oni ogel kozelca, da pregledaš spodnji del strehe in prednjo lino, jaz bom stal pri smreki na nasprotnem koncu! Ti, Tomaž, pa poskusi srečo najprej spodaj pod kozelcem! Če ne bo uspeha, pa zlezi po lestvici v višja področja ter posnemaj Jude pred Jeriho, ki
so trobili, da so omajali mestni zid in ga zrušili! Za trud ti postrežem z najboljšo slivovko, ki jo premorem, kakor hitro prideš v vas.«
»Ne boj se. Hrastar! Zdrava pljuča imam, hvala Bogu, in če ni zver docela gluha, mora izpod podstrešja!«
Razpored je končan, orožje za boj pripravljeno. Z ušesa in mozeg preiresujočimi zvoki zadoni izpod kozelca čez planoto znana narodna:
Pridi Gorenj'c z mrzle planine...!
Toda »gorenjec«, ki si je s senom dobro založil ušesi, se ne zmeni in ne zgane, naj se glasi rog še tako mogočno zapoved-ljivo in mikavno vabljivo v čisti gorski vzduh:
pridi se gret, mrzel je led!
Zato zleze Tomaž po lestvici navzgor. Toda komaj zabrnijo prvi zvoki lovskega roga tako pomembno v svet:
Le glej, kak’ mimo gre ...,
počita zaporedoma strela na gornjem koncu kozelca.
»Tristo tisoč kosmatih vragov!« zasliši Tomaž zarobantiti starega Hrastarja. »Ta mi jo je pa poceni unesla. Za trenutek pomoli hudnik glavo skozi lino, kakor da hoče skočiti,« pripoveduje Hrastar sinu, »tedaj ustrelim, pa se mi umakne namah v luknjo. Nato pa se požene naglo, kakor da je vrglo zlomka prožno pero, na smrekino vejo. Takrat počim drugič, pa prepozen sem. Preden odprem puško, je že na tleh in mi izgine v neznansko brzih skokih v gozd.«
»Ha, ha, Hrastar! Cela črna vojska tvojih kosmatih vragov ne prižene več lepokrzne navihanke iz gozda. Da nisi tako mladeniško vročekrven, bi se mogel ponašati zdajle še z rjastim kožuščkom vitke pretkanke, ki se nam posmehuje zdaj nekje v skalni razpoki ali votlem drevesu, da smo jo tako dober kup izpustili iz zasede.«
»Prav praviš, Tomaž! Sam sem si kriv. Da bi imel saj dolgo-skokega Peruna pri sebi! Toda po toči zvoniti je prepozno. Pa na slivovko ne pozabi, ko prideš v vas!«
Potrt in ozlovoljen pobere stari Hrastar zajca ter jo ubere tiho s sinom proti gozdu, Tomaž pa si obesi rog prek levice ter jo nameri proti domu.
Nič kaj prijetni občutki tega dogodka niso ustvarili rožnatega razpoloženja. Zato je trdovratno molčal Hrastar, utopljen v nevesele misli, ko sta jo mahala s sinom proti domu. A tudi France ni maral dražiti očeta z nagovori.
lovec, 1922.
S» 131
Čof! Vitka veverica preskoči z drevesa na drevo, spleza po deblu navzgor in po veji naprej ier se požene v dobro usmerjenem loku na smrekino vejo, da se globoko uklone in se vsuje ploha suhih igel na ha. Še se ziblje veja, ko je že izginila veverica nekam proti vrhu drevesa.
Z zanimanjem opazuje France brhko živalco in igro vej in mladik ter — izpoddrsne nenadoma v globoko živinsko stopinjo, se prevehne, da odfrči klobuk daleč v stran, in sede v sredo umazane ilovnate brozge na zajca, visečega raz nahrbtnik.
»Hola! France! Ta poklon sredi kolovoza pa ni v načrtu,« se oglasi stari Flrastar in priskoči sinu v pomoč, da ga izvleče iz luže. V tem trenutku zbrni skozi vejevje korenjaškega drevja peslroperi detel ier se zasmeji glasno in porogljivo čemernima lovcema. Prebit je led. Veselo se zahohočeta i tovariša ier nadaljujeta dobre volje pot proti domu ...
Lovska.
(Svojemu prijatelju Milošu Rošu.)
Tempo di marcia.	V vas! Gatti, dne 19. oktobra 1918.
(Htzk	-c				w		ib- —- N -J	
	p ip .g					
f/T) v (Z JlL	S			i t	b		r i	
	b '• (*•					d ra- S
; ' k r Že lov - ski rog do - ni / J'’ N S				tra - ra, t h 1		
			■		v	
_ )• j ■> . ;v	1	r 0	4	•r :	C	
k u .4. ^	r n \j			b b		7	
	v r n		t			1	
(rf-&—^		0			•	——1	—1—1				
				— - - -	
-fcfar £ -h- '		1 1 1		0 - 1	
VM/ L	J	L w	1 • •/• b	r r « 0	
p ' ^ ^ ^ p ra, tra - ra, tra - ra! Brž pu - ški - co n ! U.J' J N J					a S
		Mf r'	r i	i 1	
!• v r	ur			j		
-'h l r '	J	I / D			
F P b				£ J	
mft
Brž
t


tra
mf
t—r~r
a - mo, tra
t .1 f' P

pu - ški - co na
ra,

ra,
brž
pa - li - co v ro


&JL
tra
h h
ra,
£
•r
tra
m
:p=p:

ra - mo, brž
pa - Ii - co v ro
ko.
To-
=(•—r
ko.
va - ri - si, na no • ge, pre - kra-sno ju - tro

I h
h
Aw A
h s A ■ *
bo,
tfé


a
Brž
pu • ski - co na
ra-mo, brž pa - li - co v ro - ko.
"O-, ? 9 -fs		t		R—		N	r	r		9»
					
ftrvf-p r - 7 9		i ' if		f	ÿ~~ “T "n	
'L u		L 	A		b r. 9 J	b r~:
r	a, fra - ie		P ' V P i, tra - ra, tra - ra, ira - ra! 1 ^ J* h S. N !		
-fV L «			: ]		9* n 1
	. <V 'J			b ! i 9	
S □' L	/ A		! /	A n h i	! ~11
V Ü					' ' U	t 11

Iz lovskega oprtnika.
Božič, ki je podal poročilo o delovanju podružnice v preteklem letu. Ker ni bilo razmerje osrednjega društva do podružnic še povsem ustaljeno, se podružnica ni mogla bogvekaj izkazati. Stela je v celoti 136 rednih članov. O blagajniškem prometu je poročal blagajnik Leon Paiik. Ko je dobil stari odbor odrešnico, so se izvedle nove volitve. Za načelnika je bil izvoljen Leon Malaje iz Stražišča, za podnačelnika Ivan Rabič iz Mojstrana, za tajnika Fr. Resman iz Radovljice, za blagajnika Leon Patik iz Radovljice, za odbornike pa: Al. Langus iz Radovljice, Zmagoslav Z.iernfeld z Bleda, Ivan Zupan z Dovjega in Cvetko Božič iz Boh. Bistrice. Za preglednika računov sta bila izvoljena Janez Golob z Jesenic in Igo Kraut iz Kranja. Novi načelnik se je zahvalil za izkazano mu čast ter prosil, da bi ga podpirali pd-bor in podružniki po svojih močeh, da se bo podružnica gibala in ne zibala v mrtvilu. Nato so bila sprejeta nova pravila, ki so prilagojena pravilom osrednjega društva.
Okoliš se je omejil na sodne okraje Kranj, Radovljica, Tržič in Kranjska gora. Škofja Loka se je izločila, ker je lovcem iz tega sodnega okraja gotovo bliže do osrednjega društva v Ljubljano kakor do podružnice v Radovljico.
Glede zaupnikov, ki jih ima podružnica pravico pošiljati k sejam osrednjega odbora, je bilo sklenjeno, naj od-
Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani opozarja na mladinsko preizkušnjo ptičarjev, ki se bo vršila 23. aprila t. L v lovišču Moste in Devica Marija v Polju. Zbirališče ob osmih zjutraj na dvorišču Hribarjeve tovarne na Zaloški cesti. Želimo, da si ogledajo preizkušnjo vsi, Ki se zanimajo za napredek naših ptičarjev
Isti klub objavi v prihodnji številki Lovca pogoje za razstavo psov vseh pasem, ki se bo vršila o binkoštih v Ljubljani. Čast naših lovcev zahteva, da se pokažemo v sijajni luči predvsem na onem polju, kjer pokažemo lahko" domačo pasmo. V mislih imam v prvi vrsti naše brake in notranjske ovčarje.
Klub bo skušal dobiti za udeležnike razstave potrebne olajšave na železnicah. Obračamo se do zavednejših lovcev, da začno takoj vzbujati po deželi zanimanje za razstavo, ki je ne le moralnega, ampak tudi gospodarskega pomena za naše lovce.
II. redni obči zbor naše gorenjske podružnice. V prijazni Mojstrani pri še bolj prijaznem Rabiču se je vršil dne 2. februarja t. 1. II. redni obči zbor gorenjske podružnice našega društva. Udeležba je bila še dosti dobra; nabralo se. je bilo kakih 50 pristnih gorenjskih lovcev, eden z večjo in lepšo kozjo brado kot drugi. Osrednje društvo iz Ljubljane sta zastopala predsednik dr. Lovrenčič in računski preglednik Viktor Tančic. Zborovanje je vodil inž. Cvetko
pošilja odbor sam po lastnem preudarku zaupnike; nadalje je zbor sklenil, da se ne pobirajo za podružnico nikake doklade, tako da plačajo člani le 25 Din, oziroma 12-50 Din, ki jih zahteva osrednji odbor. Stvar novega odbora bo, pridobiti s kako prireditvijo podružnici nekaj premoženja. Potem je sledilo več vprašanj, na katere je odgovarjal iz večine predsednik osrednjega društva, zlasti kaj je z novimi taksami, koga se mora smatrati gostom, kakšni predpisi veljajo sedaj glede streljanja psov, ki vznemirjajo lovišča itd. Tudi o strelišču na Jesenicah se je govorilo. G. Golob je povedal, da stoji stvar že na trdni podlagi. Reklo se je še to in ono, nakar je bilo ob pol dveh zborovanje zaključeno in je sedla družba k obedu. Popoldne se je začelo zgrinjati čimdalje več ljudstva in se je razvil živahen ples ter zabava.
Posebej moramo omeniti, da je izredno okusno okrasil podnačelnik Rabič prostore hotela Triglava, kjer se je vršil obči zbor in ples. To je kar mrgolelo rogljev in rogovja, nagačenih orlov, jastrebov, petelinov in ruševcev, zunaj je pa visela v železju košatorepa lisica, ki se je bila ujela prejšnji dan! Zares, prav vse po lovsko, kakor se spodobi. Čast Gorenjcem!	Dr. Lovrenčič.
Ustanovni obči zbor naše podružnice v Celju. Zelena Štajerska nima samo lepih lovišč, marveč tudi lepo število navdušenih in za negovanje divjačine vnetih lovcev. Večina teh je že včlanjena v našem društvu. Da se pa še bolj poglobi smisel za umno negovanje lovišč in za društveno življenje, sta se osnovali že lansko leto podružnici v Ptuju in v Mariboru. Pa tudi Savinjska dolina ni hotela zaostati. Dne 29. januarja t. 1. se je zbralo v Celju nad 40 lovcev iz Celja in okolice, ki so sklenili soglasno, da se naj osnuje za okrožje okrajnih glavarstev Celje in Konjice podružnica Slov. lovskega društva s sedežem v Celju.
Izvolil se je pripravljalni odbor s Franom Confidentijem na čelu. Po priza-
devanju tega gospoda in pa okrajnega gozdarja Alojzija Rihteršiča se je res osnovala 19. februarja podružnica. Osrednje društvo so zastopali: predsednik dr. Lovrenčič, odbornik Pogorelec in računski preglednik Tančic. Ustanovni obči zbor se je pričel ob desetih dopoldne v prostorih Balkana. Daši je deževalo in snežilo, se je vendar nabralo kakih 60 članov Slov. lov. društva. Zborovanje je vodil dr. Lovrenčič. Okoliš podružnice se je omejil na sodne okraje Celje, Laško, Vransko, Gornji grad, Šoštanj, Šmarje, Kozje, Konjice in Rogatec. Sklenilo se je nadalje, da ne bodo plačevali podružniki za to leto nobenih drugih prispevkov kakor članarino 25 Din (zapriseženi lovci samo 12-50 Din), kakor jo je določilo osrednje društvo. Imenovanje odposlancev za seje osrednjega odbora v Ljubljani se je prepustilo odboru. Seje odbora se morajo vršiti najmanj vsako četrt leta.
Pri volitvah so bili izvoljeni: za načelnika Fran Confidenti, veletrgovec v Celju; za podnačelnika Fran Roblek, veleposestnik v Žalcu; za tajnika Ljudevit Černej, okr. šol. nadzornik v Celju; za blagajnika Iv. Erhartič, odvetnik v Celju; v odbor pa: Robert Diehl, tovarnar v Celju; Drago Bernardi, hotelir v Celju; Danko Barle, gozdar v Konjicah; Vilko Kukec, posestnik v Žalcu. Račun-ska preglednika sta: Milan Repič, trgovec v Trbovljah, in Ivan Stanič, višji davčni upravitelj v Celju. Odbor bo imenoval še za posamezne kraje svoje zaupnike, kakor to predvideva § 27. pravil osrednjega društva. Ob zaključku zborovanja se je odposlal kabinetni pisarni Nj. Veličanstva kralja najvdanejši lovski pozdrav.
Celjska podružnica, ki šteje danes že nad 160 članov, obeta biti naša najmočnejša podružnica. Le krepko na delo!	Dr. Lovrenčič.
Ali more občina samolasino razrušili zakupno pogodbo lovišča? Po prevratu so se pričele najemnine za naša lovišča neverjetno dvigati. Pri dražbah so se plačevale vsote, ki niso bile v nobenem
razmerju z razsežnostjo lovišč, še manj pa z množino divjačine, ki so jo imela lovišča. Imamo pa tudi občine, katerih lovišča so se oddala kratko pred prevratom v najem in katerim plačujejo najemniki le zmerne in primerne najemnine.
Razumljivo je tedaj, da ni tem občinam nikakor po volji, da bi donašala njihova lovišča samo razmeroma nizko najemščino. Pričele so prihajati z zahtevo, da se mora najemnina povišati ali pa da mora iti lovišče iznova na dražbo, če bi se najemniki tej zahtevi ne uklonili.
Nastane torej vprašanje, če je taka zahteva upravičena in utemeljena v naših zakonih. Odgovor more biti samo ta, da ne.
Zakupna pogodba, sklenjena z občino glede lovišča, je običajna zakupna pogodba. Na tem ne izpremeni ničesar okolnost, da se sklene pogodba na javni dražbi, pri kateri nekako zastopa občino okrajno glavarstvo. Zato veljajo za take pogodbe tudi predpisi našega občega državljanskega zakonika. Glavno načelo pogodbenega prava pa je, da se more vsaka pogodba, tedaj tudi zakupna, razrušiti samo s privolitvijo obeh pogodbenih strank. Poznamo sicer tudi določila, ki ugotavljajo, kdaj se sme pogodba enostransko razrušiti, kdaj sme namreč ena stranka predčasno zahtevati razveljavljenje pogodbe, vendar pa ne moremo pod te izredne določbe nikakor spraviti okolnosti, da se sme zahtevati razrušitev radi tega, ker so se dosegle po tem, ko je že bilo lovišče izdraženo, pri dražbah lovišč drugih občin izvenredno višje najemnine. Kajti to je okolnost, ki se ni pripetila niti v subjektu — v strankah — niti v objektu pogodbe in je povsem izven pogodbe ležeča okolnost, katera se tedaj ne more upoštevati.
Kolikor je meni znano, še niso imela pri nas sodišča prilike, pečati se s temi vprašanji. V »Deutsche Jagerzeitung« št. 35. 1.1922. sem pa našel razsodbo deželnega sodišča v Mainzu, ki je sodilo o
dopustnosti ali nedopustnosti predčasne razrušitve pogodbe za lovišče. Sodišče je ugotovilo, da je taka razrušitev nedopustna in v zakonu neutemeljena. Ker je ,pa obči državljanski zakon, veljaven v Nemčiji, sličen našemu, je ta razsodba tudi za nas zanimiva in zato jo tu v izvlečku priobčujem.
Lovišče očine Essenheim je bilo oddano 1. 1917. na dražbi v najem za dobo devetih let, počenši s 1. februarjem 1917. Letna zakupnina je znašala 4020 mark. Občina je odpovedala vsled sklepa občinskega odbora najemnikom zakupno pogodbo, in sicer tako, da se naj smatra ta za takoj razrušeno. Najemniki so na to odpoved odgovorili s tožbo, v kateri zahtevajo, da naj se razsodi, da je podana odpoved nedopustna in da traja zakupna doba do 31. januarja 1926. Tožena občina se je branila s tem, da velja clausula rebus sic stantibus tudi za predmetno zakupno pogodbo in da se radi tega ne more od nje zahtevati, da bi vzdržala pri popolnoma izpre-menjenih razmerah zakupno razmerje. Glede zgorajšnje omejitve omenjam, da ima ta pomen, da se pri sklepu pogodeb, če se izrečno ne dogovori kaj drugega, predpostavlja, da ostanejo okolnosti, ob katerih se je sklenila pogodba, neiz-premenjene. Ako so se okolnosti potem, ko je treba pogodbo izpolniti, tako iz-premenile, da otežujejo izvenredno eni ali drugi stranki njeno izvršitev, zahteva lahko ta stranka razrušitev pogodbe.
Sodišče je razsodilo v imenovanem slučaju tako, da je ugodilo tožbi najemnikov. V razlogih se navaja, da ni uporabljiva v tem slučaju clausula rebus sic stantibus. Sodišče priznava, da so se razmere od dneva sklenjene pogodbe močno izpremenile. Resnica je, da so cene divjačini izvenredno poskočile. Istina je pa tudi, da so stroški izvrševanja lova močno narasli; cene nabojem, plače lovskemu osobju, plače gonjačev, vožnje, cene obleke so najmanj v istem razmerju poskočile kakor cene divjačini. Stroški izvrševanja lova in dohodki iz lovišča stojijo tudi pri teh
izpremenjenih razmerah v primernem razmerju in se ne more trditi, da bi. bilo nastalo med tema dvema činiteljema tako nesorazmerje, da bi se moglo govoriti o očitni krivičnosti, če pogodba še nadalje obstoji.
Sodišče priznava dalje, da so najemnine za. lovišča po vojski zelo narasle in se dvignile. Pravica lova je ena izmed pravic lastnika zemlje, katere pa ne more sam izvrševati, ampak se oddaja v najem po občini. Dohodki iz izvrševanja lovske pravice se torej ne morejo upoštevati pri določitvi donosa zemljišča; nizke najemnine niso zato nikaka krivičnost napram lastnikom. Pa tudi napram. občini sami bi se moglo govoriti o krivičnosti, da se jo sili k izpolnitvi pogodbe navzlic nizki najemnini, le tedaj, če bi bila po pogodbi vezana k taki dajatvi, da bi nastala z izpolnitvijo pogodbe nevarnost, da se občina uniči. Tega pa ni. Tudi če mora občina radi nizke najemščine za nekaj tisočev več davkov med občani izterjati, ni to nikaka nepravičnost. Sodišče se je končno postavilo na stališče, da stoji izreku rebus sic stantibus nasproti izrek pacta sunt servanda, to se pravi, da se morajo pogodbe vzdržati in da se je treba tega načela predvsem držati.
Mislim, da bi ne mogla tudi naša sodišča v sličnem slučaju drugače razsoditi.	Dr. Ivo Tavčar.
Skalni plezalec. Na strani 11. letošnjega Lovca poziva Janko Barle lovce, da sporoče svoje opazovanje glede tega krasnega ptička uredništvu. Dovoljujem si torej par vrstic.
Plezalca sem videl prvič pred kakimi 20 leti v družbi nadučitelja Pacherja v soteski Boben nad Hrastnikom, če se prav spominjam, v pozni jeseni. Ker sem se zanimal za ptička in sem si ga zaželel, nagačenega, ga je ustrelil tovariš. Pozneje sem ga podaril hrasi-niški šoli.
V naslednjih letih sem opazoval plezalca večkrat na veliki skali na Brnici, vendar tudi le posamezne, kakor baš omenja Barle. Začetkom decembra pre-
teklega leta sem ga videl dvakrat plezati po hiši svojega očeta v Hrastniku.
Dosti plezalcev mora biti v Dalmaciji. Potujoč pred 15 leti ondod, sem jih videl v dubrovniškem muzeju izredno veliko nagačenih. Oskrbnik muzeja — ljubezniv starček z dolgo, sivo brado — mi je povedal, da imenujejo tamkaj tega ptiča priljepušo.	Miloš R.
Skalnega plezalca sem videl prvič pred kakimi petnajstimi leti. Opozoril me je nanj moj oče, ko je ta lepa ptica spretno plezala po starih zidovih zapuščenega plavža v Kamni gorici. Tudi na našem cerkvenem stolpu se je pokazal skoraj vsako leto, in sicer med jesenskim popotovanjem. Kot stalnega gosta in prebivalca sem ga videl v raznih krajih Julijskih Alp. Najlepše sem ga opazoval pri spretnem plezanju na strmi steni Zidane skale v Jelovici IKroparska gorat. Na tem mestu ga opazujem že kakih pet let, a je vedno le sam, v družbi ga nisem videl nikoli. Drži pa se stalno imenovanega kraja. Največkrat sem ga videl v mesecu septembru, pa tudi v oktobru ni zapustil svojega kraljestva na strmi steni. Po tem času ga nisem videl nikdar, ker se je moral preseliti zaradi živeža v toplejše kraje. Najvišje mesto, kjer sem ga opazil, je bilo približno 2000 m nad morjem, in sicer v Gorenji Krmi. VI. K.
Labode so opazovali v nedeljo 5. februarja t. L na Jezeru pri Podpeči. Bilo jih je osem. Prileteli so čez Planinico od Krima in se spustili na jezero. Ko so zapazili, da je zamrznjeno, so se zopet dvignili in odleteli prek Sv. Ane proti Vrhniki.
Škodljivost kanj. Vedno čujem pesem, da naj kanj ne streljamo, češ da niso lovu škodljive. Iz svojega lovišča sem pa dobil v letošnjem velikem snegu poročila, ki nudijo o kanji popolnoma drugačno sliko.
Jerebice so radi pomanjkanja hrane največje reve in prav kanje jih preganjajo najhuje. Pri krmljenju jerebic so bile ustreljene kar tri kanje, ko so baš trgale jerebico. Izključeno je, da bi trgale
tako, ki jo je ujela kaka druga ujeda in potem pustila, ker so jih vsakokrat opazovali, ko so ujele jerebico.
Če upoštevamo, da je v naših loviščih precej kanj, si lahko predstavljamo, kakšno škodo delajo. Zatorej je nespametno vsako prizanašanje kanji, ker se to prav občutno maščuje. Pri zeleni mizi se da o neškodljivosti te ujede prav lepo razpravljati, praksa pa kaže to drugače. Tudi je kanj pri nas še toliko, da ni	upravičena	bojazen,	da bi jih
zatrli.	Dr. I. T.
Ptice roparice v radovljiškem okraju.
Ko sem vabil v letošnji lepi jeseni, in sicer v kvatrnem tednu svoje drage znance jerebe, mi je priletela na istem mestu	kakor lansko	leto	kanja. Ker
mislim, da jo je privabila pohlepnost po izborni	pečenki,	ne	pa	občudovanje
glasov piščalke, sem tudi letos, kakor sem storil že lani, položil muho puške nanjo in zakrivil kazalec desnice. Lansko leto je padla predme na tla, letos pa je splavala zadeta v bližnjo smrekovo goščo, kjer je ni bilo mogoče najti.
Vem, da se jezi marsikak lovec name, da si drznem kaj takega storiti in potem še povedati, ko so prišteli kanje vendar med one ptice, katere naj čuvamo. Pa jaz si mislim: če ne bi jaz kanje, bi pa ona jerebe. Svoj zagovor hočem v naslednjem podkrepiti.
Prijatelj Matevž z Jesenic je vnet in dober lovec. Ker pa ni v lepih gozdih v okolici Jesenic kaj prida divjačine radi prevelike poželjivosti po divjačinskem mesu pri gotovih divjih in tudi domačih lovcih, se bavi moj prijatelj največ z zatiranjem vsakovrstnih roparic, ker so te sokrive, da so naši lovi prazni. Pripomniti moram, da ni imel Matevž prilike, da bi se učil v kakem muzeju ali v šoli o ujedah in o njihovi škodljivosti. Kar zna, to se je naučil sam v naravi, in kar je spoznal za lovu škodljivo, to zatira.
Vse ujede deli v jastrebe in soko-liče. Jastrebi so, kar je velikih ujed, sokoli, kar je manjših. Poleg teh rodov
pozna tudi vrste. Značila so jim dolgi in kratki repi ter barva: grahasta, pasa-sta, siva, rjava itd.
Kot neizprosen sovražnik ujed je mislil in mislil, kako bi dobil nadomestilo za drago uharico, ki jo je danes radi dragega streliva težko vzdrževati. Poskusil je z domačim kuncem. Vzel je sivega in ga ponesel na strm rob, na Jelen kamen nad Jesenicami. Privezali ga je na zeleno vrvico v prepričanju, da vidi jastreb zeleno vrvico v travi slabše kakor kako drugače barvano. Sam pa je zlezel na robu gozda v grmovje in čakal. Kmalu je opazil kanjo, ki je priplavala z jeseniških potov in padla kakor kamen na kunca. Preden je zasadila ostre kremplje v nedolžni plen, je imela prestreljene peruti in Matevž se je veselil lepega plena.
Prihodnjo nedeljo je poskusil Matevž isto, a ni imel sreče. Ustrelil je sicer jastreba, a z jastrebom vred — kunca. Žalosten se je vračal z ustreljenim kuncem, katerega je imela njegova deca drugače za igračo. Skrbelo ga je, kje bode dobil novo vado. Pa zvita glava jo že najde. Prihodnji praznik je nesel Matevž, ko so se rdečili grebeni Karavank v jutranji zarji, v isti kletki, kjer je nosil poprej kunca, mladega muca. A glej ga spaka! Muc, privezan na vrvici, se ni stisnil pohlevno kakor kunec, nego je pričel pihati in mijavkati, da je bilo joj. Komaj se je skril moj prijatelj, sta že priplavala dva jastreba, od katerih je Matevž enega pogodil.
Z novo vado je imel naš znanec prav lepe uspehe. Lansko leto je ustrelil štiri, letos pa pet roparic. Kolikor sem jih videl pri raznih znancih nagačenih, so bili večinoma mladi mišarji in dva srše-narja; enega Matevževega jastreba pa nisem mogel določiti.
Iz navedenih slučajev, posebno onega s kuncem, upam, da uvidi vsakdo »nedolžnost« kanje. Kakor je opazila na Jelen kamnu kunca in ga hotela uničiti, tako bi naredila z zajcem sredi polja. Da ne gleda niti na velikost dosti in skuša priti povsod do svojega plena,
sem opazil letošnje leto početkom avgusta, ko me je pri klicanju srnjaka dolgo obletavala neka v.elika ptica, katero sem spoznal končno, ko je sedla v moji bližini na smreko, za sršenarja.
Pred leti mi je pokazal neki drvar v pobočju Jelovice veliko gnezdo na pohabljeni smreki sredi pečin. V precejšnji razburjenosti sem streljal prvi dan čakanja na veliko ujedo, ko je prinesla mladičem hrano. Na žalost sem pogodil ujedo slabo in je nisem mogel najti, ko je padla čez pečine. Tudi je nisem mogel točno določiti. Po izvenredni velikosti sodim, da je bila neka redka vrsta kanj.
Ko sem splezal na smreko h gnezdu, mi je udaril prav neprijeten duh v nos, na gnezdu pa je bilo kakor na dvorišču zakotne gostilne, kjer pričajo ostanki o pojedinah jare gospode. Bilo je perja raznih ptic, posebno divje perutnine, kosti in kož veveric, rep kune in del zadnje noge mlade srne. Ako je kanja ulovila živo srno ali pa mrtvo pobrala, tega ne vem, na gnezdo jo je prinesla nikdar sitim mladičem. Po svojem mnenju nisem storil lovskega greha, ko sem streljal kanje, katerih je pri nas vsako leto več.
Radi drugih ujed bi pripomnil, da jih v Karavankah in tudi v Julijskih Alpah ni mnogo. Edino kragulji so precej razširjeni. Ti zelo škodujejo ne samo jerebom, nego tudi drugi veliki gozdni perjadi, posebno ko še ni dorasla. Znal sem n. pr. za kito gozdnih jerebov in se veselil lepega jesenskega lova, toda na nesrečo sem naletel dvakrat na malega, izvenredno krvoločnega roparja v kraju, kjer so se držali jerebi, in dobil na več mestih perje raztrganih jerebov.
Planinske orle sem videl samo enkrat, in sicer junija 1919 dva skupaj. Sodim, da sta bila samec in samica. Plavala sta nad Rožčico, potem jo pa zavila proti Triglavskemu pogorju.
Vpraševal sem po planinah pastirje in drvarje, ako vidijo kdaj orle ali znajo mogoče za kako izvenredno veliko gnezdo v pečinah, a nikdo mi ni mogel
kaj točnega povedati. Edino, kar je bilo precej verjetno, sem izvedel na Molži-šču od stare pastarice Reze in njenega pomagača, da vidita že teden dni vsak dan »plešca«, kako prihaja v bližino ovac in da je odnesel tudi neko jagnje. Po imenu bi mislil, da je bil gologlavi jastreb, a po popisu sem smatral redkega gosta za planinskega orla, posebno še, ker nista potrdila niti Reza niti njen pomagač, da bi imela ujeda svetlo barvano glavo. Kakor sem mogel ugotoviti, imenujejo pastirji v Karavankah vsako izvenredno veliko ujedo plešca, redkeje orla.
V Bohinju pa je bilo baje lansko kakor tudi letošnje leto več planinskih orlov, ki so odnesli nekaj ovac.
Jastreb ali kokošar je precej redek, v radovljiškem okraju. Kar se tiče drugih s perjem kritih roparic, omenjam še krokarja, ki se čuje skoraj po vseh planinah, toda le posamič. Med vojno sta gnezdila, kolikor sem sam opazil, dva para krokarjev tudi na Jelovici, od leta 1918. pa ni ne čuti ne videti krokarjev v imenovanih gozdovih.
Planinskih vran in kavk je še precej na naših planinah. Velika uharica, ki je gnezdila še pred nekaj leti redno v pečinah nad Mostami, v Možaklji, na Pokljuki kakor tudi v okolici Mojstrane in Dovjega ter vzbujala z enoličnim uhu v temnih nočeh bujno domišljijo Gorenjcev, je skoraj popolnoma izginila iz naših krajev.	VI. Kapus.
Divjega mačka, težkega 25 kg, je ustrelil po poročilih naših dnevnikov, ki se odlikujejo v zadnjem času po dokaj nespametnih lovskih novicah in podobnem modrovanju, cestar Kankelj v Bukovici nad Škofjo Loko. Ko bi ulovil kdo takega mačka na Dolenjskem ali na Štajerskem, kjer imajo letos jaka vina, bi se ne čudili, za Gorenjce je pa tak maček le prehud.
Divje mačke v Beli Krajini. K poročilu o divjih mačkah v Beli Krajini (Lovec 1921, str. 358—359) dodam še to-le, kar sem izvedel kasneje: Pastirji so slišali 24. aprila m. L mlade mačke v duplu
stare lipe v Japagi tam, kjer lani, torej v tistem gnezdu, kjer je bil našel in pobral 1. 1919. Jure Požek celo gnezdo mladih maček, kakor sem bil sporočil v Lovcu 1. 1920. na str. 150. — Miha Adle-šič je videl 5. maja m. 1. divjega mačka v Kopinjači nad Adlešiči pod nekim hrastom. Bil je progast, gotovo samec. Maček je zlezel na hrast, ko je zapazil pastirja. Ta pa je zbežal pred njim. Tri dni pozneje so videli pastirji na Gmajnici za Preložnikom divjega mačka, ki je prišel iz Bukovlja po potu. Napadli so ga s kamenjem, pa se jim je postavil na zadnji nogi, kakor da jih hoče napasti, nakar so zbežali. — Skoro istočasno so videli pastirji v Lipovici dve divji mački, od katerih je ena grebla pod velikim kamnom. Tudi v vinogradu na Veliki Plešivici so opazili divjo mačko, ko so sušili krmo.
Naj povem tu še, kar mi je pravil star lovec iz Adlešič, koliko je bilo pri nas pred več leti divjačine. Pred kakimi dobrimi 40 leti mu je dal njegov sosed M. P., krčmar, pečenega prasca. Krčmar ga je bil spekel, da bi ga prodajali v nedeljo gostom. Ker je pa bil prašeč vodeničen, se ga ni upal prodajati in ga je dal lovcu za vabo. Ta je odrezal od prasca nekoliko mesa in pometal košče-ke na pot, ki vodi iz Umola v Adlešiče. Drugega prasca pa je obesil na slivo m je prežal ponoči na divjačino Na to vabo je ustrelil 12 lisic, 2 kuni, med temi eno zlatico, in 2 divja mačka. Pred kakimi 60 leti pa je zapazil, ko je bil na paši v hosti, na nekem hrastu 6 divjih maček, staro in 5 mladih. Splezal je na hrast in jih je začel berlati, pri čemer je zadel eno mlado, da je padla na tla, kjer jo je pobil, druge so pa zbežale.
I.	Šašelj.
Deželnemu muzeju v Ljubljani je podaril Ivan Bahovec, trgovec in veleposestnik, štiri divje svinje, in sicer: velikega starega samca, težkega nad 180 kg, manjšega, 10 mesecev starega, ter dva 3 do 4 tedne stara mladiča. Prva dva je ustrelil Iv. Bahovec sam na svojem posestvu Padež pri Novem me-
stu, mladiča pa prav tam njegov lovski čuvaj Ludovik Smrekar. Ta lepi dar izpopolnjuje živalske zbirke domačega muzeja in bo javnost hvaležna g. Bahovcu, da ji je dal svoj lovski plen trajno na razpolago v pouk in veselje nad prirodo. Želimo, da bi našel velikodušni dar mnogo odmeva v lovskih krogih.
Za Zeleni križ so darovali: Dr. Avgust Leitgeb z Vrhnike 300 Din kot darilo vrhniškega Lovskega kluba ob sklepu brakad; I. Bahovec iz Ljubljane 250 Din kot izkupiček vstopnine za ogled divjih prašičev; ljubljansko društvo ostrostrelcev 125 Din namesto venca na krsto blagopokojnega trgovca L Krisperja; priredilni odbor lovskega plesa na Jesenicah 102 Din; Ivan Golob, lovec na Jesenicah, 37-50 Din kot izkupiček za okras lovskega plesa v hotelu Triglav; dr. Adam Ban iz Ormoža 25 Din ter poročnik Peter Kiler iz Prizrena in trgovec Odon Koutny iz Ljubljane vsak po 15 Din; Anton Juvančič, kap. v p., Ljubljana, 10 Din; Vladimir Pfeifer, poročnik voj. broda, Tivat, 5 Din.
Blagajnik Slov. lovskega društva sporoča, da plačujejo lovci članarino, odnosno naročnino lahko tudi pol- in četrtletno.
Puškar Borovnik, ki je dobro znan našim lovcem, se je naselil v Zagrebu, odkar so prišle Borovlje pod Nemško Avstrijo, ima pa v Borovljah še vedno svojo delavnico.
Ribarska mreža.
Sulčja lov v pretekli lovni dobi. Vreme za lov je bilo ugodno. Voda je bila od oktobra vedno čista. Lov sta ovirala le visok sneg in mraz. Najboljši čas za lov je, ako se preokrene vreme na jug, pa le tedaj, ako je trajal mraz dalje časa. Takih ugodnih dni, ko se je vreme prelomilo, pa ni bilo mnogo. Sicer so za lov dobri tudi mrzli dnevi, ko prodre okoli poldneva aolnce.
Uspehi lovi v posameznih loviščih niso bili znatni. Vzrok temu je ta, da so lovišča še vedno opustošena od časa svetovne vojne. Vendar moremo z veseljem poudariti, da se je stanje sulcev v povojnih letih že dvignilo. Prijemajo ponajveč sulci, težki od 1 do 2 kg, večjih je malo. Veliko število malih sulčkov kaže na to, da se vode zopet dvigajo. Seveda je treba vse te sulce tvsaj do 3 kg) zopet spuščati v vodo, ako hočemo, da se dvigne število sulcev čim prej na predvojno stanje. Tega načela se je držalo precej zakupnikov sulčjih lovišč. Brezpogojno se drže tega zakupniki lovišč: Tacen št. 19 (klub Sava), Vrhnika št. 30 (Slavko Plemelj), Ljubljana št, 45 (Josip Urbanc), Kresnice št. 50 (prof. Jagodič in Slavko Plemelj), Zalog št. 47 (klub Sava).
Najboljši sulčji lovišči sta Kresnice št. 50 in Litija št. 51. V teh se je tudi ulovilo letos največ sulcev. V Kresnicah je osobito mnogo sulčjega naraščaja. En sam dan je ulovil zakupnik prek 30 sulcev, od teh pa jih je bilo menda 26 takih, ki so tehtali od 1 do 3 kg. Vse je izpustil v vodo nazaj.
Lovišče Ljubljana št. 45 (Ljubljanica od mesta do Vevč) je zelo trpelo vsled suše. Poleti je poginilo mnogo sulcev, vendar je lovišče še dobro, zlasti ker ga zakupnik zelo čuva. Letos je ulovu komaj 3 do 4 sulce.
Tacen št. 19 in Zalog št. 47 (Sava od Medvod do Laz) sta zelo trpela v vojni. V Medvodah in na Gameljnih je bilo vedno polno vojaštva, ki je metalo v vodo neprestano ročne granate. Vendar se opaža tudi v teh loviščih že zopet mnogo , sulčjega naraščaja, to pa le radi tega, ker ne jemljejo zakupniki sulcev izpod 3 kg. Večjih sulcev je bilo polovljenih malo.
V lovišču Vrhnika št. 30 (Ljubljanica ob izviru) ni zakupnik to zimo sploh lovil, ker čuva sulce za dobavo iker.
Ribarstvo v osnutku nemškega kazenskega zakona. Osnutek nemškega kazenskega zakona je posvetil neupravičenemu lovljenju rib in divjačine ves
odstavek. Zanimivo je, da ne označuje osnutek teh dejanj kot tatvino nego le za kazniva dejanja svoje vrste. Pri manjših prestopkih zasleduje sodišče storilca le, ako zahteva to oškodovanec. Določila so sledeča:
§ 395.: Kdor ribari neupravičeno ali krši sicer pravo osvojitve upravičenca ribolovi, se kaznuje z zaporom do šest mesecev ali z denarno kaznijo do 3000 mark. Kdor započne 'dejanje obrtoma ali iz navade, se kaznuje z zaporom do dveh let.
§ 396.: Dejanje v prvem odstavku § 395. a se zasleduje le na zahtevo oškodovanega, ako je bilo započeto proti družabniku lova ali na kraju, kje» je smel storilec izvrševati lov ali ribolov v delnem obsegu.
§ 397.: Lovsko ali ribolovno orodje, ki ga je nosil storilec ali udeleženec s seboj, se mu odvzame tudi, če ni njegovo.
Umetne muhe. Ker se bliža s spomladjo doba ribolovi z umetnimi muhami, opozarjamo športne ribiče, naj rabijo za to lov le prvovrstno gradivo. Marsikateri ribič ima še zaloge umetnih muh iz predvojne dobe. S temi naj nikar več ne lovi, ker je nit, na kateri je privezana muha, gotovo že preležana. Sploh odsvetujem odločno lov z umetnimi muhami, ki so že privezane na nit. Te muhe se rade trgajo tik nad trnkom, trnek pa ostane ribi v gobcu. Pravi športnik rabi le muhe, ki niso privezane na nit. Te muhe imajo na koncu mal obroček, na katerega se priveže nit, ki jo nosimo s seboj v pločevinastih škatlicah, v katere damo nekaj kosov namočenega platna, da ostane nit mehka. Tudi svarimo pred lovjo s pretanko nitjo. Ta mora biti tako močna, da se muha tudi pri močnem sunku ne more odtrgati.
Pravemu športniku se ne sme nikoli pripetiti, da mu odtrga riba muho. Take ribe, ki imajo trnek v gobcu, poginejo žalostno, ako je trnek na takem mestu zapičen, da jih moti pri iskanju hrane.
Velika napaka je tudi, da drže oso-bito začetniki pri lovljenju vrvico v rokah. Vrvica bodi vedno prosta! Držimo le palico, ne pa vrvice! Ako nasadimo ribo, se vrvica sama odmota s kolesa, zavora kolesa pa zadostuje popolnoma, da ribo dobro nasadimo.
Mrena modre barve. Bijologično pre-izkuševališče v Monakovem je prejelo preteklo leto v preiskavo mreno, ki je bila na hrbtu popolnoma modra, trebuh, glava in plavuti so bile skoro brezbarvne, sicer pa je bila riba navadne rasti. Preiskava je dognala, da ni imela riba v koži skoro nikakega barvila. — Take ribe so redkost. Ako bi ujel kdo tako ribo, naj jo pošlje, če mogoče živo, naravoslovnemu oddelku vseučilišča v Ljubljani.
Zanimiv slučaj. Ljubljanski tržni nadzornik Slavko Plemelj je ujel v Grubarjevem kanalu sulca srednje velikosti, ki je izbljuval na suhem popolnoma svežega piškurja. Ujel ga je gotovo malo časa prej, preden je prijel vado. Zanimivo je to vsled tega, ker nimamo do sedaj še poročila, da bi bil našel kdo v želodcu sulca piškurja.
Mala oznanila.
Prodam skoro čisto novo irocevko-petelinko, Greenerjev zaklep, kal. 16X16, 6-658X, prvovrstno boroveljsko delo. — Cena 2500 Din. Franjo Derda, Karlovec, Timuničeva ulica 5.
Naprodaj je devetmesečen, kratkodlak ptičar rjavobele barve z dobrim nosom in delno dresuro. Cena 750 Din. Alojzij Pok, lovec v Hakičanu, pošta Murska Sobota.
Dražba lovov.
Podobčina Studor v Bohinju odda svoje gorsko lovišče na javni dražbi \ zakup. Zakupna doba traja pet let, in sicer od 1. julija 1922 do 30. junija 1927. Dražba se bode vršila v hiši t. č. predsednika gospodarskega odseka pod Siu-dorom hiš. št. 27 dne 25. junija 1922 ob
eni popoldne. Lovišče meri 3180 oralov in je bilo pod sedanjim zakupnikom zgledno varovano in oskrbovano. Potrebna pojasnila daje Janez Kovačič, predsednik gospodarskega odseka pod Studorom v Bohinju.
Dne 6. aprila 1922 ob 14. uri se bodo oddajale na javni dražbi v zakup za dobo šestih let lovske pravice sledečih krajevnih občin:
1.	Zreče, 1268 ha, izklicna cena 500 Din.
2.	Sv. Kunigunda, 572 ha, izklicna cena 25 Din.
3.	Stranice, 1071 ha, izklicna cena 250 Din.
4.	Skomarje, 2075 ha, izklicna cena 500 Din.
5.	Padeški vrh, 1466 ha, izklicna cena 250 Din.
Dražba se bode vršila v občinskem uradu v Zrečah pri Konjicah.
Lovska pravica v krajevni občini Mozirje, trg, se odda na javni dražbi v zakup za dobo 6 let, t. j. od 1. julija 1922 do 30. junija 1928, dne 3. junija 1922 ob desetih predpoldne v uradnem prostoru kr. politične ekspoziture v Mozirju.
Lovska pravica obsega krajevno občino Mozirje, trg, in sicer nezajamčeno mero površine 255-91 ha. Izklicna cena znaša 125 Din. V občini ni odredbe, s katero je lovski zakupnik zavezan, zatreti zajce.
Lovska pravica v krajevni občini Mozirje, okolica, se odda na javni dražbi v zakup za dobo 6 let, t. j. od 1. julija 1922 do 30. junija 1928, dne 7. junija 1922 ob desetih predpoldne v uradnem prostoru kr. politične ekspoziture v Mozirju.
Lovska pravica obsega krajevno občino Mozirje, okolica, in sicer nezajamčeno mero površine 5088-85 ha. Oblastveno pripoznani in izločeni lastni lovi, na katere se ne razteza ta lovska pra-vica, so se upoštevali že pri preračuna-nju poprej imenovane izmere površine. Izklicna cena znaša 500 Din. V občini ni odredbe, s katero je lovski zakupnik zavezan, zatreti zajce.
Lovska pravica v krajevni občini Kokarje se odda na javni dražbi v zakup za dobo 6 let, L j. od 13. junija 1922 do 12. junija 1928, dne 1. junija 1922 ob 14. uri v uradnem prostoru kr. politične ekspoziture v Mozirju.
Lovska pravica obsega krajevno občino Kokarje, t. j. nezajamčeno mero površine 1910-76. ha. Izklicna cena znaša 500 Din. V občini ni odredbe, po kateri je lovski zakupnik zavezan, zatreti zajce.
Lovska pravica v krajevni občini Rečica se odda na javni dražbi v zakup za dobo 6 let, t. j. od 1. julija 1922 do 30. junija 1928, dne 12. junija 1922 ob desetih predpoldne v uradnem prostoru kr. politične ekspoziture v Mozirju.
Lovska pravica obsega krajevno občino Rečica, t. j. nezajamčeno mero površine 2665-24 ha. Oblastveno pripoznani in izločeni lastni lovi, na katere se ne razteza ta lovska pravica, so se upoštevali že pri preračunanju poprej imenovane izmere površine. Izklicna cena znaša 250 Din. V občini ni odredbe, s katero je lovski zakupnik zavezan, zatreti zajce.
Lovska pravica v krajevni občini Nova Štifta se odda na javni dražbi v žakup za dobo 6 let, t. j. od 30. junija 1922 do 1. julija 1928, dne 13. junija 1922 ob enajstih predpoldne v uradnem prostoru občine Gornji grad.
Lovska pravica obsega krajevno občino Nova Štifta, in sicer nezajamčeno mero površine 2247-85 ha. Izklicna cena
znaša 500 Din. V občini ni odredbe, s katero je lovski zakupnik zavezan, zatreti zajce.
Lovska pravica v krajevni občini Solčava se odda na javni dražbi v zakup za dobo 6 let, t. j. od 13. julija 1922 do 12. julija 1928, dne 10. junija 1922 ob treh popoldne v uradnem prostoru občine Solčava.
Lovska pravica obsega občino Solčava, in sicer nezajamčeno mero površine 4455-45 ha. Izklicna cena znaša 250 Din. V občini ni odredbe, s katero je lovski zakupnik zavezan, zatreti zajce.
Lovska pravica v krajevni občini Gornji grad se odda na javni dražbi v zakup za dobo 6 let, f. j. od 30. junija 1922 do 1. julija 1928, dne 13. junija 1922 ob osmih predpoldne v uradnem prostoru občine Gornji grad.
Lovska pravica obsega krajevno občino Gornji grad, in sicer nezajamčeno mero površine 527-40 ha. Izklicna cena znaša 125 Din. V občini ni odredbe, s kaiero je lovski zakupnik zavezan, zatreti zajce.
Lovska pravica v krajevni občini Bočna se odda na javni dražbi v zakup za 6 let, f. j. od 1. julija 1922 do 30. junija 1928, dne 13. junija 1922 ob pol desetih v uradnem prostoru občine Gornji grad.
Lovska pravica obsega krajevno občino Bočna, in sicer nezajamčeno mero površine 4922-17 ha. Izklicna cena znaša 500 Din. V občini ni odredbe, s kaiero-je lovski zakupnik zavezan, zatreti zajce.
Fr. Bračun:
Duševno življenje naših ptic.
Sredi mestnega parka stoji okrog ličnega stebrenika skupina košatih bukev. Na močni veji sedi ob deblu najbolj košatega drevesa deček s knjigo v roki, ponavlja šepetaje besede in stavke, pogleduje tupalam, ko mu zmanjka misli, v knjigo ter jo zopet zapira. Namah pa položi roko s knjigo na koleni ter se ozira okoli sebe. Spodaj se izprehajajo šetalci. Dragocena svilnata roba šumi mimo. Zvonki smeh mladine udarja na uho in skozi listje se zaleskečejo žive boje oprave. Kaj mu mar! Nihče se ne ozre navzgor in vendar je življenje tu gori stokrat zanimivejše ko pa ono pod njim in mikavnejše ko ono, ki je slika šolska knjiga. Kaj ga brigajo Filip in Aristotel, Aleksander in Buketa) ter vsi Macedonci, Grki in Peržani, ki so živeli pred dolgimi tisočletji v neznanih mu krajih, si grenili življenje in se pobijali med seboj! Tam nasproti gleda življenje, nevsakdanje, skrivnostno, zato nad vse zanimivo. Tam si spleta na široki veji ščinkavka gnezdo, medtem ko ji dela samec na sosednem drevesu z gostolečim žvrgolenjem družbo. Med rogovilo na veji si je nanosila ptičica prst na debelo mahu ter ga pritrdila z lastno slino tako na mladike, da tvori jamico. Vsakokrat, ko prinese gradiva, seda v jamico, razprostre malo perutničici, stegne glavico ter si pritrdi pred prsi prineseno, kakor mah, lišaj, lubje, bilke, pajčevino, dlako in slično. Kljunček pridne graditeljice je zelo prizadeven, poseže zdaj sem, da vplete bilko,
Lovec, 1922.
145
ki se proiivi, se stegne zdaj tja prek roba, da nategne pajčevino in uravna ž njo primerno kos Iuba v pletivo. Tako se suče v krogu, si pomaga zdaj s kljunom, ki predeluje tvarino in jo pri-kraja s slinami, zdaj s prsmi, perutmi ali z repom, ki ugladijo notranjščino, da nastane zunanje gnezdno ogrodje, ki je nekako pet prstov visoko in podobno skodelici za kavo z malo naznotraj upognjenim robom. Istovrsten mah in lišaj, kakor ga nosi veja, rabi ptičica za gnezdo tako prikladno, da se vidi na veji kakor prsi debel, gomoljast izrastek.
Pravkar je odletel ptiček za trenutek, a že prihaja nazaj s kodrasto dlako v kljunčku. Vsak las posebej zravna s kljunom ter ga vplete ob dno. Tako uvršča las za lasom v enakomernih lokih ob notranji okroglini, dokler mu zopet ne zmanjka gradiva. Medtem pa zabava ves čas samec družico in jo kratkočasi z divnim gostolenjem na sosedni bukvi.
To počenjanje opazuje deček danes že četrti dan. Ne meni se za življenje pod seboj, malo mar mu je šolske knjige na kolenih, vzdrami se šele iz opazovanja in premišljevanja, ko se zdaljšajo sence in se zlijejo naposled v prostrano tenjo zapadnega hriba. Zamišljen spleza na Ha ter stopa počasi proti domu.
Drugo jutro pa se opogumi ter vpraša v šoli veroučitelja, ali ima ptiček — dušo. Smehljaje se mu odvrne mož, da živali nimajo duše, temveč le neko nadomestilo, ki mu pravimo nagon. Ako vzame n. pr. človek z mize košček kruha, da si uteši glad, je zadostil nagonu. Ako si pa nabaše potnik doma pletenico z jestvinami, ker drugače ne more upati na kosilo, je delal premišljeno. Nikdar pa ne dela žival s preudarkom, ker ne zna misliti. Kar stori, napravi iz naravnega nagiba, ki jo sili k dejanju.
Tako nekako je govoril učitelj, deček pa je poslušal, mislil in — dvomil, dvomil ter povpraševal starejše, skušenejše ljudi, čiial strokovne knjige, opazoval naravo in — dvomil čimdalje bolj. Iz dečka je vzrasiel mladenič in — mož. Tedaj pa ni več dvomil, a dvomili so drugi in še dvomijo. Zato se zateka mož s svojimi ustaljenimi nazori k pravim otrokom nepopačene prirode, k možem v zelenem kroju in upa, da ga bodo ti razumeli, delili ž njim nazore in — ne dvomili.
*
* *
Nagon. Prav pravi Goethe: »Kjer pojmov baš ni danih, beseda pravočasno pride tam.« Ljudje so si izmislili besedo, da utaje živalsko dušo, a si vendar razlagajo zagonetne pojave v živalskem življenju. Naj je razlaga še tako umetna, prisiljena in dosli-
krat neverjetna, nič zalo, da le ne pride v nesklad z versko resnico o neumrljivi človeški duši.
Kdor pa veslno opazuje živali in se bavi ž njimi več, kol zahteva potreba, pride do drugačnega zaključka. Prirodoslovec si dandanes živali ne more več predstavljati brez določene duševnosli, dasi so razlike v duševnih zmožnostih gorostasne. Predvsem pa kažejo ptice duševno delovanje, ki je dosti bolj očividno ko katerekoli druge živali.
Opazujmo n. pr. p t i č j e p e t j e 1 Udarja nam na uho skoro ob vsakem letnem času in vsaki uri. Slišimo ga z gostega listovca in iz temnega igličevja, pozdravlja nas z valovitega žitnega polja in iz cvetočega sadovnjaka, s posameznih dreves in hiš ter izza grmičja ob deročem hudourniku nam doni nasproti in nas preseneča celo na poljanah večnega snega. Z nagonom nima petje ničesar opraviti, temveč je zgolj plod najplemenitejšega dela duševnega življenja — čuvstvovanja. Živa bitja pa, ki znajo izražati čuvstva v taki meri kakor ptice pevke, morajo imeti dušo, zavesi, razum.
Med vrstami naših krilatih pevcev nahajamo velike razlike. Pravi šušmarji v petju so n. pr. vrabci, dovršeni umetniki pa, ki nas namah očarajo in priklenejo na mesto, so slavci. Toda celo med istovrstnimi pevci je razloček. Poedinci se šele s časom izurijo in izpopolnijo, dosežejo pa izvežbanosi v petju le do neke meje. Kdo izmed nas še ni občudoval tekmovanja slavcev v čaro-bajnih večerih pozne pomladi? Navzlic slični izpremenjavi glasov moremo ločiti med posamezniki prave mojstre v izražanju in obnovi ter vsakdanježe, ki si ne znajo pridobiti naših sre v toliki meri.
Kolika razlika pa je šele med petjem istega ptiča! Krilati pevec vriska vse drugače, kadar ga obsevajo topli žarki pomladanskega solnca in mu kipi srce hrepenenja in ljubezni, vse drugače razodeva očetovsko skrb za mnogobrojni zarod v pretrganih radostnih vzklikih, vse drugače se poslavlja jeseni od ljubega mu kraja z rahlo, otožno, pretrgano pesmico. Najrajši in najlepše pojejo ptice pomladi. Zmagovita sila cveinate vesne privede krilatega potnika iz daljnih krajev v toliko zaželjeno domovino, neodoljivi čari nanovo prebujene narave mu rodijo ljubezen, čuvstva se zlivajo v visoko blaženost, ki ustvarja naj-bohoinejše napeve. Manj dovzetne za petje so ptice v drugih letnih časih, vendar pa pojejo nekateri ptiči kakor palček in povodni kos pri nas celo sredi zime, kakor hitro se le prikaže zlata solnčna obla izza zastrtega nebesnega oboka. Tedaj pač ne povzroča petja spolno razburjenje, torej naravni nagon,
temveč povsem drugačni nagibi. Iz lega sledi, da znajo plice pevke jasno izražati ne samo ljubezenska, ampak tudi druga čuvstva.
Skrb za potomstvo in strah pred vremenskimi nezgodami silita ptiča, da si zgradi gnezdo. Z ozirom na obliko in po gradivu moremo razvrščati ptice v šest glavnih vrst, ki so te-le:
1. klobučarji, 2. zidarji, 3. tesarji, 4. tkalci, 5. pletičarji in
6.	podkopniki.
Najnadarnejša med klobučarji, prava umetnica med isiovrsinicami je ščinkavka, ki si spleta gnezdo nad vse umetno in izredno točno, kakor je opisano v uvodu. Na gnezdu ločimo štiri glavne dele, namreč podlogo, zunanje ogrodje z robom, ki se ga ne oprijema voda in ki varuje gnezdo mokrote, ter jamico.
Med zidarje štejemo drugo umetnico-graditeljico, našo lastovico.
Deževalo je. Deževnica je izprala prašno cesto, odnesla prah deloma v jarke, deloma pa ga zlepila in pustila ležati kupe v jamicah in drčah, ki jih je zarezalo kolo v kamenih tlak. Na cesto prileti lastovica, se usede poleg še mokre zareze, stopica na nežnih nožicah tik roba, da pride do ugodnega mesta. Tu pograbi s širokim kljunom grudico vlažne gmote ter odleti ž njo v hlev. Z ostrimi krempeljci se oprime ptiček porezanega bruna, se opira na rep, se trudi in davi, dokler ne izgnete iz sebe toliko lepilne sline v gradivo, da je more pritrditi na mesto. Nato odleti ter prepusti prostor drugu. Neumorno si prizadevata samec in samica, prinašata venomer gradivo in zidata ter izpod-bujata drug drugega z živahnim gostolenjem. Kmalu naraste mala podlaga lične zgradbe, na katero se morata že opirati z nožicami in zidati naprej. Toda prehitro jima zmanjka slin in utrujenost se ju loteva, saj ni lahka stvar viseti tako prosto na brunu. Tako moreta delati vsak dan le po nekoliko ur na zgradbi, ki raste vobče v polkroglastem svodu navzgor. Vmes vpletata slamo in bilke, da utrdita stavbo. O lepem vremenu zida parček zelo pridno, v deževju pa bolj po malem. Zato je treba lastovici, da dogradi stavbo, osem do štirinajst dni, kakor je pač vreme.
Ko sta dogotovila zunanje ogrodje, ki ima ozko odprtino tik pod stropom, si urejata notranjščino. V to svrho donašata seno, slamo, krpice, peresca in slično.
Trudapolno je delo, posebno ako jima ga skrbni gospodar ne olajša in jima ne pritrdi ob pravem času na prikladno mesto deščice v oporo, pa tudi zamudno; zato se ga loteva le mlad parček, ki se je povrnil prvič z juga v domovino. Stare lastovice
pa se vračajo zvesto k staremu gnezdu, da je popravijo, kolikor je poškodovano.
Docela drugačno je tesarjevo gnezdo.
Povsod ob tleh poganjajo zelene čipke, kovačnik zeleni in čemž, vrba poraja mehke mačice in muza tolste kalužničine liste, volčinov grm rdeči od dne do dne bolj, tu in tam že rumeni lapuh in tla se posujejo z belimi, zvezdnatimi cveti lične nebine, travniki zelene čimdalje bolj živo, vršiči smrek in borov pa so od dne do dne bolj sočnati.
Hi-hi-hi-hi! Drrrr. . .1 Presenečen se ozre gozdar proti vrhu še gole bukve, odkoder mu je prišel smeh in brni bobnanje. Velik črn ptič visi na usahlem vrhu, se opira na togoperi rep, niha glavo po bliskovo sem ter tja, da plameni ognjenordeča čepica kakor svetel zubelj, ter udarja s kakor jeklo trdim kljunom neznansko hitro ob votlo drevo, da brni zvok pol ure daleč v okrožje. Črna žolna bobna in snubi, da prikliče samico. Čez nekoliko časa poneha, se zasmeje glasno in kričeče, da odmeva daleč po visokoplodnem gozdu, ter odleti.
Nekoliko časa potem zasledi gozdar v bližini visoke bukve vse polno iveri in treščic na tleh. Ko se ozre navzgor, opazi pridnega tesarja pri delu. S čvrstim kljunom si je že iztesal blizu deblovega vrha okroglo, tesno luknjico, zdaj dolbe votlino. Večkrat se premisli ptič namah, zapusti že na pol izgotovljeno duplino ter začne nanovo obdelovati drugo drevo. Tako ustvarja v nagnitih drevesih — zdravega se nikdar ne loti — votline, ki jih uporabljajo drugi duplarji za gnezdišča.
Očividno pa ugajata drevo in kraj rdečetemenskemu ptiču, kajti vedno več treščic in iveri nahaja gozdar posihmal okrog bukve. Črez nekoliko dni nastavi mož uho ob deblo in prisluškuje. Prav dobro sliši, kako pridno teše žolna v duplini. Od časa do časa ponehajo udarci, pa le da se usuje kmalu na to peščica iveri iz letalne luknje. Skoro dva polna tedna teše marljiva ptica dan za dnem, da dogoiovi zibel za mladi rod. Okrogel vhod se pogreza v rahlem loku v globino poševno navzdol ter se razširja v hruški podoben prostor. Stene je izklesala točno, da so popolnoma gladke. Take votline, ki si jih izieše žolna za gnezdo, uporablja običajno tudi pozimi za prenočišče.
Zopet drugače gradijo gnezda tkalci.
Jutranje solnce pozne pomladi je upiralo že precej časa žarke naravnost skozi stekla na oknu v izbo, prebuditi pa ni moglo dečka v mehki posteljici. Zdaj priropoče oče v sobo. »Hoj, zaspanec! Ali jo čuješ, volgo, kako povprašuje zunaj vrh lipe: ,Ali ne pase že Jermanov, Jermanov?' In zopet: ,Je li bolan
Jermanov?1 Zdaj pa, le poslušaj: ,Len, len, grdi Len, len, grd!‘« Deček si je mel zaspane oči, skočil s postelje, da se obleče, ter se je hudoval nad zlobno volgo, ki ga je res — prav dobro jo je slišal v izbo — zunaj nesramno grdila.
Volga ali kobilar je brez dvoma izmed naših najbolj zanimivih ptic. Njegova zlatorumena obleka s kakor noč črnimi krili se kar nič ne sklada s sočnim zelenjem naših gozdov in parkov. Skoro bi trdil, da se zaveda tega ponosni zlatoperi ptič, kajti zadnji prihaja k nam izmed selivcev in med prvimi nas zapušča na jesen, kakor da ve, da mu ni tu prava domovina, temveč tam doli, kjer sije zlato solnce vse bolj žarko in rodi drevje tako zlaiorumeno sadje, kakor je ptičeva glavna barva, ter mečejo predmeti tako temne sence, kakor so mu krila. A tudi petje se ne sklada prav z napevi naših krilatih pevcev. Titlijo in iitiio-iitlijo-titlijo, ki ga prekine dostikrat hreščeči je-je-jert, ti zvoki sodijo v gozdove, kjer se razraščajo bohotno zajedalne kukavice in razkošne rože ob orjaških deblih in pre-prezajo vitke ovijalke drevo za drevesom. Toda kako različno od drugih je šele gnezdo!
V sredi gozda se nagiblje bukev prek jarka in razteza košate veje nad grmovjem, prepreženim s srobotjem in kopinjem. Dolga, vitka razsoha, ki jo zakriva gosi in dežnim kapljicam neprediren venec listnatih mladik, vabi kobilarjevo samico z ne-odoljivo silo. Zato zleti proti brezi, ki jo ovija kakor kača vitka srobotina, popade s kljunom vlaknati lub ter ga v poletu strga raz ovijalko. Skrivaj in po ovinkih se pritihotapi nazaj k razsohi, ovije s kljunom in krempeljci vlakno okrog rogulje ter odleti po novega gradiva. Vse ji dobro služi, da je le dolgo in gibko, bodisi mehki travnati list ali vlaknato lubje vitke breze, kodrasta ovčja volna ali trdna žima, žilava pajčevina ali koprivino predivo. Neumorno nosi samica gradivo na bukev, vplete rogovilo, preplete in preprede niti med seboj ter jih pretke, da tvorijo na konec trdno visečo mošnjo s trpežnim robom, jamico pa si izblazini z mehko travo in rahlo volno vražjega strica.
Najmanj umetnosti zasledimo pri p 1 e t i č a r j i h.
Žalostna doba mrazu in gladu leži za vrabcem. Srečno je prebil bedo in pomanjkanje ter tisoč nevarnosti. Zdaj je toplo solnce prepodilo sitno zimo, dan za dnem bolj ogreva revčka, dokler ga docela ne okrepča. Tako izpremeni solnčna toplota kaj kmalu bednega zimskega berača v nekdanjega drznega in razposajenega nepridiprava. Pomlad prihaja z vsemi čari ter mu oblastno veleva, naj skrbi za gnezdo. S samico sta se po kratkem, živahnem posvetovanju dogovorila in se zedinila
za prostor pod napuščem, ki je dobro zavarovan od vseh strani proti vetru in vremenskim nezgodam. Gradiva ne manjka nikjer. Ker more do malega vse porabiti, ne izbira mnogo. Pravkar vleče, kar mu dopuščajo moči, sveženj slame, papirja in niti vse križem in se silno bori z nasprotnim vetrom, ki pa ga koncem koncev le olajša za izdaten del bremena ... Na cesli pred hišo stoji voz. Hlapec meče drva na dvorišče, vola pulita seno iz predloženega kupa, po strehi pa stopica nestrpno vrabec okrog vrabulje ter ji neprenehoma pripoveduje, da je mož pod njima še živ, živ. Na konec pa le dogotovi hlapec delo in požene vola. Komaj pa se premakne voz nekoliko od mesta, sta že ptiča pri razsirošenem senu ter se obremenita z dišečim gradivom, da se vlečejo bilke daleč za njima; skromnost pač ni vrabcu prirojena vrlina... Zdajle prihaja dekla s smetiščnico na dvorišče, da jo izprazni. Namah je zaljubljeni črnogrli ptič na smetišču ter nori skoro veselja, ko najde med razno šaro živordečo svilnato cu-njico in nekoliko modrih krpic.
Vedno bolj obsežno je gnezdo. Skrajno malomarno je in skoroda slikovito površno. Pol metra na dolgo visijo niti in slama iz njega. Odrezki papirja, osiružki, seno, slama, suhi listi, cunje, mah, žima, dlaka, kratko in malo splaz vseh mogočih in nemogočih predmetov, da se moramo čuditi, kaj vse zna rabiti vrabec za svoje gnezdo. Daši pa mu nikjer ne manjka gradiva, se ne bo pomišljal niti trenutek, ukrasli ga iz tujega gnezda, ako se mu le ponudi prilika.
Toda v takem neredu in taki razvlaki ne ugaja vrabulji domačija. Zato poseže, kakor je že prirojeno nežnemu spolu, s krepko roko v kodrčasto kopico. V sredo gnezda se usede, se suče in obrača, da potlači in zaokroži s trebuhom in prsmi, s perutmi in kljunom jamico. Tako se kmalu zgladi rob. Uporno gradivo izpuli jezno ter pomeče z gnezda. Slamne bilke uravna skrbno s kljunom, jih primerno usloči in pritisne v ogrodje. Tako uredi in ugladi brezliko gmoto. Zdaj se pa posveti tudi zaljubljenemu samcu v glavi. Kakor burja zbrni izpod podstreška ter se prikaže kmalu nato s ~ peresci v kljunčku, dobrodošla podlaga, s katero postelje samica stan.
Največ vrst naših ptic prištevamo med pletičarje. Med temi si splete najbolj umetno in trdno gnezdo štorklja, potem ujede, šoje, srake in vrane. ]ako površno je grličino gnezdo; kar čuditi se moramo, da ne popadajo jajca skozi redko pletilo iz dračja. Višek malomarnosti pa zasledimo pri divjih kurah. Na tleh si poišče ali izgrebe koklja jamico, jo nastelje s smetjem in — drugega nič.
Lovec, 1922.
151
Silno zanimivo je gnezdo podkopnikov.
Enakomerno žubori poloček po travniku v globoki strugi, ki jo zakrivajo ob straneh jelše in gosto vrbovje. Kjer teče potoček v malem ovinku, je voda izpodkopala breg in razkrila jelši korenine, da moli najdaljša izmed njih kakor suh prst iz pesti proti sredi tolmuna. Na korenini sedi nepremično zavaljen ptič, nekoliko večji od ščinkavca. Kratkorepo, nizkonožno bilje z debelo glavo in dolgim, ostrim kljunom se nam ždi nenavadno pritlikavo, a vendar ne odbija človeka, kajti v kolikor je narava prikrajšala ptiča na ličnosti telesnih oblik, v toliko mu je nadomestila nedo-staiek sijajno z bliščobnim perjem. Kakor svila se leskečejo v bajnem sijaju in prelivajo barve temnozelena peresca, preprežena z zelenomodrimi pegami; temnomodro blešči sredina hrbta, sinja-sto gornji rep. Spodaj je rjastordeč, grlo mu je belo, prek oči in lica pa se vije na vsaki strani svetlejša proga. Po razsvetljavi se izpreminjajo boje, da je zdaj skoro zelen, zdaj bolj moder.
Krilati smaragd naših voda, pestroperi vodomec preži mirno in se ne gane tam na jelševi korenini, kakor da je nagačen. Hipoma pa plane v vodo, da brizgnejo curki na vse strani in se širijo kolobarji z mesta po tolmunu, izgine pod površjem, a se prikaže kmalu nato z ribico v kljunu, zbrni nazaj na korenino ter drži plen nekoliko časa črez sredo v kljunu. Nato ga popušča, da polzi ribica po strani, jo zasuče, da mu pride z glavo navzdol podolgoma v kljun, ter jo pogolta celo. Tedaj razprostre kratki krili ter odbrni z glasnim ci - ce - ji v kakor puščica hitrem poletu nizko nad vodno gladino, da sledi točno potočnim ovinkom.
Onstran mlina stoji na travniku mogočen hrast. Tam je potok globoko izpodkopal breg ter ga ugladil, da pada skoro navpično proti vodni gladini. Nekako blizu z grmičjem, vrbovjem in kopi-novjem poraslega vrha si je izvrtal vodomec v strmem, podlasici in vodni podgani nedostopnem pobočju z ostrim kljunom tesno luknjo v peskoviii svet in jo razširil, razgrebel zemljo in jo izmetal z nogama iz rova ter si ustvaril tako nekako pol metra dolg, ozek“ rov, ki ga je na koncu nekoliko razširil in poglobil. Tu gnezdi samica nedružnega puščavnika že nekoliko let; zato je rov posejan z ribjimi koščicami, ki jih izmetava po kosilu redno kot neprebavno snov iz sebe. Tudi jamica na koncu hodnika je dobila tekom časa obliko, kakor da je gnezdo napravljeno iz izmelkov. Na sličen način si napravlja gnezdo bregunica, ki gnezdi v naselbinah.	(Konec prihodnjič.)
Fr. Starovaški:
Iz Julijske Krajine.
Malo krajev poznam na iem širnem sveiu, ki bi nudili toliko zanimivosti za lovca po božji volji, kakor jih je nudilo Primorsko pred vojsko. Imel sem od leta 1894. do 1902. v zakupu lovišče Št. Peter pri Gorici, ki se začenja ob pobočju zgodovinskega gričevja Sv. Marka in sega tja do Volčje drage. Brez škode za zarod smo postrelili tu na leto do 120 zajcev, prav toliko jerebic, 50 fazanov, 4—5 srn, 20—30 slok. V tej dobi sem pobil in iztrebil docela divje mačke; če se ne motim, jih je bilo osem. Zanimivo je dejstvo, da so se nahajale v neposredni bližini Gorice tudi kune zlatice. Proti vzhodu, onstran potoka Lijaka, kjer.se izgublja grmičevje v šempasko polje, je bilo še več jerebic, zajcev in mnogo kozic. Ob Lijaku samem, kadar se je razlil po obsežnem polju, in ob Vipavi si imel jeseni in spomladi priliko, streljati vse vrste divjih rac in drugih ptičev selivcev. Leta 1897. sem ustrelil v enem tednu ob Lijaku velikega in malega bukača. Tupafam je prišla ob Vipavi tudi vidra pred cev. Na Krasu je bilo znamenito . Doberdobsko jezerce radi svoje naravne lepote in pa radi raznovrstne perutnine. Tudi zajcev, ki so znani po svojem izvrstnem mesu, in skalnih jerebov je bilo dosti. Po kraških votlinah je bilo nešteto divjih golobov in v mladih borovih nasadih so se bile zaredile sme. Ob Vipavi naprej proti Ajdovščini so bila ugodna tla za perutnino in za zajce. Od Ajdovščine nazaj proti Gorici se dviguje Šturska gora in gorovje našega ponosnega Čavna s svojimi do 1200 m visokimi grebeni; onstran teh grebenov se razprostirajo obsežni državni gozdovi (Dol, Otlica, Lokve in Trnovo), kjer so prežale še pred desetimi leti divje mačke in risi na mlade srne. V teh gozdovih je bil nekdaj tudi medved stalen gost. Zadnjega kosmatinca je ustrelil pred kakimi 28 leti orožniški slraž-mojsfer Podmenik. Ta medved se nahaja še danes krasno nagačen v goriškem muzeju. V trnovskih gozdovih se je paslo na stotine srn, ki so prihajale pozimi na južnovzhodno pobočje Čavna, kjer zapade le malokdaj sneg in je dovolj sočne paše. Na črniškem občinskem lovišču, ki sem ga imel še leta 1915. v zakupu, sem postreljal brez škode na leto 10—12 srnjakov. Divji petelin pleše in poje tu še danes na smrekovi veji in vabi mlade kokoši na veselo svatbo, ko pride spomlad s svojim cvetjem in zelenjem. Po romantičnih tribuških stenah, okoli Cerknega, Tolmina, Kobarida in Bovca se pase še ponosni kozel, dasi so njegove vrste redke, ker ni prizanesla niti njemu vojska. Vendar so videli
še meseca januarja i. 1. v državnih gozdih blizu Idrije 12 koz. Iz strahu pred lovskimi tatovi so jih hoteli vse postreljati, a na srečo nista padla več kot dva kosa.
Soča, Idrijica, Tribuščica, Hubelj in druge vode so redile neverjetno mnogo postrvi, znanih po svoji dobroti in velikosti. Leta 1913. sem dobil v dar postrv, ki je tehtala 7-50 kg in se je ulovila v Soči blizu Gorice.
Ponavljam, da je bilo Goriško pred vojsko pravi raj za lovca, največ radi raznovrstnosti divjačine. Razume se, da se naša lovišča glede množine divjačine ne bodo mogla nikoli primerjati z moravskimi, češkimi in ponekod tudi s štajerskimi in hrvaškimi lovišči. Kaj takega kakor 16. nov. 1916. v Hruševanih na Moravskem ne doživim več, ko nas je posireljalo devet lovcev na lovišču grofa Kuhena v petih urah 417 zajcev, okoli 50 jerebic, 40 fazanov in 1 — srno, za katero pa je plačal »srečni« strelec grof Couden-hove ml. 100 kron globe, ker je bilo pred začetkom lova izrečno povedano, da se morajo pustiti srne pri miru. Da je imel lov v današnji Julijski Krajini tudi pred vojsko mnogo škodljivcev, je jasno. Med njimi je bil, kakor vselej, najnevarnejši — homo sapiens. Vse, »kar leze ino grede«, je hodilo na lov. Na pobočju Čavna je od Gorice do Ajdovščine menda 13 občin malega obsega — povprečno 800—1000 ha — in prav toliko lovišč, ki mejijo vsa na državni trnovski gozd. Zakupniki so bili brez vsake organizacije. Za poedina lovišča so se potegovali na dražbah ljudje, ki so pritegnili potem več solovcev — med temi mnogo mrharjev —, da so ob nedeljah in praznikih frcali in »žajfali« na vsako daljavo in bili presrečni, ako so našli in ubili zajca na ložu... »Saj bo pečenka!« Kar niso pobili zakupniki sami, so dali postreljati po čuvajih, samo da je bil nahrbtnik nabasan. Ko smo se srečavali na raznih postajah glasoviie vipavske železnice, sem večkrat vzdihnil: »Hvala Bogu, da nisem lak, kakršni so drugi!« ...
2e prej sem povedal, da ni bilo nikakršne organizacije. Sicer se je bilo predlagalo, naj se zavežejo zakupniki čavenskega pobočja, da ne bodo postreljali v prvih štirih letih zakupne dobe več kakor določeno število divjačine, ki bi se določevala za vsako leto. Za ta predlog je bila tudi uprava državnih gozdov, ki pa se ni držala obljube, ampak je dajala pobijati divjačino baš ob mejah, ko je hodila na pašo na solnčno stran Čavna ... Da bi prišel laže in spočit na svoja čakališča na Velikem robu in na Kuclju vrh Črnič, sem prenočeval včasih na Selovcu ali pa na Krnici v gostišču, ki ga je imel v zakupu ta ali oni gozdar. Tam sem s svojimi čuvaji večerjal in spal. Drugi dan smo vstali še pred zoro in šli po globokem snegu v moje lovišče. Ob meji je
bilo videli mnogo sledov srn in — gozdarjevih jazbečarjev. Ta je bil vslal že davno pred nami in je pregnal s svojimi psi divjačino, ki je hotela na čavensko pobočje na pašo ... Drugi mejaši so delali prav lako: lovili so le ob mejah svojih lovišč in se veselili v svojih črnih dušah, ako so pobili žival s sosedovega lovišča. Poleg lega je bilo mnogo lovskih laiov, ki so lovili s puško, še več pa na zanko koze, srne in zajce. Ali navzlic temu je bilo lepo lam gori na visokem, sivem Čavnu, kjer sem tolikokrat občudoval prekrasno Vipavsko dolino pod sabo, Kras in morje in Trsi proti vzhodu, a proti zapadu snežne vrhove Julijskih planin, ki so sijali tako čudovito lepo v prvih žarkih mladega solnca...
Ko sem se vračal prve dni meseca decembra leta 1917. iz Brna v Gorico, iz mraza, snega in megle Moravske na naš solnčni, topli jug, sem moral z drugimi begunci, ki so prihajali gledat svoje razrušene domove, uničene vinograde in njive, napojene s krvjo in solzami, vseskozi preprežene s strelskimi jarki, hodili peš iz Prvačine, ker so železniški tir šele popravljali. Na tej težki poti sem gledal pač najbolj žalostno sliko, ki se je kdaj vtisnila v mojo dušo ... Po blatu, po izvoženi in preorani cesti smo korakali molče. Od Volčje drage naprej same razvaline, grobovi, gniloba, cela jezera, izkopana od topov raznega kalibra, trupla konj in mul, v žičnih plotovih trupla vojakov... Niti enega nepoškodovanega drevesa ne vidiš po vsej poti, niti ene nepoškodovane, prijazne domače hiše, kjer so me poznali povsod naši dobri ljudje! — Na bližnji železniški progi je kopalo s sklonjeno glavo in z upognjenim hrbtom na stotine italijanskih ujetnikov, ki so nam ponujali svoje ure, prstane, denar in — tobak za kos kruha, ki ga pa tudi mi nismo imeli. Za 5 kg kruha bi si bil napolnil nahrbtnik takega posvetnega blaga . ..
Zdelo se mi je, da leži prokletstvo božje na teh nekdaj tako prijaznih vaseh, na teh njivah, vinogradih in gozdičih. Zlato de-cembersko solnce je sijalo gorko kot v prvi spomladi in odkrivalo našim očem to neizmerno bedo, to silno gorje ... Napenjal sem svoje oči, da bi zagledal kje vsaj ptico, katerih je bilo pred vojsko vse živo v teh krajih, ker jim ni manjkalo hrane tudi pozimi. Toda bilo ni ne zabavnega kosa ne ljubeznivega škorca ne prijazne sinice. Kje so kričave šoje, kje pisana žolna, kje je tolpa porednih vrabcev? Še krokarjev in vran ni v nižavi, ker so imeli v visokih gozdovih dovolj mrhovine. Po razvalinah v Št. Petru pri Gorici, po Vrtojbi, po vsej goriški okolici in v mestu pa je bilo zato vse živo gnusnih, velikih podgan...
Ko sem se prepričal v Gorici na svoje oči, da mi je hiša porušena, da je izginilo moje pohištvo, slike, lepa knjižnica in —
kar mi je še posebej žal — velik del mojih lovskih trofej, sem si izprosil pri vojaški oblasti voziček na dve kolesi in revno, izmučeno kljuse pa sem se vozil po Rožni dolini proti Ajševici, Šempasu, Črničam in dalje do Ajdovščine. Konjiček je krevsal po blatni cesti, kadilo se je iz rebrastega telesa, zdelo se mi je, da je živalco strah samote in puščobe nekdaj tako živahne Vipavske doline. Cesta je bila posuta z naboji, iz žičnih ograj je zadišalo po mrliču, v cestnih jarkih so ležali konji, povsod gomile streliva, a ob robu Panovškega gozda so silile na solnce rumene trobentice. Vasi in hiše do Črnič večidel v razvalinah, polja razdejana, prebivalci še daleč, daleč v tujini. Vesel sem bil, ako sem zagledal kje človeka. Moje prvo vprašanje je bilo, če je ostalo še kaj divjačine . . . Povsod isti nerazveseljivi odgovor ... V Črničah mi je dejal čuvaj Leban, da je videl pod Bršljanovcem — zajca, ako ga ni medtem kdo ubil, ker tudi na Vipavskem je bila leta 1917. in 1918. velika lakota ... V višjih legah bi se bilo še kaj ohranilo, a to so postrelili tatovi ne toliko iz lovske strasti kolikor radi gladu. Da so pomagali do razsula Avstrije pri uničevanju divjačine tudi vojaki, je znano.
Po zasedbi leta 1918. se lov tudi ni izboljšal. Po gorah je ostalo navzlic vsem ukazom mnogo streliva in orožja, katerega so znali nekdanji vojaki dobro uporabljali. V Italiji pa je lov prost. Vsakdo sme loviti, ako ima orožje in orožni list. V svojih prostih urah so lovili vojaki in častniki vse, kar je bilo vsaj tako veliko kakor vrabec ...
Ko so se duhovi malo pomirili, smo začeli dokazovati, da tako ni prav, in vsa Julijska Krajina se je jela pritoževati pri raznih vojaških in civilnih oblastih. Uspeha za enkrat ni bilo. Ko sem dobil spomladi leta 1920. zopet orožni list, sem šel s puško iz Lokavca proti Ajdovščini. Morda pride lisica po klancu, sem si mislil, pa tudi bolj varno se mi je zdelo . . . Italijanski major se je zabaval s streljanjem redkih kosov in drugih še manjših ptičev po grmovju. Ko me zagleda, pošlje svojega poslrežnika k meni z vprašanjem, s kako pravico lovim ... Ko sem dokazoval majorju, da sem član lovskega kluba, ki ima v zakupu to in še nekoliko drugih lovišč in da imam jaz pred Bogom in pred ljudmi vso pravico do lova, major pa da nima prav nikakršne, je mignil z ramo in — lovil dalje.
Lansko leto pa so se oddajala lovišča zopet v popolnem redu na dražbah za ogromne cene 2 do 5000 lir. Lovska društva so se za silo organizirala, upajmo torej, da bo Julijska Krajina v doglednem času za lovca zopet to, kar je bila pred vojsko.
Inž. A. J. Ružič:
Vprašanje novega lovskega zakona.
Podprli s sklepom, ki je objavljen na sir. 167. v poročilu o odborovi seji Slovenskega lovskega društva z dne 28. marca 1922 in ki označuje neupogljivo stališče slovenskih lovcev, ter z drugim gradivom, smo se udeležili IV. odborove seje Jugoslo-venskega šumarskega udruženja v Zagrebu, na katere dnevnem redu se je nahajala med drugimi točkami tudi razprava o načrtu lovskega zakona, ki ga je izdelal na poziv ministrstva šum in rudnikov ožji odbor udruženja, na čelu mu prvoboriielja hrvai-skih lovcev, banski svetnik dr. M. Zoričič in šumarski nadzornik V. Dojkovič. Udeležba je bila kakor po navadi skoraj polnoštevilna. Bili so častno zastopani vsi kraji države. Načrt lovskega zakona je došel na vrsto dne 31. marca popoldne; poročala sta o njem že omenjena člana ožjega odbora. Za Srbijo so poročali načelnik ministrstva šum in rudnikov Miodrag Siamen-kovič, nadzornik omenjenega ministrstva in podpredsednik Udruženja Miloš P. čirkovič in dr. Landikušič, za Vojvodino svetnik I. Slepčevič in nadsveinik P. Manojlovič, za Hrvaisko omenjena poročevalca in drugi, za Bosno upravitelja M. Kneževič in N. Bajič, za Slovenijo podpisani, podpiran od odbornikov J. Lenarčiča, F. Pahernika, J. Goedererja in F. Langa.
Takoj ob začetku se je pokazalo, da je potrebno razpravljati najprej splošno o glavnih načelih zakona. Ta razprava pa ni bila neplodonosna in nekoristna. Najprej smo spoznali stanje lovstva na Hrvatskem in v Vojvodini, ki je podobno našemu, le da niso nekatere panoge tako natančno urejene, potem pa stanje lovstva v Srbiji, kateremu je podobno lovstvo Bosne. Nas zanimata predvsem Srbija in Bosna, ki sta imeli tako zvani regalni lov v nasprotju z našim in hrvatskim zakupnim sistemom.
V Srbiji ni skrbel dolgo časa nihče za lov, tako da se je uril vsakdo, ki si je mogel kupiti puško — brez te pa ni štel za moža — v svojih strelskih sposobnostih na plahi divjačini. Da z dobrim uspehom, o tem ne bo dvomil nihče po zadnjih osvobodilnih vojskah. Tako je divjačina vedno več trpela, dokler ni na zahtevo dobrih lovcev in domoljubov kraljevska vlada z zakonom iz leta 1898. končno proglasila vso divjačino za lasi države in strogo prepovedala odstrel vse koristne divjačine. Le minister narodne privrede je mogel dovoliti v lovno prostem času omejen odstrel določene vrste divjačine v krajih, kjer se je medtem dovolj opomogla. To je v glavnem teorija srbskega regala, praksa pa je
pokazala, da se divjačina v 24 lelih, kar jo ščiti ta zakon, še nikjer ni opomogla. »V nižinah in ravnicah ni navadno sploh nobene lovne divjačine, kvečjemu kakšen zajec ali lisica in poleg selivk kaka manj pomembna živalca,« je dejal poročevalec.
V Bosni je bil izdan podoben zakon leta 1893., ki tudi ni imel boljšega uspeha. Vendar so pa ostali tako v Bosni kakor v Srbiji mnogi nedosiopnejši kraji še vedno izredno bogati vsakovrstne domače divjačine in je skrajni čas, da se zagotovi njih ohranitev z modernim lovskim zakonom.
Slovenci smo skušali že o priliki prejšnjih odborovih sej doseči soglasje s tovariši iz Bosne in Srbije glede gospodarskega izvajanja lova. Na predvečer seje, dne 29. marca, sva s tovarišem inž. Pahernikom dolgo razpravljala o tem z bosenskimi tovariši, ki štejejo med prve lovce Bosne, in sva z veseljem ugotovila, da soglašamo popolnoma v vseh točkah agrarne reforme, ki je bila tudi v razpravi, in lovstva. Posebno ti tovariši so se pohvalno izrazili o lovstvu Slovenije in izjavili, da je njihov vzor in da stoje trdno z nami (ko sem pokazal Lovca, sla se takoj priglasila dva za člana S. L. D.L
Vsa razpravljanja so se vodila z veliko vnemo in stvarnostjo ter — kar je posebno razveseljivo — s tisto veliko ljubeznijo in dobro voljo, ki spremlja vse delo odbora že od začetka, čemur se moramo zahvaliti že za veliko lepih uspehov. Ni je težkoče, ki je ne premagajo odkritosrčni, ljubeči se bratje. Takšni smo pa vsi, če le začnemo skupno delati.
Ožji odbor je izdelal popoln načrt podrobnega zakona o lovu za vso državo na podlagi zakupnega sistema, lovskih zadrug, razsodišč za odškodnine in z ukinitvijo vseh lastnih lovišč.
Najtežje je bilo načelno vprašanje: ali prost ali neprosf lov. Vsi, ki smo že doslej imeli zakupni sistem, smo se izrekli brezpogojno zanj. Bosanci so se nam priključili. Srbski odposlanci so zahtevali predvsem natančno razjasnitev načel neprostega lova, kar se je izvršilo z veliko temeljitostjo, tako da je padel v vodo tudi ugovor o nedemokratičnosti zakupnega sistema. Časovna neprimernost regala je poslala tem bolj jasna z ugotovitvijo, da vodi la do popolnega uničenja divjačine in lova in da more loviti tudi pri tem sistemu le premožnejši človek, ker je v prisiopnejših krajih vse pobito, za oddaljenejše pa je treba veliko časa in denarja, ki ga revnejši človek ne premore. Pri zakupnem sistemu se pa more udeležiti vsakdo lova bodisi kot zakupnik, podza-kupnik, lastnik, gost ali čuvaj. Ko se je poudarila še nujnost gojitve divjačine, je bila ta največja fežkoča premagana.
Na kak način bi se zaščiiili inieresi lovskih udruženj v doslej regalnih krajih, za io imamo dva predloga. Prvi si misli io z ureditvijo lastnih državnih lovišč s primernim pravilnikom, drugi pa z zagotovitvijo predzakupne pravice bližnjih lovišč za omenjena udruženja. Za la predlog smo se odločili na zagrebški odborovi seji. Bojazen srbskih tovarišev, da bi došel na ta način lov v roke vojnim bogatašem in verižnikom, je bila odstranjena s tem, da se je sklenilo, da se bodo smela oddajati lovišča po našem predlogu v desetleten, po hrvaškem pa v petnajstleten zakup le vestnim lovcem, katerih oseba bi nudila primerno jamstvo za pravilno izvrševanje lova. Oddaja lova bi torej ne bila vezana na najvišjega ponudnika.
Poročevalca sta si zamislila razdelitev vsega sveta v zakupna lovišča po obstoječih občinskih mejah s popolnim ukinjenjem lastnih lovišč, kakor sem že omenil. Enemu kakor drugemu smo odločno ugovarjali z ozirom na naše razmere. Poročevalca sta bila sicer mnenja, da je s strokovnega stališča v korist lova, ako se odpravijo lastna lovišča, vendar pa nam je uspelo doseči spo-razumno rešitev, ki se glasi: na lastnem, nepretrganem zemljišču more minister za šume in rudnike lastniku zemljišča izločiti lastno lovišče, ako io zahteva korist lova in ako obsega zemljišče 500 oralov ali več. Glede razmejitve lovišč ni došlo do končnega sklepa, vendar pa mislim, da se bo mogel doseči v tem vprašanju naslednji sporazum: razmejitev zakupnih lovišč sloni na občinskih in drugih političnih mejah, oziroma kjer to ne soglaša z interesi lova ali ni izpeljivo iz drugih razlogov, na naravnih mejah, kakor so grebeni, vode, jarki in podobno. To se bo moglo in menda moralo storiti tudi z ozirom na poročilo, da je razmejitev občin v južni Srbiji in v nekaterih drugih krajih zelo negotova, ker je uničil sovražnik za časa vojne vse spise in podatke glede tega.
Gotovo je bila upravičena tudi trditev enega od poročevalcev, da se ne smemo izgubiti v preveliki tako zvani demokratičnosti, ker je za vzdrževanje lova in koristi, ki iz njega izvirajo, neobhodno potrebno, da so lastniki in zakupniki lovišč po možnosti več ali manj premožni ljudje. Temu naziranju smo se pridružili tudi slovenski odborniki že iz vzroka, ker je znano, da je lovska strast že marsikatero družino spravila ob premoženje in do obupa. Zato pa se bo skušalo rešiti vprašanje sozakupa, podzakupa in gostov na široki podlagi.
V vprašanju razsodišča za odškodnine se bo treba še pogajati. V načelu so na Hrvalskem že pristali na to, da naj bo takojšnja izvršnost izreka vezana na maksimalen znesek.
Končno je bila soglasno sprejeta naslednja resolucija:
»Jugoslovensko šumarsko udruženje je vsesiransko razpravljalo vprašanje novega zakona o lovu in je soglasno zavzelo naslednje stališče:
1.	Izdaja novega zakona o lovu je izredno oiežkočena, dokler ne bodo izdelani in izvedeni zakoni o podelitvi države na oblasti ter ostali s temi v zvezi stoječi upravni zakoni.
Zakon o lovu je tako ozko zvezan z ureditvijo upravnega sistema, da ga je nemogoče izdati, dokler ne bo urejena in v praksi izvedena preosnova javne uprave v naši državi.
Vsled tega predlaga Jugoslovensko šumarsko udruženje, da se ne predloži novi lovski zakon parlamentu, dokler ne bo izgotovljena in dovršena razdelitev države na oblasti.
2.	Jugoslovensko šumarsko udruženje stoji soglasno na stališču, da se mora odpraviti regalna pravica lova v vsej državi in da se mora povsod vpeljati sistem zakupodaje lovišč na javnih dražbah.
Pri izdražitvi zakupa lovišč naj imajo v krajih, kjer je veljala doslej regalna pravica lova, lovska udruženj a pravico predzakupa pred posameznimi ponudniki.
3.	Jugoslovensko šumarsko udruženje smatra za neobhodno potrebno, da se doseže predvsem soglasnost v vseh temeljnih načelih, po katerih se naj izdela novi zakon o lovu. Zato prosi, da skliče ministrstvo šum in rudnikov ožjo anketo strokovnjakov, na katero naj bi povabilo odposlance Jugo-slovenskega šumarskega udruženja in po dva odposlanca pokrajinskih lovskih društev.
Šele tedaj, ko bodo na ta način ustvarjena in utrjena temeljna načela, se naj prične z izdelavo osnutka zakona o lovu, kateri se naj, preden bo dokončno sprejet, dopošlje Jugoslovenskemu šumarskemu udruženju in vsem lovskim udruženjem v izjavo.«
Da s to resolucijo še ni vse opravljeno in da nas čaka do končne pametne ureditve lova še mnogo, mnogo dela, o tem ni dvoma, ker ne smemo nikakor podcenjevati dolgoletnih tradicij onkrat Save in Donave, vendar upam, da smemo pomirjeni gledati v svojo lovsko prihodnost, zlasti ako se v resnici potrudimo, da z resnim in nesebičnim delom to popravimo, kar smo v tem oziru doslej zagrešili. Predvsem si moramo biti v svesii, da pobijemo lahko na tradiciji .temelječe nazore le v bratskem razgovoru, za katerega nam bi nudilo najboljšo priliko udruženje vseh lovskih društev naše države, katere lovska zgradba mora biti vzorno zgrajena.
Janko Barle:
Jelenova pečenka.
Pisem dobivam vsak dan po več, včasih iudi preveč in kaj silnih, a le redkokdaj me osreči slavna pošla s kakim zamolkom. Če že pride slučajno lak, je navadno šlirioglale oblike in vsebuje knjige. Zalo me je nekega nedeljskega julra, ko sem vslopil v svojo pisarno, lem bolj iznenadilo, da sem zagledal na svoji mizi precejšen zavilek podolgovato okrogle oblike, ki se je glasil na moje ime. Da niso knjige, mi je bilo precej jasno, obleka tudi ni mogla bili, a belo platno, v katero je bil neznani predmet skrbno zavil, je dokazovalo, da vsebuje nekaj, kar je v zvezi ali vsaj namenjeno človeškemu želodcu. Ker je bil baš zimski čas, sem mislil, da so klobase. Toda ludi le se pošiljajo navadno v zabojčkih. Ko sem neznani predmet malo pretipal, sem se osvedočil, da ne morejo bili klobase, ampak da je lo precejšen kos mesa. Vsekakor nekaka skrivnostna pošiljatevl Da ne bi imel morda kasneje opravka s slavno policijo, sem poklical hitro svoje pisarniške tovariše, da odmotamo la nenavadni zavilek poverenslveno. Na moji pisalni mizi se lo ne bi moglo zgodili, da se ne pokvari vzorni red, ki vlada tamkaj med starimi in novimi, rešenimi in nerešenimi spisi. Vzeli smo pisarniške škarje, položili zavilek na Ha in začeli, kleče na ileh, z velikim spoštovanjem in z nervoznostjo striči nilke, s katerimi je bil zašit platneni ovitek. Počasi je šlo in težko sem čakal, kaj se pokaže. Platno se je vedno bolj odmotavalo in naposled so zagledale naše radovedne oči pred seboj veliko gnjat, ki je pripadala po našem nestrokovnjaškem mnenju poprej domačemu prašiču. Uganka pa še vedno ni bila rešena, ker si nisem mogel preiolmačiti, zakaj bi mi pošiljal moj prijatelj svežo svinjsko gnjat in še lo ogoljeno. Če bi mi že hotel napraviti kako veselje, bi jo obesil poprej v dimnik in mi jo potem poleti poslal, da se poslužim z njo na svojih rastlinoslovnih izletih. Moja pisarna vendar ni sušilnica!
Kaj sedaj? Razmairali smo precejšnji kos neznanega mesa, ki je ležal na platnu na tleh starodavne, častite naše pisarne. Po živinozdravnika ni kazalo poslati. Kdo tudi ve, če bi se spoznal, kaka je prav za prav ta gnjat. Pri takih stvareh so pač najboljši veščaki kuhinjski umetniki. Zavil sem zato meso zopet v platno, ga odnesel v kuhinjo in razprostrl ovitek pred radovednim kuhinjskim osobjem. Glavar kuhinje je pogledal gnjat in rekel kratko: to je teletina. Nisem mu veroval, ker nisem mogel umeii, čemu bi mi pošiljal prijatelj teletine. Te si kupim vendar lahko vsak dan, kolikor hočem. Gotovo je to nekaka divjačina. Pohitel sem zato še k nadzorniku hiše, ki je videl, dobil in pripravil v svojem življenju mnogo vsakovrstne divjačine ter ga prosil, naj si še on pogleda to čudo. Prišel je, pogledal in rekel: To je jeleni Zraven je še pristavil: košuta.
No, kaj takega se že sliši. Uganka je bila rešena. Spomnil sem se precej, da so priredili pred vojsko v onem kraju, kjer živi moj prijatelj, nekoč lov na jelene. Dobili niso sicer nič, ali evo zdaj dokaza, da so jeleni vendar tamkaj. A moj prijatelj, blaga duša, Bog ga poživi, me je hotel s tem odlikovati in počastiti, da mi je poslal za naše kraje nenavadno jelenovo pečenko. Da dokaže gospod nadzornik svoje strokovnjaško mnenje, je odrezal kos mesa in ga dal kuhinjskemu glavarju. Ta ga je malo stolkel z lesenim batom, vrgel na masi in za par minut sem užival izredno okusen jelenov zrezek.
Poseben sladkosnedež nisem in tak sebičnež tudi ne, da bi hotel sam použiti pečenko nekoliko kil. Plemenit človek želi, kadar je sam srečen, da so deležni njegove sreče še drugi ljudje. Jelenova pečenka je pač nekaj nenavadnega, a kakor sem je bil vesel, tako sem hotel, da napravim tudi drugim veselje. Pred oči so mi stopila mnoga mila lica in bilo jih je toliko, da bi lahko razdelil celega jelena. Če je bila gnjat tudi velika, vendar se ne bi dalo iz nje narediti več od treh kosov, tako da bi dobil vsakdo res spodoben kos, katerega smeš poslati v dar. Odločil sem se zato razdeliti gnjat na tri dele in sem izbral od mnogoštevilnih svojih prijateljev trojico, da bo deležna te nenavadne pečenke. Vsakemu sem napisal le par besedic: »Od prijatelja sem dobil kos jelena. Pošiljam tudi Vam košček in želim, da bi Vam ta za naše kraje nenavadna pečenka dobro teknila.«
Prvi od teh mojih izbranih prijateljev je bil star gospod, svoj čas strasten lovec, ki je pa živel le še od lovskih spominov, ker ga je mučilo pozimi nenavadno hudo trganje. Pripovedoval mi je, kako je bil v svojem življenju le enkrat tako srečen, da ie
usirelil jelena. Bil je gosi pri nekem graščaku v Šleziji in s lem je šel v lov na jelena. Tri dni je zaslonj čakal in šele Irelji dan je zagledal in ludi podrl jelena. Od silne sreče je objel in poljubljal lovca, ki ga je spremljal, in jokal se je od veselja kakor mlado dele. Rogovi so slali na najbolj časlnem meslu v njegovi sobi za sprejeme in, če se je kaleremu goslu uslavilo oko na leh rogovih, je začel z znano povesijo o jelenu, objemu, poljubih in solzah. Zakaj ne bi napravil lemu staremu lovcu malo veselja? In res je kmalu prišel moj sluga nazaj z dolgim pismom: »Dragi prijalelj! Hilim, da se Vam zahvalim za Vašo izredno pozornost in za veliko veselje, kalero sle mi napravili s po-šiljalvijo. Vi sle me že tolikokrat prepričali o svojem posebnem prijaleljsivu, ali lega, kar sle mi danes napravili, ne pozabim nikdar. S pošiljalvijo sle mi obudili spomine na moja mlada leta in na lisli srečni trenutek, ko sem tudi jaz usirelil jelena. Morda se več ne spominjale: bilo je v Šleziji. .. itd.« Sledil je obširen opis o jelenu, lovcu, objemih, poljubih in solzah. Golovo je pretakal dobri starček zopet solze, posebno pa lakral, ko je imel jelenovo pečenko na mizi.
Drugi kos je bil namenjen prijatelju, pri kaierem sem po-trkal marsikatero nedeljo predpoldne in dobil vselej požirek domačega žganja, katerega je sam žgal. Imel je mal vinograd ter nekoliko sliv v njem in pokušali smo njegove pridelke: slivovko, tropinovec in droženko. To prijaznost sem mu hotel že večkrat povrniti, vendar nisem znal, kako. Ko sem odhajal od njega, je bilo po navadi tik pred obedom. Ugibal sem po dišavah, ki so se razširjale po hodniku, kaj bo obedoval moj prijatelj. Večkrat sem uganil, da si privoščita on in njegova boljša polovica z družinico mastnega prašička, semiertja tudi purana, a včasih je sreča zanesla v kuhinjo tudi kakega zajčka, kar je v današnjih povojskinih časih tudi v boljših družinah redkost. Moj prijatelj ni lovec. Kako se je zatekel v njegovo kuhinjo zajček, nisem vprašal nikdar. Toliko sem vedel, da je prijatelj divjačine. Spomnil sem se tega in mu poslal zalo najlepši kos jelena. Zdi se mi, da so umeli pripravljati v njegovi kuhinji divjačino dobro, kajti drugega dne sem srečal prijateljevo gospo, ki mi je prišla vsa vesela naproti, rekoč: »Čisto nas bodete pokvarili. Take pečenke še nismo imelil Jelen je pač jelen!«
Brez velikih pomislekov sem poslal tretji kos debeljušastemu prijatelju, ki je použil v svojem življenju obilo vsakovrstnih pečenk, tako da bi bil podoben njegov želodec Noetovi ladji, ko bi romale vse te štirinožne in krilate živali, domače in divje, zaporedoma v njegov lepo zaokroženi trebušček. Čeprav sq
ga je bil prijel priimek kurja smrt, je vendar čislal iudi raznovrstne pečenke šiirinožnih živali, a divjačino še posebno. Nisem sicer vedel, ali je že jedel jelena, ioda znal sem, da ga bo moja pošiljatev izredno razveselila. Tako je ludi bilo. Prihodnjo nedeljo popoldne je prišla k meni njegova poslrežnica s košarico, v kateri je bil pečen puran, rumen kakor zlato, in drobno pisemce kratkih besedi: »Arniče, srčna hvala! Jelenova pečenka izvrstna! Nekaj nenavadnega! V hvaležen spomin pošiljam to skromno domačo ptičico in želim, da bi dobro teknila tebi in tvojim pevskim prijateljem!«
Ali kaj je z mojim prijateljem? Hotel sem se mu takoj zahvaliti za poslano jelenovo pečenko in čakal od dneva do dneva njegovega pisma. Vedel sem, da bo naznanil svojo pošiljatev vsaj z nekoliko besedami. Naposled je vendar prišlo njegovo pismo, katero priobčujem doslovno: »Dragi prijatelj! Šele sedaj utegnem, da se oglasim. Upam, da si prejel pošiljatev. Kakor ti je znano, se bavim v tej puščavi tudi z lovom. Lovska sreča se mi je nasmejala in ustrelil sem divjega prašiča, ki je tehtal 125 kg. Vem, da ne želiš ničesar, ali ker morda še nisi jedel v življenju take pečenke, sem ti poslal prašičevo gnjat, da vidiš, da mislim nate. Sprejmi jo z ono ljubeznijo, s katero ti jo pošiljam! Tvoj stari ...«
To pismo sem bral in zopet bral. S početka sem se sramoval, kasneje sem se pa začel od srca smejati, kar mi je gotovo več koristilo, kakor da bi použil vso prašičevo gnjat. Ne vem le, če bi smel povedati svojim prijateljem, da je imel jelen, katerega so použili, dolg rilec, stršeče ščetine in zaokrožen repek. Staremu gospodu, ki je ustrelil svoj čas jelena, gotovo ne povem, a Dog ne daj, da bi me vprašal, kje so jelenovi rogovi!
Iz lovskega oprtnika.
Odborove seje. II. seja 2. marca i. 1. Predsednik poroča, da je ponudila na prošnjo drušiva graščinska uprava Trnovo dobavo 50 živih fazanov v družinicah 4 kokoši in 1 petelina za ceno 750 Din. Izvedba nakupa se poveri organizacijskemu odseku. Društvo se je obrnilo po nasvetu ministra Hribarja tudi na poljedelsko ministrstvo v Pragi s prošnjo za posredovanje pri nakupu žive divjačine. — Obči zbori podružnic so dobro uspeli. — Odseki so se organizirali. — Gospodarski odsek je priredil javno zbirko za prehrano ptičev. Zbirka je uspela nad vse pričakovanje dobro, pri čemer gre posebna zahvala mladini nekaterih šol. Čisti dohodek znaša 3438-30 Din. Krme se je nakupilo za 632-50 Din. Glede preostalega zneska se je sklenilo, da se uporabi za zaščito koristnih ptičev, predvsem pa za oživ-lienje Društva za zaščito živali. ~ Nadalje se je sklenilo na predlog gospodarskega odseka, da se priredi ob priliki razstave psov o binkoštih s pritegnitvijo vojaštva javno tekmovalno ostro streljanje s kroglo na vojaškem strelišču. General Dokič se naprosi za pokrovitelja. — Ponudba zavarovalne družbe Croatia se zavrne, društvo pa je pripravljeno priporočiti njeno zavarovanje svojim članom, ako sprejema družba tudi zavarovanje posameznikov. — Pritožba zoper napačno postopanje nekega okrajnega glavarstva pri izdajanju
lovskih kart za goste se je predložila kr. ravnateljstvu šum. — Obstoječih lovskonajemninskih pogodeb ni mogoče razveljaviti zgolj na podlagi ugovorov radi devalvacije zakupnine. — Nato poroča predsednik, da je izdalo poveljstvo V. orožniške brigade na zadevno društveno vlogo sledeče povelje: »Vsled izredno hude zime in obilo palega snega so se pojavili v vseh loviščih v veliki množini divji lovci, ki uničujejo z vsemi mogočimi sredstvi divjačino v ogromno škodo narodnemu gospodarstvu in zakupnikom lovišč. Divjačina, ki je vsa izstradana in išče hrane pri hišah in ko-zelcih, najde cesto le zanke, pasti in svinec. Vse podrejene postaje je treba opozoriti na ta žalostni pojav. Vsak posamezen orožnik naj napne vse sile, da se iztrebi ta grda razvada med ngšim ljudstvom. Vsak neopravičenec, ki nosi lovsko puško, se mora razorožiti in se mora proti njemu postopati strogo po zakonu. Zanke in pasti se morajo odstraniti, a krivci se naj energično zasledujejo.« To rešitev vloge sprejme odbor z zadoščenjem in z zahvalo. — Sklene se orožnikom, ki se posebno odlikujejo pri zatiranju lovskega tatinstva, dajati iz društvenih sredstev nagrade. Poveljstvo brigade se naprosi, da sporoči od časa do časa imena takšnih orožnikov. — Na predlog finančnega odseka se sklene, da se zaračunajo podružnicam doslej doposlani znaki s
5 Din kos; odslej se bodo prodajali društveni znaki po 10 Din. — Klubu ljubiteljev ptičarjev se dovoli za mladinsko preizkušnjo in razstavo psov podpora 750 Din. — Na prošnjo šolskega vodstva v Stopercah se sklene, znižati šolskim knjižnicam na prošnjo letno naročnino za Lovca na 15 Din. — V svrho financiranja podružnic se prepusti tem 5% pri njih vplačane članarine. Od članov, ki plačajo članarino pri osrednjem društvu, se bo 5% odračunalo. V ostalem naj skrbe podružnice za povzdigo svojih financ z raznimi prireditvami.
III. seja [plenarna) 28. marca t. 1. Po odobritvi tajnikovega in blagajnikovega poročila preide predsednik na dnevni red in poroča o vprašanju novega lovskega zakona in o pristopu k zvezi lovskih društev. Jeseni leta 1921. je poslalo ministrstvo za šume in rudnike poziv, naj predloži gozdarski oddelek pokrajinske vlade v Ljubljani načrt zakona o lovu za vso državo. Omenjeni oddelek je sklical anketo za izdelanje tega načrta, v kateri so sodelovali tudi zastopniki lovskega društva. Načrt je bil predložen. Razen splošnih določil vsebuje dve novosti, in sicer: 1. Vse ozemlje države, ki preostane po izločitvi lastnih lovišč, se naj bi razdelilo na posamezna lovišča po naravnih mejah in krajevnih okoliščinah. Ta lovišča bi se dajala v zakup za dobo 10 let. Zakupnina naj bi se ali odkazala občinam ali razdelila na upravičence — lastnike zemljišča. Del zakupnine bi vzela eventuelno lahko država za kritje upravnih stroškov. 2. Lovska škoda naj bi se povrnila, vendar pa le tista, ki jo stori divjačina i. lovopustom.
Kakšna usoda je doletela ta načrt, ni znano. Ker se je slišalo, da se je sestavila v ministrstvu komisija za izdelanje lovskega zakonskega načrta, je potoval predsednik pretekli mesec v Belgrad, da izve, kaj je na stvari, a ni izvedel nič razveseljivega. Komisija se je postavila na stališče, da je lov državen regal, kar je popolnoma nesprejemljivo. Vsi mero-
dajni gospodje v Belgradu zastopajo stališče državnega regala, vendar je izjavil minister Rafajlovič, da bo sklical v zadevi na vsak način anketo strokovnjakov iz vse države. — Tajnik ugovarja pesimizmu predsednika in omenja, da se bo vršila 30. marca v Zagrebu odborova seja Jugoslovenskega šumar-skega udruženja, na kateri se bo pretresal načrt zakona o lovu, ki so ga izdelali prvi hrvatski strokovnjaki. To ■udruženje je premagalo doslej vse podobne težkoče v bratskem sporazumu zastopnikov iz vseh delov države in bo prav gotovo premagalo tudi to težkočo in napravilo most med obema ekstremoma. Nato prebere tajnik resolucijo Hrvatov z dne 15. febr. t. L, ki se glasi:
I.	Prigodom izrade novog zakona o lovu bezuvjetno je potrebno da budu saslušana mišljenja lovačkih organizacija, napose i Opčeg hrvatskog društva za gojenje lova i ribarstva u Zagrebu, koje je jedna najstarijih lovozaštitnih organizacija naše države, te Slovenskog lovskog društva u Ljubljani, jednako i Jugoslovenskog šumarskog udruženja. Tražimo s toga, da ministarstvo šuma i rudnika anketama pozove i po dvojicu izaslanika tih društava.
II.	Tražimo, da se kao temeljni principi novog zakona o lovu prihvate ovi:
1.	Pravo lova skopčano je sa vlastni-štvom zemljišta. Zemljovlasinici jedne občine tvore Lovnu zadrugu, koja isko-riščuje lovno pravo svojih zadruga da-vanjem u zakup na 15 godina putem javne dražbe. Zakupnina dijeli se na vlastnike zemljišta prama izmjeri njihovih posjeda.
2.	Svaku štetu počinjenu po divljači ili lovljenjem imadu zakupnici lova na-knaditi vlastniku zemljišta. Štetu usianov-Ijuje obranički sud, koji če se unaprijed svake godine izabrati za svaku opčinu, a u koji polovicu obranika bira Lovna zadruga kao skup zemljovlasinika do-tične opčine, a polovicu zakupnici lovi-šta, dok predsjednika imenuje oblast. Presuda obraničkog suda odmah ie izvršna.
3. Pošio su provedbom gornjih načela pofpuno zašiičeni gospodarski interesi zemljoposjednika, imade se svako krivo-lovstvo smatrati kradjom i kazniti osjef-ljivim kaznama. Jednaku se imadu osjei-ljivo kazniti i svi drugi prekršaji onih ustanova zakona o lovu, kojima je svrha omogučiti i unaprediti racionalni uzgoj divljači.
III.	Bezuvjeino se protivimo i protestu-jemo protiv eventualnog prihvata sistema lovskih dozvolnica za stanovite teritorije (cijelu zemlju, okruge, srezove itd.) uz naplatu takse. Ovaj sistem, gdje god je uporavljen, doveo je do unišienja divljači, jer prirodno niko neče da čuva i divljač kad ju može da pobije svatko, tko je platio taksu za dotični kraj. Taj sistem dovodi do natjecanja, tko če od posjednika dozvolnica više da pobije, a ne da uzgoji, te potpuno onemogočuje svaki racionalni uzgoj divljači. Nasuprot je sistem zakupa lovišta doveo do van-rednog podignuča lova i to naročilo baš u onim državama, gdje je poljoprivreda osobiio razvijena i napredna (primjerice Češka), pa je tako održan iov kao važna grana narodnog gospodarstva i pnvrede te osiguran lijep prihod vlasnicima zemljišta.
Predsednik omenja, da se bo na podlagi te resolucije dosegel popoln sporazum med našim in hrvaiskim društvom. Po dolgi, vsestranski razpravi je bila končno na podlagi soglasnega sklepa sprejeta naslednja resolucija:
Slovensko lovsko društvo je izvedelo, da se pripravlja v ministrstvu za šume in rudnike načrt lovskega zakona po načelu državnega regala. To načelo je nasprotno načelu zakupa, ki je služilo za podlago načrta lovskega zakona, izdelanega po našem lovskem društvu, oziroma predloženega po ljubljanskem ravnateljstvu šum kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Uvesti v krajih, kjer je doslej veljalo načelo, da je lovska pravica izliv lastninske pravice, državni regal, bi bil protiustaven čin, ker je razlastitev lastnine, kamor spada tudi lovstvo, po ustavi mogoča le v določene
namene in za popolno odškodnino, ki bi jo bilo pri lovu skoro nemogoče določiti in bi predstavljala v vsakem slučaju ogromen pasivum za državo. Zato se smatra Slovensko lovsko društvo kot javno priznan zastopnik interesov lova upravičenim, s posebnim poudarkom izjaviti, da bi pomenila taka rešitev konec našega celokupnega visoko razvitega lovstva. V svesti si te svoje naloge, je društvo na nalašč za to sklicani plenarni odborovi seji dne 28. marca 1922. soglasno sklenilo:
Soglašajoč v načelu z resolucijo, ki je bila sklenjena na »Lovačkoj večeri« 15. februarja 1922. v Zagrebu, stoje lovci Slovenije neupogljivo na'stališču zakupnega lovskega sistema z izločitvijo lastnih lovišč primerne velikosti kot edinega gospodarskega načina izvrševanja lova ter prosijo, da se izdela načrt državnega zakona o lovu na tej podlagi in v sporazumu s predstavniki pokrajinskih lovskih organizacij ter Jugoslovenskega šumarskega udruženja kot predstavnika vseh poklicnih lovcev države. Z izločitvijo lastnih lovišč ostane v krajih, kjer je doslej veljal državni regal, še vedno večji del lova v posesti države in ga ministrstvo šum in rudnikov s primernim pravilnikom v okviru tega zakona lahko uredi na način, ki ne bo nasprotoval upravičenim koristim krajevnih činifeljev.
O drugi točki, to je o pristopu S. L. D. k Savezu se je sprejel po temeljiti razpravi soglasno naslednji predlog Erhar-tiča, odnosno Ružiča:
Predsedstvo S. L. D. se poziva, da stopi takoj v dogovor s Savezom lo-vačkih udruženja v Beogradu v svrho organizacije osrednje zveze lovskih udruženj, oziroma osrednjega lovskega udruženja naše kraljevine.
IV. seja tl. aprila t. 1. Predsednik poroča, da je oddelek za notranje zadeve vrnil pravila zaradi izpopolnitve, kaj se naj zgodi z društvenim premoženjem v slučaju oblastvenega razpusta društva, če bi ne bilo več možno sklicati občega zbora. Sklene se
dostaviti k § 36. društvenih pravil: »oziroma pokrajinska uprava«. — Načelnik pravnega odseka dr. Tavčar poroča o delu odseka, ki je rešil vse odstopljene mu zadeve, tako nagrado orožnikom za uspešno pobijanje divjega lovstva, vlogo na policijsko ravnateljstvo radi izdajanja orožnih listov i. dr. Ovadbe radi izvoza dveh vagonov divjačine iz Kočevja v Italijo, radi odstrela jelenčka po vranglovcih in radi streljanja jerebic v prepovedanem času so se izkazale brez podlage. — Zadeva glede višine zakupnine lovišča v Radomljah se je rešila v smislu svoječasnega sklepa, da smatra Slovensko lovsko društvo štirikraten znesek zakupnine iz leta 1914. za sedanje čase kot primerno zakupnino. — Predsedstvo je napravilo vlogo na ministrstvo financ za ukinjenje odredbe, da so patroni in deli lovskega orožja luksuzno blago, vsled česar je njihov uvoz prepovedan. — Ministrstvo poljedelstva v Pragi je na tozadevno vlogo odgovorilo, da ne bo mogoče dobiti živih zajcev in fazanov s Češkega, ker je divjačina vsled hude zime tam zelo trpela. — Za opravljanje pisarniških del se odobri prepisovalki nagrada mesečnih 37-50 Din. — V Rogaški Slaiini ne kaže osnovati podružnice, priporoča se pa, da se osnuje lovski klub. — V imenu gospodarskega odseka predloži odbornik Juvančič pravila za tekmovalno streljanje s kroglo o binkoštih. Z malimi izpremembami se sprejmejo pravila. Sklene se, da se bo vršilo to streljanje vsako leto in da se ustanovi tako zvano potujoče darilo. Predsednik in podpredsednik društva zaprosita generala Do-kiča za pokroviteljstvo strelske prireditve.	Inž. Ružič.
