^oitnina plačana v gotovini. VA&OK4U/ Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1'50 Celoletna naročnina Din 40'— * Čekovni račun: »Straža ▼ viharju", Ljubljana, it. 16.790 t D? Izdaja; Konzorcij „Straže ▼ viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. Natek Uredniitvo in uprava: Ljubljana, Kolodvorska 23 • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič) Ljubljana, 25. aprila 1940 Leto VI — Številka 29 Storimo svolo narodno dolžnost Slovenska Straža prireja na praznik Vnebohoda, 2. maja nabiralni dan za kočevske ^ovence, ki bijejo težak boj za narodni ob-•toj. Na ta dan naj ne bo nobenega Slovenca, °d najmlajšega do naj starejšega, od najrevnejša do najbogatejšega, ki se ne bi zavedal Svoje narodne dolžnosti in svojim sredstvom Primerno podprl hvalevredno akcijo naše na-r°dno obrambne organizacije Slovenske Straže. Slovenci imamo veliko nalog, ki jih stavi čas na nas. Toliko jih je, da niti ne moremo sProti vseh reševati. A največja naloga sedanjega časa, imperativ težavnih razmer, v kadrih živimo, je ta, da strnemo vse sile v e*iotno narodno falango, ker ura je pozna in Se lahko zgodi, da bomo nepripravljeni pojavljeni pred gotova dejstva. Potem bomo pa 'ar n ali in valili krivdo drug na drugega. Veliki imperativ našega časa, ki mu daje °2nako moreče zunanje politično vzdušje, Slovence je, da združijo vse narodne sile v borbi za bodočnost in obstoj našega malega, tolikokrat do krvi razbičanega naroda. Sto-Nttio na prelomu dveh dob, ko se Evropa od-'°čuje za krščansko kulturo ali pravico pesti, ko se vse boji negotove bodočnosti. Stojimo na prelomu dveh dob, ko se odločuje za mor-^a dolga desetletja usoda evropskih narodov, ^ed njimi tudi usoda našega naroda. Na nas 'e> kako bodo uredili pri zelenih mizah usodo naSega naroda. Na nas pa je ležeče, da mo-raW in fizično pripravimo naš narod, da bo ^dno stal na braniku svoje neodvisnosti in celovitosti, ko se bo odločala njegova usoda. Da to dosežemo, pa ne zadostuje samo raZno gradivo, ki ga moramo seveda imeti *udi zbranega, ne zadostuje samo, da bo naiš n*rod moralno na to pripravljen, da bo nje-®°va narodna zavednost stoodstotna. Ne, to ,e še premalo, dasi je morda najvažnejše. Mi tratno gledati, da bo naš narod tudi gmotno, ^terialno pripravljen. Zato je naša velika dolžnost, naš narodnostni imperativ, da izdat-Pomagamo predvsem onim, ki žive v ogromnih pokrajinah, da jih naredimo močne in jl^odvisne, ker le kot taki bodo neodvisno, kakega pritiska svobodno uveljavljali 5v°jo narodnostno voljo. Ta svoj veliki imperativ so Slovenci dobro šumeli, ko je Slovenska Straža priredila ^ryi nabiralni dan za naše severne obmejne °vence pod geslom »Trdna meja, varna dolina«. JUTROVA MORALA Ob raznih prilikah izhajajo v našem časopisju članki, ki skušajo dokazati, kako koristne in vzvišene naloge vrši tisk v današnji družbi. Kažejo njegovo poslanstvo v kulturi, politiki, gospodarstvu, posebno pa še podčrtujejo njegovo nalogo na vzgojnem področju in ga smatrajo za pospeševanje moralnega duha med ljudstvom. Vsi smo prepričani o potrebnosti in koristnosti tiska, vemo tudi, da današnji tisk vsaj v nekaterih panogah vzorno vrši svoje poslanstvo, opažamo pa žal tudi zlorabe tiska. Prav gotovo je bilo tudi v »Jutrovi« redakciji že mnogo črnila prelitega za članke o nalogah, ki bi jih naj tisk vršil na vzgojnem polju, toda zdi se nam, da vlada pri njih dvojna morala; ena v takih in sličnih uvodnikih, druga pa na zadnji strani pod rubrikama »Dopisi« in »Ženitve«. Do teh zaključkov mora priti vsak, ki se vsaj bežno včasih ozre na ti dve rubriki. Čemu služi rubrika »Dopisi«? Posreduje v ogromni večini spoznavanje oseb različnega spola, ki si pač iz ne vemo kakšnih razlogov sami ne morejo najti takih poznanstev, kot si jih želijo. Tak osamljen siromak ali pa zapuščena revica spiše oglas, »najbolje informirani dnevnik dravske banovine« pa ga »obelodani«. To na zunaj navidezno ni slabo, toda če zasledujemo te oglase, vidimo, da se pod tem zunanjim plaščem skrivajo v veliki večini primerov nagoni in namere, ki so v največjem nasprotju z vzgojnimi nalogami tiska. Nekatere bi pa lahko označili za naravnost zvodniške. Pregled vsebine teh oglasov nas privede do zaključka, da uprava lista vobče ne polaga painje na njih vsebino, ampak se omejuje na štetje besed in kasiranje denarja. Poglejmo si malo, kako pojmuje »Jutro« svojo vzgojno in kulturno poslanstvo na tem mestu, kjer bi lahko najbolj prepričevalno pokazalo svoje resne in poštene namene, saj bi se ibilo včasih odpovedati tudi kakemu dinarčku,, če bi odklonali kak neprimeren oglas! Kaj pravite k temu le klicu na pomoč: »Katera premožnejša, a dobrosrčna dama srednjih let bi hotela rešiti dobrosrčnega moža iz krempljev ksantipe. Dopise pod šifro »Hvaležnost«. (»Jutro«, št. 7, 1939.) Sklepamo, da je ta ksantipa najbrž poštena zakonska soproga, ki pa je predobra in premehka, da še ni temeljito izbila temu bedaku iz njegove puhle glave take neslanosti in mu vcepila spoštovanje do zakona! Ali pa druga cvetka: »Uradnik, nezadovoljen v zakonu, povsem prost, išče tovarišico. Neanonimne dopise pod šifro: Debeluška.