—  130 —
Vpričo Boga!
7. Hipne molitvice. cjVraznihkrajih.
Posamezne stvari na svetu nam ne smejo biti v zmotnjavo, da bi nas odvračevale od misli na Boga, marveč tako jih moramo opazovati, da nas bodo še krepko spominjale na pričujočnost božjo, da nam bodo takorekoč lestvice, po katerih se bode povzdigoval naš duh proii Bogu. Saj nam vsaka stvarca tako jasno in prepričevalno oznanja moč, modrost, lepoto in dobrol-ijivost božjo, da vsakdo lahko razume, te le hoče po-slušafi in opazovati. Zato je rekel s v. Avguštin: nNebo in zemlja in vse, kar imata, mi pravi, da naj Te Ijubim." Zdelo se tnu je, kakor da mu hribje in doline, Uavniki in gozdi, studenci in potoki in velike vode, rastline in živali - vse stvari glasno kličejo: ..Avguštin, ljubi vendar veličastnega Oospoda. ki nas je ustvaril!" Blažena služabnica Armela je večkrat rekla: ,,O Ijubezen božja, ,kako znaš nadomestovati mojo nevednost! Uboga dekla sem, ki ne znam ne brati, ne pisati, pa v svojih stvareh mi kažeš tolike črke, da mi je treba le pogledati, in učim se, kako si Ijubezniv." ln sv. Alionz Ligvorij nas opominja, naj bi vsakdo izmed nas »avduSeno klical: „0 kako lepe stvari so pač na zcmlji, ki jih je Bog ustvaril zame, da bi ga Ijubil! In kako še vse drugačne radosti ima pri-pravljene zame v nebesih!"
Na vrtu in travniku, napolju itt vgozdu. Bogoljuben človek nahaja tu stotero priložnosti, da svoje srce povzdiguje od vidnih reči do nevidnega Stvarnika, od z-emeljskih misli do nebeških želj. S cvet-licami, drcvjem in drugim rastlinstvom se preprosto pogovarja, kakor da bi ga mogle slišati in razumcti. Prosi jih, da naj mesto njega slavijo Boga, naj mu darujejo svojo krasoto in vonjavo. V pomladi ga spo-minjajo nebeške lepote, češ: če je že tukaj na zemlji tako lepo in prijetno, kako krasno bode šele v ne-beškem raju. Po letu in v jeseni ga obilni pridelki in
—  131  —           ¦                 -        •
sadovi spominjajo neskončne dobrotljivosti božje in ga vzpodbujajo k hvaležnosti. Pozimi, ko je vse golo, prazno in zapuščeno ter hladno in mrzlo, ga nekak strah navdaja, ker se mu zdi, da mu očita vse naokrog, zakaj je tudi njegovo srce tako mlačno ali ceio mrzlo ter tako prazno dobrih del in lepih čednosti.
Sv. Bazilij je ogledoval lepo vrtnico in vzdihnil: »Lepa je vrtnica, pa navdaja me z veliko žalostjo, ker me spominja greha, zaradi katerega je bila zemlja pre-kleta, da mora roditi trnje." — Nekdo je opazoval solnčnico ter vzdihnil: »Kedaj se bo zgodilo, o Bog, da se bo obračala moja duša tja, kamor jo vleče Ivoja volja?" in ko je gledal cvetlice mačehe, ki so lepe za oko, pa brez vonja, je rekel: ,Olej, take-le so moje misli; lepe po besedi, a brez uspeha in dejanja!" Nekdo drugi je videl drevesa v cvetju, pa je vzdihnil: nZakaj sem jaz sam brez cvetja v vrtu svete cerkve?" — O nekem bogoljubnem služabniku Božjem se bere, da je grede po travniku s šibico udarjal po cvetkah in rastlinah ter klical: »Molčite in nikar mi ne očitajte nehvaležnosti do Boga; umem vas, le mol-čite, je dovolj!" — Ako je vzela sv. Marija Magdalena Paciška cvetlico ali kako* sadje v roko, je obudila hva-ležno Ijubezen do Boga ter rekla : ^Tako je torej Bog od vekomaj mislil na to, ter uslvaril ta sad, to cvetlico, da bi mi dal dokaz  svoje Ijubezni!"
Posnemaj take zglede, katerim še sam lahko pri-deneš marsikaj. Ko na primer zagledaš ponižno v ijo-lico, vzdihni k Bogu, da naj ti vsadi pohlevno po-nižnost v srce; ako opaziš belo lilijo ali druge bele cvetke, prosi ga, naj ti neomadeževano ohrani belo obleko nedolžnosti; ko uzreš Ijubko šmarnico, spomni se svoje nebeške matere Marije, prisrčno jo pozdravi in se ji detinsko priporočaj! — Cvetje sploh, ki tako naglo odcvete, naj te opozarja na to, kako hitro mine človeško življenje. Svet ti ponuja minljivih vencev, Bog pa je pripravil neminljivih svojim izvoljencem. Glej, kako rahla sapica maje liste na drevju in (ravnate bilke, kako veter pripogiblje vrhove, ter reci sam sebi: »Zakaj sem pa jaz tako neobčutljiv za navdihovanje sv. D.uha in  se  ustavljam
91
— 132 —
milosti 'božji" Ko si ogleduješ sadna drevesa, polna ali prazna, spominjaj se resnih besedi Jezusovih: BVsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vržcno" itd.