Zakon o posesti in nošenju orožja.
§ 1. Posest orožja (puške ali revolverja) v hišah je prosta, toda policijska (politična) oblastva smejo v izjemnih primerih, če je javna varnost ogrožena, po odobritvi ministra za notranje zadeve prepovedati posest orožja tako posameznikom kakor tudi celim občinam, srezom, okrogom in oblastim.
§ 2. Vsak državljan, ki je v posesti strelnega orožja (puške ali revolverja), mora prijaviti državnemu oblastvu, kakšno orožje ima. To mora tudi storiti, če zamenja orožje.
§ 3. Kdor se pregreši zoper predpise § 2., se kaznuje v denarju s sto do petsto dinarjev ali z zaporom do 14 dni in z zaplembo neprijavljenega orožja v korist državne blagajne.
§ 4. Nihče ne sme nositi strelnega orožja brez pismenega dovolila okrožnega ali županijskega oblastva, v Dalmaciji in Sloveniji koiarskega poglavarstva (okrajnega glavarstva), v mestih izven okrogov (županij) pa krajevnega drž. policijskega (političnega) oblastva.
Od tega so izvzeti samo oni uslužbenci, ki imajo po svoji službi in svojem poklicu pravico ali dolžnost nositi orožje.
§ 5. Dovolila za nošenje strelnega orožja se izdajajo po obrazloženih predlogih občinskih in podrejenih državnih oblastev samo onim osebam, ki dokažejo utemeljenost in potrebo orožja ter dajo s svojo osebnostjo jamstvo, da ga ne bodo zlorabljale.
Kdor nosi orožje, mora nositi s seboj tudi dovolilo — orožni list.
§ 6. Za vojaške puške, s katerimi je oborožena vojska, ne more nihče dobiti orožnega lista.
Ako nimajo te puške značaja orožja v smislu § 8. tega zakona, se odvzamejo onim, v katerih posesti so sedaj, ter se izroče vojaškim oblastvom, ko ta izplačajo zanje ustrezno vrednost.
§ 7. Orožni listi se izdajajo vedno za določen čas, najdalje pa za leto dni, vendar pa jih sme pristojno oblastvo tudi prej preklicati.
§ 8. Za orožje zgodovinske in umetniške vrednosti ali osobite osebne in rodbinske važnosti kakor tudi za ono, ki je v posameznih krajinah po udomačeni tradiciji del narodne noše, se izdajajo dovolila za posest ali nošenje s trajno veljavnostjo.
§ 9. Ako odreče pristojno oblastvo komu dovolilo, ki ga je prej imel, sme ia svoje orožje shraniti pri dotičnem obla-
šivu, kjer ostane na razpolago lastniku šest mesecev; v tem roku ga sme lastnik odstopiti ali prodati osebi, ki ima dovolilo za posest ali nošenje tega orožja. Če lastnik v tem roku ne uredi zadeve glede shranjenega orožja, ga to oblastvo proda ter izroči izkupiček lastniku.
§ 10. Trgovci in prodajalci strelnega orožja morajo voditi knjigo o prodali orožja ter vanjo vpisovati ime, poklic in stalno bivališče oseb, katerim so prodali orožje in strelivo. To knjigo morajo dajati na vpogled policijskim (političnimi organom, kadarkoli jo zahtevajo.
§ 11. Kdor se pregreši zoper določila tega zakona, se kaznuje z zaporom do treh mesecev ali v denarju do štiri tisoč in pet sto dinarjev. Obrtnikom (prodajalcem orožja! se sme v ponovnem primeru prepovedati tudi izvrševanje obrti.
Po tem zakonu kazniva dejanja se preganjajo uradoma in sodijo o njih: v prejšnjih mejah Srbije in Črne* gore sodniki poedinci prvostopnih sodišč v smislu člena 36. uredbe o pospeševanju poslovanja pri sodnih in preiskovalnih oblastvih z dne 22. junija 1921, v ostalih krajinah pa kotarska (okrajna! sodišča.
Preiskovalno oblastvo odredi preventivni zapor samo, če je utemeljen sum, da bi krivec pobegnil; v takih primerih pa se zapor všteva v kazen.
§ 12. Minister za notranje zadeve se pooblašča, predpisati pravilnik za izvrševanje tega zakona.
§ 13. Od dne, ko dobi ta zakon obvezno moč, morajo državna oblastva pozvati državljane, naj prijavijo orožje, ter odrede v naprej rok, do katerega morajo prijaviti hranjeno orožje.
§ 14. S tem zakonom se ukinjajo odločba ministrskega sveta I. B. št. 29.282 z dne 29. decembra 1920 — »Obznana« — kakor tudi vsi predpisi, ki mu nasprotujejo; ta zakon nadomešča naredbo ministra za notranje zadeve o nošenju orožja 1. B. št. 115 z dne 4. februarja 1921, seznamka uredeb ministrstva za notranje zadeve št. 27 — »Službene No-vine kraljevine Srba, Hrvata i Slovena-
ca« št. 195/21 — ter stopi v veljavo dne 15. marca 1922.
V smislu tega zakona mora pri nas vsakdo prijaviti svoje orožje do 1. maja t. 1. političnemu, odnosno policijskemu oblastvu.
Dovoljenje lovljenja. Ministrstvo šum in rudnikov, glavno šumarsko ravnateljstvo, je dovolilo po obvestilu št. 28.507/21 z dne 14. marca 1922. profesorjem dr. Ervinu Rosslerju, Pavlu Allingerju in Josipu Plančiču od hrvatske bijološke centrale v Zagrebu prosto lovljenje divjačine v znanstvene svrhe v vseh prostih in državnih loviščih.
Naše osrednje lovsko društvo je izdalo v drugem natisu svoja pravila (%), obenem pa vzorec družabne in slu-žabne pogodbe (%), pravil lovskih klubov in lovskega reda. Člani dobe lahko te zlasti za novo snujoče se lovske družbe potrebne in poučne tiskovine pri upravništvu Lovca ob povrnitvi tiskovnih in plačilu poštnih stroškov. Številke v oklepaju pomenijo ceno posameznih tiskovin v dinarski vrednosti. Družabna pogodba in lovski red sta vezana skupaj in veljata 1 Din.
Lovske prireditve, ki se nam obetajo za bližnji čas v obilem številu, morajo biti v vsem obsegu resnično lovske, da se jih bo udeležil lahko vsak član naše zelene bratovščine. To se ume sicer samo ob sebi, vendar se mi ne zdi opozorilo odveč, ker se je usedla za mize neke lovske prireditve iz nedavno minulega časa visokonosa, črna frakarija, dasi nas uči lovski abecednik, da ne spadata skupaj črna in zelena barva in da ni med brati napuh nikaka čednost.
Zavarovanje lovcev in lovskih paznikov zoper nezgode in poškodbe. Croatia, zavarovalna družba v Zagrebu, podružnica za Slovenijo v Ljubljani, Stari trg št. 11, je na zadevni dopis Slovenskega lovskega društva z dne 7. marca t. I. odgovorila, da sprejema v zavarovanje tudi posamezne člane našega društva, ne da bi se morali vsi člani skupno zavarovati.
Ribarska mreža.
Ribarske knjižice. Po predpisih mora imeti vsakdo, ki lovi ribe, in sicer, če lovi, pri sebi predpisano ribarsko knjižico. Le ž njo se more izkazati jav-nemu organu. Ribarska knjižica je za ribiča to, kar je za lovca orožni list. Nekateri zakupniki in lastniki lovišč dajejo dovoljenja za lov na posetnicah ali lističih. Tako postopanje je nezakonito; le ono dovoljenje, ki je vpisano v ribarsko knjižico, označuje ribiča napram javnim in nadzorovalnim organom. Zato pozivamo vse zakupnike in lastnike lovišč, naj izdajajo dovoljenje za ribolov le z vpisom v predpisano knjižico. Knjižice se morejo naročiti pri Slov. ribarskem društvu v Ljubljani, odnosno njegovem tajniku Slavku Plemlju, tržnem nadzorniku. Cena znaša 30 Din C25 Din za knjižico, 5 Din za kolek). Priložiti je treba poštnino 50 par. Končno še pripominjamo, da je izdajanje ribolovnih dovolil na drug način kakor s knjižicami kaznivo. Ribarski okrajni odbor bo vsak tak slučaj naznanil politični oblasti.
Ribiški pazniki plačajo po sklepu odbora Slovenskega lovskega društva z dne 11. aprila t. 1. le polovico članarine, uživajo torej v tem oziru isto ugodnost kot lovski pazniki.
Fondu za izdajanje poljudnih spisov o ribarstvu je naklonila pokrajinska uprava podporo 514 Din.
Razmere na Dravi. V Dravi in njenih pritokih počenjajo letos zopet orgije kot vsako pomlad dosedaj.
Ribe se drstijo, na tisoče se jih zbira na plitvinah, po rokavih in pritokih. Znana taka drstišča se dajejo ponekod v najem za skope novce.
Naval rib je dostikrat tak, da skoraj ne vidiš dna. Ribiči puste ribe v pritok, z gostim vejevjem jim pa onemogočijo povratek, nakar začno svoj posel tako zvane šere. To so mreže 3—4 m2 velike, a 22 — 25 mm ozke. Z njihovim dvi-
ganjem se zajemlje in izčrpa do zadnjega preobilni plen; verjetno je, da konča ob taki priliki marsikatera plemenita riba. Nadaljuje se ta posel v noči, če je dan prekratek. Znani so slučaji, da so se ribiči celo tožili med seboj, ker so oni od spodaj onemogočili ribam plavanje navzgor, kjer so prežali drugi ribiči zaman.
V ptujskem okraju je več velikih 40 mm mrež, ali pretežno so v uporabi šere.
Stari, verodostojni ribiči mi pripovedujejo, da je bila Drava nekoč nepri-meroma bogatejša rib kot danes. Če se jim otežuje vsako pomlad drstenje na gori opisani način, verujem njihovim besedam kakor tudi to, da jih bo zmeraj manj, če pojde to pot naprej. Pomisliti moramo, koliko se je pokončalo zaroda med vojno z ročnimi granatami itd. in da zahtevajo vsakoletne strelne vaje tehničnih čet ptujske posadke svoje žrtve, končno pa ne vplivajo blagodejno tudi neizčiščeni iztoki tovaren, posebno usnjaren.
Ob priliki gori opisanih lovi niso ribiči jako izbirčni: velika, izrasla riba jim ne zadostuje, tudi prst dolga ne uide svoji usodi, ker ji onemogoča preozka mreža vsako rešitev. Kdor ima šero in je dovolj močen za njeno dviganje, je ribič. Ljudje ne razumejo, da se mora ta dar prirode tudi čuvati in ne samo grabiti, oni ne uvidevajo, da spada mala ribica v vodo nazaj in le velika, dorasla v torbo. Več kot enkrat se mi je pripetilo letos, da so se mi ljudje posmehovali, ker sem vrnil ujetega premalega sulčka vodi. Navzlic pojasnjenju je ostalo ljudem moje početje nepojmljivo. Mnogi takih ribičev ne razlikujejo posameznih vrst rib, ampak poznajo samo črne (salač in ščuka) in bele (vse ostale) ribe.
Mnenja sem, da bi se morale pustiti neovirane v času drstenja tudi one bele ribe, katerim ne priznava štajerski zakon posebnega lovopusta. Ako je pa že dovoljeno, loviti jih, naj se jim določi najmanjša mera in se naj zapove uporaba mrež z najmanj 4 cm velikimi
luknjami. Pa tudi ieh se ne bi smelo rabiti na drsiiščih. Posebno znana drsti-šča bi morala biti označena, da se odvzame brezvestnežu možnost izgovora.
Med prepovedanimi načini ribolovi navaja štajerski ribarski zakon v 11. točki ribarjenje na drstiščih zaradi zaroda. Če ima namen, čuvati zarod, kaj je enostavneje kot pustiti očeta in mater pri drstenju nemotena? Zarod je uničen, če te polovim. Mrhar se pa skrije za izgovor, da lovi ribe in ne zaroda.
Res je, da je za salače in ščuke bolje, če je v vodi čim manj belic, ker ima potem jako občutljivi zarod teh plemenitih rib manj sovražnikov in se bolj množi. Ali dozdeva se mi, da ima pokonče-vanje manj koristnih in jako množečih se belih rib gotove meje. Sicer pa gresta tudi salač in ščuka s trebuhom za kruhom in ne živita samo od blestivk in cofa.
Ob tej priliki bi opozoril na napako, katero dela po mojem mišljenju mariborsko ribarsko društvo. To dovoljuje samo lov s trnkom, ustavilo pa je razen v območju mesta Maribora dovoljenja za mreže sploh. Iz obzira na gojo plemenitih rib Drave je to neugodno. Bele ribe se pomnožujejo v preobili meri in ogrožajo resno zarod sulcev in ščuk.
Po mojem mnenju bi bilo jako umestno, če bi dovolilo omenjeno društvo 3 do 4 krat v letu loviti z veliko mrežo. Marsikdo bo za to rad dobro plačal. Seveda se naj bi vršila lov v prisotnosti kakega zaupnika in ribarskega paznika društva, ki bi vrnila od plena vodi vse salače in ščuke kakor tudi belice pod neko mero. Tako bi dosegli, da bi opustil marsikdo mrharijo in postal pošten ribič.
Društvo naj bi nadalje dovolilo svojim zapriseženim ribarskim paznikom kot nagrado za njihov trud uporabo 4 cm velikih šer, pri čemer bi bil mož dolžan, vsako ščuko izpod 50 cm, salača pa izpod 70 cm vrniti vodi. Drobiž belic mu pa itak uide skozi dovolj široko mrežo.
Zakaj to? Ti ljudje imajo težavno, med našim prebivalstvom celo nevarno službo, če jo hočejo opravljati vestno.
Nagrada 12-50 Din za vsako ovadbo, vsled katere se kaznuje krivec, ne predstavlja nikake odškodnine v primeru s sovraštvom, ki si ga nakoplje marlnv paznik pri svoji soseski. S tako šero obdarovan mož bo pohajal večkrat k vodi in spoznal bolje vodo in njene posebnosti. Videl bo mnogo več kot paznik, ki je vezan na vodo samo s prisego. Dalje se dvigne na ta način ljubezen do posla in zmanjša možnost, da postane sam tat. Dovoljenje za lov s trnkom nima za paznika praktične koristi: ljudje nimajo zanj mnogo smisla, stvar ni enostavna, ali je draga.
Priporočljivo bi bilo nadalje, če bi zvišalo omenjeno društvo najmanjšo mero sulčka, ki se ne sme vzeti iz vode, na 60 do 70 cm. Mali sulčki so vsled svoje požrešnosti in morda neskuše-nosti prelahek plen. Dober ribič prehitro izredči vodo, sulci se zaredijo prepočasi, ker se drstijo le oni, ki imajo najmanj 60 cm. Razumljivo bo menda tudi, da nudi ulovitev večjega sulca mnogo več zadovoljnosti in veselja, kot če ponesem domov vsakega požeruščka, ki se mi je obesil v svoji naivnosti na trnek.
Ribe, o katerih sem sporočil na tem mestu, da se tako številno lovijo, so tako zvani podlesti (Chondrostoma na-susl. Med ljudmi, posebno v ormoškem okraju, je razširjeno, da prihaja ta riba, katero je baje mogoče uloviti samo ob določenem času na pomlad in katere spoli se glede velikosti jako razlikujejo, iz Črnega morja. Zakaj naši ribiči to razširjajo, je razumljivo. Na žalost jim nasede mnogo inteligentov, saj so dosegli, da smejo loviti to ribo v času njenega lovopusta s 25 mm mrežo.
Dobro bi bilo, ko bi priobčil Lovec za vse naše domače ribe pravilna slovenska imena. Med ljudstvom so v rabi jako različna, ki otežujejo hitro medsebojno razumevanje.
Resničen obstoj te potrebe dokazuje sledeči primer:
Po še veljavnem štajerskem deželnem zakonu uživa podlesf (Chondrostoma riasusl v aprilu in maju lovopust. Uradni
slovenski prevod gornjega zakona prestavlja nemški izraz za to ribo z besedo klin, ki je pa Dobel, Sgualius cephalus, torej povsem druga riba.
K vesti »Zanimiv slučaj (Lovec, 1. 1922, str. 143) navajam, da sem ujel dne 14. januarja t. 1. v Dravi 10 lA kg težkega sulca, ki je imel v želodcu poleg 5 rib čisto svežega piškurja. Kačnereff.
Kako hitro plavajo ribe? Avstrijska »Fischereizeiiung« poroča, da se je posrečilo nekemu Angležu ugotoviti hitrost postrvi, ki znaša 45 km na uro. Nekatere morske ribe plavajo še hitreje, in sicer 80 km na uro.
Mala oznanila.
Divje peteline gači Josip Peitler, učitelj v Pekrah, p. Limbuš pri Mariboru. Priporoča ga za ta posel dvajsetletna praksa.
Kupim mladega psa volčje pasme in jelenje rogovje. Jože Havliček, Krvava peč, p. Velike Lašiče.
Naprodaj je dveletna, prvovrstna balkanska braka s tremi osemtedenskimi mladiči. Cena po dogovoru. Slavko Guštin, Metlika.
Prodam enajstmesečno doberman-psico. Cena nizka. Anton Koder, kr. notar v Murski Soboti.
Naprodaj je izvrstno noseč, predelan italijanski karabinar za 250 Din. Pojasnila daje Fr. Sicherl, Trzin.
Iščem ribolov v najem ali podnajem. K. Čeč, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna.
Iščem dober ribolov v zakup ali pod-zakup. Ponudbe sprejema upravništvo Lovca.
Gozdarski aspirant z daljšo prakso v gozdu, vešč vseh opravil gozdnega obrata, želi zamenjati službeno mesto. Ponudbe sprejema tajništvo Slovenskega lovskega društva, Ljubljana, Križanke.
Dražba lovov.
Meščanska korporacija v Kamniku pri Ljubljani odda od 1. junija 1922 za pet let v zakup planinski lov na Dolu v onem delu svojih bistriških gozdov, ki leži poglavitno med potokoma Konjska in Bela. Površina lovišča znaša okoli 1500 ha. Lovišče ima različno divjačino, predvsem je bogato divjih koz. Ponudbe, katerim se mora priložiti 50% ponujene letne zakupnine kot varščina, sprejema do 15. maja t. 1. upravništvo omenjene korporacije, ki daje vsa podrobna pojasnila in kjer so zakupni pogoji na vpogled.
Na javni dražbi se bodo oddala v zakup za dobo 6 let naslednja občinska lovišča:
1.	Višnja vas dne 9. maja t. L ob % 16. v občinskem uradu Višnja vas. Izklicna cena 250 Din, obseg 1164-81 ha.
2.	V občinskem uradu Šmarje (trg) dne 11. maja t. 1. ob desetih lov krajevnih občin Nezbiš (izklicna cena 40 Din, obseg 192-02 ha), Sv. Ema (izklicna cena 200 Din, obseg 1178-71 ha), Šmarje (trg; izklicna cena 50 Din, obseg 364-21 ha), Zibika (izklicna cena 100 Din, obseg 895-38 ha) ter 20. maja ob desetih lovišče Roginska gorica (izklicna cena 125 Din, obseg 728 ha), Tinsko (izklicna cena 50 Din, obseg 325 ha) in Žusem (izklicna cena 200 Din, obseg 1453 ha).
3.	V občinskem uradu Laško dne 17. maja t. 1. ob 14. lov krajevnih občin Jurklošter (izklicna cena 500 Din, obseg 4789-29 ha) in St. Lenart (izklicna cena 300 Din, obseg 1272-96 ha).
4.	Pri celjskem okrajnem glavarstvu dne 18. maja t. 1. ob devetih lov krajevnih občin Svetina (izklicna cena 450 Din, obseg 1386-66 ha) in Škofja vas (izklicna cena 1000 Din, obseg 3215 ha).
Fr. Bračun:
Duševno življenje naših ptic.
CKonec.)
Ptiča učita graditi gnezdo prirojena nadarjenost in s k u š n j a. Noben ptič ni videl v mladosti, kako se je zgradilo gnezdo, vendar pa si ga zna ustvariti na pomlad, ko ga zahteva priroda. Pomanjkljivo pa in šušmarsko je prvo gnezdo. Šele skušnja izbistri ptiča in da njegovemu delu popolnost, da se izpremeni v dovršenega graditelja. Bitja pa, ki se izpopolnjujejo v zmožnostih, morajo imeti razum.
Spolna ljubezen naših ptičev traja vobče z malenkostnimi izjemami le kratko dobo v letu. Navzlic temu dejstvu pa opažamo, da ostajajo parčki premnogih ptičjih vrst zvesto združeni v medsebojni čisti ljubezni in vdanosti. Kaj drugega neki more povzročiti zakonsko zvestobo brez spolnega nagona ko jako, krepko čuvsivovanje? Na kako čudovit način pa se kaže čutljivosi, preudarnost, razumnost, da mestoma celo bister razum, kadar vzgajajo in čuvajo mladino! Veliko ljubezen kažejo ptice že do jajec, kadar valijo, ali kaj je to, ako primerjamo s tem ljubezen do nežnega zaroda! Z drznim pogumom branijo mladiče večje ptice, manjše pa rabijo včasih naravnost vratolomne umetnosti, da odvedejo razbojnika od ogroženega zaroda ali se ga pa skušajo odkrižati z obupnimi, tesnobnimi kriki, ki jim pripeljejo večkrat
Lovec, 1922.
173
celo jaio drugih ptic iz okolice na pomoč. Ta ljubezen staršev traja navadno še dolgo prek gnezda.
V z g o j e v a t i začnejo ptice mladiče vobče jako zgodaj, še preden so godni. Tudi ptice kokošjih vrst, torej m ah ovci, so v mladosti odvisni od matere, ki jih vzgaja in uči, ter ji dajejo obilo posla in skrbi. Toda brezprimerno več opravka in brige delajo staršem goliči, saj je menda ni kmalu stvari pod milim solncem tako zapuščene, kakor je n. pr. slep in gol ščinkavčev ali pemčin k.ilavec.
Starši mahovcev imajo potemtakem dosti laže stališče ko pa starši goličev. Vendar dela tudi mladi, z mahom pokriti zarod skrbni materi obilo posla; saj potrebuje predvsem toplote in dobiva perje v primeri z goliči pozno. Edma ohrana in obrana mu je prostor pod perutmi zveste mamice, kajti oče se tu vobče ne meni za potomstvo, ker žive petelini, racaki in gosaki večinoma v mnogoženstvu. Izjema je n. pr. poljska jerebica, kjer čuvata oba stara zarod mestoma z občudovanja vredno razsodnostjo. Celovški »Waidmannsheil« poroča v št. 21. iz 1. 1921. sledečo dogodbico:
»V prvih dneh malega srpana najde lovec A. H. tropo jerebic. Da določi število, jo prepodi ter opazi, da je zletela z mladiči le samica. Kmalu pa priteče iz krompirišča tudi stari petelin, teka razburjen sem ter tja ter kliče v smer odletele trope, na konec pa izgine nazaj med zelnato stebelčje. Ker nima trenutno lovec časa, da bi dognal zagonetno petelinovo vedenje, se povrne čez pol ure na mesto ter prežene iznova tropo z njive. Tudi zdaj zleti- z mladino le samica, samec pa se obnaša prav tako čudno kakor prej. Nato počaka mož nekoliko časa mirno v bližini. Že čez par minut se zopet prikaže iz zaklona petelinček ter vabi in kliče, dokler ne prikliče iz zelišča mladiča, bržčas že od rojstva na krilih pohabljenega. Nato jo mahata oba urno po tleh proti njivi, odkoder se jima glasi od časa do časa jerebica. Kmalu nato potihnejo klici; tropa se je združila.«
Ali ne kaže ta slučaj, da ima včasih žival več čuvstva in razuma ko pa marsikateri človek z »neumrljivo« dušo? Ali se upamo še trditi vpričo takega opazovanja, ki je pogosto posebno pri pticah, da nimajo duše?
Razen ujed, ki izvalijo tudi z mahom pokrite mladiče, za-puste mahovci takoj gnezdo; zato tu ne moremo govoriti o življenju v gnezdu. Vse drugače pa se vedejo ujede in ptice, ki izvalijo mladiče gole.
Prvo je, da si gradijo te vse bolj umetna gnezda za negodni zarod ko pa one. Ko se bliža čas, da se izležejo mladiči, se
polasti starih živo razburjenje. S posebnimi zvoki naznani samica samcu konec preokreta. Radovedno si ogleda skrbni oče nežni zarod ter se večkrat dražestno ljubkuje s pridno ženko. Ta pomeče jajčje lupine iz gnezda ali jih tudi pozoblje, vsakokrat pa zakriva požrtvovalno in z velikim samozatajevanjem goliče ter jih ogreva z lastno toploto. Le redkokdaj zapusti gnezdo ter se oprime ob povratku vsakokrat skrbno s krempeljci roba gnezda, preden sede iznova na drobnice, da jih ne bi poškodovala.
Med mladim, slepim zarodom pa vlada kruta borba za obstanek. Vsak hoče ležati zgoraj in vedno iznova mora mamica s kljunom urejevati lego posameznikov, da ne udušijo in ne potlačijo krepkejši šibkejših. Najbolj razvit na mladiču je vrat, ki se giblje že iz vsega početka z veliko naglico sem ter tja. To opazujemo posebno, kadar krmita stara mladiče. To pa vedo nikdar siti mladiči dobro izkoriščati ter molijo široko odprte kljune z milim grguianjem kolikor mogoče visoko iz gnezda. Tako upajo vzbuditi pri starših več usmiljenja in izvabiti večje količine živeža. Pa ničev je njih trud. Točno vesta stara, katerega izmed mladih sta že nakrmila, katerih pa še ne. Vsi, prav vsi pridejo zaporedoma na vrsto.
Pet do šest dni so goliči slepi in sila grdi. Velika glava z zaprtimi očmi na dolgem vratu sedi na razmeroma malem, golem telescu. Toda kmalu se pokažejo na krilih, po hrbtu in prsih v vrstah mehki peresni tuli, ki se utrjajo in razraščajo, dokler ne pokrijejo do cela goline. Letalna peresca vzbujajo veselje do poleta, vedno bolj tesno je gnezdo in vsak dan daljše peruti silijo srčkane malčke ven, tja v široki svet. Čimdalje bolj podjetni so mali ptički. Danes se je že prvič povzpel najpogumnejši na rob gnezda, kjer ga obletavata stara s strahom in ponosom; jutri bo že polovica mladega zaroda deloma na gnezdovem robu, deloma že na sosedni mladiki. Gibanje pa veča tek in množi staršem delo. A tudi ljubezen, posebno očetovska, raste v razmerju, kakor se razvijajo mladiči. Od dne do dne bolj se razumeva družina. Vsak svarilen krik staršev razžene mahoma mladiče po raznih skrivališčih, a kmalu se iznova zberejo okrog starih, kadar jih začneta klicati. Pa tudi sami si že vedo pomagati, ako so se slučajno predaleč odstranili od gnezda, da ne najdejo več nazaj. Z milim čivkanjem prikličejo na koncu vendarle stara k sebi, da jih nakrmita in rešita grozne smrti za lakoto.
Tuiniam se dogaja, da mladi ptički nočejo izlepa zapustiti gnezda, akoprav so že docela godni. Tudi med pticami so namreč različne narave. V takem slučaju rabita stara namenu izborno prikladno sredstvo, da pustita kratko in malo mlade lenuhe —
stradati. Le poglejmo si n. pr. vrabca, kako vzgaja mladino! Pravkar je pribrnel z gosenico v kljunu na gnezdo. Toda navzlic iemu, da odpira mladi zarod poželjivo kljune, irepeilja s peruimi 1er prosjači s srce pretresajočim čivkanjem, odfrfra stari s plenom korak v stran na streho, ga položi predse ter vabi tam z velikim vriščem tako dolgo, dokler se ne opogumi kateri izmed lačnih mladičev ter se požene iz gnezda s krikom in vikom. Izborno se mu je posrečil prvi vzlet; zdaj pa stopica iz srca vesel po strehi ter se da starima pridno pitati. Zavidno gledajo sorojenci nekaj časa to početje. Ker se pa stara le ne zmenita za lenuhe v gnezdu, pribrnijo ti kaj kmalu drug za drugim na streho.
Toda prava vzgoja mladine se šele prične, ko je zapustila gnezdo. Lastovka uči mladiče letati in jih navaja k vztrajnosti, saj mora doseči mladi zarod v primeroma kratkem času veliko spretnost, da vzdrži na jesen napora polno potovanje na jug. Sokol in sokolica učita mladiče z združenimi močmi, kako je treba loviti. Eden izmed staršev ugrabi plen, zleti ž njim daleč naprej, se dvigne polagoma nad otroško tropo, ki mu sledi, ter ga pusti pasti. Ako se posreči mladiču, da ujame plen, ga oškoduje ta za trud in spretnost; ako pa ga izgrešijo vsi, ga ujame, preden pade na tla, pod mladino leteči stari, ki se dvigne tedaj v višino, nakar se igra ponovi. Vrabec predava dan za dnem mlademu zarodu neštevilna poglavja o višjem tatinstvu in presneti zvijačnosti; koklja uči piščeta, ogibati se nevarnosti in varati sovražnika. Vsak ptič vzgaja mladež po svoje z ukom in zgledom. Neprekosljiva ljubezen staršev se udejstvuje ob tej priliki prav tako kakor ob vsaki drugi.
Povsod in na mnogobrojen način pa se nam razodeva že v zgodnji mladosti tudi ptičji spomin, ki se jači in popolnjuje na podlagi skušenj s starostjo. Mladi vrabič najde pot do žita v shrambi skozi temno razpoko, ki jo pozna še iz šole premetenih starih. Poleti seda moško na strašilo v sredi prosa, piplje slamo izpod strganega klobuka ter zatrjuje tovarišem venomer, da mož ni živ, živ, odbrni pa takoj s tropo, ako se prikaže kmet s puško, v najbiižji grm in odtod v velikem loku nazaj v proso, da možu ni mogoče ubiti niti enega izmed drznih tatičev, saj jih je bil šele pred nekoliko dnevi neprijetno presenetil in usmrtil na strel dva iz družbe. Mladim palčkom ostanejo živo v spominu skrivališča starih, mlade siničice izborno poznajo domač okraj, ko jih zapuste starši, dokler se zopet ne združijo proti zimi, škorec se nauči izgovarjati besede in cele stavke, kos žvižga napev, ki si mu ga večkrat ponovil; šoja posnema klice raznih živali in druge naravne glasove še dolgo potem, ko jih ne sliši
več; krotka te spozna po tednih in mesecih ter se ti mili in prilizuje kakor psiček. Ali ne razodeva vse to močne možganske dejavnosti, ki omogoča ptiču spoznavati nevarnosti, ločiti neškodljive in le dozdevno opasne predmete od resnično pogubo-nosnih, najti z občudovanja vredno premetenostjo mnogo obetajoče prostore z živili, točno ponavljati nenavadne napeve in odstavke i. dr.?
Da, prijatelji v zelenem kroju, ptice kakor vse višje živali imajo dušo, čuvstvo, spomin in spoznanje! Zato me je vsakokrat silno nemilo dimilo, kadar sem zadel na lovskih pohodih na sireljača — poštenega imena lovec tak mož ne zasluži —, ki si je obesil iz ugodnosti obperutničeno jerebico na zadrge, da je bila še dolgo s perutma okrog sebe, preden se je zadušila, ali ako sem opazil, da je nosil tak konjederec še dolgo okrog težko ranjenega zajca, ki je milo vekal, pa mu ni prikrajšal z udarcem nepotrebnega, groznega trpljenja.
Ali pomisli tak človek, da občuti žival poleg telesnih bolesti še grozen strah pred smrtjo, ki presega brez dvoma životne bolečine? Ako obsojamo iz navedenega vzroka zankarje in zastrupljevalce in jih psujemo z mrharji, koliko bolj se moramo izogibati grehov, ki prizadevajo nedolžni stvari nepotrebno telesno ali duševno bolest! To pa bomo lovci upoštevali le, ako bomo videli v živalih, ki jih zasledujemo, bitja v marsičem — sebi podobna.
Vojko Koprivnik:
Lovske slike z našega iztoka.
i.
V nedoglednih planjavah ob izioku Drave, Save in Tise v Donavo je bil napovedan velik poljski lov na zajce. Lovili smo v krogu po golih jesenskih slrniščih: 250 gonjačev in 45 lovcev.
Dolgi niz udeležencev se je vil na dve sirani v poljane od skupnega ognja, ob kaierem smo si bili ogreli srce in drob z malo južino v hladnem jutru.
Gruča ob ugašajoči žerjavici se je vidno krčila in poraz-gubljala v tanke, dolge vrste na levo in desno v neskončno ravan. Ko se je strnil krog, je bila obkoljena ploskev kakih 6 kvadratnih kilometrov. Tam daleč v ravnini je stal star, s koruzovino pokrit hlev, ki so nam ga označili za središče.
Pričel je pogon proti sredini. Polje, ravno in prazno, brez drevja, se je začelo oživljati. Tu, tam skoči iz brazde zajec in teče v premeru proti sredini. Prileti drugi od nasprotne sirani, sede ter začudeno dviga in suče ušesi. Ko opazi tudi na tej sirani sovražne, temne človeške postave, pomikajoče se proti njemu, se potuhne, kakor da ga je požrla zemlja. V divjem teku prileti tretji in četrti, pa se zapodita v krog, vzporedno z vrsto gonjačev, da bi našla kje odprta vrata. Ali zaman! Razpored je dober in dirka se suče brezkrajno v vrtincu, vedno ože, vedno brže.
Od časa do časa vzleti jata jerebic, se dvigne prek vrste lovcev ter se spusti in izgine tam daleč v rjavi ravnini nepreglednih njiv. Nanje ne streljamo.
Naenkrat se pojavi v krogu lisica. Iz suhega trstja male barice je šinila kakor bela strela v polje. Vse lovce in gonjače je spreletelo. Iz reda čuješ vzklike: »Pazi! Lisica!« Zares diven je pogled na to prožno, gibko žival s košatim repom, kako drči prek planote, kakor da je brez nog in kakor da plove v mirnem, kraljevem letu tic ujed. Ali pri vsej svoji naglici je instinktivno vendar udarila prav proti središču, h hlevu.
Zajci, preplašeni in zbegani, se ji ogibajo na levo in desno, a ona se približuje vedno bolj' oprezno in bolj počasi staremu hlevu.
Obod kroga lovcev je bil še skoro tisoč korakov oddaljen od hleva, ko je prispela prav v njegovo senco in se pritisnila ob zid. Polahko je obšla zidovje, dvakrat, irikrai. Podvila je rep in sedla. Pretkano je obračala glavo. Zopet je vstala. Kakor z za-
ničevanjem je zrla na zbegano beganje neumnih zajcev, ki so kar mrgoleli po polju pred njo. Streli so pokali vedno češče. Padali so zajci, ki so v svoji zadregi vendar udarili skozi vrsto lovcev. Ta ali oni jo je tudi srečno ubral v svobodo neskončnih poljan.
Lisica pa je, vidno preudarjajoč in bistro opazujoč, krožila okoli hleva. Vsi živci napeti, ali v njenih kretnjah mir in dostojanstvo. Naenkrat je izginila. Kam? Oddaljila se ni. Gotovo se je skrila v hlev. No, tu jo dobe gonjači!
Krog lovcev se je krajšal in krajšal. Puške so pokale, gonjači so vpili, zajci pa padali.
»Kaj je z lisico?« se je slišalo iz vrst.
»Utekla ni!«
Hlev na sredi je stal in čakal miren in tih.
Krog je zastal kakih 80 korakov pred središčem. Zajcev ni bilo več.
»Hajd, gonjači! Naprej! Proti hlevu!«
Z divjim krikom in vikom so vdrli gonjači v krog tja proti hlevu. Vsuli so se na vrata. Nekaj minut tišine, samo neko zamolklo ropotanje po hlevu. Iskali so lisico.
Nič. Ni je! Že so se nekateri vračali iz hleva.
V tem hipu pa se je nudil lovcem nepričakovan prizor.
Lisica se je prekopala skozi slamnato streho in, vsa zlata v solncu, poletela pošev gori na vrh slemena.
Krk! Bum!
Kakor domač golob se je zvalila žolta žival prek strehe na zemljo.
To je bila zgodba, ki je dala hlevu v samoti banatskih poljan priimek lisičji hlev.
II.
Široka Donava! To ni ona mehka, modra Donava, kakor si jo predstavlja kdo pod vplivom tujega slovstva, to je široka Donava naših narodnih pesmi, veletok, ki se vije v kraljevem dostojanstvu skozi nepregledne planjave naših vzhodnih žilnih nižin.
Šest dni in noči je padal nepretrgoma sneg. Sledil mu je hud mraz. Nenavadno ostra zima je prepredla z gostim ivjem vso pokrajino. Vsa jezera, močvirja in bare so se zaledile, samo po srednjem toku Donave je še bila videti svobodna, živa voda. Naj-raznovrstnejše vodne ptice so se pojavile na njej, ker jo bridki mraz še ni mogel ukovati v led. Raznolike vrste divjih rac s svojimi pestrimi vratovi in krili ter s svojimi rdečimi in črnimi nožicami postajajo zamišljeno v dolgih redih na robu ledenih
Lovec, 1922.
» 179
obali. Hreščeče drgnenje plavajočega leda jih dviga v hrupnih jatah v zimski zrak, druge zopet se spuščajo kmalu nato vrveč na njihovo mesto v bistro valovje ali na beli breg. Divje gosi se spreletavajo nizko nad vodo in posedajo na plavajoče plošče ledu, a vitki galebi se vozijo tiho prek snega in leda, kakor da so bele sanje mlade devojčice pred prvim obhajilom.
Sredi v tej zimski prirodi se mi je pojavila prikazen, ki me je po svoji redkosti in veličasivenosii tako prevzela, da jo hočem opisati.
Skozi pajčolan jutranje zimske megle se je svetlikalo pred-poldansko solnce na Donavo in na njene ledene plošče, z ivjem obrobljene, ki so mirno plule sredi reke. Dolgo sem gledal in opazoval s svojega lovskega siolca, s puško prek kolen, to krasoto zimske pokrajine in njeno nenavadno življenje.
Naenkrat zagledam v prilični daljini neki temen oblak nad sredino zimske reke. Zdi se mi kakor velika rjava goba, katere kapa se giblje, boči in krči ter zopet raste. V megli nisem mogel razločiti, kaj je.
Ko je priplavala ledena plošča bliže in se je megla stanjila, sem zagledal na ledu mrtvo gosko, okoli katere se je motalo in borilo pet divjih, mogočnih orlov. Drug drugemu so trgali plen iz krempljev in kljuna. Bili so se, z ogromnimi krili nerodno plahutajoč, in so hlastno davili velike kose plena v svoja lačna grla. Zdaj se je zapeljal eden teh gorostasnih velikanov v zrak,, napadel z višine gostečega se brata ter ga porušil z leda v vodo tako, da sta pljusnila oba borca v valove. Drugi zopet se je zaganjal s kremplji in kljunom v svojega protivnika, da bi mu odvzel plen. Z mahajočimi krili ga je prevrnil sredi ledene plošče na hrbet, da se mu je ponosno postavil z žoltimi nogami na ramena velikanskih, razprtih kril. Med tem je priplahutal tretji ter hlastno sekal in trgal gos, da so mu zastajali pernati kosi v kljunu. Pri tem se je jedva ogledal po svojih drugih, ki so si na robu ledu okorno otresali vodo s perja, in po onih dveh, ki sta se premetavala po ledu, dokler nista oba nerodno vzletela in se spustila pod nebo v svoje zračno kraljestvo, kjer je razvil vsak svobodno svoja mogočna krila ter se, ponosno in samozavestno krožeč, nenadoma zopet spustil na ledeno ploščo na svoj plen.
Kakor mi je priplavala iz megle, tako se mi je zopet izgubila v meglo ta slika zimske prirode. Prikazala se mi je v njej vsa neusmiljenost borbe za hrano v snežnih puščavah, ki je združila na tako mali ledeni plošči pet ogromnih pernatih orjakov, ki sicer osamljeno kraljujejo v neizmernem solnčnem prostoru.
Nepregledne poljane med Savo in Donavo, domovina rumenega žila, prostranih pašnikov ter prastarih hrastovih šum . . .
Pozna jesen dremlje nad temnimi, daljnimi ravninami. Pod večer se vračam z logarjem iz gozda. Solnce stoji pred menoj na obzorju kakor rdeča, okrogla svetiljka na robu neizmerne, rjave mize. Iz brazd puhti megla v tankih koprenah ter obdaja vso daljino z mehko, mlečno svetlobo, kakor ti sije s starih angleških pokrajinskih slik.
Ko jo mahava z logarjem precej utrujena domov, zapazim v smeri proti njegovi domačiji na starem hrastu veliko gnezdo. Nekaj starega, napol skopnelega snega je ležalo na njem in v Somraku se ni dalo takoj spoznati.
»Kakšno je to gnezdo?«
»Štorkljino.«
In logar mi je povedal sledečo dogodbo:
»Glejte, gospod, tukaj, kjer hodiva sedaj, je navadno plitva, ali precej velika mlaka. Po suhem trstju lahko sklepate, kje so ji bregi. Ali letos, v tej silni suši, se je posušila vsa. Noben starec našega sela ne pamii, da bi se bila ta mlaka kdaj poprej tako presušila. In pri onem gnezdu sem opazoval letos čuden dogodek. Morda mi ne boste verjeli. Toda morem se Vam zakleti, da se je dogodilo vse tako, kakor Vam bom povedal.«
Nasmehnil sem se, češ: »Pa ne preveč na debelo, družel«
To ga je razžalilo. Videl sem, da si premišlja, ali bi mi svojo zgodbico sploh povedal ali ne, kakor človek, ki se boji, da bi oskrunil svojo srčno tajnost, če bi jo razgrnil pred nevrednežem. Mogel sem spoznati, da mu je stvar s štorkljinim gnezdom prirasla globoko k srcu, zato sem izpregovoril par toplih besed, da se je razgubila nezaupnost, nakar je nadaljeval:
»V gnezdu so imele štorklje letos dvoje mladih. Dobro sta napredovala mladiča, ker je bila lov rib in žab v plitki mlaki lahka in obilna. Vsak dan sem z veseljem gledal, kako sta ju stara skrbno in izdatno hranila. Četudi človek ne verjame babjim pričam, da donaša štorkljino gnezdo srečo, vendar mi je bilo vrlo prijetno, da sta gnezdili štorklji pri moji hiši in mi oživljali gozdno samoto. Toda srečno življenje v štorkljinem gnezdu ni trajalo dolgo. Kakor veste, ni bilo spomladi in vse poletje skoro nobenega dežja in pekoča suša se je vedno jače uveljavljala povsod. Voda v vodnjaku mi je skoro usahnila in vsa mlaka se je na kraju popolnoma posušila. Za stari štorklji so nastopili težki časi. Vse bare in močvirja v okrožju so se bila posušila že davno poprej
in šiorklji sia morali k Savi 20 do 30 km daleč po hrano za svoja lačna mladiča. S težkim Irudom in neumorno marljivostjo sia donašali iz daljave hrano, a zvečer sta sedli onemogli in utrujeni s pritegnjeno nogo na rob svojega ležišča, medtem ko sia se lačna in gladna kljuna iz gnezda še pozno v noč proseče odpirala navzgor. Videl sem, da starši ne zmorejo več svoje naloge in da so jima opešale moči prej, nego sia mogla pomiriti gladne želodce svojega zaroda.
Po nekaterih dneh sem našel pri gnezdu enega od mladičev mrtvega. O tem nisem dalje razmišljal. Stari šiorklji sia donašali hrano za preostalega osamljenčka z isto požrtvovalnostjo in ne-umornostjo kakor poprej. Za nekaj časa sem opazil, da tudi za ta lačni kljun ni bilo več mogoče pribavljati dovoljne hrane. Stari šiorklji sta odplavali in priplavali, menjaje se, z vidno skrbjo in z vedno večjim naporom.«
Logar se je odkašljal, sunil svojo puško malo više na ramo ter nadaljeval:
»Nekega dne sem se vračal domov sredi skozi to suho mlako. Kakor danes je bilo v somraku. Kaj mislite, da sem videl tam na drevesu? Obe stari štorklji sta stali tam zgoraj ter kljuvali in kljuvali v svoje gnezdo. Po nekaterih krepkih udarcih je ena od njih pridvignila s kljunom malo štorkljico — baš je dobivala že prvo belo perje — ter jo mrtvo vrgla z drevesa.«
Logar je umolknil. Po nekaterih korakih je pristavil: »Po tem večeru sta stari šiorklji redno že v rano jutro odpluli k daljni Savi ter se vračali šele pozno pod noč na nočenje v svoje prazno gnezdo. V jeseni pa sta prej kakor v drugih letih odpotovali na jug.«
To je bila tiha tragedija izsušene bare, da sia roditelja ob koncu svojih moči umorila mladiča, da bi ne poginil trde smrti gladu.
Dr. Janko Lokar:
i
Letošnja mladinska preizkušnja ptičarjev.
Za io preizkušnjo se je priglasilo devet psov, od kaierih so pa samo Irije v posesti rodovnika, da so lahko tekmovali. Ostali so se preizkusili le za oceno, a trije med njimi so pokazali tako nezadostno zasnovo ali pa so bili v tako slabih rokah, da so jih sodniki izločili tudi od ocene.
Preizkušnja sicer ni trpela od letošnjega deževja, ker je bil 23. april solnčen, miren dan, pač pa je bila huda zima, ki je naravnost neverjetno razredčila jerebice, kriva, da se niso mogli psi kljub trudu tako natančno preizkusiti, kot bi jih bili sodniki radi, ne glede na to, da izgubi pes, posebno pa mlad, veselje do živahnega iskanja, ako se trudi par ur zaman po praznih njivah, katere oživlja redek zajec. Teh je sicer v lovišču, kjer se je vršila preizkušnja, dovolj, a zadržujejo se zaradi nizkega žita še po gozdičih.
Od tekmecev je nastopila prva springer-španijelka Živa Posavska, poležena 3. aprila 1921. iz Bistre Posavske od Gotza Hariensteina [avstr. rod. knj. 435 E, spr. vzr. knj. 93 D). Lastnik Ivan Lackner v Črnomlju, vodnik France Mihelič iz Rogoze pri Hočah. Ta zamazanobela psica z rjavimi krpami je telesno v celoti prav dobra: ima krepko oprsje, močen tilnik in tipično, lepo uhato glavo. Hrbet ji še ni trden, kakor še sploh ni v zadnjem delu popolnoma razvita; v prednjem nekoliko izvija.
Psico niso presojali sodniki kol navadno ptičarico, ampak kot španijelko. Kot taka je pokazala prav dobro zasnovo in ji je bilo prisojeno 1 b darilo v znesku 50 Din, medtem ko je dobil njen vodnik voditeljsko nagrado 100 Din. Edino, kjer se je izneverila psica svoji pasmi, je ostrost, katere je pokazala napram mački manj kot običajno španijeli, kar pa popravi lahko vodnik z vajo.
Drugi čistokrvni pes je bil Keil Kauffungen (avstr. ml. rod. knj. 20 BI, nemški temnoserasi kratkodlakar z rjavo glavo in velikimi, temnimi krpami črez hrbet in stegni do repnega nastavka, po-ležen 2. januarja 1921. iz matere Gitte Kauffungen (avstr. rod. knj. 962 F) od očeta Korbija Kauffungen (avstr. rod. knj. 1025 G, nem. up. rod. knj. 1175). Lastnik in vodnik France Urbanc iz Ljubljane. Pes je telesno slab, ima vdrt hrbet, izvita kolena in slabi prednji nogi, napake, ki imajo morda svoj izvor v slabem hra-
njenju, ko je bil odposlan kol nekaj tednov star mladiček po železnici z Moravskega v Ljubljano. Tudi ga kazi podvralek in sveile oči. V zadnjem delu je boljši kol v prvem. Ima pa globoke prsi in dober lilnik, vsled česar ima več jakosti, kakor bi mislil človek na prvi pogled.
Keil bo prav dober, če ne izvrsten lovski pes. Izprva se mi je zdelo, da ga ovira pri iskanju telesna zaostalost, a pozneje je pokazal, da je kljub temu živahen in vztrajen iskač. Izvrstno se je obnesel pri mački. Pri prvi sicer še ni pokazal pravega poguma, drugo pa, ki je bila močnejša kot prva, je zgrabil po vseh pravilih te umetnosti in jo stresel, da je takoj poginila. Dobil je I a darilo 50 Din.
Bistra (prvotno Nora Konigswalde, avstr. rod. knj. 1921 DK 981, tretja med čisiokrvneži, poležena 2. maja 1921. iz Vande Goldbach od Panterja Inskega, je elegantna in po stasu izvrstna, kratkodlaka psica bele barve z rjavimi krpami in pikami. Ima lepo oprsje in glavo; ledvični del ji je široko zasnovan, mišičje ji je v lepem razvoju. Stoji dobro, z zadnjima nogama bolje nego s prednjima. Hrbet se ji še učvrsti. Lastnica Nora Gorupova, Ljubljana, vodnik Rado Hribar, Ljubljana.
Bistra je delala predvsem čast svojemu imenu in je brzela v sijajni prožnosti prek polja. Bila je doslej še premalo na polju in se dozdeva, da ne zna rabiti svojega nosu. Psica potrebuje čvrste roke in smotreno dresuro, sicer je v nevarnosti, da ne doseže njena lovska kakovost nikdar njene telesne. Sodniki so upoštevali pri svoji sodbi okolnost, da jo je vodil vsled nenadne obolelosti lastnice vodnik, katerega psica ni poznala. Dobila je tretje darilo 25 Din.
Ocenjene so bile še tri sestre, potomke rodu, ki je pred leti zaslovel po ljubljanski okolici z bistriškega gradu pri Borovnici kot »bistriško pleme«. O njem pravi ustno sporočilo, da izvira od neke angleške seterke, katero je pripeljal okrog 1. 1857. Molini, ravnatelj ljubljanske sladkorne tovarne, brejo z Angleškega. Pse tega legla so potem parili med seboj in z drugimi seterji, tako z znanim škotskim seterjem Josipa Strzelba (Grbin pri Litiji) in z Laverack-seterjem Ant. Galleia (Ljubljana), pripeljanim z Angleškega. Sparili so jih pa tudi z nemškim dolgodlakarjem ljubljanskega lekarnarja Viljema Mayerja. Pleme torej ni čisto. Pri vzreji teh psov so pazili najbolj na nos, poslušnost in vodno delo.
Vse tri psice so bile poležene 16. marca 1921. Koro, rjasio-rjavo, bolj slabo razvito, a prikupljivo živalco z belimi odznaki na prsih, je vodil njen lastnik France Galle, graščak v Bistri. Psice
ima sicer seterski tip, a se ji jasno pozna kot njenima sestrama, da ima primešano tujo kri. Uhlji so ji neseterski, oči svetle, od-lakanost pomanjkljiva. Psica je mehka v Križu in zadnji stoji. V sprednjih kolenih izvija. Zlasti zadnji nogi sta ji preslabi, da bi mogla vzdržati naporno iskanje, ki ga zahtevamo od seterja.
Lady je last dr. Frica Luckmanna iz Ljubljane, ki jo je vodil. Tudi ta prilična psica nima čiste seterske zunanjosti, zlasti gobec je neseterski. Sicer je pa razmeroma dobro razvita, zlasti v prsih in je v dlaki boljša kot Kora.
Rika je podobna svojima sestrama, ni pa svetlorjava, ampak črna z belim odznakom na prsih in s svetlimi očmi. Ta sicer prožna, lahka psica s pretežkim gobcem nima bistvenih telesnih napak, pač pa je v hrbtu in sprednjem kolenu mehka. Tudi zadaj stopa premehko. Lastnik in vodnik V. Lučin iz Ljubljane.
Psice niso po svoji lovski zasnovi slabe. Najboljša je Lady, ki je že zdaj lovsko zadovoljiva psica. Kora se ne bo povzpela nikdar do posebne veljave. O Riki še ni mogoča dokončna sodba. Glede načina iskanja je naravnost blestela. Vprašanje je le, če je njen nos tako hiter, kot so urne njene noge.
Za to tako zvano bistriško pleme je škoda, da si ni ohranilo čiste krvi. Dobro bi bilo z ozirom na sedanji vzrejni cilj, da bi ga njegovi vzgojitelji opustili in prenesli svojo ljubezen do tega rodu na kako čisto pleme, ki jim bo delalo veselje ne le v lovskem, ampak tudi v vzrejnem oziru. Tudi pijeteia ima svoje meje.
Vsled pomanjkanja primernega preizkusnega gradiva se posebna in častna darila niso oddala, enako ne razen zgoraj omenjene izjeme voditeljska darila za poklicne lovce. Ti so to pot razen Miheliča popolnoma odrekli. Enemu ne moremo zameriti, ker je v dresuri novinec in je vodil svojega prvega ptičarja, katerega si ni bil izbral srečno. Druga dva pa bi morala pokazati več, kot da se znata izprehajati s psom. Da kaže pes poklicnega lovca znake streloplahosii, je pač huda stvar, kakor ni v čast nobenemu lovcu, če je njegov pes do onemoglosti izglajen in ga ima doma tako privezanega, da je siromaku vsa glava odrta. Voditeljske nagrade morajo biti na eni strani plačilo za trud in izpodbuda za nadaljnje delo, na drugi pa so kazalo tistim lastnikom psov, ki iščejo dreserjev. Vsled tega se sme z njimi nagraditi le resnična zasluga, ne pa ime poklicen lovec in gola osebna udeležba pri tekmi.
Zanimanje za preizkušnjo je bilo precejšnje, dasi nismo videli navzočih onih, ki odpirajo sicer najbolj na široko svoja usta. Zato pa čast onim, katere smo videli še pri vseh naših tekemskih prireditvah!
Preglednica druge mladinske preizkušnje ptičarjev.
Številke žreba	Številke učinilve: 0	= nezadostno 1	= zadostno 2	= precej dobro 3	= dobro 4	= prav dobro 4! = izvrstno			Pred	meti preizkušnje					Darilo, nagrada, odnosno priznanje	Ocena smotre
		Delo po sledu	Poljsko delo						Ostrost		
			Nos	Iskanje	CO O H—' cn	Poslušnost	Gonja	zajca			
	Ime psa						glasna	tiha			
1	Kora		1	2	1	3	2			2	0	■ Izven tekmovanja	zd.
2	Živa Posavska . .	4	3	4	3	4	4	—	3	Ib	pd.
3	Lady		3	4	4	4	4	4	—	1	Izven tekmovanja	db.
4	Keil Kauffungen .	4	4	3	4	4	4	—	4	I a	zd.
5	Rika		3	2	4 i	2	3	—	2	0	Izven tekmovanja	db.
9	Bistra		1	2	3	1	3	—	3	2	III	pd.
Viljem Fiirer.
Evgen Križaj.
Dr. Janko Lokar.
186
Lovec, 1922.	187
Udeleženci letošnje mladinske preizkušnje ptičarjev.
Prva naša mednarodna razstava psov.
Ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev priredi letos o binkoštih široko zasnovano razstavo psov vseh pasem na ljubljanskem vzorčnem sejmišču ob Gosposvetski cesti. Ker so take razstave na eni strani zelo poučne, na drugi pa velikega gospodarskega pomena, tako da jih podpirajo gmotno in moralno v vseh kulturnih državah razna ministrstva, pričakuje omenjeni klub, da bo tudi pri nas odziv za razstavo časten.
Razstava se bode vršila pod pokroviteljstvom Njegovega Visočanstva kneza Pavla.
Častni razstavni odbor tvorijo:
Ljubljana: pokrajinski namestnik minister Ivan Hribar; namestnik pokrajinskega namestnika dr. Vilko Ballič; generalna konzula dr. Otokar Beneš in dr. Rudolf Kohlruf;; komandant Dravske divizijske oblasti, počastni pobočnik Njegovega Veličanstva kralja, general Gjuro Dokič; župan dr. Ludovik Perič; dvorni svetnik Josip Rustia; višji svetnik Anton Šivic; dvorni svetnik dr. Ivan Vrtačnik; agrarni ravnatelj dr. Friderik Lukan; vladni svetnik Alojzij Pavlin; poveljnik V. orožniške brigade polkovnik Drago Dragič; policijski ravnatelj dr. A. Guštin; predsednik višjega šolskega sveta dr. Stanko Bevk; veleindusirijci France Bonač, Dragotin Hribar ter Ivan Knez; urednik France Smodej; odvetnik dr. Konrad Vodušek; odvetnik dr. Ivan Lovrenčič; odvetnik dr. Vladimir Ravnihar.
B e I g r a d : Minister vojne in mornarice, počastni pobočnik Njegovega Veličanstva kralja, general Miloš Vasic; minister Ivan Pucelj; odvetnik dr. Milenko Stojič; veleindustrijec Dimitrij Jovanovič Pandjela.
Ljutomer: Hana dr. Schwarzova.
Tržič: veleposestnik Karel Born.
Zagreb: zdravnik dr. Josip pl. Antolkovič; banski svetnik dr. Milovan Zoričič.
Predsednik razstave je veletrgovec France Urbanc, Ljubljana, Marijin trg, vodja profesor dr. Janko Lokar, Ljubljana, Sirogmaverjeva ulica 1, blagajnik ev. nadzornik Feliks Justin, Ljubljana, Rimska cesta 7, tajnika sta indusirijec Rado Hribar, Ljubljana, Zaloška cesta 14, in odvetniški kandidat dr. France Lokar, Ljubljana, Sodna ulica 11.
Delovni odbor Ivorijo: L. Acceilo, Fr. Avčin, P. Cven-kel, K. Čeč, R. Debelak, dr. H. Dolenc, M. Dular, I. Grilc, A. Grošelj, V. Herforl, dr. T. Jamar, dr. Fr. Luckmann, A. Ludvik,
I.	Malenšek, V. Meilikovič, M. Pogorelec, A. Potokar/ K. Premer-siein, I. Rozman, R. Schwinger, A. Schuster, Fr. Širajhar, dr. 1. Tavčar, V. Tančic, V. Turk, I. Zupan, P. Zmiiek.
Sodniki so: dr. M. Buxbaum (Graded, FI. Erhardt (Dunaj), V. Fiirer (Kočevje), Drag. Klobučar (Maribor), E. Križaj (Ljubljana), dr. I. Robida (Ljubljana), dr. K. Wiizelhuber (Dunaj); njihovi pomočniki pa: I. Godnjav (Tržič), dr. Iv. Lovrenčič (Ljubljana), inž. Fr. Tavčar (Ljubljana).
Živinozdravniška preglednika sta: dr. I. Keber in L. Tepina.
Razstavni pogoji se glase:
1.	Razstava je priznana od Zveze psoslovcev na Dunaju. Razstavijo se lahko psi vseh pasem in vseh krajev, če so več kot 8 mesecev stari (ovčarji morajo imeti najmanj 10 mesecev, pri foksterijerjih zadostuje 5 mesecev). Izključena so legla, bolni ali bolezni sumni, slepi in gluhi psi, predvsem pa taki, ki imajo pasjo ali kako kožno bolezen, ter psice, ki se gonijo. O izključitvi odločuje edino razstavni živinozdravnik, ki mora preiskati vsakega psa, preden se odvede na določeno mu razstavno mesto.
2.	Vsak prijavljen pes mora biti ob času prijave last razstav-l)alca. Prijavnice in razstavni pogoji se dobivajo pri gori omenjenih razstavnih tajnikih. Tema je treba doposlati prijavnice obenem s prijavnino do 28. maja t. 1. Prijavnina znaša za psa 5 Din za razred, za vsak nadaljnji razred 3 Din, za razred parov in skopč 6 Din, za skupinski razred 20 Din, za po roku prispele prijave dvojna vsota. Prijaviti se mora vsak pes v splošni razred, razen lega pa spadajo psi z zahtevano najmanjšo starostjo, ki pa še niso dovršili 1 leta (ovčarji, če še niso stari 15 mesecev), v mladinski razred. S k o p č o tvorita dva isto-pasemska psa, ki sta enakega spola, medtem ko spadala v p a r pes in psica iste pasme. V obeh slučajih morata biti psa last istega gospodarja. Skupinski razred sestaja iz najmanj 6 istopasemskih psov.
Vsi prijavni podatki morajo biti točni in resnični; kjer bi bil prijavitelj v dvomu ali na negotovem, naj zapiše: neznano. Kot čistokrvni psi veljajo samo oni, pri katerih naznani prijavitelj številko vpisa v od Kluba ljubiteljev ptičarjev priznano rodovno knjigo in ime roditeljev; pri ne nad leto starih psih zadostuje prijava imena roditeljev, kateri mora biti priloženo potrdilo o
pravilno prijavljenem leglu, iz kaierega izvira mladič. Čistokrvni psi se morejo prijaviti samo z imenom, kakor so vpisani v rodovnik.
Kdor navede na prijavnici vedoma krive podatke ali noče podati zahtevanih, izgubi pravico do vsake nagrade. Tudi se lahko izključi od vseh nadaljnjih razstav.
Kot vzreditelj velja lastnik psice ob času oplemenitve.
Izvršena prijava, ki velja obenem kot priznanje razstavnih določil, se ne more preklicati in se ne povrne prijavnina v nobenem slučaju.
Vodstvo razstave sme odkloniti psa brez navedbe vzroka, sprejem psa pa potrdi s poirdilnico in navedbo številke razstavnega mesta, kar se vroči vsakemu razstavljalcu vsaj dan pred početkom razstave.
3.	Razstava se otvori 4. junija ob 10. zjutraj in traja do 17. ure naslednjega dne. Pred njenim sklepom ne sme nihče odstraniti psa, vsak ga pa mora med 17. in 18. uro 5. junija. Tega dne ob 18. uri se preneha nadzorstvo razstavnega vodstva nad psi.
Kdor bi hotel za stalno odpeljati psa pred sklepom razstave, mora plačati za psa 10 Din globe.
4.	Na razstavišče se morajo pripeljati psi najkasneje do 9. zjutraj 4. junija od razstavljalcev samih ali njihovih pooblaščencev. Vodstvo razstave ne prevzema nikakega dovoza ali prepeljave psov, ki prispejo z vlakom.
Vsak pes se mora dovesti na razstavišče z dobrim ovratnikom in z močno verižico, da se priveže. Popadljivi ali sicer hudi psi morajo biti označeni na prijavnici kot taki, da se jim odkaže poseben prostor. Na razstavišče morajo priti z nagobčnikom.
Pse se sme vzeti z mesta za več kot deset minut le v odmoru, t. j. od 12. do 14. ure in od 19y2 do 20., sicer pa le v svrho presoje. Razslavljalci, ki jamčijo, da pripeljejo drugi dan razstave vsaj do 8. zjutraj psa na razstavišče, ga smejo vzeti s privolilom razstavnega vodstva prvi dan razstave ob 20. uri črez noč s seboj, izkazati pa se morajo kot lastniki psa.
Kdor bi sicer vzel svojega psa z odkazanega mesta brez dovoljenja vodstva, temu sme vodstvo odreči pravico do nagrade.
5.	Vodstvo razstave bo skrbelo v vsakem oziru za vestno nadzorstvo psov, ne prevzame pa sicer nobenega jamstva [pobeg, smrt itd.). Za škodo, ki jo napravi pes, jamči samo njegov gospodar.
Psi bodo razstavljeni na suhih, zračnih in pokritih prostorih. Vodstvo bo poskrbelo tudi za hrano onih psov, katerih hranjenje
bodo prepustili razslavljalci njemu, kar je ireba naznanili obenem s prijavo. Hrana se plača na dan razstave v naprej. Hranili se bodo psi na zahtevo opoldne in zvečer ali samo opoldne.
6.	Za pse, ki so naprodaj, je Ireba na prijavnici pripisali ceno, da se zaznamuje na razstavišču in v preglednici. Od prodajne vsote pripade Klubu 10%, če se proda pes na razstavi.
7.	Vstopnina znaša za enkraten obisk 5 Din, za šolsko mladino v spremstvu učitelja 2 Din, sicer za mladino do 16. leta 3 Din. Člani Kluba so vstopnine prosti. Brezplačen vstop imajo tudi razstavljala in njihovo osobje, določeno za varstvo psov, ki se pa morajo izkazati s potrdilom, da je njihov pes na razstavo sprejet.
8.	Red vzdržuje vodstvo razstave, ki se mu mora vsakdo brezpogojno pokoriti, sicer se odstrani z razstavišča in izgubi, če je razstavljalec, tudi pravico do morebitnih nagrad.
9.	Razstavišče se zapre ob 20. uri. Po tej uri ni dovoljen do 8. zjutraj nikomur vstop razen vodstvu.
10.	Psi se dele v dve veliki skupini: 1. 1 o v s k i ; II. nelovski. V prvo skupino spadajo: ptičarji s španijeli, braki, braki-jamarji, jazbečarji, barvarji; v drugo vse ostale pasme.
Presojevalni krogi so sledeči: 1. ptičarji s španijeli; 2. ostali lovski psi; 3. ierijerji in buldogi; 4. ovčarji, volčji psi, bernhardinci, doge, koliji, dobermani, novofundlandci in tem sorodne pasme; 5. špici, pinci, mopsi, kodri, maltežani, španijeli - pritlikavci in sorodne pasme.
11.	Ocena psov se prične 4. junija ob 10. Razglasi se in se razdele nagrade naslednji dan ob isti uri. Kdor bi osebno ne vzet darila, temu se dopošlje na njegove stroške. Pri prejemu darila se mora vsak razstavljalec izkazati s potrdilom, da so bili psi k razstavi pripuščeni.
12.	Razen častnih in posebnih daril ter priznanic se razdele za vsako pasmo po tri nagrade in tri plakete. Nagrade znašajo:
I.	15; II. 10; III. 5 Din.
Častna darila morejo dobiti samo čistokrvni psi, posebna tudi ostali. Ptičarjem se more podeliti prva nagrada le, če imajo veljaven rodovnik. Najvišje pohvalno in pohvalno priznanje dobe samo tisti psi, ki se ocenijo z redom: izvrsten, prav dober, dober.
13.	Ocenjevanje se bode vršilo po mednarodno priznanih pasemskih znakih in brez uporabe preglednic, vendar smejo vprašati sodniki v dvomljivih slučajih pri vodstvu razstave za pojasnilo. V vprašanjih, kjer bi se sodniki ne mogli zediniti, odločujejo od Zveze priznani sodniki. Da se predvedejo pred sodnike psi, ki se ne nahajajo ob začetku smotre na odkazanem jim mestu, za to ne jamči razstavno vodstvo. Sodniki so upravičeni,
napačno v kak razred prijavljene pse premestili v pravega in jih tam oceniti, če dotični razred še ni presojen. Prepozno v pravi razred ali brez krivde razstavljalca prekasno došli in v preglednici nezaznamovani psi se smejo oceniti naknadno, če so njihovi sodniki še prisotni, nimajo pa pravice do kakega denarnega ali vrednostnega darila. Ocena po predsedstvu ali vodstvu razstave je nedopustna. Če manjkajo vredni tekmeci za kako darilo, se ne odda. Ako izgubi kak nagrajen pes pravico do nagrade, jo sme dobiti za njim na vrsto prihajajoči pes doiičnega razreda in pasme.
V krogu sodnikov se ne sme nahajati razen njih, zapisnikarjev, rediteljev in vodnikov psov nihče.
14.	Vsaka nedostojna kritika izreka sodnikov ima za posledico izgubo vseh priznanih daril in odstranitev z razstavišča. Ugovori proti razsodbi so nedopustni, le pri formalnih, slučajnih ali namenoma napravljenih napakah je pritožba upravičena. Vložiti se mora pri vodstvu razstave v 24 urah po izrečeni sodbi. Pri tem je treba položiti kot jamščino 25 Din, ki zapadejo razstavni blagajni, če se izkaže pritožba kot neupravičena ali celo nagajiva. Pritožbo sme vložiti le razstavljalec sam. O njej razsodi razstavno vodstvo v sporazumu s sodniki, odnosno s predsedstvom kluba, ki goji pasmo, kateri pripada pes, čigar lastnik je vložil pritožbo. Če bi ne bilo sodnikov pri roki in bi ne bilo pri nas takega kluba, si izbere vodja razstave za rešitev pritožbe dva poznavalca dotične pasme.
15.	Pravico do morebitne izpremembe sodnikov si pridržuje prireditelj razstave.
Pogoji tekmovalnega streljanja o letošnjih binkoštih.
Slovensko lovsko društvo priredi dne 5. junija 1922 na vojaškem strelišču v Ljubljani pod pokroviteljstvom komandanta Dravske divizijske oblasti, počastnega pobočnika Nj. Veličanstva kralja, generala Gjura Dokiča tekmovalno streljanje s kroglo. Začetek ob 14. uri; vstopnina 1 Din, vojaštvo vstopnine prosto.
Pogoji tekme so:
1.	Streljanja se sme udeležiti vsak državljan kraljevine SHS, če je plačal priglasnino.
2.	Strelja se samo s kroglo, in to z vsako lovsko puško ne glede na premer, z daljnogledom ali brez njega.
3.	Naboje mora prinesti vsak s sabo.
4.	Strelja se prostoročno, puška ne sme biti naslonjena.
5.	Strel, ki je oddan na stojišču hote ali nehote, velja.
6.	Naboji, ki se ne sprožijo, ne veljajo kot oddani streli.
7.	Če kdo pri streljanju trikrat povrsti ne zadene tarče, si sme na strelišču svojo puško zasireliti ter pride kot zadnji na vrsto pri istem streljanju, če plača priglasnino ponovno.
8.	Če se komu na strelišču puška pokvari, si sme izposoditi drugo.
9.	Na strelišču bodeta na razpolago strelcem dve stojišči, kjer lahko vsak preizkusi svojo puško.
10.	Znesek za priglasitev k poedinim vrstam streljanja se mora plačati naprej blagajniku Slovenskega lovskega društva.
11.	Če se kdo streljanja ne udeleži iz kateregakoli vzroka, zapade plačani znesek.
12.	Tri dni pred streljanjem se sprejmejo zadnje prijave.
13.	Kdor se prijavi zadnji dan ali pa šele na strelišču, plača trojni znesek priglasnine.
14.	Na strelišču odloži vsak strelec svojo puško na odkazano stojišče za puške.
15.	Prepovedano je na stojišču vsako razkazovanje puške ali kakršnokoli vežbanje s puško.
16.	Rediteljem se mora pokoriti vsakdo brez razlike. Kdor se noče pokoriti, ta se izključi od streljanja.
17.	Sirelci se izžrebajo ier ni nikomur dovoljeno proslora samovoljno menjali.
18.	Kdor ni na mestu, določenem mu po žrebu, izgubi pravico do sireljanja.
19.	Oceno sireljanja vršijo Irije člani Slovenskega lovskega društva in vojaški zaslopnik [inž. Tavčar, Pogorelec, Juvančič in generalšiabni major Lokar kol vojaški zaslopnik].
20.	Za oceno velja kol ločka vsak krog v belem polju po številu krogov enkralno, v črnem polju pa dvakratno.
21.	Pri enakem številu odloči zadnji strel, če sta tudi ta enaka, predzadnji itd.
22.	Nepogoditev iarče šteje kot napaka ter se odšteje od drugih ioček.
23.	Darila in častne priznanice se razdele na koncu streljanja po oceni sodnikov.
24.	V spornih slučajih odloči razsodišče, ki je sestavljeno iz dr. Lovrenčiča, višjega sodnega svetnika Mladiča in dr. Souvana.
25.	Vsak udeleženec sireljanja mora pripoznati ta pravila ter ona za posamezne vrste streljanja.
26.	Tekmo vodi strelski mojster kapitan v p. Anton Juvančič v Ljubljani.
I.
Streljanje mladih na 25 metrov.
1.	Streljanja se lahko udeleži vsakdo brez razlike stanu, ki je izpolnil 10. leto ter še ni prekoračil 20. leta.
2.	Za streljanje se sme uporabili vsaka puška malega premera do 9 mm.
3.	Slreija se na 25 korakov v tarčo 24X29 cm veliko, razdeljeno na 10 krogov.
4.	Oddati se sme največ pet strelov, streli se pokažejo posamič.
5.	Strelja se prostoročno stoje, kleče ali leže.
6.	Za lo streljanje so določena sledeča darila:
al častna priznani ca mojstra mladosirelca Slovenije in 1. darilo (floberi-puškal; bi še pet daril v gotovini.
7.	Za udeležitev tega streljanja se plača 5 Din priglasnine.
8.	Flobert-puške (6—9 mm) so na razpolago strelcem na strelišču (strelivo mora vsak s sabo prinesti).
Vojaško streljanje na 400 metrov.
1.	Udeleži se ga lahko vsak aktiven, rezerven, upokojen ali v ostavki se nahajajoč član vojske, orožništva, obmejnih čet, finančne straže in policijskega zbora.
2.	Strelja se samo z vojaško puško, dolgo ali kratko, ki pa ne sme imeti predelanih zriščnih naprav.
4.	Strelja se na vojaško tarčo, ki je razdeljena na 15 krogov; razdalja 400 metrov, pet strelov.
5.	Strelja se stoje, kleče ali leže, brez opore, to se pravi: puška ne sme biti naslonjena.
6.	Za oceno pride v poštev najkrajši čas in število zadetih krogov.
7.	Streli se pokažejo skupno.
8.	Nagrade so:
a)	častna priznanica vojaškega mojstrskega strelca za Slovenijo
in 1. darilo;
b)	še 20 daril v gotovini.
9.	Za prijavo plača vsak redov in podčastnik 1 Din, častnik 5 Din.
III.
Lovsko streljanje s kroglo na 100 metrov.
1.	Udeleži se ga lahko vsak državljan kraljevine SHS, ki je dopolnil 18. leto.
2.	Strelja se na tarčo 60X60 cm, ki je razdeljena na 15 krogov po 2 cm.
3.	Pet strelov, ki se pokažejo posamič.
4.	Za to streljanje se lahko uporabi vsaka lovska puška za kroglo brez daljnogleda.
5.	Strelja se stoje prostoročno.
6.	Daril je pet v denarju.
7.	Prijavnina znaša 5 Din. Zapriseženi lovski čuvaji plačajo polovico.
IV.
Streljanje na tarčo »Srnjak«, 100 metrov.
1. Udeleženec mora biti član Slovenskega lovskega društva ali kakega drugega lovskega udruženja kraljevine SHS ter se mora izkazati z legitimacijo.
2.	Strelja se na tarčo »Srnjak«, 90X115 cm, ki je razdeljena na kroge; daljava 100 metrov, pet strelov.
3.	Strelja se lahko stoje, kleče ali leže prostoročno. Streli se pokažejo posamič.
4.	Strelja se lahko iz vsake lovske puške za kroglo brez daljnogleda ali ž njim.
5.	Darila: častna priznanica mojstrskega lovskega strelca za Slovenijo in potujoče darilo Slovenskega lovskega društva. Zmagovalec ostane v posesti tega darila do prihodnje tekme. Darilo Dreide v njegovo last, če zmaga še v prihodnjih dveh zaporednih tekmah ali pa štirikrat v presledkih, ako še ni pripadlo darilo trikratnemu zaporednemu zmagovalcu.
6.	Vsak udeleženec plača za priglasitev 10 Din, zapriseženi lovski čuvaji polovico.
V.
Tarča »Divji lovec«, 60 korakov, 3 minute vidna.
1.	Udeleženec mora biti član Slovenskega lovskega društva ali kakega drugega lovskega udruženja kraljevine SHS ter se mora izkazati z legitimacijo.
2.	Strelja se na tarčo »Divji lovec«; daljava 60 korakov, tarča ostane vidna 3 minute. V tem času se sme oddati poljubno število strelov, najmanj pa se morajo trije. Tarča je razdeljena na kroge.
3.	Pri oceni prihaja v poštev: a) čas; b) število oddanih strelov;
c)	število zadetih krogov.
4.	Strelja se lahko z vsako lovsko puško za kroglo z daljnogledom ali brez njega, z avtomatično pištolo in z revolverjem. Strelja se prostoročno, stoje.
5.	Daril je pet (predmeti).
6.	Vsak udeleženec plača za prijavo 10 Din, zapriseženi lovski čuvaji polovico.
Fr. Siarovaški: '
Mandrijskemu Lovskemu klubu „Dijana“
v spomin na izlet dne 5. in 6. januarja 1922.1
Čuj me, boginja Dijana, zaščiinica lovcev in gozdov, oj, nabrusi pero mi, namaži okorni mi jezik, da dostojno proslavim ponosne mandrijske lovce!. ..
Sneg pokriva gore, šibijo se smreke zelene, vsa narava počiva in čaka solnčne pomladi, ki nam s čarobno roko odgrne belo odejo in pokaže zemljo, oj, v cvetju in listju zelenem.
Divji petelin bo pel in drsal po smrekovi veji, vabil bo hrepeneč na svatbo mlade kokoši...
Lovca ne plaši sneg, s kožuhom varuje se mraza, zanj je praznik vesel, če more na strme planine ....
Pisane, lahke sani drčijo po cesti Široki, konji stresajo z grive debele, mrzle snežinke.
V tople kožuhe zaviti se vozijo mandrijski lovci gor na Beli vrh in v bajne njegove gozdove.
Gašper in Baltazar prekrasno obetata vreme, sveti Melhior pa — grozi jim z mrazom in burjo.
Puške štrlijo v vis, nahrbtniki grejejo noge in okoli sani ti letajo psi plemeniti.
Oj, boginja, naštej mi ponosnih lovcev imena!
Tam na prvih saneh sedi zaslužni predsednik, slavni lovski klub visoko ga čisla in ceni.
On je uradnik visok in v lastni vili prebiva s svojo lepo gospo, ki ljubi ga zvesto in vdano.
1 V naslednjih šepavih heksametrih je rabil »pesnik« večkrat obliko, ki ji pravijo »impertinentia poetica« (pesniška nesramnost), in resnici na ljubo povem, da je tupatam nekoliko latinščine vmes.
On je sieber urada, posebno prvega v mescu: ključ od blagajne ima in on dovoljuje predujme.
Dobri njegovi kolegi ga vedno radi imajo,
kdor pa se njemu zameri, zasionj bo prosil predujma.
Šest dni na leden prezeha v gorko zakurjeni sobi,
cigarete kadi, prižiga si eno na drugi,
težko službo preklinja, ki brani mu lovsko zabavo
gori po Belem vrhu in celi okolici divni.
Ko pa napoči sobota, zaklene prazno blagajno, dvakrat jo s ključem zapre, da kdo ne prinese kaj noter in mu delo napravi z računi in vpisom in štetjem.
Krasno mu steklo stoji, še ponoči ne dene ga z nosa...
Drugi je Vojmir Pobožni, ker blizu cerkve stanuje. Ta vam je vedno vesel, ponaša z najlepšim se brakom in pa s hišo ponosno pri cerkvi, na trgu velikem.
Ko se na lov je odpravljal in polnil široki nahrbtnik, srečen in ves vesel, da more spet v gore in gozde, reče soproga mu zorna, oj, Rožica mlada in krasna: »Vojmir, preljubi moj mož, ne hodi mi v gore snežene, burja preti in mraz, prehudi bodo nasledki: prišel boš truden domov in žejen in lačen povrhu. Prazen prideš domov, še streljal ne bodeš na srno, in če zajca prineseš — ubil je gotovo ga Markič.
Ti pa bodeš lagal, da tebi pred puško je prišel... Vojmir, moj ljubi soprog, ne hodi na strme planine! Kašljal boš celo noč, iz ust ti bode dišalo zdaj po vinu, tobaku, še bolj po golažu slabem, v sanjah boš vzdihoval, ležeč na mehkih blazinah, veter te bode razganjal, a jaz ti pa hrbet obrnem.......«
»Slušaj me, Rožica mlada, ti skrbna moja ženica: ta Starovaški se hvali s svojimi slabimi verzi in jih čita povsod, če kdo ga poslušati mara.
Slavi njegovi ušivi jaz konec za vselej napravim: glej, na zadnjem pogonu v krčmi pri Bremčevi Micki Vojmir proslavi se tvoj. — Veseli se, Rožica moja!
Dolgo pesem sem zložil v modernem duhu in slogu, tam jo bom pevcem prečrtal in žel bom slavo nesmrtno. Hinko potem jo natisne, čuj, v tisočerih izvodih, julijsko lepo Krajino poplavim z belimi listki, strogi kritiki naši me bodo v zvezde kovali in spomenik mi postavi hvaležna Mandrija naša, baš pred našo palačo visoko bo segal nad streho.«
S tem premodrim načrtom je Rožico Vojmir tolažil. »Vojmir, preljubi moj mož, le pojdi na strme planine in na zadnjem pogonu proslavi še Rožico svojo, naj bo hvale deležna po celi Krajini naši!«
Slavko je tretji junak. Ta vedno smehlja se presrečno: dobro kupčija mu gre, mu polni z lirami mošnjo, vedno zato se smehlja in stiska harmoniko v žepu. ..
Miško, bivši župan, je znan po Mandriji celi, govori počasi in modro besede premišlja.
Žeje ne trpi, gasi jo vedno z Vipavcem, drugega vina ne mara; tako je pač Miško navajen.
Svojim gostom predragim ti toči kapljico pristno, ker je ne reže nikdar, saj to bi škodilo — njemu...
Spi pa vedno rad, še v vozu je sladko zadremal.
Pero v drugih saneh je lovec po milosti božji, mlad in bogat in lep in s kratko ostriženim brkom.
Razna podjetja ima: redi čebelice pridne: cele tri panje ima jih. Pa morda še bodo rojile in nabirale pridno, da jeseni medu bo na škafe.
Čipke prodaja en groš, a s tem premoženje zapravlja, da, še hišo prodal bo in vrt in celo posestvo ...
Velik umetnik je tudi in član mandrijske godbe.
Čujte, on gode na čelo in praska z lokom po strunah.
Vse ga rado posluša in ploska mu v slavo in hvalo.
Danes je nekam tih: ah, Malči ga je zapustila, lepa njegova soproga in zvesta družica v življenju.
Daleč je šla na pot, na pot, oj, v belo Ljubljano.
Vrne se jutri popoldne, pri Bremčevi Micki ga najde v družbi mandrijskih lovcev na zadnjem, veselem pogonu.
Vonassek Floridor se močne pyšni a chova, mestni lekarnik je on, pogumen pri pitju in petju.
Ko se na lov je odpravljal in polnil premnoge naboje, slopi v lekarno kmet, ponižno prosi zdravila proti glistam nadležnim za svoje bolne otroke ... »Počkejle, hned to bude!« tolaži Vonassek kmeta.
Urno stopi v ozadje, prinese koristno zdravilo, ki vse gliste prežene revnim, trpečim otrokom.
Kmetič našteje denar in Vonassek dela naboje ...
Ali, tristo hudirjev: zamenjal je kroglice drobne, ki preganjajo gliste, s šib rami, vlitimi trdo.
Giisfe je res pregnal, ker s šibrami jih je postreljal, kroglice pa je zabrusil v zajčevo peio kosmato ...
Zajci ostali so živi — otroci kmetovi tudi.
Zadnji, kakor povsod, je »pesnik« teh šepavih verzov. Ali zato se maščuje: heksametre piše poskočne; nu, boji se zelo, da v j e z o ne spravi nikogar ...
Pisane, lahke sani drčijo po cesti široki, ali do Belega vrha je cesta težavna in dolga. ..
Na Koševniku strmem napravijo prvo postajo, da se oddahnejo lovci, ogrejejo ude prezeble ...
Liter za litrom vrsti se, le gnjati je vedno premalo, in Košuta, krčmar, jo pridno reže in nosi: on pač lovce pozna, a oni gnjati njegove in prekajene klobase in pristno vino vipavsko.
Daleč je Beli vrh, oj, daleč do vdove je Metke, ki jim da prenočišče in dobro, obilno večerjo.
Ob devetih zvečer so že srečno prišli pod streho.
Drago, kluba predsednik, izreče te modre besede:
»Metka, oj vdova vesela, pozdravljena bodi presrčno! Metka, prinesi nam vina in hitro z večerjo na mizol Lačni smo vsi od dolgega potovanja in žejni...«
Slavko v strahu opazi, da puška ni v redu njegova, večno prijazen nasmeh mu z ustnic izgine rdečih: Sedem vijakov v kopitu je službo svojo odreklo, v mrazu so stisnili se, izpadli iz rijaste puške . . .
Vojmir, pesnik in lovec, poišče kladivo težko, dolge žeblje zabija v kopito rijaste puške in ga povrhu preveže z dolgo žico jekleno.
Večnoprijazni nasmeh se vrne na Slavkovo lice, ker mu je Vojmir »popravil« njegovo lovsko orodje.
Zopet so peli in pili na čast boginji Dijani.
Ura je bila pet in dvajset, ko šli so počivat, dobro nakurjeni vsi, da niso čutili mraza.
Spal je malokdo, ker enemu se je kolcalo,
Pero je žagal ko bas, a Slavko je strašno preklinjal, ker ga je Vojmir drezal v rebra in hrbet s komolcem. Drago je v spanju prepeval in Miška je tlačila mora, ker je čevelj pozabil na levi nogi kosmati, zeblo zato ga je v desno in v sanjah je hodil po snegu.
Težko korakal je revež, globoko je gazil po slezi.
V kuhinji tulijo psi, ker mesec jim sveti na okno ...
Z grlom presuhim je Drago odpeval kiiico zadnjo,
Pero je kihnil na glas in vendar žagati nehal,
Vojmir še enkrat podreza v sosedova rebra in hrbet,
Miško je mirno spal in boso nogo pokril si.
Glasno zapoje zvon in šesto uro odbije, dekla pa pride budit in klicat lovce zaspane.
Kmalu so našli klobuke in srečno so sparili čevlje, razmetane po tleh, pod mizo, pod staro omaro.
Strašno zehajo vsi in z vodo si močijo glave in preganjajo mucka, ki grdo cvili in praska.. .
Črno pijejo kavo, limone ližejo v žeji.
Modro besedo izreče predsednik lovskega kluba:
¿Lov bo danes krasan, najprej pa bi mucka rad streljal, ki razsaja po glavi, mijavka in cvili in praska!«
»Z brinjevcem ga zastrupi!« Pero svetuje in kihne.
»Konjak je priporočljiv!« de Vonassek, slavni magister. Vsak je sredstvo poznal, da prežene sitnega mucka . . .
V kuhinji gorki kroti pa cela vrsta čuvajev zvesto krdelo psov, ki so vpreženi v dolge verige:
Porezen, Tek in Perun, Dijana in Mora in Herold,
Hektor, Blisk in Belin, Turin pa Samson z Delilo.
Oj, ne vprašaj, prijatelj, po rodu teh psov plemenitih, to je najboljša kri iz cele srednje Evrope, sparjena med seboj; pomogla je tudi lisica, da se v Mandriji slavni pleme njeno ohrani: ded najlepšega psa, na ime Turina ki sliši,
— sicer le redkokrat, ker trmast Turin je ko koza — prišel je mlad in sestradan s — cigani v Mandrijo slavno. Tu se je skril in ostal, ko šli so cigani po svetu.
Vsi so mu rekli Cigan, ga tepli in suvali z nogo, vendar ni maral naprej, ni maral za družbo cigansko. Vojmir usmili se psa in da mu jedi in pijače.
Zvest mu je bil Cigan in dobro se psu je godilo.
[Konec prih.]
Iz lovskega oprtnika.
Letošnji obči zbor ljubljanskega Kluba ljubiteljev ptičarjev se bode vršil 4. junija 1.1. ob 20. na vrtni verandi ljubljanskega hotela Union. Na dnevnem redu je poleg volitev vprašanje dobave čistokrvnih ptičarjev in njihove dresure ter prireditev letošnjih tekem. Ta vprašanja so že sama na sebi dovolj važna za vsakega lovca, tako da ni treba posebej opozarjati na dolžnost udeležbe, ki bo tem večja, ker se bode vršil obči zbor za časa razstave psov. Občega zbora se udeleže lahko tudi taki psorejci, ki niso klubovi člani, a žele v psoslovnih vprašanjih kakega pojasnila. Razmo-trivalo se bo i vprašanje rodovne knjige nelovskih psov, oziroma njihovega vpisa, v kolikor bodo pokazali na razstavi, da zaslužijo vpis. Da je to vprašanje za vsakega ljubitelja psov izredne važnosti ne le z vzrejnega, ampak tudi s trgovskega stališča, je pač vsakemu umljivo. Zato se naj udeleže prve mednarodne razstave psov v Ljubljani ne le lastniki lovskih, ampak tudi nelovskih psov v čim večjem številu!
Odborove seje. V. seja 20. aprila i. 1. Resolucija o novem lovskem zakonu se je odposlala ministrstvu za šume in rudnike, ravnateljstvu šum v Ljubljani in Hrvaiskemu društvu za gojenje lova i ribarsiva v Zagrebu. — V vprašanju primerne višine zakupnine občinskega lova v Medvodah se je sklenilo, ostati pri svoječasnem sklepu, da smatra dru-
štvo štirikratni znesek zakupnine leta 1914. za sedanje čase primernim. — Za tekmovalno streljanje o letošnjih bin-koštih ob priliki razstave psov so se sprejela dokončna določila. Istočasno se priredi na vzorčnem sejmišču razstava rogovja, ki se omeji na predlog dr. Souvana samo na rogovje, pridobljeno po letu 1908., t. j. po zadnji naši razstavi rogovja, in sicer mora izvirati z ozemlja kraljevine SHS. Razstaviti sme vsakdo brez ozira na njegovo državljanstvo. Darila se pri tej razstavi ne bodo oddajala, temveč le liiogra-firana priznanja z natisom: 1. ocena, 2. ocena, 3. ocena, prav pohvalno in pohvalno priznanje. Razsodišče tvorijo za srnjake Ivan Rus, za divje kozle Iv. Kosler, za jelene France Sonnbichler. Vstopnina se določi na 1 Din. Rogovje za razstavo se naj odpošlje Slov. lovskemu društvu v Ljubljani. Kdor bi hotel zavarovati rogovje zoper tatvino ali požar, naj prijavi njegovo vrednost.
Inž. Ružič.
Gonja domačih psov po loviščih. Znano je, koliko gorja napravljajo v loviščih domači ali hišni psi s preganjanjem divjačine. Mnoga lovišča se vsled teh pohajkovalcev ne morejo nikoli opomoči. Škoda, ki jo povzročajo taki psi, je ogromna, ker uničujejo mladi zarod in ne dado divjačini nikoli mira. Posebno nevarni so taki psi spomladi po hudi zimi, ko je divjačina še one-
mogla, a jemljejo ljudje pse čez dan s seboj na polje. Poroča se nam, da je okrajno glavarstvo v Kočevju dalo razglasiti po vseh županstvih svojega okoliša znano določilo § 17. lovskega patenta iz leta 1786., po katerem je dovoljeno lovskim upravičencem postreliti pse, ki love po gozdu ali na polju, iz-vzemši pse-čuvarje za odganjanje zverjadi. Ta razglas okrajnega glavarstva v Kočevju pozdravljamo in upamo, da mu bodo sledila še druga.
Odbor za pokončevanje roparic v Ribnici se je razdražil po obvestilu okrajnega glavarstva v Kočevju na sestanku dne 19. februarja t. 1. Preostalo imovino v znesku 234-65 Din je naklonil Slovenskemu lovskemu društvu. Omenjeni odbor je pokončal leta 1921. 1 divjega prašiča, odbor za pokončevanje roparic v Kočevju, ki še obstaja, pa 6 divjih prašičev in 13 volkov.
Inž. Ružič.
Napačni nazori. Dr. 1. T. govori v prvi letošnji številki Lovca proti mnenju inž. Fr. T. glede varovanja lisic poleti in pomladi. Kdor pa pozna razmere v naših gorskih loviščih, se bo gotovo zavzemal za misli Fr. T., kateremu pritrjujejo predvsem gorenjski lovci. Zajci se pri nas radi pomanjkanja polja nikdar ne pomnože na omene vredno višino, najsi se klatijo lisice po lovišču ali ne. Spominjam se, da smo ustrelili nekatera leta po šest do osem zajčkov in nobene lisice, nasprotno pa smo pobili druga leta, ko nismo uničili lisic takoj v prvih dneh mladosti, ampak so počakale do jeseni, da so jim zagodli naši braki po-grebnico, znatno večje število zajcev Ko bi živele pri nas lisice le od zajcev, bi bilo v vsem radovljiškem okraju komaj za deset lisic hrane. Izvzeti pa moramo gotovo one love, ki so izrečno zajčji. Tam gotovo ne bodemo pustili, da bi se redile lisice od pečenke dolgouhcev. Takih zajčjih lovov pa imamo v Sloveniji kaj malo.
Najvažnejše glede lova sta pa omenjena dopisnika izpustila, t. j. da je prvo in poglavitno pri lovu, da ga uživaš.
Kak užitek pa imaš, ako streljaš lisico poleti? Kako žalostno izgleda takrat živalca! Naravnost gnusen pa je pogled na ustreljeno lisico, ki je še komaj pred dobro uro dojila mladiče.
Nasprotno moramo prištevati med največje užitke za lovca, ko opazi v zimski pokrajini lisico v lepem, zimskem kožuščku s širokim, metličastim repom. Dozdeva se ti, kakor da se porogljivo smeje za seboj drvečim brakom, katere vodi tako izborno za nos. S kakim užitkom zakriviš to pot prst desnice in kako krasen je trenutek, ako je lisica dobro pogojena!
Skoda, ki jo naredi lisica v lovih, kjer so srne, pa ni tako velika. Mislim, da delamo največjo škodo sami, ako lovimo srne z braki, posebno pa pozimi. Ne samo pri nas, kjer so srne že redke, tudi drugod bi bilo dobro, da bi ponehali taki lovi in da bi brakirali v snegu le tam, kjer ni srn. V takih krajih, kjer so srne, je pozimi zelo lepa zabava za lovca čakanje lisic na večer ali v jutru ali pa v lepih mesečnih nočeh. Tudi klicanje na zajčje večalo nudi mnogo zabave.	VI. K.
Jelenov sled so našli v bližini Višnje gore nad dednodolsko cerkvico štirje lovci nekako teden dni pred božičem. To je v zadnjih desetletjih pri nas prvi pojav te divjadi. Dohodna smer je bila baje iz litijskega okoliša. Zasledujoči lovci so dognali, da sta odšla jelena — po sledu sodeč je bil eden velik, drugi manjši — preko Stehana v kočevski okoliš. Videl ni divjadi nikdo na obojestransko srečo, ker niso vedeli lovci za jelenov lovopust.	P. Gilly.
Merjasec, težak najmanj 150 kg, se ]e priklatil po kočevskih gozdih dne 26. februarja t. 1. na Rožičev vrh pri Črnomlju. Ko jo je mahal podnevi čez hrib, so ga opazili ljudje. Na snegu se jim je zdel kakor kakšna nadnaravna zver, toda lovčevo oko je takoj spoznalo, da gre za merjasca s praznim želodcem. Ulil si je hitro kroglo in se odpravil s svojim zajedljivim pritlikavčkom na lov. Ko je zagledal ta merjasca, se je najprej malo
potuhnil, potem se je pa, osokoljen od gospodarja, zakadil v zver in jo skušal ugrizniti zdaj spredaj, zdaj zadaj. Končno jo je pogodil, da je to odzadaj laže. Merjasec se je očividno čudil temu napadu in ga ni vedel pravilno oceniti. Sukala sta se okoli, dokler ni zadela merjasca smrtonosna krogla pod levo lopatico v srce. Smrtni boj je trajal par minut. Preden je merjasec poginil, je s svojim najmanj 30 cm dolgim rilcem še razoral malo njivico. Meso je baje dišalo kot teletina.	Kr.
Divja mačka se je klatila v okolici Gradjeka-Peči pri Višnji gori. prek zime. V snegu je bil njen sled na mnogih krajih viden, a pred puško je ni bilo. Zasledovanje je oviral in končno onemogočil predebel sneg, kar je velika škoda. Ni čuda, da ni v najboljšem delu poli-škega lovišča druge divjadi kot redke lisice. V loviščih višnjegorskega kluba so tudi zajci skoro prešteti. Splošen uspeh je bil lani skromen, pač pa (e padlo mnogo lisic. Večina občinskih lovišč pride tekom poletja na dražbo. Mnogo groženj, mnogo besedičenja o podraženju je že zdaj na dnevnem redu.	P. Gilly.
Divjo mačko je ustrelil februarja v Črnomlju nekega dne opoldan trgovec Fran Ahačič, ko je hotela odnesti kokoš. Gotovo je morala biti močno lačna, da si je upala priti sredi dne v mesto.
I.	Šašelj.
Izvenredna ploditev poljskega zajca. Dne 8. januarja t. 1. je priredil bančni ravnatelj Klobučar lov na Bistrici pri Rušah. Občina leži deloma na polju, deloma v hribih. Lovili smo po ieh-le. Obstreljen je bil neki zajec, ki se je sicer skušal rešiti z urnim begom, a so ga psi ujeli. Ko je prihitel 'na njegov jok lovski paznik, je našel zajca že raztrganega, kot ostanek pa tri že dorasle mladiče, katere bi bila povrgla zajklja v 4—5 dneh. Imeli smo sicer na solnčnih krajih kopno, ne prehladno zimo, a tudi nekaj mrzlih dni, zato ne vem, ali bi preživeli mladiči januarsko
zimo. Vsekakor pa je tako zgoden, odnosno pozen zarod nekaj zanimivega.
Ko sem poslal to vest našemu uredniku, me je opozoril, da imamo morda opraviti v tem slučaju s tako zvanim okamenelim plodom, t. j. ne s poznim ali z zgodnjim zarodom, ampak s pravilno razvitimi, toda umrlimi mladiči, katere nosi zlasti srna mrtve večkrat od maja ali junija do oktobra ali celo do prihodnje pomladi. Taki plodi cesto zgnijejo v telesu ali pa okamene. K temu svojemu opozorilu je pristavil urednik prošnjo, naj bi mu natančneje opisal mladiče. Na žalost nisem več mogel tega v zadostni meri storiti, ker sem bil šele po njem opozorjen na zanimivost slučaja. Odgovoriti sem mu mogel le, da so bili psi že skoro popolnoma požrli zajkljo, ko je prišel lovec k njim, le mladiči so ležali ob strani nenačeti, a mrtvi. Ko jih je lovec tipal in obračal, se niso nič zganili. Mladič, katerega sem imel sam v rokah, je bil mrzel, čisto dorasel, že dolgo odlakan, a čudno trd.
Na to moje poročilo se je odločil urednik za domnevo, da imamo opraviti v tem slučaju s poznim zarodom. Proti njej govori le dejstvo, da so bili mladiči trdi in da se jih niso lotili psi, za njo pa, da so bili trije mladiči, da je morala biti torej zajklja krepka in zdrava, kar skoro povsem izključuje misel o okamenelem plodu. Ta krepkost in lo zdravje sta tudi vzrok, da se je je lotila po lanski suhi jeseni v decembru ljubezenska strast.
Slučaj nas pa uči, da ne smemo nobene zanimivosti le površno pregledati, ampak da je treba povsod natančnega opazovanja.	A. Godec.
Puščavski tekač in skalni plezavec, dva redka ptiča naših krajev. Mnogokrat se prigodi, da se prikaže pri nas ptič, ki je izvenredna redkost, a ljudstvo, ki se ne zanima toliko za takšne prikazni, ga ne opazi in tako ostane slučaj znanstvenemu svetu nepoznan. Dobro se spominjam takega slučaja, ki se je pripetil pred 22 leti v našem
kraju. Tukajšnji znani lovec Fr. Banhaut je usirelil na jerebičjem lovu na Ptujskem polju ptiča, ki je bil podoben prosenki, velik pa kakor brinjevka. Mož je imel navado, da je dal vse, kar mu je ugajalo, nagačiti. Tudi to ptico je ohranil gatilec v Mariboru svetu. Stala je dolgo časa na omari v njegovih gostilniških prostorih. Na oddih pa pride na posestvo svojega očeta v Pekre varuh zem. muzeja v Sarajevu, Otmar Reiser, znan pticeslovni raziskovalec Balkana. Mudil se je neki dan tudi v omenjeni gostilni in pregledoval na steni se nahajajoče nagačene ptiče in sesalce. Začuden je obstal pred lastniku nepoznanim ptičem. Vzel ga je v roke ter vprašal gostilničarja, kje in kdaj je ustrelil ta eksemplar. Spoznal ga je kot veliko redkost Evrope. Bil je puščavski tekač (Cursorius gallicus Gm.l. Ta ptič, ki je stalna prikazen afriških puščav, se zaleti le redkokdaj v južne dežele Evrope, kjer se naseli v pustih in peščenih ravninah, kjer so ga tudi že večkrat ustrelili. Pticeslovec ga je takoj odkupil gostilničarju za 25 Din in ga oddal na Dunaj v dvorni muzej, kjer ga menda še zdaj občudujejo obiskovalci.
Slično je z našim skalnim plezalcem. Leta 1897. je bila huda zima. Debel sneg je bil zapadel. Nekega dne mi je sporočil zdaj že pokojni lovec Marčič, da se je naselil na Bistrici v prodnici pri Dravi njemu neznan ptič, ki pleza po skalah navzgor ter je črn in lepo rdečkast z dolgim, tankim kljunom. Podal sem se tja. Dan imam zapisan. Bilo je 8. prosinca. Res zagledam lepega ptiča, ki se urno vzpenja po skalah od spodaj navzgor ter preiskuje vsako luknjo in vsako razpoklino stene. Pridno' je stikal za hrano. Menda je iskal bube ali otrpnele hrošče. Namah je bil na vrhu skale, kakor blisk je zletel navzdol ter začel vnovič urno delo. Ta eksemplar se je ohranil. Bil je krasen samec ter služi še zdaj kot učilo gojencem mariborskega moškega učiteljišča.
Preteklo je potem nekaj let. Pridno sem opazoval živali naše okolice, posebno ptiče. Veliko veselje sem imel, če sem naletel na kaj novega ali videl kaj posebnega ali izvenrednega. Zopet je prišla huda zima leta 1903. Grem mimo naše enonadstropne šole in kaj zagledam na navpičnih stenah? Kakor metulj se spušča skalni plezavec navzgor, kjer se je živahno ogledal, se spustil navzdol ter začel svojo pot vnovič. Od tistega časa nisem nikdar več videl krasnega sorodnika našega navadnega, skromno barvanega plezav-ca [Certhia familiarisl. Tudi v njegovih stalnih bivališčih, v naših lepih Alpah, ga nisem nikdar opazil, dasi sem prehodil lep del Savinjskih in Triglavskih planin.	A. Godec.
Divje gosi. Letošnje leto je prisilila huda zima veliko gosi, da so se pomaknile proti jugu. V črnomaljskem okraju sem opazoval jate 20 do 150 kosov. Najprej so imele obliko klina; ko se je izmenjaval krmar, so se pa pomikale v vijugasti čelni vrsti, dokler niso zavzele prejšnje oblike. Med gostim snežnim metežem so se spustile z vriščem razmeroma nizko in obletavale okolico toliko časa, da jim je bilo mogoče nadaljevati pot. V naših krajih jih je ostalo precej. Usedle so se rade na močvirnat travnik pri Jel-ševniku in ob kopnih bregovih voda.
Gosi so jako oprezni plovci. Ako so spočite, ne prideš lahko do strela. Utrujene od dolgega pota pa drže, kakor sem izprevidel, tudi na 30 korakov. Če zapazijo lovca v bližini, da se je skril za kak predmet, da bi prišel laže do strela, odlete. Treba je nadaljevati pot proti njim iz oči v oči, dokler se ne dvignejo. Najpripravnejše zanje je zrnje št. 2. Dobro bi bilo, da bi sporočili tudi drugi lovci, ki so imeli letošnjo zimo priliko, loviti gosi, svoje opazovanje, da bi natančneje spoznali navade te ptice. A. Čebular.
Ligarico ah njivsko gos so ustrelili dne 14. februarja na Grajskem griču v
Limbušu ob Dravi. Ptica je pri nas redka prikazen, pač pa potuje čez naše kraje v večjih in manjših tropah v začetku zime proti jugu divja gos. Spomladi slišimo visoko v zraku njen glas. Vrača se nazaj proti severu v svoja stalna bivališča.
Ligarica je malo manjša od navadne divje gosi. Koren in konec kljuna je črn, sredina do nosnic pa je pomarančasta. Prav tako ima noge pomarančaste. Konci perutnic segajo daleč čez rep. Barve je skoraj take kakor njena sestra, navadna divja gos. Prebiva visoko na severu v vseh deželah Evrope, Azije in Amerike. V septembru iri oktobru se poda proti jugu in zahodu ter se ustavi v srednji Evropi na prostranih poljih in ravninah ter na stoječem in tekočem vodovju. Ko zapade debel sneg, je ligarica prisiljena, poiskati si bolj prikladnih, toplejših krajev. Takrat se prikaže v Italiji in na Balkanu. Huda zima jo žene tudi čez Sredozemsko morje v severno Afriko. Potuje vedno zelo visoko v . zraku v podobi odprtega trikota ali v poševni črti. Če se prikaže v naših krajih, je bolj kopna kakor pa vodna ptica. Obiskuje polja in pašnike, ki niso predaleč od stoječega vodovja. Tukaj se pase podnevi, proti večeru pa zleti na stoječe vodovje, kjer prespi noč. Kjer se prikaže siva divja gos, ne najdeš ligarice. Prijateljstva nimata med seboj. Gnezdi v precejšnjem številu na vseh obrežjih Severnega ledenega morja in na tamkajšnjih otokih. Znese 7 do 10 jajec, katere pokrije vselej, kadar zapusti gnezdo. Prebivalci imenovanih krajev postreljajo v velikih množinah njene mladiče, ki dajejo prav slastno pečenko. Stare gosi zalezujejo na ta način, da si udomačijo divjo ligarico, s katero vabijo potem druge divje k sebi, ali se jim približa lovec kot preoblečen kmet, oziroma se jim pelje na teligah, v slami skrit, naproti.
Pri nas se jih je prikazalo pet. Pasle so se na južnem obronku Grajskega griča, kjer je bil sneg popolnoma skop-
nel. Zalezoval sem jih od severne strani ter se jim približal na 30 korakov, ker me niso opazile od te strani. Po strelu, katerega žrtev je bila gori omenjena, so ostale zletele v sredo polja ter se tam usedle na sneg. Nekaj dni so jih ljudje še videli, potem so pa izginile. Najbrže jih je pregnal precej debel sneg, vsled katerega jim je bilo težko najti hrane.	A. Godec.
Z našega iztoka. Sumska uprava v Leskovcu, vransko okrožje, javlja, da so ustrelili v okolici vasi Lebani to zimo belo lisico. Krzno te lepe beličnice so prodali za 400 dinarjev.
V jeseni leta 1921. so se bili pojavili v velikih močvirjih zapadno od Obrenovca in pri izlivu Morave vzhodno od Smedereva divji pelikani. Eden teh redkih gostov je padel pred puško nekega člana lovskega društva v Obrenovcu.
Letošnji nenavadni mraz v mesecu februarju pa je privabil na Donavo naj-raznovrstnejše in prav redke vodne ptice. Tako sta bila ustreljena med raznimi severnimi racami in potapljači tudi dva divja laboda.
Zanimivo je tudi to naključje: nekaj lovcev iz Zemuna je preletela v večerni megli jata 22 dropelj, od katerih so jih odbili pet, dva samca in tri samice, vsi izredno lepi ekSemplarji.	V. Kpr.
Iz Maribora. Kot posebnost omenjam izredno velike jate vran, posebno črnih, ki sta jih prignala visoki sneg in ostri mraz v mesto. Povsod moremo slišati njihovo nevšečno krakanje in jih videti, kako počivajo po drevju v mestu in parku ali brskajo po ulicah in cestah, po smetiščih in gnojiščih ter se prepirajo za grižljaje. Nekako s strahom gledam črne množice, ki se menijo tako malo za človeka kakor domači golobi, ker se bojim, da ne bodo zapustile tudi na pomlad parka in okolice, kjer se čutijo sedaj tako varne. Že lansko leto sem opazoval mlade vrane v parku. Če so se prav tam izvalile, ne vem; to pa vem, da smo občutili že v preteklem letu, da so izginile prekoristne ptice pevke v isti meri, kakor so se razmnožile vrste črnih kla-
težev v bližini mesta. Naši lovci se tudi tu ne zganejo; prav tako brezbrižno pa je i olepševalno društvo. V bližnji mestni okolici, še manj pa v mestnem parku bi pač ne smeli trpeti tatinske črne svojadi, ako hočemo obvarovati drobne ptice, ki nas v taki meri razveseljujejo med letom. Mogoče izda kaj poziv javnosti, zato grajamo javno v svojem glasilu to brezbrižnost poklicanih činiieljev. Ako se okoliščine ne izpremenijo temeljito, bomo imeli v par letih v mariborskem parku le še vrane, srake in — veverice, ki sc tudi več kot treba množe. V tem oziru so Nemci prej bolj skrbeli za naravno lepoto drugače vrlo lepega parka.
Kot drugo posebnost omenjam, da opazujem ogromno pinožev (gorskih ščinkavcev) po mestnih vrtih, ki jih druga leta skoro ni bilo videti. Tudi te je prignala trda zima s pohorskih vrhov. Nasprotno pa skoro manjkajo kalini, ki jih je bilo ob tem času polno v parku.
Daši je vrabec razkričan kot silen pretepač, ki odganja druge ptice od krmišča, moram resnici na ljubo pripomniti, da ne odgovarja omenjena trditev opazovanju. Navadno si poišče vrabec pio-stor med krilato družbo, da pride do živeža, ter zoblje, kakor da gre za stavo, a se ne meni za ves svet okrog sebe, medtem ko uprizarjajo posebno konopke in pinoži iz zavisti grde pretepe.
Za Zeleni križ so darovali: logaški lovci zbirko svojega družabnega večera Din 512-50; gorenjska podružnica od veselice v Kranjski gori Din 250-—; lovska družba Kamnik Din 220-50 kot polovico čistega dohodka svojega lovskega plesa.
Odborove seje Slov. ribarskega društva v Ljubljani. Na seji dne 15. marca 1922. se je poročalo, da je prenesei prof. Franke v Zelimlje z Bleda 68.000 postrvjih iker. Od postrvjih mladic bo od-
dal odbor že sedaj približno polovico. Cena za 1000 kosov okrog 40 Din. Odbor bo naznanil po časopisih, kdaj bo začel z razprodajo. — Odbor bo skušal spraviti v Zelimlje tudi lipanske ikre, ki se bodo valile za poskušnjo v pesku. — V vališču v Zelimljem se napravita dve betonirani jami za gojenje ribje hrane. Stroški zidave za jamo 1000 Din. — Lovsko društvo se naprosi, da prizna ribarskim paznikom enake ugodnosti kakor lovskim. — Kaše pritožujejo zakupniki ribarskih lovišč, da jih ne vabijo vedno okrajna glavarstva k vodopravnim razpravam, ki se tičejo njihovih vod, je naprosil odbor pokrajinsko upravo, naj odredi, da se bodo obveščali v bodoče o vodopravnih razpravah ribarski interesenti in ribarsko društvo v Ljubljani. — Mreža, ki jo je nabavil okr. ribarski odbor za lov sulcev za dobavo iker, je dolga 25 metrov in velja 1267-50 din. — Tajniške društvene posle opravlja tržni nadzornik Slavko Plemelj, blagajniške višji revident južne žel. Vilko Tome, gospodar pa je drž. pravdnika nam. dr. Avgust Munda. Vsi trije prebivajo v Ljubljani.
Iz seje dne 3. m a j a t. L: Pokr. upravi, oddelku za kmetijstvo, se predloži podroben načrt o preureditvi varstvenih dob in najmanjših mer za vse vrste rib. — Sklene se takoj začeti z izdajanjem mladic iz vališča v Zelimljem in naročiti strokovne liste ter znanstvene knjige ribarske in bijologične vsebine za knjižnico okrajnega ribarskega1 odbora. — Pokrajinska uprava se naprosi, da sporoči vsak slučaj dražb ribarskih lovišč odboru Slovenskega ribarskega društva v Ljubljani, da more sporočiti oddajo interesentom.
Vodopravne razprave. Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za kmetijstvo, je naročila vsem okrajnim glavarstvom, naj obveščajo o vsakem slučaju vodopravnega postopanja tudi ribarske upravičence (§§ 44., 45. kranj. rib. zak.l in na ozemlju bivše Kranjske tudi odbor Slovenskega ribarskega društva v Ljubljani kot upravitelja poslov
»
ribarskega okrajnega odbora za bivšo Kranjsko.
Vlaganje mladic. Da se ločno izvršujejo določila kranjskega ribarskega zakona (§§ 16. in nasl.l, je pokrajinska uprava, oddelek za kmetijslvo, naročila političnim oblastvom v bivši Kranjski, naj skrbe odslej za lo, da se sprejme pri oddaji ribolovov' v dražbene pogoje vedno tudi določilo, da je zakupnik dolžan, spuščali v lovišče določeno število mladic. Število določi v spornih slučajih oddelek za kmetijstvo po zaslišanju odbora Slovenskega ribarskega društva v Ljubljani.
Oddajanje postrvjih mladic iz vališča v Želimljem. Ribarsko društvo v Ljubljani oddaja kot upravitelj poslov okrajnega ribarskega odbora iz vališča v Želimljem postrvje mladice. Cena 35 Din za 1000. Interesenti naj sporoče naročila odboru Slov. ribarskega društva v Ljubljani.
Mala oznanila.
Kupim mladega volka in volkuljo ter medveda in medvedko. Ponudbe se naj pošljejo dr. Ivanu Shveglu, graščina Wilsonija, p. Bled 2.
Naprodaj je rjavoprogasta, enoletna nemška kratkodlakarica, dobro poslušna, sicer pa nedresirana. Oče: Fex Wiental, avstr. rod. knj. 1076 F. Oton Pollack, graščina Neukloster, Sv. Peter v Savinjski dolini.
Dražba lovov.
Pri občinskem uradu na Vrhniki sc
bo oddal dne 3. junija t. 1. ob devetih na javni dražbi lov občine Vrhnika za dobo od 1. julija 1922. do 30. junija 1927.
Lov občine Črni vrh pri Polhovem gradcu pride na javno dražbo pri ljubljanskem okr. glavarstvu (soba št. 3) dne 7. junija t. L ob desetih za dobo od 1. julija 1922 do 30. junija 1927.
V	poslopju litijskega okrajnega glavarstva se bodeta oddali dne 30. maja t. L ob desetih za dobo petih let na javni dražbi občinski lovišči Kresnice in Št. Lambert, na uradnem dnevu v V i š n j i gori pa dne 7. junija t. L občinska lovišča Dedendol, Veliki Gaber, Kriška vas, Leskovec, Luče, Polica, Prapreče, Stehanja vas.
V	ljutomerskem okrajnem glavarstvu
se bodo oddali dne 12. junija t. L ob desetih na javni dražbi v Apačah (gostilna Fürst) lovi občin Grabe, Vratja vas, Vratji vrh in Črnci, in sicer lov občine Črnci za dobo od dneva dražbe do 31. julija 1927, ostali trije lovi pa za dobo od 1. avgusta t. L do 31. julija 1928.
V	celjskem okrajnem glavarstvu se
bodo oddala na javni dražbi za dobo 6 let sledeča občinska lovišča:
1.	V poslopju celjskega okrajnega glavarstva (soba št. 7) dne 30. maja 1.1. ob devetih Griže in Marija Reka, dne 6. junija t. L ob devetih Nova cerkev in okolica Št. Jurija ob južni žel., ob desetih pa trg Št. Jurij ob juž. žel., dne 8. junija t. L ob devetih Sv. Peter v Savinjski dolini in Šmartno v Rožni dolini, ob desetih Teharje.
2.	Pri županstvu Laško dne 3. junija ob 13,y» Dol, ob 14. Sv. Krištof in Št. Rupert.
3.	V občinskem uradu Šmarje (trg) dne 27. maja t. 1. ob desetih Lemberg, Sv. Štefan, Št. Vid pri Grobelnem in Šmarje (okolica).
4.	V občinskem uradu Vransko dne 10. junija ob 11. Grajska vas in Prekopi, ob 14. Vransko.

Fr. Bračun:
Iz gozda in livade.
V iajinsiveni tišini prostranega gozda in ob robu poraslega sveta prisluškujeta ljubitelj narave in pristni lovec gozdnemu življenju. Samota jima je geslo in prosta priroda vedno odprta knjiga, ki jima odkriva dan za dnem nove slike, ju seznanja z mnogoštevilnimi, raznoličnimi stvarmi, jima razodeva tisočero skrivnosti in razvozlava marsikatero uganko, dasi ju nikdai ne izuči.
Vsaka stran prebogate prirodne knjige podaja čarobne slike, pestre in žive, kakršnih ni narisalo nikoli še tako spretno pero in jih ne more naslikati še tako umeiljiv čopič.