« (»Jutro« št. 61, 1939.) Ni težko uganiti, kdo je vzrok, da je morda ta in tudi mnogi drugi zakoni, nesrečni. Poleg domišljavega grešnika nosi krivdo tudi tisk, ki mu pomaga pri nečedni zadevi, ki pa morda še v isti številki hoče dopovedati naivnežem, da vrši moralne, etične in ne vemo še kakšne naloge, ki skuša tako uveljaviti svoj raison d'etre. In še mnogo je takih razočarancev, nesrečnih zakoncev, pa tudi ločencev, ki iščejo na tem mestu utehe izven zakona. Nas so pa v šolah učili, da je zakon zakrament, vez, ki drži do smrti, in tudi naša postava pravi, da Za praznik Vnebohoda, 2. maja, pa prireja Slovenska Straža svoj drugi dinarski dan to pot za kočevske Slovence, ki bijejo poleg težkega narodnostnega boja težaven boj za svoj gmotni obstanek. Dolžnost vsakega Slovenca je, da daruje svoj dinar za kočevske Slovence. Ta dan naj bo geslo vsakega zavednega Slovenca, ne glede na starost, stan, premoženje, prepričanje, dinar, ki ga darujem za kočevske Slovence bo utrdil našo narodno in državno zavest nam vsem, nas povezal v Veliko, skupno narodno družino na braniku za svobodo in neodvisnost našega naroda in naše države. Zato naj ne bo nikogar, ki bi ta dan ne prinesel svojega dinarja domovini na oltar. Naj bo ta dinarski dan barometer naše narodne izavednosti. Upamo, da se bo dvignil zelo visoko in pokazal, da znamo prav izpolnjevati naš veliki narodni imperativ. Svoj dinar bomo prinesli vsi brez izjeme. Naj ne bo Slovenca, ki bi se ta dan ne spomnil onih, ki se s težavo bore za svoj obstoj, narodni in gmotni, in jih v njihovi težki borbi ne podprl. Posnemajmo druge v skrbi za narod. Naj nam ne bo nobena žrtev prevelika. je zakon pod zaščito države. Za »Jutro« in njegove kliente pa to ne velja! Tudi slepcu bi bilo jasno, da je to destruktivno delo najhujše vrste, saj načenja s takim početjem osnove naroda in družbe sploh, ruši to, kar cerkev, šola in država z žrtvami gradijo, ker družina je sveta celica življenja. Kje je tu oblast, ki bi onemogočila tako delo, kje so sedaj faktorji, ki bi ga ožigosalil Toda »Jutro« je na uslugo tudi mladini, kadar je v zadregi in potrebuje »diskretne« pomoči. Evo primerov: »Akademik želi intimnega znanja s situirano, event. tudi starejšo damo. Dopisi pod šifro: Diskretnost.« (»Jutro« št. 19, 1939.) Nabiralni dan za kočevske Slovence na Vnebohod dne 2. maja nam nudi zopet lepo priliko, da izkažemo s skromnimi žrtvami svojo narodno in državno zavest. Naj ne bo zavednega Slovenca in Jugoslovana, ki ne bo izvršil na ta dan svoje narodne dolžnosti. Kolikor more, toliko naj vsak žrtvuje! »Siromašen akademik želi poznanstva s premožno damo, ki bi mu omogočila dovršiti študija v inozemstvu. Zaupne dopise pod šifro: Skupna bodočnost.« («Jutro« št. 36, 1939.) Človeka prevzame gnus nad takim početjem! Ni toliko obsojanja vreden tisti mladi in nerazsodni izgubljenec, temveč zreli in brezvestni posredovalec in mešetar, ki mu pomaga prodajati njegovo mladost za sramotne usluge. In to naj bi bila višina vzgojne misije pri tistih, ki so najbolj potrebni moralne vzgoje. Najbolj žalostno pa je, da ni zakona, ki bi tako zločinstvo kaznoval. Tudi v rubriki »Ženitve« ne razlikuje »Jutro« prav nič, ali so osebe samskega stanu, ali pa ločenci! To je bilo samo nekaj primerov, iz katerih pa je razvidna vsa brezznačajnost »naprednega« dela našega dnevnega časopisja! Človek se sprašuje samo, iz kakih razlogov tako brezsramno kažejo svojo brezznačajnost. Odgovor na to nam da pregled in število oglasov. Primerjali smo število oglasov v prvem in zadnjem četrtletju lanskega leta in smo prišli do sledečih poraznih ugotovitev: V prvem četrtletju je bilo oglasov pod rurbriko »Dopisi« skupno 122, med njimi je bilo 46 takih, ki so podobni citiranim, torej naravnost otipljivo nemoralnih! In to je dobra tretjina. Druga tretjina je oblikovno bolj previdna, ven-(Konec na drugi strani.) dar ni težko odkriti dvomljivega ozadja. Pod rubriko »Ženitve« pa je bilo 179 oglasov, izmed katerih jih 40 prav gotovo ni v skladu z moralo. V zadnjem četrtletju pa je slika sledeča: Pod rubriko »Dopisi« je bilo 147 oglasov, izmed teh jih je bila zopet dobra tretjina (50) moralno dvomljivih, v drugi tretjini so bili bolj previdno stilizirani. Oglasov pod