Tomaž Ivešić1 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji Izvleček: Avtor se v članku osredotoča na razvoj marksistično-le- ninističnih pogledov na fenomen nacionalizma in razvoj narodov. Zametke ideje o socialistični narodnosti je tako moč najti že pred prvo  svetovno  vojno.  Po  oktobrski  revoluciji  je  bila  stalinistična praksa reševanja nacionalnega vprašanja zaznamovana s procesom korenizacije, ko so boljševiki postavili narodnosti v Sovjetski zvezi na prvo mesto z željo pospešitve prehoda v socializem. To politiko so med drugo  svetovno  vojno  in  nemudoma po njej  uveljavljali tudi jugoslovanski komunisti. Ključne besede: nacionalizem,  komunizem,  korenizacija,  nacio- nalno vprašanje, boljševiki UDK: 323: 323.272(47)"1917'' Words Instruct, Illustrations Lead: The National Question after the October Revolution Abstract: The paper focuses on the development of Marxist-Lenin- ist views on the phenomenon of nationalism and on the evolution of nations. The germs of the idea of a socialist nationality can be found already before WWI. After the October Revolution, the Stal- inist practice of solving the national question was marked by the process of Korenizatsiya: the Bolsheviks emphasised the national- ities  in  the  Soviet Union,  hoping  that  this would  accelerate  the 33 Moni tor ISH (2018), XX/1, 33–49 Izvirni znanstveni članek Original scientific article 1 Mag. zgo. Tomaž Ivešić je doktorski raziskovalec na European University Institute, Department of History and Civilization, Firence, Italija. E-naslov: tomaz. ivesic@eui.eu. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 33 transition  to  socialism. This  policy was  likewise  adopted  in Yu- goslavia during and immediately after WWII.  Keywords: nationalism, communism, Korenizatsiya, national ques- tion, Bolsheviks 0 0 0 Uvod Da bi bolje razumeli politiko do nacionalnega po oktobrski revolu- ciji, je treba obravnavano temo umestiti v širši in daljši historični kontekst, kot nam zgodovinarjem sodobne zgodovine longue durée pristop sploh omogoča.2 Zatorej bo pričujoči prispevek začel s po- gledi Karla Marxa in Friedricha Engelsa do nacionalnega in nada- ljeval s pogledi Vladimirja Lenina ter Josipa Visarijonoviča Stalina. V drugem delu članka pa se bodo teoretični pogledi umaknili prak- tičnim. S primeri iz sovjetske in jugoslovanske zgodovine želim s člankom spodbuditi vnovičen premislek o zakoreninjenih tezah o dihotomiji socializma in nacionalizma. Zametki socialistične narodnosti Karl Marx  in  Friedrich Engels  se  nacionalnemu vprašanju  nista posebej posvečala, saj ju je zanimala v glavnem socialistična revo- lucija. To pa ne pomeni, da sta to problematiko ignorirala, še posebej ne po revolucionarnem letu 1848.3 Narode sta razumela kot produkte specifičnih pogojev kapitala, ko se je družba preobrazila iz fevdal- izma proti kapitalizmu.4 S koncem kapitalizma bi izginile tudi vse Tomaž Ivešić 34 2 O longue durée in francoski analovski šoli glej Burke, 1993. 3 Szporluk, 1988, 5. 4 Nimni, 1989, 299. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 34 narodne posebnosti/specifičnosti. Preden pa bi do tega lahko prišlo, bi morala buržoazija prevzeti oblast iz rok aristokracije, da bi lahko nato proletarci prevzeli oblast od buržoazije s proletarsko revolucijo.5 Ko  so  se  leta  1848  začele  revolucije,  sta Marx  in Engels podprla progresivne narode (Nemce, Poljake in Madžare) ter zavrgla tako imenovane ne-historične narode (Čehe, Slovake, Hrvate, Srbe znotraj Avstro-Ogrske, kakor tudi Bretonce ter Baske).6 Sklicujoč se na teorijo, so komunisti torej smeli in morali pod- preti vsa gibanja, ki so progresivna, tudi nacionaliste.7 Poudarjala sta tudi, da ima