Tu bobni bister potoček prek navpične skale in se razbija na brezbrojne biserne kapljice, se vije navzdol in žubori skrivnostno, napravlja ovinek mimo izglodane pečine, razjeda niže doli breg in razkriva jelšam korenine, se leskeče pred mlinom z globokega, z ločjem in s irstiko poraslega jeza, pada v šum-nem ropotu na korce mlinskega kolesa ter ga vrti sunkoma, da škrta, cvili in škriplje kakor težko obložen voz po peščeni cesti. Pred izdolbeno pečino letajo in plešejo nad neumornimi valčki mušice, fofočejo modrokrili in rumenkasti kačji pastirji, iz vode pa se poganjajo šarene postrvi in love lahkokrile veseljake. Zgoraj ob leskotnem, mavričastem slapu sedi na kleči sredi vode povodni kos ter krika čistoglasno v okolico. Spodaj v tolmunu vesla, se igra in potaplja jata rac, iz grmičja nad potokom pa se potiska oprezno rtast gobček in se ozirata lokavi
Lovec, 1922.
209
očesi pod priostrenima uhljema potuhnjeno na brezskrbno račjo družbo pod seboj...
Tam se smeje polna luna nad obronkom gozda, pošilja blede žarke med listnato vejevje in robi s srebrom korenjaška hrastova debla, da rišejo globoke sence. Rahel pajčolan odeva razsežne travnike. Na samotnem drevesu niže doli krika pegasta sova. Netopir prhuta v kljukastem poletu med debli. Rusokrzna miška švigne prek suhega listja. V grmičju zacvili hrčica. Za mejo se pripaše srnjak, dvigne glavo od časa do časa ter se ozira po okolici. V rovu pod hrastom pa, ki ga medlo obsevajo bledi lunini žarki, se zasliši namah rahel šum, belkasta glava s črnima prečkama prek očes se prikaže v temni odprtini, po bliskovo se premika rtast gobček sem ter tja, preizkuša veter in voha previdno na vse strani...
Izza skalnatega grebena žari krvavordeče. Krvavordeče se odbija svetloba od skalnih, še s snegom pokritih vrhov. Barva prehaja niže doli v vijoličasto ienjo, ki temni z globino in izginja spodaj v globoki senci. Iz divje grmače v vijoličastem pasu, ki pada strmo v temno globino, se vzpenja med orjaškimi skalami grčava jerebika proti nebu. Kakor kača se je vila med razpokanimi, z umazanim lišajem oškropljenimi pečinami tako dolgo, da je našla ugodno mesto in potisnila čvržato deblo nad prepadom iz kamenitih tal. Daleč naokrog se oprijemljejo žilave korenine sivega kamna, se pogrezajo v razpokline in se zarivajo globoko v skalnati svet. Tako si je privojevala s časom dovolj solnca in zraka ter se razvila in učvrstila v krepko drevo navzlic viharju, ki ji streže v besnem sovraštvu leto in dan po življenju, da bi jo strmoglavil v brezdanjo globino.
Spodaj še sanja temnikasti gozd. Tu gori pa na skrivljeni jerebikini veji pleše ogromen ptič, odskakuje v zrak, razprostira peroti, razpenja rep v pahljačo, ga dviga in poveša, steza vrat, se daljša in tanjša, se krajša in debeli in poje, poje čudovito ljubezensko pesem ...
Toda kdo opiše brebrojne pestre slike, ki jih čara nepre-kosljiva umetnica — narava lovcu in opazovalcu korak za korakom pred oči, kdo oriše mnogolične zastranice, ki jih doživljata v vsakem letnem času, ob zornem jutru in poznem večeru, v dobi, ko stoji solnce visoko na nebu, in v skrivnostno tihi noči? Zato pa je treba, da hodita okrog z odprtimi očmi in pozornimi ušesi, da vidita vse, slišita vse, ne izgrešita ničesar. Treba je žrtvovati marsikatero uro sladkega počitka, se neumorno truditi in smotreno prizadevati, da dosežeta namen, treba je pa tudi poznati dosti naravoslovskih resnic in marsikako umetelnost-
Predvsem morala vedeli, po kakih krajih še skriva žival, ki jo hočela zasledovali ali opazovali. Le malo živali nahajamo povsod, ker se znajo prilagodili še lako različnim razmeram. Upoštevali je treba nasvele strokovnih knjig in časopisov, treba se je ravnali po navodilih izkušenih opazovalcev, treba je pa ludi popraševali in poslušali domačine, kakor pastirje, drvarje in krnele: njihovi podalki morejo bili v veliko korist.
Po golem bukovju goni brak: jif, jef, jif, jef. V velikem krogu se suče gonja vedno iznova po starem mestu, toda nič se ne pokaže lovcema, ki zapirala zakrila za debli prehod v ozkem pasu, ki veže goščavo z visokoplodnim gozdom na hri-bovem pobočju. Tri-, štiri-, petkrat je pes že prekolobaril goslo bukovje. Tu mine potrpljenje mlajšemu lovcu, da zapusti slojišče ter jo mahne v ovinku, do napol zarasle sleze, ki vodi skozi goščo. Odlod slopa oprezno naprej, dokler ne opazi v snežni zaplati svežih sledov, nakar se postavi pod pol lako, da pregleda kolikor mogoče slezo ob straneh bele krpe.
Jif, jef, jif, jef se glasi proli prehodu, se oddaljuje nekoliko časa od lovca, nalo pa prihaja bliže in bliže. Namah se pojavi rjasla lisa na svetlejši podlagi ter se pomika prihuljeno naprej. Tedaj šine goreč blisk izza gošče pod slezo, krepek grom pre-Irese ozračje, brak zavriska veselja, plane na stezo ter stresa v besnem srdu trenutek pozneje korenjaškega lisjaka, ki hrope v poslednjih izdihljajih na polu ...
Ves dan in pol noči je snežilo. Milijone ličnih kristalov je nasipalo krmežljavo nebo na otrplo zemljo ler jo zasulo pol metra na debelo v rahlo deviško odejo. Praznično liho leži visokodebelni gozd na gorskem pobočju ler sanja utrujen po silnem naporu, saj je besnela še par ur prej po njem srdita vihra, ga stresala in mikastila, ključila drevesom vrhe, upogibala veje in lomila mladike, da je milo ječal pod silnim navalom.
Na širokem kolovozu sredi gozda se pripogiba mož v zelenem kroju k Hom, zre pozorno predse ler tolmači odliske živalskih nog v snegu. Dvojen sled vodi skoro do kolovoza, dvakrat se zasuče zopet nazaj v gozd. Nekoliko žameten je prvi sled, zalo odkoraka lovec po drugem naprej v gozd. Toda kmalu mu zmanjka kuninih stopinj v gladki snežni plasti. Pozorno se ozira okoli, zapazi jamice v snegu in zagleda nekoliko suhih igel na beli preprogi, ki jih je s snegom vred stresla v skoku vilka roparica z veje. Tako zasleduje lovec po gozdu, obstaja korak za korakom, opazi vsako črtico in jamico, ki jo je zapisala suha vejica ali kepica z drevesa padlega snega na drugače kakor zrcalo čisli površini, ter ne prezre nili prask, ki so
jih zarisali v gladkem lubu ostri krempeljci tam, kjer je priplezala tiholapka po drevesu skoro do tal. Nezmotljivo zasleduje bistro oko neznatne znake v snegu, ki pripeljejo lovca čez nekoliko časa zopet kuni na sled.
Sem ter tja vodi sled po gozdu, izgine, se zopet pojavi ter se izgubi v bližini košate jele. Večkrat obkroži mož drevo, preišče okolico, pregleda vejo za vejo do za oko neprodirnega vrha, a ne opazi ničesar. S težko okovanim čevljem buta, napeto puško pripravljeno za strel, ob deblo, toda nič se ne zgane. Tedaj stopi malo v stran, da se mu odpre nekoliko razgled tudi na sosedno drevje, pomen ier ustreli na slepo v jelin vrh. Ploha igel, dračja in mladik se usuje proti tlom, kakor misel se pojavi zlaiogrla potuhnjenka na deblu, na veji, da se globoko uklone, se požene po bliskovo v drznem skoku na sosedno drevo, a pade, preden doseže vejo, smrtno zadeta pred lovca ...
Ni še dolgo tega, odkar je zadnjič zaukal debeloglavi skovir v mračnem listniku. Ni še dolgo, odkar je pozdravila rdečegrla taščica z radostnim čiri prve žarke vzhajajočega solnca. Še bli-skečejo mestoma v mavričnih barvah rosne kapljice na tresljivih Marijinih solzicah, še vriska stotine krilatih pevcev v mnogohčnih izpremenjavah zornemu jutru nasproti.
Kjer tvori gozdov rob vskočen ogel, tam počiva v travi vitko-■stasa srna z mladičema. Prijetno grejejo solnčni žarki slikoviti kotiček, ki ga robi spodaj pri tleh senčno grmičje, zgoraj pa mu dela redko streho venec sočnih mladik. S prisrčno nežnostjo se sklanja starka k pikastemu mladiču, ki se stiska k njej in nagiba lično glavico k materinemu telesu, ter ga liže; drugo srnče pa dremlje za korak v ozadju.
Kar ločiti ne more očesa od bajnega prizorčka mož, ki se skriva za bukvijo onkraj jarka in opazuje čarno sliko. Pozabil je na okolico, pozabil na morilno orožje v roki in namen današnjega pohoda. Tu ga vzdrami iz opazovanja hreščeč vriše za-dirljive šoje niže doli na onstranskem pobočju, do koder se je ravno pritihotapila po jarku navzgor iz doline neokretna megla. Skoro že v sivkastem, prosojnem vzduhu stoji poleg sloga drv žival ter zavzema v pajčolanastem soparu ogromne oblike. Mirno se pase pošastna prikazen po golini, namah pa vzdigne glavo visoko ter se ozira okoli, da se vidi kakor orjaški jelen šesierak.
Više in više se vzpenja megla ter zakrije docela mikavni prizor. Oprezno kakor maček zapusti lovec skrivališče, šuta nazaj v les in se pritihotapi brezslišno v loku do grmade dračja, odkoder se mu zopet odpre razgled na goličavo, kjer je prej opazoval srnjaka. Toda zaman si napenja mož oči in se ozira
po krajini, zaman mu motri oko posebej vsak predmet na goljavi: rogali stric je izginil, kakor da ga je požrla zemlja. Le tamkaj oni kup dračja poleg zloženih drv kaže nenaravno rjavordeč vrh. Previdno se dviga lovec ter se postavi na nogi. V tem trenutku vznese srnjak glavo z močnim rogovjem izza kupa, stegne gobček, vrže ušesi naprej, prestopi za korak ter se ozira ostro v smer proti lovcu. Kakor vkopan stoji mož ža vrhovino, se ne gane in ne trene z očesom. Zdaj se sklone nekako brezbrižno rogač k tlom, kakor da mu je v mislih paša, toda po bliskovo je glava zopet v zraku ter se ozira proti lovcu. Ta pa stoji kakor kip, oči do malega zaprte ter se ne da premotiti zvijačam premetenega navihanca, ki ima očividno že neprijetne skušnje za seboj. Na trenutek se ozre rogljač nazaj. To zadostuje, da privzdigne lovec puško k licu. Zdaj pa se začne pomikati srnjak proti lesu. Kratek žvižg ga osupne in za hip priklene na mesto. Tu razžari plamteč blisk grmado, rezek grom zahrumi v jutranjo tišino, trdo udari krogla ob deblo. Visoko se vzpne srnjak, se požene v silnem skoku naprej ter odklopoče v les.
Mirno stoji lovec za dračjem in posluša. Kmalu preneha klopot, z mesta prihajata na uho prasket in šum, še enkrat privrši iz gozda ropot, nato pa zavlada nad krajino globoka tišina...
Tako mora poznati lovec do pičice življenjske navade živali, ki jih zasleduje, kakor rdečekožec mora opaziti in določiti vsak sled ne le v nanovo padlem sledu, temveč tudi v kopnem ter vedeti še nebroj malenkosti, ki jih drugače človek prezira. Zato mu je treba bistrega vida in ostrega sluha, zdravega razuma in izvrstnega Spomina. Kakor povsod je tudi na lovu in opazovanju slučaj velikega pomena. Duševna prisotnost in hitra odločitev rešita mnogokrat položaj. Poleg krepkega, proti vremenskim iz-premembam dobro utrjenega telesa, ki je kos vsakemu naporu, morata imeti lovec in opazovalec še mnogo veselja in veliko ljubezni do predmeta, tiste ljubezni, ki odpušča vse, premaguje vse, podjarmlja vse, da obvladujeta tisoč težkoč, ki ju ovirajo. Zato pa jima bogato plačuje narava trud z užitki, po katerih ne peče vest in ne boli glava, ter jima čvrsti telo in zdravi dušo.
Sianko Erharfič:
Gribovka.
Na bregu Črnega morja, pet in trideset vrst zapadno od Odese, leži blizu Dnjeslrskega zaliva mala ruska vasica Gribovka. Med žitnimi polji pod vasjo teče potok, ki se razširja pred morskim bregom v malo jezerce, okrog katerega se je nabralo na ravnini radi vzvišenega pobrežja in slabega odtoka razsežno, z gostim bičevjem poraslo močvirje. Nebroj malih vodnih rokavov ga spaja poleti z jezercem in mnogobrojne plitke luže so po njem raztresene. Spomladi in jeseni, po deževnem obdobju, se jezero razširi in pokrije močvirje.
V tem raju vodne perjadi sem preživel v letih 1916 in 1917 kot gost ruskega veleposestnika z njegovim sinom in s prijatelji mnogo prekrasnih lovskih ur.
Bilo je na predvečer Petrovega dne, ko se začenja po ruskem lovskem koledarju lov na vodne ptice. Zvečer sem odrinil v spremstvu svojih dveh dam, Aze in Dijane, iz mesta, se oglasil na tri četrtine pota pri mladem lovskem tovarišu Žoržu ter prijahal skupaj z njim v pozni večerni uri pred usadbo v Gribovki, pozdravljen in naznanjen s srditim lajanjem mnogo-brojnih štirinogih čuvajev.
Izpod oken sva vzbudila našo lovsko družbo, veselo trojico, ki je bila prispela sama in brez »nadzorstva« že par dni pred nama iz mesta na posestvo in, pričakujoč Petrovega dne, zagospodarila tam po svoje. Dvignila sva jo iz pernic, nakar smo razpihali žerjavico samovara, določili najmlajšega izmed nas, Vladika, za gospodinjo in natakarico ter zašumeli kot bogovi na Olimpu.
Od močvirja sem se je culo skozi odprlo okno glasno ve-kanje rac ter semintja zategli klic bobnarice. Ko je šla ura na tretjo po polnoči, smo se začeli pripravljati na odhod. Moja lovska oprava ni bila baš najprimernejša: uniforma s svetlimi epoletami in nove, novcate, svetle konjeniške škornje. Ni čudo, da so me začeli tovariši podregavati. Dobri Vladik je končno odločno privlekel od nekod s podstrešja očetove lovske vodne škornje. Toda ti dolgi Žaklji so bili od davne uporabe še tako trdi, da nisem mogel ni za vraga spraviti svojih stebrov vanje.
»Pojdem v svojih, bom pač hodil bolj po kraju, po suheml«
»Aha, po suhem! Ne poznaš, golobček, našega močvirja, he!«
Odšel sem vendarle v svojih.
Razdelili smo se na čakališča. Tovariši so krenili k močvirju ob jezeru, jaz pa sem si izbral breg potočka, računajoč, da se
bodo race, ki so čez noč na paši na gornjem loku potoka in na njivah, s svitanjem vračale nad strugo k jezeru.
Skrit v grmovju, kamor sem odložil tudi svoji gojenki, belo-rjavo angležinjo Azo in kratkodlako, progasto nemko Dijano, sem pričakoval naleta. Psici sem imel šele v šoli; Dijana je bila prvikrat na lovu. Zato ni razumela, zakaj gre, in je bedasto gledala izza zelenega grmičja, medtem ko so plamtele Azi oči. Pri vsakem ptičjem glasu se je stresla po vsem telesu in oprezno obračala gobček proti vetru, iznjušavajoč okolico. Ako sem obrnil oči proti nebu, iščoč po oddaleč slišnem šumenju krilate izletnike, je sledilo tudi Azino oko skrbno mojemu pogledu.
Evo, parček velikih rac preleti nad menoj — ali še preiemno je. Jata krehljecev se pripodi v bliskovitem letu nizko nad potokom. Dvignem puško in jim poskušam zaman slediti z muho.
Na vzhodu se je začelo svetlih nebo. Razni glasovi skritih prebivalcev močvirja, probujajočih se drug za drugim, začenjajo prihajati iz prostranega bičevja. Tuintam pleskne velika riba pred menoj in razburi vodno gladino, slab vetrič zasumi po bičevju, pripogibajoč rastlinje nalik morskemu valovju. Od morja sem začnejo grmeti prvi streli tovarišev in po bleskanju pušk se vidijo njihova stojišča.
Oster žvižg peruti se mi bliža niz potok. Trdno stisnem ko-pišče v rokah. Ko so race nad menoj, poči strel.
Učinek: racam nisem skrivil ni peresca, drugačen pa je bil na moji štirinogi gojenki, na moj lovski ponos. Obe psici sta poleteli s svojih mest, kot da je udarila strela med njiju: Aza v potok za plenom, ki je odletel, a Dijanka, biser, v polje, in to stiskaje rep med noge. Kot da nese dober delež batin, jo ubira, kar ji dajo pete, iz bližine gromonosnega gospodarja. Žvižg in klic je ne ustavita, vidim jo izginiti med žitom v smeri k domu.
Stojim kot lipov bog. Dijana, poslušna, toda prerahločuina čistokrvna psica z malim kosom živahnosti, ima očividno slabe živce. Da se pa boji mrcina tudi strela, tega nisem pričakoval. Poželel sem ji sladek zapeček in v mislih na delo, ki ga bom imel z njeno bojazljivo naravo, sem napravil za danes križ z njo. V tem priplava Aza iz potoka in, siresaje mokri kožuh, obstoji z vprašujočim pogledom pred menoj. Poženem jo na njeno mesto v grmovju in čakam dalje preleta. Med vso to komedijo je že preletelo nad menoj nekaj rac, ki so, zagledavši me na prostem, obrnile v ostrem kotu navzgor ali v stran. Zopet in zopet lete v več ali manj številnih jatah raznih račjih vrst blizu in daleč nad menoj v smeri k jezeru, kjer krožijo, pozdravljane od zrnja mojih solovcev, visoko nad močvirjem in padajo v var-
nejše kotičke. Pri meni jih je padlo nekoliko, večinoma to — ali onosiran potoka. Eno, ki je pljusknila z razbito perutjo sredi struge, je prijela in iznesla Aza spretno po dolgi plavalni tekmi. Ostale sva poiskala po grmičju, travi in žitu.
Solnce se je medtem že vzdignilo precej iznad poljan na obzorju. Dvigajoč visoko iz trave stopala, da jih ne premočim na obilni rosi, sem prišel k močvirju. Tovariši so bili zalezli k samemu jezeru in moral sem se preriniti s plenom v rokah k njim previdno, iskajoč stez po bičevju in mestoma skakajoč od zelene kopice na kopico. Gladko ne gre, tu in tam mi zdrsne noga in se pogrezne v mehko blato. Oj, moji škornji!
Dogovorili smo se, da pojdemo pa dva in dva z enim psom po močvirju iskat račjega naraščaja, ki se gotovo ne bo dvigal predaleč.
»Močvirje je izsušeno in plitko,« pravi Vladik. »Malokje bo črez pas.«
Šla sva skupaj z Žoržem. Rac je bilo obilno in vstajale so čisto blizu. Tu in tam so se dvigale pred nama razne kozice, vivki, čaplje. S počasnim poletom in z iztegnjenimi nogami so zapuščale na varno daljavo svoja ribarska mesta v bičevju. Moj rovariš gazi globoko črez kolena in tudi mene potegne strast v gosto bičevje. Pozabivši na škornje, sledim živahni Azi, ki se je bila izpremenila medtem iz belega v sivočrnega psa. Že mi je zalila voda obutev, tu ne pomaga nič več in, ko se je mudila psica z iskanjem ustreljene ptice predolgo v goščavi pred menoj, sem zagazil do pasu.
»Sedaj si naš, prijatelj, vidiš, tako se lovi po naše!« mi je vzkliknil Žorž.
In to je pravi lov na ruskem močvirju do pod pazduhe. Ni morda po vsakega okusu, posebno ne za nedeljske lovce, ali koliko krasnega je v tem načinu lovljenja po zanimivem, živahnem, nepoznanem in zahrbtnem močvirju! Zrak je napolnjen z onim rezkim duhom močvirja, ki človeka opija, vsakovrstna vodna perjad se vzdiga pred nami, na plitvih in bolj suhih mestih v močvirni travi nam pes, stoječ nalik kipu, krasno pokazuje divjačino.
Ko je začelo solnce pripekati, smo se vrnili domov. Naš plen je bil raznovrsten in obilen, a zato smo izgledali prekrasno. Moji škornji so šli rakom žvižgat, obleka z menoj vred v perilo, a pri obedu sem sedel za mizo — v novomodnem, rožnatem pižamu.
* * *
Bilo je spomladi leta 1917., ko sem obiskal, vrnivši se po Dobrudži iz rumunske bolnice v Rusijo, po dolgem času zopet
Gribovko. Pripeljal sem se iz Odese z Vozom in zvečer isiega dne sem odkrevsal z mladim gospodarjem Vladikom, ki mi je nosil puško, na berglah počasi h kamniiemu jezu pod vasjo.
To je jez, koi ga vidiie povsod na manjih, skoro stoječih potokih ruske ravnine, ki služi obenem kot most. Voda se pretaka črezenj po žlebu na sredini. Nad in izpod jeza je bil potok gosto zarasel z bičevjem in vodno travo, na zgornji strani je bila voda širja in globoka.
Sedel sem na nizki zid jeza in nabil puško. Aza je ostala pri meni, a Vladik je odšel dalje navzgor ob potoku do znanega mu ovinka.
Razgovarjajoč se s svojo štirinogo pomočnico, sem pričakoval mraka in z njim račjega preleta, ki je bil po zatrdilu Vladika v najlepšem »razgaru«.
Temnordeča obla je počasi utonila za obzorjem in po kratkem blesku večerne zarje se je bližala tišina. V vasi nad menoj je polegel hrup, od vaškega vodnjaka je živina odgnana, gosi se vračajo v črti druga za drugo z domišljavim korakom domov. Na pašniku ob potoku se pase čreda konj z zvezanimi prednjimi nogami. Čuje se enakomerno čupanje trave. Od morja sem prihaja bučanje valovja v predvečerni plimi, a nad močvirjem okrog jezera se vrši živahno ščebetanje vodne perjadi. Tuintam preleti kakšna jata nad mostom, ali previsoko. Na gladini nad jezom plava nekoliko črnih škribcev, ki zanimajo bolj Azo koi mene.
Bilo je še dovolj svetlo, ko zagledam naenkrat ob robu bičevja s spodnje strani nekaj rdečega. Sedim nepremično, skrit za jelševim grmom, ki je bil zrasiel kot nalašč na samem jezu.
Počasi se pomakne ta rdeča pega, v kateri sem spoznal lisico, naprej in korak za korakom, obstajajoč vsak čas, se približuje jezu. Postoji, odskoči za skok v polje in jame kopati — sirotka miška je izdala svojo kožo. Že mi je na kakšnih 50 korakov, veter je izboren. Tu se naenkrat pritisne k tlom in počasi, stopinjo za stopinjo se plazi k močvirni travi ob bregu. Za trenutek izgine popolnoma, potem se zopet prikaže ostri gobček.
Boječ se, da mi ne izgine lisica v bičevju, dvignem naglo puško in strel se razleže po dolini. V tem hipu se dvigne z onega mesta v travi, kamor je bila namenjena dolgorepka, z zlovoljnim krikom pisan racman, ki pljusne po strelu iz druge cevi v vodo.
Aza, ki je dvignila po strelu glavo in videla pasti ptico, jo je prinesla na povelje. Poslana po ustreljeno lisico je odpovedala.
Kmalu po tem redkem dvosirelu se je začel pravi prelet rac. Kdor ne pozna preletov vodnih ptic-selivk v bližini ruskih velikih rek ali jezer, si ne more predstavljati bogastva Rusije
na tej divjačini. Na ustju Donave ali na primer v severnem delu Dnjestrskega zaliva in ob koncu Dnjestra mrgole ob času spo-mladnega ali jesenskega preleta milijoni vodnih ptic. Posebno krasen in obilen je jesenski prelet kljunačev na severni obali Črnega morja. Velike množine dolgokljunih selivcev se zaustavljajo na svojem potu iz severne Rusije na obali ter razdele na dve poti. Del jih potuje po pobrežju mimo Krima in Novorosijska črez Kavkaz v Perzijo, del pa si izbere pot črez delto Donave, Dobrudžo, Bospor, Malo Azijo in Sueški prekop v Afriko. Ko sem prišel v Odeso in si najel stanovanje na kraju mesta v vili z velikim vrtom, nisem verjel trditvi gospodarja, da je vsako jesen veliko kljunačev v njegovem vrtu. Gotovo mi tudi bralec, navajen na naše skromne razmere, ne bo verjel, da sem samo na tem vrtu ustrelil ob času jesenskega preleta vsako jutro 5—10 kljunačev. Pri tem sem mogel iz previdnosti streljati le na vsako tretjo, četrto ptico ter sem uporabljal radi bližine sosednih oken najdrobnejše zrnje in samo na polovico nabite patrone. Mislim, da je kraj okrog Očakova in pred grebenom, ki spaja južno Rusijo s Krimskim polotokom, ob času selitve ptic najbogatejši na kljunačih v vsej Evropi ter presega daleč svetovno znane prelete kljunačev v naši Slavoniji. Toda vrnimo se na gribovski jezi
Jata za jato raznovrstnih račjih plemen hiti iz smeri od jezera nad svetlim trakom potočne struge navzgor. Včasih prelete posamezne ptice tik nad mojo glavo. Dolgo poka moja dvocevka in skoro vsaka jata doleti na dostrel tudi mojemu tovarišu.
Ko je legla na zemljo noč, se je začelo delo za psico, da iznese ustreljeno divjačino. Delo opravlja sama brez povelj in polzi tiho sedaj na levo, sedaj na desno z jeza v vodo, vedno se pa vrača s ptico v gobcu. Medtem traja prelet še dalje, kakor sodim po šumenju kril nad seboj. Proti razsvetljenim oblakom, ki skrivajo polno luno, se vidijo tuintam mimo švigajoče sence. Poizkusil sem s strelom proti luni in glasen pljusk nad jezerom je poučil strelca in psa o tem, da je zrnje zaseglo ptico.
Ustrelil sem ta večer lisico in 27 rac. Drugo jutro jih je prinesla Aza, poslana z Vladikom k jezu radi ponovnega pregleda, še pet iz bičevja in visoke trave na bregu potoka.

Fr. Slarovaški:
Mandrijskemu Lovskemu klubu „Dijana“
v spomin na izlet dne 5. in 6. januarja 1922.
[Konec.]
Nu, za leto dni začel je cigansko življenje, rad je vasoval in križal pasja plemena.
V siarem mandrijskem gradu imeli so — mlado lisico, la se zaljubi v Cigana, skoti mu sedem mladičev, kakršnih Schwarzova Hana še v psarni m videla svoji. Valpeiov jazbečar Turko z eno potomko se spari in iz lega rodu izleže Turin se pred leti.
Poreznov stric je obenem, Perunov in Tekov bratranec, v žlahii je tudi z Dijano, še s Heroldom brati se slavnim, kterega Leu Ih os nekdaj je kupil za štiri forinte...
Dvajset pasjih plemen združuje Vojmirov psiček.
Grd je kakor cigan in precej podoben lisici,
stari materi svoji, a noge mu niso lisičje:
prednji sta malo prekratki, zalo pa sta zadnji predolgi,
rep je zopet lisičji, kožuh pa rjavočrnikast...
Hej, da vidiš Turina, ko goni — kokoši in mačke!
5izer, čuvajev glavar, izreče te modre besede:
»Kruofini lovski pozdrav, oj slavni mandrijski lovci!
Slava svetim Trem kraljem! Naj vodijo srečno nas danes gor na strme vrhe, kjer srn je obilo in zajcev.
Tudi ne manjka lisic. — Le ravno bo meriti treba, kdor ima krevljaslo puško, na hrast jo rajši obesi!« —
In na te modre besede oglasi se Drago, predsednik, pihne na zlati ščipalnik in urno ga z ruto očisti, prsi izboči junaške, odkašlja se dvakrat in trikrat, pljune debelo v sneg in zopet natakne ščipalnik.
S hripavim glasom globokim izreče krilate besede:
»Čujle, tovariši lovski, zdaj moramo resno začeti!
Sedma je ura že in mi smo lačni in žejni, a pospani še bolj; nu, mucek naš crknil je v snegu.
Dobro bi služila nam prigrizek in krepek požirek.
Prej pa mošnjiček odprem, kaieri skriva številke: naj odloči žreb nam mesta na vsakem pogonu!
Stara postava je ta, protekcije mi ne poznamo!«
Ko je odločil žreb vsa mesia na prvem pogonu, jedli in pili so vsi, privezali lovsko si dušo.
Težko hodili so lovci, ker sneg do kolena je segal, a junaki so vsi, ne bojijo se snega in mraza.
Dobre pol ure pozneje pa Bizer brake nahujska, zvesto krdelo psov, ki so vpreženi v dolge verige:
»Huj - ta - ta, Porezen, Tek! Huj-ta, Turin in Dijana!
Huj - ta - ta, Herold, Perun! Huj - ta - ta, Samson, Delila!«
Prvi pogon je končal in Markič ubil je srnjaka.
Ko pritavajo lovci, razdene ga z ostrim orodjem, psi pa ližejo kri, za čreva se trgajo gladni.
Zopet odloči žreb vsa mesia na drugem pogonu.
Tam ob smreko visoko se Miško trudno naslanja, spanec mu sili v oči in Miško — sladko zadremlje, v tople kožuhe zavit, z veliko kučmo na glavi.
Tristo korakov naprej pa Vojmir preži in čaka, rad bi Rožici ljubi prinesel obilnega plena in ga pekel in cvrl, da še bolj si trebušček opita.
Skozi gosto grmovje — lisjak se priplazi previdno, stara, velika žival je slišala lajanje brakov pa se je kriti hotela, poiskati varno zavetje.
Vojmir zagleda lisjaka na jedva dvajset korakov, s puško rijasto meri, srce mu bije do grla in lisjak se ustraši, ne more dalje po stezi pa se ustavi na poti in gleda sovražnega lovca...
»Tavženl hudirjev, Turin!« zakliče Vojmir veselo.
»Hoj, Turinček, moj zvesti, na kruha in špehove kože!« ... Ali »Turin« jo odkuri brez kruha in špehove kože, žvižgal in klical je Vojmir, »Turin« pa je bežal po snegu. Ko je na varnem lisjak, postavi na zadnji se nogi, z repom košatim podpre se in pleše po snegu globokem, čudno se glava vrti mu in vitko telo pripogiblje, z nogama prednjima praska po svojih prsih kosmatih, stiska svoj prazni trebušček in venomer pleše po snegu. Sliši se po - po - po - pok: lisjak je počil od smeha...
'Silno prestraši se Miško, vzbudi se iz sladkega spanja, v sneg zavali se in počiva na mehkem ležišču.
Drugega strela ni bilo med celim drugim pogonom.
A na tretjem pogonu začela je pihati burja.
Mraz strupen pretresa kosti, še kožuh ne greje.
Nizko v dolini stoji prijazna hišica v snegu, dim se vali nad streho, obeta gorko kosilo v toplo zakurjeni sobi pri čedno pogrnjeni mizi...
Vonassek strelja na zajca tam daleč za hribom visokim, a »nažajfa« samo ga v trdo peto kosmato, ker je puško nabasal le s »šibrami« svoje lekarne, s kterimi gliste preganja ubogim, trpečim otrokom.
»Ten — to byl zajic? — Ah ne! Ubožak byl to, ne zajic!...« Psi so gonili po vrhu, a niže prezebajo lovci.
Prvi pobriše jo Pero, jo mahne nizdoli do hiše,
njemu pridruži se Slavko: »Kdo vraga bo čakal na mrazu!
Gorka me vabi peč, ogrejem si roke ozeble!«
Dobre pol ure za tem vsi lovci so združeni v hiši nizko v dolini pri peči, kjer kuha se gorko kosilo.
Tam so začeli »pogon« na kruh in mastne klobase, tudi pijače je bilo v trebušastih lovskih posodah.
Gori na strmih vrhovih začelo je streljanje silno ... Drago si usta obriše in začne preklinjati grozno:
»Tristo tavžent hudirjev, tatovi nam pokajo srne, mi pa sedimo pri peči in grizemo mastne klobase!
Sram nas bodi, sram! Oj, mi smo lenuhi, ne lovci!
Hajdi, tovariši hrabri, nazaj se podajmo na vrhe!
Kje si, Markič, s srnjakom? Oj, kje sta Perun in Dijana? Kje ste, zvesti čuvaji, da gremo nad lovske tatove?
Kje ste, Markič, Francon, hej, Logar, Bizer, Zadlogar!«
Na te modre besede izprazne čutaro naglo.
Psov in čuvajev nikjer! Na vrhu pa streljajo dalje. Drago se vpreže v nahrbtnik in ž njim podajo se lovci. Vojmir gazi sneg in stezo dela vsem drugim.
Slavko se sladko smehlja in nosi »popravljeno« puško,
Pero koraka po gazu in sanja o Malčiki svoji.
Miško predzadnji koraka: trebušček mu dela ovire, zadnji kakor povsod je »pesnik« teh šepavih verzov.
Mokri do kože kosmate na vrh prilezejo lovci, da polovijo tatove, jih vklenejo v težke verige.
Drago, težko sopéc, izusii kriláte besede:
»Tam za Borovim robom je v lihem zavetju dolina.
Ako so bili tatovi, tam morajo, morajo priti.
Peteline napnimo, oprezno hodimo dalje!«
Glejte, za Borovim robom sedeli so — zvesti čuvaji in razdevali srne, postreljene gori na vrhu ...
Kar na svojo pest so psi in čuvaji lovili,
ko so se mandrijski lovci greh v zakurjeni sobi...
Tri prekrasne srnjake vsirelili so gori v planini, eden pa, ranjen težko, izginil je v gozdu in snegu.
»Zdaj pa kar: halah!« ukaže Drago, predsednik.
»Dosti je lova za danes, pogon še opravimo zadnji.
Tam pri Bremčevi Micki nas čaka že gorko kosilo.«
Lovci so trudno hodili k pogonu do Bremčeve Micke. Perino srce junaško mogočno v prsih utriplje.
»Kaj?! — Brez strela in plena naj pridem k domačem’ ognjišču? Kaj pa Malči poreče, ki vé, da izvrsten sem strelec?«
Glej, na visokem orehu sedi — sestradana vrana.
Pero nanjo pomeri, ne more pa muhe ujeti, ker so ozeble roké in motno oko je od mraza.
Vendar še enkrat poskuša in strel odmeva od hribov.
Silno se vrana prestraši in trdo se veje oprime,
strel jo omamil je vso, zvrtelo se v glavi je revi
in telovadi na veji, vrh se v gibanju naglem,
dokler ne pade na tla, kjer Pero jo s pipcem zakolje
in za lovski klobuk natakne si vejico brinja.
Burno pozdravljeni pridejo lovci do Bremčeve Micke.
Skrbno obrišejo puške, da rija ne sné jih do kraja.
Prazne nahrbtnike gori obesijo vsi si na kljuke.
Vonassek Micko pretiplje po hrbtu m grudih obilnih, vščipne jo v bedro mesnato, a Micka poredno se smeje.
Bremec, že močno pijan, ne zmeni za take se šale, svoje domače ognjišče privošči prijateljem lovskim.
Ričet s kračico svinjsko in zelje zajemajo lovci.
Skledo ogromno na mizi izpraznijo, kakor bi pihnil.
Z dobrim vinom vipavskim si močijo grlo in usta, vsakdo zadene svoj cilj, nikomur ne trese se roka.
Liter vrsti se za litrom in taja se žilica pevska, kmalu po sobi doni vesela mandrijska himna,
polna hiša je pivcev in vsi jo pojejo z lovci...
Starovaški je zložil to lovsko himno prekrasno, ki se poje že danes po nizkih mandrijskih krčmah.
Kadar jo slišijo psi, začnejo ii lulili grozno.
Miško zleze na peč in kmalu objame ga spanje.
Zdaj se Vojmir oglasi, izboči prsi junaške:
»Oj, tovariši lovski, poslušajte pesem visoko, ktero nedavno sem spesnil, oj, v potu svojega čela, slavi pa rijasio puško, ki Slavko jo »hamerlic« zove, kakor se hamerless v narečje naše prestavlja.
Puško prekrasno proslavlja, ki cilja pač ni še zadela, Slavko pa vedno trdi, da v Mandriji puške ni boljše, »hamerlic« s trdim kopitom, s katerim ubil je srnjaka, ki se zaleial je vanj, preganjan od lovcev in brakov. Trikrat je mahnil s kopitom — srnjak je nehal z napadom, mrtev je zvrnil se v sneg in zdihnil je trikrat globoko.«
Take čine junaške opeva Vojmir pri Bremcu.
Lovci, navdušeni vsi, čestitajo Vojmiru - pevcu, pijejo njemu na čast, do dna izpraznijo čaše.
Miško je žagal na peči, ni slišal Vojmira - pevca, Drago pa Miška zbudi in Vojmir pesnitev ponavlja.
Miško pa zeha ko lev, najrajši bi zopet zadremal...
Trikrat v eni minuti pogleda Pero na uro, gleda na okence rosno, uho napenja, posluša, silno mu bije srce... »Kaj bo, če Malči ne pride, moja preljuba gospa in zvesta družica v življenju!
T r i dni nisem je videl, po trikrat zbudil sem se v noči, točil sem bridke solze in močil sem mehke blazine, čipke pokvaril sem vse, ki všiie so bile na robu ..
Oj, pač težko je možu, ki zvesto ljubi soprogo, ležati cele noči v prijetno zakurjeni sobi, ako ženice ni poleg, da kri in srce mu pomiri!«
Solnce že tone za hribom, a Malčike ni od nikoder,
Pero pa bridko vzdihuje, lasé si ruje raz glavo.
Slavko, prijatelj njegov, pa reče te modre besede:
»Oj, preljubi moj Pero, saj veš, da te ljubim ko brata: nisi moj konkurent, ko Vojmir na Trgu velikem, čipke prodajaš samo, ki nesejo itak le zgubo ...
Slušaj mojo tolažbo, ohrani globoko jo v srcu:
Malčike danes ne bo, 'ostala je v beli Ljubljani,
iam so koncerti in ples, pa morda pride že jutri, črnega vrana, svoj plen, pa lahko ji jutri pokažeš!« — »Malčik% praviš, ne bo? In ti da si zvesti prijatelj?
Lažeš, kakor si dolg! Kaj misliš, da si v prodajalni in da prodajaš blago in lažeš, da prava je volna, ki ni videla ovce ne zdaleč, še manj pa od blizu, ti pa grdo se pridušaš, da čisto volno prodajaš!
Oj, ti grdi lažnik, ki praviš, da Malči ne pride!
Nisem prijatelj več tvoj, na lov ne pojdem več s tabo!« Pero, razljučen ko lev kar z litrom udari po mizi, da se steklo razbije. A to ga vsaj malo pomiri. — —
Senca pada na gozd in solnce poslavlja se zlato, skrije za temne se hribe in mesec smehlja se na nebu. Smreka pa bolno vzdihuje pod težo obilnega snega, zajček se skriva pod njo in liže si ranjeno peto, Vonassek jo je »nažajfal« s svojo rijaslo puško.
Tam po cesti sneženi sani drčijo ko blisek, konji stresajo glave, veselo zvončki žvenkljajo in pred Bremčevo hišo sani se ustavijo hitre.
Pero ko jelen v oktobru zahrope od radosti silne, mizo prevrne in klop, razmeče stole po izbi, s težko kovanimi čevlji na nogo Vojmiru stopi,
Bremca, pijanega že, podere, mu stopi na trebuh, skozi vrata hiti in — Malčiki plane v naročje in jo, zavito v kožuhe, prinese v zakurjeno sobo, pajčolan urno odveže, klobuček ji sname raz glavo in ga vrže na peč na glavo zaspanega Miška, da poljubiti more soprogo na lice cvetoče in na ustne rdeče, na vrat in, kamor doseže ...
»Malči, ti moje srce, ti zlata dušica moja!
Tri dni nisem te videl, tri dolge noči sem prejokal, ker te ni bilo doma. — Nikdar ne pustim te več same iti na dolgo pot, ker bridko je samemu biti cele tri temne noči, ki dolge so zlasti pozimi!«
Gori visoko na steni blišči se podoba svetnika: sveti janez Krstnik ne gleda rad takih prizorov, ki je skromno živel in same kobilice grizel, svete oči zapre, da ne vidi grešnih objemov...
»Pero, najrajši doma sem, ne maram več v belo Ljiibljano. Kaj bi koncerti in ples? Le tebe najrajši poslušam, kadar strune napneš in krasno zagode tvoj — čel o.«
Lovci so pili in peli, a Pero se liho izmuzne, sede na lahke sani in z Malčiko lepo odjadra in na ioplih grudih si greje roke prezeble ler ji šepeče v uho presladke besede ljubezni, lice poljublja cvetoče, da plašijo hiiri se konji...
Bilo je pozno ponoči, ko lovci so skušali vsiaii, da se podajo domu, kjer čaka jih gorka večerja.
A na Koševniku strmem ustavijo konji se sami. Lovska družba veselo zapoje mandrijsko himno in zaspani Košuta prinaša šentjanževca lovcem ...
Eno urico kratko so lovci šentjanževca pili.
Ko pa predsednik zapoje z basom otožno donečim: »Oj, domače ognjišče, kotiček najlepši na svetu!«, so pač vedeli lovci, da bije ura ločitve, pa so obmolknili vsi, zamislili vsi se globoko, kakšen naslov bo nocoj imela pridiga dolga v tihi ambrozijski noči, ko mesec sijal bo na nebu...
Iz lovskega oprtnika.
Odborove seje. VI. seja 2. maja i. 1. Predsednik dr. Lovrenčič izroči s prisrčnim nagovorom našemu gaiilcu Her-foriu častno diplomo, s katero je bil imenovan za dvornega gaiilca, ter poudarja, da navdaja nas vse to kraljevo odlikovanje z radostjo in navdušenjem. V imenu Slovenskega lovskega društva društva čestita odlikovancu. — Nato poroča predsednik, da se je podal v zadevi pokroviteljstva binkoštne strelske prireditve k počasinemu poboč-niku Njeg. Vel. kralja, generalu Dokiču, ki je sprejel pokroviteljstvo, a obenem izjavil, da ne ve, ali se bo mogel prireditve osebno udeležiti, ker bo morda tiste dni službeno v Belgradu. — Na predlog strelskega mojstra Juvančiča se sklene, določiti dva reditelja, ki bodeta pobirala pri vhodu prostovoljne darove za Zeleni križ in vstopnino 1 Din za osebo. Reditelja odločata tudi o pripustitvi na strelišče. Vojaki so vstopnine prosti. — Sklene se prošnja na glavno ravnateljstvo carin za carine prost uvoz patron za strelsko prireditev. — Prebere se rešitev ravnateljstva šum v Ljubljani, s katero so bile odpravljene nerednosti pri oddajanju lovskih kart pri nekaterih okrajnih glavarstvih. Rešitev se sprejme z zahvalo. — Franu Turnšku iz Prekope se na vlogo, s katero prosi pojasnila, ali se naj osnuje posebna podružnica za okraje Prekopa, Sv. Jeronim in
Vransko, odgovori, da to nikakor ne kaže, temveč naj se ustanovi le lovski klub. Luki Kajbiču iz Sv. Jeronima se nasvetuje, naj se ustanovi tam lovska družba. — Predsednik poroča, da nas je pritisnila davčna uprava z davki za oglase, zahteva namreč do 60 Din od številke Lovca. Vsled tega bomo mo» rali prenehati z brezplačnimi oglasi. Gospodarski odsek dobi polno moč, da ukrene vse potrebno. — Nadalje poroča predsednik, da je prejel dne 26. aprila važen dopis iz Celja, v katerem toži znan prijatelj lova, da so se zedinili v nekaterih občinah, katerih lovišča pridejo v zakup, razni domačini v velike družbe in zložili velike denarne vsote, da se tako polastijo lovišč z namenom, jih popolnoma izkoristiti. Predsednik omenja, da ne dajejo dosedanji zakonski predpisi dovolj sredstev za pobijanje te nevarnosti. V predlogu novega zakona pa se je to upoštevalo. Vendar ne moremo čakati v tem oziru novega zakona, zato se sklene naslednja resolucija, ki se predloži kr. ravnateljstvu šum v Ljubljani in sporoči obenem tudi dopisniku: »Pri oddaji občinskih lovišč v zakup se naj bi pripustile družbe do vštetih 3 članov brez ozira na obseg lovišča. Družbe, obstoječe iz več kot 3 članov, so z ozirom na ohranitev lovišč dopustne le v razmerju: 1 družabnik na vsakih polnih 500 ha ploskve, vendar
pa ne sme šteti taka družba nikoli več kot 12 družabnikov.« Inž. Ružič.
Ravnateljstvo šum je prisodilo graščinskemu logarju Ant. Korenu v Nadlesku št. 18 v smislu razglasa pokr. uprave za Slovenijo z dne 21. januarja t. L, štev. 216, Ur. 1. štev. 10 iz 1.1922., nagrado v znesku 375 Din za dne 1. aprila t. 1. ubitega volka.
O zastrupljevanju živali. Ko sem pri-gazil v letošnji zimi nekoč mimo železniške čuvajnice med sv. Joštom in Podnartom, je prilezel ves zmrzel železniški čuvaj in mi povedal čudno, a za lovce gotovo poučljivo zgodbico.
Pravil mi je, da je opazoval dalje časa v bližini čuvajnice velikega sokola, katerega pa ni mogel dobiti na strel radi izvenredne sokolje previdnosti. »Danes zjutraj,« je dejal čuvaj, »pa sem ga dobil brez strela.« Pokazal mi je veliko samico navadnega mišarja.
»Lovec iz Besnice,« je nadaljeval čuvaj, »je vrgel pred nekaj dnevi lisicam nekaj strihnina v raznih odpadkih mesa. Čez dva dni sem že opazil uspeh strupa. V lepi novini sta ležali tam-le gori, kakih 200 korakov nad čuvajnico, mesto lisic dve vrani, črne kremplje proti nebu moleč, kakor da bi prosile odpuščanja za kosmate grehe, katere sta napravili. Nad pregrešnimi telesi je skupila še tretja grešnica svojo smrt.
Hotel sem iti gledat mrtve vrane, kar prileti ta-le sokol in sede na črešnjo tam-le na robu. Nekoliko časa je opazoval pod črešnjo ležečo vrano in se nato spustil nanjo. Dvakrat, trikrat je zamahnil s kljunom po vrani in videti je bilo, da se mu je pristudila črna pečenka. Sokol se je leno dvignil na najnižjo vejo črešnje in se jel krčevito zvijati. Čez dobrih pet minut je padla ptica vznak v sneg. Pohitel sem na lice mesta in videl, kako krčevito se je zvijala. Pobral sem jo in jo odnesel v čuvajnico, kjer je šele čez kake pol ure zadnjič vztrepetala.«
Zanimivo je, kako se strup razširi v živali, ki ga je zaužila. Ko je čuvaj odšel, sem si ogledal v bližini čuvajnice
ležečo vrano in opazil samo na vratu, da manjka malo perja in da ji je koža nekoliko pretrgana. Da bi bilo črevesje ali sploh drob načet, ni bilo opaziti.
VI. K.
Divjega prasca je videla 2. aprila tribuška šolarica Kata Gregorič, ko je nesla mleko na Desinec. Videla ga je blizu Desinca pod nekim hrastom, kier je iskal hrane, in sicer blizu železniške proge, ki vodi iz Velikega Bukovlja na črnomaljski kolodvor. Bil je najbrže prav tisti, ki ga je videl 6. marca V. Z. vštric Desinca, ko se je vračal iz Adlešič. Iz tega se da sklepati, da se zadržuje že dalje časa v hostah med Tribučami, Desincem in Črnomljem, kjer ima dosti varnih skrivališč.	I. šašelj.
Ujet medvedek. Dne 29. marca t. 1. sem se odpravil skupaj z drugimi delavci v Kompoljsko goro, ki je last Iv. Modica iz Nove vasi. Posekati smo hoteli nekaj dreves. Vseh skupaj nas je bilo 8 moških. Ko smo prišli pod greben Kompoljske gore, posekamo najprej neko hojo. Po tem delu se razdelimo, da poiščemo še ostala drevesa, ki so bila zaznamovana, da jih posekamo. Moja družba se je odcepila proti grebenu, jaz sam sem šel po strani in si ogledoval zaznamovana drevesa. Snega je bilo za dobra 2 prsta. Ko tako hodim sem ter tja, dospem do velikega skalovja, sredi katerega pelje precej globoka drča. Hočem se vzpeti po tej drči, da pridem na vrh skalovja, potem pa na greben, kjer je bila ostala družba. Sredi te drče opazim naenkrat medvedji brlog. Nič hudega sluteč, za-kašljam. V tem trenutku plane iz brloga vame črna zver, me pahne, da padem vznak in zver name. Trkljava se oba kakih 15 m, dokler ni strmočina preje-njala. Spodaj na mali ravnici začutim naenkrat, ležeč na zobeh, da me je zver v desno gornjo laket ugriznila. Zaslišal sem vpitje in, ko se ozrem, ni bilo zveri več pri meni, pač pa so prihiteli moji tovariši na pomoč. Takoj \ prvem hipu mi je bilo jasno, da je bila to medvedka, kar ni v naših krajih nič
čudnega. Objeti me ni mogla s tacami, ker sva se kotljala oba po strmini navzdol. Jaz sem seveda strašno vpil, nakar so prihiteli od vseh strani tovariši, ki seveda niso mogli po skalah hitro do mene, pač pa so tudi kričali, kakor so mi pravili, ker so takoj slutili nesrečo. Medvedka se je prestrašila, spustila svojo žrtev ter zbežala. Le na ta način mislim, da mi je bilo oteto življenje.
Moj tovariš France Babič, 26 let stai fant iz Kompolj, se je ojunačil in šel v brlog, da vidi, kaj je notri. Kake 3 m daleč po strani je našel medvedje gnezdo, spleteno iz hojevih vej in s travo postlano. V gnezdu je zeval mlad medvedek, katerega je prinesel Babic iz brloga. Sedaj se je že čisto udomačil, hranim ga z mlekom in prav rad sesa gobico. Težak je 3J4 kg. Drugače je ves rjav, samo okrog vrata ima malo, belo liso.	Alojzij Hočevar.
Poljski zajec. Proti koncu decembra preteklega leta je lovil lovski sosed v Bresienici pod Kozjakom. Pregnali so na polju za Dravo zajca, za katerim so streljali gosti in ki jo je ubral naravnost proti Dravi. Veliko začudenje, kam se bode tu obrnil. A zajec ni dolgo odlašal, temveč je skočil v Dravo ter mirno plaval na njen desni breg. Videlo se ni od njega nič drugega kakor glava. Ko je dospel zopet na suho, je obstal nekaj trenutkov, se parkrat pošteno stresel in jo potem urno mahnil proti gozdu. Drava je tam okoli 150 m široka. Plaval je prav spretno proti valovom, kajti voda ga je prav malo zanašala.
A. Godec.
Ropar fazanov. Lepšega in zanimivejšega kakor tudi bolj romantičnega in za raznovrstno divjačino prikladnega lovišča še nisem našel, kot je lastno lovišče graščine Račje pri Mariboru, tako zvani Grevnik, pred nekaj sto leti last grofa Tatenbacha.
Lovišče je obdano okrog in okrog z raznovrstnimi, gosto zaraslimi gozdovi, na sredini se pa nahajajo bujni travniki z žuborečimi potočki, polnimi ple-
menitih postrvi, potem rodovitne njive ter večji in manjši ribniki. Najbolj važno za divjačino pa je, da ni daleč naokoli naselbine in ima torej mir.
Na pažnji v večernem mraku ali ob jutranji zori je bil tu za lovca kakor tudi za ljubitelja divjačine in narave res krasen pogled. Na njivah polno fazanov, jerebic in prepelic, na travnikih krasna, vsled obilne paše močno razvita srnjad, zanimivi dvoboji med krasno rogatimi srnjaki. V ribnikih se je nahajalo nešteto divjih rac poleg ribičev, čapelj in drugih povodnih ptic. Ribji orel je prihajal cesto ter odnašal divje race, ki so naznanjale z glasnim kričanjem svojega neprijatelja.
Seveda niso manjkale tamkaj tudi razne škodljive živali, posebno lisice, dehorji in kragulji. Nekoč mi je prignal pes-ptičar pred puško 4 dehorje: staro in 3 odrasle mladiče. Dobil sem dva, ostala sta mi ušla.
Najbolj sem se zanimal za fazane, katere sem imel tako rekoč preštete v onem okolišu. Kraj, hrana, skrivališča za gnezdenje, pesek, voda — vse je bilo za fazane jako pripravno. Kljub temu sem opažal, da se mi redčijo fazani dan na dan, čeprav sem bil zatrl skoro vso škodljivo divjačino. Pohajal sem pridno po vsem lovišču ter na žalost našel skoro povsod v kakem skritem kraju ostanke fazanjega perja. Neki večer zaslišim tudi večanje srne v gosto zaraslem gozdu. Nastavil sem tamkaj drugo jutro past in ujel na svoje veliko veselje čez dva dni lepega, po veščakih dognano pravega divjega mačka, ki je tehtal 7 kg. Odsihdob sem imel v lovišču mir.
Omenjam še, da je ustrelila v tem lovišču še poprej Fani Bachler, graščakova hči, krasnega srnjaka osme-raka, čigar rogovje in omenjeni divji maček krasita poleg nebroj drugih živali in ptic tamošnji grad.
Nakopal sem si bil v omenjeni službi težko in nevarno bolezen, vsled katere sem bil primoran zapustiti to krasno lovišče.	J. D
Skobec in jerebica. Začel se je lov na poljske ierebice. Šla sva jih iskat z lovcem ra velik travnik Kosmate, ki so bile deloma pokošene, deloma pa je še stala pičla jesenska otava. Našla sva jih kmalu. Jerebice zlete in se usedejo kakih 100 m dalje na rob nepoko-šenega travnika blizu meje. Preden so pa zletele, je krožil v zraku skobec. Bala sva se, da spodiva jerebice čez mejo, zato sva naredila velik ovinek in jih začela iskati od meje naprej. Zdajci se vzdigne skobec iz trave. Strel poči, a skobec ne pade. Grem gledat na mesto, odkoder se je vzdignil skobec, in najdem tam še toplo jerebico, ki je imela nakljuvano glavo. Skobec je videl iz višine, kam se je jata usedla, se spustil navzdol in eno ubil. Dokaz tedaj, da je skobec škodljiv jerebicam in ne samo malim ptičem. A. Godec.
Iz Prekmurja. Kakor je najbrže vsem znano, je bilo to pred vojno pravi raj za divjačino. Pozneje, posebno pa leta 1919. je bila divjačina po komunistih iztrebljena. Bilo je tu na stotine jelenov in srn, a zdaj imamo v lendavskem okraju komaj tri teh plemenitih zastopnikov, pa še ti uhajajo vedno na madžarsko stran. S srnami je prav tako. Nekatera lovišča grofa Zichyja imajo razen jelenov še vedno dosti srn, zajcev, fazanov in jerebic. Pozimi, kadar zamrzne Blatno jezero na Madžarskem, prihaja v Prek-murje na tisoče rac in gosi. Gotovo je, da se vsak lovec okoristi. Tu imajo to navado, da jih streljajo na čakališču, bodisi da se lovec zavije v rjuho ali pa si izkoplje jamo. Pri vasi Hotizi, uro od Dolnje Lendave, sta gorki mlaki, na katerih je vedno na stotine rac. Ni se dolgo tega, kar mi je pravil neki lovec, da je ustrelil na čakališču en večer pri omenjenih mlakah 16 racmanov. Meni ta način lova ne ugaja, ker imam večji užitek, če mi pade v zraku ustreljeno raca. Pred kratkim sem bil na lovu. Sebi nasproti zagledam dve osebi s puškami. Bila sta tatinska lovca; eden od teh je imel lepo amerikansko puško - peiaki-njo, katero je bil kupil najbrže od ko-
munistov ali pa si jo je bil svoječasno sam kot tak prilastil. Pri nas imamo precej te lovske tatinske golazni in mora biti človek jako oprezen.
Razen rac in gosi žive pri nas tudi sive in bele čaplje ter žerjavi v tako zvanem Murskem logu, kjer se nahajajo prave naselbine teh ptic. Pa tudi štorklje imamo, in sicer v vsem Prekmurju. V lendavskem okraju so štiri gnezda. Domačini čuvajo te ptice kako: v Sloveniji lastovke. Zgodilo se je, da je ustrelil neki financar štorkljo. Takoj so se pritožili, češ; »Tiihiinci nikajne smejo streljiti naše fiice.« Seveda ne manjkajo tu lisice, vidre, kune, dehorji, razne ujede itd. Poleg vinskih goric, stavčevega petja in tipičnih Prekmurcev imamo tudi neko redkost. Ta je svetlomodra žaba. V kakem akvariju bi ga ta zares lepa živalca pihnila. Nahaja se tu samo v dveh krajih, in še tu le v kakih 50 eksemplarjih. Žive čisto zase in se ne parijo z zelenimi. Vidiš jih samo spomladi, potem izginejo. Mislim, da je naselil te žabe kak prijatelj narave, ker jih nisem še nikjer opazil in tudi ne čital o njih. Vsekakor je Prekmurje zanimivo za naravoslovca. R. Koller.
Iz prekmurskega gozdička. Komaj četrt ure hoda od Dolnje Lendave leži med njivami, travniki in močvirjem ob železniški progi jugovzhodno v smeri proti Muri majhen, dva kilometra dolg, 500 korakov širok, 120—150 let star hrastov gozd, porasel z raznim trnjem, z mlado bukovino in s hrastjem. Ta gozdiček, ki se deli prav za prav na dva dela, leži kakor vsi drugi v ravnini, ima svoje z jelšami in z veliko travo poraslo močvirje ter je na precejšnjem delu nepredoren. Na pomlad, od srede meseca aprila pa do kresa, se razlega tu krasno slavčevo petje, kateremu prilagajo nešteti drugi ptičji glasovi. Vsak prijatelj narave se ob taki priliki rad tu nekoliko pomudi in tudi lovec pozabi za trenutek na svojo zvesto spremljevalko puško, katero jemlje s seboj v času, ko ni pravega lova, le za pokončavanje ujed in raznih roparskih živali, ter se
poglobi ali zamisli v to lepoto narave. Od črnožoltih kobilarjev, zelenih vran, divjih grlic, smrdokaver, grivarjev, kavk, vran, šoj, srak, kosov, škorcev, raznih sinic, liščkov, črnoglavih in rjavih penic, taščic, listnic, palčkov pa do skobcev in kraguljev je vsa ta mešanica tu za-stopana. Če postojiš tako, da vidiš tudi na prosto, zagledaš y zraku v kolobarjih se sukajoče kanje, nerodnega velikana štorkljo in plahega racmana, katerima se očividno nekam mudi. Naa gozdom se spuščajo v vijugah grljaki na vršičke hrastov, ki vse to nemo opazujejo, češ saj ti poleti itak ne veljajo nam, ampak v vršičkih skritim družicam. Pa tudi jerebice so v tem gozdu in v zgodnji pomladi sloke, proti večeru pa se ti priklatijo na pašo zajčki in fazani, za njimi seveda tudi zvitorepka lisica in podivjana mačka. Pripomnim še, da je bilo letos v tem gozdičku ustreljenih kakih 40 zajcev, ena izven-redno velika lisica, nekaj jerebic in fazanov, ena kanja ter tri podivjane mačke.	R. Koller.
Nekaj doneskov glede ptičjega življenja v Beli Krajini za 1. 1921. Kakor
1.	1920., tako smo imeli tudi 1. 1921. nenavadno lepo in ugodno zimo ali, bolje rečeno, imeli smo pomlad mesto zime. Te lepe zime so se veselile tudi ptice. Tako sem slišal v drugi polovici januarja večkrat ob jutrih, kako so se glasile v sosednjem logu brinjevke, ki so popevale kakor spomladi. Brinjevk je pri nas in v okolici veliko. Večkrat jih vidim, posebno ob ponedeljkih, ko grem v šolo v Tribuče, po cele jate, po 50 do 100 skupaj, največ od Bednja do Tribuč ali pa tudi za Veliko Plešivico. Da jih je toliko okoli nas, je krivo to, ker imamo baš po našem kraškem svetu, obilo brinjikov, f. j. zemlje, po kateri raste samo brinje. Pri nas imajo torej brinjevke obilo hrane. Tudi šolarji so mi pravili, da so našli, ko so bili na paši, več gnezd brinjevk pod brinjevim grmovjem.
Nenavadno lepo in gorko vreme je privabilo leta 1921., da so se vrnile
nekatere ptice - selivke k nam še prej kakor 1. 1920. Tako so videli v Tribučah že 28. januarja prvih 8 škorcev, pri nas pa sem videl 3. februarja prve 4. Zadnje škorce smo videli 23. oktobra. Potem so odšli od nas, ko je zapal ta dan ponoči debel sneg in je tudi 24. oktobra ves dan prav hudo snežilo.
Na Pribincih so opazili 2. februarja prvi 2 pastaričici. Tudi pri nas so jih videli že prve dni omenjenega meseca. Zadnje so videli 21. novembra.
Prve liščke sem zagledal 17. februarja, dva dni pozneje pa sem slišal prve poljske škrjance, ki so se pa glasili gotovo že prej, saj smo imeli že neka) dni prej prav lepe solnčne in gorke dni.
Prve grlice smo videli v Adlešičih 24. februarja, zadnji dve pa v Tribučah 20. novembra.
Pri nas so opazili prvega malega srakoperja 6. marca. Najbrž je bil ostal čez zimo pri nas, saj je bila ugodna. Naj navedem tu, kako predrzen je sra-koper. Ta ptič je bil naredil pred par leti pri nekem gospodarju v Dolenjcih svoje gnezdo zadaj na deski, na kateri je bil slamnat panj, da je imel tako lepo priliko, loviti čebele in ž njimi hraniti svoje mladiče za panjem. Dne 30. marca so videli zopet srakoperja.
Prvo kukavico so slišali na Bednju 7. marca, v Adlešičih pa 14., zadnjo pa v Tribučah 26., pri nas pa 30. junija.
Prvo lastovico so videli 14. marca, zadnji dve pa sta leteli nad Adlešiči 30. septembra.
Prvega kobilarja so slišali 19. marca, 11. aprila pa prvič slavca.
Taščic je pri nas obilo, rdečih, pa tudi višnjevih. Zadnje opazujem obilo-krat posebno v jeseni na vrtu, pa tudi nad cerkvijo, kjer lovijo muhe.
Od 16. aprila do 6. maja smo imeli pri nas prav grdo, deževno in hladno vreme. V tem času so se pojavili v obilnem številu hudourniki, ki se pri nas redkokdaj vidijo. Prva dva sem opazil 19. aprila, ko sta letala o mraku okoli cerkve in iskala prenočišča. Dne 22. in 27. aprila pa sem jih videl veliko
jato, ki je letala nad vasjo, in prav tako več dni zaporedoma prvi teden v maju, ko jih je bilo po kakih 40 skupaj. Tudi 13. septembra sem jih opazil celo jato.
Sive čaplje sem opazoval 1. 1921. večkrat, kako so letele nad našo vasjo ali pa nad Kolpo. Tako sem jih videl 18. aprila, 16. in 19. maja, 5., 19. in 24. junija ter 7. in 14. julija.
Tri krokarje sem opazil 22. aprila. Leteli so nad našo vasjo. Te ptiče vidimo pri nas redkokrat. Znan mi je samo en par, ki se zadržuje pri nas ob Kolpi že več let.
14. januarja sem videl v Tribučah kalina, ki se vidi pri nas malokdaj, in to edinole v pozni jeseni ali pa pozimi. Novembra pa sem jih opazil pri nas večkrat, 15. novembra celo 7 skupaj. Večkrat sem jih videl tudi v decembru po več skupaj, kar pri nas ni navadno. Skušnja me uči, da so pri nas kalini, vsaj kadar se pojavijo v večjem številu, napovedovalci hude in grde zime, ki je letos tudi res nastopila.
21. oktobra so opazili pri nas zadnje divje golobe.
12. marca sem videl tri kačarje, ki so krožili in pivkali nad Adlešiči, prav tako tri tudi 28. aprila in 4. junija. Po 1—2 sem jih opazil še večkrat. A 23. marca sem jih videl nad našo vasjo pet naenkrat, kar nam svedoči, da je teh koristnih ptičev pri nas prav obilo.
Leta 1921. je palo pri nas več kraguljev, katere so postrelili, ko so napadali kokoši ali piščeta ali pa golobe. Kolikor so mi pravili šolarji, so jih ustrelili že januarja kake štiri, aprila pa so pobili in uničili veliko jajec iz kraguljevih gnezd, katera so pastirji pridno iskali in uničevali, saj povzročajo pri nas kragulji vsako leto prav veliko škode, ko pobirajo piščeta in kokoši. Na žalost pade večkrat namesto kragulja tudi kaka kanja, katere ne razločujejo ljudje od kragulja. Pastirji so našli v Umolu nad Kolpo 11. aprila tudi gnezdo kanje in v njem štiri mladiče. Ker so mislili, da je kraguljevo, so pometali vse mladiče v Kolpo. Pri nas
gnezdijo kanje vsako leto ob Kolpi bodisi na naši, bodisi na hrvaški strani, ker imajo potem lepo priliko, da lovijo miši po njivah na hrvaških lokah ali pa po njivah nad Kolpo.
Tu navedem še svoje opazke glede vrabčeve hudobije. Za župniščem imam tri velika bezgova grma, na katerih enem imajo vsako leto liščki svoje gnezdo. Zadnjega maja leta 1921. pa sem naenkrat opazil, da je vrabec razkopal nekoliko Iiščkovo gnezdo, pometal iz njega štiri mladiče, ki še niso videli, in se sam usedel v gnezdo, lz katerega je kričal in cvrčal, kakor da je učinil kako junaštvo. Od mladičev sem našel tri na tleh, od katerih se je bil eden ubil pri padcu, imel je razkljuvano glavo, drugi je imel raz-kljuvano kriljut, tretji se je pa ujel pri padcu na bezgovo vejo, kjer sta ga potem nekaj dni stara pitala.
K sklepu še to: L 1921. smo imeli strašno vročino in sušo in vsled nje tudi veliko pomanjkanje vode, kar so občutile gotovo tudi ptice, saj so se bili posušili pri nas skoraj vsi kali in ptice niso imele nikjer vode do Kolpe Zato pa sem opazoval večkrat, kako so hodile različne ptice na župniški vrt pit vodo, katera je bila pripravljena za kokoši. Razen vrabcev sem opazil sinice, ščinkavce, kose in celo detelja. Mogoče je, da je vsled pomanjkanja vode tudi poginilo kaj ptic. ). Šašelj.
1. mednarodna razstava psov v Ljubljani, ki jo je priredi! letošnje binkoštne praznike ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev, je uspela v vsakem oziru. Razstavljenih je bilo 349 psov, in sicer v lovski skupini 196, v skupini domačih psov pa 153. Denarne nagrade je izplačal klub v svojem tajništvu na razstavišču takoj po razglasu ocene, pri-znanice in plakete pa dopošlje lastnikom nagrajenih psov po pošti, kakor hitro dospo plakete, s katerih izvršitvijo se je zakasnila izdelujoča jih tvrdka. Poročilo sodnikov izide v Lovcu.
Mala oznanila.
Naprodaj je trocevka 16X16, 93, brezpefelinka, suhlsko delo, malo rabljena. Ponudbe sprejema I. Sirleker, Poljčane.
Neporabljeno dvocevko za kroglo kal. 5-00 s polnimi in praznimi tulci zamema za čedno lankaster-puško za zrnje kal. 16 ali 12 Ferdo Sinkovič, Krmelj na Dolenjskem.
Kupim bokovko — 16, 9-3. Ponudbe I. Vizovišku, Žalec.
Kupim mladega jazbečarja (samca) dobrih roditeljev. B. Zdolšek, šolski vodja v Letušu, p. Rečica ob Paki.
Kupim mladega jazbečarja lovsko dobrega pokolenja. Miloš Roš, Hrastnik.
Prodam dve psici-braki in pet mladičev. Milivoj Krašovic, Karlovec.
Kupim angleško dogo. Bogdan Vu-četin, Stari Bečej, Bačka.
Kamnita sol za divjačino. Tvrdka Fr. Dolenc v Kranju prosi lovce, ki bi želeli kamnite soli, da ji naznanijo po dopisnici potrebno množino, da iznova naroči sol.
Dražba lovov.
Lov občine Ambrus se bo oddal v zakup za dobo od 1. avgusta 1922 do 31. julija 1927 na javni dražbi, ki se bo vršila na uradnem dnevu v Žužemberku dne 27. junija t. 1. ob 11. uri.
Lov občin Planina in Rovte se bo oddal dne 16. junija t. L na javni dražbi pri okrajnem glavarstvu v Logatcu, lov občin Begunje, Cerknica, Rakek in Sv. Vid dne 23. junija t. L v občinski pisarni v Cerknici, lov občin Bloke, Lož in Stari trg pa 24. junija t. 1. v občinski pisarni v Ložu. Dražba se prične vsakokrat ob pol desetih. Zakupna doba traja od 1. julija 1922 do 30. junija 1927.
Občinski lov Mekinje se bo oddal za dobo od 1. julija 1922 do 30. junija 1927 v zakup na javni dražbi pri okrajnem glavarstvu v Kamniku dne 20. junija t. L ob desetih.
Lovska pravica krajevne občine Kaplja pojde na dražbo za dobo od 1. julija 1922 do 30. junija 1928 dne 24. junija t. L ob osmih predpoldne v pisarni občinskega urada v Marenbergu.
Lovska pravica občin Štatenberg m Spodnja Ložnica se bo oddala dne 6. julija t. L ob desetih v zakup do 30. junija 1928 na uradnem dnevu v Slovenski Bistrici.
Občinski lov Suhadole se bo oddal pri kamniškem okrajnem glavarstvu za dobo od 1. julija 1922 do 30. junija 1927 na javni dražbi dne 23. junija t. L ob desetih.
V ptujskem političnem okraju se bodo oddala na javni dražbi za dobo od 1. julija 1922 do 30. junija 1928 sledeča občinska lovišča:
1.	Pri Sv. Andražu v hiši Janeza Vindiša št. 12 dne 20. junija ob devetih občine Gruškovje, Sedlašek, Nova cerkev, Sv. Trojica v Halozah, Podlehnik, Sv Andraž v Halozah, Velika Varnica, Vel. Okič, Skorišnjak, Sv. Elizabeta, ob 14. uri Gruškovec, Sv. Barbara v Halozah, Gorenjski vrh, Turški vrh, Slatina.
2.	V Rogatcu v gostilni »Pri pošti« 19. junija ob desetih občine Dobrina, Kočice, Nadole, Stoperce, črmožišče, Žetale, ob pol 15. uri Donačka gora, Sv. Florijan, Rogatec, Sv. Rok.
3.	V Rogaški Slatini v občinski pisarni 23. junija ob desetih občine Nimno, Sv. Katarina, Rajnkovec, Brestovec, Sv. Trojica pri Slatini, Sv. Mohor, Plat, Spod. Sečevo, dne 24. junija ob pol 10. Kostrivnica, Rogaška Slatina, Slatina (okolica), Takačevo.
Fr. Bračun:
Leščarka.
Bleščeče pramene jarke svetlobe lije solnce skozi vejevje golega drevja proti belemu hribu. Mlado bukovje žari, debla plapolajo, smrečje v nižini gori v živahnem zublju.
Siničke cvrčijo, ščinkavci žgolijo, šoje klepečejo. Žlabudranje ponehava, narašča, utihne za trenutek, naraste nanovo in se razvname v divji vriše.
Kjer pada siva stena strmo na pobočje, tam se pojavi na beli preprogi rjasta lisa. Druga za drugo prilelavajo pisane ptice na orjaško bukev, krikajo besno in zmerjajo strupeno ter odle-iavajo in hrešče sovražno.
Potuhnjeno zre lisica za njimi, nato se pretegne, zazeha, vzdigne zadnjo nogo ter se godrnjaje popraska po trebuhu, kjer so se ji začele preoblastno gibati pod vplivom solnčne toplote sitne zajedalke v kožuščku. Toda krempeljci na nogi ne opravijo dosti, zato se zvije v klobčič ter začne z ostrim zobovjem krepko obdelavati kožuh po bedru, ob boku, po hrbtu. Ko je tako nekoliko ukrotila nesramno svojad, sede v sneg ter zre v nižino pod seboj.
Enakomerno hrešči žaga iz doline; to je ne moti. Prav tako je ne vznemiri niti za trenutek prasket, polom in silen grom, ki pretrese kmalu nato ozračje. Drvarji so ji znana prikazen in skoro vsako noč je pozimi razkapala pepel, brskala okrog pogorišča ter pobirala olupke pečenega krompirja in druge ostanke jedi, zares slab, a vendar dobrodošel priboljšek v hudem, mrzlem času.
Lovec, 1922
sžP» 233
Za hip vzdigne rjavka glavo in priosiri ušesi. Lahno hreslanje snega ji prinaša na uho sapica, ki vleče navzgor. Nič nevarnega ni io. Stric Matevž stopa proti domu po potu, ki vodi složno prek gošče proti vrhu. Stara znanca sta si. Marsikaterikrat jo je že mahala po njegovi sledi v nadi, da najde grižljaj za prazni želodec, pa nikdar še ni iztaknila drugega ko izžvečen čik z neznosnim vonjem. Dosti več uspeha je imela sledeč oprezno drugače tako nevarnemu logarju. Tu je uplenila včasih okusne kožice domačih klobas ali skorjo izbornega švicarskega sira, včasih tudi kako kost.
Spomin na slaščice je tako živ, da začno teči rjavki goste sline iz gobčka. Predvčeranjim in včeraj je bučala prek vrhov in dolov divja burja in je kuhal gostorepki večerjo mojster stradež. Prazen želodec jo je tudi danes že za dne iztiral iz rova. Naj greje blagodejno solnee dragocenokrzni kožušček še tako toplo, sveže meso v želodcu povzroča več gorkoie in notranje zadovoljnosti; zato v stran odtod in na južno pobočje hriba!
Prihuljeno stopica lisica, gobček ob tleh, skozi mlado bukovje, postoji tu in tam in posluša, jo udari po strani skozi polomke, obide zamet ter jo maha ob grmičju navzgor. Kjerkoli se prikaže, vikajo šoje, preklinja kos, zmerjajo siničke in ščin-kavci. Malo pod pešpotom po vrhu trči ob dolgouščev sled, ki ga je malo prej pregnal stric Matevž z ležišča. Brez pomisleka jo pocedi rokovnjačka tiho za zajcem, z nosom ob tleh kakor pes.
Pot jo vodi mimo skale prek grebena na pašnik in potem navzdol v gabrovino, prepreženo mestoma s sreboijem, kopi-njem in borovničjem, podrastlo deloma s praproijem in grmičjem. Na osojni strani sta solnee in jug po večini že raztopila sneg, le tu in tam bodejo v oči beli snežni zameti na temnejši podlagi.
V diru jo maha roparica za zajcem, namah pa se skoro potopi v veli travi in potlačeni praproti. Na tankoslušni ušesi ji zazveni blagozvočni cicerici-cici-cuj čisto blizu nekje izza roba skale. Toda le trenutek miruje rjasta proga na bledejši podlagi, nato pa se začenja gibati neslišno proti skali. Oprezno šuta rjavka, plazeč se po trebuhu, naprej, namah pa se zopet stisne k tlom. Jereb je baš skočil na skalo, se našopiril in iznova zapel svojo kitico. Zdaj steguje vrat in zre pozorno v okolico. Nič ti ne pomaga, tihotapska hinavka, če se še tako pritiskaš k tlom, zapiraš oči do male odprtinice in stiskaš uhlja po sebi kakor mačka, ki čaka miši pri luknji! Petelinček te je že opazil. Z glasnim brrr zropoče na bližnji gaber ter te gleda začudeno z visoko stegnjenim vratom. Prekislo je grozdje! Še zadnji poželjiv
pogled na krasno ptico na drevesu, nato pa žurno naprej po zajčjem sledu.
Dogodek je neprijetno presenetil jereba ter mu namah vzel veselje do petja. Tiho se spusti z veje, prhuta urno na rob gozda, kjer stoji krevljasta lesnika, se vzpenja od veje do veje ter obira nežno, rdečkasto popkovje. Nato sfrči nazaj v gozd, brska po listju, obrača praprot, pobira žuželke in zapredke ter odleti, ko se je privlekla iz doline mračna senca do vrha, na edini bor na pobočju, se prestavi na veji, se stisne h grči, zre še nekoliko časa pozorno s stegnjenim vratom okrog sebe, nato pa vtakne kljunček med perje ter se vda ponočnemu počitku.
Noč za nočjo je počival jereb na boru od časa, ko mu je ugrabila nekako v prvem snegu začetkom zime zavratna kuna zlatica družico na orjaški bukvi onstran doline, kjer sta nočevala navadno. Drugo jutro je zaman iskal družbe. Zato se mu je pri-studil negostoljubni kraj; zapustil ga je in se ustalil na konec v tem gozdu, ki mu nudi dosti ugodnejše življenje. Kopine, maline in borovnice, bezeg, oskorš in drenulja, črni trn, šipek in brinje dajejo dan za dnem dosti izpremembe v hrani. Spodaj že blizu potoka pa poganjajo leska, breza in jelša dolge čopke in raznih žuželk, ličink in mešičev tudi ne manjka. Zato se pozimi ni menil dosti za družbo; eden se pač laže preživi čez pusto zimsko dobo kot dva. A danes, ko je sijalo solnce tako žarko in ni več bodla v oči svetloba, odbita od snega, je šele prav čuiil samoto in nagon do petja, ki mu ga je zatrla zima. Zato je pel, iskal in tekal okrog po gozdu z neizmernim hrepenenjem v srcu, begal in pel, da ga je rešil le srečen slučaj smrti med kakor šilo ostrim zobovjem rokovnjaške rjavke.
Davno prej, preden je osvetilo zlato solnce s prvim žarkom najvišji vrh v okolici, potegne jereb glavico izpod mehkega perja, strese roso, si uravna s kljunčkom perje in se našopiri; nato zapoje blagozvočno jutranjo molitvico v gluho poltemo ter posluša. Od nikoder ni odziva, le daleč tam spodaj laja vaški pes. Se enkrat ponovi čez nekoliko časa ptiček svoj cicerici-cici-cuj, posluhne ter prhutne na tla.
Škrlatasia zarja pozlateva od trenutka do trenutka bolj ter naznanja prihod mladega dneva. Že je šinil prvi žarek izza grebena na vzhodu ter razsvetlil vrh visoke smreke na višku belega hriba. Že se je prebudila v grmu taščica in pozdravila zorno jutro z glasnim čiri, živahne siničke se oglašajo zaporedoma in ji pripevajo. Ščinkavci gostolijo, vrh breze v dolini žvižga kos, na votlem vrhu napol usahle bukve bobna žolna, na ceru hrešči tropa šoj. V ta mnogobrojni spev pa se meša komaj slišno
zdaj tu, zdaj iam, zdaj zgoraj v rebri, zdaj niže skoraj ob potoku nežni cicerici-cici-cuj gozdnega jereba.
Zaman teka petelinček sem ter tja in bega po rebri, zaman kliče koprneče blagozvočno kitico v mlado jutro, nihče se ne odzove burnemu hrepenenju. Mimogrede si je za silo potolažil želodec, a neodoljive želje po družbi mu ne uieši ne blagodejna toplota jutranjega solnca ne utrudljivo tekanje po gozdu. Proč mora, najti mora, kar išče, in, če ga stane življenje, najti mora družbo! Zato tvega, česar se ne loti izlepa.
Brr! Kakor sova se dvigne prek doline, preleti v mogočnem loku s hriba na hrib ter išče z enako vnemo kakor prej tam v mladem leščevju sebi enako bitje.
Cicerici-cici-cuj! Ciceriei-cici-cuj-cici-cuj! Petelinček obstoji za trenutek, naperi še bolj naglavna peresca v čop, povesi še niže peruti in razprostre rep ter bega z visoko dvignjeno glavo po tleh naprej proti mestu, odkoder mu prihaja odgovor.
Cicerici-cici-cuj------cici-cuj-cici-cuj. Brr. Že sta si tekmeca
komaj nekaj korakov oddaljena, ko plane kakor rjava senca z brezslišnim poletom velik ptič na starega petelina ter izgine ž njim, preden se zave nasprotnik položaja. Prestrašen se stiska po dogodku jereb nekoliko časa pod šipkov grm in šele koprneči: ši-šiši-šiše iznad doline ga namah oživi. Pozabljena sta kragulj in smrt, strah in razburjenje, tam doli ga čaka plačilo za trud, tja doli ga vabi ljubezen in zakonska sreča.
Nekaj dni po dogodku se je sklicevala jerebova dvojica zopet na južni strani še vedno belega hriba. Še so prišli ostri dnevi, pozna zima je še za nekoliko dni zatrla z burjo in s snegom pevski nagon lajmsivenih ptičev. Nato pa je izvrtal jug ogromne luknje v deviško odejo in jo na konec popolnoma ugonobil, žarko solnce je privabilo na gozdov rob rumene jegliče in niže doli bele vetrnice ter priklicalo iz močvirnih tal na stotine kima-stih zvončkov. Vrba za potokom je pognala baržunaste mačice in dren v rebri se je ogrnil v zlatnato haljo. Med že golimi drevesnimi vrhovi se pode kakor pijani rumenjaki, na produ pod kolovozom se solnči že gaščarica. Le nekoliko dni še in bukva bo pognala nežno brstje, črešnja bo oblekla deviško krilo, oreh se posul z zelenkastimi abranki.
Jerebova dvojica je skoro nerazdružljiva. Davno prej, preden prekorači zlata solnčna obla gorski greben na vzhodu, kliče petelinček z blagozvočno pesmico družico in ji dvori po svoje, ko jo najde. A tudi ta je zelo ljubosumna na soproga in ga ne izpusti izlepa izpred oči. O tem zna pripovedovati lovec Nace, ki je klical tako-le nekako sredi aprila za poizkušnjo
leščarke. Oba sia priletela namah od različnih strani na vejo v bližini. Toda samica je kaznovala pretečo soprogovo »nezvestobo« na mestu, da ga je s čvrstimi sunki pognala z veje in odpravila s pozorišča. Sama pa je z našopirjenim perjem iskala okrog in okrog lovca dozdevne soljubavnice v njegovo veliko zabavo, dokler ni spoznala prevare in odbrnela nazaj v goščavo.
Toda prej ali slej mora biti vsega konec — tudi ljubezni. Ko sta došla z juga sivi in rjavi srakoper in se razlega po zadnjih bronovih zvokih iz lin vaške cerkvice ob polni luni iz gostega grmičja bajnokrasna slavčkova večerna molitvica črez dolino, se lotijo tudi leščarke resnejše misli. Nič več ne mara jerebove ljubeznivosti, nič več mu ne odgovarja, ko jo kliče z zaljubljenim cicerici-cici-cuj, nič več se mu ne oglaša z glasnim brr, prav skrivnostna in nedostopna je. Tam pod gostim kopinovim grmom, obraslim daleč naokrog z reso, s trnjem in praprotjo, je med gabrovima koreninskima izrastkoma majhna, naravna globel. To mesto poseča samica kaj rada, izginja v gostem grmu ter se mudi tam dan za dnem več časa. Samec pa jo išče bogve kod okoli, cicericija in bega, uganja različne pustolovščine ter si reši neko-likokrat le s težavo golo življenje.
Ko pa se začenjajo oglašati med drevesnimi vrhi kobilarji s hreščečimi glasovi, vodi samica že nežni zarod po kopinju in praproti. Iz desetero, na enem koncu več ali manj priostrenih, svetlorjavih jajčec z večjimi, živorjastimi pegami se je izvalilo devet rumenkastih, s puhom pokritih mladičev, ki so sledili materi takoj, eno še z jajčjo lupino na hrbtu. Mati pa zna tudi dobro skrbeti za telesni blagor svojih otrok. Ne daleč od gnezdišča so si nanosile črne mravlje ogromno kopico bilk in raznega drobirja ter si ustvarile stotine umetnih hodnikov v notranjost. Spomladi pa jim je zločesta žolna razkopala umetno zgradbo, jim izvrtala globoke luknje v grmado ter jim deloma pobrala skrbno shranjene mešiče. Tu sem je peljala koklja lični zarod, izgrebla navzlic srditim mravljincem bel, drobnemu jajčecu podoben črviček iz kupa, sklicala družbo in, glej, takoj so razumele bistroumne stvarce svoj posel. Globoko v izvrtane luknje so se zarili piščanci, z nežnimi nožicami so razgrebali dno in si s tečnimi mešiči naphali golše do vrha. Nato pa jih je sklicala starka pod peruti ter jih ogrevala čez noč pod varnim grmom črnega trna.
A tudi skrbna je koklja za zarod ter ga brani hrabro ne glede na lastno nevarnost. Drugi dan, ko so se izvalili mladiči, jih pelje starka po gošči navzdol. Od časa do časa postane, gleda s stegnjenim vratom po okolici ter vabi zaosiajalce, da
se ne zakasnejo. Ob taki priliki zapazi veverico, ki je prav po tihotapsko priplezala po gabrovem deblu ter se s hitrimi skoki bližala najzadnjemu mladiču, ki je brskal po tleh, nič hudega sluteč, in preobračal listje. Kakor hudournik se požene starka proti dolgorepi sveiohlinki, odskoči za pol metra od tal ter ji priloži s perutjo tako krepko klofuto, da se zavali drzna razbojnica kakor snop po strmi rebri ter zbeži, kar jo nesejo noge, na najbližnje drevo in po vejah v stran iz nevarne okolice. A tudi mladiči so brezpogojno vdani mamici in se ji brez ugovora pokorijo. Rezek fiji iz višine pretrese za trenutek ozračje, ki mu sledi namah polglasen svarilen krik koklje. Kakor da se je pogreznila družba v zemljo, ni nikjer več mladiča, če gledaš še tako pozorno na mesto. Kjer je malo prej še vse gibalo v travi m praproti, je zdaj grobna tišina. Le koklja stoji na starem mestu z visoko stegnjenim vratom ter zre s strahom v višino, nato se stisne i ona pod gosto kopinovje. V veliki zavojici se pripelje kragulj nad gozd, zakroži ter izgine v veličastnem loku za hrib. Se nekoliko časa traja mir v rebri, nato pa se prikaže stara na pozorišču, zakliče in namah oživi okolica. Iz vsake jamice, večjega travnatega šopa ali izpod peresa praproti lezejo drobnici na dan in se podijo zopet brezskrbno okrog mamice.
Dan za dnem je vodila samica nežni zarod po gošči, kjer jim je narava medtem priskrbela obilo raznovrstne hrane. Ne-broj različnih drobnih žuželk lazi in skače po zemlji, brenči in šviga po zraku, ob parobku pa rdečijo v travi sočne jagode. Zato se mladina tudi naglo razvija. Že čez pet dni morejo piščanci za silo frčati, čez teden dni pa zbrnijo ob času nevarnosti že prav dobro na drevo.
Toda nesreča ne praznuje nikoli. Nekoč preseneti družbo rjavka v kopeli. Mestoma se nahajajo niže doli svižnata tla, ki posebno ugajajo lahkoživi druščini. O tem pričajo poznavalcu narave male jamice v zemlji in izgubljena peresca v okolici. Preden se more rešili družba na jelšo, pograbi lisica v zraku mladiča ter ga odnese. Še dva upleni koklji zahrbtno skobec, ostalih šest pa raste, se razvija in zadobiva od dne do dne več perja, spretnosti ter samostojnosti.
Sicer pa so vroči meseci žalosten čas za leščarke. Stari klatež se je že vrnil nazaj k družbi, a nič več mu ni do petja. Nič več se ne glasi ob jutranjih in popoldanskih urah nežni cicerici-cici-cuj po rebri ko pomladi, nič več ne teka in ne bega brez prestanka z našopirjenim perjem; slabe volje in leno se tišči večidel dneva v senci, včasih pri družini, večinoma pa kje v bližini. A tudi njegova zunanjost se je očividno izpremenila.
Mršav je in o krasnem, črnem podbradku ni govora. Pusta je doba misiive za perjad v gozdu, posebno dokler se še letalna peresa niso do dobra razvila. Tedaj so leščarke tudi najbolj skrivnostne ter ne pridejo izlepa človeku pred oči. Šele po vročih pasjih dneh se kreta jerebova družina od dne do dne bolj živahno po rebri, a pravo veselje do življenja in petja dobi stari jereb šele, ko se more ponašati zopet z ličnim, oglenočrnim podbradkom.
Odpotovala sta na jug zlatovranka in kobilar, izselila se srakoper in penica, podgorelčki pa in grlice se zbirajo v večje jate. Mlade leščarke so se že do cela osamosvojile, mladi samci poizkušajo že s svojim cij-cici posnemati očeta petelina, vsak dan bolj se raztepe družina po zelenem pogorju, posebno v jutranjih in večernih urah udarja na uho zdaj tu, zdaj tam nežna kitica. To je čas, ki ga pričakuje z nestrpnostjo pravi lovec.
II.
Dežuje, kakor da je ves polk pridnih predic na delu in spušča neprenehoma dolge niti izza sivkastega nebesnega obloka na omračeni svet. Enolično pliskajo vodne kaplje, ko padajo na zemljo, se zbirajo v curke, rastejo v potočke ter drvijo neumorno naprej. Od časa do časa pogleduje stric Nace skozi okno pritlične hišice ter opazuje vreme; nato pa snaži iznova svojo lovsko puško.
»Ali ni danes ne misliš ostati doma, Nace?« ga vpraša očitajoče skrbna zakonska polovica. »V tej poplavi bi lazil pač zaman okoli.«
»Kaj veš ti, Jera! Preden mine pol ure, bo nevihte konec in sijalo bo zopet solnce. Čez uro se uleti voda in kolikor toliko posuši svet. V gozdu bo sicer še nekoliko vlažno, a baš ob taki priliki se glasijo leščarke v rebri posebno rade. Kakor da se hočejo odškodovati za burjo in dež. A tudi ostala divjačina prihaja po plohi predčasno na pašo, saj se gibljejo celo tvoje kure po nevihti bolj živahno kot sicer. Brez plena, upam, ne pridem danes domov.«
Tako je res bilo. Čez dobro poldrugo uro jo maha Nace že po skalnatem potu, ki vodi prek rebri. Ohlapen pajčolan pokriva dolino ter propušča le nejasne obrise predmetov. Gozd pa je živozelen, vzduh čist, nebo jasno. Solnce pošilja žarke že nekako poševno iz jugozapada v reber, skalnata tla so že po večini suha, mestoma še leskeče na veji vsak trenutek v drugi boji kakor demant vodna kapljica ter se veča, dokler ne kane na tla. Kosi žvižgajo, ščinkavci ščinkajo, niže doli žlabudrajo
šoje. Veverica sedi z visoko privzdignjenim repom na zadnjih nogah pod grmom ier obrača s prednjima lešnik, da mu izdolbe z dolgimi glodači luknjico. Zdaj opazi lovca, pograbi lešnik s čeljusiima ier jo popiha v dolgih skokih na cer.
Dober sireljaj od cera sioji ob poiu gaber. Nace se posiavi za drevo, pripravi in napne puško, počaka še nekoliko minui, naio pa viakne koščeno piščalko, ki jo nosi obešeno na zeleni vrvici okrog vraiu, z luknjico navzdol med prednje zobe, drsa s spodnjo ustnico primerno ob večji odprtini ier izvablja na ta način iz glasbila mojstrsko klic gozdnega jereba.
Cicerici-cici-cuj! Z glasnim brr se spreleti nekje pod njim le-ščarka. Pozorno zre Nace v to smer, drži z obema rokama napeto puško, med zobmi pa piščalko, kakor da kadi svaljčico. Kar prileti na gaber pisana šoja, steguje vrat, se ozira radovedno okoli ier opazi za deblom napol zakritega lovca. Kakor bi jo bil pičil gad, zavrišči glasno in hreščeče, se spusti z veje ter izgine v naslednjem trenutku v goščavi. Hkrati pa zazveni Nacetu na uho kakor odgovor na šojin krik milozvočna jerebova kitica nekje izza debla pod lovcem. Mirno stoji Nace za gabrom in vpira pozorno oči v smer, odkoder prihaja odgovor. Toda tako dobro se skriva leščarka za deblom, da je ni mogoče opaziti.
Cicerici-cici-cuj. To izda. Našopirjen kakor puran, kadar vozi kočijo, priteče petelinček z visoko stegnjenim vratom izza debla, drobni urno po rebri navzgor, obstane za trenutek, da bije v oči oglenočmi podbradek, in se ozira okoli. Namah šine goreč blisk izza gabra, pok pretrese ozračje, sive meglice zastrejo strelcu za trenutek razgled. Naglo se pripogne ter opazi, kako se vali pisana kepa po rebri navzdol.
»Vražja smola! Ako je le še iskrica življenja v njem, je izgubljen in si bo mastila ponoči košatorepka ž njim brke. Niže doli je grmovje, praprot in trava. Vražje delo celo, ako obleži v najugodnejšem slučaju na mestu, kjer se ustavi. Da bi imel vsaj Jelo pri sebi! Pa preveč se mi je mudilo danes z doma, da bi si jo bil šel izposojat od Zemljičevih. Prepozno je. 2e se nagiblje solnce k zatonu, polna luna pa bo šele čez štirinajst dni.«
Vse te misli se razpredejo druga za drugo v glavi skesanega grešnika, ki je streljal brez potrebe neverjetno lahkomišljeno navzdol v strmo reber. V skrbeh se popraska za uhljem, potegne naboje iz cevi ier se spušča s prazno puško po rebri, da poišče plen. Tam, kjer je stal petelinček, ko je ustrelil nanj, leži nekoliko pisanega perja. Pod tem mestom opazi na kamnu krvav sled. Kjer mu je izginila prekopicujoča se gruda izpred oči, leži drugo pero, niže doli malo nad stezico, ki vodi nad grmovjem skozi
reber, še eno. Odtod naprej pa ni nikakega znaka več. Sem ier ija preprede mož okolico, a o jerebu ni sluha ne duha. Mračna senca prišuia iz doline po rebri navzgor. Nace zapiči zeleno vejico v gručav svet na mesto, kjer je prej našel zadnje jerebovo peresce, nato pa se poda slabe volje proti domu.
Solnce je zašlo za grebenom, vrane jadrajo žurno pod škrla-tastim nebom, v praproti ob potu zacvili hrčica. Na prelazu opreza zajček v dvomu, v katero smer bi jo ubral nocoj. Namah pa zrasle v stožec, privzdigne ušesi ter jo pobriše nazaj v varno goščavo. Po potu prihaja Nace; zamolklo odmevajo koraki v gluho noč ...
Motno se dviga drugo jutro solnčna obla nad vzhodnim grebenom. Čez noč je preplavila gosta megla kraj ter zamašila doline in kotline v okolici, da gledajo le naj višji vrhi iz poplave kakor zeleni otoki iz valovitega morja. Vlažno je v rebri in tiho, praznično tiho, kakor da so se izselili čez noč številni prebivalci, ki navadno razveseljujejo z mnogoličnimi spevi potnikovo uho. Tišino motijo le koraki po kamenitih tleh, ki donijo danes nekako pridušeno skozi gosti vzduh.
Nace je z Jelo, da poišče včerajšnji plen. Nima sicer dosti upanja na uspeh, saj mu tudi Jela ne bo izsledila izlepa v tej vlagi jereba, če mu ni ga že ugrabila ponoči kaka roparica. Toda poizkusiti hoče, kar mu nareka dolžnost. Ne gre za malenkosten dobiček, temveč za to, da reši bolečin in trpljenja nedolžno žrtev svoje lahkomiselnosti.
Tako premišlja lovec, ko hodi po spodnjem potu proti mestu, kjer ni mogel najti včeraj jereba. Toda še preden pride na cilj, opazi sredi steze prgišče pisanega jerebovega perja na mestu, kjer se je mastila rokovnjaška košatorepka s slastno pečenko, ki ji jo je nehote preskrbel Nace z nepremišljenim strelom prejšnjega dne. Skoro da je privoščil lovec tatici plen, ki mu je delal prejšnji večer težko vest.
»Brezpredmeten je torej postal pohod. Toda, ker sva že tukaj, Jelica, zakaj bi ne poizkusila sreče, čeprav bo težko kaj,« govori Nace psici, ki duha z zanimanjem po perju ter otepa naglo s košato metlo sem ter ija po zraku. »Po strani jo zavijeva navkreber, da prideva zopet na pot, ki vodi proti vrhu; tam si hočeva poiskati primerno stojišče ter spraviti saj nekoliko življenja v gozd.«
Onstran skalnatega roba, ki seka gozd vzdolž ier odcepi nagnjen, žlebu podoben dol, porasel do srede z gabrovino, niže doli z leščevjem, se postavi Nace za edino smreko, ki stoji kakor orjak med pritlikavci in nadkriljuje daleč sosedno drevje. Še
lovec, 1922.
241
enkrat hoče poizkusili srečo, ki mu je, odpovedala na dveh drugih mestih, ter zažvižga s piščalko polglasno nežni jerebov napev v vlažno meglo. Nič spreleta, nič odgovora. Čez nekoliko časa ponovi lovec klic ter napenja oči, da bi predrl gosto meglo, ki mu dovoljuje razgled kakih petnajst korakov v okrožju. Tu se zamakne žival na levi za deblo ter se vtopi v naravnem jarku. Kakor vkopan stoji Nace za deblom, drži puško krčevito z rokama ter zre pozorno v smer; za njim leži mirno psica. Hipoma se vzpne iz globeli rjava glava s priostrenima uhljema, rtast gobček se prismehlja iz kotanje, lokavo oprezajo oči v svet. Ta trenutek poči strel in pade povelje: »Prinesi, Jela!«
Tak je lov vobče Danes ti obeta najkrasnejše vreme obilo plena in zabave, pnnese pa le jezo, neuspeh in kes, jutri pa ti ne obeča čemerno nebo ničesar, a vendar korakaš ponosno z lisico proti domu. V prav posebni meri velja to pravilo za lov na leščarke s piščalko v jeseni, ki je edino lovski. Ves trud je n. pr. zaman, ako veje v zgornjih plasteh jugozapad, če vabi žarko solnce lovca še tako prijazno iz sobe. V takih dneh so najbolj preizkušena mesta kakor izumrla. Drugič mu veleva gost, vlažen vzduh ostati doma; naglo pa raztopi solnce meglo in razčisti sapica nebesni obok. Po taki izpremembi se oglašajo leščarke posebno rade.
Najlepši je gozd, ko sta ga zapustila kovaček in taščica, ko se selijo proti jugu drozgi in ščinkavke z mladiči. V vseh mogočih pisanih bojah blešči, kakor da hoče z barvnim veličastjem prikleniti nezvesto družbo nase ali ji saj otežkočiti slovo. Z ne-odoljivo silo privlači tedaj lovca in pravega ljubitelja narave.
Za precejšen lok se je že povzpelo žarko solnce na vzhodu-jugo-vzhodu po sinjem nebesnem oboku, raztopilo že docela na senožeti ob robu gozda belo slano in prijetno ogrelo zelencema, ki stojita na križpoiju, odrevenele ude.
»Recite, kar hočete, gospod učitelj, a več uspeha smeva vendarle pričakovati bolj v sredi rebri ko pa v dolini, saj ceni leščarka prav tako solnčno toploto kakor midva.«
»Pa bodi po tvojem, Nace,« odgovarja Zemljič lovcu, »toda ako ne dobi Jela opravka danes, bom moral iz obupa popiti sam vso izvrstno slivovko, ki jo nosim s seboj, ako me boš h še tako žalostno gledal.«
Po teh besedah jo mahneta lovca z Jelo navkreber po kolovozu, ki vodi v zavojici zložno navzgor proti grebenu. Toda nista se še prav oddaljila za streljaj od križišča, ko zbrnita leščarki skoraj s kolovoza navzgor v reber v leščevje.
»Tu ga imaš, vraga!« zakolne učitelj ter postoji. »Ti sta pač prisluškovali pogovoru, zdaj gresta pa ostalim pravit. Hentaj, Nace, nič ne bo s slivovko!«
»Gospod! Jaz pa trdim, da je to izredno srečen slučaj, ki ga ne smeva zanemariti. Ti prikličeva brez dvoma, samo pazite, da ne ustrelite samice, ki se skoro gotovo nahaja v petelinovi družbi. V loku ju obideva ter se ju lotiva od one strani. Nazaj torej in po pešpotu nekoliko korakov v reber, nekako tja do gabra, kjer ste prekopicnili lansko leto lisjaka!«
Naglo jo mahneta moža nazaj čez križpotje in nato tiho po stezi navzgor do gabrovine. Tu se postavita nekako pol stre-ljaja narazen, se krijeta kolikor mogoče za debli, Jelica pa se stisne za Zemljičem k tlom.
Nežno zadoni zvočni cicerici-cici-cuj izza gabra, kjer stoji Nace, v gozdno tišino. Glasen brr v gostem leščevju je odgovor klicu, kateremu sledi kmalu nato strel in Zemljičevo povelje: »Išči, Jela!« Skoro istočasno prhutne rjava senca nad Nacetovo glavo, zavije po bliskovo mimo gabra med drevje ter prepusti lovcu komaj toliko časa, da vrže puško ob ramo ter ustreli, ne da bi mogel prav meriti. Duševna prisotnost in hitra odločnost nagradita moža z uspehom. V smrtnih krčih bije skob-čeva samica s perutima pod gabrom.
»Izvrstno, Nace! Ta nama ne bo več pasla leščark,« mu ploska nizdol Zemljič ter pozabi skoro na Jelo, ki prihaja iz leščevja in nese v gobcu krasno pisanega ptiča z ogljenočrnim podbradkom. »Veš kaj? Take razburjenosti ne more prenašati lovec brez izdatnega krepčila. Poberi torej rokovnjača, pa pridi doli na požirek!«
Kakor vzdigne okrogla poskočnica zaljubljeno kmečko dekle izza mize, tako rade volje izpolni Nace drugovo željo.
»Tako, gospod učitelj! To pa v spomin na vašega prvega letos!« S temi besedami izpuli lovec jerebu pero iz repa ter ga zatakne Zemljiču za klobuk. »Upajva, da ni zadnji danes!«
Zares ni bil zadnji. Ko sta jo nekako proti solnčnemu zatonu mahala proti domu, se je ponašal Zemljič z dvema jereboma in z dragocenokrzno kuno zlatico, Nace pa z enim in s skobčevo samico.
Navzlic temu pa, da sta hodila Nace in Zemljič še klicat do prvega snega v goli gozd v rebri in se jima je še posrečilo postreliti nekoliko teh ptičev, je zvenel, ko sta strla solnce in jug na pomlad ledene spone in so radoznalo polukali zlatnati jegliči iz napol zmrzlih tal, po gabrovini v rebri zopet nežni in neizmerno koprneči cicerici-cici-cuj.
M. S.:
Lov na podonavske jelene.
i.
Sanjalo se mi je, da lazim v slovenskem Koroianu po »jepi« nad janežičevo kočo za divjimi kozami in da se razgledujem daleč prek obmejne črie proii Velikemu Kleku. Cesto se mi sanja o tem kakor otroku o mamici, katero mu je vzela nenadno bela smrt. Pozdravljena, siva Kepa, obžarjena od jutranjega solnca! Ali nisi s svojimi severnimi pobočji naš zeleni grob in mejnik suženjstva in svobode našega naroda?
Naglo sem se vzbudil iz sanj ter pogledal skozi okno. Ob pol izsušeni mlaki je stala kakor kip siva čaplja in strmela v umazano-zelenkasto vodo. Ob tem pogledu sem se zavedel popolnoma ter strmoglavil namah z vrha sinje Kepe naravnost v široko Donavo, kajti moje bivališče je v Tikvešu na državnem posestvu Belje. Tikveš je ime kraja v podonavskih gozdih ob mogočnem nasipu, ki brani donavskim poplavam prosto pot. Poleg upravi-ieljske in dveh logarskih hiš stoji še ena za prenočišče gostov in uradnikov, katere zajame na lovu ali v službi sredi te samote mrak. Sicer ni žive duše daleč naokrog in gozdarju je med donavskimi vodnimi rokavi, močvirjem, trstjem, dolgočasnimi topoli in jokavimi vrbami edini sosed divjačina.
V tisti beli hiši za goste, katera ne spada po svojem slogu prav nič v pokrajino, sem se vzbudil omenjenega dne precej pozno, kar se ne sme dogajati pri gozdarju in lovcu. Ali koristno je bilo to dolgo spanje po tolikih dneh kratkega dremanja, ko smo dan na dan spremljali lovske goste, hodili pozno spat in vstajali uro pred zoro.
Pozdravil me je dan zadnjih sepiemberskih dni, kakršnih je bilo v suhem letu 1921. toliko v teh krajih. Tedaj se je ozrla čaplja, sivi nepremični kip se je zazibal in sloki ptič je odplaval. Tudi jaz sem kmalu za njim izginil skozi vrata, poštorkljal po lesenih stopnicah v pritličje in stopil na prosto.
Pred logarsko hišo so stali novo došli gostje. Veselo presenečen sem spoznal v krepki, častitljivi postavi gospoda I. H. Pospešil sem korak, da se mu predstavim kakor tudi drugemu gostu gospodu I. Š. Nič manj nista bila iznenadena gosta, ko sta spoznala na mojem pozdravu, da sem Gorenjec. Ko se je pridružil še šumarski knjigovodja, smo bili štirje lovci — Slovenci. Zazvenelo je domače narečje in stopnjevalo v prijetnih pogovorih razpoloženje, katerega ni motila niti moja opomba, da jelenje poja-nje že popušča in da pevski zbori rogačev pojemajo.
Tu se vrši jelenje pojanje največ v sepiembru, iorej skoro mesec prej koi v Karpatih. Preteklo leto se je pričelo še posebno zgodaj in se završilo hitro, ne da bi doseglo pravega viška. Pač pa je bilo zadnje pojanje, ki oživi po glavnem, izredno živahno, tako da so se glasili slabejši jeleni še pozno v oktobru.
Podonavski jelen je nižinski in je poseben tip, ki se loči po svojem stasu in rogovju od tovarišev, n. pr. v Karpatih.
Popoldne se je pripeljal še glavni ravnatelj posestva, da pozdravi gosta, nakar smo naredili načrt lova za predvečer. Okrog treh popoldne so začeli godrnjati prvi slabejši jeleni. Odrejena voza sta bila uro pozneje na mestu ter se je odpeljala vsa družba na zaslišavanje. Peljali smo se ob Stari Donavi, sedanjem donavskem rokavu, do plitvega mesta, kjer so krenili vozovi na drugi breg, v lovišče Petreš, ki ga obleka pravkar omenjeni vodni pretok. Petreš meri okroglo 10.000 oralov in je zibel jelenov. Vse lovišče je prepreženo z vodnimi jarki, ki se vijejo med močvirjem, trstjem, livadami, pasovi gozda križkraž brez konca in kraja. Ker ni palo leto in dan v teh krajih skoro nič dežja, sta izpili suša in vročina sicer razsežne bare, da so bile to leto suhe kakor vse manjše vodne pretoke. Ljudje so kosili travo po močvirjih, kjer so lovili leta in leta zaporedoma ribiči ribe z velikimi mrežami. Po vseh teh razsežnih planjavah smo mogli voziti to leto s konji in le pazljivemu opazovalcu so pričala drevesna debla, 2—3 m visoko pobeljena od prinesenega blata, da je drvelo leto prej tod tekoče jezero in je stala voda do roba visokega nasipa, za katerega je morala pobegniti vsa divjačina, da se je rešila potopa. Sicer pa poplavi voda redno vsako leto celo po večkrat te kraje, da ostanejo le posamezni ozki hrbti več ali manj suhi. Zato stoje vse logarske hiše na umetnih nasipih in so ob visoki poplavi kakor majhni otočki sredi morja mogočne Donave. Ob takih časih zamenjajo ljudje vozove s čolni. Kadar pa plane po trdi zimi led po vodi navzdol, rušeč bregove in uničujoč mlajše gozde in nasade, tedaj preneha na tem grozečem veletoku vsako življenje. Ti kraji kažejo torej vsako leto popolnoma različni lici.
Prešli smo, kakor sem povedal, z vozovoma pretok na pe-treško stran, ker je bilo vodno stanje za 5 m niže od onega pred letom in rokav mestoma suh. Zavili smo proti Semenči bari, kjer se je javljal zadnje čase močan jelen šeslnajsierak. Bilo je oblačno in neobičajno hladno. Vlekel je krepak veter, kar je bilo neugodno. Jeleni so se oglašali zelo slabo. Ko so se začela prikazovati izmed skrivljenih vej stoletnih, votlih hrastov in sivih debel topolov široka, v vetru valujoča polja vitkega trstja, smo zadr-žavali konje in vozili ob robu gozda v korak, motreč livade in
osušena močvirja ter bare med šumečimi stenami trstja. Razen nekaj posamičnih košut in jelenčkov ni bilo videti nobenega tropa in v ostrem pišu, ki je vršel prek pokrajine, nismo culi nobenega jelena. Ti splošno v teh krajih niso plahi in posebno ne pred vozovi, če še tako ropočejo. Teh so povsem vajeni in na par sto korakov gleda jelenja čreda, mirno stoječ, vozove, ki gredo mimo nje. Malim tropam ali posameznim jelenom je možno priti z vozom na nekaj korakov blizu. Sicer je pa ta plemenita žival v tem oziru jako pametna ter loči in spozna hitro Seljaka, ki vihti sekiro ali ubira umerjeno s palico v roki pot, od človeka, ki se vleče prihuljeno od drevesa do trstja, znamenje, da nima nič dobrega za žival v mislih.
Na kraju, kjer se je navadno oglašal star rogovilar v številnem spremstvu svojih lepotic in mladeničev, smo stopili z voza ter se razkropili na oprezanje. Nobenega glasu ni bilo slišati. Samo kadar je prestal veter za trenutek, se je culo semterija iz daljave zamolklo rukanje jelenov. Obšli smo vse trslike in livade, ali starega z njegovim spremstvom ni bilo.
Radi težkih oblakov se je začelo zgodaj mračiti. Ker je treba po poti skozi gozd, kjer leže križem debla palih dreves in prete polomljene veje, da ti razpraskajo oči, za silo videti, posebno še, ako se voziš, smo odrinili proti domu. Vzrok, da se je umaknil jelen, je bil ta, da so prignali dan prej baš v ta kraj seljaki na želod velike trope prašičev, katerih miroljubna divjačina ne trpi rada in še posebno pastirjev ne, ki ne naganjajo v družbi svojih ovčarskih psov požrešnih ščetinarjev z najmilejšimi glasovi.
Dobro uro pozneje smo sedeli pri okusni večerji, katero je pripravila žena tamkajšnjega logarja, ki je prava umetnica pn ponvi. Omizje Slovencev sredi donavskih gozdov! beseda je tekla gladko in s kristalnim baranjskim vinom je rasla Židana volja. II.
II.
Vzbudil sem se ob prvem svitanju, medtem ko se je logar zaležal. Voza ni bilo na mestu. To pač niso naše gore listi in imajo za nas le toliko smisla, kolikor treba, ker so tostran naših meja.
I. H. sem pozdravil že pripravljenega. Po polurnem čakanju in potem, ko sem naročil logarju, da naj pride voz za nama na določeno mesto, sva odrinila peš. Dobrih sto korakov od hiše sva se prepeljala čez donavski rokav ter stopila v lovišče Petreš. Od vode so se vzdigale sive čaplje, ki so izražale s hreščečim
kričanjem svojo nejevoljo, da sva jih molila pri zajuirku. Vlekel je precej močan vzhoden veter in je bilo izredno hladno juiro. Iz ozadja so se culi semtertja zalegli glasovi posameznih jelenov. Oglašali se pa niso nič prida.
Pripravil sem lovskemu goslu puško, ker je bilo možno, da srečava kakega lepega rogača, vračajočega se od vode. Vslcd suše se je bilo izsušilo močvirje in plitvejši rokavi, lako da so hodili jeleni, ki ljubijo mnogo vode, pil v glavno preloko. Hodila sva pozorno, ozirajoč se po bližnjih pašnikih in barah. Razen košu! in slabejših jelenov, ki se radi klalijo sem ler Ija v malih družbah in so pri lovu samo v napoto, nisva videla nič zanimivega. Pojajoč se jelen, ki ruka in se ponaša na odbranem prostoru, je skrajno nepazljiv. Pažnjo prepušča svojemu spremstvu, ki je zato toliko bolj oprezno. Kolikrat se je praskal in klel prevročekrven lovec, ki je drvel proti hropečemu jelenu, češ da ga ne zamudi, ko se je odtrgalo hipoma iz neposredne bližine krdelo oprezujočih košut, ki so potegnile v velikanskih skokih zaljubljenega mogotca s seboj 1
Krepko za svoja leta je stopal častivredni lovec, ne meneč se za veliko roso, ki je bila pala v hladnem jutru, da je kar teklo od bičevja in drevja. Izrazil je bojazen, da ne prideva morda prekasno, ker je nebo pred nama že žarelo v solnčnih žarkih. Zagotovil sem mu, da rukajo jeleni še dve uri po solnčnem vzhodu dobro in da se nama ni treba posebno danes bati, da bi utihnili, v kolikor so se sploh oglasili, ker se hladno jutro ne bo brzo segrelo. Motil je pa veier. Tako sva prešla pol pota, razgledujoč se po dolgih, izsušenih barah, kjer so stali jeleni v večjih in manjših krdelih ali posamič ter neverno in pozorno motrili zgodnja prišleca. Ker je pot večkrat presekala bičevje, sva parkrai presenetila na kratko razdaljo dolgokrake postopače, ko sva hipoma stopila izza gostega kritja. Močnejših jelenov pa ni bilo na spregled in tudi cula jih nisva v dosegljivi bližini. Celo iz Menteša, kraja, kjer sem imel »privezane« in kamor sva bila namenjena, ni bilo čuti mnogo glasov. Prišla sva že do znanega Drekete-mosta brez dobrih znamenj in tudi Drekete-bara je bila prazna.
Hodila sva že pol ure s pospešenim korakom. Ker nisva čutila v bližini nič za naju pripravnega, je postajala pot dolga in se je vlekla leno izpod nog. Glasovom po malo kličočih jelenov se nisva mogla kar nič približati. Zdelo se je, da so vedno v enaki razdalji, da beže z nama naprej. Skoro me je začel obhajati dvom, da bi bilo tudi s »privezanimi« kaj. Obšel sem bližnje pašnike, ko je gost pri mostu malo počival, ali velikega jelena ni bilo nobenega na njih.
Zavila sva malo levo po izsušeni bari med dvema slenama visokega irsija. Tu nama udari na uho globok, zategel glas iz polnih prsi. Veter je glas še ojačil, tako da sva za trenutek obstala, češ sto korakov za trstjem mora stati godec. Vedel sem za njegovo mesto. To je bil eden »privezanih«, ki je nato malo zahropel. Oglasil se je drugi, zahropel tretji, zagrmel je močen glas tu, tam zopet nižji iz mladega grla, kakor bi zamukalo tele. Koncert je oživel. Krepko sva stopala med ne preveč nežnim mukanjem, rukanjem in hropenjem, a bare ni hotelo biti konec. Na teh prostranih, ravnih ploskvah se človek silno vara v daljavi. Moj rogati znanec je vabljivo rukal na drugi strani trstja. Ker sva videla daleč predse, je bila posebna opreznost odveč. Daši sva poplašila kako košuto, ki je stala prikrita na robu irsija, ni bilo to najinemu namenu v škodo. V tem gostem skrivališču ve žival, da je varna. Zato ne beži daleč, nego po navadi' le toliko, da se skrije, in pusti, da gre človek mimo. Smer vetra je bila ugodna.
Končno sva se ustavila tostran trstja v isti višini z jelenom, da se pripraviva na zalaz in da se lovski gost malo oddahne. Navzlic hladu sva bila skoro oznojena in malo zasopla. Za veličastni hip, ko prisloni lovec križ daljnogleda na pleča rogatemu orjaku, mora biti roka mirna in čelo ne znojno, da se ne orosi daljnogledu leča. Pregledal sem še enkrat puško in stekla, če je vse v redu. Prva leča je bila malo mlečno motna. Odvil sem jo z daljnogleda, ali osnažiii je nisem mogel. V sestavljeni leči je bilo namreč popustilo lepilo in se meglenobelo usedlo na steklo.
Jelen je zahropel prav na ušesa, tako da sem se zbal, da naju ne pride gledat skozi ozki pas trstja, kar bi ne bilo priporočljivo za najin uspeh. Ker je bil tudi visoki lovec mnenja, da je bolje študirati jelena in ne leče, sem brzo zložil steklo.
III.