rubriko »Ženitve« je bilo 154, moralno slabih pa smo našli 30. Primerjava teh številk kaže po drugi strani, da je število oglasov pod tema rubrikoma precej stalno! In še nekaj! Ti oglasi se zara- čunavajo po visoki tarifi. Torej so to dobre in zanesljive postavke v »Jutrovi« računski bilanci! Mogoče bi kakega računarja zamikalo, da bi izračunal, koliko prinese »Jutru« ta mešetarija s človeško nemoralo na leto? S tem bi pa obenem odgovoril na vprašanje: Zakaj »Jutro« tako brezsramno kaže svojo dvojno moralo? In kakšen bo naš odgovor? Za tak tisk, ki se klanja denarju, ki mu je denar najvišji smoter, ne bi smelo biti mesta v našem narodnem občestvu! Saj to je čisto židovstvo! Če ne drugače, bomo ga morali izžgati kot strupeno rano na našem narodnem organizmu! I+Nilanezjm^^ Tesno nam je postalo pri srcu, ko smo zvedeli, da se je v nedeljo zvečer nenadno poslovil od nas naš dragi tovariš Emil Mila-nez, slušatelj strojnega oddelka naše univerze. Pa, saj se niti poslovil nisi, dragi Emil! Tiho in neopazno si nas zapustil, kakor je bilo tiho in neopazno vse Tvoje življenje. Če kdo, si Ti občutil vso bridkost revnega slovenskega študenta, saj si bil najrevnejši med nami revnimi. Ena sama nepretrgana veriga trpljenja je bilo Tvoje življenje. Že v zgodnji mladosti si občutil trpkost pro-gnanstva, ko si s svojim rajnim očetom zapustil rodno domovino Goriško in se preselil v Zadobrovo pri Celju. In odslej je bila Tvoja pot posuta s trnjem. Bolela Te je revščina domače hiše, a še si skrival kal bolezni v sebi. - Toda nikoli nam nisi potožil, odkar si bil med nami. Šele skrb za svojega brata Te je prisilila, da si nam razodel svoje križe in težave. Pomagali smo Ti radi, kolikor smo Ti pač mogli. In spet nam je priskočil na pomoč oni veliki in blagi mož, ki mu je tako pri srcu usoda slovenskega študenta, naš voditelj dr. Anton Korošec. Toda tudi to borno, mukepolno življenje Ti ni bilo usojeno. On, ki je Gospodar nad smrtjo in življenjem, Ti je prekrižal Tvoje načrte. Ko smo drugi veseli odhajali praznovat Kristusovo vstajenje, vsak v svoj domači kraj, si Ti z boleznijo v srcu odšel proti bolnišnici, odkoder se nisi več povrnil. In nisi občutil dolgotrajnega diha prebujajoče se na- rave, ne blage pomladne sapice, ne veselega žvrgolenja ptic, ki so se vrnile iz Tvoje rodne zemlje. Kaj vse si moral pretrpeti, ko si nas videl prešernega smeha in veselih lic prihajati k Tebi, ko si bil priklenjen na bolniško posteljo, Nisi se bal smrti zaradi sebe, saj ona edina Te je mogla rešiti trpljenja, toda skrb za svoje domače Ti je gotovo razjedala izmučeno srce. Saj si bil vesten v izpolnjeva- nju svojih poklicnih in verskih dolžnosti kot malokdo. Ravnal si se po besedah Gospodovih: »vzemi svoj križ in hodi za menoj« in si nabiral zakladov, ki jih mol in rja ne razjedata. Da, dragi Emil, voljno si nosil svoj križ in zato Ti ne bo odšlo plačilo, ki ga je Bog namenil tistim, ki vanj zaupajo. Naj Ti bo lahko poslednje zemeljsko domovanje, dragi naš Emil, mi se Te bomo vedno hvaležno spominjali! * V torek popoldne, ko je pomladansko sonce toplo sijalo in budilo k mlademu življenju naravo, smo Te spremili, naš nepozabni Emil, k zadnjemu počitku. Neobičajna je bila Tvoja zadnja pot. Za Tvojim truplom je korakala sama mladina, Tvoji prijatelji, ki Te ne bodo nikdar pozabili. Glasno je ta mladina molila rožni venec, da je vsakdo spoznal, da gre k zadnjemu počitku katoliški akademik. Dragi Emil, naj Ti bo slovenska zemlja, ki si jo tako ljubil, lahka. Stražarji Te bomo ohranili v vednem spominu. Strokovnjaki Resnica je samo ena, mnogo pa je znanosti. Vsaka znanost pa je obsežna in globoka kot ocean. Zato ne more nihče več biti enciklopedist, polihistor, kot je bilo to možno pred stoletji. Znanstveniki niti v eni znanosti niso popolni strokovnjaki, kaj šele v več znanostih. Zato se, če žele postati res pravi znanstveniki, posvete samo enemu oddelku znanosti, se specializirajo. Tako na primer so v medicinski znanosti strokovnjaki za posamezne človeške organe. Imamo specialiste za oči, ušesa, grlo, pljuča itd. Kot je v medicini, tako je tudi v vsaki drugi znanosti. nja. Malokatera znanost ima tako genialne zastopnike kakor bogoslovna. Razpravljati o Bogu, o duši, o večnosti, o smislu življenja in smrti se pravi, razpravljati o najvišjih višinah iilozolije. Moramo biti torej res filozofi, ako hočemo upravičeno govoriti o vseh teh vprašanjih. Toda o tem govore vsi z neke višine, kakor da bi bilo vse samo ob sebi razumljivo, kakor da bi za to ne bilo potreba nikake priprave in študija. Razni laži-zdravniki, šušmarji, pisači itd. se po zakonu kaznujejo. Zakaj? Ker se vmešavajo v posle, za katere nimajo usposobljenosti, pa