razredni boj nacionalni značaj, saj mora vsak prole- tariat obračunati z lastno buržoazijo. V tem smislu so bile besede iz Komunističnega manifesta dlje časa popolnoma napačno razum- ljene. V mislih imam parolo: Delavci nimajo domovine. Vendar se cel odstavek glasi: Komunistom so nadalje očitali, da hočejo odpraviti domovino, narodnost. Delavci nimajo domovine. Ne moreš jim vzeti, česar nimajo. Ker si mora proletariat izbojevati najprej politično oblast, ker se mora dvigniti na stopnjo nacionalnega razreda in se kon- stituirati kot narod, je tudi sam še nacionalen, čeprav nikakor ne v buržoaznem smislu.8 Torej,  šele  po  vzpostavitvi  socializma  bi  internacionalizem povezal skupaj vse vladajoče razrede. Zgodovinar Martin Mevius pravi, da sta Marx in Engels predstavila to nacionalno konotacijo, da bi se branila pred očitki, da komunisti niso patrioti. Koncept vladajočega razreda nekega naroda je odprl možnost za razume- vanje neke socialistične narodnosti. Na  to so se sklicevali  tudi 35 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji 5 Balibar in Wallerstein, 1991, 133. 6 Ree, 2007, 50–52. 7 Connor, 1984, 10. 8 Marx in Engels, 1950, 38–39. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 35 poznejši  komunisti,  ki  so  trdili,  da  so  “pravi”  ali  “socialistični” patrioti.9 Toda na začetku 20. stoletja se je druga internacionala razbila na dve struji, vsaka s svojo definicijo naroda. V A-O so avstro-mark- sisti definirali narod kot skupino ljudi, ki govori isti jezik (Karl Ren- ner) in ima poleg tega še skupen značaj na podlagi iste usode (Otto Bauer).10 Skupni teritorij pri avstro-marksistih ni igral nobene vloge, saj so s temi definicijami želeli dati nacionalne pravice vsem bre- zupno prepletenim manjšinam znotraj imperija, ki bi drugače ostali brez regionalne avtonomije. Njihov pristop je bil torej specifičen, saj je nastal na podlagi njihovih izkušenj znotraj Avstro-Ogrske.11 Seveda takšen način reševanja nacionalnega vprašanja v črno-žolti monarhiji ni bil edini.12 Avstro-marksistične  ideje  so  nastale  na  podlagi  razumevanja kompleksnih mednacionalnih odnosov, kakršne so imeli tudi v Ru- skem imperiju. Zatorej ni presenetljivo, da se je vpliv avstro-mark- sistov preselil  ravno  tja. Judovski bund  je namreč znotraj Ruske social-demokratske stranke začel zahtevati, da zgolj oni lahko pred- stavljajo ruski judovski proletariat. Vodja ruskih social-demokratov Lenin je takoj ocenil, da če se temu podredijo, bodo enako zahtevale še druge narodnosti in od stranke ne bi ostalo nič. Zato je Lenin podprl do tedaj ne preveč poznanega Stalina, da odide na Dunaj na predvečer 1. svetovne vojne in spodbija avstro-marksistično teorijo. Leta 1913 je tako luč sveta ugledal znameniti Stalinov članek z na- slovom Marksizem in nacionalno vprašanje, v katerem je Stalin de- finiral narod kot:  “Narod  je  zgodovinsko nastala  trajna  skupnost ljudi, ki je vzniknila na osnovi skupnega jezika, ozemlja, gospodar- Tomaž Ivešić 36 9 Mevius, 2009, 382. 10 Stalin, 1975, 24. 11 Mevius, 2005, 12. 12 Za nasproten koncept glej Popovici, 1906. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 36 skega življenja in duhovne izoblikovanosti, ki se kaže v skupnosti kulture.”13 S tem je Stalin povozil avstro-marksiste in z vključitvijo skupnega ozemlja povozil Judovski bund. Ravno zaradi te definicije je Stalin v tridesetih množico Judov premestil v Birobidzhan, no- vonastalo  judovsko  avtonomno oblast  na Daljnem vzhodu blizu meje s Kitajsko. Saj so s tem, ker so pridobili lasten teritorij, Judje znova postali narod.14 Več o patriotskih in nacionalnih čustvih je sicer za obdobje pred 1. svetovno vojno najti pri Leninu, navkljub temu, da so se zgodovi- narji v preveliki meri osredotočali zgolj na njegovo pisanje na temo samoodločbe in kolonializma. Decembra 1914 je Lenin objavil članek z naslovom O nacionalnem ponosu velikih Rusov, v katerem je za- vrgel navedbe, da je boljševikom nacionalni ponos tuj. Izpostavil je celo, da ljubijo svoj jezik in svojo državo ter da so polni nacional- nega ponosa.15 Kot bomo videli v nadaljevanju, se je na ta članek skliceval leta 1935 Georgi Dimitrov, vodja Kominterne, ko je slednja takrat pozvala komunistične partije k dvigu nacionalnih zastav. Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji Februarska  revolucija  1917,  ki  je  v Ruskem  imperiju  posadila  na oblast provizorično vlado pod taktirko Aleksandra Fjodorovića Ke- renskega, ni bila videna v očeh vodilnih le kot upor proti staremu režimu, temveč tudi kot nacionalna revolucija, za katero bi se lahko postavile ljudske množice.16 Toda oktobrska revolucija oz. državni udar boljševikov je situacijo razreševanja nacionalnega vprašanja obrnil na glavo. 37 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji 13 Stalin, 1975, 22. 14 Glej podrobneje Weinberg, 1998. 15 Mevius, 2009, 383. 16 Figes, 1997, 410. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 37 Kmalu po prevzemu oblasti, aprila 1918, je Stalin v Pravdi objavil članek “O najnujnejših nalogah”, v katerem je izpostavil, da se je revolucija prenesla na vzhod z zamikom, saj da tam prebivajo ljudje z zaostalo ekonomijo in kulturo. Razvoj ter napredek bi se naj tam zagotovila s principom nacionalno teritorialne avtonomije. Regije bi bile avtonomne na vseh področjih: šole, sodišča, organi oblasti ter socialne, politične in kulturne institucije. Uporaba njihovega je- zika pa bi morala biti zagotovljena v vseh sferah družbenega in po- litičnega življenja.17 Vendar je bilo za implementacijo teh idej po- trebno  sprva  obračunati  z  nacionalnimi  vladami  (Ukrajina, Belorusija, Gruzija itd.), ki so vladale v vseh regijah zunaj centralne Rusije, razen Turkestana ter za kratek čas Bakuja.18 Do  začetnih uveljavitev nacionalne  teritorialne  avtonomije  je prišlo šele po dobljeni državljanski vojni, saj so morali boljševiki premisliti svoje pozicije. Sedaj so namreč bili na oblasti. Slogani o samoodločbi narodov, kakor tudi kritika kolonializma so bili sicer v vojnih razmerah še uspešni za pridobivanje podpore majhnih na- rodov,  toda  kmalu  so  postali  problematični.  Boljševiki  so  kmalu ugotovili, da obsežne Sovjetske zveze ne bo mogoče obvladati in ohraniti pri življenju brez bombaža iz Turkestana, nafte iz Kavkaza ter rodovitnih polj Ukrajine.19 To je prevedlo do novih kontradik- tornih prijemov, saj je režim, zaprisežen ustvarjanju brezrazredne družbe,  začel  na prvo mesto postavljati  narodnost.20 V dvajsetih letih je tako potekal proces imenovan korenizacija ki bi ga v slo- venščino lahko prevedli kot pokoreninjenje (polagati korenine) oz. podomoroditi ljudi. Harvardski zgodovinar Terry Martin imenuje Tomaž Ivešić 38 17 Smith, 1999, 23–24. 18 Ibid., 2–3. 19 Hirsch, 2005, 5. 20 Kemp, 1999, 58; Suny, 1993, 85–126. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 38 ta projekt the affirmative action empire oz. imperij pozitivne diskri- minacije. Gre za sistematično propagando nacionalne zavesti manj- šin na škodo nacionalnosti večine.21 Namen tega projekta je bil večplasten: razorožiti nacionalizem in  vzpostaviti  razredni  konflikt  pri  vsakem narodu  ter  pridobiti njihov proletariat za sovjetski socializem. Modernizacija je pomagala narodom hitreje se razviti do konca ter preiti v socializem. Ker  je nacionalna  zavest  neizogibna historična  faza,  jo  je  bilo  potrebno spodbujati, da bi se zopet hitreje prešlo v socializem. Ločil