Skozi trstje vodi v krajih, kjer je dosti velike divjačine, mnogo od nje izhojenih stez, ki se stekajo k ležiščem ali pa so prosti prehodi skozi goščavo, po kateri se na celo zelo težko gazi in še to s silnim truščem, ker se lomijo ob vsakem koraku stebelca. Ako plane skozi trstje krdelo bežečih jelenov, nastane lomastenje, kot bi se odpiral pekel, in neveščemu bi stopili v prvem presenečenju lasje pokonci in znoj na čelo, osobito ponoči. Poiskal sem tako prečno stezo in z gostom sva oprezno izginila v goščavo, ki je vršela in se zibala v vetru. Ako stoji človek v trstju, spozna šele, kako slabo je cenil celo na majhno daljavo njegovo višino. Vitka, gosta stebla mu segajo dvakrat
čez glavo in, če je lo poleli, ko ga žge navpično solnce, dobi nehote vtis, da se nahaja v iropičnih močvirjih, kjer se mu bo zarežal vsak trenutek nasproti obraz kakega pisanega tigra.
Tudi za naju je nastopil oni svečani trenutek, ko se odloči uspeh ali neuspeh. Po glasu sva vedela, da mora stati jelen neposredno onstran trstja. Vsled bližine bi naju lahko začutilo njegovo spremstvo ali celo zagledalo, ker čisto tiho ni mogoče ih nikdar skozi to goščo, in namesto mirnih, mogočnih postav bi videla samo nekaj migajočih krakov, ki bi izginjali v nasprotnem trstju. Nehote udarja srce krepkeje v takem položaju. Na kljuki steze, nekaj korakov od roba, sva obstala v trstju. Solnce se je pomaknilo toliko više izza gozdov, da so pozlatili žarki pred nama razprostirajočo se sliko. Kakih 70 korakov slran je stala skupina starikavih vrb, v ospredju dve debli, kaleri je že položil veter na vlažno zemljo in pripravil na smrt. Tam je stalo krdelo štirinajstih košut, nekatere od njih na omenjenih padlih vrbah. Mirno so gledale velike, črne oči naokrog. Košute so stale v rumenih žarkih jesenskega solnca, kot bi nekaj pričakovale. Jelena m bilo. Kar zahrope v ozadju, zamolkel bas iz dna prsi udari na uho. Dih zastane za Irenuiek. V lahkem teku pride šesinajsterak, glavo dvignjeno in mogočno rogovje potisnjeno na hrbet. Iz zevajočih nosnic in gobca se vali megla krepkih dihov v mrzli zrak. Ves trop košut se premakne proti jelenu iei sprejme mogočnega gospodarja v sredino. Zadovoljno grči orjak in ziblje svoje rogovje. Nato se pomakne pred spremstvo, katerega je obhajalo v spodobni razdalji več manjših jelenov, dvigne glavo, posluša, položi rogovje po hrbtu, zlekne vrat in zagrmi izzivalno proti svojemu tekmecu, ki je pravkar odhropel nekoliko sto korakov više od naju.
Medtem je oprl lovski gost na mojo ponudbo, ker ni bilo druge opore, puško na mojo ramo ter opazoval velikana skozi daljnogled. Krepko sem vprl nogi, da sem stal kolikor možno mirno. Orjak je kazal pleča in silne prsi so valovile v jakih sunkih glasu komaj 70 korakov od naju.
Rezek pok je presekal zrak. Krdelo se je zamajalo in spustilo v skok. Zalito telo se je hipno streslo, jelen je udaril z zadnjima nogama, se okrenil in zbežal, še vedno z dvignjeno glavo. V počasnem teku se je oddaljeval in trenutki oslrega pričakovanja so napeli živce. Žival je bila strel naznačila. Skoro jo je zakrilo redko bičevje, ki je zahrščalo. Nato so zapokale veje na tleh ležeče vrbe. Jelen se je zrušil.
Oprezno, s pripravljeno puško sem se približal, a jelen je bil že mrtev. Še v smrti je ležal ponosno. Sivemu lovcu sem
čestital in mu pripel zeleno vrbovo vejico. Drugačne tu ni. Skoro nato se začuje klic in na najin odziv je bila v nekaj minutah na mestu vsa večerna družba, ki je prišla z vozom za nama ter tudi čestitala k lovski sreči.
Ko je podal logar gostu jelenova zoba, ki ju je bil izdrl, in si je naš lovec zagotovil še enega rogača, sva se poslovila in krenila proti kraju, kjer je izzival četrt ure prej tekmec, oddaljen kakega pol kilometra.
Solnce je že stalo precej visoko. Ura je hitela prek osme Jeleni so se oglašali poredkoma. Bili so po največ bolj telečji glasovi mladih rogoviležev, ki so se poizkušali z rukanjem in s pretepanjem. Klopot rogovja igrajočih ali pretepajočih se jelenov se čuje daleč. Taki dvoboji so zelo zanimivi. Imajo pa včasih žalosten konec, ker poplača ta ali oni vročekrvnež svojo bojevitost s smrtjo. Jelen je v času pojanja zelo ljubosumen na svoje lepo spremstvo. Ima pa vzrok za to. Košuta-lepoiica ni ravno zgled zvestobe in drugih kreposti. Zato nastopa stari godrnjač prav oblastno. Ako čuti, da se mu približuje nevaren tekmec, potisne spremstvo hitro v stran in napodi jezno vsako ženico, ki zaostaja in škili v smer, odkoder prihaja drug rukajoč mogotec. V takem slučaju zahteva sicer leni in lagodni gospodar brezobzirno pokorščino. Nemirno teka sem ter tja in okoli tropa, zganja svoje spremstvo na majhen prostor ter nejevoljno godrnja in rentači. Slabejše rogate lizune napodi v diru v primerno raz daljo, da bi ne vneli ti potepuhi srca kake device za časa njegovega opravka s tujim vitezom. Ko vidi, da je v hiši red in mir, se postavi pred svoj harem ter zatrobi izzivalno na boj. Kadar je slabe volje, morajo spremljajoči ga mladiči dobro paziti, da mu ne pridejo preblizu. Če si privoščijo mrvico težko dosegljive ljubeznivosti pri kaki lepotici, morajo storiti to za hrbtom starega.
Klicali so torej samo še mlajši na korajžo, pa še to bol) strahopetno, da bi jih ne zbatinali jačji, ki so potihavali. Zato sva pospešila korake, da bi prišla na mesto, preden bi se morda zavlekel stari na ležišče. Dospevši v bližino trstja pod gozdom, kjer je klical sosed ustreljenega navadno na boj, začujeva lomastenje. Takoj nato pritečeta iz bičevja dve košuti in se namerita na naju, ki sva obstala čisto na prostem. Petdeset korakov za njima pa priprha jelen, ki ju je lovil. Košuti, ki sta pazili na zasledovalca, sta naju opazili komaj na dvajset korakov in skočili v stran, sicer bi bil naju stari godrnjač, ki je bil zaverovan v svoj posel, v brljavosti podrl. Ko pa je opazil, da sta skočili košuti v dolgih skokih v stran in nista več izražali v kretnjah ljubimkanja, ampak presenečenje, se je ustavil, ko je prihrumel tik mimo naju,
ne da bi kaj videl, kakih 30 korakov pred nama ier se nejevoljno prestopal in zvedavo gledal, kdo ga moti. Zdaj naju opazi ter obstoji. Na njegovo nesrečo pa se ni mogel dosti hitro otresti obojestranskega presenečenja tako bližnjega in nenadnega srečanja. Že je bila naperjena smrtonosna cev in strel je odjeknil. Ogromno telo ponosne živali se je nalahko streslo, kot bi ga prešinil električni tok. Zbegan se je obrnil na mestu okrog in okrog nazaj v smer, kakor je stal, in se jel počasi oddaljevati. Kmalu je začel stopati korakoma in se ozirati plaho ter očitajoče na naju in postajati. Po obnašanju je bil ranjen ali v mehkejše dele, ali pa povsem zdrav in ni hotel opustiti kar na lepem zabavne igre s košutami, ki so bile pobegnile. Siresljaj telesa ob strelu pa je bil bolj znak, da je žival zadeta, kot da je samo presenečena od poka. Ali poznejše obnašanje je vzbudilo dvom v meni. Zato sem nasvetoval še en strel. Ko je počilo na kakih 130 korakov, se je jelen počasi obrnil proti trstju, ob katerem je dosedaj počasi in ponosno stopal, in izginil premišljeno nekaj trenutkov nato v njem.
Tudi midva sva se požurila skozi ozki in dolgi pas trstja do druge bare, da bi dohitela jelena še na planem in oddala morda še en strel. Jelen ima namreč cesto navado, da gre do zatišja navidezno mirno, ko pa je opazovalcu prikrit, zbeži jadrno. Zato sem pripomnil, ko ga ni bilo, da je gotovo prešel že trstje in baro, če pa je težko ranjen, je ostal v bičevju. Vrnila sva se na mesto prvega strela, da bi videla, kaj priča.
Medtem se je že bližala ostala družba in glasno klicala v svoji radovednosti. Z nekaj besedami sem ji razjasnil kar na daljavo položaj. Pri družbi se je nahajal tudi drugi lovski gost, dober lovec, ki je kmalu zaklical iz bližine drugega strela: »kri!« Dognali smo, da je jelen ranjen že od prvega strela. Po jako slabem krvavljenju nismo mogli dognati, kje je bil stopil v trstje. Obnašanje živali sem si razlagal le na način, da je težko ranjena. Zaključil sem torej, da se nahaja najbrže v bičevju, a da je treba počakati, da se rana razboli, oziroma da oslabi izguba krvi krepko divjačino. Velikokrat se zgodi, da preplaši lovec s prebrzim iskanjem s smrtjo se borečo veliko divjačino z ležišča, da zdirja obupana žival z zadnjimi močmi slepo v goščavo, kjer žalostno pogine in segnije, ker je ni mogoče najti.
Eden od družbe pa je izginil neopažen v trstje in nenadoma zaklical, da je našel jelena. Brzo smo bili na mestu, oddaljenem dobrih 50 korakov, kjer se nam je nudil veličasten in obenem pretresljiv prizor. Na majhni tratici sredi trstja pod tremi starimi, košatimi vrbami je ležal ranjeni orjak. Z mogočnim rogovjem
okrašeno glavo je držal pokonci. Iz velikih, pamelnih oči je sijala bolest in groza smrti. Od časa do časa je zaječal in globoko vzdihnil, da se je krčevito streslo močno telo. Nemo je stala vsa družba pod silnim vtisom umirajočega življenja. Nepremično je ležala plemenita žival in, ko ji je stresel rešilni strel glavo, se ni ganila.
Počasi se je nagibalo rogovje kakor podžagan hrast. Glava je polagoma klonila niže. Ena veja rogovja se je naslonila na zemljo. Orjak je izdihnil.
Logar je izvršil svojo lovsko dolžnost, mi smo pa sedli na došli voz in krenili proti domu po jamasii in grudasii poti, napravljeni od koles svobodno skozi prostrani labirint.
Popoldne je rogovje že stalo skrbno ovito in pritrjeno na avtomobilu, ki se je tresel od nestrpnosti. Prisrčno smo segli častitljivemu gostu in lovcu v roko in prhajoči stroj ga je odnesel.
Fr. Bračun:
Na Matevževo nedeljo.
Maievžek, po maieri Klopotec, sin v krstni knjigi nezabe-leženega očeta, je kazal zgodaj nevsakdanje zmožnosti. 2e v ljudski šoli je zlagal stihe na račun součencev in součenk, bolezen, ki ga muči še dandanes v obilni meri. To delo mu je sicer prinašalo v plačilo večidel bunke po Irdi bulici ali širokih plečih — kakor je pač naneslo —, kar ga pa ni poboljšalo. Tako je n. pr. »zapel« lakral:
Naša Francka je pa černa, černa kakor hostna serna.
Seveda ni bila opevana Francka »černa«, kakor ve vsak lovec, da ni nikdar »hostna serna«. Toda dasi trpita resnica in smisel, je čutil Maievžek in občuti še dandanes prijetno zadoščenje že z — rimo. Poleg lega kaže slučaj, da se je zanimal Maievžek že v prav zgodnji mladosti za Francke in srne, zopet bolezen, ki se ga drži še sedaj kakor klošč psa.
Trenulno je Malko, prej Maievžek, a po maieri še vedno Klopotec, imeniten gospod ter hlini dan za dnem veliko gorečnost v službi. To pa seveda le lakral, kadar pričakuje obisk, kateremu je treba dajali premišljene odgovore na silna vprašanja. Drugače si krepi mož ludi v uradnih urah živčevje kaj rad s krepkim zehanjem in si sladi maloplodno delo z »umetniškim sliholvorjenjem«.
Bila je predzadnja nedelja koncem septembra v zadnjem letu svetovne vojske.
V posebni sobici sedi »Pri beli gosi« sredi vasi po uspešnem lovu prešerna družba ler pričakuje vlaka, da jo popelje nazaj v mesto. Ustreljeno divjačino so shranili zraven v jedilno shrambo, pobesili okajene puške in nahrbtnike po stenskih žrebljih, štirinožna pomagača sta se jim zvila kol ježa v klobčič ler dremljeta v kolu, štiriperesna deieljica pa se gosli ob dobrotah gostoljubne »bele gosi« okrog edine mize v sobi ler si krajša čas s
pripovedkami, zabeljenimi bolj ali manj z lalinščino. Med njimi je najbolj Židane volje gospod Matko Klopotec. Kdo pa naj ne bi bil vesel, ako obhaja zdrav in čil v petem letu morilne vojske štirideseti god in rojstni dan v topli sobici gostoljubne »gosi«, ako ga čaka na steni nahrbtnik, do vrha naphan z moko, debelo kašo, jajci in sličnimi, v mestu takrat redkimi dobrotami, in se suče v ljubkih kretnjah okrog njega širokoboka natakarica? Vesel je Matko in dobre volje, da bi objel ves svet okrog sebe, v prvi vrsti pa seveda brhko Francko.
»Francka, punčica mojega očesa, še liter ga prinesi! Ako je vzel vrag kravo, naj pa še tele! Dobro so me brnjažili danes hudimanski kmeti za tisto betvico moke in tistih par jajec, toda god obhajam samo enkrat v letu!«
»Živio liter! Živio Matko!« zaori ostala trojica, trka ž njim, da zvenijo kozarci, in mu čestita v šopirnih nagovorih. Medtem prinese natakarica zahtevano pijačo in jo postavi z ljubko kretnjo pred Matka, da se topi temu srce od zaljubljenosti in objame Francko prek bokov.
»Glej ga, glej, zaljubljenega mačka! Kako ti je podjeten nocoj!« podraži Matka lovski najemnik, rusobradi dr. Čeh, po poklicu odvetnik iz mesta. »Škoda, da se ti bliska izpod umetniškega klobučka porazna pleša in se ti pozna na prstu bleda zareza, odkoder odseva ob delavnikih poročni prstan! Francka, Francka! Boj se kujona!«
»Oj ti kozjebradec, ki kar rumeniš od zavisti!« se huduje napadeni, ko se mu izvije iz rok natakarica, vsa zardela v obraz. »Za predrznost te imenujem javno buteljna ter imenujem za sekundanta profesorja Skaza.«
»Sprejmem izzivanje in ti vračam slovesno buteljna ter prosim sodnega svetnika Godca, da me zastopa.«
»Francka! Večja kozarca sem!« zapoveduje Skaza. »S tako kratkim orožjem se ne bodeta kresala.«
Natakarica prinese dolgi čaši. Sekundanta ju nalijeta do vrha, primerjata z velevažnimi kretnjami in s sila resnima obrazoma vsebino ter potrdita soglasno: arma sunt aegualia.* Vsak izmed bojevnikov vstane ter postavi čašo predse, profesor pa ju nagovori, kakor da gre za bridko resnico: »Čast je omadeževana. Oprati jo hočeta z orožjem v roki. Dobro! Pazita torej! Šteti hočem do tri. Na ,ena' prime vsak ,samokres4 v roko, na ,dve‘ ga nastavi na usta, na ,fri‘ ga izproži! Tisti, ki ,izstreli' prvi in obesi drugemu buteljna, je zmagal. — Pozor! Ena, dve — tri!«
* C. ožje je enako.
Kakor v prepad brez dna se sieče vino namah iz Matkove čaše v široko grlo in, preden popije odvetnik kozarec do srede, mu zabrusi Matko že buteljna v obraz.
Končan je dvoboj. Nasprotnika si podata viteško roki ter obnovita prijateljstvo. Ker zeva iz litra na mizi brezbarvna praznota, pokliče premagani nasprotnik še enega na mizo.
»Da piješ kakor goba, Matko, vem že davno; da pa lokaš brezprikladno, da plamti nos od sramu radi brezmejne gospodarjeve nezmernosti, mi je novo.«
»Ha, ha, ha! Naš dokior Čeh, ki dere kmete vprek na meh in strelja zajce, kozle rad, po grbi jih je skupil zad« —
se mu v stihih odreže pesniško navdahnjeni Klopotec. Doktor si zatiska ušesi in odgovarja:
»Oj, joj! Matko! Še prihodnji liter bo moj in najtežjega današnjih zajcev ti podarim za god, ako nam prizaneseš s šepavimi pesmimi.«
»Velja, Čeh, meh, greh, smeh in kar je še rim na-eh! Velja! Tu je moja desna roka! Naj mi tudi srce poka in je vse veselje preč, pesmi, Čeh, ne slišiš več!« se mu odreže neugnani sliho-tvorec med homerskim smehom ostalih.
V tem trenutku stopi Francka v sobo in prekine pogovor s polnim litrom in pripombo, da ji je pravil pravkar postajenačelnik, da ima vlak dve polni uri zamude.
»Oromska strela! Kar peš jo udarimo!« navdušuje Klopotec tovariše. »Zdaj kaže ura osem. Zunaj sveti polna luna, da je veselje. Stavim, da smo pol ure prej v mestu kot z vlakom. ,Noetova barka1 pa plava v še žlahtnejši kapljici kot neumna ,gos‘.«
»Da nimamo toliko divjačine in bi ne bili že utrujeni po lovu, bi bil nemara res tvoj načrt najboljši,« pripomni Skaza.
»Kaj? Utrujen? Šleve šlevaste! Kdo izmed vas se drzne staviti deset litrov vina, da bom sedel s polnim nahrbtnikom in z zajcem, ki mi ga je obljubil doktor, pol ure prej na rešilnem krovu ,Noetove barke', kot pridete vi, torej že ob času, ko bodete vi še pretezali boleče ude po trdih železniških klopeh.«
»Velja, Matko, ako ne sneš besede v zadnjem trenutku!« zakliče rusobradi odvetnik in mu moli dlakavo desnico nasproti. »Če nas torej ne najdeš na ,barki', ko prideš, si dobil stavo.«
»Velja, predivolasec! Vidva sta priči! Juhuhu! To bo plavala .barka' v sladkem haložanu, ki ga bo plačeval mojster Čeh!«
Tako vriska Klopotec in udari trdo v desnico pred seboj. »Zdaj pa na nogel Hektor, Hektorček! Kaj ne, da ne zapustiš gospodarja kakor nezvesta dvonožna drhal?«
»Hektorček«, sicer vse prej kakor majhen jerebičar nemške pasme, vstane namah, se pretegne, zazeha, se stresa, da klopočejo ušesa, kakor kadar se dvigne s polja nenadoma tropa jerebic, ter sede pred gospodarja z vprašujočim pogledom. Ta pa si priveže povprek na nahrbtnik še korenjaškega zajca, ki mu ga je podaril odvetnik, si oprti butaro, obesi puško na ramo, »nabije« še do vrha »samokres« in trka s tovariši na šentjanževec. Nato zapusti s čvrstimi koraki sobo ...
»Kaj pravita? Menda vendar ne bo vztrajal na trmi?« vpraša po odhodu malo v skrbeh dr. Čeh.
»Kolikor ga poznam,« trdi profesor, »bo kolovratil rajši vso noč okrog, kot da se vrne. Sicer pa se ni treba bati. Noči niso hladne in za osebno varnost poskrbi korenjaški Hektor.«
»Če je tako, se more zgoditi, da priroma v ugodnem slučaju vendar le prej na cilj kot mi, ako bi čakali na vlak.' To bi se nam grdo posmehoval! Ujeti ga je treba na drug način. Priči sta, da sva se pogodila, da dobi tisti stavo, ki pričaka drugega pod krovom zakajene ,Noetove barke“. Nikdo pa ni stavil pogoja, da moramo baš z vlakom v mesto. Najmimo si voz! Tako pridemo čisto gotovo pred njim na cilj.«
»Živio predlog! Francka! Pokliči očeta, da se domenimo!«
Medtem ko je pripravljal hlapec »Pri beli gosi« konja in voz, je zapustil Klopotec že davno vas za seboj ter jo naglo mahal v bledi mesečini po gladki cesti. V začetku ni delalo možu breme na hrbtu posebnih iežkoč. Hladni nočni zrak je zaviral nekoliko časa razmah vinskih duhov ter ga osvežil, da je stopal korenjaško naprej. Toda čim dalje diha vase sveži vzduh, tem bolj se ga loteva slabost. Koleni se šibita vedno bolj, nogi silita v neverjetni trmi zdaj na levo, zdaj na desno in potezata brez usmiljenja Matka za seboj, v glavi se mu bliska kakor poleti pred nevihto, vinski duhovi plešejo po cesti pred njim divji ples, nahrbtnik pa tišči z vsebino k tlom, kakor da nosi v njem grehe vsega sveta. Venomer je treba brisati s čela pot, ki se mu uliva v curkih po obrazu. Poleg vsega ga pa draži še nesramni »Hektorček«, ki dirja kljub dobrohotnim opominom in težkim grožnjam pred njim ter poganja z oblastnimi skoki v zrak cestni prah, da se pomika lovec proti mestu zagrnjen v oblake, kakor se je vozil svoj čas sveti Ilija v nebo. Kaj čuda, da se mož ne pomišlja dolgo in jo zavije ob prvi priliki v gozd na kolovoz, ki mu obeta skrajšati v tetivi mukepolno pot in ga rešiti sitnega prahu.
Toda, vedi vrag, zakaj ima gozdno drevje ioliko in iako na daleč razpletenih korenin in zakaj sta mu nogi nocoj iako trmasti, da si poiščeta točno vsako navlako in se spotikata nalašč ob vsaki korenini na kolovozu in v bližini njega? Seveda sta pri tem še hudobni dovolj in vlačita upehanega trpina brezsrčno sem ter tja, da se pomika med desno in levo kolovozno stranjo zdaj bolj naglo, zdaj bolj počasi. Poleg tega meče nagajivo drevje globoke sence na kolovoz, da ga niti vrlo prizadevna luna ne more zadosti razsvetliti. Vražji nahrbtnik pa tišči k tlom, da se zasmili grešnik celo neživi stvari in ga hoče za trenutek razbremeniti milosrčna veja, ki se zamota z vso vnemo ob na nahrbtniku privezanega zajca. Mogoče bi se bilo še vse dobro razvozlalo, da nista pustili baš takrat nogi moža na cedilu ter jo ubrali svojeglavno izpod ostalega Matka naprej. Rsk — tresk — in trpin je ležal vznak na potrtih jajčjih zakladih v mehki praproti.
»Hu, bassama embemek huszarl Sveti Matevž, moj patron, in ti sveti Miha, ki si ugnal vsemogočnega Luciferja in njegove pristaše, pomagajta mil Jajca je sicer vzel požrešni vrag, bog daj, da bi obležala neieku dolgo v želodcu! Moko, kašo in drugo pa bo vendar le še mogoče rešiti. Sveti Krištof, vojak med svetniki, pridi mi v pomoč!« Tako moli in prosi mnogoizkušam mož, leži na hrbtu z zajcem pod glavo ter se ozira proti nebu. Skozi veje pošilja bleda luna medle žarke na trpina, se mu nasmiha ter zapleše z ostalo zvezdno družbo pravilno kolo po jasnem nebesnem oboku. Zdaj pa, ne bodi leno, se zasuče še drevje ter se vrti veselo okrog Matka, ki zatisne za trenutek oči, da bi ne videl divjega rajanja okrog sebe.
Toda čas hiti in pred trpinovim duševnim očesom se prikaže »Noetova barka« s tovariši, ki se mu nesramno rogajo radi izgubljene stave. Na nogi je treba in dvigniti težki nahrbtnik, naj stane, kar hoče, samotež, ko se ne mara odzvati nobeden izmed neotesanih svetnikov milim prošnjam! »Poizkusimo! Ena, dve — tri!« Lop! in že leži Matko z nahrbtnikom vred korak v stran v grmičju pekočih kopriv, ki jih je zasejal sam peklenšček za kolovoz v izkušnjo in nadlego gospodu Klopotcu. »Hu, tata! Terem-tete! Tri sto tisoč in pol vlačugarskih vragov!« zakolne brezbožno v jezi mučenik, se izmota, kar more hitro, iz objema pro-kletega nahrbtnika ter se postavi pokonci.
Skelečine po golih telesnih delih, ki so prišli v dotiko s koprivami, ga za trenutek iztreznijo. Žalostno se mu ozirajo oči po gozdu in iščejo pomoči. Na kolovozu sedi široko »Hekiorček«, ki si je medtem iz dolgega časa privoščil na lastno pest veselo gonjo zajca, moli pedenj na dolgo jezik iz gobca ter premišljuje.
zakaj si je izbral gospodar baš io nepripravno mesto v počitek. Sicer ni žive duše v bližini. »Oj, Hektor, Hekiorček! Da mi po-moreš iz zagate, najlepšo klobaso dobiš, kakor bo preklicane vojske konec!« obeta Matko. »Hektorček« pa se malo meni za negotove gospodarjeve obljube, mu kaže venomer jezik ter ga razdraži na konec tako, da pograbi mož peščico brne ter jo jezno zaluči proti nesramnemu klapouhcu. Nato se spravi zopet nad nahrbtnik, ga prime previdno, da ne pride v doiiko s skelečo okolico, za roči ter ga s silnim zamahom potisne iz kopriv na stran. Toda ako jaše koga vrag, ga jaše pošteno. Namah se mu iztrgata obe roči raz nahrbtnik in le trdno stoječe drevo v bližini obvaruje moža, da ne pokaže zopet porogljivi luni podplatov.
»Kadar je sila najhujša, je pomoč v bližini,« se glasi rek, ki je obveljal tudi v tem slučaju. Komaj uravna mož razrušeno ravnovesje, mu udari na uho ropot voza, ki se bliža oddaleč. Tudi »Hektorček«, ki se je umaknil iz skrbi za lastno dobrobit iz nevarne bližine bojevitega gospodarja, zasuče gobec v smer, odkoder prihajajo zvoki, ter jo pocedi v divjih skokih vozilu nasproti.
Lovska družba, ki se je vozila za Klopotcem, je računala s sigurnostjo, da ostane Matko ponoči na varni in svetli cesti ter da se bo izogibal stranskih potov skozi gozd. Da ne zadenejo ob njega in ga tem gotoveje prehite, so krenili na razpotju s ceste na dobro ohranjeni kolovoz v gozd ter rešili na koncu mnogo preizkušenega trpina mučnega položaja.
Res je plavala še tisto noč »Neoiova barka« v sladkem haložanu, a dobre volje ni več povrnila Matku. Ali so povzročili nerazpoloženje dovtipi, ki so padali na njegov račun, ali razbita jajca ali mogoče slutnja dogodkov — za zavesami? Kdo naj io odloči?
Iz lovskega oprtnika.
Vprašanje dvornega lovišča v bohinjskem, oziroma blejskem kolu je, kakoi se nam poroča, z bivanjem Njegovega Veličanstva kralja na Bledu zopet stopilo v ospredje. O resnici tega razveseljivega dejstva nam ni treba dvomiti, ker je v vzradoščenje vseh splošno znano, kako se je priljubila naša Gorenjska Visoki kraljevi dvojici v vsakem oziru. Želeti je le, da pride izvedba omenjenega načrta v poklicane roke, ker uči skušnja, da je odvisen od pravilnega in strokovnjaškega vodstva v precejšnji meri uspeh vsake namere.
11. obči zbor Kluba ljubiteljev ptičarjev se je vršil 4. junija t. 1. ob devetih zvečer v vrtni dvorani ljubljanskega hotela Union. Bil je dobro obiskan Otvoril ga je njegov predsednik Fran Urbanc, pozdravljajoč ne le navzoče člane, ampak tudi vse goste, ki so se udeležili občega zbora kot udeleženci v istem času vršeče še I. ljubljanske mednarodne razstave psov. V svojem nagovoru se je spominjal umrlega častnega člana Koširja, v čigar počaščenje so vstali navzoči s sedežev, in očrtal klubov cilj in pot, ki jo misli hoditi, da doseže svoj smoter.
Iz tajnikovega poročila smo posneli, da je priredil Klub v prvem letu dve mladinski preizkušnji in dve širji poljski tekmi ter da je naročil v tujini za svoje člane 12 čistokrvnih mladih ptičarjev, in sicer pol nemških kraiko-
dlakarjev, pol pa nemških resavcev. Psički so prvovrstnega pokolenja in jih oddaja Klub članom za lastno ceno pod pogoji: 1. vsak odjemalec mora pripeljati psa vsaj na eno mladinsko preizkušnjo in eno poljsko tekmo, oddati ga torej ne sme brez izrečnega Klubovega dovoljenja v druge roke pred koncem oktobra tistega leta, v katerem je dopolnil pes prvo leto; 2. psice mora in sme oplemeniti samo s psom, ki ga določi klub; 3. mladiče sme oddajati samo za od kluba določeno ceno, in to v prvi vrsti klubovim članom.
Vodja rodovnika E. Križaj je naznanil, da je vpisanih v jugoslovansko rodovno knjigo kljub strogim določilom že 25 psov, in sicer 17 nemških kratkodlakar-jev, 5 nemških resavcev, 1 nemški dolgo-dlakar, 1 pointer in 1 cockeršpanijei. Za prvo leto vsekakor lep uspeh.
Blagajnikovo poročilo nam je pokazalo blagajniško stanje kot razmeroma ugodno, dasi ima Klub s svojimi prireditvami ogromne stroške ne glede na delo, ki ga zahtevajo omenjene prireditve, kar bi vse padlo na rame Slovenskega lovskega društva, če bi ne bilo Kluba in bi hotelo to vršiti svojo dolžnost na polju, kjer razvija sedaj Klub v tako lepi meri svojo delavnost.
Po poročilu računskega preglednika se je podelila vestnemu blagajniku z iskreno zahvalo za njegov trud odreš-nica, prav tako tudi odboru.
Pri naio izvršenih volitvah je bil izvoljen za predsednika veletrgovec Fran Urbanc, za podpredsednika pa profesor dr. Janko Lokar, oba v Ljubljani. V odbor so prišli: Fran Avčin, višji agrarni zemljemerec; Rado Hribar, industrijec; Feliks Justin, agrarni revizijski zemljemerec; Evgen Križaj, poštni računski svetnik; dr. France Lokar, odvetniški kandidat; dr. Ivan Lovrenčič, odvetnik; Adolf Potokar, računski svetnik; Anton Schuster, trgovec; Fran Tavčar, inženir, vsi v Ljubljani; Henrik Lazarini, veleposestnik v Smledniku. Odborniki - zaupniki so: Hana dr. Schwarzova v Ljutomeru; Viljem Fiirer, višji ev. zemljemerec v Kočevju; Ralf Račič, ravnatelj mlina v Karlovcu.
Predsednik in podpredsednik sta bila izvoljena po listkih, ostali odbor pa na predlog člana M. Pogorelca z vzklikom.
Pri slučajnostih se je oglasil dr. Karel Witzelhuber, ki je opravljal na ljubljanski mednarodni razstavi psov posel sodnika za nelovske pse, se zahvalil najprej za pozdrav in sprejem tujih zastopnikov psoslovja ter razložil nato v kratkem predavanju smernice modernega psorejstva. Da bi povzdignili to pri nas tudi glede nelovskih psov, se je osnoval še tisti večer na predlog dr. Toneta Jamarja pripravljalni odbor za oživotvorjenje kluba ljubiteljev nelovskih psov, katerega bo podpiral Klub ljubiteljev ptičarjev v vsakem oziru, da se razvije in dobi potrebne sile za vr-šitev svoje naloge.
Lako pomeni Klubov obči zbor tudi v tem oziru razveseljiv napredek. Njegov odbor, ki si je izbral za tajnika dr. Franceta Lokarja, za blagajnika Feliksa Justina, za računska preglednika Frana Avčina in Antona Schusterja, ža gospodarja Rada Hribarja, medtem ko je ostalo vodstvo rodovne knjige prejšnje, jamči za složno in smotreno delo, katerega se mora veseliti vsak lovec in ga vsestransko podpirati.
Naslov tajnika se glasi: Dr. France Lokar, Ljubljana, Sodna ulica 11, bla-
gajnika pa: Feliks Justin, Ljubljana, Rimska cesta 7. Prvi sprejema vse dopise, tičoče se Kluba, drugi pa vse denarne pošiljatve. Klub ima svoj čekovni račun.
Odborove seje. VIL seja 30. maja 1.1. Predsednik poroča, da je prišla na društveno razsodišče vloga člana Peterce. in je treba v smislu § 24. pravil določiti dva člana razsodišča. Za razsodnika sta bila določena inž. Šivic in višji svetnik Mladič. — Nato se prebere vloga gozdarja 1. Weissa iz Pred-grada radi oddaje občinskega lova Stari trg v najem. Zadeva se predloži ravnateljstvu šum v Ljubljani. — Prošnji F. K. Kaiserja, da se mu dovoli prodaja društvenega smodnika, se ugodi. Napravi se vloga na policijsko ravnateljstvo v Ljubljani. — Prečita se obvestilo predsedstva pokrajinske uprave o rešitvi prošnje z dne 23. marca 1922 za dovolitev uvoza lovskih patron in posameznih delov orožja. Predsednik omenja, da smo to, kar vsebuje ta rešitev, tudi doslej že vedeli in da je torej odbita naša prošnja, da se dovoli uvoz lovskih patron, napolnjenih z brezdimnim smodnikom, ki se v naši državi sploh ne izdeluje. Za dovoljenje uvoza delov lovskega orožja pa ie sicer dana možnost, toda z zamudnimi predhodnimi odobritvami ministrstva za vojno in mornarico in glavnega ravnateljstva carin. Zato se sklene, obvestiti poglavitve interesirance, naj napravijo prošnjo za dovolitev uvoza večje množine tega materijala, veljavno za dalje časa, potem pa naj uvažajo v manjših količinah po potrebi. — A. Rutarju, puškarju v Celju, se dovoli prodaja lovskih znakov za člane Slovenskega lovskega društva, znak po 10 Din. Pošlje se mu 100 znakov. Prodajal bo znake brez lastnega dobička in vpisoval imena vseh kupcev v poseben seznam radi nadzorstva. — Za tem se je pričel posvet o pripravah za binkoštne prireditve. Predsednik poroča, da je priredil dr. Souvan pravilnik za oceno razstavljenega rogovja, ki so ga vsi razsodniki
že priznali. Poročevalec za razstavo rogovja inž. Fran Tavčar meni, da se bo vse prijavljeno rogovje lahko razstavilo v češkem paviljonu. Vstopnice se bodo prodajale skupno za razstavo psov in za razstavo rogovja. Odborniki so vstopnine oproščeni. Blagajno bo upravljal oba dneva predpoldne blagajnik Zupan, v nedeljo popoldne pa odbornik Martinc. Za reditelja sta bila določena Herfori in Kapus. V zadevi tekmovalnega streljanja prebere predsednik več toček obsegajoče poročilo strelskega mojstra Juvančiča, ki se :e vsled nujnega zadržka opravičil. Dobili bodemo godbo 24 mož brezplačno za navadno pristojbino 240 Din. Nadalje poroča, da je dala Dravska divizija za najboljšega strelca redova ali podčastnika nagrado 250 Din. Tudi je dovolila divizija potrebno stražo in pisarniško osobje. Za nadzorovanje tarč bo potreba 5 odbornikov. Kot voj. zastopnik je prideljen major Lokar, generala pa bo zastopal polk. Bogičevič. Udeleženci streljanja se morejo vaditi na strelišču vsak dan do vključno sobote, 3. junija, če se izkažejo s prijavnico, oziroma s člansko izkaznico. Tarče, ki so namenjene za tekmo, pa se ne smejo porabljati.
Nato poda major Lokar izčrpno poročilo o organizaciji streljanja. Prijavilo se je 80 vojakov, ki bodo lahko končali v pol ure. Pri vojaškem streljanju se popravi razdalja 400 m v 400 korakov, ker so vojaške puške na korake umerjene. — Kontrolni odborniki se bodo določili na mestu. Prehajajoče darilo predstavlja bronastega orla na okusni mramornaii podstavi z napisom. Puškarja Kaiser in Ševčik sta podarila vsak po eno floberi-puško in bodeta dala strelivo za streljanje na razpolago. — K slavnostni otvoritvi streljanja, ki bo dne 5. junija ob 14. uri, se povabijo minister Hribar, generalni konzul dr. Be-neš, komisar dr. Senekovič, načelnik ravnateljstva šum dvorni svetnik Rustija, finančni delegat dr. Savnik in načelnik ■oddelka za prosveto in vero dr. Ska-
berne. — Na predlog Pogorelca se sklene, natisniti 100 diplom. Vsak nagrajenec dobi tudi diplomo.
Na prošnjo majorja Lokarja se sklene, da dobi vsak nagrajenec zastonj številko Lovca, v kateri bo streljanje popisano. — Pri slučajnostih se je obravnavalo vprašanje organizacije ostrih strelcev. Predsednik odgovarja na vprašanje Mladiča, da društvo kot takšno ne more aktivno sodelovati pri rešitvi tega vprašanja, ker je vsa akcija prešla v druge, poklicanejše roke. Posamezni člani pa so naravnost dolžni sodelovati in se ne sme več zgoditi, da bo obči zbor vsled malomarnosti posameznikov brezuspešen. Pogorelec omenja, da se vzdržuje govorica, da je imelo naše društvo priložnost, polastiti se strelišča ostrih strelcev, da pa je to priložnost zamudilo. Predsednik odgovarja, da je stal v tem vprašanju od vsega začetka na zakonitem stališču in je odklanjal nasilen nastop. Vsled tega tudi ni mogel prevzeti odgovornosti za kakšno nezakonito prevzetje naprav drugega društva.	Inž. Ružič.
Od sodobnih dražb. Od svojih mladih nog, to je od takrat, ko so me začele zanesljivo nositi, sem videl in našel v poštenem lovu ono razvedrilo in uteho, ki je potrebna človeku, kateremu primanjkuje gibanja v prosti, sveži naravi, da se otrese življenskih skrbi in pisarniškega prahu. V zeleni družbi sem iskal in našel zabave, sto-instokrat sem poslušal ene in tiste dogodivščine, pa vedno so se mi zdele nove in zanimive. Ce ni bilo drugače, sem zakrožil rad pri zadnji gonji ono »Dol s planine« ali pa »Štirje jagri...« In moj glas so tovariši poznali in spoštovali. Pri lovskih pohodih nisem poznal stanovske razlike: vsak mi je bil ljub, o katerem sem vedel, da ima lovske lastnosti, pa najsi so bile še tako preproste. Rad sem imel onega, ki ie imel odprte oči za naravo, ki je postal na grebenu in uprl pogled tja v daljne, bele Kamniške in Solčavske planine in v pisano Savinjsko dolino. Poslušala
sva žgolenje škrjanca prav z istim užitkom kot udarce petelina in zvonjenje brakov ali krepko strašenje srnjaka. Mrzil sem one, ki so hiteli s sirovimi kletvami za ubogim, obstreljenim dolgouhcem, če »prokleia duša« ni hotela počakati, in ki so kazali rajsko veselje nad strahotnim ječanjem napol zadete srne. Ta sirovost je začela rasti tekom vojne, kakor se je jelo v tem času množiti število puškonoscev. Gorje divjačini! Po 30 ali 50 in še več se nas zbere, da obstopimo malo lovišče, v katerega se zadrvi po 30 brakov, nakar zagrmijo streli. Ko je krvolitie končano, lovišče pa prazno, pograbimo vsak svojega zajca in hitimo domov drhte, da pridemo čimprej do prislu-ženega mesa. Če je padla srna, se še skregamo za lepše in večje kose. Tistih veselih družb ob koncu prijetnih brakad ni več, vsak mora nekaj ur spati, ker sicer ne more zvečer ob mesečini v zasedo, da pobije še onega zajca, ki je ostal živ na brakadi. Tudi ponoči pri paši naj nima divjačina miru Lovska morala pada. Vsakdo se je v vojni navadil nositi puško, streljati in v brezdelju pohajkovati. Kmet, ki prej ni hotel slišati o lovu, ker se mu je zdelo škoda za čas, in ki je častil in prosil boga za dobro letino, lovca pa, če je drža! divjačino v zmernih mejah in če mu je prinesel kazat uplenjeno zvitorepko, je danes prišel do spoznanja, da »lov ni samo za gospodo« in da je lepše potiti se za zajcem kot za plugom. Ker se mu ne ljubi več delati, je prav tako potreben gibanja in zraka kot škric, s katerim sta pri vojakih enako brezdelno zapravljala čas in je oba krila enaka siva, umazana suknja. Vsem tem je vstal nevaren tekmec pri dražbah v verižnikih in vojnih dobičkarjih. Tudi ti čutijo, da je stanu in žepu primerno, da si natovorijo puško in gredo v zeleni gozd, kakor so videli pred vojno gospodo. To tekmovanje pa je treba omejiti: v združenju je moč! Le vkup, uboga gmajna, v lovska udru-ženja, družbe, društva, klube! Ne vem,
če povsod, a v našem celjskem okraju je tako. Tam, kjer sv. Jeronim pase ovce, se je zbralo kakih 40 kmetov in so zdražbali lov za okroglih 6300 Din. Enako pri St. Juriju ob juž. žel. in okoli Teharij in Št. Pavla ter v Reki in drugod. Tam-le pri Sv. Krištofu se je strnilo nad 200 kmetov, ki bi vsi radi lovili. Če pride do dražbe, bo dal vsak po 50—130 Din. Ker pa vedo, da ne sme dati dosti politična oblast na take družbe, zato bo dražbal kmet Brezjan sam. Tako jih je poučil njihov odvetnik, ki pravi v svojih pritožbah, da se lov doslej ni pravilno izvrševal. Pravilno da more izvrševati lov le kmet, ki pozna kmečke potrebe. Na Dolu pri Trbovljah bo zdražbalo lovišče društvo, ki šteje nad 60 članov, sami lovci, katerim njih stan dopušča, pohajati dnevno v lovišče, ki obsega prilično 800 do 900 ha. Zdaj pa pomislite, prijatelji, kaj se pravi spustiti dnevno v to malo lovišče po 60 mož, oboroženih s puškami in spremljevanih od dolgo-krakih brakov! Ali je kje kak skrit kotiček, kamor se bo varno pritisnil redki zajec, ali bo našla srna neopažen izhod? Ta lov bo uničen kakor zgoraj našteti. Predočiti vam hočem še dogodek z dražbe občinskega lovišča Št. Lenart nad Laškim. Zbralo se je k dražbi okrog 20 kmetov, med katerimi se je postavljal mlad, dobro rejen mož s težko, zlato verigo. Mesarska dobrosrčnost mu je sijala z rdečih lic in njegove roke in debela listnica so ga svedočile kot celjskega mesarja, ki živijo vsi samo od izgube. Mož je lov izdražil za 1500 Din ter pripomnil prijazno komisarju, ko je štel novce, da rabi meso divjačine za svojo mesnico in gostilno. Nekateri izmed navzočih so si zakrili oči in zatisnili ušesa, da bi ne videli in slišali tolikega sramotenja pravega lovstva, drugi so povesili glave pod težkimi mislimi, da ne bo bolje za divjačino in lov, preden ne bodo padle cene govedine na predvojno stopnjo, ker nam požrešnost po mesu množi vrste »lovskih tovarišev«
To je žalosten pogled v bodočnost, ker bo prej vse uničeno, preden ostanemo zopet sami, če ne bodo zajezili pametni zakoni in njihovi čuvarji tega dotoka.	—o—.
Ribarska mreža.
Razširjenje kranjskega ribarskega zakona na vso Slovenijo.
V bivši Avstriji je spadalo ribarstvo v zakonodajo deželnih zborov. V okviru enotnega državnega ribarskega zakona z dne 25. aprila 1885., drž. zak. št. 58, so urejevali dež. zbori ribarstvo samostojno v deželnih zakonih. Kranjski deželni ribarski zakon z dne 18. avgusta 1888., dež. zak. št. 16 iz leta 1890., je bil eden najboljših v bivši Avstriji. Bivša Štajerska ni imela posebnega deželnega ribarskega zakona. Obstaja sicer zakon z dne 2.-septembra 1882., dež. zak. št. 11 iz leta 1883., ki pa urejuje samo varstvo rib. Določa le v splošnem varstveno dobo, zabranjuje lov z raz-strelivnimi snovmi itd. Tudi bivša Koroška ima tak varstveni zakon z dne 2. marca 1882., dež. zak. št. 17. Niti bivša Štajerska niti Koroška pa nimata celotnega ribarskega zakona, ki bi urejeval vse panoge ribarstva. Posledica tega nedostatka je, da je ribarstvo v bivši Štajerski in Koroški daleč zaostalo za ribarstvom na ozemlju bivše Kranjske, kjer velja moderen ribarski zakon. Osobito čutimo to pri loviščih. V bivši Kranjski so razdeljene vse vode v lovišča. Oblasivo pa pazi na to, da so ta v dobrih rokah. Posledica tega je, da so ribarske razmere v bivši Kranjski povsem zadovoljive. Ne tako v bivši Štajerski in Koroški. Tu vladajo še fevdalne razmere. Vode so po večini v rokah graščin in cerkva. Seveda se graščine, ki deloma že razpadajo, ne brigajo za ribarstvo in oddajajo ribolov onemu, ki najbolje plača. Ta pa oddala lov na dovolila. V malih postrvjih potokih lovi nebroj oseb dan na dan. Tak
način gospodarjenja mora uničiti s časom naiboljšo vodo.
Zadnji čas je, da uvedemo tudi v bivši Štajerski in Koroški v ribarstvu redne razmere. To je mogoče le na ta način, da uredimo času primerno posestne pravice voda s tem, da jih podelimo v lovišča tako kakor v bivši Kranjski. To moremo doseči le s tem, da se razširi kranjski ribarski zakon na ozemlje vse Slovenije. To bi bila morala storiti že svoječasno bivša Narodna vlada za Slovenijo. To njeno zamudo je treba popraviti čim prej.
Pri tej priliki je treba tudi preurediti radi izpremenjenih valutnih razmer nekatera vrednostna določila v zakonu. Tu gre v prvi vrsti za izpremembo pristojbine za ribarske knjižice. Po § 66. kranjskega ribarskega zakona je določevala to pristojbino deželna vlada z zneskom od 1 do 10 kron. Te zneske bi bilo treba vsaj popetdesetoriti, da bi ustrezali stanju valute. Pristojbine za ribarske knjižice so glavni del dohodkov okrajnega odbora, ki mora razpolagati s stalnimi dohodki, ker upravlja vališče v Želimljem, ki mu povzroča visoke izdatke. Dosedanje povišanje pristojbine na 12-50 Din po zakonu z dne 31. januarja 1922, Ur. lista št. 156, je nezadostno. Da more voditi okrajni odbor še v naprej svoje posle, je potrebno, da se zvišajo pristojbine za ribarske knjižice po stanju valute. Prav tako je treba zvišati tudi zneske denarnih kazni, ki jih določa § 80. kranjskega ribarskega zakona. Potrebe tega zvišanja ni treba utemeljevati. Zadostuje, da poudarim, da ne bo občutil hotelir kazni v znesku 25 Din (to je po zakonu najvišja kazen), ako je prodajal med varstveno dobo, n. pr. sulca ah druge plemenite ribe.
Da doseže razširjenje kranjskega ribarskega zakona na ozemlje vse Slovenije z gori označenimi izpremem-bami, se je obrnilo Slovensko ribarsko društvo na pristojno mesto s prošnjo, da predloži zakonodajni skupščini zakonski načrt, ki naj uresniči gorenje
zahteve. Seveda bi bil tak zakon le provizorij, dokler ne sklene skupščina edinstvenega ribarskega zakona za vso državo.
Pristojbine za ribarske knjižice. Ker
je trosil neki ljubljanski dnevnik neresnične vesti o pristojbinah za ribarske knjižice, pojasnjujemo stvar sledeče:
Prvotno je določila to pristojbino deželna vlada za Slovenijo na 7.50 Din poleg kolkovine J4 Din tnaredba z dne 21. februarja 1920, Uradnega lista štev. 1391.
Z naredbo z dne 21. decembra 1921, Uradnega lista štev. 358, je zvišala pokrajinska uprava to pristojbino na 25 Din poleg kolkovine 5 Din, in sicer pričenši s 1. januarjem 1922.
Pokrajinska uprava je poslala vse naredbe prejšnje Narodne (pozneje deželne) vlade zakonodajnemu odboru v Belgrad, da jih potrdi, oziroma razveljavi. Zakonodajni odbor je potrdil imenovano naredbo, določil pa pristojbino na 12-50 Din poleg kolkovine % Din. Ta zakon velja od 17. maja 1922, to je o'd dne, ko je bil objavljen v Službenih novinah.
Okrajni ribarski odbor je torej pobiral pristojbino pravilno po 25 Din do dne, ko je bil službeno razglašen gorenji zakon (Uradnega lista štev. 156 iz leta 1922). Od tedaj pobira pristojbino v smislu označenega zakona. Pokrajinska uprava in Slovensko ribar-sko društvo pa sta ukrenila vse potrebno, da se gorenji zakon razveljavi in pristojbina zviša, ker bi sicer ne bilo mogoče okrajnemu odboru vzdrževati vališča v Želimljem.
Mala oznanila.
Psarna Krim odda koncem avgusta mlade nemške resaste ptičarje, pole-žene iz Žive Podjunske (IRP1F, mladinska preizkušnja 1. 1921 prvo darilo,
nagrado za najboljši nos; na širji poljski tekmi istega leta III. darilo z označitvijo za II; mednarodna razstava psov 1922 II. darilo) od Kuna II. Novotešinjskega (IRP 1E, imetnik več častnih in posebnih daril; mednarodna razstava psov 1922 I. darilo). Lastnik dr. France Lokar, Ljubljana, Hradeckega vas 47.
Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani naznanja, da je naprodaj Leda Kauf-fungen, 1RP6B, rjavosivo progasta nemška kratkodlakarica, poležena 2. januarja 1921. Psica je popolnoma dresirana in je dobila na ljubljanski mednarodni razstavi psov nadomestno nagrado. Cena po dogovoru.
Naprodaj sta 12 tednov stara kratkodlaka ptičarja nemške pasme. Odon Kouiny, trgovec, Ljubljana, Kolodvorska ulica.
Naprodaj je 12 tednov stara, lepa braka, resasta istrijanka. Cena po dogovoru. Ogleda se pri V. Sajovicu, Spodnja Šiška, Celovška cesta 6.
Prodam vsled opustitve lova izvrstnega dveletnega braka. Dam ga na štirinajstdnevno poizkušnjo. Cena po dogovoru. Franjo Lah, Lož.
Kupim jamarja, ki požene lisico, odnosno jazbeca iz luknje. Fran Stele, Sv. Lenari v Slov. goricah.
Lovec, oženjen, priden delavec in ekonom kakor tudi gozdni manipulant išče službe. Naslov pove uredništvo. Lovca.
Kr. šumska uprava v Bohinjski Bistrici oddaja za tekoče leto odstrel približno 12 divjih kozlov in 2 srnjakov v verskozakladnem lovišču Notranji Bohinj. Pismene, pravilno kolkovane ponudbe se morajo vposlati kr. šumski upravi v Bohinjski Bistrici do 11. ure 15. julija 1922. Natančne lovne predpise pošilja na željo imenovana šumska uprava.
Fr. BRAČUN:
Srna.
1. Doba težke preizkušnje.
Leže v zametih brda in ravnine in vse je smrt, kar gledajo očesa, tam, kjer vihar peroti jezne stresa, po snegu vidi se le sled zverine.
Fr. Levstik.
Že teden dni brije ostra sapa in prede iglasto ivje po severni strani drevja. Zaman si prizadeva že nekaj dni žarka solnčna obla, raztaliti debelo snežno plast, ki pokriva čez koleno krajino. Za-badavo vpira venomer svetlobne trake na škrgavo gmoto, da jo zniža in raztopi, kajti vse, kar dosežejo prizadevni solnčni žarki podnevi, pokvari ponoči bleda luna. Potuhnjeno se smehlja z vsako noč bolj polnim obrazom iz brezbrojnega spremstva na leskotno pokrajino pod seboj, stiska neusmiljeno v steklast skrlup snežno gmoto, ki jo je solnce le nekoliko razrahljalo na površini, ter se ne meni za revne, lačne živali pod seboj. Lub na hrastu poka, potok je do malega izginil pod ledenim krovom.
Brez presianka begajo gladni zajci po polju, izkapajo s trudom izpod leda in snega na zelniku kocene in jih glodajo, razgrebajo po njivah in iščejo zaostalo korenje in zmrzlo repo ter prihajajo v bližino človeških bivališč in na vrte, da zasledijo mrvico užitne hrane. Miška si je izdolbla dolge rove pod snegom, da najde prikladnega živeža, jazbec pa se je rajši zabrkljal globoko v brlog, kjer živi od lastne masti in prespava neznanski mraz. Neumorno prede lisica s povešenim gobčkom zle volje okrog po zasneženi krajini, zalezuje zajce po polju in jerebice pod skrlupom, iztika po
Lovec, 1922.
265
gnojiščih in poiih, poseča brezledna mesia ob potoku, kjer se zadržujejo race, ter prihaja na poset v kurnike, kjer se ji le nudi prilika.
Najbornejše med bornimi so pa srne. Ozimina leži pod kakor kamen Irdim snegom. Malino in kopino je potlačila težka gmota k tlom in ju zakrila, vresnice so izginile pod ledenim zasiiračem.. Bukovo brstje, suhe bilke, ovenelo listje in trda stebelca so vse, kar nudi gozd hrane. Počasi in previdno se premikajo srne po ledenem skrlupu, a največja pozornost ne izda; lokava skorja ne vzdrži težkega trupla. Zaporedoma se vdirajo revice v sneg in si razsekavajo noge ob kakor steklo ostri ledeni gmoti. Siečine kažejo povsod bledordeče pege.
Medli stradež se plazi neslišno brezkrvnih lic po gošči ter zasleduje neprestano nedolžne žrtve. Čimdalje bolj daljša glad vratove vitkim živalcam in jim vdira lakoinice, vedno bolj jim mrši dlako in veča oči. Luna pa se smehlja brezsrčno z jasnega nebesnega oboka, ulrja neprenehoma steklasti led na snežni površini,, da nosi z lahkoto lisico in psa, ter ga brusi od noči do noči bolj: ostro, da rdeči sneg povsod, kjerkoli stopajo srne počasi, previdno.
Bleda smrt lazi za divjačino po sledu tiho, neslišno. Siudena zona drvi pred njo, da rožljajo zmrzle mladike na vejah visoko-deblatega gozda, kakor da so iz stekla, in se kažejo prst široke razpoke na lubu. Koščena smrt zalezuje posebno izstradane srne in se jim bliža v različnih prikaznih. Še skok in zaostala je slabotna, mršava živalca za iropo. Mrzlično se ji stresa truplo, nemoč ji šibi noge. Čez trenutek se zvrne na mestu. Druga obleži poleg bukve ter se ne meni za divje bevskanje, ki prihaja bliže in bliže, dokler ne začuti ostrega lisičjega zobovja na podvraiku. Tretjo uniči drzna kuna zlatica, ki ji pregrizne žilo in se naloka krvi, da spleza komaj in komaj še v najbližnje veveričje gnezdo. Niti nad vse plodni rožnik ni še nikdar tako nastrezal roparski sodrgi v visoko--plodnem gozdu kot ledoviti prosinec. Le s težavo zvleče rjavi košaiorepec trebušno truplo proti jutru v domači brlog, da se naspi po obilnem kosilu. Brezbrižno poseda siti kragulj podnevi na korenjaškem hrastu v lesovitem gorskem pobočju ter posluša brez zanimanja divje krakanje komaj streljaj oddaljene vranje tolpe, ki se prepira in pretepa za ostanke slastne pojedine. Lenega mišarja ne moti v prebavljanju živahni ci - ci - ci pisanih siničk niti ga ne vznemirja cvičanje gozdnih miši, ki glodajo zadnje hrustančne ostanke ob kosteh, saj si je do vrha natrpal želodec. Ponoči pa odmeva iz gozda besno rohnenje vaških revsačev, ki se tudi pridno udeležujejo poceni gostij. Če ni drugače, se lotijo rokovnjači celo zdrave srne ter jo gonijo, da jo ujamejo in raztrgajo.
Vodja zloivorske folpe je klapouhi Perun. Njegov gospodar Šček je zaprisežen »paznik« lovišča ...
Hm - ta - la - hm - la - la — hrešči harmonika in vabi vaščane z oledenele ceste v prijetno zakurjeno sobo s slamo kritega krova koncem vasi. Ob stenah stoje mize in klopi. Tu sedijo kmetje, pušijo pipe in smotke, se razgovarjajo, si napijajo, poslušajo godbo in gledajo parčke, ki se vrtijo v krogu in cepetajo z nogami na praznem prostoru sobe. Vrata v sosednjo izbo stoje na siežaj odprta. Tudi tam je okrogla miza, za katero žuli grbasti občinski pisar Fižolek v valoviti, sivkljasti bradi pedenj dolgo viržinko ter zabavlja na slabe čase in ničvredni tobak. Druščino mu delata gostilničar Kelc, krepek mož z mačjimi, lokavimi očmi, in dolgi, suhi Šček, kateremu je odtrgala vojna levo zapestje. Za toplo železno pečko polega Ščekov Perun, ki je živa pasja razstava raznih jamarjev in brakov. Nikdo pa ne more trditi, da so s tem že izčrpno naštete vse pasme, ki so sodelovale na kratkokrakem nestvoru. Zanimanje za godbo je pokazal Perunček takoj, ko sta stopila z gospodarjem v sobo. Sedel je široko pred godca, zasukal rtasti gobček navzgor ter zavzdignil krepki anuu proti stropu. Ko pa je izzvalo to »petje« splošen ugovor gostov, se je umaknil do dna duše užaljeni samopevec za peč v najbolj oddaljeni kot druge izbice, stegnil vse štiri od sebe, položil glavo vdano na tla, se ozrl prej še zaničljivo po dvonožni družbi v sosednji sobi ter zaprl oči. Oni trije okrog mize pa so stikali glave ter se pogovarjali tiho, šepetaje.
»Nate, Šček, more najmanj leteti sum, ako bi prišla zadeva na dan, kar pa je izključeno, saj si vendar zaprisežen paznik. Past bo romala še jutrišnji dan v mesto ter se zamenjala tam za sicer papirnate dinarje, ki jih pa ljubi vseeno najin dični gazda tako, da nama da zanje marsikak liierček. Pa zini, Kelc, če ni tako! Tega pa napolniš za aro, kaj ne?«
Medtem pa, ko kliče krčmar natakarico iz plesalne sobe, da prinese pijače, se je tudi Perun v kotu premislil. Spati ob takem hrušču, dasi tik zakurjene peči, je nemogoče. Poslušati godbo in ne peti, kakor želi srce, prija še stokrat manj. Nevoljno se dvigne z ležišča, se popraska z zadnjo nožico zamišljeno za ušesom, poškili belo proti mizi, se pretegne, zazeha in se postavi pred vrata, ki vodijo skozi kuhinjo na dvorišče. Tu poškrablja s šapico narahlo po lesu in pogleda sila prikupno in milo proseče Metko, ki nese pravkar prazen liter iz sobe. Toda Perunček ima čisto druge muhe v glavi, kakor domneva natakarica. Komaj je zunaj na dvorišču, si poišče v listnjaku za hlevom črnega, kodravega Čuvaja, ga prevoha od vseh strani, mu zacvili in zagodrnja nekaj
na uho in že sia se sporazumela. Tiho jo ubereia drug za drugim kar prek lese in jo mahneta za hišo proti gozdu. Na griču zunaj vasi sede Perun v sneg, zatuli kratko in glasno, kakor da trobi na lovsko puško, ter posluša. Iz vasi se mu oglasi pes, še eden in še eden. Zopet zavriska Perun kratko in krepko ter posluhne. Tu pridrvi iz vasi brzih skokov bel psiček v črni prečki prek hrbta, Ježev Belin. Ko so se pozdravili po pasjem običaju m zapustili skupno posetnico na pol preperelem štoru v bližini, nadaljujejo pot proti gozdu.
Jif-jef-jif-jef se oglasi kmalu nato divja gonja visoko gori na hribovem pobočju, pojema od trenutka do trenutka bolj, utihne za dalje časa popolnoma, se zasliši namah zopet iz doline, se jači, doni iz polomkov, zveni iz smrečja in se razlega s kolovoza, ki vodi zložno skozi gozd navkreber. Hreščeč krik pretrese mrzlo zimsko noč, grozonosno vekanje narašča, peša, utihne. Mojstrsko je izvršil nalogo težki Čuvaj, ki je čakal po volčji navadi kakor pravcati tolovaj na žrtev ob potu, zakrit za deblom. Spretno se je obesil srnjaku na podvratek ter ga z vso silo težkega telesa uklonil k tlom. Ko so si natrpali rokovnjači nato do vrha bisage, se kotajo še nekaj časa, godrnjaje od naslade, po snegu in si brišejo okrvavljene kožuhe, da odsevajo bledordeče lise na več mestih z deviške odeje. Potlej pa jo mahnejo vsak po svojem potu v vas.
Ko se plazi okrog polnoči zločinski Perun proti vasi, da se skriva kolikor mogoče v senco dreves in poslopij, ter pricopoia prav pred Kelčevo gostilno, tedaj mu pribučijo na klapasti ušesi hripavi, hreščeči glasovi. Na vse grlo rjove pijani Šček v gluho noč, spremlja ga vinjeni Fižolek. Po strani poškili pes navzgoi proti razsvetljenemu oknu ter izgine urno v lahnem diru v vasi.
Drugo jutro okrog desetih predpoldne prizvončkljajo nenadoma preproste sani s krepkim možem v lovskem kroju na vas. Šarec zavozi urno proti sredi sela in obstane pred opuščeno Ježevo kovačnico za cesto. V mali podstrešni sobici nad ropotarnico še sanja Šček puste sanje po prekrokani noči. Težka glava in slaba vest ne ustvarjata nič kaj trdnega spanja. Zato se ni treba čuditi, ako zašklepetajo namah stekla na oknu pod streho in se prikaže v odprtini razmršena glava, kakor hitro preneha zvončkljanje in zadonijo prvi glasni klici s ceste v izbo. A brzo, kakor da so ugledale oči na vozu samega živega peklenščka, izgine zabuhli obraz z glasnim: »Takoj, gospod!« nazaj v brlog.
»Trisio zelenihl Ta je pa dobra!« robanii polglasno presenečeni »paznik« ier poteza v skrajno razdražljivi naglici obleko in obuvalo nase. »Sam rogali zlodej ga je prinesel baš danes na vas! Srne nimajo nili bilke sena po krmiščih, niii ene pasli še nisem nastavil do danes. Lagali bo treba, da se bo kadilo. Temu poslu je sicer Šček vajen kakor malokdo. Toda, vrag vedi, zle slutnje se me lotevajo. Pah! Da bi se ga vsaj dopoldne odkrižal, pa sem na konju!«
Nekako nestrpno že čaka najemnik lovišča spodaj na vozu lovca ter zamrmra nekaj neprijazno v brado, ko se prikaže na konec ta vendar v polni lovski opravi na cesti.
»Oprostite, gospod Srnogoj, da sem se zakasnil! Sinoči je svetila polna luna, noč kakor nalašč za divje lovce. Prilike nisem smel zamuditi. Zato sem se zapoznil v gozdu ier prišel docela premrl šele proti jutru domov. Danes sem jo pa res nekoliko predolgo nategnil.«
»Nič zato,« odgovarja nekoliko bolj prijazno dr. Srnogoj. »Upam, da se Vam ni primerilo nič neprijetnega ponoči.«
»O prav nič posebnega ni bilo, povsod najlepši mir. Še lisice ni bilo čutiti v bližini.«
»Poročilo me veseli. Toda čujte! Srne trpijo silno v tej zimi. Ali so se že privadile senu? Saj jim vendar pridno pokladate, kaj ne?«
»I seveda, gospod! Kar brez skrbi bodite! Uverjen sem, da ne bo niti bilke več na krmišču. Zato se drznem prositi, da smem ponesti zopet košaro v Črni log. Medtem pa se gospod doktor odpočijete in udobno nakosiie pri Javorščeku, kaj ne?«
»Hvala! Nekaj malega nosim s seboj v nahrbtniku. To mi mora zadostovati. Pač pa Vas bom spremljal, saj sem potreben hoje po dolgi seji na vozu.«
»Oprostite, gospod doktor! Toda pot v tem snegu, ko se vdira noga ob vsakem koraku, da jo človek komaj izvleče iz skrlupasie gmote, ni baš priporočljiva. Tudi Vam utegne škodovati mrzla jed, zato — — —«
»Kar nič ne skrbite zame! Križev in težav na lovu sem vajen. Miško! Poženi do Javorščeka! Na svidenje, ko pridete mimo!«
Sani zdrčijo proti najbolj znameniti gostilni v vasi, Šček pa ostane na mestu, kakor da ga je treščil kdo s kolom po glavi.
»V tako zagato pa še nisem zagazil,« godrnja lovec, ko baše seno v košaro, »odkar sem se rešil ujetništva in nesrečnih italijanskih taborišč. Krma, ki jo je kupil gospod za divjačino, se je izselila do malega k nenasitnemu Kelcu, goljufivi Fižolek pa me je ociganil za dve pasti, ki tudi nista bili moja last. Pa kaj mi
morejo! Seno so snedle požrešne srne, pasli pa pokradli neznani zlikovci, saj jih vendar ne morem zaklepali doma v sobo! Da bi imel le količkaj pojma, kako je v lovišču! Toda že ves leden nisem prišel dalje kol do goslilne. Na dobro srečo hočem vodili dedca okrog, morda pa vendarle ne zadeneva na večji nered.«
Pol ure pozneje že slopala lovski najemnik in »paznik« s Perunom na vrvici po kolovozu, ki vodi v loku proli Črnemu logu. Toda glej! Kaj je lo? Velike, rdeče pege in lise kaže sneg, više gori pa se dvigne iznad kolovoza jala vran in kroži v divjem krakanju primerno visoko nad gozdom. Nemirno začne ulripali vojnemu pohabljencu srce. Smrlni ptiči ne obetajo nič dobrega. Slutnja ne vara. Še preden pridela lovca prav na kraj, zagledala sneg na daleč razoran po nočnem boju in oškropljen s krvjo. Na meslu pa najdeta ostanke korenjaškega srnjaka ier opazila lu in lam nožne odliske raznih živali.
»Menim, da sem videl zadosti,« se oglasi dr. Srnogoj ler strelja jezne bliske iz oči na dolgega, suhega grešnika pred seboj, ki je ukrivil še bolj hrbet pod košaro. »O žaloigri, ki se je lu doigrala ponoči, niste vedeli očividno ničesar, dasi sle zatrjevali, da sle prebili večidel noči v Črnem logu lu gori nad nama. Perun kaže še nekoliko krvavo dlako na vralu. Tu vidim v snegu šopič dlak, ki se ujema natančno z barvo, ki jo kaže Vaš pes. Tudi stopinje se ujemajo. Ta lu je sinočnja, ona pa sveža. Ne dvomim, da bi mogel povedali Perun več o nočnem dogodku kakor Vi, dasi ga ni uprizoril sam, kar pričajo sledi v snegu. Toda dovolj o lem! Ker sva že lukaj, ponesite seno na krmišče ler pričakujte nadaljnje pismene odredbe!«
Brez pozdrava se okrene jezno najemnik lovišča ler jo ubere nazaj proli vasi. Pri prvem ovinku jo udari na slepo po celem snegu v goščavo. Sreča mu je mila. Kmalu naleli na manjši troo srn; toda pogled na shujšane, mršave živalce mu trga srce.
»Dozdeva se mi,« govori mož potrl in ozlovoljen sam sebi, »da sem grdo nasedel laskavi izjavi županskega urada, ko sem nastavil Ščeka za paznika. Tako je pač v življenju. Ako je kozel vrtnar, volk ovčji paslir in pijanec občinski pisar, kraljuje laž in mora bili človek na vse pripravljen. Tu je treba brze pomoči. Še danes odpustim brezvestneža iz službe ter poverim posle paznika zvestemu Nacetu, ki si naj, kakor hitro more, poišče namestnika.«
Ko se je povrnil Šček proti večeru nazaj v vas, je sprejel pismo kratke, a jedrnate vsebine. Teden dni pozneje je obvestil i Nace dr. Srnogoja v mesto o izidu ogleda. Odvetnik je opustil ovadbo skesanemu grešniku, Perun je romal iz vasi daleč v
•siran, kjer se mu ni nudila nikdar več prilika lova na lasino pesi, Ježev Belin je izginil brez sledu čez noč, Kelčev Čuvaj pa sam liak nj uhajal v gozd. A iudi močni zlaiogrli samec je moral ob prvem svežem sledu verovati v Naceiovo iznajdljivost, ko se je nadejal tega najmanj pri sladkem počitku v toplem veveričjem gnezdu. Prav tako se je zmajnšala s časom za nekoliko glav rodovina tolovajskih rusokrznih košatorepk. Izstradane srne so izsledile kaj kmalu krmišča ter se privadile razmeroma hitro senu in le še malenkostne izgube je utrpelo lovišče v dobi težke preizkušnje.
2. Snežnata vesna.
Ni še pomladi; v moji deželi še n' ’e '''	O. Zupančič.
Nace je pridno nadziral lovišče, a pri vsem opravilu, ki mu ga je nalagala služba, si ni nehal iskati naslednika. Hrepenenje po domu in ženi, ki ju je moral zapustiti, ter skrb za fazane in jerebice, ki so bridko pogrešale zaslombe v ostri zimi, ga nista umirila prej, dokler ni iztaknil srnam vestnega čuvaja.
Miško Gorišek je opazoval sila rad že v zgodnji mladosti naravo. Pozneje ga je sprejel grajski nadlogar na sosednem veleposestvu za lovskega pomočnika. Tu je bil neumorno prizadeven v službi ter je izvrševal poverjene mu naloge točno m vestno, saj ga je gnala v gozd ljubezen do divjačine, prepuščene njegovi oskrbi, ter zanimanje za prirodo. Kmalu je napredoval ter postal lovec. Kakor tisočerim drugim pa ugrabi i njemu vojna priljubljeni posel, ga tira od bojišča na bojišče in na konec v rusko ujetništvo, odkoder se povrne v domači kraj šele po prevratu ter dolgi dobi muk in trpljenja, pomanjkanja in nadlog. Toda grajski ga niso rabili več, oče mu je umrl, priletna mati pa se ne more in ne mara ukvarjati z zemljiščem. Zato prigovarja sinu tako dolgo, da prevzame posestvice. Pa nič kaj srečnega se ne počuti Miško na svojini v Kozji gori. Dela je premalo, a še manj je jela. Na dnino mora hoditi k bogatejšim kmetom \ dolino, da prisluži najpotrebnejše za življenje. To pa mu nikakor ne ugaja. Zato sprejme z veseljem poziv, ki mu obeta vrniti priljubljeni poklic in mu nudi zadostnega postranskega zaslužka. Z vnemo se loti novega posla. Pri tem mu služijo izborno skušnje, ki si jih je pridobil svoj čas pod vodstvom izvedenega grajskega sivobradca Bregarja.
Tega leta ni hotelo biti konec snega. Še začetkom sušca so se potikali po razsežnih bukovih gozdih številni pinoži, prileteli
v vasi, se pretepali tam z vrabci, s strnadi in s sorodnimi ščin-kavči za zrna, kakor da so tu doma in ne visoko gori na severu. Prilično je mogel Miško ob tem času opazovati drugega takega gosta iz severnih krajev: čopastega, pestroperega pegama, ki so mu šle izborno v slast leskordeče jagode na jerebiki. Tudi kočo-nogemu mišarju, ki se klati niže doli po polju v lenem poletu, ne prihaja niti na misel, da bo treba nazaj domov v kraje ob tečaj niku. Tiho prileta skovir, ki stanuje v votlem orehu pod Miškovo-domačijo, na kozelčeve prekle. Res ga vabi sila prijazno polna luna, da bi zavriskal v gluho noč, pa — hvala lepa za zabavo v takem mrazu! Nobena pastarička še ne utripa z repom ob potoku,, okovanim z ledom, noben škrjanček se ne dviguje iz brazde na njivi, ki jo odeva še meter na debelo mrzla snežna gmota. Mesto' tega pa padajo pogosto beli kosmiči na otrplo zemljo ter nadomeščajo snežne plasti, ki jih je raztalilo okrog poldneva solnce,. stoječe že precej visoko na nebu. Ponoči pa se sirja vlažna gmota vedno iznova v steklast skrlup, ki reže borni divjačini, posebno srnam, noge. Vmes zatuli od časa do časa jug ter oživlja nove nade na cveinato pomlad. Pa prazni so upi, kajti le še bolj: se stiska sneg v vlažne plasti, ki zmrzujejo redno ponoči. Nato padajo zopet dan in noč, noč in dan izpod zastrtega nebesnega oboka šesterozobčaste zvezdice, da kažeta hrib in dol še za časa enakonočja enolično, belo barvo.
Pridno lazi po snežnatih dneh Miško okrog po lovišču, otresa kopinje in malinje ter odgrinja, kolikor more, vresje in borovničje, ki vzbuja v želodcu toploto in daje zdravje živalskemu telesu. Na toplih izvirkih razbija mož led, da si morejo srne gasiti žejo, kr jih hudo muči po suhi krmi. Od časa do časa jim tudi poklada seno in neizmlačene ovsene snope, kadar trpinči skrlup prehudo uboge živalce. Razvajati pa logar ne mara s tem srn, ki so prisiljene gibati se po okolišu, kajti le tako zadobi divjačina zadosti, odporne sile, da vzdrži nebroj nevarnosti, ki jo obdajajo v ostrem mrazu. Saj ne manjka srnjadi naravne prikladne hrane nikjer, le dostopna se ji mora napraviti. Zato opazuje lovec z veseljem po mešanih, večinoma kmečkih gozdih kostanje, hraste in jerebike, ki dajejo marsikak dobrodošel prigrizek v težkem boju za obstanek. Ob robih rastejo leska, bezeg in črni trn, katerim dela senco marsikaka lesnika in Iesnača. V trdi zimi so drvarji podrli in ob-sekali nekoliko dreves. Tudi taka mesta poseča divjačina rada, kakor pričajo sledovi v svežem snegu, ter se gosti pridno z mla-dičjem. Koncem koncev pa ne zametuje, kadar prede trda, niti hrastovega niti brezovega ali trepetljikovega suhega listja.
Tako presianejo srne brez nezgod iudi sneg in mraz ter pomanjkanje pozne zime in vedno bliže prihaja doba, ko si bo moral odrgniti srnjak lubnico z rogov in si bo morala poiskati noseča srna varno zavetišče za težko uro, ki jo čaka. Tedaj pa se loti posla z večjo vnemo vsaj ob poldnevih velikonočno solnce. Sneg kopni. Umazani valčki ga votlijo vedno bolj. Potok narašča ter lomi ledene okove. Jug buči za stavo s pobesnelim hudournikom. Vrbovje v nižini obleče zlatast nakit, izpod mokrega listja poganja belo cvetje. V grmu zacvrči taščica, izza visoke bukve za jarkom zadoni zamolklo gruljenje bistrovidnega grivarja, nad še golimi obršami zakihika postovka. Toda vedno nanovo pada še tja do majnika ponoči slana ter duši nežno rasi po poljih in travnikih, vedno iznova prevlači siva koprena sinje nebo ter siplje v kakor led mrzlih curkih dež na hlapečo zemljo. Povsod se pojavljajo na srnjadi črevesne bolezni, ker ne prenašajo prebavila preobilne sočne hrane po težki krmi dolgega pozimka. Tudi Miško ne more očuvati svojih varovancev hude driske, ki močno slabi posebno mlajši zarod, dasi jim pridno prireja solnice in jim nastavlja marljivo pripravke iz fosforovokislega apna. Marsikako srno umore zdaj nevarni zajedavci, ki jih je zaplodila vlažnomrzla pomlad posebno po nižinskih okoliših. Zopet stopa po gozdu koščena smrt skrivnostno, neslišno, zalezuje dražestne živalce v različnih oblikah ter spravlja skoro v obup vrlega logarja, ki ne pozna uspešnih sredstev zoper neizprosno, zavratno morilko.
Posebno v okolici Muždola, kjer se je razprostiral svoj čas obsežen grajski ribnik, opazuje Miško mnogo okuženih srn. Nekatere izmed njih se potikajo okrog s skrivljenimi hrbti in povešenimi glavicami ter ne marajo za družbo. Te so metljave. Bolezen napravlja metljaj, ki živi v jetrih in povzroča jetrno gnilobo. Razplodi se po jajčecih, ki prehajajo iz žolča v črevo in odtod z blatom na svetlo. Ako pridejo v močvirnata tla ali stoječo vodo, se izležejo zametki, ki se zarijejo v pripravno žival — po navadi polža —, kjer se zamešičijo. Iz takih mešičkov izleze večje število črvjih zajedavcev, ki zapustijo dosedanjega gostitelja ter si poiščejo novo žrtev v vodi, recimo polža, črva, žuželko, ribico ali raka, kjer se pretvorijo v male trose. Ako zaužije srna okuženo živalco s travo, z listjem ali z vodo, se prerije zajedavec kmalu do jeter, kjer doraste in postane spolno goden. Pri tem otečejo jetra in dobijo umazanozelenorumeno barvo. Večja množina zajedavcev pokonča kmalu žival.
Še več žrtev zahteva v Muždolu glistna kuga, ki spada med najbolj strahonosne srnje bolezni ter upropasti včasih cela lovišča. Vzbujajo jo gliste, drobne kakor las, ki se v živali izredno hitro
množijo, saj cenijo, da poleže ena sama samica do 300.000 jajčec. Iz teh se izležejo večinoma v sapniku in pljučih, redkokdaj v želodcu in črevesu gliste. S hrklji ali z blatom pridejo jajca in mlade ličinke na dan, kjer rastejo in se razvijajo le na mokrotnih tleh. Posebno jim ugajajo vlažni travniki, kjer obdržijo živnost po cele mesece. Po hrani prihajajo nazaj v živalsko truplo, kjer napravljajo včasih v želodcu in črevih nevarne otekline, ki porušijo prebavo in upropastijo žival, največkrat pa se nagrmadijo v sopilih, jemljejo srnam sapo ter povzročajo smrkavost in hud kašelj. Kjerkoli pride Miško do revic, shujšanih do kosti in kože, jih odstreli, da jih reši brezupnega trpljenja; mnoge poginejo same. V okuženkah najde mož v pljučni votlini in okrog srca polno vode, v sapniku pa včasih kar cele kupe bledorumenih glist, ki povzročajo smrt večinoma po zastrupljenju krvi. Dokazano je, da oddajajo zajedavci od sebe strup piomain, ki razkraja rdeča krvna telesca v gostitelju.
Brezutešna so bila poročila, ki jih je pošiljal logar lovskemu najemniku v mesto. Dr. Srnogoj je prišel nekolikokrat sam na ogled, a nič razveseljivega ni opazil, posebno ne po nižinskih krajih. Še v maju je postajala in poležavala srnjad slabotna in mršava okrog, izmena dlake pa se je navzlic fosforovokislim apnenim praškom zavlačevala daleč v rožnik. A tudi više gori, kjerkoli raste pikasti mišnjak, velika trobelika in medvedja šapa, so kašljale srne še julija meseca. Na omenjenih rastlinah, ki cve-iejo v rožniku, opazimo v solnčnem siju dve vrsti muh, obada in zolja. Oba se redita s cvetjem teh rastlin, poležeta na gobce srn jajčeca, iz katerih se izvalijo čez 10 do 15 dni ličinke. Te prehajajo počasi skozi nos do goltanca in v dihala, kjer se razvijajo do pomladi, ko sname zajedavec močni kavelj, s katerim se je pritrdil na mestu, da ga more žival izkašljati. Tudi ta golazen prizadeva v vlažni, pozni pomladi oslabelim srnam obilo trpljenja, slabotnejše izmed njih poginejo celo po groznih mukah, ker jim zamaši ostudna zalega sapnik ter jih tako zaduši.
Dobro pa je vplival v zločesti dobi na srnjad strogi pasji zapor. Pripeti vaški potepuhi niso mogli preganjati oslabele divjačine in uničevati mladega zaroda, a tudi ne raztrositi vrtoglavice, ki ni srnam nič manj opasna kakor ovcam. Bolezen povzroča trakulja, ki živi v psu in lisici. Prav tako ni bilo opaziti glutavih srn in se ni pojavil niti eden slučaj vnetja vranice v lovišču, kuga, ki se prenese tudi na človeka in je temu baš tako smrtonosna kakor živali.
Slabe volje in čemern je nadziral Miško lovišče ter gledal veliko umiranje in trpljenje, pomoči pa ni vedel. Edina tolažba mu
je bila, da ni bilo pri sosedih v zlonosni pomladi nič bolje, dasi so bili krmili bolj pridno pozimi. Posebno hudo je bilo v ostalem delu grajskega lovišča, v razsežnem Zakotju, ki ga je imel takrat v najemu težak vojni dobičkar. Vso zimo in še dolgo v pomlad so nastrezali logarji živalcam z raznolično hrano in nasladninami, da je postajala sita srnjad leno okoli krmišč, saj ji ni bilo treba iskati hrane. Ko pa je ozelenelo polje in zabrstel gozd, ni pokazala omehkužena divjačina dovolj odporne sile proti zavratnim škodljivcem varljive pomladi. V množicah so cepale srne, da je bilo groza poslušati poročila sosednjih lovcev.
Med vsemi pa so se smilile Mišku najbolj starke, ki so, suhe in mršave, komaj dojile zarod, saj jim v najtežji dobi pozno leto še ni nudilo zadostne paše. Mnoge so morale prihajati od daleč v Muždol, kjer so se pokazali prvi vrbovci in so klili najzgodnejši suhoperniki. Medtem pa so ostajali mladiči brez varstva za dalje časa. Tako je strepetal marsikak kozliček pod ostrim zobovjem potepinske košatorepke ali padel v kremplje krvoločni zlatogrlki. Toda tudi ta doba nadlog in bede je prešla. Pomladna mokrota je ozelenila ozimino, ki ni mogla vznikniti v suhi jeseni. Sicer obeta pozno klitje kmetom večinoma le prazno klasje, divjačina pa ljubi zelenje, ki ji nudi dobrodošel priboljšek po dolgotrajnem pomanjkanju. Rožnik prinese tudi nekoliko več solnca in toplote, vendar pa pada tudi zdaj pogosto dež, ki založi na konec divjačino bogato z raznovrstnim živežem. Tedaj morejo srne že izbiraii priljubljena jim zelišča ter iskati po gozdu glive in gobe kakor najspretnejše gobarice. Sila rade obirajo brstje različnih dreves in grmov ter mulijo po travnikih poleg sočne trave cvetje pomladanskega žafrana. Podnevi se umikajo samice z mladino k počitku v više ležeče, gostejše šume; proti večeru ali jutru pa vodijo srčkane, rdečkastorjave kozliče, katerih telo je posuto z belkastimi lisami, na s sočnim zelenjem preobloženo polje. Tu se igrajo mladiči brezskrbno v bližini, kadar sije solnce toplo na mesto, saj se čutijo popolnoma varne pod okriljem skrbne mamice, ki jim o‘a takoj svarilno znamenje, ako začuti najmanjšo nevarnost v okolici
Tako dražestna je mladina in tako čuječe so matere, da razvedri pogled na slikovito skupino namah i čelo čemerikavemu logarju, ki sedi kolikor toliko zakrit za deblom lesnike, stoječe ob vznožju z goščo in lesom poraslega hriba. Onkraj potoka se dvigne tedaj rdečerjava lisa ter se _ pokaže povsem iz temnozelenega smrečja na robu ozke senožeti, ki se vije po žlebini navzdol. Mirno postoji za trenutek srna kraj seče. Uhlja ji štrlita strmo navzgor. Vitki vrat se steza zdaj sem, zdaj tja, da bode v oči črni smrček na belem ozadju. Tik za nj’o se potisneta iž gošče
lisasta mladiča, se preiezaia in lecala, sledila maieri, poiščeia vime ler sesala za slavo v lesku jutranjih solnčnih žarkov. Nato se začnela igrali, se dražila, se drezala in skakljala v šegavih skokih okrog mamice, ki se pase mirno po Iravniku. Toda nili na hip ne pozabi starka opazovali okolice, vsak trenutek vrže glavo kvišku, priostri ušesi in se ozira okoli. Ako se le malo oddaljila kozliča od nje, potrka nestrpno z nogo ob tla ali ju kliče k sebi z nežnimi, pivkajočimi glasi. Daši je Miško precej dobro kril za lesniko in se skoro dihali ne upa v skrivališču, dasi žubori potoček glasno v svet in vleče veter ugodno proti lovcu, povzroči sitna muha nehoten pregib roke. To zadostuje. Namah okamenijo vilko-stase živalce onkraj potoka, zrejo za trenutek ostro proti lovcu, nato pa oživijo in — že jih je zakrila molčeča šuma ...
3.	Srnjaki.
Redki solnčni dnevi za časa, ko se je tajal sneg in so se pokazale prve večje lise na deviški odeji, ko so pozlatili prvi jegliči prisojne obronke in sta nagibala solnce in jug vsak dan bolj zmago na stran cvetnate vesne, so nudili Mišku dovolj prilike za pregled srnjadi v lovišču, dasi jo je poznal večinoma že od krmišč. Takrat so postajali na kopninah srnjaki, stari in mladi, v kosmatem rogovju in so se ozirale srne radovedno, da bi zasledile kako nanovo ozelenelo mesto v talini. Dobrodejna solnčna toplota in hrepenenje po sočni krmi vabi tedaj srnjad v množicah iz še golih goščav na plan. Takrat je dognal logar, da je večina srnja kov srečno prebila dolgo zimo. Res je zmanjkal tu in tam kak slabič, ki je hiral za zastarelimi ranami ali ga je pobrala po suhi krmi huda žeja, ko so zamrznili studenci, jarki in potoki v lovišču, večidel pa so prestali samci brez neprilik trdo zimo. Toda niti rožnik še ni mogel docela izbrisati sledov zimske bede in pozim-skega pomanjkanja. Rogovi so bili to leto pod vsako ceno. Močen šesterak, ki ga je poznal in opazoval Miško že lansko leto pod domačijo na Kozji gori in ki je nosil takrat lepo, temno, dobro grintavo in vejnaio rogovje, se potika letos s slabimi vilami1 okrog, kakor da šteje šele dve leti. Nič bolje se ni godilo ostalim srnjakom v okolici Muždola, Kostanjka in Črnega loga, tako da je sklenil dr. Srnogoj, ki je prihajal večkrat na ogled iz mesta, da ne odstreli letos sploh nobenega srnjaka. V tem sklepu ga je utrjeval tudi stari Bregar, ki je poznal iz lastne izkušnje lovišče najbolj temeljito.
Bregar se je rodil v Korotanu in je služil kot lovec in logar različnim nemškim plemičem in veleposestnikom, dokler ni dobil
mesta višjega logarja in oskrbnika na sosedni graščini, kjer je vršil vestno in točno posle do svoje upokojitve ob prevratu. Tedaj se je nastanil z vnukinjo, ki mu je vodila gospodinjstvo, blizu vasi Brezovice pod Kosianjkom. Takrat je dala država veleposestvo inozemskega plemenitaša pod nadzorstvo, razkosala lovišče ter ga izročila v podnajem domačinom. Tako je zaokrožil tudi dr. Srnogoj ob tej priliki svoj lov z znatnim delom graščinskega lovišča, da je mogel v večjem obsegu gojiti najljubšo mu divjačino — srnjad. Bregar ni v začetku nič kaj ljubeznivo gledal prostaškega podnajemnika ter je nekako prezirljivo zavračeval prijaznost. Šele ko je ta sprejel v službo Miška, ki se je izučil pod vodstvom sivobradega upokojenca, so se izboljšali odnošaji in je nastopilo prijateljsko občevanje med znanci. Tu je izpopolnjeval Miško in prilično tudi dr. Srnogoj svoje znanje, tu sta prejela marsikak migljaj glede kočljive divjačine, ki zahteva poleg fazanov menda največ pozornosti, skrbi in nege, ki pa prinaša opazovalcu in pristnemu lovcu tudi največ izpremembe, veselja in zadoščenja.
Sivolasi Bregar je zasledoval z zanimanjem dogodke v lovišču, saj je bilo znatno število srnjadi v okolišu večidel plod njegovega varovanja in oskrbovanja. Poznal je bivališče vseh močnejših srnjakov, vedel njihove muhe in razvade ter je kaj rad izpraševal logarja po starih rogatih znancih, ki so medtem že pridno trebili rogovje. Sam sicer ni mogel v večinoma neugodnem vremenu daleč naokrog izpod strehe, ker ga je po malem nadlegovalo trganje. Zato pa se je prilično vnela pod krovom lične Bregarjeve hišice zanimiva razprava o mikavni divjačini.
Mestoma je našel Miško na pohodih oguljena tanjša in debelejša stebelca raznih grmov in dreves, od katerih je visel navadno razcefran lub. Nikdar pa ni mogel zaslediti koščka srnjakove lubnice. Zato vpraša ob priliki sivobradca, če sne res srnjak odrgnjeno kožo, kakor trdi sosednji lovec.
»Nekaj je resnice na lem,« odgovarja izkušeni Bregar. »Saj sem že opazoval takega čudnega sladkosnedneža, pravilo pa to ni. Medtem ko trebi žival roge, bije z nogami ob tla ter potepta lubnico ali jo pa kmalu nato odstranijo miši, veverice, lisice in druga roparska svojad. Zato jo najdemo le v izjemnih slučajih na mestu. Gotovo ste že opazili, da voli srnjak v začetku skoro redno drevesca s trdim, razpokanim lubom, da si odstrani srbečo lubnico s še krvavih rogov, ki jih pridno čuva pred zadevanjem ob veje in ranitvijo; šele pozneje si izgladi rogovile na gladkolubnih steblih. Čim krepkejša je žival, tem boij debela in hrapava drevesa rabi za posel, tem pridnejše trebi.
Srnjaki pa, ki ali sploh ne drgnejo rogov ali pa le poredkoma, so sumni, skoro vedno bolehavi in slabotni. Take je treba odstreliti, ker razširjajo cesto nalezljive bolezni. Upam, da nimate navzlic zlokobnemu letu takega strica v lovišču.«
»Res kažejo srnjaki letos roge, da se bog usmili, toda niti za enega ne vem, ki bi še ne bil trebil. Pa čujie! Kako pospešujemo tvorbo rogov in v kateri starosti približno poženejo zdravemu srnjaku najmočnejše rogovile?«
»Navadno nosi srnjak po 6. mesecu do 15 cm visoke veje brez odrastkov, ki jih odvrže v novembru. To je Špičnik. Do sredi februarja mu vzrastejo močnejše veje s parožičema. Takega srnjaka nazivamo Vilarja. Od tretjega leta naprej kaže običajno na vsakem rogu po dva parožiča ter se imenuje šesterak. To je znani redni, tako rekoč vsakdanji razvoj rogov, ki ga more lovec nekoliko pospešili s pokladanjem fosforovo-kislega apna in s solnicami. Vobče pa uči skušnja, da ne zavisi močno rogovje toliko od starosti kakor od obilne paše, miru in posebno od tega, da se ni bilo treba srnjaku borili pozimi s pomanjkanjem. Zato se bodo brez dvoma ponašali letos srnjaki v Zakotju z lepšim naglavnim nakitjem ko tostran meje in ni izključeno, da bo kazal tam kak enoleinik roge slabega šesieraka. Toda obupne tožbe sosednih lovcev pa tudi jasno pričajo, kam vodi preobilno krmljenje divjačine pozimi, ako se pojavijo na pomlad nalezljive bolezni v lovišču. Tudi tu velja pravilo: srednja pot, zlata pot. Najlepše uspehe dosežemo, pozno sicer, a gotovo, da pospešujemo naravni razvoj. Medtem ko pride pitani, a omehkuženi srnjak že včasih po 6. letu na višino svoje moči, rabi v naravnem razvoju najmanj dvakrat toliko časa. Neugodno leto more sicer ovirati razvoj rogov, udušiti pa ga ne more. Toda stopiva v sobo, nekako hladno je zunaj!«
Rad se odzove Miško prijaznemu vabilu, saj je potreben počitka po trudapolni hoji v premočenem svetu. Hvaležno sprejme tudi kozarček slivovke, ki mu jo ponudi gospodar, dasi vobče ni prijatelj opojnih pijač. Nato pokaže Bregar z desnico na lepo razvrščene srnjakove roge na steni ter nadaljuje:
»Poglejte to zbirko! Nič posebnega, nič izbranega ni in le malo je nenavadnih redkosti vmes, a vendar predstavlja skupina sad štiridesetletnega lova in brezbrojnih polnih kapljic, obuja vedno nanovo spomin na obilo veselih nad in stotine bridkega razočaranja, pripoveduje molče razburljive dogodke in riše bajno-krasne trenutke končne zmage. Toda o tem več prilično! Ako motrite pazljivo roge, opazite predvsem, da kažejo različne barve. Vobče dobimo po močvirnatih krajih srnjake z večinoma
črnimi rogovi, mlado smrečje in smrekovi gozdi dajejo temno-rjave, borovje in peščnata tla ustvarjajo svetlorjave roge; na polju, kjer stoje le redki logi in grmovje, prevladuje rumena boja, po živaloslovnih vrlih in zverinjakih pa, kjer rie najde srnjak žive rastline, da bi si olrebil roge, nahajamo skrilastosivo barvo.
Še vse bolj mnogolična kakor barva je zunanja oblika rogov. Menda nimamo živalske plemenske vrste, ki bi kazala v tem pogledu toliko različkov kakor srnjad. Že velikost vej kaže pri starih srnjakih vse mogoče zvrste od komaj centimeter visokega, neznatnega gumba do včasih košato razraslih in tretjino metra dolgih rogov. V dobi, ko se razvijajo rogovi, vplivajo na njihovo velikost, obliko, grintavost in težo poleg starosti, pomanjkanja in raznih podnebnih pojavov še različne bolezni, ranjenje rožnice, poškodbe še mehkega roga, pokvare in nepravilnosti spolovil, ki ustvarjajo nebroj potvor. Zbog tega je malodane nemogoče urediti vse te različke v pregleden sestav, ki bi nam podal izčrpno sliko mogočih srnjakovih rogov. Brez ozira na to pa hočem vendar na podlagi zbirke opisati vsaj nekatere nepravilnosti, ki jih srečavamo tu in tam v življenju.«
»Poglejte te-le lepo vzrasle roge močnega šesterakal« nadaljuje mož ter sname s stene pripravljeno srnjakovo lobanjo. »Oba parožka poganjata iz skupnega mesta na veji, stojita pravokotno na njej ter tvorita tako podobo križa. Posebno izrazito podaja obliko križa desni rog, medtem ko stoji na levem en parožič prenizko. Srnjaka s takimi rogi imenujemo križaka. Pravijo, da se križni rogovi podedujejo. Koliko je resnice na tem, ne morem presojati. Vsekakor pa spada pravilen križak med zelo redke prikazni. Velikokrat najdemo med zaostalci tako zvane gumbnike. Eto vam io-le kratko, čokato, lepo grintavo rogovje, ki je dostikrat opremljeno še z raznimi žmuli in ličnimi, malimi kaveljčki! V prejšnjem stoletju so si obešali srečni strelci take razumu protivne igračice na urne verižice; današnja šega opušča to navado ter krasi s posebnostmi rajši sobne stene.
Včasih poganja rog le iz ene korenike, medtem ko druga ali manjka, ali pa je slabo razvita. To so zelo redki enorogači. Mnogo česteje nahajamo trirogače, ki jim poganja, kakor vidite na tem primeru, iz ene izmed korenik tretji rogelj ali pa zraste ta iz tretje korenike. Na isti način nastanejo četvero- in mnogo-rogači. Tupatam najdemo na redno razvitem rogu šesieraka spodaj ob koreniki še en parožič. Tudi taki rogovi spadajo med posebnosti. Ako se zlomijo, nalomijo ali drugače poškodujejo še mehki rogovi, nastanejo raznovrstne protinaravne stoje rogov in se izcimi nebroj drugih nezakonitosti, ki jih skoro ni mogoče
pregledati. Med lemi omenjam le zelo redko tulipanovo glavo ali tulipanove roge, ki nastanejo, ako se odlomi en rog tik ob koreniki in požene iz votline nov rožiček, *ki je premakljiv okoli svoje osi kakor pestič v tulipanovi cvetni čaši. Navadno je obod zlomljenega roga dosti bolj čokat kakor korenika na sosednjem rogu, skoro gotovo zato, ker ga več ali manj razrine v njem rastoči rožiček.
Smešno posebnost tvorijo tako zvani svedrasti rogovi, ki jih kaže ta-le kos. Iz redno razvitih korenik poganjata roga, ki sta navzgor svedrasto zavita. Navadno kažejo prav priletni srnjaki značilno obliko ter jo moramo smatrati po izreku ve-ščakov za potvoro starosti. Prav tako nepravilni so lopatasti rogovi, ako se razširijo konci v podobi lopate ali žlice. Tudi taki rogovi se baje podedujejo. Nestvor so tudi naprej usločeni rogi. Še večkrat pa najdemo starega srnjaka, ki se ponaša z enim ali celo dvema dolgima, navzgor priostrenima, bodalasiima, skoro ravnima rogovoma brez parožičev. To je morilec ali škodljivec, vobče nevaren pretepač, ki dela cesto ogromno škodo v lovišču in ga je treba spraviti s poti. Odstreliti ga moramo brezpogojno, ako ga dobimo pred cev. To pa ni vselej lahka naloga. Tudi v svojem lovišču imate takega Tolovaja Malaja“, ki sem ga že jaz s svojimi ljudmi zabadava zasledoval. Mrkogledi puščavnik je namreč oprezen in zvit kakor kozji rog. Na zimo ga navadno ni na izpregled ter se skrbno ogiblje krmišč. Ko pa pride čas plemenitve, se pojavi temnodlaki bes v lovišču zdaj tu, zdaj tam, vznemirja okolico in nabada srnjake. Dva močna šesteraka nam je pobil pred letoma do smrti, marsikateremu drugemu pa prizadejal nevarne rane. Ali še niste trčili ž njim skupaj?«
»Že dvakrat sem ga opazoval skozi kukalo, ko se je pasel na Mrakovem travniku nad Muždolom, pa vsakikrat je izginil kakor duh s pozorišča, preden sem se mu mogel približati po gozdu. To pa vem, da nosi letos izredno visoki in ostri bodali. Škode do sedaj še ni napravil.«
»Saj pa tudi še ni prišel pravi čas in je kres šele pred nami. To pa Vam lahko prerokujem, da Vam bo tudi letos na daleč okoli bunil lovišče, ako ga pravočasno ne odstranite. Pa še enega korenjaka imate doli v muževini pod Plazom, ki se more po prebrisanosti in zvijačah meriti s Tolovajem Matajem“, ako ga celo ne prekaša. Naši lovci so ga opazovali že kakih devet let in je, ako ga ni vzela zima, brez dvoma starosta graščinskih srnjakov. Že nekolikokrat mu je brenčala krogla mimo ušes, po vsaki pot je srečno odnesel izredno močne, pravilne roge. Zadnja leta pa je postal brezprimerno oprezen in zvit ter je vodil našega
barona nešieiokrat za nos, da je prihajal mož včasih sila slabe volje z zalaza. Mi smo ga nazivali ,tajnega svetnika“ radi skrivnostnega življenja in tajinstvenega vedenja. Pozimi je prihajal pridno na krmišča ter bil do malega skoro zaupen napram lovcu, kakor da se je zavedal, da se mu ni treba ničesar bati. Na pomlad pa je izginil kakor kafra. Le oguljena stebelca, kjer je drgnil močne roge, ter drvarji in gobarice so pričali o njegovi navzočnosti v okolici muževine. Lovec pa je dobil redkokdaj priliko, občudovati divoine rogove. Mogoče Vam je bila sreča bolj mila letos?«
»Mislim, da poznam ,tajnega svetnika“,« odvrne logar, »ali iz zadnjega časa le po glasu. Ko je nosil še mah na rogeh, ki tudi letos nimajo para daleč okoli, sem ga videl večkrat zgoraj na obronku mladega smrečnega nasada. Pozneje sem prehodil križema muževino in okolico, toda le enkrat me je pozdravil nekje iz bližine njegov nizki bas. Čisto kratko, a krepko, kakor da se mi roga, me je pozdravil z ,be‘, nato pa je izginil iz kraja brez šuma, kakor da ga je požrla zemlja.«
»Dal Ta zna kakor malokdo. Opazoval sem ga nekoč, kako je porabil tiho in previdno kakor mačka vsak kamen, vsako iz vode štrlečo korenino, vsako malo vzvišeno mestece v močvirju, da se je poslovil neslišno in ni zapustil najmanjšega sleda za seboj. Škoda bi bilo divoinega korenjaka, ki bo še nekaj let skrbel za čvrsto potomstvo v lovišču. Prizanašajte mu in priporočite ga v milost svojemu gospodarju, ako vama ga prinese slučaj pred oči! Toda, če se ne motim, Vas še nisem opozoril na srnjakovo naglavje, kakor ga vidite tam-le na steni. Tako rogovje dobijo vsled poškodbe spolovil plemenitve trajno nezmožni srnjaki. Začetkoma je precej podobno pravilnemu v dobi maha, polagoma pa se ojači z narastki ter zavzame sčasoma zelo čudne oblike, dokler ne pogine žival na potvori lobanje. Ako odstranimo lubnico in žoličasio gmoto z rogovja, dobimo luknjičav tvor, ki nas spominja v zlogu na gobo.«
»Srnjaka, ki je nosil to rogovje, so našli pred mnogimi leti kol po materi zapuščenega kozliča pastirji na paši ter ga — skopili. Slučajno je naletel grajski lovec na posirovele lopove, otel siromaka ter ga prinesel v grad, kjer se je posrečilo, odrediti ga s kozjim mlekom. .Kodrasti Janez“, kakor smo zvali srnjaka pozneje, ko je pokazal smešno potvorjeno rogovje, se je bil priljubil vsem grajskim prebivalcem. Bil je izjemoma zelo krotek in zaupen ter ni storil nikdar nikomur nič žalega. Toda od leta do leta bolj bohotno se mu je razraščalo naglavje, mu prepredlo čelo, se mu nagnilo prek oči na lice ter ga skoro po-
I.ovec, 1922.
281
polnoma oslepilo. Nič ni pomagalo, kakor nam je bilo hudo: usmiljena krogla mu je morala prikrajšali trpljenje.«
Spomin na dogodek izvabi dobrosrčnemu nadlogarju nežno roso v oči. Da prikrije čuvslvo, vsiane s slola, sname s stene močne, dobro grintave roge pravilno razvitega šesieraka ter nadaljuje:
»Med najbolj zanimive kose svoje zbirke štejem ie-Ie roge. Čudna se Vam zdi trditev, saj ne kažejo nič posebnega,, nič izrednega ne v obliki ne v postavi in vendar so redkost svoje vrste. Dozdevni šesterak, ki ga vidite pred seboj, je prav za prav — šesterakinja. Brez šalel ,Tela Mica“, kakor smo klicali rogato srno, je najbolj znamenit pojav v mojem štiridesetletnem službovanju. Njena mati je bila starejša srna brez. rogov tam onstran meje v Zakotju. ,Mico‘ smo smatrali lovci prvotno za srnjaka, saj je pokazala kmalu rožiče, ki so ji odpadli v začetku zime. Na pomlad se je ponašala žival v okrasju slabega šesieraka ter si čistila roge prav tako kakor ostali srnjaki. ■ V drugem letu starosti smo opazili, da je preganjal dozdevnega samca v dobi plemenitve močen srnjak. To bi ne bilo nič nenavadnega, toda nekega večera ga sliši lovec pivkati kakor srno. Ko sem se mu pričel rogati, češ naj si drugič bolje navrta ušesi, mi ponudi mož stavo, da ta .srnjak“ sploh ni srnjak, temveč srna ali dvospolnik. Že čez nekoliko dni sem «opazoval, da goni zanimivega ,samca“ korenjaški srnjak v krogu okoli grma, da nisem mogel več dvomiti o njegovi ljubezenski nameri. Dan pozneje je prejel ognjeviti ljubimec plačilo za trud in vztrajnost. Največje presenečenje pa smo doživeli na pomlad. ,Srna‘ je namreč kazala zopet močne šesieraške roge, torej bi morala biti po vseh pravilih srnjak. Komaj pa si je odrgnil zagonetni šesterak kolikor toliko roge, smo opazovali poleg ,njega“ mladiča na slabotnih nožieah, ki je pridno cmokal in sesal. Zdaj nismo več dvomili,, da je srna.
Ti dogodki so se ponavljali leto za letom. Vsako leto lepše roge je odvrgla ,leta Mica“ redno v novembru in še krepkejše si je drgnila v majniku. Zraven pa je pridno dojila po enega ali dva kozliča ter jih čuvala vestno vseh neprilik, v kar ji je izborno služil nevsakdanji naglavni nakit. Gorje hinavskemu lisjaku, ki se je potikal v bližini z namenom, priti v ožje stike z neskušenim zarodom! Ako ni pravočasno popihal v varno goščavo, ga je počesala z rogovi in s prednjima nogama tako temeljito, da ga je na dolgo minilo poželenje po mladi srnini. Ko pa se je nagibal' julij h koncu in je postajalo od dne do dne srnjakom in srnam bolj tesno okrog srca, smo mogli videti ,teto Mico“ v nad vse
smešnem položaju: večkrat jo je gonil v kolescu častilec z dosti slabšimi rogi, kakor jih je kazala rogača. Pri srnah ni namreč nič drugače kakor pri ljudeh. Čim bolj venejo srne, tem bolj izginjajo iz bližine krepkejši srnjaki. Na vilarje pa in slabotnejše šesterake je vplivala vseeno moževna ,teia‘ s privlačno silo.
Tako je prišla menda šesta jesen, odkar se je potikala rogata ,Mica“ v Zakotju. V oktobru smo priredili kakor vsako leto običajni pogon na zajce po polju v zvezi z odstrelom nekaterih močnejših srnjakov. Tedaj pa je padla dobro uro v stran od navadnega bivališča tudi ,ieia Mica“. Kaj je prignalo baš tisti dan rogato srno v usodepolni del lovišča, kjer je nismo nikdar prej videli, še danes ne vem. Ko sem jo preiskal, sem našel spolovila v redu, roge pa take, kakor jih imate pred seboj.«
»Tudi jaz sem že slišal o rogatih srnah,« meni Miško, »vendar sem bil do danes mnenja, da so rogovi vedno znak dvospolnosti.«
»Tu in tam samo,« popravi mnenje izvedeni nadlogar. »Toda dvospolniki se vobče ne plodijo. Nemci so si ustvarili na podlagi mnogoštevilnega opazovanja tozadevno obširno slovstvo ter razlagajo pojav rogatih srn z različnimi domnevami. Posebno misel, da namerava narava, ki izpopolnjuje vedno bolj svoja bitja, oborožiti polagoma i srno z rogi, je dobila veliko verjetnost in mnogo pristašev, ko se je pojavilo nekje na Saškem vse polno rogatih srn. Toda pojav je izginil po nekako šestih letih tako nepričakovano, kakor je prišel. Tako še do danes nimamo razlage, ki bi nas zadovoljila v vsakem oziru. Pa povejte, zakaj poje včasih domača kokoš kakor petelin? Zakaj zraste tupatam ženski brada? Ne poznamo pač pravila brez izjeme.«
»Prav pravite! Tudi narava ima svoje muhe, ki ustvarjajo povsod nedoumne pojave ter stavijo vrsto vprašanj, na katere ne vemo odgovora. Toda čas hiti. Iskrena hvala za ljubeznivo gostoljubnost in zanimiv pouk!«
»Nič hvale, mladi prijatelj!« odgovarja serec, ko spremlja gosta proti vratom. »Tudi jaz čutim potrebo, da se od časa do časa pogovorim o tem, kar mi leži pri srcu. Pozdravite mi gospoda doktorja ter se ne pozabite zglasiti, ako Vas privede pot mimo!«
[Dalje prihodnjič.)
Peter Gillv.
Učinek kačjega strupa pri brakih.
Po naših loviščih lazi na srečo le malo strupenih kač, dasi so v nekaterih krajih navadna prikazen.
Modras ima svoja zatočišča navadno v najioplejših, peščenih krajih. Kjer si ga našel enkrat, solnčiti se v kolobaru, ga bodeš i drugokrat skoro gotovo. Vsaj jaz sem ga presenetil po trikrat na istem mestu, preden sem ga ustrelil.
Gad se plazi rad po zaraslih delih in grmovju, dobil sem pa prav tako modrasa v gozdu kot gada na peščeninah. Opisoval ne bom ne modrasa, ki se itak lahko spozna, ne gada, ki je zelo izpreminjajoče se zunanjosti. Vsaka kača, ki ima tik glave tenak vrat in katere glava je irioglata, je sumna.
Slučaji, da pridejo iščoči braki v stik z gadom, niso redki. Pasji nos ne voha kač in, ako se pes presenečen približa kači tako blizu, da ga piči, le odskoči. Naraven gnev do kač navdaja pse: malokateri oblaja kačo; da bi jo uničil z zobmi, tega še nisem doživel. Mlad, norčav psiček je seveda i kačje igrače zmožen. Vobče psu kačji strup ne povzroča preveč zlih nasledkov.
V svoji dolgi lovski dobi sem imel le petkrat priliko, na lastne oči opazovati kačji pik pri pseh in njegove posledice pri peterih svojih brakih.
Mlad dečko sem bil še in več v gozdovih kot doma. Proro-kovali so mi, da me ne najde niti smrt v postelji. Imel sem že takrat vedno dobre brake, med katerimi je bila Leda prav dobra. Bila je nizkega, dolgega života, belorjave barve in posebno na lisice neutrudljiva. Prve dni septembra sem šel popoldan v Košco, ozko, divjeromaniično dolinico, ki me spominja vedno na — Kamniško Bistrico, seveda v silno pomanjševalni obliki. Steza pelje ob razdrapani, skaloviti strugi bistrega potočka. Nad tabo se vidi le nebo, a gozd in skalovje te obdajata. V rebrine pripeka na eni strani solnce, a druga stran je v temni senci. Ob koncu, nad izvirom potočka, s,e vzpenjajo pečine in skale, zapirajoč vsak nadaljnji izhod, le pod skalami se vije ozka, kozja stezica na tako zvano »Osrano peč«. Res lep kotiček je ta dolinica, polna izvirkov in podzemskih votlin.
Dve braki sem imel s seboj in lazil sem za lisicami, katerim ta kraj prav posebno ugaja.
Na obsežnem, nizkem štoru pod potom, katerega je obseval solnčni žar, opazim nenavadno, marogasto stvar. Ko
pogledam bolje, spoznam orjaškega modrasa, ki se je, v kolobaril zvit, mirno solnčil. Pred par leti sem končal v prav tem delu drugega, katerega sem šel trikrat iskat. Vselej sem ga videl, a v tretje šele ustrelil. Snamem puško in mirno pomerim na kakih 25 korakov v sredino svitka, kjer se mi je dozdevalo, da je glava. Na strel priteče Leda in skoči na zvijajoči se svitek. Vsak klic je bil zaman. Tu opazim, da je spolzela modrasova glavica, ki se je jedva še držala razbitega trupla, prek štora v trenutku, ko je skočila psica tja, ne da bi bila zagrabila zvijajoče se truplo kače. A kačja glava se je prijela hipno levega uhlja Lede, ki je odskočivša odtrgala glavo od ostalega trupla, da je odpadla od trupla kačja glava skok od štora. Psica si je otresala uhelj: bila je sigurno pičena, a mene so navdale skrbi zanjo. Gonila je vseeno kot običajno, a proti večeru je postala klavrna, držala se je bolj pri meni, pokašljevala je in dvigalo se ji je. Rep ji je bil povešen, znaki obolelosti so bili vidni. Pila je obilokrat vodo, doma ni zaužila drugega kot mleko. Drugo jutro se ni dvignila z ležišča. Glava ji je bila na levo stran zabuhla, oči temotne, krvave, nos suh, vroč, a drugače mi je bila poslušna. Proti večeru je postajala bolj živahna, iztrebila se je, zaužila malo navadnih jedil, zabuhlost glave je pojemala in tretje jutro ni bila več bolna, ampak živa kot običajno.
Psica se je gonila redno spomladi, a prvo spomlad po piku se to ni zgodilo. Na jesen je postala zopet plodna.
Drugi slučaj se je dogodil par let za tem. Vaščani Kriške vasi so tarnali poleti nad škodo lisic, ki so domovale v jazbinah. Čakal sem pač pri lisičinah, a na žalost sem se pri strelu prenaglil in sem tako stare in zarod le oplašil, da so se skupno preselile, toda ne daleč proč. Zapriseženi lovec janez Gr. je imel nič kaj prida braka, ki pa je imel to lastnost, da je šel rad pod zemljo v lisičine ali jazbine. Vzel sem ga na vrvici s seboj, da preiščem kraje in poiščem novo zatočišče lisic s psom. Prišla sva med skalovje, ki je puhtelo solnčne vročine. Tik pred nama se razvije ob gladkem vznožju orjaške skale vprav črnikast gad. Ko zazre pes premikajoči se klobčič, plane nanj, a v tem prejme tudi že udar gada. Psa sem potegnil brzo k sebi, a gad je izginil pod skalo, ob kateri sem ga ubil par dni pozneje. Pes ni imel vidnega znaka poškodbe, šel je strastno v lisičine in mi tako z lajanjem izdal njihov novi dom. Na žalost nisem dobil niti tu nobene. Preselile so se takoj zopet dalje, in topot v tuje lovišče.
Domov grede, je postal pes nenavadno nemiren na vrvici. V vasi je hlastno pil vodo, bliže doma je postal klavrn in je povesil rep. Izpustil sem ga k njegovemu gospodarju, ki mi je pozneje
povedal, da je prišel pes domov kakor pijan in da je on sam sumil, da je pes oirovan. Na levi lopaiici mu je vzrasila za oreh debela oteklina, ki je zopet splahnila, drugih posledic ni bilo.
Na Vrhu je imel naš takratni lovski starina Klančar zgoraj na klancu borno bajtico. Velik, kot irska suh, star lovec je bil, ki je držal neprestano svoj vivček med brezzobnimi čeljustmi. Imel je vedno izborne brake. Rabil je le dolgo enocevko, dvocevke ni maral. Ž njim sem hodil prva svoja lovska leta in ostal mi je v neizbrisnem spominu.
Prav posebnega planinskega čara je še sedaj tako zvani Ključ. To je morda slab kilometer dolga reber, ki je na južni strani od sredine pa do vznožja oblagodarjena s peščenim melom, katerega obdajajo na severni strani pečine in drobeče se skalovje, nedostopno za človeško nogo. Od dolinice z bistrimi studenčki se vije proti vrhu ozek, peščen jarek, a od sosednjega roba vodi ozka kozja stezica po sredi rebrinja mimo skromnega studenčka proti vrhu in vasi Kamno brdo. Po tej stezici sva prišla s Klančarjem. Mimo naju priteče njegova psica Turina. Kar odskoči pred nama s steze, a plane zopet na stezico. Oba opaziva, da je vsekal v svitek zvit modras psico, ki je zacvilila in se odstranila. S kamni sva pobila modrasa.
Prišla sva vrh Ključa na divno mesto, odkoder se odpira krasen pogled lovcu, ki razmolriva odtod pazno iskanje psov in potek gonje okrog in okrog.
Turina je počivala zvita ob brinovem grmu, dasi je bila sicer neutrudljiva iskalka. Nič se ni zmenila za gospodarjeve klice, imela pa ni nobenega znaka kake ranitve. Klančar jo vzame na vrvico in šla sva vsak proti svojemu domu: jaz v dolino prek čeri, on prek hriba navzgor. Par dni potem mi je pravil, da je pripeljal Turino prav težko do Kamnega brda. Ko ni mogla dalje, si je izposodil v vasi vrečo in nesel psico v njej domov. Psica mu je bila nad vse. Doma ni zaužila listi večer prav nič, zato je bil uverjen, da pogine. Poldrugi dan za tem je zopet oživela, okrevala, vendar so ji ostali v zadnji nogi krču slični trenutni slresljaji, ki so se ji pa tudi poizgubili. Tudi ta psica se ni gonila prvo pomlad po piku.
Nasproti Ključu na vzhodni strani in na drugem bregu je bila takrat orjaška podzemska votlina. Imenovali so jo Kevdrc. Klančar mi je pravil o tem kraju naslednji doživljaj:
Pred leti je prebival na Dobravi, vasici vrh peščenih rebrin Trstenika, jarka proti vzhodu Košce. Lovil je še na »svojo roko«. Imel pa je vedno le psice-brake, da so prihajali drugih psi k njemu in se mu ni upal nikdo psic ugonobiti. V jeseni je bilo.
Na lovskem pohodu je začela psica v Kevdrcu ljuio lajati. Bil je mnenja, da ima jazbeca pred seboj. Takrat je bil vhod v imenovani podzemski rov še tako odprt, da je šel lahko mož vanj. Danes je ondi, le še skromna odprtina tik porušenih skal. Ljudje so bili mnenja, da je bil tam svoje dni izhod skrivne podzemske poti iz siiškega samostana onkraj velikega gozda. Bile so tudi vrh griča proti Selom svoj čas utrdbe. Danes pokriva ta del dozorel gozd; le ustno sporočilo ve še o lem, kakor mi je pravil slari Klančar.