zaradi tega ogromno škodujejo ljudstvu. Kako bi morali imenovati vse one delavce, kmete, pa vse ono izobraženstvo, ki hoče vedno govoriti o predmetih bogoslovne znanosti, o znanosti, o kateri ni prečitala nobene knjige. To je laži-modrijakarstvo. Pred filozofijo imajo vsi neko spoštova- nje. Ako se kdo predstavi kot doktor f«l°' zofije, so vsi takoj mnenja, da mora to biti moder im učen človek. Teologija se ne mote preučevati brez globljega poznavanja filozofij kakor ne moremo govoriti o filozofiji, ki ne bi računala z Bogom. Prav za, filozofijo se današnji ljudje, šolani in nešolani, ne zanimajo več. Imamo ve' liko število dobrih zdravnikov, veterinarjev, agronomov, inžinerjev, gozdarjev, a malo fil°' zofov — ljubiteljev modrosti. To pa iz enO' stavnega razloga, ker praktične znanosti pliv literalnih profesorjev, ki so ali z očitnimi napadi proti veri in Cerkvi ali pa s obritimi namigavanji ali z napačnimi razlagali skušali vcepiti dijakom svoje nazore. Za dosego svojih namenov so ti profesorji uporabljali vsa sredstva. -Niso se strašili potvarjati zgodovinske resnice. Doba katoliške reformacije jim je bila »temna in mračna«. Povsod so hoteli uničiti temelje, na katerih živi ves če-^ki katoliški narod. Zaradi tega si je moralo katoliško dijaštvo samo dopolniti v tej in v drugih smereh svojo 'Zobrazbo in si utrditi svoj krščanski svetovni ^azor, ki ga je tedanja šola znala samo rušiti, * ne graditi. Pri tem so jim zlasti pomagali duhovniki, brez katerih organizacije češkega dijaštva ne bi dosegle polnega uspeha. To stanje se niti po vojni ni izboljšalo zaradi gesla: Katoličani bodo imeli toliko pra-v‘c, kolikor si jih ibodo priborili. Dasi to geslo °dreka katoličanom polno enakopravnost, so s* na njegovi podlagi marsikaj pridobili, kar s° potem za trajno obdržali. Toda v novi državi defenzivna ideja dija-fkih organizacij ni več zadostovala. Čutila se potreba po novih idejah, ki naj bi bile spo- sobne reševati vse probleme in ki bi mogle versko, narodno, kulturno in socialno delovanje v najširšem pomenu besede združiti v harmonično celoto. Ideja, ki bi mogla rešiti vse slovanske probleme in združiti v harmonično celoto versko, narodno, kulturno in socialno delovanje, je univerzalna, vsestranska ciril-metodijska ideja, ki je izlasti na Moravskem in Slovaškem zelo razširjena. Ta ideja je našla med katoliškim dijaštvom vedno večje upoštevanje, saj mu je izpolnila vrzel, ki se je v novi državi pojavila v njegovih nagibih. Katoliško dijaštvo je v tej ideji videlo edino možnost, kako rešiti vse pereče in bolestne probleme nove države, zlasti njeno pravično notranjo ureditev. Katoliško dijaštvo se je zavedalo, da pri reševanju teh problemov ne sme stati ob strani, zlasti za to ne, ker je imelo prav to dijaštvo vse predpogoje, da te itežavne probleme prav reši. Cirilmetodijska ideja je začela kmalu združevati dijaštvo celotne republike, spočetka v ibolj priložnostne zveze zaradi mnogih skupnih potreb, konično pa je bil 1. 1935 ustanovljen »Rad. kat. studentstva československeho«, v katerem je ibilo združeno vse katol. dijaštvo v republiki. Njen nadaljnji uspešni razvoj so sicer preprečile zunanje sile, ki so uničile republiko. Toda to še ne znači, da je cirilmetodijska ideja umrla, nasprotno v ognju trpljenja prekaljena bo v novih svobodnih zarjah pognala nov cvet krščanskega, slovanskega življenja ne samo katoliškega dijaštva, temveč tudi vseh ostalih Slovanov. Za generalno tiiienje V Belgradu izhajajoči »Slovenski jug« prinaša v številki z dne 14. aprila 1940 informativen članek o položaju komunistov na jugu. ^isec članka obravnava, kako so se komu-'usti, sledeč kominterninim navodilom iz Moskve, vrinili celo na najodličnejša mesta v naši državni upravi. Zaradi informativne važnosti navajamo glavne misli tega članka. Pisec članka ugotavlja, da se komunizem T*e širi samo med nepremišljeno akademsko Nadino na belgrajski univerzi, temveč ima k°tnunizem veliko število pristašev tudi med *relo inteligenco, ki postopoma jemlje v svoje r°ke državno upravo. Mnogokrat se celo ^»žje na odličnih mestih slepijo s tem. da akademik, ko konča študij in dobi dobro s'užbo, opusti svoje fantaziranje o nekem komunističnem raju. Toda zadnji dogodki so pokazali, da temu ni tako. Pokazali so da komunisti stalno delujejo, agitirajo 1,1 razpenjajo svoje mreže. Sedaj vidimo, da S° skoraj popolnoma neopazno razpeli mreže ^°Vsod: v novinarstvu, prosveti, kulturnih, Patriotskih in humanitarnih organizacijah, v ^etnosti, književnosti, gledališču, filmu, špor-11 *td., skratka v vseh področjih človeškega e‘Ovanja. Komunisti izkoristijo vsako priliko, Sak pokret delavcev, vsako ljudsko nevoljo Sv,oje temne