Ob vodi. Nekoč je sv. Frančiška kleče molila poleg prijaznega potočka in je v zamaknjenju večkrat liho ponavljala te-le besede: .Milost mojega Boga teče enako rahlo in prijetno, kakor la-le mali potoček." Ko je neka pobožna duša zvečer glcdala v potok in v njem videla odsevati svitle zvezde jasnega neba, je rekla: ,,Kakor se kažejo zvezde na zemlji v potoku, enako se kažejo Ijudje v nebesih v živem studencu božje Ijubezni."
Voda te spominja onega srečnega dne. ko si bil krščen Kako je bila takrat lepa tvoja duša; kako si bil srečen! Kako pa je zdaj ? Kako si ohranil milosti sv. krsta? Zahvali Boga, da si kristjan. Prosi ga, da naj te očisti vseh napak. Obudi hrepenenje po Jezusu, kakor jelen koprni po studenčnici . .
V bližini gore atl hriba. Ko se ozreš na goro. se spomni Oljske gore, Oolgote in gore Tabor. — Trdna vera prestavlja gore; prosi Jezusa, naj ti pomnoži vero. — Reci, da bi rad stopil na vrh gore in glasno klical na vse strani: ..Ljubimo Boga, Ijubimo Boga, ki nas je tako zelo Ijubil! Ljubimo Marijo, ki je naša premila Mati!" — Vsaka gora naj te opomni nebeških višav, kamor dospe le nedolžni ali pravi iz-pokornik.
Kadar si na cesti ali na poti, se poprašaj, kako si že napredoval v čednostih in krščanski popol-nosti. Reci: ,,Oospod, ti si z menoj. vodi moje sto-pinje, da pojdem, kacnor ti hočeš. Oospod, podaj mi roko, da bom vedno hodil po pravi poti! Odstrani kamenje izpred mojih nog, t. j. odvrni grešne ne-varnosti, da se ne spodtaknem in ne padem!" Prosi, da naj bi omečil kamenita srca trdovratnim grešnikom. Prah naj te spominja množice malih grehov in napak; napravi primerno prošnjo za odstranjenje. — Ne po-zabi, da te spremlja tvoj angel varih; tudi njemu reci kako primerno   in spoštljivo besedo.   Ako te je hoja
— 133 —
utrudila, spominjaj se Jezusovega zadnjega pota na goro Kalvarijo, za dušo pa prosi stanovitnosti na ozki in strmi poti, ki pelje v nebesa.
V druščini. Pomisli, kako častitljiv je vsak človek, ker je podoba božja, otrok božji. — Kadar pozdravljaš koga, pozdravi tudi njegovega angela variha. Ako slišiš kako grešno besedo, prosi na tihem Boga odpuščenja. Ako je pa tebe kdo razžalil, odpusti takoj iz Ijubezni do krolko trpečega Jezusa; morda je težko, a vedi, da je tako pripustil dobrotljivi Oče nebeški, saj si pač še stokrat hujše zaslužil s svojimi grehi. Zlasti v druščini ne pozabi, da Bog vidi in sliši vse. Sploh pa se nikar ne navezuj na druičino; Ijubi Jezus je Ijubil samoto in je ostal do tridesetega leta v samoti.
Prl iivalih. Tudi Ijube živalice mnogovrstno spominjajo dobrega človeka na Boga in božje reči. Prelepo piše o tem sv. Alfonz Ligvorij: nMorda se pelješ s konji; reci tedaj sam sebi: ,,Olej, kako se trudijo nedolžne živali, da ti ustrežejo; kako se pa jaz potrudim, da bi služil Bogu in bil njemu všeč." Ako vidiš psička, ki je za uboren košček kruha tako zvest svojemu gospodarju, pomisli, kako zelo si dolžan zvest biti Bogu, ki te je ustvaril, ki te ohranjuje, skrbi za tvoje potrebe in te obsipa z dobrotami. Kedar slišiš ptičje petje, govori: Ali slišiš, duša moja. kako te male živalce slavijo mojega Slvarnika ? Kaj pa ti delaš? Ali ga tudi hvališ z dejanjem Ijubezni ? Ako pa slišiš petelina peti tedaj pa se spomni. da si ludi ti že, kot nekdaj sv. Peter, zatajii svojega Boga, in zopet se skesaj in razjoči!"
Če je blažena Armcla videla krotka in mirna j ag n j,e I a, je takoj mislila na najkrotkejše Jagnje božje, ki je bilo umorjeno za naše grehe. Nekdo je ob pogledu na piščeta pod perutmi skrbne koklje rekel: BOospod, ohrani nas v senci svojih peruti!" — Salamona je mravlja spominjala pridnosti; vzdihni tudi ti, kadar vidiS mravljo : nOh. zakaj nisem jaz tako priden in goreč v službi božji?" — Ko vidiS pajka, kako zapleta muhe v svoje mreže, spomni se dušnih sovražnikov in  nujno  prosi Boga,   naj  te varuje.   Še
— 134 —
nujneje kliči, ako vidiš kačo. Tudi mušice in veše, ki silijo proti luči in ognju, naj ti hodo resno sva-rilo ! — Kadar vidiš čredo s pastirjem, spominjaj se najboljšega Pastirj a nebeškega in obljubi mu, da hočeš biti njegova dobra ovčica, da se kdaj zadnji dan veselo poslaviš na njegovo desnico. Ako se dajo brezumne živali tako voditi človeku, zakaj bi se pa človek ne dal voditi nebeškemu Voditelju? — Premisli vso množico raznovrstnih živali po vesoljnem svetu; glej, vsem daje ljubi Bog potrebne hrane. O. poveličuj ga! Zaupaj nanj!