Ko ni psica le mirovala, si je ukresal gobo in vžgal ž njo •suhljad. S tako plamenico je šel za psico pod zemljo. Priplazil se je do mesta, kjer se je bila zgornja plast skale že odtrgala. Rov je bil na ta način tako zožen, da se je moral po trebuhu plaziti za psico, sveteč si z eno roko, z drugo držeč enocevko. Ko je prilezel do psice, jo je porinil naprej, hoteč se prepričati, kaj ima prav za prav. Ker se je psica le umikala, je hotel mimo nje. Tu odskoči psica prek njega in v svojo grozo zagleda tik pred seboj v klobčič zvitih mnogo gadov, ki so mu moleli svoje male, jezikajoče glavice pihaje nasproti. Kako se je vrnil, ni znal sam povedati, a zatrdil je, da mu je postalo slabo, ko je zagledal zopet beli dan in da je izmolil spokorno molitev. Ta psica, ki jo je potisnil nevede predse v rovu, mu je doma tekom dveh dni poginila. Neobrasla koža na trebuhu in med nogami ji je bila oiemnela. Bila je pač večkrat pičena v neodlakane dele života, da je poginila.
Konec septembra ob suhi, vroči dobi je bilo. Šel sem po gozdni poti z Goriškega proti domu, ko srečam na redkem prostoru velikega gada. Uiti mi ni mogel nikamor, zato si odrežem paličico, da ga pobijem. A prime me hudomušnost. Hočem ga še pred smrtjo dražiti, zato mu pomolim jeklene cevi trocevke nasproti. Takoj se zvije v obrambo in glavica je sledila z ljutimi očmi — gadov pogled je res nekaj posebnega — nasproti štrleči puški. Prvi udar je bil kaj ljut, a kaj hitro se je umaknila glavica — pretrd je bil vgriz. Tudi v drugo i tretje je še vsekala kača v jeklo, a potem je le še skušala zbežati. V tem pride za menoj moj Žuli. Pes je bil radi starosti že gluh, a še vedno neumoren in zanesljiv. Žuli hoče po poti kar naprej, a ko gre mimo razdražene kače — klici so bili zaradi gluhosti psa brezuspešni —, ga vseka gad tako hitro, da nisem mogel tega preprečiti. Pes se miti ne zmeni, a gada ubijem s paličico in mu še pogledam, ako si ni potrl na puški strupenih zob, česar nisem mogel dognati. Pes ni šel daleč od mene. Privežem ga na vrvico in greva proti domu. Med potjo se začne naenkrat z desno zadnjo nogo stegovati prav tako, kakor se steguje pes, ki vstane z ležišča, zdaj
z eno, zdaj z drugo nogo. A 2uii je stegoval le eno nogo in šepal. To je bila vsa bolečina. Doma je bil zopet čil, a radi ostarelosii ga je doletela še istega leta častna smrt.
Zadnji slučaj sem doživel med vojno, prav za prav sta oba zadnja slučaja iz časov vojne.
Imel sem belorjavega braka, po imenu Drugi. Pes je bil kožno bolan. V presledkih mu je pordečela spodnja gola koža, srbela ga je in pes je izhlapeval v tem času neprijetno. Bolezen pa je zopet izginila, a se v daljših presledkih iznova ponavljala. Ker je iskal pes neutrudljivo, sem potrpel ž njim, saj se drugi braki niso okužili. Zdravniško lečenje je bilo neuspešno.
Pod Blečim vrhom sem bil. Pri apnenici sem hotel pot domov prestriči. Počasi grem v dolino. Prek zapuščenega kolovoza se privleče od apnenice velik modras, kakih 20 korakov od mene. Na obeh straneh pota je svet zarastel. Ušel bi mi bil, da nisem streljal hitro. Prestavil sem pri trocevki strel na tretjo, malo cev in upalil z drobnim zrnjem te cevi po kači. Razdvojil sem jo, da je ostal za ped dolg del telesa pri glavi. Na strel pridrvita oba braka. Drugi hlastne v svoji strasti po zvijajočem se, kratkem delu kače. Pičen je bil seveda. Po dozdanjih skušnjah se nisem bal zanj. Domov grede nisem opazil na psu nič sumnega. Žrl je kot po navadi in se ulegel mirno na svoje ležišče. Drugo jutro se je privlekel z ležišča kot velik siromak. Glava mu je bila tako silno otekla, da so mu bile oči zastrte. Žrl je vseeno, toda poležaval je. Naslednji dan je pojemala oteklina glave, a skoro teden dni je bil na eni strani še zatekel. Mala bulica nad čeljustjo, kjer je bil pičen, je izginila še pozneje. Rdečica kože pa se mu ni več ponovila par mesecev, tako da sem že domneval, da ga je ozdravil gadov pik te pokore. Ali pol leta pozneje se je ponovil napad s tako silo, da sem ga moral s častno smrtjo rešiti vseh nadlog.
Moje skušnje so me dovedle do prepričanja, da ne učinkuje kačji sirup pri pseh smrtno. Tudi sem mnenja, da piki niso baš tako redki, a pse ščiti dlaka.
Pri svojih pseh sem bil deloma sam kriv nesreče, zato naj ravnajo moji lovski tovariši previdneje kot jaz, če zagledajo gada ali modrasa in naj ne streljajo nanj, če so psi blizu.
Fr. Bračun:
Veverica.
Veverica repek suče, nosek viha, vejo maje; zima, zima, slaba leta, ki nič lešnikov ne da|e Vida Jerajeva.
Medlo šine brlenje prihajajočega dne prek nebesnega oboka na jugovzhodu. Se enkrat zauka debeloglavi skovir na hrastu ob gozdovem obronku; nato pa se požene z veje ter izgine v neslišnem poletu v iemnikavi senci. Globoka tišina zavlada nad krajino, zadnje sanje sanjata polje in gozd.
Sivi priblešček nad Orličinim grebenom pordeči ter ozarja temne obrise okoliških vrhov. Modrobelo se leskečejo snežne krpe in krpice iz mračnih senc. Od trenutka do trenutka razločneje vstajajo drevesne obrše iz polmraka. Zaspani cici siničke se oglasi nekje iz gozdne sence. Na svetlejši podlagi se pojavi rjasta proga in se pomika prihuljeno naprej v mračno tenjo; namah pa se prilepi k tlom. V temni krogli blizu smrečnega vrha zapraskeia lahno. Poluglasni cuk-cuk se zasliši z mesta. Vitkostasa živalca smukne na vejo. Škilavo se ozira lisjak na smreko, nato pa stopica ozlo-voljen naprej, ker bi se prilegala stvar tam gori izborno ohlapnemu želodcu, a na žalost ostajajo tu navadno vse rokovnjaške umetnosti brez uspeha.
Veverica sede na vejo, zasuka košati rep navzgor ter se začne umivati. Nato viha nosek in preizkuša veter. Vreme ji ugaja. Dva dni in dve noči je bril oster sever, zdaj pa pihlja lahna sapica z juga. Dva dni in dve noči je bilo treba ležati mirno v temoinem gnezdu navzlic sitnemu želodcu, ki mu ni nič kaj prijalo brezdelje. Nekako temno je še v gozdu. Toda zdaj se zaleskeče Orličin greben v zlatem žaru. Niže in niže se vzpenja svetloba po s škrlatom in zlatom obrobljenih gorskih vrhih, da begajo plašne sence na vse strani, da švigajo barve in se menjavajo v vseh mogočih osenah. Naposled pa se združijo v leskečo se sinjino, ko se dvigne izza grebena životvorna solnčna obla, ki da tudi gozdu v nižini dovolj svetlobe.
Veverica spleza po veji do konca, da se ta globoko uklone, se požene, da uravna skok s košatim repom, na malo niže ležečo vejo sosedne smreke, spleza po krhkih mladikah tako urno navzgor, da se iznebijo teže, preden se morejo odlomiti, preskoči na tretje, četrto in peto drevo, se povzpne tu po veji semenske smreke naprej, da pride do luskinastega češarka, ki ga odgrizne in pograbi s čeljustima. V naslednjem trenutku pa je že zopet v
rogovili ob deblu, sede na zadnji nogi, objema s prednjima storž in ga obrača urno. Rumeni sekavci prijemajo luske ter jih ščipljejo, ustnice pa grabijo hlastno seme za semenom, da kolobarijo luskine po zraku in se izpremeni čokati češarek v kratkem času v vitek ostružek.
Zadnja luskina zakolobari med igličje, ki mu sledi namah oskubljeni kocen. Še se zibljejo koncem veje storži, a veverice ne mikajo več. Z glavo navzdol pleza živahna živalca po deblu, da škrebeia in prasklja, postaja in se ozira okoli, napravi še nekoliko skokov, pride do spodnjih vej, voha tu po lubu, odškria nekoliko drobnih popkov mladik, se povzpne nazaj do debla, zraste v stožec, pregleda okolico ter zrožlja in zropoče brzo navzdol, da odskoči dolgoušec, ki je pravkar pricopotal zamišljeno skoro pod smreko, v divjem skoku ter jo briše sila nagic z dozdevno nevarnega kraja.
Že padajo solnčni žarki na pošev med drevje v gozdu ter robijo s srebrom debla in veje. Gozd se je prebudil iz spanja. Lahna sapica premika mladike, da šuštijo rahlo. V grmičju krika palček, niže doli hrešče šoje, v bukovju nabija žolna, da brni zvok daleč naokrog. Veverica pa skače neumorno po tleh sem ter tja, praska med koreninami, brska po dračju, pograbi z belo pajčevino prepreženo vejico, jo olupi in poišče hroščeve bube za lubom, se postavi na zadnji nogi, utripa z dolgočopastima uhljema in trza s košatim repom, se pomakne skokoma naprej, napravi nanovo možica in viha nos, voha po tleh, razgrebe listje in pohrusta nekoliko zrn četverčaste bukvice. Hipoma pa zraste zopet v stožec, postoji trenutek ter se ne gane, da se vidi kakor rdeče pobarvan Šircelj na svetlejši podlagi; nato jo pobriše s poluglasnim cuk-cuk-cuk sila urno na najbližnje drevo. Tu se stisne na vejo ob deblu, da gledata z grane le uhljeva čopiča kakor imata izrastka. Ko pa odide mož s sekiro brezbrižno mimo bukve, se vzpne živalca na veji s prednjim koncem ter zre radovedno in nezaupno nekaj časa za njim. Nato skoči z veje na vejo in z drevesa na drevo, spleza po deblu na tla, teče nekaj časa urnih krač po tleh, napravi možica, pregleda okolico ter jo navije, ne da bi se le enkrat ozrla, po tleh, dokler ne pride na gozdov rob.
Tam stoje hrasti in se najde vsekdar kaj prikladnega za zobe. Niže doli je meja in v njej nekoliko leskovih grmov. Na vsakem oglu meje stoji košata lesnika, vmes je nekoliko pritlikavih, trnjevih slivovih dreves. Brez odlašanja se odpravi vitkostasa živalca na delo. Neprenehoma skače sem ter tja, najde med ovenelo travo nekoliko želodov in jih pohrusta, olupi v grmovju plod črnega trna ter zmelje jedro, izvleče iz listja skorjico suhega kruha tei
jo podrobi, izgrebe iz snega ob poiu kosi svinjskega rebrca, ki jo je zavrgel nedavno lovec, ier ji ogloda hrustanec, si pobrusi zobe na odvrženem srnjakovem rogu, izdolbe dva lešnika in nekoliko češpljinih koščic, zasledi gloguljo ier jo použije, naleti na lesniko z okusnimi pečki ier jih pomane zaporedoma. Pri tem opravilu pa ne pozabi niti trenutek skrbeti za osebno varnost, napravi vsak hip možica in opazuje okolico.
Naposled si je potolažila želodec. Žarko svečanovo solnce ji je za mejo prijetno ogrelo mehkodlaki kožušček ier ji vzbudilo nenavadna čuvstva. Vso zimo ji ni prišlo na misel, iskati si družbe. Da, še celo izogibala se je sebi enakega bitja, saj se preživi v tem času ob pičli hrani v gozdu eden sam laže kot dva ali še več. Danes pa se ji začne naenkrat zopet skominati po družbi in veseli dirki čez drn in strn. Zato je nekako prijetno presenečena, ko pride ob povratku v gozd na svež sled druge veverice. Brez pomisleka pospeši skoke ier zraste kmalu nato v stožec. Nekoliko korakov pred njo stoji na krakih prav tako mirno temnokrzna veverica s snežnobelim trebuščkom. Kakor kipa sedita živalci druga drugi nasproti ter se gledata, le rep trzne od časa do časa zdaj tej, zdaj oni. Hipoma pa se zabliska tam modričastočrno, tu rjavordeče, z izzivajočim cuk-cuk se zakadi rjavka na široko-vejnaii hrast v bližini, kakor burja ji sledi temni samec. Z glavo navzgor, z glavo navzdol se vrši gonja v neštetih zavojicah po deblu, po vejah, preide na sosednje drevo, se nadaljuje od drevesa do drevesa in naprej po tleh, da zmerjata sinička in palček, razburjena po silnem trušču, ier krikaia jezno kos in ščinkavec.
Baš se je pognala rjasta samica v ličnem loku s panja na drevo ter se zamaknila za deblo, ko trči zasledovalec na tretjo veverico lisičje barve s črno prečko prek hrbta. Kakor da sta namah okamenela, si sedita samca nasproti in se gledata srepo. Repa jima stojita izzivalno upognjena nad glavama, prednje šapice sta preteče privzdignila skoro do brk na ustnicah. Šoja prifrči na bližnje drevo in hrešči divje. Veverici se ne zmenita. Tropa siničk se pojavi na pozorišču, jima pleše po mladikah skoro nad glavama in zmerja ljuto. Samca ne trzneta. Zdaj prifrči na krik še rumenokljunec v črnem fraku na vejo, utripa razdražljivo z repom ier preklinja besno. Samca se ne ganeta. Kar zašumi suho listje ob strani. Po bliskovo se zasučefa hkrati veverici v smer, odkoder prihaja šum, z bodrečim cuk-cuk-cuk zrožlja samica po deblu navzgor in že drvijo za njo samci v prasketajočih skokih, kot zadnji pepelnatosiv korenjak.
Navzgor po pobočju gre divja gonja po deblih in vejah, da padajo lišaj in krhke mladike na zemljo, po tleh, prek snega in po
kopnem, da rožlja in šumota, prek pečine, v vrh siare smreke in na sosedno drevo, da se sipljejo v plohi suhe igle in dračje z vej, po tleh, da razburi šum vso živad v gozdu, da zmerjajo povsod šoje in se jeze ščinkavci, da plašne na konec v smrtnem strahu z ležišča pod bukvijo, kjer je prepredlo rogovilasto korenino grmičje, plašni zajček ter jo nameri v divjem begu navzgor proti vrhu. Nekaj rjavega mu je priletelo z drevesa skoro na glavo, da se je komaj rešil v zadnjem trenutku dozdevne nevarnosti.
Mirno sedi upehana samica v grmu pod bukvijo in se umiva. Skoro uro je trajala besna gonja. Niti trenutek ni imela miru pred nasilnimi snubači. Komaj in komaj se jim je ubranila. Zdaj ji je bil za petami ta, a ko ga je pograbil naslednji in sta se začela rvali, jo je dohitel zadnji. Tako se je ponavljalo, dokler se niso v besni ljubosumnosti pograbili vsi trije samci, se zapletli v klopčič ter se zakotali po pobočju navzdol. Priliko je porabila samica, planila po bukvi do prvih vej ter se spustila odtod v grmičje. Zdaj sedi tu, se umiva in opazuje tekmece, ki se kotajo navzdol, puhajo kakor mački, se praskajo in grizejo ter jo na konec odkurijo vsak v svojo smer.
Še nekoliko časa vztraja živalca mirno v skrivališču. Ko pa se ne zgane nič v bližini, skoči iz grmičja, spleza na bukev, telovadi po drevju naprej, preide na tla in prek pota v smrečje, skače po črnem lesu navzdol in šine prek jarka, da pride zopet v bukovje. Tu se nahaja pod deblatimi bukvami žir, više gori se košatijo hrasti, ob strani je gozd porastel z leskovino in vsako-jakim grmičjem, kakor s črnim trnom, z glogovino in s šipkovino, do leščevja pa sega razsežen travnik, katerega senčijo vsakojaka sadna drevesa. Tu ne manjka torej raznoličnega živeža, le malo nevaren je kraj. V hraslovini opreza cesto razbojniški kragulj in vriska ponoči tihotapski skovir, tod okrog se klati včasih krvoločna zlaiogrlica iz veledeblalega gozda na gorskem pobočju. Tudi kmet tam zgoraj v lični, z opeko kriti hišici nad travnikom ni nič kaj prijazen veveričjemu rodu, ki mu sladkosneda na jesen po hruškah in češpljah ter dolbe orehe. Prav tako malo gostoljuben je njegov rtoglavi kužek, ki stika kaj rad tod okoli. Sicer se tega samega ni treba bati. Navadno pa privabi lajež gospodarja s puško na mesto, takrat pa postane zadeva dokaj bolj zamotana in kočljiva. Že nekolikokra! si je sladkosnednica komaj in komaj rešila rjasti kožušček, da je planila v zadnjem trenutku v vratolomnem skoku z visokega oreha na tla in jo odkurila kolikor mogoče naglo po grmovju v gozd. Ob taki priliki so nekoč po silnem poku nevarno brenčali skrivnostni sršeni mimo nje, a vedno iznova jo je prignala na mesto poželjivost po sladkem užitku v
sadonosniku. Danes pa ni ne revsača ne kmeta v bližini. Navzlic temu, da je drevje brez sadja in listja, najde veverica na tleh marsikak priboljšek za zobe.
Med poldanskimi urami se zabava živalca ob jarku in po leščevju okoli, proti večeru pa naleti zopet na samca, ki jo nadleguje in napada s tako drznostjo, da se iznebi sitneža šele, ko ga krepko ugrizne v spodnjo ustnico. Ko pa se zdaljšajo sence in zakrije naposled blagodejno solnčno oblo hrib na zahodu, si poišče samica visoko smreko v smrečju, kjer ima v rogovili blizu vrha drugo gnezdo, ki ga poseča redno, kadar se nahaja v tem kraju. Tu se zvije v klopčič ter prespi noč.
Tako živi veverica več ali manj brezskrbno življenje od zornega jutra do mračnega večera. Res je treba še tupatam ležati in gladovati v kakem toplem gnezdu po cele dneve, ako tuli po gozdu besen vihar in siplje omreženo nebo kosmate snežinke ah leden dež na zemljo. Res postajajo življenske razmere od dne do dne težje in plodje pretekle jeseni čimdalje bolj redko v gozdu. Toda tudi pustemu svečanu in vetrovnemu sušcu ne manjka jasnega neba in solnčnega sija, ki privabi marsikakega hrošča na svetlo in oživi ličinke in metulje. Toliko živeža da potemtakem še vedno gozd, da se ji zaokroži trebušček. Tedaj pa se spušča samica kaj rada v veselo dirko in prešerno rvanje s poljubnim samcem, ki ji preteče pot. Na konec neha tudi lahkoživa igra. Samci se ne brigajo več za samico in ne marajo drveti za njo črez drn in strn, a tudi ta ima druge misli v glavi.
Kraj seče sredi gozda, porastle z grmovjem, brinjem in s kopinjem, stojita druga poleg druge košati, gosti smreki. Že blizu vrha skrajnega drevesa si je spletla lansko pomlad gnezdo lahkoživa šoja iz tankih mladik in dolgih mahovih vitic v razsohi tik ob deblu. Kraj ugaja veverici in gradivo ji je dobro došlo. Še več mahu, suhih mladik, ovenele trave in listja nanosi na gnezdo, preplete gradivo s prednjima šapicama, se suče v krogu kakor pes, preden leže, da ugladi notranjščino, ter ustvari na ta način trdno, debelo podlago z debelimi stenami. Toda tako urejeno gnezdo ji ne zadostuje. Še več gradiva mora v rogovilo. Venomer prinaša prizadevna živalca slavivo in ga prepleta, da pokrije podlago na konec s prav tako debeloplastno streho. Nastale luknje in rege v obširni krogli zamaši, da ne more veter od nikoder v notranjščino. Le na vzhodni strani gnezda izobliči prav tako veliko odprtinico, da more udobno smukati skozi, a jo tudi hitro zatakniti, ako bi vlekel veter od te strani.
Že se glasita v skoro še golem gozdu drozg in komatar, z glasnim pujc preletava ob jutranjih in večernih urah muževino v
nižini sloka, s korenjaške bukve za jarkom doni zamolkel grivar-jev bas. Veverice skoro ni več na izpregled. Le zgodaj v jutro in pozno proti večeru prihaja z gnezda, da si poišče živeža. Tedaj se loti hlastno nežnega popkovja borovcev in svežega brstja starih brez, koplje hrošče iz listja in bube iz maha, išče ličinke, lovi metulje, hrusta že kaleči želod in bukvico ter ne zameta niti mehkih smrčkov, ki molijo glavice niže doli v bukovju iz peščenih tal. Saj pa ji je treba živeža, mnogo več ko kdaj prej, da se ji zopet napolnijo izsesane prsi z mlekom m more iznova tešiti glad štirim okornim, slepim stvarcam v gnezdu.
Kakor misel hitro beži čas. Devet dni so mladiči slepi, štiri tedne jih doji starka, a še štirinajst dni jim donaša živeža, ko so se že izpeljali iz gnezda ter se igrajo po smrekah okoli. Žalostna je ta doba za veveričin rod in neplodna kakor po naših krajih nobena druga v letu. Želoda in žira ni več, popki so se razrastli in razcveli, semenske češarke in bube zasleduje na stotine krilatih tekmecev po gozdu, glad pa je neizprosen nasilnik, ki ne pripozna sosedovih pravic. Naj še tako tožita stara ščinkavca in obletavata gnezdo na bukvi, prej ne bo zapustila rusokrzna razbojnica mesta, dokler ne leži zadnje jajce izpito in ubito na tleh! Naj si le domišlja oholi drozg, da ga ni očesa, ki bi zasledilo mahovo gnezdo na veji 'goste smreke! Zastonj bo iskal z vikom in krikom s samico ob povratku nežni zarod; izginil je v lačnih veveričjih goltancih. Naj še tako trdno vali leščarka spodaj pod brinovim grmom, tako dolgo jo bo vznemirjala in dražila košalorepa roparica, da zapusti gnezdo in ji prepusti vsebino. Tudi že goden kos, ki brska tam po suhem listju in se čuti vzvišenega nad vsako nevarnostjo, se grdo moti. Preden se zave, začuti, da ga objemajo ostri krempeljci, in že je izdihnil mlado življenje.
Tako pleni veverica na pomlad ptičja gnezda in mori mladi, prekoristni zarod, kjerkoli se ji nudi prilika. Ker slika ob takih časih daleč okoli po gozdu in jo je obdarila narava z veliko razumnostjo in s telesno spretnostjo, ji ne uide izlepa gnezdo v okolišu. Zato ni priporočljivo, če trpimo kar cele družine košalo-repih razbojnic po parkih,1 kjer uničijo pomladi mnogo ptičjega zaroda. Res prinaša pogled na kakor živo srebro živahno živalco obilo užitka opazovalcu in nareka veverici grozodejstva glad,
1 V mariborskem mestnem parku n. pr. opazimo skoro na vsak korak veverico, vrano, srako ali šojo, ne da bi se Olepševalno društvo in drugi merodajni činitelji sploh zmenili za pojav. Pod uničujočim vplivom nevarnih tatic pa ginejo ptice pevke, da jih je vsako leto manj.
ioda škode, ki jo povzroča na lakih mesiih večja množica gladko-krznih razbojnic, nikakor ne smemo prenizko cenili. Tu mora poseči vmes človeška roka in s krulo brezobzirnosljo uravnali razmerje.
Ko izgubi mladež mlečnike, se razide družina in živi vsak član zase. Vedno več živeža nudila gozd in livada. Hroščev, gosenic in kobilic ne manjka nikjer, na mahovilih ileh v gozdu mrgoli včasih okusnih jurčkov in drugih užilnih gob, oreh in lešnik imata že mlečno zrno, ob gozdovem robu pa se je sklasila dolgoslebelna rž. Z nizko visečih vej se da klasje udobno Irgali in luščili. Najokusnejšo naslado pa nudi ledaj sladkokisli sok, ki se izleka iz slarih hrastov. Taka mesla obiskujejo veverice kaj rade, odganjajo sladkosnede muhe, ose in sršene ler ližejo sladko mokroto.
Ko pa dozoreva povsod sadje, ko leži v gabrovini in javorju polno krilatega semenja na zemlji, ko rdečijo in padajo na ila lešniki, ko siplje veler želod s hrastov in žir z bukev, ko pokajo trpke, zelene robine in cepajo rumeni orehi z vej, ko žarijo rdeče razpoke na ježicah pod kostanjevimi drevesi, takrat je v gozdu vse živo gibčnih živalic. Lisičjerdeče dolinke se srečavajo s temnokrznimi hribovci iz jelovih in smrekovih gozdov, vmes opazimo iupatam redko košatorepko pepelnate barve. Ko pa so si podložile planinkinje zadosti rebrca z dolinskimi dobrotami in zamenjale lahko letno suknjico z dolgodlakim, gostim zimskim kožuščkom, se vračajo nazaj v temni les, kjer se ponaša drevje takrat z nepreglednimi množinami čokastih storžev.1
Ob tem času je tudi lov na veverice najbolj uspešen. Mlade veverice splošno ni težko prevariti, ker ji manjka primernih skušenj. Treba je le mirno čakati v skrivališču, da se zopet pokaže, ako se je skrila na drevesu, kar navadno ne traja dolgo. Zasledovanje stare prekanjenke pa nikakor ni lahka stvar, kar vidimo posebno pomladi na krajih, kjer preganja človek žival radi poškodovanja nasadov. Korist, ki jo daje veverica, ni velika. Toliko
1 Tako priseljevanje v zgodnji jeseni na mesta, kjer se nahaja obilo prikladnega živeža, in odseljevanje v začetku zime moremo opazovati v naših krajih redno leto za letom. Še v vse večjem obsegu pa se preseljujejo veverice drugod. Radde je opazoval dolga leta sibirske veverice in dognal, da se vrši tam redno letno potovanje z neverjetno sigurnostjo od daljne daljine v limbove gozde, ki obetajo dosti živeža. Na potovanju pošiljajo veveričje množice ogleduhe pred seboj, ki poiščejo pota in vodijo po povratku zaostale trope naprej. Tako brezmejno zaupajo veveričje trume voditeljem, da se ne ustrašijo na potu ne razsežnih, brezdrevesnih step ne širokih rek, kakor sta Amur in Jenizej.
pa dobimo vedno za zimski kožušček, da si poplačamo naboj, a iudi meso je užitno, da, celo prav okusno.1
Kjer se ni razmnožil veveričji rod preveč, jim naj odpusti lovec lopovščine, ki jih ima več ali manj vsaka izmed njih na vesti. Saj prinaša lična živalca s telovadnimi umetnostmi in z brezprimerno živahnostjo dokaj izpremembe v enoličnost naših gozdov in vzbuja občudovanje in veselje ljubitelju narave in pristnemu lovcu. Kjer pa sta redka gosta kuna in kragulj, skovir in polh, tam naj pač že glede na zaščito prekoristnih ptic pevk v primernem obsegu tudi — puška govori!
1 Poznal sem nadučitelja v večjem kraju Sp. Štajerske, ki si je izprosil dovoljenje od lovskega najemnika, da sme streljati veverice. Letno jih je ugonobil 50 do 100, a niti ene ni zavrgel. Sam mi je pravil, da si prihrani s tem, ker mu ni treba kupovati govejega mesa, najmanj dvamesečno plačo na leto. Razen tega je prodajal še veveričjo kožuhovino. Vem, da ne bo imela navzlic temu veverica za pristnega lovca privlačne sile. Toda, kjer je treba hraniti veliko uharico, jazbece in lisice, bo veverica poleg škodljivih vran, srak in šoj vedno dobrodošla izprememba v hrani.
Domača mačka doji divje zajčke (glej str. 301.1.
296 *S3
Iz lovskega oprtnika.
Odborove seje. VIII. seja 30. junija i. 1. Naknadno opravičilo odbornika E. Križaja radi odsoinosti pri pretekli seji odbora se sprejme. Sklene se, opozoriti še enkrat pismeno vse odbornike na določila § 14. društvenih pravil. — Tajnik prečita zapisnik in sporoči, da so se vsi sklepi dosedanjih odborovih sej izvršili. — Nato poroča blagajnik o uspehu binkoštnih prireditev. Dohodki tekmovalnega streljanja in razstave rogov so bili: podpora ravnateljstva šum kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani 1000 Din, ljubljanski denarni zavodi so prispevali skupno 3350 Din, prijavnina je donesla 1854 Din, vstopnina na strelišču 544 Din in k razstavi rogovja 1192 Din, skupno 7940 Din. Izdalo se je za prehajajoče darilo 1000 Din, za biljeterja 60 Din, za godbo 350 Din, za nagrade vojakom 90 Din, za darila 1975 Din, za znake, tiskarniške in reklamne stroške 1020 Din, Klubu ljubiteljev ptičarjev kot del skupne podpore nekega denarnega zavoda 350 Din, za razne stroške 323-50 Din, skupno 5691-50 Din. Čisti dohodek znaša 2248-50 Din. — Pred prehodom na ostali dnevni red se zahvali predsednik v imenu društva najtopleje vsem gospodom, ki so se trudili, da je bil uspeh teh prireditev v vsakem oziru zadovoljiv. Za uspeh razstave rogovja se predvsem toplo zahvali dr. H. Souvanu, potem inž. Tavčarju, ki je priredil z veščo roko
prostore češkega paviljona, dvornemu gatilcu Herfortu, blagajniku Zupanu, poročevalcu gospodarskega odseka M. Pogorelcu, gospodarju Rozmanu ter mestnemu gozdarju Metlikoviču. Za prireditev in uspeh tekmovalnega streljanja so se največ trudili strelski mojster Anton Juvančič, major A. Lokar, inž. Tavčar, dr. H. Souvan, M. Pogorelec in Martinc ter blagajnik Zupan. — Pri oceni streljanja še nismo prišli do zaključka, ker so se pojavili nenavadno ostri tekmeci in je treba še nekaj računanja, da se stvar konča. Sklene se, da se bodo izplačale nadaljnje nagrade šele na podlagi končnega poročila strelskega mojstra Juvančiča. V razgovoru kritizira Pogorelec pomanjkljivost pri organizaciji streljanja. Po mnenju dr. Souvana so prireditve kot začetek v vsakem oziru uspele, pri streljanju pa sta se zgodili dve napaki: bilo je pritegnjenih k sodelovanju premalo oseb in nekateri razsodniki so se spuščali v presojo uspehov s tekmeci na licu mesta. Pogorelec izrečno poudarja, da ne napada oseb, temveč želi le, da se pogovorimo o pomanjkljivostih v splošnem, da se poučimo za prihodnost. Predsednik izrazi mnenje, da je treba iskati po njegovem opazovanju glavno krivdo v tem, da nismo dovolj računali z nediscipliniranostjo civilnih tekmovalcev in civilnega občinstva. V prihodnje se bo moralo to upoštevati.
Lovec, 1922.
^ 297
Predsednik poroča, da v § 24. društvenih pravil ni predvideno, kaj se naj zgodi, če odkloni stranka razsodnika. Po daljšem razgovoru stavi predsednik najširši predlog dr. Tavčarja na glasovanje: § 24. pravil se mora tolmačiti tako, da je odklonitev imenovanega razsodnika nedopustna. Predlog je bil sprejet z večino glasov.
—	Puškar F. Kaiser prosi za posredovanje radi izročitve 6000 brezdimmh lovskih pairon s strani carinarnice v Ljubljani. Njegova prošnja se priporoči.
—	Lovski klub Javornik poroča o iz-dražitvi občinskega lova v Cerknici in odločno ugovarja proti temu, da bi prišla lovišča ob meji v roke nelovcev. Predsednik poroča izčrpno o zadevi, ker je osebno prisostvoval tem lovskim dražbam in se je poučil o razmerah na licu mesta. Potrebno je podpreti stremljenje imenovanega lovskega kluba iz lovskih in javnovarstvenih ozirov. — »Li-tijsko-Šmartinskemu lovskemu društvu« se odgovori, da se bo preskrbela v prihodnje nabava zajcev pravočasno, t. j. v začetku leta. — Vloga nekega člana, s' katero se pritožuje, da je odstopila knezoškofijska uprava Goričane samo-lastni lov mnogoštevilni družbi domačinov, po večini nelovcev, ki bodo te in sosednje love oškodovali, se predloži s primernim priporočilom ravnateljstvu šum v Ljubljani. — Dr. Tavčar poroča, da je izdan s strani državnega nadzorstva ukaz, da se naj postrele še preostali jeleni na Lamezanovem posestvu v Kokri. Preostalo je le še kakih 6—8 kosov in je v korist lovstva, da se zavzame društvo energično za zaščito te redke, plemenite divjačine vsaj v krajih, kjer poljedelstvu odveč ne škoduje. Sklene se vloga na ravnateljstvo šum. — V zadevi dvornega lovišča, ki je prišlo z bivanjem kraljeve dvojice na Bledu zopet v ospredje, se sklene na predlog Pogorelca soglasno, da smatra Slovensko lovsko društvo za svojo dolžnost, da izpelje to svojo namero do povoljne in pravilne rešitve. Predsednik s še
dvema članoma naj pripravi vse potrebno in se poda v odposlanstvu v avdijenco k Njegovemu Veličanstvu kralju na Bled.	Inž. Ružič.
Nove lovske karte. Glavno ravnateljstvo posrednih davkov je obvestilo z odlokom z dne 6. februarja 1922, št. 1738, delegacijo ministrstva financ v Ljubljani, da je nadomeščena faksa, ki se je pobirala v kolkih po tar. post. 116 avstrijskega zakona, s takso iz tar. post. 101 a zakona o taksah in pristojbinah, Ur. list št. 100 iz 1. 1921. Ta odlok se ni mogel upoštevati, ker so se izdale za leto 1922. lovske karte že decembra 1921.
Ker so se lovske karte za leto 1921. podaljšale, oziroma izdale nove za čas do 31. julija 1922 in se je pobrala polna letna pristojbina, je odredilo ravnateljstvo ministrstva financ v Ljubljani, da naj se polovica preplačane pristojbine zaračuna v pristojbino za lovsko karto, ki se mora izdati za čas od 1. avgusta 1922. do 31. julija 1923., pod sledečimi pogoji:
Kdor se izkaže z lovsko karto, veljavno do 31. julija 1922., za katero je plačana polna pristojbina po tar. post. 101 a, plača za lovsko karto za dobo 1922/23 le polovično pristojbino.
Poleg kolka na novi karti se mora pristaviti, da se zaračuna druga polovica pristojbine iz preplačane pristojbine lovske karte, veljavne do 31. julija 1922.
Da se prepreči morebitno dvakratno povračilo pristojbine, ako bi prosil za to kdo po čl. 133. pravilnika, je treba zaznamovati na stari karti, veljavni do 31. julija 1922, zraven kolka povračilo in odlok. V tem slučaju bi moral plačati dotični za dobo od 1. avgusta 1922. do 31. julija 1923. polno letno pristojbino.
Nove, za dobo od 1. avgusta 1922. do 31. julija 1923. veljavne lovske karte so se že razposlale okrajnim političnim oblastvom.
Za državne lovske karte ostane letna pristojbina 15 Din, za zapriseženo osebje 7 Din 50 p. Ta pristojbina se pobira
v gotovini in se steka v deželni gozdni zaklad.
Poleg tega se pobira po prisiojbin-skem zakonu v začetku omenjena pristojbina v kolkih, katere je oproščeno zapriseženo lovsko osebje kakor tudi vsi državni gozdarski nameščenci.
Omejitev števila družabnikov v lovskih družbah. Na VI. odborovi seji S. L. D. dne 2. maja t. 1. je bila soglasno sprejeta naslednja resolucija: »Pri oddaji občinskih lovišč v zakup se naj bi pripustile družbe do vštetih 3 članov brez ozira na obseg lovišča. Družbe, obstoječe iz več kot treh članov, so glede ohranitve lovišč dopustne le v razmerju: 1 družabnik na vsakih polnih 500 ha ploskve, vendar pa ne sme šteti taka družba nikoli več kot 12 družabnikov.« Kakor smo izvedeli, je upoštevalo kr. ravnateljstvo šum to upravičeno resolucijo popolnoma in je izdalo tozadevna navodila vsem love oddajajočim oblastvom. Tudi naknadno sprejemanje družabnikov čez zgornje število je nedopustno. Na žalost so se pojavili slučaji, da so se oddala tudi zasebna lovišča družbam, ki so večje, kot to določa zgornja resolucija. Ker je to nečuveno postopanje v temeljnem nasprotstvu z vsakim lovskim pojmovanjem, prosimo tovariše lovce, da naznanijo vsak tak slučaj S. L. D., da vsaj vemo, s kom imamo posla. Inž. R.
Podpora zra Lovca. Po obvestilu kr. ravnateljstva šum v Ljubljani z dne 6. julija 1922, št. 1806/1, je dovolilo ministrstvo šum in rudnikov z odlokom z dne 30. junija t. L, št. 15.461, da se izplača Slovenskemu lovskemu društvu iz sredstev deželnega lovskega zaklada, kamor se stekajo pristojbine za lovske karte in lovske globe, znesek 25.000 Din kot podpora za izdajanje strokovnega lista Lovec.
V spominu nam so težke skrbi, ki so navdajale vse udeležence preteklega občega zbora pri vprašanju, kako naj zagotovimo redno izhajanje našega lista v tekočem letu; zato si dovoljujemo, da že sedaj objavimo to za vsakega
lovca Slovenije razveseljivo vest in da izrečemo v imenu vseh topli: blago-darimo!
Zelo nujen in pameten ukrep. Ptujsko okrajno glavarstvo je- izdalo 29. junija t 1. sledeči odlok: Iz vsega ptujskega političnega okraja, posebno z Dravskega polja in iz Slovenskih goric prihajajo pritožbe o velikem številu vran, katere povzročajo že sedaj vsled odnašanja zalege koristne divjačine, kakor jerebic, zajcev in fazanov, pa tudi domače mlade perutnine veliko škodo po loviščih in kmetskih dvorcih. Veliko večja pa bode škoda na jesen pri poljskih pridelkih.
Vsled svoje mnogoštevilnosti se morajo prištevati danes v nizkih legah vrane med največje poljske in lovske škodljivce. V obrambo poljoprivrede in lovstva je potrebno, da se začne s korenitim uničevanjem vran, ki bode imelo uspeh le tedaj, če se bode vršilo splošno in po zato poklicanih organih.
Zato se na podlagi § 7. odredbe z dne 20. aprila 1854, drž. zak. št. 96, odredi sledeče:
1.	Pri vseh nižinskih loviščih do 400 m morske višine se morajo napraviti na primernih in od bivališč zadostno oddaljenih krajih v zimi 1922/23, zlasti pri snegu, zastrupljevališča vran. Za strup se naj rabi predvsem fosfor.
2.	Zakupniki in lastniki lovov skrbijo sporazumno z občinsko upravo po svojih lovskih čuvajih za pravilno izvedbo in nadzorovanje potrebnih zastrupljevalec.
3.	Zakupniki ter lastniki lovov in. občinske uprave krijejo na polovico nabavne stroške potrebnega fosfora.
4.	Zakupniki ter lastniki lovov morajo poročati do konca februarja 1923 o doseženih uspehih. Proti kršiteljem tega ukaza se bode postopalo v smislu § 11. omenjene naredbe.
Razlikovanje jereba od jerebice. Naši lovci smatrajo za znak jereba podkev, kar pa ne odgovarja dejstvu. Kdor hoče razločevati pri jerebicah samca od samice, si mora zapomniti to-le: mala
zgornja krovna peresca, t. j. v oplečju, spredaj in zgoraj na perutnici, tesno pod Iaktjem nahajajoča se kratka peresa kažejo pri samici po eno svetlo podolžno progo, od katere izhaja nekaj prav
Gornja krovna peresa jereba (levo) in jerebice.
tako barvanih povprečnih prog. Samec nima teh prog, ampak na vsakem peresu omenjene vrste rjastordečo, temno pego (gl. sliko!). Pri nekoliko vaje moremo razločevati na prvi pogled samca od samice po živahnih barvah in po v splošnem bolj rdečkastih perutnicah.
Enotna mera srnjakovih rogov, imena posameznih delov in določitev zajetnosti. Obe veji se naj imenujeta pri srnjaku rogi, pri divjem kozlu roglji in pri jelenu rogovje.
V glavnem nad vencem ležeči, na-vzpred obrnjeni odrastek srnjakovih rogov se naj zove prednji rogelj (P na sliki 1), navzgor obrnjeni gorenji rogelj (G na sliki 1), navzad obrnjeni pa zadnji rogelj (Z na sliki 1). Ostali del veje — brez venca — se imenuj vejno deblo. Imeni nadočni in srednji rogelj naj pozna le jelenje rogovje, ker ne vemo sigurno, ali ima srnjak nalične (analogne) roglje. Tudi zaznamovanje vejni konec ali vejna špica ni dobro, ker ni dognano, ali tvori navzgor obrnjeni del veje pravi konec.
Razsežje je premočrtna razdalja najskrajnejših toček vej (a b na sliki 2).
Vejni kot je oni, ki ga tvori dolenji del vejne osi s svojim gorenjim delom (d na sliki 1).
Spodnji vejni podolžni premer (i b na sliki 1) se meri kakih 5 cm nad vencem. Spodnji vejni obseg merimo na istem mestu, a po možnosti ne črez posebno jako žmulo.
Gornji vejni podolžni premer (f g na sliki 1) in gornji vejni obseg se merita neposredno pod prednjim rogljem.
Vejna višina je premočrtna razdalja med najsprednejšo točko venca in naj-gornjo točko gorenjega roglja (a b na sliki 1).
Podolžni premer venca je b k na sliki 1.
Širokost venca je c d na sliki 2.
Razne tipe rogov nam kaže slika 3: 1. ravna oblika; 2. izravnana oblika; 3. jajčasta oblika; 4. nasajena jajčasta oblika; 5. košasta oblika; 6. zavojita oblika.
Zajetnost rogov ali posameznih vej se določuje navadno iako-le: v lonec ali še bolje v stekleno posodo, ki je baš tako velika, da se postavijo lahko vanjo rogi ali posamezne veje, se spustijo na drobni žici ali na čvrsti niti (k na sliki 4 A) privezani rogi (slika 4 A). Priveže
se jih tik pod vencem, da je ta od zgoraj, veje pa se dotikajo tal posode s koncem gornjih rogljev. Nato nalijemo v posodo toliko vode, da so veje z vencem v vodi, rožnica pa, če bi se nahajala na vejah, mora stati izven vode. Potem zaznamujemo višino vode s tem, da prilepimo košček papirja pri pro-
zornih posodah na njihovi zunanji, pri neprozornih pa na notranji strani (i na sliki 4 Al. Ko smo to storili, potegnemo
divje zajce. Vzel je s seboj lovca Josipa Podpečnika in redarja Franchetija, da se prepričata, kaj je resnice na tem.
na žici ali niti roge iz vode in počakamo, da se odkapa od njih voda v posodo (slika 4 B, kjer je vodna površina c d, prejšnja pa b el. Nato dolijemo iz kake mere (b na sliki C) toliko vode v posodo, da sega do zaznamovanega mesta (i, odnosno e f na sliki 4 C). Do-lita vodna množina (ccm) odgovarja množini izpodrinjene vode in kaže zajetnost rogov.
Nosni obad je napravil v okolišu Be-gunjščice v Karavankah med srnjadjo v letošnjem letu mnogo škode. Našli so že mnogo mrtve divjačine.
Domača mačka kot dojilja divjih zajčkov., Zapriseženi lovec France Košir je izvedel, da ima sin posestnika For-teta v G’ obočaku pri Trbovljah mlade
Res je našel mlade divje zajčke, a dojila jih je domača mačka, kakor nam kaže slika na str. 296.
Fant je izjavil, da je našel zajce v pšenici, jih vzel in hranil pod pečjo.
Mačka pa, katera je bila izlegla par dni poprej mladiče, ki so jih ji pobrali in zavrgli, je odnesla zajčke izpod peči v zaboj, kjer so bili poprej njeni mladiči in jih dojila. Ker so jo nadlegovali neprestano radovedneži, je prenesla svojo novo družinico v skriven kot pod streho.
Za sliko smo prinesli mladiče iz omenjenega skrivnega kota. Mačka jih ni nikakor hotela zapustiti, pač pa jih je po dovršenem slikanju sama odnesla nazaj pod streho, kjer jih je dojila dalje, dokler jih ni odnesel črez 14 dni lastnik lova Počivavšek. Zanimivo bi bilo, da so ostali še dalje zajci pri Fortetovi hiši, kako bi bilo razmerje med mačko in njimi, ko bi bili dorasli. M. Cokan.
Učinek kačjega strupa pri pseh. K
članku pisatelja - starina P. Gillyja na str. 284. omenjam iz domače skušnje Siedeče: moj oče je šel pred mnogimi leti na Veliko mašo s svojim dveletnim brakom v Rosulje pri Črnomlju. Bila je velika vročina. Ne daleč od tamošnjega studenca je skočil pes za podlasico v šiprako, pri tem pa zacvilil. Oče je mislil, da se je pes kam zbodel, in je nadaljeval svojo pot. Ker pa psa le ni bilo, se je vrnil črez uro in našel psa mrtvega komaj 100—150 korakov od mesta, kjer je zacvilil. Pičen je bil v nogo in od pika zabuhel skoro po vsem telesu.
Drugi pot mu je pičil modras polletnega braka v Cerovcu nad Črnomljem v smrček. Kljub domači pomoči mu je poginil pes drugi dan.
Tretjega v nogo pičenega braka pa je pobral in ga nesel kar najhitreje domov, kjer mu je vlil slivovke. Psu je glava tako otekla, da ni skoro videl. Ležal je ves tisti popoldan kot mrtev, tako da smo bili prepričani, da ne bo prestal noči. Drugo jutro je pa že vstal z ležišča in bil proti večeru dober.
Mojemu bratu je piknil julija 1919 gad na ljubljanskem Golovcu ob nekem studencu pointerja v ustnico. Pes je ležal 4 dni težko bolan in ga je rešila smrti le nagla zdravniška pomoč.
Kako deluje včasih sirup, naj priča sledeči slučaj: ko sem še pasel krave, je pičil neko popoldne sosedovo kravo modras v vime. Krava je začela po piku bezljati po pašincu kot nora, na večer pa je poginila.
V splošnem dosežejo kače psa s svojimi strupenimi zobmi redko. To si razlagam na ta način, da jim hitro iščoči pes prej odskoči, preden izvrše vgriz, sicer bi moralo biti zlasti v Beli Krajini mnogo več psov pičenih kot jih je, kajti v tej krajini je modrasov in tudi gadov več kot dovolj, psi se pa tudi potikajo po grmovju več, kot je za lov dobro. Da bi pes kačo vohal in se ji izognil, kot trdijo nekateri, ne verjamem. Da se pa ne spusti vanjo starejši pes, je jasno, medtem ko sem že opazoval, kako je oblajeval mlad pes pihajočega modrasa.
Ribarska mreža.
Sulčja drst v letu 1922. Slovensko ribarsko društvo v Ljubljani je ukrenilo vse potrebno, da dobi to leto sulčje ikre za vališče v Zelimljem. Na žalost so naše reke v marcu in aprilu vsled neprestanega deževja tako narasle, da ni bilo mogoče pri najboljši volji uloviti sulcev za dobavo iker. Prvi teden marca se je pojavil na drstišču pri usnjarni na Vrhniki ob izlivu hribškega potoka sulčji par. Preden je bilo mogoče poslati ribiče iz Ljubljane, da br sulca ulovili, je narasla voda. Sicer po nam tudi s tema sulcema' ne bi bilo po-magano, ker ikre gotovo niso bile po-četkom marca godne.
V Bohinjki so ulovili sulčji par. Iker niso mogli oploditi, ker še niso bile godne. Kakor znano, se drste sulci v Bohinjki po navadi šele početkom maja.
Ribarsko društvo v Celju je ulovilo sulca-mlečnika. Samice ni bilo mogoče dobiti, ker je takoj nato nastopila povodenj.
Kakor čujemo, se tudi mariborskemu ribarskemu društvu vsled povodnji ni posrečilo dobiti sulcev za dobavo iker.
Letos torej v Sloveniji ne bo mogoče pomladiti naših vod s sulčjimi mladicami. To moramo obžalovati tem bolj, ker je neprestana povodenj gotovo tudi uničila sulčje ikre v prostih vodah.
Postrv in postovka. Dne 30. junija sem ribaril v Višnjici zjutraj ob polpetih. Radi vročine so namreč le zgodnje in pozne ure prikladne. Krasno jutro je bilo, a postrvi niso imele še svoje gladovne ure; prijemale so slabo.
Poskusim s črvi. Kakih petdeset korakov za menoj vodi električni vod prek travnika. Na strelovodno, tedaj nenapeto žico se usede postovka-samica in me motri. Menda opazuje črva na trnku.
Mala postrv prime vabo. S krepkim po-tegljajem jo potegnem, a s trnka odleti na pokošeno livado. Preden jo opazim sam, premetavati se na tleh, se že spusti postovka nanjo, jo dvigne ter odpluie k mladičem ž njo. V tem se usede na prav tisto mesto druga postovka; bil je samec. Prav tako me opazuje. Krenil sem dalje. Ko se vračam okoli osmih proti domu, se mi pridružita zopet obe postovki na prav tistem mestu. P. G.
Lipan in mrežica. Proti večeru sem ribaril v Cajnarju. Velik lipan ni hotel vzeti nikake vabe, ne umetne muhice ne kobilic. Vedno je plaval možato malo od kraja na istem mestu Save. Oproda — moj vnuk prvošolec — je bil tudi razburjen zaradi vedenja tega lipana. Poprosi me, da bi ga smel zajeti z mrežico. Poučil sem ga, da bi lipan takoj izginil, če bi mu to le pokazal. Ko pa lipan le ni nehal izzivati, vzamem sam mrežico, pričvrščeno na primerno dolgi palici, in se leže splazim k bregu. Previdno premikam mrežico v globini pod vodo, da pride pod lipana. Ko se mi dozdeva, da je lipan prav nad njo, jo urno in čvrsto dvignem in lipan je bil moj.
Ko sem mislil, zakaj ni opazil lipan mene in približajoče se mrežice, sem
zapazil, da mu je bilo levo oko izteklo. Drugače je bil star, velik, dobro rejen lipan, težak nad pol kile.
Kamnogoriški.
Vodna miš. Zakupnik ribolova na Gorenjskem, ki že precej let opazuje škodljivce ribarstva, mi je pripovedoval pred kratkim, kako je opazoval nekoč na drstišču stoječo veliko postrv, ki je bila na vratu močno objedena. Med opazovanjem je priplavala od obrežja vodna miš in zlezla, bolje bi rekel, zajahala ranjeno postrv ter jo jela vnovič objedati. Postrv, ki bi se bila z begom skoraj gotovo lahko otresla male morilke, je to mirno prenašala. Kaj je bilo povod temu, je težko uganiti. Najbrže so bili vzrok občutki drstenja. Moj znanec je pobral kamen, ga zagnal proti ribi, nakar sta miš in postrv odplavali vsaka v drugi smeri. Čez dobrih deset minut se je postrv vrnila na drstišče in takoj za njo vodna miš, ki jo je zopet zajahala. Konec je naredil šele dobro pomerjen strel z drobnim zrnjem, ki je usmrtil miš in ribo. Riba je bila globoko v meso ugrizena. Tudi med raki, kamor je prišla vodna miš skozi luknjo, kjer prihaja voda, je naredila ta žival veliko škodo. Moj znanec ni dolgo vedel, kaj mu uničuje rake, dokler ni dobil škodljivke med raki. Največjo škodo pa dela vodna miš z uničevanjem iker
VI. K.
Tubifeks — ribja hrana. Tubjfeks je rdeč, mal črv, tenak kakor nit. Živi \ malih curkih na dnu v večjih množinah, tako da pobarva dno vode rdeče. Včasih ga je bilo polno v jarku v ljubljanskem tivolskem parku za paviljoni velesemnja. Sedaj ga je manj, ker je jarek iztrebljen.
Ker dela prehrana ribjih mladic voliščem velike težkoče vsled nedosta-janja prave hrane, se je obrnilo ribar-sko društvo v Ljubljani na vseučiliščnega profesorja dr. Hadžija s prošnjo, da poda svoje mnenje o tem, ali je mogoča in umestna kultura tubifeksa \ svrho prehrane ribjih mladic. Ker je izvajanje profesorja Hadžija važno za
vse, ki se zanimajo za gojenje rib, podajamo v naslednjem njegovo mnenje:
»Umetna kultura toga črva je moguča i u laboratoriju i u slobodnoj prirodi, ali se mora što več je moguče oponašati prilike, pod kojima taj crv najbolje uspeva u prirodi.
Glavni su fakiori sledeči: mala, ne duboka, polagano tekuča voda, bogata na organskim substancijama. Dno mora biti meko, muljevito, najbolje glinenasio. Što više je takova voda umazana i one-čiščena, tim bolje uspeva iubifeks.
Kako je več u samoj prirodi opa-žano, da tubifeks najbrojnije dolazi u jarcima, koje odvode organski oneči-ščenu vodu izvesnih ivornica (sladorne, pivovare, tvornice špirita i slično!, to če biti najbolje, da se kulture tubifeksa za ribarske svrhe udese u vezi s takvirh tvornicama, gde ih ima. Iz iakvih mesta bi se mase izvadjenih tubifeksa lahko prenosile u drvenim sudovima na mesto potrebe.
Treba pri fom još uzeti u obzir, da su ti črvi a i njihova jaja osetljivi na jaku zimu, pa treba izabraii bolje zaštičena mesta, odnosno dublje iskopane jarke. I za to su bolji jarci s vodom iz ivornica, jer je ta voda toplija.
Ako nema na raspolaganju takvih gra-ba s mekim dnom i onečiščenom vodom, onda se mora čitava kultura prirediti na umetni način, a uvek u vezi s pola-ganom i ne. suviše hladnom iekučicom
Mislim, da bi u tom slučaju bilo najbolje, da se pored takve tekučice ¡skopa kratki i nešto dublji jarak, da se pritok i odtok vode reguliše. Dno bi se imalo ispuniti s muljem, bogatim na tru-hlim organskim substancijama. Pošto če protičuča voda — naročito ako je sama po sebi čista — s vremenom isprati or-
ganski mulj, trebati če od vremena do vremena muljeviti sloj nadoknadjivati. Potpuno stagnirajuča voda znači sva-kako propast za kulturu tubifeksa. Ni hladna, čista i tvrda voda mu ne prija. Opažalo se, da tubifeks može uspevati u stajačoj vodi samo onda, ako je ta u vezi s vodom temeljnicom i tako ipak podvržena nekoj cirkulaciji.«
Mala oznanila.
Psarna Grlovo v Ljutomeru proda desetmesečnega nemškega kraikodla-karja Luksa (1RPZAI. Pes je za polje in vodo dresiran in je dobil na ljubljanski mednarodni razstavi psov II. darilo. Morebitnim vprašanjem se naj prida znamka za odgovor.
Naprodaj je štirinajsfmesečna piičar-ka nemške kratkodlake pasme in dva enaka mladiča, poležena junija 1922 od očeta Feksa Wiesental, avstr. rod. knj. 1076 F. Oskrbništvo graščine Neukloster, Sv. Peter v Savinjski dolini.
Prodam dva enoletna ptičarja. Ludo-vik Pock, lovec, Beltinci v Prekmurju.
Naprodaj ima dve osemtedenski resasti psičici - ptičarki temnorjave barve France Štrajhar, Ljubljana, Jenkova ul. 13.
Prodam dve prvovrstni trocevki-peielinki CGreener), kal. 16 X 6-6, odnosno 8, novi, oziroma vrlo malo rabljeni. Cena za vsako 1900 Din. Franjo Derda, Karlovec, Šimuničeva ulica 5.
Lovski zakupniki, ki bi hoteli oddati za letošnjo lovsko dobo odstrel divjih kozlov, naj sporoče število odstrelka in višino strelnine puškarju Borovniku v Zagrebu, Jurišičeva ul. 9, pri katerem se je javilo več zaprositeljev.
Fr. Bračun:
Srna.
4.	Ob kresu.	(Dalje.)
Hladna in senčna je deber nad Toplicami. Bukve na pobočjih se dvigajo visoko nad žlebino ier nagibajo veje v gostih skladih nad potokom. Mestoma opleta temnozeleni bršljan starikava debla. Le tu in tam najde svitek svetlobnih trakov pot skozi košato listje in slika na mahoviii preprogi tresljave, svetle krožke, drobcene sličice jutranjega solnca, ki stoji že precej visoko na nebu.
Še včeraj je žuborel po žlebini kristalnočist potoček, se skrival skromno med skale, ki mu ovirajo pot, skakljal v srebrnem zvoku prek stopnic, ki si jih je bil tekom stoletij vklesal v apnena tla pod seboj, se zaganjal zviška v krnico, da so pršele mlečnate pene na vse strani in so plesali valčki v vrtinčastih kolobariti, tekel odtod v manjši brzini naprej, da so se zrcalile bukve v čisti vodici, se zaganjale šarene postrvi iz prozorne mokrine ter hlastale po mušicah, ki so krožile v veselem rajanju in se vrtinčile nad valčki. Nato je drčal v brzem teku navzdol pod leseno brv, ki vodi visoko nad strugo in veže pot po pobočju s senčnato gozdno stezo nad prečno dolinico, v katero se zasuče potok v loku tam doli, kjer se ob vznožju razširja žleb in neha gozd. Trave rastejo ob bregovih in potu, praprotje se je včeraj sklanjalo prek skal, dišeči prvenec se je bohotno košatil v nežnem zelenju, malinje in kopinje se je vzpenjalo visoko po pobočju navzgor ter preprezalo mestoma visoko skalo.
Danes pa hrumi po žlebini umazano vodovje, divja v silnem navalu kar prek skal ter se peni, jezeč se nad zaprekami, ki mu
L.ovec, 1922.
305
zastavljajo pot, pada v divjem hrušču in trušču v krnico, besni neumorno naprej pod brv, da se vrti človeku v glavi, ako opazuje odtod srdito početje razjarjenega hudournika, udarja v loku prek brega ter se razliva niže doli ob obeh straneh na travnik. Trava leži na več mestih podpluta s peskom in blatom po tleh, dišeči prvenec je poteptan, praprotje ob potoku je izginilo pod vodo, kopinine in malinine ovijače pa, ki poganjajo iz struge, se zvijajo kakor dolge, tanke kače po potoku, se dvigajo na površino in izginjajo zopet v umazanem valovju.
Saj pa je bila — križ božji — strahovito divja noči Neštetokrat se je prebudil stržek v okroglastem, pokritem gnezdu pod brvjo ob bleščečem lesku bliskov ter se prihulil vedno iznova poln strahu v varno skrivališče, ko je preglasil nato rezek tresk hrumenje naraščajočega potoka. Vendar se mu je godilo še vse bolje pod nepremočnim nadstreškom kot kovačkovi samici v gnezdu na lazsohi mlade bukve. Vso stavbo ji je razmočila voda in vedno nanovo je pritiskala ptičica premočena krila nad napol godno zalego ter drgetala od strahu in mraza. Ob vsakem tresku se je pognal z vriščečim žvižgom in s pošastnim treskom peroti strahotni legen v zrak, prestrašena srnjad pa je begala brez prestanka po gozdu. Vihar je tulil, kakor da se podi mnogoglava tolpa sestradanih volkov po lesu, uklanjal obrše in stepal veje, lomil mladike in česal grane, ožemal oblake ter stresal drevje v mogočnih sunkih, da je milo ječalo pod silnim navalom. Dež je lil, kakor da bi kdo ulival. Močni curki so pljuskali na mladike ter se sipali skozi listnato omrežje, da so se nabirali povsod skakavci, ki so naraščali z vsakim trenutkom, ruvali zemljo in drvili s seboj vse, kar jim je zastavljalo pot. Tudi peničino gnezdo niže doli v travi med koreninami deblaste bukve je izginilo ponoči v umazanem valovju. Toda samica je takrat baš počivala z že godnimi mladiči v gostem leskovem grmu ob potoku, kjer so se stiskale ptičice kakor lastovice na brzojavni žici tesno druga ob drugi na mladiki. Nato je za trenutek ponehala ploha in so se že namerjale srne proti golinam. Toda še so razsvetljevali od časa do časa bliski črni mrak in je rjovel besno v daljavi grom. Še vedno so se podile po nebu oblačne sence, se kopičile in grmadile, se redčile in razprševale, razkrivale mestoma del zvezdnate sinjine ter jo zopet zastirale. Tu pa tam je pokukala pojemajoča luna iznad nizko visečih, kakor svinec težkih oblakov ter oblila z medlo svetlobo krajino, pa vedno iznova jo je zopet zakril gosti parni pajčolan. Nato je vnovič zatulil vihar kakor divja zver, se zadrvel nad gozd, ga stresal in pestil v divjem srdu. Novi bliski so zopet plašili v spremstvu gromovitih treskov živad po gozdu, novi nalivi
jačili hrumenje in pokončevanje razbesnelega hudournika ter nabrali srnjad z jas nazaj v grozovito bučeči, visoki les. Šele rano jutro je prepodilo puščobno sivino in pognalo v beg nočne grozote. Toda še dolgo zatem je stresalo drevje težko mokroto raz sebe, v počeiku v gostih, debelih kapljah. Čim bolj pa sta sušila solnce in lahen vetrič gozdne velikane, tem bolj so se manjšali in redčili kanci. Tiho so posedali v začetku drobni pevci po prisojnih mestih, stresavali roso s perja in se šopirili v dobrodejnih solnčnih žarkih, nato pa so se lotili z vnemo krmljenja nežnega zaroda.
Stržek, ki ljubi petje ob vsakem letnem času, ima sila dosti opravka z mladiči pod brvjo ter prilela pridno z glasnim crr in cerr pod bruno, da nahrani šest nenasitnih kričačev, ki potiskajo pri okrogli odprtini ob strani gnezda zdaj kljunčke, zdaj repce v svet, vendar pa najde še pri vsej zaposlenosti toliko časa, da zacvrči z vrha bukve kratkočasno gostolevko v deber pod seboj. Tudi kovaček ne more opustiti petja, da mu je le kljun prazen. Čap! Čap! Komaj je ulovil muhi in ju pokrmil vedno lačnim rjavo-glavčkom na gnezdu, je že trknil med vejevje, kjer žvižga veselo popevko. Spevnemu slavcu pa, ki je prekašal prejšnji mesec po umetnosti in gorečnosti vse ostale krilate tekmece v okolici, je vzela briga za zrelo potomstvo veselje; očetovska skrb mu je zatrla nagon do petja. Niže doli, ob obronku travnika, kjer zeleni črni trn in odcvita šipek, izprevaja prižaste mladiče, jih vabi z mehkim fid-fid in jih svari z rodim fid-kar. Ob mlakah na travniku posedajo pasiaričke, utripajo z dolgimi repi ter se pogovarjajo v gostolečem vicisi in sizici; srn pa ni opaziti nikjer.
Ko se je za silo prevedrilo ter so se v gozdu naglo večali kanci in padali v neenakomernih udarih na tla, je zapustila srnjad kapvo, pobegnila iz goščav na goličave in jase ter se razgubila po polju. Zdaj počiva na različnih mestih trudna vsled nemira in strahot grozonosne noči. Tam daleč doli v brazdah krompirišča sta polegli srni z mladiči. Sila prijetno suši živalcam toplo solnce mokro dlako in jih ogreva tako dobrodejno, da pozabijo varljivi svet okrog sebe ter spijo trdno v kaznivi lahkomiselnosti. V borovju Črnega loga, kjer preneha najprej kapanje, se jih je nabrala gotovo cela množica. Zaostali vilar na Kozji gori si je izbral po dolgem obotavljanju v počitek mlado smrečje, »tajni svetnik« pa si je volil po stari navadi mesto v Muždolu sredi nekdanjega ribnika. Kraj je sicer močno močvirnat ter porasel mestoma z ločkom in s trstjem, večinoma pa ga pokriva jelševje in vrbičje. Toda iz podraščine se dvigajo povsod deblate jelše med vitkimi brezami, skrivljenimi vrbami in drugim drevjem, ki nudi raznim krilatim stanovalcem dobra gnezdišča. Vmes so malo vzvišena
mesta, kamor ne seže nikdar motna, tu in tam rdečkasto nahukla voda. Na prostoru, kjer je polomil zimski vihar trhlo jelšo, da je potlačila v padcu grmičje in je nastal prijeten, prisojen kotiček, spi sedaj starešina okoliških srnjakov ter — smrči in žaga kakor utrujen plavež po nevarni vožnji. Saj se čuti popolnoma varnega. Sto in več krilatih stražnikov čuva muževino od vseh strani. Predvsem je brezpogojno zanesljiv vranji parček, ki je srečno vzgojil zarod tam na košatem boru sredi jelševine. Venomer priletata črnuhinji in prinašata raznovrstno hrano mladim, ki so se že razpršili po lesu. Kakor hitro pa bi opazili vrani sumno prikazen v obližju, bi se oglasili namah s svarilnim vrag-vrag. Prav tako so dobre zaupnice srake, ki so tu doma. Tudi te niso vajene držati kljuna ter javljajo vsak neobičajen pojav ostalim prebivalcem muževine z glasnim regljanjem, ki ga ojači večkrat še hreščeči vrišč radovednih šoj. Tudi stržek in kos vznemirjata redkokdaj brez potrebe okolico in, da ne vzletajo v zrak brez vzroka z močnim tleskanjem peroli bistrovidni poljski golobi, ve že vsaka mlada vrana. Razen tega ovirata brozga in gošča brezšumno bližanje in, če odpove vse, naznani veter, ki kroži v kotlu, skoro vedno nevarnost, naj prihaja od katerekoli strani. Pod tako zaščito pa si že sme privoščiti gospod »tajni svetnik« nekoliko ur krepčilnega spanja tudi podnevi, saj njegovo spanje navzlic smrčanju ni tako trdno, da ga ne bi vzdramil namah nenavaden zvok v bližini. Da bi le preklicanih muh in komarjev ne bilo, ki budijo samotarja iz sanj in mu grenijo počitekl Vsekakor pa mu je mrčes še tisočkrat ljubši ko bevskajoča štirinožna svojad ali pa celo — mož z gromovno cevjo.
Zares je sila prijetno, pretegovati se po prečuti noči iako-le na solncu in smoliti dreto na vatle, saj kaže početje neporušeno zdravje. Gorje pa, ako se izogiblje božanstveni sen iz kateregakoli vzroka kakor svinec težkih trepalnic!
Tako pomilovanja vredno bitje je šesterak gori v rebri nad Toplicami, kakor nazivajo domačini dolgo deber po potoku, ki kaže vobče vse leto enako vodno toplino tako, da se dozdeva potočnica poleti mrzla, pozimi pa topla. Na vse mogoče načine je že poskušal srnjak izrabiti dobrodejno toploto solnčnih žarkov v z mahom pokriti globenici med skalama, obrastlima z visokim praprotjem, se obračal in previjal na mestu že nekoliko ur, zadremal za hip, spati pa mu ni dalo. Daši vpira visoko na obzorju stoječa solnčna obla tople žarke prav prizadevno v pobočje in izžarevata skali vročino na vse strani, ga mrazi, saj še do dane? ni popolnoma izmenjal dlake. V glavi mu brni kakor v kotlu, kadar vre voda, v grlu ga šegeče in praska, kakor da je ponjuhal pesi
drobnega tobaka, kajii vražja obadova zalega dozoreva in sili na dan. Hrbet ga skeli in život ga srbi. Ostudne zoljeve ličinke vrtajo v koži huje ko kdaj prej.
Ozlovoljen se dvigne z ležišča, stresne glavo, zakašlja glasno in zahrka hrapavo, se ozira nekoliko časa okoli, nato pa jo nameri po strani navzdol proti potoku. Med potjo se pomudi za trenutek tu pri malinovem ali kopinovem grmu, sladkosneda tam na sočni travi in pomuli nekoliko svežih brestovih listov, pa nič prav mu ne gre jed v tek. Vražje divje se torej loti bezgovega grma, ki mu zapira pot, ter ga obdeluje z rogovi, da frčijo zelene jagode s češulj na vse strani in pada listje in mladičje v gosti plohi na zemljo. Lubnico si je sicer že davno izdrgnil z rogov, toda še vedno čuti v sebi nagon, plesati okoli drevesca, da se stresa, kakor bi ga lomastila človeška roka, ter lupiti lub, da ostanejo na konec le polomljene mladike in razkuštrano deblo.
To opravilo pa mu nikakor ne izboljša volje, ker ga je iznova posilil kašelj. Šmentl On, ki je bil vajen hoditi po gozdu tiho in oprezno kakor maček, da je le redkokdaj hrsknila suha vejica pod težkim truplom, hrope zdaj kakor stari, nadušljivi Matevž, ki oglari tod okrog. To mu ne ugaja. Zato preskoči potok ter jo mahne v mlado bukovje onstran steze, kjer se čuti nekoliko bolj varnega. Previdno se premika po goščavi. Zajec, ki ga je pregnal z ležišča, ga prestraši tako, da se zdrzne. Šoja, ki zahrešči nenadoma nad njegovo glavo, povzroči, da mu začne plati hitreje srce. Jezno dvigne smrček kvišku, postoji in se ozira okoli, si podrga srbeči hrbet ob smreki, napravi nekoliko korakov ter jame besno razkopavati tla pod seboj s prednjima nogama, da prši in šumi suho listje. Namah pa vrže glavo kvišku, poškili po strani in obstane kakor pribit na mestu. Ka-aj? Ali je mogoče? Ali ga ne vara vid? Grom in peklo! Tu se pa že vse neha! Tuj pritepenec tu v Toplicah, v njegovih Toplicah, ki si jih je pred letom izvojeval v težkem dvoboju in jih branil dozdaj hrabro proti vsem napadom trdobučih vsiljivcev! Po njegovih Toplicah, kjer ne trpi niti bornega vilarja, se potika, kakor vse kaže, starejši srnjak, celo krepek srnjak! Ali ni to skrajna smelost, gorostasna predrznost, brezmejna nesramnost? Z življenjem mora plačati brezsiidni lopov nespametno vsiljivost!
Srdito prevrača šesterak oči, nabira ustnice v gube, zahrope zlobno ter stopica okorelo naprej proti jasi, kjer razbija temnorjavi tekmec z nogama zemljo, da kolobarijo cvetlice in trava po zraku. Zdaj pa se zravna, da se pokažejo črna, dolga in ostra bodala na čelu, zavija v besnem srdu oči ter se bliža s prav tako trdimi koraki.
Do zdaj nepoznano čuvsivo groze spreleti šesieraka, ko se mu prireži nasproti sovragov porogljivi obraz. Nejasna slutnja se ga polasti, da bi bilo morda le bolje, izogniti se vsekakor korenja-škemu tekmecu in umakniti se negotovemu dvoboju. Toda da bi pustil vse v nemar, se uklonil in bežal iz lastnega okoliša brez boja kakor strahopeten zajec — ne, nikdar nel Naj se zgodi, kar hoče, poceni se ne damo! V besnem srdu zagrmi na tekmeca, nagne rogovje proti zemlji ter se hoče zakaditi v nasprotnika. Ta pa ga prehiti, mu zažene ostra bodala z vso silo med rogove, da zabrni in zarožlja, ter ga skoro prevrže. Tedaj pa se polasti napadenega bedno čuvstvo nemoči in omage. Obrne se, da bi zbežal, pa takoj je tuji nasilnež zraven njega, ga peha v meče, ga bode v trebuh, ga drega v lakotnice, ga goni sem ter tja po lesu, ga zapodi iz goščave ter ga žene v diru na travnik. Skoro gotovo bi bil že sedaj ukončal siromaka besni nasprotnik, da ni pripeljal po kolovozu iz gozda Zorkov Luka voza vrhovine s svojimi voliči in krenil baš takrat proti travniku, ko se mu je približala divja gonja. Zdaj se vrne napadalec, šesterak pa beži kakor slep mimo voza, copota prek mlak na travniku, preskoči še potok, da ga zakrijejo jelše in vrbe, ter se zruši ob robu onstranskega gozdiča.
S silo se požene, da bi prišel zopet na noge, a zaman se trudi, moč ga je nenadoma zapustila. Z iztegnjenim vratom in s steklastim pogledom zre strmo predse. Nema zona mu odseva iz oči in brezupen strah se mu zrcali v pogledu, saj čuti, da se mu bliža kruta morilka vsega življenja neizprosno s pritajenimi koraki. Brenclji in komarji priletajo od vseh strani, brnijo okrog trpina, ga zbadajo in pikajo ter mu sesajo rdeči življenski sok iz telesa. Muhe in izpreminčasie zapljunkarice se zbirajo okrog njega, ga ujedajo in mu vlagajo v rane ostudno zalego. Klopi lazijo iz mahu in gomazijo izpod gnilega listja, se zarivajo z rilčki globoko v kožo in mu pijejo kri. Mravlje se kopičijo ob hudo zateklih ranah, ki mu jih je prizadejal nasprotnik z ostrimi bodali, ter ščipljejo koščke iz še živega srnjakovega trupla, ki nima moči, da se ubrani mnogoštevnim mučiteljem. Nad glavo mu zareglja sraka. Hipoma je druga na mestu, tretja in četrta. Dolgorepe klepetulje razsajajo in razgrajajo, utihnejo za trenutek, se spuščajo niže, oprezujejo pohlepno in neodločno mirno ležečo žival pod seboj, nato pa bodrijo zopet druga drugo s krikom in z vikom, ki privabi hkrati še vranji parček na mesto. Zaporedoma se spušča mešana tolpa na tla, skakuca okrog srnjaka ter se primika previdno in oprezno vedno bliže. Na konec se opogumi najdrznejša, priskoči h glavi ter udari z vso močjo s trdnim kljunom proti srnjakovemu levemu očesu. Toda še ni zamrla vsa življenska sila v obnemogli
živali. Pravočasno se požene šeslerak kvišku in umakne glavo, pade sicer iakoj nazaj na mesto, prepodi pa vendarle za hip zločeste, mrharske ptiče v ugledno razdaljo. Tako odbija z zadnjo močjo drzne napade roparske tolpe do večera.
Nato pa pride noč, mlačna in morna. Nobena sapica ne giblje lista na bukvi in ne prinaša blagodejne ohlaje umirajočemu trpinu. Noben vetrič ne odganja oblakov krvoločnih komarjev, ki brenčijo venomer okrog nesrečneža, se usedajo v množicah na truplo in mu izsesavajo dragoceni sok. Globoke rane skelijo, zatekajo čimdalje bolj in delajo neznosne bolečine. Strašno žejo množi še daljno žuborenje potoka in huda vročica vzbuja grozepolne predstave. Lahno šuštenje suhega listja, ki ga povzroča okorni, črno-rumeni močerad, mu pretvarja domišljija v tihotapski korak bližajočega se lovca. Iz bodičastega ježa, ki lomasti s šumom po grmovju, dela strah iztikajočega, popadljivega psa. Na konec pa otope čutila. Mozeg in možgani se ne odzivajo več brezbrojnemu mrčesu, ki razjeda telo, predstave se zmedejo v nejasno sliko. Še je življenje v srnjaku. Še se dvigajo in vgrezajo prsi. Še bije. žila v enakomernem udaru. Zavest pa je pošla, dokler ga ne prebudi v jutranjem hladu iz otrplosti še enkrat bleda groza. Nenehoma udarjajo po njem trdni kljuni zlodejskih ptičev, mu vzamejo vid in mu česajo kos za kosom iz še trepetajočega telesa. Nato pa zabobnita strela v bližini, tesnobno krakanje zlotvorne tolpe završi v ozračju, hladen predmet se dotakne srnjakovega tilnika, v zadnjih krčih se stresa telo.
Skrbno si ogleda Miško srnjaka. »To je tvoje delo, tolovaj Malaji« zagodrnja jezno, ko opazi globoko zasekane, smrtne rane. »Zdaj pa so, prijatelj, tudi tebi dnevi šteti!«
5.	Zori rumena rž, zori...
Da pregleda lovišče in spozna bivališče ter življenske navade poverjene mu divjačine, je prenočeval Miško cesto v lovski koči na Slemenu, v preprosti, s skodlami kriti stavbi, odkoder se odpira razgled divotne lepote prek niže ležečih, večinoma gozdnatih brežuljkov daleč v ravnino do srebrosijajnega pasu, ki meji, obrobljen z vencem gorskih orjakov, obzorje. Odtod se je nudila prilika pregleda nekaterih brezgozdnih dolinic in kotlin, nekoliko lazov in pašnikov ob rebrih sosednih gričev. Tudi se je moglo priti razmeroma hitro na visoka čakališča, ki si jih je priredil mož v svrho opazovanja povsod okoli na primernih krajih.
Nepopisno lepo je tu gori daleč v stran od svetnega hrupa v mirnem, samotnem zatišju. Na severni strani branijo kočo proti
nasilju mrzlih velrov visoke jelke. Proii jugu se razgrinja širna irala v sočnem zelenju, posula z belimi marjeticami, modrimi zvončicami in s kaduljami ier z rdečimi klinčki. Niže doli ob robu gozda, kjer pokriva svei priilično brinje, poganjajo grmi sinjega svišča ier kima čudoviti ceptec z velikimi, rumenimi cveti, ki jih obrobljajo štiri rjavordeči lističi. Vmes plamti ponosna papeževa sveča v rumenem lesku in se razrašča zlati grmiček v nežnih, rožnatih, kakor pelin grenkih cvetih. Lepo je tu gori od še mračnega trenutka, ko prodira oko le s težavo sivo senco, do hipa, ko se lomi jutranja svetloba v neštetih bojah, ki se mešajo venomer in prehajajo neprestano druga v drugo, dokler ne pozlatijo prvi žarki zornega solnca vrha najvišje jelke za kočo. Lepo je tu ob uri, ko zabriše mlačna opoldanska soparica obrise na obzorju, in ob svežem bajnem večeru, ko zažari nebo pod poslovilnim pozdravom solnčnih žarkov v temnem škrlatu in pogaša zvezdnata noč z mračnimi sencami svetle barve. Lepo je tu, kadar pokriva siva megla ravan, zaliva doline in maši kotle, da zrejo le najvišji vrhi kakor zeleni otoki iz nepreglednega morja, ki valuje neprenehoma pod vplivom jutranje sapice, še lepše je, ko začne veter trgati sivo kopreno in jo tira v vrtinčastih kolobariti proti nebu, ko se kažejo iz morja zdaj tu, zdaj tam kakor v pravljici bele vasice in zeleno polje, ki jih pokrije v naslednjem trenutku zopet sivi pajčolan, dokler ne razžene na konec piš v krepkih sunkih neprozornega sopara in se ne pokaže ravnina z vsem divnim po-zoriščem. Zelo lepo je tu gori, kadar se podijo po zastrtem nebu črni oblaki, kadar buči vihar in stresa jelke za kočo v besnem srdu, kadar naliva dež v gostih curkih in orjejo zemljo divji ska-kavci, kadar švigajo blesteči bliski na krajino, da se stresa v bobnečih treskih stavba in se maje hrib. Najlepše pa je po taki vmesnici. Takrat sije solnce še enkrat tako lepo, zeleni gozd še enkrat tako bujno, pojejo pevci v lesu še enkrat tako živahno.
S tega divoinega razglednika poseča Miško pridno različne kraje, med temi najrajši komaj uro oddaljene Toplice v nadi, da se snide prilično s skrivnostnim »tolovajem Matajem«, ki vznemirja zopet lovišče z drznimi grozodejstvi in seka povsod globoke rane. Vsi srnjaki v bližini Topliškega potoka so silno razdraženi. Vilar v Ramenski grapi kaže globoko zarezo na levem bedru. Šesteraku v Dobravi manjka desno oko in mu je odbit levi rog, Špičnik v Drenskem rebru pa šepa kakor Blatnikov Marko z umetno nogo. Nobeden izmed njih pa niti ne ve prav, kako je prišlo do tega. Mirno so se pasli v družbi ob gozdnem robu, pa je bušila iz goščave kakor strela z jasnega neba na nič hudega sluteče velika, temna žival, jih razmetala in razgnala ter izginila kot hudoben
duh v lesu. Dvakrat iako previdno kol poprej prihajajo posihmal srnjaki na pašo, dvakrat tako oprezno se premikajo po gozdu in lazih.
Že marsikako uro je presedel Miško sam in v družbi dr. Srno-goja to- in onstran potoka ter čakal in čakal, da se prikaže odkod iemnodlaki pretepač. Hodil je previdno kakor maček po gošči in oprezal po vseh znanih stezah in stečinah, da ukonča skrivnostnega morilca. Opazoval in srečaval je vso drugo srnjad v tem delu okoliša, le povzročitelja nemirov ni bilo na izpregled. Kvečemu v največji goščavi, kjer ni bilo misliti na dobro pomerjen strel, ga je presenetilo za trenutek veliko, okroglasio, belo zrcalo na zadnjici, ki se je zabliskalo nekje med zelenjem, ter se mu je rogal kmalu nato iz daljave nizek bas. Samo enkrat ga je zasačil, da se je pasel proti poldnevu daleč doli na travniku. Dobro je spoznal že s prostim očesom temnodlakega besa, še natančnejšo sliko mu je podal izborni daljnogled. Predaleč je bilo za strel, a veter je vlekel ugodno proti lovcu. Kar se je dalo urno in oprezno jo mahne Miško v loku po gošči, da ga obide. Toda preden je prišel na primerno mesto, mu zadoni na uho glasen klic in pogovor ob potoku: »Hoj, Slavko! Ali vidiš divjega kozla tamle ob robu gozda?« — »Bogme, čisto črn je!« Hitro se prerije lovec iz goščave na plan, pa mesto zaželene žrtve opazi v daljavi dva učenca sv. Petra v športnih oblekah, ki mahata v najhujšem razburjenju z rokami, razpravljata na ves glas in se čudita prikazni »divjega kozla« v teh krajih. Nekako neprijazno zagodrnja Miško »o vražjih dvonožnih kozlih, ki vznemirjajo po nepotrebnem lovišče,« nato pa jo mahne nazaj v goščo, ne da bi se pokazal dičnima veščakoma v prirodoznanski vedi. Tako si zlezeta v lase včasih tudi lov in ribarstvo.
Posihmal pa je izginil temnodlaki srnjak iz kraja, kakor da ga je požrla zemlja. Zaman ga je iskal Miško po goščavah in si napenjal oči ob lazih in pašnikih, zloglasni pretepač se je previdno odtegnil nevšečnemu zanimanju, ki so ga kazale različne posebnosti zanj, ter se je v novem zatišju pripravljal na nove, junaške mejdane.
Onkraj hriba, ki zapira proti jugu Topliški trikotnik, preneha gozd in sega v ravan rodovitno grajsko polje. Dolge, plodonosne njive se vrste ob obeh straneh z drevjem obrastlega potoka. Med gozdom in poljem je prostrana senožet, kjer stoji na sredi pristava z gospodarskimi poslopji, daleč naokrog obkoljena s sadnim drevjem.
Baš ostavljajo grajski hlapci in dninarji njive v dolgih, trudnih vrstah ter se zbirajo na pristavi k obedu in opoldanskemu
počiiku. Zapuščeno in pozabljeno leži polje v vroči solnčni pripeki. Nobenega živega bilja ni v bližini. Krilati pevci, ki zanemarjajo že ilak pelje radi perečih družinskih skrbi, so se umaknili k sladkemu brezdelju v senčnate meje in košate drevesne vrhe. Lahkoživi murni in vesele kobilice so prenehale škripati ter ždijo mirno v raznih skrivališčih. Pisani kačji pastirji so posedli po jelševih in vrbovih listih nad vodo ter se solnčijo. Celo mnogo-glava družba milovidnih modrinov je prenehala s prešernim rajanjem, mirno sedi metuljček poleg metuljčka okrog luže na kolovozu, dviga lična krila in jih poveša. Nemo je polje ob opoldanski uri, kadar dozoreva rž, in tiho, vse bolj skrivnostno kakor ob strahotni uri duhov. Takrat skovika v sadonosniku pegasta sova, uka za potokom čuk, tleska in žvižga legen, mukajo v mlaki, kjer se napaja živina, urhi in lajajo psi. Zdaj pa smrčijo psi v lesenih uticah, ptiči molčijo, niti najlahnejša sapica ne giblje listja na drevju in ne valovi žitnega klasja po njivah. Le potoček žubori enakomerno svojo rahlo, ubrano uspavanko. Takrat pa se vznemiri visokostebelno klasje sredi ržene njive in zašumlja kakor praskljava svila. Temna glava z ostrimi bodali se prikaže nad biljem, črn gobček s podolgovatima belima lisama voha oprezno v svet, dolga uhlja strižeta sem ter tja, leskotna satira bliskata iz temnega ozadja. Nato pa plava glava po bledorumeni površini, se potopi za trenutek, pride zopet na vrh ter obstoji nekoliko časa nepremično ob robu mirnega klasnega jezera. To je njegova ura, zdaj odhaja »tolovaj Mataj« na pašo.
Že pred štirinajstimi dnevi je zapustil gozd, da se iznebi sitnih muh, iztikajočih gobaric in drugih nepokojnežev. Tu v rži vsega tega ni. Tu uživa nemoten mir in tečne hrane mu ne manjka nikjer. Sočno deteljico najde povsod med bilkami, na vzvratniku pa rasle jagoda, poganja kopina ter se beli izborna poljska pečurka. Proti dolenjemu koncu njive je lokva z vedno svežo vodo. Vrelec prihaja tu na dan ter tvori v usadu nekoliko močvirnat svet, kjer zeleni dišeča meta, se rdeči krivenka in se sinji spominčica. Celo ob najbolj vroči uri nudi kraj prijeten hlad. Belouška, ki se je solnčila tam na laporju, izgine brzo v travi, fazanka, ki se je hladila z mladino v dobrodejni vlagi, se umakne pred srnjakom nejevoljno nazaj v rž. Ta pa nagne glavo ter se loti z vnemo vrbovega grma, ki sameva v kotanji, se suče in pleše kakor vrtavka v krogu ter drgne in struže morilne roge, kakor da niso že dovolj leskotni in ostri. Nato se zlekne in dvigne blesteča se bodala. Namah pa povohlja po zraku in izgine kakor duh v rži, ne da bi se le enkrat zadrl. Toda stari Bregar, ki se je nekoliko zakasnil po opravkih ter baš počival v senci košate vrbe za potokom, ga je že
opazil. Starec ima bistre oči in ve, kako je treba v takem slučaju ravnati. Mirno se torej odstrani izpod vrbe, si zažvižga polglasno popevko v svet ter jo mahne brezbrižno po kolovozu mimo pristave proti gozdu. Tam sreča slučajno Miška, ki prihaja ozlo-voljen po brezuspešnem zalazu iz Toplic, ter mu pove, ko mu potoži lovec svojo smolo, kod naj išče zloglasnega pretepača.
»Da bi se motil,« meni Bregar, »je baš v tem slučaju izključeno. Srnjaka s takimi rogmi, posebno pa še z izredno temnorjavo barvo ne premore danes vsa Slovenija.«
»Baš prav, da me spomnite,« odgovarja Miško možu. »Že zadnjič sem Vas nameraval vprašati, zakaj kaže ta srnjak čudno temno barvo, kakor je nima nobena druga srna v lovišču, da sta ga smatrala pred kakimi štirinajstimi dnevi neznana ribiča za divjega kozla.«
»Ha, ha, hal To je pa v resnici močen tobak! Zato so me vprašali pri Urbancu, če se potika res divja koza po naših krajih. Izključeno bi seveda to ne bilo, saj se je zaletel pred približno dvajsetimi leti celo planinski orel v naše griče in ga je ubil za jastreba v Klančnikovih pečinah mlinar, ali taki slučaji so še redkejši pojavi kakor barvni različki srn. Belolisasii ali celo beli kosi niso niti posebno redki, vendar jih ne smemo smatrati za posebno pleme, temveč je barva vedno znak delne ali popolne beličnoti, kakor jo nahajamo dostikrat tudi pri drugih živalih in pri človeku. Zadnjič n. pr. sem videl na vrtu ščinkavca v lepem, svatovskem krilu, pa — s snežnobelim repom. Da je beličnost vobče znana prikazen, kaže že rek: »redek ko bela vrana«. Včasih se celo podeduje, n. pr. pri kuncih. Pa tudi na srnjadi so opazovali, da pokažejo tu pa tam posamezni potomci mogoče šele v tretjem ali četrtem kolenu zopet znake beličnosti, pravilo pa to ni. Zanimiva je stara lovska vraža, po kateri mora umreti v enem letu vsak lovec, ki je ubil belo divjo kozo, belega jelena ali belo srno. Brez dvoma poznate že pripovedko o bajnem triglavskem zlatorogu, ki upropasii vsakega lovca, ki pride ž njim v dotiko. A tudi povest nam navaja dogodke s prečudnimi naključji, ki potrjujejo bajko in ji prilivajo novega olja, da ne ugasne med praznovernim ljudstvom. Znan je slučaj avstrijskega prestolonaslednika Frana Ferdinanda, ki je ustrelil leta 1913. v solnograjskih gorah srebrnobelo divjo kozo ter bil nato čez deset mesecev umorjen v Sarajevu. Še bolj čuden dogodek smo mogli citati med vojsko v graški Tages-posii. Blizu Attergaua se je potikal snežnobel srnjak, ki ga je zavaroval gospodar lova pred odstrelom s takrat znatno kaznijo 400 K. V jeseni leta 1915. pa je privolil, da ga odstrelijo, ter je
določil v la namen svojega brala, ki so mu odkazali stojišče, prek katerega je redno prehajal redki srnjak. Takrat pa jo je udarila žival v drugo smer ter zadela na drugega strelca, ki jo je tudi podrl. Komaj pa pride lovec, ki so mu mnogi zavidali, na dom, se uleže ter umre za pljučnico sedmi dan po lovu. Seveda SO’ Attergauci sveto zatrjevali, da ga je vzel »belec«.
Nasproti beličnosti tvori počrnelost na Vestfalskem posebno plemensko vrsto, in sicer pravijo, da je vpeljal pleme pred kakimi 160 leti iz Portugalske neki šaumburški grof. Počrnele srne so se ohranile v tamošnjih krajih poleg navadno barvanih do današnjega dne v večjih množicah. »Tolovaj Mataj« pa nima s temi črnuhi nič opraviti, temveč je kakor bela srna zgolj slučajen plod in poseben barvni različek mnogolične prirode. Vendar pa je počrnelost, ki jo, mimogrede omenjeno, vidimo včasih tudi na drugih živalih, n. pr. lisicah, bolj redka prikazen kakor beličnosi; prav tako prednjači ta, vsaj po mislih praznovernega naroda, v tem, da na oni ni zapisana lovčeva smrt kakor na tej. Zalo dober pogled jutri ob poldanski uri na rž pod pristavo!«
Res je motril z vso pozornostjo drugi dan Miško, dobro zakrit za trščato jelšo ob potoku, rženo polje, posebej pa še kotanjo z osamljenim vrbovim grmom. Točno je došel na mesto, ko so še opravljali posle grajski delavci, v gručah in posamezno razškrop-Ijeni daleč naokrog. Videl je, kako se je izpraznilo polje, ko je odklenkal bron v zvoniku župne cerkve, ki se beli tam v daljavi iz zelenja onkraj potoka. Opazoval je, kako je valovilo klasovito jezero v lahni sapici in so se pomikali vali proti potoku, toda najsi je še tako napenjal oči, nikjer se ni pokazala na bledo-rumeni površini črna glava z značilnimi rogmi. Zopet in zopet je pregledovalo oko z daljnogledom in brez njega valovito površje in okolico z istim neuspehom. Kakor da je izumrlo, je ležalo polje pred njim tiho in pokojno, le veter je zibal klasje in potok je žuborel svoj enolični spev. Ko pa je iznova oživelo polje in so se gibale zopet povsod marljive roke, je zapustil lovec brez upa mesto ter se odstranil v gozd. Brezuspešen je bil tudi naslednji dan. Nato pa so nastopili možje v dolgih vrstah ter kosili rž. Zdaj se je mogel prepričati Miško na licu mesta, da ga Bregar ni varal. Dobro so se poznali odtiski srnjakovih parkljev v kotanji, vrbovje pa je kazalo sledove pridnega drgnjenja. Zajček, ki se je izborno počutil v biljeviti goščavi, se je izselil zdaj na ovseno njivo onstran potoka, fazanka pa je odpeljala rajši nadobudno mladež v nasprotno smer, kjer meji velika turščična njiva skoro ob gozd, ter se sila prestrašila, ko je naletela tu prilično zopet na črno, rogato pošast, ki je počivala mirno v razgonu.
6.	ČAR BREZOVEGA LUBA.
Za okroglo dva ledna se je zapoznil lo lelo razvoj gozda in polja, vendar pa ni io vplivalo na plemeniiev srnjadi. Ko so rumenile po prisojnih vrlih sočne marelice in so rdečili okna in stene lično pobeljenih hišic viseči klinčki, ko je modrila mesloma njive bahava plavica in je žarel lu pa lam iz zelenja živordeči makov cvei, ko so vabile olroke v gozd okrogle sinje jagode na pritličnem borovničju in se je ponašala v čarovni dobi pasjih dni norica zgoraj v vijoličastorjavih zvoncih, spodaj v sijajno črnih, ljudem ne pa piicam vrlo nevarnih bobikah, ko so se misili krilali pevci v lesu in so se začeli oglašali cepiči po s slamo krilih kmečkih kozelcih, se je polaslila i srnjakov nenavadna razburjenost. V neprestanem nemiru se je klatila srnjad okrog po lovišču. Dnevno je opazoval Miško zdaj lu, zdaj lam divje gonje in ljule boje med samci. Tiho m oprezno so se pomikali špičniki in vilarji po gošči v večnem strahu pred starejšimi samosilniki, ki so jih neusmiljeno preganjali, kjerkoli so trčili nanje, ter jih podili iz laslnih bivališč. Kadar pa sla zadela laka korenjaka drug ob drugega, sla se srdito dvobojevala ier se obdelavala brez, milosti s Irdnimi bodali, dokler ni prepustil slabejši bojišča močnejšemu ter se odtegnil ljulim napadom v divjem begu. Prej so se družili srnjaki navadno z nedoletnimi samicami, ker so imele matere preveč opravka z mladino, zdaj pa se klatijo rogači tudi podnevi brez miru okrog po gozdih in sečah ter iščejo samic.
Tudi tolovaju Maiaju ne prija že dolgo več ležečna samota na lurščični njivi. Nemir v srcu, ki ga že dolgo ni občutil, mu je vzbudil neodoljivo hrepenenje po družbi ter mu zabrisal spomin na preteče nevarnosti gozda. Nič prav mu ne diši več hrana. Ne gre mu v slast ne sočna detelja ne tečna trava ne nežno kopi-novo listje ob robu turščične njive. Vsa druga čuvstva mu obvladajo in potiskajo v ozadje nebrzdano koprnenje po družici ier ga požene nekega dne, ko je padlo po kratkem grmenju nekoliko dežja, iz varnega zavetišča nazaj v gozd.
Na bezgovem grmu pred lesom si nabrusi ostra bodala, da frči lub in listje na vse strani, ter bije z nogama ob tla, da kolobarita trava in mah po zraku, nato izgine v gozd. Oprezno se premika črno truplo od drevesa do drevesa. Lahek kakor mačku mu je korak, da zašumota le redkokdaj suha vejica pod težkim bremenom. Mestoma postane rogač za trenutek ter posluša, nato pa tihotapi naprej. Namah pa pozabi na prirojeni mu strah in opreznost. Iz lesa prihajajo na uho zvoki, ki mu razburjajo srce in valovijo kri. Nežen piji se glasi tam nekje iz senčnatega bu-
kovja ier vabi črnuha neznansko hrepeneče, nepopisno prijetno, ljubko izzivalno. Nikakega dvoma ni! To je ona, ona mala, viiko-slasa srnica, ki mu je delala družbo nekaj časa po divjem dvoboju s topliškim šesterakom, in čarobni vonj, ki mu tako prijetno šegeta nos, je lasten njenemu sledu. S široko odprtima nozdrvima jo nameri srnjak za sledom po visokodeblaiem lesu, prehodi bukovje, prekorači jelševje ter opazi onstran jarka milovidno živalco kakor svetlordečo sliko na zelenem ozadju malinovega grma.
V trenutku, ko preskoči rogač jarek in se zasvetlikata ostri, črni bodali v jutranjem solncu, zašušii grmičje ob njegovi' desnici, rdeča lisa švigne po gošči, glasno klopotanje odmeva iz lesa, jezno zabavlja drug srnjak nekje iz šume nepovabljenemu tekmecu: baau-be-be-be-baau. Ta pa se ne meni za strahopetno izzivanje, temveč jo krene naravnost proti srnici, ki ga pogleduje radovedno in nezaupno. Ko je tik nje, stopica v trdih korakih okrog nje, jo voha od vseh strani ter jo dregne nekolikokrai med rebra. Da se otrese sirovega vsiljivca, se požene samica v skok ter jo udari v dir navzdol po jarku. Takoj ji je črnodlaki bes za petami. Čez drn in strn vrši divja gonja, prek potoka v gozd, mimo polomkov na pot, tik ob stari Dolenčevi Polonici, ki jo maha, nič hudega sluteč, s polnim predpasnikom gob proti domu, in navzdol po gošči proii travniku. Očividno še ni okusila srnica zakonskih sladkosti, kajli vsa iz sebe lomasti z odprtim gobčkom po lesu ter vika in krika od sirahu: piji-jijiji-jijiji-je. Glasno javkanje pa le veča poželjivo pohot že itak blazno razvnetemu srnjaku, da pozabi na ves svet okrog sebe, da drvi kakor hudournik z neodoljivo silo naprej, da hrope in hlipa v besni strasti, da se mu bliskajo pohlepno oči kakor volku, kadar zasleduje žrtev. Neumorno ji sledi na travnik, jo goni v krogu okoli skupine čokalih vrb sredi senožeti in jo naskakuje, dokler se mu samica, upehana od gonje, ne uleže na tla. Takoj je pri njej, jo podrega neusmiljeno z ostrimi bodali v bok ier jo spravi namah zopet na noge. Nato jo žene ponovno v krogu okrog vrb, da nastane okoli skupine kakor v jahalnici pravcati kolobar na mehkem svelu, in jo napada tako dolgo, da se mu vda samica na milost in nemilost. Le trenutek traja zaskok, vendar pa izdela srnjaka tako, da zdrkne ves onemogel po ogromnem naporu divje gonje s srne ier se zvrne kakor v omotici v travo. Toda le za hip počiva v miru. Niže doli ob robu gozda se pase stara srna z mladičem. Komaj jo opazi srnjak, se požene na noge, zvihra po travniku in se zapodi za starko, ki se dela, kakor da bi se hotela odtegnili z begom nasilnemu dvorjenju. Toda početje je le pesek
v oči zaljubljenemu rogaču, kajli vsak hip se ozre izkušena teika nazaj, obstoji tudi za trenutek, da bi ne zaostal predaleč zasledovalec, ter ga izpodbuja s poželjivim, ljubohlepnim pivkanjem. Po kratki gonji prejme tudi tu srnjak ljubezensko darilo za trud in vztrajnost, kozliček pa gleda radovedno in začudeno od daleč nedoumno početje. Materi, ki ga je prej, ko ji je hotel slediti na begu, tako osorno zavrnila, se ne upa več bližati.
Nekaj časa# po teh prizorih šine zelena prikazen po gozdu, se pojavi ob deblati bukvi, izgine za čokatim cerom, pride na svetlo ob jarku ter zibne onstran v jelševem grmu. Vriščeče preklinja kos gozdno pošast; skovir na košati jelši pa steza vrat in prevrača začudeno velike, svetle oči, kajti možnost, da bi znal še kdo drug tako brezslišno loviti kakor on, mu ne gre prav v debelo bulico. Zeleno strašilo, krepek, visok mož s pristriženimi brki, zagorelega obraza ter bistrih oči, je dr. Srnogoj sam. Že pred svitom se je odpravil iz vasi — Miško se je opravičil za danes — in došel še pred gromom in dežjem v Črni log. Tu je gledal početje srnjadi, vedril pod parmo na krmišču, se pomikal nato tiho in oprezno po slemenu ter prišel po lesu nad Muždol. Na več mestih je naletel med potom na čudne rise, začrtane okrog grmov ali dreves, kakor da kliče po teh krajih kopa čarodejev ob bajni uri duhov nadzemske sile v življenje. Tudi na jasi nad muževino je našel tak kolobar. Tod mora uganjati svoje reči brez-dvomno korenjaški srnjak, kajti srednjemočni šesterak, ki biva tu gori, je zbit in stepen, da se komaj vlači okoli. Dr. Srnogoj ga je opazoval dalje časa, kako je krevljal z vzboklim hrbtom po pašniku, ter je bil začetkoma mnenja, da je nastreljen. Toda navzlic vestnemu ogledovanju ni mogel zaslediti razen nekoliko prask vidnih poškodeb na srnjaku, ki se je pomikal precej blizu mimo njega. Tedaj pa je izstopila mlada srna iz gošče. Šesterak se je zapodil za njo, pa padel že po nekoliko skokih v travo, brcal z vsemi štirimi okrog sebe ter se le s težavo pognal zopet na noge. Globlje v gošči pa je jel v istem hipu zabavljati v nizkem basu drug srnjak, ki je baš takrat ovohal lovca.
Kdo drugi naj se potika tod okrog kakor divotni »tajni svetnik«, ki ga je srečal nekoč v rožniku nepričakovano dr. Srnogoj, ko je hodil po stezi, vodeči nad muževino navkreber? Ta zna brez dvoma deliti sila trde udarce s čokatimi, najmanj 28 cm visokimi rogmi. Najbrže bi tudi tolovajskemu Mataju malo pomagala ostra bodala, ako bi ga privedel vsemogočni ljubezenski nagon tu sem v območje silovitega starina. Kdo ve, če nista že prilično merila orjaka divjih sil drug na drugem, da se izogiblje temnodlaki morilec tako dosledno baš tega kraja?
Take misli so se razpletale lovcu po glavi, ko jo je mahal navzgor proti vrhuncu, odkoder se odpira razgled na Topliški trikot. Zares, stara je pesem: če kličeš volka, pride volk. Tam doli je gonil v istem trenutku, ko so zazrle oči kotlino pod seboj, črni srnjak z neugnano strastjo srno okrog skupine starih vrb na travniku. Izborno more opazovati lovec v čistem vzduhu početje že s prostim očesom; na streljaj blizu mu prinaša prizor daljnogled. Nikakega dvoma ni, da ima tam doli pod seboj vrtišče svojih misli, gonšče svojih želj, skrivnostnega morilca svojih srnjakov, ki ga izdaja temnorjavo krilo. Gotovo dvajsetkrat ga je že zabadava zalezaval po gozdu. Posedal je z neverjetno vztrajnostjo po visokih čakališčih sam in v Miškovi družbi, da so ga še naslednji dan bolele kosti od neprilične seje. Oprezal je nanj ob jutrih in večerih ter se ni menil ne za roso ne za dež ne za otohlo soparico ne za roje komarjev, ki so brenčali okrog njega in mu sesali kri. Toda vse skupaj je bilo bob v steno, še videl ga ni do danes.
Kakor rdečekožec na bojnem pohodu šuta lovec skozi les. Noben suh list mu ne zašušlja pod nogama, nobena vejica mu ne hrskne pod črevljem, venomer mu švigajo oči po okolici, da ga ne preseneti srna v bližini in ne razburi lovišča s prestrašenim lajanjem. Tako pride iz bukovja v jelševje, preskoči jarek ter neslišno nadaljuje pot do roba gozda. Tam se postavi za grmičje, da pregleda travnik pred seboj. Toda najsi še tako napenja oči, naj še tako motri z daljnogledom vsako količkaj nenavadno pego na senožeti, naj se ozira še tako bistro na levo in desno, razen tropice dolgorepih pastaričic doli ob potoku ne opazi živega bitja v bližini. Kakor izumrla leži pokrajina pred njim ter kaže isto sliko tudi izza dober streljaj oddaljene bukve ob robu gozda. Nikjer ni videti z vzvišenega mesta rdeče ali črne lise na zeleni podlagi. Srne so že izginile s pozorišča v varno goščavo.
Ko se uveri lovec, da ni željno pričakovanega plena na travniku, šuta nazaj proti jarku, kjer stoji vitka breza, zareže z nožem v deblo ter izlomi za dlan velik kos lepenki podobnega luba iz drevesa. Snežnobelo vrhnjo kožo ostruga, ostalo pa zreže v prst dolge, do pol centimetra široke dele, ki jih razkolje v še več tanjših kosov, da dobi zbirko rumenkastih, iravniščnici podobnih prožnih trakov. Izmed teh spravi najpripravnejše, druge zavrže ter nadaljuje pot ob jarku, da pride na stezo, ki se vije po strani skozi gozd. Ta vodi do dolge, proste seče, ki meji na les. Prostor je zasajen s smrečicami, ki pa izginjajo pod visokimi grmi žolie-vine, pod vitkimi travami in kimajočimi zvončicami. Onstran leži mala goščava. Tam bi se mogel ob tem času nahajati vročekrvni
snubač v črnem fraku. Še v zaklonu starih debel, kakih desei korakov pred robom zasada, si uredi lovec čakališče ob debeli, semenski bukvi, razgrebe narahlo lisije, odstrani vsako suho vejico ter zloži dračje s poli. Nato sname raz nahrbtnik trinožni stolček, ga razprostre ter ga prisloni trdno ob deblo. Tiho si odreže še košato bukovo vejo, jo priostri ter jo zasadi pred stolček v zemljo. Nato sede lahko na usnjati sedež.
Tiho je v gozdu, skrivnostno tiho. Noben lisi ne šušti na drevju, nobena ptica se ne glasi v lesu. Leno brenči čmrlj od cveta do cveta na papeževi sveči. Miška zašumotlja v listju. Oddaleč prihaja na uho nežno žuborenje potoka. Mirno pokadi lovec smotko do konca, da kolobarijo sinjaste meglice v nežnih vrtincih med veje, ugasne ostanek, napne puško ter položi orožje črez koleni. Po tem opravilu potegne iz prsnega žepa beležnico, poišče med listi trake iz brezovega luba ter si jih položi na koleno. Nato napne enega izmed trakov med palcema obeh rok ter ga dvigne k ustom. Voljen, rahel, nežen zvok zabrni prek seče. Pohlepno, hrepeneče pivkanje mlade srne prekine dopoldansko tišino enkrat... dvakrat... trikrat...
Medtem ko se je zabaval srnjak s staro srno na travniku, mu je pobegnila oplašena mlada ljubica v gozd. Toda rogač se je pritihotapil po sledu za njo, ko se je naveličal postrežljive tetke, jo zaskočil še enkrat, ko je bežala pred njim, ter jo odgnal nato s sirovimi sunki med rebra v goščo ob smrekovem zasadu. Tam leži zdaj po trudapolnih Ijubavnih pustolovščinah. Zraven njega počiva srnica. Že prej je enkrat povzdignil rogač glavo, potisnil uhlja naprej ter prisluškoval z napeto pozornostjo. Od roba gozda mu je prihajal na ušesi rahel, sumen šum. Ko pa je zavladala nato za dalje čas grobna tišina, se je pomiril, stresel glavo, da odžene sitne muhe, ki mu niti v senci niso dale miru, ter zaspano povesil težke trepalnice. Ob zvenku burno poželjivih in drzno izzivalnih glasov pa se mu nagneta uhlja iznova naprej.
Po nekako deset minut trajajočem odmoru zabrnijo zopet vabljivi zvoki prek laza: piji-piji-piji-piji. Srnjak dvigne glavo. Prav za prav je sit za danes ljubezenskih šal in jutri bo še tudi dan. Toda iz radovednosti bi si pa le sila rad ogledal zaljubljeno stvarco, ki pivka tako koprneče tam onstran jase, kajti glas mu zveni popolnoma neznano. Pa skušnja ga je že večkrat uverila, da oprezata cesto za vabljivimi zvoki grom in bolest, saj je žvižgala v »letih nerodnih« marsikaka krogla mimo njega, ako je, gladen ljubezni, privihral iz gošče. Pred leti ga je celo ob taki priliki živo oplazil žareči svinec ter ga podrl na tla, da se
lovec, 1922.
se* 321
je zavalil brez moči po pobočju navzdol, kjer je obležal dolgo časa kakor v omotici ob gostem grmu v jarku. Ko pa je zaslišal oddaleč rahle korake in mu je prinesla na nos sapica ostudni človeški in pasji vonj, se je dvignil s trudom in težavo z mesta, se zavlekel v potok, se pomikal nekoliko časa po vodi navzgor, prešel, kakor mu je bilo težko, v gozd ter jo popihal prek slemena iz opasnega kraja. Daši so ostale kosti zdrave, je trajalo vsekakor par tednov, da je popolnoma okreval. Taki doživljaji pa se ne pozabijo tako lahko. Hodi k vragu, izkušnjava! Dušica poleg njega je tudi mlada, srčkana in vsekakor — varna.
Toda kaj je to? Grom in strela! Po bliskovo je srnjak na nogah. To ni več vabljenje. Glasni, tesnobni, prestrašeni kriki donijo iz gozda, suho listje šumoče, dračje poka, jasno razločuje uho divje klopotanje in vihranje vsiljivega tekmeca. Ha! To je nesramnež, ki jo je danes zjutraj tako strahopetno potegnil v gozd in zmerjal bojazljivo od daleč. Toda, čakaj, mrha! Te drznosti ne pozabiš več v življenju!
Dr. Smogoj, ki je divje copotal z nogama po suhem listju in dračju, preneha namah v početju, ko zasliši rahel prasket iz smrečja. Ko pa se prikaže ob robu goščave temna glava z visokimi bodali, mu začne burno razbijati srce v prsih ter mu jame divje plati kri po žilah. Puška mu trepeče v rokah in čelo mu orose nebrojne znojne kapljice. Da pomiri vzburkano živčevje, zapre oči ter dihne nekolikokrat globoko in počasi. Ko izpre-gleda, zapazi besovo glavo še vedno na istem mestu, obrobljeno s temnim zelenjem. Neznansko dolgi se mu dozdevajo kratki trenutki, ko pride zopet življenje v mračno liso in se potisne za glavo črno truplo iz goščave. Tedaj prisloni počasi in premišljeno puško k licu ter skrči kazalec.
Po strelu obsedi lovec še za hip mirno na svojem prostoru ter posluša. Nekoliko časa traja glasen prasket v goščavi onstran laza, nato pa zavlada bajna tišina. Tedaj se dvigne mož z mesta ter stopa nalahko proti kraju, kjer je stal prej srnjak Globoko se sklanja k zemlji, da preišče okolico. Zadovoljen smehljaj mu šine prek obraza, ko opazi na pomandranih modrih zvončicah svetlordeče pene. »V pljuča torej! Ta mi ne pride več iz goščave. Zdaj pa jadrno po Bregarjevega Pika! Medtem se bo, upam, že ohladil.« Tako mrmra lovec sam pri sebi, nato se oddalji.
Prestrašena se je pognala srnica z ležišča, ko je zabobnel nenadoma grom iz gozda, ter se ustavila šele zgoraj skoro ob robu goščave. Tam je mislila počakati ljubimca. Ko pa tega le ni od nikoder na izpregled in se je docela pomirila krajina, se
odpravi nazaj v šumo, da ga poišče. Pod mlado smrečico ga najde onemoglega, ležko hropečega. Ljubeznivo mu približa glavico, da ga povoha, toda kakor da jo je pičil gad, odskoči v stran od njega, ki izpuhteva zdaj nenavaden, grozen vonj. Navzlic temu ostane v bližini, dokler ne začuti človeških korakov in ne zasliši povelja: »Tu išči, Piki« Tedaj pa se je polasti divji strah. V blazni bojazni zvihra po gošči v gozd in naprej ... naprej, daleč v stran od grozepolnega kraja.
[Konec prihodnjič.)
B.irvar Solo, last dr. Karla Borna v Tržiču (glej stran 348).
Dr. Gilberi Fuchs:
Srnji nosni obad.
Malodane že 20 lel uničuje srnji nosni obad tcephenomvia stimulator Meig.) srnjad v Karavankah in Kamniških Alpah. Število prej mnogoštevilne srnjadi se je leto za letom krčilo, jakost posameznih živali se je manjšala, rogovje je postajalo slabotnejše. Teh poslabšanih razmer je vsaj v veliki meri kriv srnji nosni obad.
Iz nekaterih krajev omenjenih planin prihajajo letos posebno hude pritožbe o pojavu tega obada. Poizkusili so ga tudi spraviti v zvezo z lanskim poginjanjem ovac. Bilo bi zelo zanimivo, če bi se moglo dognati, da napada srnji nosni obad tudi ovce, katere so običajno žrtev ovčjega zolja Coestrus ovis L.), čigar ličinke žive v čelnih in nosnih votlinah.
V	splošnem srne samo pešajo, če ni okuženje premočno. Ge pa je to zelo hudo, se nahajajo cele kepe bodalastih ličink v žrelu, na mehkem nebu in na jezični korenini, odkoder zalezejo nekatere celo v pljuča. Potem srne hudo kašljajo, težko dihajo in sopejo na paši ter niso tako pazljive za nevarnosti in tudi ne vohajo tako ostro kot sicer. Poginejo od glada ali pa se zadušijo, kajti za oboje so vzroki podani. Take huje napadene srne se prebarvajo počasneje in se spoznajo po suhosti. Kadar je ta napad v kakem lovišču hujši, spozna pazljiv lovec napadene živali prav lahko.
Preden pričnem z razmoirivanjem o obrambi proti temu škodljivcu, ki pokonča lahko vso srnjad kakega lovišča, se moramo seznaniti z njegovim življenjem, ker pokaže to morda pravo pot obrambe.
Muha leta poleti od maja do avgusta, kakor pač leži lovišče; v nižjih legah rojijo prej, v višjih in hladnejših pozneje.
V	tem času leta srnji nosni obad povsod na vzvišenih točkah, okrog cerkvenih stolpov, na gričih, po čereh tja do najvišjih vrhov Alp. Tam rojijo samci in samice — prvi posebno opazljivo v toplem solnčnem siju — in tam se izvrši tudi oploditev.
Oplojene samice odlete nato v kraje, kjer se nahaja srnjad, in skušajo že v materinem telesu razvite ličinkice vbrizgati srnam, katere obletavajo, v gobček in v nosnice. Srne se jih branijo in beže kihajoč in cepetajoč z nogami ter stresajoč se, muhe jih pa neumorno napadajo. Tudi to obnašanje srnjadi je značilno in kaže lovcu, kaj se dogaja.
Ličinke se razvijajo izprva le počasi. Na spomlad so pa že tako velike, da poginejo srne, če so prehudo napadene. Pogin
živali pospešuje hudo pozimje v marcu in aprilu. Oslabele živali niso več kos naporom, ki jih prinese visoko zapadel sneg. Vsakdo naj primerja, kolikokrat onemorejo pred snežnim viharjem v gorah hribolazci, krepki, zdravi, dobro opremljeni možje, in razumel bode, da ne morejo vzdržati dalje časa trajajočih vremenskih ne-prilik oslabele živali, katerih preživljanje je ovirano in ki love sapo, težko sopeč. S srnami poginejo tudi njihovi sovražniki, ličinke.
Ako okuženje ni tako hudo in se razvijejo ličinke v žrelu srne popolnoma, medtem ko se preobrazijo dvakrat, zapuste gostitelja skozi nosnice in se zabubijo v zemlji kakor mnoge druge mušne ličinke v sodčkaste bube.
Življenje muhe nam podaja dvoje sredstev za njeno pobijanje. Prvo bi bilo lovljenje muhe, ki pa zahteva spretnost in veliko osebja, vsled česar ne obeta mnogo uspeha. Ker ne zmoremo proti bubi ničesar, moremo nastopiti le proti ličinki. To pa zadenemo le po ovinku, da usmrtimo napadeno srno. Odstrel dognano napadenih živali je torej sigurno proiisredsivo. Odstrel pa morajo vršiti samo izkušeni lovci, in to brezobzirno.
Culi smo, da poginejo oslabele srne vsled težkega pozimja. Ako je število žrtev veliko, smemo upati, da so bili prav tako razredčeni zajedavci.
Ako stvar obračamo, kakor hočemo, to je gotovo: če se je pojavil v kakem lovišču nosni obad, poneha nadloga le tedaj, če se decimira število srnjadi po naravnem potu ali pa. po človeški roki. Seveda je pa še vedno vprašanje, če ni ostalo za nadaljnje razširjanje nekaj muh, najsi smo še tako skrbno odstrelili napadene srne.
Primer: v mojem lovišču Kozji vrh-Korito so našli lovci na spomlad 1. 1922. štiri vsled nosnega obada poginule srne, samo na sebi ne mnogo, vendar pa dovolj, ker je srnjad tam redka (skoro vse zemljišče je z visokim gozdom zaraslo].