namene. Tako je uspelo komunistom, da so se vri- Hij: ^ na najvišja mesta v naši upravi, kot n. pr. S. Stanič, ki je tajnik trgovsko-industrijske °rnice v Novem Sadu, inž. Goranovič, ki je tajnik novosadske kmečke zbornice, dr. M. Vučkovič, ki je šef odseka za ekonomsko politiko v Privilegirani agrarni banki, propaga-tor komunistične smeri v književnosti dr. M. Savkovič, ki zavzema danes zelo važno mesto v ministrstvu za promet, Herman, ki je tajnik Prizada itd. itd. Prav tako so se vrinili v vse večje organizacije, od Zveze privatnih nameščencev, Zveze zdravnikov do framazon-ske lože. Pa še vse to, pravi pisec, bi ne bilo tako tragično, če se ne bi komunisti vrinili v ves naš uradniški aparat. Tako imamo danes izredno mnogo komunistov med učitelji in profesorji na vseh šolah, med zdravniki, odvetniki, inženirji, agronomi itd. In prav v tem je največja nevarnost. Proti vsakemu zlu pa se je treba boriti korenito in začeti pri njegovem začetku. Pri tem se ne smemo bati nobenih zaprek, nobenih žrtev. Pri nas je potrebno generalno čiščenje celokupnega državnega aparata. »In to čiščenje,« zaključuje pisec, »se mora začeti od njegovih najizrazitejših vrhov, od generalnih tajnikov, svetnikov in direktorjev vse do cesto popolnoma brezpomembnih uradnikov.« Tako belgrajski »Slovenski jug«. * Veseli nas, da se tudi med Srbi najdejo ljudje, ki uvidijo nevarnost komunizma in zahtevajo temeljito in brezobzirno borbo proti njemu. Zdrava narodna zavest naj se kaže v dejanju in ne samo v besedi. Zato bo vsak zaveden Slovenec in Jugoslovan na Vnebohod 2. maja žrtvoval, kolikor zmore, za kočevske Slovence! Vnebohod 2. maja je dan za vse zavedne Slovence in Jugoslovane. To je nabiralni dan za kočevske Slovence) Vsak naj sklene: Tudi jaz hočem storiti na ta dan svojo dolžnost do njih! Dal bom, kolikor zmorem! Žrtvujmo za narodno stvar! V zavesti in žrtvi je moč! Nedeljske misli Odstavek iz pisma sv. apostola Jakoba v nedeljskem berilu povzema resne in odlotne misli o dejavnem krščanstvu. »Bodite vrši-teiji besede (zapovedi) in ne le poslušavci, ki bi sami sebe varali«, pravi apostol. Zamislimo se v ta opomin, ker je tudi za naš ias zelo sodoben! Koliko pa nas je, o katerih lahko rečemo, da so vršitelji besede ali da st prizadevajo biti ? Koliko pa je končno tistih, ki v svoje osebne podatke vedno navedejo, da so rim. kat. vere, a so zgolj poslušavci besede in večkrat niti poslušavci ne. Na vsako zahtevo krščanskega življenja se tako lahko dobi oseben izgovor, da se poslušavec opraviči in da ni treba poslati vršitelj. Zalo je iz vidika božje postave danes pogled v življenje, v mišljenje in ravnanje ljudi porazen. Na zunaj in na videz je vse lepo in prav, resnično ozadje pa kaže drugo sliko. In ker gledamo samo površno in na zunaj, se zgodi, da sami sebe varamo, kakor pravi apostol Jakob. Kako bi moral apostol šele danes, če bi stopil med nas, povzdigniti svoj glas: Bodite vršitelji besede in ne le poslušavci! Kje naj bomo vršitelji? — Prva zahteva je, da znamo brzdati svoj jezik, da imamo namreč v svojem govorjenju ozire do bližnjega. To je pač le praktično izvrševanje zapovedi ljubezni do bližnjega. Drugo, kar se zahteva, je to, da smo bližnjemu pripravljeni izkazati ljubezen tudi dejansko. To smo dolžni posebno tistim, ki so je najbolj vredni in potrebni (vdove in sirote). Tretja zahteva v tem odstavku sv. Jakoba pa je, da se moramo ohraniti neomadeževane od tega sveta. Vse, kar nasprotuje božjim postavam, spada po besedah sv. pisma k temu svetu, če poslušamo navdihovanja tega sveta, nasprotujemo Bogu in svet nas omadežuje. Vse te tri zahteve so velike in težke. In šele, če so v polni meri izvršene, smo vršitelji besede. Dokler jih z vso resnostjo ne vdelamo v program svojega prizadevanja, nam po pravici vedno pada v obraz očitek, da nismo vršitelji, ampak samo poslušavci, ki sami sebe varamo. Pojdimo molče v te globoke misli apostola Jakoba in mislimo nase! Radio Šesta letošnja dijaška radijska oddaja bo v nedeljo 28. aprila ob pol 5 popoldne. Na sporedu je prizor z izleta dijakinj (»Izlet šeste a«), ki ga je napisala Marija Gašperši-čeva. Vmes poje krožek SDZ z Višje Krekove gospodinjske išole, na koncu pa bo govoril ravnatelj ljubljanskega učiteljišča g. dr. Prijatelj; »Izlet — razgled — spoznanje.« Protestantsko misijonsko gibanje Protestantsko misijonsko gibanje se je začelo s tem, da se je zanj začela navduševati doraščajoča inteligenca — študentje in akademiki. Začetek sega v leto 1806, ko so se štirje ameriški študentje po navdušenem govoru odločili za misijonsko delo. 1808 so že osnovali nekako misijonsko družbo, ki pa je bolj živo-tarija, dokler se 1866 ni ustanovilo: »Študentovsko prostovoljsko gibanje«, ki je v petih letih imelo že 7000 članov. Ameriškemu zgledu so sledile angleške univerze in osnovale 1892; »Študentovsko misijonsko zvezo« (Š. M. Z.), 1896 pa se je osnovala dokončno: »Federacija krščanskih študentovskih zvez«. «Š. M. Z.