se je tudi pozitivni nacionalizem, ki je prihajal s strani malih narodov, medtem ko se je npr. ruski nacionalizem obsojal. Korenizacija naj bi pomagala vzpostaviti tudi zaupanje med nekdanjimi zatiralci in žrtvami. Kako je to potekalo v praksi? Boljševiki so sklenili pakt z določenimi sta- rimi  elitami  ter  etnografi.22 Slednji  so popisali  vso državo. Ko  so prebivalstvo ločili, so začeli z latentnim nacionalizmom. Izumili so nove jezike (če ga narod še ni imel), pisavo (če je jezik bil samo go- vorjen), tiskali so časopisje in knjige v teh jezikih, ustanovili so tudi nacionalne institucije (gledališča, šole, muzeje itd.). Hkrati so tudi spodbujali skupno sovjetsko kulturo, eliminacijo nacionalnih specifik, ki bi na koncu pripeljale do zlitja narodov. Vsaka od teh narodnih skupin je dobila svojo avtonomijo, od tod sovjetske republike, znotraj 39 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji 21 Martin, 2001, 4–9. 22 Kot najznačilnejšo delo etnografov naj izpostavim etnografski doku- mentarni film Soli Svaneti oz. Sol za Svanetijo iz leta 1930 režiserja Mik- haila Kalatozova. Gre za enourni nemi film s pripisi, ki prikazuje težaško zaostalo življenje Svanov v Svanetiji, historični pokrajini na severu sov- jetske Gruzije. V filmu so prikazani običaji, kot je verski pogreb, pri kate- rem seveda pop krade denar,  ter način življenja, od paše, molzenja  in krmljenja krav, do pridelave žita, volne itd. V osrčju filma je kronično po- manjkanje soli, ki jo Svaneti lahko pridobijo samo, če gredo na nevarno pot preko gora. Na koncu filma se pojavijo boljševiki, ki zgradijo cesto in povežejo Svanete s civilizacijo. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 39 republike so bile lahko avtonomne pokrajine in/ali oblasti.23 Vendar so Sovjeti vse skupaj peljali do absurda: leta 1926 je tako abhaško govoreča Abhazija,  sicer del gruzijsko govoreče Gruzije,  imela 43 armenskih,  42  grških,  27  ruskih,  2  estonski  in  2  nemški  šoli. Do konca dvajsetih let prejšnjega stoletja je Sovjetska zveza priznavala že 192 jezikov, ki so slej ali prej postali uradni.24 Stalin je nato v začetku tridesetih let razglasil konec zaostalosti in  začelo  se  je nasilno  zbliževanje nacij. Nicolas Timasheff  je  to označil kot “veliki umik” od socialističnih vrednot, saj so se istoča- sno pojavili Rusi kot vodilna nacija, nekakšen veliki brat v prijatelj- stvu med narodi.25 Sam bi se bolj  strinjal  s pojasnilom ameriške zgodovinarke Francine Hirsch,  ki  pravi,  da  ne  gre  za  nikakršen umik, temveč za korak naprej. Za njo korenizacija ni imela namena ustvarjati narodov per se, temveč jih ustvariti in razviti, da bi hitreje prešli v socializem. Fevdalne klane v plemena, plemena v nacio- nalnosti in nacionalnosti v socialistične nacije, ki bi se v prihodnosti začeli zlivati oz. spajati.26 Za njo torej dogodki v tridesetih pomenijo prve korake v tej smeri, saj so Sovjeti začeli manjše narode združe- vati v večje enote. Vzpon Rusov pa se je zgodil, kakor meni David Brandenberger, ker je Stalin in njegov ožji krog zaupnikov spoznal, da klic k utopi- čnemu internacionalnemu proletariatu ne mobilizira dovolj prebi- valcev za industrializacijo ter morebitno vojno. Zato so se boljševiki obrnili k ruskocentričnemu etatizmu, ki bi pripomogel tudi pri po- pularnosti režima. Hkrati so začeli selektivno obujati znane ruske osebnosti  ter  simbole,  ki  so  jih povezali  z  idejo  “sovjetskega pa- Tomaž Ivešić 40 23 Slezkine, 1994, 415–445; Hirsch, 2005; Martin, 2001, 4 –9. 24 Slezkine, 1994, 430. 25 Timasheff, 1946. 26 Hirsch, 2005, 8–9. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 40 triotizma” kot nadgradnjo socialističnega patriotizma. Brandenber- ger takšen režim imenuje nacionalni boljševizem.27 Sovjetsko dogajanje v tridesetih letih se je odražalo tudi na po- litiki Kominterne, organizacije, ki je bedela nad drugimi komuni- stičnimi partijami. Njen generalni sekretar Georgi Dimitrov je svoj socialistični patriotizem pokazal že v nacistični Nemčiji, na sojenju za požig Reichstaga leta 1933. Ko so ga ozmerjali, da je bolgarski divjak, je odvrnil, da ga ni sram, da je Bolgar in da je ponosen sin bolgarskega delavskega razreda. Ob tem je še zbodel Nemce, ko jih  je opomnil, na domnevno izjavo Karla V.,28 da govori nemško samo s svojim konjem, medtem ko sta brata Ciril in Metod že sto- letja pred njim izumila in širila cirilico.29 Na famoznem VII. kongresu Kominterne leta 1935 je Dimitrov zaukazal komunističnim partijam, ne le sodelovanje v široki popu- larni fronti (torej tvoriti koalicije s social-demokrati), temveč tudi, da prevzamejo nacionalne oblike, da bi s tem dokazali, da je delavski razred edini pravi borec za nacionalno svobodo in neodvisnost na- roda. Dimitrov se je v svojem kongresnem govoru skliceval na prej omenjeni patriotski Leninov članek. Tako so francoski komunisti prevzeli trobojnico in Marsejezo. Takšna usmeritev je ostala v veljavi vse do razpustitve Kominterne leta 1943. Seveda izključujoč čas ve- ljavnosti pakta Hitler–Stalin. Razpustitev Kominterne je bila logična odločitev nadaljevanja nacionalne linije, saj so želeli s tem okrepiti komunistično moč in se braniti pred nacističnimi očitki, da so mo- skovski hlapci.30 41 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji 27 Brandenberger, 2002, 2–9. 28 Znani domnevni izrek se glasi: “Z Bogom govorim v španščini, z žensko v italijanščini, francosko z moškim in nemško z mojim konjem.” 29 Mevius, 2009, 384–386. 30 Ibid., 384. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 41 Odraz komunistične linije se je kazal v imenih radijev in brigad komunističnih partij med 2. svetovno vojno, na Madžarskem radio Kossuth (vodja Madžarske revolucije leta 1848, Khristo Botev v Bol- gariji (umrl v aprilski vstaji leta 1876) in Tadeusz Kościuszko na Polj- skem (poljski heroj iz časa poljsko-litovske Republike dveh narodov).31 V slovenskem primeru, Kričač seveda ni bil noben narodni heroj, so pa zato brigade nosile  imena velikih slovenskih osebnosti: France Prešeren, Ivan Cankar, Fran Levstik, Ivan Gradnik (vodja Tolminskega kmečkega upora), Matija Gubec, južneje Braća Radić, Nikola Tesla, ter češkoslovaška brigada Jan Žiška (češki general, vodja Husitov). Odnos do nacionalnega v Jugoslaviji po komunističnem prevzemu oblasti Po drugi svetovni vojni so komunistične partije v vzhodni Evropi, potem ko jim je uspelo prevzeti oblast bodisi neposredno po vojni ali pa vsaj do leta 1948, začele manipulirati z nacionalizmom, da bi tako legitimirale svojo oblast. Prav vsaka izmed njih je razvila svojo vrsto socialističnega patriotizma – tudi Jugoslavija. Jugoslovanski komunisti so dobro poznali način reševanja na- cionalnega vprašanja v Sovjetski zvezi. Tako je npr. Tone Brodar oz. Edvard Kardelj, leta 1933 v reviji Književnost v kritiki knjige Josipa Vidmarja Kulturni problemi slovenstva, zapisal, da so “v SSSR dobili vsi narodi popolno svobodo”.32 Ta dogma se je pri jugoslovanskih komunistih še bolj utrdila, ko so nato od sredine tridesetih let prejš- njega stoletja v Moskvi bodisi študirali ali delovali oz. poučevali. Boljševiško taktiko iz leta 1917 ter poznejših let so jugoslovanski komunisti prenesli v prakso že v času druge svetovne vojne. Na dru- Tomaž Ivešić 42 31 Ibid., 385. 32 Tone Brodar, “Nacionalno vprašanje kot znanstveno vprašanje”, Knji- ževnost, leto 1933, št. 7, 237.  