Na jesen 1. 1921. smo lovili na Kozjem vrhu divje koze. Pri tem smo opazili neverjetno veliko različnih lisičjih sledov križem po vsem gozdu, ki so tvorili cele steze po snegu. Dve močni lisici smo ubili. Obe sta bili zelo dobro rejeni ter sta imeli mnogo masti v črevih in pod kožuhom. Srn, ki smo jih imeli sicer, posebno v jesenskem času, v teh legah lepo število, med njimi cesto dobre srnjake, nismo nikjer sledili. Kozji vrh je bil junija in julija vedno prav čeden kraj za zalaz srnjakov. Letos pa mi ni prišel tam srnjak pred cev niti nisem videl kake srne. Da, še srnjega sledu nisem mogel najti. Le v nižjih gozdih so se videle srne. Poizkušal sem 18. julija na vrhu Kozjega vrha loviti srnjine nosne obade,
videl pa sem ob vetrovnem vremenu le enega. Sklepam, da je zelo napadel nosni obad v preteklem letu 1921. srne po višavju in tudi v nižavju in da so vsled tega deloma poginile, deloma so jih oslabljene raztrgale lisice, deloma pa so zbežale, vsled napadov za zarod skrbečih muh preplašene, v niže ležeče gozdne dele in tam ostale, tako da so višje lege vrha danes dejanski brez srn. Da napadejo muhe v prvi vrsti in močneje srne višjih delov vrha, kjer gotovo posebno močno rojijo, ker stoji vrh jako osamljen, smemo mirno domnevati. Mimogrede omenjam, da se kaže tu posebno jasno lovskoredarstvena vloga lisic.
S tem korenitim poginom napadenih srn je bila pač znatno ustavljena razmnožiiev muh.
Iz tega razmoirivanja izhaja morda nadaljnje pobijalno sredstvo, ki se smotreno v tej smeri gotovo še ni uporabljalo. Današnji pravi lovec se ga bo poslužil morda z gotovim predsodkom, ker je vajen, da odstreli srnjaka na preži ali na klic in ker ugotove lovci stare srne in slabotnejše kose z daljšim opazovanjem in jih odstrele.
Jaz predlagam po možnosti in vremenskih prilikah za pozno jesen tja do božiča v loviščih, kjer divja srnji nosni obad, prireditev brakad z braki-jazbečarji in s srednjimi braki, ki pa morajo biti vztrajni. Streljati bi smeli na teh brakadah vsled končnega cilja le one kose, o katerih bi znali, da so napadeni. Brakada sama bi imela za posledico izbero srn, ker bi jo prestale zdrave, močne srne, medtem ko bi bolne živali vsled oslabelosti in radi nemožnosli zadostnega dihanja po brakadi ali naravnost poginile, ali pa bi zbežale v dolino, kjer bi se postrelile. Nadaljnja posledica brakad bi bilo morda izmetanje ličink iz žrela, dasi so s kaveljci pritrjene v sluznici, ker morajo srne na begu močneje dihati. To bi bilo mogoče dokazati le, če bi natanko preiskali takoj po lovu vse ubite živali.
Kakor je znano, so napadene živali lene, ker težko sopejo. To pa je ugodno za razvoj ličink v žrelu. Zato bi prineslo prisiljeno bežanje tem srnam ali smrt ali pa možnost izmetanja ličink. Te brakade pa bi ne smele služiti za neurejen odstrel srnjadi. Statistika po srnjinem nosnem obadu okuženih lovišč in načina lova bi podala nekoliko razjasnitve.
Za naše kraje pripominjam, da se opaža nosni obad že kakih 20 let. Pred tem časom smo imeli veliko in močno srnjad, današnje razmere pa se ne dajo primerjati s takratnimi. Četudi ni kriv vsega poslabšanja nosni obad, vendar ga pa je v precejšnji meri, Malo dalje kot 20 let je, odkar so ponekod opustili brakade srn in izvršujejo odstrel le na preži in na klic. Jaz sem stavljal te raz-
526 cs
mere vedno v vzročno zvezo in nisem mogel izpremeniii svojih nazorov do danes. Iz lega mojega uirjenega naziranja izhaja moj predlog glede brakad, lo pa že radi lega, ker bo drugače izvajan odsirel bolnih živali ležko kdaj popolnoma uspel.
Govorili smo o življenju srnjinega nosnega obada, o njegovem vplivu na srnjad in o sredstvih zoper njega. Čitaielj bo pa holel nekaj vedeli ludi o obliki muh in ličink, da dobi popolno sliko.
Da razjasnim slvar nekoliko ludi onim, ki se čislo nič ne spoznajo v prirodopisju muh, hočem bili nekoliko obširnejši. Muhe spadajo med žuželkami k dvokrilcem (dipleral. Lelalna krila odgovarjajo prednjim krilom drugih žuželk, ki so izpremenjena n. pr. pri hroščih v tako zvane pokrovke. Pri dvokrilcih je izpremenjen drugi krilni par v tako zvane ulripače, ki sloje nekoliko za letalnimi krili in so zelo neznalni. Poškodovanje ulnpačev ali njihova odslranilev ukine letalno zmožnosl živali. Vsi dvokrilci imajo sesala, 1. j. sesajoča grizala; da imajo nekateri tudi bodce, kakor n. pr. komarji ali neprijetni obadi, omenjam le mimogrede. Preobrazba od jajčeca do žuželke je popolna, t. j. obsega vedno obliko jajčeca, iz katerega izleze ličinka, ki se zabubi in iz katere pride mlada žuželka.
V to skupino spadajo razne vrste mušic, ki so človeku deloma neprijetne, deloma škodljive ali pa tudi zanj brezpomembne. Kar se tiče prvih muh, pozna vsakdo hišno muho, dalje sivo muho, zapljunkarico, potem v gozdu enakomerno brenčanje povzročajoče irepetalke (svrphidae), ki izsesavajo listne uši, in mesno muho (sarcophagae), ki iznese svoja jajčeca ludi v odprte, slabo negovane, gnojne rane. Prav važno vlogo igrajo goseničarke (tachininae), kalerih ličinke žive v najrazličnejših gosenicah kot zajedavke. Vsem lovcem so znane ušivke, pupipara, lako imenovane, ker se razvije zalega v materinem telesu skoro do bube.
Slednjič omenjam še zolje ali oesiride, med katerimi razločujemo: kožne, nosne in želodčne zolje. Vsak lastnik konj se je gotovo že na neprijeten način seznanil s konjskim zoljem (Gaslrophilus egui Fabr.l. Kožni zolji povzročajo vsem lovcem znane smogore na jelenjadi in srnjadi.
Vse vrste zoljev so označene s pokrnelimi ustnimi deli, lako da se vidi glava spodaj sklenjena. Značilen za nosnega obada je obraz z ozko prečnico. Ličinke imajo dva vidna, velika uslna kaveljna, s katerima se oprijemljejo v sluznici žrela, ter imajo vse telo močno bodalasto.
Muhe vrste cephenomyia so precej velike, močno kocinaste, čmrljem podobne živali. Grizala so precej velika in s kocinami pokrita. Glava ima spodaj dolgo, gosto brado, ki je pri srnjinem
nosnem obadu (cephenomyia stimulator Meigen) rumenkasta. Oprsje je skoraj okrogličasto, dolgo odlakano, pri vrsti stimulator spredaj rumenkasto, zadaj črno; obe barvi sta ostro ločeni. Zadek je poloblast z zelo velikim zadnjim obročem, toda ne z iziegljivim leglom. Odlakanost srnjinega nosnega obada je rumena, v sredini in ob straneh lisičjerdeča, tudi stegna so rumeno odlakana. Dolžina srnjinega nosnega obada znaša 13 mm.
Dorasla ličinka kaže na golih delih mnogo črnih pik. Sodčkasta buba leži v zemlji.
Resasti istrski braki psarne Podgora, last dr. Ivana Lovrenčiča v Ljubljani.
Dr. Hubert Souvan:
Letošnja binkoštna razstava rogovja.
Ob priliki razstave psov je priredilo Slovensko lovsko društvo v češkem paviljonu vzorčnega sejmišča svojo drugo razstavo rogovja. Prva se je vršila leta 1908. v dvorani Mestnega doma. Dve leti pozneje smo videli v isti dvorani lovske trofeje, ki so jih razstavili na dunajski mednarodni lovski razstavi lovci Kranjske v posebni skupini.
Letošnja razstava je bila dosti skromnejša nego obe prejšnji. Vendar je bilo tudi tu marsikaj lepega, kar je navdajalo z veseljem vsako lovsko srce.
Razstavni prostor je bil prav okusno okrašen z zelenjem. Vhod so stražile majhne skupine lisic, stene razstavne dvorane so krasile različne nagačene ujede, veliki in mali petelini in kožuha v Rakitni ustreljenega volka in medveda, tako da je kazala ta sicer mala razstava zelo prijazno in pestro sliko. Ker se je ocenilo na prvi društveni razstavi leta 1908. razstavljeno rogovje že takrat, je odločil društveni odbor, da se naj oceni to pot le rogovje iz leta 1908. in naslednjih let ter je pripustilo k tekmi le rogovje jelenov, srnjakov, kozorogov in divjih kozlov iz Jugoslavije.
Posel sodnikov so prevzeli Ivan Kosler, industrijec v Ljubljani, Ivan Rus, lesni trgovec na Žagi pri Ribnici, in inž. Fran Sonn-bichler v Tržiču.
Razstavljenih je bilo 421 kosov rogovja, in sicer 27 od jelenov, 1 od kozoroga, 166 od divjih kozlov, 226 od srnjakov in 1 od grivaste ovce.
Po zgoraj navedenih tekmovalnih pogojih pa so mogli sodniki oceniti le rogovje 21 jelenov, 1 kozoroga, 160 divjih kozlov in 194 srnjakov. Vse rogovje so razdelili radi ocene v skupino pravilnega rogovja in ono nepravilnega. Določene so bile za pravilno rogovje vsake divjačinske vrste po 3 ocene in prav tako po 3 za nepravilno.
Pravilno rogovje so ocenili predvsem po jakosti, lepoti in pravilni obliki, za kozlove roglje je bila merodajna znana Quadl-Rieglerjeva formula ivišina + dolžina + 3 kraini obseg -f- % razsežja). S tem, da se je ločilo nepravilno rogovje od pravilnega, ki prihaja edino v poštev pri vprašanju gojitve divjačine, smo se izognili napaki leta 1908., ko so prisodili sodniki za srnačje roge prvo oceno najbolj originalni nepravilnosti.
Sodniki so ugotovili najprej glede dvomov, ki so se pojavili, da spada v oceno vse po odborovih tekmovalnih predpisih pri-
puščeno rogovje ne glede na io, kako je poslalo razsiavljalčeva lasi, dalje da se ne morejo ocenili kol pravilni kozlovi roglji roglji koz in da se mora smalrali vsako rogovje, ki ne odgovarja popolnoma pravilni obliki rogovja dolične divjačine, za nepravilno.
Nalo so oddali (v oklepaju je navedena razstavna številka! le-le ocene:
1.	a. za pravilno jelenje rogovje:
I.	oceno Karlu Bornu (101);
II.	« pokr. nam. Ivanu Hribarju (2401;
III.	«	Josipu Luckmannu (206).
1.	b. za nepravilno jelenje rogovje:
I.	oceno inž. Franu Sonnbichlerju (901;
II.	« pokr. nam. Ivanu Hribarju (2451;
III.	«	dr. Šemrovu (342).
2.	za pravilne kozorožje roglje I. oceno edinemu razslavljalcu Karlu Bornu (393).
3.	a. za pravilne roglje divjih kozlov:
I.	oceno Leonu Malajcu (3301 s 86y2 ločkami;
II.	« Josipu Luckmannu (212) z 8iy2 ločkami.
III.	« dr. Dragotinu Treu (3) z 8iy> točkami;
3.	b. za nepravilne kozlove roglje:
I.	oceno Vladimiru Kapusu (165);
II.	« inž. Franu Sonnbichlerju (97);
III.	« Leonu Malajcu (333).
4.	a. za pravilne srnačje roge:
I.	oceno Hugonu Windisch-Graizu (187);
II.	« bratom Tavčarjem (148);
III.	« dr. Vladimiru Ravniharju (82).
4. b. za nepravilne srnačje roge:
I.	oceno Karlu Polajnarju (177);
II.	« Josipu Slergerju (368);
III.	« Franu Avčinu (218).
Poleg lega so omenili sodniki prav pohvalno jelenje rogovje Karla Borna (87), kozlove roglje dr. Trea (1 in 8), dr. Fuchsa (288), Ed. Dolenca (248), Janeza Rabiča (308) in Leona Malajca (332) ler srnačje roge dr. Vlad. Ravniharja (70 in 79), Hugona Windisch-Gralza (199), dr. Iv. Lovrenčiča (203), Frana Avčina (217) in Ed. Dolenca (247 in 251).
Pohvalno so omenili sodniki: jelenje rogovje Borna (23) in pokr. nam. Iv. Hribarja (246); kozlove roglje dr. Brella (46),
dr. Souvana (63), Vlad. Kapusa (161), dr. Luckmanna (258), Iv. Skumavca (316) in Em. Mayerja (359) ier srnačje roge bratov Tavčarjev (131 in 155), Vlad. Kapusa (166), dr. Lovrenčiča (191), Fr. Avčina (220 in 214), dr. Luckmanna (274), dr. Janka Lokarja (344), dr. Frid. Lukana (384) in Iv. Zupana (395).
Izven tekmovanja je bilo razstavljeno med drugim jelenje rogovje ribniške graščine iz dobe pred letom 1848., ki je presegalo po svoji jakosti znatno današnje trofeje. Tudi se je videlo iz predtekmovalne dobe mnogo prav lepih in posebne pohvale vrednih srnačjih rogov. Razstave se je udeležilo le malo število lovcev in od teh le nekaj z večjimi zbirkami. Vzlic temu pa je stala kakovost razstavljenih trofej na jako visoki stopnji, posebno kar se tiče kozlovih rogljev, ki zavzemajo po številu toček četrto svetovno mesto med znanimi divotnimi kozlovimi roglji (Grashev navaja kot najboljše one s 93%, 88, 87% točkami, potem pridejo naši s 86% točkami).
Gladkodlaki istrski braki psarne Podgora, last dr. Ivana Lovrenčiča v Ljubljani.
Ljubljanska mednarodna razstava psov.
Klub ljubiteljev ptičarjev je napravil po enem letu svojega obstanka s sklepom, da priredi o binkoštih letošnjega leta v Ljubljani mednarodno razstavo psov vseh pasem, pomemben korak, ki se je zdel marsikomu smel, kar je tudi bil spričo naših razdrapanih razmer, polnih nadute kričavosti, vsevedne kritike in smešne vzvišenosti. Toda klub je pravilno cenil svoje moči: prireditev je popolnoma uspela in je žela pri številnih posetnikih splošno priznanje.
Razstavljenih je bilo v vrsti ptičarjev: 29 nemških kratko-dlakarjev (med temi 4 v mladinskem razredu in 1 par), 24 nemških kosmodlakarjev, 10 angležev, 15 španijelov (med temi 2 para in 1 skopča); v vrsti brakov: gladkodlakih 66 (med temi 3 v mladinskem razredu, 5 parov, 3 skopče, 2 skupini), resastih 25 (med temi 1 par, 2 skopči in 1 skupina); v vrsti brakov jamarjev 1; v vrsti jazbečarjev 19 (med temi 1 par); v vrsti barvarjev 7 (od teh 1 v mladinskem razredu). Ti psi so tvorili lovsko skupino. V nelovskem oddelku je bilo razstavljenih gladkodlakih foksierijerjev 13 (med temi 2 v mladinskem razredu), kosmodlakih foksterijerjev 9 (od teh 1 v mladinskem razredu), airedale-terijerjev 1, dalmatincev 3 (od teh 1 v mladinskem razredu), kolijev 1, ruskih hrtov 1, dog 3, bernhardincev 10, novofundlancev 2 (od teh 1 v mladinskem razredu), nemških ovčarjev 47 (med temi 6 v mladinskem razredu in 1 par), dobermanov 33 (med temi 8 v mladinskem razredu), kodrov 4, špicev 3, pinčev 14 (2 v mladinskem razredu), bulijev 1, king-charlov 1, pekinških dvornih psičkov 4 (v dveh parih), buldogov 2, bruseljskih grifonov 1. Razen teh razstavljenih psov je bilo še priglašenih 17, ki niso prišli, odklonjenih pa je bilo 15, ker so se javili gospodarji ž njimi šele po otvoritvi razstave.
Nekaterim se je čudno zdelo, zakaj je potisnilo vodstvo razstave foksterijerje med nelovske pse. To je storilo zaradi tega, ker se pri nas foksterijer še ni uveljavil kot lovski pes kakor drugod, ampak ga redi večina kot luksuznega psa.
Ob tej priliki pove tudi vodja razstave svoje mnenje o tako zvanih balkanskih brakih, ki so vzdignili vsled različnega imenovanja precej prahu.
Za časa vojske je pripeljal dr. Lovrenčič, najuspešnejši gojitelj brakov pri nas, globoko iz Srbije nekaj v lovskem oziru prvovrstnih brakov ter jih krstil za balkanske, katerega imena za
posebno vrsio brakov pa oficijelna kinologija še ne pozna. Sodniki mednarodnih razstav se pa morajo držati samo oficijelno pripoznanih nazivov, zanje torej balkanski brak kot tak prav za prav ne bi smel biti.
V glavnem so ti braki rjavi s temnim plaščem, torej podobni onim, ki jih imenuje »uradno« psoslovje avstrijske brake, deloma so slični tudi koroškim opaljencem, odnosno so prav tisti psi, katerim je priboril priznanje pod imenom »bosenski« brak veliki ljubitelj brakov Fr. B. Laska, čigar sijajno knjigo »Das Waidwerk in Bosnien und der fiercegovina« Czaložba J. Leona v Celovcu, 1905) priporočam vsakemu lovcu. Ta mož je pregledal in dal premeriti 1036 brakov Bosne in Hercegovine ter je določil na podlagi tega gradiva znake za svoje »bosenske« brake, katere deli v gladko- in dolgodlake ter resaste. Kdor pozna brake naših krajev in prečita izvajanje Laska, mora priti do prepričanja, da je Laskov naziv »bosenski« za od njega označene brake preozek in da bi moral on pisati o balkanskih brakih, ne pa o bosenskih. Balkanski jih tudi imenuje na enem mestu poleg imena bosenski, katerega pri naštevanju znakov edino uporablja. Nasprotno pa je dr. Lovrenčičev naziv za zgoraj omenjene brake preširok in vsled tega nemogoč. Tako so prišli na razstavo psi, ki so vzbudili s svojim imenom nekoliko zmede, katera okolnost pa naj služi našim gojiteljem brakov v pobudo, da bodo sami poizkušali rešiti pred psoslovnim svetom zamotano vprašanje imenovanja brakov. Teh prava domovina je Balkan in baš mi »Balkanci« smo poklicani, da razvozlamo vprašanje brakov in pomedemo s koroškimi, štajerskimi, avstrijskimi in podobnimi braki. Kot najširje ime naj bi nam služilo balkansko, vidik za nadaljnjo delitev naj bi bila odlakanost, nato barva. Pri tem bi opazili, da prevladuje ta ali ona barva v nekaterih krajih, ki bi lahko dali doiični vrsti brakov svoje ime. Doslej so nam bili tudi pri brakih vodniki Nemci, katerim pa manjka prav v tem vprašanju potrebnega obzorja. Pri odločitvi dopustnih barvnih znakov brakov bi pa ne smeli biti preozkosrčni, kajti baš braki kažejo pestrost različkov. Seveda bi nam moralo biti jasno, da so bledosvetle oči nemogoče, kakor hitro ima pes črn plašč. Tu omenjeno delo bi bilo hvaležno polje za kak »klub ljubiteljev brakov«, o katerega ustanovitvi se že dolgo govori.
Tudi bi moral vsakdo vedeti, da je bila baš na ljubljanski razstavi vsled velikega števila brakov tekma ostra in da bi sigurno dobil ta ali oni brak na kaki tuji razstavi, kamor pride komaj par brakov, boljšo oceno. Kjer ni namreč dobrega blaga, tam se je treba zadovoljiti tudi s slabejšim.
Ustanovitev »kluba ljubiteljev nelovskih psov« pa se ie uresničila ob priliki razstave, ki je pokazala baš njegovo nujno potrebo. Nelovski psi so bili namreč zastopani na razstavi po številu častno, po kakovosti pa slabo. Novi klub, čigar pravila so že potrjena in ki si izvoli v kratkem prvi svoj odbor, bo moral biti mnogobrojnim našim gojiteljem nelovskih psov brezobziren učitelj in vodnik pri izberi vzrejnega materijala. Prepričati bo moral naše občinstvo, da je i pri pseh kakor pri ljudeh: kakor ne dela prijaznost človeka telesno lepega, tako ni pes zaradi tega lep, če zna prijazno mahljati z repom in dobrodušno gledati ali pa priliznjeno podajati tačico. Pri psu pa, ki ga gojim skoro zgolj zaradi športa, moram gledati v prvi vrsti na njegovo lepoto, ki je glavni vir veselja, ki mi ga napravlja, in ki temelji na tipičnosti, katere ne more imeti pes, ki ni čistokrven. To je pa pojem, glede katerega so si pri nas mnogi na nejasnem. Veliko jih namreč misli tako-le: A ima dobermana, B pa dobermanko, kateri živali sta sparila, torej so mladiči čistokrvni, saj jim ni oče kak nemški ovčar ali kak drug inopasemski pes. Ti ljudje ne vedo ali pa nočejo vedeti, da ni stranska stvar vprašanje, ali sta imela rodi-telja-dobermana na sebi in v sebi kaj več dobermanskega kot samo ime. Baš zato imamo rodovnike, da imamo črno na belem, kaka kri se pretaka v tem ali onem pasjem bitju. Rodovnik nelovskih psov je pri nas neobhodno potreben, ako sploh mislimo na smotreno in uspešno odgojo. Na njegovi podlagi si lahko vzredimo pse, da ne bo na prihodnji razstavi nelovska skupina več zaostajala za lovsko, ampak jo bo celo prekašala.
Glede vpisa v rodovnik pa omenjam, da je vpis tistih nemških ovčarjev, ki ne izvirajo od vpisanih roditeljev, popolnoma nemogoč, dobermani in nekatere druge pasme se pa lahko vpišejo na podlagi razstavne ocene.
K razstavi so namreč pripuščeni vsi psi in sodniki sodijo zgolj po zunanjosti brez ozira na zapisano plemstvo, ki samo za sebe še ne nudi dovolj poroštva za lepoto, ker se tudi plemenita kri lahko pri tem ali onem potomcu skazi ali jo pa pokvari zanikrna vzreja.
Po tem načelu so bili presojeni tudi ptičarji z edino izjemo, da si je pridržal klub kot prireditelj razstave pravico, da ne izplača prve nagrade takim ptičarjem in španijelom, ki bi ne imeli veljavnega rodovnega lista. To pravico si je moral klub z ozirom na svoj cilj pridržati in se je je poslužil v dveh slučajih, kar pa je bilo za razstavljene pse brez škode, ker jim je bilo s tem odvzeto le denarno plačilo, ne pa priznanje.
Neki preobrat na bolje pri naših psorejcih je pokazal tudi razstavni katalog. Med imeni psov so namreč nekatera prav lepa. Tudi v tem oziru naj bi bili naši gojitelji psov bolj pozorni, da bodo čim prej izginila vsa neslovanska in grda pasja imena.
Klub se zahvaljuje tudi na tem mestu vsem onim javnim in zasebnim činiieljem, ki so pripomogli razstavi do uspeha. Zlasti je dolžan hvalo sejmskemu odboru in ravnateljstvu, kajti baš lepi razstavni prostor je mnogo povzdignil ugodni vtis razstave. Od tvrdk moramo omeniti trgovino z železnino Breznik in Frilsch, Ljubljana, Cankarjevo nabrežje, ki je šla razstavnemu odboru v vsakem oziru na roko in ki jo prav toplo priporočamo klubovim članom kot ustrežljivo in nečifutsko podjetje.
V naslednjem priobčujemo poročila sodnikov z željo, da bi jih naši psorejci vestno proučili, kajti razstave ne smemo smatrati kot eno izmed onih nepotrebnih prireditev, katerih je naš čas poln, ampak kot šolo, ki naj pravilno usmeri našo psorejo.
Psi, ki niso omenjeni v poročilu, so bili ali slabi ali pa niso bili pripeljani pred sodnika zaradi malomarnosti lastnikov, ki so prepustili vso brigo, da pridejo psi pravočasno v presojevalni krog, rediteljem. Tudi v tem in še v marsikaterem drugem tehničnem oziru naj bi bila razstava našemu občinstvu dobra šola.
Hoteli smo tudi v svrho pouka prinesti od vsake vrste razstavljenih psov po eno sliko. Odzvali so se pa našemu vabilu, naj pošljejo slike, samo nekateri razstavljalci. Oni, ki niso poslali slik, bodo pa gotovo razžaljeni, da ni podob njihovih psov v »Lovcu«.
Dr. Karel Witzelhuber:
Nelovski psi izvzemši foksterijerje.
Enak razvoj kot drugod se kaže tudi v Ljubljani. Medtem ko ima lovsko psoslovje že dolgo pot smotrenega, skupnega dela za seboj in je organizirano ter pozna vzrejne cilje in pota, manjka ljubiteljem nelovskih psov še vsaka skupnost. Reditelji so posamično raztreseni. Ker jim manjka vsaka pobuda in medsebojen razgovor, dosežejo prav redkokdaj kaj res dobrega. Pri nelovskih pseh ni s čisto malo izjemami še prav nobenega razumevanja za na rodovnikih temelječo rejo; vzrejni cilji so pri posameznih pasmah še skoro čisto nepoznani. Da ni pri takih razmerah za sodnika vse razveseljivo, kar vidi, je naravno, ampak eno povem glede Ljubljane že takoj: uprizoritev razstave same je bila veliko delo. Brezdvomno bo tvorila mejnik v zgodovini
pasjega športa Jugoslavije. Prvo seme je zasejano in pri prizadevnosti, ki se kaže povsod, ni dvoma, da bo obrodilo dober sad. Seveda je pot do cilja dolga in težka.
Kakor sem že omenil, je bila slika pri lovskih pseh prav razveseljiva, saj je priredil razstavo Klub ljubiteljev ptičarjev. Prijatelji nelovskih psov, ki niso imeli doslej nikake skupnosti in se tudi niso mogli nikjer poučiti, si ustvarjajo zdaj tudi svoj klub. V bodočnosti se torej ne bo več zgodilo, da bi prišli na razstavo psi, ki sploh ne pripadajo nobeni pasmi. Tudi bodo razstavljalci bolje vedeli, kako se prav za prav razstave vrše. V zlo ne moremo šteti, da niso bili lastniki psov skoro pri nobeni pasmi navzoči, ko je prišla na vrsto za presojanje; mnogi so mislili, da se bodo ocenjevali psi v svojih lopah. Tudi ni znal skoro noben razstavljalec z majhnimi izjemami, kako naj prikaže svojega psa v pravi luči. Nemogoči ovratniki in enake verižice, pomanjkanje vsake primerne nege dlake, popolnoma nezadostna tehnika v predvajanju — vse to je pokazalo marsikaterega psa slabšega, kakor je v resnici. Delo sodnika je tudi znatno otežkočila okol-nosi, da ni nosil noben razstavljalec številke svojega psa na vidnem mestu. Mnogo jih celo ni vedelo iz same malomarnosti za številko, dasi so bile zelo vidno pritrjene nad stojiščem vsakega psa.
Razstava se je vršila na naravnost krasnem prostoru vzorčnega sejmišča (pri nas je baje kaj takega nemogoče). Razstavišče je bilo vse z zelenjem okrašeno, igrala je vojaška godba, tako da je imela vsa prireditev v resnici slavnostno, prav lepo in dostojanstveno lice. Dela razstavnega vodstva (prof. dr. Lokar) ne moremo dovolj pohvaliti. Treba si je le predstavljati, s kakimi težavami se mora boriti vodja razstave, če mora delati v taki novi deželil Za njegovo veselje do dela in za njegov trud naša najlepša zahvala, na lepem uspehu pa naše čestitke! Za svojo osebo čutim še dolžnost, da se zahvalim za podporo svojemu pomočniku dr. Lovrenčiču, uspešnemu gojitelju in ljubitelju brakov. Reditelji so se pa večkrat zanesli na moje glasovne sile. Presoditi sem moral okroglo 150 psov; v omenjenih okolnosiih nikaka malenkost! Toda ob osmih zvečer sem bil gotov.
S psi začenjam po vrsti, kakor so v razstavnem katalogu.
Lord (št. 250) Eme Kremenškove bi bil rad airedale; koliko je za to upravičen, se ne da s sigurnostjo reči.
Tiknaš (št. 254) je visokonog dalmatinec s povoljnim stasom. Barvo moram grajati, črnina je razlita. III. darilo z oceno: dobro. — Lord (št. 255) je boljši v barvi in stasu. Dobil je oceno: dobro in II. darilo. — Najboljša med vsemi dalmaiinci je stara
gospa I n a (št. 258) s prav dobro razdeljenimi pikami, toda starost se ji že preveč pozna. Ocena dobro, II. darilo.
Rolley (št. 261) je koli (blue merle), trenutno nekoliko slab v dlaki. Na žalost ima pokončna ušesa in spominja v glavi preveč na barzoja, sicer pa je prav plemenit, eleganten pes. Ocena: prav dobro, I. darilo.
Diva (št. 264), ruski hrt, popolnoma neučvrščen, primerne glave in dobrega stasa. Leva prednja noga je zlomljena. Ocena: dobro, II. darilo.
Moro (št. 269) je velika, črna doga s svetlimi očmi. V telesu je slaba, v glavi sirova, šepa. Ocena: dobro, II. darilo. — Riš (št. 270) je ludi doga, manjša kot prejšnja. Nepravi krempelj po-vzroča nelepo hojo; mehko zapestje, ploske šape; eno uho nosi slabo, v telesu je, ker je starejša, boljša kot Moro. Glava je sirova. Ocena: dobro, III. darilo. — Inuš (št. 271) je pisana doga zabrisane barve; preveč ima beline. Vrat in glava dobra, križec pre-odsekan. Spredaj stoji malo francosko. Ocena: dobro, II. darilo.
Leon (št. 274), močan bernhardinec s predolgo gorenjo čeljustjo. — Neron (št. 275), pravi velikan s 66kg, zavzema mesto med leonberžani in bernhardinci. — Čuvaj (št. 276) odgovarja še najprej bernhardincu, a je zanj premajhen. — Bari (št. 277) je križanec.
Marko (št. 280) je močan novofundlandec z ogromnimi kostmi, prav dobro zgrajen,' dasi je glava preležka. Ocena: prav dobro, I. darilo. — Ar a p (št. 281) je križanec.
Preden preidem k nemškim ovčarjem, si dovoljujem pripombo, da smatram za eno glavnih zadač novo ustanovljenega kluba ljubiteljev nelovskih psov ustalitev imen posameznih pasem v slovenskem jeziku (ali pa morda skupno za vso državo SHS, torej za slovensko in srbohrvatsko narečje?), da ne bodo več priglašali psov samo pod imenom ovčar, ko imamo vendar celo vrsto ovčarjev (poleg nemških ogrske, francoske, belgijske in, kar je Slovencem najbliže, istrske). Moja želja je, da bi prišli gospodje popolnoma na jasno glede važnosti in pomena te naloge.
Pri nemških ovčarjih kakor tudi pri dobermanih se vidi, da sta se ti plemeni tudi na Slovenskem mnogo obetajoče razširili po prejšnji politični zvezi z Avstrijo, kjer so zavzele baš pasme redarskih psov v letih pred vojsko tako velik razmah. Vojska je seveda razvoj ostro prekinila in očividno mnogo nad razrušila. Neobhodno potrebno je za obe pasmi, ako hočeta napredovati, da poiščejo psorejci zopet zvezo z avstrijskim psorejstvom, kar ni težko pri lepih odnošajih med slovenskim in avstrijskim pso-
Lovec, 1922.
337
slovjem. Današnje stanje teh plemen označuje dovolj, da jih je vpisanih od okroglo 80 razstavljenih ovčarjev in dobermanov komaj 10.
Nemških ovčarjev in dobermanov, v kolikor so bili nagrajeni, ne navajam v katalognem redu, ampak po vrsti, kakor sem jih razmestil.
a. Psi. Prvi jebilAgo Lunapark (št. 285), ovč. vzr. kuj. 65898, krasen, prav velik, čisto črn samec s čudovito lepimi, dol-gimi linijami, s prav izredno hojo, z zelo izrazito glavo, na kateri bi stalo lahko sicer napeto uho nekoliko više. Prav krepke kosti, globoke prsi, krasen hrbet odlikujejo psa. Na žalost ima nekoliko sabljaste noge (reditelje ovčarjev ne moti dozdevno to preveč). Njegov rep se mi zdi malo predolg, a nosi ga vzorno. Kot nespecijalisi za ovčarje mu dam samo prav dobro in I. darilo. Ago je eden najboljših psov vse razstave. Zaslužil bi tudi red izvrstno. — II. darilo in prav dobro je dobil Stopi (št. 286), ovč. vzr. knj. 77939, sin Siega Schelienburga. Oče se mu takoj pozna. Mnogoštevilni gledalci so domnevali v njem zmagovalca. Nima pa niti oddaleč tako krasnih prsi kot njegov zmagovalec in tudi ne njegovih linij. Rep nosi nekoliko veselo. Sicer pa ima prav dobro, tipično, prikupno glavo, dober stas, lepo hojo, brezprigovoren hrbet; prav dobra so tekala, šape in zadnji del. Glede ušes prekaša svojega prednika. — III. darilo z oceno dobro je pripadlo Heinz-Luksu (št. 284), ovč. vzr. knj. 88037. Dober, močen, srednjevelik pes z lepimi linijami, dobro stojo in z dobrim repom. — Nadomestno darilo z oceno: dobro je prejel L up us (št. 287), prav velik pes z lepimi, dolgimi linijami, z dobrim stasom in s prav tipično glavo.
Kar je bilo sicer ovčarjev, niso mogli baš nikogar očarati.
Čuvaj (št. 289) je ostrižen, prav debel, ima mehke sprednje srednje noge, stopa tesno, rep bi še bil. Ocena: povoljno. — Lup us (št. 291) kaže veselo zavihan rep, neprave kremplje, za ovčarja prekratek hrbet, sicer pa nima kot pes napačnega stasa.
—	R o 1 f (št. 292) je prav stare vrste in kaže jasno, kako blizu sta si ovčar in špic. — Pajdaš (št. 295) je sirov pes. — Roland (št. 296) je visokonog, zakrivljenega repa in mnogo preozkih prsi.
—	Boj (št. 297) ima veselo zavihan rep, lahke kosti, kratek gobec.
—	R o 1 f (št. 298) hodi zadaj vsled nepravih krempljev zelo široko, ima zavit rep, sicer pa čedno glavo. — Boj (št. 299) je prav velik in močen, prikupnih linij, mehek v sprednji srednji nogi, glava je prav izrazila, prsi so preozke. Dobil je prav pohvalno priznanje pri oceni: povoljno. — Ukaz (št. 301) je kratek pes slabe hoje in nosi rep veselo. — R o 1 f (št. 302) ima prilično glavo in odprto
dlako ler slopa ozko. — Moro in F r o k (št. 303 in 304) sla mešanca. — Lump tšt. 305) je prekratek, ima pa lepe noge, dobro hojo, dobre šape, izraz ovčarja, toda rep nosi veselo nad hrbtom in ima neprave kremplje. — Herold Cšt. 307) je v zadnjem delu prav strm, visokonog in premalo globokih prsi. — Luks Cšt. 310 a) bi ne bil napačen, ko bi ne stopal preozko in ne stal premehko; ima tudi neprave kremplje. — Luks (št. 310b) ima slab rep, preozke in premalo globoke prsi, tudi hoja ne zadovoljuje. Isto velja o R i s u (št. 310 c).
b. Psice. Lastnica zmagovalca med psi se ponaša tudi z zmagovalko med psicami. Irma Heinrichsbrunn (št. 311), ovč. vzr. knj. 136135, ima prav dobro in L darilo. Na še mladi psici moramo pohvaliti izvrstno glavo z neoporečnimi ušesi in z lepim gobcem, brezprigovorne noge in križec ter dobro hojo. — II. darilo in prav dobro je dobila Flora Turinška (št. 315), ovč. vzr. knj. 428, močna psica z dobro, izrazito glavo. Na psici se ne more razen nekoliko stisnjenega zadnjega dela dosti grajati. — III. darilo in dobro je odnesla Lida (št. 316), v splošnem prav čedna psica z dobro hojo, le glava bi bila lahko plemenitejša. — Nadomestno darilo pri oceni: dobro je odpadlo na H e r o Al tv at er (št. 318), čedno psico znanega pokolenja z nekoliko strmim križcem in z ozkimi petami.
Druge psice navajam zopet po redu kataloga.
J o 1 i Soielska (št. 314), vpisana pod 199 Fi, ni z redom povoljno prestrogo ocenjena. — C i i a (št. 317) je v splošnem prelahka psica z na strani nastavljenim ušesom, z nekoliko privzdignjenim ledjem, z nepravimi kremplji in z zavihanim repom. Ocena: povoljno. — Selma (št. 319) je prav plemenita, toda prelahka psica kodraste dlake. Rep nosi previsoko. — Hydra (št. 321) kaže debelo glavo, klapasta ušesa, slab križec. — N e 1 a (št. 322) ima prav dobro glavo, padajoč križec in je odzadaj strma in prekratka. Morda zasluži še dobro. — Dijana (št. 324) je komaj 10 mesecev stara. Vsled strmega križca in svetlih oči ne zasluži več kot povoljno. — Luksa (št. 325) je na žalost tolsta, sicer pa prav čedna. Dobro. — Silna (št. 326), 10 mesecev stara, majhna, pa dobra v izrazu, prav čednega stasa, toda vsled nepravih krempljev široke hoje. Povoljno. — R i k a (št. 327) je mešanka. — Centa (št. 328) je spredaj strma, ima premalo globoke prsi in na strani nastavljena ušesa.
Slika dobermanov ni razveseljiva. Pred vojsko so bili zaradi cvetoče reje redarskih psov tudi tu začetki pametne odreje. Vpisan je samo en doberman. Neko prednost pa imajo vsi: poleg dobre barve imajo močno, koščato telo in so večinoma dobri v
zadnjem delu, vrline, ki jih ne nahajamo vedno pri naših sicer dobrih psih.
a. Psi. Po dolgem premišljevanju sem oddal I. darilo in dobro Črtu (št. 4041. Prav močno zgrajen pes z močnimi koslmi, s prav dobrim truplom, z lepo hrbtno črto in z nekoliko strmim, malo mišičastim zadnjim delom ter z malo preveč kože. Glava je prav težka. — II. darilo in dobro je dobil Hektor (št. 333), ki zaostaja za zmagovalcem v sprednjem delu. — III. darilo z oceno dobro si je priboril Gripfert - Holm (št. 354), avstr. rod. knj. 426, edini vpisani pes, sin Luksa vom Kiihlen Berg, nekoliko dolgega hrbta in ne tako stasit kot zmagovalec. Nahaja se v slabem stanju (gliste?). V glavi je najboljši. V boljšem stanju bi dosegel več, ker bi ne bile potem tako vidne malo ozke in ne dovolj globoke prsi kakor tudi ne slabotna sredina. Tudi ima za spoznanje gorenjo čeljust predolgo.
V mladinskem razredu stojita Črt (št. 335) in Luks (št. 355). Prvi sedem mesecev star pes s strmim zadnjim delom, s kratko glavo pinca in z rahlimi pleči; iz njega ne bo mnogo. Drugi pes stare vrste, kratek, pa lahek, s svetlejšo barvo, strmim nadlaktom in s strmimi pleči. — Nadomestno darilo in dobro je dobil v splošnem razredu B o j (št. 336) s sirovo glavo in s predolgim, krepko ) odsekanim gobcem. Spredaj stoji francosko, zadaj široko, šape bi morale biti bolj sklenjene. Odlikuje ga lepa, nasičena barva. — Feri (št. 332) je prav krepek, sirov pes z rahlim ospredjem, s slabo prirezanimi ušesi, dobre barve, a z nogami kot sodčki, Ocena: povoljno. — Charly (št. 337) je mešanec. — Pero (št. 338) je brez plemenitosti in pomanjkljive barve, a ne slabo zgrajen. — F 1 e r t (339), stara vrsta* — Od petmesečnih mladičkov (št. 344—348) se razvije morda ta ali oni v priličnega psa; krepki so vsi, eden med njimi je zelo sajasto opaljen. —Top (št. 405) je sirov, dobre barve, ozke hoje, pomanjkljivega kostnega po-Iožja. Ocena: povoljno. Njegov brat Pubi (št. 403) je mnogo prelahek, nežen psiček z nečisto paljenosijo.
Drugi dan razstave, ko je bila ocena že zdavnaj dovršena, so mi pripeljali očiino najboljšega psa vse pasme, čigar imena in številke pa ne morem več danes navesti. Bil je plemenit, oster, malo prelahek pes strumnega stasa, ki je v kretnjah in postavi lepo izražal dobermanski značaj. Tekmovati seveda ni mogel več po razstavnih določilih.1
D o k s a r d (št. 350) je edini rjavi pes. Prav slabe šape, spredaj rahel in strm, zadaj dober, lepa hrbtna črta, gobec kratek.
1 Pes se zove Šak (št. 353), poležen 1. marca 1921 iz matere Mile; last Ljudmile Schiffrer, Rožna dolina (Ljubljana). — Op. razstavnega vodstva.
Balkanski braki Venčeia Jakila iz Krmelja.
Zgoraj od leve na desno jela, Pozor, Pik; spodaj Barčo in Liso.
Povoljno. —Boj (št. 351) je križanec med ovčarjem in dobermanom.
b. P s i c e. Živa Cšt. 362) je rjava psica precej dobre barve, zelo plemenita, lepega vratu, lepe hrbtne črte, lepe glavice, toda v prsih preozka. Pri precejšnji prizanesljivosti in da se povzdigne med drugimi, je dobila I. darilo z oceno prav dobro. Z našimi psi bi seveda ne smela tekmovati. — Mila (št. 361) je stara in debela, pa vendar še prav dobra (II. darilo). Ima dobro truplo, lepe kosti, čedno glavo in bi lahko porodila po res dobrem psu dober zarod.
Med črnordečimi psicami je dobila Neli (št. 359) kljub slabim šapam zaradi dobrega trupla in dobre barve I. darilo z oceno dobro. Psica je ozkopeta, spredaj iesnohodna, kosti ji bi morale biti močnejše in pleča manj strma. — II. darilo in dobro je prejela Vala (št. 358), večja in močnejša od prejšnje, toda zadaj zelo strma, z glavo pinca in z rahlimi lakti. Tudi v mladinskem razredu je dobila II. darilo. — III. darilo z oceno dobro je odnesla H e k s a (št. 357). Prav za prav je ta ocena predobra za malo, zadaj strmo živalco z rahlimi lakti. Vendar je treba pohvaliti lepo oko in izrazito glavo. — Flora (št. 363) ima pravilno velikost, toda sirovo glavo, lahke prsi, zelo močne torbice v gobčnem kotu in slabo hojo. Povoljno. V mladinskem razredu je prišla na tretje mesto, a o tretjem darilu ni prav za prav govora.
Št. 374—385 so nemški kosmodlaki pinci ali naj bi vsaj bili. Pika (št. 374) je mešanec kot št. 232, ki je javljena med foks-terijerji. — Luks (št. 375) je skoro gladkodlak psiček ne slabe glave. Nadomestno darilo, povoljno. — Roli (št. 376) kaže dobro dlako, ki je pa brez vsake nege, vsled česar ne more priti pes do veljave. Vseeno je pa prav tipičen. II. darilo z oceno: dobro. — Pazi (št. 377) je šele šest mesecev star, majhen. — J o h n (št. 378) z bohotno dlako brez nege in s strmim, slabim križcem zasluži povoljno. Ko bi moral dobili darilo, bi ga postavil na tretje mesto. — Kodrček (št. 379) je mešanec. — Lumpi (št. 380) je pinč, kakor so jih imeli pred 20 leti kočijaži. Dandanes ne igra nikake vloge več. — Pubi (380 b), majhen psiček z dobrim izrazom, toda prenežen. — Med psicami je bila najboljša N i r a (št. 383). Dobila je dobro in II. darilo. Ima ne negovano, toda dobro dlako, mehke šape, oči bi morale biti izrazitejše. — F e i z i (št. 384) je mešanka. — Mary (št. 385) je bila ob času razstave brez dlake, kaže pa plemenit stas, oko je dobro, kosti prelahke. Dobro in III. darilo. — Miško (št. 371) je mešanec. — Murček (št. 368) in Zdenka (št. 372 a) kakor Florica (št. 372 b) so polutani pritlikavih pinčev, pa najbrže svojim gospodarjem ljubi.
— La vi f i e (št. 388] je čedna, zelo tipična francozinja, ki bi morala bili spredaj še širja. Prav dobro in I. darilo. Spada med najboljše pse razstave. — Rusi [št. 398) ie angleški buldog s pokončnimi ušesi, a ne odgovarja prav znakom ie pasme. Isto velja o J e r y j u (št. 397), ki ima sicer pravilna ušesa, a je pomanjkljiv v hrbtu (nima pravega karpovega hrbta). Premalo je širok in mnogo previsoko postavljen. Rep je mnogo predolg, spodnja čeljust ni dovolj navzgor zavita. Dobro in III. darilo. — ] a m b o (št. 390) je king-charles, nekoliko velik. II. darilo in dobro. — H e d y (št. 399) ni napačna bruseljska grifonka, ki pa je vzrastla prevelika. Dobro in II. darilo.
H koncu najboljše od vsega: brezdvomno najlepšo skupino med vsemi nelovskimi psi so tvorili štirje pekinčani, ki so vsi vpisani in last ljubeznive Kitajke, soproge nekdanjega avstrijskega mornariškega častnika.
H u - D z e (št. 393), osemleten gospod z zelo tipičnim izrazom. Le zaradi vidnih starostnih pojavov je dobil samo prav dobro, sicer pa I. darilo. — Š - T s e (št. 394) zaostaja sicer za njim nekoliko v glavi, vendar pa ima tudi prav dobro in II. darilo. Med psicami si je zaslužila Ž-Kvan (št. 395) prvo darilo in prav dobro. Zaslužila bi celo izvrstno. Izredno tipična, s sijajno glavico, tudi že sedem let stara in zato nekoliko izven oblike. N j u - O 1 (št. 396) je tudi prav dobra, a nima tako izrazite glave kot prejšnja. II. darilo. Ko bi bila na razpolago kaka nagrada za najboljšo skupino razstave, bi jo bila zaslužila ta skupina.
Končno imam prijetno dolžnost, da se zahvalim gospodom Kluba ljubiteljev ptičarjev in jim izrečem svoje iskreno priznanje ne samo za storjeno delo, ampak tudi za odlično, na najplemenitejšem športnem duhu temelječo gostoljubnost, s katero so nas sprejeli.
V tej skupini so bile podeljene še sledeče posebne nagrade:
St. 254 - 10 K, št. 255 - 90 K, št. 258 - 50 K, št. 261 prizna-nica Avstr, kluba za plemenske pse, št. 264 — 90 K, št. 269 — 450 K, št. 270 - 100 K, št. 271 - 50 K, št. 280 - 40 K, št. 284 -200 K, št. 285 — 60 K, št. 286 — 200 K in priznamca Avstr, kluba za plemenske pse, št. 287 — 50 K, št. 311 — 60 K, št. 315 — 190 K, št. 316 - 100 K, št. 318 - 50 K, št. 319 - 50 K, št. 322 - 50 K, št. 325 - 50 K, št. 329 b - 50 K, št. 333 - 200 K, št. 335 - 400 K, št. 336 - 50 K, št. 354 - 160 K, št. 357 - 100 K, št. 358 - 400 K, št. 359 - 400 K, št. 361 - 200 K, št. 362 - 300 K, št. 364 - 90 K, št. 376 - 40 K, št. 383 - 100 K, št. 385 - 50 K, št. 388 veliko srebrno svetinjo Avstr, kluba za plemenske pse, št. 390 — 50 K,
št. 394 — veliko bronasto svetinjo Avstr, kluba za plemenske pse, št. 395 - 100 K, št. 396 - 40 K, št. 397 - 40 K, št. 399 - 50 K, št. 404 - 200 K.
Viljem Fiirer:
Braki, braki-jamarji, jazbečarji, barvarji.
A.	Gladkodlaki istrijani.
a.	P s i. I. darilo je dobil Lis (št. 92), prav tipičen pes, čigar lične kosti so malo prejako razvite in čigar hrbet je nekoliko vdrt. — II. darilo je bilo prisojeno Dečku (št. 103), psu z dobro, suho glavo, s širokimi prsi, z dobro postavljenimi nogami in s posebno močnim zadnjim delom. Na drugo mesto ga je potisnil le nekoliko premočno navzgor zakrivljeni rep. — III. darilo je zaslužil prav tipični L o v č e k (št. 93), ki nima drugih napak, kot da je odvzadaj nekoliko ozkopet. — Nadomestno nagrado je prejel Pat (št. 95), prav dobro zgrajen pes, čigar glava bi bila lahko malo finejša in čigar vrat kaže nagnjenje do napihnjenosti.
Naslednji psi so dobili prav pohvalno priznanje: Taras (št. 85), čigar barvni odznaki so malo pretemni, šape nesklenjene, truplo prekratko, rep previsoko nastavljen, zadnji del slab. — Zorin (št. 86) nima posebno plemenite glave, krivi hrbet in šepa na desni odvzadaj. — Vit (št. 87), močno zgrajen pes, čigar barvni odznaki so prebledi, gobec je prekratek, šape so premalo sklenjene, stoji francosko in nosi rep premočno navzgor zakrivljen. — D o j a n (šf. 94) ima tipično, lepo glavo, dobro vzbočene prsi, toda prestrmo padajoč križec, malo preblede barvne odznake in na zadnjih šapah premalo sklenjene prste. — P e r u n (št. 96) je slaboten, nekoliko mehkokosten, stoji odvzadaj strmo in ima na levi sprednji šapi prste premalo sklenjene. — Pazi (št. 99) ima čisto lepo telesno obliko, toda navzven zasukane lakte in premehke šape. — J a g o (št. 104) je kot pes prelahek, ima premalo plemenito glavo in stoji spredaj preozko. — Ali (št. 106) je pes, kateremu se pnzna že starost, nekoč pa je bil najbrže, izvzemši ne posebno lepo glavo, lepa žival. — Čuvaj (št. 108), prilično dobro zgrajen pes, čigar celotni vtis izgublja vsled premočno razvite čelnice. — Pazi (št. 109) z zadovoljivim celotnim vtisom, a s premočno razvito zatilnico in s premalo sklenjenimi šapami. — Belin (št. 124), slaboten pes v slabem stanju, toda z lepo glavo in s pravilno barvanimi odznaki.
Pohvalno priznanje se je podelilo iem-le psom: P i k (št. 88) je za psa preslab, ima nelepo glavo in stran štrleča ušesa.
—	P e r u n [št. 91) ima precej dobro telesno obliko, toda predebel gobec in nelepo glavo. — Lov [št. 114) v splošnem ne slab pes, toda glava je neplemenita.
Brez darila so odšli iz presojevalnega kroga ti-le psi: Belin (št. 97), neplemenit pes s slabo glavo in s previsoko nastavljenim repom. — P o n t i (št. 98), slab pes na levi brez oplečja, šape nesklenjene. — Falk (št. 101) z ne baš neugodnim celotnim vtisom, a ima premehke šape in je njegovo desno uho vsukano.
—	Karo (št. 102) ne odgovarja plemenskim znakom. — Frido (št. 105) tudi ne odgovarja plemenskim znakom. — Belin (št. 110) je najbrže še mlad, nerazvit pes, ima rahla pleča in oči ujed.
—	Prim (št. 111) ni tipičen. — Pazi (št. 174) nima ugodnega celotnega viisa, stoji zadaj strmo in ima prav ozke prsi.
b.	Psice. Razstavljene gladkodlake isirijanke so bile vobče prav slabe in se je podelilo le prav pohvalno priznanje Bistri (št. 134), ki je prav nežna psica, in Tur inči (št. 155), ki je fina v kosteh, a ima zajčje šape in vsukane uhlje. — Ljuba (št. 130), Veda (št. 131), Vlasta (št. 132), Pika (št. 135), Iskra (št. 137), Dijana (št. 138) so zapustile presojevalni krog brez omene vsled napak deloma v stasu, deloma v barvi.
B.	Resasti istrijani.
a. Psi. Razmeroma mnogo boljši kot gladkodlaki so bili resasti istrijani. I. darilo je dobil Bari n (št. 162), izredno lep pes, ki je izvrsten v dlaki in stasu in pri katerem je mogoče grajati le njegove ozke prsi. — II. darilo je bilo podeljeno FI o t u (št. 166), prav tipičnemu psu z zelo lepo glavo in uhlji ter z očarljivo, gibčno hojo. Na žalost je njegova dlaka prevolnata in zanemarjena. — lil. darilo je prejel Pluton, ki je prišel v katalog napačno pod št. 100, a je imel na razstavi št. 184. Ta pes je sicer še mlad in ne napravlja dovršenega vtisa, toda obeta na vsak način mnogo. — Nadomestno darilo je odnesel Hektor (št. 172), v vsakem oziru dober, še mlad in mnogo obetajoč pes.
Prav pohvalno priznanje so dobili: Bohun (št 163), mlad, komaj enoleten, dobro zgrajen in odlakan pes z nekoliko težko glavo. — Branko (št. 164), tipičen pes z neznatnimi, majhnimi napakami. — Musi a c (št. 167), še mlad, mnogo obetajoč pes s posebno dobro dlako.
Pohvalno priznanje so prejeli: Vitez (št. 161), pes, ki se na žalost vsled globoko vdrtega hrbta ni mogel više ocenili.
—	Belin (št. 171), močen pes s trdo dlako, ki ima na žalost ostra ušesa in slab rep.
Neocenjena sta ostala Belo (št. 169), križanec med foks-ierijerjem in brakom, ter Čuden (št. 173), po vtisu tudi križanec.
b. P s i c e. Za I. darilo ni bilo vredne zastopnice, pač pa si je pošteno zaslužila II. darilo Dijana (št. 179), lahko zgrajena psica z dobro, trdo dlako, lepo oblikovano glavo in enakimi uhlji ter s krepkimi, dobro postavljenimi nogami. — III. darilo je dobila Dijana (št. 182), krepka psica z dobrimi telesnimi oblikami in zelo fino glavo; dlaka bi bila lahko trja. — Nadomestno darilo je pripadlo Bistri (št. 177), mladi, še nedovršeni psici, na kateri se ne da nič posebnega grajati.
Prav pohvalno priznanje se je izreklo Braki (št. 176), ki je lepa, dobro odlakana psica, ki pa ima na žalost zelo vdrt hrbet.
Pohvalno priznanje so prejele: Bara (št. 175), v stasu precej dobra, ima pa premehko dlako, ki daje glavi izraz kodra. — R i s t a (št. 178), mlada in nerazvita, dlaka bi ji ne smela biti na hrbtu počesana. — D e m i (št. 180), malo tipična psica, dlaka je prevolnata, rep močno navzgor zavihan. — Bela (št. 181), stara, še precej dobro ohranjena, ali — kakor se zdi — od zadnjega legla zelo opešana psica. — Lida (št. 183) s prekratko glavo, odlakanost prevaloviia in predolga, rep prekratek. Psica stoji zadaj strmo.
C.	Balkanski (bosenski) braki.
a.	Psi. I. darilo je dobil Dragan (št. 119), ki je v stasu in izvzemši nekoliko premedlo barvo neoporečen. — II. darilo je pripadlo Piku (št. 120), ki je zelo tipičen in močen. Graja se lahko na njem premočno razvita čelnica in nekoliko odprte šape. — III. darilo je prejel Barčo (št. 118), še nedovršen, tipičen pes, nadomestno pa Samo (št. 122), ki je, kakor njegov bral Barčo, še nedovršen, pa tipičen.
Prav pohvalno priznanje se je izreklo Živku (št. 117), toda s pripombo, da napravlja ta brak bolj vtis avstrijskega braka s temnim sedlom, in P o z o r j u (št. 121), ki ima sicer dobre telesne oblike in je zelo krepek, toda nesorazmerno zgrajen ter mehak v plečih in nima sedla jasno izraženega, temveč samo naznačeno.
b.	Psice. I. darilo je dobila Živa (št. 151), prav močna, tipična psica, II. pa Zlata (št. 150), ki zaostaja za prvo le po nežnejših telesnih oblikah. — III. darilo se je pripoznalo Lili (št. 149), ki napravlja kot št. 117 vtis avstrijskega braka in ima prefino dlako ter nagubane uhlje.
Č. Avstrijski rdeči in pisani braki.
I.	darilo je dobila Rika (št. 1441, prav tipična psica, ki je zelo primerna za križanje z močnimi psi. — II. darilo je prejela Tea (št. 143), psica, pri kateri se more grajati le presvetla barva na hrbtu. — III. darilo je odnesla Wa.lda (št. 141), čedna psica, ki močno spominja na tirolske gonjače. Šape so ji nekoliko premehke. — Nadomestno nagrado je dobil P i k (št. 107), precej dobro zgrajen pes z mehkimi, odprtimi šapami.
Vsi drugi so odšli iz presojevalnega kroga brez posebne omene. Kastor (št. 112) ni tipičen, pretežek, nesorazmerno zgrajen in ima vsukana ušesa. — Rjavec (št. 113) je neplemenit, premočen in star. — Vero (št. 115) izvira najbrže iz križanja kake brake z rjavim nemškim kratkodlakim ptičarjem. — Alba (št. 136) ni tipična. — Kora (št. 147) je najbrže krvi bar-varjev. — Pazi (št. 145) ni tip. — Seka (št. 142) je križanka. — Pri Zori (št. 146) kaže barva na križanje. — N er a (št. 153) je bledorumena, netipična psica. — O s a (št. 156) je prenežno zgrajena, ima zajčje šape in vsukana ušesa.
V tem razredu je predvedel pomočnik sodnika josip Godnov iz Tržiča svojo psico Silvo (št. 140) hors concours. Psica je že stara, ima bledo barvo, slabo dlako in stoji spredaj francosko.
D.	Avstrijski črni braki (opaljenci).
Med temi je bila razstavljena samo Ruska (št. 148), ki je dobila III. darilo. V stasu je tipična, dlako ima prekratko, nosni hrbet bi moral biti nekoliko navzdol zavit.
E.	B r a k i - j a m a r j i.
Pohvalno priznanje je prejel R eks (št. 188), star pes.
F.	Jazbečarji.
a.	Črni, kratkodlaki. I. darilo se ni oddalo, II. je dobila M i r c a (št. 201), prav lahka, dobro postavljena psica s suho glavo in z dobrim telesom. — III. darilo je prejel W a 1 d i (št. 192), dobro zgrajen pes z lepo glavo in s pravilno stojo. Zgornjo čeljust ima predolgo, telo prekratko. — Nadomestno nagrado je dobila Flora (št. 200), precej tipična psica z odprtimi šapami.
Prav pohvalno priznanje sta prejela: F1 o i W a i d -mannsfreud (št. 205 b) z globokimi prsi, dobro stojo, izvrstno glavo, toda na žalost z zelo vdrtim hrbtom in L o v i (št. 191), čigar gobec bi moral biti ostrejši in telo daljše. Stoja je dobra.
b.	Rdeči, kratkodlaki. Tudi tu se ni oddalo I. darilo,
II.	je pripadlo Lili (št. 202), plemeniti, stasiti psici s prav dobro
stojo, na kateri so graje vredni le goli uhlji in malo prekratek gobec. — III. darilo je dobila Greti (št. 204), prav čedna psica, ki na žalost na desni močno kleca.
Pohvalno priznanje so dobili: Trik (št. 194), prav nežno zgrajen pes z dobro stojo, kateremu pa popolnoma manjkajo globoke prsi. — Dečko (št. 193) s prekratkim telesom in brez pleč, tudi kleca. — Lump (št. 203) se nahaja v salonskem stanju, je brez pleč in kleca.
Brez omene so ostali: Davor (št. 190), ker je v telesu prekratek in močno kleca. — Škrat (št. 195), ki je bil tudi vsled premočnega klecanja diskvalificiran.
c.	Rjavi. Mori c (št. 199) je dobil III. darilo. Nahaja se v predobrem stanju, je pa prilično pravilno zgrajen. Posebne graje vreden je prestrmo nošeni rep.
Prav pohvalno priznanje je prejel Račko (št. 169), ki je malo prekratko zgrajen in brez pleč, tudi nista hrbet in stoja brez napake.
č. Dolgodlaki. I. darilo je odpadlo, II. se je podelilo Wazi (št. 205 a), tipični psici, neoporečni v dlaki in barvi, toda zadaj ozkopeti. — III. darilo je dobil Maksel Br a m bus c h (št. 198), ki ima prekratko telo, a je sicer prav dober. — Nadomestno darilo je pripadlo št. 189, katere nosilec se je prepozno prijavil za katalog. Ima prekratko telo, premočno zavihan rep, toda dober stas, dlako in barvo.
Brez omene je ostal Cigan (št. 197), ker ne odgovarja prav nič plemenskim znakom.
G. B a r v a r j i.
a.	ti a n o ve r a n c i. I. darilo je dobil Solo (št. 210), prav težek pes brez posebnih napak.
b.	Bavarski barvarji. I. darilo se ni oddalo, II. je pripadlo Silvi (št. 213), tipični psici z nekoliko odprtimi šapami. —
III.	darilo je dobil K a s t o r (št. 208), pes brez posebnih napak, pa tudi brez posebnih vrlin. — Nadomestno nagrado je prejel H a r o (št. 207), ki nima prav lepe glave in ima trde, nekoliko prekratke uhlje, a je sicer tipičen.
V tem presojevalnem krogu so dobili posebne nagrade: št. 91 - 40 K, št. 94 - 100 K, št. 95 - 100 K, št. 96 - 40 K, št. 99 -100 K, št. 104 - 100 K, št. 106 -	40 K, št.	107	-	200	K,	št.	108	-
100 K, št. 109 - 100 K, št. 114-40 K, št.	117	-	100	K,	št.	121	-
40 K, št. 122 - 100 K, št. 124 -	100 K, št. 134	- 50	K,	št.	148	-
50 K, št. 155 - 100 K, št. 161 -	50 K, št.	163	-	100	K,	št.	164	-
100 K, št. 167 - 100 K, št. 172 - 100 K, št. 175 - 50 K, št. 176 -
100 K, ši. 177 - 100 K, št. 178 - 50 K, št. 180 - 50 K, št. 181 -50 K, št. 183 - 50 K, ši. 189 - 40 K, št. 191 - 50 K, št. 192 - 50 K. št. 193 - 50 K, št. 196 - 50 K, št. 205 b — 50 K, ši. 210 - 200 K, št. 213 - 200 K.
Za najlepšo skupino je bila pripoznana skupina resastih brakov dr. Ivana Lovrenčiča, sestoječa iz Viteza (št. 161), Barina (ši. 162), Bohuna (št. 163), Branka (št. 164), Bare (št. 175), Brake (ši. 176) in Bistre (št. 177). Ta skupina je zmagala nad skupino gladkodlakih istrijanov istega lastnika in skupino balkanskih brakov Venčeta Jakila 1er dobila nagrado 800 K, njen lastnik pa v znak priznanja uspešne reje brakov zlato svetinjo Avstrijskega zbora odposlancev.
Dr. Maks Buxbaum:
■v
Spanijeli.
Razstavljenih je bilo 11 springerjev in 4 cockerji. Prvi so nudili prav pisano sliko z očitnimi znaki istoplodnosii in križanja različnih vrst. Med 4 samci je dobil samo Telly (št. 64) Janka Florijančiča na Bledu III. darilo z oceno: dobro. Bil je edini, ki je imel pravilno velikost, dobre kosti in dober hrbet, toda kratek gobec in zelo svetlo oko. Od psic je dobila Liska Posavska (št. 68) Ivana Hutterja v Kočevju I. darilo z oceno: prav dobro. Ta je hči Gbiza-Hariensieina in kaže pravi tip, ima najboljšo glavo in gobec, globoke prsi in dobre kosti, pa na žalost tudi svetlo oko. III. darilo z oceno: dobro je dobila samo zaradi svojega strumnega stasa in dobrega telesnega stanja F r i k a (št. 72) Bogomira Lazarinija s Sinkovega turna. — Med cockerji je dobil I. darilo z oceno: prav dobro Lump Čemšeniški (št. 77) Eni Urbančeve iz Ljubljane. To je tipičen, dobro zrasel, le nekoliko majhen cocker z dobrim ospredjem in s krepkim hrbtom; ni pa v dobrem telesnem stanju. V dolgi razdalji sledi Lumpu Donner Zeby (št. 76) Antona Turka iz Most pri Ljubljani. Ta stari, veliki, debelokostni cocker brez plemenitosti, s slabo, cesto ostriženo dlako, z navzven zasukanimi lakti, z mehkim hrbtom in s slabim kostnim položjem v zadnjem delu je dobil IIL darilo z oceno: dobro. Od psic je dobila I. darilo z oceno: prav dobro Heksa Če mše niška (št. 81) iste lastnice kot Lump. Heksa je kot njen brat Lump majhna, toda tipična ter v stasu in kosteh dobra. III. darilo z oceno: dobro je prejela T o p s i (št. 80) dr. Franceta Lokarja iz Ljubljane. Psica ima pravilno velikost, prav kratek gobec, slabo padajoč križec in zelo mnogo masti.
Po presoji se je razgovarjal sodnik na prošnjo razstavljalcev o razsiavljenem gradivu, jih poučil o napakah njihovega dosedanjega vzrejnega stremljenja in je poudarjal korist čiste vzreje na podlagi rodovnih knjig. Namen I. ljubljanske razstave ni, poplačati uspehe in kaznovati neuspehe, ampak edino to, da se krene vzreja v pravi tir. Za svoje izvajanje je žel sodnik obilno pohvalo pri požrtvovalnih in resnih športnikih ljubljanskega kluba, ki posvečajo lovski uporabnosti španijelov že dolgo časa največjo pozornost.
Upajmo, da postavi prihodnja razstava v presojevalni krog po rodovni knjigi za lepoto in lovsko vrednost vzrejeno gradivo.
Posebne nagrade so dobili: št. 68 — 100 K, št. 72 — 50 K, št. 77 - 40 K, št. 81 - 50 K, št. 77 in 81 kot par 100 K.
Poročilo o ostalih ptičarjih in o foksterijerjih izide prihodnjič.
Nemški ovčar Ago Lunapark, last Zore Luckmannove v Ljubljani (glej str. 338).
Določila za letošnje tekme ptičarjev.
Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani priredi tudi letošnjo jesen tekme ptičarjev, za katere objavlja sledeča določila:
I.	Tekmovati smejo ptičarji vseh vrst izvzemši španijele. Psi morajo biti najmanj leto stari in vpisani v Jugoslovanski rodovnik ptičarjev ali pa imeti tak rodoven list, da ga vodstvo tekme pri-pozna. Izjemoma so pripuščeni tudi psi, ki se izkažejo kot čistokrvni po očetu ali materi in dobe na smotri pred tekmo najmanj red povoljno. Vsi drugi psi so od tekme brezpogojno izključeni.
II.	Psi se bodo preizkusili v sledečih predmetih:
A.	Gozdno delo.
1.	Ponašanje mačke in zajca po sledu. Krvaveč maček in zajec se vlečeta z vetrom po tleh na vrvi skozi gozd kakih 300 korakov daleč od »naslrela«, ki se naznači z nekoliko trebušne dlake, in se nato odložita. Na tej poti se napravi več ključev. Tisti, ki vleče žival, se mora od nje, ko jo odloži, tako daleč odstraniti, da ga ne more pes niti zagledati niti zavohati; skriti se mora dobro in se popolnoma mirno zadržati. Sodnik, ki vse to odreja, se postavi dobro skrit v primerni razdalji od živali, da more opazovati, ali pride pes točno po sledu ali s povprečnim iskanjem ali samo slučajno do živali, pri kateri se ne sme ostaviti noben predmet. Sodnik tudi opazuje, ali pes žival načne. Tudi tisti psi, ki ne izdelajo sledu, se morajo preizkusiti glede nairganja. Zato morajo biti vse osebe v bližini odložene živali dobro skrite in mirne, ker imajo psi, ki hočejo natrgati, navado, da se ozro poprej na vse strani in se ne lotijo živali, ako se boje, da jih kdo opazuje.
Maček in zajec se morata vleči po možnosti skozi goščavo. Sled se mora napraviti za vsakega psa neposredno pred preizkušnjo s kolikor mogoče pravkar ustreljeno živaljo, in sicer si ne smejo biti posamezni barvni sledi bliže kot 120 korakov. Na koncu sledu se pusti divjačina [zajec ali maček), ki se ni uporabila za vlak.
Vodnik ima pravico, peljati po sledu psa privezanega kakih 20 korakov od »naslrela«, potem ga pa mora izpustiti in sam obstati. Vplivanje na psa z migljaji ali s podobnimi drastičnimi sredstvi je prepovedano, pač pa je dovoljeno lovsko pravilno izpodbujanje psa s klici. Psa, ki ne more izdelati sledu, sme dati vodnik na sled dvakrat.
Sodnikom je dovoljeno, da dado na kak neizdelan sled drugega psa in, če iudi la ne zmore sledu, Ireijega. S lem se zaveže vodniku, čigar pes ni izdelal sledu, jezik za morebitno besedičenje, ker ga izdela drug pes, ali pa se dobi povod do domneve, da ni nekaj pri sledu v redu, če odpove pes za psom. V lem slučaju je treba napravili nov barven sled. Samo ob sebi se razume, da gre psu, ki ni izdelal od prednika neizdelanega sledu, nov barven sled. Drug sled se dovoli ludi sicer lahko vsakemu psu, ako smalrajo sodniki lo za potrebno.
2.	G r m a r j e n j e. To se preizkusi v mladem lesu, na nizkih kullurah ali na posekah. Pes se mora dali kratko vodili, na najdeno divjačino mora trdno stali in ustreljeno — po možnosti šele na povelje — prinesti.
3.	Zadržanje na stojišču pri gonji. Pri gonji se mora pes — privezan ah prost — popolnoma mirno zadržati. Zlasti ne sme cviliti, lajati, na vrvi se trgati ali se brez povelja od vodnika odstraniti.
Ranjeno divjačino mora vzdržema preganjati in prinesti. Po morebitni brezuspešni gonji se mora takoj vrniti k vodniku, ne da bi se brigal za zdravo divjačino ali za sosednje streljanje.
Prosto vojen pes se bolje oceni.
Nikdar ne smela biti pri vodniku več kot dva psa, eden na levo, drugi na desno.
4.	Čakanje na določenem mestu. Psi se morajo preizkusiti brezpogojno posamič, in sicer na kakem od drevja obdanem travniku ali na taki goloti itd. Vodnik gre, z n e n a v e -zanim psom poleg ah za seboj, na odkazano mu mesto, odloži tam nahrbtnik, torbo itd. in da psu znamenje, da mora tam ostati. Dovoljen ni niti klic niti povelje, temveč se mora izvršiti vse v največjem miru kot na zalazu. Nato se poda vodnik plazeč se, ne da bi kaj zaklical psu, tako daleč naprej, da ga pes ne more več zagledati, in ustreli dvakrat.
Psi, ki se smejo pustiti na mestu seveda iudi prosto, i. j. brez odložitve nahrbtnika itd., v katerem slučaju se bolje ocenijo, smejo držati glavo pokonci. Če cvilijo, lajajo ali se odstranijo z mesta, morajo dobiti »nezadostno«.
B.	Delo pri roparicah.
Za preizkušnjo ostrosti napram roparicam se bodo uporabile mačke. Njihovo zvezanje ali prerezanje kit ni dovoljeno. Potem ko je vodnik psa odvezal in ga nahujskal, ostane pri sodnikih, od katerih ukazuje pri preizkušnji ostrosti samo eden, in sicer tisti, ki si ga izvolijo iz svoje srede. Ta odredi, kar se mu
zdi glede položaja poirebno. Tako ukaže, če preizkušanec ne zadavi ali ne ustavi mačke, izpustitev nadomestnih psov, odnosno uporabo puške, da ne uide mačka iz varstvenega obroča strelcev in zanesljivih nadomestnih psov. Kakor hitro se izpuste nadomestni psi, je sodba sodnikov o preizku-šancu končana. Vsak pes mora prinesti zadavljeno žival vodniku. Klic je dovoljen, vendar se oceni donos brez povelja vise.
Pri izpustitvi roparice je dovoljeno vodniku, da ustreli s slepo patrono v smeri bežeče živali. To nima nobenega vpliva na oceno,
Vodnik ne sme stati roparici bliže kot na 10 m, vendar je dovoljeno, da pride ludi bliže in hujska psa, toda roparice se ne sme dotakniti.
Za vsakega psa mora biti brezpogojno ena roparica na mestu. Dodeliti jih smejo samo sodniki.
Ustavitev roparice se ceni po tem, kako pes roparico pri tem napade, t. j. če jo energično zgrabi.
C.	Vodno delo.
Za vodno delo se uporabijo divje race s kratko pristriženo eno perutjo.
a) Psi morajo iti brez izpodbude, torej brez strela, divjačine ali metanja kamenja, na samo povelje v vodo in tam šariti.
bi Nato se izpuste v bičevje race in se puste psi za svežim sledom šariti. Glasni šarivec se ne oceni više.
c) Pes mora daleč v vodo zagnano raco prinesti. Za to izbrana voda naj bo po možnosti takoj pri bregu globoka. Če izpusli pes, ko pride na breg, raco, da bi se otresel, se potisne številka učiniive za eno točko navzdol.
Č. Poljsko delo.
1.	Iskanje. To ne sme biti divje, ampak urno, vztrajno in smotreno. Oceniti se mora tem bolje, čim bolje se spozna, da se ravna pes po vetru in da je dobrota nosa v skladu s hitrostjo. Celotni vtis, ki ga napravita nos in iskanje, mora vzbuditi pri sodnikih prepričanje, da ni preskočil pes na preiskanem prostoru nobene divjačine.
Če mislijo sodniki, da je kak pes rokobojen, odrede lahko, da mora pustiti vodnik svojega psa nekaj časa brez žvižga, klica ali migljaja daleč in samostojno iskati. Nobena napaka, ki jo napravi pes pri tem, se ne upošteva, paziti je treba le na to, da se ne izkaže pes po morebitni gonji zajca kot rokobojen. Rokobojni
Lovec 1922.
^ 353
psi so od nagrad, odnosno od nadaljnje preizkušnje izključeni. To velja iudi za slreloplahe pse.
2.	Poslušnost. Dobra poslušnost se kaže v tem, da uboga pes voljno in takoj na slišan in razumljen klic, migljaj, žvižg itd. vodnika. Psi, ki kažejo trajno slabo poslušnost, se morajo izločiti od nadaljnje preizkušnje.
3.	Natezanje. Če beži perutnina pred psom ali če pride pes na svež sled odbegle perutnine, mora dokazati z mirnim natezanjem ali s smoirenim odrezanjem, da ve točno, kako more privesti gospodarja najsigurneje do strela.
4.	Stoja. Če pride pes na trdno ležečo divjačino, mora tako dolgo trdno stati ali ležati, dokler ne pride vodnik — prav polagoma — do njega in mu ne ukaže, če divjačina še ne odleti ali se ne vzdigne, da gre naprej. Popoln uporabnosien pes ne sme motiti drugega, ž njim iščočega psa, če ta stoji.
5.	Trdnost pri strelu. Ta je vzorna, če ostane pes po vodnikovem strelu na odletelo ali na bežečo divjačino v isti stoji ali legi in na istem mestu tako dolgo, dokler ne dobi povelja, da prinese ali dalje išče.
6.	Zajcačednost in obnašanje vzpričo odletele perutnine, na katero se ne strelja. Če skoči zajec z ležišča ali odleti perutnina, ne da bi se streljalo, ne sme skočiti pes za njim, odnosno za njo.
Gonjači zajcev, ki se ne dajo ponovno niti s klicem niti z žvižgom priklicati, se morajo izključiti od nadaljnje preizkušnje.
7.	Donašanje perutnine po sledu. Ako ni imel pes med poljsko preizkušnjo nobene priložnosti, prinesti po sledu obstreljeno jerebico ali podobno perutnino, se obesi ustreljena, še gorka jerebica na daljši kol, ki se drži na stran, in se vleče tako kakih 100 korakov daleč po tleh, pri čemer se napravi več ključev. Pes se med tem časom odloži s proč obrnjeno glavo.
Donašanje perutnine po sledu se mora vršiti takoj po ustrelitvi, dokler je divjačina še gorka, in ne morda šele na koncu poljske preizkušnje.
D.	Donašanje.
Način, kako vzdigne in odnese pes žival, se mora posebej presoditi, torej ne glede na morebitno prejšnje donašanje po sledu. Pod pravilnim donašanjem se razume ona spretnost, ki se kaže v tem, da uravna pes svoj prijem po vrsti in teži divjačine. Napačen je tako prekrepek, kuhinjsko vrednost divjačine oško-dujoč kakor iudi bojazljiv, lahek odpad divjačine iz gobca omo-gočujoč prijem.
Črez ovire (jarke, ploie itd.], katerih ne more pes prebresti ali preplezati, se mora prinesti mačka. Pri donašanju črez ovire so dovoljene psu v vsem tri preizkušnje. Ovira mora biti trdna in tako napravljena, da ne more v njej pes z nogami obtičati.
Pes, ki sploh ne prinese mačke, ne more dobiti darila.
III.	Presojanje. Sodniki sodijo po številkah učinitve, ki so: O = nezadostno; 1 = zadostno; 2 = povoljno; 3 == dobro; 4 = prav dobro. Sodnikom je dovoljeno, dati v prav posebnih slučajih red »izvrstno«, kar se označi s 4 i.
Številke strokovne vrednosti so:
1.	Gozdno delo: a] donašanje mačke po sledu 5; b) do-našanje zajca po sledu 4; c) grmarjenje 2; č] zadržanje na stojišču 1; d) čakanje na določenem mestu in obnašanje po strelu 1; e) vodljivost 1.
2.	Delo pri roparicah: a) davljenje mačke 6; b) ustavljanje mačke 1.
3.	Vodno delo: a) šarjenje 4; b) šarjenje v bičevju za izpuščenimi racami 3; c) donašanje iz globoke vode 2.
4.	P o 1 j s k o delo: a) nos* 6; b) iskanje 4; ct stoja 4; č) natezanje 3; d) poslušnost 3; e) trdnost pri strelu 2; f) zajca-čednost 2; g) obnašanje vzpričo odletele perutnine 2; h] donašanje perutnine po sledu 4.
5.	Donašanje: at roparske divjačine 2; b) zajca 1; ct perutnine 2; č) prek ovir (z mačko) 3. Skubači, natrgači in zagrebci so od nagrad, oziroma od nadaljnje preizkušnje izključeni. Pri pseh, ki divjačino stiskajo in dobe zato v donašanju slab red, se napravi na preglednici redov opomba, zakaj so dobili slab red.
Številke sodbe se dobe, da se pomnoži številka strokovne vrednosti s številko učinitve.
Pri donašanju po sledu in pri davljenju se mora posebej označiti način izdelave sledu, odnosno zadavljenja in način do-našanja, n. pr. pes dobi pri davljenju mačke številko sodbe 18 (a—4, b = 2). To se čila iako-le: pes je dobil za celotno delo red »dobro« (3X6 = 18), pri tem pa je zadavil mačko »prav dobro« (a = 4), prinesel jo je pa »povoljno« (b = 2).
Za vsako darilo je potrebna dosega neke najmanjše vsote vseh številk sodbe, in sicer se zahteva za I. darilo 190 toček, za II. 160; za III. 130, za prav pohvalno priznanje 110 in za pohvalno 80.
* Pri presoji nosa se upoštevajo lahko tudi nosne učinitve v drugih preizkusnih predmetih in ne samo v poljskem delu.
Razen iega se zahieva za I. darilo:
a.	v Ireh glavnih predmetih poljskega dela — nos, iskanje in stoja — skupaj 42 ioček;
b.	v vodnem delu skupaj 27 toček (če bi odpadlo šarjenje za izpuščenimi racami, samo 181;
c.	v delu pri roparicah 6 toček;
č. pes ne sme čisto odpovedati v donašanju perutnine po sledu.*
Za drugo darilo je potrebno poleg 160 toček:
a.	v ireh glavnih predmetih poljskega dela — nos, iskanje in stoja — skupaj 33 ioček;
b.	v vodnem delu skupaj 18 ioček (če odpade šarjenje za izpuščenimi racami, samo 14);
c.	v delu pri roparicah 3 točke;
č. pes ne sme čisto odpovedati v donašanju perutnine po sledu.
Za tretje darilo se zahieva razen 130 ioček:
a.	v treh glavnih predmetih poljskega dela — nos, iskanje, stoja — skupaj 22 toček;
b.	v vodnem delu skupaj 9 toček (če bi odpadlo šarjenje za izpuščenimi racami, samo 61;
c.	v delu pri roparicah 1 točka.
Vsi psi, ki zadosie tu označenim pogojem, morajo dobiti po teh tekemskih določilih pripadajoče jim darilo.
Za preizkušnjo zmagovalcev nimajo tu navedena določila o razdelitvi daril nobene veljave.
Častna darila (tudi za posamezne učinitve) se morejo oddati vodnikom, oziroma lastnikom le takih psov, ki dobe I., II. ali III. darilo. Drugim psom (odnosno njihovim vodnikom ali lastnikom) se oddajo lahko posebna darila, n. pr. za prav dobro'gozdno, vodno, poljsko delo ali ono pri roparicah. Ta darila pa morajo biti kot posebna označena. Izpodbujalna in voditeljska darila oddajajo sodniki po lastnem preudarku.
O vseh darilih, ki se podele, odločuje samo zbor sodnikov.
Vsi psi se morajo preizkusiti v istem predmetu od istega sodnika, da je sodba enotna.
Na predlog vodnika se preizkusi njegov pes lahko tudi glede ostrosti napram človeku. Psi s to preizkušnjo dobe primerno opombo v preglednici redov in v rodovni knjigi. Preizkušnja pa je brez vpliva na razdelitev daril.
* Psi, ki so imeli priložnost, prinesti obstreljeno jerebico po sledu, se lahko oproste dela po umetnem perutninjem sledu.
Da bi tekmovali psi kakega sodnika pri tekmi, pri kateri on sodi, ni dovoljeno.
IV.	Vsak vodnik mora prinesti s seboj puško in patrone in se mora v vsem pokoriti odredbam sodnikov.
Kdor napravi kak ugovor, ki se mora priglasiti takoj, mora z ugovorom vred vložiti 20 Din, ki zapadejo prireditveni blagajni, ako se izkaže ugovor kot neutemeljen. Prisotni člani klubovega načelstva Cza slučaj pritožbe člana samega, izvzemši njega) odločujejo skupno s sodniki o vseh pritožbah in spornih točkah. Proti tej odločitvi je vzklic nemogoč.
Vsak poizkus, izpodbiti pozneje odločitev, in pa vsaka ne-pristranost sodnikov napadajoča kritika ima za posledico črtanje iz vrste tekmovalcev in klubovih članov.
Vodja tekme sme odstraniti od prireditve osebe, ki se oči-vidno namenoma ne pokoravajo njemu, sodnikom in rediteljem ter motijo sodnike z vprašanji ali pa kritizirajo njihovo delo pred razglasitvijo izida, in pa take, ki so podali pri priglasitvi napačne podatke. V posebnih slučajih sme izključiti posamezne brez navedbe vzroka.
Vsi udeleženci se morajo brezpogojno pokoriti navodilom rediteljev. Vsak prestopek se kaznuje z 10 Din.
Psi, ki tekmujejo, se morajo voditi navezani, dokler ne pridejo na vrsto. Prestopki se kaznujejo z 10 Din.
Vodja tekme ima rdeč, sodniki bel, reditelji zelen znak, živinozdravniški nadzornik pa rdečo zvezdo na belem polju.
Pekinški dvorni psički, lasi Ivana Skuška v Ljubljani: 1. Hu-Dze; 2. Š-Tse; 3. Ž-Kvan; 4. Nju-Ol (glej sir. 343).
Dr. Avgust Munda:
O varstvu, rib.
Pokrajinska uprava za Slovenijo je izdala naredbo o varstveni dobi in najmanjših merah plemenitejših rib tnaredba št. 259. »Uradnega lista« iz leta 1922). Naredba velja za vso Slovenijo, in sicer od 5. avgusta 1922. Določa pa varstveno dobo samo za salmonide in za kečigo, druge ribe ščiti le po najmanjši meri. Kdor ulovi ribo, ki nima predpisane mere, jo mora spustiti v vodo. Ako jo obdrži, bo kaznovan. Kaznuje se tudi, kdor tako ribo prodaja ali kupuje, ali kdor jo lovi ali prodaja, oziroma kupuje v času, kadar se ne sme loviti radi drstenja. Kaznovan torej ne bo le hotelir, ki prodaja take ribe, nego tudi oni, ki kupuje za časa drsti ribe, za katere velja varstvena doba, ali ribe, ki nimajo predpisane mere. To velja zlasti za one, ki prodajajo in kupujejo ribe po hišah. Ribo merimo od glave do konca repne plavuti, rake pa od osti na čelu do konca iztegnjenega repa.
Predpisi o varstvu rib do sedaj niso bili enotno urejeni za vso Slovenijo. To stanje je bilo treba, četudi šele v četrtem letu po prevratu, ukiniti. Nastane vprašanje, ali bi ne kazalo že sedaj enotno urediti za vso Slovenijo ves niz vprašanj o varstvu rib. To bi bilo težko izvedljivo, ker bi bilo treba razširiti v tem slučaju kranjski ribarski zakon na vse ozemlje pokrajinske uprave za Slovenijo. To pa je mogoče le po zakonodaji. Stvar pa tudi ne bi bila prikladna, ker moramo upati, da bo v enem ali dveh letih že uzakonjen novi edinstveni ribarski zakon, za katerega bo itak treba izdati enotno izvršilno naredbo. Iz teh razlogov ni kazalo urediti že sedaj z naredbo vsega niza vprašanj o varstvu rib. Treba pa je bilo izenačiti in prilagoditi potrebam časa vsaj one predpise, ki
se tičejo varstvene dobe in predpisanih mer. V posameznem pripominjam k naredbi sledeče:
Varstvena doba za sulca traja odslej od 1. marca do 31. maja, v Krki od 15. februarja do 31. maja. Sulec se drsti običajno v času od začetka marca do konca aprila. V Krki se prične drstiti že sredi februarja. Skušnja kaže, da se sulci v početku maja zlasti v vodah na Gorenjskem še niso izdrstili. To se je tudi ugotovilo v zadnjih letih v vodah bližnje okolice Ljubljane. Leta 1920. sta ulovila meseca maja dva člana ribarskega kluba »Save« pri slapu v Goričanah sulca, težka 31I2 kg, ki se še nista izdrstila in sta imela plodne ikre. Tudi prošlo leto se sulci v Bohinjki začetkom maja še niso bili izdrstili.
Zato je bilo potrebno razširiti varstveno dobo za sulca na vsak način prek 1. maja. Do 15. maja se sulci navadno že izdrste. V varstvo sulcev, ki so postali redki radi opustošenja voda v svetovni vojni, pa je bilo potrebno razširiti varstveno dobo vsaj do konca maja. Razlog za to je ta, da je sulec po drsti izstradan in da stoji koncem curkov, kjer se lahko polovi. Nikdar ne prijemajo sulci tako radi kakor meseca maja. Ta mesec je najnevarnejši za obstoj sulčevega zaroda. Varstvena doba do 30. maja zadostuje le v toliko, da bo v bodoče izključeno, poloviti sulce, ki se še niso izdrstili. S tem je tudi odstranjena nevarnost, da se polovi sulec v času, ko gre najrajši na trnek, ker je po drsti izstradan. Za športnega ribiča pa ne zadostuje ta varstvena doba. Športni ribič sulca sploh ne lovi v letnem času. V letnih mesecih lovimo lipane in postrvi, sulce si pa prihranimo za zimo, ko počiva vsa ostala ribja lov. Radi tega naj športni ribiči, ki so posestniki ali zakupniki ribarskih lovišč, razširijo gorenjo varstveno dobo prostovoljno vsaj do oktobra. V tem pogledu naj prednjačijo ribar-ski športni klubi. V bivši Avstriji je trajala varstvena doba za sulce skoro v vseh pokrajinah do konca aprila, le Galicija ga je ščitila do 15. maja, Moravska in Šlezija pa celo do 15. junija.
Predpisana najmanjša mera za sulca je znašala do sedaj v bivši Kranjski 54, v bivši Štajerski in Koroški pa samo 45 cm. V ostalih bivših avstrijskih pokrajinah je znašala mera za sulca 40 do 50 cm. Znanost in skušnja učita, da je sulec goden za drstenje šele, ko doseže starost 5—6 let. Takrat je težak 3—4 kg in meri 65—70 cm. Splošno načelo umnega gojenja rib je, da polovimo ribo šele tedaj, ko se je oplodila vsaj enkrat v življenju. Radi tega moramo pozdraviti dejstvo, da je zvišala pokrajinska uprava mero za sulca na 70 cm. Mero 65 cm so hoteli predpisati v Bavarski, ki je, kar se tiče ribarsfva, ena najnaprednejših dežel na svetu. Označeni meri pa so se upirali iz zaslepljenosti
ribiči po poklicu; radi lega v Bavarski ni bilo mogoče uveljavili označene mere. Komentar k naredbi »Landesfischerei-Ordnung für das Königreich Bayern« z dne 30. marca 1909 omenja izrečno, da mera pod 65 cm ne ščili zadostno sulca, ker postane goden za drstenje šele, ko doseže okrog 65 cm in ko tehta najmanj 3 kg (gl. str. 522., 523. zakona »Das bayerische Fischereirechi«, München 1910, Konrad Freiherr von Malsen, Waldkirch in prof. dr. Hofer). Enako stališče zagovarja tudi pisatelj knjige »Am Fischwasser«, Karl Rühmer, drugo izdanje, Nürnberg, na strani 43. Dr. Karl Heintz pa trdi v svoji knjigi »Der Angelsport im Sü&wasser« (1920) na strani 271., da se drste sulci v večjih vodah šele, ko dosežejo težo 6 do 7 funtov in dolžino najmanj 70 cm. Tudi znani veščak v gojenju rib inž. Emil Doljan trdi v svoji knjigi »Handbuch der modernen Fischereibetriebslehre«, Dunaj, Lipsko 1921, na strani 8., da postane sulec goden za drstenje šele v tretjem letu starosti. Stališče, ki ga je zavzela vlada glede mere sulca, je torej popolnoma pravilno in znanstveno utemeljeno. Pripomniti je treba še, da ne bi zadostovala mera 65 cm za naše vode, ker ne uspevajo sulci pri nas tako, kakor v vodah Bavarske. Sulec, dolg 65 cm, pri nas splošno še ne tehta 3 kg.
Kakor moramo sulca čimbolj zaščititi, tako je na drugi strani potrebno, da ga odstranimo iz manjših voda in potokov, kjer so v pretežni večini postrvi in lipani. Že z gospodarskega stališča ne moremo hraniti sulca z enakovrednim ali, lahko rečem, večvrednim postrvjim mesom. Za take vode si more izprositi upravičenec lova po naredbi (čl. 3) dovoljenje pokrajinske uprave, da sme poloviti sulca tudi izpod mere. Za to dovoljenje more prositi zakupnik lova ali posestnik samosvojega lovišča, ako ga ni dal v zakup, ako torej izvršuje ribolov sam.
Varstveno dobo za postrvja plemena, ki se drste pozimi, razširja naredba do 15. marca. Postrv je v zimskih mesecih oslabljena od drstenja, je suha, njeno meso je skoroda neužitno. S športnega in z gospodarskega stališča je ne lovimo v tem času, osobiio radi tega ne, ker prijemajo v tem času najrajši samice, ki so izstradane od drstenja! Prav za prav bi bilo treba razširiti varstveno dobo za postrvi, ki se drste pozimi, do 1. maja. To se ni zgodilo zaradi ribičev po poklicu. Vlada se je ozirala i na dejstvo, da je treba zalagati pred Veliko nočjo o postu ribji trg tudi s postrvmi. Končni rok 15. marca je torej treba smatrati kot nekak kompromis med dejansko potrebo varstva in med gospodarskimi interesi. Sicer pa rabimo v Sloveniji največ postrvi itak o poletnem času radi tujskega prometa.
Čeiudi odreja vlada varsiveno dobo za posirvi le do 15. marca, jih ne lovimo pred 1. majem! Postrv se zelo počasi opomore od drsti. Njeno meso postane okusno šele, ko se riba popolnoma opomore od drstenja. To se pa zgodi šele početkom maja. To dejstvo so upoštevali v bivši Avstriji ribarski predpisi za Šlezijo in Moravsko, ki so določali varstveno dobo za postrvja plemena, ki se drsie pozimi, do 15. junija. V jeseni smemo brez skrbi loviti postrvi do časa, ko se prične varstvena doba. Samice bo spuščal športni ribič že septembra zopet v vodo. Mlečnike, ki tedaj najbolj prijemajo, pa je dobro nekoliko poloviti, da dosežemo ravnotežje med njimi in samicami. Preveč mlečnikov škoduje drstenju.
Najmanjša mera za posirvi je ostala ista, kakor je veljala do sedaj v bivši Kranjski. V nekaterih mrzlih, gorskih, nerodovitnih vodah dosegajo postrvi in lipani jedva predpisano mero, n. pr. postrvi v Zali, pritoku Iške. V takih vodah losobito na ozemliu bivše Štajerske) bi bila vsaka lov sploh izključena, ako bi veljala mera za postrvi enotno 24, za lipane enotno 30 cm. Ako hoče ribarski upravičenec loviti v takih vodah ribe, si mora izprositi za to vodo dovoljenje pokrajinske uprave (čl. 3). Seveda ne bo dala vlada takega dovoljenja za cela lovišča, nego le za tiste dele, v katerih postrvi nikdar ne dosegajo predpisane mere. Tu gre predvsem za gornje, postranske toke v skalnatih krajih, kjer manjka ribam zadostne hrane. Tako dovoljenje -Ko mogoče izposlovati le izjemoma za natančno določeno dolžino vode in le osebam, o katerih ni najmanjšega dvoma, da ne bodo preveč izkoriščale ali celo zlorabljale dovoljenja. Načeloma pa naj bi vlada takega dovoljenja sploh ne izdajala. Poprej pa mora zaslišati (člen 3) loviščni ribarski odbor, kjer takega ni, pa strokovno ribarsko društvo, ki deluje v območju doličnega vodovja.
Določbo o znižanju predpisane mere imajo tudi na Bavarskem. Ker niso postopala oblasiva s tem določilom dovolj varčno, so izginile večje postrvi v nekaterih vodah skoraj popolnoma, ker so jih polovili upravičenci, preden so dosegle primerno velikost.
Lipan se počne drstiti, čim doseže starost 3 let. Takrat meri 30 cm. Mero, ki je veljala do sedaj za bivšo Kranjsko (30 cm), razširja naredba na vso Slovenijo. Dosedaj je znašala mera za lipana v bivši Štajerski 23 cm, v bivši Koroški 25 cm. Za manjše potoke (n. pr. Suhodolko pri Slovenjem gradcu), kjer lipan običajno ne doseže te mere, bo mogoče znižati mero po čl. 3. naredbe. Glede znižanja mere za lipane velja isto, kar je povedano v tem pogledu glede postrvi.
Varstvena doba za lipana traja od 1. marca do 30. aprila. Koncem aprila se je že izdrsiil. Lipan se po drsti izredno hitro
opomore, radi lega ni nešporino, ako ga lovimo že meseca maja. Varstvene dobe za lipana torej ni treba izpreminjati. Sicer se drsie lipani v nekaterih mrzlih vodah še početkom maja. Takih voda pa menda v Sloveniji ni. Ako bi se pa izkazalo, da se drsie lipani v nekaterih vodah šele početkom maja, bo treba za te vode izjemoma podaljšati varstveno dobo do 15. maja. V Galiciji in Bukovini traja varstvena doba za lipana do 15. maja, v Moravski in Šleziji pa celo do 15. junija.
Za krapa, mreno, ostriža, podust, ščuko, soma, menka, linja, klina in platnico ne odrejuje naredba varstvene dobe. Krap in linj živita v Sloveniji skoro le v ribnikih. Osiriž in menek sta nevarna roparja, menek je razen tega nevaren ikram drstečih se rib. Radi tega se ju ne sme ščititi. Mrena za časa drstenja sploh ni užitna. Podust je riba, ki se nahaja v naših vodah v velikih množinah. Ribiči po poklicu jo love ob drsti in bi bili gmotno oškodovani, ako bi bila vlada časovno omejila lov. Sicer jo pa ščiti najmanjša mera. Isto velja tudi za platnico in mreno. Ščuka ne spada v vode, kjer so salmonidi v večjih množinah. Zaščititi pa jo moramo v večjih, mirnih vodah, kjer ni salmonidov; takih voda pa v Sloveniji ni. V jezerih (Cerkniško) pa upravičenec itak v lastnem interesu ne bo lovil ščuk ob drstenju.
Francoski buli La vitle, lasi Hermine Orlove v Ljubljani (glej str. 3431.
JF		■*2
	C USTEK -	jL-
,%w		ti
Fr. Bračun:
Veli listi.
Strupenomrzla sapa šušti po gozdu, ledena zona piha črez polje, smrtonosno veje otroven dih prek krajine. Studen piš razgrinja soparast pajčolan, ki pokriva dolino, da valovi nemirno sem ter tja, ga trga in drvi cunje v vrtinčastih kolobarih v višave. Visoko v zraku se zadira jata snežnobelih gosi na potu s severa na jug.
Na hrastu sredi travnika in više gori na drevju ob gozdovem obronku trepečejo v strahu listi, rumeni, rjavi, rdeči. V rahlem šumu jih trga vihra z vrhov, z vej in mladik, da kolobarijo po zraku, padajo na zemljo, odskakujejo od tal ter se vrtinčijo v divjem plesu po oveneli travi. Na begu pred vihro srečavajo moža v zelenem kroju, krožijo okrog njega, se zadevajo vanj v šumnem poletu, kakor da mu hočejo sporočiti zadnje pozdrave, ter drvijo naprej, naprej proti vodnemu jarku, v grob in smrt. Lovec pa gleda početje, posluša žalostno šušienje velega listja in polu-glasno vzdihovanje drevja ter misli otožne misli:
»Kakor trga neizprosna burja list za listom z drevja, da se stresa od milotožnega ihtenja, krivi veje in jih pripogiba, kakor da hoče zadržati uhajače, tako ruva življenski vihar željo za željo iz vročih src in polaga ovenelo hrepenenje po bolj ali manj šumnem pokopu v hladni grob. Željo za željo, nado za nado in zdaj prihajaš na vrsto še ti, Piti«
Pri tem vzdihne lovec, obstane, se skloni ter pogladi krivonogega jazbečarja, ki ga vodi na vrvici s seboj. Ta pa dvigne truden glavico, pogleda žalostno z zvestimi očmi gospodarja ter pomahlja nekoliko z repom, kakor da razume otožni nagovor; nato zahrope ter se hoče zviti v klobčič pred gospodarjevi nogi, da bi počinil.
»Nikar, Piti Le malo časa še vzdrži! Tam gori pod smreko, kjer se odpira razgled v dolino in vodi skalnati greben do vrha, tam nad sivimi pečinami, kjer si iztresel v besnem srdu prejšnja
Ieia marsikaieri košaiorepki razbojniško dušo iz ielesa, iam, kjer zabobni sirel mogočno v čisii vzduh in se odziva v večkratnem jeku od sosednih gor in gričev, iam, kjer sva po uspešnih in neuspešnih pohodih tolikokrat počivala in si delila borno kosilce, boš počinil in — počival.«
Nežna rosa zamegli možu za trenutek očesi, lahno se nategne vrvica in naprej stopata po travniku lovec in spremljevalec. Za njima, okrog njiju in pred njima pa šušte veli listi in drvijo naprej, naprej proti jarku v smrt in grob ...
Med vsemi živalmi, ki si jih je umel človek tekom časa prikleniti nase, se odlikuje pes po izredno ostrih čutilih ter nekaterih občudovanja vrednih zmožnostih in nepre-kosljivih lastnostih, ki jih kaže v tej meri redkokdaj drugo živo bitje. Izmed teh se leskeče kakor demant med dragulji njegova zvestoba. Nebrojne pripovedke vseh narodov in časov nam potrjujejo rek: zvest kakor pes, nihče pa ne ve resničnosti prislovice bolj ceniti kot lovec. Zanj nima pes le kosti, mesa in dlake, temveč tudi dušo, ni mu le slepo pomožno orodje in koristonosna stvar, temveč mu je tudi nerazdružen spremljevalec, veren tovariš in odkrit družabnik. Podnevi in ponoči deli z lovcem gozdno samoto in nahrbtnikove dobrote, pri nogah mu počiva po irudapolnem lovu; njemu toži samotar v zelenem kroju duhamorno bol in mu odkriva prekipevajoče srce v radostni ali šaljivi govorici. Skoro moremo trditi, da razume lovca prebrisana žival. Le opazujmo, kako posluša z vnemo besede in gleda z velerazumnimi pogledi, kako spozna
Koli Rollev, last Minke Šarabonove v Ljubljani (glej sir. 337).
vsako kreinjo in migljaj z očmi in ve računali celo z navadami, razpoloženosijo in občuijem ljubljenega gospodarja! Toda iudi la razume nemo in glasno govorico čelveronožnega lovariša, pozna proseče poglede lačne ali žejne živali, njeno praskanje in cepetanje, renčanje in godrnjanje, cviljenje in hujanje; izborno si razlaga pasji lajež ler ve presojali, ali naznanja zvesli slražnik bližajočega se tujca, ali javlja »izgubljeno«, ali je zašel v grmičju in med pečinami, ali pozdravlja v zvočnem vrisku divjačino, prepojeno z ležišča ali pa zavija ob mrtvi divjini. Kakor je kmet brez vprežne živine suženj v svojem trudapolnem poklicu, tako je lovec brez psa velik revež. Zato pa skrbi zanj, ga neguje in čuti ž njim kot s samim seboj, ga čisti in snaži, ako ga trpinčijo zajedavci, ga leči in tolaži v bolezni ter mu prikrajša, ko ga davita na starost naduha in hiravost, trpljenje z rešilnim — nabojem.
V takem položaju je danes lovec Nace. Pred nekako petnajstimi leti je prinesel Pita v naročju domov od zdaj že pokojnega strica v sosedni vasi, ga lastnoročno hranil in vzgajal, poučeval in uril ter ga na konec vpeljal v izvrševanje poklica. Res ni bila lahka reč v začetku. Jazbečarji imajo v splošnem več, kakor treba, trme v glavi ter menijo, da izvršijo vsako iialogo po svoje najbolje. Potrpljenje in tupatam iudi kazen sta napravila sčasoma iz mladega, norčavega Pita prvovrstnega lovskega psa, ki je delal v preudarni prizadevnosti in neugnanem pogumu lovcu veliko veselja doma in v gozdu. Zato pa sta si vdana drug drugemu, kakor si moreta biti le dobra tovariša. Zato je težka danes Nacetu pot, da mu zastaja noga korak za korakom. Hudo mu je pri srcu, čimbolj se bližata usodepolnemu mestu, saj se bo treba ločiti od zvestega prijatelja, ki ga je po svoje vedril v nesreči in delil ž njim žalostne in vesele dni. Najrajši bi še odložil slovo, toda pogled na hropljivega tovariša poleg sebe ga lira z neodo-ljivo silo, kakor mrzla sapa vele liste, naprej, naprej...
* * *
Hrsk! Čof — hrsk! Ob jezu nad mlinom stoji na prečniku, ki zapira potok, mlinar Luka ter vlači pridno z motiko pesek in prod iz vode, da poglobi stesko, zajezi kolikor mogoče vodo in jo napelje na kolesne korce, ki se mu vrle preleno in prepočasi. Baš je kolikor loliko zadovoljivo končal delo, splezal z bruna na suho ter zadel motiko na ramo, da ponovi na drugem mestu početje, ko opazi lovca, ki mu prihaja za slesko nasproti.
»Hej, Nace!« pokliče Luka prišleca, ki se mu dozdeva danes neobičajno zamišljen in slabe volje. »Kje pa imaš lisjaka? Saj sem slišal nedavno tega strel iz Pečic, odkoder jih navadno nosiš.
Pa ga menda vendar nisi izgrešil, ko delaš obraz, kakor da si pil kis?«
»Da bi bil mogel in smel izgrešiii, bogme, edino kravo bi dal iz hleva in še lele povrhu! Toda moralo je bili lako. Vse poletje sem prizanašal Pifu in sebi in odlagal pol, zdaj pa sem uvidel, da bi ne prestal več zime. Na eno oko je oslepel in dihali mu ludi ni več dalo siromačku. Nisem si mogel pomagali. Njemu na ljubo se je moralo zgodili, kakor mi je hudo. Takega psa pa ludi ne dočakam več in... kako mi je bil vdan! Tega ne morem dopovedali... Danes zjulraj mu je skuhala žena še zadnjič, nato pa sem ga peljal Ija na najlepši proslorček nad pečinami. Trikrai sem moral pridvignili puško k licu, lako sla se mi Iresli roki... Ko pa se je vendar zgodilo, se je izlegnil na slrel... čislo malo je še zamigal z repom ... in le malo je še pridvignil glavico ter me pogledal s lako žalostnim pogledom, kakor bi mi hotel še v zadnjem vzdihu očitali: „Tako ravnaš z menoj... z menoj...?”
Nacetu se izprevrže glas, z rokavom si zakrije oči in se obrne v slran, da ne bi opazil Luka debelih kapelj, ki polzita prek brazdalega lica v sivkljalo brado, nato pa jo mahne brzih korakov mimo mlinarja, ne da bi čakal odgovor. Nasproli mu potegne veter, okrog njega zašušlijo mrtvaško pesem veli lisli.
H.	M. V.:
Lov in
I lov i šport, la bratski par, kdo ne bi hotel ju gojili? Enako skoro, a nikdar, da ne bi mogel ju ločiti.
šport.
Rekord — to športu geslo je, besedo to najviše ceni, a lovu nepoznana je, ta zanjo nikdar se ne zmeni.
Za drugim ciljem lov teži,
vse drugo — lepše mu je v mislih,
ker »koliko« mu glavno ni,
»kako« in »kdaj« le sta mu v čislih.
Iz lovskega oprtnika.
Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani priredi tudi letos tekme, za katere objavlja določila na str. 351. Letošnje tekme pomenijo napredek v tej smeri, da so se približale, v kolikor to dopuščajo naše lovske razmere, preizkusnemu redu nemške Zveze društev za preizkušnjo lovskih uporabnostnih psov. Klubova tekemska določila se krijejo popolnoma z omenjenim preizkusnim redom, sprejetim na 18. občem zboru imenovane Zveze dne 27. februarja 1. 1921., izpuščena je le preizkušnja dela pri jelenjadi in srnjadi, dalje šarjenje po gozdu, a delo napram lisici je zamenjano v klubovih dolčilih z delom napram mački, torej samo take izpre-membe, ki jih narekujejo naše današnje lovske razmere.
Klub namerava prirediti eno tekmo v ljubljanski okolici, drugo v bližini proge Maribor—Pragersko—Ptuj, tretjo v zagrebškem okolišu. Tekme se bodo vršile, če se bo prijavilo do določenega roka za vsako tekmo najmanj 6 do tekmovanja upravičenih psov, od katerih morajo nastopiti na dan tekme vsaj 4, sicer odpade tekma. Pse je treba prijaviti do prijavnega roka klubovemu tajništvu (Ljubljana, Sodna ulica 11) s sledečimi podatki: ime psa in številka vpisa v 1RP. Za slučaj, da pes še ni vpisan v jugoslovansko rodovno knjigo, je treba priložiti rodoven list, odnosno verodostojno dokazilo čistokrv-
nosti po očetu ali materi. Psi, katerih lastniki ne izpolnijo teh pogojev, se ne pripuste na noben način k tekmi. Obenem s prijavo je treba poslati prijavnino, ki znaša za psa klubovega člana 15 Din, za takega od nečlana 40 Din. Lovci po poklicu plačajo za pse, ki so njihova last, polovico omenjene prijavnine in jim plača klub železniške vozne stroške za osebo in psa, če so klubovi člani in pripeljejo na tekmo lastnega psa.
Prijavnina, ki je po prijavnem roku dvojna, se ne povrne, tudi če pes ne pride na tekmo.
Razen častnih in posebnih nagrad so določena za vsako tekmo sledeča darila: L 150, II. 100, III. 50 Din.
Klub pričakuje, da se bodo udeležili teh tekem naši lovci v častnem številu. Tekme so vzgojne in poučne, zato jih naj ne zamudi nikdo, ki lovi ali hoče loviti s ptičarjem. Tudi želi klub, da pošljejo lovski najemniki svoje lovce k tekmam, ker se uči vsakdo na živem zgledu bolje kot na mrtvi črki.
Sigurna je doslej tako zvana ljubljanska tekma. Vršila se bode ob vsakem vremenu v lovišču Devica Marija v Polju dne 1. oktobra in ndjbrže tudi naslednji dan, če bi ne bilo mogoče končati preizkušnje v enem dnevu. Lovci se zbero ob pol osmih zjutraj na dvorišču Hribarjeve tovarne pletenin (Zaloška cesta 14) kraj postaje elek-
trične železnice, odkoder odidejo po končani smotri peš v lovišče, kjer je skupno kosilo in po dogovoru tudi večerja.
Sodniki so: dr. Maks Buxbaum (Gra-dec), Viljem Fiirer [Kočevje!, Leopold Haim XWimpassing), Evgen Križaj (Ljub-ljanal.
Prijavni rok za to tekmo je do vštetega 24. septembra.
Za druge tekme še ni dobil klub po-voljnih odgovorov. Ljutomerski lovci so mu stavili na posredovanje odbornice liane dr. Schwarzove svoja lovišča na razpolago, a dokler se ne zgradi železnica Ormož—Ljutomer, je tam tekma vsled prevoznih težav nemogoča. Tudi podružnica Slov. lov. društva v Ptuju je povabila klub, naj priredi tudi letos v ptujski okolici tekmo. Ker pa so se izkazala lani tamkajšnja lovišča kot revna na divjačini, vsled česar je bila tekma znatno otežkočena, se klubov odbor še ni dokončno odločil glede Ptuja. Odgovora iz Zagreba šele pričakujemo. Zato naznani klub čas in kraj teh tekem pozneje, če drugače ne, v dnevnikih.
Avstrijski klub ljubiteljev španijelov,
čigar sedež je v Gradcu, Kirchengasse 13, priredi svojo prvo tekmo španijelov dne 26. avgusta t. 1. v Brnicah pri Gradcu. K tekmi so pripuščeni vsi špa-nijeli. Prijaviti se je treba do 15. avgusta t. 1. Prijavnina znaša 2000, za poklicne lovce 700 avstr. kron. Darila so: I. 15.000, 11. 10.000, III. 5000 avstr, kron.
Tekemska zveza na Dunaju je pripo-znala na predlog Kluba ljubiteljev ptičarjev kot tekemska sodnika za Slovenijo v svojem. dopisu z dne 15. aprila 1922, št. 14, Viljema Fiirerja v Kočevju in Evgena Križaja v Ljubljani.
Klub ljubiteljev ptičarjev naznanja ponovno vsem lastnikom čistokrvnih psic, da morajo naznaniti klubu zaradi poznejšega vpisa legel:
1.	V teku osmih dni po izvršeni sparitvi, kdaj se je sparila psica in s katerim psom. Naznanilu je treba priložiti od
plemenjakovega gospodarja spisano in podpisano oplemenitveno potrdilo.
2.	V teku osmih dni po poleženju število mladičev z označbo spola.
3.	Po oddaji mladičev v osmih dneh, v čigavo last so prešli. Temu naznanilu se mora pridati kratek opis vsakega oddanega mladiča z ozirom na barvo in morebitne telesne posebnosti.
Kdor se ne bo držal teh pogojev, ne sme računati na vpis mladičev v IRP, ko dosežejo 1 leto. Pred to starostjo se ne vpiše noben pes; legla se sprejmejo samo v seznam.
Klub prosi dalje svoje člane, da se posvetujejo z njim pravočasno glede izbere plemenjaka, da si zaredimo res dober rod. Vsa psoslovna pojasnila daje klub članom brezplačno, nečlanom sploh ne odgovarja.
Vpisnina psov v rodovnik je za člane brezplačna, nečlanom se zaračuna [tiskovine in drugo) 10 Din, katere je treba vposlati obenem s prošnjo za vpis. Vpisnina za one pse, katerim se odreče pravica do vpisa, se vrne. Vpišejo se samo psi, ki dokažejo svojo čistokrvnost po očetovi in materini strani. Da se klub ne more ozirati na izgubo teh dokazil, je umevno. Vodstvo rodovnika mora namreč postopati vestno, natančno in brez ozira na levo ali desno in ne sme zatisniti za pomanjkljivosti, nastale vsled lagode naših ljudi, nobenega očesa. K taki la-godi spada tudi dejstvo, da ne javljajo naši lovci klubu izpremembe v posesti vpisanega psa.
Psarno Krim za nemške resaste ptičarje je prijavil Klubu ljubiteljev ptičarjev dr. France Lokar v Ljubljani. Gojil bo s svojo večkrat nagrajeno psico Živo Podjunsko. Morebitni ugovori proti imenu psarne se morajo vložiti pri klubu zaradi vpisa psarne štirinajst dni po tej objavi. Obenem poziva klub tudi ostale lastnike psarn, da jih prijavijo. Neprijavljenih in torej nevpisanih psarn ne bo pripoznal klub. Vpis se izvrši za klubove člane brezplačno, za nečlane znaša vpisnina 10 Din.
Nakup mladih psov. Splošni pohlep po denarju je povzročil ludi pri pso-rejcih neko nereelnost. Vsakdo skuša oddati mladiče čim prej in čim dražje, kajti nikdo nima tako polnega žepa, da bi se branil denarja, in čim dalje hrani ob sedanji draginji mleka mladiče, tem večjo izgubo ima, ker ne marajo delati naši kupci psov v ceni razlike med šest- in osem- do desetiedenskimi mladiči. To je pa v veliko škodo telesnega razvoja mladega pasjega zaroda, ki se s šestimi tedni še ni dovolj navadil na samostojno hranjenje in tudi še ni zanj v tej dobi dovolj trden. Posledica so mršava telesca, zaostajajoča v rasti. Zlasti bi ne smeli oddati šest-tedenskih mladičev na dolgo vožnjo, ki mora izstradati na materino mleko navajene mladičke, da se jih prime potem kaj rado mehkokostje. Najbolje je, da odvzamemo kupljene psičke od matere z osmimi do desetimi tedni. Ako jih odpošljemo po železnici, jih oddajmo v zabojih s preluknjanim dnom ali s takim iz letvic, da ne leži pes na mokrem in blatnem, ter mu dajmo v zaboj nekaj hrane.
Zadnji čas dohajajo vprašanja, koliko naj znaša oplemenina. Na to odgovarjam, da se daje med vsem psoslovnim svetom za oplemenino lastniku plemenjaka en mladič, če se ne dogovorita lastnika psice in psa za denarno oplemenino. Zahteva po dveh ali več mladičih za oplemenino ni nikjer v pso-rejnih krogih v navadi in jo moramo smatrati na vsak način za pretirano in lovsko nedostojno. Denarna oplemenina odgovarja vrednosti enega mladiča.
Mednarodna razstava psov se je vršila v Gradcu 8. in 9. julija i. 1. Iz Slovenije se je je udeležil s psi dr. Ivan Lovrenčič. Razstavil je štiri resaste istri-janske brake, od katerih so dobili Branko I. darilo in champijonat (ocena: izvrstno), Barin II. darilo (ocena: prav dobro), Braka I. darilo (ocena: prav dobro), Bistra 11. darilo (ocena: prav dobro). Brake, katerih je bilo v vsem samo 8, je sodil I. Gruber iz Linča.
Odborove seje. IX. seja 28. julija t. 1. Poročili tajnika in blagajnika se odobrita. Predsednik poroča o dvornem lovišču na Bledu. Bila sta dva načrta, naš, ki je že znan, in drugi, ki gre za tem, da se obdrži samo Krma s središčem Suvobor na Bledu. Dvor se je že dokončno odločil za drugi načrt, kar je tudi minister Hribar potrdil. Vsled tega ni smatral predsednik za potrebno, odposlati sklenjeno odposlanstvo. Dr. Souvan in inž. Ružič izrazita obžalovanje nad tem, da se ni uresničil načrt SLD. Slednji izraža bojazen, da je temu v prvi vrsti kriva nepopolnost obvestil in tudi pretirana zahteva soseske Češnjica. Sicer se z izjavo predsednika zadovoljita. — Predsednik poroča, da nam je naklonilo ravnateljstvo šum v Ljubljani z dovolitvijo ministrstva šum in rudnikov iz deželnega lovskega zaklada, kamor se stekajo izkupički za lovske karte in lovske globe, podporo za Lovca v znesku 25.000 Din. Predsednik se v imenu društva najtopleje zahvali. Sklene se pismena zahvala kr. ravnateljstvu šum in posebno tudi nadsv. inž. Sivcu. — Urednik prof. dr. Lokar je poslal spis univ. doc. dr. Robida »O kačah in kačjem strupu«, ki bi izšel po natisu v Lovcu kot posebna knjižica. Dr. Lokar spis priporoča, predsedniku se pa zdi, da to ne spada prav v Lovca. Spis se odstopi dr. Bevku v proučitev. Če je nakupa vreden, se prevzame. — Predsednik poroča o raznih pritožbah. Pritožba glede lova v Trebnjem se v izvlečku predloži okrajnemu glavarstvu v Novem mestu. — Pooblasti se predsednika, da odgovori v zadevi vprašanja obmejnih lovišč. — Glede odstrela jelenov na Lamezano-vem veleposestvu v Kokri je sporočilo ravnateljstvo šum, da so bile informacije SLD deloma napačne. V tem lovišču je še po uradnem poročilu 60—80 jelenov. Košute-jalovke delajo škodo na gozdnih kulturah. Vsled tega je nameravalo gozdnopolitično oblastvo ukazati zmeren odstre! jelenov, čemur pa okrožni agrarni urad v Ljubljani ni pri-
Lovec 1922.