« ima velikanske zasluge za poživitev protestantskih misijonov, ker je vanje napotila veliko število mladih inteligentov, ki so se zavezali ostati v misijonih vedno ali vsaj nekaj let. Vsak član Š. M. Z slovesno obljubi: »Zavezujem se, da bom posvetil svoje življenje misijonskemu delu v tujini, če mi bo le Bog dopustil!« Ameriška in angleška Š. M. Z. sta od 1890— 1927 poslali v misijone 11.000 članov! Misijonska področja so si protestantske univerze razdelile: Angleške (Oxford, Cambridge, Dublin, Durham) so 1859 ustanovile svoj misijon v Centralni Afriki. Oxfordska univerza samostojno vodi misijon v Kalkuti. Cambridge ima svoj misijon v Delhiju v Indiji. Dublin pa podpira dva misijona na Kitajskem in v Indiji. Protestanti vodijo mnogo kolegijev in univerz na Bližnjem Vzhodu, tako kolegije: v Atenah, Sofiji, Carigradu, Smirni, Aleksandriji, Teheranu in univerzi v Beyrutu in Kairu. V Angliji je poseben komite za krščanske univerze na Kitajskem. Ustanovili so že 5 univerz z 2000 študenti in mnogo misijonskih kolegijev. Odkod ta misijonska vnema naših ločenih bratov, odkod njihovi misijonski uspehi? Pred nami vstaja po tem zgledu protestan-tovsikih študentovskih misijonskih organizacij problem akademske misijonske organizacije, ki ibi med doraščajočo inteligenco budila smisel za misijonsko delo, eno prvih nalog katoliške Cerkve. Mnogi katoliški narodi: Francozi, Belgijci, Holandci se že iponašajo s takimi družbami. Tudi mi imamo svoje akademsko misijonsko društvo »Baraga« in se z njim uvrščamo med druge narode. Želimo, da bi društvo »Baraga« uspešno delovalo, raistlo in se razvijalo, da ibi svojim članom dajalo pravega misijonskega duha, ki bi tudi našo inteligenco navdušil za dejansko soudeležbo v misijonskem delovanju. Španija v miru. Kakor poročajo iz Madrida, je imela španska prestolnica na letošnjo veliko noč zopet svoje normalno lice. Zopet so se vršile velike procesije in povrnile so se vse barve stare Španije. Le cerkva ni bilo dovolj, ker mnoge še čakajo popravila ter zopetnega povzdiga. V vsej Španiji se je ljudstvo zopet povrnilo k veri očetov. Povejte svoje mnenje! Na sestanku Akademske zveze, v petek, dne 15. aprila, je bila na predlog Akademskega kluba Straže soglasno z velikim navdušenjem sprejeta resolucija o potrebi popolne edinosti med katoliškimi akademiki v sedanjih časih. Resolucija predvideva ustanovitev posebnega meddruštvenega odbora, v katerem bi bila vsa društva paritetno zastopana in ki naj vodi skupne akcije, ki jih resolucija predvideva. Gre za edinost in enotnost v veliki borbi sedanje dobe, ko gre za usodo naše narodne bodočnosti: edinost in enotnost v skupni borbi za slovenski narod v močni Jugoslaviji, proti zunanjim naklepom za okrnitev našega narodnega in državnega ozemlja in proti komunističnim, framazonskim in republikanskim elementom, ki v službi tujine od znotraj razburjajo našo narodno moralno strnjenost in odporno moč. Resolucija je bila ob silnem aplavzu brez najmanjšega ugovora sprejeta. Pač potrdilo, da je zadela pravo ob pravem času. Zaradi tega smo se odločili, da zaprosimo prijatelje slovenske katoliške akademske mladine, ki gledajo bolj od daleč in brez predsodkov na delo in pobude katoliških akademikov, naj povedo svoje odkrito mnenje o uresničenju omenjene resolucije. Izjave pro in contra bomo priobčili v »Straži v viharju«. Resolucijo smo objavili v prejšnji številki »Straže v viharju«. namreč poročamo zgoraj, so bili včeraj komunisti vrženi iz naše univerze, Danes ob 12 so ponovno poizkušali ustvariti videz, da obstojajo in so se zbirali v gručo pod balkonom univerze. Preden so se sploh zavedli, je ostala akademska mladina, ki je prihajala od predavanj, z zbranim vzklikom »dol s komunisti«, »dol s špijoni« hotela navaliti nanje. Ker so bila glavna vrata zaklenjena, so ti akademiki poiskali različne stranske izhode iz univerze in množica, zbrana na Kongresnem trgu, je videla, kako so mladi navdušeni akademiki drug za drugim preskakovali ograjo univerzitetnega vrta in gruča komunističnih akademikov se je razkadila. Takoj nato so začeli govoriti zastopniki vseh kulturnih skupin, ki imajo v svojem programu protikomunistično tendenoo. Prvi je govoril zastopnik slovenskih katoliških akademikov tov. Ludvik Leskovar. Za njim je spregovoril zastopnik akad. društva »Jugoslavije« akademik Zidarič in nato še zastopnik kluba »Edinstvo« akad. Polak. Poudarjali so, da hočejo