02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 42 gem zasedanju Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugo- slavije,  konec novembra  1943,  je Komunistična partija  Jugoslavije obljubila samoodločbo s pravico odcepitve in združitve petim naro- dom (Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci ter Makedonci).33 Kakor pri boljševikih je bila tudi pri jugoslovanskih komunistih to odlična tak- tična poteza za pridobitev podpore pripadnikov malih narodov, ki so se začeli v večjem številu pridruževati partizanskemu gibanju.34 Po vojni so podobno kot v Sovjetski zvezi začele nastajati nove nacionalne in kulturne institucije, kot so akademije, arhivi, gleda- lišča, opere, knjižnice itd.35 Poseben je seveda primer Socialistične republike Makedonije, ki jo je zajela makedonizacija, kakor je ukra- jinizacija kot narodnostna oblika korenizacije zajela po prvi svetovni vojni Ukrajino. Do tega pride tedaj, ko se notranja politika države pomeša z zunanjo politiko. V primeru Ukrajine je mnogo Ukrajincev ostalo  na  drugi  strani meje  na Poljskem  in Belorusiji.  Sovjetska Ukrajina bi torej morala služiti kot magnet, Piedmont, za delavske množice, ki bi se ji hotele pridružiti. Harvardski zgodovinar Terry Martin, takšen koncept korenizacije imenuje princip Piedmonta.36 Na podoben način so Jugoslovani želeli, da bi Socialistična repu- blika Makedonija postala Piedmont za pirinske Makedonce v Bol- gariji in egejske Makedonce v Grčiji. Zaradi tega je bilo Makedon- cem dovoljeno  več  kot  drugim narodom. Kakor  naj  bi  se  konec petdesetih izrazil makedonski voditelj Lazar Koliševski, so bili Ma- kedonci večkrat označeni za “legalne šoviniste”.37 Po sporu Tito–Stalin,  leta 1948,  je Komunistična partija Jugo- slavije začela intenzivneje delati na izgradnji socialistične jugoslo- 43 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji 33 Petranović in Zečević, 1988, 655–665. 34 Vodušek Starič, 2007, 70–71. 35 Za Slovenijo glej Gabrič, 1995, 155–170. 36 Martin, 2001, 8–9. 37 Najbar-Agičić, 2013, 366. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 43 vanske nacionalne identitete, saj si je slednja s Titom na čelu priza- devala za čim tesnejše povezovanje, ki bi vzdržalo vse zunanje in notranje pritiske. Da je bilo tako, je ob protestih za Trst, leta 1953, zapisal že Milovan Đilas, za katerega so bili protesti po Jugoslaviji simbol tega novega jugoslovanstva.38 Z ustanovitvijo Ideološke ko- misije Centralnega  komiteja  Zveze  komunistov  Jugoslavije  leta 1955  je  ta projekt  dobil  povsem nove  razsežnosti. Komisija  je  že leta 1956 na svojem sestanku razpravljala o tem, kako poglobiti po- vezovanje med narodi  oz.  pospešiti  proces  stapljanja  nacij  skozi kulturo, šolstvo, zgodovino itd.39 Vrhunec teh prizadevanj predsta- vlja predgovor Edvarda Kardelja k drugi  izdaji knjige Vzpon slo- venskega narodnega vprašanja,40 katerega  odlomki  so  pristali  v leta 1958 sprejetem partijskem programu.41 Ideja o socialistični ju- goslovanski naciji42 je sicer čez nekaj let, sredi šestdesetih let prejš- njega stoletja, vsaj v vrhu Zveze komunistov Jugoslavije zamrla. Kljub temu jo je bilo še vedno moč obuditi vsaj v debatah znotraj Komisije CK ZKJ  za mednacionalne  in medrepubliške  odnose (1965–1969) in pred vsakokratnim popisom prebivalstva.43 Podobno idejo, kot je jugoslovanska nacija, so gojili tudi v Sov- jetski zvezi, in sicer o sovjetski naciji. Že pred drugo svetovno vojno je Stalin gojil idejo o sovjetskem narodu, ki je večji zagon dobila po kreiranju mita o veliki patriotski vojni. Po Stalinovi smrti je Nikita Hruščov želel izbrisati etnično pripadnost iz sovjetskega potnega Tomaž Ivešić 44 38 Milovan Đilas, “Jugoslavija”, Borba, 18. 10. 1953, št. 262, 3. 