^ 369
trdil. Poseben ukaz torej sploh ni bil izdan. To se naznani tudi pooblaščencu posestnice, Primožiču'v Kokri, ki je v tej zadevi prosil zaščite. — V zadevi pritožbe lovske družbe Sokol (lovišče Št. Vid) se sklene, vztrajati na svoje-časnem sklepu društva. Dovoliti se sme z ozirom na velikost ploskve sozakup le petim članom te družbe. — Prepis lovišča Vrhnika (še 8.555 ha) na desetčlanski Lovski klub na Vrhniki se vzame na znanje. — Okrajnemu glavarstvu v Radovljici se odgovori, da ni umestno vsled težkega nadzorstva in velike razprostranjenosti napada dati posebnega dovoljenja za odstrel po nosnem obadu napadenih srn. Na prošnjo nam je izdelal univ. prof. dr. G. Fuchs, ki je spe-cijalist-entomolog, znanstveno študijo o tem za Lovca, ki jo posebno priporočamo. — Poročilo o seji odbora Gorenjske podružnice v Radovljici z dne 6. VII. t. 1. se odobri. Glede odstrela napadenih srn velja že rečeno. Lovska prireditev na Jesenicah se odobruje, društvo prosi le za pravočasno obvestilo. — Pojasnilo delegacije ministrstva financ, katerega prepis nam je poslalo ravnateljstvo šum, da ni treba vlog, ki jih napravijo zasebniki ali korporacije in društva na državna oblasiva in urade ter vsebujejo le opozoritve, prošnje itd. za zaščito javnih interesov lovstva in šumarsiva, kolkovati po taksnem zakonu, se vzame na znanje. Obenem se sklene opozoriti člane enkrat za vselej, da bo posredovalo društvo odslej, ozir. sprovajalo prošnje v njihovem zasebnem interesu le, če priložijo takim vlogam potrebne državne kolke. Tudi za odgovore, ki jih želijo po pošti, je treba priložiti poštne znamke. — Razpis ministra Rafajloviča, ki gre za tem, da oživi odgovornost poklicnih javnih činiteljev za zaščito lova in pobijanje krivolovstva, se priporoča v objavo.
Inž. Ružič.
Glavna skupščina Jugoslovanskega šumarskega udruženja. V dneh 8. sept. in prihodnjih t. 1. se bo vršila v Beogradu toletna .glavna skupščina J. S. U. z
naslednjim dnevnim redom: 1. poročilo upravnega in nadzorstvenega odbora; 2. podelitev odrešnice upravnemu in nadzorstvenemu odboru; 3. volitve novega upravnega in nadzorstvenega odbora; 4. poročila delovnih odsekov, razpravljanje in sklepanje; 5. proračun;
6.	izprememba pravil in poslovnika;
7.	slučajnosti. — Dan pred glavno
skupščino, to je dne 7. septembra ob 9. uri predpoldne, se Do vršila seja upravnega odbora in izvršila sestava delovnih odsekov. Člani odbora in odsekov se opozarjajo, da morajo prispeli v Belgrad že 6. zvečer, oziroma 7. zjutraj. Po končanem zborovanju se nameravata dva izleta, eden po Donavi do meje, drugi v notranjost Srbije. Za popust na železnici in za stanovanja se bo poskrbelo. Številna udeležba je potrebna.	R.
Pomembna odborova seja Jugoslovanskega šumarskega udruženja. V dneh 20,—25. julija i. L se je vršila VI. redna seja odbora J. Š. U. v Sarajevu. Seja je imela značaj ankete, na katero so bili odposlani izvedenci ministrstva šum in rudnikov ter predstojnik šumarskega odseka v Zagrebu. Razprav so se udeležili tudi uradniki ravnateljstva Šum v Sarajevu. Iz Slovenije so se seje udeležili odborniki inž. Ružič, F. Lang, J. Goederer, A. Rihteršič.
Najpomembnejša točka dnevnega reda je bila odločitev stališča J. Š. U. napram razlastitvi velikih šumskih' so-jemov, t. j. napram agrarni reformi glede gozdarstva. Po dolgotrajnem, temeljitem obravnavanju je bila sestavljena in sprejeta obširna resolucija kot odgovor na vprašanja, ki jih je postavila svoje-časno anketa J., 5. U. (gl. Šumarski List 1922, str. 181). Predvsem se je ugotovilo, da se ne more tolmačiti člen 41., točka 1. državne ustave splošno, ukazovalno, temveč fakultativno, to je, da se mora izvršiti razlastitev velikih šumskih celot le tam, kjer in v kolikor to zahtevajo gospodarske potrebe naroda, izražene v gorivu, stavbnem lesu in paši. Narodno - političnih in obrambnih
razlogov ne upošteva resolucija, ker pri tem ne odločajo strokovni, temveč le interesi naroda in države. Razlastitev se mora izvršiti načelno v prid države; v prid samouprave pa le tam, kjer in v kolikor so proizvodne ploskve šumskih občin premajhne za kritje upravičenih potreb prebivalstva. Šume na absolutnih šumskih tleh, zaščitne in prepovedne šume se smejo razsvojiti le v prid države. Šume, ki so last industrijskih podjetij in služijo takim, se smejo razsvojiti le tedaj, če in v kolikor se potrebe okoliškega prebivalstva ne morejo pokriti na kakšenkoli drug način. Pri razlastitvi se mora postopati na način razvoja ter imeti vedno pred očmi končni cilj: povzdigo pridelovanja in splošnega blagostanja. Dokler ne bo razlastitev končana, so lastniki šum dolžni, zadoščati dejanskim potrebam okoliškega prebivalstva glede gradbenega in ogrevnega lesa ter paše v okviru veljavnih zakonov, in sicer po prosti prodaji.
Razlastitev določajo in izvršujejo posebna sodišča, katerih ustanovitev resolucija natančno določa. O vprašanju pravične odškodnine je dobil končno večino glasov predlog Zagrebčanov, (za tla čisti kat. donos, za les cenitev po odškodninskih cenikihl, medtem ko je bil predlog Ljubljančanov (s tekočo obrestno mero kapitalizirana povprečna čista renta, plačilo Va takoj, ostalo v amort. obrokih) sprejet le kot manj-šinjski predlog. Oba predloga pa temeljita na predvojnih cenah in na zlati valuti.
Potem so prišli na razpravo od posebnega odseka ministrstva šum in rudnikov že izdelani odlomki načrta splošnega zakona o šumah. Soglasno se je ugotovilo, da se ne morejo sestavljati tako važni in dalekosežni zakoni na brzo roko in le po uradnikih, ki se slučajno nahajajo pri ministrstvu, posebno če morajo ti vršiti istočasno tudi vse tekoče posle. Odbor je določil med člani udruženja posebne strokovnjake ter pravnike iz vseh delov države in je
naprosil ministrstvo, da se poveri tern izdelava zakona o šumah. Iz Slovenije sta bila določena vladni tajnik dr. D. Trstenjak in inž. Ružič.
Nadalje se je obravnavalo o izdelavi železniških pragov ter se je sklenila vloga, s katero se opozori ministrstvo šum in rudnikov na ogromno škodo, ki jo trpi država s prehitro izdelavo pragov iz takšne hrastovine, ki je pripravna za veliko dragocenejše izdelke. Železniški pragi naj bi se izdelovali poglavitno iz bukovine, ki je je dovolj in ki je prepojena še trpežnejša kot hrast. Za prepojitev bi bilo treba napraviti še dva zavoda, kakor je eden v Kraševcu, kar bi zadostovalo za domačo potrebo. Če bi se tudi ne dale izpeljati potrebne naprave na račun reparacij, se bi izplačala s prihrankom vrednosti že v par letih popolnoma celotna naprava takšnih zavodov.
Obravnavalo se je nadalje o izobrazbi pomožnega šumarsko - tehničnega osebja, o carinah in železniških ce-novnikih, o uredbi izrabe državnih šum v lastni upravi, o železniških vožnjah nadzorstvenega in upravnega državnega šumarskega osebja in dr. Vsa ta vprašanja so se izročila posameznim stalnim delovnim odsekom z nalogo, da jih prouče in da pripravijo točne predloge za obči zbor udruženja ki se bo vršil dne 8. septembra t. 1. v Beogradu. Na zboru se bo po poročilu, ki ga mora izdelati odsek za promet, trgovino in industrijo (preds. g. Lenarčič st.), razpravljalo tudi o železniškem načrtu države.
Po končanem zborovanju so si ogledali zborovalci Sarajevo in okolico, potem veliko parno žago družbe Fel-trinelli v Svetinah (8 polnojarmenikov) ter končno krasne in veličastne naprave prekapanja v Tesliču, ki so največje in najmodernejše na celini, dalje velikanske državne šume tega kraja. Tovarna, ki je bila po preobratu nacijo-nalizirana, oziroma podržavljena, ima 70 spojenih peči in predela lahko do 200.000 m3 bukovine na leto v ogle, iz»
koriščajoč vse mnogobrojne in dragocene proizvode suhega prekapa lesa do najvišje popolnosti. Največji del proizvodov se izvaža v inozemstvo, ker presega pridelek potrebo tuzem-stva. Pri Tesliču se nahaja tudi največja naša moderna trušnjača gozdnega semenja, ki more izdelati na leto do 8000 kg različnega iglastega semenja, kolikor približno iznaša sedanja potreba naše države. Gozdovi, katerih sestavni del sta tudi omenjena trušnjača in tovarna, obsegajo v tej šumski upravi približno 75.000 ha in se izkoriščajo po načrtu. Šume in vse naprave so zvezane s posebno šumsko železnico. Velik del šume se izkorišča šele prvikrat. Tamkajšnji oskrbnik nam je na splošno občudovanje tega bogastva povedal, da je merila najvišja smreka, ki jo je posekal v Bosni, 67 m višine in čez 30 m3 lesa.	Inž. Ružič,
Odbor za pokončevanje roparic se je ustanovil v Črnomlju pri zadnji seji tamošnjega lovskega kluba. Ta prepotrebni korak je bil vsled velikega števila roparic nujno potreben, saj ni lovec tisti, ki vrže v jeseni puško preko ram in jo odloži spomladi, želeč ji počitka. Tudi v ostalem času ima veliko dela. Ako gre le malo naokoli, vidi pretkano vrano, ki je pravkar odjadrala s svojim plenom v smrečje. S hrasta preži kragulj na raco, ki uči mlade iskati hrane. Iz vasi se začuje krik: »Haj, haj, haj!« in že blisne spretno v loku drugi krivokljun. Tam vidiš mačko, ki se plazi potuhnjeno po razoru, da iztakne dremajočega zajčka. Zvita lisica tudi pridno skrbi za mladež, ki se solnči, igra in valja po perju in kosteh pred lisičino. Daleč naokoli pobere vse, kar ji pride pod zobe. Komaj se je zdanilo, odžene pastirček živino na pašo. Z njim skaklja veselo Črt. Kakor bi trenil, obstane, zamaje z repkom, pa jo ulije v ložo, kjer se začne razlegati hov, hov. Dolgouhec je srečno odnesel pete. Samo za mladiče ga malo skrbi. Lovec, ki je odšel zjutraj na izprehod s puško na rami, ve precej, da mora
podpisati račun. In v poletno jutro jekne strel ter konča življenje Črta, zatiralca zajčjega zaroda.
Tudi gnezdom raznovrstnih škodljivih ptic ne smemo prizanašati, ker zmanjšamo z njihovim razdiranjem najlaže rod krilatih roparic. A. Čebular.
Naši lovski čuvaji se ob letošnji Petelinji rastitvi niso povsod obnesli. Nekateri imajo še tako malo smisla za pravo izvrševanje lova, da so priporočali neizkušenim lovcem-zaeeinikom odstrel nepojočega, t. j. mirno sedečega petelina. Lovskemu abecedarju ne zamerim toliko, da se je dal premotiti in je sprožil na nemega petelina ter se spravil tako ob ves užitek petelinjega lova, katerega slast bo občutil morda kako lepo jutro prihodnjega leta, če se bo pustil voditi od pravih lovcev, pač pa bi morali plačati omenjeni lovski čuvaji svoj pohlep po strelnini z brezobzirno odpustitvijo iz službe, Le na ta način smemo upati, da prodre pristno-lovsko čuvstvovanje in pojmovanje povsod v naših vrstah. Lovci-začetniki bi morali priti v prvi vrsti v roke lovsko zanesljivih voditeljev. Peljali naj bi jih najprej poslušat v gred, da bi se spo-. znali s petelinom v času, ko prihaja v gred. Drugo jutro pa naj bi poizkušali z naskokom petelina. Tudi ni prav, če odstreljujemo mladice Itako zovejo gorenjski lovci petelina in kokoš lanskega leta). Kolikor toliko petelinov vajeno oko loči lahko med mladičem in starejšim petelinom. Čuvanje mladičev nam bodi ena prvih skrbi tudi pri rušnikih.
Sramota. Dobil sem poročilo, da so padle ponekod ob priliki letošnjega za-laza srnjakov srne-matere. Kdor ustreli ob pol šestih zjutraj pri nemeglenem jutru kozličarico in ubije tako nebogljenim mladičem varuhinjo, ne zasluži drugega, kot da se naznani brezobzirno pristojnemu političnemu oblastvu, kjer naj prejme plačilo za svojo strelo-jarost. Taka naznanila ne bi bile ne vedno častne ovadbe, ampak izpričevalo, da je zakupnik lova drugačen lovec kot njegov gost in da ne mara
kriti gostove mrharije s svojim imenom. Značilno je, da so ti žalostni strelci bas oni junaki, ki so pobijali na lanskih bra-kadah pod varstvom zakona stoječe srnjačke in srnice. Zato brez obzira z njimi na sramotni oder slovenske lovske javnosti!
Lovska latinščina. Zadnji čas sem imel parkrat priliko slišati, kake goro-stasne stvari o lovu in živalih so pripovedovali naši »lovci« ljudem, ki so se hoteli poučiti o tem predmetu. Ukaželj-nega človeka vedoma samo zaradi lastne zabave varati, gotovo ni lepo za nikogar, najmanj pa za lovca, ki bi moral gledati, da si pridobi treznih prijateljev in tovarišev. Nekoliko lovske latinščine v lovski družbi pri čaši vina, kadar narašča dobra volja in ž njo želja po samohvali (človeško je, da se sam hvališ, če te nočejo drugi!!, ne bo nikdo zameril, v nelovski družbi pa ni na mestu kot nobena laž, dasi je baš tu najbolj hvaležna. Vsakdo si naj bo v svesti, da so najboljši latinci po navadi najslabši lovci.
Hitrost zajca. Neki strojevodja je sporočil sledeči dogodek: pred nekaj dnevi sem vozil tovoren vlak. Bila je zelo temna noč. Naenkrat se prikaže v svetlobnem stožcu stroja zajec in začne teči za stavo s strojem. Kilometrski števec je kazal 45 km. Zajec, ki je bil nekako 10 korakov naprej, je hrabro ubiral pot prilično 6 km, nakar je začela njegova hitrost vidoma pojemati. Razdalja med strojem in njim se je manjšala in v naslednjem trenutku so ga zdrobila kolesa.
O streljanju lisic poleti. Na Janeza Nfepomuka dan sem šel opazovat kanje na gnezdu. Vzel sem s seboj psico, vedno jo na verižici vodeč, in dvocevno flobertovko, ko nisem imel namena streljati. Usedel sem se malo proč od drevesa z gnezdom. Psica je ležala ob meni. Bilo je vroče, vprav zagatno, skoro bi bil — zadremal. Egica postane nemirna, dvigne glavo in ušesi in me na ta način opozori. Opazujem v smeri, kamor gleda, kar vidim, da se gosto
borovničevje premika. Pritajeno se pokaže — lisica. Ne len, dvignem flobertovko, pomerim in pošljem kroglico lisici v pozdrav. Udar kroglice — votel zvok, priča, da sem zadel. Greva na strel in Egica me privezana vleče po sledu do grmovja in goščine ter vanjo. Tu poskoči naprej in že bolestno zacvili. Lisica jo je bila zagrabila za nogo. Z brzim strelom na lisico jo rešim. Bil je star lisjak, grde zunanjosti, dlaka mu je odpadala in drugi dan sem bil bolan. Dobil sem od lisjaka v zahvalo in povračilo po rokah garje. Četudi je plen brez vrednosti in »grde« zunanjosti, mi je donesel uspeh vendar nepopisen užitek. Da bi še lisice čuval poleti, to je le preveč huda zahteva od lovca! Ne cepimo sami dlake, vsak naj po svoje »neguje«, kar je vobče škodljivega.
Višnjan.
Srnji nosni obad. Nekoč sem govoril o tem uničevalcu srnjadi s pokojnim kamniškim Koširjem. Pravil mi je, da mu je pretil uničiti obad vse srne v enem delu lovišča kamniške Meščanske korporacije, kjer je izvrševal sam lov. Poskusil je zoper to nesrečo vsa mogoča sredstva, a pomagalo m nič. Končno se je odločil za korenit odstrel vseh okuženih srn s pomočjo bra-kad. To je pomagalo. Nosni obad se ni pojavil več. Ko sem mu pripomnil v šali, da se tudi srne niso več pojavile, mi je odgovoril: »Nasprotno! Zdaj imam lepo število, in to prav močnih srn, da imam res veselje ž njimi.« Tako se. je izkazalo pri nas že v praksi, kar nasvetuje strokovnjak dr. Gilbert Fuchs v svojem članku na str. 324.
Divji maček v laškem okraju. Dne
17. novembra L 1921. sem priredil bra-kado na zajce proti Sv. Jederti pri Laškem. Bilo je lepo jesensko jutro, ko smo korakali od Savinje navzgor pri vasi Selce na mal grič, raz katerega so razkrajali topli solnčni žarki gosto meglo. Na robu smo obstali, da se oddahnemo, kar pokaže dr. P. na nekaj sivega, ki je čepelo nepremično kakih 120 korakov niže pod nami na od solnca
obsevanem travniku. »Zajec je,« pravi, Žorž pa trdi, da je mejnik. Da se naredi konec prerekanju, sname Žorž puško, hoteč jo nabasati. V tem hipu pa že oživi kamen ter se potegne v dolgih skokih proti gozdu, kjer se odtegne našemu pogledu krasen divji maček. Za zasledovanje ni bilo časa, ker se nam je mudilo na stojišča. Komaj pa spustijo brakirji pse, že zavpijejo in priženejo mimo Matka, ki se je nahajal niže v megli, lisico, po kateri ureže Matko. In glej ga zlomka! Lisica se vzpne v bukev in je mahoma na veji sredi bukve, odkoder jo vrže drugi strel na tla. Matko in psi hitijo pobirat in najdejo lepega divjega mačka, ki pa ni tehtal 25 kg, kakor oni bukovški, pač pa 9 kg. V tem lovišču nismo dobili prejšnje leto nobenega zajca, lani pa enega. V sosednji Kojzici pa je še decembra 1. 1921. opazovala neka ženica tri divje mačke, ki so se hodili ogrevat na neko skalo. Tudi tam so zajci popolnoma iztrebljeni.	—o—
Njivsko gos, kakor jo opisuje na str. 205. letošnjega Lovca A. Godec, sem ustrelil tudi jaz dne 5. februarja t. 1. v Trbovljah v bližini mlina, ki je bil ta čas še last trboveljske občine. S tovarišem sva šla zgodaj zjutraj omenjenega dne gledat za lisicami, a na žalost nisva imela sreče. Sneg, katerega je ležalo že itak v obilici na zemlji, je padal kakor za stavo z neba. Potoki so bili malodane vsi zamrzli. Ko sva se vračala čez travnik proti domu, sva bila oba s tovarišem slabe volje. Naenkrat pride tovarišu na misel, da bi šla nad race, češ da je vreme za ta lov jako ugodno. Tovariš še ni prav dobro tega izgovoril, že se vzdigne divja gos iz potoka pred nama in frči ob potoku nizdol. Dolgo je nisva mogla zasledovati z očmi radi slabega vremena. Za strel nisva bila pripravljena, temveč sva imela prazne puške. Počasi sva se pomikala proti smeri, v katero je odletela gos. Ko prideva do mesta, kjer se je po najinem mnenju usedla, je ni bilo nikjer. Vprašajoč sva
se pogledala drug drugega. Mahnila sva jo dalje in skoro zapazila skozi bičevje, kako je stala v vodi pod tamkajšnjim malim slapom in se plaho ozirala okoli sebe.
Posrečilo se mi je, priplaziti se ji v bližino na 35 korakov, da sem jo mogel docela videti. Po strelu je udarila gos parkrat s perutmi po vodi, nakar je končala življenje. Fr. Kozinc.
Šest mrzlih dni in noči v pečinah.
Neki četrtek po letošnjem novem letu smo se zbrali k zadnji zajčji brakadi v Gaju pri Sv. Jederti. Preden smo prišli na stojišča, je potegnil ledeni krivec in droben, ostro bodeč sneg je začel tako gosto padati, da nisi videl na 30 korakov. V gosti smrečini so zagnaii psi in dobro sem razločil glas svojega resastega istrijana Tarasa in njegovega tovariša Špijona. Gnala sta proti Golicam, kjer so se glasovi porazgubili.. Lovili smo naprej ter se končno po ločitvi brakirjev vračali črez Hrastnik v Laško. Zadnji pogon je bil tako prijazen, da ga bomo pozabili šele, ko doživimo prihodnjega lepšega. Tarasa in Špijona pa še drugi dan ni bilo in tudi v soboto ne. V nedeljo dam oklicati pri cerkvi in razglasiti po vsem okraju, da sta se mi izgubila. Kmalu po maši dobim obvestilo, da slišijo kmetje v Rečici zavijanje psov visoko v goliških pečinah. Brž puško na ramo in hajdi na Golice! Spremljala sta me kmet, ki mi je prinesel vest, in pa moj drugi brak. Dospevši do kmetovega doma, sem zaklical v goro in res se mi je odzval z glasnim zavijanjem Taras visoko v pečinah. Odpravila sva se v smeri, odkoder se je slišalo zavijanje, potem ko sem oddal še strel, da sem naznanil psu bližajočo se pomoč. Snega — padal je od četrtka z malimi presledki — je bilo do kolena, zemlja zmrzla in hrib strm, da sva se pomikala naprej z največjo težavo in s pomočjo močnega krampa, ki sva ga podajala drug drugemu. Pod steno, kjer sva domnevala psa, je zagnal moj drugi brak srnjaka, kar sem smatral
za rešitev Tarasa, češ da ne bo vzdržal na skali in se osmelil za skok v še tako globočino. Pa le glasno zavijanje je odmevalo s stene, visoke kakih 60 m in popolnoma navpične. Kmeta sem napotil okrog stene spodaj, jaz pa sem lezel na vrh, kjer sem ugotovil, da je Taras 30 m pod menoj na nedostopnem mestu. Kmet pa je ugotovil nasprotno ter prišel čez kako uro za menoj, češ pes je bil 30 m nad njim in ni mogoče do njega. Trobil sem, klical, pa le milo ječanje sestradanega in prezeblega psa mi je bilo odgovor.
5	solzami v očeh sem zapustil kraj in podala sva se črez Malo Španijo v vas Golice, kamor sva prispela vsa izmučena že v mraku. Našel sem tam našega lovca Komarka, ki je prišel iskat psa od druge strani. Naročil sem mu, naj pripravi za naslednji dan novo ekspedicijo 5 mož z lestvami in vrvmi, kar je izvršil. Tudi ta rešilni poizkus je ostal brezuspešen. Z nasprotne stene so ugledali Špijona, ko je, nahajajoč se na ozkem parobku sredi visoke stene, dvignil glavo. V mnenju, da je nemogoče do psov, je neki lovski čuvaj ustrelil tjakaj, da se psom skrajšajo muke. Špijonova glava je izginila in cviljenje je potihnilo. Malo tolažilna je bila ta vest zame. V torek pa so culi zopet pse zavijati in zopet so šli štirje možje na Golice. Prišli so nazaj brez psov. V sredo sem poslal novo pomoč:
6	mož, med njimi bivši dimnikar Št., dober in čvrst lovec. In res, zvečer mi je pripeljal Tarasa, ki me je obskako-val do vrh glave, suh, da so sklepi šklopotali. Št. je pripovedoval, da so ga spustiti 25 m na vrvi privezanega raz steno. Tam je našel oba psa na malem prostorčku; grmičevje okrog njiju je bilo zgrizeno, prst razkopana — to jima je bilo za hrano. Privezal ju ie na drugo vrv, nakar so jih potegnili navzgor. Špijon je mahnil naravnost domov, Taras pa ni mogel. Taras je bil drag, ko sem ga kupil, še enkrat toliko me je stala njegova rešitev, pa vendar sem ga bil vesel. Na svoji
ostrosti kot brak pa ni izgubil ničesar — leta ga bodo ukrotila kakor njegovega gospodarja.	—o—
Kako dolgo živita pes in lisica brez hrane. Na gradu Brinje pri Grosupljem je zaprl Valentinčič nevede svojega psa neko nedeljo v klet in odšel, ne da bi vedel, kje se mu je zataknil pes. Ko je prišel prihodnjo nedeljo zopet na grad v klet, je našel v njej na svoje veliko začudenje psa, ki je še malo živel. Dal mu je hitro jesti in piti, nakar je pes kmalu poginil. Brez jedi in pijače je torej živel 8 dni, pa bi morda še dalje, da mu ni dal gospodar prenaglo in preveč jesti in piti. Od gladu in žeje onemoglim psom je treba namreč polagoma pomagati k moči: žličica mleka, čez uro dve žlici itd. Vsaj par dni je treba na ta način previdno stopnjevati množino lahke hrane, da pride pes k sebi.
Lovec Tomažič na Pijavi gorici pa je nastavil pah pred luknjo, v katero mu je nagnal brak malo prej lisico. Hodil je dva tedna zaman pred luknjo, šele štirinajsti dan je našel v pahu ¡zglajeno lisico, kateri pa je bilo načeto drobovje in zadnji del, dokaz, da je še neka roparica v luknji. Zato je vzel lisico, pah pa pustil nastavljen. Šestnajsti dan za tem je našel v njem lisjaka. Ta je bil torej zaužil v tridesetih dneh samo kos svoje sorodnice in šele trideseti dan je bil glad jačji kot lisjakova previdnost.
Cene kož divjačine. Lipska »Kürschner Zeitung« z dne 25. junija t. 1. navaja sledeče cene: vidra 2500—3000, kuna belica 1800—3000, kuna zlatica 3000-3500, lisica 500-1300, dehor 350 do 600, jazbec 150—300, zimski zajec 50—70, letni 15, podlasica 70—160, srna 35 —65 mark.
Ribarska mreža.
Naredba pokrajinskega namestnika za Slovenijo glede določitve varstvene dobe in najmanjše dopustne mere rib.
Na podlagi §§ 54. in 64. kranj. rib. zakona z dne 18. avgusta 1888., dež. zak. št. 16 iz 1. 1890., odnosno §§ 1. in 14. zak. z dne 2. septembra 1882., štaj. dež. zak. št. 11 iz 1. 1883. in §§ 1. in 12. zak. z dne 2. marca 1882., kor. dež. zak. št. 17 se po zaslišanju kranj. rib. odbora in strokovnih društev odreja sledeče:
Čl. 1. V doli označeni dobi se radi drstenja ne smejo niti loviti niti prodajati niti kupovati sledeče ribe:
1.	sulec tsalmo huchot vobče od 1. marca do 31. maja, v Krki od 15. februarja do 31. maja;
2.	vsa postrvja plemena, ki se drste pozimi, od 1. oktobra do 15. marca;
3.	lipan (thymallus vulgaris) od 1. marca do 30. aprila;
4.	šarena postrv (trutta irideat od 1. marca do 30. aprila;
5.	kečiga (acipenser Ruthenust od 1. aprila do 30. junija;
6.	plemeniti raki, jelševci: samci od 1. nov. do 31. jan.; samice vse leto.
Dan pričetka in konca prepovedi se vračuna v varstveno dobo.
Čl. 2. Ribe, ki nimajo spodaj označene predpisane mere, se ne smejo niti loviti niti prodajati niti kupovati. Predpisana mera znaša za: sulca 70, lipajna 30, potočno postrv 24, šareno postrv 24, jezersko postrv 30, podlesta 30, platnico 30, mreno 30, soma 50, kečigo 30, ščuko 30, plemenitega raka (jelševca) 12 cm.
Ribe se merijo z vso glavo do konca repne plavuti, raki pa od osti na čelu do konca repa.
Čl. 3. Pokrajinska uprava sme na prošnjo ribarskega upravičenca po zaslišanju ribarskega okrajnega odbora ali strokovnega društva dovoliti za posamezna lovišča ali njihove dele lov sulca izpod mere, označene v čl. 2. Ta izjema velja za manjše vode, kjer so postrvi in lipani v pretežni večini.
V vodah, kjer običajno ne zrastejo postrvi mnogo prek 20 cm, lipani pa ne
mnogo prek 25 cm, sme pokrajinska uprava na prošnjo ribarskega upravičenca po zaslišanju ribarskega okrajnega odbora ali strokovnega društva znižati predpisano mero za postrvi na 20 cm in za lipane na 25 cm.
Čl. 4. Ta naredba velja za območje pokrajinske uprave za Slovenijo. Z nio se ukinjajo določila čl. II. in VII. nared-be bivšega deželnega predsednika za Kranjsko z dne 9. junija 1890, dež. zak. št. 17, čl. I., II., VI., naredbe namestnika za bivšo Štajersko z dne 9. junija 1883., dež. zak. št. 12, § 8., naredbe bivše koroške deželne vlade z dne 22. novembra 1882, dež. zak. št. 18 in § 1. naredbe bivše koroške deželne vlade z dne 3. februarja 1885, dež. zak. šl 6 in tozadevnih naknadnih odredeb, v kolikor so v nasprotju s to naredbo.
Čl. 5. Naredba zadobi veljavo s 5. avgustom 1922 [Uradni list št. 82, naredba št. 2591.
Mala oznanila.
Naprodaj je Leda Kauffungen, IRP 6 B, rjavosivo progasta nemška kraiko-dlakarica, poležena 2. januarja 1921. Psica je popolnoma dresirana in je dobila na ljubljanski mednarodni razstavi psov nadomestno nagrado. Cena po dogovoru. France Urbanc, veletrgovec, Ljubljana.
Poceni prodam prav lepo jelenje rogovje. B. Šivic, Ljubljana, Resljeva cesta 22.
Trimesečne nemške doge s pristriženimi uhlji, progaste, rjave, sivo in belo pisane, iz krasne matere po očetu Moroju [odlikovan na ljubljanski mednarodni razstavi z II. darilom!, proda Jakil, Zagreb, Mlinarska 17.
Proda se dvocevna lankasterka, kal. 16, tvrdke Pieper, cevi iz damasta, Scofov zaklep. Ogleda se lahko dnevno med 12, —13. uro. Kje, pove uprav-ništvo »Lovca«.
Fr. Bračun:
Srna.	{Konec.)
7. Pri Zagorcu.
V senci košate lipe za lično Zagorčevo gostilno v Brezovici je risal dr. Srnogoj Bregarju in nadučitelju Hojniku v živih barvah prizore, ki jih je bil doživel predpoldne, ter jima je v gladki govorici naslikal poslednja dejanja »tolovaja Malaja«. Posebno pohvalno je omenjal mož mirno in preudarno delo Bregarjevega jazbečarja, ko sta iskala žrtev.
»Danes je Pik res kolikor toliko zanesljiv v tej stroki,« meni vedrih lic nadlogar, ko konča dr. Srnogoj pripovedovanje, »ter ne pusti lovca tako kmalu na cedilu. Toda obilo truda in angelskega potrpljenja je treba, preden moremo rabiti trmastega psa za lov. Res pa je, da ima lovec na brezhibnem delovanju štirinožnega pomočnika skoro isto veselje kakor na napetih trenutkih pred strelom in ga navdaja to delo z istim zadovoljstvom, kakor ga ustvarja zavest, da je dobro zadel. Brez dvoma pa je in ostane iskanje divjačine po strelu eno izmed najvažnejših poglavij, ki ga mora dobro poznati pravi lovec. Težko ranjena divjačina se muči včasih dneve in tedne ter pogine žalostno kje na samem v škodo neskusenemu, nepazljivemu ali dostikrat tudi lenemu lovcu. Ako bi se ne bal, da bi vaju dolgočasil, bi vama podal rade volje nekoliko migljajev iz lastnih skušenj, ki vama bodo ob priliki morda dobrodošli.«
»Kar nadaljujte! Jaz za svojo osebo poslušam tudi v krčmi stokrat rajši poučne pomenke ko plehko lovsko latinščino brez jedra,« vzklikne dr. Srnogoj in tudi nadučitelj ne oporeka. Sivo-bradec pa se pokrepča z izdatnim požirkom ter začne:
i.ovec, 1922
5» 377
»Glavni pogoj, ki vpliva v veliki meri na uspeh lova, je, da določimo, ali smo zadeli in kam smo zadeli žival, ki ni obležala na mestu. Zato je treba lovcu mirne krvi in mora imeti znaten dar opazovanja. Da bode razmoirivanje kolikor mogoče kratko in pregledno, razvrstim pojave, ki jih zaznamujemo s skupnim imenom .iskanje nasireljene divjačine1 v tri razvojne stopnje ter podam najprej okolnosti, ki jih mora določiti lovec s svojega vsakokratnega stojišča.
Predvsem si mora zapomniti mesto, kjer stoji divjačina ob času strela. V ta namen si poišče v oporo nepremične, posebno očitne predmete v bližini živali, kakor drevesa, grme, pota i. sl V pameti mora ohraniti položaj živali ob strelu, da ve, ali mu je stal srnjak takrat široko, na pošev ali ostro nasproti. Kadar sproži, naj gleda z odprtimi očmi divjačino, da določi, kam je meril, ko je izpalil, in opazi vsak znak, s katerim odgovori žival na strel. Splošno moremo reči, da odgovarja žival na strel s tistim telesnim delom, v katerega je zadeta, v podrobnosti pa se ne spuščam, ker so pravila obče znana in jih podaja izčrpno tudi M. Hanzlovskv v ,Lovcu1 1921. Pripominjam še, da naj obstoji lovec, ako ni padel srnjak na mestu, nekaj časa mirno v skrivališču ter naj dobro napenja vid in sluh, da določi smer, v katero beži žival, in dobi oporo za slučaj, ako pade v gošči. Takrat sliši s tistega mesta šum brcanja nog, ko se vije telo v zadnjih krčih. Na izgrešen strel se žival prestraši, se strese tudi včasih, odbeži namah, postane mestoma ter se ozira nazaj. Večina kaže tako obnašanje, če je lovec izgrešil cilj, pravilo pa to ni. Tudi v tem slučaju je lovec obvezan, prepričati se še na mestu nastrela, da ga znamenja niso varala.
Ako pade srnjak na mestu, priskoči takoj ter mu oddaj strel z zrnjem v vrat, če opaziš, da je le še iskrica življenja v njem! Večkrat se je že zgodilo, da se je taka žival nepričakovano dvignila ter se poslovila tako nenadoma in brzo, da presenečeni lovec v prvi osuplosti niti streljal ni ali je pa v naglici izgrešil cilj. Značilen v tem oziru je dogodek, ki se je primeril nekemu mojemu znancu. Ta je podrl srnjaka v trenutku, ko je gonil srno, ter ga zvlekel na pot. V tistem hipu pridrvi iz goščave drug srnjak, ki odvrne lovčevo pozornost od mirno pred njim ležečega šesteraka. Nemudoma šuta mož z napeto puško v gozd, da zaleze drugega doli na travniku. Komaj pa se je oddaljil deset korakov daleč v les, zasliši klopotanje za hrbtom ter opazi baš še, ko se je okrenil, kako mu izginja zrcalo dozdevnega mrtveca v nasprotni goščavi. Čez teden dni je padel nato v istem delu lovišča isti srnjak z lahko poškodbo na glavi od prvega strela. Da
takrat še ni bil mrtev, bi bil mogel spoznati lovec pravočasno, ko je opazil, da poteza žival čisto nalahko zadnji nogi podse.
Naslednja razvojna stopnja je preiskovanje znakov na mestu, kjer je stala žival ob času strela, in zasledovanje divjačine po znakih v smeri bega. Le tisti, ki je prilično že sam iskal dlako in kri naslreljene divjačine, ve presojati, kako težko je včasih najti ta znamenja posebno na s travo, vresnicami i. st. pokritem svetu. V takem slučaju priporočam, da se uleže lovec po dolgem na mesto nasirela ter preišče okolico z največjo pazljivostjo. Veliko dolgih dlak ali celo košček kože na mestu znači, da je krogla žival le oplazila; šopič kratkih dlakic pa je skoro redno znamenje, da je žival zadeta v živo. Pri tem pa seveda ne smemo-prezirati možnosti, da je mogla žival izgubiti dlako tudi po naključju. Taka dlaka pa kaže spodaj vedno nežne, bele koreninske konce, česar nima odstreljena. Po barvi in sestavu dlake more določiti izveden lovec tudi mesto v živalskem truplu, ki ga je prebila krogla. Včasih najde že na nastrelu kri, včasih se pojavi po nekolikih skokih, včasih šele v večji razdalji. Kadar so krvne kapljice zelo redke, jih moremo zaslediti s pomočjo belega robca, ki ga potegnemo po tleh. Barva krvi je prav tako različna ter odvisna od rane, kar omenja tudi Hanzlovsky.
Ko si je ustvaril lovec iz vseh opazovalnih podatkov ^kolikor toliko jasno sodbo, kam in kako je zadeta žival, si določi čas, da jo poišče. Naglica ni dobra. Rana se naj razboli, kar traja najmanj eno do dve uri. Med tem časom, naj ima žival mir. Po običajno smrtnem strelu in močni krvavitvi bo našel lovec žival tudi brez psa. Vobče pa pripada zasledovanje in najdenje divjačine v delokrog štirinožnega lovčevega pomagača, kar dela lov posebno mikaven.
Predaleč bi vodilo, ako bi vama na dolgo in široko razkladal, kako je treba navajati in učiti pripravnega psa za ta posel, ter vama našteval različne pasje pasme, ki prihajajo v poštev. Že vajin poklic izključuje skoro možnost, da bi mogel ali hotel kdo izmed vaju prevzeti nehvaležno vlogo pasjega vaditelja. Posebno Vam, gospod doktor, ni tega treba, saj oskrbi za vas delo izvedeni Miško. Potrebno pa je, da zna lovec pravilno ravnati z izučenim psom, kajti le tedaj sme upati na uspeh tudi v posebno zamotanih slučajih. Zato podam v svrho boljšega razumevanja stvari dogodek, ki sem ga doživel pred mnogimi leti.
Takrat se je klatil ob meji močen šesterak. Zasledovali so ga pridno sosedje, a tudi mi smo dobili povelje, da ga po možnosti odstrelimo in oddamo na gradu. Proti večeru — v dobi vročih pasjih dni — mi pride srnjak nekoč pred cev v precej
gostem bukovju. Na žvižg obstoji in osupne, tako nenadoma, da vidim komaj za dlan prsi skozi presledke med kakor roka debelimi debelci. Tu ni bilo časa premišljati. Ko sprožim, se vzpne srnjak s prednjim koncem v zrak, krogla udari ob deblo, klopotanje se odmika proti meji, oddaljeni dober streljaj. Pričakoval sem po teh znakih, da pade in obleži žival v goščavi še tostran meje, a lahna sapica mi prinaša na uho še precej časa po strelu sumne zvoke iz krajev onstran obmejnega potočka. Na nastrelu najdem kratko izpodrezano dlako in precej svellordeče krvi. V tem pa si nisem bil povsem na jasnem, ali mi je stal srnjak široko nasproti ali bolj na pošev; večerna svetloba in gosta lesovina nista dala tega točno določiti. Po tem pa, kamor sem meril, po krvi in drugih znakih sem sodil, da mora biti žival zadeta ali v srce ali v pljuča. Za slučaj, da je obležala vendarle tostran meje, privedem še tisti večer čez kako uro psa na mesto, da preiščem goščavo pred potokom. Brez najmanjše zadrege nategne Pazi vrvico ter me vodi gladko skozi šumo do meje. Medlem pa se je že docela stemnilo, da nisem mogel več razločevati krvi na sledu. Zato zapičim na mesto, kjer je pes zadnjič nakaza! kri, listnato mladiko v zemljo ter odidem domov, prepričan, da srnjak ni obležal tostran meje.
Sosedi smo se bili dogovorili, da ostane divjačina v posesti tistega, ki jo je smrtno naslrelil, tudi ako pade prek meje. Taka pogodba je v slučaju nepoštenega soseda zelo nevarno orožje in je nikakor ne priporočam. Tudi jaz nisem smel računati z možnostjo, da bodo oddali sosedni lovci srnjaka nam, ako ga najdejo na lastnem lovišču, pač pa sem smel pri omenjenem dogodku prestopiti mejo. Zato sem bil zjutraj, ko se je začelo božati, s psom že zopet na mestu. Pazi odgovarja na nastrelu še vedno živahno na kri ter išče naravnost do vejice, zasajene ob potoku. Tu pa zmanjka krvi, ki je iztekala, kakor sem mogel ob polni dnevni svetlobi brez dvoma določiti, iz prestreljenih pljuč. Skoro gotovo jo je potegnil srnjak po potoku. Navzgor? Težko. Nekako slabo sem slišal včeraj zadnjo šumotanje po strelu iz bolj spodaj ležečega kraja. Poizkusimo! Na naši strani ne kaže pes zanimanja za reči okrog sebe, na sosedni pa napne malo nad brvjo, ki veže stezina dela, vrvico ter pokaže zopet krvne kapljice na listju. Skoro do steze gre gladko naprej, tu pa mu zmanjka sledu ter postane negotov. Na levici leži polje, na desnici precej strma reber; skoraj gotovo je ostal srnjak ob vznožju. Od časa do časa sem zaznamoval posebno izrazili krvni sled z mladikami. Nazaj torej k zadnji vejici! Pes nakaže kri, išče naprej, na zagonetnem mestu pa se iznova ustavi. Tu po-
pustim vrvico, da more iskati v večji razdalji okrog. Ko je nekoliko časa iziikal okoli mene in temeljito prevohal svet, nategne zopet vrvico ter me vleče proti polju, kar pa mi nikakor ne more v glavo, kajti ranjena žival se ne zaleti skoro nikdar iz varne gošče v odprto okolico. Vseeno pa mu sledim ter najdem kmalu nato zopet krvne kapljice. Doli na ovseni njivi opaziva še več krvi, pa v večjih presledkih. Vražja stvar! Srnjak je bežal v mogočnih skokih, gotovo ga je nekdo preganjal. V velikem loku me privede Pazi skozi majhen log zopet ob gozdov rob. V bližini prej omenjene steze, dobro četrt hoda od prvotnega mesta, zmanjka zopet sledu. Niti kapljice krvi ni več nikjer. Ponovno sva že preiskala s psom svet pred seboj, a vedno iznova brez uspeha. Skoro gotovo je začutila žival nekoga na stezi ter se vrnila po istem potu nazaj ali pa odskočila v ostrem kotu postrani. Nazaj torej in v večjem loku okoli! Istina! Po daljšem iztikanju pokaže pes zopet krvno kapljico na kamnu. Odtod me vodi Pazi k mali šumici, gosto zarasli z grmičjem in s pra-protjem ter prepreženi s srobotjem in kopinovjem. Slediti mu po takem svetu ni mogoče. Hodi torej na dobro srečo sam v goščavo! Jaz jo mahnem, kar me nesejo noge, okoli ter se postavim na nasprotni strani gošče na pot. Čez nekoliko časa se prerine i jazbečar iz grmičja. Tam, kjer je pokazal rtast gobček na svetlo, opazim na kopininih listih zopet krvne kapljice. Nežno pogladim prizadevnega krivonožca po baršunastemu kožuščku, ga pohvalim ter ga pripnem zopet na vrvico. Nato jo mahava naprej po sledu prek goline v bukovje in skozi gozd do druge večje goščave. Tu notri mora biti srnjak, ako nima železnih pljuč! Tako sem si mislil ter izpustil psa z vrvice, ker ga ni bilo mogoče voditi po gostem podrastku. Mirno išče Pazi naprej, jaz pa mu sledim, kakor hitro morem. Že dobre četrt ure sva se prerivala po goščavi, ko mi izgine pes za dalje časa izpred oči ter zaslišim kmalu nato pasji lajež na mestu. Kakor električna iskra spreletijo zvoki telo ter mi podvojijo moč. Toda še preden pridem prav na kraj, mi pribrni na uho srnjakovo vekanje. V naslednjem trenutku sem tudi jaz že ob strani vrlega črnuha, zajašem srnjaka, da ga poderem popolnoma na tla, mu upognem gobček k vratu ter mu zabodem nož v zatilnik.
Krog pol štirih zjutraj sva začela iskati s Pazijem, ob deveti uri dopoldne sva počivala trudna, razpraskana, lačna in žejna ob mrtvem srnjakovem truplu. Nad pet dolgih ur sva se krvavo trudila in ubijala, preden sva prejela nagrado za napor in prizade-vanje. Marsikak udoben lovec bi se bil že davno odpovedal plenu, marsikak novinec bi bil obupal nad zagonetnimi težko-
čarni, ki jih je bilo ireba premagali, ier bi bil prepusiil žival usodi in počasnemu umiranju. To je pa ludi slučaj, kakor se ne pripeli izlepa v življenju. Ko sem iztrebil srnjaka, sem opazil, da je prebila krogla desno pljučno krilo in predrla na pošev srčni prekat. Navzlic brezpogojno smrlni rani je živela žival še trinajst ur po sirelu ier pokazala s tem, da ima srnjak ob času, ko se goni, neverjetno življensko silo.
Preprosta pripovesi naj zadostuje, da spoznata, kako se je ireba vesti lovcu, kadar išče divjačino. Vseh posameznosti ni mogoče našteti. V dvomljivih slučajih vodi trezen preudarek navadno do uspeha. Na vsak način pa bodi lovec tudi tukaj predvsem človek, ki čuti z zasledovano divjačino. Tisti, ki je zrl kdaj s čuvstvom v ugašajoče oko umirajoče srne ter videl v njem zrcaliti se vso nemo grozo bitja, po katerem izteza koščeno pest smrt, se ne bo plašil ne truda ne stroškov ne težav ne tip-ljenja, da prikrajša trpinčeni živali nepopisne telesne in duševne bolečine.«
8.	Mario in Antonio.
Miško je kazal že nekaj časa čudno vedenje. Prej je bil miroljuben in vesel, posirežljiv in ljubezniv, zdaj pa je togotljiv in muhast, nevljuden in osoren. Že prej je ljubil samoto v gozdu nad vse ier jo čislal nad druge zabave, vendar pa je še iuintam pomagal spraviti doma kak pridelek pod streho ier se je lotil prilično kakega popravila pri hiši. Zdaj zanemarja dom v Kozji gori ter prepušča opravila materi in sorodnici, ki jo je sprejel na pomlad v pomoč pod krov. Dnevno ga čaka obed med ostejo, da se skoro popolnoma izsuši; večkrat pa pride Miško šele pozno na večer domov, da použije malo tople hrane, si odreže mogočen kos kruha ter izgine zopet v gluho noč mrk in nem kakor prikazen, da se ga ženski niti ogovoriti ne upata.
Kaj neki je izpremenilo prej prikupnega, mladega moža v odurnega, mrkogledega samotarja, ki se izogiblje ljudi in domačega krova ter tava oprezno okrog kakor sestradan volk brez miru in pokoja? Kaj je potvorilo sanjavega občudovalca narave, ki se je zabaval nekoč prav tako dobro nad telovadnimi umetnostmi gibčne veverice ali lične siničice kakor nad tiho srečo slavčeve samice na gnezdu, ki je mogel po cele ure poslušati ptičje zbore v gozdu, pomešane z žuborenjem bistrega potočka pod nogama in s šuštenjem nežnozelenih mladik nad glavo? Ali je vzbudilo žarko poletno solnce v srcu krepkega sina narave prav tako kakor v korenjaških rogačih, prepuščenih njegovi
oskrbi, silo ljubezni z vso blaženosijo ier z vsem peklom osvete-željne ljubosumnosti?
Nikakor ne! Odkar je prebolel Miško še pred morilno vojsko skelečo rano nezvestobe, ki mu jo je zasekalo ljubljeno bitje, ne mara več za žensko licemerstvo ier prenaša vsa nežnejša čuvsiva na vitkostase živalce, izročene mu v oskrbo. Te neguje, kolikor in kjer more. Čuva jih zvesto ter sovraži vse, kar ovira njihov razvoj in dobrobit. Pred kakimi štirinajstimi dnevi pa je našel doli v grapi pod Kozjo goro zanke in pred dobrim tednom je naletel zgoraj v Javorščekovem dolu zadrgnjeno mlado srnico. Ko je ležal nato v' skrivališču in stražil mrtvo živalco, peneč se togote in poln maščevalnih naklepov, zasliši proti večeru šum iz goščave. Črnolasa, kuštrava glava se potisne iz grmovja, od solnca ožgan ciganski obraz se prikaže med zelenjem, lokavo opreza dvojica temnih oči v svet. Nato pa se približa postava srnici ier jo reši spretno zavratnih spon. Zdaj se dvigne izza bukve, preprežene na gosto z mladičjem in z visoko travo, kakor angel osvete Miško z gromovitim: »Stoj, lopov!« ier priskoči k malo zaupanja vredni prikazni, ki obstoji presenečena ter gleda lovca z velikimi, začudenimi očmi:
»Che vuole da me, signore?*
»Jaz ti preskrbim vole, da jih boš pomnil vse življenje, nesramni potepuh!« kriči srdito Miško ier pesti nesrečno žrtev svoje jeze, da se razlegajo zaušnice po gozdu, kakor da pere perilo. »Mrhar, zankar, hudič, tat! Tu imaš plačilo, tu, tu, tu!«
»Junak« pa se zvija pod jeklenimi pestmi kakor črv na solncu, pade na koleni ter prosi s povzdignjenima rokama in jokavim glasom:
»Perdoni, šjor, perdoni! Jaš šam povero diavolo, šam iskal golobanja, ma ga irovado ta šrna. Volevo nesti vam. Zakaj la me pešta taku?«* **
»Kaj praviš, slinavi capin, da si mislil oddati srno meni? O) ti lažniva mrcina! Le čakaj, da te preiščem! Tvoji žepi bodo govorili brez dvoma drugačen govor.«
Toda motil se je tistikrat Miško, ko je iztikal po tujčevih žepih in jih preobračal, ko je slekel skoro do nagega že itak slabo oblečenega neznanca in ga pretipaval vestneje kakor carinar culo. Razen dolgega noža in dveh jurčkov ni našel ničesar pri osumljencu. Presneto zamotana zadeva! Domačijo bi zastavil
2 >Kaj hočete od mene, gospod?«
** »Milost, gospod, milost! Uboga para sem; iskal sem golobanje ter našel to srno. Namenil sem se jo Vam nesti. Zakaj me tako pretepate?«
za sovjetski rubelj, da je capin pred njim hudodelec, ki mu-greni življenje in jemlje spanje; pa dokaži vragu hudodelstvo, če moreš! Pri sodniji ne bo držalo dejstvo, da je snel osumljenec srno iz zanke, saj je res mogoče le slučajno naletel nanjo. Nič mu ne more laškemu nepridipravu. V najhujši jezi, da so se mu izjalovili maščevalni naklepi, primaže logar še nekoliko izredno gorkih klofut zaripljenemu »junaku« ter ga spodi izpred sebe z grozovitimi grožnjami, kako ga bo živega žgal in pekel, cvrl in cmazil na ražnju, kakor hitro se le še enkrat srečata v gozdu S prav južno gibčnostjo izgine tepena polovica bojevite dvojice s pozorišča, lovec pa odstrani zavratno žico, zadene za ramo srno ter se oddalji.
Ko pa najde Miško nekaj dni po tem dogodku zopet nekolika žičastih obročev na drugem mestu, potoži svoje težave razumnemu Bregarju ter ga prosi za svet. Izvedeni sivobradec se strinja v mnenju glede zasačenega »gobarja« docela z logarjevimi nazori ter meni, da ni zankarja med grajskimi delavci, kjer ni nit; enega Laha, pač pa skoro gotovo doli v opekarni pred Podgradom.
Tako je tudi bilo. Mario in Antonio, zagorela sinova solnč-nega juga, sta bila že nekaj časa zaposlena kot delavca v omenjenem podjetju. Poleg izrečne strasti za vse vrste opojnih pijač sta pohlepno ljubila dolce far niente, kakor nazivajo pesniki sedmega izmed glavnih človeških grehov, delomrzno lenobo. Da ni bilo zelo ostrega delovodja, ki ju je neprestano dramil z raznoterimi, vse prej ko laskavimi priimki, bi bila zaspala sredi umazane ilovke. Tako sta kradla bogu čas, kjerkoli se jima je le nudila prilika. Kakor martinčka sta poležavala po trebuhih v opoldanskem odmoru ob hribovem pobočju, da so ju žgali v hrbet vroči žarki, na večer po delopustu pa sta tiščala za izjemo hrbta v tla ter gledala v sladkem brezdelju in brezmiselju proti vrhom, ki jih je ozarjalo zahajajoče solnce. Ob takih prilikah seveda nista mogla prezreti dejstva, da se je pritihotapila iz gošče marsikatera srna na plan in so oživili goline dolgoušci. Tedaj pa so jima obudili ti prizori razne predstave. Pred duševnimi očmi »junakov« z juga se je pojavila častitljiva postava gostilničarja Kelca z mačjimi, lokavimi očmi, ki jima čiia iz knjižice zabeležene grehe ter jima določno izjavlja, da ne more več upati na račun tedenskega zaslužka niti za vrednost nemško-avsirijske krone. Vedno suho grlo ju je napotilo na zanke in zadrge, v katerem orožju je njuna domovina neprekosljiva.
Odslej je nahajal Miško zdaj tu, zdaj tam v lovišču obročaste vezi, za katere je kradel podjetni Mario žico na bližnji vodni
napravi. Za nekaj let mlajši in za prav toliko bolj leni Antonio pa je izsledoval divjačinske stečme, kar mu je izredno prijalo, saj je zahteval posel le prav mirno ležanje na mestu. Tako sta se dopolnjevala plemenita brata s solnčnega juga v blagem in — plodonosnem poslu. Ne dolgo, in srna je visela danes tu, jutri tam. V isti meri pa, kakor so ginile srne iz Črnega loga, je rastla naklonjenost vrlega Kelca do zagorele bratske dvojice in obresio-nosnih kupčij v bližnjem mestu, kamor se je vozil mož sedaj večkrat po »opravkih«.
»Gobarja« sta izvrstno razumela posel. Kadar sta se čutila popolnoma varna, se nista ustrašila niti lahke gonje po goščavi, da sta spravila divjačino proti nastavljenim zankam. Tako ste prišla mnogokrat prej do cilja. Ko pa je zadel podjetnejši Mario v gozdu čisto nepričakovano na Miška, da so junaka še tri dni po vmesnici silno »boleli zobje«, sta postala rokovnjača previdnejša v izvrševanju svojega posla ter sta pregledovala zanke le še v bledi mesečini. Toda tudi »noč ima svojo moč,« pravi pregovor.
Miško je bil med tem časom čisto podivjal. Bival je v gozdu podnevi in ponoči. Tam. je živel ob kruhu in sadju večinoma na drevju. Tedaj pa se je zgodilo v lepi mesečni noči, da je nenadoma pretresel gluho tišino grozonosen srnin krik. Da-lekosežni glasovi zamirajo ter se udušijo v dolgotrajnem hropenju. Naglo kakor veverica spleza logar z drevesa ter šuta proti mestu, odkoder prihajajo pojemajoči zvoki. Kmalu zasledi kraj, kjer leži srna s trdno zadrgnjeno žico okrog vratu. Pri pogledu na zavratno umorjeno živalco odskoči Miško kakor petelin pri dvoboju od tal, maha z rokama in krči pesti, kakor da že stresa — potepuha. Nato pa začne razmišljati. Luna se smehlja s polnim obrazom z zvezdnatega oboka, da je svetlo skoro kakor podnevi. Jutri je nedelja. Verjetnost je torej velika, da pride laški capin še nocoj po žrtev. Takrat pa bodo padale zopet batine na gosto kakor toča. S tem ne baš dobrohotnim namenom si odreže mož v bližini krepko gorjačo ter si jo primerno ugladi. Nato se skriie tako, da pregleda mesto, kjer leži srna.
Že dobro uro kuči lovec v skrivališču ter kuje nebroj maščevalnih načrtov. Tu se mu dozdeva, da je zaslišal rahel šum spodaj iz jarka, poraslega z grmičjem. Zares! Bliže in bliže prihaja šumolanje, potihne na hip ter se zglasi iznova. Temna postava se dvigne iz gostega podrastka, se ozira pazljivo okrog ter posluša; nato pa pomigne z roko nazaj proti jarku in glej, kmalu nato je še eden potepuh na mestu z vrečo na hrbtu. »Oj ti preklicana »gobarja,« ki pobirata jurčke ob mesečnih nočeh kar v
vreče! Na, le počakajta! Tako težko še nista nosila nikdar kolebanj’ iz gozda, kakor jih bodeta nocoj!« Tako misli Miško ter opazuje rokovnjača z nekako podobnim krvoločnim izrazom v očeh kakor lisjak, kadar zalezuje žrtev. Nepridiprava se čutita povsem varna. Polglasno se menita nekaj med seboj po laško. Nato pristopi Mario k srni, ji spretno sname zanko s telesa, odvije žico z drevesca, jo zvije v svitek ter jo vtakne v žep za poznejšo uporabo. Medtem pa se loti vrli Antonio srne ter jo potisne v vrečo. Zdaj je prišel ugodni trenutek za posredovanje. Kakor maček na brezskrbno miš, plane logar z velikanskim skokom iz zaklona na plan, prisloni puško k licu ter zarjove z malo človeškim glasom: »Roke kvišku, lopova, ali.. !« Kakor da ju je zadela strela z jasnega neba, osupneta malopridneža ter niti ne mislita na to, da bi pobegnila. Namah sta oba na kolenih, dvigata roke visoko v zrak ter prosita: »Ne Streljati, signore! Prego, ne Streljati!« Več ne spravita iz grla od strahu in presenečenja. Kakor hudournik plane zdaj lovec naprej ter je v nekolikih skokih pri njiju. V tem hipu se zabliska nož v Marijevi roki. Toda preden doseže zavratno orožje svoj cilj, pade gorjača, ki si jo je potegnil lovec že prej iz škornjače, tako neusmiljeno po malovredneževi roki, da sfrči noč rožljaje daleč v stran ter se zavali lopov, kakor je dolg in širok, rjoveč od bolečin, po ledini. To pa uveri namah i Antonija, da se Miško ne šali, ter ga prepriča, da se je treba vdati v neizprosno usodo. S spešno rado-voljnostjo ustreže torej povelju, zveže trdno lastnega brata z žico, na kateri je prej visela srna, ter si oprti mrtvo žrtev svoje brezvestnosti. Nato pa odrinejo vsi trije v gluho noč. Miško ju poganja z gorjačo nekako tako, kakor goni kmet muhasta volita na pašo, ter ju preda po precej dolgem potovanju v zvesto zaščito angelom varuhom na orožniški postaji.
Hudo zamišljeno je hodil »vrli« Kelc okoli, odkar je slišal, da so zaprli »plemenita« brata s solnčnega juga. Nič prav mu ni več dišala jed, tembolj pa je pil, pil. Še hujše je bilo pozneje, ko se je začela sodnija zanimati zanj m za njegove posle. »Dobrota je sirota,« potoži mož prilično Fižolku. »Zato, da sem nastrezal laškima capinoma, kjer in kolikor sem mogel, me vlačita zdaj v umazano zadevo, s katero nimam čisto nič opravka. Jaz sem poštena duša. Kaj me briga, kje in kako sta dobivala potepuha denar, da sta mi le vestno plačevala dolgove. Za svojo osebo nisem imel niti najmanjšega pojma, da sta zankarja.« Fižolek je pri tem govoru hudomušno skremžil obraz v neverne gube. »Poštenjaku« pa je pritrdil, češ, ako bi bilo tudi vse res, kar trdita lopova, se vendar ne more Kelcu ničesar zgoditi, ker manjkajo
dokazi. In iako je bilo. Z resnim opominom je oprosiil sodnik po razpravi krčmarja ier obsodil le oba Laha. Miško je od trenutka, ko se mu je tako izborno posrečil lov na talinsko bralsko dvojico, zopel našel duševno ravnoležje in srečo v poklicu, posebno še, ko mu je izrekel dr. Srnogoj svojo zadovoljnosl v obliki pohvalnega pisma in v znatni prilogi pisanih krpic.
9.	Na dan sv. Mariina.
Vidno se je že skrajšal dan, občutno se je že zdaljšala noč. Opoldansko solnce riše od dne do dne daljše drevesne sence. Plodonosna doba zgodnje jeseni z vsemi čari je minila, babje lelo prihaja. Sluden piš severa ga oznanja, irga zadnje suhe liste z drevja ter jih kopiči po jarkih in globelih. Bosopeti pastirčki nosijo skupaj dračje in klade v močne grmade, si grejejo premrle ude okrog mogočnih ognjev ter pečejo v žerjavici krompir in kostanj. Na njivah briše plug zadnje sledove toplega poletja, da se dviga megleni sopar iz mastnih brazd. Po zraku se nosijo bele niti, se usedajo na loček, se leskečejo iz Irepelljivih Marijinih solzic ter preprezajo krtine in napol golo grmičje. Ob hladnih jutrih plavajo sive megle nad mužami, valovijo nad potoki ier kurijo po mokrih dolih.
Doli v Bobkovi krčmi Podbrdom je ustvaril sveti Martin rožnato razpoloženje lovski četvorici, ki vezuje dr. Srnogoja.
»Že vidim, da mi ne verjamete,« se razvnema sivobradi Bregar. »Navzlic temu pa, da stresate grajalno glave, poudarjam še enkrat, da je odstrel srn neobhodno potreben, ako hočemo vzgojiti krepko srnino pleme z močnimi rogi. Kar trdim, hočem tudi dokazati. Narava uravna tam, kjer je ne moti človek z nespretno roko, številno razmerje srnjadi iako, da se nekako ujema število samcev s številom samic. V tem slučaju se uveljavi pri oplemeniivi tretji del vobče le najmočnejših srnjakov; ostali tretjini špičnikov, vilarjev in slabejših sesterakov se morata umakniti krepkejšim tekmecem tako, da pridejo okroglo tri srne na enega srnjaka. Pa že v tem naravnem slučaju izdela ljubezen močnega samca, da je ob koncu le še kost in koža. Kjer pa uravnava človek in odstreli še pred plemeniivijo najkrepkejše srnjake, da ostanejo v lovišču poleg redkih šesierakov le še vilarji in špičniki, prevzamejo ti opravila onih, kar gotovo ne more biti v prid potomstvu.«
»Vi torej zanikujete, da bi bil, recimo, vilar za pleme prav tako usposobljen kakor šesterak,« prekine pripovedovalca nadučitelj Hojnik.
»Nikakor ne!« odgovarja sivobradec. »Če se dogodi — taki slučaji goiovo niso redki ~, da pride izjemoma tudi vilar ali Špičnik do spolnega udejstvovanja, da potomstvu gotovo iste življenske zmožnosti kakor šesterak. Vse drugačna pa postane zadeva, ako so navezane srne v večjem ali manjšem obsegu le na slabejše srnjake in morajo ti zadostiti močnim zahtevam in zadovoljiti mnogoslranske potrebe. Take razmere ustvarijo v kratki dobi zelo žalostne pojave, ki jih nikakor ne moremo prezreti. Tvorba rogov gre rakovo pot. Povprečna telesna teža nazaduje. Odporna sila proti vremenskim nezgodam peša. Vsakovrstne bolezni se širijo. Veliko srn se ne oplodi. Da me ne razumete krivo! Ne vsako slučajno potomstvo zdravega Špičnika ali vilarja je že znak propada in manjvrednosti — to trditi bi se reklo pretiravati —, toda mladoleten srnjak, ki se preveč spolno napenja, se stara zelo hitro, ne doseže nikoli polnovrednega naglavnega nakita, zaostane v razvoju že po štirih ali petih letih in izgubi primeroma hitro plemenilno zmožnost. Zato moramo izključiti kolikor mogoče vilarje in špičnike od plemenilve. Smoter dosežemo, da se ali sploh odpovemo odstrelu srnjakov, kakor ste storili letos Vi, gospod doktor, ali pa, da odstranimo iz lovišča na leto nekako prav toliko srn, kolikor smo pobili srnjakov. Lovski gospodar se vobče brez tehtnega vzroka ne more odreči odstrelu močnejših srnjakov, ako hoče umno izrabiti lovišče. V tem slučaju pa prevzame nase tudi žalostno dolžnost, odstreliti nekako enako število srn, ako noče, da mu hira in propade srnin rod.«
»Kakor posnemam iz Vašega izvajanja, gospod Bregar,« pripomni dr. Srnogoj, »ne odobravate stališča slovenskih lovcev na Pohorju in drugod, ki so se zavezali, da ne bodo streljali srn, če se ne motim, pet let po prevratu.«
»Tak dogovor je v mojih očeh in po številnih strokovnjaških skušnjah nesmiseln,« odgovarja serec. »Srnjak ni divji petelin, ki oplodi do osem samic, srna se ne da primerjati z divjo kokošjo, ki jo dokaj teže ogroža roparska gozdna drhal. Tu je prepoved samičinega odstrela na mestu, nikakor pa ne pri srnjadi. Ako je našim lovcem res mnogo do tega, da si izboljšajo lovišča, se naj odrečejo vsaj za dve leti sploh vsakemu lovu na srnjad. Tedaj bo narava sama uravnala številno spolno razmerje ter izpopolnila pleme. Ako pa bodo delali kakor do sedaj, da bodo odstrelili vsakega srnjaka, ki kaže le prst dolge rožičke, in bodo nemara prizanašali še vsaki hiravi srni, bo izginila kmalu brez sledu še preostala peščica mikavne divjačine iz naših gozdov. 2e pred vojsko niso bile raz-
mere v naših krajih za srnjad rožnaie. Večina lovišč je bila v rokah izkoriščevalcev, ki so popokali na brezbrojnih leinih bra-kadah vse, kar jim je preteklo poi. Lovopust je bil kmeiom deveta briga, krmljenje pozimi španska vas. Le redki okoliši so se odlikovali po vzornejšem gojenju. A tudi iu ni rogovje po dolžini, obsegu, grintavosii in teži nikdar dosegalo — recimo — divotnih rogov karpatskih orjakov, tudi po takih krajih je zaostajala vobče telesna teža za rogači čeških in šlezijskih lovišč. Tudi po najboljših naših lovih so lovci premalo uvaževali srnjakovo starost. Štiri, kvečjemu pet let po rojstvu je bil rogač brezpogojno zapisan smrti, ako ga ni rešil srečen slučaj pogina. Pustite v vsakem lovišču za pleme nekoliko ,tajnih svetnikov’, kakor je Vaš, doktor, tam gori v Muždolu, in videli bodete, kako čvrst in odporen rod zaplodi čas i po naših krajih!«
»Priznavam,« meni zdravnik dr. Černe, »da je dosti resnice-v Vašem razmotrivanju. Toda pomislite, gospod Bregar, da so baš take ,stare bajte' ob času plemenitve posebno bojevite ter napravljajo z nestrpnostjo obilo škode po loviščih! Mnogo sla-bejših tekmecev prežene nasilen starec iz okraja, dosti pa jih pohabi ali celo ubije.«
»Ob naravnem spolnem razmerju v lovišču,« odvrača nadlogar, »z nekako enakim številom samcev in samic bodo seveda starejši srnjaki divje preganjali slabejše in povzročili tudi marsikako škodo. Toda naj se vršijo boji še tako nasilno, naj se zgodi, da ostane mestoma kak srnjak na bojišču in se klati po pretepih marsikak pohabljenec okoli, naj poženejo tudi tu pa tam krepkejši samosilniki kakega slabiča prek meje, baš taki napeti spon dovedejo lovišče do naravnega, pravilnega, krepkega razvoja. Naravi se hoče boja za samico. Ona ne mara množitve brez izbere in razvoja, temveč voli zelo točno le najpopolnejša, naj-odpornejša, najbojevitejša bitja, da izpopolni pleme. Vse drugo pa, kar ne odgovarja namenu, izključuje od ploditve, zatira brez usmiljenja ter uničuje z raznoterimi sredstvi. Našemu omejenemu razumu se zdi marsikak pripomoček vsesilne prirode neprikladen, škodljiv, krvoločen, a vendar ni narava nikdar nespretna, ne-smotrena, krvi žejna. Kruta je dostikrat in neizprosna, krvoželjen pa je le — človek. S tega vidika presojam vremenske nezgode, razne bolezni in druge neprilike, ki jih mora pretrpeti divjačina med letom. Navzlic smotreni nameri vsemodre narave, zatreti vse, kar ni dovršeno, je vendar dolžen lovec, lajšati gorje krute usode, kjerkoli more. Kakor se odloči zdravnik za nož tam, kjer ne vidi druge pomoči, tako naj lovec odstreli brez razlike spola in starosti slabotni, hiravi zarod, ki ni kos življenskim nalogam. Prav
lako se naj ne plaši osebnih ali denarnih žriev, da okrepi in utrdi divjačini odporno silo s prikladnimi sredstvi. S takimi pripomočki pospešuje le namen, ki ga zasleduje nad vse skušena priroda, ter ublaži marsikako krutost usode.
Kakor sem zgoraj dokazal, moramo odstreliti, ako se nismo sploh odrekli vsakemu lovu na srnjad, v pozni jeseni tudi gotovo število srn, da upostavimo zopet številno ravnotežje v lovišču. Med smrti zapisane spadajo predvsem trajno neplodne samice, ki ne odgovarjajo več naravnemu namenu. Gotovo ne smemo šteti semkaj vseh stark, ki jih vidimo v majniku brez potomstva. Velikokrat se zgodi, da se ponesreči zarod ali da izvrže breja srna ali pa, da ne najde poleti srnjaka, ki bi jo oplodil. Sila pogrešno bi bilo torej zapomniti si vse take kose in jih kraikoinmalo pobiti na jesen. Šele po dve- in večletnem vestnem opazovanju pridemo do zaključka trajne neplodnosti, pa še takrat ni vsak dvom izključen. Sicer pa tudi pristne neplodnice niso brez vsega pomena v lovišču, ker prevzamejo cesto skrb za osirotelo potomstvo kake ponesrečene matere ter so mu vobče zelo zanesljive vodnice in prav nežnočutne mačehe. V slučaju nepoirebe odstrela jih torej lahko mirno trpimo v lovišču. Razen neplodnic prihajajo v poštev pri izberi še mlade, slabotne srnice, ki bi težko prestale zimo, in starejše samice, ki rode vobče slabotne mladiče. Tako pospešujemo le naravni namen: izpopolnjevanje'plemena.«
»Prav pravite, gospod Bregar,« povzame besedo dr. Srno-goj. »Podpirajmo naravo, da si vzgojimo krepko in odporno srnje pleme sebi v časi, veselje in — korist! Kadar bodo mogla tekmovati naša lovišča z inozemskimi, tedaj bodo prava privlačna sila bogatim športnikom. Baš pri nas še vse premalo upoštevamo ta razlog, ki bi mogel že v bližnji bodočnosti igrati vplivno vlogo pri našem gospodarstvu. Slovenija je po veliki večini nerodovitna krajina, ki pa se ponaša povsod, mestoma celo z bajnimi priročnimi krasotami. Izrabimo poleg vodnih sir in bogastva rudnikov še lepoto naše zemlje, oživimo naše zelene gozde, naše pestrocvetnate pašnike in senožeti s tropicami živahnih, vitkostasih živalic, ustvarimo si s smoirenim gojenjem in z železno voljo močno srnje pleme, ki bo nudilo lovcu-tujcu prvovrstno rogovje! Uspehi ne morejo izostati. Z dobrim zgledom pa nam naj prednjačijo predvsem lovci po poklicu, ki naj svojih skušenj ne zakrivajo z neprodirnim plaščem molčečnosti, temveč naj razširjajo svoje misli v govoru in tisku med tovariše v zelenem kroju, ki naj grajajo, ne oziraje se na levo ne na desno, nedostatke ter naj ne štedijo s pohvalnim priznanjem, kjer je na mestu.«
10. Vilka in Bojko.
Osemleina Danica, edini otrok Bregarjeve vnukinje, vojne vdove, ki mu vodi gospodinjsivo, prinaša z živahnosijo in s prisrčnim smehom vsaj nekoliko življenja in solnca v drugače prav liho logarjevo domačijo. Poleg zdravega, vedno veselega oiroka vedri pa še nekaj čelo sivobrademu možu ter mu krajša samoto. Za lično hišico se razteza po složnem pobočju razsežen, s plotom vsestransko zagrajen sadonosnik. Baš hiti Danica prek dvorišča s prgiščem jabolčnih režnjev, odpre burno vrata, ki vodijo v sadovnjak, ter kliče glasno: »Vilka! Bojkec!« Kakor hudournik pribeži po rebri navzdol ljubka, krotka srnica k otroku, drega z glavico ter pivka in prosjači, dokler si ne izlaska nekoliko slaščic..
»Zdaj bo pa dosti, Vilkica!« se dobrika deklica srnici, jo boža po glavici ter jo prasklja za uhljema. »Nekoliko morava prihraniti Bojkecu. Pa kje tiči danes nepridiprav? Bojko, Bojkec! Na! Na!«
Muhasti Bojko počiva v nasadu laških lešnikov ter se malo meni za dekličine klice. Po daljšem iskanju ga le iztakneta Dana in Vitka v skrivališču.
»Bojkec, grdun!« okrega deklica srnjačka, ki obleži mirno na mestu ter gleda radovedno prihajajoča nepokojneža. »Prav za prav niti ne zaslužiš okusnih režnjev. Vidiš! Ej, ali so dobri!« Taki vabi se tudi nagajivec ne more ustavljati; slaščice vzdignejo svojeglavca namah z ležišča. Ko se je popretegnil nekolikokrat na mestu, priskače v ličnih skokih iz goščave ter pohrusta s. slastjo prinesene dobrine.
Vitka šteje trenutno nekaj nad poldrugo leto, Bojko je za leto mlajši ter dobiva pravkar svoj prvi naglavni nakit. Kakor močna gumba mu poganjata rožička na čelu in mu napenjata kožo. Malo dni starega je našel Miško majnika meseca zapuščenega v gozdu. Poizkušal je priklicati mater. Posnemal je glasno na bukov list kozličev glas ter čakal dolgo v zasedi za grmom zaman na starko. Skoro gotovo se je nekje ponesrečila, da je ni bilo na izpregled. Usmilil se je torej sirotka, ki je milo pivkal v zapuščenosti ter begal po gozdu za lovcem, ter ga nesel v naročju k Bregarjevim. Mlada Danica je vriskala od radosti pri pogledu prižanega sina zelenega gozda, ki se je postavil pred njo razkoračenih nog ter jo gledal z radovednimi, napol zaupljivimi pogledi. Takoj ji je morala poiskati mamica med staro šaro stekleničico in gumijev sesek, ki sta nedavno tega še dobro služila nedoletni deklici, ter pogreti nekoliko mleka.
Hej! To je bilo smeha v hiši, ko je pograbil srnjaček po daljšem prigovarjanju vendar le za gumijev privesek na sieklemci ier hrabro pocmakal pijačo. Silno rada bi bila obdržala Dana ličnega najdenčka kar v hiši, da »bi bil iudi ponoči pri njej v po-sleljici,« toda siari Bregar ni bil nič kaj naklonjen misli ier ga je izročil, ko se je okrepčal s pijačo, v varsivo Virki, ki ga je iemeljiio prevohala ier ga sprejela naio za svojega. Če je bil Bojkec lačen in je nadlegoval po svoje srnico, je pribežala ia k vraiom ter klicala, dokler ni prišla na pomoč Danica z mlečno siekleničico ier udušila glad siinežu. Ponoči sia spala Vilka in Bojko iesno drug ob drugem na mehkem, dišečem senu v leseni kolibi ob ploiu, napravljeni nalašč za njiju. Kdo se naj čudi, da je v iakih okoliščinah pozabil Bojko kmalu pravo maier v gozdu ier delil oiroško naklonjenosi med Vilko in Dano, ki sia prevzeli nase vse materinske skrbi! Že čez par dni po prihodu v Bregarjevo domačijo je bil Bojkec iako krotek kakor Vilka ier je priskakljal v šegavih skokih prek kameniiih siopnic v spremstvu svojih varuhinj v sobo, da se pokaže domačim.
Tako mlado srnče mora prav za prav vsakdo rad imeti, ki mu ni srce zakrklo in okorelo v kamen. Med vso jalovino je ni stvari, ki bi se mogla meriti po ličnih kretnjah, gibčnih udih, somernem ielesu in ljubki kroikosii z milovidnim, viikosiasim plemičem. Zraven iega ga diči krasnobojna dlaka, ki je rjava ter posula z velikimi, snežnimi kosmiči. Tako se vidijo v poletnem času tudi gozdna tla, ako sije solnce na velo, temno listje prejšnjega leta skozi drevesne obrše in veje ter riše svetle, okrogle lise. Na jesen se izpremeni boja tal; takrat pa se prebarva iudi mlado srnče in prevzame čisto rjavo bojo starejših in krepkejših živali, med katere ga smemo tedaj iudi po moči prištevati.
Ko se je začel Bojkec zanimati za zelenje okrog sebe, je pridno vohnjal povsod okoli, pograbil tu nežno travino bilko ter jo zdrobil, tam sočno deteljno peresce ter ga pohrustal. Najrajši pa se je lotil mladega brstja na črnem trnu ob plotu ier ga obiral z vidnim tekom. Ej, Bojkec je sladkosnedež, da mu ga ni para med stvarmi pod milim božjim solncem! Vitka se je ponašala prej z lično, rdečo pentljo okrog vratu, na kateri je bila pritrjena klopotava škrablja. Stvar je zanimala srnjačka iako dolgo, da ji je odškrbil nekega dne laskrni dobrikavec srčkani navratni nakit. Ob obilni in tečni hrani, ki jo je mogel poljubno izbirati, je vidno rasiel ter se bujno razvijal. Živo so se mu bliskale temne oči ter odsevale prešerno radoživost in norčavo razposajenost. Bože moj, kak dirindaj in smeh je bil, ako se je prikazal izjemoma krivonogi Pik v sadovnjaku! Tako dolgo je
■izzival živahni razposajenec, da se je pričela gonja, ier ni nehal prej, dokler niso vsi prizadeli z Vilko in Dano vred pihali kakor meh v kovačnici. Po laki vmesnici pa so počivali nekje v pri-soju na bledi, že napol usehli Iravi. Slikovilo lep prizorček se je nudil očesu, ako je ovila deklica roki srnama okrog vraiov ier jima govorila dolge govore. Radovedno sla zrli živalci s pa-melnimi pogledi na lovarišico ler prisluškavali, kakor da razumela olroško govorico. Zavistni Pik pa se je zvil Dani pred nogi ier škilil belo na počelje, kakor da hoče reči: »Kaj? Samo onima dvema naj veljajo pogledi in besede? Jaz sem ludi tukaj!« ■Če se deklica le ni spomnila črnega varuha pred nogama, je vstal, pomahljal z repom ler jo s cvilečim glasom opomnil na pri-solnosl. Tedaj pa je pogladila Dana ludi iemnokrznega' ljubo-sumneža po baršunaslem kožuščku ler ga potolažila v laskavih besedah. Zato ni prišlo ob lakih prilikah nikdar do sovražnih razporov med raznoliko družbo.
Ko pa je izginila iz prisojnega sadovnjaka zadnja bela pega in je pozlatilo pobočje nebroj ličnih trobentic, ko so nihale iz šibja laških lešnikov dolge, žollkasie mačice, sipale milijone cvetnih praškov v svet ler oplojale nežne, rožnale cvele, ko se je pripravljal črni Irn ob plolu, da ogrne iznova deviško, sva lovsko krilo, ko so omahovali kakor pijani po rebri v mehki pomladanski sapici rumenjaki in je donel v prebujajočo se naravo s še gole hruške od dne do dne krepkeje veseli cicipe-cicipe črnoglave siničke, so doraslli Bojku, ki mu ni skoparila zima z ovsom, znatni šesleraški rogi s sicer še kraikimi roglji, a zalo z nič manj ponosnimi vilami. Odkar pa so kazala nato muževna stebelca v ograji posledice pridnega slruganja, se je izpre-vračal srnjak v isli meri, kakor se mu je učvrščalo naglavje in so se mu bliskali oslri razrasiki na rogovilah v vsak dan bolj živem lesku, v neotesanega, domačinu in tujcu enako nevarnega napadalca. Edina Danica ga je obvladovala z besedo slej ko prej, druge oblasli ni pripoznal nad seboj. Predvsem je občutil zaletavo zarobljenost Pik, ki je priracal, kakor že neštetokrat prej, nekoč v zgodnji pomladi za Danico na vrt ler se približal, nič hudega sluteč, hudomušnemu Bojku, ki je nosil takrat roge še v mahu. Presneto trda je predla tedaj krivonožcu, ki je ugovarjal sicer glasno, a brezuspešno proti vse prej kot gostoljubnemu postopanju svojega dosedanjega soigralca, dokler ni posegla vmes deklica in ga rešila robatega rogača. Od tega časa se je izogibal klapoušec sadonosnika in njegovih prebivalcev ter renčal sila neprijazno, ako je obvohal v bližini plota nasilnega protivnika.
Eovec, 1922.
5^ 393
Silno se prestraši nekega predpoldne Bregar, ko zasliši na potu iz vasi, kamor si je šel po tobak, iz sadonosnika nečloveško' tuljenje. Kar more hitro, pospeši korake proti domu, vzame mimogrede še v naglici iz svoje sobe pasji bič ter se poda na dvorišče. Tu ga sprejmeta v najhujšem razburjenju gospodinja in dekla ter mu pripovedujeta obe hkrati s silno zgovornostjo in v živahnih telesnih kretnjah, da je napadel v sadonosniku nesrečni Bojko mizarskega učenca, ki je prišel, da odnese stole iz hladnice v popravilo. Nemudoma se poda sivobraaec v ograjo, kjer se mu nudi žalostnosmešen prizor. Na spodnjih, debelejših vejah bujno razcveiene hruške sršenke kuči bosonogi deček, vpije in tuli, kakor da ga dere kdo na meh, ter klati s klobukom v roki, kakor da je gnezdo bodljivih os okrog njega. Okrog debla pa stopica Bojko, stresa srdito z glavo in prevrača hudobno oči. Ko zasliši osorno svarilo in korake v bližini, zapuha razjarjeno ter se postavi v boj proti novemu nasprotniku. Ta ga pa prehiti ter mu primaže, preden izvrši srnjak napad, nekoliko prav gorkih s pasjim bičem. Zdravilo ohladi namah kri nasilnemu rogoviležu,, da opusti obleganje ter jo pocedi, kar more urno, iz opasnega: kraja v varno leščevje. Šele na večkraten poziv se spusti deček z drevesa. Njegova zunanjost kaže neobičajno sliko. Leva hlačnica mu je do kolena gladko razparana, z rane na nogi curlja kri. Med jokom in ihtenjem pripoveduje deček, da ga je srnjak k sreči zalotil z rogom šele, ko je plezal na drevo; pozneje mu ni prišel več do živega. Sitna zadeva! Drugega se ni dalo ukreniti, kakor obvezati ponesrečencu nogo in mu posušiti solze s precej visokim bankovcem kot odškodnino za prestani strah,, bolečine in strgane hlače.
Ta krvavi prizor pa je imel še vse bolj krvave nasledke. Bregar je uvidel, da mora zatreti napadljivega srnjaka, ako se hoče obvarovati še občuinejše škode. Hudo mu je bilo radi Danice, ki se je slej ko prej oklepala z vsem srcem srboritega rogača. Lahko bi ga bil ponoči, ko je spala deklica, pognal iz sadonosnika ter mu podaril prostost, toda vedel je, da napade srnjak, ki je od zgodnje mladosti privajen človeku, tega iudt na prostem. Zato ga je predal mesarju, ko je bila deklica v šoli. Dani pa so natvezli domači, da je ušel Bojko v gozd.
Nekaj dni je žalovala deklica za srnjakom, toda ob še vedno nad vse ljubeznivi Vitki je kmalu pozabila dozdevno nezvestobo' ter se oklenila le še bolj krotke tovarišice. Tudi Pik se je oddahnil, ko ni bilo več čutiti rogatega nasilneža v sadonosniku. Zopet se podi veselo troglava družba po pobočju, srebrni smeh in zabavni lajež se glasita zopet iz ograje, rjavordeča, črna irc
svetlomodra posiava se kažejo druga za drugo iz zelenja ler izginjajo pod belim in rožnaiim cvetjem, da se leskečejo od radosti oči sivemu možu, ki gleda iz hladmce mikavni prizor.
Ko pa kuka iz zelenih, lično narezljanih čašic še bledi lešnikov plod, ko modrijo pobočje mestoma ponosne zvončice in rdečijo na viticah, ki prepletajo plot in preprezajo črni trn, sočne malinine jagode, ko odpirajo zgoraj ob hladnici brenčavi čebelarji zijalaste madronščičine cvete ter srkajo z dolgimi rilčki sladki med iz dna čašic, ko nastopajo za srnjad velepomembni vroči pasji dnevi, se poloti i Vitke do tedaj neopažena razburjenost. Venomer bega in pivka po sadovnjaku, neko noč pa izgine brez sledu iz ograje. Skoro da ne more verjeti drugo jutro stari Bregar novici, ki mu jo sporoči Danica vsa obupana. Oba se podata v sadonosnik, preiščeta kolibo, leščevje, hladnico, kličeta in vabita, a vse je zaman. Popolnoma nerazumljivo je sivo-brademu možu, kako naj bi bila prišla Vitka prek novega, nepoškodovanega, skoro dva metra visokega plotu. Zato je v začetku mnenja, da so mu jo zaklali in odnesli neznani zlikovci; toda nikjer ne opazi najmanjšega sumnega sleda. Tudi orožniki poizvedujejo brez uspeha daleč okrog po okolici. O srni ni ne duha ne sluha.
Skoro je Danica pozabila tudi že dražestno soigralko ter se oklepala od dne do dne bolj preostalega štirinožnega tovariša, iemnokrznega Pika, ki je bil slej ko prej dostopen vsem njenim muham. Ž njim se igra ob pouka prostem času ter ga oblači v staro, oguljeno oglavnico. Zopet se razlega po hiši zvonki smeh, ko praska krivonožec v nagubanem, starikavem obrazu s prednjima šapicama neobičajno pokrivalo z glave ter bevska jezno, ako se mu namah ne posreči delo. Sadovnjak pa ostane skoro štirinajst dni zapuščen in brez življenja. Tu prebudi nekega jutra mamica Danico iz najslajših sanj. Kakor pravljica se dozdeva deklici, a vendar je resnica: poleg mamice stoji Vitka, živa in zdrava, sklanja glavico nad dekličino posteljico ter jo voha radovedno in zaupno.
»Vitka! Vitkica!« zavriska od veselja Danica ter objame z obema rokama srnico okrog vratu. »Oj ti grda nehvaležniea! Kod si se neki klatila tako dolgo? Kar nič več te nimam rada!«
Ej! Ej! Pa še kako sta se zopet imeli radi! Celo med poukom je mislila deklica cesto na ljubko tovarišico doma, ki je prav tako pridno hodila k vratom na ogled, če še ni videti kje v okolici lahkega, svetlomodrega krila. Sadonosnik je zopet oživel. Stari Bregar pa se skrivnostno smeje v pest. On edini v hiši
ve razvozlali zagonetko, zakaj je nepričakovano izginila srna iz sadovnjaka ler prišla nato po daljši odsolnosii zopei nazaj Še vse bolj nestrpno pričakuje cvetličnega majnika ter se veseli že naprej trenutka, ko se bo prikazala nekega dne v veliko začudenje in radostno presenečenje otroške Dane Vitka iz nasada laških lešnikov v spremstvu — lično prižanega, nad vse srčkanega srnčeta.
Fr. Starovaški:
Na Čavnu.
Tržačanom, Goričanom in Vipavcem je izlet na Čaven vedno priljubljen. In v resnici ni ta pot posebno težavna: iz Trsta ali iz Gorice prideš ob šestih z brzovlakom do Prvačine, tam sedeš na vipavsko polževko do Batuj, potem pol ure peš do Črnič in zopet poltretjo uro po dobri vozni cesti do Selovca, še urico hoda, pa si na vrhu. Tam se naužijejo izletniki dobrega zraka, se razgledajo po lepi Vipavski dolini, natrgajo v mojo jezo belih planink, plavih pospančkov, rdečih planinskih rož, na Krnici se najedo ocvrtih piščancev in napijejo belega vipavčka, v treh urah so v Gorici, ob osmih pa so že zopet pri polnih skledah v Trstu, oni iz Gorice pa še prej. Vsi pa se hvalijo, da so bili na Čavnu, da šele sedaj vedo, kaj je Čaven... Pa je še mnogo drugih poti, ki vodijo skoro brez truda na naš Čaven. Moj namen pa ni, razlagati in opisovati stvari, ki spadajo v »Planinski vestnik«, saj nočem tekmovati s prav nobenim pisaieljem-hribo-lazcem. Daši sem član raznih planinskih društev, vam tako povem,	da	si jaz na Triglavu prav gotovo ne zlomim vratu ali	pa
vsaj nog	ne, ako me baš kdo ne povabi na divje kozle.	Žal	mi
je skoraj še danes, da sem bil leta 1914. brez puške na Črni prsti, ker ono grdo, sivo, neprozorno meglo bi bil mogel tisti dan gledati odzdol iz Podbrda, še lepše pa iz Bohinjske Bistrice .. In pot nazaj! Še danes me je sram, da sem se pomikal po neverjetno strmih in mokrih senožetih pad Nemškim Rovtom proti Hudi južini kakor pred dolgimi leti kot otrok, ki še ne zna in ne more rabiti svojih nog. Tri dni sem sušil hlače na ograji, pa še niso bile suhe, še- manj pa — cele. Ne, ne, to ni hoja za poštenega lovca! Seve, Šturska gora, Čaven, Veliki rob pa Kucelj, Mrzovec, Lokve, Nagnovec, Podanovec, Tribuške stene, Kobilica pa zopet Brkovnik, Špik, Zadlog, Idrijski log, Špičasii vrh, Medvedje brdo, Petrov rob, Javornik in lepo nazaj na Koševnik — to	so	hribi zame, ako baš ni — lovostaja. Pokliči	me	ob
vsaki	uri	in vremenu, pa pojdem s teboj na tešče, ako	ni dru-
gače, in brez dnevnine, ako je sila!
Pa skoraj sem pozabil na Čaven. Poslušajte me, bratje v zelenem kroju, tako vam povem, da poznam sivega očaka Vipavske doline ne kot hribolazec ob lepem vremenu poleti, ampak da ga poznam v vseh štirih letnih časih kot lovec, ker lazim ondod že nad petnajst let, pa vas vse skupaj in velecenjenega gospoda urednika še posebej vabim na izlet, pa ne — po cesti.
Črniško lovišče nad državno cesto, ki vodi iz Trsta in Gorice do Ljubljane in menda še naprej, je oddaljeno od Gorice le kakih 15 km. Takoj nad cesto je nekaj lepo obdelanih njivic in vinogradov, ograjenih s kamenjem, ki so ga pridni ljudje izruvali in izkopali iz trdih kraških tal, potem je zopet kos revnega sveta z redko travo, med katero ležijo ogromni kupi skalovja, ki so ga pred stoletji navalili s svojih temen Čaven, Kucelj in Velik! rob. Menda je bilo vse čavensko pobočje nekdaj ogromno ka-menito polje, ki ga je izpremenila pridna roka vsaj deloma v njivice, senožeti in vinograde. Kdo ve pač, koliko potnih srag je poteklo po nagubanih obrazih pri tem delu in koliko jih leče še danes, ker Čaven in njegova brata imata ob nalivih še vedno v zalogi takega skalovja!... Ko se začne dvigati svet, se razprostira mnogo hektarjev borovičja, ki pokriva sive kraške skale in brani povodnjim v dolino. To lepo, gosto borovičje ti nudi prijeten oddih, ko razsaja in grozi kraška burja. Samo po vrhovih tuli in piska, a na debeli naslagi igličevja gori vžigalica z mirnim plamenom, ako bi jo smel kdo zapaliti. Za zajce je ta gozd pravi — hlev. Ako nimam časa loviti drugod, pošljem čuvaje na vrh, pa mi priženejo in pripodijo par zajcev pred puško, ko čakam na ovinku. Tudi prezimuje tam vedno par slok, radi česar imam ta gozdič še posebno rad.
Skozi dolenji kos borovičja vodi dobra vozna cesta do redkih vasic nad Črničami. Na vzhodni strani zija širok, približno 1 km dolg in do 40 m globok prepad, ki so ga izrili pred tisočletji hudourniki, potresi in povodnji. Danes ne teče voda po njem kakor ob velikem neurju spomladi, ko se topi na vrhu sneg. Zanimiv je ta prepad posebno za lovca. Nikoli ga nisem prehodil s čuvaji brez plena in strela: divji golobi imajo tam v globokih votlinah svoje stalno bivališče, tam gnezdi skalni jereb, lisica in kuna se lahko ujameta v železje, a pod vrhom, na nedostopnih robovih, ima zajec svoj lož. Zadnje leto mi je delal škodo Mervičev maček iz Tabora, velika, siva žival s kratkim in košatim repom, ki je bolj ljubil mlade divje golobe, jerebice in mlade zajce kakor pa miši in podgane v zgodovinskih razpokah in luknjah starega Tabora, ki se vzdiguje onstran prepada proti vzhodu.
Ta starodavni Tabor je zgodovinski ponos vsakega črničana, ker je še živa priča iz turških bojev. Zidovje te male trdnjavice, je še dobro ohranjeno, obokanega vhoda pa danes ni treba več zapirati pred sovražnikom, ker »z dežele zbežal je Turčin«, še davčnega izterjevalca se ni treba bati, ker onih petero pridnih in gostoljubnih kmetov, ki stanujejo v Taboru, ima toliko davčne
morale, da se ni bati nadležnih obiskov... Onstran Tabora so zopet lepi vinogradi, med njimi zori zgodnje vipavsko sadje, nad vinogradi so male njivice, ki se vrstijo gredina nad gredino. Severno od Tabora se vzdiguje prijazna vas Ravne, kjer pa ne najdeš ravnega prostora kakor po hišah in hlevih. Najvišja hišica nad Črnicami pod Čavnom je Lozarjeva, kjer še raste nekoliko trt. Tam smo včasih vedrili in počivali, ako je razsajala burja. Više proti čavenskemu vznožju pa se razprostirajo senožeti, kamor se prihaja past srnjak, preden pridejo kosci, ki •ga preženejo v Bršljanovce, na Police in v Gorenje borovičje.
Te kratke podatke sem napisal za boljše razumevanje svojega lovskega izleta drugo nedeljo meseca decembra 1913.
Čavensko pobočje proti vzhodu še ni videlo tisto leto snega, njegovi vrhovi pa so bili pobeljeni, a v gozdovih na severni strani se je bila naselila zima z obilnim snegom in mrazom. To nasprotje je pač zanimivo: v dolini in po hribih pozna solnčna jesen, ko pa prekoračiš grebene, te objame zima in po smrekah visi gosto ivje in sneg ...
V soboto popoldne sem pritaval s čuvaji do vozne ceste, ki vodi nad Policami skozi Gorenje borovičje na Selovec do gozdarjeve krčme in gorke kuhinje. Tone Leban, moj prvi čuvaj, je bil odločno proti Selovcu, ker bi bil naš trud drugi dan brez vsakega uspeha: gozdar bi po navadi izpustil svoje jazbečarje ob meji državnega gozda in mojega lovišča in pregnal vso divjačino še prej, ko bi mi vstali. Tedaj po levem strmem robu, po Kobili (da bi jo zlomek!) in po bližnji »stezi« do moje koče v Kotlu pod zapadnim čavenskim robom! Ta strmina je v resnici podobna veliki, stari, sivi, rebrasti kobili, ki se vzpenja na zadnji nogi. Ti pa, brate, plezaj in obuzdaj jo!
»V poldrugi uri smo v koči,« de Tine. »Tam je mehkega sena in suhega resja. Tam lepo povečerjamo in zaspimo, ako bog da. Jutri pa jih bomo pokali, da bo veselje.«
Ker sta bila tudi ostala čuvaja za Lebanov predlog, smo jo ubrali po strmini, ki dela svojih poštenih 45°. »Steza« je bila le v Tinetovi domišljiji; samo tu pa tam se je zdelo, da je odkrušil pred mnogimi leti nekdo s cepinom kos skale, da bi mogel napraviti pošteno stopinjo in varen korak... Tineta sem natovoril že v Črničah s svojim nahrbtnikom, a po stezi mi je nosil še kožuh, jopo in sploh vse, česar nisem potreboval neobhodno na sebi. Navzlic temu mi je bilo toplo.
Prišli smo do približno 900 m višine, kjer je bilo že za dober prst snega, ko obstoji Leban: »Gospod, poglejte: .Tisiamuj’ je v
lovišču... Glejte, po sledu ga poznamo! Kol da je hodil junec desetih iednov... Snežilo bo v gozdu, ,Tisiamuj‘ ve lo, pa se je šel pasi v naše borovičje ... Julri pa, oj ,Tisiamuj’, prideš pred: kroglo in cev!«
Tovariši v zelenem kroju, pa iudi učeni profesorji si bodo-brezuspešno belili glave, v katero vrsto našega živalstva spada; »Tisiamuj«. Pa čujte! Ta vam dosedaj nepoznana divjačina je bil star, krasen srnjak s četverimi roglji na levem deblu. Poznal sem ga dobra tri leta. Vsakega 1. junija sem ga čakal, v juliju sem ga z dobro Uhlenhuiovo piščalko klical in klical. Prišel je, včasih sem ga slišal prav blizu — a vse zaman... Jeseni in pozimi sem ga zalezoval, Tine ga je podil z vsemi svojimi sredstvi, a ko bi moral priti na strel, se je skril za skalo, stopil v goščevje, za grivo in zopet izginil, dokler se ni pokazal 300 korakov daleč in veselo zaukal svoj »m-boh, m-boh«. Poznali so ga tudi na sosednjih loviščih, državni gozdarji so prežali nanj — vse zaman. Zvit je bil od hudirja. Morda je bil dobil v svoji prvi, neizkušeni mladosti, ko je začel šele z dvema rogljičema nad uhlji vasovati, par zrn v rdečo kožo pa je bil odsihdob bolj premeten in previden... V svesti si teh odličnih svojstev je vasoval po mojem in po sosednjih loviščih, še »c. kr.« samice v državnem gozdu so ga rade imele. Ko je zaslišal poleti nežni pja, pja .. . pja mlade srne, je pridrvel »Tisiamuj« v lahkih, elegantnih skokih med druge snubače. A »Tisiamuj« se ni bal tekmecev, ker je bil znan hud pretepač. Mlajše srnjake je nagnat in jih suval s svojimi močnimi roglji, iudi če so mu bili v bližnjem sorodstvu. Ko je prejel od srne prvo darilo za svoje junaštvo, je zopet veselo zaukal s svojim prvovrstnim baritonom m-boh, m-boh in legel v senco. Tak je bil, in rečem vam, da je bil hujši od dacarja v dolini šentflorijanski... Ker nisem sam mogel priti do strela in ker ne bi bil privoščil rogov svojim sosedom, sem dovolil odstrel Lebanu, ki je večkrat trdil, da ga je videl in imel blizu. Zato ga je imenoval »tisti moj« ali po črniško »tisiamuj«, katero ime je srnjaku ostalo. In danes je v lovišču! »Sv. Hubert, pošlji ga pred mojo cev!« sem vzdihnil.
»Gospod, še dobre pol ure, pa smo v koči!« tolaži Tinče.
Vrhovi Čavna in njegovih dveh bratov, Kuclja in Velikega roba, so se začeli odevati s sivo meglo, kakor da oblačijo ponočne srajce. Sneg je bil vedno gostejši po tleh in bal sem se, da začne mesti... One zadnje »dobre pol ure« ni hotelo biti ne kraja ne konca. Mrak je legal po dolini, nam je delal sneg še nekoliko svetlobe. Kakih 20 korakov pred nami zakliče Tine veselo: »Nad Kotlom smo!«
Ta Kotel je veliko, kameniio polje, na katero je nasul Čaven raz svojo plešo in ramena kamenja in skalovja, da bi mogel ž njim sezidati pol porušene Gorice s predmestji vred. Moje lovske koče še poleti ni bilo videti iz skalovja, a tisti dan se radi teme in megle še spoznati nismo mogli, ker je bila vsa kotlina zasnežena...
Tine se popraska za ušesi, obesi svojo pipo med edina zoba spodnje čeljusti, Leban skuša prižgati konček cigarete, kompare Kosovel mozga led iz močnih brkov, Vouk pa vzdihne: »Hakhamenl, to je pa slabol Poizkusimo no!«
On in Tine gresta z dolgima palicama počasi in previdno, ker tak izprehod je že o belem dnevu in lepem vremenu nevarno podjetje ... Za pol ure zakličeta: »Ho-op, kočo sva našla!« V tolikem času smo še mi trije pritavali brez posebne nezgode do prenočišča.
Ne mislite pa, lovski prijatelji, da je ta moja koča količkaj podobna Orožnovi, kjer sem takrat pil še precej dober cviček, ali drugim, katerih pa vobče ne poznam. Ne, moja koča se ne odlikuje ne po zunanji ne po notranji lepoti, ako nisem baš jaz notri... Še oken nima in za vrata služi lesen zapah. Načrt so izdelali moji dobri čuvaji, pa tudi ta ni bil izviren, ampak posnet po domačih — svinjakih. Za štirideset kronic so prevzeli vse stavbno podjetje, le deske za streho sem dal povrhu. Na pol-drug meter visoko in tri metre široko skalo so prislonili dve steni podolgoma in eno nizko z vhodom povprek, tako da je moral počepniti, kdor je hotel notri. Tudi ne morem trditi, da je pročelje imenitno in lepo: tu gori ni apna ne vode in drobnega peska za omet. Še tistih par desak za streho so morali prinesti na ramenih dve uri daleč od ceste, a trame so v tihi poletni noči — ukradli v državnem gozdu, ker so bili tam najbolj pri roki. Razpoke v zidovju so zamašili z mahom, navzlic temu je pihala burja skozi špranje, da ni hotela sveča mirno goreti. A poleti ni snega, pred vetrom se ubraniš s pelerino, tisti večer pa je bilo bridko! Skozi razpoke je bila nanesla burja snega, da je resje s senom izgledalo ko lepa, čista, bela pernica ... Gornjo plast snega so čuvaji otresli in preobrnili seno, ki je bilo v sredini kupa še nekam suho. Preoblekel sem perilo in sedli smo za silo. Prigrizek nam je šel v slast, tudi vino je bilo dobro. Namestili smo se, kakor se je dalo, tudi mraza ni bilo, ker so bile špranje »ometane« s snegom. Pri brleči sveči smo se šalili in menili o raznih lovskih dogodkih, ki smo jih doživeli. Kljub temu so potekale ure počasi, zelo počasi. . . Bilo je komaj osem, kdaj bo šele šest!
»Ljudje božji, zaspimo!« sem dejal. »Kdor bo pa ,žagal’, iemu zamašimo usia s snegom. Kdor bo govoril v sanjah, ne dobi juiri slivovke.«
»Hakhamenl,« reče Vouk, ki se še do danes ni naučil pravilno izgovarjati blagoglasnega r-a, »ia bi bila ghenka, ko vem, da je v čuiahi tako dobha božja kapljica!«
V	petih minutah je hrkal Tinče ko star, nadušljiv medved. Z žepno svetiljko mu posvetim v neobrito lice in Tine je smešno mežikal z drobnimi očmi ter — spal dalje. Ker mu je dišalo iz široko odprtih ust po slabem tobaku, čebuli in vinu, sem ukaza!, naj ga obrnejo k steni. .. Vouk ga prime za eno nogo in roko pa ga obrne ko snop na njivi.
»Pusti me pri miru, Mica!« zarenči Tinče in spi dalje.
Ni treba omeniti, da smo se pol ure smejali na Tinetov račun.
Navadil sem se hrkanju ko mlinar ropotanju koles in dremal v tistem prijetnem polusnu, ko vse vidiš in slišiš, a vendar uživaš telesni počitek po naporni in nevarni hoji...
Pogledam na uro: deset in nekaj minut! Zadremljem in sanjam o lepem, velikem — modrasu, ki smo ga ujeli jeseni prav pred kočo živega in kako sem ga nesel zaprtega v steklenici domov, pa zopet o onem, ki se je hladil na borovi veji, ko sem klical v juliju »Tistamuja«, samo s to razveseljivo razliko, da mi je viselo v sanjah z vsake veje po več takih živalic, katerih je po Čavnu res neverjetno mnogo. V sanjah me straši zopet oni modras, katerega sem prijel pred leti malodane z levo roko, ko sem se opiral na vrh ene mnogih škarp po lovišču, da bi skočil za obstreljenim zajcem, ki jo je hotel odnesti v zadnjem skoku prek zidu. Pa je ni, ne zajec ne modras. Res je tudi to, da nosim po tem dogodku na lovu vedno irhasto rokavico na levi roki.
Poldvanajsiih!
V	koči je soparno kakor spomladi, ko veje vlažni, topli jug. Čuvaji spijo, Tine žaga malo bolj ubrano. Začel sem razmoirivali vrline teh dobrih ljudi. Stavim, da bi šel Vouk takoj v Črniče po cigaret, ako bi bilo potrebno, France po vina v svojo klet na Ravne, Leban po kruha na Selovec, Tine pa me bi nesel po skalovju na Čaven. .. Naj jim napišem naslednje vrstice v prijazen spomin!
Tone Leban je lovec po poklicu. Dolgo vrsto let je v moji službi, prej pa je bil pri prejšnjih zakupnikih lovišča. Hišico ima in malo posestvice, mesečna plača tudi ni velika. Sam potrebuje malo, a družina je velika. Enega fantiča sem držal jaz pri krstu in botru na čast in slavo ga je krstil dekan za Fran-celjna. Koliko noči je Leban prečul in prezebal na Čavnu in
drugod, prežeč na tatove za borno nagrado deseiih kron, ako je bil tai kaznovan!
Brez mojega Vouka ni semnja od Gorice pa do zadnje vasi na Vipavskem. Ali kaj proda, ali kaj kupi, ali vsaj — mešeiari, Vouk je dolg, suh fant z dolgimi brki pod nosom ko Črnogorec in strasten lovec, ki si ne more misliti življenja brez puške in lova. Vzel sem ga v službo, ker bi mi bil sicer posireljal najlepše srnjake lovišča. Rad me ima še danes in trdi, da ni bilo in ne bo nikoli več tako lepo na Čavnu, kakor je bilo z menoj Za božične praznike sem dovoljeval vsakemu čuvaju odstrel enega zajca. »Hvala lepa, gospod, za vašo dobhoto!« je dejal Vouk. »Ubijem zajca, to že, pa ne na našem lovišču. Sthela vendah, saj jih je dosti na ehahskem ...« Prepoved ne bi itak koristila, tudi se Vouk ne boji, da ga kdo zaloti in da izgubi pravico do orožnega lista. V resnici se še botru Lebanu ni posrečilo zasačiti Vouka ne prej ne ~ slej... In Leban ne pozna šale niti napram svojemu najboljšemu prijatelju!
S Francetom Kosovelom sva tudi v botrinji. Ta je dober, premožen gospodar na Ravneh, redi osem glav živine, pridela svojih 50 hi izvrstne kapljice, obilo sadja itd. Ko sem šel jeseni leta 1904. mimo njegove hiše, me je gostoljubno povabil: »Gospod, stopite v senco na kupico vina! Žena vrže na ponev pest kostanja, to bo velju (takoj), pa se kaj pomenimo.« Medtem je ogledoval mojo trocevko, nekaj novega zanj, in hvalil pripravno orodje. Kar težko je dihal, ko sem mu razlagal ustroj puške in pokazal naboj s kroglo.
»Kako ta zlomek pade! Pogledaš, pomeriš in zadeneš srnjaka na sto korakov.«
»Še na sto petdeset je padel!«
»Mejduška, to je orodje, to! Veste, gospod, ko sem bil mlad, sem tudi jaz — lovil. Na erarsko sem hodil po drva pa sem imel puško skrito in privezano pod — soro. Oj, marsikakšnemu srnjaku sem zasmodil!«
»Ej, si mu zasmodil, si!« je globoko zakašljal Leban.
»Gospod, ako imate še kakšno puško, posodite mi jo! Takole ob nedeljah bi hodil z vami. Pa tudi lisico bi zalezel nad vasjo, pod Bršljanovci jih je tudi, na Čavnu pa se mora vedno dobro zapirati, ako se hoče nesti kaj domov.«
Preskrbel sem mu puško in orožni list in ni mi bilo žal. Mesečne plače ni maral, ni pa se branil skromne dnevnine in lov-nine. Od prve zore do poznega mraka orje, kosi, koplje v vinogradu; ako ni baš drugega dela, koplje globoke jame na njivi, vozi vanje kamenje, ki se je izrilo, a zemljo iz jame vozi po
polju, kjer se mu zdi poirebno. Komaj dene po večerji žlico iz roke, vtakne par nabojev v telovnik, obesi puško iri gre na ča-kališče, ako se kaže le ozek rob meseca na nebu. Drugi dan je zopet prvi na delu, ako mu je prišla lisica ali pa ne .. . Kadarkoli grem mimo njegove hiše, moram v »senco« na kupico vina in na pest kostanja. Z njegovim Dolfetom, lepim, plavolasim fantkom, sva se zmenila, ko je hodil še v srajčki, da mu zavežem birmo, pa sva oba držala besedo.
Tinetu pravijo »gospod«, ker je včasih uradna oseba pri cenitvah. Ta vam je drugi Laskar, ako se ga še spominjate, samo s to razliko, da ne zna streljati, vsaj tako dobro ne. Po postavi pa mu je v resnici podoben, vobče originalen človek, da malo takih. Poljski čuvaj je, a orožja ni nosil, dokler ga nisem vzel jaz v službo. Ko je hodil že drugo leto z menoj na lov, me je začel prositi, naj dam še njemu puško. Po dolgem moledovanju mu jo obljubim, toda s pogojem, da ne sme — streljati, ampak da jo mora nositi prazno. Vse mu je bilo prav... Ta puška je bila kratko orodje stare oblike in je zahtevala posebno pozornost pri nabojih: ako si nasul premalo smodnika, nisi ubil zajca na petnajst korakov; ako ga je bilo za pol grama preveč, te je sunila in udarila kot stara kobila. S puško prinesem pet šibko nabasanih nabojev za poizkušnjo. Na veliki »gmajni« nad vasjo je bila prva orožna vaja s ciljem na dvajset korakov. Vouk mu jo nabaše, pa je hudomušnež zamenjal naboje s svojimi... Tinče je levičar, pa je nerodno naslonil kopito na levo lice in rame in dolgo meril, dokler ni ujel muhe ... Ko je vendar iz-prožil, je omahnil ko star gaber. Zadel ni, seve, pa kislo se je držal in si gladil skrivaj kosmato lice, pod katerim so skakale štirinajst dni po strelu korenine gnilih zob ...
»M-hm, viš no, kako imenitno — poči ta puškal« je dejal s prisiljeno navdušenostjo, a druge cevi pa ni maral poizkusiti.
Vouk se je valjal smeha pa mi ostali tudi, dasi šala ni bila umestna.
Tinče je imel torej svojo puško. Nosil jo je z velikim dostojanstvom po Črničah, ko me je hodil čakat. Vsako soboto popoldne jo je čistil, drgnil, brisal in mazal, da ni bilo bolj snažne v vsej dolini. Tega važnega opravka ne bi bil opustil, ako bi mu moral segniti krompir na njivi ali pa voz sena na travniku. Sicer pa je jako poraben na lovu. Rad nosi, kar se mu natovori: moj nahrbtnik, ki je že z. ozirom na nas petero ljudi vedno težak, pet, šest zajcev, lisjaka, srnjaka in svojo — puško. Izvrstno zna naganjati in poditi. Ne boji se goščevja ne strmine ne grebena. Poleg tega ima razne glasove za to umetnost. Ako zapiha
»ššššl«, skoči zajec z loža, pa naj ima od zadnjega lova obe zadnji nogi obstreljeni. Kadar zabrusi »šššš-prrrrr!«, pa skalni jerebi kar omedlevajo v zraku. Ako poleg tega še meče kamenje, se vzbudi lisjak v gošči, ako je tri noči zaporedoma vasoval. V lučanju kamenja je splošno priznan strokovnjak. Sključi desno roko v topi kot in naloži krep ko krožnikov prvi natakar pri ljubljanskem Unionu, z levico pa jih luča, da kar iskre lete po kame-nitem polju nad Policami, tako da so stali včasih požarni brambovci treh sosednjih vasi vse popoldne v paradi in nestrpno čakali, kdaj bo treba pričeti delo radi gozdnega požara ...
Ko sem tako pri sebi ocenil svoje čuvaje, me je že zopet začela mučiti misel na — modrase.
»Kaj, ko bi prezimovalo par takih živalic v moji koči pod senom in resjem? Vzbudi jih gorkota pa začnejo zehati... Eden mi zleze pod kožuh in me piči v belo grlo, da ne bom mogel več peti... Kaj bo moj kvartet ob sredah zvečer brez mojega drugega basa? Še žalostne nagrobnice mi ne bodo mogli zapeti. . . Pa kako bi tudi peli ,Blagor mu’, ako me piči gad? Zlomek vendar, da se ne morem iznebiti teh neumnih sanj in misli! Zakaj nisem šel rajši na Selovec! E, pa ,Tistamuj’? .. « Kar naenkral mi pade na lice nekaj dolgega in mrzlega. »Modras!« zaječim prestrašen in prižgem sveliljko. Bil je pa samo curek snežnice, ki se je nabral nad gnilo grčo v deski na strehi in pljusnil po mojem obrazu. Čuvaji spijo ko jazbeci.
Polnoči!
Smejal sem se »modrasu«, potisnil kučmo globoko na čelo, se zavil tesno v kožuh in zaspal.
Okoli treh me vzbudi Tinče: »Gospod, povodenj! Vouk, moker boš! Ti, Leban, tudi! Vstani, France!«
Prav je imel moj Tinče: iz vseh špranj so se nabirali potočki, na stropu so se nabirali curki in se izlivali proti kraju desak ob steni... Seve, pet ljudi v tako majhnem prostoru proizvaja nekaj gorkote. Jaz sem bil nekoliko na boljšem, ker sem ležal ob omenjeni skali. Resje in seno, itak že vlažno od snega, je bilo docela premočeno in proti izhodu se je bila nabrala cela mlaka. Tinče je bil moker do pasu, pa tudi ostali niso bili prav suhi.
Vouk je nabral borovih vej in brinja in jih z velikim trudom zažgal pred kočo, da se posušimo. A še pastir ve, da daje tako gorivo le malo gorkote, zato pa več — dima. Kmalu se je koča napolnila z gostim dimom, da smo še drugi dan dišali ko prekajene klobase. Zehali smo, kadili in preganjali dolg čas. Celo Voukove šale niso držale.
»Kakšno vreme bomo imeli?« vprašam Tineta.
»He, vreme bo, vreme, bi dejal!«
»Vheme bo že, samo bog ve, kakšno,« se našali Vouk.
»Nu, jaz mislim, da bo lep dan, ako bog da in ako ne bo pihala ,vscana’ burja. Ako pritisne ,kraška’, bo lepo, samo mraz bi znalo bili, bi dejal,« se odreže Tinče.
»Tine, vhh čhniške cehkve te postavimo, na eni nogi boš stal in s pihavnikom boš ihobil vheme po dolini, keh se tako dobho spoznaš na buhjo.«
»Ti, Vouk, si bolj pripraven zato, ker si dolg in suh. Ti bi to delo laže opravljal.«
»Kaj hočemo zdaj?« vpraša France.
»Balincai pojdimo, da se ughejemo!« svetuje Vouk.
»Eno kepo ti zabalincam v hrbet,« mu grozi Tine, »da boš vendar molčal, zgaga.«
Začel je polniti svojo pipo na kraikem, bezgovem kanišu domačega dela, ali tobak v kosu stare, volnene nogavice je bi! premočen in vžigalice, speita un poco, prav tako. Poizkušal je z ogorkom brinja — tobak noče goreti. Poiskal je konček nedeljske viržinke, ki pa tudi ni hotel goreti, zato ga je potisnit v čeljusti.