braniti, podpirati in ščititi interese slovenskega naroda in naše Jugoslavije. S tem je propaganda komunistov v prid rjavo-rdečega tabora dobila primeren odgovor. Tako se je popolnoma spontano ob pojavu levičarskih študentov, ki hočejo na univerzo zanesti agitacijo za določen vojskujoči se tabor in s tem spravljati v nevarnost nevtralnost državne politike, ustvarila ironta državno zavedne slovenske akademske mladine, pri kateri so se vsa kat. akad. društva našla na obrambnih okopih za kralja, narod in državo z akad. društvi »Edinstvo« in »Jugoslavijo«. Srednja šola Članom in članicam SDZ. Dne 2. maja — naša druga narodnoobrambna akcija! Nabiralni dan za kočevske Slovence! Naši kočevski bratje in sestre nas kličejo, da se jih vsaj en dan v leiu spomnimo. Da jim vsaj maio skušamo lajšati njihovo bol in jim daii poguma, naj odločno in nepremagljivo stojijo na živi straži slovenskega Kočevja! Z veseljem storimo svojo sveto narodno dolžnosti . Zveino iodslvo S£|Z Književnost Prvi nastop »Literarnega kluba«. Lansko leto so nekateri izmed vidnejših mladih slovenskih književnikov ustanovili v Ljubljani »Literarni klub«, ki naj bi svojim članom omogočal uveljavljanje z izdajo knjižnih zbirk. Klub ne predstavlja kake nove in homogene literarne smeri niti ne temelji na določeni ideologiji. Njegovi člani sodelujejo v »Domu in svetu«, »(Ljubljanskem Zvonu«, »Dejanju«, »Mladiki«, »Modri ptici« in po manjših listih. Doslej je »Literarni klub« izdal dve knjigi: lani »Prve podobe«, pesniško zbirko Jožeta Kastelica, letos pa Magajnovo zbirko črtic in novel »Zaznamovani«. Napovedujejo tudi Čampovo idilično povest »Mlin v grapi«. Klub šteje osem članov: trije so samo pesniki (Severin Šali, Jože Kastelic in Cene Vipotnik), trije samo prozaiki (France Nov-šak, Bogomir Magajna in Cene Kranjc), dva pa pišeta pesmi in prozo (Ivan Čampa in Jože Dular). Vsaj po eno samostojno knjigo so izdali doslej štirje izmed njih. Starost klubovih članov se giblje med dvajsetim in tridesetim letom, kvečjemu dva sta nekoliko starejša. V petek, 19. aprila 1940 je »Literarni klub« priredil v Delavski zbornici bralni večer in se tako prvič pokazal javnosti. Prireditev je privedla lepo število občinstva, ki z večera ni odšlo razočarano. Za uvod je dr. fine Debeljak, urednik »Doma in sveta«, spregovoril o klubu in podal literarno oznako klubovih članov, ki po njegovih besedah predstavljajo s svojimi stvaritvami stremljenje po sintezi duhovnega in realnega sveta. * Prvi je bral svoje pesmi Severin Šali, ki je znan predvsem kot pesnik »Doma in sveta«. Poslušalci so si edini v sodbi, da njegov nastop v tehničnem oziru ni bil najboljši. Bral je namreč pretiho in prehitro, navidez brez vsake prizadevnosti. Drugi je bil Jože Dular, pesnik z močnimi epskimi prvinami. Prebral je svojo ro-ifiantično pesnitev »Viteška ljubezen«, ki jo je pred kratkim tiskala »Mladika«. Tretji je bil pisatelj »Dečkov« France Novšak, ki je iz svojega novega, mladostnega romana’ »Hudobni angeli« prebral neprepričljivo poglavje »Raj na zemlji«. Četrti je nastopil Ivan Čampa, ki je iz cikla materinskih pesmi recitiral tri ali štiri zelo lepe sonete, medtem ko bi bila proza (odlomek iz »Mlina v grapi«) zlasti v svoji drugi polovici lahko brez vsake škode odpadla. Po odmoru je Ivica Tomšič prebrala iz »Za- znamovanih« Bogomirja Magajne črtico o nesrečnem dekletu Heleni, ki je značilna za začarani čustveno-čutni svet tega pisatelja. Dvomimo, da bi bila izbrana črtica moralno neoporečna, še zlasti pa, ali je umestno, da jo namesto avtorja bere mlado dekle. Za njim je kot šesti prišel na vrsto Jože Kastelic s svojimi izklesanimi in prizadevno recitiranimi ekspresionističnimi pesmimi. Njegov nastop je napravil najboljši vtis. Simpatično je bil sprejet tudi Cene Vipotnik, med čigar pesmimi je bila zadnja (»Pesem slovesa«) naravnost odlična. Končno je nastopil Cene Kranjc z vrsto kratkih liričnih in idiličnih, mestoma sodobnih kmečkih silhuet. Njegovo branje ni bilo dovolj živahno. Prireditelji so z uspehom lahko vsestransko zadovoljni. Čeprav njihov krog ni nastal organsko, temveč bolj slučajnostno iz zunanjih nagibov, in četudi kot tak ne more predstavljati vseh leposlovnih stremljenj, ki se danes' izražajo v generaciji slovenskih nastopajočih tridesetletnikov, vendar delo »Literarnega kluba« zasluži pozornost. Gledališče WILLIAM SHAKESPEARE: HAMLET Sobotna premiera je bila velik praznik za nas vse, ki smo malodane nestrpno pričakovali že tolikokrat obetano uprizoritev Hamleta, nesmrtne umetnine genialnega Shakes-pearea. Menda ni še noben umetnik živeje prodrl stvarem do dna kakor Shakespeare. Nihče mimo njega ni jasneje poznai človeka in vseh njegovih