39 Arhiv Jugoslavije, fond 507 Savez komunista Jugoslavije, A – CK SKJ Ideološka komisija, VIII, II/2-b(85-98) (K-5), godina 1956/1957, Stenograf- ske beleške sa sednice Ideološke komisije CK SKJ, 8. i .9 maj 1956. 40 Kardelj, 1957. 41 Zveza komunistov Jugoslavije, 1958. 42 Za pregled in razvoj te ideje do konca petdesetih glej Ivešić, 2016. 43 AJ, fond 507 CK SKJ, XXIII A Komisija za međunacionalne i međure- publiške odnose, šk 1–4. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 44 lista, toda lokalne/republiške elite so postale že premočne in mu to ni uspelo.44 To bi vsekakor bil velik korak naprej k zlitju narodov. Je pa Hruščovu uspelo z naselitvijo večjega števila Rusov v Kazah- stan, propagando Sovjetskega naroda v javnem diskurzu in pred- stavitvijo ne-religijskih zgolj socialističnih ritualov. Oktobra 1961 je Hruščov takole opisal sovjetsko nacijo: Nova historična skupnost ljudi, sovjetska nacija, se je formirala v naši državi iz različnih etnij, toda na podlagi skupnih karak- ternih  značilnostih.  Imajo  skupno  socialistično  domovino  – Zvezo socialističnih republik, skupno ekonomsko podlago – so- cialistično  ekonomijo,  skupno  socialno-razredno  strukturo, skupno ideološko prepričanje – marksizem-leninizem, skupen cilj – gradnjo komunizma, mnogo skupnih značilnosti v skup- nem duhovnem karakterju ter skupni psihologiji.45 K  temu bi  lahko Hruščov  še mirne  volje  dodal  skupni  ruski jezik,  kot  jezik medetnične  komunikacije  ter  skupno  zgodovino, vključujoč primere “silnega prijateljstva” med različnimi etničnimi skupinami, ki so se pridružile Ruskemu imperiju pred več stoletji. Leonid Brežnjev je sicer nadaljeval s to politiko, toda ta ideja je do- segla vrhunec v kratkem času vladavine Jurija Andropova  sredi osemdesetih. Slednji je imel načrt popolnega preoblikovanja ustroja Sovjetske zveze, in sicer naj bi želel izbrisati vse republike ter državo razdeliti na 41 neetničnih ekonomskih delov. Toda, Andropova je prehitela smrt.46 45 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji 44 Glej podrobneje: Baiburin, 2012. 45 Aktürk, 2012, 204. 46 Za ideje o Sovjetski naciji v obdobju po letu 1945 sledim Aktürk, 2012, 197–227. 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 45 Zaključek Razvoja reševanja nacionalne problematike pod socializmom v Sov- jetski zvezi, Jugoslaviji ter v drugih socialističnih državah ni mogoče razumeti brez razumevanja teoretičnih nastavkov Marxa, Engelsa, Lenina in Stalina, kakor tudi ne brez boljševiško sovjetske prakse po oktobrski revoluciji ter pridobljeni državljanski vojni. Vse skupaj nas sili k vnovičnemu premisleku o obstoju dihotomije med nacio- nalizmom ter komunizmom, saj nas najnovejša dognanja napeljujejo do zaključka, da sta obe gibanji še kako združljivi, kar je bilo prika- zano na zgornjih primerih. Bibliografija AKTÜRK, S. (2012): Regimes of Ethnicity and Nationhood in Ger- many, Russia, and Turkey, Cambridge, Cambridge University Press. BAIBURIN, A. (2012): “Rituals of Identity: The Soviet Passport.” v: Soviet and Post-Soviet Identities, ur. Mark Bassin in Catriona Kelly, Cambridge, New York: Cambridge University Press, 91–109. BALIBAR, E., WALLERSTEIN, I. M. (1991): Race, Nation, Class: Am- biguous Identities, London; New York: Verso. BRANDENBERGER, D. (2002): National Bolshevism: Stalinist Mass Culture and the Formation of Modern Russian National Identity, 1931–1956, Cambridge, MA; London, Harvard University Press. BURKE, P.  (1993): Revolucija v francoskem zgodovinopisju: Anali 1929–89, Ljubljana, Studia Humanitatis. CONNOR, W.  (1984): The National Question in Marxist-Leninist Theory and Strategy, Princeton, Princeton University Press. FIGES, O.  (1997): A People's Tragedy: The History of the Russian Revolution, New York, Viking. Tomaž Ivešić 46 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 46 GABRIČ, A. (1995): “Leto 1945 in slovenska kultura”, v: Slovenija v letu 1945: Zbornik referatov, ur. Aleš Gabrič, Ljubljana, Zveza zgo- dovinskih društev Slovenije, 155–170. HIRSCH, F. (2005): Empire of Nations: Ethnographic Knowledge & the Making of the Soviet Union, Ithaca: Cornell University Press. IVEŠIĆ, T. (2016): Jugoslovanska socialistična nacija: Ideja in rea- lizacija (1952–1958), Nova Gorica, Univerza v Novi Gorici. KARDELJ,  E.  (1957):  Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (druga, pregledana in dopolnjena izdaja), Ljubljana, DZS. KEMP, W. A. (1999): Nationalism and Communism in Eastern Eu- rope and the Soviet Union, London, Palgrave Macmillan. MARTIN, T.  (2001): The Affirmative Action Empire: Nations and Nationalism in the Soviet Union, 1923–1939, Ithaca; London, Cornell University Press. MARX, K., ENGELS, F. (1950): "Izbrana dela", Zvezek I., Ljubljana, Cankarjeva založba. MEVIUS, M. (2005): Agents of Moscow: The Hungarian Communist Party and the Origins of Socialist Patriotism 1941–1953, Oxford; New York, Clarendon Press. MEVIUS, M. (2009): “Reappraising Communism and Nationalism.”, v: Nationalities Papers, letnik 37, št. 4, 377–400. NAJBAR-AGIČIĆ, M.  (2013):  U skladu s marksizmom ili činjeni- cama?: Hrvatska historiografija 1945–1960, Zagreb, Ibis grafika. NIMNI, E.  (1989):  “Marx, Engels  and  the National Question.”,  v: Science & Society, letnik 53, no. 3, 297–326. PETRANOVIĆ, B., ZEČEVIĆ, M. (1988): Jugoslavija: 1918–1988: te- matska zbirka dokumenata, Beograd, Rad. POPOVICI, A. (1906): Die Vereinigten Staaten von Gross-Österreich: politische Studien zur Lösung der nationalen Fragen und Staat- srechtlichen Krisen in Österreich-Ungarn, Leipzig, B. Elischer nach- folger. 47 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 47 REE, E. van. (20017): The Political Thought of Joseph Stalin: A Study in Twentieth-Century Revolutionary Patriotism,  London: Routled- geCurzon. SLEZKINE, Y.  (1994):  “The USSR as a Communal Apartment, or How a Socialist State Promoted Ethnic Particularism”, v: Slavic Re- view, letnik 53, št. 2, 414–452. SMITH, J. (1999): The Bolsheviks and the national Question, 1917– 23, London, Macmillan. STALIN, J. V. (1975): Marxism and the National Question, San Fran- cisco, Proletarian Publishers. SUNY, R. G. (1993): The Revenge of the Past: Nationalism, Revolu- tion, and the Collapse of the Soviet Union, Stanford, Stanford Uni- versity Press. SZPORLUK, R.  (1988): Communism and Nationalism: Karl Marx Versus Friedrich List, Oxford; New York, Oxford University Press. TIMASHEFF, N. S. (1946): The Great Retreat; the Growth and Dec- line of Communism in Russia, New York, E.P. Dutton & Co. VODUŠEK STARIČ, J. (2007): Kako su komunisti osvojili vlast: 1944– 1946, Zagreb, Naklada Pavičić. ZVEZA KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE  (1958): VII. Kongres Sa- veza komunista Jugoslavije: Ljubljana 22,–26. aprila 1958 (steno- grafske beleške), Beograd, Kultura. WEINBERG, R. (1998): Stalin's forgotten Zion: Birobidzhan and the making of a Soviet Jewish homeland : an illustrated history, 1928- 1996, Berkeley, University of California Press. Arhivi ARHIV JUGOSLAVIJE Fond 507 Savez komunista Jugoslavije, A – CK SKJ Ideološka ko- misija, VIII. Tomaž Ivešić 48 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 48 Fond 507 Savez komunista Jugoslavije, XXIII A Komisija za među- nacionalne i međurepubliške odnose. Časopisni viri Borba, leto 1953. Književnost, leto 1933. 49 Besede učijo, zgledi vlečejo: Nacionalno vprašanje po oktobrski revoluciji 02 - TomazIvesic 5. 06. 2018 11:22 Page 49