445
Igor Torkar, Balada o smehu
IGOR TORKAR, BALADA O SMEHU
V slovenski povojni ali, če smemo biti še ožji, sodobni literarni produkciji Torkarjeva Balada o smehu* nima zgleda. Po svoji poetski fakturi, temeljni povezavi s tipom ljudske pesnitve ali ljudske balade, pa tudi z vsemi stilnimi sestavinami, ki že na prvi pogled pritrjujejo tem zvezam, se odmika od sodobnosti, da bi tradicijo preverila z novo aktualizacijo fevdalne strukture sveta in v njegovem kontekstu pokazala, ali se nemara ta postavitev ne zajeda onkraj določenega sistema, v občost. Preizkus ni niti malo lahak, niti ne zanesljiv, ko pa je značilnost tako uporabljene tematike in njene literarne obdelave že preverjena in znana in se zato slej ko prej zastavlja eno izmed osrednjih vprašanj, ko se avtor loteva take tematike, kaj sploh z njo hoče. Nevarnost je kajpada dvojna, najprej preži past v možnem očitku formalnega epi-gonstva, ob njem pa zastarelosti ali neoriginalnosti motiva in njegove literarne obdelave.
Zdi se, da gre pri Torkarju za nekaj povsem specifičnega (lastno izkustvo) in izvirnega, za poizkus preseganja znanega in tradicionalnega s poudarkom na novi temi-smehu, kot nadcasovnem ali nadsistemskem znamenju človekovega humanističnega jedra in svobode, v spopadu s kakršno koli obliko oblasti in nasilja. Navidezni fevdalni okvir alu-dira na »ljudsko pravljico« kot Balado o smehu avtor sam podnaslavlja, vendar bi pristajanje na ponujajočo se časovno zamejenost pomenilo hkrati tudi konec aktualnosti, občosti. Fabulativna postavitev in opredelitev motiva o ba-ladnem smehu prehaja prek kratke ek-spozicije (grof Črnuh brez otrok v zakonu in maščevanje nad kruto usodo s prepovedjo smeha v njegovi graščini) v
* Igor Torkar, Balada o smehu, založba Lipa Koper 1977, opremil Ive Šubic, spremna beseda Matjaž Kmecl, str. 57
nastavek dramatičnega spopada za oblast ali uveljavitev lastne moči. Pisar kot upornik ima potemtakem v Baladi tudi dramaturško funkcijo (sprva pristanek, nato upor, samovolja in zvestoba svojemu prepričanju). Tretja »slika« — grofova protiakcija z grožnjo in zaporom pokaže na odkrit spopad, ko ga pisar naznani z besedami »Smeh moja je pravica!« Pri tem se sicer vsiljuje možnost razlage o funkciji smeha v človekovem življenju, ki pa v tekstu ne kaže toliko prepričljivosti, kot jo ponuja razlaga o smehu kot povod spopadu za oblast in boja za svobodo: »Naj gre k hudiču tvoj razglas, / tvoj bič in tvoja keha, / zahtevamo za slednjo vas, / za vse svobodo smeha!«
Četrta »slika« pomahne tok epskega loka do nove scene-ječe in kazni za pi-sarjevo predrznost. Struktura oblasti in radikalizacija konflikta-kljubovanja odkrijeta niansno pogojenost smeha, njegovo tipiko in vsebinsko opredeljenost: pomilovalni smeh / doušnikom /, prezirajoči smeh / šantavim grofovskim psom /, občudujoči smeh / vsem, ki ljubijo pogum /, posvarjajoči smeh / ljudem, ki vodi jih le um /, preganjajoči smeh / lovilcev rok, če daš jim prst /, neprikupljiv smeh / vsem bogovom raznih vrst /, razkrinkujoči smeh / grab-Ijivcev slave in zlata /, obtožujoči smeh / vladarjem hromega srca /, nazdravlju-joči smeh / borilcem za veseli svet /, veseli moški smeh / častilcem vina in deklet /. Tipologija smeha ima prikrit idejni karakter in hkrati simbolno splo-šnočloveški predznak, smemo pa jo razumeti tudi kot Torkar j ev vedenjski čredo in metaforo človekove svobode in avtentičnosti, identitete.
Peta slika razširi pozicijsko obliko nesvobode in uvaja novo kategorijo: čas kot funkcijo absolutne nadmoči. Logična posledica izrabe fizične prisile je kajpak v sedmi sliki refleksija o smislu in cilju vztrajanja in notranjega (tudi zunanjega) boja za svoja spoznanja. Boj in upor premaga (nadomesti) mo-
446
drost (posledica trpljenja) in v zadnji konsekvenci pripravljenost na konfor-mizem.
Reminiscenca ljudskega sloga in vsebine: pisanje in smeh, nesreča in življenjski poduk, napoved dokončnega boja kot kompozicijska retardacija napovedujejo vsebinski vrh in razplet: grofova bolezen, neozdravljivost, smrt, do zaključne moralke in napovedi večnega krogotoka svete in hierarhične strukture družb, s čimer dobiva Balada povsem alegorični karakter.
V Baladi o smehu Igor Torkar v stil-no-kompozicijskem smislu ne presega tipa ljudske pesnitve in njenih značilnih prvin, s čimer onemogoča tudi jeziku kot oblikovalcu in nosilcu teme izrazitejši ekspresivni poudarek. Ta je skrčen na lapidarnost in izpovednost, epskost celote, s čimer odpadejo vsa simbolna mesta pomenskih nadgradenj, tako da se avtor bolj ali manj zadovoljuje s tipom neke vrste ljudske prometejščine, kar pa, se zdi, ni več tista pretresljiva konstitutivna sestavina poezije, ki bi se svojemu neskritemu vzorniku, ljudski poeziji, oddolžila s kaj več kot kopiranjem že znanega in preverjenega. V Torkarjevi baladi je preveč poudarjena tendenca in celo moralka. S svojo tematiko in sicer gladko izpeljavo ostaja prej v mejah spretnega obrtnega dela kot vidnejšega poetskega dosežka.
Marijan Zlobec
Marijan Zlobec