teženj, plemenitih in podlih, lepih in umazanih, njegovih hotenj in strasti, namenov in naklepov, veselja, bolečine in drugih čustev — lepih, vzvišenih, pa tudi nizkotnih in ogabno gnusnih. Vsem dognanjem, ki mu jih je odkrila čudovita spoznavalna sila, je dal meso in kri s še čudovitejšo stva-rilno močjo, tako da se tudi znani dramatiki in umetniki zde v primeri z njim le slabo jecljajoči otroci, obsojeni kvečjemu na strmenje nad neprekosljivim genijem. Shakespeare je od vseh najbolj doumel veliki smoter in poslanstvo umetnika, ki mu je sam postavil pravilo: ...da kaže tako rekoč naravi ogledalo, čednosti njene prave znake, grehu resnično podobo, stoletju in času njunega bitja obliko. (Hamlet.) Shakespeare je bil resnično duša časa. Splošno je znano in mislim, da ni treba posebej pribijati dejstvo, da je Hamlet najsijajnejša luč, ki je kdaj z njo svetil umetnik iz preteklosti v bodočnost, v vseh ozirih najbolj dognana tragedija, ki jo je kdaj ustvaril traged. V Hamletu je Shakespeare tako kot nihče pred njim in nihče za njim prikazal plemenitost, človečnost, resnicoljubnost, srčno dobroto, nepokvarjenost, nesebičnost, zvestobo in ljubezen v boju s spačenimi, sebičnimi, smehljajočimi se zločinci, prilizovalci, časti-hlepneži in z ostalo malovredno šaro take in podobne baže. Hamlet bije orjaški boj luči s temo, je kakor preizkusni kamen, kakor svetilnik, ki prodira z žarko lučjo v kalužo grehot in jih razgalja. Svet je skočil iz tira in usoda je na njegova ramena naprtila nalogo, da ga uravna in kaže smer in cilj. Pretežka naloga za mladega kraljeviča, ki trepeta celo pred mislijo, da mora maščevati gnusni umor svojega očeta! In nič ne bi bilo čudnega, če bi v takih okoliščinah zares zblaznel ob mi' sli, ali se je sploh vredno pehati za to borno življenje. Vse je izgubil: očeta, mater, nevesto — torej vse, kar mu je bilo najdražje. »Biti — ne biti, to je tu vprašanje.« Odloči se za »biti« in sklene biti boj do zadnjega ... Kalu-žasto, umazano morje buta s togotnimi valovi v ta svetilnik in ga spodnese: spletkarski stric zagreši nov zločin, za katerega takoj prejme plačilo. Režiser in igralci so uprizoritev pripravili z veliko skrbjo in ljubeznijo. V prvih dveh slikah je bilo sicer čutiti še nekoliko negotovosti in nekakšnega strahu pred težko nalogo, ki je čakala igralce. Potem pa se je igra nenadoma dvignila in ostala na višku do poslednje scene. Posebno svečan poudarek pa daje predstavi gostovanje bivšega člana ljubljanske Drame Zvonimira Rogoza, sedanjega člana Narodnega divadla v Pragi. Nepozaben nam bo ostal lik njegovega Hamleta, ki ga je izoblikoval veliki umetnik s tolikšno prepričevalnostjo, lahkoto in mojstrsko' dovršenostjo v glasu, mimiki in kretnji, da m bilo nič čudnega, če so ga gledalci nenehoma klicali pred zastor. Nepozabna je njegova interpretacija najlepšega monologa v svetovni literaturi o trpljenju in smislu človeškega življenja. Nepopisno lep je bil prizor z Otelijo, kakor tudi prizor z materjo. Pa tudi domači igralci so dokazali, da se jim ni treba skrivati pod mernik. V prvi vrsti naj omenim zlasti Otelijo gospe Šaričeve (prizor, ko Ofelija zblazni!). Pa tudi drug1^ (g. Skrbinšek, g. Lipah, g. Jan, g. Potokar, ga. Marija Vera in drugi) so se dobro odrezali in odličnemu Hamletu prav dobro se-kundirali. Hamlet je brez dvoma najlepša in vsestransko najbolj dovršena predstava letošnjega leta. Dokazala je, koliko dragocenih moči, k* se tolikokrat brezkoristno tratijo, ima naša Drama. Takšnega uspeha moramo biti sam0 veseli. Zvonove za vojsko! V spominu so nam bridki dnevi, ko so vojaške oblasti metale lž naših zvonikov zvonove, ki so se na tleh raz' počili, če jih niso že poprej v stolpu razbil1 na manjše kose. Taki prizori iz ranjke Avstrije se obnavljajo zdaj v vsem nemškem rajhu. Goring je izdal ukaz, da je treba vse bronaste zvonove popisati in oddati. S tem bodo, kot pravi, dobili Nemci zadostne re zerve vojaškega materiala. Kdo je religozen? Tako sprašuje neki z°a' ni učenjak in sam odgovarja: »Če govorim0 0 religioznem človeku, mislimo pri tem običaji10 pobožnega človeka ali takega, ki gre velik0 krat v cerkev, ki veliko moli, ki se peča z rel* gioznim študijem. To so pač znaki, a nas lab ko tudi varajo. Bistvo religioznega človeka r v vsakem primeru v nekem prav posebnem' živem in notranjem osebnem razmerju do Beg*’ torej v nekem svojevrstnem vedenju njeg°ve duše, v neki zbranosti do Boga, ki daje sm> sel in vsebino njegovemu življenju.« Posvečenje mohamedanskega konvertH® Msgr. Louis Mathias, nadškof madraški je P0^ delil Hazarallahu Duraniju, sorodniku vladar ske hiše v Haidarabadu, ki je iz islama Pre^ stopil v katolicizem, sveto mašniško p°sV čenje.