Stopim pred kočo. Siva megla se vali po Čavnu, nad vrhovr smrek v državnem gozdu se lovi veter, zapiska, zatuli, zaječi,, zopet poneha... Res se ne ve, kakšno vreme se izcimi: dež,, sneg, morda oboje, ali pa pritisne ena ali druga vrsta burje. Po gornjem delu telesa sem bil gorak, ker mi ni premočilo kožuha, ali zeblo me je v desno nogo od kolena navzdol. »Trganja si naberem za dve kopališki dobi v Krapinskih Toplicah,« sem se tolažil. Brinje je dogorevalo in zopet je temna noč, zavita v neprozorno meglo, zopet me objame čudna osamljenost navzlic bližini čuvajev in ona nevšečna tišina, ki vpliva popolnoma drugače na človeka kakor svečan, tolažljiv mir jasne noči, ko je nebo posuto z zvezdami, ko se izprehaja vsaj kos meseca med njimi. Zapalim cigareto in opazujem smer dima. »Ali bo kaj vremena?« si mislim. Vouk bi ponovil, da vreme bo že, a ne ve se, kakšno. Vžgem električno sveiiljko in pritavam nazaj do koče, iz katere brli sveča ko lučka na osamljenem grobu.
»Hudirja vendar, da se mi vsiljujejo same nevesele misli! Po svoji navadi vendar nisem tak!« kregam samega sebe.
Vouk pogleda na svojo debelo uro: »Štihi bo phoč. — Gospod, kaj ko bi načeli tisto slivovko? Phav škoda bi je bilo, ako-bi se — izvešila.«
»Nič ne bo,« pravi Tine, »ker si govoril v sanjah.«
»Ti si govohil, ti! Pa še kakšne si gobezdal! Le pophašaj gospoda.«
Izvlečem iz nahrbtnika ioplonos, natočim v čašo izvrstne, gorke kave in prilijem slivovke. Vsak ve, kakšna dobrota je gorak požirek v taki neprijetni noči. Vouk pa reče: »Hakhameni, zdaj pa ne vem, kakšen okus ima slivovka sama. Phicuknite še malo!« Tine je dobil svoj del zadnji, že vsled končka viržinke v ustih.
»Alo v sneg, Tine, in opehi čašo, keh jaz ne pijem za tabo!« opominja Vouk.
»Radi gospoda jo operem, radi tebe bi pa bilo za danes itak vseeno, ker je ne dobiš več. Kaj misliš, da je imamo na škafe?«
»Stavim eno khono, da mi da gospod še en požihček, ako ga pophosim« ...
Razpoloženje je postalo malo boljše, minila nas je ona neugodna utrujenost, ki je nasledek pol prečulih noči. Okoli pol šestih smo odkorakali na čakališča pod Čavnom, Tineta pa je postavil Leban kakor po navadi na visok rob za opazovalca, ker je videl s svojimi drobnimi, očmi na uro črniške cerkve, ako je bilo baš potrebno.
Trdim, da je malo tako zanimivih čakališč kakor je moje tam gori pod Čavnom. Nad globokim prepadom se vzdiguje ogromna navpična stena, za katero so privalili čuvaji pred leti skalo za sedež. Z dobrim Goerzovffn daljnogledom sem obvladoval vse pobočje in na tri sto korakov sem razlikoval vilarja od še-sieraka. Pod steno je dolga drča, v katero se meli grušč od sivih sten. Na desno proti dolini je strmi rob Kobile, z leve pa gosto borovičje, izprerezano tu pa tam z zelenimi lisami, kjer raste izvrstna gorska trava. Niže, nad vozno cesto, ki vodi iz Črnič v državne gozdove, je borovičje tako gosto, da se lovec le težko prerije skozi. Le Tinče si upa vanj in mnogega srnjaka in lisjaka je od ondod pripodil pred puško.
Či-ri se oglasi skalni jereb, čiri, čir-ri, čir-ri se oglasi drugi, pa zopet či-ri, či-rri, čir-ri...
V gozdu zašumi, sever pritisne na vrhove visokih smrek in prepodi gosto meglo. Visoko nad Čavnom se razjasni.
Oj, ti naše lepo, jasno nebo, posuto z zvezdami, ki se svetijo kakor le malokje na svetu v tem letnem času! Glej, tam proti jugu sveti in preži Strelec, prav dobro razlikujem njegovih sedem zvezd. Proti severu plava Labod, na levi se pase Pegaz, še dobro ohranjen za svoja leta in spričo sitnosti, ki mu jih delajo zaljubljeni pesniki, tam je Veliki medved v nedeljski paradi, na levi grozi Zmaj in toliko drugih, ki jih ne poznam. Zvezde bledijo, le
Danica krslupa pospano in goni druge spat. Pridna je in skrbna, to se mora reči, ko prednica kakega velikega dekliškega zavoda: zadnja gre spat, a zvečer — in na to stavim vse tri cevi svoje puške s kopitom vred — bo zopet prva v službi, ako bo vreme ...
»Al’ na tujem tudi, zvezda, me poznaš ...?« bi zapel, ali pa ono drugo, ki je tudi lepa: »Zvezda mila je svetila ...« Pa ne boš pel, ako te še tako ščegeta tvoja pevska žilica v belem grlu, ker »Tisiamuj« ne mara pesmi.
Veter potegne pa še oče Čaven potegnejo megleno nočno srajco prek pleše, za njim pa še oba brata Kucelj in Veliki rob Vsi trije so že lepo obriti in nedeljsko razpoloženi. »Dobro jutro!« bi jim veselo zaklical, navdušen od te božje krasote zim skega jutra, ako bi se upal... Po vsej dolini od Gorice do Nanosa se vali še megla. Ali je to ogromna, bela pernica, pod katero kopitajo rdečelični, debelonogi, razposajeni otroci? Vzbudili so se pa uganjajo svoje burke, ker je šla mati k prvi maši... Skozi meglo nad Nanosom se zažari in proti severu in zapadu vzplamie snežni vrhovi Krna, Matajurja, Triglava in gosti robovi Julijskih planin se kopljejo v mladem solncu ... Moj bog, kako je to lepo! V dolini tam doli je prišla mamica od prve maše, odgrne pernico in zali otroci so že vsak na svojem mestu, lepo umiti in počesani in praznično oblečeni... Oj, ti moja lepa Vipavska dolina, ti dobra in skrbna mati, koliko in kako lepih otrok imaš: Osek, Vitovlje, Šempas, Batuje, Črniče, Ravne, Selo, Gojače, Skrilje, Štomaž, Sv. Križ, Lokavec, Gorenje, Ajdovščina, Velike in Male Zabije! Zale otroke imaš in vse si dobro preskrbela z belim kruhom, obilnim sadjem in s poštenim vinom. Ako baš »Tistamuj« ne pride —, pusta, dolga noč v koči je obilno poplačana s to nepopisno lepoto. Oj, sveti Hubert, ti moj nebeški prijatelj in zaščitnik, hvala ti iz dna srca za milost, da si me zapisal med svoje učence! Kolikokrat sem iskal miru in tolažbe pod tvojim varstvom! Kolikokrat je ozdravela bolna duša, gledajoč vse ono, kar ti nudiš in daš onim, ki te ljubijo, ki ti zvesto služijo! Kako grd bi bil ta svet brez tvojih darov! Kako težka bi bila hoja po blatni cesti življenja, da ni tvojih blagih rok, ki vabijo človeka v tvoj raj, kjer nam odkrivaš svoje čudeže in svojo lepoto! Oj, sv. Hubert, izprosi mi milost, da se bom veselil tvojih darov še vrsto let! Vem sicer, da bi me rad sprejel v svoje rajsko lovišče in mi odkazal odličen prostor. Večkrat si me že vabil: veš, takrat, ko sem si polomil par reber, ko sem padel s kolesa ter si zlomil roko, in takrat, ko sem zamudil radi pljučnice oculi m laetare in s tem polet dolgokljunih slok spomladi, pa še ioliko-
krat sicer! A odnesel sem jo še vsakokrat srečno, v jezo vsem starim in novim pogrebnim društvom. Prepričan sem, oj sveti Hubert, da bi že rad slišal moje lovske dogodbe, pa za to bova imela dosti časa pozneje. Dvajset, pet in dvajset let še lahko počakašl Kaj je to napram večnosti! Meni se v resnici še ne mudi... Glej, sv. Hubert, tudi nimam še časa za obisk in pohod tvojih lovišč. Toliko sem zamudil v življenju! Kar je nekdaj v mladosti vrelo in kipelo v mojem srcu, je sedaj v jeseni mojega življenja dozorelo ko mošt o sv. Martinu... Glej, morda ti moji jesenski pridelki niso prvovrstni, dosti boljših letin je bilo in bo v naši književnosti, pa to, kar nudim jaz, je sicer skromno, a pristno in pošteno blago. Toliko tega bi še rad povedal in napisal ljubim tovarišem v zelenem kroju! Moj prijatelj Arturo še ni nikjer ovekovečen in le malokdo ve, kako je lovil divje gosi .. Pobratima Vilko in Levioj s svojim Heroldom, glavna junaka mojega »ho-ho-ho-merskega« epa, tudi še nista dovolj znana kot lovca, rad bi napisal še eno ali dve o Laskarju, n. pr. kako je ozdravil mesarjevega psa, rad bi malo tekmoval z »Divjim lovcem«, a v povsem drugem slogu, ljudsko igro imam tudi napisano za svoje mandrijske začetnike in prijatelje. Od mojih »Spominov na Zagreb« je tiskan samo eden! Poleg tega imam še toliko drugega gradiva! Vidiš tedaj, sv. Hubert, da res nimam še časa. Tukaj na Čavnu, pa tudi drugod bi te častil in slavil' Vidim še prav dobro, hodim lahko in brez posebne težave prinesem svojih 85 kg iz doline gori na čavenski greben. Ko pa se ušibi moja grba, ko mi bo zastajala sapa, ko bo motno moje oko, ko se bo tresla moja roka, da mi ne bo moči ujeti muhe na puški, ko izpolnim, kar nameravam, potem pa, sv. Hubert, me pokliči na zadnji veseli pogon! Svojim lovskim prijateljem naročam pa že danes: prinesite mi s Čavna šopek, spleten iz rdečih planinskih rožic, iz plavega pospančka in belih planink, a ne potrgajte preveč tega božjega cvetja! Zataknite ta zadnji pozdrav za trak mojega starega, zelenega klobuka, da bo sveti Hubert takoj vedel in znal, kdo sem, in položite mi na srce zeleno smrekovo vejico, da jo ponesem v svojem in vašem imenu NJEMU v čast in hvalo!...
Nebo je čisto, niti meglice ne vidiš nad jasnimi obrisi planin in božje solnce obseva in ogreva lepo dolino pod mano v vsej nedeljski lepoti. Kako uživam to lepoto, kako hvaležnega se čutim za to božje krepilo duše in srca! Črniški veliki zvon zapoje svojo nedeljsko pesem, pridružijo se mu drugi teh belih cerkvic po dolini, v Vitovljah, na strmem vrhu pod menoj, v romantični romarski cerkvici zajočejo kar vsi trije s svojimi
iLovec, 1922
409
tenkimi glasovi in se prelivajo v čudoviti melodiji, lahak veter jih nosi na moje uho zdaj močneje, zdaj tiše, da se mi zdi vsa dolina kot velik božji hram ...
Čuvstvo otroške ganjenosti mi polni srce kakor pred tolikimi, tolikimi leti, ko sem šel z očetom in sestro na božjo pot v Zagorje ... Zdi se mi, da slišim romarje ihteti, ko zaslišijo pod hribom, kako gori v cerkvi »zagorski zvonovi prav milo pojo . .«
Zvonjenje prenehava, samo iupaiam slišim zadnje umirajoče udarce, kakor da bi zaihtelo otroče, preden zaspi... Prav nič me ni sram povedati, da mi je oroselo oko ...
Či-ri, či-rri se oglaša skalni jereb, ci, ci, ci drobna sinica, ki išče po lubadu krevljaslega bora, dve šoji se smejita in podita po grmovju, na veliki lisi sredi borovičja se pase močna srna. Pridna žival; kar dvoje kozličev je izredila letos, postavna oba, menda »Tisiamujev« rod. Pozdravljeni vsi trije! Tam nizko doli se meli grušč ...
Sveti bože, ali je mogoče? Dve sto korakov pod menoj obira še napol zeleno brstje — Tistamuj! Dobro razlikujem štiri roglje nad levim uhljem ... Pogleda za šojama in izgine v bo-rovičju . . . Kod in kam jo obrne? Skoči prek drče, a pot črez Kobilo se mu ne zdi varna; morda čaka kdo tudi na sosedovem lovišču. Postoji za skalo, vidim mu samo glavo s krasnim nakitom ... Ko blisk smukne nazaj v mejo ...
Napenjam vse svoje moči, da ostanem miren; kljub temu čutim, kako klokajo žile na vratu, kako tolče srce v prsih . .. Srnjak obstoji na lisi sredi borovičja... Nagne rogovje, vzdigne gobček ... Nekaj mu ni po volji... Previden je Tistamuj, vse priznanje! Po desetih minutah nestrpljivega čakanja ga vidim' na približno sto in petdeset korakov... Ne upam se streljati,, ker mi stoji baš nasproti... V dolino ne pojde, ostane v bo-rovičju ali... pa jo mahne po goščavi na sosednje lovišče, ako-ne pride na vrh. Zagledam ga za skalo, samo zrcalce se mu blišči v jasnem solncu... Nič ne bo! V jadrnem skoku jo ubere zopet prek drče proti Kobili, šoja zakriči, a srnjak nazaj proti' goščavi... »Zdaj, zdaj, sv., Hubert, milost in dober pogled!« Tistamuj postoji za hip, krepko naslonim puško na levo roko, iiinf! — krogla sfrči po risani cevi... Srnjak plane kvišku kot plemenit konj pred visoko ograjo na dirkališču ... Ali sem zadel? Ali sem držal previsoko, prenizko? Pustim kožuh in daljnogled na steni in plezam, kaj plezam! — drsim po hrbtu — in še kako drugače po desni strmini ob prepadu navzdol... Pridem po drči in globokem grušču do mesta, kamor je padla krogla. Tinče na visokem grebenu se ne javlja ... Slabo znamenje!.. _
Kakih deset korakov od strela vidim na travi roso blede krvi. Ati je mogoče? Strel v pljuča! Počakam še pet minut, da se razboli rana, da se oddahnem... Prižgem cigareto in iščem. Zopet rosa krvi... Dobrih petdeset korakov stran leži Tistamuj v dolinici še živ in gleda z rjavimi očmi v sovražnika... Močan sunek z nožem za tilnik, telo se strese in Tistamuj je s kratkim m-boh končal svoje fantovsko življenje ...
»Tistamuj morio!« zakričim. »Tine, ho-op, nahrbtnik hitro doli, čutaro pa še bolj hitro!«
Ogledujem krasne roglje, ki so bili že mužljivi, v par dnevih bi bili odpadli. Pa kaj je Tistamuj brez rogov? Venec je posut z gostim biserjem, močno deblo prav tako, lepo zajete veje merijo svojih 27 cm, grintave do prednjega roglja. In to lepo trofejo so mi ukradli med drugimi spominki med vojsko! Sto lir onemu, ki mi jo prinese nazaj!
Tine pride z nahrbtnikom in z lepo smrekovo vejico, da jo pomočim v Tistamujevo srčno kri, ko bo Vouk z veščo roko razdeval imenitni plen. Ni treba omeniti, da sta mi šla v slast košček mrzle pečenke in požirek vina.
Tiinf! se razlega od gojaške meje in še enkrat tiinf. .. »Lisjak je,« si mislim, kar zakliče Leban s svojim nizkim glasom: »Tistamuj morto!«
Ko smo se našli dobro uro pozneje na navadnem shajališču vrh Polic, je kazal Leban — lepega srnjaka, ki pa je bil že odvrgel rogove.
»Na Gojaško jo je ubiral in tam bi ga bili danes prav gotovo ubili,« se je opravičeval. »V resnici sem ga imel za Tislamuja pa sem mu zasmodil.«
Ker nisem poznal srnjaka in me ni zanimal, nisem hotel ugovarjati. Prepovedal pa sem nadaljnji odstrel srnjadi za ostalo lovsko dobo. Tudi nisem hotel tisti dan več loviti, ker sem hotel za Novo leto povabiti nekoliko prijateljev na zajce in jerebice, zato tudi nisem imel psa s seboj.
Ko smo razdeli plen, smo ležali na prijetnem solncu, jaz sem celo zadremal z glavo, naslonjeno na debeli Tistamujev hrbet, in poslušal v polusnu ganljivo nedeljsko zvonjenje, ki je spremljalo ljudi od druge maše na poti domov, a glasilo se je dosti bliže in mi ni pretresalo srca kakor davi zgodaj na visokem grebenu...
P.o ugodnem počitku sem poslal Lebana in Tineta z divjačino v vas z naročilom, naj pripravi »mati Karlina« v znani Slamičevi gostilni po najboljšem obrazcu »cvrček« za zadnji pogon. Tinetu
sem grozil z vsemi mogočimi in nemogočimi kaznimi, ako izgubi Tisiamuj rogove. Dejal sem mu, da vzamem še nocoj njegovo puško s sabo, da ne dobi kapljice vina, da ne bo smel jesti z nami cvrčka, da mu razbijem pipo s kanišem vred, in še druge podobne kazenske paragrafe sem mu našteval.
»Ženo mu pošljemo v Amehiko za kelnahco, ako ne phinese celih hogov v čhniče,« je svetoval poredni Vouk.
»Pusti jo pri miru, Vouk!« se jezi Tine. »Moja Mica je res postarna in nadložna, pa odpravi dela za dva taka cigana ciganska, kakor si ti.«
V resnici je Tine obvaroval srnjaka vsake poškodbe in ga srečno prinesel v Črniče, kjer ga je spravil v klet, pred katero je stražil s — prazno puško.
»Fhance, pojdiva v Bhšljanovce,« de Vouk, »tam se bo solnčil in potil lisjak na ghoblji in pheganjal hevmaiizme na gohki skali. Na tak dan vendah ne pojdeva bhez sihela domu.«
France je bil zadovoljen in ostal sem zopet sam s svojimi mislimi, spomini in sanjami, lazil počasi po lovišču in užival krasoto jesenskega dne.
* *
*
Ne morem končati teh zapiskov, da ne bi povedal še enega dogodka, ki se mi je pripetil prav tisti dan.
Že prej sem omenil, da mi je delal Mervičev maček dosti škode med divjačino v breznu pod Taborom in da ni hotel ta škodljivec ne pred puško ne v nastavljene pasti.
Čakal sem na solncu tostran taborske vasice prihoda čuvajev, ki sta res prinesla staro lisico.
Ko tako čakam, vidim onega mačka, kako jo ubira iz prepada po strmini proti domu. Res je bilo daleč, a hotel sem ga vsaj prestrašiti, ako ga že ne zadenem. Pokleknem, naslonim puško in pomerim. Nisem pa računal z dejstvom, da poskoči maček, ko bo slišal pok, in da bo krogla v onem ulomku sekunde — prekratka. V divjih skokih jo ubere maček po strelu prek zgodovinskega ozidja pod toplo domače ognjišče. Kazal ni znamenja, da bi bil zadet, a čudno se mi je zdelo, da se je v jadrnem begu parkrat ozrl in nekaj popravljal pod — košatim repom...
V tem prideta France in Vouk, pa jima povem, da sem streljal na mačka in da sem držal prekratko. Vouk je bil radoveden in reče, da bi šel šeškat z ubito lisico in poizvedovat o usodi
mačkovi. Ker sem imel rad dobre Mervičeve ljudi, sem mu priporočal, naj bo vljuden in prijazen, naj jim razloži, da imam pravico ubili mačka ali psa v lovišču, ako ga zaloiim v golovi daljavi od hiše.
Za čelri ure se prismeje Vouk nazaj.
»Gospod, kaj takega pa še ni bilo na lovu.«
»Povej vendarl«
»Phavice sle mu odslhelili...«
»Pojdi se solili«
»Hes je, hes! Slahi se je smejal in dejal, da bo sedaj maček bolj pameten in da se bo odzdaj bolj dhžal hiše in hleva, ko je izgubil phavice.«
Pa se ni držal ne hiše ne hleva, ker je že drugi dan poginil.
Henrik Erhard!:
Ptičarji in foksterijerji na I. ljubljanski mednarodni razstavi psov.
Brez zavisii, toda z žalostnim srcem smo si ogledovali le-poto razstave. Tak sijaj je pri nas Avstrijcih samo še v spominu Morda bi mogli primerjati našo mednarodno lovsko razstavo s to prireditvijo; tako lepo razstavišče, toliko prostora za prešo-jevalne kroge in za obiskovalce ne more nuditi kmalu kako mesto. Slavnostnih otvoritev ob prisotnosti najvišjih uradov, z oficijelnimi nagovori pri nas ta čas sploh ni več. Razslavljalni einilelji so prekašali drug drugega v ljubeznivosti.
Kljub jakemu obisku ni bilo gneče; sicer tako nadležno lajanje in tuljenje psov na ozkem, pokritem razstavišču se je v teh mogočnih razstavnih prostorih komaj slišalo. Vojaška godba je slajšala bivanje na razstavi. Vladalo je v resnici praznično razpoloženje.
Zelo dober vtis je napravil klubov obči zbor na večer prvega razstavnega dne, pri katerem smo bili sodniki navzoči kot gosti. Drugi večer nam je lepšala prisotnost dam klubovih činiieljev.
Če pomislimo še, da je bila to sploh prva razstava v Jugoslaviji, zasluži ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev za zelo uspelo razstavo najvišjo pohvalo in popolno priznanje. Mi mu od srca čestitamo! Prepričani smo, da bo pokazala prihodnja ljubljanska razstava pri vseh pasmah tako prvovrsten maierijal, kakor ga je pokazala to pot pri posameznih lovskih plemenih, saj je bila razstava priča, da ne manjkata zanimanje in požrtvovalnost.
A.	Nemški kratkodlakarji.
al Rjavoprogasti psi. I. darilo je dobil Stop (št. 5), JRP 7 A, z oceno prav dobro. Pes plemenite krvi z globokimi prsi in z dobrimi kostmi. Visok viher, nekoliko svetlo oko in razklenjeni prsti na levi prednji nogi. Pes ima okrnjen rep; dognati se ne da, ali že od rojstva ali vsled zunanjega vzroka. Pes je v bednem stanju, vsled česar se zdi hrbet visok in križec padajoč Napravlja vtis osirotelega aristokrata. Jaz bi mu ne bil dal prvega darila, ker sem mnenja, da mora priti pes na razstavo v najboljšem stanju, da si mi ni treba šele predstavljati, kak bi bil pes, če bi bil bolje rejen. Če se tudi nisem strinjal z nazorom izkušenejših sosodnikov, sem bil s priznanjem darila sporazumen, ker je napravljal pes kljub slabemu stanju plemenit vtis. —
JI. darilo je pripadlo Luksu Grlovskemu (št. 6), JRP 8 A, pri oceni prav dobro. Plemenit, siasit, osemmesečen pes z naj-holjšim ospredjem, s kratkim hrbtom, a na žalost s svellim očesom. — lil. darilo in prav dobro je dobil Tasso von der goldenen Mark (ši. 71. Dobro zgrajen pes s širokimi prsi in z močnim hrbtom, toda z nekoliko sirovo glavo in s podvrat-kom. — Nadomestna nagrada pri oceni prav dobro je bila prisojena Črtu (št. 156). Pes z dobrim hrbtom, dobrim zadnjim delom, s suhimi tekali, toda s sirovo glavo in s slabo nastavljenimi ušesi. Tudi se nagiblje k podvratku.
Prav pohvalno priznanje so prejeli: Tel Gr lovski (št. 1), JRP 2 A, visok pes z malo plemenitosti, z močnim hrbtom, s sirovo glavo, padajočim križcem in strmim zadnjim delom. Ocena: dobro.
—	Blisk Konigsbrunn (št. 2), JRP 3A, dobro zgrajen pes z močnim hrbtom, dobrimi kostmi, toda s sirovo glavo in slabo nastavljenimi ušesi, z nekoliko podvratka in s strmim zadnjim delom. Ocena: dobro. — Gypi (št. 10), pes z malo plemenitosti, z dolgim hrbtom, s svetlim očesom in z nekoliko vratne gube. Ocena: dobro.
Pohvalno priznanje z oceno zadostno se je priznalo Boju (ši. 14), psu s prav malo plemenitosti.
Vsi drugi v splošnem razredu prijavljeni psi so morali zapustiti presojevalni krog brez ocene deloma zaradi nedopustne barve, deloma kot križanci.
V mladinskem razredu je dobil Luks Grlovski (št. 6)
I.	darilo.
b) Rjavoprogasie psice. 1. darilo in naslov zmagovalke je dobila Heksa Grlovska (št. 16), JRP 3 B, psica zelo plemenitega splošnega vtisa. Ima suh vrat, najboljše prsi, sklenjene šape, brezprigovorno glavo, lepo oko, dober hrbet, skratka psica, na kateri se ne more nič grajati. Ocena: izvrstno.
—	II. darilo je pripadlo Zofiji Wessnitz (št. 18), JRP 1 B, lepi, pravilno zgrajeni psici z nekoliko težkim gornjim delom glave in s prelahkim gobcem. Od lanskega leta se je izvenredno razvila. Ocena: izvrstno. — III. darilo in prav dobro je prejela Nora Grlovska (št. 17), JRP 7 B, dobra, krepka psica s svetlim očesom, ki se pa nikakor ne kaže v ugodni luči. — Nadomestna nagrada se je podelila z oceno prav dobro Ledi Kauffungen (št. 19), JRP 6 B. Dobra psica, ki bi morala imeti močnejši hrbet in daljši gobec ter bolj čist vrat.
Prav pohvalno priznanje se je izreklo: pri oceni prav dobro Loti (št. 26), dobri, dovolj veliki psici z dobro glavo in z dobrim očesom, toda z dolgim hrbtom ter pri oceni dobro Živi (št. 44),
ki ima mnogo presvetlo oko in klinasto glavo, a je sicer lepa psica.
Pohvalno priznanje si je pridobila D i j a (št. 23). Ima pre-malo plemenitosti, presvetlo oko, podvratek in mehek hrbet.
V razredu parov je pripadlo III. darilo Keilu in Ledi Kauf-fungen (št. 4 in 19).
c) Belorjavi psi. I. darilo je dobil Ali (št. 11), suh (t. j. da nima odveč kože) pes z neoporečnimi prsi in kostmi, z dobro glavo in lepim očesom, z dobrim hrbtom in dobrim zadnjim delom, s plemenitim celotnim vtisom in s krasno hojo. Ocena: izvrstno. — II. darilo je bilo prisojeno Golu Grafeneggu
Žimasfa foksterijerka Hera, last Fr. Smola na Glincah (gl. str. 419).
(št. 3), JRP 1 A. Plemenit nastop, čist vrat, suh stas, dober hrbet, lahko strm; gornji del glave je nekoliko širji kot pri Aliju, njegovem sinu; slabo odsekan rep. Ocena: prav dobro. — III. darilo je Pikovo (št. 12). Dober, le nekoliko težek pes s težkim gornjim delom glave, z dobrimi prsi in enakimi kostmi. — Tahi (št. 15 c) je neplemenit, trobarven pes.
č) B e 1 o r j a v e psice. I. darilo z oceno izvrstno in naslov zmagovalke je zaslužila Bistra Konigswalde (št. 20), JRP 5 B. Zelo plemenita, stasita, suha psica brez napak in očarljive zunanjosti.
B.	Nemški resavci.
a)	Psi. I. darilo z oceno prav dobro je dobil Kuno K. Novoiešinjski (št. 29), JRP 1 E. Prav dober, tipičen pes s prav tako glavo in z dobrim očesom, pravilen v dlaki, ima nekoliko nesklenjene šape, položje kosti zadnjega dela bj bilo lahko
Nemški resavec Kuno II. Novolešinjski, lasi M. Pogorelca v Ljubljani
(gl. sir. 416).
Nemška kraikodlakarka "Bisira Konigswalde, lasi Nore Gorupove v Ljubljani (gl. sir. 416).
bolje. — II. darilo je pripadlo Slopu (ši. 31). Dober pes z izvrsino dlako, dobro sklenjenimi šapami, z nekoliko odpilim očesom in s sirmim križcem. Ocena: prav dobro. — III. darilo in prav dobro je odnesel Sturm Lauchaial Iši. 30), JRP 2 E, pes z dobrim stasom, nekoliko ozkopet, z odprtimi šapami, stoji malo francosko, mehek v dlaki. — Nadomestno nagrado je dobil Č r t (št. 35), neznanega pokolenja, s prav dobro žimasto dlako, dober v stasu, stoji pa malo francosko. Ocena: dobro.
Prav pohvalno priznanje sla prejela: Tret (št. 33), težek, velik pes brez plemenitosti, spredaj ozkopet, dobra, a ne negovana dlaka, odprto oko. Ocena: dobro. — Ruto (št. 34), težak, neplemenit pes v slabem dlačnem stanju. Ocena: dobro.
Pohvalnega priznanja je postal deležen A h u n (št. 58), zajeten, velik, neplemenit pes, dober v stasu in dlaki, s temnim očesom. Ocena: zadostno.
b)	Psice. I. darilo z oceno izvrstno se je priznalo D i -jani Smledniški (št. 42), JRP 2 F, tipični psici z dobro dlako in z brezprigovornim križcem; hrbet bi bil lahko za misel krajši. — II. darilo z oceno izvrstno je dobila Živa Podjunska (št. 41), JRP 1 F, pravilna, dobro zgrajena psica, tipična v dlaki, plemenita v celotnem nastopu, oko bi moglo biti temnejše. Nekoliko strm zadnji del s padajočim križcem.
Prav pohvalno priznanje se je izreklo Palmi (št. 47), majhni, stasiti psici z ne negovano, toda dobro dlako, z neplemenito, široko glavo in z ostrim gobcem. Ocena: dobro.
Pohvalno priznanje sta prejeli C i t a (ši. 43), dobra v dlaki, z nelepo glavo in globokim hrbtom, in Leda (št. 46), sirova, velika psica, bledikaste barve, odprtega očesa, ozkopeia, z dolgim hrbtom in v slabem stanju. Ocena pri obeh: zadostno.
C.	Poinierji.
I. darilo z naslovom zmagovalca in z oceno: izvrsino je bilo podeljeno Johnu (št. 50), JRP 1 L. Eleganten, krasen pes brez-prigovornega stasa; rep mu je na žalost po nesreči prikrajšan.
- II. darilo je prejel F i k s (št. 52), stasit, suh pes z najboljšim ospredjem, hrbtom in zadnjim delom; na žalost ima rep odsekan. Gornji del glave mu je težji in križec močneje padajoč kot pri prejšnjem. Ocena: izvrsino. — III. darilo je bilo prisojeno Hektorju (št. 51). Četudi manj plemenit kot oba prednika, vendar še vedno prav lep pes z nekoliko sirovim gornjim delom glave. Ocena: izvrstno.
Č. Irski seierji.
W a 1 d a	(št. 53), dovolj velika, prav	stara,	za	razstavo	ne
več primerna	psica, je dosegla pri oceni:	dobro	III.	darilo.
D.	Škotski seierji.
I. darilo z oceno izvrstno in naslov zmagovalca je odnesel Lord (št. 57), zelo plemenit, stasit pes, neoporečen v vseh delih, s prav lepo paljenostjo. — II. darilo pri oceni: prav dobro je pripadlo Lordu (št. 59). Plemenit pes s kratkim hrbtom, z nekoliko svetlo paljenostjo in z zavito dlako. Stoji malo francosko.
E.	Angleški seterji.
Vsi v tej skupini javljeni psi so bili križanci.
Posebne nagrade so se razdelile iako-le: št. 2 — 50 K, št. 3 - 100 K,	št. 5 - 100 K, št. 6 — 250 K,	št. 7 - 100 K, št.	11	-
150 K, št. 12 - 50 K, št. 15 b - 40 K, št.	16 -	400	K, št.	17	-
100 K, št. 18 - 150 K, št. 20 - 150 K, št. 29 - 200 K in srebrna svetinja Avstr, kluba ljubiteljev resavcev (dar računskega svetnika Erhardta), št. 30 - 100 K, št. 31 - 100 K, št. 35 - 40 K, št. 41 -150 K in bronasta svetinja Avstr, kluba ljubiteljev resavcev, št. 42 — 150 K in bronasta svetinja Avstr, kluba ljubiteljev resavcev, št. 50 - 200 K, št. 51 - 100 K, št. 52 - 100 K, št. 57 -150 K, št. 59 - 100 K.
F.	Foksterijerji.
a)	Gladkodlaki psi. Pohvalno priznanje in zadostno sta dobila Javi (št. 220), prav velik pes s širokim gornjim delom glave, s slabo nošenimi uhlji in s slabo odsekanim repom, ter K i k i (št. 218), pravi foksterijer s široko glavo in kratkim gobcem, s slabo nošenimi uhlji, pa z dobrim stasom.
b)	Gladkodlake psice niso prejele nobene ocene.
c)	Zim as ti psi. III. darilo je pripadlo Ravsu (št. 237). Strumen pes z dobro glavo in gobcem ter z dobro dlako, toda s slabo nošenimi uhlji. Ocena: dobro.
Prav pohvalno priznanje se je izreklo F e k s u (št. 235), precej velikemu psu s tipično glavo in s strumnim stasom, z dobro, toda na žalost ne negovano dlako. Ocena: dobro.
Pohvalno priznanje z oceno: zadostno sta dobila Bob (št. 236) in K u č (št. 238).
č) Zim as te psice. II. darilo se je podelilo pri oceni: prav dobro H e r i (št. 245), kvadratični, dobro zgrajeni psici s precej dobro nošenimi uhlji in z dobro dlako, toda z nekoliko
široko glavo. — III. darilo z oceno; dobro je dobila Viki (šl. 244), velika psica s široko glavo in s slabo nošenimi uhlji. — Nado-mesina nagrada je pripadla Lady (ši. 243) pri oceni: dobro.
Najboljši foksierijer je bila brezdvomno žimasia psica T o p s y tšt. 242) z najboljšo glavo in z izvrslno dlako. Na žalost jo je zadel na potu na razstavo avtomobil in ni pokazala niti drugi dan razstave nikakor svojega svojsiva.
Če je bilo že pri nemških resavcih jako čudno, da so bili predvedeni skoro vsi v slabem dlačnem stanju, je bilo to še bolj: pri žimasiih fokslerijerjih, kaierim se ni poznala nobena nega dlake, iako da se celo ono pičlo število dobrih psov ni moglo vrednotiti po zaslugi.
Klub bi si pridobil precejšnjo zaslugo s primernim poukom; seveda se ne more dlaka šele na dan razstave v pravi meri populiti, to se mora zgoditi precej prej. Na žalost potrebujejo naši današji resasti ptičarji in žimasti fokslerijerji z malimi izjemami, ki so od leta do leta v dobrem dlačnem stanju, še zelo veliko dlačne nege. Upajmo, da nam pokaže delavni ljubljanski Klub ljubiteljev ptičarjev na razstavi prihodnjega leta tudi v tem oziru velik napredek!
Po naročilu sosodnikov in v lastnem imenu se h koncu prav prisrčno zahvaljujem zapisnikarju dr. Fr. Luckmannu za ljubeznivo in krepko pomoč.
Posebne nagrade so dobile: št. 237 — 50 K, ši. 243 — 40 K št. 244 - 60 K, št. 245 - 160 K.
Nemška kratkodlakarka Heksa Grlovska, lasi Hane dr. Schwarzove v Ljutomeru (gl. sir. 415).
Iz lovskega oprtnika.
Izjava urednika. Z današnjo številko odlagam uredništvo »Lovca«, ki sem ga opravljal od maja 1913. Cilj mojega dela je bila obuditev in okrepitev pristno-lovskega mišljenja v vrstah naših lovcev. Zato sem prehajal polagoma od samih lovskopripovednih spisov k poučnim člankom, kajti brez strokovnega znanja je tudi pravi lov nemogoč. Poleg tega sem si stavil za nalogo, ustvariti slovensko lovsko izrazoslovje. Plod tega dela, ki je raztresen po straneh od mene urejenih letnikov »Lovca«, sem letos zbral, a zaradi pomanjkanja prostora ga v tem letu nisem mogel priobčiti. Da je postal »Lovec« že pretesen, da morajo čakati posamezni sotrudniki na objavo svojih prispevkov dalje časa, kot je njim in uredniku ljubo, in da se veča število »Lovčevih« bravcev, je dokaz, da se je vzbudila v naših zelenih vrstah ljubezen do opazovanja narave in njenih bitij, ki človeka plemeniti in mu nudi uteho v težkih urah bednega življenja. Ta okolnost bodi sotrudnikom, katerim se za njihovo podporo iskreno zahvaljujem, plačilo za trud, ki ni plodil nerodovitne zemlje! Dr. Janko Lokar.
Odborove seje. X. seja 28. septembra i 1. Blagajnik poroča o stanju članstva in blagajne. Članov imamo 1558 brez ustanovnikov. Tisk »Lovca« se je v zadnjem času tako podražil, da bo kljub skrčenemu številu izdaj in upoštevajoč tudi darilo ravnateljstva šum iz
lovskega zaklada prebitek ob koncu tekočega leta komaj nekaj nad 8.060 Din. Zato bo poročal finančni odsek o ukrepih, ki so potrebni za odpravo neugodnega blagajniškega stanja. — Povabilu odbora za zgradbo železnice Kočevje—Brod—Moravice k udeležbi pri manifestaciji se S. L. D. ne more odzvati, ker bi to pomenilo prekoračenje v pravilih določenih nalog. — Predsednik poroča, da je bilo društvo obveščeno o smrti uglednega člana, predstojnika turjaške graščine, gozdnega svetnika Josipa Schauta. Sklene se upravi izraziti sožalje odbora. V počastitev spomina zaslužnega strokovnjaka se dvignejo odborniki raz sedeže. — Lovska družba »Jelenca« v Hrastniku prosi za posredovanje pri celjskem okrajnem glavarstvu, katero ni potrdilo družbe, ki obstaja že 13 let in ima oblastveno potrjena pravila ter lasten lovski red, kot najemnico lova Marija Reka, ker šteje družba 55 članov. Družba ima več lovišč v zakupu. Po daljši razpravi se je odbor zedinil na predlog dr. Lovrenčiča, ki se glasi: »Sklep odborove seje z dne 2. maja t. 1. [glej ,lovec“ str. 226) v zadevi omejitve števila družabnikov se mora razumeti tako, da se v slučajih, kjer ima posamezna družba več lovišč v zakupu, lahko sešteje ploskev vseh teh lovišč in se v smislu zgornjega sklepa določi največje število družabnikov (1 na 500 ha).
V vseh takšnih slučajih pa naj zahteva okrajno glavarstvo predložitev družabne pogodbe in lovskega reda do-tične družbe na vpogled.« To avtentično tolmačenje omenjenega sklepa za te izjemne slučaje se predloži kr. ravnateljstvu šum v Ljubljani s prošnjo, dc\ mu pritrdi, kakor tudi družbi »Jelenca«. — Pritožba »Prve lovske družbe v Mariboru«, zadevajoča po obmejnem vojaštvu povzročene nerednosti pri izvrševanju lova po lovskih upravičencih, se predloži ravnateljstvu šum v Ljubljani. Obmejne čete bodo v doglednem času odpravljene. — Okrajno glavarstvo v Kamniku je vprašalo glede nekega slučaja za stališče S. L. D. v vprašanju svobodnega odstrela veveric. Predsednik omenja, da je del tega vprašanja že rešen z zakonitim določilom, da ne sme stopiti neupravičenec v tuje lovišče s puško. Mazelle naglaša veliko škodljivost veverice v lovskem, zlasti pa v gozdarskem oziru. Posebno je škodljiva veverica ob pomanjkanju hrane mladim nasadom. Tako je neka dvajsetletna kultura v njegovem gozdu iz-gledala vsa kakor obsekana, vse vejice in vrhovi so bili popolnoma obgrizeni in kultura uničena. Juvančič pripominja, da se plačujejo v Nemčiji veveričje kožice po 55 mark. Dr. Souvan ugotavlja, da prišteva vsa moderna zakonodaja veverico dosledno lovnim živalim. Pri nas doslej tega ni bilo, ker sploh nismo imeli razporedbe divjačine v tem smislu. Končno se sprejme predlog predsednika: »Veverica je lovna žival in jo sme streljati kot tako ter si jo prisvojiti le zakupnik lova, pokončati — toda brez dovoljenja zakupnika ne s strelnim orožjem — jo sme vsakdo, ne pa obdržati. To stališče je v novejših lov. zakonih izrečno izraženo in se mora tudi lovski zakon, veljaven za Kranjsko, četudi ne našteva lovnih živali, tako tolmačiti.« — Tajnik poroča o razglasu okrajnega glavarstva v Ptuju in v Murski Soboti glede pokon-čevanja vran. Soglaša sicer popolnoma z namenom, ugovarja pa temu, da je
izdal prvotni odlok oddelek za kmetijstvo in ne v lovskih zadevah odločujoče ravnateljstvo šum. Ugotovi se, da so vrane, srake in šoje veliki škodljivci kmetijstva in lova. Mladič se zavzema za zastrupljevanje s fosforom, dr. Po-nebšek misli, naj bi se uničevala v prvi vrsti gnezda. Rozman opozarja, da je popisal v VII. letniku »Lovca« R. Hribar izčrpno uničevanje vran s strupom. Omenjeni razglas okrajnih glavarstev se vzame na znanje s tem, da se naprosi pokrajinska uprava, da izda za prihodnje leto splošno veljavna navodila za zastrupljevanje in pokonče-vanje vran in da podeljuje nagrade za zastrupljevanje. — Okrajni zastop v Rogatcu prosi, da naj preskrbi društva fosfora za zastrupljevanje vran. Predsednik omenja, da se izdeluje v Nemčiji zastrupljevalno sredstvo »Corvusin«. Naroči se tajništvu, da poizve o tem in o načinu dobave. — Glede svoječasne pritožbe radi oddaje lova Trebnje družbi 59 članov poroča tajnik, da je naznanilo ravnateljstvo šum, da je bil ta lov pravilno izdražen in oddan, preden: je bila izdana znana omejitev števila lovskih družabnikov. Na predlog predsednika se sklene naprositi ravnateljstvo šum, da ukrene, da se še enkrat natančno preišče ta družba zaradi dejstva, da nikakor ne more izvrševati: lova na zakonit in gospodarski način družba 59 članov na lovišču 4000 ha.— Smartinsko-litijska lovska družba naznanja, da je prodalo okrajno glavarstvo v Litiji na javni dražbi 300 lovskih pušek;. velik del kupcev so nelovci, vsled tega prosi omenjena družba nasveta, kaj naj ukrene. Predsednik omenja, da je posredovalo S. L. D. že dne 18. avgusta v tej zadevi pri oddelku za notranje-zadeve, ni pa znano, s kakšnim uspehom. Sklene se pospešiti rešitev. — Nato se je prešlo na vprašanje društvenih financ za prihodnje leto. V imenu finančnega odseka poroča blagajnik Zupan. Brez izdatne podpore ravnateljstva šum bi bili že v tekočem letu za okrog 15.000 Din pasivnL
Zadnja številka »Lovca« stane okrog 5.000 Din, sedaj pa je bila povišana še poštnina. Za prihodnje leto potrebujemo vsaj 100.000 Din, čemur bi odgovarjala članarina 75 — 37.50 Din. Finančni odsek je temeljito obravnaval to vprašanje in je prišel do zaključka, da predlaga povišanje članarine kvečjemu na 30 — 15 Din, in sicer v prvi vrsti zaradi vzgojevalnega pomena »Lovca«. Drugače bi izgubili velik del preprostih članov, ki jim je list namenjen. Ostane tcrej nepokrit znesek najmanj 50.000 dinarjev. Na društvene prireditve [ples itd.) ne moremo veliko računati. Predsednik dr. Lovrenčič loči posamezna vprašanja, in sicer: 1. ali naj povišamo članarino ali pa izposlujemo obvezen pristop k društvu za vse lovce v območju Slovenije; 2. vprašanje podpore;
3.	vprašanje prireditev.
Mladič in del odbornikov zastopa stališče »pametnega gospodarstva«, to je, da se ustvari možnost, da se vzdržuje društvo z rednimi dohodki. Zato naj se poviša članarina na 50 — 25 dinarjev. Tajnik dostavlja k temu predlogu, da naj velja za čuvaje in šole polovična članarina 25 Din, drugi člani pa naj bi smeli napraviti prošnjo na odbor, da jim zniža članarino za polovico. Dostavek se zavrne. Blagajnik Zupan omenja, da je potreben predvsem odgovor na 2. vprašanje, to je, ali more dati ravnateljstvo šum prihodnje leto iz lovskega zaklada podporo 50.000 dinarjev. Tajnik inž. Ružič obžaluje, da je nadsvetnik inž. Šivic vsled bolezni odsoten, ki bi mogel edini dati natančnejše pojasnilo k temu vprašanju, boji se pa, da bo mogoče izposlovati v najboljšem slučaju le podporo, kakor jo je dobilo društvo v tekočem letu, in to pod pogojem, da ostane »Lovec« tudi v prihodnje na enako priznani višini. Končno je stavil predsednik na glasovanje oba predloga za povišanje članarine ter je glasovalo za 50 Din 6 in za 30 Din 6 odbornikov. Predsednik je odločil v prid nižjega predloga 30—15 Din. Glede obveznega pristopa
vseh lovcev se razvije obširen razgovor. Predsednik omenja, da je pretresala že 1919. leta pokrajinska vlada tozadevni predlog društva. Danes ni mogoče rešiti tega vprašanja naredbe-nim potom, marveč le v obliki oblast-» vene smernice na okr. glavarstva, da naj zahtevajo pri presoji lovske ocene, kadar gre za izdajo lovskih kart, za odobritev zakupnih, podzakupnih ali odstopnih pogodeb, od prosilcev člansko izkaznico S. L. D. Taka oficijelna smernica bi tudi ustregla stališču ministrstva za šume in rude, katero želi, da je vsak lovec član kakega lovskega društva, torej v Sloveniji član S. L. D. Predlog dr. Lovrenčiča je bil sprejet in se je naročilo na predlog dr. Souvana ' pravnemu odseku, da pripravi spomenico, ki 'se bo predložila pokrajinski upravi v svrho, da izda omenjeno smernico. Predsednik omenja, da podpira tudi ministrstvo obvezno članstvo iov-cev.
Vprašanje prireditev se bo razmoiri-valo na prihodnji odborovi seji ter se naroča gospodarskemu odseku, da pripravi potrebno. Vsa tri vprašanja se bodo dokončno rešila na prihodnji plenarni odborovi seji. Predvsem se bo treba odločiti za to, ali napravimo »lovski ples« kakor prejšnja leta v lastni upravi, ali pa se zadovoljimo z vstopnino, ostalo pa prepustimo gostilničarju.
Po vsestranskem razmotrivanju se določijo tudi sledeče cene divjačini: za srno 15 Din, za jelena 10 Din, za divjo kozo 8.75 Din za kilogram, za kose: zajec nad 3 kg 45 Din, pod 3 kg 40 Din, fazan 40 Din, raca in kljunač 20 Din, gozdna jerebica in gos 25 Din, poljska jerebica 15 Din, prepelica 6.25 Din. Te prodajne cene so obvezne za vse člane društva.
Glede vprašanja oglasov v »Lovcu« za prihodnje leto se naroči blagajniku, da pripravi potrebno za prihodnjo sejo.
Inž. Ružič.
Klub ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani
je kupil za svoje člane sledeče mlade
nemške kratkodlakarje in jih razdelil iako-le: 1. Vera Jelmos iz Toske Jelmos od Vera Schellenturma Leonorenhof (Fr. Urbanc, Ljubljana); 2. Flora Jelmos iz Toske Jelmos od Vera Schellenturma Leonorenhof (France Bizjak, Ljubljana);
3.	Marko Maksburg iz Stele Maksburg od Flota Dubra (Hana dr. Schwarzova, Ljutomer); 4. Freya Maksburg, zvana Toska, iz Stele Maksburg od Flota Dubra (Fr. Urbanc, Ljubljana); 5. Flora Maksburg, zvana Liska, iz Stele Maksburg od Flota Dubra (Fr. Mihelič, Rogoza); 6. Car Ringsheim iz Pile Sand od Rolanda Lindenhohe (K. Scherbaum, Maribor); 7. Lija Bayernwalde iz Lore Bayernwalde od Pantra Inskega (Fr. Lenko, Št. Peter v Savinjski dolini); 8. Marko Bayernwalde iz Lore Bayern-walde od Pantra Inskega (Gv. Šetina, Jarše); 9. Klaus Sand iz Frige Sand od Rubina 11. Eichsfeld (Fr. Lenko, Št. Peter v Savinjski dolini).
Ker je oddala letos tudi psarna Krim 9 nemških resavcev in je kupil Dr. Fr. Luckmann (Ljubljana) 5 mladih čistokrvnih angleških seterjev v Monakovem, se je število našega čistokrvnega naraščaja znatno pomnožilo.
Kri vseh tu imenovanih psov je prvovrstna, tako da ne zaostajamo slovenski lovci glede tega za nemškimi. Potrebna je zdaj samo še smotrena vzgoja tega pomladka.
Klub ljubiteljev ptičarjev opozarja, da ocenjuje in vpisuje v rodovnik pse svojim članom brezplačno. Članarina znaša na leto 25 Din.
Tekme ptičarjev, ki se je vršila pod vodstvom A. Schustra ob veliki udeležbi gledalcev 1. oktobra t. L v lovišču Devica Marija v Polju pri Ljubljani, sta se udeležila nemška kraiko-dlakarja Keil Kauffungen in Tel Grlov-ski ter nemški resavci Živa Podjunska, Kuno II. Novotešinjski in Tel Zormanov.
Na tekmi španijelov v Brnicah pri Gradcu, na katero so bili opozorjeni naši lovci na str. 368. »Lovca«, je dobil prvo nagrado cocker Lump Čemšeniški,
last Eni Urbančeve iz Ljubljane. Vodil ga je Urbanc ml.
Na letošnji mednarodni razstavi psov v Gradcu je dobila obenem s I. darilom v razredu zmagovalcev graški Championat zmagovalka na ljubljanski mednarodni razstavi psov, nemška kratko-dlakarka Heksa Grlovska. S tem je zmagala nad nemškoavstrijsko kraiko-dlakarko Uršo Königswalde, ki je dobila pred kratkim Championat na veliki razstavi v Wagramu. Tudi Heksina sestra Muši Grlovska je prejela v Hebu med 165 nemškimi kratkodlakarji naslov zmagovalke.
Heksa se nahaja kot plemenska psica v psarni Grlovo v Ljutomeru.
Vpisi v Jugoslovanski rodovnik ptičarjev. Na novo so se vpisali:
1.	Astor iz Baumschule, 5 A, poležen
1.	februarja 1918 iz Rahle Ditfurt, nem. ro l. knj. kr.-dl. 364 R, od WalhalI-Lo-kija, nem. rod. knj. kr.-dl. 81 M. Krepek, mišičast kratkodlakar iemnorjave barve. Pes je telesno prav dober, v hrbtu in tilniku celo izvrsten. Glava je izrazita. Šape niso dobro sklenjene. Plemenska vrednost: prav dobro; izvid smotre: prav dobro. Vzreditelj: Karel Müller, Berlin; lastnik: Gvidon Pon-gralz, Trnovo pri Ptuju.
2.	Keil Kauffungen, 6 A, poležen 2. januarja 1921 iz Gitte Kauffungen, avstr, /od. knj. 962 F, od Korbija Kauffungen, avstr. rod. knj. 1025 G, nem. up. rod. knj. 1175. Nemški temnoserasf kratkodlakar z rjavo glavo in velikimi, temnimi krpami črez hrbet in stegni do repnega nastavka. Telesno slab: ima vdrt hrbet, izvita kolena in slabi prednji nogi. Kazi ga podvratek poleg svetlih oči. V zadnjem delu je boljši kot v prvem. Ima pa globoke prsi in dober tilnik. Plemenska vrednost: zadostno; izvid smotre: zadostno. Vzreditelj: J. Kunc, Homotov; lastnik France Urbanc, Ljubljana.
3.	Stop Grlovski, 7 A, poležen 3. septembra 1920 iz Gerde Goldbach, avstr, rod. knj. 1111 G, od Blitza Grlovskega,
avsir. rod. knj. 119 F. Rjavoprogasl kratkodlakar plemenite krvi z globokimi prsi in z dobrimi kostmi. Visok viher, nekoliko svetlo oko in razklenjeni prsti na levi prednji nogi. Pes ima okrnjen rep in je v bednem stanju, vsled česar se zdi hrbet visok in križec padajoč. Plemenska vrednost: dobro; izvid smotre: prav dobro. Vzrediteljica: Hana dr. 'Schvvarzova, Ljutomer; lastnik: Anton Burkeljca, Laze.
4.	Luks Orlovski, 8 A, poležen 25. oktobra 1921 iz Gerde Goldbach, avstr, rod. knj. 1.111 G, od Blitza Grlovske-ga, avstr. rod. knj. 119 F. Rjavoprogast, plemenit in stasit kratkodlakar. Ospredje izvrstno, hrbet kratek, oko svetlo. Zadnja stoja nekoliko strma. Plemenska vrednost: dobro; izvid smotre: prav dobro. Vzrediteljica in lastnica: Hana dr. Schwarzova, Ljutomer.
5.	Bistra (prvotno Nora) Konigswalde, 5 B, poležena 2. maja 1921 iz Vande Goldbach, rod. kat. 1117 G, od Pantra Inskega, rod. k. 200 T. Zelo plemenita, stasita nemška kratkodlakarka bele barve z rjavimi krpami in pikami. Telesno brez napak. Plemenska vrednost: prav dobro; izvid smotre: izvrstno. Vzredite!]: Kajetan Fischinger, Solno-grad; lastnica: Nora Gorupova, Ljubljana.
6.	Nora Grlovska, 7 B, poležena 3. septembra 1920 iz Gerde Goldbach, avstr. rod. knj. 1.111 G, od Blitza Grlov-skega, avstr. rod. knj. 119 F. Postrvje-progasta nemška kratkodlakarka s temno glavo in z enakimi krpami. Drugače dobra, krepka psica, a ima svetlo oko. Plemenska vrednost: dobro; izvid smotre: dobro. Vzrediteljica: Hana dr. Schvvarzova, Ljutomer; lastnik: Bernhard ]irku, Hartenstein pri Slovenjem gradcu.
7.	Leda Kauffungen, 6 B, poležena
2.	januarja 1921 iz Gitte Kauffungen, avstr. rod. knj. 962 F, od Korbija Kauffungen, avstr. rod. knj. 1025 G, nem. up. rod. knj. 1175. Rjavosivo progasta nemška kratkodlakarka z rjavo glavo (na
sredi svetla lisa). Hrbet nekoliko slab, gobec prekratek, vrat nečist. Plemenska vrednost: dobra, izvid smotre: prav dobro. Vzreditelj: I. Kunc, Homotov; lastnik: France Urbanc, Ljubljana.
8.	Kuno II. Novotešinjski, 1 E, poležen 8. aprila 1918 iz Grete Novotešinj-ske, avstr. rod. knj. 192 D, od Tela H. Novotešinjskega, avstr. rod. knj. 272 F. Serast resavec z rjavimi lisami, prav dober, tipičen, s prav dobro glavo in z dobrim očesom, pravilen v dlaki, toda slabo sklenjenih šap in slabega kostnega položja v zadnjem delu. Plemenska vrednost: prav dobro; izvid smotre: prav dobro. Vzreditelj: Maks Weiz, Novi Tešinj; lastnik: M. Pogorelec, Ljubljana.
9.	Sturm Lauchatal, 2 E, poležen dne
1.	junija 1918 iz Dore Lauchatal, nem. rod. knj. 155 T, od Uracha Belrensen, nem. rod. knj. 554 P. Sivosiv resavec z rjavimi lisami, dobrega stasa, nekoliko ozlkopet, odprtih šap, francoske stoje in mehek v dlaki. Plemenska vrednost: dobro; izvid smotre: prav dobro. Vzreditelj: Henning-Laucha, Waltershausen; lastnik: Dr. Iv. Lovrenčič, Ljubljana.
Posnemanja vredno. Okrajno glavarstvo v Celju je izdalo z opr. št. 7718 dne 28. julija t. I. sledeči razglas:
»Po § 41. štaj. lovskega zakona mora vsak posestnik lastnega lovišča in vsak zakupnik občinskega lovišča nastaviti v primernem številu lovske čuvaje in jih dati po predpisih potrditi in zapriseči.
Lovski čuvaji uživajo v smislu objave ravnateljstva šum v Ljubljani od 11. julija 1911, št. 1859, ugodnosti pri izdaji lovskih kart, in sicer:
a)	Ako se prijavi za vsakih 500 ha lovišča po en čuvaj, plačajo ti za lovsko karto 7.50 Din;
b)	Ako je več lovskih čuvajev kot pod a) za lovišče prijavljenih, plačajo nadštevilni za lovsko karto 15.— Din.
Preden bo okrajno glavarstvo lovske čuvaje zapriseglo, bodo ti izprašani in bo obsegala zadevna tvarina sledeča vprašanja:
5^ 425
Lovec 1922.
I.	Pravice lovskih čuvajev.
1.	Vsebina prisege lovskega čuvaja;
2.	v katerem slučaju se smatrajo lovski čuvaji kot civilni stražarji; katero orožje sme nositi lovski čuvaj;
3.	v katerih slučajih sme lovski čuvaj kako osebo prijeti, kdaj zapleniti stvari, kako mora pri tem postopati;
4.	kako zakonito zaščito uživa lovski čuvaj pri izvrševanju svojih službenih opravil;
5.	kdaj sme lovski čuvaj rabiti orožje; kaj je silobran;
6.	kdaj sme lovski čuvaj izvršiti hišno preiskavo, kako se mora pri tem ravnati;
7.	kaj se zgodi, ako izvrši lovski čuvaj hišno preiskavo protipostavno; ka) se priporoča, če se pokaže potreba hišne preiskave;
8.	kaki so predpisi radi nošenja predpisanega znaka.
II.	Lovsko-policijski predpisi.
1.	Varstveni čas za posamezne vrste divjačine;
2.	kdaj se ne smejo prirejati brakade,
3.	za katere živali se smejo rabiti pasti ali strup;
4.	kako se je treba ravnati pri polaganju strupa;
5.	kako se plača lovska škoda.
III.	Lovsko živaloslovje.
1.	Katere vrste divjačine so lovne;
2.	v koliko so jastrebi vseh vrst in razne vrste sov lovu škodljive;
3.	s čim se hrani lovna divjačina, kakor srna, zajec, veliki petelin, ruševec, jereb, jerebica, prepelica, sloka (kljunači, in s čim lovu škodljiva divjačina, kakor divja mačka, lisica, dehor, podlasica, veverica, kanja, mali skobec, vrana, sraka;
4.	doba paritve in skotitve (izleženjal; kako se razlikujejo posamezne vrste divjačine po spolu.
IV.	Izvajanje lova.
1. Katerih načinov lova, oz. pomožnih sredstev in priprav se poslužujemo pri lovni in drugi divjačini, oz. zverjadi;
2.	kako se pokonča ranjena ali ulovljena divjačina po lovskem običaju, in sicer za vsako posamezno vrsto posebej;
3.	kako vršimo lov na srne, zajce, divjega petelina, fazane in jerebice; katera pom.ožna sredstva uporabljamo pri tem, kako vršimo lov na škodljivo divjačino, kakor lisice, divje mačke, jazbece, kune, dehorje, podlasice, jastrebe, vrane, srake, s pomočjo preže, mrhovine, skop-cev, strupa.
V.	Gojenje divjačine.
1.	Pokončevalci koristne divjačine (zima, vremenske nezgode, bolezni, roparske živali in človek);
2.	kako se mora ta škoda odvrniti, posebno, kako obvarujemo razne vrsic divjačine v ostri zimi pred sestradanjem. in propadom;
3.	kako se skrbi v ostalem po lovskem načinu za gojenje divjačine;
4.	kaj razumemo pod solnico; z« katero vrsto divjačine, kdaj in kod se postavlja.
VI.	Splošno.
Kako se mora nositi puška na lovu, v veliki družbi in katere varnostne odredbe so potrebne, da se preprečilo-nezgode.
Odgovori na ta vprašanja se nahajajo v raznih letnikih »Lovca«.
Osnutek novega lovskega zakona na Francoskem. Pariški list »Journal des débats politiques et littéraires« je prinesel v 268. št. od 27. septembra t. L sledečo vest:
„Vlada je pri sedanjem zasedanju pokrajinskih odborov zahtevala mišljenje njenih članov o nameravanem ustanov-ljenju sindikalnih lovskih društev. Osnutek tega načrta je izdelala v poljedelskem ministrstvu stalna komisija, ki ima nalogo, »da prouči vse potrebne lzpre-membe zakonov, po katerih se izvršuje lov na Francoskem.«
Načrt izpremenjenega francoskega lovskega zakona ima dober namen, namreč ta, »da osigura gospodarsko izkoriščanje lovske pravice, da ščiti,
čuva in neguje divjačino, da ohrani posebne pravice malih kmetov in da onemogoči banalni lov, ki se izvršuje na škodo kmetov. Ker ne obstajajo nobeni zakoni v tem oziru, je lov v praksi istoveten s prostim in neomejenim uničevanjem divjačine, ki ga izvršujejo posestniki lovske pravice.«
Iz tega stavka se da sklepati, da gre za ureditev lova po zakonu. Načrt nima drugega namena, kakor da prisili posestnike, da se v svrho izvrševanja lova sindikalno združijo. To ne pomeni v bistvu drugega kot poizkus komuni-zacije. Pa ne samo posestniki zemljišč, ampak tudi demokratični lovci napenjajo pri tem vprašanju ušesa in se vprašujejo, kje bodo lovili, če ne bo več drugih lovov razen sindikalnih in zabra-njenih. Res je, da izjavlja komisija v pomirjenje, »da se je potrudila najti srednjo pot med obligatorično komu-nizacijo, kateri se protivijo naše navade in naš upravičeno ljubosumen pojem o lastninskem pravu, ter med popolno svobodo.«
Ta srednja pot obstaja v tem, da »nudi načrt možnost, da se slaba manjšina po potrebi prisili, ukloniti se volji velike večine zainteresiranih.« Na ta način so manjšine ob moč in niso več svobodne. Vsled dejstva, da so slabe, se ni treba nanje več ozirati. Komisija je stala pod vplivom lovske zakonodaje Alzaške in Lotrinške, kjer je izvrševanje lova dovoljeno samo v korist občine. Komisija je prav dobro čutila, da nima upanja, da bi se pokrajinski odbori na tako absolutističen način odrekli lastninski pravici. Toda ono, kar imenuje ona »srednjo pot«, ni sprejemljivo, in Sicer tem manj, ker se lahko posestniki zemljišč, ako so složni, v svrho izkoriščanja lova sindikalizirajo, kadar hočejo. Naj se vendar vsakomur pusti, da svobodno razpolaga s svojim imetjem, kakor mu je ljubo! Začne se s komunizacijo lova in končalo se bode s komunizacijo nečesa drugega. Pri takšnem pojmovanju lastninske pravice bode ta kmalu popolnoma izginila.“
To je dobesedni prevod francoskega članka. Iz njegove precej zamotane stilizacije je jasno sledeče:
1.	da podpira osrednja francoska vlada način lova, kakor je bil vpeljan po Nemcih na Alzaškem in Lotrinškem in je tudi pri nas v veljavi;
2.	da se temu protivi dopisnik Jour-
nala des debats iz razloga, da se ie treba načelno upreti komunizaciji lova, češ: bog zna, kaj pride potem na vrsto!	A. L.
Brakade. Zopet se vrste pri nas nedeljo za nedeljo, praznik za praznikom brakade, neurejene, površno prirejene in brez pravega lovskega užitka. Posedajo jih najrazličnejši elementi, ki nimajo pojma o lovu, a znajo vse, se ne pokore in ne umejo tradicij, ki tvorijo lep del poezije brakad. Zapuščanje od-kazanih stojišč, vlečenje po grmovju k drugim stojiščem ali pred nje, streljanje na neprimerno daljavo in na ne določno spoznano žival, vsled česar pade pes mesto lisice ali zajca, predčasno odhajanje v gostilne in domov, nemirno vedenje, neprevidna ter malomarna nošnja nabasanih pušek v lovski družbi in podobne nedopustnosti so znak naših današnjih brakad. Zato naj njihovi prireditelji nastopajo ostro, da uvedejo red. Kdor ne ve, kaka mora biti brakada, se naj pouči! Vse je v »Lovcu«, samo poiskati je treba!
Ne pozabimo pa, koliko škodijo stanju pičle divjačine neprestane brakade, kjer se zapro živali vsi njeni izhodi iz nahajališča. Ali ne nudi dovolj užitka lov brez hrupne družbe?
Petelinova gluhost. V »Lovcu«, letnik 1920., str. 47., sem pisal po »Kosmosu«, da je petelin med škripanjem zato gluh, ker mu zapre zakrivljeni nastavek koščice spodnje čeljusti pri široko odprtem kljunu sluhovod. Gluhost da povečuje še krvni zastoj v neki nabreklini sluhovoda. Naš preparator V. Her-fort me je nato opozoril, da je gorenja trditev napačna. Na več lobanjah petelinove glave sva se prepričala, da ne
more biti govora o kakem zaprtju slu-hovoda, če je kljun še tako odprt. Novejša znanstvena raziskavanja so pa tudi pokazala, da ni na petelinovem sluhovodu nobene nabrekline. Zato menijo nekateri, da je petelin v svojo pesem tako zamaknjen, da nastopi vedno med škripanjem tako zvana duševna gluhost. To domnevo pa izpodriva veliko preprostejša razlaga petelinove gluhosti. Ako ustrelimo doma na dvorišču, medtem ko kikerika domači petelin, odbeže kokoši, petelin pa kaže s svojim obnašanjem, da ni slišal strela. Kikerikanje je vzrok njegove slabo-slišnosti. Kadar poje človek glasno, ne sliši od zunaj ničesar, dasi ni gluh. Tako je tudi pri divjem petelinu. Škripanje je nepretrgan šum, ki traja dalje kot dva ali trije koraki, katerih ne čuje petelin, ker jih preglasi s koncem svoje pesmi. Zvok pokanja je pa mnogo krajši kot en sam korak, zato se lovec med pokanjem ne more približati petelinu. Prava gluhost torej ne obstaja, dasi pravimo v navadnem življenju, da je pojoč petelin gluh, in imenujejo Rusi divjega petelina gluharja, Poljaki pa glušca. Petelin je med škripanjem le slaboslišen.
Teža naših divjih petelinov in ruševcev. Od petelinov, ki sem jih dobil v nagačenje 1. 1921., je tehtal najtežji 4.50 kg [golša prazna]. Padel je na Otošču 3. aprila. Najlažji so tehtali pri prazni golši 3.60 kg. Bili so: prvi iz Škofje Loke (15. aprila!, drugi z Jelovice nad Radovljico (11. majal, tretji iz Bohinja (17. majal. Letos je tehtal najtežji tudi 4.50 kg. Padel je s prazno golšo v Bohinju 13. maja. Dolg je bil 95 cm, črez peruti pa je meril 129 cm. Najlažji petelin letošnjega leta je padel na Vrhniki 11. maja. Dolg je bil 88 cm, črez peruti pa je meril 120 cm.
Glavno za primerjanje petelina po starosti je po mojem mnenju mera od konca kljuna do konca repa. Najdaljšega petelina (iz kamniškega okraja) sem imel pred desetimi leti v rokah. Meril je 106cm, sicer ni imel do danes še
nobeden prek 1 m. Lani je meril najdaljši 95 cm (Polhov gradeči, najmanjši 87 cm (Dobrova), letos pa najdaljši 96 cm (Litija), najmanjši 88 cm (Vrhnika), torej za cm povsod več.
Od letošnjih ruševcev je imel najtežji 130 kg (Zali log, 18. maja), najlažji 0.90 kg [Železniki, 6. junija). Prvi jc bil dolg 51 cm in je meril čez peruti 88.5 cm, drugi je pa meril 50.5 in 83.3 cm. Najdaljši letošnji ruševec je padel v Šoštanju; meril je 52 cm, črez peruti 84 cm, težak pa je bil 1.15 kg.
V. Herfort.
Nagrada za volka. Ravnateljstvo šum je prisodilo Viktorju Loserju v smislu razglasa pokrajinske uprave za Slovenijo z dne 21. jan. 1922. nagrado 375 Din za dne 13. maja 1922 v lovišču Kočevska reka pokončanega volka. Nagrado je prejel tudi France Nosan za dne 6. avgusta t. L v lovišču občine Dolenja vas ustreljeno volkuljo.
Vprašanje udomačenja volka se raz-motriva pri nas v zadnjem času v lovskih družbah večkrat, odkar so pobrali par živih legel v kočevskonotranjskem gorovju. Eni so mnenja, da se v mladosti ujet volk popolnoma udomači, drugi pa mislijo, da je krotek in dober le, dokler ne doraste. Ker nimamo v tej stvari nobenega zanesljivega poročila iz zadnjih let, navajam tu, kar pravi Erjavec v »Domačih in tujih živalih v podobah« (Celovec 1888) o tem predmetu: »Mladi volk se hitro sprijazni s človekom, priuči se na pasji živež in časih se sprijatelji tudi z domačim psom. Ali že v drugem letu se pokaže hudobna volčja čud in staremu volku ni nikdar upati. Na zagrebški realki smo imeli prav krotkega volka, ki je do sedmega meseca prost hodil po dvorišču. Posebno veselje je imel z učenci, ki so mu zjutraj in popoldne nosili kruha, sadja in drugih stvari. Svoje prijatelje je dobro poznal, dobrikal se jim je in skakal pred njimi prav po pasje in rad stikal po njihovih žepih. Pozneje smo ga priklenili. Enkrat se je v noči odtrgal, ali z dvorišča ni pobegnil, čakal je zjutraj
pri stopnicah svojih prijateljev, preiskal jim je po navadi žepe in šel za njimi po stopnicah v šolo. Brez upora se je dal zopet prikleniti. V zimskih nočeh je močno tulil, s tem se je zameril sosedom, ki niso mogli spati, in zato smo ga morali otrovati. Dali smo mu strihnina v jabolku. Komaj je pogoltnil jabolko, že sta se mu šibili zadnji nogi, jel se je tresti, sedel je, po udih ga je trgalo, hipoma ga je vrglo na tla, milo je pogledal na nas, zavilo ga je v križu in tilniku — pa je bil mrtev v dveh minutah.«
Brehm [Tierleben, 111, Lipsko 1915) pa piše o vprašanju udomačenja volka tole: „Pri mnogih, vedno se ponavljajočih poročilih o krotkih volkih je važno dognati, ali gre samo za ukročene živali, t. j. take, ki se dajo božati, ali za udomačene, t. j. take, ki so postale v resnici krotke in privržhe kot psi in so tudi ostale take na stara leta. Kajti da postanejo mnoge roparice krotke in da jih pustimo lahko prosto letati do neke starosti, t. j. do popolnega razvoja njihovih telesnih sil, je znano tudi od mnogih drugih zveri, velikih maček in medvedov. Toda pozneje izbruhne vedno zopet pristna divjost. Glavno pri vsem vprašanju je torej: ali postanejo mladi in primerno odrejeni volki tako krotki kot domači psi? Za odgovor na to vprašanje je nabrže uporabno le malo-katero izmed mnogoštevilnih poročil o krotkih volkih. Cuvier pripoveduje o nekem volku, ki je bil vzgojen kot mlad pes in katerega je lastnik doraslega podaril pariškemu rastlinskemu vrtu. »Tu je bil nekoliko tednov povsem neutolažljiv, žrl je prav malo in se je obnašal napram svojemu čuvarju čisto ravnodušno. Končno pa je vzljubil tiste, ki so bili okoli njega in so se ž njim pečali. Zdelo se je celo, da je pozabil svojega prejšnjega gospodarja. Ta se )e vrnir v Pariz po osemnajstih mesecih. Kljub velikemu šumu je čul volk njegov glas in je kazal najburnejše veselje, ko sb ga izpustili. Nato so ga ločili od prijatelja in zopet je bil globoko žalosten
kot prvič. Po triletni odsotnosti je prišel prvi gospodar iznova v Pariz. Bilo je proti večeru in kletka je bila čisto zaprta, da ni mogel volk videti, kaj se godi pred njo. Kakor hitro pa je zaslišal glas bližajočega se gospodarja, je začel tesnobno tuliti. Ko so mu odprli vrata kletke, se je zagnal na svojega prijatelja, mu skakal na rame, ga lizal po obrazu in je hotel ugrizniti svoje čuvaje, če so ga poskušali spraviti nazaj v kletko. Ko ga je končno zapustil njegov reditelj, je obolel in ni hotel ničesar zaužiti. Črez dolgo je ozdravel, a odslej je bilo nevarno za vsakega tujca, da bi se mu približal.« Pfungst, ki se je pečal v novejšem času temeljito z ukroiljivo-stjo volkov, je dosegel, da so trpele njegove živali mnogotero preiskovanje, celo merjenje toplote v ritniku, »žrle so z roke in so si pustile celo hrano odvzeti. Kavkaški volk, zdaj enoleten, zdrav, izvenredno krepak samec, je popolnoma vodljiv in pozdravlja tudi v gospodarjevi odsotnosti tujce veselo kot pes z mahanjem z repom, z obskakova-njem, lizanjem in igravim grizenjem« Hilzheimer, ki je videl nazadnje tega volka kot dveletno žival, potrjuje te podatke. Temu se je celo dozdevalo, da je kazal volk zanj kot tujca več zanimanja kot za svojega gospodarja in da ni kazal napram temu nežne privržnosti domačega psa.
Pri večini drugih poročil o krotkih volkih gre za mlajše živali, katere so sicer lahko pustili prosto okrog letati, ki so pa poginile navadno v precej zgodnji mladosti iz različnih vzrokov. Da pa morejo biti druge velike zveri v mladosti, t. j. dokler ne dosežejo starosti 3 ali 4 let, krotke in se lahko gibljejo prosto v gospodarjevi hiši, vemo tudi o tigru in drugih velemačkah. Sicer pa postanejo celo naša velika pasja plemena, zlasti bernhardinci, na starost popadljiva in nevarna, če niso v pravih rokah.“
Divja mačka. K poročilu I. Sašlja na str. 204. letošnjega Lovca pripominjam:

Gosiilničar Šuštarič iz Črnomlja je prinesel z Miklarjev mlado divjo mačko, katero je hranil doma. Hodila je prosto okoli. Nekega jutra je pa izginila.
V mestu so videli otroci februarja meseca dva dni v mraku neko žival, katero so hoteli ubiti. Menili so, da je lisica. Ker se jim je žival ustavljala in je pihala, so jo pustili v miru. Tretji dan zjutraj je zapazila neka žena omenjeno žival, ki je baš zagrabila na oboku kokoš. Žena je hitro poslala po naj-bližnjega lovca Ahačiča, ki je laKoj prihitel in zagledal — divjo mačko. Ženi se je smilila kokoš, da bi jo požrl nepovabljeni gost, zato je zagrabila vpričo lovca poleno in se hotela maščevati. »Ti pošast nesnažna! Včeraj si požrla eno, danes hočeš že drugo!« je zakričala. Maček je razjarjen pihnil proti njej. Tedaj je odmaknil lovec ženico in ustrelil mačka na 8 korakov v vrat. Tehtal je 7i4 kg.
Ta maček je skoraj gotovo tisti, ki je bil ušel Šuštariču. A. Čebular.
Divji prašiči so se v Beli Krajini precej razpasli. Debel sneg jih je prisilil letošnje leto, da so se pomaknili v niže ležeče kraje. Nad Naklom se je pojavil najprej prav težek merjasec, ki se je potikal med kostanjevjem. Za teden dni se mu je pridružilo še 6 prašičev razne velikosti. Najmanjši je imel iako majhen sled, kakor bi bila srna. Držali so se vedno skupaj. Po debelem snegu so rezali gazi, ki so bile podobne človeškim stezam. Za ležišče so si izbrali najrajši kraje pod smreko, kjer so razrili zemljo v obliki polkroga. Z razrito zemljo so lepo obrobili ležišče. Hranili so se največ s kostanji. Po kolosekih so strašno razmetavali listje. Tudi na bližnjih njivah so napravili precejšnjo škodo. Lovcem so se prav spretno umikali skozi goščavo in po goličavah. Večkrat so jo mahali tudi nekaj časa po poti. Ljudje, kateri so šli v gozd, so jih večkrat srečali. Pri takih prilikah so se odigravali smešni prizori. Po strelu so jo ubrali prašiči uro daleč, kjer so ostali nekaj
dni, in se zopet vrnili. Od tu omenjene črede so ustrelili enega na Maverlenu, drugega nad Naklom, tretjega nad Seli, četrtega, najmanjšega, je nekdo zabodel z vilami pod Planino.
A. Čebular.
Smešen prigodek. Pred nekaj iedru sem našel v pečinah z nečistokrvnim jazbečarjem mlade lisice. Vzel sem dvakrat z istim psom po 1 mlado lisico od legla. Od takrat ni hotela stara lisica z ostalimi mladiči več v luknjo ter se je držala med skalami in po goščavi. Dne 25. junija sem šel zopet z omenjenim jazbečarjem k doiič-nim pečinam in se usedel blizu lisičjih lukenj, jazbečar je našel takoj med pečinami lisice in je gonil staro, ki ni nič rada bežala pred njim, od mene stran. Naenkrat zaslišim za neko skalo jazbečarjevo lajanje na mestu, potem pa njegovo cviljenje. Ganil se nisem ter sem mirno čakal. Kar naenkrat pridrvi pes proti meni, za njim pa stara lisica, tako da mi je ušel v tem smešnem hipu smeh ter sem lisico izgrešil s strelom. Pes ni maral več zasledovati lisice.
Dan prej pa sem ujel nedaleč od tam v past starega lisjaka. Pri lisičjih luknjah sem našel tudi noge mlade srne. Omenim, da zatiram jaz vsled svojih lovskih skušenj lisico zmeraj in se ne oziram na njen lepi zimski kožušček, ker vem iz svojih lovskih služb na Hrvatskem, Primorskem, Kranjskem in Štajerskem, kako zelo škodljiva je lisica za lov, pa najsi je v hribih ali dolinah. Za dokaz njene škodljivosti navajam sledeče: v nekem mojem varstvenem lovišču ni odgojila nobena srna mladiča. Vsi so izginili. Dobil sem tisto leto 14 lisic, tako da sem vse pokončal. Drugo leto je odgojila vsaka srna svoje mladiče, dobil pa nisem ni ene lisice. Moje dosedanje varstveno lovišče leži večinoma 800—900 m nad morjem. Lansko leto sem čakal ob štirih zjutraj v višini 800 m nad morjem lisice, katere so se rade prihajale solnčit na neko senožet. Ob pol petih zjutraj priskaklja zajček od nekod in se začne
pasti, kar prihiti za njim mlada, odrasla lisica po zajčjem sledu kakor pes. Oba sta odkurila nato v gozd, čez nekaj časa vidim isti prizor na drugi strani senožeti.
Kdor hoče imeti lovišče v dobrem stanju, mora napovedati lisicam kakor sploh vsej škodljivi divjačini neizprosen boj.	). D.
Vzgojevališče za sinje lisice. Na Pred-■arlberškem je uredila v Valserski dolini neka nemška delniška družba pod ■vodstvom monakovskega vseučiliškega profesorja Demolla vzgojevališče za sinje lisice. Ako se bo obneslo, namerava napraviti ista družba prav tam redilišče za severnoamerikanske smrdljivce, ki dajejo dragoceno skunkovo krzno. Tudi sinje lisice izvirajo iz Amerike in imajo beločrn kožuh. Taka koža stane okroglo 100.000 mark. Prve dni, ko so jih izpustili v ograjeno oboro, so se obnašale sinje lisice kot besne, a so se skoro pomirile. Živali hranijo z mačjim mesom. Mačke plačujejo po 50 mark. To vzgojevališče v mali Valserski dolini je prvi poizkus zareje sinjih lisic v Evropi.
Tako delajo na Nemškem. Pri nas pa se boje naši »lovci« izdati par krajcarjev za tako potrebno povzdigo stanja naše divjačine.
Uspešen nočen lov. 29. julija t. 1. sem se vračal po trgu Laško okrog enajstih ponoči domov. V bližini mojega stanovanja smo začuli na cesti čudno cviljenje. Ko sem prižgal vžigalico, smo opazili čedno družinico štirih mladih dehorčkov, ki so se plaho stiskali k steni. Z nekaj udarci so trije obležali, četrtega pa so našli prihodnji dan mrtvega v sosednji kleti.
Jazbec y pasti. Naša vas Limbuš ima dve znamenitosti: žlahtno vinsko kapljico, ki raste na solnčni strani gričev, čepečih pod Pohorjem kot piščeta pred kokljo, in Zgon. Tako imenujejo domačini 15—20 m globoko in precej široko strugo, po kateri teče ob suši zelo pohleven potoček, ki se pa izpremeni ob
nalivu v srborit hudournik. Ob takem času trga jezove, gloda bregove, rahlja mostišča in brvi ter prinaša s Pohorja, kjer mu teče rojstna zibel, mnogo spominov. Zato pa je razdrapani Zgon zanimiv. Tam je raj vseh raziskovalcev rudnin. Tu najdeš najzanimivejše kamne, za katerimi bi moral drugače laziti na Pohorje in brskati po zemlji, v Zgonu pa leže kar pri roki. Vsak naš dijaček, ki je obiskoval srednjo šolo, je imel v Zgonu v dobi, ko je študiral rudninstvo, pravo zbirko učil. Zgon pa je tudi raj yseh brezskrbnih pastirčkov. Krave pohlevno mulijo travico na dnu Zgona in ob bregovih struge, pastirji pa smukajo za ostrožnicami, se igrajo s kamenčki ali pečejo koruzo in krompir z bližnjih, na ravnem polju ležečih njiv. Tudi lovcem prinaša Zgon mnogo veselja. Ob njegovih strmih bregovih je namreč več zapuščenih brlogov, ki dobivajo vedno nove gospodarje.
Tako je našel lovec Joža sled, da se je naselil brez vednosti stanovanjskega urada nekdo v lisičini. Tla so bila spredaj vsa pohojena, na sosednjem travniku pa sledovi kopanja. »Aha, v tej luknji je jazbec!« si misli pa hajdi domov po pasi. Nastavil jo je zvečer pred najbolj izhojenim vhodom. Na vse zgodaj gre gledat, a kaj vidi! Past je sprožena, v pasti pa nikogar. Majhna šibica je bila kriva, da se je jazbec izmuznil. Joža prav grdo zakolne, pljune po tleh ter se poda jezno domov, kujoč hude naklepe. Preteklo je par dni, Jožetovim pazljivim očem pa ni ušlo nič. Kmalu je opazil, da je menjal jazbec stanovanje. Nastanil se je ob robu gozda v drugem lisičjem brlogu na oni strani struge, prav blizu njive, posajene s koruzo, da je imel blizu tečno hrano. Joža nastavi zopet pred vhodom past, jo pokrije gosto s suho zemljo ter priveže z verigo k dober meter oddaljenemu drevesu. Solnce zjutraj še ni vzhajalo, ko je bil Joža že v gozdu. V Zgonu sliši v grmovju neko javkanje. Ker ne ve, kaj bi bilo, hiti gledat, pa ne najde ničesar Zato odbrzi pred jazbečev brlog. Kje je
past? Pred vhodom vse pomandrano, vse prerito, drevesa obglodana, šibe ostrgane, celo korenine iz zemlje izrute, a pasti nikjer! Končno najde verigo zvi-to okrog smrekove korenine, pod to pa izkopano luknjo, kjer so se še poznali sledovi divje jeze. Jazbec je verigo odtrgal in zbežal s pastjo. »Zdaj pa imam hudiča! Ni jazbeca — ni pasti!« zakliče Joža. Za past mu je silno žal. Pa ker hiti ura na šest, mora iti na delo, ker je v svojem drugem, ne tako priljubljenem poklicu železniški delavec.
»Gospod Gromovnik, vstanite hitro!« trka na okno svojega lovskega gospodarja. »Kaj pa je?i se oglasi ta zaspano. »Gospod, hitro!« »No, bom že,« mrmra ta in vleče hlače nase. »Kaj je taka sila?« »Jazbec je prišel v pasi, pa mi je verigo utrgal; past je fuč in jazbec bo tudi. Jaz pa moram na delo!« tarna Joža. Zdaj je bil Gromovnik hitro vzbujen. »Le po psa pa ga grem iskat!« kliče razburjeno. »V Zgonu nekje mora tičati; slišal sem neko javkanje,« poroča Joža. Gromovnik hiti po Gilico, vitko psico jazbečarko, ki kaj rada voha po lisičinah. Kmalu sta pri iskanju jazbeca Gromovnik hodi po ravnem zunaj Zgo-na, Gilica voha po pobočju. Nič. Gresta na dno. Nič. Dalje na nasprotno stran. Zdajci izgine Gilica v grmovju. Nekje se sliši njen tanki glas, za tem pa pek, pek, pek, pek, kakor bi tolkel kdo z železom po prodcu. Gilice nikjer. Gromovnik žvižga in žvižga ter hiti proti strani, odkoder je slišal glas Gilice. A ni je nikjer. Gromovnik hiti dalje, že je blizu Drave, kamor se izliva potok. Zdajci se domisli, da je par korakov na desno od Zgona, kjer so se vadili nekoč vojaki v kopanju strelnih jarkov, zapuščen lisičji brlog. Hitro tja! V visok smrekov gozd stopi. Med debli se blišče sivi valovi reke v jutranjem solncu, na drugi strani hite že pridni ljudje na delo. Kozjak pošilja pozdrave, kopajoč se v svitu jutranjega žara. Korčki dehte po tleh, češmin se rdeči z dravskega pobočja, robidovje se oklepa suknje in hoče lovca zadrževati, a ta hiti dalje. Zdi se
mu, da sliši zamolkle pasje glasove, Gilica je v brlogu in se tepe z jazbecem. Gromovnik se zelo razveseli. Čaka Gilico, a ta je vsa razburjena; končno jo vendar prikliče iz rova. Gilica pride, njene pametne oči se blišče, svoje ostre zobe kaže, uho pa ji krvavi. Hitro jo pograbi Gromovnik, ker mu hoče zopet smukniti v rov, ter jo priveže k drevesu. Sam pa gre po težko, debelo kamenje, s katerim močno zagradi vse rove, da bi ne ušel jazbec. Hitro jo ubere domov, ker kliče tudi njega dolžnost vsakdanjega življenja in poklica.
»Danes bodemo jazbeca kopali,« reče svoji ženi, ki mu prekriža načrt, češ: delavci so naročeni, mlatili bodemo na stroj. »Ali ne veš, da ima Joža samo v soboto popoldan čas?« To je Gromovniku neprijetno. Pri zajutrku si beli glavo, kako bi se dalo združiti koristno delo, to je mlatev, s prijetnim, to je z lovom. Zena pa se smehlja, ker ve, kako bode danes. Srce Antonovo bo v gozdu, delo doma pa huda ovira. Opoldan priganja Gromovnik ljudi k delu, a tudi sam pridno pomaga. Kmalu so opravljene vse priprave, stroj postavljen, delavci razvrščeni. Čez pol ure že kliče Gromovnik ženo: »Idi hitro po pijačo!« »Saj je imamo!« »To je premalo, komaj za mlatiče je dovolj, ni je za kopače.« »Aha,« si misli žena, »še ni opustil misli na jazbeca!« Zato ga malo podraži: »Ne grem sedaj k vinogradu po pijačo.« »Moraš, saj ti pravim, da je premalo pijače,« zapoveduje Gromovnik. »No, no, bodem že šla, saj vidim, da ti ne da jazbec miru. « »Na noben način! Dva moža bodeta vejala, dva pa vzamem s seboj in vse bode urejeno. Zdaj pa hitro mlatimo! Ko prideš domov, smo že gotovi. Srečno, ženka!«
Res je oves kmalu omlačen. Joža poišče krevlje in krampe, lopate in motike ter pokliče Pavla. Ta je viničarski fant, bivši vojak, in na tihem strasten divji lovec, ki je takoj navdušen za kopanje. 2e po poti sanja o šopu jazbečevih ščetin, ki si ga bode zataknil za klobuk kot
znak plena. »Ne prodajaj kože!« pravi Gromovnik. »Ne, ne, gospod, morda ga pa dobimo!« hiti Joža. »Meso je neki tudi zelo dobro. Kaj pa šele mast! Ta je imenitno sredstvo zoper sušico. Če pa namažeš z jazbečevo mastjo koga po glavi, mu osive lasje kmalu potem tam, kjer si potegnil z mastnim prstom.« Gromovnik se nasmeje iz vsega grla z gromkim glasom: »Kaj vse Joža ve! Drugi ljudje si barvajo osivele lase, ti jih pa znaš beliti!« »Res, gospod, prav zares! Ze moja rajnka babica mi je to pravila. Tako je imel neki lovec jezo na svojega soseda. Ob priliki, ko je ustrelil jazbeca ter ga je baš drl, je poklical soseda, naj pride gledat. Mož pride in lovec mu potegne po glavi z vsemi petimi mastnimi prsti. Kmalu so sosedu lasje tam osiveli in natančno se je poznalo pet prstov.« Med takimi pomenki pridejo do Drave k lisičini. Vse luknje So še zadelane, jazbec tedaj notri. Hitro izpuste Gilico na obisk, ki kmalu besno zalaja. »Ze ga je našla!« vzklikne Pavel. »Odtod približno se sliši glas. Kako le pelje rov?« Poišče dolgo, prožno palico in jo porine v luknjo. Palica se zavije na desno, rov ima tedaj desno smer. »Tukaj začnita!« zaukaže Gromovnik. Moža pljuneta v roke, zavihtita krampe in začneta kopati, Prst je zelo mehka, ilovica, pomešana s peskom, tako da odložita krampe in začneta z lopato, s katero mečeta prst iz jame s takim navdušenjem, da se vse kadi. Kmalu sta vsa mokra od potu, pa to ju ne zadržuje. Gromovnik privleče iz nahrbtnika steklenico okrepčila. Krepek požirek in zopet pljuneta v roke ter delata neumorno dalje. Že se prikaže rov. »Tukaj bo, saj se sliši Gilica blizu!« reče Pavel. Pa rov je prazen, palica gre nemoteno naprej in nazaj. Dokopali so do drugega rova, v katerem tudi ni bilo jazbeca. Kaj zdaj? Gilica se še vedno oglaša. »Le pogum! Kopljimo odtod v smeri, odkoder se sliši glas!« Kopljejo in kopljejo, mnogo zemlje je že prevržene, solnce se nagiba k zatonu,
gozdne sence rastejo, a kopači ne odnehajo. Slednjič zakriči Pavel: »Kaj je to?« ter potegne iz zemlje šop sivih ščetin. »Pazi!« opomni Gromovnik. »Jazbec ima ostre zobe!« Bali so se, da se v rovu ne obrne in jim ne uteče. Jazbec to sicer poskuša, ali ne more. Spredaj je Gilica, zadaj lovci. Z močno žico mu zvežejo zadnji nogi, potem ga potegnejo z vso močjo in z velikim naporom iz rova. Jazbec kaže ostre zobe, a Joža mu pritisne z lopato glavo k tlom. Leva prednja noga tiči jazbecu v pasti, ki jo je vlačil po Zgonu in tudi zavlekel v luknjo, kjer je obtičal in ni mogel ne naprej ne nazaj. Pavle potegne nož in zakolje jazbeca, kakor je storil doma s svinjo. Bilo ni to po lovski šegi, a pri nas je jazbec tako redka žival, da niso lovcem vse navade njegovega lova znane. Solnce je izginilo za Ko-banškimi hribi, kakor imenujejo domačini hriboviti Kozjak, noč je obiskala gozd, vijoličaste mračne sence so legale na polje, le Pohorje je še rožno-barvno obseval večerni svit, ko so se lovci vračali domov. Zmagoslavno je nesel Joža jazbeca skozi vas, kjer se ga niso mogli vaščani dovolj nagledati. Pavel mu je izpulil najlepše ščetine. Odrli so ga in si meso razdelili. Kako jim je dišalo, hočem pozneje sporočiti.
A. Godec.
Laško. V sveto-krištofskem lovišču si je prisvojil majnika t. 1. lovski čuvaj, ki pa ni imel lovskega lista, vidro, ki jo )e ustrelil v potoku. Proti njemu je bilai vložena ovadba, okr. sodišče v Laškem pa ga je oprostilo vsake krivde in kazni, ker je verjelo njegovemu zagovoru, da si je krivo razlagal štajerski lovski zakon v slovenskem prevodu, češ da si smejo lovski čuvaji kot lovski upravičenci prilastiti roparske živali, kakor lisice, kune, vidre i. dr. Neverjetni so taki-le slučaji in z napetostjo se pričakuje sodba vzklicnega sodišča kakor tudi odločba okrajnega glavarstva, o čemer bom poročal.
Dražba šentlenartskega lovišča nad Laškim, o katerem sem poročal v le-
tošnjem »Lovcu« str. 261. sl., da ga je izdražbal neki celjski mesar, ki se ie izrazil, da rabi divjačino za svojo mesnico in gostilno, se je vendarle rešila v lovskem smislu. Okrajno glavarstvo ni odobrilo mesarja kot zakupnika, marveč naslednjega ponudnika, ki je vrl lovec. Tako je prav.
Cene kož divjačine. »Kürschner Zeitung« v Lipskem z dne 7. oktobra t. 1. navaja sledeče cene: vidra 8000 do
12.000,	kuna belica 8500—13.500, kuna zlatica 13.000—16.000, lisica 3500 —7000, dehor 1200—3000, jazbec 800—1200, zajec 150—225, srna 300—600 mark.
Odstrelnina. V Avstriji plačujejo sledeče odstrelnine: za jelena 2—7 milijonov K in več (ravna se po številu rogljev: rogelj okrog 600.000—700.000 K), ža košuto 500.000—600.000, za srnjaka 500.000 — 800.000, za srno 200.000 do
700.000,	za fazana 20.000 K itd. Ustreljena žival ostane last lastnika ali zakupnika lovišča.
Začetne vinjete posameznih številk in naslovna risba letošnjega letnika kakor tudi poedine z »J. G.« zaznamovane vinjete v listu so izvirno delo akad. slikarja Josipa Gorupa. Prepustil jih ie našemu društvu brezplačno, za kar se mu toplo zahvaljujemo.
Članarina za 1. 1923. znaša vsled zelo narastlih tiskarniških stroškov 30 Din, za gozdarje in zaprisežene lovske paznike ter šole 15 Din. Naročnina »Lovca« stane v tuzemstvu 40 Din. v inozemstvu 60 Din. Današnji številki so priložene položnice za vpošiljatev članarine, odnosno naročnine, ki se plača lahko tudi v obrokih.
Ribarska mreža.
Odborove seje Slov. rib. društva v Ljubljani. Na seji dne 7. septembra t. L se je sklenilo naprositi vlado, naj poskrbi, da se razširi kranjski deželni ri-barški zakon po zakonodaji na ozemlje
vse Slovenije. — Ker je določil zakonodajni odbor z zakonom z dne 31. januarja 1922, Ur. L št. 156, takso za ribarske knjižice na 12-50 Din (dosedaj 25 Din), ne bo mogel revirni odbor kriti rednih izdatkov. Radi tega se bodo naprosili zakupniki večjih lovišč, naj dado za leto 1923. ribolovna dovolila le onim, ki se zavežejo plačati za ribarsko knjižico razen običajne takse še prostovoljen prispevek vsaj 100 Din. — Prav tako sc naprosi vlada, naj izposluje, da se zviša taksa za ribarske knjižice po stanju valute. — Odobre se izdatki za napravo betonskih jam za krustaceje v vališču v Zelimljem in se sklene stopiti v stik z oskrbništvom turjaške graščine v svrho podaljšanja zakupne pogodbe glede zemljišča, na katerem stoji vališče. Zakupnina naj ne presega zneska 500 Din. — Cena za 1000 postrvjih mladic v Že-limljem se določi na 150 Din. V mirnem času je znašala nakupna cena za 1000 malih postrvi 25 - 37-50 Din. Nakupna cena je torej izredno nizka, da se omogoči vsem interesentom nabava rib.
Letošnja suša in umiranje rib. V letošnjem poletju je poginilo mnogo rib radi suše. Stanje vode je bilo nizko; nekateri manjši potoki so popolnoma usahnili. Trpel je zlasti postrvji zarod.
V Ljubljanici od Ljubljane do Zaloga je poginilo na stotine lipanov in tudi precej sulcev. V Vevčah so videli poginulega sulca, težkega 16 kg.
Zastrupljevanje rib. Proti ivormci usnja na Vrhniki (Pollak) je uvedlo pristojno oblastvo preiskavo, ker je bila ovadena, da je spustila tekom preteklega poletja v Malo Ljubljanico pri čiščenju strojev neko strupeno snov, ki je uničila ves ribji zarod v Mali Ljubljanici. Struga je bila polna mrtvih postrvi, lipanov in sulcev.
Tudi v Sori pri Goričanah je poginilo letošnje poletje preko 100 lipanov, nekaj sulcev in postrvi. Neki delavec, ki ga ni bilo mogoče izslediti, je odnesel iz soške struge poginulega sulca, ki ie tehtal okrog 15—20 kg. Umiranje rib je
povzročila očividno papirnica V Goričanah, ki je spustila v vodo neko strupeno snov. Preiskava je v teku.
Veliko škodo je povzročila ribarstvu tudi letos komisija za osuševanje barja, ki je dala zapreti v najhujši vročini zatvornice v mestu, tako da je teklo do Zaloga le malo vode v strugi Ljubljanice. Ker se steka v Ljubljanico iz mesta mnogo kanalov in drugih strupenih snovi iz tvorniških podjetij, je bila vsa voda do Zaloga zastrupljena. Poginilo je nebroj rib, osobito lipanov, kj so jih pobirali otroci kar z grabljami iz vode.
Vališče v Želimljem, postrvje enoletnice. Slovensko ribarsko društvo v Ljubljani je poskusilo to leto vzgojiti v vališču v Želimljem postrvje enoletnice. To je menda prvi tak poskus v Sloveniji. Do sedaj je vališče oddajalo postrvi že spomladi, čim so počele jesti. Te prakse se drže običajno vsa vališča. Z vlaganjem ribjih mladic pa more doseči uspeh le, ako se jih redi vsaj toliko časa, da postanejo nekoliko večje in se laže varujejo nevarnosti, čim dospe v prosto vodo. Postrvje enoletnice so dosegle dolžino 10 cm. Največje so bile one, ki so živele v ribniku, ker so imele največ prirodne hrane. Izdržale so prav dobro prevoz na odrejeno mesto, kjer so bile spuščene v vodo. Niti ena ni poginila med vožnjo. Seveda jih je mnogo poginilo med letom. Škodo so napravile tudi vodne ptice, ko so bile ribe na prostem v ribniku in v odtokih vališča. Nekoč je zalotil ribič čapljo, ki se je ustavila pri ribniku. Posrečilo se mu je, jo ustreliti. V želodcu je imela več postrvjih mladic.
Reči se mora, da je poskus, zrediti enoletnice, v celoti uspel. Seveda stane to mnogo truda in stroškov. Vzrok, da jih je precej poginilo je ta, da jih je bilo preveč in da so bile preveč na tesnem. Prihodnje leto bo treba oddati radi tega del mladic že na spomlad, drugi del pa zgojiti v enoletnice.
Prostovoljni prispevki k pristojbini za ribarsike knjižice. Ker je, kakor znano,
znižal zakonodajni odbor pristojbino za ribarske knjižice na 12.50 Din, se je obrnilo ribarsko društvo na posestnike in zakupnike večjih ribolovov s prošnjo, naj dajejo leta 1923. dovolila za ribolov le onim, ki se bodo izkazali, da so plačali razen običajne pristojbine za ribarsko knjižico vsaj 100 Din v prid ribarskemu društvu. Onim, ki bodo plačali omenjeni prostovoljni prispevek, bo potrdilo ribarsko društvo s pečatom »Prostovoljni prispevek 100 Din plačan« v ribarski knjižici, da so zne-sčk plačali.
Dosedaj so se zavezali dajati dovolila pod označenim pogojem sledeči posestniki, oziroma zakupniki ribolovov:
France Dolenc, veletrgovec z lesom v Stari Loki; Rudolf Bunc, veletrgovec v Ljubljani; F. Hajnrihar, industrijalec v Škofji Loki; gozdni urad Karla Auersperga v Soteski pri Toplicah; ribarski klub »Sava« v Ljubljani; Slavko Plemelj, tržni nadzornik v Ljubljani; Josip Urbanc, veletrgovec v Ljubljani.
Mala oznanila.
Lovski strokovnjak, Slovenec, preskrbi dobrim lovcem-kapitalisiom odstrel divjih koz, medvedov, orlov itd. Izposluje tudi zakup obsežnih lovsko in turistovsko velezanimivih lovišč v Bosni in Hercegovini ter prevzame njihovo ureditev in vodstvo. Naslov pove uprava »Lovca«.
Zanesljivega lovca sprejme takoj v službo Ivan Kraker, Ljubljana, Kolodvorska ulica.
Istrsko brako, staro približno 4 leta, ki bi gonila posebno vztrajno lisico, kupi Radovan Grdenič, kr. gospodarski poverjenik, Otočac.
Prodam enoletno, nepokvarjeno, ne-dresirano nemško kratkodlako ptičarko in petmesečnega čistokrvnega istrijan-skega braka.
Naprodaj je triletna ptičarka in trije trimesečni mladiči. Anton Cvenkel, Sv. Peter v Savinjski dolini.
Tri osem iednov stare, kratkodlake psice istrske pasme proda po 100 Din Fr. Schaur, Brode pri Vranskem.
Odpeljana je bila z Vrhnike št. 50 dne 18. septembra t. 1. zvečer rjava, osem let stara lovska psica. Kdor jo izsledi, naj sporoči to na gorenji naslov.
Naprodaj je trocevka brezpetelinka, 16 X 16 X 8, prvovrstno suhlsko delo, popolnoma nova. I. Stolekar, posestnik v Poljčanah.
Naprodaj je krasna dvocevka za kroglo, kal. 11. Ogleda se lahko pri puškarju Kaiserju, Ljubljana, Šelenbui-gova ulica.
Naprodaj je dvocevka kal. 16, popolnoma nova, ter večja množina nabasanih patronov. Ponudbe sprejema Milan Lah v Ložu.
Kupim izvirno brovvning-pištolo in risano flobertovko. Ponudbe z navedbo cene na Franceta Pavliča, kaplana v Trebnjem.
Puškar F. K. Kaiser, Ljubljana, Šelen-burgova ulica, obvešča lovce, da more
postreči tudi v letošnji lovski dobi z izvrstnimi in s povsod priljubljenimi U-patroni z neprekosljivim strelnim učinkom. — Dobil je tudi in ima na razpolago pripravne odpirače jedilnih konzerv. Ti odpirači imajo tako majhno obliko, da se lahko nosijo v ielovnikovem žepu.
Lovske stolčke izdeluje tovarna Staneta Vidmarja, Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 75.
Vidrino kožo, krasen eksemplar, že ustrojeno, proda Lukež Otič, Marijin grad, p. Mozirje.
Naš preparator V. Herfort, Sv. Petra nasip št. 71, opremlja tudi rogove in predeluje kože vseh vrst v preproge.
Poset svoje krasno opremljene lovske sobe priporoča sloveča restavracija Petra Košaka, Ljubljana, Krekov trg. Vsak večer lovska družba.
II. dekliška meščanska šola v Ljubljani (šiška) prosi lovce, ki bi ne rabili zase ulovljenih živali, da jih podare šoli kot učila.
KAZALO.
I. LOV.
A. Članki.
Janko Barle:
Nekoliko podatkov o skalnem plezalcu........................11
France Bračun:
Duševno življenje naših ptic 145, 175
Foksterijer.......................69
Iz gozda in z	livade.............209
Lahkoživka	................113
Leščarka .	 ...............235
Skobec............................45
Skovir.............................5
Srna................. 265, 305, 377
Veverica ........................289
Dr. Maks Buxbaum:
Španijeli na ljubljanski mednarodni razstavi psov .... 349
ttenrik Erhardt:
Ptičarji in foksierijerji na ljublj. mednarodni razstavi psov . . 414
Stanko Erhartič:
Gribovka ........................214
Dr. Gilbert Fuchs:
Srnji nosni obad.................324
Viljem Fiirer:
Braki, braki-jamarji, jazbečarji in barvarji na ljubljanski mednarodni razstavi psov .... 344
Peter G i 11 v:
Nesrečna puška ...................52
Učinek kačjega strupa	pri brakih	284
Feliks Justin:
Iz zapiskov starega	lovca	.	.	15
Oton Kette:
Kaj pripovedujejo gonjači o kraljevem lovu ...................106
KI.:
Določila za letošnje tekme ptičarjev ........................351
Druga mladinska preizkušnja ptičarjev .........................81
Ljubljanska mednarodna razstava psov ..•....................332
Prva naša mednarodna razstava psov......................188
Vojko Koprivnik:
Lovske slike z našega iztoka . . 178
L.	D.:
Pogoji tekmovalnega streljanja o letošnjih	binkoštih.......193
Dr. Janko Lokar:
Letošnja mladinska preizkušnja ptičarjev	............183
Dr. Ivan Lovrenčič:
Kralju — lovcu!.............1
Kralj na lovu v Kamniški Bistrici .....................2
Slavko Plemelj:
Kralj na lovu v Kamniški Bistrici ...................101
Inž. A. J. Ružič:
Vprašanje novega lovskega zakona .....................157
Hana dr. Schwarzova:
Na nevidni vrvici..........76
Dr. Hubert Souvan:
Letošnja binkoštna razstava rogovja ....................329
France Starovaški:
Iz Julijske Krajine.........153
Na Čavnu....................397
M.	Šušteršič:
Lov na podonavske jelene . . 244 Dr. Karel Witzelhuber: Nelovski psi izvzemši foksteri-jerje na ljubljanski mednarodni razstavi psov...............335
B. Iz lovskega oprtnika.
Ali more občina samolastno razrušiti zakupno pogodbo lovi-
šča? Dr. Ivo Tavčar .... 136 Avstrijski klub ljubiteljev špani-
jelov. —r..........................368
Blagajnik Slov. lovskega društva	..........................141
Brakade. —r.........................427
Cena kož divjačine. —r. 41, 375, 434
Članarina za 1. 1923............... 434
Čuden oglas. —r......................63
Dar ljubljanskemu dež. muzeju 141 Divja mačka. A. Čebular . . . 429 Divja mačka pri Višnji qori. P.
GillY ...........................204
Divja mačka v Črnomlju. 1. Ša-
šelj ............................204
Divje gosi. A. Čebular .... 205 Divje mačke v Beli krajini. I.
Šašelj ..........................140
Divji maček v Bukovici. —r . . 140 Divji maček v laškem okraju.
-o-..............................373
Divji prašeč. I. Šašelj .... 227 Divji prašiči. A. Čebular . . . 430 Divji prašiči na Dolenjskem. I.
Donko ............................63
Domača mačka kol dojilja divjih
zajčkov. M. Čokan................301
Dovoljenje lovljenja................169
Draga dresura. —r....................95
Dražba šenllenarskega lovišča.
-o-.........................433
Enotna mera srnjakovih rogov,
imena posameznih delov in določitev zajetnosti. —r . . . . 300 Glavna skupščina Jugoslovanskega šumarskega udruženja. R. 370 Gonja domačih psov po loviščih 202
Hitrost zajca......................373
Izjava urednika. —r................421
Iz Maribora. Fr. Bračun . .	206
Iz Prekmurja. R. Koller .... 229 Iz prekmurskega gozdička. R.
Koller .......................  229
Izvenredna ploditev poljskega
zajca. A. Godec ................204
Jazbec v pasti. A. Godec . . . 431
Jelenov sled. P. Gilly.............203
Jugoslovansko šumarsko udru-
ženje........................38
Kako- dolgo živita pes in lisica
brez hrane. —r..................375
Klub ljubiteljev ptičarjev. —r 37,
94, 135, 202, 259, 367, 368, 423
Kupovanje divjačine od lovskih
tatov. —r.......................41
Labodi.............................138
Laško.............................  433
Ligarica ali njivska gos. A. Godec ........................ . 205
Lovčev koledar ....... 38
Lov in orožnišivo. —r .... 62' Lov na medvede 1. 1791. J. Barle 41 Lovska latinščina. —r .... 373' Lovske karte in pristojbine za
leto 1922	  37
Lovske prireditve. —r.............169
Mednarodna razstava psov v
Gradcu .................. 369.	424
Mednarodna razstava psov v
Ljubljani. —r..................231
Merjasec v Rožičevem vrhu.
Krisper .......................203
Nagrade za volke .... 62, 428 Nakup mladih psov. —r . .	. . 369
Nakupovanje žive divjačine v
Jugoslaviji. —r.................97
Napačni nazori. Dr. Ivo Tavčar
40, VI. Kapus..................20S
Naša sodišča.......................62
Naše osrednje lovsko društvo . 169
Naši grehi. —r.....................39
Naši lovski čuvaji. —r . .	.	. 372
Nekaj doneskov glede ptičjega življenja v Beli Krajini za leto
1921. I. Šašelj................230
Njivska gos. Fr. Kozinc .... 374
Nosni obad........................301
Nove lovske karte.................298
Novoleten nasvet. —r .... 38
Obči zbor (II.) naše gorenjske podružnice. Dr. I. Lovrenčič . 135 Obči zbor (XI.) Slov. lovskega društva, —r 37, Križaj-Ružič 91 Odborove seje. —r 37, inž. Ružič 93, 165, 202, 226, 260, 297, 369, 421 Odbor za pokončevanje roparic
v Črnomlju. A. Čebular . . . 372' Odbor za pokončevanje roparic v Ribnici. Inž. Ružič .... 203 Od sodobnih dražb, —o— .	.	. 261
Odstrelnina. —r...................434
Omejitev števila družabnikov v
lovskih družbah................299
Osnutek novega lovskega zakona na Francoskem. A. L. . . . 426 O streljanju lisic poleti. Višnjan 373 O zastrupljevanju živali. VI. Kapus ................-.............227
Pavlov ljubljanski semenj. —r 41, 63 Petelinova gluhost, —r ... . 427 Poljski zajec. A. Godec .... 228 Pomembna odborova seja Jugoslovanskega šumarskega udruženja. Inž. Ružič.................370
Posnemanja vredno .... 425 Pri polni luni. Star lovec ... 64
Priporočljiva knjižica. Dr. I. Lovrenčič ............................95
Psarna Krim........................368
Ptice roparice v radovljiškem
okraju. VI. Kapus...............139
Puščavski tekač in skalni plezalec, dva redka ptiča naših
krajev. A. Godec................204
Puškar Borovnik ...................141
Ravnateljstvo deželnega muzeja
v Ljubljani..............., . 38
Ravnateljstvo šum..................227
Razlikovanje jereba od jerebice.
-r..............................299
Reja za tip ali za učinitev? —r 95 Ropar fazanov. I. Donko . . . 228
Skalni plezalec. Miloš Roš in Vladimir Kapus....................133
Skobec in jerebica. A. Godec . 229 t Skubic janez. P. GillY ... 91 Smešen prigodek. I. Donko . . 430
Sramota. — r.......................372
Srnji nosni obad. —r..............373
Stekli psi. —r.....................96
Še nekaj o naših grehih. Adolf
Potokar ........................98
Šest mrzlih dni in noči v pečinah.
-o-	................. . 374
Škodljivost kanj. Dr. Ivo Tavčar 138 Šolski prirodopis. M. Hanzlov-
sky.............................40
Tekemska zveza....................368
Tekma ptičarjev...................424
Tekma španijelov..................424
Teža naših divjih petelinov in ruševcev. V. Herfort .... 428 Trgovina z divjačinskimi kožami
-r .	 96
Učinek kačjega strupa pri pseh.
-r ............................302
Ujet medvedek. Alojzij Hočevar 227
Upravništvo »Lovca«................38
Uspešen nočen lov. —o— .	.	. 431
Ustanovni obči zbor podružnice v Celju. Dr. I. Lovrenčič . . .136 Veliki lovski ples v Mariboru.
-p............................  94
Višek lahkomiselnosti. —r ... 41 Volčja nadloga. I. Donko ... 63 Volk in lisica na en strel. Dr.
Ivo Tavčar ....	... 42
Vpisi v Jugoslovanski rodovnik
ptičarjev. —r..................424
Vprašanje dvornega lovišča. Inž. Ružič ............................259
Vprašanje udomačenja volka. —r 428
Vrane. —r......................97
Vzgojevališče za sinje lisice. —r 431 Začetne vinjete »Lovca« .... 434 Zakon o posesti in nošenju orožja 163 Zavarovanje lovcev in lovskih paznikov zoper nezgode in
poškodbe	.................169
Za Zeleni križ..........141, 207
Z današnjo	sliko..............67
Zelo nujen in pameten ukrep .	. 299
Z našega iztoka. V. Koprivnik . 206 Žalostne razmere. Dr. Ivo Tavčar 97 Živi fazani.	—r................97
II. RIBARSTVO.
A. Članki.
Dr. Avgust Munda:
O varstvu rib...................358
Sulčji zarod v naših vodah . .	. 120
Slavko Plemelj:
Današnje stanje sulcev v vodah Slovenije .....................56
B. Ribarska mreža.
Fond za izdajanje poljudnih spisov o ribarstvu...............170
Kako hitro plavajo ribe? . . . 172 Letošnja suša in umiranje rib . 434 Lipan in mrežica. Kamnogoriški 303 Mrena modre barve................143
Naredba pokrajinskega namestnika za Slovenijo glede določitve varstvene dobe m naj-
manjše dopustne mere	rib	.	375
Obči zbor (11.) Slov. rib. društva
v Ljubljani.....................99
Odborove seje Slov. rib. društva v Ljubljani . 43, 67, 100, 207, 434 Oddajanje postrvjih mladic iz va-
lišča v Želimljem..............208
Onečiščenje Save po odtokih premogokopov v Zagorju in
Trbovljah ......................43
Pospeševanje ribarstva s predavanji m s poljudnimi	spisi . 67
Postrv in postovka. P. Gilty . . 303
Potovanje jegulje..................44
Prostovoljni prispevki k pristojbini za ribarske knjižice . . 435 Razmere na Dravi. Kačnereff . . 170 Razširjenje kranjskega ribarske-ga zakona na vso Slovenijo . 263
Ribarske knjižice ... 68, 170, 264
Ribarske zakupnine...............100
Ribarski iečaj na Bledu .... 67 Ribarsivo v osnutku nemškega
kazenskega zakona ............ 142
Ribiški pazniki..................170
Sulčja drst v letu 1922 .... 302 Sulčja lov v pretekli lovni dobi 141 Tubifeks — ribja hrana .... 303
Umetne muhe.......................142
Vališče v Želimljem, postrvje
enoletnice.....................435
Velikega sulca....................68
Vlaganje mladic...................208
Vodna miš (rovka). VI. Kapus . 303 Vodopravne razprave .... 207
Zanimiv slučaj....................143
Zastrupljevanje rib...............434
III. LISTEK.
Janko Barle:
Jelenova pečenka............161
France Bračun:
Na Matevževo nedeljo .... 253
Veli listi..................363
Zimskega dne v Ravnem logu . 125 F. S. Finžgar:
Lovec Tomaž....................29
H. M. V.:
Lov in šport................ 366.
France Starovaški:
Kako je zibal orožnik srnjaka in prodajal Laskar kozla ... 85 Mandrijskemu Lovskemu klubu »Dijana« v spomin na izlet dne 5. in 6. januarja 1922 . . 197, 219 V. Šonc:
Lovska........................133
Ivan Zorec:
Na kvatrno sredo ...... 59
IV.	MALA OZNANILA.
44,	68,	100,	143,	172,	208,	232,
264, 304, 376, 435
V.	DRAŽBA LOVOV.
44,	143,	172, 208, 232
VI.	SLIKE.
Balkanski braki Venčeia Jakila
iz Krmelja....................341
Barvar Solo, last dr. Karla Borna
v Tržiču.....................32.5
Francoski buli La vitle", last Hermine Orlove v Ljubljani . . . 362 Gladkodlaki istrski braki psarne Podpora, last dr. Ivana Lovrenčiča v Ljubljani .	.	. .	. 331
Iz psarne Hane dr. Schwarzove,
Ljutomer.......................84
Koli RolleY, last Minke Šarabo-
nove v Ljubljani..............364
Kralj	jaha skozi gozd ....	108
Kralj	na stojišču z ustreljenim
kozlom ........................36
Kralj	ogleduje plen............10
Kralj	opazuje koze..............4
Lord, škotski seter Gvidona Še-
tina iz Jarš...................55
Nemška kraikodlakarka Bistra KonigswaIde, last Nore Goru-
pove v Ljubljani..............417
Nemška kratkodlakarka Heksa Grlovska, last H. dr. Schwar-
zove v Ljutomeru..............420
Nemški ovčar Ago Lunapark, last Zore Luckmannove v Ljubljani .......................350
Nemški resavec Kuno II. Novo-tešinjski, last Miroslava Pogorelca v Ljubljani................417
Od Nj. Veličanstva ustreljeni ko-
zel-starec.....................Ml
Pekinški dvorni psički, last Ivana Skuška v Ljubljani . . . . . 357 Resasti istrski braki psarne Pod-gora, last dr. Ivana Lovrenčiča v Ljubljani ........ 328
Udeleženci letošnje mladinske preizkušnje ptičarjev .... 187
Vaja »doli!« ........ 75
Zadnji del poti do stojišča . . . 105 Žimasta foksterijerka Hera, last Fr. Smola na Glincah .... 416